• Štev. 26. Y Mariboru 27. junija 1878. Tečaj XII. Izhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred ¡ti v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3 gld.— kr. „ pol leta I „ 60 „ „ četrt leta - „ 80 „ Naročnina se pošilja opravništvu v skofijsk. poslopju (Bischofhof.) Deležniki tisk. društva dobivajo iist brez posebne naročnine. List ljudstvu v poduk. Posamesne liste prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. — Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, čo se natisne enkrat 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr. Slomšekov spomenik. Kar smo Slovenci dolgo želeli, kar smo že teško pričakovali, to se je po I21etnem odlagauju srečno izvršilo. Slomšek, ta apostolski pastir, buditelj, pesnik in pisatelj slovenski, ima svoj dostojen spomenik. Hvaležnost slovenskih rojakov mu ga je po blagodušnih darilih omislila, spretna dlan slovenskih umetnikov izvrstno izdelala, vstrajna skrbljivost v ta namen odbranih mož srečno postavila. V cerkvi, katero je rajui Slomšek do časti stolne cerkve povzdignil, v presbiteriju na odličnem mestu stoji glavni spomenik Slomšekov, — junija ob 10. uri predpoldnem bil je svečano razkrit. Veselje vseh navzočih če tilcev Slomšekovih bilo je veliko, ki pa gotovo odmeva v srcih vseh dobrih Slovencev ! V mariborskej čitalnici je zvečer ob 8. uri imela biti „Beseda" in slavni naš rojak g. dr. Bleiweis bil je prošen govoriti slavnostni govor. Toda, kakor dopis iz Maribora kaže, narodna svečanost bila je prepovedana, in g. dr. Bleiweiss zarad bolezni na očesih ni mogel priti. Blagi mož je pa vendar hotel nekaj pripomagati in je poslal pismo, ki bi se bilo moralo citati zbranim gospodom. Ker se tudi to ni moglo zgoditi, zato ga tukaj objavimo : „Ker mi ni mogoče, kakor bi bil rad, osobno pričujočemu biti pri svečanosti, ki je odkrila spomenik možu, katerega mati Slovenija šteje med najljubše sinove svoje, sv. Cerkev naša pa kot vladiko vsega po volji Božji, zato naj mi velečastita skupščina dovoli, da vsaj par vrstic pismeno položim na podnožje krasnega spomenika, posvečenega neumrlemu našemu Slomšeku, premilemu svojemu prijatelju skozi 20 let! Mož, ki je delal toliko in dovršil toliko na slovstvenem polji za blagor naroda svojega, kakor Slomšek naš, živel je za vse večne čase: njega ime s zlatimi pismenkami zapisano stoji v zgodovini slovenski ! Po delih svojih in spisih svojih postavil si je sam spominek „monumentum aere et saxo perennius" (spomenik močneji od rude in skale). Da pa vendar tudi potomcem našim se ohrani podoba moža, čegar srce je tako živo bilo za narod naš, to je čin si. odbora, za kojega gré mu iskrena zahvaia vsega slovanskega sveta. Čast in hvala pa gré tudi mojstru Zajcu, da je umetni njegovi roki obveljalo, postaviti nam ljubljenca našega pred oči tako, kakor je v življenji bil, in s tem se izpolnila ne le nas vseh želja,^temuč tudi želja sama nepozabljivega vladike, ki z nebeških višin na nas gleda. Če me vprašate: kakô to, da izpolnila se je želja Slom-šekova sama, dajem Vam na to odgovor iz pisma, ki mi ga je rajnki vladika pisal 5. junija 1853. leta. Takrat sem izdajal „Koledarček slov.", ki sem ga kinčal s podobami najizvrstnej-sih pisateljev naših. Naravno je bilo, da sem tudi Slomšek a prosil, naj mi blagovoli za „Koledarček" leta 1854. poslati podobo svojo. Na to mi je odgovoril tako : „Čeravno se dolžnega čutim, po svoji slabi moči podpirati vse, kar je dobro in koristno, in tudi mene smete šteti med tople prijatelje „Koledarčka", vendar mislim, da gre drugim možem prednost pred menoj, da jih v podobah predstavite slovenskemu svetu. Zraven tega pa je še neka druga okoliščina, da ne morem izpolniti predrage mi Vaše želje, in ta je, da nimam nobenega pravdo-brega portreta svoje osebe, zakaj tisti od leta 1847. ni dober in bi ne ugajal ne Vašim ne mojim prijateljem, ker bila bi podoba, na kateri bi bil edini moj podpis, kakor Nemec pravi, „getroffen". Vsak bi rekel: tako ne izgleda naš Slomšek! Potrpite tedaj z menoj, da pridem do tega, da Vam morem poslati „ein vvohlgetroffenes Portrait". Ta beseda, predragi moj gospod Janez, pride iz srca." Danes, gospoda moja, se nam je odkrila izvrstna podoba ljubljenca našega, a žalibog, ne več živega, ampak — mrtvega, in edino to nam je v tej britkosti tolažba, da 24. junija letošnjega leta se izpolnuje želja njegova od 5. junija leta 1853. Da, da! res — ves kakor je bil, tako ga gledamo v spomeniku. Na srce ima položeno svojo desno roko, kazaje s tem, da v svojem srcu je uosil narod svoj ves čas svojega življenja! Dovolite mi, čestiti rodoljubi, da še par vrstic iz pisem njegovih Vam podam za slovo na pot. Čujmo njegove besede, ki nam naj še dandanes bodo vodilo! „Odvračajmo narod naš — mi je pisal — da ne nemškuje, da