ANTON PETERNEL-IGOR POLJANSKI BATALJON IN AKCIJE POLJANSKE ČETE V LETU 1942 Osvobodilno gibanje na Gorenjskem, ki je bilo proti koncu leta 1941 izredno živahno in je prednjačilo pred vsemi slovenskimi pokrajinami, je v zimskih mesecih 1942 (po bitki v Dražgošah in tragediji dne 13. januarja 1942 na Mo- šenjski planini ter 19. januarja v Lipanci na Pokljuki) močno uplahnilo in se tudi z nastopom pomladi nikakor ni moglo prav oživeti in razmahniti. Vzrok temu je bil brez dvoma v veliki meri strašen nemški teror, ki ga je okupator po množični vstaji prebivalstva decembra 1941 v Poljanski dolini, v Bohinjskem kotu in v zgornjesavski dolini ter po bitki v Dražgošah še posebno zaostril. Hoteli so streti odpor prebivalstva in uničiti partizane. Partizani so v zimskih mesecih 1942 zaradi silnega mraza in visokega snega morali prenehati z akcija mi in napadi na sovražnika, ki so se poprej vrstili drug za drugim. Pobuda, ki so jo prej imeli partizani, je prešla na nemško stran. V taki situaciji so Nemci proti koncu zime in v zgodnji pomladi uspeli prizadejati partizanom na Gorenj skem nekaj bolečih udarcev in hudih izgub. Dne 11. marca 1942 so kolone SS policije obkolile in napadle pri Jamniku pri Sv. Ožboltu Loško četo, pri čemer je pri preboju padlo 7 borcev, med njimi komandir čete Janez Bernik-Valjhun. Dne 21. marca so Nemci obkolili partizansko skupino, ki je taborila na gozdni jasi pod vasjo Vinharje. Pri tem napadu je padlo 7 partizanov, enega ranjenega pa so ujeli. Nato so 27. marca na Planici nad Crngrobom napadli vod Selške čete, pri čemer je padlo 15 partizanov, med njimi član CK KPS in Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet tovariš Stane Žagar in komandir čete Matija Udvanc-Vajs. Ob napadu dne 17. aprila v Udenborštu in potem dne 21. in 22. aprila 1942 v Okrogelski jami je pretrpela hude izgube tudi Kokrška četa. Od skupno 13 borcev jih je 8 padlo, 4 pa so bili ujeti, le eden se je rešil. Vse to je hromilo ponovni razmah narodnoosvobodilnega gibanja in OF na terenu. Razen tega pa so ob decembrski vstaji odšli v pretežnem delu v par tizane tudi aktivisti in organizatorji OF, ki so bili poprej iniciatorji in nosilci aktivnosti na terenu. Po njihovem odhodu je nastala praznina in je marsikje pre sahnila obstoječa organizacija OF. Gestapu je uspelo v prvih mesecih leta 1942 zajeti in aretirati tudi znaten del aktivistov in organizatorjev OF, ki so ob vstaji še ostali na terenu ali pa bili od vodstva poslani in zadolženi, da še naprej delujejo v organizaciji OF na terenu. Z aretacijo le-teh je uspelo gestapu skoraj povsem razbiti obstoječo in doslej dokaj široko razpredeno organizacijsko mrežo OF na Gorenjskem. Ker je večina organizatorjev OF odšla v partizanske enote, številne druge pa je aretiral gestapo, je zaradi tega tudi skoraj povsem zamrlo organizirano politično delo na terenu, kar se je potem spomladi 1942 med drugim odražalo še posebej v sorazmerno majhnem odzivu prebivalstva za vstop v par tizane. Nemško poveljstvo je v območjih, kjer so se pojavljali partizani, postavilo vrsto novih postojank in močno okrepilo že obstoječe, da bi onemogočilo ponovni 34 razvoj in polet narodnoosvobodilnega gibanja na Gorenjskem in da bi partizane dokončno uničilo. Tako je spomladi 1942 v območju Poljanske doline na razdalji komaj 30 kilometrov od Škofje Loke do Žirov oziroma Sovodnja bilo razvrščenih kar devet postojank, in sicer: Gabrk, Poljane, Gorenja vas, Leskovica, Sovo- denj, Fužine, 2iri, Lučine in Črni Vrh. Posebno močne so bile v letu 1942 posto janke v Poljanah, Gorenji vasi in Črnem Vrhu, v katerih je bilo nastanjenih po okrog 100 mož policije in žandarmerije, v Poljanah in Gorenji vasi pa občasno tudi do dvesto in več mož. Močni sta bili tudi posadki v Žireh in Lučinah, v katerih je bil razen žandarmerije in obmejne policije (financarjev) nastanjen tudi nemški gradbeni bataljon s tehnično pomožno službo, ki je ob italijansko-nemški meji izsekaval stometrski obmejni pas in postavljal žične ovire in minska polja. Veliko vojaštva je bilo vedno tudi v bližini Škofje Loke. Julija 1942 pa so Nemci postavili v Poljanski dolini še dve novi postojanki, in sicer v Javorjah in na Gabrški Gori. Slednjo so zaradi partizanskih napadov kmalu umaknili. Podobno je bilo tudi drugod po Gorenjskem, zato so Nemci lahko zelo hitro zbrali velike sile, tudi nekaj tisoč mož, in jih uporabili za napade na partizane, kakor hitro so jih odkrili ali kakorkoli bili obveščeni o njihovemu pojavu. Nemške patrulje so stalno križarile po vaseh in gozdovih, da bi odkrile in na padle ter uničile partizane. Hkrati s temi ukrepi pa je nemška propaganda neprestano poudarjala, da so njihove redarstvene sile »bandite«, kot so imenovali nas partizane, že skoraj po vsem uničile in da bodo Gorenjsko v kratkem povsem očistile »roparskih komu nističnih tolp«, kakor so tudi nazivali partizanske enote, nato se bosta v deželo zopet vrnila red in mir. Hkrati pa je nemška propaganda prebivalstvo opozar jala na »brezsmiselnost« odpora ter ga svarila pred podpiranjem »banditov« in sodelovanja z njimi in pri tem grozila z najostrejšim kaznovanjem in »trdo tami«, ki bodo neusmiljeno zadele tiste, ki tega ne bi upoštevali. Z vsem tem so hoteli Nemci še bolj zastrašiti prebivalstvo in še povečati vtis silne in nepre magljive nemške vojne sile, kajti pričakovali so, da bodo partizani z nastopom lepšega vremena zopet začeli z borbenimi akcijami in napadi na njihove sile, kar so hoteli za vsako ceno preprečiti. Ukrepi, ki naj bi prikazovali nemške vojne sile, so prebivalstvu, tudi dokazovali, da imajo partizane vsekakor za resne in nevarne nasprotnike. To so partizanske enote Nemcem kasneje tudi neprestano dokazovale. Kajti brž, ko je skopnel