(S) ®
Slavistična revija (http://www.srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons. priznanje avtorstva 4.0 international.
385
UDK 811.163.6'367.332:811.161.1'367.332
Mladen Uhlik, Andreja Žele Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
mladen.uhlik@ ff.uni-lj.si andreja.zele@ff.uni-lj.si
PRIMERJALNA ANALIZA DVEH TIPOV STAVČNIH ZGRADB S POVEDKOVIM DOLOČILOM V SLOVENŠČINI IN RUŠČINI
Prispevek se loteva aktualnega in problemskega vprašanja opredelitve povedkovnika in opozarja na različne tipe biti-stavkov. Je poskus analize in sopostavitve stavkov z zloženim povedkom, ki v slovenščini in ruščini označujejo trenutno in aktualno stanje.
Ključne besede: povedkovnik, povedkovo določilo, izražanje doživljavca, slovenščina, ruščina
The article aims to define the predicative by surveying different types of nominal predicates in Slovene. Furthermore, it is an attempt at a contrastive analysis of Russian and Slovene constructions denoting an existing state within a specific temporal and spatial location.
Keywords: predicative, nominal predicate, marking of experiencer, Slovene, Russian
Pri obravnavi stavčnih zgradb, pri katerih je pomenski del povedka samostalnik, pridevnik, prislov, naletimo na vprašanje, ali je beseda v vlogi povedkovega določila tudi samostojna besedna vrsta povedkovnik/predikativ?1
Vlogo povedkovnika kot vsebinskega dela ob biti znotraj povedka imajo navadno samostalniška beseda, pridevniška beseda, prislov, ki so sicer prvotno samostojni stavčni členi, npr. On je mož, On je dober, On je dobro, lahko tudi medmet in členek, npr. To je joj, Oni so oh in sploh, On je še kar / karneki ipd. V nasprotju npr. s pridevnikom ali izpridevniškim prislovom povedkovnik v vlogi povedkovega določila nima svojega osamosvojenega pomenja in se lahko leksikalizira samo z glagolom biti kot besednozvezni leksem.2 Avtorja zagovarjata stališče, da povedkovnik v povedkovem določilu označuje poseben skladenjskopomenski način rabe besed oz. posebno skladenjskopomensko kategorijo - t. i. »kategorijo stanja« (Ščerba 1974 (119283)), ki je stanjska lastnost. Torej lahko izraža le en potencialni skladenjski
1	Povedkovnik je mejni primer v tipologiji besednih vrst tudi v drugih jezikih - v preteklosti in še vedno potekajo razprave z argumenti in protiargumenti o povedkovniku kot o samostojni besedni vrsti ali o povedkovniku kot o skladenjskopomenski kategoriji stanjske lastnosti na »zgolj« stavčnočlenski ravni (Isačenko 1976: 98-115).
2	A. Vidovič Muha (2000, 2015) ta glagolski besednozvezni leksem poimenuje zloženi »glagol« (2000: 38) in »zloženi glagol« (2015: 394) kot vzporedno ustreznico »zloženemu povedku«.
3	Ruski jezikoslovec Lev V. Ščerba je prvi postavil hipotezo, da v ruskem jeziku nastaja nova
0 Uvod
386
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 3, september-oktober
pomen, ki je povedkovniška prisojevalna lastnost bodisi samostalnika, prislova, pridevnika, medmeta.4
Propozicijsko obveznost in potencialno leksemsko osamosvojenost daje leksemski zvezi biti + povedkovnik stavkotvorno prisojevalno razmerje. Ta ista zveza biti + povedkovnik pa zaradi vsebinske neobstojnosti/neprevidljivosti povedkovnika ne more biti slovarski leksem, ampak je lahko le osamosvojena skladenjskopomenska enota, ki je v stavčni povedi zloženi povedek.
Povedkovnik bi omejili na prisojevalno lastnost v povedkovem določilu, povedkovo določilo pa je stavčnočlensko mesto ob glagolu biti ali ob katerem drugem nepolnopomenskem glagolu, npr. postati, zdeti se ipd. Iz zgornjega izhaja, da vsi povedkovniki označujejo vsebine v povedkovem določilu, vsa povedkova določila pa ne moremo enačiti s povedkovniki. Na povedkovniškost kot lastnost je s sintagmo »spremeljiva stanjska lastnost v povedku« opozoril J. Toporišiču (1980: 204).5
Povedkovnik kot skladenjskopomenska stalnica v povedku torej omogoča, da se vse druge polnopomenske besedne vrste v vlogi povedkovega določila lahko skladenjsko prilagodijo povedku. Ta njihova prilagoditev se zgodi tako, da se vse ali pa večina slovničnih kategorij prenese na nepolnopomenski glagol, ki je navadno biti: slovnične kategorije časa, naklona, števila, in tudi zmožnost izražanja osebe nosi nepolnopomenski glagol, ki vzpostavlja predvideno slovnično ujemanje s stavčnim osebkom. Povedkovnik pa teži k čim bolj nevtralno izraženi in tudi z osebkom slovnično neujemalni, vendar osebku prisojani aktualni vsebini, kar se morfološko odraža kot nepregibnost, npr. Janez je dobro.
Nasprotno pa se kategoriji spola in števila ohranjata v besednozveznem povedkovniku npr. Janez je dober (človek), oklepaj označuje možen izpust besede, v nasprotju z Tone je dober strokovnjak, kjer izpust skladenjskopomensko ni upravičen, ker je samostalniška besedna zveza v vlogi povedkovega določila pomensko določnejša.
Sicer pa povedkovnik kot morfološko neopredeljena ubeseditev lastnostnih okoliščin znotraj povedka ne potrebuje niti pomenske niti morfološke razločevalnosti.6 Zato povedkovnik šele v povezavi z biti, torej v sintagmi biti + povedkovnik, dobi tudi zmožnost vezljivosti, ki ga nadalje pomensko opredeljuje, npr. Janez je dober z njim / za njega / s tem orodjem /pri tem opravilu ipd.
Notranja lastnostna okoliščina je torej odvisna od vsakokratnega pomena povedkovniško uporabljene polnopomenske besede in od pomena glagola biti - pogoj
»kategorija stanja«, ubesedena kot zveza biti z imensko besedo, ki se še ni osamosvojila kot besedna vrsta.
