------    220-----
Družne stvari.
Kaj storiti, da ne bode vlačugarjev beračev?
Beraške mavhe so grozne nadloge na kmetih, posebno tam pa še nevarne, kjer je kako posestvo na samem.
Še mladi in močni potepuhi, ki bi lahko delali, pa tudi take babe, popotni rokodelci, cigani s celo kopo otrok, pa tudi stari res revni ljudje od blizo in daleč se plazijo od zora do mraka od hiše v hišo, beračijo kruha, moke, slanine, perila, obleke, denarja itd., in če jim tega ali unega ne daš hitro ali dosti, še mrmrajo, jezik brusijo, kolnejo in žugajo, včasih še proč vržejo, kar si jim dal.
In čeravno se od vseh strani slišijo te nadloge — tožijo po kmetih in po mestih — vendar se nič ne stori, da bi se odvrnilo to zlo!
Res je to, prav imate, ki tako tožite; al vprašamo vas: kdo naj pa pomaga, da se odvrne to beraško vla-čuganje, in kako?
Denarja ni od nikodar, da bi se delil beračem, in na tavžente in tavžente bi ga moglo biti, da bi se dajal beračem. In tudi ne bi bilo dobro, da bi beraške mavhe vedele za tak zaklad, kajti še več bi bilo potepuhov.
Kako tedaj odvrniti beraško silo?
Prav lahko — če bi se le povsod storilo, kar je treba.
Skrb za revne je po postavi dolžnost vsaki občini (soseski). Ako bi spolnovala vsaka soseska svojo dolžnost prav ostro, brž bode beraškemu nadlegovanju konec. Revnih ljudi sicer ne moremo v zemljo zakopati, in revni ljudje bodo, dokler bode svet stal — al veliko veliko manj jih bode, in ti, kar jih je, ne bodo drugim nadloga. Vsaka soseska pozna svoje ljudi; ona ve, kdo je res revež, kdo pa le lenuh. Unim je treba pomagati, ti pa se morajo siliti k delu, kterega se nikjer ne manjka, in če ga v enem kraji ni, dobi se ga v drugem. In to je ravno, kar se lenuhom mrzi, da pobašejo beraško mavho in hajd! ž njo po svetu.
Ako bi se vse soseske resno poprijele tega, da se konec naredi beraškemu vlačugarstvu in nasledkom njegovim , kmalu bi bilo vseh pritožeb konec; dokler pa le tožimo, pa nič ne storimo, pojo nam berači zmirom staro pesem.
Kako pa bi se dalo to izpeljati?
Prvo je, da vsaka soseska (občina) svojim res revnim ljudem, ki si ne morejo nič zaslužiti, da živeža, obleke in stanovanje; kdor pa delati more, onega naj sili v delo, da si kaj prisluži. Zato ne sme nikogar pustiti iz vasi, da bi beračil po svetu. Zupan ima po postavi oblast v rokah, da to ukaže in izpelje.
Drugo bi bilo to, kar je v nekterih manjših mestih pa tudi vaseh na Nemškem navada, da se popotnim rokodelcem, ki bogajme prosijo, le v eni hiši vasi dele milodari (almožina). V to ubožno kašo vsak posestnik vsak teden kaj da, in iz te nabire se delijo milodari. Po takem bi gotovo vsacega gospodarja manj zadelo kakor zdaj, ko včasih berač beraču kljuko podaja.
Tretje bi bilo treba tega, da bi si vsaka občina udinjala služabnika, kteri bi poleg druzih opravil tudi to nalogo imel, da pazi na tuje berače, jih zasači in k županu tira, da jih da potirati naprej. Ako se pomisli, koliko zdaj leto in dan izdajo ljudje beračem, pač je očitno, da se bode z manjšim denarjem lahko udinjal občinski služabnik, kteri bode še druzih opravil opravljal, ki jih ima občina. Pa tudi več služabnikov bi se dalo udinjati, ako je občina velika, kakor bi se nasproti
dalo več sosesk združiti v eno večo občino, ki si more držati služabnika.
Po tem nasvetu bi lahko v enem hipu bil konec vsemu beraškemu vlačugarstvu. Druzega ni treba, kakor to, da vse soseske resno rečejo: mi ne trpimo beračev. Al vse bi se morale po deželni postavi zavezati v to, kajti če jih je sto pametnih, ki hočejo iz-peljavati občinsko postavo, sto pa zanikernih, potem se ve da vse to nič ne pomaga.
Al potem ne smete tožiti, dragi soseščani, da vam berači ne daj6 miru. V vaših rokah je gotova pomoč. Tudi tu velja zlati pregovor: „Pomagaj si sam, i Bog ti bo pomagal!"