Za zadovoljevanje večine »kupnostnlh potreb narodu zadostuje lastna državna oblast. Za zadovoljitev nekaterih Širših potreb, Id niso kulturno specifične, stopajo narodi t medse-bojno pogodbeno povezavo, v smislu katere naslajajo skupne večnarodne zveze in ustanove, katerih pristojnosti, sestava in poslovanje se razvijajo v pogodbeno določenih okvirih. Ciril A. 2ebot FOR A.FREE SLOVENIA Novejši družbeni in politični razvoj v Jugo slavij! se giblje v smeri naraščujočega pritiska za uveljavljenje izvirne suverenosti re publik. Pritisk v tej smeri Je zaradi izrazitih kulturnih posebnosti ter kričečega gospo darskega izkoriščanja in zaposlavljanja po sebno močan in vztrajen v Sloveniji. Ta razvoj narekuje tudi Slovencem v svetu, da podprejo novo slovensko državno In demokratično uveljavljanje. Ciril A. Zebot IETNIK XXVI.— VOLUME XXVI__Maj—Junij 1975 Published monthly by; Slovenian National Federation, of Canada, 646 Euclid Ave. Toronto, Ont. Canada. številka 6. — Number 6. BEGUNCI "Spet kliče nas venčani maj", je bila pesem vernih Slovencev prve dni maja 1945. Komaj je bila pesem izpeta, se je začel naš križev pot v begunstvo. Najprvo so ne Taboru v Ljubljani oklicali slovensko državo, v okvirju Jugoslavije seveda in odposlali brzojavne in pokloni tvene pozdrave Kralju Petru II. Gotovo jih ni dobil, menda sploh niso bile odposlane. Ni bilo več časa zato. že 6. maja jo pričel velik in zgodovinski exodus v neznano. Tudi jaz sem se uvrstil med to množico. Na Miklošičevi cesti sem srečal prelata Lukmana. "Kaj, tudi Vi?" "Da, tudi jaz, nočem rdeče svobode", sem mu odvrnil. Deset tisočev ljudi, posameznikov in družin s slovensko domobransko vojsko se je umikalo pred "osvoboditelji" na Koroško, ki je bila nekoč zibeljka slovenstva, kjer je slovenski narod svobodno ustoličeval svoje vlardarje na Gosposvetskem polju. V Vetrinju, pod milim nebom smo se znašli, na polju kjer je že veelnela pšenica in rž. V hipu je bilo vse po-mandrano. Civilisti posebej, in slovenska vojska je bila ločena od civilov. Tako so menda taborili Izraelci, ko so bili v puščavi pod goro Sinaj. Kdor je doživel to, tega ne bo nikdar pozabil. Srna rss. jeiejii? Vgxui pred rdečim nasiljem? Zavezniki so nas smatrali kot nemške kolaboratorje in za narodne izdajalce. Tako so nas očrnili komunisti in takozvani zavezniki so verjeli bolj njim kot pa slovenskim zastopnikom. Na žalost, ti niso bili preveč sposobni, da bi se znašli in prikazali resnični položaj. Saj nihče od teh ni znal besede angleški. Ko so spoznali, da ne kaže dobro, so odšli na varno. Takrat se je znašel med nami mož, ki je imel pogum Angležem povedati resnico. Dr. Valentin Meršol je bil tisti, ki nas je rešil potem, ko so domobrance že odpeljali v "Italijo, kjer se bodo pridružil; vojski kralja Petra".... Dr. Meršol je znal angleški, saj se je šolal tudi v Angliji. Poznal je njihov značaj, zato je znal nastopiti ne kot politik, ampak kot človekoljub. Ob 30. obletnici slovenske tragedije na Vetrinjskem polju 1. 1945 gredo naeše misli nazaj. In prav ob tej tragični obletnici listi obširno poročajo o tragediji v Kambodiji in v južnem Vietnamu. Tudi ti ljudje so verjeli kakor mi pred 30. leti v zmago pravične stvari in v "zaveznike", ki jih bodo rešili. Bili so razočarani prav tar ko kakor mi. Kadar se politiki med seboj pogovarjajo in sklepajo kaj in kako, vedno je nekdo, ki plača "ceho". In to so vedno majhni narodi in revno ljudstvo. In še ena misel: ko smo mi taborili na Vetrinjskem polju, smo imeli tolažbo le pri Bogu in Njegovi nebeški Materi. Koroški nacisti so nas grdo gledali in bi nas radi takoj izročili rdečim krvnikom. Za nas ni bilo letal, ki bi nas vzela s seboj na varno. Sum je ležal nad nami. "Ljudje, s krvanimi rokami".... Tiste, ki so bili v službi ameriških "zaveznikov" v Kambodiji in Južnem Vietna. mu so z letali in ladjami prepeljali na varno. Ne vse, pošteni ljudje so ostali tam, kjer so OB TRIDESETLETNICI Letos v maju je minilo trideset let, odkar so se končale divje sovražnosti na svetovnih bojiščih. Temne sile fašizma in nacizma so bile totalno poražene. Zmagoslavje je prineslo evropskemu človeku novega u-panja. Slovenski narod pa tedaj ni doživljal zmagoslavja, marveč največjo tragedijo v svoji zgodovini. Pred tridesetimi leti je totalitarna ideološka oholost in strast slovenskih komunistov o-pravila za človeka nerazumljivo dejanje: pokolj slovenskih do- mobrancev in na stotine civilistov. Prav gotovo je bilo to dejanje eno najbolj žalostnih, kar jih je kdaj storila slovenska roka. Namesto sprave in miru - množičen pokolj! Ali so bili vrnjeni razoroženi domobranci res končna nevarnost novemu režimu? Za dejanje v letu 1945 pač nimajo sedanji oblastniki nobene možnosti zagovora, pa četudi se sedaj izgovarjajo: "Ako smo hoteli zgraditi nov socialističen red, smo morali fizično uničiti kontrarevolucijo." (Mitja Ribičič, Delo, 10. maja 1975.) Dolomitska izjava Za slovenskega zgodovinarja bo prav gotovo obdobje druge svetovne vojne interesantno, potrebovalo pa bo natančne analize. Dokumentov bo dovolj, treba bo samo objektivnega oblikovalca; sicer pa bodo naj močnejši pričevalci resnice izšli iz vrst graditeljev revolucije same. Organiziran odpor, ki se je pričel v letu 1941 pod okriljem Osvobodilne fronte, je privabil marsikaterega rojaka v gozdove s plemenito željo, boriti se proti okupatorju in njegovim namenom. Nacionalni moment je bil tedaj edini in prvenstveni nagib odpora in v tistem času prav gotovo za mnoge Slovence možnost za skupni nastop. Toda v letu 1942 je prišla komunistična partija do pravega izraza, ko se je po Dolomitski izjavi z dejanskim nasiljem polastila vodilne vloge v Osvobodilni fronti, in koalicijo različnih političnih skupin v njej nadomestila s partijsko diktaturo ali bolje rečeno Kardelj - Kidrič diktaturo. S tem aktom se je Osvobodilna fronta zgodovinsko sprevrgla v uničujočo revo-ludjo, katere glavni nasprotnik ni bil več okupator, ampak sleherni Slovenec, ki je mislil s svojo pametjo in ki se ni pustil zlorabiti od slovenskih komunistov v borbi za svobodo. Zato bo Dolomitska izjava v slovenski zgodovini mejnik, kako se je osvobodilno gibanje izrodilo v krVdločno'dižfivljanšxo vojno. Dokazov je dovolj; prav gotovo je trenutno najmočnejši dokaz osebnost Edvarda Kocbeka, ki je kot predstavnik krščanskih socialistov bil glavni steber Osvobodilne fronte. Edvard Kocbek in njegova izpoved Prav za 30. obletnico je pos-i tregel svojim bivšim gozdnim' tovarišem - sedanjim oblastni- bili, ali pa jih je zalotil novi rdeči režim v begunstvu v Južnem Vietnamu kamor so zbežali pred nasiljem iz Severnega Vietnama. Kaj bo z njimi, ve le Bog. Z umikajočimi "zavezniki" so lahko Sli le tisti, ki so imeli kaj pod palcem in tiste 'ženske', ki