446
Borut Trekman
O izjavah pianistov
Priznam, da sem že koj spočetka, ko sem v prvi letošnji številki Sodobnosti zasledil intervju z Ivom Pogoreličem, vsaj čisto narahlo delil začudenje, ki ga je bralcem s svojim uvodnim pojasnilom hipotetično dovolilo uredništvo. Nisem si seveda znal precej pojasniti, čemu ta intervju, kaj ima navsezadnje Ivo Pogorelič opraviti s slovensko (in — last, not least — celo z jugoslovansko) kulturo, razen da
se, resda kot Ivo Pogorelic/i (tako je z velikimi črkami napisano njegovo ime npr. na njegovih štirih dosedanjih ploščah za Deutsche Grammophon — in RT Beograd, ki te plošče izdaja na jugoslovanskem trgu, ta ch pridno in pridoma popravlja v č, saj je ta trg kljub vsemu še zmerom ves razvnet od patriotičnih čustev), razen da se torej Pogorelič v tujem svetu ne odreka svojega jugoslovanskega porekla, kadar ga pač kdo popraša po tem. V vsem drugem je že postal člen v svetovnem glasbenem businessu, ki zadnja leta cvete v neslutenih razsežnostih. No, to začudenje je trajalo le bežen hipec, saj mi je takoj prodrlo v zavest, da Pogorelič, kot smo slišali že prej iz njegovih lastnih ust, še posebej rad prihaja v Ljubljano (resda ne ravno
447
O izjavah pianistov
takrat, kadar se napove, pa vendarle), da se je v naših Atenah in Firencah njegova slava po bliskovo razširila in je obisk njegovega koncerta postal nov, nadvse pomemben simbol družabno-družbenega statusa povprečnega Slovenca, ki mu je konkurenten samo še obisk koncerta bavarskega radijskega orkestra z Leonardom Bernsteinom, glede katerega je bil, kot smo lahko prebrali v časopisju, sklenjen samoupravni dogovor, da karte ne bodo prišle v prodajo, ampak da jih bodo razdelili po posebnih statusno-protokolarnih ključih in razrezih (upam vsaj, da je bil Bernsteinov koncert tisti, ki ga je obiskal možak, o katerem tako vzneseno pripoveduje Polde Bibič v svojem »spotikljivem« govoru ob letošnji Prešernovi proslavi). In če je tako, sem si rekel, zakaj ga Marijan Zlobec, ki ga je intervjuval že za Delo, ne bi še za Sodobnost, zakaj bi Pogorelič govoril samo širokim slovenskim množicam, zakaj se ne bi razodel vsaj nekolikanj tudi slovenskim elitam?
Pa sem bil le malo časa pomirjen. Ne zavoljo tega, ker sem med Zlob-čevimi vprašanji naletel na nekaj trditev, ki si jih on kot laik, kot zgolj -glasbeni - ljubitelj ne bi smel dovoliti (med njimi je najbolj eklatantna tista, češ da je »Brahms v kontekstu Bacha, Mozarta in Chopina. . . injerioren skladatelj. Resda ima »precej dimenzij, in ni jih lahko odkriti« — vsaj Marijan Zlobec jih očitno še ni — »hitro lahko pride do ,banalnih' razsežnosti, ki človeka odbijajo«), marveč bolj zato, ker me je ta Pogorelič za elite še neprijetneje presenetil kot oni prejšnji (ne samo iz Dela, temveč tudi iz nekdanjega Teleksa pa številnih drugih jugoslovanskih listov).