4	V vlogi povedkovnika oz. povedkovega določila se v povedno rabo prenaša vsaj en pomen oz. del pomenskih sestavin prvotnih besednih vrst: od pridevnika 'lastnost', od prislova 'način', od samostalnika 'označevanje, poimenovanje, naziv' in v soodvisnosti z biti je za tovrstno prisojano označevanje značilna aktualizirana spremenljivost.
5	J. Toporišiču (1980: 204) se v zvezi z imenovalniško obliko samostalnika pomenljivo zapiše sintagma »povedkovna vloga«. Opozori, da ima samostalnik levo od glagola osebkovo vlogo in desno od njega povedkovno vlogo v Janez je kovač 'Janez bodisi deluje kot kovač, bodisi je samo po poklicu kovač'.
6	To, da je povedkovnik navadno v srednjem spolu ednine in da se ne ujema z osebkom (Orešnik 2015), samo še potrjuje dejstvo, da za povedkovnik morfološke lastnosti niso relevantne, in tudi umanjkanje slovničnih kategorij in posledično morfološke razločevalnosti ga oddaljuje od besednovrstne samostojnosti.
Mladen Uhlik, Andreja Žele: Primerjalna analiza dveh tipov stavčnih zgradb
387
je pomensko oslabljen glagol biti,1 npr. Mraz je bilo, Tema je bilo. Te primere je treba razlikovati primerov tipa Mraz je bil, Tema je bila, kjer je biti v pomenu 'obstajati' in je med mraz ali tema in biti ujemalno prisojevalno razmerje.8
Tudi v zvezi biti + povedkovnik je za tovrstni biti težko trditi, da je vedno pomensko prazen, kajti v obpovedkovniški vlogi je kdaj lahko zamenjan z ustreznim oslabljenim pomenom, npr. 'kazati se kot, zdeti se kot' v On je velik človek, Ste zelo človek trenutka.9
1 Tip povedi z osnovno zgradbo [Snom+Vcop+Snom]
O povedkovniku oz. povedkovnikoškosti udeležencev v povezavi z glagolom biti in njegovo pomenskostjo10 lahko precej povejo biti-stavki s tipično zgradbo [Snom+Vcop+Snom], in sicer t. i. istovetnostne stavčne povedi in pripisovalne oz. prisojevalne stavčne povedi, ki sta v ruskem jezikoslovju označeni kot predloženija toždestva in predloženija harakterizacii po terminologiji Nine D. Arutjunove (Arutjunova, Šiijaev 1983).
Pri istovetnostnih stavčnih povedih glagol biti izraža 'istost' ali 'enakost' dveh samostalniških besednih zvez, tiste v osebku in tiste v povedkovem določilu, ki ohranjata referenčno vrednost in pomensko samostojnost. Posledica tega je, da je med njima možna zamenjava stavčnočlenskih vlog, tj. zamenjava osebka in povedkovega določila:
1)	sln. Ta učitelj je Tone. rušč. ^TOT yHHTe^b - ToHe.
Prav možnost zamenjave obeh udeležencev v stavčnočlenskih vlogah osebka in povedkovega določila in posledično tudi sporočilne perspektive povedi dokazuje, da istostni/enakostni pomen glagola biti onemogoča, da bi udeleženec v povedkovem določilu izgubil pomensko določnost in se tako slovnično-pomensko podredil glagolu
biti:
2)	sln. Tone je ta učitelj. rušč. ToHe - ?tot yHHTe^b.
To dokazuje, da istostni/enakostni pomen glagola biti onemogoča, da bi udeleženec v povedkovem določilu izgubil pomensko določnost in se tako slovnično-
7	Na status povedkovnika vsekakor vpliva in je vplival celotni razvoj glagola biti. To v svojih kontrastivnih razpravah še najbolj eksplicitno potrjuje Isačenko (1976: 99).
8	Na to opozori J. Toporišič (2000: 412).
9	Primer iz korpusa Gigafide, dostop 13. 07. 16.
10	SSKJ znotraj pomožniške rabe glagola biti ločuje tako prisojevalni kot istovetnostni oz. enačajski pomen biti. Uvrščevalno funkcijo glagola biti bi lahko umestili znotraj njegove prisojevalne funkcije, kar lahko potrjujejo primeri Smreka je iglavec / Smreka je drevo z iglicami. To so tudi najpogostejši pomeni glagola biti v t. i. aktivnem slovarju J. D. Apresjana (Apresjan 2014).
388
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 3, september-oktober
pomensko podredil glagolu biti. V istovetnostnih stavčnih povedih torej udeleženec v povedkovem določilu ni povedkovnik s prisojevalno lastnostjo, ker za slednjo velja, da ne more biti vnaprej napovedljiva oz. določena.
Ravno nasprotni primeri pa so pripisovalni oz. prisojevalni biti-stavki, ki so pričakovano enosmerne:
3)	sln. Tone je učitelj. rušč. ToHe - yHHTe^b.
In zato brez možnosti zamenjave:
4)	*Učitelj je Tone. *yHHTe^b - ToHe.
In prav nemožnost zamenjave udeležencev v stavčnočlenskih vlogah poudari stavčno prisojevalno hierarhijo, Tone je učitelj, kjer glagol biti šele v zvezi biti učitelj izraža neko aktualno stanje in lastnost, ki se prisoja osebku. V tem primeru učitelj v povedkovem določilu nima več referenčnih konkretnih lastnosti, temveč pridobi povedkove kategorialne lastnosti kot so čas, naklon in način:
5)	sln. Tone je bolj strokovnjak za geometrijo kot za algebro. rušč. ToHe, CKopee, c^e^HaflHCT b reoMeTpuH, neM b a^re6pe.
V zgledu 5 je sintagma bolj strokovnjak za prisojana lastnost, ki je značilnost povedkovnika. Ta sintagma ne more biti vnaprej pomensko določena, zato je neobstojna kot slovarska leksikalna enota.
Sicer pa v slovenščini samostalniki v povedkovniku oz. povedkovniški samostalniki v prisojevalni vlogi skupaj z biti pridobijo pomen zlasti aktualne neobstojne lastnosti, ki se sicer ali ustali ali pa ostane trenutna oz. priložnostna:
6)	sln. On je že več let učitelj za algebro. (aktualna ustaljena lastnost) rušč. Oh y®e MHoro neT yHHTe^b a^re6pM.