so bile vsakemu na razpolago. Seveda, rešenih je bilo tudi precej otrok. Zate iščejo sedaj ljudi, ki bi jih naj posvojili. Cikeški dnevnik Daily News je zapisal: "Rešeni so i bili največji "crooks", generali z miljoni in nepošteni politiki, ki so živeli od dolarjev poslanih Južnemu Vietnamu za obnovo in vojaško pomoč". Med Slovenskimi begunci ni bilo takih. Kmečki in preprosti ljudje, duhovniki in inteligenca. Pa so nas "zaščitniki" še vedno reSe-tali in ponoči taborišča obdali s kordonom vojakov in preiskali vse barake,- revne so bile,-če morda ni v njih "vojnih zločincev". Pravi vojni zločinci pa so živeli razkošno v domovini v zaplenjenih vilah in hišah tistih ki so morali iti v tujino da si rešijo življenje. Šli smo v tujina pred 30. leti iz verskega in svetovno nazornega prepričanja, v zavesti, da je komunizem odvralna in krvi žejna počast. Kar nas je še živih in živimo v svobodnem svetu, dajmo Bogu- hvalo za rešitev in ohranimo zvestobo starim slovenskim izročilom ter jih izročajmo kot dragoceno dedščino tudi svojim potomcem. Mirko Geratič kom, in svobodnim Slovencem, ko je razgalil resnico in zgodovinsko početje komunistične partije v obdobju druge svetovne vojne. Publikacija "Edvard Kocbek, pričevalec našega časa", je zanesla v vrste slovenskih komu-istov precejšno zmedo. Predmet letošnjih spominskih svečanosti ni zgodovinska pomembnost dogodkov pred tridesetimi leti, ampak nova problematika ob pojavu Pahor -Rebulove publikacije, čeprav je brošura izšla v Trstu in je strogo prepovedana v domovini. Režim pošilja na okope bivše Kocbekove grupne prijatelje, Marjana Breclja in Toneta Faj-farja, katera pa se dejansko bolj branita kot napadata. "Zadeva Pahor - Rebula - Kocbek ODKRIJTE LETOS VEČ 0 VASI DOMOVINI •bbn •b.<. if ,'. ;t i.' jlori •' i t. V '-t VVM Vaša domovina čaka Vašega raziskovanja. Mirna jezera in čudovite reke; neoskrunjeni gozdovi in kvišku kipeče gore; moderna mesta ki izražujejo životnost rasteče države; tihi trgi in vasi, kjer življenje bolj mirno potekuje. Vživite se v njih kulturo, njihove tradicije in njihovo zgodovino — počutite se zares kot doma. Kamorkoli greste Vas bodo prijazni in gostoljubni ljudje toplo sprejeli, Vaš potovalni zastopnik ali potovalna agencija Vam bo pomagala planirati Vaše osebno potovanje raziskovanja in Vam bo nasvetovala o krajih, katere naj bi obiskali in kaj naj si še ogledate v njihovih okolicah ali v bolj oddaljenih točkah. Pozanimajte se o različnih načinih na katere si lahko Kanado ogledate, vključno razne ture in druge organizirane potovalne izlete. n ii+i Canada Canadian Government Office of Tourism Office de tourisme du Canada vornosti za državljansko vojno", se pritožuje Tone Fajfar. (Delo, 10. maja 1975.) O poboju slovenskih domobrancev Kocbek dobesedno pravi: "Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in more, dokler javno ne priznamo svoje krivde, svoje velike krivde." To je važen dokument za slovensko zgodovino na eni strani, na drugi pa za resnico iskajočega slehernega Slovenca žlahten mo-mnet v slovenskim izkustvu: v izpovedi velike krivde! Prav gotovo je izpoved krivde predpogoj spravnega proce-spet zastavlja vprašanje odgo- sa v slovenski prihodnosti. Izgubljene zgodovinske priložnosti Krivda sedanjih oblastnikov iii samo moralne naritve, ampak tudi direktna krivda zamujenih priložnosti, na katere smo Slovenci čakali od konca prve svetovne vojne, ko smo upali, da bomo mogli nekoč združiti vse slovensko narodno ozemlje. Tako pa so za nas Slovence postali Koroška, Trst, Gorica in Beneška Slovenija žrtveniki tujih ideologij. Koliko je bilo o-pevanega bratstva (fratelanza) z italijanskimi komunisti in avstrijskimi socialisti! In uspehi? "Med boji na Koroškem smo ljudem govorili, da se borimo za združitev vseh delov slovenskega naroda v združeni Sloveniji. Kaj se je zgodilo, vemo." Tako inž. Pavle Žaucer, voditelj maja, 1975). Ali mora biti ideološka pripadnost res edini kriterij pri reševanju slovenske narodne problematike? Ako hočemo biti Slovenci zrel narod, ki se temeljno zaveda svoje samobitnosti; je nujno potrebno, da obrusimo med-i sebojno ostrino robov in se o-vedemo lastnih dolžnosti v zvezi s prihodnostjo. Smrt slovenskega znanstvenika v ZDA V Latrobe, Pennsilvania, je umrl dr. Anlfonz Čuk, profesor psihologije na St. Vincent Col-legeu. Profesor Čuk se je rodil 1. 1912 v Bilju. Bogoslovje je (študiral v Gorici. Za duhovnika je bil posvečen 1. 1937, 1. 1940 pa je doktoriral na Gregorijani v Rimu. L. 1948 se je preselil v Združene države, kjer je deloval kot dušni pastir v New Yorku, obenem pa študiral psihologijo na Fordham vseučilišču, kjer je 1. 1957 doktoriral iz psihologije. Od 1. 1958 je poučeval psihologijo na St. Vincent Collegeu. • Slovenci so nabrali leta 1974 v Sloveniji skoraj toliko prispevkov za misijone kot vse ostale škofije v Jugoslaviji skupaj. Slovenija vodi tudi po številu misijonarjev. V misijonih deluje kakih 130 misijonarjev in misijonark. V tem številu so vključeni tako tisti, ki izhajajo iz Slovenije kot tudi iz zdom-koroških partizanov (Delo, 10. stva. • New York Times je objavil pismo predstavnikov PEN kluba ZDA, v katerem protestirajo proti obsodbi Mihajla Mi-hajlova in predlagajo, naj bo Tito vsaj toliko dober kot so Sovjeti, ki so dovolil Solženi-cinu, da se je smel izseliti v tujino. Pisci tudi pozivajo vse. ki imajo opravka s knjižno trgovino, naj stavijo kot pogoj večjega sodelovanja s knjižnimi podjetji v Jugoslaviji izpustitev Mihajlova. WE QUOTE SLOVENES The Slovenes, who came from the region north-east of Trieste (a port on the Adriatic Sea) are a new group in southern Alberta. While there were a handful of Slovenian miners in the Crow's Nest Pass before World War II, the majority of the 200 Slovenes in southern Alberta came after World War II. These people left Yugoslavia to preserve their political freedom. After spending some years In displaced persons camps in Europe, they were accepted as non-sponsored Immigrants to Canada. Three hundred Slovenes came as sugar beet workers and railroad workers, although many were white collar and professional people. The group organized a Slovanian club in 1951, but activities ceaced in 1957 after about 100 immigrant had left for Ontario on seek better job opportunities. Among the successful post-war immigrants is Ludvik Pahulje, owner of a construction company in Lethbridge. All the Slovenian immigrants arc Catholics. Howard Palmer, Land of lie Second Choice Lethbridge: The Lethbridge Herald 1972. • Glas koncila, list katoličanov na Hrvatskem, je dosegel z izdajo 2. marca svojo 300to številko. Izhajati je začel 4. oktobra 1962. • Prvostopenjsko ustavno sodišče Zvezne republike Nemčije je odločilo 25. februarja 1975, da