In to niti ne zavoljo samozavesti, s katero:
se je odpovedal svojemu nekdanjemu pianističnemu »bogu« (kot je izjavil pred časom) Vladimiru Horowitzu in za nameček seveda še vsem drugim starejšim pianistom svetovnega slovesa, ker da »so že stari ljudje, ki nimajo več prave moči«, četudi zadnji Horowitzevi koncerti zbujajo v svetu (ne seveda — razen ene same častne izjeme — pri nas v Ljubljani) vsaj tolikšen jurore kot Pogoreličevi v Ljubljani in svetu, če gre glede tega verjeti »nemškemu Keiserju«, za katerega bi Marijan Zlobec lahko vedel, da je to eden najuglednejših evropskih glasbenih kritikov Joachim Kaiser;
se ne pusti »strpati v isti koš z Mauriziem Pollinijem, ki morda nikoli ni imel dobrega profesorja. Martha Argerich tudi morda ni imela nikdar dobrega profesorja. A jaz sem ga imel«. Oba omenjena pianista, največja med današnjo pianistično generacijo, nemara res nista imela dobrega profesorja (priznam, da o tem ne bi mogel soditi, saj me njuna igra prepričuje kvečjemu o nasprotnem), zato pa so ju odlično poučili, kako je treba dajati intervjuje, in se tega pouka tudi dosledno držita;
je zatrjeval, da »najboljši pianist nisem jaz, ampak moja žena«, četudi ga Marijan Zlobec sploh ni vprašal, ali on (oziroma njegova žena) to je;
je ošvrknil Artura Benedettija Michelangelija (temu je očitno še posebej gorak, saj ima ta veliki pianist, tako kot Horowitz, nekaj navad, ki ne bi bile več izvirne, ko bi jih prevzel Pogorelič, so pa prav gotovo vredne zelene zavisti — med njimi je npr. ta, da s sabo po turnejah prevaža svoj lastni klavir) z besedami, da so »veliki umetniki sebi dopustili neprofesionalen odnos do koncertov, kakor na primer Arturo Benedetti Michelangeli. Jaz ne odpovem, če to ni posledica bolezni: ne morete igrati, če ste bolni«. Je to priprava na nove vzroke za odpoved koncertov v Ljubljani, med katere
448
Borut Trekman
zadnji čas ne sodi več zgolj Pogoreličeva firenška bolezen, ampak tudi bolezen gospe Pogoreličeve in koncertni termini v Zurichu?
je odkril, da »Pa Largo je ,largo'« (ko da bi mi mislili kaj drugega) in da ima milanska »Scala slabo akustiko«, potem ko je bil vesoljni svet dvesto let prepričan, da sodi med tistih nekaj redkih dvoran z najboljšo akustiko na svetu;
je prepričan (in bi rad prepričal tudi nas), da so Bachove »Angleške suite.. . toliko težje, ker jih je napisal Nemec, se pravi, da morate angleško suito igrati na nemški način«. Ta izjava odpira nova, neslutena obzorja pianistične interpretacije;
je na Zlobčevo emfatično konstatacijo »Po vaši oktobrski bolezni je bila v Sloveniji reakcija: ni ga, ne bo prišel, sedaj smo izgubili vse« (namesto »v Sloveniji« bi veljalo napisati »med vašimi občudovavci«, kajti da bi vršalo po Slovenskem, ni bilo opaziti) izjavil: »Kaj še! Ne, ne. Prišel sem«, ko so že tisti, ki so v januarju od ranih ur stali v vrsti za vstopnice, lahko ugotovili nasprotno (in kaj vse čaka šele druge?);
pojasnil vesoljnemu slovenstvu, da je »Gruzija... dežela najmočnejše civilizacije na svetu, najmočnejše kulture. To je dežela prave narodnosti, visokega duha, kulture. Našli so grob iz 4. stoletja, v katerem je bila pokopana ženska s stekleničko parfuma«. Doslej nisem vedel, da so grobni pridatki gruzinska edinstvenost, Gruzija mi je bila bolj znana kot domovina gospe Pogoreličeve in Josifa Visarionoviča Džugašvilija.
