štev. 1. 
v Mariboru 1. januarja 1876.
Tečaj V.
Izhaja
1. in 15. dne
vsakega meseca.
Rokopisi
ne vračajo se.
ZORA
stoji na leto:
redoma       po 4 forinte,
izjemoma po 3 forinte.
ASOPIS ZABAVI  I  PODUKU.
Pregled. Poezije: Brat rjavosukiijar i romaiica. — Občutki na novega leta dan. — Gozdna kraljica — Idealist. — Jan Amos Komensky. — Korenika i, odtod Jezd, gizda. — Diobnost. ~ Križinanova „Antigona." —
Brat rjavosuknjar i romarica.
Poleg Biirger-ja Bogdan Lukavečki.
k samostanu romala
Je romarica zala. Že zvonček glasno zabinglja, K njej rjavosuknjar pristoplja,
Pol bos, brez obuvala.
Pozdravi: „Hvaljen Jezu Krist!"
„Na vekomaj" on reče. I ves se strese kakor list, Ko jej v obraz pogleda čist,
In sérce mu strepeč^
I romaiica besedi
Natihoma v plahóti: častitljivi ! povejte mi. Se li moj ljubček ne mudi
Tu v klošterskej samoti?
— Kak', božje detešce! poznal
Jaz ljubega bi tvoga?--
Oh! debel skut mu je do tal, Bel konop dvakrat ga obdal. Ki vodi ga do Boga.
Vilinske, divne je rasti Nadzemskega obličja, I zlatih, kodravih lasij, Podnebno-modrih pa očlj, Vse polnih lepotičja. —
— Oh, draga duša! davno 'že
Le ta je groba žrtev, Po njem travlčice šume. Pomnika kamni ga tišče, Zagreben v grob je, mrtev.
Ne vid'š, kjer zimzelen objel
Je okno cel'ce male ? Tam bival, plakal, koprnel, Po krivnji ljubice venél Je nälik rož'ce zale. —
Naj plakam v eno mer za-tó
Tarnaje v vednej togi, Dok kalno mi zaspi oko. Dok jezik moj veli hlepnó: Končano v milem Bogi! — 1
- 2
— Potrpi, božji moj otrok; č mii bi se solzila?
Na róse moč, ne dežja toli Ne spravi vele roža v sok; Na Veke je vsahulla.
Sej kakor lastovka drči
Naprej od nas veseje; Čemu nas žalost tak teži, Ki kakor Mora nas mori?
Popusti prazne žeje! —
Nikar, častitljivi, nikar!
Daj plakati mi vedno! Da za-nj prestala vse bi, kar Le zna trpeti ženska stvar,
Ne b'lo bi dosti vredno. —
— Mladenčav šest, oj zalih res ! V molitvi, žalovanji
Do groba je prineslo les; Je mnoga solza pala vmes Gorja pri pokopanji. —
Gorje! on smrti plen? Gorje!
I v grobu 'že mrtvilo? Eazpoči grešno mi srce! Al' v kamen trd da strdiš se,
Preterdo ne bi bilo. —
— Potrpi, božji moj otrok; Ne tarnaj, temveč moli!
Zastonj je stok. src'. razpok! Ne joči se, očes obok 3tisnó ti srčne boli. —
O prr-č. častitljivi, je preč!
N   soiaj mojih boli. Le on bil srcu momu všeč, T;ik ne ž.vi, ne ljubi več
Nobede 1 z ,aj okoli.
Ne bo več video o ó N.ker ga? J.j ! Nikoli?
M )i Bog! zakrit je v g.oba l'mo,
T.aviči e po nJem rasio, Sueži, d. ži na-iij do.i !
Kje vedro, modre ste oči?
Kje lica ljubezniva? Kje ustne ve, kje kodri vi? Oh! v temnem grobu vse trolmi,
I toga me zaliva! —
— Ne žali se tako hudo! Kdo možkih ne poznade?
Duhti jim mrzlo i gorko Iz ' nih prsi); slo, trpko Jim h krati se podade.
Kdo ve, ko zvesta b'la si ti.
Znal en se je skesati! Po gorkej krvi fant hlepi. Ko pa se ljubav ohladi,
Začne druge iskati! —
Nikar, častitljivi! nikar
Besede te več d'jati! Moj ljubček, oh, nij bil slepar. On bil je mil i ljuba stvar
I čist ko rümen-zlati.
Ker groba ga drži objem
V podzemja temnej kleti: Douióvju zdaj se t)dpovém I s pal'co romariško grem Naprej po belem sveti.
Na groba grem pa prej obok
P.ikleknit žalovita. Naj milj ih prsij bridki stok, Nai mojih očic grenki jok
T.im travo omladita. —
— Da, otrok b žji, okrepča Te pokoj, noier hodi !
N ' čuj š, kako piš vihra, N vili a strašna kak divja Po ihtavej prirodi? —
N ka'-, nikar. častitlj'vi,
N kar me ne muditi! N j d ž le na-me se podi, Sv'ta uai .¦spere vse strani,
D.ilga nij meu' umiti. —
- 3 -
— Ajd'! ljubica! Nikar naprej! Les, simkaj jo zasukaj!
V obličje, ljuba, mi poglej. Brat rjavosuknjar znan ti nej?
Tvoj ljubček, jaz sem tukaj!
V gorečej ljubavi zdivjan Sem vzel ta oblačila;
I skoro 'že je v samostan Življenje, polno srčnih ran. Prisega zagradila.
Pa, čast Bogu, nij skušnje rok
Še polen mi pretekel. A, če resničen tvoj je stok. In hočeš v roke seči 'z rok. Obleko ro bom slekel. —
Težav je konec! Bogu čast!
Oživi up potrti! Na serce hodi, serca slast ! Nobena naju več oblast
Ne loči razve smrti.
Občutki na novega leta dan.
p. D.
Cemu živimo, ali prav rekoč: čemu živim? — To je bilo moje vsakdanje vprašanje, koje sem sama sebi stavila za rana, od kar sem se jela navzimati prvih pojmov življenja, jela na tanje opazovati svet, a ne imela nikogar, ki bi me bil vzdramil iz temne moje zamišljenosti, provzročene baš po gore stavljenem vprašanju.
„Cemu živim!" — važno to vprašanje bilo je mnogo let jedini pozdrav, s kojim sem zoro vsakega novega leta sprejemala; in solzice, koje so vselej zvesto sprejemljevale ta srčni moj vzdih, bile so jedini odgovor temu resnemu vprašanju, jedino tešilo, koje izvirajoč iz otožnosti moje duše moralo je zopet isto otožnost vpokojiti, isto dušo samo razvedriti. .
Mineval nij dan, da bi ne bila premišljevala besede, kojo je izrekel neki preslavni mož — brž ko ne v istem tožnem položenju, ko jaz, da se mu je srce zibalo od toge do toge —, namreč Lord Byron, eden najve-čih angličanskih pesnikov, rekoč: „Življenje je bolenje, svet bolnica, smrt naša zdravnica".
