Pisano polje.
Iz bosanskega perivoja.
lavčka dva sta vso noč prepevala
liliji-nevestici na oknu.
Vprašala je lilija-nevestka:
„Sta li, bratca vidva, slavčka mlada?" —
„Nisva bratca, le prijatelja;
bili smo trije poprej v gorici,
ali enega sva izgubila.
Slišala sva, da se je oženil,
na obisk sva zdaj se napotila,
videla bi rada mu družico.
Neseva ji zlato preslico,
a na njej egiptovsko povesmo.
Noč je moja tiha deva . . .
Moč je moja tiha deva, svileni so nje lasje, in oči tak črne, črne, sanje mi iz njih kipe.
Oj, objemi in zagrni, noč, me s temnimi lasmi — truden sem, naj sanje večne mi zakrijejo oči . . .
„Ljubljanski Zvon" 3. XXV. 1905.                                                                                         9
Cvetko Golar: Pisano polje.
Sejalec.
vetel znoj sejalcu-kmetu v izorane brazde pada, v zemlji se rodi, zaklije zlato klasje, zlata nada.
Znoj na čelu — sveta rosa -kamor na žemljico kane, kot bi Bog jo blagoslovil, tam življenje novo vstane.
Detelja, moje veselje . . .
J  o polju, med deteljo hodim ob jutrih in solza se v mojih očeh lesketa — Oj pridi, oj pridi, moj fantič, moj zlati, le zate mi gorko srce plapola!
Jeseni poklical ga cesar je svetli in sabljo opasal, oj, fant moj je zal — ves v žametu rdečem in z zlatom našit je, a meni, a meni le zvest je ostal.
Kot detelja rdeča se krasno razcvita
in mlad je kot polje, moj cvet, moj junak —
oj detelja, detelja, moje veselje,
tvoj vonj kot spomin nanj je lep in sladak.
Oj detelja, detelja, moje veselje, le rasti in cveti in dij mi vse dni — kot ptičice splavajte, moji pozdravi, poljubite dragega mi na oči!
Jutro.
ora zadiv.jena, ,esi b.estefi . . . Solnce se dviga iz morskih poljan; z zlatimi uzdami, z vihro v kolesih vozi se v zarji na svileno plan.