je protiustaven nemški zakon o prekinitvi nosečnosti, ker nasprotuje prvemu členu ustave. Ta člen določa, da je nedotakljivo človekovo dostojanstvo, ki ga mora država spoštovati in braniti. Sodišče je poudarilo, da mora zaščititi družba človeško bitje tudi v materinem telesu. Ker ni mogoče ločiti s popolno gotovostjo posameznih obdobij v razvoju zarodka, ni dovoljeno ločevati med življenjem pred rojstvom in po njem. • Stolnica v Mainzu v Zapadni Nemčiji obhaja letos tisočletni-co obstoja. Maja in junija se bodo vrstile razne prireditve v proslavo jubileja. Posebno slovesna bo prireditev na praznik sv. Bonifacija, ki je bil nadškof v Mainzu. Med slavne škofe spada tudi škof Ketteler, eden pionirjev sodobnega katoliškega družbenega nauka, čigar ideje so bile v veliki meri povzete v prvi sodobni socialni okrožnici Leona XIII, Rerum novarum 1891. clouencU OBISK DOMOVINE - PONIŽANJE Ol^VVfl (viw« Bliža sa odletie in stotine ro- ! so prizadeli doma res že t Bliža sa potelje in stotine ro j so prizadeli doma res že tako jakov iz Kanade se odpravljajo j primitivni, da ne vedo, da se na obisk domovine, želimo jim j na takem kraju ne prirejajo ve-prijetnega počitka, lepih doži reiAuuu* —.-inscription rates $4.00 per year: 30*, cop\ Advertising 1 column x 1" $2.80 Published monthly by Slovenian National Federation of Canada 646. Euclid Ave., Toronto 4. Member of C.E.P.F. SLOVENSKA DR2AVA izhaja prvega v mesecu. Letna naročnina znaša: Za ZDA in Kanado 4 $, za Argentino 250 pe-zov, za BraziUjo 60 kruzeirov, za Anglijo 20 Šilingov, za Avstrijo 35 Šilingov, za Avstralijo 2.50 avstr. L., za Italijo in Trst 800 lir, za Francijo 600 frankov. Za podpisane članke odgovarja pisec. Ni nujno, da bi se avtorjeva naziranja morala skladati v celoti z mišljenjem uredništva in izdajatelja. vetij v slovenski prirodi in prijetnih srečanj z sloveskimi ljudmi, od česar bodo irneli tako eni kot arugi lepe spomine. Nedvomno bo večina naših obiskovalcev odšla tudi na gro bove svojih prednikov, da se oddolžijo spominu pokojnih. Na takem kraju se človek poglobi, postane resen in gleda na življenje z nekega resnega, globokega obzorja, ki je nadvse lep in človek v tem. najde neko zadovoljstvo. tUfaftojLO/EA/C/ Toronto • Slovenska šola Marije Pomagaj je sredi maja zaključila šolsko leto in izdala gojencem in gojenkam spričevela. Najboljši so v vseh razredih prejeli nagrade, ki jim jih je omogočil lanski Karavanski odbor pavilijona Ljubljana in članstvo Holiday Gardna. Štirinajst najboljših gojencev in gojenk v petem, t. j. zadnjem razredu, je prejelo spominske diplome. • Telova procesija. Kot že vrsto let tako je tudi letos ob prazniku Svetega Rešnjega telesa bila na Slovenskem letovišču v nedeljo 1. juniaja množična verska manifestacija. Evharistično slovesnost je vodil g. Tone Zr-nec, župnik Marije Pomagaj. • 29. maja j4 imele etnična tiskovna 1 fevtea ' za Ontario svo dyoletiy ¡ojbčjpi zlppir, na katerem jej '.podkl ;oqbor i Obračun svojega dela. Pri volitvah so izvolili, brez opoziciji, predlagano listo, ki ima v sestavu nove, mlajše direktorje. Za predsednika je bil ponovno izvoljen naš u-rednik G. V. Mauko, G. P. Ce-kuta je pa v revizijskem odboru. Chicago • Za "mater leta" je bila od podružnice Slov. Ženske zveze štev. 2 izvoljena priznana kulturna delavka ga. Nežka Gaber. Slov. Ženska Zveza je imela na Križevo zvečar svojo majniško pobožnost s slovensko sveto mašo in petimi lita-nijami Matere božje. Po maši je bila v veliki dvorani večerja kjer so počastili tudi "mater leta". Ge. Nežki Gaber in vsej družini, naše čestitke. • Prvo sveto obhajilo je na prvo majniško nedeljo prejelo 20 otrok. Bilo je lepo farno slavlje. • Poravnajte naročnino. Ni treba pošiljati po pošti, lahko to storile kar pri cerkvi. Oni od zunaj naj plačajo v čeku ali Money Orderju ali naravnost upravi v Torontu, ali pa na našega zastopnika g. Mirko Gera-tič, 1937 W. Cermalc Rd„ Chicago, Il(. 60608. Cleveland • Folklora akupina "Kres" iz Clevelanda je v soboto 12. aprila obiskala Chicago. Nastopili so v veliki farni dvorani, ki je bila tokrat premajhna. Nastopili so s pestrim sporedom slovenskih narodnih plesov različnih pokrajin in v drugen delu prikazali "farno žegnanje" z značilnih slovenkih "štantom" kjer se prodajajo medni srčki, ki jih fantje kupujejo svojim inzvoljenkam. Bil je prisrčen prizor. Imeli so s seboj tudi godbo, ki je spremljala nastopajoče. Pestra skupina, vsi v narodnih nošah je žela popoln uspeh in so nastopajoči bili deležni velikega priznanja. • Romanje v Baragovo deželo pripravlja obnovljena Baragova zveza v Chicagu. Točni datum še ni določen. Doslej se je že prijavilo nad 20 oseb, Romarje bo spremljal poznani baragoslovec g. ing. Jože Gre-gorich, kateri je vsaj pol svojega življenja posvetil raziskovanju Baragovega dela med Indijanci. • šolska razstava farne šole Sv. Štefana je bila v nedeljo 13. aprila. Lepo je uspela. Videli smo, kako naše šolske sestre, ki vodijo to šolo že nad 50 let znajo svoje učence pritegniti, da znajo tudi kaj iz svojega ustvariti. Smo jih lahko hvaležni, saj le katoliške šole znajo držati v šoli disciplino in red kar je javnih šolah, kakor kaže statistika zločinov, popolnoma odpovedalo. Nad 3 miljone škode sa lansko leto napravili vandali na šolskih poslopjih. Več otrok naših novonaseljen-cev je prejelo priznanje (Awards). • Slovenski učenec katoliške šole sv. Vida v Clevelandu Dan Postotnik je že drugič zmagal v pravopisnem tekmovanju ljudskih šol velikega Clevelanda. Letos je dobil čestitke novega elevelandskega škofa Jamesa A. Hickeya, ki je bil, dokler je bil v Rimu, postulator za Baragovo razglasitev za svetnika. Škof Hickey se tudi osebno zanima za priprave za vsakoletni Baragov dan, ki ga bodo letos slavili v Clevelandu • 25. aprila je počastila Mednarodna vzgojna družba kolegijev in univerz Ohia p. Gabrijela J Rusa (University of Dayton) za njegove prispevke mednarodni vzgoji v Ohiju. V Sloveniji pa imamo na žalost nekaj krajev, kjer so bili mnogi naši ljudje mučeni, pobiti in pokopani brez duhovnika, - brez pietete, ki gre vsakemu človeku. Taki so v Sloveniji dobro poznani. Govorimo o Teharjih, škofji Loki, Podu-tikuin Kočevju. V Škofji Loki je grad in prostor okoli njega, kjer so nešteto Slovencev mučili sestradali in končno pobili. Ne glede na to, da so bile to žrtve revolucije in da se mogoče še najde kak posameznik v slovenskem narodu, ki upa vztrajati v tej vnebovpijoči krivici, ko so padali brez pravega sodnega postopka in počivajo danes v neznanih grobovih, vendar večina naroda danes ve za to in tudi že priznava to grozno krivico. Zadnji med takimi je sedaj tudi že bivši slovenski in jugoslovanski, minister Edvard KOCBEK, ki je dovolil v Trs tu objaviti članek češ, da ga