z družboslovne knjižne police
RENATA SALECL
Zakaj ubogamo oblast?
(Nadzorovanje, ideologija in ideološke fan-tazmc)
DZS. Ljubljana 199.^. str. 202
Čeprav se zdi. da sta danes »nadzorovanje« in »disciplina« povsem nadomestila ideologijo. saj namesto njene »mctafizičnosti« uvajata »materialnost« oblastnih bojev, pa avtorica knjige Zakaj utiogamo oblast? ugotavlja. da ni£ ne kaže, ic sc ozremo po sodobnem političnem prizoriSCu, da ne bi ideologija $c vedno prav učinkovito delovala. Prav zato ne obravnava nadzorovanja kot neko silo. vpliv oblasti, ki jc ločena od ideologije. zoženo na podroCjc kriminalitete in v vlogi družbene rcakcije na odklonskost, ;ili kot podrejanje družbenim normam, kol njihovo internalizacijo. ki poteka skozi socializacijo. z oblikovanjem podobe o sebi ali kol manipulacije oblasti s prebivalstvom. Na ta način sc izogne pasti o vscobsežnosti nadzorovanega. hkrati pa razreši tudi nekatere dileme o spcciFičnosti nadzorovanja (vključenost/izključenost prisile, namena/nenameren vpliv itd.). Poudarjanje relevantnosti pojma ideologija nasploh pa šc nc pomeni pristajanja na tezo. da jc vsak oblastni diskurz ideološki.
Pri vpra-šanju odnosu med ideologijo in nadzorovanjem je zato za avtorico pomembna ugotovitev, da najsubtilncjša oblast ne nadzoruje več prebivalstva z odkrito represijo ali z javnimi ideološkimi govori, ampak s tem. da sproži mehanizme idcntifikacijc. ko se ljudje oblasti podredijo, ne da bi to sploh opazili, in podreditev celo dojemajo kot svobodno izbiro. Povezanost med ideologijo in nadzorovanjem je avtorica poskušala opredeliti s konceptom fantazme. kot ga razume lacanovska psihoanaliza. Ideologijo pa je opredelila kol način, kako se druž-
ba spopada z nekim temeljnim antagoniz-mom, ki ji onemogoča polno konstitucijo. Raziskuje pa predvsem, kako je področje ideološkega pomena kot poskusa simbolizn-cijc antagonizma vselej podprto z nekim fan-tazmatskim ozadjem, ki deluje kot neizgo-vorjena podmena, s katero sc sproža identifikacija z določenim oblastnim diskurzom. Vsaka družba sku.ša oblikovati mehanizme nadzorovanja, katerih naloga je utrjevanje določene ideologije, hkrati pa želi z nadzorovanjem posegati v procese socializacije.
Knjiga je sestavljena iz štirih delov. V prvem, ki ima naslov Oblast med nasiljem in fantazmo, avtorica proučuje, kako sc demokratična in totalitarna družba srečujeta z legitimacijo nasilja, ki je nujno vez;ino na izvajanje oblasti, S pomočjo Foucaultove in Deleuzovc teorije pa opozarja na razliko med nadzorovanjem in discipliniranjcm ter pokaže na vlogo fantazme v družbeni organizaciji. V drugem delu obravnava problematiko človekovih pravic in ugotavlja, da njihov u.speh temelji prav na abstraktnosti in nedoločljivosti lega. kaj pravice sploh so in kdo jc njihov subjekt. Abstraktnost subjekta človekovih pravic je tudi podlaga za drugačno razumevanje razmerja med zločinom in norosljo. V tretjem delu je v ospredju zU)čin kot problem nadzorovanja: avtorica tu op<i-zaria na dejstvo, da subjekt vselej na neki način uhaja nadzorovanju. Ta element »nenadzorljivosti« subjekta izraža prav zločin. Mehanizme »izmikanja« subjekta nadzoru razčlenjuje avlorica z analizo nekaterih najkrutejših zločinov (množični morilci, serijski umori) na eni in z obravnavanjem nejasnega razmerja med krivdo in nedolžnostjo na drugi strani.
V zadnjem, četrtem delu pa izstopa aktualna problematika, ko avtorica ob razpadu Jugoslavije pokaže, kako je v obdobju dczartikulacije samoupravne ideologije fan-lazma nacionainc ogroženosti proizvedla nove točke idcntinkacije individuov z oblastnim diskurzom. V tem delu razčleni tudi nove oblike ideološkega nadzorovanja, s katerimi se srečujejo postsocialistične
družbe. Še posebej jo zanimata tudi vprašanji, katere fantazme so na delu v vojni in zakaj sc ljudje identiricirajo s politiko nasilja. Pri tem opozarja na razliko med »post-modemim« rasizmom, ki danes besni po Evropi, in med tradicionalno obliko rasizma. Stari rasizem je bil neposreden in jc »njih« - tujce (Žide, Črnce, Arabce, Vzhod-ntKrvropejce itd.) dojemal kot nasilne teme, kot tiste, ki delujejo proti »nam« in kradejo •na.šo- nacionalno substanco; novi rasizem pa je »renektirajoC«, videti je. kot da ne bi bil pravi rasizem in velikokrat prevzame obliko svojega nasprotja - boja proti rasizmu. Jc pa la »metarasizcm« samo šc bolj nevaren, ker sc predstavlja kot svoje nasprotje in propagira rasistične metode kot orodje za boj proti rasizmu.
