398
Za poduk in kratek čas.
Hafedove sanje ali narobe svet.
Po angležkem spisal  Jeriša.
Na obnožji ene onih velikanskih gor v Azii, ki dvigajo svoje glave tako visoko nad oblake, da človeško oko ni še vidilo njih temena, je stala proti vzhoda prijazna koča. Gorski potoček je šumel na severni strani; naravnost pred njo se je prostirala zelena ravnina, po kteri je urna gazela skakljala;   proti  juga sta ležala vert in oljski  gaj,
399
napolnjena z vsakterimi cvetlinami in vsakoverstnim sadjem, ki ga vzhodno sonce zori; zadaj, proti zahoda, se je večna gora dvigala.
Tukaj eo bile šetalisca, da nikjer takošne; tukaj vabile sence, nasmehljavalo se ti sadje, da nikjer tako. Na nobeno mesto ni sonce obilneje svojega blagoslova razlivalo; ni bilo kraja, da bi ga bili lunni žarki mileje obsevali, ne bivališča na celem vzhodu, ki bi jih bile lahne krila večernih sapic milejše opihljavale. Vojkovega tulenja ni bilo nikdar tu slišati, zvita lisica ni nadlegovala, kačjega sikanja čuti ni bilo.
V  tej koči je prebival Hafed, srečen starček. On sam je postavi! kočo, on je ozaljšal to mesto; in tukaj je delj od petdeset let prebival.
Celi ta čas ni sonce nikdar pozabilo vsaki dan ga obiskati; žetev ni nikdar odpovedala, koga nikdar ni morila, in gorski potoček nikdar ni usahnil. Žena njegove mladosti je še živela v veselje mu in blagor, in njegovemu sinu in hčerki njegovi v celi deželi bilo ni para. Noben mla-denoč ni znal krotiti konja, metati kopja, loviti leva ali dražbe razveselovati, kakor njegov sin. Ni bilo princesinje tako lepe in popolnoma, kakor je bila hčerka njegova.
Al kdo more zemsko srečo zavarovati!
V  enem tednu je bil Hafed lišen vsega tega veselja. Njegova žena je sla gledat novega belega pava, kterega je neki sosed, ki je miljo deleč od njih v klancu stanoval, ravno domu prinesel. Prehladi se, vročnica pristopi, in ko nazaj pride, vidi Hafed, da ji je umreti. Preden sta dva dneva prešla, stal je stari mož ob njenem odpertem grobu. Dolgo je stermel, in zadnjič nesterpljivo zakiical: „Zagra-bite, zagrebite mi edino ženo, ki sem jo kedaj ljubil!"
Sin in hčerka sta prišla od maternega pogreba trudna in bolehna. Dojnica jima, kakor misli, prosto zdravilo poda. V malo urah se je pa pokazalo, da jima je strupa dala. Oj, nova žalost/ Po njo je bilo* Pokopal ju je v globok grob, in podoba je bila, ko da bi bil v isti grob z njima vred tudi svoj um in svojo vero zakopal. Ruval si je svoje sive lase', preklinjal je luč dneva, ter želel, da bi se luna v kri premenila; in verh vsega je dokazoval, da so zakoni, ki jihjevBog postavil, narobe, brez hasni in slabši od nobenih. Želel je, da bi gol primerek, golo naključje svet vladalo. Ker je bila pa ta želja brezupna, želel je dalje, da bi po svoji smerti prišel v svet, kjer bi nikakega Boga ne bilo, ki bi zakone dajal. Preklinjal in zaničeval je modrost Božjo v vladanji tega sveta, dokazovaje, da so njegovi nameni slabši od nobenih, in da bi mnogo bolje bilo, ako bi nikakega Boga na svetu ne imeli!
Na sredi Hafedovega verta je stalo košato, krasno palmovo drev6. Pod tim drevesom je sedel Hafed drugi večer po tem, ko je grob nad svojo deco zakrii. Sedež, na kterem je sedel, napravil je še njegov sin. Na palmovem listu, ki je pred njim ležal, bilo je nekoliko izbranih verzov, ki jih je njegova hči na-nj napisala. Pred njim se je prostirala krasna krajina, pokrita z zelenim sagom, tam pa tam posejana z ljudskimi prebivališči, dokler jih je koli oko seči zamoglo; in čez to velikrasno krajino jele so se tedaj ravno sence velikanskih gor razgrinjati. V vzhodu je ravno luna svojo mirojasno luč prižgala in zlato dneva se je polagoma v mileje srebro večera prelilo.
Ko je Hafed vse to vidil, ga žalost prešine, njegov jezik mermra; serce se mu je polnilo s sovražnimi mislimi do Boga. Ze je terda noč krog in krog vladala, ko je Hafed s težkim sercem zaspal.
