------ 72 — Politiški oddelek. Celjska gimnazija. Z izstopom Slovencev iz štajarskega dež. zbora so prišli štajarski konservativci v največjo zadrego. V njih vlada tak strah za politični vpliv, kakor pri malokateri stranki. Z vsakim razširjenjem volilne pravice v sedanjih skupinah pridejo v največjo nevarnost, da jih niti polovica več ne pride v deželni zbor. Zaradi tega se pa boje, da bi se razdrla koalicija. Ta pa pride v veliko nevarnost, ako bi Slovenci izstopili iz Hohenvvartovega kluba. Zato so pa prišli v deželnem zboru s predlogom, ki je imel namen Slovence spraviti v deželni zbor, ob jednem pa vprašanje celjske gimnazije, ki je nevarno koaliciji, odložiti vsaj do novih državnozborskih volitev. Predlagali so namreč, da naj se vlada pozivlje, da uredi srednje šole na Dolenjem Štajarskem tako, da bodo dijaki vešči obeh deželnih jezikov. Kakšne vrednosti je ta predlog za Slovence, to smo že zadnjič pojasnili. Ž njim se Slovenci ne bi mogli lahko zadovoljiti, k večjemu nekdo, ki vsako stvar, ki jo stori koalicija, skuša tolmačiti nam Slovencem v korist. Na drugi strani se pa konservativci boje že tudi svojih sedanjih volilcev, pri katerih imajo vedno manj zaupanja. Volilci bi pa ne odpustili jim, če bi morda slabše branili nemške predpravice, kot jih nemški naci-jonalci ali pa „Bauernbund". Zaradi tega so pa stopili v dogovor z drugimi nemškimi poslanci in končno se dogovorili, da se Kienzlova resolucija tako premeni, da se osnova celjske dvojezične gimnazije ne sme izvršiti brez sporazumljenja z deželnim šolskim svetom in sploh se brez sporazumljenja z deželnim šolskim svetom nič pre-meniti glede srednjih šol na Spodnjem Štajarskem. Jezikovno vprašanje se je pa izročilo deželnem odboru, da je proučuje. Deželni šolski svet štajarski in pa deželni odbor sta pa nam Slovencem oba odločno proti vna, ako jih bode vlada poslušala, gotovo za nas Slovence ničesa ne stori. Vendar so konservativci glasovali za resolucijo v tem smislu in se tako postavili na Slovencem odločno nasprotno stališče. Posebno še omenimo, da se v omenjeni resoluciji še naglasa, da naj se z zadovoljitvijo Slovencev ne moti narodni mir, potem mislimo, da je našim čitateljem stvar jasna. Sleparija z narodnim mirom je dovolj znana in osnova dvojezične gimnazije v Celji bi se gotovo zmatrala za kršenje narodnega miru. S to resolucijo so se nemški konservativci naravnost postavili proti gimnaziji v Celji, naj skušajo njih listi stvar še tako olepšati in naj razni zagovorniki koalicije še tako zagotovljajo, da je omenjena resolucija pridobitev Slovencev. Pri tacih razmerah se slovenski poslanci niso mogli povrniti v štajarski deželni zbor, temveč so v naslednjem oklici volilcem pojasnili svoje stališče : »Rojaki! Slovenskemu narodu na Štajarskem godi se že od davno bridka krivica. Slovencev nas je dobra tretjina štajarskega prebivalstva, pa volilni ,red sestavljen je tako krivično, tako nam na škodo, da izmej 60 voljenih poslancev deželnega zbora smo jih s težavo pridobili 8. Naravno je, da veljava tako malega števila poslancev ne more biti nikoli taka, kakor bi njo morali imeti zastopniki slovenskega naroda z ozirom na število slovenskega prebivalstva in z ozirom na bremena v krvi in denarji, katera donaša slovenski narod državi in deželi. V deželnem odboru, ki vodi celo deželno gospodarstvo, in upravo, Slovenci nimajo ne besede ne glasa; zahtevali smo zastopnika v deželnem odboru, brezobzirna nemško-liberalna večina nam ga ni dovolila. Nemško-li-beralna večina skrbi samo za narodne koristi Nemcev ; Slovenci za njo niso na svetu. Učni zavodi, katere plačuje in vzdržuje dežela, kakor realke, gimnazije, meščanske šole, da celo vinorejska in sadjarejska šola v ---- 73 ---- Mariboru, ki je namenjena za gospodarski poduk jedino le prebivalstvu na Spodnjem Stajarskem, torej Slovencem, v je nemška. Se ljudske šole nam ne privoščijo. Nemško-liberalna večina v deželnem zboru poudarja od leta do leta, naj se bolj izpodriva materni slovenski jezik iz naših šol. Občina za občino morala se je boriti in delati pritožbe na deželni šolski svet in na ministerstvo, da je ohranila vsaj deloma materinemu jeziku v ljudski šoli mesto, katero bi se mu moralo dati vže vsled samih do-ločeb državnih temeljnih zakonov brez borb in pritožb. In še vedno ponavljajo napade na slovensko šolo. V krajih in trgih, kjer ni nemških otrok, hoče ta nemško-liberalna večina ustanoviti čisto nemške šole, v katere bodo lovili slovenske otroke, ki se v takih šolah ne nauče nič. Ko smo si Slovenci priborili večino v nekaterih okrajnih zastopih ter s tem dobili tudi večino v okrajnih šolskih svetih in tako dobili vsaj nekoliko vpliva glede nastavljanja učiteljev za naše, slovenske šole, prenare-dili so koj