Premišljevanje teh besed — in menda njih resnice — vlivalo mi je v srce neko čudovito otožnost in oziraje se na modro nebo prosila sem je, naj mi ono razloži vprašanje: kaj je prav za prav življenje? čemu živimo? kaj je človek? od kod je prišel? kamo gre njegov pot? — Avetreekje pihljal, oblački so nemo dalje plavali, solnce in zvezde so dalje lesketale in jaz sem zastonj pričakovala odgovora.
Toda kar mi nebo in oblački niso povedali, to mi je tajni glas prirode z večnim svojim nežnim govoričenjem v srce šepetal in mi pravil: „Ljubi, misU in delaj! — Evo slike našega življenja; to delaj, in sladko ti bode življenje; odkrilo se ti bode, čemu človek živi in kaj njega piičakuje!"
Krasne, svete, vzvišene besede temu, ki razumeva njih smisel, ki se jih drži vedno in vselej! —
A kaj sem storila jaz? — Nisem jih razumevala in sem čem dalje in dalje vpraševala: čemu živim?
Pa s kakovimi občutki letos stezam roke tebi nasproti, dobro došlo mi letošnje novo leto! Z radostnim, vpokojenim srcem khčem ti v pozdrav:
1*
_ 4 -
Mnogo, mnogo mi daj preživeti tebi podobnih! človeškega življenja cilj mi je zdaj jasen. Kako je ta cilj lep, kako vzvišen njega namen! Daj mi ga le popolnoma doseči!
Da si lepo, ti življenje, sedaj še le razumevam to nerazumljivo mi doslej besedo; sedaj poznam njega načela, njega sredstva, vstvariti iz njega zem-sko srečo. Težaven mi nij več odgovor na vprašanje: „čemu živimo", nego težavno samo dosezanje pravega sméra zemskega življenja.
Da! ljubimo, mislimo, delajmo! in dušni mir in srčna zadovoljnost sta človeku zagotoljena.
Ljubiti — misliti — delati! Kdo ve na prvi mah za skrivnosti, koje so v teh besedah, polnih življenja, skrite in tako rekoč zavezane ? Ali trdim,, da je blago za življenja: ljubiti, misliti, delati, in da je ta blagost neskončna..
„Ljubi!" meni morda kdo, kako to? Mora li vsaki človek ljubiti? Je; li to tako neobhodno potrebno?! —
Ljubezenski čuti, brate, so mnogovrstni in med seboj različni, človek, da le nekaj ljubi, da mu le srce ne samotari, temveč, da se mu oklene katere koli zemske stvarice, ako k temu še pridruži ona dva k pravej sreči neobhodno potrebna pogoja, srečen naj se zove; kajti dosegel je svoj cilj, svoj zemski poklic. Kako si neki moremo misliti katero si bodi srečo brez občutkov? Lepo zares in vzvišeno je boriti se na polju mišljenja in modrovanja, lepo in vzvišeno žrtvovati življenje svojej sladkej domovini, lepo in vzvišeno plavati z domišljijo po modrem nebu, po neskončnih planotah morja, ter v rahlih cvetličnih perescih premišljevati in občudovati velikost in modrost prirode. Da! vsa ta dela so lepa, vzvišena, — ali, ako predrzno misel ne bi spremljevali občutki, mrtvo bi bilo vse to mišljenje ! ne dajalo bi gorkote niti ploda!
Vendar pak bi se upala trditi, da izmed vseh ljubezenskih čutov, ob-ladajočih človeštvo, nij osrečevalnejšega nego je oni, ki izvira iz dveh duš, ki ste iskri enega ognja, božjega, ki presija vse stvarjenje. Kje bi bilo najti več veselja, vece zadovoljnosti, kakor če človek najde človeka, koji je enakih mislij, enakih občutkov, enakega srca, kojih dveh bitij zadača je : skrbeti vzajemno za sebe v telesnem, kakor duševnem oziru, da si podaljšate življenje, da se čem bolj obrazujete, čem bolj duh si vzvišujete, da v čem dovršenejših telesih i dušah bliže pridete končnemu viru vsega: božanstvu.
Tudi Sokrates trdi, da nij pota, ki bi dušo izvodil v oblast neumr-: jočih blagostij, če ne onega, po kojem nas vodi prava ljubezen.
„Ljubezen moje madonne", piše Petrarca, „prepričala je i mene ljubezni in me naučila, na pravi način Boga ljubiti".
Pa le ozrimo se na literarna polja raznih narodov, ter vprašajmo pesnike, te učitelje človeškega gorja — komu so oni podavali prve vence svojih poezij, — in odgovorili vam bodo: ljubezni. Tedaj nežnim, srce stresa-, jočim beseduTii, lepim, vzvišenim izrazom, milim, do solz genočim melodijam, kar vse nam daje duševne zabave in tešila za življenje, vsemu temu bila jim je ljubezen učiteljica; brez nje ne bi bilo teh krasnih cvetov človeškega duha. —
In vsa ta rahlo čuteča bitja, vlivajoča burje in sladkosti svojih življe-nij v goreče besede poezije, ktera je vsakemu narodu najboljši literarni zaklad, vsi ti veleumniki in proroki narodov morali so sami goreče ljubiti,
- 5 -
tehtno misliti in z deli svojimi truditi se. Kaj jim je pomagala vsa velikost njih domišljije, vsa njih gorečnost za lepoto in blagost, za vso prijetnost in in okusnost, ako jim ne bi bila ljubezen vnemala in zarila domišljije? Tudi največi veleum ne dospe do dragocenih pridobitev človeškega znanja, ako ga ljubezen k svojemu predmetu in k preiskavam vedno ne podbuja.
Ali tudi ljubezen sama ne bi zadostovala k življenju ; treba, da jo spremljava tudi domišljija, mišljenje. Ljubezen sama spodbuja čute, a misel vstvarja cilj ljubezni, ter mu daje nekakovo določeno pododo, kakor tudi uči način in pot, pO kojem se pride k svršetku. Misel in občutek, misel in ljubezen sta nerazločiva; kakor bi misel bez občutka hladna, mrtva ostala, tako bi občutek sam brez jasnega zavedenja vzroka, brez načrtanega načina in določenega predmeta bil samo trenoten, mimogredoč, minljiv. Misel daje občutku telesnost in stalnost v besedah, podobah in — aejanjih.
Zato je k pravemu dejanjskemu življenju poleg ljubezni in misli še marljivega delovanja treba. Vse troje se mora v eno celoto vezati in enakomerno sodelovati: ljubezen, misel in čin; stoprav vsa ta trojica daje življenju konkretno podobo in veljavo. Pravega dela — in to je življenje — brez ljubezenskega čutjenja, brez mišljenja nij si misliti. To vse pak me utrjuje v sodbi, kojo sem izrekla s početka, in kojo smatram za geslo človeškega življenja: ljubi, misli, delaj!
Naj učeni preiskujejo, kteri teh činiteljev se jim vidi v življenju močnejši od drugega; meni kot ženski ne zdi se nič pretiranega, ako trdim, da je ljubezen glavni teh činiteljev. Prava ljubezen zdi se našemu spolu jedina zemska vlast, vredna, da kratkoživni človek napina vse svoje sile, prisvojiti si jo. Sej je vendar pri vsem raznem človečkom delovanju glavni, skoro jedini cilj: vpokojiti si srce, kar se godi s tem, da si srce najmilejšimi in naj-blažnejšimi čuvstvi napolnjujemo in bogatimo. Konci vendar le v tem obstoji prava človeška sreča.
