Sodobna slovenska poezija
Katarina Rakusček
Čmrlj na malici
nisem kul
ko na radiu srečam katy perry ne zamenjam postaje
ne znam igrat taroka
včasih nosim bele štumfe
ali cel mesec berem samo sestavine piškotov
ne znam zares prežurat noči (vedno se preveč napijem)
jokam ob reklamah za merci
dvakrat sem cel teden preživela v teva sandalih in štumfih
všeč mi je ogrska salama
bojim se grmenja
in teme
in samote
in glasnega vetra
in na splošno vsake tretje obstoječe stvari
sploh nisem kul
ne znam pet risat kvačkat
še pisat bolj švoh
res nisem preveč kul
sem pa tvoja
jutri neham kadit
jutri začnem tečt
od jutri ne jem več ogljikovih hidratov jutri skrtačim mačka jutri spečem kruh
(za fotra, ker od jutri ne jem več ogljikovih hidratov)
jutri najdem ZEN
jutri preštiham vrt
jutri darujem unicefu
jutri sem boljša najboljša
danes
kurcgleda.
ljubljana ljubljena
si je danes sposodila malo pariškega šarma starčka s saksofonom
dekle z dolgo cigareto in izkušenimi ustnicami zaljubljene golobe, ki gnezdijo v smetnjakih ljubljana je danes oblekla svojo malo črno v zrak namešala cvetoče kostanje z uličnim dimom in pridušila luči
vsa sveže umita od kislih kapelj
božajočih zelene zmaje na mostovih
in najlepša si po neprespani noči
utrujena od ritma neskončnih korakov
s tlakovci, razbolelimi od vsake ošiljene pete
čudno spokojna
histerični perjadi navkljub
najlepša si tam med peto in sedmo
ko se ti noč pozna na obrazu
in ko ljubeče premetavaš
plastične vrečke po mrtvih ulicah
o, cmrlj
res si čudovita žival, katera druga bi še imela tako čudovito ime
kdo je že videl toliko soglasnikov, ki se stiskajo skupaj
postrojeni v vrsto kot vrane na telegrafski žici
ne pustiš jeziku dihati, čmrlj
včasih zveniš čemerno
(vendar nisi)
tvoje tipajoče nožice, ki se spotikajo čez korenine dlak na lakti
si kot majhen kosmat sodček
brenčiš med histeričnimi čebelami
moj oče je rekel, da ničesar ne počneš
medu ne nabiraš
in tudi pičiš ne
samo letaš naokrog
risi in ježi in kobilice te ne bodo pojedli ker si mnogo preveč kosmat podplati ne bodo stopili nate saj nimaš žela, da bi se nanje nasadili kje je potem sploh smisel biti čmrlj pravzaprav ne brenčiš temveč si brundaš v brk
in si misliš svoje o čebelah in risih in ježih in podplatih res si čudovita žival ko mi sedeš na malico