domače nehvaležno ne zaničuje in le ptuje ljubi". „Bog daj Slovencem pravo slogo, le ona nam za-gotovlja boljo prihodnost!" „Ostanimo verni katoličani, zvesti Avstrijani in pa trdni Slovani: to trojno naj bode naše; vse drugo nam bo navrženo!" V zadnjem svojem pismu od 1. avgusta 1862, tedaj 7 tednov pred smrtjo, me je preblagi knezoškof vabil na obletnico Mariborske čitalnice, pa mi med drugim pisal: „Vi, prijatelj, ne veste, kake nadloge pri nas imamo, vendar zaupam, da nas ne bodo potlačili: „post tenebras spero lucem" (po tminah zaupam zagledati luč). Ni nam še napočila danica mila, ali napočila nam bode, ako se zvesto držimo Slomšekovih zlatih besed. Zato slava, trikratna slava Slomšeku!" Dr. Janez Bleiweiss. Gospodarske stvari. Presilna moča na zemljiščih koliko škoduje in kako odpomoči. M. Marsikdo ima lepo ravno polje v prav primerni legi, travnik sposoben, da bi na njem najlepša trava rastla, in vendar na prvem ne pridela toliko in tako lepega žita kakor bi lahko, na drugem nakosi le nekaj kislega sena, če gre dobro, sicer pa le nekaj slabe trstičaste nastelje. Če po vzrokih tako slabe rodovitnosti, tako male dobrote krmine prašamo, našli bodemo, da je tem napakam najbolj kriva neka preobilna moča zemljišča, ki se posebno v spodnjih plasteh zemlje leto in dan nabira, tam zastaja in tako obdelavo zemlje obtežuje in rast vseh sadežev in boljših travnih plemen ovira. Škode, ki jih prevelika moča v zemlji seboj prinaša, so sicer občno znane. Tako zemljišče je bolj težavno obdelati, obdelava stoji veče troške, sadeži na njem slabejše rastejo, se kasneje v zemljo spravijo in tedaj tudi kasneje dozorijo, slane in mraz jim skoraj leto na leto z gotovim poginom ali vsaj občutljivo poškodbo bolj pogosto preti ko na drugih bolj suhatnih krajih, vsi sadeži so na takih zemljiščih raznim rastlinskim boleznim dosti bolj podvženi (riji, krompirjevi bolezni), zrak ne more tako blagodejno na zemljo vplivati in prst razkrojivati, gnoj se v taki zemlji bolj pačasno razjeda in razkrojiva, tudi je sploh njegova moč dosti slabejša v mokrotni zemlji, umetnih gnojil je skoraj nemogoče na takih zemljiščnih rabiti (guano, koščeno moko, kalijeve soli itd.) zato, ker je njih uspeh skoraj negotov in njih učinek ali ničen ali vsaj slab, le plevelue trave bujno poganjajo in se razširjajo iu to velja o njivah in travnikih. Pridelke povečati na premočnatih zemljiščih je skoraj nemogoče drugače, kakor da se voda ali prevelika moča iz zemlje odpravi, zemljišče sploh posuši, močno pognoji in skrbno obdela. Le tako se more na takem zemljišču vsaj do nekoliko zaželjenega vspeha priti. Sicer se ne da tajiti, da škode, napake in opovire prevelike moče ne stopajo povsodi in vsakokrat v enaki meri in enako očitno na den. V toplejšem podnebju, v solnčnatih legah, v toplih letinah, v rahli in lehki zemlji so manj občutljive, kakor pa pod ostrim, mrzlim nebom, v meglenih osojah, v hladnih, vlažnih letinah, in v težki, mazavni zemlji. Haski, kteri iz odstranjene prevelike moče z zemljišča izvirajo, so iz naštetih škod, napak in opovir jasni. Zemlja postane pristopnejša, se more o pravem času in z manjšim potroškom delavne moči in denarja obdelati, postane bolj rahla, da more zrak lahkejše na njo delovati, včinek gnojenja je zagotovljen, nadležen plevel spremine, korenine rastlin bolj globoko v zemljo vdirajo, rastline same se bolj hitro in veselo razvijajo, in pridelki pridobivajo na dobroti iu množini. Z kratko besedo z posušenjem zemljišča se doseže z manjšim delom in troškom veči in gotovejši pridelek. Nastane toraj prašanje, kako je mogoče preobilno močo iz zemljišča odpraviti. Da se prevelika moča odpravi, je pred všem potrebno, da se spozna, odkod prevelika moča pri haja in izvira. Ti vzroki pa morejo prav različni biti. Voda, ki preveliko močo v zemljišču napravlja, pada ali v podobi dežja in snega, sploh v podobi vseh raznih padavin na istem zemljišču, ktero pre-maka, in ker jo zemlja v spodnjih plasteh nepre-pušča, ali ker zemljišče sploh nima nobenega spada, na njem zastaja in ga močvirnatega dela. Ali pa je moča padla na drugem kraju in potem, in sicer vrh zemlje pvsled nje nagnjenosti ali pod zemljo vsled lege osameznih zemljiščnih plasti, na rečeno zemljišče pritekla, ktero premaka. Včasih vdira tudi z više ležečih vodnih tokov, rek, potokov, jezer, ribnikov na spodaj ležeča zemljišča. Večkrat je več takih vzrokov, ki ima rečene nasledke. Sem ter tje so le posamezna mesta na zemljišču, ki močijo, tako imenovane močave, ker na njih vsled lege zemljiščnih plasti vrelci na dan stopajo. Včasih niso samo posamezna zemljišča, ampak celi razširjeni kraji, po sto in tisoč oralov, tej napaki podvrženi. Mnogokrat so tudi povodnji rek in potokov ob času, ko se sneg taji, ali o hudem deževju krivi