ZM^msasssmssž:

j33E^E

POVESTI ZA MLADINO

FR. LOČNIŠKAR:

SRCA MALIH

s^BgsB-^^BtsBaaassaaEB

EESiSSe^iEESSSEiaSSSggES-

33SSE

I;


J/^40612 l

0^crz>^j5j-

Hribarjev Nande.

I—Iribarjev Nandek je bil fant, da malo takih.
1 1  Trinajst let je bil star in že se je v nedeljo
ponašal pred cerkvijo s srebrno verižico in pre¬
lepimi peresi za klobukom.

O, ta peresa! Koliko oči si jih je poželelo,
pa bila so predraga za druge dečke. Nandek je
trdil, da je dal v mestu osem kron zanje. Osem
kron pa vsi fantički Nandetove starosti niso zmogli.
Nandek pa je imel denarja dovolj. Bil je ptičen,
ki si ga je znal tudi prislužiti.

Poslušajte: Celih šest kron si je fant prislužil
v enem mesecu samo pri golobih!

Bilo je tako: Nandek je imel vedno golobe in
sicer samo en par. Ta par pa se je tako zvesto
držal hiše, da ga ni bilo mogoče spraviti od nje.
Posebno samec je bil pravi ptiček. Nekoč je Nandek
samico prodal; hotel je namreč mlajšo pridržati za
pleme. Toda samec si je v par dneh poiskal drugo
in jo pripeljal na svoj dom, v veliko veselje Nan-

3

1 *

dekovo. Nihče ni vedel odkod jo je pripeljal irr
Nandek tudi ni trosil te novice med svet. Vendar
je črez nekaj dni prišel k Nandeku pastir iz so¬
sednje vasi in kratkomalo zahteval golobico nazaj,

»Vzemi jo,« mu je rekel Nandek. »Če jo moreš
vzeti — tvoja bo! Ampak jaz ti je ne bom lovil,
ker je nisem ukradel. Če ima pa žival svoje muhe,
da pobegne od hiše, kdo ji more kaj za to!«

Fant je moral oditi, videč, da pri Nandeku ne
opravi ničesar.

Nandek pa si je izmislil sedaj nekaj novega,
rekel bi — goljufijo.

Poznal je starega goloba in vedel, da ne po¬
zabi doma, naj ga proda še tako daleč.

Ko je bil v mestu semenj, je nesel tudi naš
Nandek par golobov na trg. Dasiravno je bilo polno
te živali naprodaj, se je vendar vsak kupec ustavil
pri Nandeku. Deček pa je vso stvar dobro pre¬
mislil in delal je tako-le: Pride do njega ženska
s pletenico v roki in vpraša: »Koliko hočeš za
goloba?« Nandek si je mislil: »Ta je gotovo ku¬
harica in če dobi moja goloba v roke, ne bosta
več videla naše vasi.« Zato reče čisto resno: »Štiri
krone!« — »Kaj si oh pamet,« se začudi kuharica,
»za štiri krone dobim dva divja zajca, ki imata
mesa za deset golobov! Eno krono ti dam, pa nič
več!« — »Po kroni so mladiči, moji so pa od¬
rasli in posebne vrste,« se odreže Nandek, veseleč
se, da je spoznal v ženski kuharico.

4

Več takih žensk je še prišlo, pa vse je Nandek
srečno odpravil. Vsaki je zatrjeval, da so njegovi
golobi »posebne vrste« in da jih zato ne da ceneje.

To je slišal tudi deček, ki je ravnokar prodal
nekaj parov mladičev. Mislil si je na tihem: »Ti
golobi morajo biti pa res imenitni, ker fant noče
znižati cene.«

Pristopi tedaj k Nandeku in pravi: »Za ko¬
liko jih daš?«

»Naj bo — tri krone! Za rejo ne dobiš boljših.
Ali jih misliš rediti?« vpraša Nandek.

»Kaj pa kot rediti. Meso tako ni več vredno
kot eno krono, a če mi pa dajo redno mladiče,
priredim pri njih nekaj.«

Nandek je bil zdaj brez skrbi. Pobotala sta
se po dolgem prerekanju za tri krone.

Nandek jih je vesel spravil v žep in odšel
domov, veseleč se, da bosta goloba čez nekaj dni
.zopet njegova.

Doma je Nandek par dni pogledoval kviško,
pričakujoč golobov. Pa jih ni hotelo biti. Minil je
peti, šesti dan, celi teden — golobov pa od nikoder!

»Dolgo ima zaprte,« si je mislil Nandek,
»ampak golob ima še daljši spomin.«

Še nekaj dni je fant nestrpno pričakoval. Neko
popoldne pa je nenadoma zafrfotalo v zraku in
predno se je ozrl, sta bila goloba že v golobnjaku.

To je bilo gruljenja in plesanja! Nandeku pa
je kar srce poskakovalo, ker je tako ukanil ne¬
znanega dečka.

5

Goloba sedaj nista šla več od doma in Nandek
je poskusil drugič na ta način svojo srečo.

Zopet ju je prodal na semnju neznanemu
dečku, in goloba sta se črez nekaj dni vnovič
vrnila na svoj stari dom.

Tako je naredil Nandek tudi tretjič. A zdaj
ga je zadela kazen. Golobov ni bilo več nazaj.
Čakal ju je štirinajst dni, celi mesec, a zaman.

Vedel je, kaj se jima je pripetilo. Goloba so
zaklali in on ju ne bo več videl. Kako je bilo
Nandeku žal za njima! Tako krotke in skrbne
živali še ni imel. Rad bi bil dal ves denar nazaj,
kar ga je že dobil za goloba, pa še kaj povrhu,
samo da bi bila goloba zopet njegova.

In od takrat je opustil tako kupčijo.

Nandek je imel posebno veselje do živali. Že
v šoli ga je najbolj veselilo živalstvo. Nobene be¬
sede ni preslišal pri tem predmetu; o vsaki živali
si je dobro zapomnil, kje ima svoja skrivališča,
kako se oglaša in kakšne lastnosti ima. Pa tudi
sam je opazoval njihovo življenje in se pri tem
marsikaj naučil.

Ko je šoli odrastel, je že gledal za jerebicami,
zajci in lisicami. Vedel je za vsa ležišča teh gozdnih
prebivalcev.

Fantu je noč in dan rojilo po glavi, kje bi se
dobila — puška. O, ko bi jo imel, to bi pokazal!
Vse zajce bi iztrebil iz baronovih gozdov in srnice
bi se tudi ne hodile več tako brezskrbno past po
detelji.

6

Hribarjevi so imeli tiste čase v graščakovih
gozdih kupljeno steljo, ki jo je hodil Nande z naj¬
večjim veseljem kosit. Oče je sina večkrat zato
pohvalil; mož ni vedel, kakšno veselje vživa Nande
v gozdu.

Tiste čase je namreč zaredil baron v svojih
gozdih ptiče, ki jih noben človek v onih krajih še
ni videl. Ti ptiči — fazani — so Nandetu posebno
ugajali. Opazoval je, kako živijo, kje se najrajši
skrivajo in na vse načine premišljeval, kako bi
vjel vsaj enega. Videl jih je skoro vsaki dan, kadar
je kosil steljo in lazil za njimi po grmovju, opa¬
zujoč, kje imajo svoja skrivališča.

Nandetov oče se je pa jezil, ko je prišel proti
koncu tedna z dvema vozoma po steljo — pa
še na en voz ni imel kaj naložiti.

»Kaj pa vendar delaš, Nande? Celi teden že
hodiš semkaj, pa si nakosil komaj za en dan!«

»Prav vedno delam, oče, niti trenutek nisem
miroval,« je povedal Nande prav po pravici.

Prihodnjo nedeljo popoldne je Nande obiskal
starega lovca Jurija. Ta mož. je bil na glasu, da
je v svoji mladosti marsikak repiček, pa tudi ro-
žiček iztrebil iz baronovih gozdov. Poznal je vse
skrivnosti in zvijače tatinskih lovcev. Na stara leta
pa mu je opešal vid in zato se ni mogel več pe¬
čati s takim opravilom. Za vsak slučaj pa je imel
še vedno kar po dve puški skriti v podstrešju.

Bil je svoje čase tudi baronov lovski čuvaj.
Čuval je menda tako dobro, da ni mogel niti baron

7

za svoj god dobiti zajčka na mizo. Pri Jurjevih pa
so baje tista leta prav dobro živeli. Tako je dišalo
vedno okrog hiše, da so mačke iz cele vasi hodile
k Jurjevim.

To je prišlo tudi baronu na uho, ki je kmalu
odslovil sumljivega čuvaja.

K temu možu se je tedaj zatekel v svoji lovski
strasti Hribarjev Nande. Jurij je sedel pri peči, ko
je Nande vstopil.

»No, kaj pa ti poveš, Nande?« je vprašal Jurij
počasi, kakor je bila njegova navada.

»Nič posebnega, oče.«

»Po nekaj si pa vendar prišel,« nadaljuje Jurij,
ki se mu je že zdelo, česa bi fant rad.

In Nande je spravil počasi iz sebe, da bi rad
kupil puško, če ima Jurij katero odveč.

»Ali si tudi ti začel?« se je začudil Jurij.
»Malo nevarno opravilo je to dandanes, ko izza
vsakega grma in ogla gleda orožnik, bodisi v pravi
ali pa tudi v naši obleki,« je dodal mož.

Nato pa je odšel v čumnato in prinesel s seboj
staro puško.

»Ta-le bo morda zate. Stara je, pa dobra.
Tudi draga ne bo. Samo nikomur ne povej, kje
si jo dobil. Poskusiva, kakšno oko imaš.«

Jurij je prižgal nato leščerbo in jo postavil
na mizo. Potem je nataknil kapico na oni del
puške, kamor udarja petelin in pripovedoval Nan¬
detu, kako mora meriti, da bo upihnil luč.

Postavil je Nandeta k vratom in fant je po¬
meril. Petelin udari na kapico, ki poči — in v tem
hipu ugasne tudi Ješčerba. Puh kapice jo je upihnil.

»Dober boš! Malokdo jo ugasne prvič, kveč¬
jemu, če se zamaje plamen.«

»Koliko hočete za puško,« jS vprašal hitro
Nande.

»Tebi jo dam za sedem kron.«

Po kratkem prerekanju semintje sta se po¬
botala za šest kron.

»Še nekaj bi rad,« reče nato fant. »Ali imate
kake zanjke za ptiče? V baronovih gozdih je vse
polno neke vrste gozdnih jerebic, ali kaj so; tako
lepo pisano perje imajo in nikjer drugje jih še
nisem videl. Pravijo, da so fazani, jaz jih ne po¬
znam. Rad bi vsaj enega vjel«.

Vso tako pripravo je imel Jurij v zalogi in
tudi to mu je dal.

»Pa pazi, Nande! Gospoda je zvita in če te
dobi v pest, ne bo imela usmiljenja s teboj. Ona
noče spoznati, da delamo mi prav, ker pobijamo
kmetu škodljive živali.«

Tako je tolmačil Jurij Nandetu svoj lovski zakon.

Od tega časa Nande ni imel več miru. Kadar
je količkaj utegnil, jo je pobral v gozd. Podnevi
je hodil »zajce past«, kot se je izražal sam, kadar
je šel gledat za njimi. Crez dan si seveda ni upal
s puško v gozd, ker je imel za to še premalo
vaje in — poguma. Ponoči pa je brezskrbno hodil
.s svojo kratko puško po baronovih gozdih.

9

Domači niso vedeli, da hodi Nande ponoči za
divjačino. Fant se je znal tako tiho zmuzati iz
čumnate, da bi ga niti miška. ne bila slišala, a
zjutraj je prišel že še do onega časa domov, ko
so drugi vstajali.

Oče je sicer vedel, kakšne muhe ima Nande,
a da mu zajci niti ponoči ne dajo miru, tega si ni
mogel misliti.

Nekoč pa se je Nandetov oče sešel z bra¬
njevko Špelo, ki je hodila vsaki teden po trikrat
v mesto.

»Ti imaš pa pridnega sina,« je rekla Špela.

»Kako misliš to,« se je malo začudil Hribar.

»No, kako! Prislužiti si zna.«

»Kaj prislužiti? Povej, Špela, kar veš!«

»Nič hudega ni, prav nič! Saj je dosti takih,
samo vaš je najbolj premeten in priden. Vsaki
teden mi prinese najmanj po dva zajca. Pa tistih
čudnih ptičev, fazani jim pravijo v mestu, je na¬
lovil že toliko, da se mu v resnici čudim, kako
dela to.«

»Kaj praviš? Moj sin?«

»Saj to ni nič hudega vendar! Koliko je takih !
O, jaz poznam vse — ampak takega ni kot je
vaš Nande!«

To je bilo Hribarju dovolj. Ko je prišel domov,
je poklical takoj Nandeta k sebi.

»Nande! Kje imaš puško? Prinesi jo takoj
sem!«

»Kakšno puško?«

10

»Bomo že videli kakšna je! Kar hitro stori,
kar ti velim, sicer bo zagrmelo 1«

Nande je poznal strogost očetovo, zato si ni
upal več ugovarjati.

Stopil je v čumnato, privzdignil desko za po¬
steljo in privlekel na dan svoje zarjavelo orožje.

»Že vidim, da si pripravljen za vse slučaje in
dobro poučen o svojem opravilu,« je rekel oče.
Možu se še sanjalo ni, da zna fant prepovedano
stvar tako dobro skriti.

Pokaži no bliže, kakšna stvarica je to!«

S trepetajočo roko je oddajal Nande svojo
ljubljeno puško očetu, ne vedoč, kaj bo sedaj. Oče
pa je pograbil orožje, skočil k delavni mizi in
zgodilo se je, česar Nande ni pričakoval. Z močnim
kladivom je udaril oče po puški, da je petelin kar
odletel. Udaril je drugič, da je Nandeta kar zabo¬
lelo srce.

»Oče, ne! Pustite, saj ne bom več!« Nande
je pograbil za puško, a oče mu jo je vzel zopet
in udaril tretjič. Cev je kar odletela od lesenega
dela, les se je pa razklal.

»Tu imaš zdaj svoje veselje! Kakor hitro pa
mi poskusiš še na ta način krasti poštenje naši
hiši, bom jaz prvi, ki te izročim pravici, pa še kaj
drugega te zna doleteti. Zapomni si, to je moj
zadnji opomin!«

Oče se je tako razhudil, da Nande ni upal
odgovoriti besedice na to. Ko je bil fant zopet sam
v čumnati, je pobral zdrobljene dele puške. Se¬

fi

stavjal jih je zopet skupaj, pa ni šlo. Preveč je
bilo vse razbito.

Žalostno je ogledoval svoje drago orožje, ki
mu je naredilo že toliko veselja, sedaj je pa tako
žalostno končalo.

Nandeta je po tem dogodku malo minilo ve¬
selje do puške. V resnici je bilo veselje še večje,
ampak na dan si ni upalo, ker se je vendar bal
očeta; kajti nikdar ga še ni videl, da bi se bil
tako razjezil kot takrat, ko mu je razbil puško.

Poleg tega pa se je bal tudi posledic. Orož¬
niki so imeli že sum nanj, kot je izvedel od strani.

Tudi baronovi lovski čuvaji so bili od sedaj
vedno na nogah. Iz gozdov so namreč v kratkem
času izginili vsi fazani . . . Nande si je na tihem
celo mislil: Ravno prav je, da sedaj nimam puške.
Lahko pridejo preiskovat in če bi dobili puško, bi
bil jaz siromak. Za svoje in za grehe drugih bi
moral trpeti.

Od tega časa se je Nande na vse načine pre¬
magoval, da ga ni speljala stara strast v gozd.
Tudi z nastavami za fazane si ni upal več na dan.

Neko nedeljo je priredil baron v svojih gozdih
velik lov. Nande je že par dni prej izvedel za to,
ker so čuvaji iskali po vaseh gonjačev in je prišlo
iz mesta k baronu mnogo gospode.

Ko je šel Nande tisto nedeljo k maši, je slišal
iz gozda strahovito pokanje. Srce mu je kar po-

12

skakovalo vznemirjenja, in vsak strel mu je vzbudil
spomin na njegovo puško.

