NaSa razvojna pot Trda jc bila življenjska š(.hi slovenskega, da se točnejc izraiimo, kranjskega predvojnega učiteljstva, ki je bilo, v medsebojnem trenju obeh naših tradicionalnih političnih skupin, vse prepogosto le brezpravno orodje v rokah političnih eksponentov. Tudi moč stanovske organizacije, ki se je bavila z dnevno politiko, odgovarjala na politične napadc in razračunavanja, je bila minimalna. Padale so žrtve. Žalostna življenjska razočaranja so demoralizirala učiteljstvo tako, da sta za marsikaterega učitelja bila v oni dobi hlapcc in učitelj res sinonima. Vse te žalostne in bridke življenjske izkušnje so začele prebujati odvisno, brezoblično in nedinamično slovensko učiteljsko maso ter jo s skupnim naporom organiziranega dela spreminjati in izboljševati v duhovno neodvisni in samostojni del narodne skupnosti, ki se je vedno bolj otresal političnegu jerobstva ter prehajal iz strankarsko poli tične orientacije v izrazito stanovsko zaščitno smer. Deklaracijska doba pred 10 leti, sarajevska deklaracija, zaupanje glavnega vodstva JUU tov. Dimniku, delo slovenskega UčHeljskega pokreta in rezultati zadnje glavne skupščine v Skoplju, vse to so vidni mejniki in pozitivni rezultati na tej poti k na.šeniu najvišjemu idealu: k stanovski neodvisnosti v neposredni službi za interese naroda. brez špekulacijskih posredovanj političnih skupin. Nove razmere zahtevajo od nas novih pogledov na sodobne naloge, novih med.sebojnih odnosov in tudi novih, spopolnienih delovnih metod. Polagoma in za površnega opazovalca skoraj neopazno, se otresaino vseh nam škodljivih, okorelih in anahronističnih tradicij ter prehajamo v vedno vcčje razumevanje sodobnih ljudskih potreb Otresamo se romantičnega rodoljubarstva ter gn nadomestujemo z realnim razumevanjeir živUenja, z zdravim kriticizmom in konstruktivno diskusijo, s tem, kar je že davno pred svctovno vojno takratni univ. prof. MaSaryk priporočal našim visokošolcem kot neobhodno potrebno za pravilno, časovnim potrebam odgovarjajoče, življenjsko udejstvovanje. Polagoma dozoreva v nas spoznanje, da so bo<bncče fraze in patriotsko navdušenje trenutno sicer lahko zelo efektni, da pa le drobno in često skrito konkretno delo na terenu, na stvarnih, aktualnib problemih našega delovnega ljudstva rodi resnične uspehe. Vse to je znak, da smo na pravi poti in da je treba v sedanji delovni smeri tudi vztrajati. Razvojna pot hrvatskega učiteljstva je slična naši. Če se ozremo nazaj na povojne razmcrc med hrvatskim učiteljstvom, bonio tudi v njihovih stanovskih društvih opazili nekoristna osebna nasprotstva v vodstvu ter politično strankarska trenja, ki demoralizirajo njihove vrste ter skoraj popolnoma uničijo vse, kar so predvojni učitelji pod iniciativo in vodstvom zaslužnega Ivana Filipiča ustvarili z velikimi napori. Vendar so hrvatski tovariši svojo krizo že preboleli. Tudi pri njih jc prcporod na pohodu. Stanovska neodvisnost v najtesnejši povezanosti z narodnimi interesi, to je njihovo spoznanje, ki ga poskuša uresničiti hrvatski pokret mlajšega učitel.jstva s svojim pionirskim delom v stanovskih društvih in med narodom. Delo hrvatskih tovarišev žanje priznanje ostalega učiteljstva, kar je dobilo viden izraz v tem, da je njihov idejni vodja tov. Stjepan Kranjčevid prvi podpredsednik JUU. Na vrsti je učiteljstvo iz dunavske banovine. Udeleženci glavne skupščine v Skoplju smo imeli priliko prav temeljito spoznati interese in akcije destruktivne opozicije v dunavski banovini, ki je radi neposrednih stikov z Beogradom, kot središčem sedanjih političnih trenj in nemoralnega prekupčevanja s položaji in mesti, najbolj stanovsko neorientirana in napadalna. Ni to zdrava, očiščujoča opozicija, ki si jo vedno želimo, njo vodijo učiteljskemu stanu tuji in škodljivi interesi, ki se žele nasilno polastiti vodstva JUU ter celotno našo organizacijo zopet zavesti v dnevna politična razračunavanja, v popolno odvisnost in nesamostojnost. Tu prihaja do izraza organizacijsko družbena bolezen, ki jo povzročata nezrelost in demoralizacija, ki smo jo pa slovenski in hrvtaski učitelji najbrže za vedno preboleli. Dasi je položaj učiteljstva v dunavski banovini težak in se tega vsi zavedamo, vendar nas navdaja prepričanje, da bo tudi njih razvojna pot enaka naši in hrvatski. da bodo tudi oni preboleli to krizo ter z vsemi potrebnimi žrtvami prišli do spoznanja, da le politično neodvisno, duhovno samostojno in dinamično razgibano učiteljstvo lahko uspešno ščiti svoje stanovske interese ter dela v resnično korist našega delovnega naroda. P.Š.