stalne žanioke tega ali onega zemljišča, ker se voda črez nizko pobrežje potokov ali rek razlije, v nižave steka in ker nima iz njih nobenega odtoka, tam zastaja in tako mlake in mlakuže dela, dokler je topli žarki poletnega solnca ne razpuhtč v zrak. Tam pa, kjer je pravo pristno močvirje, voda ali leto in dan ali vsaj v gotovih letnih časih vedno po vrhu zemljišča stoji; kjer pa je samo zamoka, je le površina zemljišča vlažna, površje stoječe zemljišne vode pa je še le v veči globočini t. j. vse, kar je prostora med prstjo, kamenjem in drugimi zemeljnimi deli, je zalito z vod6. Površje te zemljiščne stoječe vode je o raznih letnih časih tudi različno, ker se ali vzdiguje ali ponižuje. Razun vzroka se mora tudi stopnja zamoke poizvedeti in preiskati, da se za stalno tej zemeljni napaki odpomagati more. (Dalje prihodnjič.) (riišave ali brahoraste zeljue sadike, odkod ta bolezen in kako pomagati. M. Zeljne sadike postanejo mnogokrat gu-šave ali brahoraste, kteri izrastki se posebno na koreninah radi pojavljajo. Vzrok tej bolezni je neka zeljna muha, ktere ličinke se o teh gušah ali brahorih izležejo in redijo. Tako bolene sadike bi se ne smele posajati. Ce tudi nekteri trdijo, da brahoraste sadike, če se jim ti izrastki odrežejo in njihove rastline v gosto apneno vodo pomočijo, še vedno rastejo, kar je tudi res; vendar pa je njihova rast le bolj klaverna in tedaj tudi sad bolj reven in slab. Mušji pik in griz ličink jib je že toliko oslabil, da nikdar ne pridejo več do prave moči. Tam kjer je ta bolezen pogostoma najti bi se zeljne sadike ne smele več na istih gredah rediti in iz njih presajati. Treba je nekaj let na takem zemljišču z sejanjem zeljnih sadik prenehati in ga za kaj drugega porabiti, da zeljne muhe, ki so se na njem, rekel bi, že udomačile, zopet preminejo in poginejo. Pognojenje z frišnim gnojem pospešuje zarejenje teh muh. S tem pa ni rečeno, da bi se zemljišče za zelje ne smelo na novo gnojiti, le z hlevnim gnojem to ni dobro, ampak z kterim drugim gnojilom. Zelje hoče namreč dobro pognojeno zemljo, ono potrebuje precej gnjilca, klora, natrona in magnezije, veliko apna, žveplene in fosforove kisline, naj več pa kalija. Treba je torej gredam, na kterih se zeljne sadike izrejajo teh tvarin v obilni meri podati. Zato pa je za take grede naj boljši gnoj, človečjek, lesni pepel, malec ali gips in nekoliko koščene moke, še boljši pa kompost, ki se je iz drna ali važin in iz rečenih tvarin naredil. Taki gnoj in dobro obdelana zemlja, posebno ležanje prsti v grudah skoz zimo, in prava menjava sadežev, bode to bolezen vkratkem če ne popolnoma zatrla vsaj na naj nižjo stopnjo pomanjšala. Sadovni molj, njegova škoda in kako se prežene in pokonča. M. Med najhujše sovražnike sadunosnih dreves se štejejo metulji zmrzlinci, cvetni vrtavci in sadovni molji ali črvi, kteri delajo, da postane posamezen sad piškav in da pred časom z drevesa odpade. Ti škodljivci napadajo zaplotniško ali zavratno in po noči: listje, cvet in sad, in mnogokrat ves pridelek sadovnjakov ali do cela vni-čijo ali vsaj izdatno zmanjšajo in manj vreden naredijo. Marsiktero starejše sadunosno drevo, od kterega bi še bil obilen pridelek pričakovati, dostikrat tako poškodujejo in oslabijo, da mora mnogokrat pred časom pod sekiro. Zdaj konec junija in prve dni julija se prikaže žuželka, ki se posebno z tem naznanja, da začne sadje z dreves padati. Včasih ga skapljete 2 tretjini in sicer najlepšega sadu. Ta žuželka je sadovni molj ali prav za prav gosenica sadovnega molja, jabelčna zanijavka (Tor-trix pomonana). Grdi metulj te gosenice ima na modro sivkastih sprednjih perotnicah mnogo tenkih poprečnih črtic, na koncu sprednjega roba je velika, črna, rudečezlata se bliščeča maroga. Ta metulj leže meseca junija in julija v napol izraščeni sad bodi si kterega koli sadovnega plemena jajca. Brž ko se goseničica izleže, zavrta se v sad in izje najpred osrčje potem pa tudi sadovno meso žreti začne. To je največkrat povod, da začne sad z drevesa kapati, ki je brez vse vrednosti, vsaj dokler je še prav zelen. Gosenice so mesne barve in se, ko dorastejo, od začetka julija noter do meseca oktobra večidel zvečer in ponoči iz piš-kavega sadja po nitkah na zemljo spuščajo in zopet po drevesnem delu gori lazijo, da se tam v skor-jinih razpokah in špranjah v belkasto predivo zapredejo, ktero si iz skorjinih izveržekov in druge nagrizadi narejajo in je težko od skorje drevesne spoznati. Meseca aprila prihodnjega leta ali maja ali tudi še le junija gori popisani metulj izleze in začne svoje škodljivo delo z tem, da zvečer in ponoči po drevju sem ter tje roji in jajca v napol izraščeni sad zalega. Pomoček proti temu škodljivcu je ta, da se gosenicam zabrani na drevesno deblo laziti in se tam zaprejati, da se