Si   71    IS
Pred Tolažnico žalostnih
Jlipet je prišel majnik, Marijin mesec. Razcvetele so ^p1 se po hostah bele šmarnice. Prišla je deca, ne-dolžna, vesela deca, natrgala si je rož, zvila jih je v vence in okrasila domači oitarček v kotu, ali pa ka-pelico lurške Gospe sredi vasi.
Prišel je majnik, Marijin mesec, tudi v malo le-seno kočo pod goro, potrkal je na okence in pozdravil sivo velo mamico. In starki se je zdelo, da jo vprašuje maj: MNo, majka, ali si še vedno tako zapuščena, še vedno tako sama? Ali še sedaj ni sina iz tujine, sina, po katerem toliko hrepeniš? Saj sem se že sedemkrat vrnil, in vselej sem te našel tako zapuščeno. Ali še sedaj ni sina iz tujine?"
Tako se je zdelo starki, in solza se je zablesteia v očeh, počasi polzela po velem zgubanem licu in pala na belo javorovo mizo. Ah, solza — biser mate-rinske Ijubezni!
Vzela je starka iz omare steklenico z oljem, za-pustila kočo in poromala do kapelice v gozdu. Zapu-ščena je ta kapelica.
Samo čc gre kmetič v gozd, se prekriža in po-moli očenaš, da bi ga Bog obvaroval nesreče v gori. Sicer je pa ne obiskuje drugi kakor naša mamica, stara Marta.
In kaj je ne bi, saj je to edina njena tolažba. Saj jc sama, zapuščena. Mož ji je utnrl že zdavnaj, umrla ji jc že zdavnaj hčerka Angelica, in sin ji je še ostal, sin Janez, a ta je šel daleč v tujino, v Ameriko, in je tam, sama ne ve, kje.
t           Zato  hodi   starka   k  beli   kapelici v gozdu, tam
zaljša mali oltarček Tolažnice žalostnih, tam moli za pokoj svojih rajnih, moli za vrnitev sinovo. VČasih sede na kamen in govori polglasno sama s seboj Ljudstvo pravi: ,,Sirola, od žalosti se ji je zmešalo." Včasi pride mimo deca, ki je šla v gozd po jagode ali ma line, in Marta ji pripoveduje lepe pravljice o palčkih, o kralju Matjažu, zraven pa svari otroke, naj ubogajo svoje starše in jih ne žalijo. Če je toplo in solnce, jo
8«  72   ra
lahko dobiš pri kapelici. Tako se je napotila tudi danes, — posebno še, ker je prvi rnajnik, — h kapelici. Na-lila je olja v svetilko, jo prižgala, natrgala gozdnih rož
,,S cvcticami te venčamo . . ."
in ozaljšala oltarčck, pokleknila in molila goreče, da bi se ji vrnil ljubi sin, ki živi v daljni tujini, morda izgubljen v zmotah in grehih.
St    73    PS
Trepetal je drobni rdeči plamenček, zdaj je gorel spet mirno, zdaj je zopet vzplapolal kvišku in se zopet umiril. Taka je bila tudi molitev starke. Zdaj je trc-petala v strahu, da morda ne bo uslišana, da tnorda ni vredna, da bi bila uslišana; zdaj je bila zopet njena molitev vdana prošnja; zdaj zopet je vzplamtela v ve-liki nadi in v trdnem zaupanju. Odmolila je starka rožni venec. Nekak svet mir ji je napolnil prsi, neka tiha zadovoljnost se ji je razlila čez srce, sveto in trdno zaupanje v lurško Oospo jo je potolažilo tako sladko in mehko. Sedla je na kamen. Pred njo so prišli spo-mini, kakor bi se bilo vse njeno življenje snovalo prav šele včeraj. Lepo zadovoljno je bilo življenje v koči pod goro, a pnšla je nesrcča k hiši, prišla je bolezen, umrl je oče, par mesecev nato je umrla pa še hčerka. Ostal ji je še sin, o katerem je mislila, da ji bo podpora v starosti. A komaj je minulo leto po očetovi smrti, in že }e prišel k materi: rMati jaz grem."
BKam greš, Janez, dete moje?" ga je vprašala. ,Mati, svet je velik; v Ameriko grem. Bom si kaj pri-služil tam; saj se kmalu vrnem, in živeli bomo lepo in zadovoljno, iti lep večer^ svojega življenja boste imeli. Čez tri tedne greva z Živčevim Jožetom, mati."
,Ne hodi, dete moje! Tudi tukaj sc lahko pri-služi, kdor je priden. Marljiv človek nikdar ne strada. Kaj naj počnem jaz, če izgubim še tebc. Ne hodi, Janez, v tujino! V tujini so nevarna pota, lahko pogubiš svojo dušo in še telo; a duša, Janez, je več vredna kot življenje," je prosila mati sina.
A sin ni slušal materinih besedi, in šel je. Parkrat je še pisal, nato pa je morda pozabil na drago matnico, pozabil na tiho kočo pod goro; morda je pa zabredel med slabo tovarišijo; morda pa se mu je godilo slabo in ni hotel pisati maleri, da ne bi žalil njenega ljube-čega srca? Sedmo leto je že, kar živj v tujini, sedem dolgih let je že, kar živi mamica doma satna in za-puščena.
Tako je mislila starka, in misliia bi bila še dalje, da je ni zbudil iz teh sanj in spominov močan glas: ,,Žena, čujete?"
sj   74   is
Pred njo je stal mlad gosposki človek, kakih petindvajset do trideset let star, v levici je držal kovčeg, v desnici pa debelo palico.
Zdrznila se je starka iz svojih misli:
,,Kaj bi radi?"
„Ali morda veste. če tukaj v koči pod goro, kakih dvesto korakov od tod, še živi gospodinja, po domače Lipovčenova Marta."
Staika je napela svoje stare oči, da bi natančneje videla, kdo vprašuje po nji.
nŠe je živa, še; a je sirota sama in zapuščena. Kaj paje?" vpraša v strahu, češ tnorda ima tujec zanjo žalostno poročilo o sinu.
BOna je moja mati.  Jaz sem prišcl iz Amerike."
Jaz scm Marta. O moj Janez, ali si vendar prišel?" ln objela je sina po dolgih letih.
BNe hudujte se nad mano, mati! Dolgo me ni bilo. Postarali ste se in osiveli ste. Vem, da sem teh gub in sivih las jaz kriv. Prišel sem, mati, nisem mogel več zdržati v tujini, in prišel sem, da vidim, če še živite, in da boste imeli lep večer svojega življenja."
Tako je govoril sin, a mati ni mogla govoriti; vse je bilo odpuščeno, in starka je samo jokala od radosti in veselja.
Lepo življenje se je zopet pričelo pri Lipovčeno-vih. Sin je prišel bogat iz tujine, sezidal je novo, lepo belo hišo, in lep večer svojega življenja je imela stara Marta.
Vsa srečna in s srcem, polnim zahvale do lurške Gospe, je hodila h kapelici. In ko se je poslavljal maj, se ji je zdelo, da ji govori: nNo, majka, že sedemkrat sem se poslavljal od tebe, a vselej sem te pustil ža-lostno in zapuščeno. Letos pa te zapuščam srečno in veselo kot šc nikdar, ker vrnil se je sin, po katerem si toliko hrepenela ..."                Bogumil Gorenjko