Popoldne pa se ni mogel več premagati, da
bi ne pogledal malo v gozd.

Ob robu gozda je hodil, pričakujoč, da pri-
podijo kako žival iz grmovja. Da bi le od daleč
videl to divjo, za lovsko srce zelo veselo gonjo!

Pa tega veselja ni dočakal. Pozno popoldne
je že bilo in lovski psi so potihnili, znamenje, da
se lovci odpravljajo domov. Tudi Nande je krenil
nazaj proti vasi.

Blizu prvih hiš pa se mu je zazdelo, da v
grmovju poleg steze nekaj šumi. Obstane in po¬
sluša. Nekaj časa je vse tiho, pa kmalu spet nekaj
strepeta pred njim v travi. Nande stopi v grm in
zagleda pred seboj zajca, ki se je boril s smrtjo.
Hitro vzame nož iz žepa in reši zajčka trpljenja.

Pobral je žival, jo stisnil pod suknjič in hitel
proti domu. Na tej poti sta se borili dve misli v
njem. Prva je bila za to, da nese zajca graščaku,
druga pa, da ga proda branjevki Špeli.

Prišedši domov, je skril zajca v seno na
skednju. Zvečer še dolgo ni mogel zaspati, toliko
preglavice mu je delal ta zajec. Slednjič je vendar
sklenil, da nese zajca zjutraj baronu. Mislil si je
pri tem: »Zgrda tako ne opravim nič. Pokazati se
moram pred graščakom v drugačni luči kot sem
v resnici, morda bo to kaj pomagalo in me slednjič
morda še vzame za lovskega čuvaja.«

13

Nande je drugi dan zavil zajca v vrečo in ga
nesel v grad. Pa še med potoma je vrečo odložil v
grm, misleč si: »Zajec ni ukraden, zato ga lahko
nesem očitno.«

Toda slabo je naletel. Vsakdo, ki ga je videl,
je kaj opomnil, n. pr.: »Kaj pa to, Nande? Ti si
pa predrzen! Prav očiten grešnik!«

Nande pa se ni zmenil za ljudi, ki so se zelo
čudili, videč, da gre Nande naravnost v grad.

Baron je hodil po dvorišču svojega gradu, ko
je Nande vstopil.

»Kaj pa je to Nande?« se je čudil baron, ko
je prišel Nande do njega, držeč v eni roki zajca,
v drugi pa klobuk.

»Gospod, tega-le zajca sem našel včeraj prav
ob stezi, ki vodi proti naši hiši. Boril se je s
smrtjo in da se ni nadalje mučil, sem mu še z
nožem malo pomagal. Gotovo ste ga ustrelili vi,
ali kak drugi gospod. Zato ga izročam vam.«

»Dobro, tako je pošteno, Nande! Ti bi tudi
rad streljal, kaj ?« reče baron s čudnim smehom
na ustnicah. '

»Oh, kako rad, gospod 1 Samo da bi imel
puško in dovoljenje, da jo smem nositi!«

»Kaj nimaš prav nobenega ,štokovnika‘l«

»Nimam ga, gospod, če me tudi tožijo ljudje.«

»Prav res ne?«

»Tudi takega ne, da bi muha padla in tako
gotovo ne kot stojim zdaj tukaj pred vami!«

Graščak je malo pomolčal in si mislil:

14

»Ta mora biti zvit kot lisica, ali pa morda
govori tudi resnico. Dejanje kaže, da je pošten.«

Nande pa se je držal zelo pogumno, ker si
je bil v svesti, da govori resnico; saj mu je oče
razbil puško, torej je nima več. Bal se je pa, da
bi ga graščak ne vprašal, če ni imel še nikdar
svoje puške . . .

Črez nekaj časa reče graščak zopet: »Koliko
si star?«

»Osemnajst let sem dopolnil.«

»Dobro,« pravi graščak. »Ti si mi prav všeč.
Zapomni si sedaj to: Kadar boš imel štiriindvajset
let, pridi k meni in spomni me na to, da si mi
danes prinesel ustreljenega zajca. Če te bo vese¬
lilo, te vzamem za lovskega čuvaja.«

»To pa, to! Prav rad, gospod, tega pa ne
bom pozabil! Bog daj, da bi vsaj do takrat še ži¬
veli — če ne dalje . . .« je v zadregi dodal Nande.

Baron je segel v žep in stisnil Nandetu še
dve kroni. »To imaš pa za plačilo,« je rekel. Nande
pa se je vrnil ves srečen domov.

Ko je šla ta novica po vasi, so se vsi ljudje
na vse grlo smejali in občudovali Nandetovo pre¬
metenost.

Šest let čakanja je bila Nandetu cela večnost.
Neštetokrat se je že namenil, da zopet kupi puško,
pa vselej se je spet skesal, boječ se, da bi to
pokopalo njegove nade.

15

Premagovanje je bilo zanj najhujša pokora.

»Šest let!« si je mislil časih. »To je cela
večnost in do takrat baron že lahko umrje — ali
pa celo jaz.«

In že se je napotil v mesto, da bi si kupi!
lepo, novo puško. Gredoč mimo gradu, je zagledal
na vrtu barona, ki mu je rekel, dobrohotno se
smehljaje: »No, Nande, koliko let imava še?«

»Pet in štiri mesece, gospod 1«

In Nandetu se je vzbudil kes, da bi goljufal
dobrega graščaka. Šel je okrog vasi in se vrnil
zopet domov.

Nandetu pa se je poslej zdelo, da je v vicah,
kjer se pokori za svoje lovske grehe . . .

Šele ko je Nande kot dorasel mladenič prišel-
od vojakov, se mu je izpolnila mladostna želja, ki
ga do teh časov še ni minila.

Na svoj petindvajseti rojstni dan je vstal zgodaj
zjutraj in se odpravil v grad. Baron je še spal in
Nande je moral čakati pred gradom celi dve uri.

Ko je baron vstal, je stopil Nande predenj in
ga spomnil na njegovo obljubo. Baron jo je v res¬
nici izpolnil. Črez nekaj dni je dobil Nande že
puško in smel je prosto hoditi po gozdih; seveda
streljati ni smel, kakor bi se njemu zljubilo.

Toda želja se mu je izpolnila in bil je zado¬
voljen, da je počil kako veverico; pa tudi zajčka
mu je baron časih dovolil, da bi imel fant še večje
veselje.

16

!n tako zvestega čuvaja, kot je bil Nande,
baron še ni imel. V par tednih je Nande iztrebil
vse divje lovce, ker je poznal dobro vse nakane
in zvijače teh ljudi.

Baronu pa je moral nekoč povedati vse svoje
lovske grehe, ki jih je zagrešil v mladosti kot
divji lovec.

Nande je tudi povedal vse po pravici, tako,
da se je graščak od začudenja kar prijemal za
glavo ter rekel naposled: »Nande, tebe pa ne iz¬
pustim več!«

Tako se je tudi zgodilo. Še danes je Nande
grajski lovski čuvaj, v največjo zadovoljnost gra¬
ščakovo, ki se sedaj ne boji več lovskih tatov.

In Nande je ves srečen v svojem stanu.

17

2

Martinek in njegova mati.

/VI ar J eta  J e  šla v  mesto. Neštetokrat je že pre-
?  * hodila to pot, a tako dolga in težka kot
danes se ji ni zdela še nikdar v življenju. Hiteli
so mimo nje mnogi vozovi, pa nobenega voznika
ni mogla ustaviti, da bi ga prosila, naj jo sprejme
na voz. Zdelo se ji je celo, da bežijo pred njo,
kot bi se je bali.

. In posedala je po obcestnih kamnih, vsa iz¬
mučena, ne sicer od pota, ki ga je neštetokrat že
prehodila z lahkoto, pač pa od nejasne, temne
slutnje in dogodkov, ki so danes tako živo vstajali
pred očmi njene duše . . . Vse življenje, vse zmote
in napačna dejanja so ji na tej poti stopila tako
živo pred oči, da ji je bila duša od žalosti potrta
do smrti.

Namenila se je bila k sinu Martinku. Velika
noč se je bližala in nesla mu je piruhov. Napekla
je doma najboljših stvari, kupila od potovke naj¬
lepših pomaranč ter se odpravila s tem darom v

18

mesto — proti onim visokim hišam, ki vlada v
njih tema in žalost in kamor je vrgla usoda tudi
njenega sina . . .

Že sama misel, sam spomin na te hiše, ji je
zarezal rano v srce.

In tam v teh hišah, med blaznimi, živi tudi
njen sin, njen Martinek . . . Brez misli živi in brez
ljubezni . . .

Marjeta je morala sesti na obcestni kamen.
Oh, da bi bila tam ob cesti izpovednica, stopila
bi tja, morda bi se tam iznebila težkega kamna,
ki tlači danes njeno srce . . . Stopila bi tja s sol¬
zami v očeh in z bridkim kesanjem v duši ter
povedala: »Bila sem mati in nisem ljubila!«

In v njenem spominu je oživelo ta hip vse
življenje njenega otroka, okrvavljeno z madeži
njenih zmot . . .

Martinek je bil njen drugi sin. Slaboten je bil
že ob rojstvu in vedno so mislili, da bo umrl.
Toda umreti ni hotel. Cele noči je prečula pri
njem, ko je dete jokalo in se zvijalo kot črviček.
Dostikrat pa ga je v jezi udarila in takrat je Mar-
tinku vselej kar zastala sapa.

Ko ga je udarila prvič, jo je zabolelo srce.
Drugič že ni tega toliko čutila, a slednjič je udar¬
jala iz navade. Večkrat je vsled tega deček utihnil,
le v prsih mu je nekaj grgralo še nadalje.

19

2 *

Rada bi si bila pomagala in ljubila Martinka
kot druge svoje otroke, pa ji srce kar ni dalo.

»Zakaj prejoka cele noči, ki jih drugi niso?
Menda ima tudi od joka tako spačen obraz . . .
Nikomur ni podoben, ne meni, ne očetu ... Da
bi umrl!« . . .

Take misli so se rodile v Marjetinem srcu.

Martinek je dorastel v slabotnega dečka. Za
nobeno rabo ni bil. Če mu je izročila v varstvo
mlajše otroke, je Martinek navadno v kaki senci
zaspal, njegovi varovanci so pa delali kar se jim
zdelo. Kolikokrat ga je zaradi tega kaznovala s
palico 1

»Nalašč mi nagaja!« si je mislila dostikrat.

Martinek pa ni dosti jokal kadar je bil tepen,,
temveč se je skril v kak kotiček in nemo čepel
tam cele ure.

Zdelo se je tudi njej že čudno njegovo ve¬
denje in sklenila je večkrat, da bo lepše ravnala
z njim, ker se ji je zdel nenavaden otrok. Drugi
glas pa ji je zopet veleval, da je Martinek len in
potuhnjen. Drugi otroci so se ji lovili za krilo, a
Martinek je stal molče ob strani. Kadar je govoril
z njo, se ji je zdel njegov glas trd, kakor bi se
prepiral. To jo je jezilo in za nov pregrešek ga je
kaznovala še bolj. Začela je otroka skoro mrziti.

Ko je Martinek dovršil šolo, ni bil še toliko
močan, da bi bil lahko opravljal razna kmetijska
dela. Tudi lažjih opravil se ni hotel lotiti. Postal
je zelo trmast in zamišljen.

20

Tovarišev ni imel, ker so mu vsi s tem na¬
gajali, da ga mati še tepe. Prvi je hodil v cerkev
in zadnji iz cerkve, samo, da ni prišel s svojimi
vrstniki v dotiko.

Martinek pa se je na skrivnem dostikrat jokal
in ugibal, zakaj ga ne more mati trpeti in zakaj
ga za vsako malenkost kaznuje. Hudo ga je bo¬
lelo, ker so mu tovariši nagajali. Mislil si je na
tihem, kako bi krotil svoje vrstnike, če bi bil malo
večji in močnejši.

Oče Martinkov je bil zidar in je navadno zidal
v bližnjem mestu. Domov je hodil samo ob sobotah.
Takrat je mati vedno tožila, kako je Martinek
trmast in neubogljiv.

Oče je že težko poslušal vedne pritožbe; zato
je Martinka dal v službo. Bogat kmet v sosednji
fari je iskal malega hlapca in tja so poslali Martinka.

»Tam se boš vsaj navadil, kako se dela in
živi pri tujih ljudeh,« je rekla mati Martinku, ko
si je neko nedeljo popoldne navezal v veliko ruto
nekaj obleke, da bi odšel s tem od doma.

»Pa bodi bolj priden kot si bil doma,« mu
je pri odhodu velela mati. »Mene nisi hotel ubo¬
gati, zato moraš k tujim ljudem, da te nauče po¬
korščine.«

In Martinek je šel. Ko pa se je ozrl nazaj
proti rojstni hiši, mu je napolnila srce bolest in
sedel je v grmovje ter gledal nazaj v domačo vas.
Dasiravno ni doma užival dobrot, se je vendar
težko ločil. Solze so ga oblile, ko je premišljeval,

21

kako njegovi vrstniki lepo žive doma in jih nihče
ne zaničuje in zmerja, čeravno časih postopajo brez
dela. Živo so mu stopili .ta hip vsi dogodki živ¬
ljenja pred oči, razžalostil ga je pa posebno ta:
Šel je z materjo v mesto na semenj. Po ovco sta
šla, da bi jo lepo zredili in jeseni ob cerkvenem
žegnanju zaklali. Martinek je celo pot premišljeval,
kako bi dobil dva krajcarja, da bi kupil tako pa¬
vovo pero, kakršno je imel Andrejčev Anton. O,
kako lepo se mu je zibalo za klobukom! Vsi otroci,
so mu zavidali to pero in Martinek tudi.

Prišla sta na trg in deček je pri raztavljalcih
raznega blaga videl tudi pavovo pero.

Pristopil je k materi, rekoč: »Mati, dajte mi
dva krajcarja !<'

»Čemu ti bosta?«

»Kupil bom tako pero, kot ga ima Andrejčev
Anton.«

»Ne dam nič!«

»Prosim, dajte mati! Vas bom vedno ubogal.«

»Pusti me, če rečem, da ti ne dam!«

Martinek je bil po teh odločnih materinih be¬
sedah popolnoma uničen.

»Dva krajcarja,« si je mislil; »mati jih ima
vse polno, a meni niti dveh ne da. Zakaj ne? . . .
Mati me nima prav nič rada, drugače bi dala.«

Ta misel se je porodila tisti hip v Martinkovem
srcu in zazdelo se mu je, kot bi se bil odprl pred
njim nov svet, temen in žalosten, kjer ni drugega
bitja kot on, osamljen, od nikogar ljubljen . . .

22

»Mati me nima rada, zato me tepe, zato mi
ne da dveh krajcarjev!« — To se je ta hip za¬
rezalo Martinku v srce.

»Mati, dajte! Samo zato dajte, da bom vedel,
če marate zame!«

Toda mati ga ni več slišala. Že je kupovala
ovčko. Martinku pa je tačas upadlo srce in — ni
več prosil.

Opoldne mu je mati kupila za kosilo štrukelj.
A on ga od žalosti ni mogel jesti.

Domov grede je Martinek molčal. Še prijazna
ovčica, ki sta jo kupila in gnala domov, ga ni za¬
nimala. Največja želja, ki jo je imel, gredoč na
semenj, je bila pokopana.

Vse to je prišlo na misel Martinku, ko se je
poslavljal od domače vasi.

Medtem se je solnce že zelo približalo ve¬
černim goram. Martinek je vstal in tekel na svoj
novi dom. Prišel je tja že v trdem mraku.

Kako se je godilo Martinku na novem domu,
si lahko mislimo. Tuji ljudje navadno ne gledajo
na služečega človeka s posebno skrbjo. Samo, da
jim dosti naredi in veča njihovo premoženje, za
drugo jim je prav malo mar. In če zboli, ga zba¬
dajo ter mu namigavajo, da bi bilo boljše zanj,
če bi šel v bolnišnico ali k svojcem. Svet je se¬
bičen in vidi le sebe.

