Spisi, dopisi in darovi se pošiljajo: Uredništvu „Bogoljuba" v Zapogah, p. Smlednik, (Kranjsko). Naročnina in inserati pa: Upravništvu „B ogolj u ba", Ljubljana, Kopitarjeve ulice št. 2. : : : : : : : : : Spisi se morajo poslati vsak mesec do 10., dopisi do 15. : : : : : : : : : iSBSSSb 3SEb'S6B5H3a5BSg5SS&HB5BseSB5SEB33BS6BSB5S5S9BBSEH5SBSS Vsebina VI. zvezka: Stran V Lurd in Rim! — in še kaj drugega........161 Učenka Jezusovega Srca: blažena Marija Marjeta Alakok . . 163 Za prvoobhajance...............164 Pod Marijinim banderom.............167 Ker jo ljubim . . . (Pesem) . . . .........170 „Hči brezmadežne" ..............170 Skrb za mladino...............172 Sv. Angela Merici...............174 Kdo je kriv?.................177 Daniel 0'Conell, osvoboditelj Irske — častilec Marijin . . 177 Odpuščajmo svojim dolžnikom!..........178 Ana Rant, vzor priproste služabnice.........179 Svetemu Jožefu (Pesem).............181 Župna cerkev sv. Ane v Javoru nad Ljubljano .....182 Spomini vojaškega duhovna............183 Cerkveni razgled...............185 Iskrice za Marijine otroke............189 Drobtine......................190 Odpustki meseca junija.............191 V molitev se priporočajo.............192 Zahvale za uslišano molitev ............192 Darovi...................192 Ne kupite nobene ure iz finih svežih jabolk. Vživanje tega Ceres-jabolčnika da čisto glavo, močne živce, zdravo spanje. Tovarna živil Ceres, Ustje ob Labi. V Ljubljani pri A. Staculu. dokler niste prejeli mojega velikega cenika Triletno pismeno jamstvo za neprimerno denar nazaj. Razpošilja po povzetju urar, zapriseženi sodni cenilec Mfllir Rnhmol Dunaj, VI., Morgarethenstr. 27 nuni DUlflllcI, (v lastni hiši). Zahtevajte moj cenik z 2ooo slikami zastonj in poštnine prosto. 788 52—7 Proč od alkohola! Ne pijte strupa, marveč čisti jabolčni^ gl. l'5o „ 3 — „ — » 5'— „ 3'50 „ 3'5o , 9 -io „ V — „ 8 50 » lo-— » 2'— „ 3 oo » 5'— * 6'- „ 2'50 . 2-20 „ l'2o „ l'6o „ 1 50 . 2'5o nikel. Roskopf uro srebrno , „ • . z dvojnim pokrovom . z 3 srebr. „ plosk, jeklene ure . . prave Roskopf - patent, prave ..Ornega" . . . srebr. oklopne verižice lJkaratne zlate ure . 14karatne zlate verižice 14karatni zlati prstani stenske ure 7o cm . . z bitiem liki zvonu z godbo...... s kukavico . . . . kuhinjske ure . . . budilke ... budilke ponoči sveteče z dvomim zvoncem budilke z bitjem in zvonenjem liki zvonu V Lurd in Rim! — in še kaj Petdesetletnico lurške božje poti in petdesetletnico mašništva sv. očeta nam prinese prihodnje leto. Rimski odbor za praznovanje sv. očeta zlate maše je določil sedem stvari, s. katerimi naj se ta znameniti dogodek proslavi. Nam gre premišljevanje, kako bomo teh sedem točk pri nas izvršili. O štirih smo že zadnjič govorili; ostajajo nam še tri: Shod odposlancev mladeniških družb in društev vseh narodov v Rimu meseca septembra 1908; romanja istih družb in društev v času, ko se bo obhajal imenovani shod; z 1 a t k e 1 i h, darilo katoliške mladine vseh narodov, ki se bo rabil pri zlati sveti maši.. Meseca septembra prihodnjega leta tedaj bo v Rimu shod odposlancev ali zastopnikov mladeniških družb in društev. To gotovo