Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 H
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L	1.750
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 83-177	Letna naročnina . .	. . . L	3.500
PODUREDNIŠTVO :	Letna inozemstvo . .	. . . L	4.500
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410	
Leto XXV. - Štev. 50 (1282)
Gorica - četrtek, 20. decembra 1973 - Trst
Posamezna številka L 100
1111 m 111111111111111111111111111 m i i m 111111 m m m 1111111 i.m 1111 m 111111 i i
f?
C
''-v P
Božično premišljevanje
Slikar Juri Titov, izgnan iz Rusije zaradi svojega verskega prepričanja: Kristusovo rojstvo iz Marije Device
Božič je praznik božje ljubezni, ki se nam je razodela	ž
z	v učlovečenem Bogu. Zato tega praznika ne bomo prav	z
|	doumeli, če ne bomo skupaj s pastirji in Modrimi z
Vzhoda prinesli novorojenemu Detetu tudi svoj dar. Po-	z
::	krijmo ga s toploto svoje dobrote! Mislimo na pomoči	ž
potrebne, na reveže, begunce, zaradi vere preganjane. Ta
'	dobrota je edino jamstvo za notranji mir in mir na svetu,	::
ki ga ob božičnih praznikih želimo v polni meri vsem
"	naročnikom, podpornikom, bralcem in širiteljem našega	z
z	lista.	|
=j	UREDNIŠTVO IN UPRAVA
»KATOLIŠKEGA GLASA«	g
T i 1111111111111111111111 ■ 111 i i iiii miiiii 111 imiii m i 11111111111111111111111111 ■ 11111 ii r r
Nova berila v adventnih mašah, ki so vsa vzeta iz preroka Izaija, so nas gotovo obogatila. V njih nastopa Bog kot poseben zaščitnik, dobrotnik in odrešenik izvoljenega izraelskega ljudstva. Zaradi upornosti, nezvestobe in trdote srca mora to ljudstvo skozi suž-nost in razne preizkušnje. Preroki budijo v njem vero in zaupanje v Boga ter tudi spokornega duha in hrepenenje po Mesiji — Odrešeniku.
Čeprav živimo v dopolnitvi časov, ta berila nam in našim vernikom veliko povedo. Na sebi in na drugih čutimo človeško omejenost in revščino, v tolažbo pa nam je, da je Bog že v stari zavezi tolikokrat posegal v življenje posameznikov in narodov z vsemogočno in usmiljeno roko.
Vsakoletno praznovanje praznika Gospodovega rojstva - božiča je pomembno za vesoljni svet, kaj šele za duhovnike in vernike. Paziti moramo, da ne ostanemo pri golih božičnih navadah, ampak da se ob njih duhovno poglobimo.
NOVI ADAM
V betlehemskem Detetu smo dobili novega Adama, začetnika prerojenega odrešenega človeštva. Adamov greh je vrgel človeški rod v veliko fizično in moralno bedo. Bog kaznuje človeka, obenem mu pa že obljublja Odrešenika, rojenega iz žene. Nasproti prvemu grešnemu Adamu je postavljen novi, boljši Adam, nasproti prvi Ženi, ki posluša zapeljivca, stoji druga Eva. — Marija, ki ponižno sprejema angelovo naznanilo. »Kakor je torej po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt... tako sta se božja milost
in dar v milosti enega človeka Jezusa Kristusa izlila nad množico v mnogo večjem izobilju« (Rimij 5, 12, 15).
Po Adamu smo prejeli naravno Življenje z izvirnim grehom in njegovimi posledicami, ki jih na sebi čutimo. Kristus pa nam po svetem krstu prinaša duhovno življenje v božjem otroštvu, nas povezuje s seboj kot ude na telesu, kateremu je sam glava, ter nas dela deležne svoje velikonočne skrivnosti. »Zanesljiva je beseda: Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi živeli; če trpimo, bomo z njim tudi kraljevali« (2 Tim 2, 11, 12).
S preudarkom in premislekom naj se bere drugo berilo pri zorni maši: »Ko se je razodela dobrotljivost in ljudomilost Boga, našega Odrešenika, nas je odrešil... po svojem usmiljenju v kopeli pre-rojenja in prenovljenja po Svetem Duhu. Na nas ga je obilno razlil po Jezusu Kristusu, da bi po upanju postali dediči večnega življenja«. (Tit 3, 4-7).
POMEN SV. DRUŽINE
Odrešenika smo dobili po sveti Družini. Po skrivnostnem božjem načrtu je bila Marija od vekomaj izbrana za mater učlovečenega Boga. Božja volja je bila, da se je učlovečenje Sina božjega izvršilo na čudežen, deviški način. Devica je postala mati in rodila Sina, a ostala devica. Sveti Jožef, ki je bil pred postavo in svetom Marijin mož, je ostal le čisti varuh Device in skrbni rednik Sinu božjega. In Jezus, božji Sin, je vse življenje posvetil češčenju nebeškega Očeta in odrešenju človeškega rodu.
Herod spet mori nedolžne
Avstrijski parlament je z majhno večino izglasoval zakon, ki ukinja kazen za umor nerojenega otroka v roku prvih treh mesecev njegovega življenja. Državni zakon, ki ima dolžnost, da čuva nad pravicami človeka in jih ščiti, je v tem primeru postal zaščitnik krivice, zločina. Največja
Kristus je prišel ne svet
Prišel je kot toliko drugih, v enem izmed tolikih trenutkov človeške zgodovine. Rodil se je reven, a lahko bi bil bogat, kraljev ali cesarjev sin, lahko pa še bolj reven in preprost. Nihče ni vedel zanj, bil je število v množici, čisto navaden, vsakodnevni pojav.
Morda se kdaj čudimo, da so bili tedaj Judje tako ozkogledi in zakrknjeni, da niso dogodka sprejeli in razumeli. In vendar je tudi to bilo zelo naravno, tako je moralo biti — in danes bi bilo prav tako.
Samo pomislimo, kako bi mi sprejeli Jezuščka, če bi se danes rodil med nami. Mi, ki smo verni kristjani, bi mu seveda pripravili dostojen sprejem...
Toda Kristus bi bil danes eden izmed treh milijard ljudi, rodil bi se morda kje v Oceaniji, na enem izmed tolikih otokov, morda, zakaj ne, med divjaki, med Indijanci, Japonci, bolj verjetno Kitajci.
Kaj bi rekli mi, tako imenovano božje ljudstvo, ko bi se ne-
ko neznano afriško pleme nenadoma začelo proglašati za izvoljeno, ko bi iz tega plemena izšel Nekdo, ki bi se dal nazivati za Učenika, Preroka, božjega Sina? Nedvomno je, da bi se pojavil v obliki, katere gotovo nismo navajeni : in ker je nismo vajeni, bi je ne sprejeli. Kdo bi bili njegovi učenci, kdo farizeji, kdo pismouki? Kako bi se porazdelili verni kristjani, ko bi nas postavil pred dilemo: Kdor ni z menoj, je proti meni?! Kdo bi mu sledil, pustil vse in z njim delil hude ure, ki bi mu jih gotovo ne manjkalo?
Kako bi reagirali, ko bi videli da ga ne zanima nič od tega, kar po navadi nas tare in nas ne pusti spati? Gotovo ne bi prišel, da bi nam vrnil petrolej, trdno valuto, da bi odgovarjal znanstvenikom na nešteta vprašanja, še manj teologom. Seveda, govoril bi o miru in spravi med ljudmi, toda vse to v jeziku, ki bi nam bil nerazumljiv prav zato, ker bi bil najbolj enostaven, kar jih je mogoče. Ne
bi ga razumeli, ker smo že tako prežeti z učenostjo, da ne moremo več pristopiti k njemu s preprostim srcem kakor otroci, ki bi jih nadvse ljubil.
Odklonili bi ga, ker bi ga mi spraševali v vzvišenih besedah o najbolj kompliciranih problemih sodobnega sveta, on pa bi nam postregel s preprostim primerom iz vsakdanjega življenja.
Eno pa je gotovo : ne bi ga umorili kakor takrat, temveč bi ga na sodoben način izobčili iz družbe — to pa je počasno umiranje, ki ne dopusti niti slavnostnega vstajenja...
Kristus prvi socialist, Kristus prvi hippy, prvi revolucionar, nad-zvezdnik itd. In vendar bi ne bil nič izmed tega, kar si predstavljamo in si še postavljamo na zastavo in grb. Kristus bi pometel z nami kakor s farizeji!
Ali pa ni res tako?...
Morda pa se je svet poboljšal...
Samo mi moremo odgovoriti na to.	—on
pravica človeka je namreč pravica do življenja! ščititi to pravico je zato prva dolžnost države in njenih zakonov. In čim slabotnejši je kdo, tem bolj mu mora država biti v pomoč.
Tukaj pa gre za najbolj slabotne, ki še niso rojeni in so tako povsem prepuščeni milosti in nemilosti drugih. Edino, kar že imajo, namreč življenje, jim je sedaj v Avstriji v njih prvih treh mesecih od spočetja po zakonu dovoljeno vzeti; državni zakon dovoljuje, da jih njih lastni starši dajo ubiti, umoriti, zmrcvariti, razkosati ali zadušiti v telesu matere.
Nečast za avstrijsko državo je toliko večja, ko je parlament izglasoval nečloveški zakon, ker velja Avstrija za katoliško državo; to drži vsaj toliko, da je nje prebivalstvo nad 90 odstotkov katoliško. In prav Avstrija je prva država s katoliškim prebivalstvom, ki je uzakonila nekaznovan splav, če seveda izvzamemo katoliške dežele pod komunizmom. Tako je bila znova potrjena stara trditev, da je večkrat »suramum jus - summa iniuria«, kar pomeni, da more postati državni zakon tudi največja krivica.
Kakor veže državni zakon človeka v vesti, tako ga tudi ne more razvezati moralnih dolžnosti. Tudi če ta zakon dovoljuje, da smeš ubiti otroka v prvih treh mesecih njegovega življenja, velja božja zapoved »Ne ubijaj!« kot doslej, še več; sedaj so katoličani še posebno poklicani, da so neutrudni glasniki pete božje zapovedi in neustrašeni branilci pravice nerojenih do življenja. To jim nalaga pripadnost Cerkvi, njih krščansko prepričanje in zlasti njih vest!
Vse tri osebe svete nazareške družine so vsaka na svoj način vključene v delo odrešenja. Vse tri osebe so deviške, vse tri predstavljajo višek človeške popolnosti. Vse tri so v najbolj dovršeni meri izpolnile božji načrt.
So pa razlike med njimi: Jezus je Bog in človek v drugi božji osebi, Marija je bila kot božja Mati obvarovana izvirnega greha, poleg drugih milosti deležna tudi te, da je bila z dušo in telesom vzeta v nebesa, kjer vlada kot kraljica nebes in zemlje, sv. Jožef je kot krušni Jezusov oče in čisti varuh Device dosegel takšno osebno popolnost ali svetost, da more biti najlepši vzor vsem možem, tudi duhovnikom. Vsaka oseba svete Družine vabi vsakogar k posnemanju.
Nobenega dvoma ni, da so osebe svete Družine mnogo trpele in se marsičemu odpovedale. Negostoljubni Betlehem, Simeonova prerokba, beg v Egipt, dogodek z dvanajstletnim Jezusom v templju, Jožefova smrt, Marija zapuščena v Nazaretu, Jezusovo javno delovanje, njegovo trpljenje in nasilna smrt na križu pričajo o trpljenju članov svete Družine, a tudi o njeni zvestobi božjim načrtom. Ko bi naše krščanske družine bile bolj podobne sveti nazare-ški Družini, koliko več zadovoljstva, sreče in veselja bi imele. Kako resnična je Jezusova beseda: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu« (Jan 12, 24).
KNEZ MIRU
V sveti noči so angeli na betlehemskih poljanah kakor poroča evangelist Luka, prepevali: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po votji.« V teh besedah je izražen življenjski program novorojenega Kristusa Kralja. Prišel je, da vrne Bogu čast, ki mu jo je človek z grehom vzel. Poskrbel je za vse pogoje, da more vsak človek živeti v miru z Bogom in v soglasju s svojim bližnjim.
Mir je velika dobrina, za katero teže vsi ljudje. O miru moremo govoriti tam, kjer je vsak človek na svojem mestu, mu nihče ne krati njegovih pravic, pa tudi sam jih nikomur ne krati. Mir predpostavlja poznavanje in priznavanje dostojanstva človeške osebe, pri posamezniku in v skupnosti. V skupnosti, ki upošteva resnico, v kateri vlada pravica, vse člane pa med seboj povezuje dejavna ljubezen.
Človek more živeti v miru s svojim bližnjim samo, če živi v miru s svojim Bogom. »Brez vere v Boga,« je dejal papež Pavel VI. v okrožnici "Napredek narodov”, »ni mogoče ustvariti miru v človeški družbi.« Papeževa beseda nam pomaga razvozlati vprašanje, zakaj imajo mednarodne konference tako malo uspeha.
Prav to spoznanje pa nam nalaga odgovornost; sodobni svet potrebuje Kristusa, Kneza miru. Krščanstvo še ni opravilo svojega poslanstva, nikakor še ne spada med staro šaro, ogromne naloge še stojijo pred nami. Moremo ponavljati Gospodovo besedo: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev!« (Mt 9, 37, 38).
Mid dr. Slike v defekitn sveti
2e skoro mesec dni sta v diskusiji — najprej v pristojni komisiji, nato še v deželnem svetu — obračun in proračun, ki ju je predložil deželni odbor Furlanije-Julijske Benečije. To je prvi obračun, oz. proračun sedanjega odbora, katerega sestavljajo Krščanska demokracija, italijanska socialistična stranka, italijanska socialdemokratska stranka ter italijanska republikanska stranka.
Novi odbor ima pravzaprav le nekaj mesecev dela za seboj, zato je povsem razumljivo, da je bil predvsem proračun precejšen kompromis med vladnimi strankami v pričakovanju dokončnega zavzetja stališč do najbolj perečih problemov, kar bo gotovo prišlo do izraza v bodočem delovanju deželnega odbora.
Glede deželnega odbora omenimo še, da ga je Slovenska skupnost seznanila z najvažnejšimi vprašanji slovenske narodnostne skupnosti v deželi. Ko so se omenjene stranke pogajale za novi odbor, je namreč Slovenska skupnost poslala v vednost njih tajništvom 11 točk, ki naj jih deželni odbor čimprej osvoji in reši v deželnem svetu samem ali prek državnega parlamenta.
Ko bodo ti njeni predlogi osvojeni in tudi rešeni — je odločno pribilo vodstvo Slovenske skupnosti — bodo lahko tudi vladne stranke v deželnem odboru prejele politično in upravno podporo Slovenske skupnosti, dokler se to ne bo zgodilo, pa bo Slovenska skupnost kritična in samostojna v svojem delovanju v okviru deželnega sveta.
ANTIFAŠIZEM SAMO NA PAPIRJU
To odločno in modro stališče Slovenske skupnosti je njen deželni zastopnik dr. Štoka ponovno potrdil v svojem daljšem govoru, ki ga je imel 10. decembra v deželnem svetu, ko je obravnaval letošnji obračun, oz, proračun. V svojem govoru jc dr. Štoka izšel iz predpostavke, da nimamo Slovenci v deželi še danes urejenih svojih problemov, tako kot nam to zagotavljajo razne listine, od ustave do listine o človekovih pravicah, ki jo je sprejela skupščina Združenih narodov točno pred 25 leti.
Ne samo to, je dodal še dr. Štoka, ampak dejstvo, da je danes v modi lepo govorjenje o slovenskih problemih, manj pa vidimo lepih dejanj, nam daje razumeti, da je včasih antifašizem tako imenovanih strank ustavnega loka bolj na papirju, saj vidimo, da ne napravijo vsedržavne italijanske stranke vsega, kar bi morale napraviti za Slovence, če bi bile povsem antifašističnega duha.
RAZLAŠČANJE
V nadaljevanju svojega nastopa je slovenski deželni svetovalec govoril o mnogih problemih, ki so za narodnostno skupnost posebej važni: tako je govoril o razlaščanju in problemih, ki jih ta pojav prinaša vsaki manjšini, še toliko bolj slovenski narodnostni skupnosti, ki nima pač obširnega ozemlja, na katerem bi bili Slovenci lahko gospodarsko in socialno enakopravni državljanom večinskega naroda. Omenil je probleme, ki jih prinaša razlaščanje v dolinsko-miljski občini (osapska dolina in druga), razlaščanje v Štandre-žu itd. Dejal je, da je bilo v preteklosti ogromno razlastitev izvršenih brez potrebe in nuje in kot primer navedel tržaško industrijsko cono ter letališče pri Štan-drežu, ki danes služi le peščici ljudi. Ta zemljišča bi danes morali vrniti slovenskim lastnikom. Pozval je deželo, naj bo budna in občutljiva, ko gre za razlastitve, oz. zasedbo zemljišč, drugače bo moral slovenski lastnik poseči po vse bolj učinkovitejših sredstvih, tudi prek mednarodnih forumov.
