182
Feodor Sokol: V božjo čast.
»Moj Bog, čemu smo tako »nobel« in smo prišli kosit k »Slonu« ? Ali ne bi bilo bolje, da bi si bili  prihranili te novce za drevi?«
»Jej, kak kmetavzar si še vedno ti, Peter! Povsod ti gleda slama iz črevljev! Zdaj, ko nastopiš imenitno zdravniško službo tam doli v Beli   Krajini,   bodeš   menda vendar   včasi pokukal v take jedilnice?«
»Ba . . a,   kaj  še! Najboljša   pijača se   ne dobi baš v hotelih!«
»Kam pa misliš ti, Makso?«
»Jaz sem dobil službo v Kotanju!«
Makso je izgovoril te besede nalašč še nekoliko glasneje, in res so napravile nameravani učinek.
Traven se je ozrl in pogledal natančneje Maksa, Matilda je zardela, a Sev.erici je nehote zastala sapa.
Tedaj je pa k Travnovi mizi prisedel še nekdanji kolega, profesor Čopič, ki je zdaj služboval v Ljubljani in je bil še vedno samec. Takoj je začel imeniten razgovor o ljubljanskem blatu, kje da ga je največ, kam bi se lahko prodalo za gnoj, koliko bi vrglo in kaj bi se vse lahko napravilo iz skupljenih novcev, morda celo nova deželna bolnica.
Zdaj je bila torej prišla vrsta na mlade zdravnike, da so poslušali imenitno razpravo starega profesorja, da so si namigavali, se drezali pod mizo z nogami, in Peter je opomnil:
»Saframent! Ko bi jaz požvečil vedno toliko brezpotrebnega, pa ne bi zraslo na vsem Francoskem toliko vina, da bi mi ugasilo žejo!«   —                                                                          (Dalje  prihodnjič.)
V božjo čast.
(T
\^c hodiš po zemlji slovenski,
Pri cerkvi pač cerkev uzreš;
Do lepše od cerkve Sentjaške
Le težko pa, težko dospeš.
Tri leta sedaj je preteklo, Popravili vse se na njej; Zvonik so pokrili prekrasno, Pa zboljšali uro potlej . . .
Bučeče so orgle kupili, Nov orglar je sviral na njih, Nato so zvonove prelili, Ker starih je glas bil pretih.
Zvonili ves božji so teden, Opoludne in pa zvečer, Naslišati niso se mogli, Načuditi glasu nikjer.
In bili so skoraj nevoljni, Umrl da te dni ni nikdo; Zvonili potem bi še dolgo, Ni škofu še niso tako! . . .
In Bog jim je želje uslišal, Umrl jim je stari Boštjan. No srečen pač starec ta tuji, Da smrt ga je vzela tak dan! .
Prosjačiti več že ni mogel, Zlomila ga starost hudo, Pozabljen zaspal je v seniku, Pozabljen, zapuščen tako ! . . .
In takrat so peli zvonovi, Čast božjo veselo znanec, Ko v bornem seniku umiral Je človek — glad, žejo trpeč!
Feodor Sokol.