7)	sln. Tone je danes spet »učitelj« in nam pridiga. (aktualna trenutna/ priložnostna lastnost)
rušč. ToHe cerogHH CHOBa «yHHTe^b» h HHTaeT HaM neKUHH.
8)	sln. Tone je bolj učitelj, kakor policaj. (aktualna ustaljena oz. že tipična lastnost)
rušč. ToHe, CKopee, yHHTe^b, neM no^H^HCKHH.
Mladen Uhlik, Andreja Žele: Primerjalna analiza dveh tipov stavčnih zgradb
389
Za povedkovniško rabo je tipično, da daje samostalnikom preneseni oz. metaforični pomen, v slovenskem jezikoslovju t. i. metaforični povedkovnik,11 npr. Narava je naš najboljši učitelj. Že ustaljenost določene povedkovniške lastnosti samostalnika pa je odvisna tudi od siceršnjih skladenjskopomenskih zmožnosti slednjega.
2 Tip povedi z osnovno zgradbo [S nom+S acc/S dat+V cop]
V nadaljevanju poskušamo opisati tip biti-stavka s stavčnim vzorcem: S nom+S acc/S dat+V cop - Strah me je. Dolgčas mi je.
Pomembna skladenjska značilnost teh stavčnih zgradb v slovenščini je, da se uporabljajo v brezosebkovih stavčnih povedih, kar pomeni, da se glagol biti pojavlja v 3. os. srednjega spola sedanjika, prihodnjika ali preteklika. Prav pri pretekliku se najbolj nazorno kaže odsotnost prisojevalnega ujemanja med osebkom in povedkom, kar je značilnost brezosebkovih stavkov:
9)	sln. Strah ( A) me ( -) je bil-o ( ).
'	vm. sp. edn '	vtož/ J	vsr. sp/
rušč. MHe ( ) 6bmo CTpamHO.
*Strah me je bil.12
V	slovenščini se v tovrstnih zgradbah pojavlja omejena skupina samostalnikov (strah, groza, sram, dolgčas, škoda, mraz), ki se v nasprotju s prvim tipom povedi (Tone je učitelj) ne uporabljajo v poimenovalni vlogi. Ta skupina povedkovniških samostalnikov je v zvezi z biti pomensko blizu glagolom, kar še dodatno potrjuje njihova pogosta prehodnost v povedkovem določilu, npr. Sram ga je svojih dejanj (gl. naprej).
Skupaj s pomensko oslabljenim glagolom biti najpogosteje označujejo trenutno aktualno stanje oz. stanjsko lastnost (Strah me je, Sram me je)13 ali vrednotenje stanja oz. lastnosti (Škoda mi je), kar se izraža z ustaljenimi stavčnimi zgradbami.
V	nadaljevanju opozarjamo na dva podtipa teh zgradb.
2.1 Prvi podtip ponazarjajo slovenski zgledi z ruskimi ustreznicami:
10)	sln. Strah me (tož) je.
rušč. MHe ( .) CTpamHO.
11	V svoji monografiji sintagmo »metaforični povedkovnik« uporablja A. Vidovič Muha (2000: 148) in sicer (tudi) v ugotovitvi: »Metaforični povedkovnik je seveda jezikovnosistemsko omejen na glagolsko funkcijo, formalno pa na mesto za vezjo in pomeni pravzaprav šele prehod k popolni leksikalizaciji metaforičnega pomena, [.. .v smislu] npr. Odločajo volkovi«. Ta ugotovitev je pospremljena s pomenljivo opombo: »Povedkova vloga je že po definiciji aktualizacija sporočila z vidika časa, naklona - modalizacije, in načina - možnosti členitve besedila po aktualnosti.«
12	V hrvaščini in srbščini se v podobnih primerih pojavljajo skladenjske dvojnice: hrv. Bil-a mi je muka (z ujemalno obliko) in hrv. Bil-o mi je muka (brezosebkovni stavek).
13	Poleg še drugih možnih stavčnopovednih uresničitev tipa Skrbi ga za otroka ali V skrbeh je za otroka.
390
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 3, september-oktober
11)	sln. Groza me (tož) je. rušč. MHe ( ) ®yrao.
12)	sln. Sram me (tož) je. rušč. MHe (daj) cragHO.
Primerjava pokaže naslednje razlike:
a)	v slovenščini se vedno izraža vez biti, medtem ko je za ruščino značilno opuščanje nezaznamovane rabe glagola 6umb v sedanjiku povednega naklona;
b)	v slovenščini psihično ali fiziološko stanje, v katerem se je znašel t. i. smiselni/ logični osebek (doživljavec), označujejo povedkovniški samostalniki (strah, groza, sram), v ruščini pa povedkovniški prislovi (cmpamno, mymKo, cmudno)}A Tako ruske kot slovenske osnovne uresničitve zgradb izražajo trenutno aktualno stanje, ki se dogaja v določenem časovnem izseku;15
c)	pri zgledih (10), (11) in (12) se tako v slovenščini, kot v drugih južnoslovanskih jezikih (bolgarščini,16 hrvaščini,17 srbščini) doživljavec18 izraža v tožilniku. V ruščini se isti udeleženec, kot je razvidno iz primerov, izraža z dajalnikom.
Ni naključje, da v slovenščini vloga doživljavca združuje sklonska pomena tožilnika in dajalnika (s prevlado enkrat enega, enkrat drugega), npr. Groza me je nasproti Hudo mi je, saj se ta dva sklona povezujeta tako z nosilcem kot prejemnikom aktualnega lastnostnega stanja.
V	obeh jezikih (slovenščini in ruščini) se doživljavec najpogosteje izraža z osebnimi zaimki (v sln. z naglasnimi oblikami Mene/tebe/njega je strah in z naslonskimi oblikami Strah me/te/ga je; v rušč., ki ne pozna razlike med naglasnimi in naslonskimi oblikami, pa z zaimki MHe/Te6e/eMy crpamHo) ali s samostalniškimi poimenovanji, ki se nanašajo na živo (sln. Janez-a/študent-a je groza/strah/sram; rus. HBaH-y/ crygeHT-y ®yTKo/cTpamHo/cTbigHo).