Z željo torej, da to srečo i sama dosežem, kakor tudi moji rojaki Slovenci, poklanjam jim k početku novega leta te-le vrstice v vezilo, s pristav-kom, da je moja največa čast in slast, moj pravi ponos in uzor mojih mladostnih sanj: biti do slednjega svojega vzdihljaja vredna hčerka matke Slovenije, ktera me je izbrala za svojo.
Gozdna kraljica.
Novela.
Spisal Meročliov Prostoslav. L
Le (tez ramo torbo spet, V roko les popotni. i'a grem el.dat teli svet. Kr.aj pustim tihotni.
Fr. Cimperman.
Srečno sem bil dovršil gimnazijo, ugodno napravil zrelostni izpit, ter nekega_ lepega jutra zapustivši domačo hišico tam na bregu bistre Gradašice krenil jo po prašnej cesti proti Dolenjskemu.
- 6 -
Namenjen sem bil v G . . . ško graščino, kđer mi je strijc bil za oskrbnika. Pri njem sem hotel preživeti počitnice, ter pripravljati se na daljne študije v Beču., Seveda, to nij bilo po všeči dobri materi, da jej bode šel sin daleko na Dunaj; ko vsaka Slovenka gojila je tudi ona up, da jej bode sin „gospod". Dostikrat je plakala na tihem, vide, da se jej ne bode vres-ničila goreča želja; tedaj jo je pa vedno tešil oča^ rekoč: „Pusti ga, naj voli po svojej glavi; sej se v vsacem si,anu lahko pride v nebesa".
Bilo je krasno jutro, iišs m više vstajala js dneva kraljica. V gozdiču, ki se vije preko dolenjske ceste, pričelo se je novo življenje. Z drevja in cvetic stresal je lahan vetrič biserno roso, ki se je kot na mirijade diamantov in smaragdov lesketala v bliščečem solncu. liho, kot bi še sanjali, jeli so krilati bivatelji goščave žgoleii svoje mile pesnice, ^am pa na smrekovej veji sedel je zlatokljuni kos, ter popeval, tako veselo, tako žalostno pesen izvirajoče iz dna srca, da se je čutje topiio mi v prsih in da sem ga dolgo poslušal zamaknen.
A ojačil sern se, ter krepko jo mahal dalje. Mnogokrat ozrl sem se nazaj na belo Ljubljano; slednjič skrila se je stara hči Jazonova mojemu očesu; le grad na holmu bil je še viden. Obstal sem, obrnil se, ter mislil na srečna dijačka leta, na vesele ure, koje sem preživel s svojimi tovariši. Kde in kedaj jih zopet užijem? vprašal sem se in solza mi je kanila črez lice. — Pa narave lepota prepodila mi je brž žale misli, in kako ne bi? Sej se mi je ^smejalo življenje ; jedva dvajset let star nadejal sem se lepe bodočnosti. Žive fantazije obrojile so me; mislil sem, kako bodem upo-rabljeval čas na počitnicah, kako me bode pač sprejel strijc, sanjal o ljudskih veselicah in zabavah.
Hudo je pripekalo solnce. Lačen in truden zavijem jo v krčmo, ki je stala tik velike ceste. Prijazni krčmar mi pove, da imam še pet ur hoda do G . . . ške graščine. „Pa dobro morate koračiti", nadaljuje, sicer še druga dosta krajša pot vodi skoz gozd tija, a kedor je nij vajen, zaide lehko".
„0, jaz jo gotovo najdem, le malo na tanje mi povejte, kam naj jo mahnem; ne bodem zašel, ne!"
„Ead vam ustrežem", pravi rudečelični krčmar, prizdignivši svojo zeleno kapico. Bo bližnje cerkve hodite vedno po velikej cesti; tamkaj zavijte se na desno črez potok, dok ne zagledate steze, ki pelje proti gozdu; le dalje po njej, da dospejete do apnenice, kder se križate dve poti ; krenita potem na desno mimo samotne, stare jelke, in če se tamkaj ne zmotite, lehko bodete uže nocoj v graščini."
Dasi je bilo to razjasnilo nekoliko temno, ipak sem sklenil uporabiti je, in ko bi se tudi zmotil. Mlad, poln romantičnega ognja, veselil bi se celo kacega dogodjaja, koji bi mi nemara puhla sreča zahitila na pot.
Zdaj mi prinese dobro rojena krčmarica naročeno jedilo. Pohvahm okusno pripravljeno jed, in vsled tega prikupil sem se bil zgovornej ženi.
„Sigurno greste k gospodu baronu?" me zvedavo prasa.
„Ne, le k oskrbniku, ki mi je strijc.   aa li mari poznate?" ',
„Kaj ga nebi! Yrl gospod je", pravi baš došli krčmar, postavši mi poštenega dolenjca na mizo. „Ä tudi gospod baron je izvrsten možak, dober, izkušen poljedelec."
„Pa kaki ste komtesi!" dostavi krčmarica, „ena je iepša od druge. Pozor, mladi gospod, da se ne zaljubite!"
- 7 -
„BeZi, beži, kaj klepečeš take neumnosti", zagodrnja krčmar ter jo lahno dregne s komolcem.
„No, menim, da to ne bi bila taka nesreča, in ko bi se tudi zaljubü, kaj potem?" posmejem se jaz.
„Nekateri uže je dobil „pletenieico", kaj ko bi jo še Vi!"
„Pusti te prismodarije !" osorno pravi krčmar. „Gospod ju gotovo bolje pozna od tebe!"
A temu nij bilo tako; stoprav v prvo čul sem o njiju. Akoravno sem bil zmiraj osoren in mrzel proti lepemu spolu, ipak me je zanimalo kaj več pozvedeti o krasoticah. A zdaj došlo je več potnikov, voznikov, ki so zahtevali pijače. Krčmarica nij se mogla više ukvarjati z menoj, čakati nesem vtegnil; pred nočjo namreč hotel sem biti v graščini. Plačam, ter se v novo podam na pot.
Strogo drže se poti, kojo mi je bil zaznamoval prijazni krčmar, pri-spejem črez most na stezo, ki je držala v šumo. A pripoved zgovorne krčmarice o komtesah razvnela mi je krv, da nesem preveč pazil na pot. Uže sem več lazil nego eno uro, a še nesem vgledal niti zaznamovane apnenice, niti samotne jelke. Gotovo sem zašel, mislil sem si. kar me pa nij najmanje vznemirjalo. Solnce je še stalo visoko; v daljini menil sem čuti^ človeške glasove in zvenenje sekire. Tija jo krenem, a zašel sem v novo. Čem dalje sem koračil po gozdu, tem bolje zanimala meje njega krasota. — Nad menoj bočilo se je visoko, staro drevje, okoli so divje skale delale romantične otline, a vmes med košatimi bukvami, tankimi brezami in vitkimi jelkami vil se je bister potočič po skalnatej strugi, delal vodopade, ter metal beJe pene preko kraja; a skoz razvito vejevje padali so solnčni žarki, pieminjavali žebljajočo vodico v tekoče srebro, zeleni mah v sijajne smaragde, in roso, kojo je potočič rosil na-nj, v bliščeče diamante. JSiema tišina vladala je tu; le tu pa tam je milo žgoleval kaki ptiček, a po nemirnem peiju drevja si je igraJ Eoi.