PODPORA SLOVENSKIM ORGANIZACIJAM
Dr. Štoka je nato pozval deželni odbor, naj daje primernejše prispevke slovenskemu tisku v zamejstvu ter kulturnim, športnim, ekonomskim, socialnim in verskim organizacijam, saj živijo ta društva v posebnih zgodovinskih razmerah in opravljajo posebne naloge pri ohranjevanju slovenskega življa. Pri tem je treba stalno imeti pred očmi vse žrtve, ki so jih ta društva prestala za časa fašizma, čigar posledice so še danes vidne.
Deželni svetovalec Slovenske skupnosti je nato govoril o potrebi, ki jo čutijo Slovenci v deželi po televizijskih oddajah v slovenskem jeziku in pozval odbor, naj v tem smislu še in še posreduje pri osrednji vladi. Obravnaval je nato problem gorskih skupnosti, zahteval, naj s posebnim zakonom uvrstijo v gorske skupnosti tudi občino Zgonik ter delno občino Devin-Nabre-žina; zahteval je od deželnega odbora, naj
omogoči uporabo slovenščine v organih gorskih skupnosti, kar je za Slovence bistvene važnosti.
Ob koncu svojega govora je dr. Štoka še apeliral na deželni odbor, naj vendar enkrat uredi vprašanje deželnega urada za slovenska vprašanja, tako kot to predvideva deželni zakon iz leta 1966.
Naš svetovalec je predložil tudi štiri resolucije, in sicer o zahtevi po televizijskih slovenskih oddajah, po uradu, ki naj bi v okviru deželnega odbora sledil problemom slovenske skupnosti, po izdatnejših deželnih prispevkih slovenskemu tisku in slovenskim organizacijam ter o zahtevi po uporabi slovenskega jezika v gorskih skupnostih.
Deželni odbor je sprejel štiri resolucije Slovenske skupnosti. V svoji glasovalni izjavi je dr. Štoka utemeljil politično stališče Slovenske skupnosti v deželnem svetu in dejal, da se bo slednja vzdržala glede deželnega obračuna in proračuna, iker pač niso slovenska vprašanja še zdaj rešena tako, kot to predlaga Slovenska skupnost.
Za tiskovni sklad Katol. glasa: N. N.,
Gorica, 50.000 lir.
Za popravilo cerkve v Vukovem: N. N.,
Trst, 5.000 lir.
IM
S TRŽAŠKEGA
Cerkev Kristusovega rojstva v Betlehemu ob polnočni maši na božič
iiiiiimmiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiimiimiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiimimiiiiimmimiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiimiiimmiiiiiiiiiiimmiiiiiiiimiiiiiiimiiiiiiim
Consortium musicum v Katoliškem domu u Gorici
V nedeljo 16. decembra je bil v Katoliškem domu koncert znanega slovenskega ansambla Consortium musicum iz Ljubljane. O kvalitetah in pomenu tega ansambla za našo glasbeno ustvarjalnost smo že mnogo brali; slišali smo plošče iz zbirke Musiča sacra slovenica; ljubljanski umetniki so že večkrat bili v Gorici in vsakokrat so bili deležni splošnega odobravanja.
V nedeljo 16. decembra so prvič nastopili v Katoliškem domu; s tem so hoteli svoj nastop pokloniti slovenski zamejski skupnosti prav v središču mesta, v slovenski dvorani. Consortium musicum se je predstavil s štirimi kantatami, ki niso bile še nikoli izvajane.
Prva na programu je bila »Sončna pesem sv. Frančiška«, znana po svoji topli vsebinski globini in preprosti obliki. Skladatelj Stanko Premrl je to pesem sestavil v ravno tako preprosti obliki, ikar je občutiti skozi vso kantato zaradi narodnih motivov. Zelo učinkovita sta bila solista, zlasti še basist Jože Stabej, ki je s svojim polnim in toplim glasom očaral. Mogoče je bil zbor nekoliko prešibak in premalo izrazit.
Večjo skupnost in boljšo zlitost je zbor pokazal v drugi kantati, v »Ravbarju«, ki jo je zložil Matija Tomc. Ni zbora ali sploh Slovenca, ki bi mu ne bilo znano ime tega skladatelja ter njegova dela svetne in cerkvene vsebine. Zelo pomembne so njegove priredbe slovenskih ljudskih pesmi; odlikuje jih oblikovna in vsebinska dovršenost.
»Ravbar« vsebuje tudi narodne napeve, ki so zliti v umetniško celoto. Delo je bilo v nedeljo prvič izvedeno; sam skladatelj nas je počastil s svojo prisotnostjo. Kantato je prisrčno podal mešani zbor in že omenjeni basist; pri klavirju je spremljal Tomaž Kranjc.
Če je prvi del programa bil »slovenski«, je bil drugi »češki«. Ljubljanski ansambel je namreč izvajal dve kantati češkega skladatelja Bohuslava Martinuja. Prva je nosila naslov »Očiščevanje studencev«, pesnitev Miloslava Bureša o pomladnih običajih v češko moravskem hribovju. To je neke vrste Martinujev poklon svoji domovini, obuditev dragih spominov na rodno zemljo, ko je skladatelj bil v tujini. Delo prepletajo narodni motivi v značilnem slogu sinkopiranih vzporednih sekst.
Kantato je mojstrsko podajal ženski zbor, ki je spremljal soliste. Sopranistka Zlata Ognjanovič je občuteno podala svojo vlogo; njen sveži glas je milo poudarjal vsebino besedila. To svežino je po drugi strani dopolnjeval mehkobni alt Milke Evtimove. Pri izvajanju te kantate so sodelovali še Jože Stabej, recitator in štirje instrumentalisti.
Zadnje delo na sporedu je bila »Legenda iz krompirjevčevega dima«. To delo je Martinu, prav tako na besedilo Miloslava Bureša, zložil v Rimu leta 1956. Legenda pripoveduje o Materi božji, ki je stopila z oltarja, da bi zaživela s kmečkimi ljudmi. Besedilo je preprosto, ljudsko prijetno in istočasno zelo globoko. Pri tem delu jc Martinu uporabil ljudske instrumente in češke narodne motive.
Izvajali so kantato že omenjeni solisti z mešanim zborom, ki se je pri tem delu verjetno najbolje izrazil. Poudariti pa je treba še osebnost dr. Mirka Cudermana, ki je koncert skrbno vodil. Predvsem je prepričalo njegovo poznanje predvajanih tekstov ter njegova gotovost v zanosu interpretacij ske elegantnosti.
Nedeljski koncert je dokazal, da so podobne pobude koristne. Istočasno pa so zagotovilo za kulturno rast med našimi ljudmi. Društvu »Mirko Filej«, ki je ta nastop omogočilo, moramo izreči vse priznanje, da je do tega uspelega nastopa prišlo.
Jubilej msgr. Velcija
Goriški stolni kanonik msgr. Jožef Velci je 14. decembra obhajal življenjski jubilej — 80-letnico rojstva. Rodil se je namreč na Krku dne 14. decembra 1893.
Po končani gimnaziji v Gorici je odšel v Innsbruck, kjer je dokončal teologijo. Posvečen leta 1917 je leta 1918 šel za kaplana v Romans. Od tam ga je čez dve leti nadškof dr. Sedej poklical za stolnega vikarja v Gorico. Tako se je začela njegova služba v goriški stolni cerkvi, ki traja nepretrgoma že 53 let. Kot vikar je v njej namreč služboval do leta 1934, ko je postal stolni kanonik. Pozneje je leta 1945 po smrti msgr. Geata sprejel še skrb župnika stolne cerkve. To mesto je leta 1963 prepustil msgr. Soranzu in ostal v stolnem kapitlju kot kanonik-dekan.
V svojem dolgem življenju in delovanju v Gorici je jubilant opravljal še druge službe. Tako je precej let učil v goriškem malem semenišču in bil nekaj časa rektor v bogoslovnem semenišču in tam tudi učil cerkveno zgodovino. Kot vikar in župnik v goriški stolnici je prišel veliko v stik tudi s slovenskimi verniki. Zato ga dobro pozna ne samo vsa slovenska duhovščina tostran in onstran meje, temveč tudi slovenski verniki, ki zahajajo v stolnico.
Ob tem jubileju, ki ga je msgr. Velci dočakal še čvrst in čil, kar je dokazal tudi pri maši, ki jo je imel v stolnici v soboto 15. decembra zvečer, mu vsi iskreno čestitamo in želimo, da bi še dolgo ostal med nami.
Razprave in sklepi občinskega sveta v Gorici
Na zadnji seji goriškega občinskega sveta se je razvila precej dolga razprava o zahtevah dijakov tukajšnjih višjih srednjih šol. Ni šlo samo za zadevo prevozov in menze za dijake, ki si morajo zaradi popoldanskega pouka poiskati kosilo v mestu, ampak tudi za uvedbo novih oblik šolskega delovanja, pri katerem bi profesorji sploh ne prišli v poštev.
V razpravo je posegel tudi svetovalec
SDZ prof. Bratina. Za vprašanje prevozov je pripomnil, da je pristojna dežela, za menze pa bi morale skrbeti krajevne ustanove in je hotel zato vedeti, ali je res v pripravi nova menza. Odbornik za šolstvo je izjavil, da bodo o tem razpravljali na nekem sestanku.
O zahtevi po demokratizaciji na šolah je naš občinski svetovalec pojasnil, da je dijakom že dovoljeno zbirati se na zborovanjih, kjer lahko govorijo in sklepajo o vseh šolskih potrebah, in obenem omenil novi zakon, ki določa za vse višje šole šolske svete, disciplinske svete in razredne svete ter daje staršem in dijakom pravico, da so v njih zastopani. S tem bo demokratizacija na šoli dobila svojo pravno podlago.
Na predlog občinskega odbora so na isti seji zavrnili ugovore štandreškega društva neposrednih obdelovalcev zemlje proti spremembi regulacijskega načrta za novi mejni prehod na področju med Tržaško cesto in državno mejo, češ da niso bili tehnično utemeljeni. Že sami ugovori naših kmetov nam jasno dokazujejo, da se ti čutijo gospodarsko ogrožene in je zato skrajni čas, da se vzame v resen pretres celotno vprašanje kmetijstva v Štandre-žu. Na to je SDZ že večkrat opozorila občinsko upravo. Ker se stvar ni rešila v tem smislu, sta prof. Bratina in dr. Paulin glasovala proti zavrnitvi ugovorov. Tega pa niso storili svetovalci levičarskih strank, čeprav so v svojih nastopih izjavili, da je treba kmetom pomagati.
Film »Cvet je v jeseni«
V torok 4. decembra so v mali dvorani Kulturnega doma predvajali Klopčičev film »Cvetje v jeseni«, ki je bil posnet za ljubljansko televizijo, a doživlja sedaj velik uspeh tudi po kino dvoranah v Sloveniji. Scenarij za film je po Tavčarjevem romanu napisal Mitja Mejak, ki je bil pri torkovi predstavi prisoten. Prisotna sta bila tudi igralca Lukeš in Turk, ki v filmu nastopata. Občinstvo je film zelo ugodno sprejelo. Večer je priredil Slovenski klub.
Slovenski oktet v Trstu
V okviru repertoarja Glasbene matice v Trstu za koncertno sezono 1973-74 je nastopil v petek 14. decembra v Kulturnem domu vedno uspešni in za občinstvo privlačni Slovenski oktet iz Ljubljane. Kako zelo ga naši ljudje cenijo, priča dejstvo, da so bila vsa mesta v dvorani že pet dni pred nastopom zbora razprodana.
Člani zbora so se predstavili z novim programom, ki je obsegal 20 pesmi. Slovenskih je bilo le sedem, ostale so bile iz zakladnice raznih narodov; celo ena japonska je bila med njimi.
V prvi skupini pesmi je najbolj ugajala Schubertova v Božičevi priredbi »Ave Maria«, v drugi pa ruska ljudska »Vinz po matjuške po Volge« in moravska ljudska »Teče voda, teče«, pri kateri je kot solist prišel zlasti do izraza tenorist Jože Kores. Pevci so dodali še tri pesmi ter nastop zaključili z vedno učinkovito »Ribniško«.
Nastopa sta se udeležila tudi dva komponista, katerih dela so pevci predvajali: Rado Simoniti, ki je bil zastopan s pesmijo »Buskelce« ter Ubald Vrabec, od katerega je bila njegova priredba slovenske ljudske »Luna lunica«.
Ob zaključku prvega dela koncerta je predstavnik Zveze kultumo-prosvetnih organizacij Slovenije Marjan Gabrijelčič povedal občinstvu, da je imenovana zveza izdala zbirko zborovskih pesmi Ubalda Vrabca pod naslovom »Izbrani zbori«. Obenem je skladatelju čestital na uspehu, čestitke mu je izrekel tudi prof. Peter Lipar v imenu slovenskih pevovodij, predstavnik Slovenskega okteta Tone Kozlevčar pa mu je v znak priznanja poklonil sliko okteta s posvetilom.
Ljudje
Majda Sancin je diplomirala na literarni fakulteti v Trstu.
Naš rojak Robert Daneu iz Sv. Križa pri Trstu se je udeležil vsedržavnega fotografskega tečaja, ki ga je priredila znana revija »Epoca« iz Milana o ekološkem problemu (o onesnaženju okolja). Uredništvo je prejelo 2.000 fotografskih posnetkov, od katerih je 50 odbralo za nagrado. Robert Daneu je dosegel izredno visoko oceno. Bil je četrti in prejel srebrno kolajno v priznanje za fotografijo, ki kaže nekaj gorečih borov, katere je zajel ogenj v suhi dobi našega Krasa. Revija je sliko tudi objavila.
Večer rezijanskih pravljic
Ob izidu knjige »Zverinice iz Rezije« je bil v torek 11. decembra v Slovenskem klubu v ul. Geppa večer rezijanskih pravljic, na katerem sta ljudski pravljičarki Dorina Čunkina in Jelica »V borovičju« pripovedovali rezijanske pravljice. Rezijansko narečje je bilo doživetje za ljubitelje slovenske besede. Na večeru je znani etnograf Milko Matičetov, ki je sam zbral v Reziji nad 3.000 pravljic, prikazal pomen ljudskih pravljic.
Knjiga »Zverinice iz Rezije« je zbirka 60 rezijanskih pravljic. Založili sta jo Mladinska knjiga in Založništvo tržaškega tiska.
Ciklus predavanj
Narodna in študijska knjižnica v Trstu je pripravila ciklus predavanj o umetnosti na Slovenskem. Predavanja bodo v Kulturnem domu od januarja do aprila, predavali pa bodo priznani strokovnjaki. Spored je naslednji: dr. Marjan Zadnikar bo predaval 16. januarja o romantiki na Slovenskem, nato bo dr. Emilian Cevc govoril o gotiki, dr. Nace Šumi o baroku, prof. Anica Cevc o slikarstvu 19. stoletja, dr. Breda Misia pa o slikarstvu od impresionizma do prve svetovne vojne. Ciklus bo zaključilo predavanje o sodobni umetnosti na Slovenskem.
Premiera Ljudskega odra SSG
Prva premiera letošnje sezone Ljudskega odra SSG je bila v kino dvorani v Bazovici v soboto 15. decembra. Ljudski oder je uprizoril enodejanki »Mutasti muzikant« in »Ne kliči vraga« tržaškega komediografa Jake Štoke, ki je živel ob začetku stoletja. Deli nimata velikih umetniških ambicij, sta burki, ki hočeta le zabavati občinstvo. To jima je tudi uspelo, saj je bilo v dvorani mnogo smeha. Zasluga gre komičnim situacijam in likom, ki jih je ustvaril Štoka, a tudi igralcem SSG, ki so se dobro vživeli v vloge. Za režijo je poskrbel Adrijan Rustja.
Kulise Soriške	Mohome Mie so lišle
Deški zbor med božično procesijo v Betlehemu
Mesto Betlehem, kar pomeni »Hiša kruhov«, ima zelo slikovito lego. Naslonjen na rob izredno rodovitne ravnice sredi gorate Judeje je obdan ob skrbno obdelanih polj, oljčnih nasadov, vrtov in pašnikov.
Ta ravnica je bila prav tako rodovitna že v času Rute, ko je šla nabirat osipljeno žito na Boo-zovem polju ali v času pastirja Davida, ki je na njem preživljal svojo mladost. V bližini je grob Rahele, ljubljene Jakobove žene.