Martinek je pri novem gospodarju občutil vse
bridkosti poselskega življenja. Niti poštene postelje
mu niso dali, ampak odkazali kup stelje v hlevu.

23

»Pravi hlapec mora podnevi in ponoči imeti živino
pred očmi,« je rekel gospodar.

In Martinek je dihal vase hlevski zrak, ki je
deloval nanj kakor strup. Podnevi je pa trpel kot
živina. Hotel je na vsak način, da bi bil gospodar
zadovoljen z njim. Ta ga je res parkrat pohvalil,
ker se je mladenič na vso moč trudil pri delu.
To je bilo Martinku všeč, posebno, ker do tedaj
ni slišal še pohvalnih besed o sebi.

To trpljenje je bilo pa Martinku tudi v pogubo.

Neko pomlad je posebno mnogo trpel pri pre¬
važanju lesa iz gozda na železniško postajo. Fant
se je hudo prehladil in moral je leči.

Tedaj pa je začel Martinek tako nespametno
govoriti, da se je gospodar prestrašil.

Poklical je zdravnika in pa fantovega očeta.
Zdravnik je zapisal neka zdravila in naročil: »Pa¬
zite nanj, in živi naj v miru, da se iz bolezni ne
razvije še kaj resnejšega!«

V nedeljo je prišel Martinka obiskat oče.

Martinek je sedel v postelji, in domači so bili
zbrani okrog njega.

»Kako je, Martinek, kako,« vpraša oče in stopi
k postelji.

»O, prav dobro! Samo denarja nimam. Tri
tedne smo vozili les, zdaj pa ni več denarja in
jaz ne morem zidati hiše. Ravno dva krajcarja mi
je zmanjkalo. Pa ne morem . . .«

Martinek je nato izbulil oči in nepremično zrl
v očeta. Potem pa ni več govoril. Legel je nazaj

24

a oče se je nasloni! čezenj in po celi sobi je bilo
čuti njegovo ihtenje.

Ob vznožju postelje je stal globoko zamišljeni
gospodar, gospodinja in stara hišna dekla pa sta
šepetaje molili za nesrečnega bolnika . . .

Proti večeru je oče odšel in naročil, naj mu
takoj naznanijo, če bi se obrnila bolezen še na
slabše.

Toda Martinek je prihodnji teden že vstal.
Niso ga mogli več pridržati v postelji. Zatrjeval je,
da mu ni prav nič in da ne more več ležati. In
res je tisto jutro govoril pametno in lotil se je
celo dela.

Popoldne pa mu je šinila čudna misel v glavo:
Poiskal je senene vile in začel brskati z njimi po
gnoju. Prihiteli so vsi domači skupaj in ga odvedli
nazaj v hišo. On pa je prosil, naj ga puste, da
poišče v gnoju izgubljene cekine . . .

Zdaj so bili vsi na jasnem, da je Martinkova
bolezen resna. Gospodar je naznanil vso stvar očetu.

Takoj drugi dan je prišla Martinkova mati.
Tisti čas je sedel Martinek pred hišo, v družbi
gospodarja in velikega hlapca. Ko je prišla mati
do hiše, je skočil Martinek kviško in zbežal za
bližnje drevo. Izza drevesa je skrivno pokukal proti
hiši. Gospodar in hlapec sta bila takoj za njim,
a Martinek jima je ušel za drugo drevo. Ta gonja
bi se bila nadaljevala, da niso prihiteli sosedje na
pomoč in pomagali vjeti Martinka. Tedaj pa je
.siromak zatulil kot ranjena zver in prosil, da ne

25

gre domov. Takoj nato pa se je zarežal in'spet
utihnil.

Množica je šepetala: »Zblaznel je!«

Martinek se je zasmejal, a mati je zakrila
obraz z rokami . . .

In drugi dan so Martinka odpeljali v blaznico.

Od takrat ga mati ni več videla.

In danes jo pelje pot k njemu. Skoro pri
vsakem obcestnem kamnu obstoji, ne vedoč, ali
bi šla dalje, ali bt počivala.

Toda mesto se bliža in hiše rastejo pred nje¬
nimi očmi. Po ulicah vse vrvi in šumi, in v tem
vrvenju in ropotu utonejo misli. Marjeta se je
komaj zavedala — že je stala pred hišo žalosti.

S strahom v srcu je prestopila prag blaznice.
Povedala je vratarju, česa želi. Nestrpno je čakala,
dokler ni prišel čudno oblečen strežaj, ki jo je
peljal po dolgih hodnikih daleč na drugi konec
poslopja. Iz celic, ki sta šla mimo njih, je bilo čuti
govorjenje, smejanje in režanje, petje, vpitje in
ropot, toliko različnih in nenavadnih glasov, da je
Marjeto streslo v dno duše . . .

»Bogve, kje je moj Martinek in kaj dela on«,
si je mislila na tihem. »Morda je na onem koncu
boljše,« tolažila je sama sebe.

Toda kričanje je postajalo vedno hujše.

26

Obstala sta pred trdno zamreženim oknom
prav na koncu hodnika. Kakor senca se je gibala
za oknom suha postava. Bil je Martinek.

»Martinek, ali si ti?«

Marjeta je s čudnim glasom zaklicala te be¬
sede in težko je zadrževala jok.

Martinek pa je začudeno gledal skozi omrežje
in molčal.

»Ali me poznaš, Martinek? Reci, da me! Tvoja
mati sem !«

Nič odgovora. Toda kakor bi siromaku padlo
nekaj v temino spomina, se mu raztegnejo ustnice
in začel se je krohotati materi v obraz.

Njena slutnja se je uresničila. »Noče me po¬
znati,« je bridko pomislila Marjeta, »spomin na
mater je umrl v njegovem srcu. Ne! Omadeževala,
umorila sem mu ta spomin sama! Oh, da bi šinil
vsaj en žarek božje svetlobe na to mračno dušo,
da bi v jasnini spoznala vsaj ta hip svojo mater!«

Pomolila mu je skozi omrežje drobno po¬
marančo:

»Martinek, na! Vzemi in jej!«

Martinek pograbi pomarančo, jo ogleda od
vseh strani in hlastno ugrizne vanjo. Jezno se mu
namršijo pri tem obrvi, pomarančo pa vrže proti
materi . . . Zadela pa je v omrežje in padla na tla.

V tem hipu se je zazdelo Marjeti, da je ugas¬
nilo solnce . . . Sesedla se je v kot, zakrila obraz
z rokami in po celem hodniku je odmevalo njeno,
plakanje.

27

Tisti čas pa se je Martinek nekam zagledal
in videti je bilo, da ga prav nič ne zanima to,
kar se godi pred njim. Včasih je pač mimogrede
pogledal na jokajočo mater, a pogled mu je takoj
ušel skozi bližnje okno v bogve kake daljave . . .

Marjeta je zopet vstala in stopila še enkrat
k omrežju.

»Martinek! Ali sem tvoja mati?« Te besede
so se ji kot utrgale iz prsi.

»Nisi!« je odmevalo po celici in hodniku . . .

Marjeta se je opotekala proti izhodu. Po stop-
njicah jo je moral strežaj opirati, drugače bi se
bila zgrudila. Pri vratih so ji dali vode in ji veleli,
naj malo posedi na klopi.

A ona ni mogla dihati ozračja te hiše. Vstala
je črez par hipov s klopi in hitela proti domu.

Medpotoma je srečala beračico. Njej je dala
vse jestvine, ki jih je namenila Martinku in na¬
ročila ji je, naj moli za njenega sina. Beračica je
začudeno gledala za njo in se prekrižala . . .

Marjeta se je po obisku v blaznici komaj pri¬
vlekla do doma, tako je delovalo nanjo žalostno
svidenje s sinom. Vest ji je očitala hudo pregreho
in ta jo je morila in žgala kot ogenj.

Cele dneve je hodila okrog doma kot senca.
Vedno so ji silile v spomin Martinkove besede:
»Nisi!«

28

Spominjala se je vsega, kako je ravnala s
sinom in očitala je sama sebi, da ni bila njegova
prava mati. To jo je bodlo in ni mogla preboleti
teh žalostnih dogodkov.

Večkrat je šla še v mesto, a k sinu si ni
upala več. Bala se je, da bi ne vznemirjala njega
in sebe.

Dobro leto nato pa se je Martinek vrnil domov.
Ob dobri postrežbi in previdnem ravnanju v blaz¬
nici se je mladenič popolnoma spremenil. Celo
zredil se je, a kašljal je še vedno. To mu je
ostalo izza časov, ko je vdihaval vase neprijetni
hlevski vzduh.

Mati je bila prve dneve po Martinkovi vrnitvi
vsa zbegana. Bala se je njegovih oči in komaj si
je upala z njim govoriti. Toda Martinek ni bil več
videti tak kot v blaznici. Mir je ležal na njegovem
obrazu, kot nad naravo po hudem viharju . . .

In materino srce se mu je približalo z lju¬
beznijo: Kadarkoli je utegnila Marjeta, mu je pri¬
pravila kako boljšo jed. In nekoč ga je vprašala:
»No, Martinek, ali je bilo dobro?« — »Prav dobro,
mati! Nihče ne zna tako skuhati kot vi in kaj bi
bilo, če bi vas ne imeli?« In zažarel mu je obraz,
kot zažari nebo po dolgotrajnem mraku. Mati je
hvaležno vzdihnila in odhitela v kuhinjo . . .

Toda Martinku je kmalu smrt doštela ure
življenja. Neko jutro je mirno izdihnil — v na¬
ročju svoje matere.

29

Marjeta je vsako leto o Vseh svetih kaj lepo
okrasila grob svojega pokojnega sina. Po cele ure
je stala tam pri grobu in zamišljeno strmela v
prižgane svečice. Marsikomu so se pri tem pogledu
orosile oči . . .

In ko so tudi Marjeto položili v kraj miru, je
hotel menda slučaj, da so jo pokopali tik njenega
sina Martinka . . .

30

Iz vrb in leskovk.

/ jblakov Tonček in Stražarjev Andrejček sta
imela zajčke. Pozimi sta jih kupila pri so¬
sedu vsak en par. Od tistega časa jima ni bilo
drugega v mislih, kot zajčki in spet zajčki.

Zjutraj sta še pred zajtrkom obiskala vsak
svoj par, in zvečer sta po molitvi vselej še pogle¬
dala živalci, če že spita.

Podnevi sta pa letala od Oblakovega hleva do
Stražarjevega in govorila samo o svojih zajčkih.
Včasih sta jih nesla vun, da so se pasli. Onadva
sta pa pazila nanje, da niso zašli predaleč in se
niso izgubili. Oba para, Tončkov in Andrejčkov,
sta bila prav pridna. Če sta jih poklicala; »Zajčki,
zajčki!« so priskakali k njima, da sta jih lahko
vlovila.

Dečka sta pa znala tudi ravnati z zajčki. Da
so bili tako krotki, je vzrok to, ker sta jim da¬
jala vselej kruha ali kaj boljšega, ko so priska¬
kali k njima.

31

Po cele ure sta sedela Tonček in Andrejček
v travi in gledala zajčke, kako so se pasli. Potem
pa sta jih gnala spet v hlev in jima dala trave v
kot. Navadno pa so pobirale živalce po tleh krmo,
ki jo je zmetala živina okrog sebe. A to je bilo
nevarno. Večkrat sta gledala Tonček in Andrejček,
kako so skakali zajčki pod živino. Včasi je malo
manjkalo, da ni pohodil vol neprevidnega zajčka,
ki mu je skakal prav pod nogami.

Dečka sta se tedaj vselej tresla strahu, bo¬
ječa se za živalco.

»Veš kaj, Tonček,« reče nekega dne Stra¬
žarjev Oblakovemu, »moja zajčka nista varna. Le¬
tata pod živino, ki brca, nerodno stopa, pa se
bojim zanja. Narediva zajčkom zunaj hlevce. Po¬
magala bova drug drugemu, da bo boljše in lepše.«

»Saj res,« odgovori Tonček. »Tudi jaz sem
že mislil, kam bi jih preongavil. Živina nima pa¬
meti. Jaz imam že vse pripravljeno za hlevček.
Veš, zadnjič sem opazil, da so Lovrenčkov ded
poleg groblje nasadili polno vrb in lesk. Lepe
mladike so že pognale te vrbe. Iz njih bi se dala
splesti prav lepa kočica. Ej, taka bi bila, da bi jo
lahko kar prenašala. Takole na vsak ogel en kol,
potem pa kroginkrog nekaj debelejših palic, in med
te bi vpletla vrbove vejice, ki se ne zlomijo. To
bi bila lepa kočica za zajčke 1 Drugih palic dobiva
tudi v Lovrenčkovi groblji. Kar začniva!«

Kdo bi bil bolj vesel kot Andrejček. Takoj sta
se zmenila, da gresta popoldne rezat vrbe.

32

Po kosilu sta vzela vsak svoj nož, pa hajd
pod vas, kjer je šumel studenček. Ob njem je bila
Lovrenčkova groblja, kup kamenja, kjer je rastla
leskovina in drugo grmovje. Ob groblji, kjer je
šumel studenček, so stale vrbe in leske. Njih sta
se lotila. Hitro so jima švigale roke po vejicah, in
kmalu sta jih imela polno naročje.

»Zdaj pa še leskovine,« opomni Tonček. Na¬
režeta še nekaj leskovih palic, pa gresta počasi
za vasjo domov.

Začneta najprej graditi Tončkovo kočo. Delo
jima je šlo dobro od rok. Kmalu sta spletla zajč¬
koma hišico. Veselja sta skakala okrog kočice in
hvalila drug drugega, kako znata delati hišice. Pa
sta prinesla zajčke in vse dala v kočico. Imela sta
dovolj prostora dva para. Pokrijeta še kočo s plo¬
hom, pa je bilo dobro.

»Zdaj še mojo,« sili Andrejček. Imel bi bil
tudi rad tak lep stan za svoje zajčke.

Tonček ni mogel od kočice, a nazadnje je
vendarle moral. Vsi štirji zajčki so ostali tisti čas
v Tončkovi kočici.

Kmalu sta bila spet na delu. Rezala sta pridno
Lovrenčkove vrbe. Ko sta jih imela dovolj, se spla¬
zita skozi grmovje še po leske.

Bila sta že oba v grmovju, ko pridejo Lov-
renčkov ded, s pipico v ustih in s palico v roki,
do groblje. Komaj, da niso padli vznak, ko so
zagledali svoje vrbe in leske — vse polomljene,

33

3

vse uničene . . . Vzdihnili so glasno, da sta jih
dečka slišala.

»Jej, jej, kdo mi je pa to storil! Nesrečni
človek ti!«

Dečkoma je zastala sapa. Ded so jo mahnili
naravnost proti leščevju; opazili so gotovo, da se
gibljejo veje nad njim. Fantiča skočita iz groblje,
a ded so bili hitrejši.

»Kaj delata, fantalina? Kaj imata v rokah?
Na tla, kar imata!«

Dečka preplašena izpustita vsak svoje breme.

»Kdo vaju je učil krasti ? Povejta . . . ?« in
dedek jima zagroze s palico, vendar se takoj spet
naslonijo nanjo.

Fantička se spogledata. Oba sta bila bleda
kot zid, kar jo udari Andrejček v jok in jo ubere
proti vasi; Tonček pa za njim. Ehej, to sta jo šla.

Ušla sta sicer Lovrenčkovem dedu, toda doma
ju je čakala nova nesreča. Kočica, ki sta jo gradila
za zajčke, je bila odkrita in na eni strani pre¬
trgana, o zajčkih pa ni bilo ne duha ne sluha.

Vnovič sta zastokala, a sedaj še bridkeje kot
prvič. »Zajčkov nikjer! Mačke so jih! Uh, uh!
Zajčki, zajčki!«

Doma ni bilo nikogar, ne pri Oblakovih, ne
pri Stražarjevih. Dečka obletita vse kote, kličeta,
iščeta — nikjer nič.

V hlevu nič, dasiravno sta prebrskala vse listje.
Pod skednjem, kjer sta vse preobrnila, tudi nič.

34

Siromaka sta bila na cente žalostna, a iskala sta
še vedno; iskrico upanja sta še imela.