Prepustil sem dušo sladkim sanjarijam, iz katerih me vzdiami pasje lajanje in peket konjskih kopit. Oziem se, a menim, da še vedno sanjam, menim, da vidim svoje domišljije podobo, krasno prikazen, pred sabo.
Po mehkej trati jahala je na belem konjiču pioti meni čarobna vila, sigurno gozdna kraljica. Zelena jezdna obleka krila je devo; majhen klobuček s sinjim zavojem, se jej je ponosno zibal na rumenih kodi ih, ki so jej, ednaki solnčnim žarkom, obsipavali milotno obličje. Velikansk pes jo je spremljal, ki je jel, zagledavši mene, na ves glas lajati. Divje se je vzpel konjiček na zadnje noge, — krasnej vili pade paličica na tla.
Brzo sem se pripognil, pobral lično igračice, ter jej jo podal na konja. „Hvala vam!" dejala je dostojanstveno ona. lahno sklonivši glavico, ter nasmehnila se; motrila me je z velikimi modrimi očemi od vrha do tal, ter pristavila; „Zdita se mi tujec.   Kam ste namenjeni?"
„V G . . . ško graščino, ali gospodična, zašel sem".
„Na pravem potu ste. Tam za drevjem uže lahko zagledate cerkev in graščino.   Zdaj ne morete zaiti."
Predno sem zamogel odgovoriti jej, vdarila je lahno nemarnega belca s paličico po hrbtu, ter prijazno pozdravivši me odjezdila. Pes je skočil za njo, in mahoma prijezdil je za njo bogato opravljeni sluga. A jaz — stal sem kot zamaknen, gledal, dok se mi nij skrila med zelenim drevjem, gledal za njo, dok se je čulo konjsko kopito, še dolgo potem, ko je bilo uže
- 8 -
vse tiho po gozdu. Menil sem, da še vedno pred menoj stoji ona, menil, da še vedno vidim obrazek gozdne kraljice, kojo je obsevalo zahajajoče solnce.
Vtopljen v ta dogodjaj, zabil sem čisto, da me strijc pričakuje v gradu. Neznana krasotica, menil sem, je gotovo ena onih komtes G ... ške graščine. Mrak velel mi je konečno pospešiti svoje korake. V polu ure dospem v graščino, kder me je strijc preprijazno sprejel,
IL
Cvetju maja, roži slična, Krasno lepa, nežno tanka. Bistro gledna, rajsko mična. Usten svitlih, kot korale, • Polnih uma, slada, šale.
Mila, cista, rajska vsal
Chamisson.
Teden mi je mineval za tednom. Bolje ne bi se bil mogel zabavljati, ' nego sem se. Strijcu neso dopuščala opravila, da bi se bil dosti bavil z menoj ; a baronu priljubil sem se bil jako. Povsod me je vodil s seboj, kazal mi obširna svoja posestva, pogosto vabil me na obed. J gospa je bila najljubeznivejša dama. Najbolje pa sem se imel s komtesama. Ž njima sem jezdaril na sprehode, smejal in šalil se, igral, bil žogo, ter vozil ju po graščinskem ribniku. — Nobena njiju nij bila moja gozdna kraljica. — Bih ste mi res ljubeznivi sestrici, a da bi se bil zaljubil v katero, tega ne ; čutil sem za-nju v srcu prijateljstvo, a tega, kar je ljubezen, ne.
Starejša, imenom Berta, bila je interesantna bruneta, duhovita in segava; mlajša, Gizela, nežna plavka, ki mi je, kohkokrat sem jo pogledal, spominjala na Cegnarjeve vrstice:
Tak jo sladka, tak je mila, Kot bi rož'ce trgala, Krasna kakor bi sj bila V rajski rosi kopala!
A vzHc temu čutil sem le prijaznost do njiju, koji čut ste mi povra-čale ednakim čutom. Mogoče, da je baš to bil vzrok, da se mi v srci nij razvil mogočnejši čut za katero, ker sem dan na dan občeval z njima. Lepi gospici imeli ste mnogo čestilcev, ki so ju vrlo dvorili; a to mi v prsih nij budilo nikacega ljubosumja.
Dokaj lepih prijateljic imeli ste novi moji sestri; često so ju pohajale, a neznane gozdne kraljice nijedenkrat nesem videl med njimi. — Jaz za nijedno nesem čutil gorkeje. Premda bi kmalu koga druzega vkovale bile s svojo krasoto v ljubezni spone, jaz nesem upognil vratu boginji Živi. Podoba gozdne kraljice bila mi je še vedno v spominu ; neznana krasotica očarovala me je še vedno tako, da sem mislil le na-njo, vedno jo imel pred očmi, ne mogši jo zabiti. Videl pa je nesem več, tudi obupal, da se še kedaj snidem z njo. —
Neka prirodna bojazljivost silila me je vedno, da komtesama nasproti nikoli nesem omenil onega dogodjaja, da nikdar nesem prašal po neznanej gospici. Bal sem se, da se mi ne bi posmehovale, vzlasti Berta, ki me je češče dražila, da sem neobčutljiv.   A sumiti je morala gotovo kaj.
„Jaz stavim", dejala je pri nekej priložnosti, „da je bratec zaljubljen!"
„Kaj pač mislite, gospiea! Jaz, pa zaljubljen!" rekel sem, a kri mi je šinila pri teh besedah v glavo.
- 9 -
„In sicer v hčer onega profesorja", nadaljuje ona segavo, „o katerej ste nama pravili, da govori latinski in grčki, ki študira „kosmos", ter pisari v lepoznanske liste."
„0j komtesa, sej ne boste menili, da bi se kedaj zaljubil v cepodlaka, ki po vrhu nosi še naočnike!"
Ali ne mara v lehkoživo hčerko onega gostinčarja „pri konjiču", kder je bratec preživel toliko veselih uric, ter s tovariši popil dokaj vrčev piva!"
„Gospića, gotovo me boste razdražili!"
„No, potem je le kaka žlahtna gospodična, kojo gospod Prostoslav ljubi a brez nade!"
„.Jaz, pa v kako žlahtno gospodično!" odvrnem jaz, „preje bode sveta konec, nego to".
„Kedo ve, kaj se mu utegne primeriti!" rekla je segava Berta, ter poredno pogleda svojo sestro, kot bi me s tem hotela podražiti.
Nekoliko nevoljen vsled prepogostega draženja zapustim sobo. Bil sem baš povabljen na obed. Pred obedom hotel sem še na sprehod iti. Proti gozdu me vleče neka nevidna moč. Nehote se napotim v jarek, kder sem bil doživel oni dogodjaj.