Toda Betlehem ni znan po svetu zaradi gori omenjenih imen. Velik je zato, ker se je v njem rodil Bog, ki je postal človek. Nad krajem Jezusovega rojstva se dviga cerkev, ki jo je dal zgraditi že leta 326 Konstantin Veliki, cesar Justinijan jo je pa v 6. stoletju obnovil. Preživela je vse burne čase: vdor Perzijcev, Egipčanov, Seldžukov in Mamelukov. Ostala je edino svetišče v Sveti deželi, ki ni bilo nikdar porušeno.
Ob tej cerkvi je druga cerkev, posvečena sv. Katarini. Tu ima katoliški patriarh polnočno sv. mašo v božični noči. Nato se razvije procesija h kraju, v votlino, kjer je bil Jezus rojen.
Protestanti obhajajo Jezusovo rojstvo na »Pastirskih poljanah« nekoliko ven iz Betlehema, anglikanci pa na dvorišču pravoslavne cerkve. Vzhodne veroizpovedi: Grki, Rusi, Sirci, Kaldejci, Abe-sinci in Maroniti obhajajo božič 13 dni kasneje, ker se držijo še starega julijanskega koledarja.
Obredi svetega večera se prično v katoliški verski skupnosti že 24. decembra ob eni popoldne. Tedaj gre na pot iz Jeruzalema slovesna procesija, ki ji načeluje jeruzalemski patriarh. Pot do Betlehema je dolga 16 km.
Blizu Rahelinega groba nekoliko ven iz Betlehema pozdravijo patriarha zastopniki družin, ki imajo že 300 let pravico, da ga pospremijo v mesto. Tako prispe procesija na Trg jasli. Tu pride procesiji nasproti druga skupina, ki se je zbrala v baziliki Kristusovega rojstva. Ob vhodu v cerkev svete Katarine navzoči zapojejo »Hvaljen Gospod, Izraelov Bog«, čemur sledijo slovesne večernice.
Ob 10. uri zvečer se oglasijo zvonovi, ob 11. uri pa se prične slovesno prepevanje psalmov in slavospevov. Ob zaključku točno opolnoči prične patriarh sv. mašo.
Navzočih je lahko do tisoč ljudi; vsi ostali se morajo zadovoljiti z mestom na trgu. Z verniki v cerkvi sv. Katarine so neposredno povezani s televizijskim prenosom.
Po sv. maši vzame patriarh v roko podobo Deteta Jezusa in gre v votlino Jezusovega rojstva. Podobo položi na tlak, kjer je pritrjena srebrna zvezda na mestu, kjer naj bi bila Marija rodila Bo-ga-človeka. To zvezdo je poklonil leta 1852 turški sultan, da je nadomestil tisto, ki je bila ukradena pet let prej. Ta ukradena zvezda je ruskemu carju služila za povod, da je napovedal vojno Turčiji in je prišlo do krimske vojne, ki se je končala s porazom Turčije.
Ko se je Jezus rodil, ga je obiskalo le nekaj pastirjev. Danes se zbere v Betlehemu za sveto noč na tisoče ljudi. Samo lani jih je bilo nad 10.000. Niso vsi verni, vsi pa pridejo zato, ker občudujejo Jezusov nauk o bratstvu med narodi in so željni miru, ki ga more dati le On, ki je Knez miru.
Na skrajnem severu Sudana, prav ob egiptovski meji, se nahaja Nubija, ena izmed dežel sudanske države. Na tem ozemlju je pred približno 800 leti — med 6. in 14. stoletjem — cvetelo bogato krščansko življenje; danes žive tu v glavnem le muslimani. Tu so prišle na dan neslutene freske iz starokrščanske dobe tega področja, kar je vredno spoznati.
Tedanji nubijski kristjani so zgradili svoje cerkve ter jih okrasili s freskami po bizantinskem slogu, toda po 14. stoletju so kristjani praktično izginili in je polagoma pesek pokril mesta in vasi. Šele zadnja leta so prišle na dan izkopanine ter so se tako odkrila, med drugim, prva krščanska svetišča s freskami vred, ki so presenetile zgodovinarje in arheologe. Po mnenju strokovnjakov gre za najboljšo zbirko starokrščanskih slik na svetu.
Te freske so prenesli v sudanski državni muzej. Ko je sudanski predsednik Nu-meiri odprl razstavo, je sam izjavil: »Moram priznati, da je naš narodni muzej pretežno krščanski muzej.«
Med vsemi kraljuje čudovita freska Roj-slvo iz Farasa (glej sliko) iz 10. stoletja in je čudežno nedotaknjena. To je brez dvoma največji umotvor celotne starokrščanske umetnosti. Sliko so odkrili v katedrali mesta Faras, nekdanjega glavnega mesta Južne Nubije. Kakor ostala mesta, je tudi to postalo žrtev puščave in je bilo zapuščeno že v 13. stoletju.
Sčasoma so prišle na dan še druge freske, v glavnem Rojstva, v drugih nubijskih mestih. Na primer Rojstvo iz Abdel-garderja (ime vasice), ki je sicer starejše oa Rojstva iz Farasa, po vsej verjetnosti iz 13. stoletja, a je oblikovno manjša in precej zbledela.
Kot oklepaj naj navedem sledečo misel. Naše znanje se vrti na splošno okrog evropske ali latinske kulture, ostalim, ki niso nič manj pomembne ali celo presegajo »našo« kulturo, komaj sledimo.
Vrnimo se na naš pogovor! Jaslice navezujemo na ime sv. Frančiška, o katerem pravimo, da jih je prvi »postavil«. Pa zvemo danes, da so v neki afriški deželi slikali jaslice ali kakor sedaj označujemo Rojstvo visoke zgodovinske in umetniške vrednosti nekaj stoletij pred sv. Frančiškom.
Verjetno so v bizantinskem svetu že obstajale podobne slike še pred nubijskimi, toda če so bile, nimamo do sedaj nikakega sledu o njih. Za danes veljajo te nubijske freske kot največja in najstarejša zbirka jaslic, obstoječih na svetu.
V nubijskih cerkvah so imele jaslice oziroma freske z motivom jaslic svoje stalno mesto in sicer na levi steni pri severnih vratih, namenjene, tako se zdi, le ženskam. Te freske prikazujejo vse zgodovinske elemente, kakor jih omenja evangelij; kot rečeno po bizantinskem slogu, prikrojene na nubijski značaj.
Oglejmo si sedaj najvažnejšo sliko, znamenito Rojstvo iz Farasa. Bogorodica, odeta v bogatem plašču kakor kraljica, je naslonjena na postelji, podobni tronu, ki ima
ob vzglavju na vrhu tri križe. Postelja je okrašena po še današnji šegi pri sudanskih velikaših. Marijin obraz je materinski in kraljevski obenem, iz katerega odseva preprostost in veličanstvo. Na glavi nosi tipično nubijsko krono, kakor so jo nosile nubijske kraljice; od glave se odvija tančica, ki ji pokriva ramena. Ona je glavna oseba na tej sliki.
Na njeni desnici, na visokih jaslih (označenih z grško besedo) leži Dete v tipični tuniki, kot jih še sedaj nosijo sudanski otroci. Ob njem sta osliček in vol (karakteristični sudanski vol). Ob Marijinem vznožju je sv. Jožef, ki v tem primeru zre v čudovito skrivnost. V drugih freskah pred 10. stoletjem je Jožef prikazan kot sedeč mladenič, s pogledom polnim miline.
Ob Mariji stoji nadangel Gabrijel, nadalje še nadangela Rafael in Mihael. Angel Gabrijel, kot božji sel, ima vedno častno mesto v teh slikah.
V zgornjem delu freske so naslikani angeli, ki letijo, razen dveh. Čudno, freska ima le dva pastirja, oblečena po šegi nomadskih pastirjev severnega Sudana. Edinstveno je to, da imata oba označeno ime: Arnias in Lekotes. Tako se ponavlja v vseh nubijskih freskah. Obraza sta jima ldečerjava, verjetno podobna polti Nu-bijcev. Oba pastirja sta tako živo prikazana kot da bi se pogovarjala: »Kje ga
bova našla?«, drugi pa kaže z roko: »Tam.«
Levi kot zgoraj je običajni prostor za Tri kralje, tokrat na konju. Vsak ima napisano svoje ime: Melchior, Balytora (naš Boltežar) in Tadasja (namesto Gašperja).
Niso vse nubijske freske z motivom Rojstva velike in zanimive ter dobro ohranjene. Toda tudi pri manj pomembnih slikarjih opazimo isti duh: prikazati bodisi v podobi v celoti kakor v posameznih figurah plastičnost, dramatičnost in nebeško milino.
Kakor sami opazimo, če si dobro ogledamo Rojstvo iz Farasa, je videti tu že določeno zrelost. Zasledimo jasen opisni realizem, to se pravi zvestobo zgodovinskemu dogodku, »oblečenem« s krajevno zgodovino. V tej sliki je torej zrela umetnost, vse je prikazano v čudoviti harmoniji. Po navadi tiste dobe se je avtor podpisal s tem, da je naslikal sebe, globoko sklonjenega pred tronom Bogorodice.
Danes, po že tisoč letih, odkar obstaja ta slika, damo temu neznanemu, a brez dvoma velikemu umetniku, iskreno priznanje: njegova freska, ki je kljubovala času in naravnim neprilikam, je danes slikovita priča velike umetnosti dobe in tistega kraja, obenem pa življenjskosti krščanstva tistega časa.
Dušan Jakomin
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE V GORICI
vošči vsem včlanjenim društvom, organizacijam in pevskim društvom kakor tudi vsem, ki njeno prosvetno in kulturno delo z ljubeznijo in naklonjenostjo spremljajo ter podpirajo
KRŠČANSKO DOŽIVETE PRAZNIKE GOSPODOVEGA ROJSTVA
v novem letu pa božji blagoslov, zdravje in mnogo dobre volje pri delu za moralno in narodno poglobitev ter osveščen j e naše slovenske družine v zamejstvu.
Mednmi/iii	sklati otrok
Božični prazniki naj nas spomnijo tudi na usodo otrok po svetu, zlasti na usodo številnih otrok, ki v Tretjem svetu umirajo od lakote. Ko bodo naši otroci uživali številne dobrote ob božičnem drevescu in jaslicah, ne pozabimo, da so milijoni in milijoni otrok, ki ne bodo imeli niti koščka kruha ali prgišča riža, da bi si utešili lakoto.
Problem gladujoče dece po svetu je danes svetovni problem. Tudi Organizacija združenih narodov je postala nanj pozorna. Katoliška Cerkev pa ima še bolj kot OZN posluh za lačno deco. Njena ustanova »Caritas«, s podružnicami
Velika umetnina in obenem dragocen zgodovinski dokument je čudovita freska Kristusovega rojstva v nubijskem mestu Faras
povsod po svetu, nabira prispevke za lačne otroke in jih deli, kjer je potreba največja.
Med pobudami za pomoč lačnim otrokom, ki so zrastle v katoliških vrstah, velja omeniti na poseben način mednarodni sklad »Lačni otrok«, ki ga je ustanovil inž. Vladimir Paleček v Jugoslaviji leta 1969. Tega moža je močno prizadelo dejstvo, da je na svetu toliko ljudi, ki trpijo pomanjkanje, posebno otroci. Mislil je, kako bi jim pomagal. Pa je prišel na misel, da bi ustanovil poseben mednarodni sklad za pomoč otrokom, mednarodni fond »Gladno dijete«.
Začel je s pripravljalno akcijo in obiskal številne odgovorne ljudi po vsej Jugoslaviji od Skopja do Ljubljane. Obrnil se je na politike, voditelje Rdečega križa, cerkvene osebnosti, znanstvenike, gospodarstvenike. Res mu je uspelo, da je številne pridobil za svojo zamisel. V juniju 1969 je bil v Zagrebu na sedežu Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti ustanovni občni zbor. Navzoče so bile osebnosti iz najrazličnejših skupnosti:	dr. Pavle Gregorič,
predsednik J ugoslovanskega rdečega križa, dr. Frane Franic, nadškof v Splitu, Veljko Bulajič, filmski režiser, potem še češkoslovaški konzul v Zagrebu, ameriški konzul, razni časnikarji, univerzitetni profesorji in številni drugi. Pristanek je dal tudi maršal Tito z Jovanko. Iz njegovega kabineta so pisali:
»Obveščamo vas, da sta tovariš predsednik in tovarišica Jovanka Broz seznanjena z vašim gibanjem za pomoč gladujočim na svetu. Ta človečanska pobuda, ki ste jo začeli, zasluži vso pozornost in podporo vseh naših ljudi in družbenopolitičnih organizacij... Človečanski akciji "Gladno dijete” želimo mnogo uspeha. Istočasno vas obveščamo, da tovariš predsednik in tovarišica Jovanka Broz, zaradi drugih obveznosti, ne moreta sprejeti vašega vabila in se udeležiti ustanovnega občnega zbora med-
(se nadaljuje na str. 4)
Pojdimo še mi v Betlehem!
MUSLIMANSKI SUDAN
ohranja bisere krščanske umetnosti
Pl kartmoanskill Sledovih... Betlehemski gostilničar
Bujno rastlinje se bohoti v žarkih pekočega toskanskega sonca. Palme, oljke, lovor, pa še rožmarin in bršljan — vse to pestro obkroža marmornat 'križni hodnik, ki komaj brani obiskovalca pred neznosno vročino. Tam v sredi, malo zaraščen in nebogljen, vendar razkošen curlja vodomet. V obliki žrela štirih levjih podob-evangelistov. Komaj človek prehodi nekaj metrov po teh vrtnih ogradah, že se ga polasti želja, da bi se skril v notranje zavetje kararskega marmorja in seveda še bolj tihega miru, 'ki tu obdaja vsakogar — občasnega turista in strogega meniha.
Razkošna je starodavna kartuzija, ki stoji pod samimi oljčnimi gaji v varnem gorskem zavetju v obliki amfiteatra in negibno gleda predse. Gotovo motri pod seboj veličino nekdanje pomorske republike, ki še danes privlačuje množice obiskovalcev, ne zaradi orientalskega blaga ali dišav, ki so jih nekoč prevažale srednjeveške ladje, pač pa zaradi visečega stolpa in umetniških mozaikov ter podob, ki krase še vedno bajno katedralo. Kartuzija je danes le še spomenik nekdanje slave in globoke povezave med tam živečim ljudstvom in verskim življenjem za njenimi zidovi, ki se že praznijo...
»Stat Crux dum volvitur orbis« — to je vodilna misel, ki jo izpovedujejo redovni bratje sv. Bruna. Kartuzija je dom tihote in zbranosti, pa tudi dom odpovedi in žrtve. Menih in brat se tu v vsakdanjem ponižnem in skromnem, a rednem in prav sistematičnem delu izpopolnjujeta v dobrem in s tem oblikujeta svojo in sobratov osebnost. Strogost in disciplina sta neizprosni, a morda tudi prijetni. V celici se odvija vsakdanje življenje, med korom, kapelo in cerkvijo se plete tanka nit družabnosti, ki je vedno umerjena in zadržana. Za sodobni svet gotovo še preveč. Sicer pa kartuzija ne pozna pojma sodobnosti, ali bolje, ne obtežuje jo časovna pogojenost.
* * *
Obiskovalca gotovo presune na eni strani bogata zunanjost mogočne kartuzije, ko srednjeveški m renesančni meceni, od Medičejcev do habsburških velikih vojvod niso štedili z darovi in materialnimi blagri. To pa gotovo ne ubije duha kartuzijanskega meniha, ki je tu živel do pred kratkim in potrpežljivo gojil »pisane cvetke in trato«, kot piše asiški pesnik. Kot nekdaj ob ustanovitvi redovne skupnosti v zamaknjeni divjini Grande Chartreuse, se tudi danes ob šumu nadležnih motorjev in obiskovanju radovednih turistov menihova spokojnost ne skali. Morda se še bolj utrdi v prepričanju, da je le za temi zidovi njegova sreča.
* * *
Ko beli menih pospremi obiskovalca v spodnje prostore velikega samostana, se odprejo nova obzorja zlasti kulturnemu popotniku. Smo v biblioteki, tej edinstveni kulturni oazi, ki ohranja v arhivskem delu dokumente od davnega desetega stoletja sem, ko že preperele pergamene nemo pričajo o darovih grofice Matilde ali o italskem kralju Berengariju in njegovih donacijah!...
Še bolj pa obstane obiskovalec ob pogledu na umetniško oblikovane debele zvezke, antifonarije, ki še danes v živih barvah in lepo izdelani pisavi hranijo gregorijanske melodije, ki so v kartuzijanskih samostanih edina dovoljena glasba... * * *
Sonce že pada na pred nami v daljavi
ležeče zgodovinsko mesto, ki se je v stoletjih sicer oddaljilo od morja in danes ie debelo obzidje priča o zunanji vojaški slavi nekdanje državice. Raz balkon kartuzije je pogled čudovit. Beli menih pospremi po veličastnem stopnišču svoje goste proti izhodu. Vrata kartuzije se zanj zapro in spet se ves zatopi v samoto lastnega redovnega življenja. Niti noč ne prinese popolnega počitka, saj ima tudi v nočnem miru ure za meditacijo in molitev.