Tonček krene v šupo, kjer so imeli spravljeno
listje. Pred njim nekaj zasumi, in listje se zgane.
Pobrska in zakriči: »Jih že imam, Andrejček, jih
že imam!«

In res! Trije so se tiščali skupaj in se tresli
kot šiba na vodi. Vzameta jih v naročje, jih iz¬
prašujeta in božata.

»Kje je četrti?« vpraša Tonček. »Ravno mo¬
jega ni! Poiščiva ga!« Pa začneta spet iskati. Raz¬
mečeta vse listje, kličeta, poslušata, nobenega zna¬
menja. Še enkrat pretakneta vse kote, nič, razen
malo dlake v bližini hleva. Na lesu za hišo pa
opazi Tonček rdeč madež. Gotovo od krvi? Žalost
mu leže na srce ; ves je bil poparjen. Toliko nesreč
naenkrat! in vse zaradi tiste kočice, ne, radi tistih
pokradenih šibic!

Dečka neseta zajčke spet v hlev in gresta
iskat še onega, ki se je bil izgubil.

Naposled pa sta bila oba teh misli, da ga je
res raztrgala mačka ali pa kaj druzega.

Drugi dan je bila nedelja. Pri Oblakovih in
pri Stražarjevih so imeli popoldne »muziko.« Oba
dečka sta precej dobro poskakovala. Pri Oblakovih
Tonček, pri Stražarjevih pa Andrejček. Takt je
dajala pri Oblakovih dolga vrba in se je kaj pri-

35

3 *

legla dečkovim hlačicam. Pri Stražarjevih pa dolga
leskovka, ki se ni nič manj privijala hlačam.

Proti večeru sta se fanta na skrivnem spet
sešla. A govoriti nista hotela nič o minolem dnevu.
Tonček je samo tožil o izgubljenem zajčku in je
delal načrte, kako bi prislužil par krajcarjev, da si
kupi drugega. Bal se je že, da mu še ta pobegne,
ker je izgubil tovariša.

Tonček in Andrejček pa sta še isti večer skle¬
nila, da deneta zajčke spet v hlev, kot jih imajo
drugi. Z zajčjimi kočami ni nič.

Preveč skele tiste prelite vrbe in leskovke . . .

Kdor izkusi, ta ve. Pamet je boljša kot žamet
— in kot koča za zajce.

36

Marušina smrt.

V^tara Maruša je stopala po strmem bregu in se
^ opirala na debelo palico. Potne kaplje so ji
stale po čelu, a ni imela časa, da bi si jih bila
obrisala. Daleč je še bilo do vasi, kamor je bila
namenjena, in bala se je, da bi jo v hribih ne do¬
hitela noč. Pod nogami ji je škripal sneg in drselo
ji je, da se je komaj lovila. Solnce je kazalo zemlji
svoj svetli, prijazni obraz in vse se je lesketalo v
njegovih žarkih ter se veselilo lepega zimskega dne.

Maruša ga ni bila vesela. Kaj pomaga človeku
lep, jasen dan, če pa vlada v srcu tema morečih
skrbi! In v Marušinem srcu je bilo tako.

Pred par dnevi je prišel v njeno stanovanje
stari Kodrin in ji rekel s trdim glasom: »Maruša!
Še teden dni počakam! Če v tem času ne po¬
ravnaš najemnine za stanovanje, si išči drugo! Ne
morem čakati 1«

Maruša ni imela časa odgovoriti in ga prositi
potrpljenja, zakaj starec je hitro zaloputnil vrata
.in odšel.

37

Od tedaj ni imela več miru. Zunaj je vladala
ostra zima in njo je čakalo žalostno pregnanstvo
na mraz. Zazdelo se ji je, da so nekatera srca
ledena in mrzla kot zimska noč, brez luči, brez
toplote . . .

Drugi dan po tem dogodku je posijal v njeno
srce žarek upanja, da se reši iz zadrege. V bliž¬
njem trgu je poznala trgovca, dobrega moža, ki
mu je časih nosila jajca, gobe in drugo drobnjavo.
Večkrat ji je dal kako desetico več, ker je vedel,
da je uboga. Napotila se je torej k njemu in mu
razodela svoj sklep. Ni je varala trgovčeva usmi¬
ljenost. Odštel ji je kronice, ki jih je želela, in
pripomnil, da bosta že poravnala na kak način.

Maruša je bila vesela, da je dobila denar, po
drugi strani se je pa zopet bala, kako povrne
dolg trgovcu. Naredila je nov načrt. V trgu je bila
tvornica za kis. Pri trgovcu si je izposodila sodček
in šla v tvornico ponj. Upala je, da pri prodaji
kisa nekaj zasluži in si vsaj nekoliko opomore.

Danes se je napotila s kisom po svetu. Težka
je pot po strmem bregu, vendar ona pri vsi svoji
starosti tega ne čuti. Pot za upanjem je vedno
sladka, najsi bo tudi posuta s trnjem . . .

Prišla je do prve hiše. Oglasila se je v veži
in vprašala, če rabijo kaj kisa. Gospodinja pa je
začudeno pogledala Marušo in rekla: »No, kaj ste
začeli prodajati kis?« Imela ga je sicer še v ste¬
klenici, vendar je vzela merico od Maruše, menda
iz usmiljenja . . .

38

Maruša je šla dalje in v marsikateri hiši se
je ustavila ter spečala merico.

Osamljene gorske vasice niso imele svoje
prodajalnice, kar je bilo za Marušo dobro. Skoro
vsaka gospodinja ga je nekaj vzela, in tako je
raslo v Maruši upanje, da sčasoma proda ves kis
ter dobi denar nazaj in še nekaj dobička bo morda
ostalo v žepu.

Ko je nastopil mrak, se je napotila Maruša
nazaj proti domu. V »brenti« je imela še malo
kisa, ki ga ni mogla prodati. Vendar je bila zado¬
voljna z današnjim dnem. Saj se ji je odprl nov
vir pomoči, ki ji bo donašal vbodoče vsaj nekaj
zaslužka. Zadovoljno je preštevala denarce in se
veselila dobička, ki sicer ni bil obilen.

Že je zavila s steze na glavno cesto proti
vasi, ko zagleda pred seboj dva moža v svetli
opravi. Bila sta orožnika. Nekaj čudnega se je po¬
javilo tisti hip v njenem srcu. Sama ni vedela, ali
strah ali kaj . . . Prišle so ji na misel razne pra¬
vice ... Do tega hipa se na kaj takega ni niti
spomnila.

Orožnika sta prišla do nje. Menda sta že po
njenem plašnem vedenju spoznala, kaj se godi v nji.

»Kje ste bili, mati?« vpraša eden prijazno.

Maruša pove, da je prodajala kis.

»Ali imate pravico?«

»Nimam! . . . Nisem vedela . . .« jeclja Ma¬
ruša. Orožnik pravi ostrejše: »Ampak vedeti bi

39

morali, da je dandanes treba za vsako stvar imeti
pravico. Kako je vaše ime?«

Maruša je povedala, orožnik je zapisal.

Kakor okamenela je obstala Maruša na cesti,
ko sta orožnika že odšla naprej. Vse njeno upanje
na skromen zaslužek je bilo v hipu uničeno. A še
nekaj drugega ji je prišlo na um: Orožnik je za¬
pisal, a kazen je neizogibna. Morda celo zapor!
Maruša se je stresla kot trepetlika. Na stara leta
še zaprta? Taka sramota!

Prišle so ji v spomin vse besede, ki jih je
kdaj slišala o ječah. Zabolelo jo je pri srcu in zdelo
se ji je, da se pogreza zemlja pod njo . . .

Ob cesti je stalo znamenje, in Maruša je sto¬
pila noter. Čutila je, da je njena vest obtežena in
hotela je odložiti to breme. Sklenila je roke k mo¬
litvi in postalo ji je lažje. Vsa slabost je izginila
in strah je odbežal, ko je v iskreni molitvi upirala
pogled v Brezmadežno. Niti mraza ni več čutila,
ki ji je šel prej do kosti . . V srcu je začutila
mir, sladkost. . . Objel jo je sen . . .

Pol ure naro je prišel mimo človek. Stopil je
v kapelico in hotel dvigniti Marušo, ki je ležala
na kamenitih tleh. A bila je že mrzla kot kamen.
Hitel je v vas naznanit ljudem čudno novico.

49

Dedkov god.

I isto jutro so Ogrinčevi otroci vstali nenavadno
* zgodaj. Prvi je bil Ivan, ki je zbudil kmalu
svoje bratce in sestrice, in sicer prav izlahka: vsa¬
kega je iz prijaznosti malo vščipnil v lice in mu
nekaj pošepetal na uho. Brez obotavljanja so osta-
vili svoje gorke posteljice in se opravili.

Potem pa ni bilo konca šepetanja in beganja
semintja. Ivan, ki je že tretje leto okušal sladkosti
in bridkosti šolskega življenja, je spravil svoje
bratce in sestrice v kotiček k peči in jim nekaj
naročal. Lojzku pa ni bilo kaj mar Ivanovih besed,
zato je raje privlekel v sobo konjička, lesenega
seveda, ki se je zibal na njem. Razume se, da je
spotoma prevrnil par stolov, kar materi ni bilo
prav všeč. Tudi Rezike niso zanimale Ivanove be¬
sede. Pestovala je pri peči svojo punčko in jo iz¬
praševala vsakovrstne reči ter zopet odgovarjala
namesto nje. Dajala ji je tudi kruha za zajtrk, ki
ga je pa seveda nazadnje tudi sama pojedla z iz¬
govorom in s tolažbo, da punčka ni lačna.

41

Lojzek in Rezika torej nista bila še za resne
pogovore, ki jih je imel Ivan s Tončkom in Pavlo
pri peči. Ta dva sta bila že malo bolj pri pameti,
zlasti Pavla, ki je bila starejša od Ivana. Tonček
se je sicer ubijal že z i in u, vendar bi spravil s
svojo prebrisano glavico kmala Ivana in Pavlo v koš.
Kar je deček enkrat slišal, mu je ostalo v glavi kot
pribito, kar se pa zlasti o Ivanu ni moglo reči . . .

Tonček, Pavla in Ivan so imeli torej nekaj
skrivnega med seboj. Kaj, zveste takoj.

Pred nekoliko dnevi so čuli od matere, da bo
kmalu dedkov god. Kdo je bil bolj vesel te vesti
kot Ogrinčevi otroci! Gotovo sam dedek ne!

Ivan je hitro nato, ko je slišal, da bo dedkov
god, hitel k sosedovemu Pavletu, ki je hodil v
mestne šole, s prošnjo, naj mu zloži kratko vo¬
ščilo. Pavle je to prav rad storil; še ponudil seje,
da naredi tudi Pavli in Tončku. Rekel mu je, naj
pride spet čez kake pol ure,- da v tem času vse
lepo napiše.

Otroci so bili jako veseli lepih voščil, ki jih
je napisal Pavle, in začeli so se skrbno učiti.
Tonček je že naprej računal, kaj vse dobi od
dedka. Kot nalašč je bilo v voščilu vse, kar je
Tonček najbolj ljubil. Njegovo voščilo je bilo v ve¬
zani besedi, zakaj Tonček je ljubil posebno pesmi,
kar je Pavle dobro vedel.

Odkar so imeli v rokah voščila, ni bilo konca
godrnjanju in prerivanju. Če je Tonček malo pre¬
glasno ponavljal svoje voščilo, je dobil hitro opo-

42

min — sunek v hrbet, češ: molči, ni še časa!
Hoteli so narediti vse na skrivnem, da bi bil dedek
bolj iznenaden. Skrivali so se po vseh kotih in
pravili drug drugemu svoje voščilo. Pavla in Ivan
sta se lahko naučila, ker sta znala oba brati.
Tončku pa je bilo malo težje. Nosil je sicer tisti
listič s seboj, ki mu pa ni kaj prida pomagal, če
je spomin oslabel. Večkrat je držal listek celo na¬
robe, tako da so stale črke na glavi. Nekoč ga je
celo zamenil z nekim očetovim računom, kar bi
imelo lahko slabe posledice, da nista Ivan in Pavla
zapazila tega o pravem času.

Danes zjutraj so imeli zadnjo izkušnjo, Po¬
izkusili so najprej v spalni sobi, potem so se pa
zbrali pri peči. Šlo jim je že prav gladko — pa
saj ima skoraj priti že dedek od sosednih, kamor
je šel že na vse zgodaj kramljat s svojim vrstni¬
kom, sosedovim dedkom.

Tonček je ravno hotel še enkrat zdrdrati svoje
voščilo, ko se nenadoma odpro vrata, in v sobo
stopi dedek. Kot na povelje skočijo vsi trije na
sredo sobe pred dedka, in Ivan začne svoje pri¬
učeno voščilo. Bilo je kratko in dobro se je od¬
rezal. Pravtako tudi Pavla.

»A tudi ti znaš kaj povedati ?« reče hitro de¬
dek, ko vidi, da je Tonček odprl usta, pa nekaj
premišljeval. Dečku pa ni šlo tako hitro z jezika
kot Ivanu in Pavli. Slednjič je vendarle začel:

»Vi ste moj Tonček,
jaz pa vaš . . .«

43

»Oho!« se začudi dedek. Tonček je obstal;
zmotil se je . . . Kmalu bi bil povedal veliko ne¬
umnost, da je on dedek. Zato začne hitro še enkrat:

»Vi ste moj dedek,
jaz pa Vaš Tonček;
rad imam medek
pa tudi bonbonček.

Najraje pa Vas imam,
odkar Vas poznam!

Zato bi Vam toliko
let še želel —
kolikor v panjih
imate čebel!«

»Dobro, dobro, Tonček, samo malo preveč bi
bilo to,« reče dedek. Vsi se zbero okrog Tončka,
ki je tako krepko govoril, ko je prišel na pravi
tir. Oče in mati sta govornika malo presenetila,
ko sta se prikazala pri vratih, zato se je menda
tudi zmotil v začetku.

Pa to ni bilo nič hudega. Tonček je zadel v
dedkovem srcu pravo struno. Dedek je bil tako
vesel, da je ukazal prinesti na mizo najlepše me¬
deno satovje, ki ga je jeseni dal čebelam. Pa tudi
bonbončkov seveda ni manjkalo.

Glavno pa je bilo tisto veselje, ki je zavladalo
v dedkovem srcu, videč, kako dobre vnuke ima.
In tako veselje se ne da preplačati!

44

Jankove zgode in nezgode.

leseni je bilo. Nastopili so megleni, otožni dnevi,
^ in deževalo je dan na dan. Pastir Janko je gonil
vsako jutro in vsak popoldan čredo ovac na pla¬
noto za vasjo. Ni bilo prijetno to življenje. Večkrat
je bil deček moker do kože in ni se imel kje po¬
greti. Sedel je pod drevo in premišljeval, kako je
bilo časih in kako sedaj. In vselej, kadar se je
domislil na pretekle čase, mu je postalo tesno pri
srcu, da bi bil najraje zajokal. Mlad je bil še
Janko, saj je izpolnil komaj štirinajsto leto, vendar
mu je bilo že hudo za izgubljenimi, lepimi dnevi. . .

Pred par leti je bil deček še v mestu, kjer
se mu je prav dobro godilo. Imel je vsega, česar
si je poželel: obleke, hrane in sedel je lepo pod
streho na gorkem, kadar je bilo zunaj grdo. Toda
vse te sladkosti so minile — vse po njegovi krivdi.

Jankov oče je bil trden posestnik v Lipovju.
Dal je svojega sina v mestne šole, da bi se česa
naučil in prišel počasi do lažjega in boljšega kruha

kot ga ima v današnjih časih kmet, ki se trudi
vse leto in mu morda v par urah nezgoda vzame
vse upanje. »Kar je v glavi, se ne da iz nje iz¬
biti,« je rekel časih Jankov oče, »medtem, ko par
ledenih zrnec zbije nam kmetom vse imetje, ki
ga imamo.« In prav je mislil mož.