postavo glede nastavljenja učiteljev. In še vedno jim ni dovolj. Z nova poziva nemško-liberalna večina deželnega zbora deželni odbor in vlada, naj se postava o nastav-ljenji učiteljev prenaredi, da se odtegne in skrči okrajnim šolskim svetom in s tem slovenskemu narodu še ta mala pravica, pri nastavljanji učiteljev, na korist deželnemu šolskemu svetu, v katerem Slovenci tudi nimamo zastopnika. Slovenci naj bi imeli pravico plačevati, ali govoriti zraven, te pravice ne bi smeli imeti! Pri vseh prilikah po\zdignili smo svoj glas proti takim krivicam, kazali na državne temeljne zakone, ki tudi Slovencem zajamčujejo jednakopravnost, apelirali na pravični čut Nemcev. Bilo je zastonj! Nevolja žaljenega pravočutja polnila nam je srce; ali potrpeli smo, prenašali smo krivice. Slovenski narod poslal nas je v deželni zbor v Gradec, da ga zastopamo, da branimo njegove pravice; mislili smo, da ne smemo popustiti svojega mesta, dokler je le trohica upanja, da bode pri nemško liberalni večini se vzbudil čut pravice tudi slovenskemu narodu nasproti. Ta zadnja trohica takega upanja je zginila. Jedna glavnih toček našega narodnega programa je pridobiti slovenskemu narodu potrebna učilišča, srednje šole, kot neizogibno sredstvo za kulturni napredek. Državna vlada na Dunaji pripoznava opravičenost te naše tirjatve. Osnovala je po mnogoletnih prizadevanjih naših državnih poslancev leta 1889. slovenske paralelke na gimnaziji v Mariboru, ki celo po vladnem poročilu izvrstno prospeva. Postavila je tudi v državni proračun za leto 1895. potrebno svoto za ustanovitev slovensko-nemške gimnazije v Celji. Ta učni zavod osnoval bi se na državne stroške. Pa čeravno mi Slovenci plačujemo pošteno zraven za vse nemške učne zavode, za nemške gimnazije, realke, vseučilišča, tehnike, ogromne svote, nastal je zoper te borne slovensko-nemške razrede nižje gimnazije v Celji neznan vriše v vsem liberalnem, žalibože v Avstriji še vladajočem nemštvu in celo v pruskih listih. Dežela za to slovensko gimnazijo v Celji ne bi plačevala nič; Nemcem se ne bi vzelo zarad tega nič; oni ne bi izgubili nobenega učnega zavoda, pa vendar čutila se je cela nemško-liberalna večina deželnega zbora štajarskega z deželnim glavarjem na čelu poklicana dvigniti se, da poziva vlado, da ne sme ustanoviti nameravanega učnega zavoda za slovenski narod. Iz golega sovraštva zoper slovenski narod hočejo torej preprečiti, da se nam izpolni goreča želja do kulturnega zavoda. Pa ne samo to! Večina nemško-liberalna ni protestirala samo zoper ustanovitev te slovensko-nemške gimnazije. Ona je šla dalje, dalje kakor do zdaj zoper kateri slovanski narod. Ta nemško-liberalna večina protestira ob jednem, da se sploh jemlje ozir na kakeršno koli kulturno potrebo slovenskega naroda, da v obče veljajo kaka pedagogična načela Slovencem, na korist! Ta nemška večina izreka torej, da za Slovence na Stajarskem ne smejo veljati več niti sami od presvitlega cesarja potrjeni državni temeljni zakoni! — Ta nemška večina proglasuje torej nas Slovence na Stajarskem v narodnem oziru za brezpravne! Takšen je bil predlog, katerega je stavila nemško-liberalna večina dež. zbora dne 7. svečana 1895. Mi smo kar ostrmeli, ko smo slišali vsebino tega predloga ter globoko užaljeni v svojem narodnem čutu prišli do spoznanja, da v deželnem zboru, v čegar večini vlada tak duh, ne moremo izpolnjevati od slovenskega naroda izročene nam naloge! uvideli smo, da ne moremo dalje ostati, ako nečemo onečastiti sebe in cel od nas zastopan slovenski narod! To svoje prepričanje izrazili smo v posebni izjavi takoj dne 8. svečana v deželnem zboru ter zapustili zbornico. Slovenci! Vaše zaupanje nas je poslalo v Gradec. Prepričani smo, da smo ravnali popolnoma v smislu danega nam mandata, dane nam naloge; prepričani smo, da odobravate ta od nas storjeni korak. Čakajo nas Slovence sicer nove hude borbe; ne bomo se jih bali. Z odločnostjo in žilavostjo, s katero smo prestali toliko hudih časov čili in krepki, odbili bodemo tudi v bodoče napade na naš narodni obstanek; za nas je pravica, za nas je postava, za nas je torej tudi Bog! Zložni bodimo, kakor do zdaj, vodi naj nas vedno jeden jedini cilj; osiguranje boljši bodočnosti svojemu milemu slovenskemu narodu! Ravnajmo se vedno po svojem starem slovenskem geslu: Vse za vero, dom, cesarja! Uspeh, zmaga, mora potem biti naša!" Mnoge zaupnice, ki dohajajo poslancem od občin slovenskih potrjujejo, da narod odobrava njih odločni korak in upamo, da bode to navajalo slovenske poslance, da se ne bodo dali zapeljati od lepih besed, temveč izstopili iz ------ 74 ------ koalicije, ako se Slovencem gimnazija v Celji ne dovoli in da bodo znali prav ceniti vrednost prijateljstva z nemško konservativno stranko.