sneg, so se partizanske čete ponovno zbrale, se uredile in pripravile za nove boje in spopade s sovražnikom ter le-te začele nemudoma izvajati, čeprav so bile tedaj partizanske sile na Gorenjskem dejan sko dokaj šibke in maloštevilne. Na vsej Gorenjski je bilo ob začetku pomladi 1942 vsega le sedem partizanskih čet oziroma bolje rečeno četic, saj so štele do največ 30 borcev. Zaradi lažjega prezimovanja in manjše nevarnosti, da bi Jih sovražnik odkril, so bile čez zimo posamezne čete razdeljene na dve in tudi vec manjših skupin. Vse pa so spadale v sestav Cankarjevega bataljona. Nekaj teh skupin je prebilo zimo tudi na območju sedanje občine Škofja Loka. Iz teh skupin so se v marcu in aprilu 1942 formirale Selška, Loška in Poljanska četa. Zaradi strašnega nemškega vojaškega pritiska in terorja se tedaj niso izpol nili upi in pričakovanja, da se bodo z nastopom pomladi začele ponovno hitro večati in množiti partizanske enote z množičnim prilivom novih prostovoljcev v partizane. Tako pa je bil priliv novih borcev v partizane v mesecih marec in april resnično dokaj skromen. V nastajajočo Poljansko četo so se v tem času vrnili predvsem tisti borci — domačini, ki so zimo prebili razkropljeni po raznih s* 35 zatočiščih in krajih, deloma tudi preko meje v tedanji Ljubljanski pokrajini v Polhograjskih Dolomitih. K nastajajoči Poljanski četi je 18. marca 1942 prišla iz Dolomitov skupina okrog 20 borcev, med katerimi je bilo nekaj Ljubljanča nov, drugi pa so bili večinoma Gorenjci, ki so se bili zatekli poprej pred Nemci v Ljubljano. Pretežni del teh prostovoljcev je nameraval nadaljevati pot preko Selške doline in Jelovice na jeseniško območje kot okrepitev tamkajšnjih parti zanskih enot. Pot pa je kasneje nadaljevalo le pet borcev. Dne 21. marca zjutraj so namreč Nemci skupino, ki je taborila na gozdni jasi pod vasjo Vinharje, obkolili in napadli, pri čemer so ubili sedem borcev, enega pa ranjenega ujeli. Ostali so se potem vrnili v Dolomite ali pa se priključili v Loško četo; med temi je bil Josip Logar-Pajo (kasneje Božo) iz Šiške. Nekoliko boljši je bil v tem času priliv novih borcev v Loško četo. V to četo, ki je bila tedaj pri kmetu Jamniku pri Sv. Barbari, je že sredi februarja 1942 prispela iz Dolomitov pod vodstvom Janeza Bernika-Valjhuna iz Medvod prva partizanska smučarska enota, 12 bor cev po številu. V tej enoti sta bila poleg Janeza Bernika med drugimi tudi Miran Sever-Nace in Stane Starc-Janušik (kasneje Fazan). Kmalu po prihodu je bil Janez Bernik postavljen za komandirja Loške čete, kar je bil do svoje smrti 11. marca 1942. Tega dne so kolone SS policije obkolile in napadle Loško četo, ki je i>ila na osamljeni kmetiji pri Jamniku pri Sv. Barbari. Pri preboju, iz obkoljene kmetije je padel komandir čete Janez Bernik-Valjhun in z njim še šest borcev. Za njim je komandir čete postal Stane Starc-Janušik. Kljub tej hudi izgubi pa je Loška četa postopoma naraščala in se pomnožila z novimi pro stovoljci. V marcu in aprilu so prišli v Loško četo iz Škofje Loke in okolice Niko Kavčič- Gorazd, Janez Bradeško-Taras, Stane Konstantin-Borut, Marjan Masterl-Brenko, Anton Savnik in še nekaj drugih, malo kasneje pa še Franc Bradeško-Janušik. Iz območja Medvod pa so v tem času v Loško četo prišli Karel Notar-Kovač, Janez Ka- lan-Kosec, Avgust Barle-Radovan (kasneje Ambrož) in Stanko Barle-Dore (kasneje Savo), nekaj kasneje pa še Jože Triler-Marko in Miha Burgar-Švejk. Iz Ljubljane pa so marca in aprila prišli v Loško četo Josip Logar-Pajo (kasneje Božo). Anton Potoč- nik-Vojteh, Janez Kmet-Mirko (ta je bil kasneje nekaj časa v Poljanski, potem pa v Selški četi), Miran Torkar, Branko Torkar-Slobodan in Gregor Zupan-Sulc (zadnja dva sta b'la ob koncu maja dodeljena v Poljansko četo) ter Marjan Borštnar-Tarzan in verjetno še nekaj drugih, o katerih pa nimam podatkov. V Selško četo pa sta aprila 1942 prišla Rok Celar-Nande in njegov brat Jože Celar-Ralec (ta je kasneje pro stovoljno odšel v Cankarjev bataljon ,ki je domoval pod Stolom oziroma Karavan kami). Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet je računalo pomladi na po novni razmah narodnoosvobodilnega gibanja in z naredbo z dne 4. aprila izvedlo reorganizacijo partizanske vojske na Slovenskem. S tem odlokom je odredilo, da se iz dotedanjih samostojnih in nepovezanih čet in bataljonov povsod, kjer to dopuščajo možnosti, v najkrajšem času formirajo večje enote pod imenom »odred« z odrednim štabom na čelu. Z naredbo je nadalje določilo, naj se na slovenskem ozemlju postopno, vzporedno z rastjo partizanskih čet, formira 13 odredov, med njimi Gorenjski, Kokrški in Koroški, ki se združujejo v grupe odredov. S to naredbo je odredilo tudi, da se na teritoriju Slovenije formirajo 4 grupe odredov z grupnim štabom na čelu. Skladno s tem je odredilo, da Prva grupa (to je gorenjska grupa odredov) vključuje Gorenjski, Kokrški in Koroški odred. Nobenega od teh odredov pa tedaj še ni bilo. To nalogo so dobili v izvedbo štabi grup odredov, ki so bili imenovani s posebno naredbo Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, prav tako z dne 4. aprila 1942. S to naredbo je bil 36 za komandanta I. grupe odredov imenovan Jože Gregorčič-Gorenjc, dotedanji komandant gorenjskega pokrajinskega štaba, za njegovega namestnika pa Viktor Ločan, to je Lojze Pečnik, ki pa dejansko kasneje na to dolžnost ni bil postav ljen. Za političnega komisarja I. grupe odredov pa je bil imenovan Gregor Požar, to je Lojze Kebe-Štefan, do tedaj komisar gorenjskega pokrajinskega štaba. Tako je bila iz obstoječih partizanskih čet na Gorenjskem, ki so dotlej spadale v sestavo Cankarjevega bataljona, formirana L, to je gorenjska grupa od redov, katere operativno področje je obsegalo celotno Gorenjsko