krivda, za 12.000 pobitih teži . . . Slovenska Izseljenska matica, režimska organizacija za politično delo in kontrolo med izseljenci, -prireja iz nekega nepoznanega razloga vsako leto piknik za Vse izseljence v Škofji Loki. Ali to delajo nalašč ali pa selice. Toda to ni važno. Važno je, da za svobodne Slovence na takem kraju ni mesta za veselico. Kanadsko Slovensko druš-i tvo za "kulturne" izmenjave I skupaj, z Izseljensko matico pripravljata na tem pikniku v | škofji Loki udeležite v toront-ske skupine in sicer Športnega Kluba in Prekmurskih trubadurjev. Kako je moglo priti do kaj takega, je skoraj nepojmljivo. Ni namreč to pot prvič, da je govora o "tem" pikniku. Nerazumljivo nam je, da bi mogla mladina, ki je preko očetov in mater povezana z temi žrtva mi prijateljsko če ne celo sorodstveno, sodelovati na takem pikniku, igrati tekme, popivati, plesati in poslušati domače predstavnike. Ali je res tista postrežba z nekaj hrenovkami in pivom toliko vredna, da bi .se blatil spomin pobitih na tem kraju Kaj si odgovorni ljudje, posebno od športnega kluba, od tega obetajo, je težko razumeti?! še je čas, da današnja u-prava z predsednikom in še posebej odborniki kluba ki bodo spremljali mladino v domovino, premislijo, ako je potrebno da pride do tako ponižujoče udeležbe? še je čas, da spremenijo program. Hvala Bogu, danes v Sloveniji taka gesta ne pomeni kake nevarnosti. Ne moremo verjeti da je športni klub tako infiltriran od režimskih elementov, od koristnih budal in ravnodušnih članov, da se ne bi našlo nekaj poguma. Ako pa se v tej naši nadi motimo, potem pa upamo, da bo vsaj mladina, ali nekateri posamezniki znali poiskati pot, tako da se ta dan ali dva ne bosta dala izkoristiti za .političrie mahinacije, ki bi bile tako poniževalne za njih in njihove očete! G. Z.' SLOVENSKE ŠTUDIJE V SEVERNI AMERIKI V okviru Slovanske konference srednjega zapada, ki je bilo od L—3. maja 1975 na Cleveland State University v Clevelandu, Ohio, je organizirala Družba za slovenske študije dve konferenci. V petek dopoldne so predavali prof. Bogdan Novak (univerza Toledo) o politiki ZDA do Slovencev v Trstu, prof. Irene Portis Winner (univerza Brown) o raziskovanjih slovenske etnične skupine v mestih ZDA, konkretno v Clevelandu in prof. Rudolf Süsel (Arizona State University) o vidikih slovenske skupnosti v Celevelan-du. Predavanja sta komentirala prof. Jože Paternost (Penn-silvania State University) in Erik Kovačič (Kongresna knjižnica v Washingtonu). Konferenco je vodil prof. Kari Bo-nutti (Cleveland State University). Sobotno konferenco je vodila prof. Carole Rogel (Ohio State University). Predavali so: prof. Rado Lenček {Columbia University) o . Slovencih in Slovanih, prof. Ivan Boh (Ohio State University) o Francetu Vebru in Meinongovi predmetni teoriji ter prof. Stanley Kimball (Southern Illinois University) o slovenskem (literarnem) panslavizmu od Prage do Prage (1948—1885). Opombe k predavanjem sta podala prof. Frederic Snider (Ohio State University) ter Rudolf Čuješ, (St. Francis Xaxier University). Pri tej konferenci je opozoril prof. David Robinson (Ohio State University) na dve kopiji Trubarjevih del, ki jü je odkril v arhivih v Goettingenu. DRAGINJA SILI LJUDI K BOLJ ZDRAVI PREHRANI Švicarski zdravniki so ugotovili, da se je med prvo svetovno vojno splošno zdravstveno stanje prebivalstva izboljšalo. Spremembo so pripisovali pomanjkanju sladkorja in masla. Obširne preiskave tako v ZDA kot tudi v Kanadi so ugotovile, da je večina prebivalstva kljub obilici hrane iz zdravstvenega stališča zelo slabo hranjena in veliko bolezni ima svoj izbor prav preobilici neprave hrane. Sedanja porast cen živil je prisili mnoge družine, da so spremenile nakupovanje in predrano. Ena taka preiskava v Antigonishu je ugotovila naslednje spremembe: Družine so povečale nakup zmlete govedine, rib (razen lososa), cvežega sadja in sveže zelenjave, krompirja, celotnih žitaric, 20/o mleka, sira, jajc, margarine in sokov; omejile pa so nakup govejskih zrezkov, mesa za peko, sadja in zelenjave, v konzervah, praženega krompirja, sladkorčkov, neal-koholne pijače sladkorja, slad-kanih žitaric, sladoleda, masla, in alkoholnih pijač. Povečalo se je tudi število družin, ki zopet pečejo kruh doma. Kot je razvidno iz te preiskave, je finančna stiska očitno bolj prepričljiva kot pa zdravniška mnenja ter nasveti strokovnjakov v prehrani. _ Obe deli sta sicer ohranjeni v drugih knjižnicah, toda za ta dva izvoda očitno nihče ni vedel—vsaj Simonič ju ne navaja med kraji, kjer so bila Trubarjeva dela. V Goettingenu najdeni deli sta: Ta prvi deil tiga novega testamenta (Tuebingen, 1557), ter Artikuli ali dejli te prave stare vere krščanske (Tuebingen, 1562). Knjigi sta del državnega arhiva Nižje Saksonske in sta bili prvotno del vseučiliške knjižnice v Koenigsbergu ter imata še vedno njene kataloške številke. Prof. Robinson je mnenja, da bi bilo dobro, če bi kak Slovenec obiskal ta arhiv, ker je možno, da je tam še več del. 1 Vitasu konference jc ^iln na univerzi razstava, ki jo je organizirala Slovenian National Art Guild/ v soboto zvečer pa je Slovenian Heritage Foundation priredila banket in kulturni večer. # CERKEV V SEDANJEM SVETU, VIII, 11 - 12. Zadnja številka lanskega letnika Cerkve v sedanjem svetu je posvečena uvajanju otrok v evharistijo. Posebni urednik za to gradivo je Albert Metlikovec. Težišče sestavkov stremi za poudarkom, da ne gre le za pripravo otrok na slovesnost prvega obhajila, marveč za temeljito pripravo v celotno krščanstvo in na poudarek važnosti in odgovornosti. ki jo morajo prevzeti predvsem starši otrok. Ostali oddelki revije so delno posvečeni domačim vprašanjem, deloma pa poročajo o idejah in poizkusih drugod, ki bi utegnili biti spobudni tudi za življenje Cerkve v Sloveniji. dreg ' i f; >' £ M V». PROSIMO, PORAVNAJTE NAROČNINO! CE IMATE OBČUTEK, DA SE DOBRE STVARI DOGAJAJO V ONTARIO • Število nepismenih cenijo na 700 milijonov. Zaradi hitrega naraščanja prebivalstva v deželah razvoja kljub večanju šol število nepismenih stalno narašča. Od 400 milijonov šoloobveznih otrok obisku ja šole samo 300 milijonov. • Dežele v razvoju so tako zadolžene industrijskim deželam, da morajo plačevati letno 10 milijard dolarjev za obresti, kar je mnogo več kot celotna pomoč, ki jo dobivajo. • Po zaključku 2. svetovne vojne so začele dobivati dežele v razvoju svojo politično samostojnost. S pridobitvijo članstva v OZN imajo sedaj večino in začenjajo na mednarodnem področju omejevati nekoč prccej neomejeno vodstvo ZDA. Arabske države so sedaj pokazale, da imajo tudi možnost začeti uspešno gibanje za gospodarsko samostojnost (v kolikor jc ta danes sploh še možna, ker živimo v veliki medsebojni odvisnosti). Kot vse kaže, bo kmalu