Sedel sem na kamenu ob potoku, ki je bil poraščen mahom, ter prepustil dušo svojim sanjam. Menil sem, da se mi zdaj in zdaj prikaže gozdna kraljica. Videl sem jo v duhu med visocim dre\gem, na čilem konjiču, v zelenem krilu, s plapolajočim pajčolanom.
A nij je bilo.
Je h vse to bila nemara le sanja? domišljenje moje duše? Skoro da sem uže verjel v to. Dasi sem bil često prehodil vse vasi v bližini, ipak je nikoli srečati nesem mogel. Bil je zadnji dan mojega bivanja v G . . . škej graščini. Prihodnje jutro sem se hotel posloviti, zapustiti prijazni azil, ter podati se na tuje. Oj, kako se mi je krčilo srce, ko sem pomislil, da nikoli več ne bodem videl neznane gospodične, svojega ideala!
Toda čuj, kaj je to?
V daljini začulo se je zdaj pasje lajanje, kakor onega dne, ko sem bil zašel v gozdu. Kot bi hotel človeku oteti življenje, planil sem kvišku, ter tekel iz jarka. Kmalu sem pritekel do ceste, ki je držala iz gozda proti graščini. Elegantna kočija, privezi se mimo; zavijal pa jo je prašen oblak, da nesem mogel razločiti, kedo so vozi v njej; a srce mi je pravilo, da je to ona. —
Koliko mi je bilo moči, tečem za vozom. A predaleč je uže bil; doteči ga nesem mogel, in ondi, kder se zavija cesta, izginil mi je izpred očij. Prevari! sem se bil zopet in smejal se sam sebi, da me je zamoglo pasje lajanje toliko vznemiriti.
Prispel sem na graščinsko dvorišče. Kaj zagledam? Kočijo, kojo sem bil srečal na poti in znanega psa. I on moral me je poznati, kajti pozdravil me je veselim lajanjem, ter prijazno migal repom. Pogladil sem ga po glavi.   Kadosten bil bi skoro objel vehko lepo žival, ter jo poljubil.
Kot oblaznel hitim po stopnicah gore; skoro bi bil podrl srečajočega me slugo.
„So h gostje došli?" prašam ves zasopel. „Dve dami", odgovori mi skrivnostno.
- 10 -
Takoj sem hotel v sobano, kder so sprejemali pohode, a stari Ivan me ustavi.
„Kaj bi radi?" prašam nestrpljivo.
„Mladi gospod, oglejte se malo, kaki ste", dejal je, kazaje na zrcalo, ki je veselo v prednjoj sobi. Za Boga! kak sem bil! Znoj mi je kapal po licih, obleka vsa prašna, lasje razkodrani. Pomočjo spretnega sluge uredil sem si opravo ; pri tem sem se bil nekoliko pomiril, a burno mi je bilo srce.
Tresoč se zbog razvnetja stopim v sobino. Nikoli ne zabim tega trenotka! Starikava dvorana z rožnimi tapetami, s svojim rokoko-pohišjem, gotska okna, skoz katera je sijalo gorko solnce, rodbinske podobe na steni, tam v kotu mizica s cvetlicami, vse to vidim še pred sobo, kot bi se godilo baš danes.
Na pozlačenem blazinjaku sedela je domača gospa; njej na strani starikava dama v temnem, svilnem krilu; strugotinasti, sivi lasje gledah so jej izpod čepice, ki je bila umetno obrobljena čipkami. Podolgovati obraz, malo zakrivljeni nos je pač nesta krasila; a imela je majhena usta, lepe oči, kar sem bil opazil v naglici.
A kaj me je brigala starikava dama? Tam blizu okna med domačima komtesama stala je miljena moja neznanka. Da, ona je bila, spoznal sem jo takoj, akopram je bila obrnena od mene; živahno se je pomenjkovala z domačima gospicama; a ko sem vstopil jaz, omolknile so vse tri.
Pri mojem pozdravu se je obrnila. Najina pogleda sta se srečala, in menil sem opaziti, kako je zarudela lahno, kako je prijetno osupnila, mene zagledavši tu. Še lepša se mi je zdela zdaj, nego tedaj, ko sem jo bil videl v prvo. Mesto dolge jezdne obleke nosila je belo pomladansko obleko, koja je podobna srebrnemu oblačku obdajala vitko, zračno nje podobo. V gozdu jezdeče menil sem jo kraljico ; ponosna, lahkoživa in romantična bila je tedaj; a zdaj v sobani zdela se mi je nežnejša, bolj ženska in ljubeznejša, polna krasote in miline.
Strme v njo zabil sem na vse okoli sebe. Zdaj vstane domača gospa z blazinjaka, ter me predstavi gostoma.
„Gospa baronesa Turopoljska, — gospiea Pavlina Gorska, — gospod Pro-stoslav P., strijčnik našemu oskrbniku, a nam drag prijatelj".
Mehanično poklonil sem se starikavej dami globoko, ki mi je s suho dvorljivostjo vrnila poklon ; a tem prijaznejša bila je nje mlajša spremljevalka, ki mi je pokimala s čarobnim smehljajem.
„Mi dva sva se uže videla", dejala je ljubeznivo. „0j, uže stara znanca sva." —
„Kako, sem h mari shšala prav?" osupneno pristavi gospa Turopoljska ; „0 tem nesem vedela ne trohice!" — „Oproščajte, chere tante! nikdar nesem menila, da bi vas zanimal mali dogodek, tem manje pa, ker nesem vedela, da nam je gospod Prostoslav ljubezniv prijatelj!"
„Ljubezniv prijatelj !" zavrnila je gospa Turopoljska z grajajočim glasom, „ti sebe zabiš, ljuba Pavlina — —".
„Oproščajte", posmehne se Pavlina, „češče ste uže dejali, da so naših znancev prijatelji tudi naši prijatelji".
Govorila je takoj s tako milobo, da jej je celo „chere tante" nij mogla oporekati, in da se jej je celo nehote posmehnila. A jaz, — najraje bi jo bil pritisnil na prsi, ter jo poljubil zbog tolike ljubeznivosti.
i
- 11 -    i
i
„Trudil se bodem", zajeeljal sem boječe, „da bodem v čast novim prijateljem."
„Nikakor ne dvomim, gospod Prostoslav !" — Domači komtesi pogledali ste ena drago, ter lokavo se smijale ; jaz pa sem bil presrečen. Tudi domača gospa posmehnila se je, naslonila se na brado, ter čudno pogledovala, zdaj gospo Turopoljsko, zdaj svojega soproga, da v resnici nesem vedel, kaj to nemo pogovarjanje znači.
K sreči naznani stari sluga, da je pripravljen obed.   Galantno ponudi baron gospe Turopoljski svoj laket; jaz storim po njegovem vzgledu, ter po-     i, dam, no se ve da! svojej ljubeznivej Pavlini roko, ter jo popeljam v obedno    ^ dvorano.   Domača gospa s komtesama pa je šla za nami. 1
(Konec prihodnjič.) \
Idealist.
Životopisna samo-izpovcil.