gosenice večidel polovč. V ta namen se ovije okoli debla blizo l meter nad zemljo, pii pritlikovcih brž pod vejami, 10 centimetrov širok papirnat obroč, ki se pa le na gornjem kraju z nitko privezati sme, spodnji del pa mora biti le rahlo na deblo priložen. Gosenice se večidel med papirjem in skorjo poskrijejo, ker so tukaj pred mrazom in sovražniki varna. Le posamezne prelazijo papirni obroč in pridejo više gori na deblo. Da se tudi te polove, pomaže se papir z kakim klejem ali limom, v kterem gosenice obvise. Da se slivni molji (Toitrix funebrana) polove, se morajo papirni trakovi bolj nizko, morda 2/s metra, okoli debla oviti, ker manjše rudečkaste gosenice tako visoko na deblo ne lazijo. Mnogokrat se po 80—100 gosenic v jednem papirnem obroču polovi. Da pa je vspeh bolj občen je treba, da tudi sosedni posestniki začnd te škodljivce preganjati in pokončevati. ' Zbor celjskega čebelar, društva v Šmartnu v Rožni dolini je bil 16. jun. jako dobro obiskovan; vdeležilo se ga je blizu 100 posestnikov iz Šmartna in bližnjih okolic. Pri tej priliki se je želja izrekla, naj se tudi pri Novi cerkvi napravi enak podučni shod. In ta shod se bo obhajal pri Novi cerkvi. 30. jun. v nedeljo po Petrovem, ktere-mu želimo enakega vdeleževanja, kakor v Smartuu. Sejmovi na Štajerskem. 29. jun. Gomilica; 1. jul. sv. Janž v Arveškem okr. Maribor, Tinsko, sv. Peter pri Radgoni, Spod. Polskava, Reicben-burg, Tmovce, Olimje; 2. jul. št. Ilj pri Turjaku, Ptujska gora, Polenšak, Velenje; 3. jul. Maribor; 4. jul. Maribor, Podplate, Ročica, Vozenica, Videm. Sejmovi na Koroškem. 2. jul. Kapla, 8. jul. Paternijon, 15. jul. Gradišče. Dopisi. Iz Maribora. (OdkritjeSlomšekove podobe) se je moglo samo v cerkvi tako svečano slaviti, kakor je odbor za stavljenje Slomšekovega spomenika v razposlanih povabilih slovenskemu svetu bil naznanil. Stolna cerkva je obhajala ob enem god svojega patrona sv. Janeza krstitelja in je bila primerno okiučana, ravno tako tudi Slomšckov spomenik; pred še zakrito podobo je bil položen lovorov venec; par trenutkov pred 10. uro prileti policaj od mariborskega župana, g. Reiser-ja, ter izroči stolnemu župniku pismo, v katerem je pridigo prepovedal. Ker pa so milo-stljivi knez in škof, poprej od odbora poprošeni, dovolili svečano odkritje spomenika prvega mariborskega škofa ob priliki patrocinija stolne cerkve, in ker sploh mestni župan nima pridig ne ukaže- vati pa ne prepovedovati, so preč. g. kanonik Košar stopili na prižnico in v nemški in slovenski besedi razložili pomen denešnje svečanosti naslan-jajč se na trojni napis spomenikov (1. dem Grtln-derdes Bischofsitzes in Marburg t. j. ustanovitelju škofijskega sedeža v Mariboru, 2. A nt. Mart. Slomšek, egregioecclesiae episeopo, pastori optimot. j. Ant. Slom-šeku, izvrstnemu škofu Cerkve, pastirju najboljšemu, in 3. Narodnemu buditelju, pisatelju in pesniku, hvaležni Slovenci) tako premišljeno, milo in prepričevalno, da smo preč. j govorniku vsi čestitelji Slomšekovi res dolžni naj-prisrčnišo zahvalo. Ob koncu vvoda ste 2 deklici, spremljani od 38 tovaršič lepo opletenih iz siro-tišča šolskih sester v Mariboru, rudeče-židano za-griujalo odtegnile in prikazala se je začudenim | vernikom krasna, bela ko sneg, marmorska 5*/g črcvlja visoka podoba škofa Slomšeka. Pridigi je sledila iufulirana meša stolnega prošta veleč. gosp. Fr. Sorčiča. Stregli so: čč. gg. Flek, Hirti, Majcen in bogoslovci. Med sv. mešo so združeni pevci zapeli koralno mešo Molitorjevo, poseben utis na poslušalce je napravila pesem, katero je Slomšeku v čast zložila č. s. Frančiška Grizoldova, šolska sestra pri sv. Petru ; vel. čast. g. kanonik Glaser so dali prelepo pesem natisniti in med goste razdeliti. Po sv. meši bil je Te Deum; pri katerem so se pevci zopet vse hvale vredno odlikovali. Tako se je vršila svečanost v cerkvi, hvala in zahvala vsem, ki so pripomagali. Narodno svečanost v čitalnici pa nam je mestni župan skazil in ne da se nevolja popisati, ki se nas je lotila, ker nismo mogli ne [ občnega zbora obhajati, ne številnih gostov tako počastiti in razveseljevati, kakor smo želeli. Župan trdi, da je odbor za stavljenje Slomšekovega spomenika posebno društvo, in je torej drugi občni zbor prepovedal, ker mu ta ni kot društvo naznanjen, naposled še je mariborsko čitalnico, najstarejšo na Slovenskem, razdružil in jej vsako delovanje prepovedal. Vsled tega smo morali čitalnico zapustiti in se v Sramelnovo krčmo podati. Tukaj nam je svirala najeta muzika g. Handla prekrasne komade, med njimi Slomšekov marš, kompozicijo po znani Slomšekovi pesmi „Preljubo veselje"; marš se je moral 3krat ponoviti. Jako razveselili so nas in z svojim krasnim petjem tolažili ljubljanski pevci, kojih nas je pod vodstvom g. Valente počastilo 10 gospodov, posebno občudovali