narasla cena tudi drugih surovin kot nafte in tudi podr-žavljanjen tujih podjetij postaja bolj in bolj pogosto. v; ! : m SAMO POČAKAJTE DA VIDITE, KAJ NOVO SRECKANJE DELA ZA VAS Je kot neke vrste /.bujenje. Vednoveč in več posameznikov izmed nas se vključuje. "Basebal" tekmovanje otrok. Hamiltonska filharmonija. Klubi za hitro hojo, ljudski plesi, pouk umetnosti, igra s "kamni" na ledu ("Bonspiels"). Vse to se dogaja široni province in je šele vse v začetku. Sedaj imamo za pomoč še novo minister s tvo. Ministerstvo za kulturo in razvedrilo. Njegovo delo je čisto po preprosto, pomagati, da čimvič dobimo iz življenja. Vzačetku bo povezovalo stvari, ki so že na delu. Kot so Ontarijske poletne tekmke, "Science Centre" in Ontario Heritage Foundation. Potem pa bo pomagalo še novim načrtom. Tn tu ONTARIO LOTTERY CORPORATION. •Harvey McCuttoch, Chairman MKttttU PoUwfc. MttMfling Dwwätor Ontario obstojajo stotine možnosti. Potujoče gledališke skupine. Nova Hockey drsališča. Podpora ženam v umetnosti. Nove knjižnice, v -krajih kjer še ne obstojajo. To zato, ker je del ideje nuditi vsem možnost sodelovanja, kjerkoli mi vsi živimo. Kako lahko mi vse to storimo Hm, obstoja denar od ontarijskega srečkanja ("Ontario Lottery") ki je začela delovati pred tedni. To srečkanje ("Lotterv") bo nudilo več miljonov dolarjev. Vsak dolar, ki_ ea bomo vloži lu v različne programe bodo tam le iz enega razloga. Pomagati vsakemu izmed nas dobiti iz življenja čim več. Tako bo to srečkanje tako, da bomo vsi zadeli na svoj način. MINISTRY OF CULTURE AND RECREATION. Bob Welch, Minister . ...... Mdloolm Rowan, Deputy Minctar JUNIJ 1975 SLOVENSKA DRŽAVA — TORONTO — KANADA POGUM RAZUM (NEKAJ PRIPOMB K ZBIRKI EDVARD KOCBEK - PRIČEVALEC NAŠEGA (ASA) Znana in priznana tržaška slovenska pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula sta pripravila in objavila spominsko zbirko ob sedemdesetletnici Edvarda Kocbeka. Delo ja izšlo marca tega lela pri založbi Zaliv — Kosovelova knjižnica v Trstu. Izdajo so omogočili denarni prispevki širšega kroga prj-morskih slovenskih izobražencev. Večji del zbirke sestavljajo ocene in razlage, ki sta jih napisala urednika zbirke o koc-bekovem Stranu in pogumu (Pahor 1951, 1952, 1964) ter njegovi o Listini in deloma Tova-rliljl (Rebula 1970). V svojih razmišljanjih pisca ne prikrivata občudovanja do slavljenca kot izrednega leposlovca, pa tudi kot nazorskega misleca in medvojnega političnega aktivista^ Vendar sta delno tudi kritična, posebno Rebula, ki se zdi bolj svest problematike Kocbeka kot misleca in politika ki ga prva ljubezen do leposlovne domišljije in izrazne lepote ovira v naporih za spoznavno natančnost in politično učinkovitest. S tega vidika Re-bulova kritika tu in tam zareže v živo (n. pr. na str. 107). Pa to je le del Kocbekove problematike. Tudi med abstraktno logiko nazorskega misleca in življenjsko pragmatiko političnega aktivista ni samodejno sovpadnosti. Moderna slovenska politika je na tem problemu močno trpela od začetka do danes, od Mahniča do Kardelja. (Pomembna izjema je bil dr. Anton Korošec, Kocbekov šentjurski rojak, ki pa mu je zgodovina dvakrat preprečila uspešni zaključek njegove izredne politične spretnosti—novembra 1918, ko se ni mogel pravočasno vrniti iz Švice, in decembra 1940, (ko mu je nenadna smrt onemogočila, da bi mogel, po zgledu Švedske in Turčije, Jugoslavijo ohraniti skozi najhujša leta (1941—43) Hitlerjeve popolne vojaške premoči v Evropi, ko so, za primer napada na Jugoslavijo, nacistični načrti določali neizprosno ger-manizacijo Slovenije od Šentilja do Trsta). V tem slovenskem kontekstu se je Kocbek kot nenadni politični aktivist še posebej moral boriti z dvema v njem osebnostno prepletenima stvarjarlskima težavama: kot pesnikmislec in kot mislecpoli-tik. Doslej v tem boju s samin seboj politično ni uspel. Pahor in Rebula se s to Kocbekovo! voč-kompleksno problematiko in tragiko nista dovolj spoprijela. NENADOMESTJIVI PRIČEVALEC Privlačnost in važnost spominske zbirka sta osredotočeni v njenih petindvajsetih zaključnih straneh, ki vsebujejo neposredno Kocbekove odgovore na dvajset Pahorjevih vprašan o Kocbekovi politični vlogi med vojno in usodi po njej ter o dogodkih in okoliščinah, ki so ju sopogojevali. V teh odgovorih je Kocbek poskušal sprostiti svojo dolgoletno zadržanost glede razvoja, pomena in zatona svoje politične vloge v sodelovanju s partijo in se javno izpovedati kot neke vrste poznejši slovenski Djilas. Vzporednost seveda ni popolna. Različnost ni le v času izpovedi, temveč tudi v vsebini, in bo gotovo tudi v učinkih. Zaradi nazorskih in osebnostnih razlik je Kocbekovo pričevanje deloma globlje od Djilasovega, je pa manj raz-sežno, ker pač Kocbek ni bil zrasel v partiji in ni bil deležen na moči in vplivu partijskega vrha. Bil pa je Kocbek važno navzoč pri nastanku in v začetnem vodstvu OF, ki je bilo vsaj obveščano o pripravah in poteku "osvobodilne borbe". Ker se je od veljavnejših nepartijskih partnerjev v začetni OF menda celo Josip Vidmar zataknil v partiji, je Kocbek ostal edina pomembna nepartijska notranja priča "koalicijske" predigre k popolni partijski oblasti nad Slovenijo. V tem je izreden in nenadomestljiv pomen Kocbekovega pričevanja. Poklicni zgodovinarji bodo morali ugotavljati, v kolikor Kocbekove nove navedbe (ki v tej zbirki niso ne natančno datirane, ne podrobno dokumentirane) presegajo spominopisni pomen. Mene zanima njihov psihološko-politični domet v tem času. Z obeh vidikov je najprej treba ugotoviti, kaj Kocbekovi odgovori poskušajo pojasniti in kaj puščajo ob strani. POMEMBNA PRIČEVANJA Kocbek predvsem pojasnjuje značaj okoliščine in posledice "Dolomitske izjave", s katero sta se Kocbekova in sokolska skupina "odpovedali" samostojni politični organiziranosti v okviru OF. Vendar Kocbek o tem ne pove vsega. Navaja "avtoritativen in alternativen način", s katerim je partija njegovi in sokOlski skupini "predložila izjavo" (str. 129) in pristavlja, "da se je partija pri tem opravilu poslužila nasilja" (str. 130). Nič pa ne izvemo o oblikah in teži tega nasilja, čeprav bi te "podrobnosti" bile važne za presojo pomena podpisov in njih posledic. Najpomembnejše se zdi Kocbekovo pričevanje, da med vojno (in pred noter po njej)? "slovenska partija ni bila suvereno telo niti v formalnem organizacijskem smislu niti po svoji moralni zavesti, saj je bilo njeno vodstvo odgovorno središču zunaj sebe in zunaj slovenske suverenosti, ki jo je tedaj predstavljala Osvobodilna fronta" (str. 132). Kocbek sodi, da se je "slovenska partija obrnila zoper koalicijski značaj Osvobodilne fronte.... (prav) kot nosilk (e) slovenske suverenosti..." in pristavlja, da je partija to storila "z masivno podporo jugoslovanskega