Sjiis.al Vatroslav.
V Ph!Ju ]. marca 1870.
Gotovo me uže mrtvim prištevaš, ker Ti čez dve leti nijsem bil poslal nikakšnega znaka o svojem živobitju; a mili Božidar! bivam še vedno med živimi in sicer — čvrst in zdrav ; toda pisati med tem časom Ti nijsem mogel, kajti bil sem „danes tukaj, jutri tam", in stoprv zdaj sem se povr-nol iz daljne pomorske vožnje nazaj sim v varno pristanišče avstrijskega pomorstva. —
Ne bom Ti pripovedoval, koder in kako smo brodarili, niti razkladal, kaj in koliko sem pri tem dvoletnem blodjenju po neizmernem morskem vodovju pretrpel, — v to svrho Ti pošljem svoj potni dnevnik, — nego pokazati hočem Ti samo blagotvorni učinek tega dolgotrajnega brodarjenja, kolikor na razvedrenje otožne moje čudi, toliko na razvoj mlađega mi duha.
Znano Ti je, da sem se pridružil tej ekspediciji iz obupnosti, katera se me je vsled izneverjenja moje — Josipine polastila, in da sem odplul z bolečim, globoko ranjenim in popolno potrtim srcem, kakor Preširnov „mornar" zalomilo pojoč:
M-fJ up je šel po vodi. Le jadrajino za njim!"
Ljut vihar divjih strastij razsajal je v mojih razburjenih nedrih in otožen mrak bridke beztolažnosti ležal je na razjarjenej moji čudi, ko me je ponesla veličastna fregata iz preloke ven po neskončnej vodenej planoti v daljne tuje kraje; a z umirjenim srcem in z utešenimi občutki priplaval sem nazaj v zatišje varne ladjestaje: pod mogočnim uplivom mnogovrstnih popotnih utisov in čudovitih inostranskih prikazov se je strasten prepir razburjenih čutljajev v mojih prsih ulegel in krvaveča, globoko v srce usekana rana se mi je v teku časa zacelila:
Srce spet je ozdraveli). Poli'', v prsih zdaj veselo: Nehal strastij je prepir, Sladek v nedrih vlada mir.
- 12 -
Nasprotno pak. čem mirneje ko mi je postalo srce, tem bolj se je predramil mladi moj, v otročjo nezavest prej zamotani duh. Meju tem, ko so potne slike moje srčne živce omamile, vzbudile so v meni doslej speče duševne sile, in od mnogovrstnih, dvoletnih izkušenj oživljeni duh nadvladal je zdaj od počutnih utisov utešeno srce. Pri svojem odplavu bil sem jako sentimentalen in rahloeuteč mehkužnež ; a pri povratku iz tujine sim na jadransko obalo bivam čvrst in vedrogibčen korenjak. Odrinol sem kot čr^ nogleden in s celim svetom razprt melanholik; a domov dohajam kot do-brovoljen in veseločuten lahkoživec. Takrat gojil sem v svojih nedrih trpko mržnjo do vseh ljudij in hrepenel po izhodu iz mračne zemske ječe ter podal se na morje edino s to nadejo, da se mi v naročju šumečih valov ohladi od bridke bolesti razvnelo srce; toda zdaj bi objel ceh svet in visim z duhom in telesom o življenju.
Ko sem plaval tija proti jugo-vzhodu, stal sem žalosten na palubi, zrl malomarno v temne globine pod menoj zevajočega brezdna in nem poslušal otlo pljuskanje srdito penečega valovja ter — prepuščajo tek svojega niče-vega življenja neizogibljivej osodi slepega slučaja — bezskrbno peval z otožnim Boi'is Miranom:
„Zdaj me zibljejo valovi,
Kahla sapica pihlja: Jutri ljuti me vetrovi
Potope naj v dno morja!"
Toda zdaj, ko sem po preteku dveh težavopolnih, mej grozovitimi viharji preživetih let bližal se domačemu primorju, stegoval sem željno svoje roke proti milej svojej domovini in pošiljal iskrene pozdrave preko gorostasne sinje Učke tija v tiho, mej prijaznimi griči slovenskih goric razprostirajočo se dolino ter navdušen vzkliknol z našim življenja-veselim — Levstikom :
„0 kar je življenja po sveti In kar je na zemlji stvari! Kak lepa je zemlja, kak jo nebeška! . Na zemlji je raj, na zemljo nebesa Kapljajo za vsako zarjo, Jehova dih se razliva Po brdih, po dolih".
Da, blagi prijatelj, zdaj stoprv vem, kako krasen je svet in koliko je, veHčastja na zemlji! Mogočni utisi tega potovanja so mi pozornost na okrog: mene bivajoče stvari predramili in mojo, doslej v samega sebe uglobljeno zanimivost na vnanji svet obrnoh; in vsled tega zrem zdaj z bistrejšim pogledom krog sebe ter motrim s popolno druzega stahšča bezkončno kraljestvo prirode. Moj duh je polen živobojnih shk, ki so se na potu pred mojim vidom razgrebale in obseg moje vednosti se je po raznovrstnih izkustvih znamenito razširil : v tem trenotku čutim se nekako vzvišenejega, do-vršenejega, nego pri svojem odhodu ter imam dostojnejše pojmove o življenju, človečanstvu, vesvoljnosti in naravi, kakor dotle. —
Božidar! odkar sem iz subjektivnega sanjalca postal objektiven opazovalec in svoje doslej v lastno bitje zamaknene oči na vnanjost obrnol, raz-greba se čudovit prizor neskončne kozmorame pred mojim pogledom in božanska veličastnost razodeva so mi zdaj iz vesvoljnega stvarjenja.
A prijatelj, kolik razloček mej mojim nekdanjim in današnjim znanjem sveta ! —
Ko sem kot majhen deček v skromnem zatišju od prijaznih holmcev
- 13 -
krog in krog obmejene drvanjske doline pastiroval, bilo mi je nje tesno obsežje — celi svet, in spoštljivo sem se oziral na mogočno Donatsko goro, ki tam na jugu svoje gorostasno teme preko vinogradnik gričev v sinji zrak dviga, ter jo smatral za najskrajnejši mejnik sveta. V svojej tedanjej omejenosti mislil sem, da nij druzih stvarij na svetu, nego kar jih ona okohca obsega in da sploh razve naše zemlje ne bivajo druga torišča živeljenja : neštevilne po svetovnem prostoru bliščeče zvezde dozdevale so se mi nezna-menite, na nebeškem oboku nam zemljanom na veselje prižgane lučice.
Toda, zdaj sem osvedočen, daje okrog našega žitja neizmerno prostoren in da bivajo na orjaškej .«emeljskej obli nebrojne mirijade vsakolikih živečih bitij; znanstveni pogled tija gori v jasne višave pak mi je razodel, da se po bezkončnem prostoru neomejene vesvoljnosti kretajo nedozirni milijoni velikanskih svetov. O dragi moj, kako čudovito in neizmerno prostrano je vendar ves svet osnovan! Kolika obilnost življenjazmožne snovi in mnogovrstnih mičnih oblik razvija se po neprezirnem obsežju vekovite narave! In kako tajnostno je sestavljen celi ta svetovni makrokozem: orjaška, mnogobrojna so-svetja in raznosvitla dvo- in trizvezdja plavajo v mičnem redu po jasnem svetovnem pohlipju in vrte se neprestano po večnem svojem tiru v nedosegljivih daljavah ter odsevajo raznobojno svitlobo po bezmejnej vesvoljnosti!