»Fant, pamet imej in uči se,« je rekel oče,
ko je prvič odhajal od sina. Janku je bilo težko
in zajokal je, ko je ostal sam v mestu. Do takrat
ni mislil, da je tako težko iti od staršev . . .

Šel je na stanovanje, ki mu ga je izbral oče.
Stara, napol slepa je bila njegova gospodinja in
govorila je z njim jako prijazno, skoro kot mati.
Poleg njega je imela na stanovanju še dva druga
dečka, ki sta bila Jankove starosti. Kmalu so se
vsi trije do dobra spoznali. Eden izmed onih dveh
dečkov je šel z Jankom v prvo gimnazijo. Fantič
je bil siromak, kar se je videlo že na njegovi
obleki, ki je jasno kazala, da ni bila njemu po¬
merjena. Plašen je bil kot golobček, vendar pri¬
jazen, tako da sta bila z Jankom kmalu dobra
prijatelja, zlasti ker je vedel Jankov prijatelj mar¬
sikaj, kar je bilo Janku neznano. Deček, ime mu
je bilo Tonček, je bil že tretje leto v mestu, ker
doma ni imel prilike, da bi se pripravil za
prvo gimnazijo kakor Janko. Takoj prvo leto, ko
je prišel v mesto, mu je umrl oče. S -tem je iz¬
gubil deček premnogo. Mati bi ga bila najraje
vzela domov, da ji niso ubranili drugi ljudje, zlasti
učitelji, pri katerih je bil Tonček na najboljšem

46

glasu. Imela je sicer na domu še dva starejša si¬
nova, ki sta ji pomagala pri delu. Ker je bilo pa
posestvo majhno, se niso mogli samo s tem živiti.
Fanta sta hodila delat tudi drugam, da sta z za¬
služkom kaj pripomogla ubožni materi. Toda tudi
to ni bilo dovolj. Za dom bi že še bilo, a v mestu
je bil še Tonček, ki ga niso mogli zapustiti. Vsi
trije, mati in sinova, pa niso mogli prihraniti toliko
od svojega zaslužka, da bi bilo za Tončka dovolj.
Treba je plačevati hrano, stanovanje, ki je bilo v
mestu precej drago, poleg tega pa še vedno kako
obleko. Ni bilo prijetno to za mater in onemogla
bi bila, da ji niso priskočili na pomoč dobri ljudje.
Deček je po posredovanju svojih učiteljev dobival
zastonj hrano pri neki bogati rodovini. Tuji kruh
jesti je pa grenko. To je kmalu občutil Tonček.
Rodovina, ki mu je dajala hrano, je bila dobra z
njim, vendar je bil deček vedno v strahu, da se
komu kaj ne zameri in s tem ne izgubi podpore.
Jedel je vedno v kuhinji. Kuharica ni bila videti
nič kaj usmiljena ženska. Tončka ni mogla videti.
Kadar ni bilo gospe zraven, je govorila z njim jako
ostro, tako, da se je deček bal. Dajala mu je ve¬
liko manj hrane, kot je odkazala gospa. Tako je
životaril Tonček, in vse na njem je kazalo, da se
mu ne godi dobro.

Drugače je bilo Janku. Prve dni mu je bilo
dolgčas po domu, a kmalu se je privadil mesta.
Imel je dobro hrano na stanovanju, gorko, mehko
posteljico, videl je marsikaj, česar ni bilo v Li-

47

povju, in deček je ! bil popolnoma zadovoljen, saj
je imel vse, kar mu je poželelo srce.

Gospodinja ga je imela rada. Janko je kmalu
’ opazil, da ji je on ljubši kot Tonček in Andrejček,
ki sta bila tudi z njim na stanovanju. Dolgo časa
ni mogel vedeti, kaj je temu vzrok.

Nekega dne je Tonček pustil v omari nekaj
v neredu. Hitro ga je gospodinja ozmerjala in mu
oporekala, da za tiste borne kronice ne bo po¬
spravljala za njim. Bila je huda, kot bi se bilo
zgodilo bogve kaj. Drugič je pustil Janko ravno
tako razmetano perilo. Gospodinja pa je vse molče
pospravila in ni rekla ničesar.

Tedaj je Janko spoznal, da ima on več pra¬
vice kot njegova tovariša, saj plača njegov oče
več stanovanja zanj kot onadva oba skupaj. In v
dečku je zrastel ponos, da tudi v mestu gledajo
na to, kdo ima več.

Začeli so hoditi v šolo; Janko in Tonček sta
hodila skupaj v prvo gimnazijo, Andrejček pa v
drugo. Kadar so prišli domov, je gospodinja vsa¬
kega vprašala, če je bil kaj vprašan in če je znal.
Janko je vselej moško pritrdil, isto tudi Tonček,
a vedno bolj pohlevno.

Crez nekaj mesecev pa je dobil Jankov oče
iz šole obvestilo, da se sinku nič kaj dobro ne
godi v šoli ...

Prišel je takoj v mesto, najprej na stanovanje,
potem pa v šolo. Gospodinja je dečka hvalila, da
se pridno uči in tako dalje. Toda v šoli je oče

48

zvedel drugo. Profesorji so ga tožili, da je lenuh
in da ne bo nič z njim. Oče je šel še enkrat na
stanovanje in vprašal Jankovega sošolca Tončka,
kako kaj zna njegov sin v šoli. Tudi Tonček je
soglašal s profesorji v sodbi. Rekel je očetu: »Kadar
je vprašan, dosti govori, če mu pa kdo po šoli
reče, da je napačno odgovarjal, je hud nanj. Jaz
mu večkrat kaj povem, pa me neče poslušati in
pravi, da zna sam dobro.«

»Lažeš!« zakriči jezno Janko, ki ga je gospo¬
dinja nalahno sunila v hrbet, češ, naj se postavi.

Od tedaj ni bilo več miru med dijaki. Janko
je postal od onega dne, ko je izdal Tonček nje¬
govo lenobo, še oblastnejši. Večkrat je Tončka
udaril, ker je bil ta precej slabotnejši od Janka.
Če se je Tonček hotel braniti, je bila takoj go¬
spodinja zraven, ki je Janka branila.

»Ta ima več pravice tukaj kot vidva oba, saj
tudi plača več,« je rekla pogosto in ju gledala
prav grdo.

Ker le ni bilo miru, je prestavila gospodinja
Janka v sosednjo sobo, kjer je ona spala, da se
je tam učil. V oni sobi je imela gospodinja kletko,
kjer so skakali in prepevali veseli ptički. Z njimi
se je veselil tudi Janko in veselja prepeval, ker
se mu je godilo tako dobro, da je vse premagal
in dobil kar svojo sobico.

49

4

Deček je vedno gledal ptičke in žvižgal z
njimi, česar so bili ptički posebno veseli. Odpevali
so mu tako prijazno, kot bi se hoteli z njim po¬
govarjati. Tako so minevale Janku ure kot minute
in komaj se je časih domislil, da bo treba iti
v šolo.

Kaj je bilo v šoli, kadar je bil vprašan, se
razume samoobsebi.

Nekega opoldne se je Janko zopet zabaval s
ptički, namesto da bi se bil učil. Ravno žvižgal
jim je, stoječ na stolu, ko se nenadoma odpro
vrata. Komaj je skočil s stola, že je stal pri njem
— oče. Deček je zardel in še pozdraviti je pozabil
očeta.

»Kaj pa delaš na stolu?« ga vpraša oče.

»Pogledal sem v kletko.«

»Tako? V kletko gledaš namesto v knjigo?«
Očeta je to tako zabolelo in obenem razjezilo, da
ga je pošteno prijel za lase in ga oštel, da bo še
siromak na svetu, ker noče sebi dobro. Žalosten
je odhajal domov, videč, kakega sina ima.

Crez pol leta se je dopolnilo Jankovo življenje
v mestu. Dobil je tako izpričevalo, da ga ni bilo
treba dvakrat pogledati. Vsakdo si je lahko prvič
zapomnil vse rede. Bili so namreč vsi ene vrste —
same petice. V šoli je oče povrh še zvedel, da z
Jankom ni nikakega upanja tudi prihodnje leto.

Oče ga je vzel domov. Nekaj časa je bilo
dečka doma malo sram, a kmalu se je spet pri¬
vadil. Ni se pa upal privaditi življenju, ki se mu

50

je v pol leta tako odtujil. Moral je na domu delati
kot drugi, zraven pa še ni imel postrežbe, kakršne
je bil navajen v mestu. A čim dalje časa je bil
doma, tembolj se mu je tožilo po nekdanjem živ¬
ljenju, zlasti ker je vedno slišal kako pikro besedo
iz očetovih ust. Navaditi se je moral vsakega dela
in ni se mu godilo ravno dobro. Posebno hudo mu
je bilo, kadar je moral pasti živino. S planote za
vasjo se je namreč kaj lepo videlo v mesto, po
katerem bi se lahko izprehajal Janko, ako bi bil
imel kaj razuma. Tako je pa postal pastir.

Tekla so leta, Janko je bil še vedno na domu
in ker mu je umrl starejši brat, je moral še bolj
delati in trpeti.

Nekega jesenskega dne je vlačil z voli debela
debla iz jarka. Proti večeru je začel rositi dež, in
preden so bila vsa debla pri cesti, je bil Janko
premočen do kože. Drugi so bili vseeno veseli,
čeravno jih je namočil dež. Janku pa je še vedno
rojilo po glavi: »Raje bi se bil mlad učil, razuma
sem imel dovolj, pa bi danes lepo sedel v sobi in
delal kako lažje delo.«

Tako si je mislil, ko je šel proti domu. Mimo¬
grede stopi v gostilnico, ki je stala poleg šole, da
bi izpil kozarec vina in se malo okrepčal. Ko po¬
gleda v stransko sobo, vidi tam mladega gospo¬
diča, s katerim se je pogovarjal gostilničar. Janku

51

4 *

se je zdel obraz znan, vendar se ni mogel domi¬
sliti, kje ga je že videl. Mladenič je bil slabotne
postave, vendar mu je sijala z obraza sreča in za¬
dovoljnost. Lica niso pričala, da bi se gospodiču
godilo posebno dobro. V tistem hipu je Janko-
spoznal v tem človeku nekdanjega svojega sošolca
in sostanovalca — Tončka.

Kakor bi ga nekaj speklo v srcu, tako so mu
je zazdelo v tistem hipu . . .

Prišel je gostilničar, ki je povedal Janku, da
je prišel v vas nov učitelj, po imenu Anton Čerin . , .

52

Kako je Mohelj rešil svojo čast.

» jaz tat! Tat?! Tega pa ne! Še nikdar mi ni
živ človek rekel kaj takega. Sedem križev
že  nosim, pa še enega povrhu, pa se mi še ni
pripetilo kaj takega. Ha, ha, še takrat nismo kradli,
ko bi bili lahko, za časa rokovnjačev. Pa ne danes,
ko te že zašijejo, preden še dobro iztegneš roko.
Jaz mu bom pokazal, kdor si je to izmislil, ta bo
pomnil, kdo je stari Mohelj — pošten človek, pa
ne tat!«

Tako se je jezil nekega jesenskega jutra stari
Mohelj, sedeč pred svojo hišo na razsekani kladi.
Nažgal si je na tešče vivček, da bi mu vsaj ta
malo tešil jezo, ki so mu jo prizadeli ti hudobni
jeziki, nazivajoč ga tatu.

Bilo je pa takole: Sinoči je prišel Mohelj precej
pozno domov. Bil je na vasi pri Peskarju, kjer je
kosil mah za steljo. Zvečer je malo porosilo, zato
so posedli okrog peči in se razgovarjali o tem
in onem.

53

Gredoč mimo Jernejčka domov, zasliši Mohelj
iz hiše svoje ime. Pristopi pod okno — kar pa ni
bila njegova navada — da bi slišal, kaj govorijo
ljudje o njem.

Gospodinja je dejala: »No, otroci so pravili,
da so videli Mohelja. Ne vem, če je res, tako so
rekli.« — »E, da bi Mohelj jemal? Ne vem, to že
ne bo,« ugovarja Jernejček. »Da bi bil on tat, se
ne more reči kar tja v en dan.«

To je bilo Mohlju dovolj. Dalje ni poslušal;
bilo mu je že to preveč. Prišel je domov ves raz¬
burjen. Premišljal je med potom, kaj bi bil vzel,
a spomniti se ni mogel ničesar. Doma ga je žena
še čakala, ga ogovarjala, a on ji je odgovarjal
kratko in šel počivat na hlev v slamo.

Ko je drugo jutro sedel tako na kladi pred
hišo, pride žena iz gozda, kjer je nabrala nekaj
suhih drv, pa začne:

»Ti, veš, kaj sem slišala! Bog nas varuj, da
si ti kradel Jernejčkovo turščico, tisto, ki si jo že
parkrat prinesel domov za kravo, in si rekel, da
jo nabiraš tam ob gozdu, kjer leži razmetana po
grmovju.«

»Kaj? Da sem jaz kradel Jernejčkovo turščico?
Kdo ti je rekel ?« se razburi Mohelj.

»Vsa vas govori; dve ženski sem slišala, ko
sta se menili. Mislim, da sta bili Goretovi dekli«,
reče žena.

»Na, zdaj pa spet kradem!« vzdihne Mohelj,
»Če sem pobiral turščico, saj sem jo po grmovju,

54

nisem je pa lomil na njivi. Bog ve, kdo jo hodi
lomit. Dobim ga, naj bo kdorkoli. Potem mu pa
posvetim, da je ne bo nikoli več. Po nedolžnem
ne bodo dolžili mene.«

»Saj sem vedela, da je nisi,« reče Moheljka
potolažena. »Če si jo po grmovju pobiral za tatom,
ni nič nepoštenega. Ljudje pa takoj preobrnejo raje
na slabo stran. Šolarji so te menda videli, ko si
jo nesel domov, potem so pa pravili okrog.«

Odpravita se v hišo. On je malo pozajtrkoval,
potem pa odšel h kovaču na vas. Ta kovač je bil
tudi lovec. Tinček so mu rekli. Rad je postregel,
komur je mogel. Mohelj ga potegne v vežo in mu
pove, zakaj je prišel k njemu: Da so ga ljudje
obdolžili za tatu, pa da ni, in če bi šel zvečer še
on čakat z njim pravega tatiča, ki hodi nad tur-
ščico. Kovač je bil zadovoljen.

Komaj je odzvonilo zvečer Ave-Marijo, sta jo
že mahala kovač in Mohelj proti gozdu, ob ka¬
terem je rastla Jernejčkova koruza. Kovač je imel
na rami puško, Mohelj pa motiko. Mohelj je namreč
hodil podnevi okrog gozda in je prišel na sled ta¬
tovom. Pod skalovjem sredi gozda je bila trava
vsa pohojena in semtertja je ležal še kak storž
turščice. To je vzpodbudilo moža, da si je ogledal
vse natančno naokrog. In slednjič je prišel na sled
mrcini tatinski. Pod skalo je bila votlina in Mohelj

55

je takoj vedel, da imajo jazbeci v njej svoje skri¬
vališče. To mu je bilo dovolj. Moral je še enkrat
h kovaču, da mu je sporočil veselo novico.

Pa jo ubereta nad snedence tatinske.

Tiho stopata ob gozdu, da bi ju zverjad ne
slišala. Zmenita se, kako bosta lovila. Najprej po¬
gledata, če je na njivi kaj živega. Ker je bilo vse
tiho in nikakega sledu o jazbecih, gresta čakat
pred skrivališče.

Kovač postavi Mohlja z motiko na en kraj
skale, sam se pa skrije na nasprotni strani.