smo čudovito lepi tenor. Sprejmite dragi bratje ljubljanski našo prisrčno zahvalo! Počastilo je Slom-šekovo svečanost okoli 400 gostov, cerkva je bila vsa polna, in gostilnica zvečer natlačena. Med gosti bili so sledeči, katere je poročevalec sam videl: deželna in državna poslanca g. Herman in dr. Vošnjak. Iz Gradca g. dr. Muršec, župnik Fohn, in g. Jurtela, pravdnik, v imenu slovenskih vse-učiliščnikov v Gradcu; iz Celja cesarski svetovalec g. Kočevar, iz Ptuja prof. Žitek, dr. Gregorič in g. Stoki. Iz Koroškega je došlo več jako nam ljubih gostov: čč. gg. kanonik Alijančič, dvorni kaplan in tajnik g. Lambert Einspieler, stolni pridgar g. Rup, g. Matija Majer, vsemu slovanskemu svetu znani slavoljub, vsi iz Celovca, potem dekan Šluet iz Velikovca, župnik Koler iz Tru-šenj. Od domače duhovščine so z svojo navzočostjo slavnost počastili čč. gg. kanonik Zuža, dekani Strajnšak, Fric, Rožanc, dekanijski provizor Meško, župniki Klemenčič, Rath, Jeretin, Jaklič, Hajšek, Herg, Šrol, Kukovec, Kocuvan in č. g. Haužič od sv. Duha z č. g. župnikom Tomažičem iz Gomilice, kaplani Žičker, Košar, Planinšek, Fišer, Žmavec, Zmazek, Lednik, Haubenreich. Od zunanjih Slomšekovih čestilcev pa nam je doposlanih bilo 30 telegramov, ki vsi kažejo navdušenost za spomin našega Slom-šeka. Telegrame so poslali: Slovenija na Dunaji, Karlovačka čitalnica, Gradjaustvo Karlovačko, Učiteljsko društvo Karlovačko, Crnomeljski čestilci, Slovenci varaždinski, Čitalnica v Zavcu, Ljubljanski bogoslovci, Kobal dekan v Bovcu. Laško: Boheim in Frece kaplana, Zolgar in Pezdevšek učitelja, Orožen, Elsbaher, Lazič, Drobnič tržani, Kukovič kontrolor, Flis, Orožen mlaj. vseučilišč-nika, Spiudjer, Petrovič uradnika, Navratil v Met-linji, prof. Šuman na Dunaji, B. C. Rossbacher v Celovcu, Glaser prof. v Weidenavi, Metlinjska čitalnica, Ljutomerska čitalnica, Ljubljanska čitalnica, Bovška čitalnica, Mozirska čitalnica, Goriška čitalnica, uradniki Slavije, „Slovenec", „Sloga", „Novice", Matica slovenska, Ljubljanski osmosolci, dijaki alojzniki, prof. Borštner, Sket v Celovcu, Slovenci v Innsbrucku, trg Mozirje. Res, Sloveuci so se vredni skazali, da štejejo med svojimi rojaki: slavnega, velikega Slomšeka. — Zoper nedopovedljivo postopanje mariborskega župana Reiserja vložili so se dotični ugovori. Denarjev se je okoli 800—1000 fl. še prihranilo, jihovo porabo bo odločil občui zbor, kedar ga bo moč sklicati! Iz Velenja. (Popravek.) V dopisu iz Velenja v 25 štev. „Slov. Gosp." je dopisnik J. T. take reči priobčil, zoper katere se mora sledeče opomniti : 1. grda laž je, da bi ondi napadeni J. S. bil kedaj z sodnijami imel kaj opraviti, 2. laž je, da bi J. S. z kom v razprtijah živel in 3. prav ku-kavno je sponašanje z „vandraujem" in stradanjem J. S. Dostavek uredništva. Z dopisi iz Velenja itd. imamo že preveč sitnob iu obžalujemo, če se je večkrat primerilo, kako so bile razne in vse poštovanja vredne osebe žaljene brez našega vedenja in tedaj tudi brez naše volje. Dotične dopisnike prav lepo prosimo, naj se ne lotijo nikoli več uobeue osebe, če ni skrajna potreba javnega karanja. Uredniku, ki tamošnjih razmer sam ne pozna, se naj vselej vse natančno poroča, sicer se ne bo noben dopis mogel več sprejeti! Iz Ptuja. (Urbančani) so svojega novega župnika č. g. A. Kocuvana pri nastopu prav slovesno sprejeli. Na večih krajih so postavili lepe slavoloke z zastavami in napisi. V soboto 1. jun. pa se je vsa šolska mladež z gg. učitelji, prej- šnjim č. g. župnikom, predstojnikom in drugimi zbrala pri Mariničevem križu. Ob prihodu pozdravi č. g. Miha Grabar novega župnika v imenu fare, predstojnik g. Mariuič v imenu srenje, g. nadučitelj v imenu učencev iu potem podeli krasni šopek lepih cvetlic mlada deklica. Vsi se podajo v cerkev med močnim streljanjem. Večer je strelba in godba s zvonenjem dolgo odmevala po hribih in dolinah vesele Urbauske fare. Drugi den so dekanijski administrator, č. g. Meško, inštalirali novega pastirja iu ga v genljivih besedah farmanom predstavili. Fr. Fi. Iz Ljubna. (Obesil) se je eden glavnih lju-benskih tržkih potepuhov in ničvrednežev. Na binkoštui pondeljek je bil brez vsakega vzroka pri belem dnevu na potu nekega pridnega kmečkega sina z krajcem tako po glavi udaril, da se je takoj omamljen na tla zgrudil in še le drugi den k zavesti prišel. Strah pred žaudarji ga je gnal v gošu na Ter, kjer je hudobnež svojemu grešnemu življenju na žalosten način konec storil. Pokopan je bil v rečički fari. Bodi dobrim in hudobnim v svarjeuje, kam človek pride, ako na Boga in cerkvo nič ne porajta! Iz Vrha pri Slov. Gradcu. (Kravji tat najden.) Meseca maja je posestniku Paulu Žuku nekdo iz hleva ukradel kravo in jo po noči odgnal, da se ui vedelo, kam za njo obrnoti? Ravno mesec dni poznej izgine