V	obeh jezikih je pomen stavčnih zgradb sln. Strah me je, rušč. Mne cmpamno mogoče izraziti s samopovratnimi glagoli, ki tudi sicer ne poznajo nepovratnih ustreznic (refleksiva tantum):
13)	sln. Strah me je. = sln. Bojim se.
rušč. 3 6orocb.
14	Sintagma predikativni/povedkovniški prislov, v smislu prislov v predikativni vlogi, se v ruskem jezikoslovju uporablja za skupino izpridevniških prislovov v predikativni vlogi oz. ob izraženem ali neizraženem glagolu EBITB. V ruski akademski slovnici je navedeno, da tovrstne zgradbe najpogosteje izražajo časovno omejeno stanje, oceno ali naravne pojave (Švedova idr. 1980: 703).
15	O tem gl. Bulygina 1982, Cimmerling 2010.
16	O tovrstnih zgradbah v bolgarščini glej Maslov 1981: 290; Ivanova, Gradinarova 2015: 157, 180. Maslov besedi CTpax in cpaM v zgradbah bolg. CmpaxMe e, CpaMMe e opisuje kot »neglagolska predikativa« (1981: 290), Ivanova in Gradinarova isti besedi opredelita kot »predikativno rabljena samostalnika« (2015: 157).
17	O tovrstnih zgradbah v hrvaščini, srbščini in bosanščini glej Maretič 1963: 422.; Pranjkovič 1993: 29-30; Palič 2010: 216. Naj omenimo, da omenjeni avtorji besede strah, groza in sram v obravnavanih zgradbah opredelijo kot »prislove« (Maretič, Palič) ali »adverbializirane samostalnike« (Pranjkovič).
18	Pod doživljavcem razumemo udeležensko vlogo, ki označuje človeškega nosilca duševnega stanja.
Mladen Uhlik, Andreja Žele: Primerjalna analiza dveh tipov stavčnih zgradb	391
14)	sln. Groza me je. = sln. Zelo se bojim. rušč. — oneHb 6orocb.
15)	sln. Sram me je. = sln. Sramujem se. rušč. — CTecHarocb.19
Pri zgledih 13, 14 in 15 ne moremo trditi, da gre za popolno sopomenskost, saj imajo zgradbe s povedkovniškimi samostalniki ožji pomen - uporabljajo se samo za označevanje aktualnega stanja v konkretni situaciji. Stavki s povratnimi glagoli pa se zaradi širšega potencialnega pomena redko lahko uporabljajo samostojno, prehodnost z rodilniškim predmetom pa lahko odpira tako trenutno aktualno kot tudi trajajoče in ponavljajoče stanje:
16)	sln. Strah me je. (trenutno aktualno stanje in samostojno)
17)	sln. Bojim se teme. (trenutno aktualno ali ponavljajoče in trajajoče prehodno stanje)
Oglejmo si, kakšne so sintagmatske možnosti obravnavanih stavčnih zgradb v slovenščini in ruščini oz. katera vezljivostna mesta te zgradbe odpirajo.
Udeleženska vloga doživljavca predvideva tudi udeležensko vlogo pobudnika -tistega, ki je povzročil stanje v katerem se je znašel doživljavec.
Pobudnik strahu/srama ali groze, je lahko impliciten in razviden šele iz situacijskega konteksta:
18)	slov. Noč. Nikogar ni. Strah/ groza me je + x pobudnik. rušč. Honb. Hhkoto HeT. MHe CTpamHO + x , , ,
A	pobudnik.
Slovenske stavčne povedi poznajo možnost izražanja pobudnika v ablativnem rodilniku, ki je odgovor npr. na vpašanje »Česa te je strah?/ Česa te je sram?« Pri ruskih stavkih je ta možnost omejena, zato tovrstne slovenske stavke pogosto prevajamo v ruščino z ustreznimi povratnimi glagoli.
19)	sln. Janeza je strah psa.
rušč. —He3 6ohtc3 CBoen co6aKH (= Janez se boji psa). *—He3y CTpamHO co6aKH.
Slovensko zgradbo S tož + V cop + sram + S rod lahko v ruščino prevedemo na dva načina, in sicer s predložno zvezo s tožilnikom (20a) ali s povratnim glagolom in rodilnikom (20b).
20)	sln. Janeza je sram staršev.
20a)	rušč. HBaHy CTbigHO 3a pogmegen.
20b)	rušč. HBaH CTbigHTca pogmegen.
19 Sicer se glagol CTecTHSTt pojavlja tudi v nepovratni obliki.
392
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 3, september-oktober
Tako slovenska skladenjska zveza biti sram koga kot ruska skladenjska zveza s predikativnim prislovom (KOMy cragHO) poznata tudi možnost vezljivosti s človeškim udeležencem, pred katerim smiselni/logični osebek občuti sram:
21)	sln. Janeza je sram pred starši.
rušč. HBaHy cragHO nepeg pogHTe^HMH.
Pobudnika, ki sproža stanje, lahko v obeh jezikih izrazimo z zaimkom in nedoločniškim pastavkom (v tem primeru zaimek me označuje tako doživljavca predikativne sintagme kot tudi neizraženega osebka - pobudnika nedoločniškega pastavka):
22)	sln. Sram me je priznati.
rušč. MHe cragHO npH3HaTtCH.
23)	sln. Strah me je odpreti pismo.
rušč. MHe ctpamho otkpbitb nnctMO.
Oba jezika poznata možnost izražanja pobudnika s stavčnim dopolnilom oz. predmetnim odvisnikom, ki ga v slovenščini uvaja veznik »da«, v ruščini pa veznik »HTO«.
24)	sln. Strah me je, da bom zamudil.
rušč. MHe CTpamHO, hto h ono3garo.
25)	sln. Sram me je, da živim v tem mestu.
rušč. MHe cragHO, hto h ^HBy b ^TOM ropoge.