zaledja" (ibid). Kot najbolj prizadeti vodilni soudeleženec nam Kocbek pove, da v razdobju usodnih odločitev za bodočnost Slovenije z partijo izravnana OF (z Dolomitsko izjavd) ni bila slovensko suverena, ker je slovensko partijsko vodstvo bilo podrejeno "jugoslovanskemu". Važnosti tega Kocbekovega pričevanja ni mogoče podcenjevati. Napak bi pa bilo tudi, če bi ga precenjevali. Iz Kocbekovega pričevanja namreč ne sledi samo po sebi, da bi razvoj bil nujno drugačen, 'če bi slovenska partija med vojno bila neodvisna v svojih odločitvah. Takratno slovensko partijsko vodstvo je bilo morda še bolj leninistično-stalinistično preže- to kot je bil Tito in bi se zato znalo koalicijskih . partnerjev znebiti tudi iz lastne pobude, če bi poskušali motiti partijske totalitarne načrte. Kocbek sam je -že v Listini povedal, da formalno vodstvo OF ni bilo niti obveščeno o ustroju in načrtih likvidatorske "Varnostno obveščevalne službe"; to prikri-vano orodje boljševiškega nasilja si je od vsega začetka pridržal partijski vrh. Tudi ne vidim, kako bi moglo tako slovensko partijsko vodstvo, četudi bi bilo politično neodvisno, v zaključni fazi vojne bolj uspešno uveljavljati slovenske zahteva na Koroškem in v Trstu — razen, če bi so bilo pravočasno in učinkovito povezalo z organiziranimi slovenskimi nekomunističnimi silami, Za to pa niso manjkali samo psihološki pogoji, temveč tudi miselni in politični, ker je za partijo takrat bila bistvena izključna oblast za izvedbo leninistične revolucije po sovjetskem vzgledu. Narodno politični cilji so le-tej bili podre ¡eni. Pogumna ¡e Kocbekova potrditev množičnega pokola maja 1945 perfidno vrnjenih domobrancev. Kocbek ni sprejel zanikanja tega bratomornega zločina kot so mu ga zatrjevali "predstavniki CK" na posebnem sestanku 4. oktobra 1946. Ko si je sam nabral več neposrednih pričevanj o pokolu, je "sklenil naravnost odstopiti" (str. 148). Tega pa ni storil, ker je prav v času njegovega nameravanega odstopa prišla "nenadna izjava kominterne, ki je postavila .na. kocko obstoj Jugoslavije" (ibid.). V luči te nedvomne nevarnosti z Vzhoda ni težko sprejeti Kocbekovega razloga, zakaj je svoj odstop zadržal. Vprašljivi pa ostajajo Kocbekova celoletna (od poleti 1945 do poleti 1946) neobveščenost o tako množičnem pokolu, nato celi dve leti (od polet- CIRIL ŽEBOT ja 1946 do resolucije komin-forma) do Kocbekove odločitve, da odstopi, in skoraj štiri nadaljna leta, predno je dejansko (in prisiljeno) odstopil. Prvega ne razumen; drugi dve leti je zbiral in tehtal pričevanja o pokolu; a kaj ga je moglo zadrževati skoraj štiri leta po resoluciji kominforma^ Morda je spričo velike zunanje nevarnosti in v zvezi s takratnim partijskih ideološkim pre-levljanjem k "delavskemu samoupravljanju" (1949—51) upal. da bo prišlo do resnejšega poskusa obnoviti "koalicijo"? Tega nam Kocbek ne odkrije. Dokončno odločitev partijskega vodstva (v začetku 1952), da ga prisilijo k odstopu, pa razlaga kot potrdilo resnice o pokolu domobrancev. Tako je ta resnica povzročila Kocbekov politični zaton. Enako kot v primeru Djilasa niti poznejši Ran-kovičev padec (1966) ni mogel Kocbeka politično rehabilitirati. V svoji idealistični poštenosti je Kocbek prišel do zaključka, da množični pokol vrnjenih domobrancev zahteva jasno moralnopolitično popravo. "Predvsem si moramo (nezaslišano usodo domobrancev) vzdigniti iz zanikanja v javno priznanje.... Odgovorni ljudje nam morajo razložiti ... Gre torej za javno priznanje krivde.... velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnjosti". (Str. 150). Ta zaključek implicira toliko na-padano "narodno spravo". Te pa zaradi notranjega političnega pritiska partijsko-vosovske stare garde niti novo politično vodstvo v letih 1968-71 ni zmoglo. Po centralističnem udaru v Karadjordjevem decembra 1971 ponovno vpostavljeni sta-ro-partijski režim se dobro zaveda implikacije Kocbekovega pogoja in zato neprestano udarja po zamisli "narodne sprave". POMANJKLJIVA PRIČEVANJA So še druga važna zgodovinska dejstva in okolnosti, v katerih je Kocbek bil pomembno udeležen, pa jih pušča nepojasnjena tudi v svojih odgovorih na Pahorjeva vprašanja. To mi vsiljuje vprašanje, zakaj se nista s Kocbekom pogovarjala oba urednika zbirke. Morda bi ga Rebula bolj zajetno in vztrajno spraševal prav o teh nepojasnjenih rečeh. Kocbek tako malo pove o "Protiimperialistični fronti", ki io sam označuje kot prehod v OF. Tako mimogrede so jo omenjali tudi na simpoziju ob 25-letnici OF leta 1966. h kateremu Kocbeka niso povabili. O tem sem razmišljal v posebnem poglavju v Sloveniji včeraj, danes in jutri. Kocbek v bistvu ponavlja simpozijsko trditev, da se je "Protiimperia-listična fronta. .. spremenila v Osvobodilno fronto slovenskega naroda" z edinim dostavkom. da so tako "sklenili predstavniki treh skupin, ki so s tem postale temeljne { v OF): Komunistična partija, krščanski socialisti in levi sokoli", a da so to—žal— napravili "brez nekega posebnega akta" (str. 137). Tako tudi po novem Kocbekovem pričevanju sam začetek in osnovni značaj OF ostajata v megli: ni datumov, ne jasnih dogovorov, ne strukturnega ključa, ne drugih značilnosti. V Kocbekovih odgovorih tudi ni stedu o tem, ali so ustanovitelji OF in tisti, ki so se jim na zadetku priključili, sploh mislili na poskus resnega dogovarjanja z (takrat) nesporno večinskimi slovenskimi organizacijami, katerih vodilni predstavniki so že od napada na Jugoslavijo bili pri zaveznikih, ne šele po vpadu v sovjetsko zvezo. Za nepotvorjeno zgodovino bo to zelo važno vpražanje. Ob tem zamolčanem predmetu se mi vsil juje še eno zgodovin-sko-hipotetično in morda tudi zgolj retorično vprašanje: Kaj bi bilo, če Hitler po maščevalni zasedbi Jugoslavije ne bi bil napadel Sovjetsko zveze, temveč bi se bil vrgel na Britanijo? Kaka bi bila usoda "Protiimpe-rialistične fronte"? Kje bi končala partija? Na Pahorjevo začetno vprašanje "Kakšni so bili temeljni nagibi pri ustanavljanju OF?". Kocbek odgovarja, da "si je Osvobodilna fronta postavila za nalogo, da mobilizira slovenske množice za organizirano in oboroženo vstajo in jih s politično prevzgojo pripravi... na demokratično ljudsko revolucijo" (str. 131). V ostanku kratkega odgovora, ki niti ne po skuša pojasniti ključnih pojmov "oborožene vstaje", "politične prevzgoje" in "demokratične ljudske revolucije", se Kocbek samo še zadovolji s spominom, da so "začetno prijateljsko vzdušje (med temeljnimi skupinami v OF) in v njem izrečena medsebojna zagotovila o poštenem zaupanju bila porok", da se bodo te naloge "skladno izvedle" (ibid.). Vsaka od teh zatrjevanjih značilnosti začetne OF je nepar-tijskim partnerjem v OF morala biti vprašljiva že tedaj. Kako so ob znani ideološki, organizacijski in operativni