Še in še bi se dalo naštevati, a že pri Gruziji so začeli počasi prodirati na svetlo dejanski vzroki za neprijetnost presenečenja, kakršno je zbudil v meni ta intervju. Kajti na lepem se mi je razodelo, da Pogorelič ne apolo-gizira samo Gruzije, ampak (in to je nadvse pomemben novum njegovih izjav) Sovjetsko zvezo kot državo nasploh in sovjetsko kulturo, ki da je v tej državi tako zelo enkratna, še posebej. Resda Moskovitom še zmerom ni pozabil, da ga je »na varšavskem tekmovanju ,zrušil' neki Moskovčan«, ampak sovjetska kultura, kulturno življenje Moskve sta zanj vendarle največ, kar je bilo v tej zvezi doseženega na svetu, zato ker pač moskovska »kultura prihaja iz ruskih časov, iz carizma« (se v tem neprikrito razodeva Pogoreličev prikriti družbeno-kritični čut, ki ga dela salonjahig za sprejeme pri princu Charlesu in princesi Di?), ker so bili Rusi »najbolj izobraženi«, ker »tam je izobraževanje industrija« (to je, kot priznava sam Pogorelič, »nov termin. Tega nihče pri nas še ni rekel. Do tega sem prišel z lastnim razmišljanjem« — priznam, da njegovo razmišljanje daleč seže), ker »selekcijo opredeljuje država. Ljudje, ki prihajajo v Moskvo, so najboljši iz vseh središč. So izbrani« itn. itn. No, na srečo obstajajo tudi izčrpne in podrobne informacije o resnični kulturni klimi v Sovjetski zvezi, o strahotnih represijah na kulturo in umetniško stvaritvenost vse od časov Majakovskega, Jesenina, Mandelštama, Bulgakova in drugih do npr. Pasternaka, Šoštaiko-viča, Rostropoviča, Višnjevskaje in Solženicina, ki je to ozračje zelo natanko popisal v Teličku in hrastu. Izbranci, ki v Moskvo prihajajo, jo lahko le izjemoma zapustijo, kot nas je pred nedavnim poučil primer znamenitega režiserja Jurija Ljubimova in njegovih nerealiziranih gostovanj na gnilem zahodu. Pa kaj bi tratili besede: Če je za Pogoreliča glavni argument o mo-skovitski velekulturnosti (in s tem tudi o sovjetski velekulturnosti), da tam bržkone nihče ne bi zamenjal Debussvja z Ravelom, naj nam ne prihrani samo svojega argumenta, ampak naj nam prizanese s svojimi trditvami.
449                                                                                         O izjavah pianistov
V njih se namreč kažeta nezrelost in pomanjkanje sleherne zmožnosti za stvarno intelektualno refleksijo, hkrati pa razkrivajo take izjave tudi nenavadno demagogijo in konformnost, česar vsega pa Ivu Pogoreliču zares ni treba.
Kajti da ne bo pomote:
četudi ne hodim stat v ranih jutranjih urah pred blagajno Cankarjevega doma za vstopnice za Pogoreličeve koncerte in ne sodim tudi v tiste strukture, ki jim samoupravni dogovori omogočajo, da prihajajo do vstopnic brez čakanja ali celo brezplačno, in četudi nisem doslej še pomislil, da si moram utrditi svoj družabno-družbeni status z obiskom Pogoreličevega koncerta, kjer bi me direkcija Cankarjevega doma opozarjala prek zvočnikov, naj, če že, kašljam v robček (nisem pač zrasel znotraj sovjetske kulture in gruzinske civilizacije, ampak sredi slovenske provincialnosti, zoper katero se tako uspešno bori direkcija Cankarjevega doma, ko vse to oznanja po zvočnikih, mene, slovenskega provincialca, pa so obiski številnih koncertnih prireditev po vsej Evropi na lastne stroške samo utrdili, da razen v Cankarjevem domu in v Sovjetski zvezi nikjer nikoli ničesar ne oznanjajo po zvočnikih), četudi torej nisem počel vsega tega, sem prepričan o izjemnosti Pogoreličevega pianističnega talenta. In tako sem se nehote spomnil modrosti starega Goetheja, ki se mu je (ne v velekulturi na realni socializem cepljenega ruskega carizma, ampak v zakotnem Weimarju tam na prelomu osemnajstega in devetnajstega stoletja) utrnilo globoko spoznanje: »Kiinstler schaffe, rede nicht!«, čemur bi se po naše reklo: Umetnik ustvarjaj in nikar ne govori! Pogoreliču ne bi škodilo, ko bi se v svoji prihodnji karieri držal te Goethejeve maksime in ostal za klavirjem, saj je tam njegova resnična domena. The rest is silence.