zato, ker so sv. oče doslej večkrat pokazali posebno skrb in zanimanje za mladino; in pa zato, ker je združevanje mladine samo po sebi največje važnosti. Pa tudi drugi katoličani bodo v jubilejnem letu — to je od oktobra letošnjega leta do konca septembra prihodnjega leta — v obilnem številu vreli v Rim. Mi že iz skušnje vemo, kako velik naval in kolika gnječa je ob takih prilikah v Rimu. Vemo tudi, da sv. drugega. oče romarjev v takih časih ne morejo v majhnih skupinah, ampak le v velikih množicah sprejemati. Saj so že tako ti vedni sprejemi sv. očetu velikansko breme. In tako bi mi Slovenci, ki gotovo nismo najzadnjj v vdanosti do sv. očeta in sv. Cerkve, najbrž ne mogli biti sprejeti posebe, ampak z drugimi vred. Zato bomo skupno splošno romanje odložili za eno leto pozneje: 1909. Koj prihodnje leto pa bomo napravili skupno romanje v Lurd in romanje zastopnikov mladeniških družb v Rim. Tedaj v Lurd in Rim ! I. V Lurd se že napravljamo dolgo časa. Bili so sicer v teku petdesetih let ondi že mnogi posamezni Slovenci in tudi cele večje skupine, toda pravega narodnega romanja slovenskega v Lurd še ni bilo. In vendar izpolnimo -— ako poromamo tja — izrečno željo božje Matere same, ki je dejala svoji izvoljenki Bernardki: »Hočem, da se sezida tukaj svetišče, da prihajajo ljudje sem in mc tukaj časte«. Prihodnje leto — 1908 — bo 50 let, kar se je prikazala sveta Devica in kar vrejo ljudje tja. Če kdaj, je sedaj ugoden trenotek tudi za nas, da izpolnimo že davno gojeno željo. In to bomo tudi storili. Storili v zvezi z brati Hrvati. Ako nas bo dosti, napravimo 10 vsak svoj vlak, — oba ob enem času, — ako ne, se združimo oboji v en skupen vlak. Romanje je torej zagotovljeno, ker ni odvisno od števila udeležencev. Kolikorkoli jih že bo, — pojdejo. Ni se torej bati, da bi se namera zopet podrla. Vršilo se bo romanje kmalu spomladi, najbrž meseca maja, ko še ni velike vročine, na polju pa še ne presilnega dela. Razume se, da mimogrede gremo tudi v Paray le Monial, kjer se je razodelo Srce Jezusovo blaženi Mariji Marjeti Alakok. Tudi v Švici se mimogrede ustavimo na sloveči božji poti Marija-Einsiedeln. Cene se bodo pozneje naznanile, ko bodo dogovori s podjetnikom končani. Zaradi ložjega pregleda in uredbe se pa želi in prosi, naj bi se udeležniki pričeli oglašati t a -k o j. Oglasila sprejema upravništvo »Bogoljuba« v Ljubljani. Prosimo torej, naj se oni, ki so že odločeni iti, koj priglase; oni, ki pa še niso odločeni, naj premišljujejo o tem, in ko so se odločili, naj naznanijo precej. II. V jeseni — meseca septembra — pa pojde nekaj zastopnikov naših mladeniških organizacij v Rim, kjer bodo zborovali odposlanci vseh narodov. Mladeniška organizacija (Marijine družbe in izobraževalna društva) ni zlepa kje tako izpeljana, kakor pri nas. Zato je pa prav, da se v zboru drugih pokažemo tudi mi. Seveda bodo mogli to pot narediti le premožnejši mladeniči. Nekaj takih je tudi po naših dužbah in društvih. Do onih tedaj, ki to lahko zmorejo, se obračamo, da naj sprejmejo častno opravilo zastopnikov slovenskih krščanskih mladeničev pred sv. očetom, in naj se odločijo za pot v Rim. In kakor hitro se odločijo