Kdo pa je ta beli menih? V toskanskih kartuzijah pod oljkami in zelenim apeninskim svetom se je naselil s slovenske zemlje. Še danes, po mnogih desetletjih samote in odmaknjenosti od sveta sploh je ohranil neskaljeno domačo govorico in zavest. Slovenska pesem je morda prvič donela tudi za zidovi slavne kartuzije in prinesla novo duhovno izkušnjo samotnemu belemu očetu.
Avto je drvel po izredno prometni žili proti drugemu toskanskemu srednjeveškemu mestu. Iz daljave je že Lucca molila svoje značilne stolpe in zvonike, ko je pot popeljala še v drugo, matično kartuzijo, ki se ne bohoti v razkošni zunanjosti kot prejšnja. Krasi pa jo zelena pokrajina vse naokrog, mir pa zagotavlja nemoteno zbranost številne redovne skupnosti, ki je sprejela medse tudi slovenskega meniha. Pater prior z domačnostjo pogosti svoje goste, in že se v prijetni atmosferi razvije pogovor, ki mu botruje tudi pater prokurator. Vsak menih — oče ali brat — kaže enako zavzetost do obiskovalca, ki ga morda še zdaj pa zdaj prestraši na dolgem križnem hodniku v črno kuto in kapuco zavit menih-novinec, ki se je kljub trem doktoratom odločil za odmik svetu. Tudi tu pestrost narodov in tradicij, od kolumbijskega vrtnarja, ki z ljubeznijo deli rožam »vodo, sestrico našo, ki... je ponižna in čista« do etiopskega patra, ki z velikim nasmehom spremlja obiskovalca in rad pozira v slovesni opremi ob notranjem vodnjaku. Vse to pa ne predstavlja kake ekshibicije, temveč je le izraz skoraj otroško navdušene narave samotnih, a vedrih prebivalcev kartuzije.
Težko je zabrisati vtise in spomine podobnega obiska. Morda se ti prav v svoji enkratnosti še bolj trajneje vselijo v človeka, ki je zaradi vsakdanjega ritma in življenja obsojen na to, da ga pogoltne šum in ropot (civilizirane) družbe.
Peregrinus
Vem, zaničujete me. Saj me ie vsi zaničujejo. Toda dajte, pustite mi, da vam razložim, zakaj sem tako ravnal. Tisti dan je bila moja hiša oblegana. Bilo je ljudsko štetje. Ali veste, kaj se to pravi? Vsak je moral v rodno mesto svojih prednikov. Betlehem pač ni bil kako neznatno mestece v Palestini! Seveda, z vašimi ogromnimi naselji Betlehema le ne morem primerjati. Toda vedite, da takrat ni bilo še turizma, avtomobilov. Ni bilo hotelov, kjer bi si mogel človek po telefonu rezervirati sobo. Kdor je prišel prvi, je dobil najboljšo sobo. Jasno, če je imel s čim plačati!
Vidite, tudi takrat smo bili v poslovnih stvareh prebrisani. V tem nismo nič zaostajali za vami. Iz Betlehema so izvirale mnoge imenitne družine. Iz Betlehema, mesta kralja Davida!
Bogati Jeroboam je že prej poslal služabnika, da je najel sobe za ves njegov rod. Bil sem presrečen, ko sem sprejel tega njegovega sla. Le predstavljajte si, kako imenitna reklama za moje gostišče! Prišel je še Abija iz Tira. Tu je bil Izmael, sin bogatega Natanaela. Pri meni se je ustavil še Petah, o katerem šušljajo, da je pri Herodu kuhan in pečen.
In spodaj na dvorišču... Še prešteti nisem mogel ljudi, ki so tam spodaj postavili šotore. S kamelami in osli so prišle cele družine. Med njimi so bili tudi ubogi.
To vam je bil pravi semenj! Mnogi se že leta in leta niso videli. Vedeti morate, da so potomci enega in istega rodu razkropljeni po različnih krajih Palestine in izven nje.
Za te nenavadne ljudi se nisem dosti zmenil. Saj poznate to rajo: če jim ponudiš prst, zgrabijo za roko. če hočeš biti z njimi prijazen, se jih ne otreseš več. Hlapcem sem naročil, naj se le potrudijo, da noben prostor ne bi ostal neizrabljen!
Tedaj me je žena pocukala za rokav in me potegnila vstran. »Ti, spodaj sta dva mlada človeka in prosita, če bi smela priti gor.«
»Naj prideta,« sem odvrnil ravnodušno.
»Toda tam spodaj ni več prostora in poleg tega...« žena je prenehala.
»Kaj poleg tega?«
»... žena pričakuje otroka. Brezpogojno rabi sobo. Vsak čas se lahko zgodi.«
»Kaj?« od jeze sem kar zadržal dih. »Mar je naša hiša porodnišnica? Meniš, da bom vrgel na cesto bogatega Jeroboa-ma?«
V moji roki je topel in svetel počival zlatnik, ki mi ga je dal Jeroboam.
»Zena, ati naj rečem: "Jeroboam, dajte,
storite uslugo, odstopite sobo! Tu je neka bodoča mamica!” Ha, ha! Ta bi bila lepa!« In udaril sem se po stegnih. »Duhovita si!« Ko pa sem videl njen resni obraz, sem rekel: »Dragica, saj sama vidiš, da je popolnoma nemogoče!«
»Lahko bi jima prepustila najino sobo,« je poskušala še enkrat, »saj tako vso noč ne bova mogla zatisniti oči zaradi tega hrupa.«
»Tako, najino sobo, najino sobo...« sem se ji pačil. »Najino sobo za take smeti, ki se ti poberejo bogvekod!«
»Videti sta revna. Zena je zelo mlada.«
Priznam, kar sem rekel potem, ni bilo prav. Toda vprašam vas: ali vam še nikoli niso popustili živci? Kaj bi pa bilo, če bi bili še mi poslovni ljudje rahločutni! Kajne, razumete me. V tej stvari se svet ni. nič spremenil. Moja žena se je branila pred mojim dvoumnim posmehovanjem. Branila je mladi par, kakor da bi ta dva človeka že dolgo poznala. To me je spet spravilo v bes. »Odkod pa veš, da imamo opravka s poštenima človekoma, kaj?« sem jo vprašal.
Odgovorila je: »Moj materinski čut mi takoj pove.«
»Ti in tvoji čuti,« sem se moral smejati, da sem se od smeha držal za trebuh. »Samo dejstva nekaj pomenijo. Dejstva, žena, si razumela!«
V moji roki je topel in svetel počival zlatnik.
Od sosednje mize je zaklical Abija: »Vina!«
»Tak pojdi že, no!« sem dejal ženi. »Čemu neki me zadržuješ s temi umazanimi revnimi cunjami?« Še se ni zganila, zato sem ji dejal v šali: »Zaradi mene ju lahko pošlješ v hlev na našem pašniku. Tam ne bosta nikogar motila.«
To sem mislil predvsem kot posrečeno šalo. Nekaj pa tudi zares. Bil sem kar vesel, da sem tako hitro našel odlično rešitev: »Seveda, v hlev! Tam je dovolj prostora in toplo je zadosti. Daj, pošlji ju tedaj v hlev.« In šel sem proč, da bi svoje odlične goste postregel z vinom. Moj Bog, za kaj vse mora človek skrbeti!
Morate priznati, da ste v tem oziru vi danes na boljšem. Ko bi prišel pred vrata kak tak par, bi ga poslali naravnost na socialni urad in bi bila stvar rešena.
Vsekakor, ko bi vedel... Nič, tako je bilo in kaj morem za to? Se sanjalo se ni nikomur, kdo sta bila ta dva mlada človeka. Mesijeva mati se ni popolnoma nič razlikovala od vseh nosečih žena. Bila je zelo ljubko bitje, kot sem videl skozi okno na dvorišče. Moja žena jo je prav takrat previdno vodila za roko proti izhodu. Zena je bila nekoliko bledikasta in izčrpana od dolge poti, mož pa je bil krepak. Nič izrednega, prav nič. »Ubogi par!« sem dejal, ko sem ju videl.
»Ubogi par!« da, tako sem dejal. Prav dobro vem, da sem rekel tako. Nazadnje imam le srce! Toda, saj veste: služba je služba, družba je družba! Mislim, da se popolnoma strinjate z mano, kajne?
»Ubogi par!« sem dejal. Stari Jeroboam je to slišal.
»Kaj praviš?« Bil je že nekoliko nasekan.
>Prav imaš, stari, prav imaš, da, prav imaš! Mi smo uboge pare. Toda nekoč bo spet drugače, hk! Takrat bomo zapodili te smrdljive rimske pse, hk! iz templja in svetega mesta! Saj imamo, hk!, svojega Mesija! Saj imamo, hk!, nazadnje svojega judovskega kralja...«
Nenadoma se mi je začel gnusiti njegov rejeni, mastni obrazili zlatnik v moji roki me je pekel kot ogenj...
Mednarodni sklad ..lačni otrok”
(se nadaljuje s 3. strani)
narodnega fonda "Gladno dijete”.«
S takimi visokimi priporočili je ustanova Vladimirja Palečka zaživela in se razširila na vso Jugoslavijo. Ljudje so povsod razumeli pomen take človečanske ustanove, ki hoče pomagati brez izjeme vsem, ki potrebujejo pomoči, zlasti še otrokom. V sklad so začeli dotekati darovi z vseh strani. Posebno so se odzvali katoličani in med njimi na poseben način mladi kristjani. Tudi v Sloveniji so se navdušili in »Ognjišče« je postalo središče te akcije za Slovenijo. Mesec za mesecem je objavljalo sezname darovalcev v sklad »Lačni otrok«. Zbirali so denar, blago, hrano in zdravila.
Vsa pomoč, ki jo je mednarodni fond »Gladno dijete« nabral, je šla tja, kjer je bila potreba največja. Tako so pomagali Biafri, ko je divjala tam bratomorna vojna; Bangladešu, ko ga je opustošilo silno neurje in potem še vojna; Pakistanu, Indiji, Tuniziji ob poplavah v letošnjem letu. Poslali so pomoč tudi Banjaluki ob znanem potresu in še mnogim drugim.
Knjiga, ki jo je letos izdal inž. Vladimir Paleček, z dokumenti in pismi priča, koliko dobrega so Jugoslovani napravili in koliko gorja omilili. Tudi mednarodni krogi so postali pozorni na delavnost inž. Palečka in njegove ustanove ter poslali številna priznanja. Med temi so zahvale z vseh strani sveta.
Vendar nekaterim v Jugoslaviji delovanje tega fonda ni šlo več v račune. Partija se je na vsem lepem spomnila, da ustanova ne polaga njej obračunov. V časopisih so se pojavile kritike in vprašanja, češ kam gre denar, ki ga ustanova »Lačni otrok« nabira. Upraviteljem ni bilo težko dokazati, da gre vsa pomoč v namene, za katere je bila dana. Kljub temu bi želeli nekateri bolj goreči in ozkosrčni partijci, da se ustanova prepove.
Toda to ni tako lahko. Kaj bi rekel zunanji svet., kjer fond »Lačni otrok« predobro poznajo? Zaradi tega ni še prišlo do uradnega razpusta te človečanske ustanove, ki dela čast povojni Jugoslaviji, pač pa so ponekod začeli ustanovi nagajati. Med temi je seveda slovenska partija, ki je zmeraj hotela veljati za najbolj pravoverno.
Zato smo brali v »Družini« obvestilo, da je slovenska vlada v Ljubljani prepovedala nadaljnje zbiranje pomoči v fond »Lačni otrok«, češ da v Sloveniji nimajo dovoljenja za tako zbirko. Tudi »Ognjišče« je to javilo in dodalo, da ne bo več nabiralo darov v sklad »Lačni otrok«. Res, v »Ognjišču« te rubrike ni več. V drugih republikah pa sklad »Lačni otrok« še zmeraj bolj ali manj redno deluje.
Slovenci smo s tem še enkrat izpričali, kako smo ozkosrčni in zagrizeni v politiki.
K. H.
 ................................................................................................................................    Illlllllllllllllllllll	llll!ll!llllllillllllllllllli!ll!lljllll!ll!l(l!lllllllllli!llllllllllllllll!!!ll!lllll!ll!ll!lllllll!lllli!llllll!llllll!lll!llllllll!l[!IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIII!lllllilllllllllHIIIHIIIill!llllll!lllNni!lllllj!n^
ZORA PIščANC
cKot nekoč. ..
Jadranka se je dvignila na postelji. Kot v čarobno pravljico je zastrmela v park pred hišo. še včeraj gole veje mogočne lipe so bile danes do zadnje vejice ovite v mehko belino. Prav kakor tisoč tačic njene bele mucke so se ji zdele. Povsod ista slika, na levo, na desno, navzgor in navzdol, do koder je segel njen pogled, vse belo kot začarano v bleščečem soncu zgodnjega jutra. Košček neba, ki ga je dosegel njen pogled, je bil tako sinje plav kakor morje v jesenskih dneh, ko se čezenj podijo prve mrzle sape. Strmela je skozi okno in lepota, ki jo je dojemala, je bila tolikšna, da je sama ni mogla več nositi. Pritajeno je poklicala:
»Očka!«
Sredi klica je onemela. Oči so se ji napolnile s solzami in v pridušenem ihte-
nju je zarila obraz v blazino. Drobno telesce se ji je stresalo v silni bolesti. Očka je ostal sam doma, mamica in ona sta se preselili k babici. Zakaj? Noče in ne more tega razumeti, pa čeravno ji mamica in babica ob vsakem njenem vprašanju po očku odgovarjata, da jima bo nekoč še hvaležna za to.
Hvaležna, da ne sme več k očku, da ga že dolge tedne ni videla, da ga ne sme niti več imenovati.
Ko bi bila še doma, bi sedaj z napol namiljeno brado pogledal skozi vrata. »Srček, vstani, sonce je že visoko...« Ona bi se delala, Kakor da spi, dokler bi ne prišel do njene postelje in jo poljubil na čelo. Tedaj bi mu vrgla roki okrog vratu in on bi jo dvignil v naročje in nesel k oknu. Tam bi- skupaj občudovala to belo prelest.
»Jadranka, vstani!« jo je poklicala mama iz kuhinje, kjer sta z babico na gosto klepetali. Koliko sta si imeli povedati te dni. Neverjetno! Jadranki je bilo še prav, da mamica ni prišla v sobo. Tako ji ni
bilo treba skrivati pred njo sledove solz. Odcapala je v kopalnico, se umila in oblekla. Mamica ji je vse pripravila, samo obleči se ji je bilo treba.
»Dobro jutro!« je pozdravila, ko je stopila v kuhinjo.
»Le požuri se, tu imaš zajtrk. Ceste so zledelene in potrebovali bova več časa do šole.«
Mraz je zunaj rezal do kosti, pa še burja je brila, da so se Jadranki zasolzile oči.
»Mamica, kaj dela očka sam v tem mrazu?«
»Pazi, kam stopaš in se ne brigaj zanj! Dovolj je star, si bo že pomagal.« Mamin glas je bil tako trd, da je Jadranko zabolelo. Nič ni rekla, le drobna ročica v mamini roki je zatrepetala. Zakaj je mama tako kruta?
Stopali sta molče dalje. Burja se je zaganjala v ljudi, da so opotekaje hiteli dalje,vsak v svojo določeno smer, vsak proti svojemu cilju. Mimo so polzeli avti, zdaj počasi, zdaj hitreje, kolikor je do-
voljevala poledenela cesta in naraščajoči promet. Tudi po nasprotnem pločniku so hiteli ljudje, ženske s kučmami na glavi, moški z visoko dvignjenimi ovratniki. Jadranko niso zanimale bogate božične izložbe, iskala je nekaj med ljudmi. Nenadoma so se ji zaiskrile oči.
»Mamica, glej, tamle gre očka!«
Mamina roka se je stresla in tudi glas ji je bil negotov, ko je odgovorila:
»Pusti ga, v službo gre, tam mu ne bo hudega!«
Tudi očka ju je videl. Nasmehnil se je Jadranki in ji zamahnil v pozdrav.
Jadranka je tedaj videla samo še očetov nasmeh, samo njegovo ljubo postavo, ki se je borila z burjo in ki bo že naslednji hip utonila v množici mimoidočih. Ne bo ga več videla.
»Ne!« je glasno kriknila, iztrgala se mamini roki in se kot puščica pognala prek ceste. Cesta je bila ob robu zaledenela, spodrsnilo se ji je in padla je na sredo cestišča. Zavore so zaškripale, avto, ki je prihajal od nasprotne strani, se je zaletel
ob pločnik in se nato odbil na sredo ceste. Mala Jadranka je izginila pod njim kot kepica.