posestniku Hovniku krava iz hleva na enak način. Vse se naznani žandarjem v Slov. Gradcu. Kmalu drugi den se poda žandar Franc Goričan v Šoštanj, kder reč naznani tamoš-njemu žandarju Jožefu Blažincu; ta se hitro spomni na neko sumljivo hišo ter se precej poda v Paško faro na Visoki vrh k posestniku Matevžu Hojniku v hlev, kder je ta ravno molzel 2 ukradeni kravi, ki ste bile res lastnina gori omenjenih posestnikov. Ta sta najdeni kravi 7. jun. veselo gnala domu. Kolar in tat Matevž Hojnik pa je moral pred sod-nijo iti. Za urno in spretno pomoč izreka pridnima žandarjema javno zahvalo Janez Ovčnjak župan. Poiitični ogled. Avstrijske dežele. Nemški listi pisarijo o nekej „konfederaciji" (zvezi) podunavskih držav pod avstrijsko-ogerskim pokroviteljstvom: t. j. nove države: Serbija, Bolgarija, Rumunija, Hercegovina in Bosnija bi se naj z Avstrijo zvezale tako, kakor je Bavarsko, Wiirtenberg itd. zvezano z prusko-nemškim cesarstvom, To bi res čudne pa menda tudi nevarne namere bile. Prvič je težko verjeti, da bodo omenjene dežele botle same rade stopiti j pod vedno večji magjarski upliv v Avstriji; drugič sedež cesarstva bi se premeknil v Budapešt in tretjič Bismark bi brščas tirjal Češko, Šlezijo, Moravko itd. da se z Nemčijo zveže. To bi bil začetek od konca Avstrije; le gospodstva željni Magjari marajo in gorijo za take Bismarkove na mere. Kajti ravno Bismark in jegovi listi jih najbolj priporočajo. — Ogerski državni zbor je tudi sprejel vse postave za novo nagodbo in tako je na 10 let po 21etnem trganju in kreganju vendar enkrat dognana. Sedaj se zopet govori, da bodo naši nemški liberalni ministri vendarle odstopili, vsaj baron Lasser. Ali zamena posameznih ministrov nam ne pomaga nič, vsa sistema se mora spremeniti. Minister Stremajer je dijakom na gimnazijah in realkah poskušnje zrelosti (mature) znatno polajšal, izpit iz verozakona pa odpravil. — Jako nam neugodne kupčijske nagodbe z Nemčijo in Italijo se nemorejo sedaj z boljšimi za-meniti in ostanejo stare še veljavne do novega leta. — Na Češkem so zasledili nekaj socialističnih in drugih tajnih društev in zarot; par ljudi so že zaprli. Na Tirolskem je bil grof Schafgotshe od porotnikov, skoro samih mestjanov iz Botzena, na 3 mesece v ječo obsojen, ker je pri nekem pol. shodu govoril zoper ,,freimaurerske" šole; grof se je pritožil zoper razsodbo. V Zagrebu pa so porotniki nekrivega spoznali judovskega urednika Agramer-Presse, ki je bil tožen, da je tajil Boga in neumerjočost duše in tiste za „trapeze" imel, ki še na ove resnice verjejo. — V Ljubljani so v mestnem zastopu imeli hudo prasko; nemška večina je sklenila pri slovenskih otrocih v ljudskih šolah ukazati v nemškem jeziku podučevati in z otroci le nemški govoriti, slovenska menjšina se je krepko temu posilnemu ponemčevanju ustavljala in ko nič ni pomagalo, zbornico zapustila. — Perzijski šah pride 5. jul. iz Pariza na Dunaj. — Svitli cesar se bodo meseca augusta mudili na Češkem, kder se bodo sešli z nemškim cesarjem, če se ta res pride v Toplice zdravit. — O tem, kako in kam se vojaki pod orožje sklicujejo, le malo poizvemo in še tega objaviti ne moremo! Vnanje države. Sv. oče Leon XIII. so vendar pretečeni teden nekoliko zboleli, enkrat so tako omedleli, da so bili precej dolgo brez zavesti; hvala Bogu, sedaj Jim je zopet bolje. V Rimu, in tudi drugod po Italijanskem, bile so nove srenjske volitve; katoličani so tu pa tam zmagali zoper liberalce, ali opraviti nič ne morejo, ker niso složni in mnogo za volitve ne marajo: zapravljivi liberalci se bodo torej še dalje v srenjskib^zastopih šopirili na škodo davkeplačilcem. — Spanjska mlada kraljica je umrla, ker se njej je kri v prsih razlila. — Francozi obhajajo 30. julija narodno svečanost zavolj sijajne svoje svetne razstave v Parizu; tudi se Nemcem rogajo, da je med temi začel socijalizem strašno divjati, celo zoper kraljevsko rodbino. No, Francozi se pač nimajo zakaj rogati, ker jim samim ogenj socijalizma pod nogami tle, Francoska je sama po freimaurerjih in socija-listih strašno razjedena in razdevana. — Angleži so se bržčas z Rusi pogodili, ker ne upijajo več toliko po vojski zoper Rusijo, kakor pred enim mesencem. — Prestolni princ in sedaj namestnik nemškega cesarja je pri nastopu nove službe izrekel, da se bode trdno držal dosedanje politike svojega očeta in jegovih prednikov. To se pa reče, da bodo nemški katoličani še dalje trpeli surovo preganjanje. Znamenito je tudi to, da je ta princ ministra Falka, glavnega „kulturoborca" nalašč pridržal, čeravno ga je obstreljeni Viljelm hotel nagnati. Cesarju se le po malem vračajo moči, toda smrtna nevarnost je premagana. Po celi Nemčiji šumi in hrumi silna volilna borba: liberalci, katoličani, konservativci (lutrovski) in socijalisti se borijo močno