in zahodni del Slovenske Koroške. Jože Gregorčič-Gorenjc in Lojze Kebe-Štefan sta takoj po imenovanju za komandanta in komisarja I. grupe odredov formirala iz Cankar jeve čete pod Stolom oziroma Karavankami in Prešernove čete, ki je bila na Pokljuki, nov I. bataljon I. grupe odredov, prav tako imenovan Cankarjev ba taljon. Takoj za tem pa sta formirala, tudi že v aprilu, nov II. bataljon I. grupe odredov ali tako imenovani Poljanski bataljon. Ta je bil seveda neposredno pod rejen štabu I. grupe odredov. Hkrati sta imenovala tudi štab Poljanskega bata ljona. Zatem pa sta se lotila formiranja dveh odredov, in sicer Kokrškega in Gorenjskega. Najprej sta v juniju formirala Kokrški odred z dvema bataljo noma, nato pa v juliju Gorenjski odred, prav tako z dvema bataljonoma. Po veljstvo dotedanjega I., to je Cankarjevega bataljona, je postalo štab novega Gorenjskega odreda. Prvi novoformirani bataljon Gorenjskega odreda, ki se je še naprej imenoval Cankarjev bataljon in sta ga tvorili prva in druga četa prej šnjega Cankarjevega bataljona, formiranega aprila 1942, je operiral na levem bregu Save pod Stolom do Radovljice, drugi bataljon Gorenjskega odreda, imeno van Prešernov ali tudi Pokljuški bataljon, pa je operiral na območju Pokljuke in Jelovice. Ta bataljon je bil formiran iz prejšnje 3. čete Cankarjevega bataljona, formiranega aprila 1942, in iz okrog 20 borcev, ki mu jih je poslal štab I. grupe odredov v okrepitev. Ti borci so bili večinoma prostovoljci iz Ljubljane, ki so bili poslani na Gorenjsko. Za komandanta aprila 1942 formiranega Poljanskega bataljona je bil ime novan španski borec Jože Krajc-Zakelj, komandant je bil le krajši čas, saj je bil že kmalu v začetku junija razrešen in poslan na novo dolžnost v Gorenjski odred; za komandanta Poljanskega bataljona pa je bil postavljen Stane Starc- Fazan, do tedaj komandir Loške čete; za političnega komisarja pa Maks Krmelj- Matija, tedaj sekretar rajona Škofja Loka, ki je zajemal Škofjo Loko s širšo okolico in Poljansko ter Selško dolino. Poljanski bataljon je imel tri čete: Selško, Loško in Poljansko. Operativno področje Poljanskega bataljona je bilo zelo obširno. Obsegalo je ves desni breg Save z območji Šentvida, Medvod in Škofje Loke s širšo okolico ter celotno Poljansko in Selško dolino. (Operativno področje je torej omejevala Sava med Kranjem in Ljubljano. Segalo je od Save preko Sorskega polja, Križne gore in Mohorja na Jelovico ter potem preko Ratitovca proti Petrovemu Brdu na staro jugoslovansko-italijansko mejo in ob tej mimo Blegoša, Leskovice in Sovodnja do Zirov, nato pa ob novi nemško-italijanski meji mimo Lučin po obronkih Polhograjskih Dolomitov mimo Topola proti Šentvidu nad Ljubljano do Save.) V pismu z dne 24. aprila 1942 je politični komisar I. grupe odredov Lojze Kebe-Štefan obvestil Jožeta Krajea-Žaklja in Maksa Krmelja-Matijo, ki sta bila tedaj, kot mi je dejal tovariš Krmelj, komandir in komisar Poljanske čete, da sta imenovana za komandanta in komisarja II. bataljona I. grupe odredov. Obvestil ju je tudi, da je za intendanta bataljona imenovan Jaka Flego, ter ju 37 hkrati seznanil o spremembah in funkcijah v poveljstvih čet. Sporočil je, da bataljon sestoji iz treh čet, ki naj štejejo od 50 do 60 borcev. Četa ima dva voda — vod ima dve desetini. Sestave poveljstev čet in vodov: Poveljnik prve čete (Selške) je Franc Biček-Bruno, politko misar pa Boris Ručigaj. Poveljnik prvega voda je Polde Ravnikar, politkomisar pa Tone Nartnik-Črnivc. Poveljnik drugega voda je Jože Golob, politkomisar pa Jože, z opombo tisti, ki je doma iz Stražišča (menim, da je mišljen Jože Krmelj-Škrbec, doma s Planine nad Horjulom, kot tovarniški delavec pa je do odhoda v partizane decembra 1941 bival v Stražišču — bil je član KP). Poveljnik druge čete (Loške) je Stane Starc-Janušik, politkomi sar pa Justin Dolinar-Adam. Poveljnik prvega voda je Božič (menim, da je mišljen Jaka Božnar), politkomisar pa Franc Kavčič-Veljko. Poveljnik drugega voda je Franc Štular-Ilija, politkomisar pa Gašper Dolinar. Poveljnik 3. čete (Poljanske) je Pavle Peternel, (ki za to ime novanje ni zvedel, ker je 28. aprila padel pri napadu na nemški avtomobil pri Brodeh; za komandirja čete je bil potem postavljen Janez Pohleven), politkomi sar je Vinko Oblak. Poveljnike in politkomisarje vodov v tej četi določita ko mandant in komisar bataljona (za prvo in drugo četo je te določil oziroma po stavil šta,b grupe sam). Tako je bila izvedena organizacija novoformiranega Poljanskega bataljona in vse tri čete v njegovi sestavi so takoj začele z vojaškimi akcijami. To je bilo potrebno, da bi porasla samozavest in borbenost prebivalstva, ki sta bila zaradi udarcev, ki so jih med zimo in zgodnjo pomladjo Nemci prizadejali partizanskim enotam, močno omajana. Da ponovno razgibamo prebivalstvo in pripravimo množično vstajo, s katero je računalo vodstvo osvobodilnega gibanja, in da pridobimo potrebno orožje, so bile potrebne predvsem pospešene in učinkovite vojaške akcije. Tarče naših napadov so bile predvsem manjše sovražnikove patrulje in motorna vozila. Ker so bile partizanske enote številčno šibke, se ni kazalo lotiti vojaških akcij širšega obsega. Zato se je glavno poveljstvo slo venskih partizanskih čet tedaj odločilo poslati na Gorenjsko večje število pro stovoljcev iz Ljubljane, ki so spomladi 1942 množično prihajali v partizane v Dolomite. Tako sta proti koncu maja in ob začetku junija prišli na Gorenjsko dve večji skupini borcev iz Ljubljane, skupno okrog 120, ki so bili potem dode ljeni v okrepitev posameznih čet oziroma bataljonov. Te ljubljanske prostovoljce so iz Dolomitov privedli preko meje kurirji najprej v Loško četo, kjer je bila potem izvedena razdelitev le-teh v posamezne