Krik groze se je dvignil iz številnih grl. Prvi je bil pri njej očka. Pokleknil je in ji privzdignil glavo. Brezmočna mu je omahnila v naročje. Tudi mama je pokleknila poleg Jadranke in kot brez uma ponavljala: »Zakaj si mi to storila, zakaj?«
Potem je dvignila očitajoči pogled do moža Martina.
»Zavoljo tebe!« je siknila.
»Ljubezen ji je to narekovala,« je z brezmejno muko odgovoril; po licih so mu tekle solze.
Prišel je rešilni avto in vanj so položili nezavestno deklico. Tudi Ada in Martin sta se skupaj z njo odpeljala v bolnišnico.
Dežurni zdravnik jo je pregledal.
»Možganski pretres, zloma ni nobenega, razen neka) podplutb. Avto je zdrsnil preko nje, ne da bi jo oplazil. Ko je padla, je z glavo trdo udarila ob tlak. Upajmo, da ne bo hudega.«
Skupni pevski nastopi so nam potrebni izstop goriške oiympie
God sv. Cecilije, 22. novembra, ki je zavetnica cerkvenega petja, opozori vsako leto na važnost cerkvenega petja in na njegovo mesto v bogoslužju. V tem času se vršijo marsikje nastopi ali revije cerkvenih zborov. V Gorici tako revijo kar naravnost imenujejo Cecilijanka. Letos so jo izvedli v soboto in nedeljo 17. in 18. novembra. Nastopilo je kar 18 zborov. Zveza cerkvenih pevskih zborov na Tržaškem pa je priredila revijo petja v nedeljo 25. novembra v Kulturnem domu v Trstu.
Namen teh nastopov ni tekmovanje med zbori, pač pa pokazati resno prizadevanje zborov za vsestransko izpopolnjevanje. Revija pokaže zbore, ki redno vadijo, vzpodbuja pevce k vztrajnosti; je vabilo za zbore, ki v javnosti ne nastopajo, da bi se pridružili reviji vsaj prihodnje leto. V vsaki župnijski skupnosti naj bi se trudili, da bi imeli cerkveni zbor, čeprav skromen, ki bi lepšal nedeljsko mašo.
GLASBA DVIGA K BOGU
Pomenljiv uvodnik k prazniku sv. Cecilije prinaša verski tednik »Družina« iz Ljubljane. Ima svetopisemski naslov: »Iz srca mi vre lepa pesem«. Pravi: »Svetu, v katerem živimo, je lepota potrebna, da ga ne prekrije somrak obupa.« Tako so zapisali koncilski očetje v poslanici umetnikom ob koncu drugega vatikanskega cerkvenega zbora. V splošni razrvanosti je vsaka duša žejna lepote. Tudi glasba kot izpovedna umetnost je tisti božji dar, ki nas more in mora dvigati k Bogu.
Ko so vprašali Beethovna, odkod črpa čudovite melodije, ki jih je vtkal v svoja dela, je odgovoril: »Verjemite mi, s svetim spoštovanjem ljubim stvarstvo — naravne lepote. Govorica narave mi je popolnoma razumljiva, znam prisluhniti čudovitim zvokom, ki pozvanjajo iz nje. Njen mir je najlepša pesem, v njej so skriti vsi motivi, večni zakoni harmonij, živi splet plepletajočega se kontrapunkta. A vse to kot odsev večne resnice in sreče. To je religija, jaz pa sem svečenik, ki črpa iz neizmernega zaklada in gradi most, prek katerega se bodo ljudje lažje približali večni Luči.«
Dobra glasba dviga in notranje bogati. Z njo je hotel človek izpovedati najlepša in najbolj vzvišena čustva. Za vernika pomeni višek čustvenega življenja njegovo
razmerje do Boga, zato skriva glasbena zgodovina čudovite bisere izpovedi zahvale, radosti in kesanja, vizije poveličanja in najgloblje spokornosti. Tudi v današnjem času, ko govorica umetnosti utira nova pota, je glasba ostala močno sredstvo molitve, izpovedovanja vere in češče-nje Boga.
V nadaljevanju uvodnika je povedana lepa misel: Praznik sv. Cecilije je po tradiciji praznik cerkvenih pevcev in glasbenikov. Do neke mere smo pevci v cerkvi vsi, vsakdo s svojim glasom, ki mu ga je Bog dal. Eni sodelujejo v uglednih zborih, drugi pojejo na vaških korih, tretji spet pritegnejo, kadar zapoje vsa cerkev. Vsi, ki s pesmijo na ustih spremljamo najsvetejšo daritev, moramo iskati najvišje cilje, moramo zreti v največje vzore. Nič ni dovolj lepega, popolnega, vrednega večjega
nist sem postal v času, ko so bile nove spremembe in prilagajanja v teku. Tako nisem imel težav. Podobno so spremembe doživljali pevci. Med njimi je večina mladih, ki jih preteklost ni ovirala, pa so se tako čisto naravno vključili v nove razmere. Pri vajah sem se oprl na liturgična besedila, na novosti, ki jih daje spremenjeni mašni obrazec, in ne toliko na stare pesmi, ki bi v novih razmerah teže pokazale svojo izpovedno moč. Sicer pa je tako: prej so bili vsi v cerkvi bolj poslušajoča množica, zdaj pa s kombinacijo ljudskega in zborovskega petja dosegamo dejavno udeležbo ljudi pri bogoslužju.
2.	Kako gledate na razmerje med zborovskim in ljudskim petjem?
Vprašani organisti mislijo, da mora biti med zborom in verniki v cerkvi modro sorazmerje. Mnenja so, da niti dobrega
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE V GORICI priredi v nedeljo 30. decembra ob 15. uri v goriški stolnici
cKonccrt božičnih pesmi
Nastopila bosta zbora »Lojze Bratuž« in »Mirko Filej«. Pred koncertom bo navzoče vernike pozdravil msgr. Franc Močnik, ki bo nakazal pobude slovenske župnije v Gorici v zvezi s svetim letom. Zato so na koncert na poseben način vabljeni vsi slovenski verniki iz Gorice.
truda in napora, kakor je češčenje Boga, ki nam je vse to dal v naše dobro. Glasbenik in pevec bo v cerkvi pri bogoslužju takrat zares lepo ustvarjal oziroma poustvarjal, kadar bo na dnu njegovih izpovedi želja, da bi častil Boga in tudi drugim pomagal k njemu. Tako uvodnik v »Družini«.
ŠTIRI VPRAŠANJA
List »Družina« prinaša tudi odgovore štirih organistov na štiri vprašanja:
1.	Po koncilu je bilo med organisti več različnih mnenj o vlogi petja v prenovljenem bogoslužju. Vas je to vznemirilo? Ste se privadili novim nalogam, ki so nastale s prenovo bogoslužja?
Kratko in jedrnato odgovarja organist Budin iz Mirna pri Gorici: To vprašanje je zlasti za nas Slovence zelo pomembno, ker je malokateri narod tako široko, skoraj preširoko povezoval petje z liturgijo. Petje je cenil že Trubar; pozneje v času protireformacije, je Tomaž Hren zahteval, da se duhovniki glasbeno usposobijo. Pri uporabi glasbe v bogoslužju je nato prišlo do nedopustnih skrajnosti v tem, da se je morala liturgija podrediti petju. To je popolnoma zgrešeno, saj so pri prvi maši (misli na zadnjo večerjo) zapeli samo zahvalno pesem. Pri prenovljenem bogoslužju ima petje sicer podrejeno, a še vedno pomembno vlogo, če delata duhovnik in zbor sporazumno, postane liturgija prijetno in lepo opravilo, zares središče župnijskega občestva, kot je bilo v prvih časih krščanstva.
Organist Jože Močnik iz Cerkelj na Gorenjskem na to vprašanje takole odgovarja in dopolnjuje prejšnji odgovor: Orga-
Ijudskega petja ne more biti brez vaj. In še to, da se zborovsko in ljudsko petje dopolnjujeta: dobro zborovsko petje olajšuje dobro ljudsko petje — a tudi obratno. Idealno je, če pri vsaki maši tudi pri tisti, pri kateri poje zbor, zapojejo ljudje kako pesem.
3. Velikokrat slišimo tarnanje organistov, da mladina nima smisla za zborovsko petje, posebno za cerkveno ne.
Vsi štirje organisti izražajo nasprotno mnenje. Tudi danes ima mladina smisel za petje in tudi rada sodeluje, samo na pravi način jo je treba pritegniti. Najbolj uspešna so osebna vabila.
Organistka od Sv. Petra v Ljubljani Mirjam Tozon pravi takole: Ne bo držalo, da mladina nima smisla za zborovsko petje. In celo priporočljivo je, da pri starejših zborih sodelujejo tudi mladi pevci. Mladi s svojimi svežimi glasovi zbor pomlajujejo, starejši pa jim pomagajo z bogatim znanjem, s spoznavanjem glasbene literature, z glasovnim obsegom in močjo. Mislim, da mladi radi sodelujejo. Pripravljeni so tudi vztrajati, če so vključeni v dober zbor. Vsak pevec, ki preneha peti, s tem najhuje kaznuje samega sebe. Prikrajšan je za lepoto najlepše zvrsti glasbe in velikokrat za iskreno prijateljstvo.
4. Kako župnijska skupnost sprejema in vrednoti vaše delo?
Naj navedeni odgovor organista Maksa Feguša, ki vodi zbor v cerkvi sv. Viktori-na v Ptuju: Pohvale prihajajo z vseh strani. Največja pa je v tem, da nas radi poslušajo. Na prireditve in k bogoslužju prihaja veliko ljudi. Tu smo v stičišču: glasba podpira vero. Vodi nas do tistih višin in globin, kjer se stikata vidni in nevidni svet ter prehajata drug v drugega.
V soboto 8. decembra je bil v Trstu občni zbor Zveze slovenskih športnih društev v Italiji (ZSŠDI). Ker je tudi 01ympia bila član te zveze, je poslala dva svoja predstavnika v Trst. ZSŠDI je nastala iz potrebe po združitvi naših športnih društev, 'katerim naj bi pomagala v vsakem pogledu me glede na to, ali so člani društev tako ali drugače politično usmerjeni. Skratka: zveza bi morala združevati vsa slovenska športna društva. Glavna točka na sobotnem občnem zboru pa je bila diskusija oz. odločitev ali naj ZSŠDI ostane samostojna ali pa naj vstopi v Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo. 01ympia je skupaj s ŠZ »Gaja« glasovala proti drugemu predlogu in tako sta obe izstopili iz ZSŠDI.
Naj mi nihče ne reče, da iščem polemiko, če bom izrazil to, kar mislim, da morajo naši ljudje vedeti; čutim potrebo napisati nekaj pripomb zato, da se slišijo cbe plati zvona. Na vsem začetku želim poudariti, da bi športna društva ne smela biti na noben način politična, razen če niso to neposreden poganjek neke stranke (npr. Libertas, Fiamma, Umanita...). V tem primeru imajo prav politični značaj in lahko mirno rečemo, da so politična.
Naša društva pa niso taka. Je pa možno, da so v nekem društvu lahko ljudje, ki imajo vsi enako politično prepričanje, ni pa to nujno. In v tem primeru ne moremo reči, da je društvo politično, čaprav lahko dobro vemo, kako so posamezni člani politično in ideološko usmerjeni.
In če to velja za posamezna društva, bi moralo veljati toliko bolj za zvezo, ki bi vsa ta društva združevala. Zato ni prav nič demokratično in je proti — kar je najbolj žalostno — športnim interesom, da zveza stopi pod okrilje neke politične organizacije (nihče ne more zanikati, da SKGZ to ni).
V Trstu so to odločitev utemeljili s trditvijo, da je samo SKGZ izmed vseh organizacij pripravljena dajati podporo; in to podporo dobijo samo tista društva, ki so v zvezi — kar je tudi razumljivo. Do tu samo ugotovitve in logični zaključki. Pa še nekaj vprašanj; odgovora ne potrebujem.
Pred dvemi leti se je ZSŠDI že odločila (po volivnih izidih) za vstop v SKGZ. Za-ikaj ni do tega že takrat prišlo? Kako si razlagamo to, da so nekateri odborniki vstopali, izstopali in zopet vstopali in zo-
LJTJBKA ŠORLI
feciU 1973
Spet je tu božična sveta noč.
In nad zemljo kroži repatica, nekdaj Modrim v Betlehem vodnica. Vse tako je, zdi se, kot nekoč.
Kot nekoč? Že, gore, oceani.
Toda človek, biser božjih rok, današnji čudno je ubog.
Prazni ga napredek neprestani.
Ve za pot, ki pelje v Betlehem — mm bi našel mir in tolažilo, pa gre mimo jaslic, gluh in nem.
Dete yabi... In ga bo vabilo, brata brez pokoja, v svoj objem, dokler mu srce bo v prsih bilo.
Hllilllllllllll!llllllllllllllllMIIII!IIIIIIIIIIIMIIIIHI]lllllll!llllllllllllll!lllll!lllllllilll[||IMIII!lllllllll!lllllllllllllllllllllllllllllllllllNIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII!llllllllfllllllH
»Peljitejo v oddelek za oživljanje!« je še ukazal bolničarjem in se že sklonil nad naslednjim poškodovancem. Dela mu res ni manjkalo.
»Ali smeva z njo?« je zaskrbljeno vprašal Martin. Ada mu je bila vsekakor hvaležna, da je mislil tudi nanjo.
»Počakala bosta na hodniku, dokler se ne zave.«
Molče sta sedla na klop in čakala. Ure so minevale, strašna tesnoba v prsih pa se je stopnjevala od minute do minute.
... Vsega tega bi ne bilo treba, ko bi bil Martin pameten...
... Prav gotovo bi do tega ne prišlo, ko bi bila Ada bolj uvidevna...
Pregraja med njima je naraščala kot nrumeča reka, ki je za seboj podrla vse mostove. In vendar jima je bilo še pred mesecem dni lepo. Vse se je začelo takrat...
* * *
Zabrnel je telefon. Ada je iz kuhinje, kjer je pripravljala večerjo, pohitela na hodnik. Prav gotovo je Martin. Povedal
ji bo, da je kupil vstopnice za jutrišnjo premiero v gledališču. Tudi obleko že ima, prav kakršno si je vedno želela. ■»Krasna si, to ti bodo ženske zavidale!« ji je rekel sinoči, ko si jo je pomerila.
»Halo, tu Ada; kdo tam?«
»Dober večer, gospa, tukaj Marijana.«
Ah, da, pravijo ji Mariona, iker je dolga kot prekla in nerodna kot slon. Kaj ji vendar hoče?
»Veste, gospa Ada, saj mi je silno težko in kar ne morem z besedo na dan.«
Glas ji je zvenel strupeno, čeprav se je premagovala. Ni bila srečna v zakonu, zato je zavidala vsem, ki so se dobro razumeli.
»Le na dan, gospa Marijana; kaj se je zgodilo?«
»Za vašega moža gre; ne, ne, nič hudega se mu ni zgodilo. Nasprotno, prav dobro mu je; le vi ubožica o tem nič ne veste.«
»Kaj vendar?« je bil Adin glas en sam trepet, ena sama nestrpnost.
»To namreč, da ima drugo, čisto fletka-
no mlado stvarco. Me smo že v letih in dedci ne marajo starikavih obrazov okoli sebe.«
»Ce sodite po sebi, gospa, imate prav,« Ada kar ni mogla požreti šalitve.
Marijana se je delala, kakor da je žalitev preslišala.
»Izbral si je osemnajstletnico — Almo, ki je šele pretekli teden nastopila službo pri nas.«
»Kako to veste?« je Ada zašepetala nad grozo razdejanja v duši.
»Kako? Zasačila sem ju. Potrebovala sem šefov podpis in potrkala na njegova vrata. Ker mi nihče ni odgovoril, sem vstopila. Našla sem ju v objemu prav v trenutku, ko jo je vaš mož, gospod Martin, uščipnil v lica.«
»Je to res?« je bila Ada ledeno mrzla.
»Kaj ni dovolj?« je bil glas na nasprotni strani od sile užaljen.
»Z Martinom bom že sama uredila, drugič pa se brigajte več za svojega moža!«
S trdo kretnjo je odložila slušalko.
Tako torej... tudi sama je ena izmed
tlsočev... prevarana, oropana vsega... Sesedla se je na stol v kuhinji in nemo strmela predse. Ni je brigala ne večerja ne Jadranka, ki je začudena hodila okoli prazne mize in ogledovala razburjeno mamo.
»Na, jej, potem pa hitro spat.«
»In očka, ali ga ne smem počakati?«
»Ubogaj in hitro povečerjaj!«
Jadranka je lizala žlico, grižljaja v usta pa ni mogla spraviti. Le kako naj je, ko pa je mamica tako razburjena in očka še ni domov? Nekaj toplega ji je od srca kar samo prišlo do grla, oči so se ji zasolzile in planila je v jok.