med seboj. — Ruski car namerava priti v Berolin nemškega cesarja obiskovat. Turške homatije. Nekaj časa bilo je misliti, da se bo iz kongresa v Berolinu rodila svetovna vojska. Vendar sedaj zopet bolj po miru diši. Rusi so namreč Angležem pritrdili, da se osnuje dvojna Bolgarija; severna Bolgarija, skoro popolnem neodvisna od Turkov, in južna Bolgarija od Strume do Tundže na južni strani od Balkana; ta bi dobila kristijanskega kneza, vendar podložnega turškemu sultanu, Varna, Sumla in Sofija prišle bi pod severno Bolgarijo. Grkom slabo kaže; če dobijo Kandijo, zamorejo zadovoljni biti. Turki se močno kujajo in še niso v nič privolili, zastran Bosne in Hercegovine pa še se ni razgovarjalo veliko. Priprava na boj se povsod nadaljuje. Angleški vojaki, ki so se iz Indije pripelali v Malto, vedno tožijo o zimi, čeravno je tako vroče, da gorkomer kaže po 20° R. No., v vojski zoper Ruse v Bolgariji bi ti indijski junaki vsi zmrznili. Za poduk in kratek čas. Bosna. I. Če je kedaj nesreča, kakor mora, tlačila pametno ter edino opravičeno politiko avstrijskega staroslavnega cesarstva, tako moramo1 priznati, da se je to godilo zadnja leta. Sosedna Turčija bila nam je od nekdaj najstrahovitnejša neprijateljica. Groza obhaja človeka, ako le nekoliko pomisli, kaj so naši predstarši od teh divjakov pretrpeli. Najslavniše strani avstrijanske zgodovine so popisane z poročili o junaških bojih zoper Turka. Na milijone tlačenih kristijanov je od Avstrije pričakovalo odrešenja in osvobojenja izpod jarma mohamedanskih zverin. Ali kaj se je zgodilo? Blizu 100 let bo skoro preteklo, odkar so avstrijski politikarji začeli sumljivo gledati na uboge turške kristijane, vedno bolj so se sprijaznovali z turškim sultanom, lani so po svojih listila in celó v delegacijah povdarjali potrebo obstanka Turčije v dosedanjih mejah. Prav ogenj v strehi paje bil, ko je ruski car Avstriji ponudil, naj ta vzame sosedno Bosno in Hercogovino. Vse kar spada v Avstriji magjarskej in nemško- ustavovernej stranki, je na glas upijalo: „pustite Bosno, ne taknite se Hercogoviue, ne skrunite svetih pravic, ne žalite mednarodnih razmer, ki priznavajo turškemu sultanu lastninsko pravo do omenjenih dežel, pustite Turkom revno Bosno, privoščite mu izstradano Hercegovino, ne tirjajte, da bi Avstrija ti dve deželi vzela in si tako le samo Bog vedi še koliko stroškov, nadlog in zadreg nakopala; dobička bi nobenega ne imela. Slovanov imamo že itak toliko, da jih komaj k steni tiščimo; kaj bo, če še teh bosenskih in hercegovinskih klatežev pridobimo? Vrh tega, kaj hočemo početi z ubogo deželo? Denarjev bodemo zapravili, da bo grdo, dobička pa nobenega ne bodemo imeli." Tako blebetajo naši nemški in magjarski politikarji ter jasnej resnici v oči bijejo. Resnica namreč je, da bi Bosna in Hercegovina združena z Dalmacijo, Slavonijo, Hrvatsko, oziroma z Slovenijo, bila nepremagljiva obramba iu zaslomba Avstriji. Resnica je, da Bosna ni uboga, ampak le nesrečna dežela, ki bo, enkrat rešena turških roparjev, hitro si opomogla, okrepila in obogatila. Zemlja je namreč neizmerno lepa in rodovitna. To nam po-pričujejo cel6 nemški potniki, če jih slovanožrečne muhe ne motijo. Eden takih pametnih Nemcev piše o Bosni prilično sledeče: „Bosna z Hercegovino in Novopazarskim okrajem stoji izobraženej Evropi najbliže. Dežela je polna raznih zakladov, ima rodovitno zemljo, živine, lesa, rudnin, voda, čudo-vitno lepih krajev tako, da jej bo težko najti enako krasnih. Toda vse je tako zapuščeno in zanemarjeno, da se potniku dozdeva, kakor da bi potoval v pustinjah znotranje Azije. Tudi so Evropejci o tej tako bližnji in prekrasni deželi tako slabo po-dučeni, dajo, zlasti naši trgovci, obrtniki in fabrikanti, vse premalo poznajo. Na blizu 1130Qmiljah živi samo 1,200,000 ljudi, t. j. komaj 1000 na lDmilji ali na 4 ure dolgem in 4 ure širokem kosu. Pri nas jih živi na 1 □milji po 2000—4000. Poljedelstvo je še vse, kakor je menda nekdaj bilo pred vesoljnim potopom; malo zemlje se obdeluje; goste šume in zapleteno grmovje pokriva večji del bo senskih poljan. Grčav kos drevesa se vzame ter ž njim zemlja nekoliko razrova; temu pravijo: orati. Pravega lesenega še menje pa železnega pluga ne poznajo; namesto mlatičev in čepov so jim konji in konjska kopita. Zmlačena slama se pušča pod milim nebom. Turški grajščak (beg) ne dela nič, podložni kristijanski kmet (raja) pa le toliko seje, kolikor mu je za skrajno potrebo in za davek grajščakom dosti. Toda zemlja je rodovitna in se redno pušča vsako drugo leto za praho. Raste pa pšenica, rž, ječmen, oves, najbolje stori kuruza. Vina ne pridelujejo, čeravno bi za vinorejstvo bilo prekrasnih leg. Po apninskem svetu nahaja se mnogo vinike, katera bujno raste. Murbina drevesa bi brez dvombe tudi storila. Du-hana