enote. Precejšnje število teh pro stovoljcev je bilo dodeljenih v vse tri čete Poljanskega bataljona, preostali pa so bili poslani naprej v okrepitev drugih partizanskih enot na Gorenjskem, to je v Gorenjski in Kokrški odred. V našo Poljansko četo, v kateri sem bil tedaj, je bilo po doslej ugotovljenih podatkih dodeljenih 27 prostovoljcev iz Ljubljane (verjetno pa niso zajeti še vsi Ljubljančani), približno enako število je bilo dodeljenih tudi v Loško in Selško četo. V Poljansko četo so bili dodeljeni naslednji Ljubljančani: Stane Babnik-Nande, Franc Bajt-Bojan, Engo Ciuha-Matjaž, Jože Černič-Kostja, Albin Debevec-Zdravko, Bogo Flander-Klusov Joža, Dušan Gruden-Gavrik, Dane Jamnikar-Simon, Marijan Jamnikar-Luka, Jukič Ante-Mato, Ivan Klemenčič-Zane, Janez Kopač-Boštjan, Zdravko Kržišnik-Tine (kasneje Bajtar), Bogomir Lukman-Bogo, Vinko Magister- Vinko, Zdravko Marušič-Zivko, Drago Nahtigal-Dado, Ive Osredkar-Stipe, Alojz Podobnik-Svejk, Stane Pustovrh-Skobec, Bogomir Starc-Karamazov, Branko Torkar- Slobodan, Alojz Voje-Alvo, Gregor Zupan-Sulc, Branislav Zigon-Sokol, Drejče (iden tifikacija ni uspela) in Luka (identifikacija ni uspela). 38 V juniju pa je bilo v Poljanski četi od domačinov naslednjih 32 borcev: Rafael Buh-Ježev (kasneje Rafal), Poljane; Miha Demšar, Predmost; Peter Dem šar, Zadobje; Franc Galičič, Hotovlja; Jože Galičič-Luka (kasneje Marko), Hotovlja; Valentin Hren-Kljukec, Zadobje; Pavle Inglič-Bar, Gorenja vas; Adolf Kalan-Muki, Žabja vas; Alojz Kokalj-Mojzes, Hotovlja; Albin Mlakar-Bine, Gorenja vas; Anton Oblak-Svedre, Gorenja vas; Vinko Oblak, Nova vas, Ziri; Franc Oman, Hotovlja; Janez Pohleven, Črni Vrh; Martin Pohleven, Kremenik; Anton Podobnik-Zakelj, 2iri; Anton Peternel-Igor, Delnice; Jože Peternel-Mitja, Delnice; Jože Platiša-Gašper, Hotovlja; Pavle Platiša-Todorov, Hotovlja; Jože Rupar-Očka, Poljane; Pavle Rih- taršič-Rajko, Poljane; Valentin Rihtaršič-Jurček, Poljane; Gregor Rupnik-Groga, Srednja vas; Pavle Rus-Boljševik, Hotovlja; Janez Šubic, Bukov Vrh; Dominik Sti- belj, Javorje; Nace Uršič-Nikolaj, Hotavlje; Janez Zakelj-Anžon, Stara vas, Ziri; Milan Zakelj-Zirovnik, Stara vas, Ziri; Pavle Zakelj, Stara vas, Ziri; Gregor Rupar- Grogče, Srednja vas. Dne 1. avgusta 1942 so bili mobilizirani in vključeni v Poljansko četo še na slednji štirje novi partizani: Janez Močnik-Lisjak, Volaka; Ivan Pelipenko, Jelovica pod Blegošem; Jože Pelipenko, Jelovica pod Blegošem; Janez Pintar, Gorenje Brdo. V Loško četo pa so bili maja in junija 1942 po doslej zbranih podatkih dodeljeni naslednji Ljubljančani: Ludvik Blažica-Gubec, Franc Jernejc-Milče, Lovro Kos-Lovro, Franc Kovač-Brico, Peter Kušar-Luka, Rudi Lukman-Rudi, Matija Pečenik-Jazbec (julija je bil dodeljen v Selško četo, ob koncu avgusta pa v Prešernov bataljon na Pokljuki), Ciril Tepina-Veverica (kasneje Ivko), Jože Tepina-Franjo in Ivan Založnik- Vanjo. (Bilo je še nekaj drugih Ljubljančanov, pa ne vem za njihova imena.) V Selško četo pa so bili maja in junija poleg doslej še neugotovljenih dodeljeni tile Ljubljančani: Janez Kmet-Mirko, Franc Kurat-Kos, Radko Osredkar-Tedi, Savo Osredkar-Ciro, Franc Resnik-France in Mlrko Sušteršič-Franc Logar. Resnici na ljubo moram povedati, da smo gorenjski partizani — vsaj v naši Poljanski četi — sprejeli novodošle partizane iz Ljubljane sicer z veseljem, vendar pa z določenim nezaupanjem. Motila nas je predvsem njihova mladost in vojaška neizvežbanost, saj večina med njimi še ni služila vojske in tudi ni imela izkušenj v borbi z Nemci. Zaradi tega smo spočetka, ko smo se zglašali pri naših zaupnikih in na raznih kmetijah, le-te poimenovali z ilegalnimi imeni, prav tako pa tudi razne prehode in križišča, po katerih smo se običajno gibali, zato da bi kdo izmed partizanov iz Ljubljane, če bi ga Nemci po nesrečnem naključju ujeli, ne mogel izdati naših sodelavcev in povedati krajev in preho dov, kjer smo se gibali. Vendar smo nezaupanje, zaradi njihove borbenosti in junaštva pri prvih spopadih z Nemci in zaradi tovarištva, ki so ga gojili med seboj in z nami domačini, kmalu premagali in med nami so se razvili najbolj prisrčni in zaupni tovariški odnosi, ki so prerasli v trajno in najgloblje prija teljstvo. S ponosom ugotavljam, da nikoli niso klonili pred sovražnikom. Mnogi, lahko rečem večina teh borcev — prostovoljcev iz Ljubljane, so zgubili življenje v borbah in spopadih z Nemci. Tisti pa, ki so bili po nesrečnem naključju ujeti, pa so se dostojno zadržali pred sovražnikom in niso klonili pred nobenim, še tako hudim pritiskom, da bi izdali našo skupno stvar. Ko je Poljanska četa, katere komandir je bil tedaj Janez Pohleven, dobila te okrepitve, je bila izvedena delna reorganizacija čete oziroma se je četa orga nizacijsko dokončno oblikovala s formiranjem prvega in drugega voda, katerih vsak je imel po tri desetine. Ive Osredkar-Stipe, bivši jugoslovanski mornariški oficir — poročnik korvete, je bil imenovan za vodnika prvega voda, za politdele- gata v tem vodu pa je bil postavljen Tone Oblak-Svedre. Poveljstvo prvega voda v tej zasedbi pa je bilo zelo kratkotrajno. Politdelegat Tone Oblak je padel dne 26. junija 1942 ob napadu na postojanko Črni Vrh, vodnik Ive Osredkar pa je 39 bil tedaj razrešen dolžnosti poveljnika voda in postavljen za vojaško-strokov- nega svetovalca v prvem vodu. Za novega poveljnika prvega voda sem bil postavljen jaz, Tone Peternel-Igor, za politdelegata v tem vodu pa Pavle Žakelj iz Zirov. Za vodnika, to je poveljnika drugega voda, pa je bil postavljen Pavle Inglič-Bar, za politdelegata v tem vodu pa Franc Galičič. Po okrepitvi s prostovoljci iz Ljubljane so naša Poljanska četa, Selška in še zlasti Loška četa še odločneje nadaljevale z raznimi vojaškimi akcijami, ki so