Ko se je, kakor je mislil, zbudil, bilo je to v novem kraji. Gora, krajina, koča -— vse je bilo zginilo. Vse je bilo novo.
Vstane ter sterme gleda, kje da je; kar vidi neko stvar se bližati, ki se mu izperva zdi ko velika opica; ko pa bliže pride, vidi, da je stvar, nekoliko človeku podobna, pa vendar zlo spačena prikazen.
Bliže pridši se Hafed, ko ga od vsih strani ogleda, višja neka bitina zdi, in jame kričati: ,50 krasna, prekrasna stvar!" „Sram, o sram te bodi!" pravi Hafed; „je li prav, tujca, ki ga pervikrat vidiš, tako zasmehovati? Pusti svoje budalije, ter mi povej: kje da sem, in kako semkaj pridem". „Kako ste sem prišli, ne vem — ali vi ste tukaj v našem svetu, ki ga „svet naključja" zo-vemo, ker se pri nas vse po golem naključji primerja". ?,Ah I Tako je to? To mora prijetno biti! To je ravno pravi svet za me. Oh! ko bi bil vedno tukaj živel, moja ljuba otroka bi ne bila umerla bila. Daj, kaži mi ta svet; zlo me mika viditi ga. Toda, ali res nimate tukaj ne Boga, ne koga druzega, da bi postave dajal ter vas vladal, kakor se njemu poljubi ?"
„Jez ne vem, kaj mislite „z Bogom" reči; mi nimamo nič tacega tukaj, nič ko naključje; vendar pojte z menoj, in boste sami spoznali, kako in kaj je pri nas.
(Konec sledL)
402
Za poduk in kratek čas.
Hafedove sanje ali narobe svet
(Konec.)
Ko se tedaj upotita io koracita po novem sveta naprej, jame Hafed opazovati, da je vse nekako ču Ino in da ni ena reč drugi podobna. Nekaj trave je bilo zelene, nekaj suhe, nekaj rudeče, nekaj bele, nekaj je je rastlo, da bo bile korenine gori obernjeoe; vse verate so bile križem zmešane; in v obče je bilo to kaj mučno gledati.
Stopita v saden vert; tu je bilo naključje še le prav doma. Na krasni'v jablani ni vidil Hafed nikakega sadja, le debele kumare. Šibko breskino drevo so buče, ki so na njem rastle, skoro polomile. Vodnik je pravil Hafedu, da ni nikake gotovosti pri teh drevesih; in nikdar nikdo ne ve, kakosno sadje bode na njih sozorelo. Drevo, ki je letos kumare rodilo, zna drugo leto krompir zoriti.
Kmalo srečata nekega človeka ^naključja". Kar se je Hafedu na njem čudno zdelo, bilo je to, da je imel eno nogo daljšo od druge; na eni ni bilo kolena, na drugi gležna ne; ušesa je imel na ramah, in krog glave je gostotkano, černo obvezo nosil. Z rokami krog sebe tavaje je počasi naprej lezel, in Hafed ga pri tej priložnosti vpraša, kedaj da je ob svoje oči prišel. „Jez še nikdar vidil nisem" — zaverne človek — „zakaj, ko sem bil rojen, se je primerilo, da ste se punčici mojih očes namesto na vzuaaj na vznotraj zboknile; kolikorkrat pa na to znotrajno stran, ki je pri meni na vzunaj obernjena, svitfoba pritisne, tedaj me vselej neznano zaskli, in zategavoljo obvezo nosim".
Oberneta se drugam in prideta na dvorišče, kjer nekaj živali ^naključja" zagledata. Eoa ima le tri noge; druga glavo na zadnjem koncu telesa; ta je z volno pokrita, da v neznani vročini komaj diha; druga sopet je na pol konja in na pol vola. Za neko kravo je namesto teleta mlad veljblodek skakljal ter jo mater menil. Vidila sta tukaj mlade slone z ovčjim kosmovjem; konje z levovimi parkiji, in gosi, ki so s konjskimi kopiti po dvorišču pokotale. Vse to je bilo stvaritev naključja.
Ravnajočima se na odhod pride ravno neki gospodar naproti, ter jima začne hvaliti in razkazovati svoje zaklade. „ Vendar pa ne mislite" — reče slednjič k Hafedu — „da sem presrečen mož, imaje toliko in tako popolnoma živali. Ah! celo tukaj, na tem srečnem in popolnoma svetu je sitnosti in težav dovolj. Ona lepa krava le večidel namesto mleka mlačno vodo molze; in njeno tele, ubogo revšče, že mora pervi teden poginiti. Nekaj jih ima na videz dobre oči, al vsled nekake notrajne hibe so docela slepe« Nekaj jih ne more na svitlem živeti, in le malo jih je, da kaj slišijo. Le od dveh ne morem reči, da bi isto pičo jele, in prava težava je, oskerbljevati jih.