Slovenske in ruske predikativne sintagme se lahko vežejo tudi z vzročnimi odvisniki, ki odgovarjajo na vprašanje sln. Zakaj me je strah/sram?, rušč. noneMy MHe cmpamno / cmudno?:
26)	sln. Strah/Sram me je, ker nimam denarja.
rušč. MHe CTpamHO/ cragHO, n0T0My hto y MeHH HeT
geHer.20
2.2 Drugi podtip slovenskih predikativnih imenskih zvez se nanaša na primere, ko se v povedkovem določilu uporabljajo samostalniki dolgčas, mraz in škoda. Zgledi s slovenskimi samostalniki v predikativni rabi bodo sopostavljeni z ruskimi ustreznimi zgradbami.
20 V zvezi z rabo omenjenih veznikov po konstrukcijah Strah me je, Sram me je, omenimo opazko prof. J. Orešnika, ki opozarja, da se v pogovorni rabi v predmetnem pomenu včasih namesto »da« uporablja »ker«. Na vprašanje Česa ga je sram? bi potemakem knjižno odgovorili Da živi v mestu in neknjižno Ker živi v mestu (iz ustnega posveta s prof. J. Orešnikom).
Mladen Uhlik, Andreja Žele: Primerjalna analiza dveh tipov stavčnih zgradb
393
27)	sln. Dolgčas mi (dat) je. rušč. MHe (dat.) CKynHO.
28)	sln. Mraz mi (dat) je. rušč. MHe (dat) x0TOgH0.
29)	sln. Škoda mi (dat) je denarja. rušč. MHe (dat) ®amo geHer.
Sopostavitev slovenskih in ruskih zgradb razkriva dve razliki, ki smo jih že omenili pri prvem podtipu: za ruščino značilno opuščanje glagola biti v sedanjiku in razliko med slovenskimi predikativnimi samostalniki in ruskimi predikativnimi prislovi.
Ostane vprašanje, kako se ta podtip razlikuje od prvega podtipa (sln. Strah/Sram me je). Zgledi jasno kažejo, da se npr. v Dolgčas/Mraz/Škoda mi je doživljavec v slovenščini izraža z dajalniško obliko osebnega zaimka ali samostalniških imen, in nikoli ne s tožilnikom kot v prvem podtipu.
Glede pomena pa zgradbi Dolgčas/Mraz mi je označujeta aktualno stanje govorečega ali tistega, ki je predmet govora, in sta glede te lastnosti podobni s tožilniškimi konstrukcijami Strah/Sram me je. Posebnost zgradbe Škoda mi je koga/ česa je, da izraža vrednotenje ali odnos do predmeta ali drugega udeleženca.21
Zgradbi Dolgčas mi je pomensko ustreza zgradba s povratnim glagolom in prav slednji omogoča, da imajo tovrstne stavčne povedi s povratnim glagolom vrednost trajnejšega stanja:22
30)	sln. Dolgčas mi je = sln. Dolgočasim se.
rušč. MHe CKyHHO. = — CKynaro.
Povedkovna zgradba »Mraz mi/ti/mu/ji je« lahko ima tudi zgradbeno brezosebkovo različico, pri kateri se doživljavec pojavlja v tožilniku:
31)	sln. Mraz mi (dat) je a sln. Zebe me (tož).
rušč. MHe (dat) xo^o^ho.
Treba je opozoriti, da stavčne povedi tipa Mraz mi je in Dolgčas mi je sodita med enovezljive, kar pomeni, da je edino vezljivostno mesto namenjeno za izražanje doživljavca v dajalniku.
Obe omogočata vezljivostno razširitev, npr. Dolgčas mi je, s predložno zvezo po kom (redkeje po čem), ki spremeni pomen, tj. namesto pasivnega stanja dolgčasa se izrazi čustveno aktivno razmerje do koga:
21	Škoda mi je je pomensko blizu zgradbi Žal mi je samo takrat, ko se uporabljata s predmetom. Npr. Škoda mi je/ Žal mi je KOGA/ČESA.
22	Lahko pripomnimo, da pri teh primerih velja načelo razmerne asimetrije. Dolgčas mi je lahko vedno nadomestimo z Dolgočasim se, medtem ko Dolgočasim se v smislu trajnega stanja ne moremo nadomestiti z Dolgčas mi je. Na podobno razmerje smo opozorili pri odnosu med zgradbo Strah me je in povratnim glagolom Bojim se.
394
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 3, september-oktober
32)	sln. Dolgčas mi je po tebi = sln. Pogrešam te. rušč. 3 CKynaro no Te6e.
Enovezljiva stavčna poved Mraz mi je lahko prehaja v dvovezljivo v primeru:
33)	sln. Mraz mi je po nogah/ v noge.
Pri tej zgradbi isti udeleženec lahko nastopi v dveh vlogah: doživljavca (mi) in okoliščin (po nogah / v noge), ki označuje del telesa udeleženca.
V	ruščini bi to stavčno poved prevedli z zgradbo:
34)	rušč. y MeHa Mep3HyT pyKH/Horn.
Sopostavitev ruske in slovenske povedi kaže, da v ruskem primeru prihaja do zamenjave sporočilne perspektive: vlogo nosilca procesa prevzame del telesa (noge, roke, ipd.), smiselni osebek (doživljavec) pa dobi vlogo okoliščin procesa (y MeHa).
Posebnost je tudi ta, da tako v slovenščini (Roke me zebejo) kot v ruščini (y Mem Mep3Hym pyKuMo^u) del telesa lahko prevzame tudi vlogo formalnega slovničnega osebka in s tem vzpostavi prisojevalno razmerje.
Obe zgradbi, Dolgčas mi je in Mraz mi je, se v nasprotju s tožilniškim podtipom ne vežeta s predmetnimi odvisniki. Če se že uporabljata s stavki, ki jih uvaja veznik »da«, ima odvisnik posledični pomen:
35)	sln. Dolgčas mi je, da ne vem, kaj bi.
= sln. Dolgčas mi je, zato ne vem, kaj bi. rušč. CKyHHO, hto npaMO He 3Haro, neM 3aHaTbca.
36)	sln. Mraz mi je, da ne vem, kam bi se dal.
= sln. Mraz mi je, zato ne vem, kam bi se dal.
rušč. (MHe) TaK	hto npaMO He 3Haro, Kyga
geTbca/geBaTbca.
Kakor je bilo že omenjeno, je poseben primer zgradba Škoda mi je česa/koga, ki se ponavadi ne uporablja brez izraženega predmeta vrednotenja. Po svojih sintagmatiskih lastnosti tako slovenska stavčna zgradba kot njena ruska ustreznica (Mne wanm) kažeta nekaj skupnih lastnosti s tožilniškimi zgradbami prvega podtipa.