jih sicer že tudi poprej izvajale. Tako je ob koncu maja 1942 borbena pobuda zopet prišla v naše roke. S stalnimi napadi in borbenimi podvigi smo namreč prisilili nemške enote, ki so bile vso zimo in zgodnjo pomlad v ofenzivi, v defenzivo. Več zaporednih napadov, v katerih so imeli večje izgube, je bilo Nemcem dovolj resno opozorilo, da je oprezanje za partizani in patruljiranje z majhnimi eno tami za njih silno nevarno. Zato so kmalu spremenili taktiko. Poprej so namreč stalno pošiljali na vse strani manjše patrulje, ki so križarile po vaseh, raznih prehodih in gozdovih ter neprestano oprezale za nami in nas napadale. Ko pa smo številčno okrepljeni in ob ugodnejšem vremenu prevzeli borbeno pobudo partizani, so bile prav take manjše sovražnikove patrulje in enote v nevarnosti, da jih napademo in uničimo ali pa jim vsaj povzročimo večje izgube. Zato so nato začeli patruljirati in zasledovati partizane le z dobro oboroženimi in moč nimi enotami, ki so redkokdaj štele izpod 30—40 mož. To je bilo po eni strani za nas koristno, ker smo jih laže opazili in spremljali njihove premike in gibanje ter se jih laže izognili, če naše sile niso bile zadostne. Manjša je bila tudi mož nost, da iznenada napadejo naša taborišča. Po drugi strani pa je bilo s tem tudi nam veliko teže, da bi take enote potolkli in pridobili njihovo, nam tako potreb no orožje. Tako so se potem v juniju naše akcije in napadi na sovražnika kar vrstili, enkrat tu, drugič tam, vedno pa precej daleč stran od taborišča čete, da se nismo po nepotrebnem izpostavljali koncentriranim napadom sovražnika. Manjše skupine naše čete, ki so te akcije in napade izvajale, so tako imele večji manevrski prostor. Vse to se je dogajalo na raznih krajih operativnega področja naše čete, ki je obsegalo domala vso Poljansko dolino, in to nekako od Brodov do Zirov oziroma do tedanje italijansko-nemške meje, ki je segala od Blegoša mimo Zirov in Lučin po obronkih Dolomitov nekako do Črnega Vrha nad Polho vim Gradcem. Enako se je dogajalo tudi v operativnem področju Loške čete, ki je segalo od Črnega Vrha ob meji do Šentvida do Save in potem ob Savi preko Sorskega polja do Križne gore in dalje preko Lubnika do Gabrške gore. Območje Selške doline z jugovzhodnim delom Jelovice in Ratitovcem je bilo operativno področje Selške čete, ki je tudi izvajala vojaške akcije in se spopadala s sovraž nikom. Vse te akcije smo izvajali v smislu navodil poveljstva I. grupe odredov oziroma Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, da je treba na vsak način tudi na Gorenjskem ustvariti pogoje za ponovno množično vstajo ter začeti z osvobajanjem posameznih krajev in področij in z mobilizacijo v parti zane. Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet je menilo, da so dane vse možnosti za množično vstajo na Gorenjskem, da bi lahko poleg že obstoječih partizanskih enot nastale še nove in močnejše enote, ki bi bile sposobne ures ničiti naloge splošnega operativnega načrta vojaških akcij na Gorenjskem, kajti menili so, da na Gorenjskem lahko izvedemo in realiziramo naloge, zadane štabu I. grupe odredov z naredbami z dne 4. in 12. aprila 1942 o reorganizaciji parti zanskih enot in formiranju novih številčno močnih odredov na Gorenjskem. S 40 tem v zvezi je Glavno poveljstvo tudi sklenilo, da del borcev pošlje iz Ljub ljanske pokrajine v pomoč in okrepitev partizanskih enot na Gorenjskem, zato je prišlo torej ob koncu maja in v začetku junija 1942 na Gorenjsko okrog 120 prostovoljcev iz Ljubljane. Glavno poveljstvo je z naredbo z dne 29. aprila 1942 dalo štabu I. grupe odredov tele naloge: Postavi naj močne zasede (50—70 bor cev na vsako) na prelaza Jezersko in Ljubelj ter na najbolj primernem kraju tudi ob železniški progi Podrožca—Jesenice in ob cesti Kranjska Gora—Jese nice. Naloga teh zased je bila, da onemogočijo prehod sovražnikove oborožene sile na Gorenjsko, medtem pa naj preostale partizanske enote začnejo čistiti teren od tedanje italijansko-nemške meje proti Koroški in Štajerski. Po tej na- redbi naj jbi bili v prvi etapi očistili teritorij na desnem bregu Save, v drugi etapi pa naj bi bila sledila obkolitev in zasedba Škofje Loke, Kranja in Radov ljice. Drugo etapo akcije naj bi izvedli skupaj z enotami I. in II. (Štajerske) grupe odredov, ki so že tudi dobile isto nalogo. Začetek akcije bi morali pripra viti v 15 dneh. Vemo pa, da je II. grupa odredov prišla na Gorenjsko šele v začetku julija. Iz navedenega vidimo, da so ocenili, da se dogodki in vstaja na Gorenjskem lahko odvijajo enako, kot v sosednji Ljubljanski pokrajini, kjer je tedaj osvo bodilno gibanje doživljalo silen vzpon. Po vesteh, ki sta nam jih prinašala iz Dolomitov naša kurirja, borca Poljanske čete Janez Šubic, Narigarjev iz Buko vega Vrha, in Valentin Hren-Kljukec iz Zadobja pri Lučinah, naj bi bili tedaj partizani v Ljubljanski pokrajini osvobodili vrsto krajev in tudi širša področja. Te vesti so nam bile v spodbudo ter so nam razžarevale borbenost in vlivale pogum. Kar požirali smo jih, pa naj so bile še tako neverjetne. Kurirja sta nam pripovedovala, kaj vse se dogaja v Dolomitih, na Notranjskem in Dolenjskem, pod Krimom in drugod. Med drugim sta nam dejala, da italijanska vojska zapu šča pod partizanskim pritiskom ne samo manjše in izpostavljene, temveč tudi močne in večje postojanke, da partizani napadajo Ljubljano itd. itd. Jasno je, da za vsem tem nismo hoteli zaostajati tudi mi gorenjski partizani. Po takih no vicah iz Dolomitov in Dolenjske smo še z večjim žarom odhajali v akcije z upa njem, da bomo kmalu tudi mi uspeli osvoboditi posamezne kraje in z mobili zacijo razširiti svoje vrste. Z namenom, da bi ustvarili na terenu ustrezno vzdušje in razpoloženje prebivalstva in ga pridobili