Velika narotlna slavnost v Celju. Celo knjigo bi morali izdati, ako bi natanko hoteli opisati to slavnost. Take krasne narodne slavnosti še nikoli ni videlo Celje. Le najvažnejše reči hočemo omeniti. Vse se je lepo vršilo po vsporedu. V soboto pnpoldne se je z brzovlakom pripeljalo 25 'leških Sokolov iz Prage, s poštnim vlakora pa pevsko društvo »Slavec« iz Ljubljane, vatrogasna godba iz Zagreba ter mnogo Slovencev in Hrvatov. Vsprejem na kolodvoru je bil prisrčen, med tem ko so od Sv. Miklavža gromeli topiči. Pred celjskim kolodvorom je stalo veliko ljudstva. Ali je to naše ljudstvo? Ne, to je celjska fakinaža, ki pod milim solncem nima para, kakor smo se takoj prepričali. Ko Slovenci in Hrvati stopijo iz kolodvora, začela je nemška sodrga žvižgati, tuliti in kričati: »Heil und Sieg! Pereant Windische! Nieder mit den windischen Hunden!« Slovenci in njih goslje pa so mirno šli proti veličastnemu, okusno okinčanemu »Narodnemu domu«. Moralo jih je o slavnosti braniti 32 orožnikov in dve stotniji vojakov. Ob 8. uri zvečer je bil v veliki dvorani »Narodnega doma« koncert, kjer smo občudovali »Slavce« in šentjurski inešani zbor. V nedeljo zjutraj so zgodaj gromeli topiči od Sv. Miklavža. Ob 7. uri je bila v župnijski cerkvi primicija č. g. A. Šorna. Ob 10. uri se je pripeljalo okoli 1000 gostov s Kranjskega, Primorskega in Hrva?kega. Na kolodvoru jih je pozdravila godba. Med potom v »Narodni dom« jih je zopet psovala nemška svojat, ali Slovenci so jim odgovarjali s krepkimi živio-klici. Potem je 65 drušlev, med temi okoli 300 Sokolov, z godbo na čelu korakalo proti Lanovža, kjer je pod milim nebom maševal preč. g. opat Fr. Ogradi vpričo 8000 Ijudij in potem zastavo celjskega Sokola blagoslovil s prelepim nagovorom o geslu: »Vse zu vero, dom, cesarja!« Po sv. maši je bilo v »Narodnem domu« odkritje spominske plošče, kjer je govoril g. dr. Jos. Sernec te-le znamenite besede: »Velečastito občinstvo! Načelstvo posojilnice v Celju Vas je, preblagi gostje, semkaj povabilo, da boste svedoki slovesnega odkritja zadnjega kamna, kateri se je vzidal v našo ponosno stavbo, narareč spominske plošče, katera naj še čez stoletja in stoletja govori o naSem delu. Dovolite, zbrani odlični zastopniki naših bratov Čehov, Hrvatov in Srbov in premili slovenski rojaki in rojakinje, da pri tej slovesni priliki in na tem mestu se na kratko ozrem na zgodovino celjske posojilnice in te stavbe. Za ustanovitev posojilnice gre zasluga v prvi vrsti našemu dolgoletnemu drž. in dež. poslancu g. Mihaelu Vošnjaku. Ta je začetkom 1881. leta povabil nas druge celjske Slovence k tej ustanovitvi. Osnovali smo posojilnico v seji dne 13. februvarija 1881. leta in jo ot- vorili začetkom aprila istega leta. Prva leta je zopet velecenjeni g. Mihael Vošnjak bil tisti, kateri }e brezplačno opravljal ves posel tajnika, dokler ni zavod tako narasel, da si je mogel sam vzdrževati plačanib uradnikov. Dovolite, da mu izrečem v tem slovesnem trenotku v imenu našega načelstva, v imenu vseh celjskih Slovencev najtoplejšo zahvalo. (Burni živioklici.) Zavod se je čudovito hitro razvijal. Koncem 1. 1896. je štel 3155 zadružnikov, irael je hranilnih ulog 1,464.215 gld. 97 kr. in je imel rezervnega zaklada že 107.141 gld. 39 kr. Prometa je 1. 