Strmeč povzdigujem z zemeljskego stališča svoje oči tija gori v sijajne visočine in osupnen motrim čarovito lesketanje skrivnostnih nebesnih teles ter občudujem, od divnosti naravinih prikazov prošinen, vsemogočno stvarljivost vedno nerazumljivega božanstva.
In če krog sebe pogledam, predoči se mi tudi tu na zemlji povsod neprecenljivo bogatstvo in neizmerna obilnost bohotno nadičene prirode. V jezeroterih oblikah razodeva se mi nerazumljiva moč življenja in neštevilna množina raznovrstnih bitij obdaja me, kamorkoli obračam svoje stopinje. Iz-nenadjen ogledujem čudovite proizvode naravine roke in pijem z vsemi svojimi čutili zveličevalno slast čarovitih boj in milih glasov, ki me v sladkih harmonijah ljubeznivo obšumevajo. —
In človečanska naša družina — kako je mnogobrojna, jezerotero milijonov obsegajoča in razširjena po orjaškem zemske oble torišču: od tečaja do tečaja, od vzhoda do zapada, po vsej zemeljskej krogli biva rod človeški! Ako se podam tija proti iztoku, najdem svoje brate ; če pridem na poldan-ski ravnik, sprejmó me bitja moje vrste ; ako se napotim za solncem in pre-jadram širni ocean, dojdem zopet pred svoje sorodnike; če se obrnem doli pi-oti južnemu tečaju, nahajam tudi ondi obraze svojega plemena in ko do-spejem na skrajno mejo gori na ledeni sever, zapazim i med večnim snegom človeških bitij sled.
A kako različna po obleki, polti in plemenu je vsa ogromna družina človečanska! Kolika raznoterost jezikov, običajev in svojstvenostij vlada med mnogobrojnimi članovi človeškega rodu! In kolika nasprotja glede omike in prosvete, nazorov in veroizpovedanij bivajo pri posameznih narodih ! — I vendar je vse človeštvo — ena družinska celota, rajajoča se po enakem načinu životvorjenja in iz istega naročja dobrotljive matere zemlje!
In od te ideje prošinen, smatram vse ljudi za svoje sorodnike, ter objemam ves človeški rod z enako ljubeznijo. —
In ker sem osvedočen, da nij samo naša zemlja — to skromno zrnce v bezkončnem kraljestvu narave — torišče živečih bitij, nego da bivajo
- 14 -
tuđi po drugih svetovih v neizmernej vesvoljnosti — življenjazmozne in lepote božjega velicastva gledajoče stvari, — razprostiram svoje roke, ter kličem navdušeno z neumrljivim Schillerjem:
„Seid umscliluiigen, Millionen! Diesen Kuss der ganzen Welt!"
Jan Arnos Komensky.
Po čeških spisih zložil Andrcjčekov Jože.
Majhen po številu je narod, iz kojega ust doni govorica svetovaelavska. Vendar pa je on na drevu slovanskem ena izmej najstanovitnejših i najplodnejših vej, katera je, če tudi po neštevilnih i jako pogubnih nevihtah pohabljena, vendar vselej zopet ozelenela v novem razvoju stvarjajočih sil in plemenitih močij.
Mala peščica čehoslovanov, naseljena v krasnih zemljah češke i Morave upira se kot močna bastija zapadna uže črez tisočletje valovitemu morju krutega i nadlegajočega življa tujezemskega, ter imä za seboj slavna i velikanska dela svojih prednjikov, iz katerih zajemlje, kakor iz neusahljivega vira moč i okrepčavo k daljšim, če tudi nekrvavim, vendar dosti težavnim i grozovitim bojem. V tem nikakor ne napadnem temveč samo hranilnem boju za svobodo svoje slovanske bitnosti odgojil je češki narod v svojem naročju lepo število mož, ki so se odhkovali ne le v vednostih vojniških, temveč tudi v vednostih mini, ki so delovah neutrujeno i previdno za blagor svojega naroda z vlasti, zraven pa tudi pomagah k duševnemu napredku vsakterili ljudstev sploh.
Takovega moža imamo na misli pri tem delu. Dve sto let jo uže temu, kar je oddaljen od svoje domovine v dalnjej Holandiji v mestu Amsterdam-u izdihnil dušo eden najboljših mož svojega veka, uzorni ljudomil — Jan Amos Komensky.
Vse njegovo početje bilo je obrneno le na to, da bi podučeval ljudstvo, da bi mu nadeloval v vednostih nova pota k gotovejšemu pristopu v svetišče spoznanja samega sebe, najboljšega zaklada sreče in blagosti človeške.
Proti koncu šestnajstega stoletja, v dobi vednih bojev srednjeevropejskih vladarjev in posebno tudi kralja češkega Eudolfa II. z Mohamedani, ugledal je Jan Amos Komensky luč sveta v sosednjej Moravi dne 28. marcija 1. 1592 v Nivnicah, mestecu ne daleč od Ogerskega Broda. Priimek Komensky prihaja od vasi Komne na graščinstvu Svetlovskem, od koder so najbrž bih njegovi prednjiki. Komna pa nij bila njegovo rodišče; da bi se bil pa v Niv-nicah narodu, kakor se sploh sodi, o tem dvomi posebno profesor Gindely, dokazovaje, da je rojen v Ogerskem Brodu, ker se sam v svojih spisih imenuje Hunnobrodensis Moravus, t. j. Moravan iz Ogerskega Broda. Ta njegov lastni podatek zdi se Gindely-ju edino pravi. No bodi si temu kakor hoče, to edino je gotovo, da se more Morava ponašati, da je stala na njenih tleh zibel moža, ki je imel s svojim delovanjem kot pisatelj pedagogični, kot učitelj praktični, kot filozof in reformator velik vpliv kakor na svoje vrstnike, tako tudi na poznejše potomce ne le svojega naroda, temveč vseh narodov evropskih.
- 15 -
Ne mislimo tukaj obširno popisovati samo njegovega življenja, nadejamo se, da to morda nij neznano večini naših čitateljev, temveč obrniti hočemo svojo pozornost naravnost k njegovemu delovanju, v katerem se nam kaže Komensky kot spisatelj i učitelj, kot filozof in občni reformator. S tem delovanjem je pokazal svoj čisti i plemeniti značaj, s katerim se nam stavi pred oči kot uzorni, ljudomili učitelj, nadarjen z bogatimi duševnimi zmožnostimi, katere je vestno porabljeval v pospeh ljudstva v sedemnajstem veku, v veku, ko je zadela češko zemljo huda nevihta, nesrečna bitka „belohorska", vsled katere je bil češki narod za dolgo časa pahnen v gi"ob pozabljenja in sužnosti, iz katerega se je pa še le po dvesto letih zopet prebudil k novemu življenju.