Noč je bila tiha in precej temna. Le malo se
je videlo po gozdu. Lovcema je skoro pošlo upanje,
da kaj zasledita. Tako sedi, prav tiho, vsak na
svojem mestu. Še ganeta se ne, da bi ju žival ne
čutila. To je bilo težko in trudapolno delo. »Če
sta dva skupaj ponoči, posebno v temnem gozdu,
bi si morala vendar drug drugemu delati druščino,
ne pa sedeti vsak na svojem kraju, kot trotje na
solncu.« — Tako si je mislil stari Mohelj, pa si
je nažgal pipico in si preganjal z njo dolgčas:

To pa seveda nasprotuje lovskim pravilom.
Kovač se je kar zvijal na nasprotnem koncu, tako
ga je to ujezilo. Mislil je že, da se Mohelj norčuje
in ima lov le za šalo. Migal mu je z roko, naj
vrže pipo stran, a Mohelj ni razumel, kaj hoče —
ali pa ni hotel. Izpuščal je cele oblake dima, ne
meneč se za kovačeve migljaje. Kovača je to še
bolj jezilo. Čemu je pač vzel puško s sabo? Toda
upal je, da mu pride žival nasproti po stezi, na

56

kateri je čepel. To bi že še bilo, a če jo ubere
po gozdu, gotovo odnese pete. Rad bi bil povedal
vse to Mohlju, toda kaj, ko ni smel izpregovoriti
besedice.

V hipu, ko je kovač tako premišljal, se zasliši
od luknje sem pritajeno praskanje. »Aha, tole bo«,
si mislita oba oprezovalca in se pripravljata na
napad.

Nekaj temnega se priplazi iz luknje in gre
počasi proti — Mohlju. Gotovo bi bil dal Mohelj
v tistem hipu pol svoje koče, da bi jo bila mrcina
ubrala nazaj . . . Nekaj čudnega ga je izpreletelo
v istem hipu. Hitro pograbi svojo motiko in oplazi
ž njo žival. Čuden vik se zažene po gozdu in žival
jo ubere po grmovju proti kovaču. Ta sproži puško,
a ne zadene nič. Jazbec jo je ubiral naprej.

Oba lovca sta presenečena gledala za begu¬
nom, in Mohelj izpregovori prvi:

»O ti mrcina grda! Enkrat si jo morebiti od¬
nesel«, a zdaj te bom hodil čakat vsak večer!
Veš, Tinče, ravno po glavi sem ga, pa misliš, da
se ga prime železo! To pravim, da ne!« Tinče pa
je molčal in mislil na svoj slepi strel . . . Skoro
sram ga je bilo, da ga ljudje nazivajo lovca, pa
strelja v temo.

Možakarja sta šla domov in sklenila, da ni¬
komur ne povesta o tem lovu.

— 57

Zjutraj je prišel Mohelj ravno v vas, ko je
pridirjal Lovretov hlapec z vozom po cesti. Za
njim se je podila cela vrsta otrok, ki so kričali
na hlapca, naj ustavi. Mohelj gleda in gleda —•
ne more skoraj verjeti svojim očem — da leži na
vozu okrvavljena žival . . .

»Andrej, Andrej, počakaj no, počakaj« zakriči
Mohelj. Hlapec ustavi voz. »Poglej ga no, poglej,
tega sem pa jaz, Andrej! Kje si ga pa dobil?«

»Tam ob gozdu je ležal pri Jernejčkovi tur-
ščici 1« pravi hlapec.

»Aha, pozdravit jo je šel na zadnjo uro! Saj
pravim, prav tam je delal pokoro, kjer je grešil!
Ljudje so pa pravili, da hodim jaz ruvat turščico
za kravo. Andrej, pa jazbeca moraš dati Tinčku,
on ima lov tukaj.«

»Seveda ga bom dal, zdaj naj ga ljudje malo
ogledajo, mu bodo že povedali, pa bo prišel ponj.«

Ljudje, posebno otroci so kar vreli gledat ne¬
navadno žival; Mohelj pa jo je ubral, kar so ga
nesle noge, po Tinčka. V eni sapi mu je povedal,
da sta ga do mrtvega, in da ga imajo že v vasi.
»Torej sem ga zadel?« vpraša Tinček.

»Ne, ti ne, jaz sem mu dal po ušesih, da je
imel dovolj.«

Seveda Tinčku to ni bilo posebno po volji, da
ga ni zadel on, stari izkušeni lovec, pa je vendar
šel v vas.

Komaj sta se prerila do voza, toliko. ljudi se
je nateplo okrog njega.

58

Mohelj je zagledal med radovedneži tudi Jer-
nejčko in ji rekel: »Vidiš ga, Neža, tale je hodil
krast vašo koruzo, pa sem bil jaz obsojen za tatu.«

»Saj nisem rekla, da ste vi kradli! Otroci so
mi pravili, da so vas videli, ko ste nosili z naše
njive domov,« reče Jernejčka. »Mislim, da mi je
Skaletov rekel.«

»Aha, Skaletov,« si misli Mohelj, »mu bom
že ušesa navil.« A takoj se spomni na nekaj dru¬
gega. Pogleda okrog — kar zagleda Skaletovega
Tončka za seboj. »Ti Tonček, kdaj si me pa ti
videl, da sem jemal koruzo na Jernejčkovi njivi?«
Deček malo pomisli, pa reče: »Mislim, da je bilo
v ponedeljek.«

»Kdaj, v ponedeljek?«

»Dopoldne.«

»Aha, dopoldne,« se zasmejejo Mohljev oče.
»Kaj ne, hodiš ti dopoldne v šolo?«

Dečka oblije rdečica. »Zdaj te pa imam, fante!
Res si me videl, to že vem, da ne lažeš in tudi
ni treba, da bi, saj sem koruzo pobiral po grmovju;
ampak zdaj bo drug račun. Tonče, ti nisi bil v
ponedeljek v šoli, ampak potepal si se po gozdu.«
Zadnjih besed že deček ni več slišal, ker jo je
kar pocedil izmed strmečih ljudi, kajti Mohljev oče
so govorili tako glasno, da so jih slišali vsi zbrani.

Kmalu pa je prišel s polja Tončkov oče, ka¬
teremu je Mohelj nekaj povedal o Tončku . . .

Doma je Tonček vse priznal in tudi obžaloval,
da je ostal v gozdu in pravil okrog reči, o katerih

59  -

resničnosti ni bil prepričan. Oče so mu pa pokazali,
kako sladak je kruhek, če je človek lačen. Do
večera ni namreč dobil drugega kot kruh, a tega
pač toliko, da ravno ni sestradal. Pa je bilo to za
Tončka velika kazen, kajti oče so naročili materi,
naj skuhajo opoldne žgancev, ki jih je Tonček tako
rad jedel . . .

* *

Tako so Mohljev oče uničili požrešnega jaz¬
beca, ki je hodil nad Jernejčkovo turščico, in pri¬
pravili mlademu postopaču občutljivo kazen.

Jazbec ne hodi več v turščico, pa tudi Tonček
ne ostaja več v gozdu in ne razdira nepotrebnih
besed, posebno takih ne, da bi ž njimi kradel čast
poštenim ljudem.

60

Strženov Janez.

C  ela vas se je smejala, ko je izvedela novico,
' k - >  da bo šel Strženov Janez v mestne šole
študirat.

Stržen je bil namreč najslabši gospodar v celi
vasi. Po svojem očetu je dobil trdno posestvo, on
je pa tako gospodaril, da je šlo kmalu vse rakom
žvižgat. Mož je bil tako vdan pijači, da so ljudje
že skoro pozabili, kako se obnaša takrat, ko je
trezen. Kmetija mu pa seveda ni toliko donašala,
da bi bil pri takem življenju lahko izhajal; zato
je Stržen prodajal kos za kosom sveta in prišel
slednjič še v dolgove. Najslabši kočar v vasi je bil
sedaj na boljšem kot Stržen, ki je bil prejšnje čase
skoro najboljši kmet. — Če je bila kje kaka za¬
nemarjena njiva, niti vprašati ni bilo treba, čegava
je. Vedelo se je gotovo, da mora biti Strženova.
Njegovi gozdovi so bili tako čisto izsekani, da ni
bilo treba iskati meje. Kjer ni bilo več drevja, tam
se je začel Strženov gozd.

61

Njegova žena je bila celo življenje bolehna in
ni mogla dosti delati. Zato ni bila prav nič kriva
slabega gospodarstva. Celo varčevati je znala in si
je večkrat prihranila po par desetakov, če so ji
kokoši dobro nesle, ali če je bila edina krava
molzna in je dobila iz mleka kaj sirovega masla.

Toda Stržen je po navadi tudi ta denar za¬
vohal in take čase si je dovolil večdneven dopust.
Kadar ni bilo več vinarja v žepu, se je priplazil
zopet domov.

Nič ni pomagal ženin jok, ne njene prošnje.
Dostikrat ga je šla celo v gostilno prosit, naj gre
domov, a mož se je vpričo ljudi norčeval s svojo
ženo, ali se ji je pa pri drugih vratih umaknil, če
je že prej opazil, da gre ponj.

Na njem se je prav videl pregovor, da se pi¬
janec izpreobrne, ko se v jamo zvrne.

Zato se je ljudem zelo čudno zdelo, da bi dal
Stržen svojega sina v mestne šole. Vedeli so, da
on ne zmore stroškov za šolanje, pa če bi denar
tudi imel, bi ga gotovo raje zapil, kot dal za sina.

Stvar pa je imela vendar resno podlago. Neko
nedeljo se je namreč Stržen oglasil v tej zadevi v
župnišču. Med njim in gospodom župnikom pa se
je vršil takle razgovor:

Stržen: »Gospod župnik, jaz mislim svojega
Janeza poslati v mestne šole. Karkoli se izuči, bo
dobro. Tu doma ni tako nič! Jaz se vedno ubijam
in mučim, pa nimam skoro nikdar ficka v žepu.

62

Kak pisač pa zapiše deset besed in že zasluži
krono. Kaj bi vi rekli na to?«

Župnik: »To bo šlo malo težko. Fant res ni
slabe glave, ampak stroški, stroški! Če nimate de¬
narja, kako boste plačevali stanovanje, hrano, ob¬
leko, knjige in druge potrebščine, ki jih bo treba
fantu? V mestu je vse drago, ne dajo ničesar
zastonj. Stradati pa ne sme mlad fant; to mu
lahko škoduje na zdravju celo življenje.«

Stržen: »Jaz pa mislim, da bi se že na kak
način preriio. Saj drugi tudi študirajo, pa so od
doma ravno tako ubogi kot naš. Poskusil bom z
božjo pomočjo. Sicer se pa v mestu dobijo dobri
ljudje, ki siromakom radi pomagajo.«

Župnik: »Samo z božjo pomočjo se pa težko
študira, če človek ne zastavi še vseh svojih moči.
In tudi dobrih ljudi ni mogoče kar na cesti po¬
iskati. Vsak skrbi najprej zase in za svoje, če
jih ima.«

Stržen: »Gospod župnik, prosim, pa vi bi mi
kaj pomagali ? Vsaj za stanovanje, tistih par kron.
Za drugo bom že na kak način preskrbel.«

Župnik: »Prav rad, Stržen, če bi vedel,- da
denar ni vržen proč. Premislite pa, kaj bi bilo
potem, če bi vi umrli, ali zašli v kako drugo ne¬
srečo, da bi fant ne mogel več študirati? Tudi
dobrotniki fanta naenkrat lahko odpravijo. Kdo bo
potem skrbel za vse? In če ne konča vseh šol,
so vsi stroški zaman in poleg tega bi bil še fant
uničen. Ne bil bi ne kmet, ne gospod. Za kako

63

boljšo službo taki ljudje niso sposobni, navadnih
opravil se pa nočejo lotiti. In tako so nesrečni
celo življenje. Tega se jaz bojim in zaradi tega
vam svetujem, da se premislite. Svoje pomoči vam
pač ne odtegnem, vendar bom pa vedno v skrbeh,
da vi ne boste mogli zmagovati drugih stroškov
in bo fant moral sredi študij obesiti šolo na kol,
po vaši krivdi.«

Stržen: »Gospod župnik, jaz imam pa tak
pogum, da ne odneham, kar sem sklenil! Seveda,
varčevati bom moral malo bolj kot sem do sedaj.
Trdno sem sklenil, da bom tudi kak kozarec manj
popil; potem bo pa že šlo.«

Župnik: »Če pa ta svoj sklep držite, vam tudi
jaz pomagam z večjim veseljem. Dajte roko, da
velja 1«

Stržen je sicer dal roko, toda v svojem srcu
ni imel trdnega sklepa. Celo mislil si je: »Zdaj
sem se pa malo zagovoril.«

Zahvalil se je župniku za obljubljeno pomoč
in odšel — toda ne domov, ampak v gostilno.
Tam je seveda takoj prelomil obljubo in ko je
imel že precejšnjo mero pijače, je pripovedoval
navzočim, kaj je sklenil.

Ljudje, ki so Strženove razmere dobro poznali,
so vedeli, da s tem ne bo nič in da mož ne bo
skrbel za svojega sina, tudi če bi kaj imel. A •
ker ni imel druzega kot kup dolgov, ni bilo pri¬
čakovati, da bi Stržen zmogel stroške dolgolet¬
nega šolanja.

64

Nekaj dni nato pa je šel Stržen že v mesto,
kjer je poiskal stanovanje za bodočega študenta.
S staro gospodinjo sta se pobotala za tri goldi¬
narje. Za hrano je šel prosit v neki samostan, kjer
so mu tudi obljubili pomoč, a samo pod pogojem,
če bo deček v šoli priden in lepega vedenja.

S tem je bil Stržen prav zadovoljen. Tisti dan
je prišel tako vesel domov, da je od kolodvora do
doma polglasno prepeval. Razume se, da je na
svoje veselje že v mestu popil nekaj meric.

Jeseni pa je šel Strženov Janez študirat. De¬
ževnega dne je najel oče voz in konja, vzel seboj
Janeza in njegov kovček, in šli so dobre volje
proti mestu.

Življenje revnega študenta, kakršen je bil tudi
naš Janez, je bilo opisano že tolikokrat, da se mi
ne zdi potrebno, tega ponavljati. Kolikokrat se je
Janez spominjal na prostost, ki jo je užival doma,
v mestu pa je moral kar naprej tičati v knjigah.
Pa to še ni bilo najhujše; saj je imel veselje do
učenja. Večje težave mu je delal skoro vedno
prazni želodec. Dvakrat na dan je dobival hrano v
samostanu, zjutraj pa mu je dajala gospodinja
košček kruha, ki ga je oče obljubil plačevati še
posebej poleg stanovania. Vse to pa je bilo precej
premalo za njegov želodec, kajti od jutra do kosila
je precej dolgo. Še daljši so se mu pa zdeli po¬
poldnevi, ker do večerje ni dobival nikdar grižljaja
hrane. Če je imel par vinarjev, si je kupil kruha,
a ponavadi je bil brez denarja. Premišljeval je

65

5

dostikrat, koliko boljše žive otroci na kmetih, ker
imajo hruha kolikor hočejo, a on mora bivati pri
tujih ljudeh, ki ga niti ne vprašajo, ali potrebuje
česa ali ne.

In pisal je domov materi, da se mu slabo
godi, ker ima premalo hrane. Mati je povedala
očetu in ga prosila, naj mu še ob popoldnevih
preskrbi košček kruha. Ta je pa odpisal Janezu,
naj le malo potrpi, češ, da mora mlad človek
marsikaj prestati, če hoče kaj biti.

Z žalostnim srcem je bral Janez to očetovo
pismo. In od takrat ni več prosil. Doma ga je
mati izpraševala, če je večkrat lačen, a on je trdil,
da ne več, ker si prihrani kruh od kosila.

Boljše pa se je godilo Janezu v šoli. V začetku
sicer ni znal toliko kot drugi učenci, a kmalu jih
je dohitel in skoro vse prekosil. Stari učitelj je
dajal dečku vedno pogum, kar je bilo Janezu zelo
všeč. Ponosen je bil, da je odgovarjal boljše kot
večfna mestnih dečkov, ki so uživali doma vse
udobnosti in bi se vsled tega lahko še boljše učili.
Janezu je bilo žal, da niso tudi njegovi starši bo¬
gati meščani. Kako bi bilo potem njemu lepo!
Nikdar bi ne stradal, v šolo bi jemal seboj tako
bel kruhek, kot ga nosijo njegovi sošolci, da ga
jedo v odmoru, in učil bi se lažje. Potem bi pač
prekosil vse, in učitelj bi ga imel še raje.

Tako si je časih mislil deček, ko je skrivoma
opazoval srečnejše otroke, uživajoče med odmorom
sladko predkosilce.