Ko se tako pomenkvajo, jih na hip polnočoa tmina obda. Sonce je zginilo, in Hafed za nekaj časa še svojega vodnika ni mogel viditi. „Kaj je to?" vpraša. „0! nič posebnega" — odgovori vodnik. „Sonce je ravno zašlo. Tukaj nima rednega časa za sijati. izide io zaide, kakor se rivno nameri. Včasih se poslovi na mesce, včasih na tedne, včasih tudi le za malo trenutkov,   kakor se ravno   nameri.
v
403
Lahko da ga več mescov ne bode nazaj, zna pa tudi biti, da se skoro verne". Ko je vodnik tako govoril, kar se BoDce na hip na neizrečeno veselje vsih iznova prikaže. Svitloba je tako nanagloma nastopila, da je Hafed izperva mislil, da ga je blisk zadel, in zares je svojo roko na oči položil, da bi vidil, ali so še cele. Dolgo časa je deržal roke na očeh, da se je bliskove svetlobe polagoma sopet navadil. Tak blesk pa je sonce obdajal, kakoršnega prej nikdar ni vidil; in peklo je, da ni bilo za sterpeti. Pod milim nebom je bilo ravno ko v peci. »Ah!" — zdihne lastnik živali — to nas zna pogubiti. Oni ubogi vol le z volno bo zdaj zdaj poginil! Nesreča, nesreča za nas! Sonce se je povernilo, toda veliko bližej zemlje ko prej. Upajmo vendar, da bode sopet skoro zašlo, in vernivši se, dalje znabiti od zemlje, ko sedaj^.
Sonce pa je vedno huje pripekalo, tako da so morali v hišo stopiti, ubraniti se njegovih perečih žarkov. Al ka-košno borno mestice je bilo to! Hafed se ni mogel zder-žati je primerjati svoji lastni lepi koči. V tem je bilo na mizo napravljeno. Povabijo ga, da naj z njimi zajame. Ko se pa k mizi usedejo, zapazi, da ima slednji od njih drugo jed pred seboj, in da le dva nista mogla iz iste sklede jesti. In povedo mu, da je to pri njih večidel tako, da, kar je enemu tečno, drugemu je strup; kar se temu prilega, onemu se gabi. — Groza Hafeda spreleti, da ostane izza mize. Spomni se sveta, v kterem je dosedaj živel, in vsega, kar se je zgodilo. On si je želel živeti na svetu, kjer bi Bo^a ne bilo; kjer bi zgolj naključje vladalo. Sedaj je bil tu, in tu mu je bilo živeti. Verze se na posteljo in si v pamet pokliče minulost in lepi svet, na kterem je nekdaj živel; svojo nehvaležnost, svoje godernjanje zoper modrost in milost Božjo. Ko dete se izjoka. Hotel je moliti, in zares že molitvico pričel; kar se spomni, da tukaj ni nikake^ra Boga, da ni ničesar razun naključja. Joka/ je tako dolgo, da je ves vtrujen in potert zaspal.
Ko se je Hafed sopet zbudil, je sedel pod palmovim drevesom na svojem vlastnem vertu. Jatro je bilo. Veli-čansko sonce je ravno v celi svoji krasoti izhajalo; polja so bile vse zelene, in z roso ko z diamanti potresene; drevesa so se kviško dvigale z divnim cvetjem posejane; liodre serne so v svoji radosti po ravnini skakljale, in pevci v germovji in po drevesih, ki bi se bili v perji in ljubkosti lahko z rajskimi skušali, so ravno svojo jutranjo pesem peli.
Hafed je vstal, spomnil se strašnih sanj, in se radosti izjokal. Je li bil sopet na svetu, kjer ne vlada naključje? Ozerl se je kviško ter obernil svoje oči k Boga nebes in zemlje, k Bogu zakonov in reda. Poslavil ga je, in spoznal, da so njegove pota, nam nezapopadljive, polne modrosti. On je nov človek postal. Še so sicer solze lile za njegovimi ljubljenci v grobu; al živel je odslej kot dobrotnik svojim ljudem. Poklical si je mlado in vredno dvojico iz daljne žlahte, da bi z njim ljubo kočo polnila. In njegovo prebivališče je sopet potnika vabilo v prijetno senco; mir in zadovoljnost sta se vernila in ostala mu vedno ljuba gosta.