»Zgubi se mi spat, takoj!« je ukazala mama in Jadranka je ubogala. V postelji je hlipala vse dotlej, da se je vrnil očka in jo poljubil na mokra ličeca.
»Ti moj zlati otrok, kaj trpiš ti nedolžni revček. Zaspi, zaspi, vse bo spet dobro, vse bo spet kot nekoč...« Prigovarjal ji je in jo ljubkoval, dokler ni zaspala. Ostal je pri njej vso noč.
(Konec prihodnjič)
pet izstopali? Če je bila ZSŠDI zares tako močna, kako da ni sama lahko dobila zadostnih sredstev? Kako to, da samo SKGZ da lahko to zagotovilo? Ni važno, odkod SKGZ prejema denarne vire; to nas ne zanima.
A zakaj je bilo potrebno, da je ZSŠDI morala vstopiti v SKGZ? Ali bi ne lahko vseeno dobila podpore? In če jih SKGZ dobi nekje, ali bi jih ne lahko tam dobila s še večjo upravičenostjo ZSŠDI, ki bi vključevala vsa slovenska športna društva, če bi ne prišlo do vstopa v SKGZ? Ali se ne bo ohromilo delovanje društev, (ki ne bodo dobila te podpore? Ali ni iz takega načina delitve podpor jasno, da se hočejo podpirati samo določena društva?
In že ker smo pri tem: lani smo dobili mladega trenerja iz Nove Gorice in bi ga sami vzdrževali. Kako to, da je bil že po prvem treningu službeno premeščen? Ali ni očividno, da bi nekatera društva morala izginiti? In to je tudi zadnje vprašanje.
i. e.
RADIO
TR8T A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30	(samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 23. do 29. decembra 1973
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Mlad. oder: »Tom, mali detektiv«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... 15.45 Revija solistov. 16.00 Šport in glasba. 17.00 »Othello«. Tragedija. 19.00 Nedeljski koncert. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika 22.10 Sodobna glasba.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slov. tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Glas in orkester. 19.10 Božični večer v družini.
20.35 Slovenski razgledi: Božič v glasbi in besedi. 22.00 Prenos polnočnice iz župne cerkve pri Sv. Jakobu v Trstu.
Torek: 8.05 Božično jutro v glasbi. 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Mozartova orgelska glasba. 10.15 Zvonovi v praznik. 11.00 Koncert božičnih pesmi Zveze cerkvenih pevskih zborov v Trstu.
11.35 Pratika. 15.45 Operetni valčki. 16.00 Mladinski oder: »Božična melodija«. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Komorni koncert. 19.10 Božične pesmi Milene Merlak. 19.25 Za najmlajše. 20.35 H. Berlioz: Kristusovo otroštvo, sveta trilogija.
Sreda: 8.30 Akademski in otroški zbor »Sv. Cecilija« iz Ljubljane. 9.00 F. Schu-
Vsem slovenskim rojakom doma in po svetu želimo, da bi prijetno preživeli božične praznike in da bi jim novo leto prineslo veliko sreče in zadovoljstva.
Obenem pričakujemo, da se bodo v letu 1974 izpolnile zamejskim Slovencem vse upravičene zahteve, ki še posebej izhajajo iz obveznosti republiške ustave.
Slov. demokratska zveza v Gorici
bert: Missa solemnis v as-duru. 9.45 Božične pesmi z vsega sveta. 10.30 Mladinski oder: »Pig, Peg in čokoladna torta«. 11.00 Božični obred v pesmi za otroški zbor in harfi. 11.15 Veseli motivi. 11.35 Opoldne z vami. 15.30 »Ta sveti dan, veseli dan«. Božična igra. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Koncert. 19.10 B. Magajna: »Kraška božična legenda«. 19.25 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30	Skladatelji naše dežele. 19.10 Božični motivi v slovenski umetnosti. 19.25 Za najmlajše. 20.35 Dva pisatelja - dve gledanji na svet. 22.05 Skladbe davnih dob.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Sodobni deželni skladatelji. 19.10 Liki iz naše preteklosti: Edvard Rusjan. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše dežele. 19.10 Družinski obzornik. 19.25 Revija zborovskega petja. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 V Stritarjevem salonu. 21.30 Vaše popevke.
  Illlllltnilllllll Illlltllllllllllllllllllllllll   Illl Illllllllllllllllllllllllilll IIIIII1IIIIH Illtllllllllllllllllllllllltlll I Illllllllllllllll  ................................................................................  inilliuiinniiim.iimmiiiiiinimiiiimnni...............j.......amim.Mii
1. januar: svetovni dan miru pod geslom: „Mir zavisi tudi od tebe“
   IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIItl Illllllllllllll Illlllllllllllllllllllllll IlllllillUIIIIIIIIIIIIIII Hill    ...............................................................................................................................................................lilllllilllllllllllllllllll litllllllllll
Čampo	P.	G.	89	P.	M.	32Stavke na goriških srednjih šolah
Taborišče v Gonarsu, kot ga je naslikal eden izmed internirancev, uradnik iz Ljubljane
Tak je bil naslov taborišča za internirance v Gonarsu, kjer so v letih vojne 1942 in	1943 trpeli	in umirali	naši ljudje.
S tem	taboriščem	sem prišla v	neposre-
den stik in tako tudi v stik s trpljenjem, ki je tam gospodovalo. Seveda se to taborišče	ni moglo	primerjati	s	taborišči
smrti v	nemškem	rajhu, kjer	so	taborišč-
niki, poleg stradanja, morali še trdo delati.
Leta 1942 v začetku aprila sem dobila sporočilo od sestrične iz Ljubljane, da je bil tudi njen brat, moj bratranec, poštni uradnik in slikar pri raciji zajet in odpeljan v taborišče v Gonars. Dne 27. aprila sem začela s svojimi obiski v Gonars, ki so se potem tedensko ponavljali vse do Vseh svetih tistega leta.
Bil je izredno lep in sončen dan in če bi ne vedela, da grem na kraj trpljenja, bi se mi zdela vožnja z vlakom do Sredi-polja (Redipuglia) in nato z avtobusom do Gonarsa kot naj lepši izlet v pomladni dan. Z mano je potovala v Gonars tudi gospa R. iz Gorice, s katero se na poznejših potovanjih nisem več srečala.
Od avtobusnega postajališča v Gonarsu sva mimo pokopališča prispeli do prvih barak civilnih internirancev. Cesta je namreč peljala mimo taborišča, a taborišče samo je bilo skrbno ograjeno z bodečo žico. Le tu pa tam je ob barakah stal kak interniranec. Seveda naju je opazil, a si ni upal zamahniti v pozdrav ali kaj zaklicati.
V sredi med taboriščem civilnih in oficirskih internirancev je bilo poveljstvo. Tu sva se zglasili in prosili vojake, ki so tam uradovali, če bi lahko izročili prinesene pakete sorodnikom, ki so v taborišču častnikov. Tudi gospa R. je imela svojce v taborišču. Vse prineseno so nam natančno pregledali in nama obljubili, da bodo vse čimprej izročili naslovljencem.
Dobili sva dovoljenje, da se lahko ustaviva na travniku pred poveljstvom onkraj ceste. Sedli sva v travo in razmišljali, kako strašno bo internirancem, ko bo pritisnila vročina na tej nepregledni ravnini. Kmalu je po cesti mimo naju privozil vojak na kolesu. Spredaj je imel naložene najine pakete. Izginil je v smeri taborišča za oficirje.
Tedaj naju je vrgla kvišku slovenska pesem. Do konca sveta bi šla za njo v tistih časih, ko smo je bili lačni bolj kot kruha in smo jo lahko peli samo še v cerkvi in še tam polglasno v zgodnjih jutranjih urah, ko so še zvezde žarele na nebu. Slovenska pesem v furlanski nižini! Prisluhnili sva besedilu. Govorila je o neki škatlici, ki bo zletela v jarek. In res sva opazili, da je nekdo iz gruče zagnal škatlico vžigalic. Počakali sva, da so bili mimo in se previdno približali obcestnemu jarku ter jo pobrali. Napolnjena je bila z drobnimi lističi samih naslovov.
Razumeli sva, kaj želijo od naju: da obvestimo svojce. Pošta iz taborišča še ni poslovala in tudi pozneje je potrebovala mesec dni in več, da je prišla skozi nešteto cenzur do naslovljenca.
Razburjeni sva spet sedli v travo in hoteli použiti skromno malico, ki sva si jo prinesli, ko je mimo prišel starejši interniranec. Zdelo se nama je, kakor da je po vsem taborišču deloval neki nevidni in neslišni telefon in da so bili vsi obveščeni o najinem prihodu. Videla sem, kako poželjivo je gledal kruh s sirom, ki sva ga držali v rokah. Ponudili sva mu vse, kar sva imeli in hvaležno je sprejel.
»V zahvalo pa vama tole podarjam. Vama bo že prav prišlo.« Z naglo kretnjo nama je ponudil veliko konzervno škatlo. Takoj sva jo skrili v torbo. Spet drugi naslovi. Svojci bodo hvaležni, ko bodo zvedeli za usodo svojih dragih.
še bolj razburjeni sva se vrnili na prejšnje mesto na travnik, prepričani, da najinih dogodivščin še ni konec. In res, prišel je vojak in nama rekel, da je njegov »tenente« ukazal, da naj greva do taborišča častnikov, kjer bom lahko videla svojega bratranca. Zdelo se mi je tako neverjetno, da sem obsedela poleg gospe ne da bi se ganila. Pa je kmalu za vojakom prišel do naju sam »tenente« in nama rekel: »Ali nista razumeli, ko sem vaju klical? Pojdita z menoj.«
Naglo sva vstali in odšli za njim do taborišča častnikov bivše jugoslovanske vojske. Tudi tu so se za visoko bodečo žico vrstile barake in ustavili smo se tik ob visokem oglednem stolpu. Za žico, v razdalji morda deset metrov, je stal moj bratranec, poleg njega še drugi interniranci. Izmenjala sva najnujnejše pozdrave, navodila in prošnje in tudi najbližnji interniranci so nama naročali pozdrave in klicali prek žične pregraje naslove. Nekaj sva si jih zapomnili; potem naju je »te-
nente« spet odvedel. Zahvalili sva se mu in še danes sem mu hvaležna za njegovo pozornost. Povedal je, da je doma iz Piemonta. Bog ve, če mu je vojna vihra prizanesla.
Bližala se je ura najinega odhoda in odkorakali sva spet mimo taborišča civilnih internirancev proti avtobusni postaji. Na obširnem dvorišču med barakami je sedaj kar mrgolelo internirancev. Zagnali so gromovit krik, ko so naju zagledali. Vojaki so jih mirili, a nič ni pomagalo. Kričali so, da so lačni, da naj obvestimo njih svojce, da so tu. Naslovi so kar deževali, a v splošni zmedi ni bilo mogoče niti enega razbrati. Oblile so me solze, ker sem začutila svojo nemoč spričo tolikega trpljenja in potreb.
Prvemu romanju v Gonars (pravim romanju, saj sem hodila tja 'kot na božjo pot), so sledila druga; bilo jih je najmanj trideset, a nobeno ni bilo več tako, skoro bi rekla, romantično, kot prvo. Nadzorstvo nad nami, ki smo od zunaj prihajali v taborišče, se je poostrilo, nič več nismo bili sami na travniku, kjer smo čakali na odhod avtobusa. Zastražili so nas in tudi interniranci se nam niso smeli več približati.
Prišla sem pa z njimi v stik na komandi. Tu so za dolgimi mizami pisali v debele zvezke mladi interniranci, verjetno sami dijaki, visokošolci, izobraženci. Opazila sem, da pišejo same naslove. Streslo me je, kajti zvezki so bili res zajetni, zato je moralo biti tudi število internirancev zelo visoko. S temi fanti sem vedno izmenjala nekaj besed, povedali so mi svoje naslove in skrb, kako bi jim pomagala, se je iz tedna v teden večala. Bog sam ve, kje so sedaj France, Adolf, Miljutin in drugi.
V avgustu so pripeljali v taborišče v Gonars še drugega mojega bratranca. Poleg teh dveh sem skrbela še za nešteto drugih, pa tudi Goričani so dan pred odhodom prihajali na naš dom in nam nosili pakete za svojce. Nisem mogla odreči, a moči so mi pešale in ko se je taborišče zaprlo, sem zbolela in ležala potem vso vojno do leta 1947.
Bila so težka leta pomanjkanja in strahu. Doma smo se odrekli eni izkaznici za kruh, ki smo ga potem kupili enkrat tedensko za internirance. Največ pa mi je pri tej dobrodelni akciji pomagal brat Lado, takrat kaplan v Cerknem. Po cerkljanskih hribih in grapah je hodil od kmetije do kmetije in nabiral živež za internirance. Teden za tednom mi je po zanesljivih osebah pošiljal nabrano v Gorico, da sem lahko nesla naprej v Gonars. Kolikim je s tem rešil življenje. Ali je res potem zaslužil tako strašno smrt od lastnih bratov, morda prav od tistih, katerim je v najhujših trenutkih pomagal?
A ni pomagal samo internirancem v Gonarsu. Pomagal je tudi jetnikom na gori-škem gradu in v Trstu v ulici Bello sguar-do. Zanje je nabral za tiste čase neverjetno visoko vsoto 10.000 lir. Vse do zadnje lire je razdelil med te nesrečne ljudi, med katerimi so bile žene in dekleta v večini, saj možje m fantje so bili vsi v vojni ali v hosti. Moj brat se ni spraševal, kakšnega prepričanja so ti ljudje; vedel je, da so potrebni in jim je s krščansko ljubeznijo pomagal.
Tisto poletje 1942 je bilo silno vroče, število internirancev se je večalo in doseglo število pet do šest tisoč oseb. Zadnje internirance so namestili kar na prostem
v šotore. Začelo je primanjkovati vode in pojavile so se črevesne bolezni.
Vendar ni bilo v začetku veliko smrtnih primerov. Prvi grob na gonarsikem pokopališču je pokril mladega fanta iz Viča, Janeza Zupanca, če se ne motim. Tudi ta grob in naslednjih pet, umrlih do novembra 1942, sem sedaj tedensko obiskovala in jim nosila rože. Pred vsemi svetimi so umrli še trije interniranci, tako da je bilo pred prihodom internirancev iz Raba na gonarskem pokopališču devet grobov.
Zora Piščanc
Smo že pred vrati novega leta, ki je za nas brez dvoma zelo pomembno. Prihodnje leto bomo obhajali dve važni obletnici: dvajsetletnico pevskega zbora, se-demletmco Doma, obenem končno ureditev starega poslopja, ki bo spremenjeno v trajen škedenjski muzej.
V teh treh mejnikih je obseženo bogato delovanje našega zbora, po zaslugi katerega smo prišli do Doma; mladine in otrok, ki se zbirajo okrog Doma ter rojakov iz Skednja, Kolonkovca in Sv. Ane, ki v skupnem sodelovanju želimo ohraniti dokaze naše kulture in krajevne zgodovine ter jo nadalje razvijati in obogatiti.
Odbor Doma se je sestal v oktobru ter začrtal delovanje do konca leta, v decembru se je sestal dvakrat za postavitev delovanja do velike noči in obenem zato, da podrobno prouči sestav ustanove, ki je lastnica Doma.
Pevski zbor ni več tisti, ki je bil nakoč. V tem času so prišle selitve, večja zaposlenost, pevci so si ustvarili družine, zbor pa je odvisen samo od škedenjskih elementov; toda še vedno obstaja in nastopa bodisi v cerkvi kakor na prireditvah v Domu.
Ob omenjenih obletnicah bomo marsi-
ŠKEDENJSKI DOM priredi v nedeljo 23. decembra ob 16. uri
BOŽIČNICO
Nastopajo otroci iz Skednja, Kolonkovca in Sv. Ane s pesmijo, recitacijami in prizorom ter pevski zbor. Lepo vobljeni!
kaj sproti pisali. V načrtu so prireditve, srečanja in razna poročanja, zato da na podlagi storjenega dela črpamo novih moči za nadaljnje udejstvovanje.
Skedenjci so prispevali za Dom več kot za nobeno drugo stvar v svoji zgodovini ter tako omogočili, da je postal središče vsestranskega delovanja. Dom je veliko dal, ker ga škedenjske družine podpirajo, saj vidijo, da Dom deluje in daje mnogo bodisi otrokom kot obiskovalcem.
V tem času beležimo več dobrih in uspelih prireditev, v kinodvorani in v Domu, ki je postal edini večji razpoložljivi prostor v Skednju ob nedeljah, ker so v dvorani kinopredstave.