ali tobaka pridelujejo le za lastne potrebe, ki je pa kaj izvrsten. Sadje v Bosui je tudi lepo, čeravno sadunosnih dreves nihče ne izreja in ne snaži, kakor pri nas. Bosno pokrivajo veliki gozdi, v katerih še nikoli ni zapela nobena sekira. Turška država si prisvaja lastništvo. Največje bogastvo prebivalcem so: goveja živina, ovce, koze, redkeje tudi svinje. Paše so zares lepe in živinoreja bi se mogla kmalu povzdigniti; tudi se nahaja okoli Mostara precej izvrstno govejo pleme; goveda so velika in težka. Lov je popolnem prost, vsak lehko gre na lov in si nastreli, česar si hoče in more. Po gozdih in šumah mrgoli divjih svinj, jelenov, srn, zajcev, iu lisic, po planinah tudi medvedov, volkov in risov ali ostrovidov, potoki so polni rib in rakov, planinske vode imajo mnogo lepih in dobrih postrv. (Dalje prihodnjič.) Smešuičar. 26. Dober vzrok. K nekemu kmetu pride se človek v srednjih letih za hlapca ponujat. „Kako vas bom vzel," pravi kmet, „če vas prav nične poznam!" — „Ravno zato sem se prišel ponujat," odgovori prvi, „kdor me pozna, bi me tako ne vzel." Brencelj. Razne stvari. (Slov. Gospodar ima zavolj Seidla) sodnijsko razpravo pred porotniki v Celju v sredo 10. julija. Porotniki so tisti, ki so bili v 24. štev. „Slov. Gosp." objavljeni, le prof. Menvart, Wilhelm Langer in Griessmayer izostanejo; dr. Feldbacher pa odpadne, ker je Seidlovo tožbo sostavil in vložil. Seidla baje zagovarja izvrstni advokat Neumayr v Gradcu. „Slov. Gosp." pa še nima nobenega gotovega! (Telegram „Slov. Gospodarju"): 161etna gospodična Marija Tribnikova je 24. jun. dunajski konservatorij z najboljšim uspehom dovršila ter pri javnem konkurzu priborila prvo zlato svetinjo. (Za dijaško semenišče) so darovali čč. gg. Jakob Pečnik kaplan 20 fl., Jan. Aleks. Simonič kaplan 50 fl., Franc Škorjanc kaplan 10 fl., Matija Stemad župnik 25 fl., Janez Bohanec kaplan 10 fl., Ljubenski farmani 10 fl. 80 kr. Mica Kovač v Ljubnem 1 fl. 20 kr. in sreberno dvajsetico, Franc Rath čez 200 knjig. (Dopis iz Ljubna) v 21 štev. „Slov. Gosp." nam ni poslal č. g. Ivan Bohanec, kar poprošeni tukaj potrdimo. (Razpisane so srenje) Lahovec in Koračič tako, da pridejo Peršetince k Koračiču, Lahovec ostane srenja za se. (Dva adjunkta), ki sta se letos na god sv. Jožefa pri Celju ostudno obnašala, bila sta kaznovana in zgubila svojo službo. (Konfiscirani) bili so eden den, namreč 15. jun. listi Grazer-Volksblatt (zavolj volitev v Belgiji). Tagespost, Steiler Sepl, in v Celovcu „Besednik" zavolj neke pesmi o Boštijanu. (Gostov) v Slatini bilo je letos do 25. jun. 316, Dobrni pa 227. Kako strelovode poskušati) ali so še dobri ali ne, je posebno orodje (elektro - magnetično) izumil in napravil g. Pirh, ključar v Mariboru. (Zlati križec) za zasluge prejel je g. Mib. Červ, nadučitelj v Gornjem gradu. (Dražbe III) 3. jul. Jan. Grobelšek v Šmarji; I 4. jul. Matija Kacijan 225 fl. 5. jul. dr. Jug v Ročici 5810 fl. Jož. Zelenko v Zupetincih 5215 fl. 8. jul. Jož. Lovec v Prenušu 13115 fl. 10. jul. Martin Satler v Jurovcib 2725 fl. Marija Cvetko v Bojsnem 385 fl. 11. jul. Franc Satler v Čagoni 4409 fl. Tomaž Kurnik pri sv. Benediktu 4300 fl. Listič opravništva in uredništva. G. Fejnik Tomaž : vprašujte na domači pošti, zakaj žo listi v soboto ne dobite, kajti mi vse liste odpošljemo v četrtek zvečer. — g. J. D. v P. za štiri mesce, to je do 19. septembra; do konca še pošljete 90 kr. — G. A. z smradljivim Matekovi-čem nečomo nič opravka imeti, pišite nam o čem drugem ! G. Dav. Fostnik in dopis iz Koroškega prihodnjič! l>oterijue številke: V Gradcu 22. junija 1878: 29, 12, 82, 1, 19. Na Dunaju „ „ 1, 30, 45, 2, 15. _Prihodnje srečkanje: 6. julija 1878. LIVARNA, Iiadgasse Nr. 9 blizo si. cerkve. C. kr.VgS4izk.pr. Sterilnih priznaj II za zlite zTOnove je prlredjenlh za ogled. zvonarna in livarna g. Janeza Dencel-na in sinov v 1VIAKIKOKIJ Nov sejm bo 2. julija, t. j. na den obiskovanje Device Marije, na Polenšaku v ptujskem okraju. Martin Cizerl krčmar in oskrbnik sejma. Služba organista in mežnar j a se išče. Ponudbe franco ua poste restante M. Nr. 101 Celje. katera je z vsem potrebnim orodjem preskrbljena in na dva ognja dela. Kovačnica je v najboljšem stanu in na prav lepem prostoru. Posebno dobro bi shajal kovač, ki se zraven tudi na živinozdrav-stvo razumi, ker v celem tukajšnjem kraji nobenega takega ni. Ponudbe, če mogoče rekomandirane, sprejme Helena Kočevar 2—2 Žavec (Sachsenfeld.) zliva posebno izvrstne zvonove iz najcenejše zvono-vine v vsakej velikosti s iz nova izumljenimi pregibnimi kronami (ki se naj ne jemljejo za navadne debele, lite tečaje) na vsakojaki glas, katerega koli kdo želi, bodi v popolnih, vbranih akordih ali kot spolnilo že obstoječih starih zvonil z jasnim in čistim glnsom pod poroštvom; zvonove, l