66

Nekoč pa je Janeza premagala izkušnjava.
Poleg njega je sedel sin bogatega trgovca, ki je
vselej prinesel s seboj v šolo velik kos maslenega
kruha. Samo enkrat je jedel Janez tak kruh, in
zdel se mu je neizrečeno dober.

Poprosil je tedaj sošolca prav tiho: »Daj meni
malo!«

»Ne dam 1«

Trd je bil ta odgovor in Janeza je bilo sram.
Od takrat pa ni več prosil . . .

Dve leti je hodil Janez še v ljudsko šolo, po¬
tem je pa vstopil v gimnazijo. Hudi so bili ti časi,
a mladi deček je imel pogum in upanje, da se
mu bo kdaj godilo boljše. Veselje do učenja mu
'je dajalo moči, da je vstrajal. Tudi v gimnaziji je
bil Janez med boljšimi učenci.

V drugi šoli pa je zadela dečka huda nezgoda.
V samostanu, kjer je dobival kosilo in večerjo, se
je nabralo toliko novih dijakov, da ni bilo skoro
več prostora pri mizah. Odsloviti novincev niso
mogli, ker jim je bila hrana že obljubljena. Zato
so vsem onim, ki so dobivali poleg kosila tudi
večerjo, odpovedali kosilo. Sedaj je dobivala polo¬
vica kosilo, polovica pa večerjo.

Janeza je to hudo zadelo. Pisal je domov
očetu, kaj se mu je zgodilo in prosil, naj mu
pomaga.

67

5 *

Stržen je prišel v mesto in takrat je slišal
iz očetovih ust huda očitanja. »Polenil si se, zato
so te spodili. Zakaj si pa do sedaj dobival?« se
je jezil oče. »Gotovo so oni novinci pridnejši, zato
so dali njim namesto tebi. Zdaj pa le sam glej,
da dobiš drugje kosilo, ali pa stradaj za kazen.
Nekaj si gotovo naredil, brez vzroka te niso spo¬
dili. Saj vedo, da mi nimamo nič in da te ne mo¬
remo podpirati.«

Brezskrbni oče je odšel, ne da bi bil sinu pre¬
skrbel drugje hrano. Opoldne je sedaj deček po¬
stopal po cestah in prišel na stanovanje, ko so
tam že odkosili. Nikomur ni hotel povedati, da je
vsaki dan brez kosila. Sram ga je bilo svojega
siromaštva.

Če je imel denar, pa to je bilo redko, si je
kupil za kosilo kruha. Največkrat pa je bil od jutra
do večera tešč. Kako težko je sedaj pričakoval*
večerje! Štel je ure in minute, ki so se mu zdele
neskončno dolge. Predno se je približal večer, se
je od gladu kar opotekal.

Gotovo bi bil deček v par mesecih zbolel, da
ga ni rešilo te bede srečno naklučje.

Opoldne se je Janez izprehajal vedno po isti,
zelo samotni ulici. Tam je stanoval njegov sošolec,
ki ga je dostikrat opazoval in si mislil, kaj išče
Janez tam okrog. Nekoč je vprašal ta deček Ja¬
neza, zakaj hodi opoldne po oni ulici. Janez je po¬
vedal sošolcu vse po pravici. Zaupal mu je in vedel,
da se ta ne bo norčeval iz njegovega siromaštva.

68

'Od takrat je prinašal srečnejši deček Janezu
vsaki dan košček kruha, ki ga je siromak povžii
za kosilo. Janez je ostajal od sedaj po dvanajsti
uri v šoli, da je v miru pojedel borno kosilce.

Tisto jesen pa je oni dobrotljivi sošolec zbolel.
Tri dni ga že ni bilo v šolo. Janez je to bridko
občutil. Te dni opoldne ni prav ničesar jedel. Po
pouku je posedel še kake pol ure v svoji klopi in se
slednji dan bolj žalosten vračal na svoje stanovanje.

Sošolca še četrti dan ni bilo. Po pouku je
Janez zopet obsedel v šoli. Z rokama si je podprl
glavo in premišljeval, kaj naj stori. Uvidel je, da
tako ne more živeti, a pomoči ni pričakoval od
nikoder.

Vstal je in hotel domov. Pri zadnji klopi pa
se je opotekel in moral je zopet sesti. Moči so ga
popolnoma zapustile.

Tedaj zagleda pod prednjo klopjo knjigo. Po¬
zabil jo je nekdo v šoli.

Janezu šine grešna misel v glavo: »Vzemi jo
in prodaj ter kupi kruha! Nihče te ne vidi in iz¬
vedeti ne bo mogoče, kam je izginila.«

Že je segel z roko po knjigi, ko zasliši zunaj
ropot. To ga prestraši in skoči zopet v svojo klop.
»Opomin je bil,« si misli Janez, »opomin, da ne
smem vzeti 1«

Zopet sede v klop in misli: »Kaj bi bilo, če
bi vzel knjigo? Morda bi me dobili! Ne, ni mo¬
goče, saj me nihče ne vidi. Sošolec bi mislil, da

69

jo je izgubi! na cesti. Kdo bi mislil name? Saj ne
vedo, da vstajam po šoli tukaj.«

Vest pa se je oglašala: »Janez, tat boš! Vse
dneve življenja bo zapisano to v tvojem srcu. Nad
tvojo mladostjo bo ležal črn pečat z napisom — tat!«

Janez je vstal, da bi šel. Stopil je do vrat in
zopet postal. »Zdaj je zadnji hip«, si misli, »potem
ni več pomoči. Lahko se zgrudim od slabosti na
cesti.«

In skočil je h klopi, pograbil s tresočo roko
tujo knjigo in jo stisnil pod suknjo. Nato pa se je
splazil tiho iz šolskega poslopja. Nalahno, kakor
tat, je odpiral in zapiral vrata, boječ se, da bi ga

kdo ne čutil. Pri srcu pa mu je bilo tako tesno

kot še nikdar v življenju . . .

Prišel je na ulico in zdelo se mu je, da ga
ni nihče videl. Gredoč po ulici mimo stražnika, je
vprl vanj plašno svoje nemirne oči. Zdelo se mu
je, da gleda danes stražnik posebno strogo in da
opazuje njega od nog do glave. Pospešil je korake
in ni se upal ozreti . . .

Mimo njega so hiteli ljudje, pa vsak ga je
danes pogledal naravnost v oči. Drugače tega ni
opazil. Čuden strah se ga je polotil. Bežal je za

vodo, tam ponavadi ni bilo ljudi. A danes jih je

bilo polno! Ves spehan je prišel do starinarja.
Dvakrat je šel mimo okna in gledal, če ni koga
notri. Starinar ga je opazil in gledal pazljivo nanj.

Janeza je bilo strah teh pogledov. Zdelo se
mu je, da mu starinar bere misli iz srca.

70

Ko je tako begal po ulici semintje, mu šine v
glavo srečna misel: »Prodaj svojo knjigo, a tujo vrni!«

V hipu je bil zopet pred prodajalno.

Stopil je noter in ponudil svojo knjigo.

»Koliko hočete zanjo?« vpraša mož.

»Tri desetice!«

»Dve dam!«

»Dajte!«

Janez je hitro smuknil na prosto. Srce mu je
poskakovalo veselja, ker je krenil z grešne poti.

Pri stari prodajalki je kupil kruha. Ženici se
je tresla roka, ko je menjavala denar in nekaj je
vzdihnila . . .

In ko je v samotni ulici jedel kruh, mu je pri
vsakem grižljaju govorilo srce: »Tvoj je! Premagal
si izkušnjavo!« . . .

Ko je zavžil skromno kosilce, se je spomnil,
da mora knjigo nemudoma vrniti, sicer mu lahko
pridejo na sled. In kaj bi bilo potem? Rekli bi mu,
da je —• tat! »In če bi bil tujo knjigo v resnici
prodal ?« si je mislil Janez. Na to prej niti mislit
ni. O, kakšna sramota bi bila to zanj! Profesorji
bi ga poklicali predse in ostro obsodili — izključili
bi ga iz vseh šol! In kam naj bi potem krenil?
V prodajalno? Oh, tam ne sprejemajo tatov! Na¬
ravnost domov bi moral in ljudje bi se menili,
kadar bi ga zagledali, na polju, pred cerkvijo,
povsodi: »Glejte ga, kradel je!« In on bi taval okrog,
boječ se pogledov ljudi. In vse to samo zaradi —
koščka kruha!

71

Janez je hitel naravnost proti šoli, plašen in
skesan v srcu. V bližini šole se je oziral okrog

sebe, boječ se, da bi ga kdo ne opazoval. Danes

se mu je zdelo, da so oči vseh obrnjene nanj in
to ga je mučilo.

Prišedši do šolskega poslopja, je hitro smuknil
noter. Po hodniku je šel ravno sluga, in Janez se
ga je hudo prestrašil. Kaj bi bilo, če bi ga sluga
zasledoval in bi videl, da je prinesel knjigo v
šolo . . . Morda bi prišlo njegovo dejanje na dan . . .
In oni sošolec? Ali je pogrešil takoj knjigo in jo
prišel že pred njim iskat? To bi ga zopet poko¬
palo. Sluga je videl in bi govoril, profesorji bi pa

sodili in obsodili njega, Janeza. — To si je mislil
sedaj deček.

Ves zbegan je stopil Janez v razred in položil
tujo knjigo nazaj tja, kjer jo je vzel. Težek kamen
se mu je odvalil od srca in hitel je zadovoljen na
stanovanje.

Toda skrbi so se vračale. Tisto popoldne je
bilo prosto in Janez je krenil iz mesta. Sam je
hodil, ni mu bilo do družbe. Zopet mu je rojila
po glavi nesrečna knjiga in bal se je, da bi vendar
ne prišla vsa stvar na dan.

Težko je čakal prihodnjega dne, da bi se za¬
deva že rešila. Tisti večer ni mogel zaspati od
skrbi, ponoči pa je imel hude sanje: Lovili so ga
stražniki, a on je bežal z ukradeno knjigo, ker je
ni mogel odtrgati od sebe. Bila je prišita k suknji
in če je pretrgal šive, so nastali takoj zopet novi.

72

Skakal je s hriba na hrib, črez najširše ravnine,
a stražniki so mu bili vedno za petami. Tako blizu
njega so že bili, da je slišal njihovo sopihanje in
kletev. Ko se je prebudil, je bil ves poten in do
jutra ni več zaspal.

V šolo je prišel med prvimi. Skrivno je po¬
gledal, če je knjiga še pod klopjo. Bila je. Odprl
je svojo knjigo in se začel učiti. A učil se ni.
Kadar so se odprla vrata, je vselej od strani po¬
gledal, kdo je vstopil. Težko je pričakoval onega
sošolca, ki mu je hotel izmakniti knjigo. In slednjič
je prišel tudi ta. Janezu je od strahu močno bilo
srce. Sošolec je pogledal takoj pod klop in vzel v
roko izgubljeno knjigo. Položil jo je na druge in
ni ničesar rekel.

Janezu je odleglo. »Rešen sem,« je vzdihnil v
srcu in ves srečen je bil ta hip.

Stvar torej ni prišla na dan. Pač pa je prišlo
na dan to, da Janez nima vseh knjig. Drugi dan
je bil namreč vprašan ravno tisti predmet, ki ni
imel zanj knjige. Znal je nekaj, ravno kar si je
zapomnil pri razlagi, a poznalo se je, da ni nekaj
v redu. Profesor je namreč rekel, ko je Janez odšel
v klop: »Stržen, vi ste pa navadno vse boljše od¬
govarjali kot danes. Glejte, da popravite to!«

Janeza je to zabolelo. Oh, da bi bil mogel
povedati vse! Pa ni hotel reči, da nima knjige —
sram ga je bilo svojega siromaštva. Da jo je prodal
in kupil kruha — tega bi ne bil povedal tudi za
ves svet.

73

Črez nekaj dni je Janez prodal že drugo knjigo.
Dobrotljivega sošolca še ni bilo v šolo, a on je
denar, ki ga je izkupil za prvo knjigo, že porabil.
Sedaj se je s starinarjem delj časa pogajal za ceno
in dobil za knjigo pet desetic.

To je šlo dalje, toliko časa, da so ostale Ja¬
nezu še tiste knjige, ki so mu jih posodili v šoli.
Tedaj pa je sklenil, da se mora to končati.

Prvo soboto opoldne se je odpravil peš domu.

Pozna jesen je bila in nad poljem se je vila
dolgočasna megla. Nad praznimi njivami je vladala
žalost in žalosten je bil tudi Janez. Take poti še
ni imel v svojem življenju. Lačen, truden in du¬
ševno ubit je korakal po samotni cesti. Zdelo se
mu je, da so se potrgale vse niti upanja na nje¬
govo lepo bodočnost. Sedaj bo končano vse, ves
trud zaman. V šoli je dobil zadnje čase že toliko
slabih redov, da so profesorji imeli že zaznamo¬
vanega — med lenuhi. O, da bi vedeli, zakaj je
tako, gotovo bi mu kaj spregledali. Brez knjig in
brez kruha se ni mogoče učiti, ne gre tudi pri
najboljši volji.

Janez je korakal dalje po vlažni cesti in čim¬
dalje je bil od mesta, tem hujše mu je bilo pri
srcu. Daleč sredi ravnine je že bil in ko se je ozrl,
ni videl živega bitja okrog sebe. Tedaj pa se je
dvignila v njem bolest in namočila lice s solzami.
Spomnil se je na materin kriknil: »Mati! Nikogar
nimam razun vas! K vam se vračam!« — Nato
pa je zajokal kot otrok.

74

Iz bližnjega grma je zletela plašna ptica in se
skrila v razor.

Bližala se je vas, ki je od nje imel Janez še
dve uri do doma. Ob cesti so stale jablane in
Janez je gledal, če bi se dobil še kje kak sad
Otresli so jih že, vendar je našel med listjem na
tleh še nekaj jabolk, nagrizenih sicer, a zanj prav
dobrih. O, da bi imel v mestu vsaj par takih jabolk
za kosilo, precej bi šel nazaj. A tam jih mora ku¬
piti za drag denar, če ga ima. Celo pot je gledal
po vrtovih in tupatam našel kako zapoznelo ja¬
bolko, ki se ljudem ni zdelo vredno, da bi ga po¬
brali. Le blizu hiš ni hotel pobirati teh ostankov,
Bilo ga je sram.

Proti mraku je prišel domov. Tako vesel je
bil, ko je zagledal domačo hišo! Zdelo se mu je,
da je rojstna hiša kot mati, ki ljubi svoje otroke
in jih presrčno sprejme v svoje okrilje, kadar jim
svet odreče zavetje.

Doma ni bilo nikogar. Janez je vedel, da so
v gozdu, ker je bilo na koncu hiše cele kupe ne-
razžaganih drv. Poiskal je ključ in odpri vežna
vrata.

Prva pot je bila v klet. Dobil je v omari mleko-
in pil, kot pije popotnik v hudi poletni vročini.
Potem je vzel še kruha, ga nadrobil v mleko in
hlastno vse pojedel. Šel je vesel v hišo in sedel
za mizo.

Na steni je tiktakala stara njegova znanka
ura, zdrknila in nabila šest. A domačih še ni bilo..

75

Trda noč je že bila, ko se je zaslišal zunaj
voz. Tisti hip je vstopila tudi mati v sobo. Janeza
se je tako prestrašila, da je stopila korak nazaj:

»Janez, kaj pa je?« je prestrašena vprašala.

»Nič ni hudega, mati,« je tolažil sin.

»Zakaj si pa prišel? Saj nimate počitnic.«

»Imamo, pa prav kratke; samo jutri še.«

»Ali si lačen?«

»Sem si poiskal mleka in kruha.«

»Prav si storil. Mi smo vlačili drva iz gozda
in nismo mogli prej domov.«

»Moram v kuhinjo,« je rekla mati, »pojdi tja,
boš kaj povedal, kako je v mestu.«

»Kje so pa oče?« je vprašal Janez.

»Oh, ustavil se je zopet tam pod klancem in
gotovo ga ne bo tako hitro domov.«

Oba sta nekaj časa molčala in menda mislila
isto — o očetu . . .