Seveda se ne smemo podvreči skušnjavi, da bi sebe hvalili; želimo le beležiti storjeno delo, ki večkrat ni imelo in nima primernega poudarka v našem tisku, a ni
Italijanska srednja šola je že nekaj let skupaj z univerzo v veliki krizi. Znaki tega neugodja so številni nemiri in stavke, ki zajemajo zdaj to, zdaj ono mesto. Začelo se je pred tremi, štirimi leti v Milanu in drugih velikih krajih. Nato se je gibanje zaneslo v druga manjša mesta, zdaj se je pojavilo tudi na skrajni periferiji države v Gorici.
V tem šolskem letu so se torej zbudili goriški srednješolci in začeli z akcijami, na katere so njih kolegi po velikih mestih že pozabili, ker jih trenutno bolj tarejo pomanjkanje nafte in mrzle učilnice. Pojavil se je neki medšolski odbor, ki nihče ne ve, kdo ga je izvolil in kdo ga finansira, ter nastopil z zahtevami po »demokratizaciji« šole.
Demokratizacijo razumejo tako, da bi ta samozvani odbor smel nastopati na kateri koli šoli in ob katerem koli času ter imeti tam zborovanja študentov, sestanke in podobne reči, pred tem pa samo obvestiti ravnatelja, da so oni tam in da hočejo to in to. Potem zahtevajo, da bi imeli študenti prost dostop v šolske prostore kadar koli in bi smeli uporabljati vso opremo šole (papir, ciklostil, kabinete in drugo) za svoje avtonomne pobude. Na šoli mora biti prosta pot brez vsake cenzure za katero koli propagando na stenčasih in v šolskih listih. Končno zahtevajo, da bi smeli študentje imeti svoja zborovanja kadar koli in bi ta smela trajati kolikor se zdi potrebno, ne pa samo tri ure na mesec kot sedaj.
Novo za nas Slovence pa je, da so se temu gibanju pridružile tudi slovenske višje srednje šole. Na naših šolah, če izvzamemo trgovsko šolo, smo ob sličnih pobudah v preteklosti imeli relativen mir. Letos se je oklicu italijanskih kolegov pridružila najprej trgovska šola, za njo
zato manj pomembno.
V toku dvajsetih let in še bolj zadnjih deset let je šla mimo zbora in Doma ške-denjska mladina povojne dobe; izkazala se je s petjem, odrskimi nastopi ter z družabnostjo in tako obnovila nekdanje bogate čase Skednja.
Naj bo ob tej priložnosti zapisana iskrena zahvala vsem, ki so nas stalno podpirali. Prva misel gre seveda pokojni gospe Dragi Gregorič-Rosenberg, ki nam je zapustila svojo hišo. Gotovo je eno: ako bi ne imeli Doma, ne bi uresničili vsega tega, kar smo v tem času dosegli.
V Lem duhu gledamo tudi naprej. Večkrat se nas oprijema malodušnost in morda pesimizem. Nastali so novi časi, delamo v razmerah in okoliščinah, ki so nam morda nasprotne, toda skušajmo napraviti, kar se da. Zavedamo se svoje skromnosti in tudi omejenosti, a imamo zavest, da naredimo, kar moremo in kar zmoremo.
d. j.
Novi zbornik »Svobodne Slovenije«
Iz Argentine smo prejeli 8 izvodov novega zbornika »Svobodne Slovenije«, ki bo gotovo za marsikoga od naših bralcev zelo zanimivo branje. Knjiga velikega formata ima kar 440 strani in je veren prikaz dejavnosti ter ustvarjalnosti slovenskih ideoloških izseljencev na vsem celinah naše Zemlje. Med razpravami so zlasti aktualne za nas zamejske Slovence razprava o boju slovenske manjšine v celovški škofiji za verski pouk otrok v slovenščini ter o boju primorskih Slovencev za svoje pravice (Bogdan C. Novak, Janez Boltar in dr. Andrej Bratuž). Cena izvodu jo 4.500 lir, po pošti 500 lir več.
Prihodnji teden naš list ne bo izšel
Ker padeta oba božična praznika na sredo ledna in ker je v teh dneh pošta zaradi voščil preobložena, prihodnji teden naš list ne bo izšel. Ker pa inta današnja številka osem strani, naročniki ne bodo prav nič oškodovani. Prihodnja številka izide že v novem letu in sicer kot običajno v četrtek 3. januarja 1974, paginacija pa bo v sredo 2. januarja popoldne. Zaradi splošne podražitve bo naročnina za naš list v novem letu za Italijo 4.000, za inozemstvo 5.000 lir, posamezna številka pa 100 lir.
pa še učiteljišče in gimnazija-licej. Na trgovski so v petek 14. decembra tudi »zasedli« šolo do 15.30. Pomagali so jim nekateri dijaki z učiteljišča in liceja. V soboto 15. decembra so dijaki zopet zapustili lekcije in šli po mestu demonstrirat.
V petek 14. decembra je o dijaških nemirih razpravljal goriški občinski svet. Pri razpravi so zastopniki strank zavzeli različna stališča. Zastopnika PCI in PSI sta dijake zagovarjala, drugi govorniki so zavzeli bolj umirjena stališča. Vsi pa so se strinjali, da so na šoli številni problemi, ki jih je potrebno rešiti, predvsem problem dijaške menze in avtobusnih prevozov.
Občinski svet se je ustavil ob stvarnih potrebah, ki so resnične, ni se pa spustil v zahteve dijakov po »demokratizaciji« šole, ker je to politični problem. Stranke se namreč strašno bojijo zavzeti stališča do političnih vprašanj, ker so v strahu za glasove ob volitvah. Zato vse uganjajo bolj ali manj demagoško politiko, to se pravi, da pustijo, naj stvari tečejo kot morejo v zmeraj večjo anarhijo.
V ponedeljek 17. decembra je bilo na sedežu province srečanje med zastopniki dijakov in oblastmi. Prišli so politiki raznih strank, sindikalisti, zastopnik občinskega odbora in zastopnik pokrajine ter šolski skrbnik dr. Imbriani. Dijak italijanskega znanstvenega liceja Bruno Pod-bersig je govoril v imenu dijakov. Poudaril je, da so njihove glavne zahteve prav tiste, ki smo jih zgoraj omenili, namreč zahteve političnega značaja in da od njih ne bodo odstopili.
Šolski skrbnik dr. Imbriani je odvrnil, da je sprejel tiste zahteve dijakov, ki jih je lahko sprejel. Tiste političnega značaja da niso v njegovi pristojnosti, zato jih bo posredoval ministrstvu. Navzoči politiki ir. sindikalisti, ki ne nosijo odgovornosti za šolo, so seveda dali prav dijakom, kajti italijanski politiki se zmeraj uklonijo ulici. Vsi so izrazili željo, naj bi sodne oblasti ne preganjale dijakov.
Ker »Katoliški glas« noče biti demagoško glasilo, temveč hoče služiti resnici in pravici, želimo pribiti nekaj dejstev:
1. Na srednjih šolah obstajajo resnični problemi, ki bi jih pristojni organi morali rešiti: problem dijaške .menze za tiste dijake, ki so z dežele in imajo popoldanski pouk. Ti dijaki morajo iskati kosilo po raznih gostilnah ali pa se zadovoljiti s sendviči. Potem je problem prevoza iz nekaterih vasi. Za slovenske dijake predvsem prevoz dijakov z Vrha in štmavra. Pa tudi Doberdob in števerjan sta prizadeta, saj morajo dijaki po popoldanskem pouku včasih čakati po dve uri na večerni avtobus in ne vedo, kam bi šli ta čas. Slovenski višješolci so postavili tudi problem nevih poslopij za slovenske šole v mestu. Dodati je treba še problem ogrevanja šolskih prostorov. Marsikje je ogrevanje nezadostno. Če bi dijaki iz teh razlogov protestirali, bi jim človek moral dati prav, ker so problemi resnični.
Toda nasproti tem resničnim problemom stoje politične zahteve dijakov, ki smo jih zgoraj navedli. Te zahteve so pa take, da bi pomenile popolno anarhijo na šoli. Nikjer na svetu jih niso vpeljali, še najmanj v socialističnih in komunističnih državah. Pri tem je zanimivo, da na svojih zborovanjih in oglasih dijaki poudarjajo te politične zahteve, one druge resnične, pa ostajajo močno v ozadju, stavijo jih le zaradi lepšega in ne kot resnični cilj svojim zahtevam.
Zaključek: Stavkovno in protestno gibanje, ki je zajelo višje srednje šole v Gorici, je izrazito političnega značaja kot je bilo drugod lani in predlanskim. Vodijo ga anarhistični agitatorji, ki so v ta namen izšolani in tudi plačani. Pravijo, da izhajajo iz krogov maoistov. Podpirajo jih goriški socialisti, kajti letaki so bili razmnoženi na sedežu Feder-PSI, Gorica. Zdi se, da manjšo podporo kot pri socialistih uživajo pri komunistih, ki so bolj zadržani do izvenparlamentarne opozicije. S problemi, svojskimi slovenski šoli, pa to gibanje nima nobene zveze. Naši problemi so zanje deveta briga.
Kaj pa starši? Vemo, da mnogim staršem tako početje dijakov ni pogodu. Oni se žrtvujejo, da bi se njih sinovi in hčere v šoli kaj naučili in prišli do boljšega kruha. Zdaj pa vidijo, da zgubljajo dneve in dneve v brezplodnih stavkah.
Zato se vprašujejo, ali je sploh še vredno pošiljati otroke v višje srednje šole. Zaradi tega je naše mnenje, da so take stavke na slovenskih višjih srednjih šolah za našo narodno manjšino dosti bolj škodljive kot za italijanski narod.
lllllllllllllllllllllllllltllllllllllllllllllltlllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllltlllinillllllllltlllllllllllllllllllllllllllllllllllMUlilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllM
Škedenjski Dom
pred vrati novega leta
TRGOVINA Z ELEKTRIČNIM IN SANITARNIM MATERIALOM
GORICA - Ul. Mattioli, 11 - Tel. 83271
Nastop zbora »Joža Vlahovič«
V okviru abonmajskih koncertov, ki jih prireja Glasbena matica, je v nedeljo 2. decembra nastopil v Kulturnem domu mešani pevski zbor »Joža Vlahovič« iz Zagreba. Zbor, ki ga vodi Emil Cossetto, se je predstavil s sporedom, ki je obsegal v glavnem ljudske pesmi raznih narodov. Izvajanje zagrebškega ansambla je bilo na visoki ravni in je navdušilo občinstvo, ki je napolnilo dvorano.
DAROVI
Za Zavod sv. Družine: Oskar Gabrijelčič, bivši gojenec, v znak hvaležnosti za dobro vzgojo, iki jo je dobil v zavodu pred leti 100.000; Makuc 10.000; N. N. 20.000 lir.
A. K., Gorica, po 5.000 lir za Katoliški dom, za Zavod sv. Družine, za Alojzijevi-šče in za Makedonijo.
T. A., Gorica, po 5.000 lir za tiskovni sklad Katol. glasa, za duhovnijo sv. Ivana, za Zavod sv. Družine, za Alojzijevišče in za Katoliški dom.
Za Katoliški dom: N. N., Rupa, 10.000 lir. Za popravilo župne cerkve v Rojanu: Trampuž 2.000; družina Švab 5.000; Albina Košuta 5.000; Puntar 5.000; Olga Štor 10.000; Pina Piščanc 5.000; Pina Giraldi v počastitev pok. Antona Bembič 2.000 lir.
Za popravilo cerkvice na Ferlugah: Gri-delli 5.000; Liana Cavicchioli 2.000; Lidija Ferluga 5.000; Pina Ferluga 2.000; Albina Ferluga 1.500; Majda Ferluga-Fontanot 2.500; Sonja Ferluga 2.500; Pavla Gec 5.000; Romano Ferluga 2.000; Viče 1.000; Angela Ferluga 4.000; Ernesto Bellafonta-na 5.000; Marčela Brišček 1.000 lir.
V spomin pok. Antonije Škerl darujejo članice Vincencijeve (konference v Trstu ) 6.000 lir za potrebne.
Za cerkev na Opčinah: Kalc-Daneu Her-minija 5.000; družina Hrovatin 5.000; N. N., mesečni prispevek, 2.000; od 10-letnici smrti Jadrana Dolenc njegova mama 5.000; Lojzika Škabar 1.200; Jakomina Pahor 1.000; Leopolda Vremec 2.000; Marija Babič
5.000 lir.
Za popravilo orgel v cerkvi na Opčinah:
Pina Malalan 2.600; F. O. 2.000; L. D. 2.000; N. N. 25.000; Di Stanislao-Tomšič 10.000; Marija Kerševan 5.000; Pepi Ferfila 5.000 lir.
Za cerkvene orgle v Ricmanjih: družina iz Ricmanj 10.000; družina Dobrila, Pulje,
10.000 lir.
Za Baragov dom v Ricmanjih: dr. Pavel Zlobec 30.000; Vera Turk namesto cvetja na grob Maksimilijana Blazina 5.000; Vera Turk ob obletnici pok. očeta 50.000 lir.
MOŠKI ZBOR »FANTJE IZPOD GRMADE«
priredi na praznik sv. Štefana 26. decembra ob 15.30 v cerkvi v ŠTIVANU
KONCERT BOŽIČNIH PESMI
Vabljeni vsi bližnji in daljni ljubitelji slovenske cerkvene božične pesmi.
Naročnikom v vednost in razumevanje
Stalni in nezadržni porast cen v Italiji je zadel tudi papirniško in tiskarsko stroko. To občuti seveda tudi naš list. Stroški so se zadnje čase skoro podvojili. Brez primernega dviga naročnine bi bili prisiljeni prenehati z izhajanjem, kar bi gotovo večini naročnikov in bralcev ne bilo všeč. Edina možna rešitev je povišanje naročnine.
Zato bo od 1. januarja 1974 naročnina za Italijo 4.000 lir, posamezna številka 100 lir, za inozemstvo 5.000 lir ali 8,5 USA dolarjev. Vse, ki bodo zaradi tega prizadeti, prosimo za blagohotno razumevanje. Res ne gre drugače. Obenem prosimo tiste, ki dajejo v razne dobre namene, naj se od časa do časa spomnijo tudi našega lista in prispevajo v njegov tiskovni sklad.
★
V bližini Miramara s krasnim razgledom prodam 1.000 kv. metrov zemljišča. Naslov na upravi.
OBVESTUA
Radijski prenos slovenske polnočnice pri
Sv. Jakobu v Trstu se bo pričel na sveti večer ob 22. uri. Maša bo točno pričela prav zaradi radijskega prenosa, zato prosimo udeležence, naj sv. maše ne zamujajo in naj pridejo v cerkev pravočasno.
Igro »Kaplan Martin Čedermac« bo uprizorilo SSG v Kulturnem domu v Trstu v petek 21. decembra ob 20. uri - abonma red G, v sredo 26. decembra ob 17. uri izven abonmaja.
Veseli enodejanki Jaka Štoka »Mutasti muzikant« m »Ne kliči vraga« bo uprizorilo SSG iz Trsta v petek 28. decembra ob 20. uri v Kulturnem domu v Sovodnjah in v soboto 29. decembra ob 20. uri v župnijski dvorani v Štandrežu.
štandreška osnovna šola priredi v nedeljo 23. decembra ob 17. uri božičnico, ki bo v župnijski dvorani v štandrežu. Vabljeni!
Dramski odsek PD »štandrež« uprizori v nedeljo 30. decembra ob 17. uri Molie-rovo komedijo v treh dejanjih »Zdravnik po sili«. Režija A. Pregare.
Radio Trst A bo v soboto 22. decembra ob 19.10 oddajal reportažo »Pod farnim zvonom župne cerkve v Kosiči v Beneški Sloveniji«. Oddaja, ki so jo posneli te dni, je ubrana na božični čas. Ponovitev oddaje bo v soboto 29. decembra ob 11.35 v okviru oddaje »Poslušajmo spet«.
Za božično vigilijo 24. decembra je tržaška radijska postaja pripravila posebno oddajo Slovenskih razgledov pod naslovom: »Božič v glasbi in besedi«. Spored so pripravili Danilo Lovrečič, Miro Opelt ter igralci Radijskega odra v režiji Jožeta Peterlina. Spored bo trajal od 20.30 do 22. ure, ko se začne prenos polnočnice iz župne cerkve pri Sv. Jakobu v Trstu.
Naš znani rojak Robert Daneu bo razstavil svoje oljnate slike s kraškimi motivi v mali dvorani kontovelskega župnišča v času od božiča do sv. Treh kraljev. V teh zadnjih njegovih delih se opaža znaten napredek glede tehnike in cvkusa. V istih prostorih bo razstavil tudi svoje fotografske posnetke, ki so sad njegovega umetniškega čuta in ljubezni do naše tržaške okolice in morja. Ob isti priložnosti bo pokazal tudi lepe diapozitive in to ob praznikih v popoldanskih urah. Vstop prost.