Ista pristranskost jc na delu. ko Zahod z distance ncpnslranskega opazovalca dejansko daje tiho p<xlporo »etničnemu čiščenju«. čeprav mu z besedami nasprotuje. »Sklicevanje na domnevno zapleteni kontekst balkanskih religiozno-etničnih sporov naj bi preprosto omogočilo Zahodu, da sc izogne iastni odgovornosti do Balkana, da se izogne soočenju z neprijetno resnico, da sedanja jugoslovanska vojna ni nikakršen eksotični etnični konflikt, ampak produkt zgrešene zahodne politike do razpada Jugoslavije« (str. 184-5). Avtorica pa obravnava še eno posebno razsežnost fantazme. ki jc delovala v Miloševičcvem diskurzu in jc pomembna za razumevanje tega. zakaj se je vojna v nekdanji Jugoslaviji sploh začela. Vprašiinje jc namreč, zakaj so Srbi podprli vojno, čeprav se je njihov uradni politični diskurz ves čas (v besedah) t>d nje distanciral. In zakaj so sc ljudje sploh idcnnncirali z Miloševičevo ptilitiko?
Ključ uspeha njegovega diskurza jc bil v prcfinjenem razmerju med izjavo in neiz-govorjenim; vedel je namreč, da mora biti pomen ideološkega diskurza vselej podprt s kakim okvirom fantazme. to pa je možno ob razliki med predpostavko in podmeno govornega dejanja. Odgovornost za predpostavko sloni na govorcu, pri podmeni pa je naslovnik tisti, ki prevzame odgovornost zanjo in jo mora izpeljati iz tega. kar je bilo rečeno. Podmena se tako veže na fantazmo in zadeva način, kako mora naslovnik razvozlati pomen rcčenega. Za ponazoritev podmene avtorica navaja med drugim Miloševičevo izjavo, ki je izzvala vojno na Hrvaškem: »Legitimna pravica vseh SrtK)v je. da živijo v eni državi.« Ta navidezno nevtralna izjava vsebuje tole politično sporočilo: Srbi
morajo braniti svojo pravico z vsemi sredstvi. tudi z vojno. Miloševič (udi sam ni spremenil svojega diskurza v odkrito totalitarnega, ampak je poiskal zaveznike na skrajni desnici, ki v Srbiji odkrilo zastopajo fašistične ideje. Miloševič je tako ohranil »nevtralno« pozicijo, s katero so se ljudje veliko lažje identificirali, sam pa jc s tc pozicije navidezne nevtralnosti ves čas tiho podpiral odkrito agresijo proti raznovrstnim nacionalnim »sovražnikom« in zagotavljal sredstva za njeno izvajanje.
Avtoričin sklep je: »Politike brez fantazme ni: vselej jc neka skrita podmena, ki organizira naše uživanje. Vprašanje demokratične politike pa ni. kako ene fantazme zamenjati z drugimi (bolj demokratičnimi) ali kako preprečiti, da sc odkrito rasistične fantazme izgovorijo, ampak kako oblikovati takšen političen prostor, da rasistične fantazme nc bodo učinkovale. Samo družba, ki »verjame« v demokratične in.stitucijc, prenese, da se v njej fantazme izražajo, pa zato ni nevarnosti, da bi se demokratična družbena zgradba zrušila« (str. 196). Knjiga ni samo teoretično poglobljena in konsistentna razprava o nadzorovanju, ideologiji in ideoloških fantazmah. ki poskuša dati odgovor na vprašanje o razmerju med subjektom in oblastjo, pač pa v njej najdemo ludi vrsto aktualnih opozoril o demokraciji, pravicah, ideološkem nadzorovanju v posts(xHalizmu. pa tudi fantazmalski strukturi vojne. Razmišljanje o tem, zakaj ubogamo oblast, je vsekakor zanimivo branje za vsakega državljana. nc samo za pravnike in politologe oziroma družboslovce.
Marjan Brezovšek
SAMUEL P. HUNTINGTON
The Third Wave: Democratization in the Late Twentieth Century
University of Oklahoma Press. 1991, str. 366
Knjig o demokraciji jc vse več na knjižnih policah, nastajajo pa celo hitreje kot nove