Ko sta bila že v kuhinji, je vprašala zopet
mati: »Pa zakaj si vendar prišel tako nenadoma
domov ?«

»Moral sem, mati! Povem vam nocoj, da je
končano moje učenje. Ne prestrašite se! Brez kruha
in brez knjig se ne morem učiti. Oče ne dajo, vi
nimate in jaz si še ne morem prislužiti. Zato sem
prišel domov, da vam to povem. Povem vam vse,
samo očetu ne pravite: Prodal sem že svoje knjige,
da sem si kupil kruha, ker sem od lakote skoro
■■omedleval. Knjige so prodane in jaz sem dobil že

76

zaradi tega nekaj slabih redov. Vi ste moje zadnje
upanje, če mi morete kaj pomagati . . .«

»Moj otrok! Jaz ne morem — oče noče! Meni
gre dostikrat še za sol trda!« In mati je bridko
zajokala. — »Dolgovi rastejo in upniki nas tirjajo
od vseh strani. Oče pa zapravlja denar in življenje.
Jaz sem že sama mislila, kam bi te spravili, da
bi bilo boljše zate. Čakaj, zdaj se na nekaj spom¬
nim! Pojdi v trgovino! Pred nekaj tedni sem go¬
vorila z Mokarico iz sosednje fare. Tudi njen sin
je študiral, pa se ni mogel učiti in dali so ga v
prodajalno. Tam mu je tako dobro, da si ne želi
več v šolo. Pojdi še ti v prodajalno! Tako me
skrbi, da ne boš mogel končati šol in potem je
ves trud zaman in ne boš ne kmet, ne gospod.
Še v sanjah mi ne daš miru. Vidim te, kako laziš
po mestnih ulicah, raztrgan in zamazan in prosiš
mimoidoče: »Kruha, kruha!«

Mati je umolknila, Janez se je zamislil. Na
ognjišču je prasketal ogenj in oba sta se zagledala
vanj in oba sta imela iste misli.

Zvečer so čakali očeta, pa ga niso dočakali.
Spali so že vsi, ko je prišel.

Janez je spal v podstrešni sobici in zvečer ni
mogel zatisniti oči. Premišljeval je, ali bi šel v
trgovino ali ne. Sedaj, ko je bil takorekoč že na
pragu šole, mu je močno zakoprnelo srce po učenju.
Ali spomin na bedne dneve ga je odvračal od teh
misli in sklenil je: »V trgovino! Tudi tam se do¬
seže sreča!«

77

Zjutraj ga je prebudilo glasno govorjenje spodaj
v sobi. Oče je kričal: »Le naj gre, kamor hoče,
magari k ciganom! Učiti se mu ne ljubi, saj vem,
pa pečene piske hoče že zdaj jesti. O, jaz mu jih
ne bom kupoval! Kar pojdi z njim kamor hočeš,
jaz sem že dovolj razmetal zanj!«

Janez je vedel, da govori oče o njem. Vsaka
beseda se mu je zadrla v srce kot puščica in odel
se je črez glavo, da bi ne slišal očetovega - go¬
vorjenja.

Mati je namreč tisto jutro hotela omehčati
očeta, da bi vendar bolj skrbel za Janeza in mu
omogočil nadaljevati učenje. Toda oče je bil še
razburjen od zavžite pijače in je jezno zavrnil vse
prošnje.

S tem je bila odločena Janezova usoda. V po¬
nedeljek sta šla z materjo v mesto.

Najprej sta se zglasila pri ravnatelju, kjer je
dobil Janez odslovilno izpričevalo. Mati je povedala,
zakaj mora deček izstopiti, in stari gospod rav¬
natelj je bil žalosten. Pogledal je v neko knjigo in
rekel: »Da, da! Tudi tukaj se pozna, da je sin
imel hude dneve. Zadnje čase je delal velikanske
korake nazaj in skoro gotovo bi to polletje padel.«

In obrnil se je k Janezu, rekoč: »Obnašajte
se tako kot ste se pri nas, in Bog vam dodeli
srečo tudi brez velikih študij 1«

Nato sta odšla.

Janez je zaihtel, ko je prestopil zadnjič prag
šole . . .

78

Še tisti dan sta dobila z materjo trgovca, ki
je vzel Janeza za učenca v trgovini.

Dasiravno se je Janez s težkim srcem ločil
od šole, se je vendar kmalu privadil novemu živ¬
ljenju. Tu mu vsaj stradati ni bilo treba. Trgovec
in uslužbenci so imeli potrpljenje z njim, če je bil
tudi časih malo neroden. V nekaj mesecih pa se
je toliko privadil novemu delu, da so bili vsi za¬
dovoljni z njim.

Janez je ob nedeljah in ob večerih obiskoval
tudi šolo za trgovske vajence. Tu je bil kmalu
najboljši učenec.

Doba učenja mu je hitro minila in Janez je
postal trgovski sotrudnik. Sedaj je zaslužil že to¬
liko denarja, da si je lahko nekaj prihranil.

Tudi matere ni pozabil. Če je ni bilo v mestu,
je ob mesecu poslal nekaj po pošti zanjo. Ako ni
mogel drugega, vsaj malo kave in sladkorja.

Te otroške ljubezni pa mati ni dolgo uživala.
Bila je celo življenje bolehna in neko zimo je ne¬
nadoma umrla.

Nekaj let. nato je bilo prodano Strženovo po-
sesestvo. Kupil je na dražbi vse — Strženov Janez.
Z varčnostjo si je prihranil toliko denarja, da je
lahko poplačal večino dolgov in da je ostala do¬
mačija v njegovih rokah.

— 79  -

N

Sedaj pa je začel gospodariti on. Hišo je pre¬
uredil za prodajalno in se naselil sam v domači
vasi. Edino sestro in očeta je vzel k sebi.

Odprl je trgovino. Ker daleč okrog ni bilo
druge prodajalne, si je Janez kmalu opomogel.
Obneslo se mu je vse, česar se je lotil. Ni je bilo
kmetu potrebne stvari, ki bi je Stržen ne bil imel
in ljudje so po vrsti trdili, da Janez ni oderuh.

Samo ene stvari Janez ni imel v svoji trgo¬
vini. Preskrbeti ni hotel — opojnih pijač. Možje
so ga silili, naj naroči še to, da ne bo treba hoditi
v trg po žganje. Toda Janez je odgovarjal: »Tega
pa ne nikdar! Ne maram imeti opravila s pijanci
in hudo bi mi bilo, če bi svoje rojake spravljal
na beraško palico. Vidite, kam bi bilo našo hišo
spravilo žganje, če bi ne bilo mene. Zato je boljše,
da se ne igramo z ognjem.«

Ljudje so mu pritrjevali in en glas je šel po
okolici: »Takega moža ni, kot je Strženov Janez!«

80

Zakaj ga ni bilo . ..

»je si hodil toliko časa? Davno je že odšel vlak«.

Mizarski mojster Mrak je jezno gledal svo¬
jega učenca Jožefa, ki je ravnokar vstopil v de¬
lavnico.

»Šel sem z očetom, in ko se je on odpeljal
z vlakom, sem pogledal malo okrog kolodvora.
Nisem vedel, da sem toliko zamudil.«

»Okrog kolodvora postopaj v nedeljo, ko imaš
čas, pa ne v delavnik! Pooblaj ono desko, pa
hitro! Zamudo je treba nadomestiti!«

Jožef je vzel oblič in začel. Toda danes mu
delo ni šlo od rok. Oblič se mu je zadiral, ker ni
imel prav obrnjene deske. Pa tudi v rokah in po
celem životu je čutil neko utrujenost, da se mu
ni ljubilo hitro delati.

Današnji dan je dečka hudo potrl. Vzel mu
je skoro veselje do dela.

Prišel ga je obiskat oče. Jožef je bil namreč
z dežele in se je učil v mestu mizarstva. Dve leti

81

6

bo že kmalu od tega, kar ga je oče izročil mojstru
Mraku. Parkrat na leto ga je prišel oče obiskat,
da mu je ob tej priliki kupil kaj obleke in po¬
vprašal pri mojstru, kako se uči njegov sin.

Tudi danes je prišel oče. Zjutraj je nenadoma
stopil v delavnico. Mojster je dovolil, da je deček
smel iti z očetom po mestu.

Ko sta bila že na 'ulici, je sin rekel:

»Ali mi boste kupili za Veliko noč novo ob¬
leko, oče?«

»Novo obleko? Tega pa ne morem. Ravno za
davke imam, pa nič več. Toliko, da bom imel še
za vlak do doma.«

»Vam bom pa jaz dal. Deset kron sem si
prihranil v petih mesecih. Tukaj jih imate in ku¬
pite mi blago za to. Krojača boste pa vi plačali,
če boste mogli. Če ne, naj pa počaka nekaj časa,
da spet kaj prislužim.«

Deček je izročil očetu svoj težko prisluženi
denar.

»Kdo ti pa daje,« vpraša oče.

»Gospoda. Če nesem na dom kako malenkost,
dobim skoro vselej desetico. Navadno nosim le jaz
lahke stvari. Če pa peljemo z vozom, sem vedno
tudi jaz zraven in vselej sem zadovoljen, ker grem
domov — vsaj za desetico bogatejši.«

Kmalu nato sta se ločila. Jožef je rekel, da
pride na kolodvor, ko bo vlak odhajal.

82

Pričakujoč očeta na kolodvoru, je deček mislil
le na svojo obleko. Nič več se ne bodo vaški to¬
variši norčevali, da nosi le to, kar gospoda že za¬
vrže. Ko je bil zadnje praznike doma, ni imel nove
obleke. Mojster je izprosil zanj nekje slabo suknjo,
hlače in klobuk, ker mu od doma niso ničesar
poslali in je svoje že vse ponosil. Izprošena obleka
mu seveda ni pristojala, a njemu se je vendar
zdela dobra.

Na praznik je stal doma pred cerkvijo in z
njim drugi vaški otroci.

»Glej ga, glej, Jožefa, kakšne cunje ima na
sebi! Misli, da je gosposki, pa je beraški'«

Glasen smeh je sledil tem besedam.

Drugi fantiček je pristavil: »Toliko časa ježe
v mestu, pa si ne prisluži za eno obleko.«

Jožefa je bilo neizrečeno sram. Vsi otroci so
gledali vanj in se mu smejali. Zdelo se mu je celo,
da ga opazuje vsa množica pred cerkvijo.

»Poglejte, kako je pa Boštetov zal, pa je šele
prvo leto v mestu. Pa še v pekariji je, kjer se več
obleke pomaže.«

Pomilovalni in zasmehljivi obrazi so bili vprti
v razžaljenega Jožefa. Če bi bil kje v samoti, bi
se ne bil zdržal solz, a tukaj je bilo Jožefa sram.
Hitro se. je izgubil v cerkev in stopil prav v kot
k izpovednici, da bi ga nihče ne mogel natančneje
opazovati.

Sedaj je Jožef šele izprevidel, da je to resnično,
kar so otroci govorili. Vsa obleka mu je bila dosti

83

6 *

prevelika in kaj čudno prikrojena. Celo mašo ni
mogel moliti, tako ga je peklo, ker se mu je to
pripetilo.

Po maši je odšel hitro iz cerkve in hitel na¬
ravnost proti domu. Bil je prvi in celo pot se je
bal, da bi ga vaški otroci ne dohiteli in ga začeli
zopet zaničevati zaradi obleke.

Drugi dan je bil zopet praznik. Jožef pa se
ga je zbal — zaradi svoje obleke. Zato se je od¬
pravil zjutraj nazaj v mesto, kjer se mu ni še
nihče rogal.

Vsega tega se je spomnil Jožef, ko je pri¬
čakoval pred kolodvorom očeta. Vlak je že stal
na postaji, a očeta še ni bilo.

Zdaj ga zagleda daleč na ulici. Spoznal ga je
po njegovi hoji. Že mu hoče naproti, a noga
mu zastane.

»Blaga nima,« reče Jožef sam pri sebi. »Bogve,
zakaj ga ni kupil?«

Prišel je do očeta, ki je zelo nerodno korakal
po mestnem tlaku.

»Oče, ali ste kupili obleko?«

»Nič nisem kupil. Tukaj je vse predrago. Doma
ti jo bom, tam se dobi boljše blago in cenejše.«

Jožefa je zabolelo prav v srce.

Po govoru je spoznal, da je oče zopet črez
mero pil.

»Morda celo za moj denar,« mu je šinilo v
glavo. »Sam nima, saj je rekel.«

84

»Oče, prosim vas, kupite mi gotovo, pa ne
smete pozabiti! Velika noč bo kmalu in jaz ne
morem domov, če mi ne kupite nove obleke za
moj denar.«

Jožefu je šlo skoro na jok.

»O, zaradi obleke že lahko prideš, če ti je
kaj za dom. Saj prideš le dom pogledat, pa ne
obleke kazat«

Jožefu je bilo zdaj vse jasno. Oče je pil in
obleke mu ne misli kupiti.

Ko sta si segla v roke, so dečka oblile solze.
A oče jih ni videl, ker se je Jožef že v tem hipu
obrnil in odhitel po samotni cesti iz mesta.

Celo pot je jokal. Tako težko je čakal praz¬
nikov, da bi videl spet svoj dom, a zdaj ga najbrž
ne bo. »Oče bo denar zapil kot ga zapije materi,«
je mislil deček sam pri sebi.

V spomin mu je stopila vsa mladost, ki jo je
prebil doma. Kolikokrat je mati jokala zaradi očeta.
Zvečer so ga čakali, a očeta ni bilo od dela. Pozno
v noč sta ga šla z materjo iskat v sosednjo vas.
Dobila sta ga v gostilni in prosila, naj gre domov.
Toda oče se je norčeval in ju škropil z vinom.
Kolikokrat sta ga opirala domov grede, da ni padel
in se potolkel.

Večkrat pa se jima je tudi uprl in ni hotel
več stopiti na noge. V temni noči sta morala pri
bližnjih hišah poiskati ročni voziček. Nanj sta po¬
ložila očeta in ga peljala domov.

85

Vse to je prišlo sedaj Jožefu v spomin. In
zasmilila se mu je mati, ki je tolikokrat vpričo
otrok jokala zaradi očeta. Takrat mu še ni bilo
popolnoma jasno, zakaj se mati tako žalosti.

Spomnil se je celo, da ju je nekoč v temni
noči tepel sredi polja, ker 'so ga materini opomini
razjezili . . .

In sedaj bo zapravil še njegov denar, on bo
pa hodil raztrgan kot berač med tujimi ljudmi, v
najlepših dneh leta, o Veliki noči . . . Kajti sklenil
je, da ne gre več tako napravljen domov, da bi
se mu vaški otroci posmehovali.

Jožef je hodil po polju za mestom in jokal in
se spominjal matere, ki ga je prosila pred odhodom
v mesto: »Jožek, samo pij nikar! Če se temu pri¬
vadiš, se boš privadil vsemu slabemu.«

Solnce se je nižalo k zatonu in dečka je za¬
skrbelo, kaj bo rekel mojster. Bežal je proti domu.

Dan za dnem je deček pričakoval, da mu
pošljejo od doma novo obleko. Zadnje dneve pa
je tudi pričakovanje izginilo. Vedel je, kaj se je
zgodilo. Na veliko soboto pa je kupil papir in pisal
materi: »Zelo rad bi zopet videl vas in preživel
praznike na ljubem domu. Tega veselja pa si ne
morem privoščiti, ker nimam obleke. Ta je tako
ponošena, da me je sram iti med ljudi. Že zadnjič
so me vaški otroci zaničevali, kaj bi rekli šele

86

sedaj! Vem, da mi vi ne morete kupovati, ker
sami nimate; zato bom skrbel, da do prihodnjih
praznikov prihranim za obleko. Dal bom vam de¬
nar, da jo kupite vi.«

Žalostna je bila mati, ko je prebrala to pismo.
Oče pa se je zamislil in ni rekel besede . . .

In prazniki so bili tako žalostni, kot bi ležal
nad hišo težek greh . . .

87

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIENICA

00000482514

i

V