naravi partije mogli ostali dve "temeljni skupini" v OF sebe smatrati za enako veljavna partnerja v OF? Kako so se spričo bistveno večje pomembnosti partije v strukturi in ope-rativi OF ostali dve skupini mogli zanašati, da je "začetno prijateljsko vzdušje" med tremi "temeljnimi skupinami" od strani partije bilo iskreno in trajno? In kako so se ob tako neenakih in prekarnih odnosih v OF njeni nepartijski skupini mogli zadovoljiti z "medsebojnimi zagotovili o poštenem zaupanju" kot "poroku" (sic!), da se bodo dogovorjene naloge OF "skladno izvedle"? Razvoj je te zamujene dvome kmalu potrdil. Današnje ponavljanje takratne romantične vizije o tro-edini OF brez vsaj retrospektivne analize in spozr/mja njene zgodovinske neresničnosti samo potrjuje politično nezadostnost zgolj idealističnih meril, ki so dopuščala taka neiz-polnjiva predvidenja. Tudi, ko nas Kocbek v zvezi z Dolomitsko izjavo obvešča, da je krščansko-socialistična skupina bila "pripravljena (in) sposobna, da se.... odreče svojim trenutnim in posebnim političnim koristim" in pravi, da je "prej ali slej moralo priti v osvobodilnem gibanju, do piramidalne strukture" (str. 130), zopet manjka obrazložitve, kako bi kakršnakoli "piramidalna preureditev OF" mogla obiti partijsko nadvlado. VIZIJA NEURESNIČLJIVE VLOGE Ostaja še vprašanje, kaj je bil tisti odločnilni nagib, ki je v Kocbeku prevladal, se je odločil za sodelovanje s partijo v okviru OF. To ga je z retoričnim dvomom vprašal tudi Pahor: "Edi, po vseh svojih predvojnih izkušnjah... si se jasno zavedal komunističnega pojava. Zakaj si se vkljub temu odločil za sodelovanje z njimi?" Kocbek je v odgovoru na to vprašanje zelo odprt in neposreden, "Vedel sem, da tvegam usodno igro ... da je razlika med nami, spontanimi u-porniki, in med njimi, poklicnimi revolucionarji, prevelika (sic!) . . . Skoraj dva meseca je trajal v meni nevidni boj med mojo osvobodilno ekstazo in med treznim pogledom v prihodnjost ... Na koncu je v meni zmagalo spoznanje, da je treba tako razgibane zgodovine udeležiti se tam, kjer je najbolj vroča in odločujoča . . ." (str. 140). Kot je napisan, ta odgovor naravnost dramatizira uvodoma naz-načeno problematiko Kocbeka, v katerem tudi pri političnih odločitvah pesniški zanos prevlada nad analitičnim ugotavljanjem alternativ in tehtanjem njih dosegljivosti in posledic, Toda Kocbek govori o "spoz-' nanju". "Nekoč pozneje v nočnem razmišljanju . . . sem zagledal zelo razvidno svojo vlogo medija. Osvobodilna fronta je namreč v svojem Izvršnem odboru najbrž res potrebovala človeka . . . razmišljajočega, nezadovoljnega, skoraj nergaš-kega, obenem pa pohlepnega po resnici in navdušenju . . . Komunisti so potrebovali mene, jaz pa sem potreboval nje" (ibid.). Pred tridesetimi leti je to Kocbeka prepričalo kot spoznavno upravičen razlog za njegovo odločitev. Danes ta for- mulacija zveni bolj kot racionalizacija odločitve, ki je že bila nepopravljivo napravljena. Kocbek je "videl" $ebe kot dobronamernega posrednika med partijo in nepartijskimi Slovenci. Ta Kocbekova vizija je njemu verjetno sličila realističnemu pojmovanju politike kot u-metnosti življenjsko možnega v uveljavljanju kolektivnih ciljev. Po tem pojmovanju so politične odločitve praviloma kompromisi med alternativami. Toda - in to je optimistični Kocbek verjetno spregledal - to velja le med ljudmi, ki jih druži vsaj "najmanjši skupni imenovalec" človečanskega etosa, ki omogoča razumski dialog o alternativah in postavlja politične izbire in odločitve na ustavno določeno podlago pluralistično — demokratičnega postopka, poleg tega pa jamči bistvene osebnostne pravice, v prvi vrsti neovirano svobodo izražanja in združevanja za nenasilno sodelovanje. (Pretirava-ni ideološki pojmi politične "levice" in "desnice" niso del tega bistva, temveč le kategorizirajo "alternative", ki so vsebinski predmet razumskih dialogov in demokratičnih odloče-vanj.) Leninistična zasnova komunistične partije in njena (takrat) prevladujoča stalinistična praksa partijskemu vodstvu nista dovoljevali takega političnega ponašanja. Zato v "koaliciji" s takratno partijo Kocbek ni mogel vršiti zamišljene vloge "medija" - razen v manjših zadevah partizanske- "tovariši-je". V svoji odločitvi je Kocbek spregledal, da ga partija ni pojmovala kot soodločujoče-ga "posrednika", temveč si je to on sam idealistično želel. Partija pa je imela svojo VOS. OPUŠČENA RAZLIKOVANJA Omenim naj še, da me v Kocbekovih odgovorih preseneča odsotnost slehernega razlikovanja med položajem (in izgledi) leta 1941 v glavnini Slovenije pod nemško - nacistično zasedbo na eni strani, in razmerami v laško - fasistični "ljubljanski pokrajini" na drugi, in njegovo enako neobrazloženo ponavljanje partijskih propagandnih klišejev o "beli gardi" (iz. agitpropovskega besednjaka rusko - boljševiške revolucije) z dodatno enostransko obsodbo "tako poganskega koraka" (str. 144). Tudi o tem sem razpravljal, kolikor sem mogel, v svoji Sloveniji. Na podrobno zgodovin- sko rekonstrukcijo bo treba pač čakati, dokler ne bo vsem dosegljivo vse potrebno gradivo. Medtem pa moram, v razliki od Kocbeka, iz lastnih doživetij in poznanja prvih treh slovenskih let strahote (1941 -43) zase napraviti dva važna preliminarna zaključka. Prvič, med nacistično zasedeno Slovenijo in fašistično anektirano Ljubljano leta 1941 so bile velike in takrat zelo pomembne razlike v vseh kategorijah narodne stiske in osebnega trpljenja, ki si jih večina od takrat preživelih Slovencev z lahkoto prikiike v spomin. Le—kam bi se bili mogli zateči toliki slovenski begunci in pregnanci iz Štajerske in gorenjske? Kako bi npr. Kocbek partija in levi sokoli poleti 1941 reorganizirali "Protiimperialistično fronto" v OF, če bi Ljubljana takrat delila usodo Maribora v sklopu naglega izvrševanja takratnih nacističnih načrtov za popolno germanizacijo slovenskega ozemlja. Poznejši pojavi odpora pTOti nasilju OF oz. VOS, ki so tucli v Kocbekovih sedanjih pričevanjih pavšalno označeni kot en sam veliki greh in namerno zlo "poganske bele garde", niso bili tako, enostransko preprosti in teološko pogubni, temveč so bili močno izzvani pojavi instikta samoohranitve. Slovenci, ki so zaporedoma občutili nacistično in stalinistično nasilje, nato pa še namerno izzvane (in laško - panične) fašistične represalije, so se končno (poleti 1942) začeli braniti na način, ki je v tistih razmerah bil edini še pri rokah in ki tudi ni bil v osnovnem nasprotju s takrat še veljavnimi določili mednarodnega vojnega prava za zasedena področja, če je že o tem govoril - in morda bi bilo boljše, da b ina to Pahorjevo vprašanje odrekel odgovor - bi moral Kocbek vsaj nakazati zgodovinsko kompleksnost in moralno kompliciranost medvojne bratomorne