1896. bilo 3,106.495 gld. Vzrok tega izvanredno hitrega razvoja leži največ v tem, da  zadružniki nismo nikoli smatrali vsakoletnega čistega dobička za svoj privatni zaslužek, nego kot posojilnični, kot narodni zaklad (Živahni živio-klici), in da deležniki niso dobivali kot dividendo nikoli več, kakor po 5% od svojih vplačanih deležev. Vse drugo se je porabilo samo v ojačenje posojilničnega premoženja. Devali smo zasluženi denar v rezervni zaklad in iz dobička vsako leto precejšnje svote, skupaj že mnogo tisoč goldinarjev, darovali za dobrodelne namene. Konštatovati moram tukaj tudi, da je načelslvo doslej opravljalo ogromno svoje delo pri vodstvu tega zavoda brezplačno ter nagrado, določeno mu za ta trud po društvenih pravilib, vselej prepustilo za dobrodelne narnene, zlasti v podporo ubogim slovenskim dijakom. (Živio-klici.) S kupno pogodbo z dne 26. oktobra 1891 se je posojilnici posrečilo, pridobiti si ta imenitni prostor, na katerem se zdaj dviga naš »Narodni dom«. Pa nastali so boji z občinskim zastopom celjskim, kateri je sklenil v prvi seji po tem našem nakupu, napraviti 12 metrov široko cesto čez naše stavbišče, ravno tam, kjer stoji zdaj lepa naša dvorana. Posrečilo se nam je, odpraviti te ovire. Skrbno smo potem premišljevali načrt prihodnjega »Narodnega doma«. Bili smo tako srečni, da smo pridobili za arhitekta in stavitelja našega doma velecenjenega gosp. inženirja Vladimirja Hraskega, kateremu se imamo zahvaliti za dovršeni načrt in za dovršeno delo. Končno smo se odločili, začeti s stavbo ter smo izvolili stavbinski odsek, v katerem so bili gg.: Mihael Vošnjak, častni predsednik, dr. Jos. Sernec prvi in Lovro BaS drugi namestnik, člani pa gg. dr. Iv. Dečko, dr. Vrečko in Iv. Zupanc. Stavbeno delo se je začelo z odkopavanjem zemlje začetkom oktobra 1894. leta, pod streho se je stavba spravila 1. 1895., podstrešni prostori in sobe v 1. in v 2. nadstropju so bili dovršeni v jeseni 1896. 1., velika dvorana, gostilne in prodajalnice pa začetkom letošnje pomladi. Zadnji kamen, to je spominska plošča, se je vgradil meseca julija letos. — Tukaj smo torej zbrani pred dovršenim svojim delom. Dela ni treba hvaliti. Stavba sama govori o genijalnosti arhitekta in spretnosti zidarskega mojstra, pa tudi o uspešnem trudu voditeljev. Bog nam obrani to našo narodno hišo, naj je bodo veseli ponosni naši potomci v neskononem teku časa, pa naj obiskalci tega doma tudi v bndočili časih izvedo, kdo se je zanje trudil, naj pade zavesa in tihi karaen naj glasno govori potomoem in jili uaj i/.podbuja za hvaležnost in za jednako složno narodno delovanje! Vsegamogočni pa naj čuva blagovoljno našo hiSo in naš mili narod slovenski!« Ob 1. uri je bil banket v veliki dvorani »Narodnega doma«. Udeležilo se ga je okoli 400 oseb. Prvi je poprijel za besedo g. dr. J. Sernee ter nazdravil presvetlemu cesarju, kateremu se je takoj odposlala udanostna izjava. Nato pa je napil vsem gostom, gosp. dr. Brenčie Šokolom, g. dr. Vrečko Gehoni, g. dr. Hrašovec Jlrvatom in Srbom, g. dr. Dečko Primorcera in Korošcem, g. Drag. Hribar narodnemu ženstvu, g. nolar Baš ljubljanskemu župariu in inženirju Hraskemu, g. vitez Berks g. M. Vošnjaku in nate zdravice so odgovorili ljubljanski župan, g J. Hribar, Ceh g. dr. Novolny, g. dr, J. Tavčar, g. Mlinarič iz Zagreba in g. Bogdanovič iz Belega grada. Ob J/24. uri popoldne pa se je začela narodna voselica pri Lanovžu. Zopet je bilo ondi zbrano okoli 8000 ],judij. Vsi Sokoli so izvrstno telovadili, posebno pa češki. Zvečer je potem bila prosta zabava v »Narodnem domu«, kjer je bil zlasti znamenit govor č. g. dr. A. Medveda. Kako je goste nemška svojat insultirala pri njih odhodu, o tem prihodnjič kaj več. Celje je zdaj še sicer v nemških rokah, ali to surovo nemštvo ondi dolgo ne sine in ne more gospodovati. Slovan gre povsod na dan!