za množično vključitev v partizanske vrste, so skoraj vsakodnevno odhajale iz taborišča čete manjše ali večje skupine v razne vojaške pa tudi prehranjevalne akcije. Prehranjevalne akcije smo izvajali zato, da smo nabrali potrebne zaloge hrane in se potem lahko posvetili izvajanju vojaških akcij. Največ akcij smo izpeljali v času, ko smo imeli taborišče na Brdarskem kuclju, to je v hribu med Vinharji in Kremenikom. Iz enega izmed stražarskih mest pri tem taborišču se je videlo naravnost pred nemško postojanko v farovžu v Poljanah. Iz tega stražarskega mesta smo podnevi opazovali, kako so odhajale ali prihajale v nemško postojanko posamezne patru lje in enote. Nemcem se še sanjalo ni, da je partizansko taborišče tako rekoč pred njihovim nosom. V to taborišče smo prišli nekako ob koncu prvega tedna v juniju in bili v njem dobre tri tedne. Poprej pa smo dobra dva tedna imeli taborišče v Zlatem vrhu, in sicer pod njegovim z gozdom obraščenim zahodnim grebenom nekaj kilometrov vzhodno od Lučin v masivu Ovčjega hriba. Iz taborišča v Zlatem vrhu sta nekega zgodnjega jutra v začetku junija odšli dve s puškomitraljezoma oboroženi skupini v akcijo na mejo med Lučinami m Črnim Vrhom, kjer sta vsaka na že prej odrejenem kraju napadli pripadnike 41 nemškega delavskega, to je gradbenega bataljona in tehnične pomožne službe, ki so pod zaščito nemške obmejne policije ob tedanji nemško-italijanski meji gradili žične ovire in polagali minska polja. Z gradnjo teh ovir so hoteli Nemci preprečiti ali pa vsaj močno otežiti partizanskim enotam prehajanje iz Dolo mitov na Gorenjsko ali obratno. Razen pripadnikov nemškega delavskega bata ljona, ki je bil nastanjen v Zireh, so pri tem delu pomagali tudi civilisti — doma čini, ki jih je na to delo poslal nemški delovni urad (Arbeitsdienst). Tretja, z enim puškomitraljezem oborožena skupina pa je tedaj pod vodstvom Pavla Ingliča- Bara odšla v zasedo k cesti na Trebiji, da bi pričakala, napadla in uničila nem ški policijski avtomobil ali pa morebiti nemške kurirje na motorju, s prikolico, ki so se skoraj vsakodnevno vozili po dolini. Ta patrulja tedaj ni imela sreče, ker se pričakovano osamljeno nemško motorno vozilo ni prikazalo, pač pa je po cesti prišla močna nemška policijska kolona pod varstvom dveh oklopnjakov, ki sta vozila pred kolono in za njo. Zaseda je sicer udarila z mitraljezom v sredino kolone, vendar se je morala potem hitro umakniti pred preveliko nemško pre močjo. Kot smo zvedeli kasneje, pri tem napadu ni bil ubit noben nemški poli cist, pač pa sta bila dva ranjena. Več uspeha pa sta imeli skupini, ki sta šli v akcijo na mejo. Ti skupini sta z nenadnim napadom iz zasede udarili po nemških vojakih, ki so prihajali na delo, in njihovi zaščiti ter jih razpršili in pognali v beg. Pri napadu sta obležala dva Nemca, več pa je bilo ranjenih. Ker so se Nemci pri begu takoj pomešali med civiliste, to je med mobilizirane oziroma na to delo poslane delavce, sta skupini prekinili s streljanjem, da ne bi zadeli nedolžnih domačinov, zaposlenih pri tem delu. Po umiku Nemcev sta skupini požgali kole, ki so bili pripravljeni za razpenjanje žice, kolobarje bodeče žice pa skotalili v kotline in brezna. Preden sta se skupini umaknili iz prizorišča napada, sta tam raztrosili lističe s partizanskimi parolami oziroma s parolami Osvobodilne fronte. Na primerna mesta pa sta izobesili liste papirja, na katerih so bila napisana opozorila mobi liziranim delavcem, naj ne nadaljujejo s tem delom, ker se bodo sicer izpostav ljali smrtni nevarnosti, kajti z napadi bomo nadaljevali, dokler ne bodo pre kinili dela. Pozivali smo jih, naj se vključijo v partizanske vrste. Da bi opozorila podkrepili, smo izvedli podobno akcijo kakšen teden kasneje pod neposrednim vodstvom komandirja čete Janeza Pohlevna. Kljub temu, da pri teh napadih Nemcem nismo povzročili večjih izgub v moštvu, je bil dejanski uspeh akcij popoln, kar se je odrazilo v tem, da v tistem območju Nemci vse do jeseni 1942 niso nadaljevali z delom pri postavljanju žičnih ovir in minskih polj. Isti večer, ko je komandir Janez odšel z večjo skupino drugič v akcijo na mejo, sem tudi sam šel s svojo desetino in dvema puškomitraljezoma v drugo akcijo. (To akcijo med Hotavljami in Gorenjo vasjo podrobneje opisujem v po sebnem prispevku v tem letniku Loških razgledov). Čeprav napad ni povsem uspel, predvsem pa ne tako, kot smo predvideli, pa je vendar močno vplival na okoliško prebivalstvo in okrepil njegovo borbeno zavest, saj je bil sredi dopol dneva komaj pol kilometra od nemške postojanke v Gorenji vasi, v kateri je tedaj bilo okrog 250 do 300 nemških policajev. Dne 18. junija zvečer pa je komandir Janez odbral večjo skupino borcev z dvema puškomitraljezoma. S to skupino je potem naslednje jutro napadel avto bus, ki je vozil na progi Žiri—Skofja Loka. Napad je bil izveden v Maharjevi grapi med Fužinami in Selom pri Zireh. Iz Brdarskega kuclja nad Vinharji, kjer smo taborili, smo šli zvečer mimo Sv. Urbana na Dolenje Dobrave, kjer 42 smo prečkali cesto Gorenja vas—Lučine, potem pa po travnikih in poljskih poteh proti zaselku Lajše. V Lajšah smo se zglasili v kmetiji pri Cadežu, kjer smo dobili informacije o situaciji, nato pa smo nadaljevali pot proti mestu napada. Spotoma smo se ustavili pri neki hiši v Kladju, kjer smo dobili sekiro, žago in vrvi. Od tu smo se približali Maharjevi grapi, kjer smo polegli in počakali jutra. Ob svitu smo se približali cesti in na kraju, kjer cesta napravi oster ovi nek, ki je bil določen kot kraj napada, zlezli v strm breg nad cesto. S svojo skupino in enim puškomitraljezom sem zavzel položaje na obronku nad cesto v smeri proti Selu, na drugi strani ovinka v smeri proti Fužinam pa je isto napravil tovariš Bar. Komandir Janez pa je medtem odbral dve smreki, kateri so potem z vrvjo oziroma žico privezali ob drugo drevje v bregu in potem smreki odžagali, da sta nagnjeni obviseli v zraku nad cesto. Napeto in v največji tišini smo prisluškovali, kdaj bomo zaslišali rohnenje avtobusa. Ko je velik rdeč avtobus končno pripeljal v ovinek, je za to določen borec presekal vrv, da je smreka padla pred avtobus, isto je naredil tudi drugi borec in druga smreka je padla na cesto za avtobusom. V tistem hipu je komandir Janez zavpil: »V imenu slovenske partizanske vojske pozivam, da vsi pridete z dvignjenimi rokami iz avtobusa! Civilisti naj se umaknejo nazaj, nemški vojaki pa naj ostanejo na mestu in se predajo!