V	teh primerih se predmet vrednotenja tako v slovenščini kot ruščini lahko izraža v rodilniku:
37)	sln. Škoda mi je denarja, časa. rušč. MHe ®amo geHer, BpeMeHH.
ali z nedoločniškim pastavkom:
Mladen Uhlik, Andreja Žele: Primerjalna analiza dveh tipov stavčnih zgradb
395
38)	sln. Škoda mi je izgubljati besede.23 rušč. MHe ®amo TpamTb cgoBa.
Ta zgradba v nasprotju z Dolgčas mi je in Mraz mi je pozna možnost izražanja predmeta vrednotenja s pomočjo stavčnega dopolnila oz. predmetnega odvisnika:
39)	sln. Škoda mi je, da ne moreš priti24.
rušč. MHe ®amo, hto tm He MO»emi npnHTH.
Vse omenjene stavčne povedi z doživljavcem, izraženim z dajalniško obliko, se lahko v ruščini in slovenščini uporabljajo s stavčnimi dopolnili, ki izražajo okoliščine (najpogosteje vzroka in časa):
40)	sln. Dolgčas mi je, ker/ko sem sam doma.
rušč. MHe CKyHHO, noTOMy/Korga hto a oguH goMa.
41)	sln. Mraz mi je, ko / ker hodim brez srajce.
rušč. MHe xogogm, Korga / n0T0My hto a xo®y 6e3 py6amKH.
Med dajalniškim in tožilniškim podtipom se v slovenščini pojavlja še ena razlika, povezana z možnostjo izražanja doživljavca. Pri drugem podtipu se v primerih s povedkovniškimi samostalniki (dolgčas, mraz, škoda) in dajalniškim doživljavcem, ki je prejemnik in nosilec stanja hkrati (Pres fl N), pojavlja izbira med dvema tipoma, ki imata različna pomena:
42)	sln. Dolgčas mi je - pomeni, da se izraža stanje doživljavca, ki je izražen v dajalniku;
43)	sln. Dolgčas je - konstrukcije z implicitno izraženim doživljavcem lahko pomenijo, da se izraža stanje govorca, ali da ta posplošuje svojo izkušnjo (Na Madžarskem je dolgčas).
Tovrstne možnosti izbire ni pri zgradbah z doživljavcem, izraženim v tožilniku (*Strah je, *Sram je, *Groza je), ki vedno izražajo aktualno stanje govorca in se ne morejo nanašati na posplošeno izkušnjo (*Na Madžarskem je strah).
V ruščini se predikativni prislovi lahko uporabljajo brez doživljavca in tvorijo enodelne stavke z opuščenim doživljavcem.
44)	sln. Dolgčas je.
rušč. CKyHHO.
23	V slovenščini so pogovorni tudi primeri z izpustom, npr. Škoda je besed ali celo Škoda besed.
24	V slovenščini je možen tudi izpust doživljavca v smislu Škoda je, da ne moreš priti, uporabljena pa je lahko tudi različica Škoda se mi zdi, da ne moreš priti.
396
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 3, september-oktober
45)	rušč. CrpamHO.
*Strah je.
To nakazuje možnost, da so se samostalniki strah, sram, mraz, dolgčas v predikativnih zgradbah res oddaljili od samostalniške paradigme,25 in hkrati lahko združujejo tako proces kot nosilca procesa (dajalniškega doživljavca), torej čas in prostor, v enobesedni sintagmi. Sicer pa našteti slovenski samostalniki v drugih stavčnih tipih ohranjajo svoj besednovrstni značaj in se po tem razlikujejo od ruskih besed, prvotnih samostalnikov, kot so nopa (sln. Napočilje čas), He^ocy^ (pomanjkanje časa -> rušč. Mne He^ocy^ = sln. Nimam kdaj), ki se uporabljajo izključno ob vezi 6bimb v predikativnih stavkih.
Našteti slovenski samostalniki se lahko uporabljajo s prilastki (zgled 46) in nastopajo v vlogi drugih stavčnih členov (zgledi 47-51):
46)	sln. Je hud mraz.
rušč. CnnbHMH Mopo3/ OneHb xonogHO.
Slovenski samostalniki se pojavljajo tudi v osebnih stavkih, kjer opravljajo vlogo osebka povzročitelja:
47)	sln. Strah ga je zgrabil.
	rušč. Hm OBnagen CTpax/ EMy CTano CTpamHO
48)	sln. Mraz je pritisnil.
	rušč. Mopo3 Kpernag.
49)	sln. Dolgčas ga je ubijal.
	rušč. CKyKa ero y6nBana.
Poleg tega lahko omenjeni slovenski samostalniki nastopajo v vlogi predmeta prehodnih glagolov:
50)	sln. Občutil je grozo.
rušč. Oh noHyBCTOBag y®ac.
51)	sln. Sovraži dolgčas. rušč. Oh HeHaBHgnT CKyKy.
Po ohranjanju samostalniškega značaja se slovenski samostalniki strah, mraz in dolgčas razlikujejo od besede žal,26 prvotnega samostalnika, ki je izgubil vse oblikoslovne in skladenjske značilnosti samostalnika in se uporablja zgolj v povedkovniški/predikativni funkciji.
25	J. Toporišič v Slovenski slovnici (Toporišič 2000: 412) ne uporablja termina predikativni/ povedkovniški samostalniki in lekseme škoda, mraz, groza, dolgčas uvršča med povedkovnike.
26	Prim. Snoj 2016: 886.
Mladen Uhlik, Andreja Žele: Primerjalna analiza dveh tipov stavčnih zgradb
397
Kljub temu pri omenjenih samostalnikih ne moremo zanikati, da v brezosebkovih zgradbah z vezjo prihaja do posebne rabe. V obravnavanih primerih prihaja do izgube pomena predmetnosti oz. samostalniških kategorialnih lastnosti (Isačenko 2003 (1956): 47), saj ti samostalniki ne poimenujejo predmetov, temveč označujejo aktualno stanje.