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 23. do 29. decembra 1973
Nedelja: 8.25 Vojak švejk. 9.35 Po domače. 11.15 Otroška matineja. 11.50 Nedeljski popoldne. 18.15 šest medvedov in Cibulka - češki film.
Ponedeljek: 17.40 Kako sta Špik in Dolgin lovila Gregca. 18.25 Enciklopedija živali. 20.35 R. Savin: »Matija Gubec«, opera. 22.15 Kulturne diagonale.
Torek: 17.45 Mala čarovnica. 18.25 To je bila... 19.00 Nova matematika. 19.15 Vietnam. 21.35 Sam med volkovi.
Sreda: 17.40 Risanke. 18.15 Na sedmi stezi. 20.40 Klovni - ital. film.
Četrtek: 17.15 Nova matematika. 18.20 Shane - film. 20.40 Tisoč let Škofje Loke. 21.30 Turgenjev. Očetje in sinovi.
Petek: 18.40 Pet minut za boljši jezik. 20.35 Roberto La Rocca - francoski film.
Sobota: 16.25 Košarka Partizan : Crvena zvezda. 18.15 Daktari - film. 20.30 Golden Gate Quartet. 21.20 Pravnuki. 21.50 Col-ditz - film.
★
Najlepši dar za božične dni: plošča slovenskih pesmi!
Na upravi našega lista je moč dobiti sledeče plošče:
Stare slovenske pesmi, izvaja zbor slov. madrigalistov iz Ljubljane: 1.500 lir;
Sveti večer, izvaja otroški in akademski zbor Sveta Cecilija iz Ljubljane: 1.500 lir;
Izbor nabožnih pesmi, izvaja pevski zbor Gallus iz Buenos Airesa: 2.800 lir;
Spomin - Recuerdo, izvaja oktet Ivan Cankar iz Buenos Airesa: 1.500 lir.
Kje so tiste stezice, izvaja zbor Slovenske mladenke iz Buenos Airesa: 1.000 lir.
★ VODSTVO SLOVENSKE DUHOVNIJE v Gorici želi vsem slovenskim družinam in posameznim vernikom v mestu Gorica čim bolj doživete praznike Gospodovega rojstva in blagoslova polno novo leto 1974. Naj bi misel na prihod božjega Sina na svet povezala vse naše ljudi po svojih dušnih pastirjih v eno samo družino božjih otrok.
★ APOSTOLSTVO SV. CIRILA IN METODA (ACM) V GORICI IN TRSTU vošči vsem članom in udeležencem skupnih ekumenskih romanj blagoslovljene praznike in v trdni povezavi s Cerkvijo ter z božjim ljudstvom preživeto novo leto 1974.
★ ODBOR »KATOLIŠKEGA DOMA« V GORICI vošči blagoslovljene božične praznike in uspešno ter zdravja polno novo leto vsem svojim dobrotnikom, sodelavcem in prijateljem tu in po svetu. Obenem se jim zahvaljuje za dosedanjo pomoč v upanju, da bodo še naprej podpirali to našo osrednjo ustanovo.
★ ZAVOD SV. DRUŽINE V GORICI želi svojim gojencem in gojenkam, njih staršem in vsem dobrotnikom milosti polne praznike ter v Bogu začeto in z njegovo pomočjo srečno preživeto novo leto 1974. Ko se poslavljamo od leta 1973, želi vodstvo zavoda še posebej izreči prisrčno zahvalo vsem, ki so mu nudili ob gradnji novega poslopja svojo moralno in materialno pomoč ter velikodušno prispevali za njegove velike potrebe. Naj bi ta pomoč tudi v novem letu ne izostala, dobri Bog pa naj bo vsem velikodušen plačnik!
★ SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠČE V GORICI vošči vsem dobrotnikom, sedanjim in bivšim gojencem in njihovim staršem blagoslovljene praznike in srečno novo leto.
★ MARIJINA DRUŽBA V GORICI pozdravlja vse članice tu in po svetu ter vošči njim in njihovim družinam mir in božji blagoslov v novem letu.
★ GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA vošči vsem svojini bralcem, tu in po svetu, blagoslovljen božič in sreče polno novo leto.
★ III. RED SV. FRANČIŠKA V GORICI vošči vsem udom blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto.
★ SKPD »M. FILEJ« - GORICA želi vsem prijateljskim društvom na Goriškem, Tržaškem in Koroškem blagoslovljen božič in uspeha polno novo leto.
★ MLADINSKI ZBOR IZ GORICE vošči vesele božične praznike in uspeha polno novo leto 1974 vsem prijateljskim zborom.
★ SLOVENSKI GORIŠKI SKAVTI želijo vsem slovenskim skavtom v zamejstvu in po svetu vesel božič in napredka polno leto 1974.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Ob praznikih miru, ljubezni in dobrote želi
TRŽAŠKA
KREDITNA
BANKA
vsem rojakom tu, v domovini in zamejstvu obilje notranjega zadovoljstva in jih vabi, da se
z zaupanjem poslužujejo njenega poslovanja
★ SLOVENSKO KATOLIŠKO AKADEMSKO DRUŠTVO (SKAD) V GORICI želi vesele božične praznike in srečno novo leto kolegom in vsem zamejskim Slovencem.
★ MOŠKI PEVSKI ZBOR »M. FILEJ« IN MEŠANI PEVSKI ZBOR »L. BRATUŽ« IZ GORICE voščita vsem prijateljskim zborom na Goriškem, Tržaškem in Koroškem vesel božič in uspehov polno novo leto.
★ ŠPORTNO ZDRUŽENJE OLYMPIA želi vsem članom, prijateljem in dobrotnikom blagoslovljene praznike in uspehov polno novo leto.
★ ANSAMBEL »LOJZETA HLEDETA« IZ ŠTEVERJANA vošči vsem poslušalcem narodno zabavne glasbe vesel božič in sreče polno novo leto.
★ SKPD »F. B. SEDEJ« IZ ŠTEVERJANA vošči vsem članom, prijateljem in znancem doma in po svetu vesele božične praznike in srečno novo leto.
★ KMEČKO DELAVSKA ZVEZA V ŠTE-VERJANU pozdravlja vse svoje člane ob božičnih praznikih in jim želi uspešno novo leto.
★ CERKVENI PEVSKI ZBOR V PODGO-RI ter vsi, ki se tam udejstvujejo na prosvetno-kultumem področju, pozdravljajo svoje rojake ob praznikih Gospodovega rojstva in jim želijo uspešno novo leto.
★ PROSVETNO DRUŠTVO »ŠTANDREŽ« vošči svojim članom, somišljenikom in obiskovalcem predstav v župnijskem domu polnost božične radosti in božje varstvo v novem letu.
★ KATOLIŠKO KULTURNO DRUŠTVO »HRAST« IZ DOBERDOBA želi ob praznikih Gospodovega rojstva vsem članom in prijateljem krščansko preživete praznike in božje varstvo v letu 1974.
★
★ SVET SLOVENSKE SKUPNOSTI NA TRŽAŠKEM želi svojim somišljenikom, podpornikom in vsem rojakom, ki ji stojijo zvesto ob strani, vesel božič in na uspehih polno leto 1974.
★ SLOVENSKO LJUDSKO GIBANJE V TRSTU, GORICI IN KANALSKI DOLINI želi vsem svojim članom in somišljenikom prijetne božične praznike ter uspešno novo leto 1974, v katerem naj bi prišlo do polnega uveljavljenja pravic naše narodne skupnosti na Tržaškem, Goriškem, v Slovenski Benečiji ter v Kanalski dolini.
★ DUHOVSKA ZVEZA V TRSTU pozdravlja ob božičnih praznikih vse sobrate in vse rojake — naročnike in prijatelje katoliškega tiska.
★ SLOVENSKA PROSVETA V TRSTU pozdravlja ob božičnih praznikih vse svoje člane, prijatelje in sodelavce ter jim želi blagoslovljen božič in uspešno novo leto 1974.
★ ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV NA TRŽAŠKEM vošči vsem dirigentom, pevkam in pevcem ter njih družinam vesel božič in srečno novo leto.
★ ŠOLSKE SESTRE, PROVINCIALNI DOM V TRSTU, ul. delle Docce 34 želijo vsem, ki ta dom podpirajo, v njem živijo ali ga obiskujejo, blagoslovljene praznike in srečno novo leto.
★ MARIJINA DRUŽBA MARIJE MILOSTLJIVE v ulici Risorta 3, Trst vošči svojemu voditelju, članicam in vsem, ki so jo spremljali z molitvijo in darovi, milosti polne praznike ter z Bogom začeto novo leto.
★ VZHODNI IN EKUMENSKI CENTER
V TRSTU voščita vsem sodelavcem in prijateljem ekumenske misli blagoslovljen božič in miru polno novo leto.
★ SLOVENSKA VINCENCIJEVA KONFERENCA V TRSTU želi vsem članicam, dobrotnikom in podpirancem srečne božične praznike.
★ SLOVENSKE SKAVTINJE IZ TRSTA IN OKOLICE pozdravljajo vse, ki z razumevanjem in simpatijo spremljajo njih delovanje ter jim želijo krščansko doživete božične praznike ter blagoslovljeno novo leto.
★ VODSTVO SLOVENSKIH TRŽAŠKIH SKAVTOV vošči vsem rojakom vesel in blagoslovljen božič ter srečno novo leto.
-* SVETOIVANSKI MARIJIN DOM V TRSTU vošči vsem, ki ga obiskujejo in gmotno podpirajo, blagoslovljene praznike in uspešno novo leto.
★ STALNO SG V TRSTU želi vesele božične praznike in srečno novo leto svojim cenjenim abonentom in zvestim obiskovalcem, prizadevnim sodelavcem, dragim prijateljem in vsem, ki jim kakorkoli dolguje zahvalo za svoje plodno delo in umetniško rast.
★ MARIJIN DOM V ROJANU vošči svojim dobrotnikom in prijateljem ter vsej župnijski skupnosti v Kristusovem miru preživete praznike in srečno novo leto.
★ »MLADIKA« želi vsem rojakom srečne božične praznike ter zdravo leto 1974.
★ UKMARJEV DOM V SKEDNJU želi vsem svojim obiskovalcem, podpornikom in somišljenikom krščansko doživete praznike v smislu smernic pok. dr. Ukmarja in božji blagoslov v letu 1974.
★ SLOVENSKO KARITATIVNO DRUŠTVO (SLOKAD) se ob bližajočih božičnih praznikih spominja vseh svojih dobrotnikov in zlasti tistih požrtvovalnih oseb, ki se žrtvujejo v poletnih mescih naši mladini v blagor.
★ MARIJANIŠCE NA OPČINAH, predstojniki in gojenci se ob svetih božičnih praznikih hvaležno spominjajo svojih številnih dobrotnikov; vsem želijo vso srečo božične noči, v novem letu pa naj jih spremlja božji blagoslov.
★ SLOVENSKA GLASBENA ŠOLA v Bazovici, Rojanu, Boljuncu, Borštu, Ricmanjih, Sv. Križu in na Opčinah želi vsem gojencem, njih učiteljem in staršem vesel božič in uspešno novo leto.
★ ŽUPNIJA SV. MARIJE MAGDALENE
V BAZOVICI se zahvaljuje številnim dobrotnikom, ki so radodarno prispevali za novi oltar in za ogrevanje cerkve ter jim želi blagoslovljene praznike in zadovoljstva polno novo leto.
★ KROŽEK »VELIKO GRADIŠČE« IZ GROCANE vošči svojim članom in prijateljem v Gročani, Pesku in Dragi prijetno preživet božič in plodovito novo leto 1974.
*• BARAGOV DOM V RICMANJIH želi vsem, ki ga obiskujejo, podpirajo ali v njem sodelujejo, blagoslovljen božič in uspešno novo leto.
★ VODSTVO KREKOVEGA DOMA V BORŠTU izreka mladini, ki zahaja v dom in njenim staršem iskrena voščila za praznike Gospodovega rojstva in novo leto v zdravju ter božjem varstvu.
★ FINŽGARJEV DOM NA OPČINAH vošči blagoslovljene praznike in srečno novo leto vsem rojakom od blizu in daleč.
★ SLOMŠKOV DOM V BAZOVICI vošči vesel božič in srečno novo leto vsem prijateljem in številnim dobrotnikom ki dobrohotno spremljajo njegovo delovanje in ga podpirajo.
ZAHVALA	
Globoko ganjeni nad dokazi sočutja ob smrti našega dragega	
Franca Nardina	
se vsem iskreno zahvaljujemo, zlasti še g. župniku msgr. J. Žoržu, darovalcem cvetja	
ter vsem, .ki so nam bili blizu in se udeležili pogreba.	
Štandret, 18. decembra 1973	
Žalujoči: Štefanija, Nada in Elvira	
z družinami	
	
mm
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE ŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000 — VPLAČANIH LIR 300.000.000
Vse bančne operacije - neprekinjena blagajna -menična posojila - obrtniška posojila - petletna hipotekarna posojila - poslovanje z inozemstvom
MENJALNICA
r	UL. F. FILZI Št. 10
Brzojavni naslov: Bankred	Tej 38_101 _ 38^045
TVRDKA
TERPiM
IMPORT - EXPORT Bogata zaloga kmetijskih strojev
Duca cTAosta, 42 - Tel. 87218 GORICA
Kmečka banka
GORICA, ul. Morelli, 14 - Tel. 2206
vam nudi ugodne pogoje za trgovske posle in bančne usluge (tekoči računi, vezane in proste hranilne vloge, posojila, vnovčenje in diskontiranje trgovskih menic, posli z inozemstvom, nakup tuje valute, plačevanje davkov in tako dalje)
TVRDKA
Košič Benedikt
V obnovljenih prostorih v pritličju in v prvem nadstropju dobite zelo veliko izbiro vseh vrst obutev.
Tel. 5162	GORICA	Ul.	Rastello,	1
TVRDKA	
Florijan	Vetrih
GORICA, ul. Lantieri, 5 - Tel. 2527	MOŠA, ul. Isonzo 9/b
PEKARNA - SLAŠČIČARNA
VIATDRI
Vse, kar potrebujete za vsakdanjo oskrbo in vse, kar si želite ob raznih pogostitvah ter svečanostih družinskega in društvenega značaja lahko dobite v največji izbiri v naših gcriških prodajalnah
GORICA	Tel.	2645
TRGOVINA
z jestvinami in vsemi kmetijskimi potrebščinami
1
Bukovje, 6 - Tel. 81108
ŠTEVERJAN
Za božič in novo leto
čestitajo in pozdravljajo:
Vsem svojim gostom, prijateljem in znancem želimo vesele božične praznike ter
srečno in uspešno novo leto 1974
Hotel BLED
RIM, vi a S. Croce in Gerusalemme, 40
Lastnik: V. Levstik
TVRDKA	
Anton	Koren
IZDELAVA	STEKLA
Podružnica:	Glavna trgovina:
Corso Italia, 42	Ul. Carducci, 6
GORICA	Tel. 2234
URARNA IN ZLATARNA
ŠULIGOJ
Ul. Carducci, 49 - Tel. 5657	GORICA
TRGOVINA Z JESTVINAMI IN MEŠANIM BLAGOM
Oskar Kovic
PEČ, 20	Tel.	88016
GOSTILNA
“Pri Mirkotu,,
SOVODNJE OB SOCI
ELIA ČUK
Kolesa, motorna kolesa, radijski sprejemniki, šivalni stroji, pritikline
GORICA, Trg Cavour, 9 Tel. 83536
GOSTILNA
OMM
VRH SV. MIHAELA, 48 Tel. 88005
TRGOVINA			
	II	1	L
(Pri Darkotu)			
GORICA			
Ul. Carducci, 45			Tel. 81900
DROGERIJA
VIDA
GORICA - ul. Seminario, 10 - Tel. 2887
Klobučarna LEBAN
Velika izbira moških in otroških klobukov znamke »Barbisio« in »Panizza« ter čepic in dežnikov
Ul. Rastello, 54	Tel.	83907
GORICA
Tvrdka prjn£i£ Ivan
KRM IN (CORMONS) - TEL. 6121
TOVARNA POHIŠTVA IN TRGOVINA Z LESOM
TRGOVINA JESTVIN
Dušan Pelicon
SOVODNJE OB SOCI
TRGOVINA ČEVLJEV
ALPINA
GORICA - Corso Verdi, 78 - Tel. 2517
TRGOVINA IN GOSTILNA
Tomšič
(pri Ušerju) SOVODNJE OB SOCI
URARNA IN ZLATARNA
Vižintin Ani in Marjan
GORICA - ul. Monache, 9
Tiskarna BUDIN Gorica
Riva Piazzutta 18 Tel. 2676