«. V avtu je zašumelo in nastala je zmešnjava. Kot smo ugotovili potem, so bili v avtobusu poleg drugih potnikov štirje nemški financarji ali vojaki iz delavskega bataljona. Prestrašeni potniki so med pre rivanjem zrinili in takorekoč spehali pred nas nemške vojake. Od teh so trije vsi zbegani planili v jarek za cesto in poskusili zbežati. V tistem je zarohnel mitraljez in počile so puške in vsi trije so mrtvi obležali na cesti. Četrti Nemec pa je planil nazaj in se pomešal med ljudi. Ob tem je zavpila neka ženska in padla na tla. Takoj smo prenehali streljati, kar je Nemec izkoristil in planil pod cesto v grmovje in nam ušel. Komandir Janez je potnike v kratkem govoru seznanil s cilji partizanske borbe in OF in jih pozval k sodelovanju ter naročil, da pomagajo v nogo ranjeni ženski in jo spravijo k zdravniku. Ugotovili smo, da je ranjenka Justina Kržišnik, kmetica, po domače Kamšca iz Bukovega Vrha, ki je bila pri svojih sorodnikih nekje pri Zireh na obisku in se je z avtobusom vračala domov. Razen borcev, ki so bili ob cesti v zasedi kot zaščitnica v smeri proti Zirem oziroma proti Fužinam, so vsi ostali na hitro pregledali avtobus in začeli odnašati, kar je bilo vrednega. Dobili so nekaj zabojev čevljev in pre cejšnjo količino surovega masla. Maslo so deloma strpali v nahrbtnike, deloma pa nosili kar pakiranega v zabojčkih. Tudi zaboje s čevlji smo kar pakirane nesli v breg. Tovariš Bar je medtem z nekaj borci začel razbijati avtobus. V kanti je našel nekaj bencina, ki ga je polil po notranjosti avtobusa in potem vrgel vanj bombo. Počilo je in avtobus se je vžgal. Drugi so se medtem s plenom že umikali po hribu navzgor. Preden smo se umaknili, je komisar pregledal še žepe padlih Nemcev in v njih poleg dokumentov dobil tudi nekaj pisem. Medtem so se kraju napada po drugi strani Sore bližali nemški žandarji iz postojanke na Fu žinah in začeli na slepo z vso silo streljati proti nam. Zato smo se čim hitreje umaknili po strmini proti Kladju in Zirovskemu Vrhu. Ker smo se bali, da bi nam presekale pot nemške enote iz Gorenje vasi in Žirov ter nas dobile v kle šče, smo zaboje s čevlji na hitro skrili v grmovju in jih zadelali s praprotjo in vejami, da smo lahko hitreje napredovali proti Zirovskemu Vrhu v zavetje. Ko smo prispeli tja, je že sijalo toplo sonce, ki je prej popilo jutranjo meglico. Ko smo na z grmovjem obraščeni jasi sredi gozda na Zirovskem Vrhu počivali, 43 smo slišali nemško vpitje in ukaze ter posamezne strele pušk in treskanje bomb, ki so jih Nemci, ki so nas zasledovali, lučali v grmovje, da bi se na ta način zavarovali pred partizanskim napadom. S policijskimi psi so odkrili zaboje s čevlji in odnesli naš plen. Niso pa mogli kljub hitri intervenciji rešiti avtobusa, ki je popolnoma zgorel na kraju napada. Takoj naslednje jutro pa je skupina borcev drugega voda pod poveljstvom tovariša Bara z mitraljezcem Binetom Mlakarjem iz Gorenje vasi napravila zasedo v ridah na cesti Gorenja vas—Lučine in pričakala ter napadla nemško policijsko patruljo in jo pognala v beg, pri čemer je bil en policist ranjen. Istega dne, to je v soboto 20. junija 1942, smo s stražarskega mesta taborišča na Brdarskem kuclju opazili pod nami v Hotoveljski grapi nekaj voznikov, ki so v spremstvu policije nekaj peljali. Komisar in komandant bataljona tovariša Matija in Fazan, ki sta bila tedaj pri naši četi, sta z daljnogledom ugotovila, da kolona verjetno pelje hrano za nemško posadko v Črnem Vrhu. Takoj sta sklicala zbor čete in s komandirjem hitro zbrala večjo skupino, ki naj to kolono napade in jo uniči ali vsaj nažene v beg Nemce, ki so kot zaščita spremljali voznike; pri tem naj po možnosti zapleni hrano in drug material, naložen na vozovih. Kolikor hitro smo mogli, smo sredi dopoldneva tekli po travniku pod Planin- škovo kmetijo v Kremeniku proti sedlu, kamor pripelje krajevna pot iz Hotovlje proti Črnemu Vrhu. Ko smo vsi zadihani pritekli na sedlo, ki je nad Strži- narjevo domačijo v Kremeniku, smo lahko ugotovili samo, da smo prepozni. Kolona nas je prehitela in je bila tedaj že previsoko nad nami. Kolikor hitro smo mogli, smo tekli po bližnjicah proti Pasji ravni v upanju, da bomo kolono prehiteli in ji postavili zasedo ob poti pod Pasjo ravnijo. Kot bi Nemci slutili, da jim nekaj grozi ali pa so nas morda celo opazili, so strašno hiteli in priganjali voznike, naj vozijo čim hitreje. Tako smo tudi na Pasjo ravan prišli prekasno. Sli smo v bojnem redu za kolono in čakali, da pride na primerno mesto za naš napad. Ko je kolona prišla na čistino že v neposredni bližini Črnega Vrha, smo kljub temu, da je bila med nami in Nemci velika razdalja, z vsem ognjem udarili po Nemcih, ki so spremljali kolono. Pri tem napadu je bilo ranjenih nekaj Nemcev in ubit konj, ki je peljal poln voz hrane, pri čemer se je voz zvrnil in se zvalil po bregu v grapo pod Črnim Vrhom. Ob prevračanju voza so se strgale vreče z moko in v oblakih prahu je voz obstal spodaj v grapi, drugi vozniki in Nemci pa so oddirjali proti Črnemu Vrhu. Ker smo menili, da se