Obravnavani samostalniki v zgradbah z izraženim doživljavcem dopuščajo tudi stopnjevanje, vendar ne s prilastkom hud (zgled 52), temveč z lastnostnim prislovom mere zelo, ki se sicer uporablja kot obpridevniško ali obprislovno določilo mere (53, 54, 54):
52)	*Hud mraz mi je. *Hud strah me je.
53)	sln. Zelo me je strah. rušč. MHe oneHb crpamHO.
54)	sln. Zelo mi je dolgčas. rušč. MHe oneHb CKyHHO.
55)	sln. Zelo mi je mraz. rušč. MHe oneHb
4 Zaključek
V	prispevku avtorja predlagata opredelitev povedkovnika, ki se omejuje na primere, kjer imajo zveze biti + povedkovniška beseda prisojevalni oz. pripisovalni pomen; v zvezi z biti se povedkovnik potrjuje kot obvezna propozicijska skladenjskopomenska enota.
Povedkovnik je torej skladenjskopomenski način rabe predmetnopomenskih besednih vrst (prislovov, pridevnikov, samostalnikov, členkov). Slovarsko ne gre za posebne lekseme, temveč za en pomen v pomenju leksema.
Znotraj stavčnopovedne zgradbe [Snom+Vcop+Snom] pri istovetnostnih stavčnih povedih glagol biti izraža 'istost' ali 'enakost' dveh samostalniških besednih zvez, ki tako v osebku kot v povedkovem določilu ohranjata referenčno vrednost in pomensko samostojnost. Nasprotno pa prav nemožnost zamenjave udeležencev v omenjenih stavčnočlenskih vlogah poudari stavčno prisojevalno hierarhijo, ki izraža aktualno stanje in lastnost, ki se prisoja osebku. V primerih prisojevalnega razmerja pa predmetnopomenska beseda v povedkovem določilu nima več referenčnih konkretnih lastnosti, temveč pridobi povedkove kategorialne lastnosti.
V	drugem delu prispevka se avtorja osredotočata na predstavitev slovenskih stavčnih povedi z osnovno zgradbo [S nom+S acc/S dat+V cop], v katerih v povedkovniški rabi nastopajo samostalniki strah, sram, groza, mraz, dolgčas, škoda. Posebnosti slovenskih stavčnih povedi (Strah me je, Sram me je, Dolgčas mi je, Mraz mi je) se nazorno kažejo pri sopostavitvi z ruskimi ustreznicami, ki ravno tako v minimalnih uresničitvah označujejo aktualno in trenutno stanje.
V	ruskih zgradbah (MHe xonodrn, MHe cmpamHo, MHe cmudHo) v povezavi z biti nastopajo povedkovniški prislovi, v slovenskih pa povedkovniški samostalniki.
398
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 3, september-oktober
Slovenski samostalniki, kot so strah, dolgčas in mraz, lahko nastopajo tudi v drugih stavčnih tipih, kar kaže na to, da ohranjajo samostalniške kategorialne lastnosti.
Pri sopostavitvi vezljivostnih značilnosti povedkovnih sintagem avtorja opozarjata na razliko pri izražanju doživljavca: v slovenskih zgradbah se ta udeleženec lahko izraža tako z dajalnikom (Dolgčas mi je) kot tudi s tožilnikom (Strah me je), v ruščini pa samo z dajalnikom (Mm cKynno, Mne cmparnno). Možnost izražanja doživljavca v tožilniku je ob samostalnikih kot so strah, sram in groza značilna za južnoslovanske jezike (bolgarščino, bosanščino, hrvaščino, makedonščino, slovenščino in srbščino). Na slovenskih zgledih je pokazano, da se tip stavčnih povedi s tožilniškim doživljavcem, po nekaterih značilnostih razlikuje od povedi s povedkovniškimi samostalniki (dolgčas in mraz) z dajalniškim doživljavcem.
Stavčne povedi z tožilniškim doživljavcem niso možne brez izražanja smiselnega osebka (*Strah je, *Sram je), v primeru z dajalniškim doživljavcem pa poznamo vzporedne stavčne povedi (Dolgčas mi je, Dolgčasje; Mne cKynno, Cxynno). Slovenske stavčne povedi s tožilnikom imajo vezljivost z ablativnim rodilnikom, ki označuje pobudnika stanja (Strah me je psa, Sram ga je prijateljev), tovrstne ruske te možnosti ne poznajo (*MHe crpamHO coöaKn). Stavčne povedi z dajalniškim doživljavcem -Mraz mi je, Dolgčas mi je - sta enovezljivi, uvedba novega vezljivostnega mesta pa praviloma povzroči spremembo pomena (Dolgčas mi je po tebi).
Viri in literatura
Jurij D Apresjan (ur.), 2014: Aktivnyj slovar' russkogo jazyka. Moskva: Jazyki slavjanskoj kul'tury.
Nina D. Arutjunova, Jevgenij N. Širjaev, 1983: Russkoe predloženie: Bytijnyj tip.
Moskva: Russkij jazyk. Tatjana V. Bulygina, 1982: K postroeniju tipologii predikatov v russkom jazyke. Semantičeskie tipy predikatov. Ur. Ol'ga N. Seliverstova. Moskva: Izdatel'stvo Nauka. 7-85.
Anton V. Cimmerling, 2010: Imennye predikativy i dativnoe predloženie v evropejskih jazykah. Komp'juternaja lingvistika i intellektual'nye tehnologii: Po materialam ežegodnoj Meždunarodnoj konferencii "Dialog". (Vypusk 9 (16)). Moskva: Izdatel'stvo RGGU. 549-58. Gigafida: Elektronska zbirka slovenskih besedil. Splet.
Michael Halliday, Christian Matthiessen, 2014: Halliday's Introduction to
Functional Grammar (4. izdaja). Routledge: London, New York. Aleksandr V. Isačenko, 19551: O vozniknovenii i razvitii «kategorii sostojanija» v slavjanskich jazykah. Opera selecta. Russische Gegenwartssprache, russische Sprachgeshichte. Probleme der slavischen Sprachwissenschaft. München: Wilhelm Fink Verlag. (Forum Slavicum 45). 98-115. --, 2003 (1956): Grammatičeskij stroj russkogo jazyka v sopostavlenii so slovackim: Morfologija 1. Moskva : Jazyki slavjanskoj kul'tury.