(Dalje pride.)
Korenika i, odtod jezd, gizda.
R. B.
Iz korenike i prihaja glagol idem, kder je d zevni soglas, e veznik, m osobilo, tore i-d-e-m; a Haložan ne govori idem, nego vsele ijem, ter spreza: ijem, iješ, ije, ijema, ijemi, ijeta, ijeti; ijemo, ijete, ijedo; v 3. osobi množnikovi devlje vsekdar d mesto j pletedo, hvalido, delado, kupujedo. Namesto grede ali poidoc rabi se v Halozah poidoma, nikar deležje sedanje-trpno idom, a, o, nego samostav po-id-f- dvojnikovo sklonilo -oma, primerjaj mahoma, hipoma, a za ženski spol -ama: silama, navadama. Krivo ruski nedoločnik idti ali itti, ker, da je osnova, oziroma korenika id ali it, morala bi biti nedoločnikova oblika isti, primerjaj: pasti, plesti iz pad-f-ti, plet-l-ti, d in t prihajata pred naslednjim f-ejem v s. Deležje minovnikovo trpno nahaja se samic v slovenščini iz i: (na-)jden iz na-i-d-e-n. Prekmurec še ima obliko prisestje adventus, prisesten futurus, iz (pri-)šbd-(-t-l-ije, dakle šhd + t = šhst - nsl. šest, kar je prava oblika deležja min. trpnega; prim. pre-sesten praeteritus, doSestek adventus, pošast phantasraa; starosl. se nahaja tudi izitlje exitus, kar je izredno; knjižni naš jezik javlja oblike: prešestvo, pre-šestvovati, prešestnik iz šhst, primerjaj hrvatsko došastje == došašde, a — b. Deležje min. tvorno I. vsakokrat iz šhd = nsl. sed (vzr. hod), tedaj iz naiti, sniti, našedši, s^edsi, in deležje min. tvorno II. Sid =: Šel iz Sedi, odkoder sež-l-Z, kar daja šel, prispodabljaj prel, cvel iz pred-\-l, cvet-\-l. Hrvatski iSel, išao ima koreniko i in šhd, kar je neorganično. Haložan pravi: ode.sel je = otišhl. Namesto rabljenega izid ugaja izhod ; samostava izid ne pozna slovanski svet.
Korenika i okrepljena proza é, in na početku skupino Je, strsl. ja, v ruščini ostaja g; češki: Je «i, sedanjik jerfw, nsl. lnaki jezditi,'^) jizditiY&gWA, c.Jechati, strsl. nsl. jahati, strsl. jazditi, ruski ezdith, ehatk, sed. edu fahren, reiseri; poljski jezdi, jedrni, jpždić (vierzchem). Okrep e iz i opravičuje lat. e, lat. e v e-o, e-untis, e-undo, grški &.\),:, sansk. ja. Iz samo stavo v ja/t (nsl. konj za jah) in jezd, glagola: jahati, jezditi. V glagolu jazditi, jezditi ohranil se je d, tedaj Ja4-= jad m je-\-d = jed, a z je vstavljen zbog blagoglasja, in da se ogne obliki jasti, jesti edere, po takem: ja + z-ifd =
j&diti ne more biti zbog predhodnjegavsaj J-\-e = j-^je = je.]
— 16 -
jazd, in je + z + d = jezd, in odtod glagol četrte vrste jazd-i-ti, jezd-i-ti. Zarad vstavljanja soglaša z priravnavaj drozg, nsl. srb. polj. tudi drozd, lat. turdus, gnezdo, lat. nidus, zvezda, sansk. svid; tudi grozd ima koreniko gr*) g(v)ozd, gv in gvozd: zagvozda gv, zvizd iz ev. Tedaj jazcZ, jezd iz korenike i. Ima li staroslovenščina jazdi. izijazdi, prijazdi, povse pravilno tudi sijazdi, da si ga dosle slučajno nikdor ni naletel v kakem starinskem rokopisu, č. sjezd Versammlung, polj. zjazd isto, vyjazd Abreise, in glagol stjahati, congredi, prejahati, transire, otijahati, decedere.
Glagol jezditi ima v deležji min. trpnem : (po)ježen, post. poježen, zježen črevelj, takisto uče slovničarji, a deležje min. tvorno I. v krajši obliki (])o)jež, primerjaj: jež, voz, peš, zu Pferd, zu Wagen, zu Fuss; vendar na vzhodu slovenske domovine, oziroma pri panonskih Slovencih, pravi se: zagloždžena sekira, iz gl. zaglozditi, knjižno zagvozditi, tedaj iz -zdi-en, zdj-en = ždj-en = zdzen, neimajoči znaka za pišemo dz, vsaj rabimo tudi obliko droždže, drmodzje, indi droze. Polna oblika je dakle {])o}jezdžen, (po)jezdz, in oslab jeSen, jež, kakor s mesto sc.
Iz korenike i, oziroma samostava _/ez(ž, ruski ezda. Fahrt, Eeise, prihaja tudi gizda, gizdost, Hoffahrt iz Hochfahrt, primerjaj polj. ježdzie vierzchem; strsl. jad& ascendo, po-jada equo vehor. Sehleicher's Formenlehre der Kirchen-slavischen Sprache. 1852. Prekmurec veli: gizditi = jezditi, tore gizda; v prekmurščini se poprek devlje namesto j v početku besede g: gečmen, gečmeni kruh = ječmen, takisto pri sv. Lenartu na Goriškem, gilnec in gyünec == junec, gyedrno = jedrno, gezdo = jezdil, tudi bougSi iz bojSi in to iz boljši; prispodabljaj šče ^fnezdo, inediti. Slovanski jug rabi jezikovo prikazen : gizda, gizdost, gizditi se, gizdavec, gizdelin, severu je neznana.
Drobnost.
J. p.
M. Pogoditi.
Na Euskem je pred kratkim umrl prof. M. P o g o d i n, slavjanofilski pisatelj in učenjak. Njegova potovanja po Avstriji — na stroške in po nalogu ruskega ministerstva za narodno prosveščenje — so bila priobčena v „Euskoj Besede" (1. 1858), glasilu njegove stranke, ter se odhkovala odkritosrčnostjo in ostrhn opazovanjem avstrijsko-slavjanskih razmer. Učena dela in preiska-vanja Pogodinova zadevala so z večine stare odnošaje in razmere ruske dav-nosti. Umrli je bil starina svežega in čvrstega duha, zanimajoč se vedno za vse Slovane najraznejših krajin zemlje. V njem je preminol eden glavnih predstavljateljev starejše slavjanofllske stranke.
**) prim. zr+no.
„Antigona", tragedija, ktero smo zadnjič v „Zori" naznanili, dobi se pri g. pisatelju Jos. Krizmanu, duh. pomočn. pri Sv. Ivanu v Trstu po 35 kr. zvezek; nabirateljem predplatnikov se daje vsaki ednajsti zvezek za nagrado. Mi knjižico prav priporočamo slov. čitateljem!
Izdajatelj in odg. urednik: Martin Jelovšek.        J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.