bo patrulja, ki je vozove spremljala, še isti dan po isti poti vračala v Poljane, smo ji na primernem mestu pod Pasjo ravnijo postavili zasedo, vendar zaman, ker jih ni bilo. Kasneje smo zvedeli, da so se ob mraku pod varstvom teme čez Valterski Vrh in Log vrnili v svojo postojanko v Poljanah. Zvedeli smo tudi, da je bil ubiti konj last kmeta, po domače Drnovška iz Bukovega Vrha. Ker smo pričakovali, da nas bodo Nemci zaradi tega napada drugi dan, v nedeljo 21. junija 1942, iz raznih smeri zasledovali v območju Bukovega Vrha in Pasje ravni, je komandir Janez že v soboto zvečer odbral tri patrulje, da morajo biti ob jutranjem svitu pripravljene za odhod. Drugo jutro, ko se je zdanilo, je vsaki patrulji ukazal, da odide v določeno zasedo in napade Nemce, ki bodo morda šli po tisti poti v hajko za partizani. Patruljo, ki je zasedla pot, ki pelje iz Lučin v Črni Vrh, je vodil komandir sam. Jaz sem dobil nalogo, da s svojo desetino napravim zasedo v gozdu ob poti pod Bukovim Vrhom, ob tako imeno vani Koroški poti, ki pelje iz doline na vrh. Tretjo zasedo je postavil tovariš Bar ob poti iz Hotovlje v Kremenik. S svojo desetino sem čakal v zasedi brez- 44 uspešno do približno tretje ure popoldne, nakar smo se vrnili v četno taborišče. Tudi ostali skupini oziroma zasedi sta tisti dan čakali zaman. Dva dni kasneje pa je manjša skupina pod vodstvom vodnika prvega voda Iveta Osredkarja-Iveta napadla blizu Eržena v območju Golega vrha delovno skupino nemškega gradbenega bataljona in tehnične pomožne službe in jo nagnala v beg, ko je izsekavala stometrski obmejni pas in gradila vzdolž meje žično pregrado. V tej akciji je bil puškomitraljezec moj brat Jože, s par tizanskim imenom Mitja, njegova pomočnika pa Franc Oman iz Hotovlje in iJanez Žakelj-Anžon iz Zirov. Ob teh dogodkih in spopadih s sovražnikom in našem dobrem in borbenem razpoloženju je sredi junija 1942 začel štab bataljona po direktivah in navo dilih, ki jih je dobil od štaba I. grupe odredov, pripravljati načrt za postopno osvoboditev Poljanske doline. V veri, da se bo to uresničilo, smo izvežbani vo jaki novince vadili v vojaških spretnostih, da bomo res prava vojska, ko bomo vkorakali v osvobojene kraje, kjer bo treba takoj vzpostaviti vojaško oblast in izvesti mobilizacijo. Iz sestave čete so že bili predvideni posamezni funkcionarji in drugi borci za poveljniška in komisarska mesta vseh nivojev, ki naj bi jih prevzeli ob izvedeni mobilizaciji mož in fantov v osvobojenih krajih. Žal pa so to bile le sanje. Povem pa naj, da se nam je ob takem zanosu pri izvajanju načrta o postopnem osvobajanju Poljanske doline dne 26. junija 1942 skoraj posrečilo likvidirati in zavzeti močno nemško postojanko v Črnem Vrhu, kjer je bilo tedaj v župnišču in šoli nameščenih nad 90 Nemcev. Po operativnem načrtu za osvoboditev Poljanske doline, ki ga je izdelal štab Poljanskega bataljona, je Selška četa dobila z naredbo tega štaba z dne 22. 6. 1942 nalogo, naj napade in blokira ter zasede močno nemško postojanke v Poljanah. Takoj po zavzetju postojanke naj bi vzpostavili vojaško oblast ter v Volči, Poljanah in Hotovlji mobilizirali vse za borbo in delo sposobne može in fante ter jih po možnosti oborožili z zaplenjenim orožjem, druge pa z raznim orodjem. Vodstvo čete je imelo z odločbo natančno odrejene nadaljnje naloge s tem, da naj se četa v primeru, če ne bi zaradi prevelikega nemškega pritiska bilo mogoče držati v svojih rokah osvobojenih Poljan, umakne proti Martinj Vrhu. S podobno naredbo pa je Loška četa dobila nalogo blokirati s preko pavanjem in zasekami cesti Škof j a Loka—Poljane in Škof j a Loka—Blegoš ter ob teh cestah postaviti zasede, ki bi napadale in zadrževale sovražnika, če bi ta prodiral iz Škofje Loke v pomoč napadenim postojankam v Poljanah in Črnem Vrhu. Loška četa je dobila tudi nalogo, da prekine vse telefonske zveze iz Škofje Loke v Poljane in Črni Vrh ter da postavi zasedo tudi na kolovozu iz Bodovelj na Črni Vrh. Poljanska četa pa je z naredbo štaba Poljanskega bataljona z dne 25. junija 1942 dobila nalogo napasti in zavzeti nemško posto janko v Črnem Vrhu ter tam takoj vzpostaviti vojaško oblast in izvesti mobi lizacijo. Takoj po likvidaciji postojanke v Črnem Vrhu naj bi Poljanska četa napadla in likvidirala tudi postojanko v Lučinah ter tudi tod vzpostavila vojaško oblast in izvedla mobilizacijo. Ob močnem nemškem pritisku naj bi se četa, vključno s svojimi oddelki, ki bi bili v zasedenih postojankah v Črnem Vrhu in Lučinah, umaknila na Pasjo ravan in tam zavzela položaje. Z likvidacijo teh dveh postojank na meji z Ljubljansko pokrajino v Dolomitih, bi bila ustvar jena možnost prehajanja partizanskih enot iz Dolomitov preko Poljanske in oelške doline ter Jelovice proti industrijskim centrom Gorenjske — Kranju in •Jesenicam. Omenjene pismene naredbe posameznim četam sta s polnim imenom 45 podpisala komandant in komisar bataljona tovariša Stane Stare in Maks Krmelj (prej Hotimir Branko ali pa Matija Poljane). Po takih smernicah je potem napad na postojanko Črni Vrh izvedlo nekaj nad 40 borcev Poljanske čete ob sodelovanju voda (okrog 20 borcev) 1. čete 4. bataljona Notranjskega odreda. Ta vod je imel nalogo z zasekavanjem in prekopavanjem blokirati cesto iz Polhovega Gradca v Črni Vrh ter tako pre prečiti, da bi s te strani prišli Nemci na pomoč napadeni postojanki v Črnem Vrhu. Borci Poljanske čete smo v noči na 26. junij najprej uničili oziroma prekinili nemške telefonske zveze iz Črnega Vrha s postojankami v Lučinah, Poljanah in Škofji Loki, potem pa v okrilju teme v zgodnjih jutranjih urah obkolili župnišče in šolo, v katerih so bili nameščeni Nemci, ter se na nekaj mestih tema stavbama približali in utrdili v oddaljenosti 50 do 100 metrov. Prvi