tragedije, namesto, da je ta težki problem enostavno zanikal s kategorično enostransko obsodbo "poganske bele garde". j POGUM IN STRAH Kako bo Kocbekovo novo pričevanje kot celota vplivalo na slovensko prihodnjost, po vsem tem ne bi vedel povedati. Upam pa, da bo doprineslo k tako nujno potrebnemu "narodno -političnemu prebujenju .novih slovenskih rodov, da tudi ti ne bi za jutrišno Slovenijo ponovili nepotrebnih političnih napak Kocbekovih in mojih sodobnikov v času druge svetove vojne in po njej ter njihovih predhodnikov v prevratu po prvi svetovni vojni in po njej tja do brezglavega političnega razsula aprila 1941. (V razliki od Kocbeka ne vidim, kako bi aprila 1941 po Hitlerjevi odločitvi, da Jugoslavijo maščevalno uniči, kdorkoli mogel preprečiti "sramotni vojni pora/. Jugoslavije" str. 139). Reakcija vladnega in partijskega aparata na Pahor - Re-bulovo zbirko in na Kocbekovo umirjeno in še vedno zadržano pričevanje v njej pa je domovini in svetu ponovno razkrila, kako malo se staro - partijski režim v Jugoslaviji po decembru 1971 razlikuje od drugih preganjalcev svobodne besede v današnjem svetu in kako trhla je njegova osnova med slovenskim ljudstvom. * * * PRIPIS Ker po tolikih izkušnjah moram pričakovati režimsko pre-narejanje vsega, kar napišem v zvezi s Slovenijo ali Jugoslavijo, in ker gre pri Kocbekovem spominskem zborniku za osebe, ki so režimskemu preganjanju in šikanam bolj izpostavljene kot sem jaz, naj zaključim s pripisom, ki bo naročenim pisu-nom vsaj otežil njihov nečedni posel. " "^flP®^ Ko sem lansko (1974) poletje bil v Evropi in sem se ustavil tudi v Trstu, mi je "Udba" (ali kakorkoli se že sedaj imenuje) (Dalje na strani j "gl.OVINSKA PUHAVA — TORONTO ^ KANAgA POGUM IN RAZUM (nadaljevanje s tretje strani.) bila še bolj vsiljivo za petami kot prej'šnja leta. Zato dobro vedo, da nisem imel, nobenih skrivnostnih opravkov. Ko pa sem se vrnil v Washington, so v režimskem časopisju v Ljubljani in Beogradu obnovili staro gonjo proti meni. ; Naj začnem z Beogradom. V inagazinu NIN je njegov politični komentator Vlada Miletič dne 2. februarja v apologetič-nem komentarju o osmih beograjskih "filozofih", v katerem se jezi nad neprijetnimi svetovnimi odmevi na zaostreno preganjanje svobodnega izražanja v Jugoslaviji, te odmeve neumno in neresnično pripisal moji pobudi. "Te dni je v delu zahodnega tiska dejavnost osmih predavateljev filozofske fakultete in vse kar je v zvezi s tem, pogosta tema agencijskih, časopisnih in drugih poročil. A-gencija Reuter je tem pred vsemi . . . Med .prvimi je bil v skrbeh za njihovo usodo v začetku lanske spomladi v New York Tlmesu neki profesor Ciril že-bot. V daljšem pismu, ki ga je časopis objavil na zelo uglednem mestu, je zapel celo pesem o 'vračanju k trdi roki', pesem o osmih profesorjih, pravih 'marksistih', ki jih zdaj preganjajo zato, ker so 'obsodili pomanjkljivosti režima'. Vse bi morda bilo stvar svobodnega prepričanja omenjenega profesorja, če Ciril Zebot, zdaj ameriški državljan, na bi bil emigrant iz Slovenije, ki jc zaradi sodelpvanja z Italijani < napravil 'tolikšne usluge' slovenske-,mu ljudstvu, da,, je pytej^,, kp je med narodno - osvobodilnim lojeni .spoznal, kakšen bo do-koncert izid, pobegnil najprej V deželp svojih fašističnih gosr podarjev, potem pa v ZDA. Tam. je postal strokovnjak, za probleme komunističnega. sv«j-ta - .kot temu pravijo - in jč eden )xmt4- članov redakcije časopisa Problemi komunizma. Kot tak je objavil, tudi knjigo Slovenija včeraj, danes in jutri, v kateri je po tako imenovani 'cestni aferi' razvil teorijo o ustvarjanju možnosti, pod katerimi se bo Slovenija odcepila od Jugoslavije. Že ob objavi te knjige so v naši javnosti objavili podatke, da je časopis Problemi komunizma ena izmed publikacij, ki jo kot svoje propagandno sredstvo financira ameriška obveščevalna agencija ¡CIA". V tem laskaven odstavku je sedem izmišljotin in potvprb. : Poleg NIN - a je Ljubljansko Delo: po inojem lanskem ;obisku v., -Evjropi štirikrat za lase privleklo v svoje kolone moje ime v najrazličnejših zvezah, netočnih ah izmišljenih. Tone Svetina, pisec Ukane, je brez vsake logične zveze uporabil svojo pohvalno recenzijo R. Hriberniko-vih spominkov o Dolomitih v NOB in zapisal: "Današnji mladi ljudje težko razumejo pomen potikanja žebota in njemu podobnih okoli naših (sic!) meja, ker vse premalo poznajo osnov iji zaplet med klerikalizmom in OF (Delo 22. februar 1975. str. 22). Pred tem je v dolgem dopisu "Kako se obrača Chicago Tribune" (Delo, 11. januar 1975, str. 16) režimski propagandist pri ameriških slovenskih titovcih, Ivan Boštjančič, lagal, da je "slovenski separatist dr. Ciril Zebot skozi stolpce Tribune razvijal svojo tezo o neodvisni slovenski državi"; resnica je namreč ta, da v Chicago Tribune nisem nikoli ničesar objavil. Dne 5. februarja pa je tudi Delo v celoti ponatisnilo že omenjeni Miletičev članek v . NIN - u obenem z vsemi nje- j govimi izmišljotinami in po-tvorbami v zvezi z menoj. To novo partijsko jezo nad menoj je prvi objavil nekdanji, Kocbekov študent - somišljenik J • Dr. Franc Walland, prvi slovenski salezijanski inšpektor, je uinrl v 88. letu starosti v mestu Varazze ob Genovskem zalivu. Inšpektor je bil od 1. 1929 do 1936. Začel je izdajati poljudne brošurice pod skupnim naslovom "Knjižice" in jih jc več tudi sam apisal. • ševčenko Scientific Society v Edmontonu je izdala drugi zvezek "Collected Papers on Ukrainian Settlers in Western Canada". Zbirko je uredil dr. Yar Slavutych. Knjiga obsega 20 različnih prispevkov in tudi fotografij. ( , ^ • Kanadski program CONTACT CANADA omogoča spoznavanje mladini Kanade in drugih dežel medsebojno spoznavanje. Sedaj vključuje Španijo, ZDA, Finsko, Francijo, Japonsko, Mehiko, Nizozemsko, Veliko Britanijo, Norveško in Venezuelo. • Srbska pravoslavna občina v Hamiltonu je zgradila v Ha-miltonu novo cerkev, ki je posvečena sv. Miklavžu {Nash Road South). SLOVENSKE KULTURNE DROBTINICE Spet se je nabralo polno kulturnih drobtinic in med njimi nekaj slovenskih biserov, ki res ne smejo neo-paženo mimo nas. Vsaka drobtinica bi zaslužila daljši članek ali celo več člankov in upamo, da se bo v nagih slovenskih listih še našlo dovolj prostora tudi za to. Jože Brejc, pozneje pa njegov najbolj strupeni obreko valeč pod novim imenom Jože Javor-šek, ki je Vidmarjev tajnik na Akademiji. On je v Delu dne 7. decembra 1974 porabil Udbi-ne "podatke" o mojem tržaškem obisku za zlobni napad na "najvažnejšo pičevsko (revija Prostor in čas) postojanko: Trst in njegovo zaledje", pri čeemr je izrecno imenoval Pahorja in Rebulo. Tako - le je skombiniral: "Med najrazličnejšimi krivci (politične neodvisnosti tržaških slovenskih pisateljev) so vsekakor pičevske katakombe, ki so posejane