France Gr i v ее F R I S I N G E N S I А V PRIN1ZSE OGNI PETSACHV V prejšnjih člankih pod tem naslovom sem pojasnil nekaj mest, ki so slavistom prizadevala skoraj nepremagljive težave. Ne gre za sporne, temveč za doslej ne- pojasnjene težke stavke. Iz Fris. II. sem pojasnil dve taki mesti (Če s ti jih pijem in odločilno važno Posledine balovanije).1 Naposled se mi je posrečilo razvozlati še tretje težko mesto iz istega spomenika, namreč prinizše ogni pečahg. Tako filološko kakor vsebinsko pomenljivo in zapleteno izražanje je A. Vostokov pravilno rekonstruiral: prinbzbše ogni pečahg. J. Kopitar (Glagolita Cloz XXXIX) je to odklonil in predložil napačno: pri nizcë ognji pečahg (ad humilem ignem torre- bant). Miklošič se je v stsl. slovarju (2. izd., str. 675) pridružil Vostokovu, njima tudi V.Vondrâk (Fris, pamâtky 57 in 74), vendar mesta ni dovolj točno prevedel. Vozel vprašanja je v redkem glagolu prinbsti, primzg. Miklošičev slovar na- vaja razen Fris. II samo še en primer, namreč iz srbskega prologa samostana Pirg (Pyrg) 16. stoletja; zraven je navedel ustrezni grški glagol hyp-ereidein in latinski suffulcire. Vondräk v slovarju k Fris, spomenikom (str. 74) navaja približno pra- vilni latinski glagol admoveo, zraven pa najbrž samovoljno (brez podlage v rokopis- nem gradivu) dodeva grško epiballein (vreči); v prevodu str. 57 se je odločil za admoveo. Staroruski slovar /. Sreznevskega (II, 482 s) ne pozna sestavljenega gla- gola, ampak le nbsti, пьгд v pomenu grškega nyssein, ruskega pronzati, — pre- bosti, raniti. Predpona pri- daje glagolu nekoliko drugačen odtenek, namreč pomen grškega ereidein (naveden v Miklošičevem stsl. slovarju): prisloniti, pritisniti, opreti. Ta pomen se prilega kontekstu Fris. II. Takšno filološko rešitev težkega mesta moremo podpreti še z vsebinskim arheo- loškim razlogom. S tem izražanjem označeno mučeništvo se namreč očitno ujema z inučeniško zgodbo sv. Lavrencija, kakor o njem poroča stara zahodna in vzhodna tradicija (iz 4. in 5. stoletja). Lavrencija so pekli na ražnju. Ker pa se na ta način žgano telo krčevito zvija, so ga z železnimi vilami ali s podobnim orodjem pritiskali ' SR III, 110-114; 118-123. na raženj, da je bilo primerno zleknjeno nad ognjem — t. j. prinbziše ogni. Stara tradicija iz 4. stoletja izrecno poroča, da so ga pekli, kakor se sicer peče meso za jed. Ta na vzhodu in zahodu znana zgodba Lavrencijevega mučeništva je nadrobno zabeležena tudi v ruski cksl. zbirki svetniških življenjepisov (Četji Mineji) Dimitrija Rostovskega (1. izd. 1690—1705). češčenje sv. Lavrencija se je že v 4. stoletju širilo tudi v vzhodni cerkvi. V Carigradu je bila v 5. stoletju sezidana cerkev sv. Lavrencija. Njegovo češčenje med Slovenci v 9. stoletju spričuje Fris. III, zapisan istočasno s Fris. II. Tam je med redkimi svetniki, katerim se spovedujejo grehov, omenjen tudi še nt Lavrenc (Fris. III, 44); razen njega so našteti le sv. Marija, sv. Mihael in sv. Peter (Fris. III, 13—15 in 43). Lavrencijevo češčenje med vzhodnimi Slovani potrjuje cerkveni koledar Ostromirovega evangelistarja (11. stol.), ki ima 10. avgusta god sv. Lavrencija. Mučeništvo sv. Lavrencija je tipičen in dobro znan primer za vrsto mučencev, ki so jih žgali in pekli. Opis v Fris. II je stilno in arheološko vzoren. V latinskem liturgičnem tekstu iz zgodnjega srednjega veka se ponavlja: ad ignem applicatus, po pomenu dobesedno enako kakor v Fris. II. Pravilni prevod Fris. II, 99—100 je: oprli (pritiskali) so jih na ogenj in pekli. V zvezi z ostalim krepko nazornim opisom mučeništva v Fris. II, 97—104 (z meči sekali, na les obešali in z železnimi kljukami raztrgavali)5 spada prinbzbše ogni pečahg med literarno in vsebinsko najbolj dovršena mesta zgodnje srednjeveške književnosti. V oblikovni dovršenosti in v značilnih redkih stcksl. oblikah se razodeva vzročna zveza g književnim delom sv. Cirila in Metoda. OPOMBA. Ko je bil članek že v tiskarni, mi je prof. R. Nahtigal prijazno spo- ročil, da je rekonstrukcija primzbše še dvomljiva, čeprav je skoraj splošno sprejeta. Glede na neurejeno grafiko Fris. II bi bila enako verjetna lekcija prinicbie (stsl. koren nicb — dol sklonjen). S tem ni omajan zgoraj pojasnjeni prevod; le filološko vprašanje deležnika prinizše bi bilo še odprto. Potem sem po posredovanju profe- sorja M. šaruga iz Rima dobil prepis odločilnega mesta rimske legende o sv. Lav- renciju (objavljeno v Analecta Bolland. 1933, 92). V tej tudi na vzhodu znani le- gendi je dvakrat ponovljeno fureis ferreis comprimebant (Dimitrij Rost, prevaja natančno dobesedno: z železnimi vilami pritiskali), kar bi morda priporočalo rekon- strukcijo Vostokova i. dr. Ljubljana. 2 To se precej ujema z vzhodnim govorniškim opisovanjem mučeništva (n. pr. Janez Zlatousti v PG 50, 712 in Gregorij Niški v življenjepisu Gregorija Cudodelca). A o tem pri drugi priliki. R é s u m é L'auteur interprète le passage obscur du document de Freising II, 99—100: prinizše ogni pečahg => ils les appliquaient au feu et les rôtissaient, ce qui est d'accord avec les rapports grecs et latins sur le martyre de s. Laurent, très vénéré déjà à cette époque ce qui est évident aussi du document de Freising III, 44.