Mladen Uhlik, Andreja Žele: Primerjalna analiza dveh tipov stavčnih zgradb
399
Elena Ju. Ivanova, Alla A. Gradinarova, 2015: Sintaksičeskaja sistema bolgarskogo
jazyka na fone russkogo. Moskva: Jazyki slavjanskoj kul'tury. Tomislav Maretič, 1963: Gramatika hrvatskoga ili srpskoga književnog jezika:
Trece nepromijenjeno izdanje. Zagreb: Matica hrvatska. Jurij S. Maslov, 1981: Grammatika bolgarskogo jazyka dlja studentov filologičeskih
fakul'tetov. Moskva: Vysšaja škola. Janez Orešnik, 2015: Zgradba femina varium est v slovenščini. V labirintu jezika / Im
Labyrinth der Sprache. Ur. U. Valenčič Arh, D. Čuden. Ljubljana: ZIFF. Ismail Palič, 2010: Dativ u bosanskome jeziku. Sarajevo: Naučna biblioteka »Slovo«. Ivo Pranjkovič, 1993: Hrvatska skladnja (Rasprave iz sintakse hrvatskoga
standardnogjezika). Zagreb: Hrvatska sveučilišna naklada. Ol'ga N. Seliverstova (ur.), 1982: Semantičeskie tipypredikatov. Moskva: Izdatel'stvo Nauka.
Rikard Simeon, 1969: Enciklopedijski rječnik lingvističkih naziva. Zagreb: Matica hrvatska.
SSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika I-V. 1970, 1975, 1979, 1985, 1991. Ljubljana: DZS.
Marko Snoj, 2016: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan.
Lev V. Ščerba, 1974 (1928): O častjah reči v russkom jazyke. V: Lev V. Ščerba.
Jazykovaja sistema i rečevaja dejatel'nost'. Moskva: Akademija nauk SSSR. 77-100.
Lev V. Ščerba, 1974: Jazykovaja sistema i rečevaja dejatel'nost'. Moskva: Akademija nauk SSSR.
Natalija Ju. Švedova idr., 1980: Russkaja grammatika. Tom I. Moskva: Nauka. Jože Toporišič, 1980: Še k teoriji besednih vrst, posebno predikativa // Jezik in
slovstvo 25/7-8. 201-05. --, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Ada Vidovič Muha, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje (SLP): Govorica slovarja. Ljubljana: ZIFF.
--, 2015: Propozicija v funkcijski strukturi stavčne povedi - vprašanje besednih vrst (Poudarek na povedkovniku in členku). Slavistična revija 63/4. 389-406.
Andreja Žele, 2015: Vedno aktualno vprašanje besednih vrst: vprašanje predikativa v slovenščini. U prostoru lingvističke slavistike (zbornik radova povodom 65 godina života akademika Predraga Pipera). Ur. Ljudmila Popovic. Beograd: Filološki fakultet. 367-80.
Summary
The authors suggest a definition of the predicative that is limited to the examples where the constructions biti 'to be' + predicative have predicative and/or attributive meaning; in connection with biti the predicative is an obligatory syntactic-semantic unit.
400
Slavistična revija, letnik 64/2016, št. 3, september-oktober
The predicative is therefore a syntactic-semantic manner of using content words like adverbs, adjectives, nouns, or particles. In terms of lexicography, they do not represent separate lexical units, but only one out of several meanings of a lexeme.
Within the syntactic structure [Snom+Vcop+Snom] in identificational clausal sentences, the verb biti 'to be' expresses 'sameness' or 'equality' of two nominal phrases, which in both positons as the subject and the predicate noun retain the reference value and semantic autonomy. On the other hand, the very fact that these participants in the given syntactic functions cannot be freely switched underscores the syntactic attributive hierarchy expressing an existing state and feature that is attributed to the subject. In cases of attributive relationship, however, the content word in the subject complement does no longer have concrete reference features, but it acquires predicate categorial features.
In the second part of the article, the authors focus on Slovene clausal sentences with the basic structure [S nom+S acc/S dat+V cop] that contain the nouns strah 'fear', sram 'shame', groza 'horror', mraz 'cold', dolgčas 'boredom', škoda 'pity' as predicatives. Peculiarities of Slovene sentences like Strah me je 'I'm afraid', Sram me je 'I'm ashamed', Dolgčas mi je 'I'm bored', Mraz mi je 'I'm cold', are evident when compared to Russian equivalents, which in a minimal realization also denote the existing state.
In Russian constructions like Mne xonodno 'I'm cold', Mne cmparnno 'I'm afraid', Mm cmudno 'I'm ashamed', predicative adverbs appear, while Slovene has predicative nouns in this position. Slovene nouns like strah 'fear', dolgčas 'boredom', and mraz 'cold' can appear in other syntactic types, which indicates that they retain nominal categorial features.
In comparing valency features of predicative syntagms, the authors point out the difference in marking the experiencer: in Slovene constructions the experiencer can be expressed with both the dative (Dolgčas mi je) and the accusative (Strah me je), while in Russian it can be only expressed with the dative (Mne cKynno, Mne cmparnno). The option of expressing the experiencer with nouns like strah, sram, and groza in the accusative is typical of South Slavic languages (Bulgarian, Bosnian, Croatian, Macedonian, Serbian, Slovene). The Slovene examples also show that the type of clausal sentences with accusative experiencer differs somewhat from the sentences with predicative nouns (dolgčas and mraz) and dative experiencer.
Clausal sentences with accusative experiencer are not possible without expressing the logical subject (*Strah je, *Sram je), while in cases with dative experiencer parallel clausal sentences exist (Sln. Dolgčas mi je 'I'm bored' vs. Dolgčas je 'It's boring'; Russ. Mne cxynno vs. Cxynno). Slovene sentences with the accusative have the valency with abblative genitive denoting the instigator of the state (Strah me je psa 'I'm afraid of a dog', Sram ga je prijateljev 'I'm ashamed of my friends'), while this option is not available to the same type of Russian sentences (*Mne cmpamno coSaKu). Clausal sentences with dative experiencer, e.g., Mraz mi je 'I'm cold', Dolgčas mi je 'I'm bored', are monovalent; introduction of another valency position usually leads to a change in meaning, e.g., Dolgčas mi je po tebi 'I miss you'.