za to, naj tudi sporoče, da vemo, na koliko smemo računati. Čim prej, tem bolje! Oglasila sprejema istotako Upravništvo »Bogoljuba« v Ljubljani. Na noge torej, krščanski mladeniči slovenski, v večno mesto — pred sv. očeta, da tam izrazite in poklonite vdanost in ljubezen vse slovenske mladine do sv. Cerkve! Tedaj v Lurd in Rim! Seveda bo le majhen del naših mladeničev mogel v Rim. Zato bodo pa tisti, ki bodo ostali doma, doma obhajali petdesetletnico lurške božje poti in mašništva sv. očeta. V ta namen bo prihodnje leto velik shod vseh mladeniških Marijinih družb — ne samo zastopnikov družb, ampak vseh udov. Shod bo najbrž v Ljubljani, ki je najbolj središče, kamor vodijo železnice od vseh strani. Na ta shod opozarjamo že zdaj, da fantje že zdaj mislijo na to in hranijo svoje krajcarje v ta namen. Dekleta bodo imele shode v manjših krogih, ker bi bilo nemogoče vse zbrati na enem kraju. Rimski odbor za praznovanje zlate maše Pija X. je tudi določil, naj krščanska mladina podari sv. očetu za to slavnostno priliko zlat kelih, ki ga bodo rabili sv. oče na dan svoje zlate maše. K temu daru moramo tudi mi nekoliko prispevati. Ker nas je mnogo, ne bo treba vsakemu posebe veliko žrtvovati. Ako da vsak ud naših Marijinih družb — mladeniških in dekliških — vsaj 20 vinarjev (10 krajcarjev), bo že nekaj. Kdor hoče dati kaj več, mu je prosto. Pooblaščeni od prem. g. knezoškofa prosimo torej vsa vodstva Marijinih družb, naj vse tole svojim udom priobčijo, opozore na shode, poberejo prispevke za darilo sv. očetu ter pošljejo zneske vsaj do 1. maja 19 0 8 Upravništvu »Bogoljuba« v Ljubljani. Če bomo vse to izpolnili, kar je bilo pihano v zadnjih treh številkah našega lista, bomo točno ustregli vsem določilom rimskega odbora za praznovanje papeževe zlate maše in željam sv. očeta samega, pa bomo tudi oba znamenita jubileja prihodnje^ leta obhajali častno in koristno, v slavo Materi božji, v čast sv. Cerkvi in v povzdig" verskega življenja. Učenka Jezusovega Srca: blažena M. M. Alakok. Poslanec božji. Samostanska prednica se je, ker si sama ni vedela razložiti Marjetinih prikazni, posvetovala o njih z raznimi v duhovnem življenju skušenimi duhovniki. Pa vsi so bili edini v tej misli: to je prenapetost in domišljija; Marjeta naj te dozdevne prikazni prezira in molitve svoje naj skrajša! Marjeta je tej sodbi verjela in je sama mislila, da je res v zmoti. — Le kadar jo je moč božje ljubezni vlekla in premagala, takrat je potožila svoje težave Jezusu Kristusu, svojemu božjemu Učeniku, in ga prosila, naj jej kako pomaga. Tedaj je zaslišala njegov glas: Poslal ti bom svojega služabnika; razodeni mu vse skrivnosti svojega srca; on te bo utrdil na pravem potu. Koncem leta 1674 je bil imenovan za predstojnika jezuitov v Pare (Paray) Pater Klavdij de la Kolombier (Colombie-re). Temu so se mnogi čudili, zakaj bil je še mlad mož, toda že sloveč govornik, ki bi bil po človeški sodbi bolj za v kako večje mesto, kjer bi lako s svojo zgovornostjo mno-Ko koristil. A zdi se, da je bil pri tem liame-ščenju prst božji vmes. Božja previdnost je odločila tega svetega moža Mariji Marjeti v Pomoč pri njenem velikem poslanstvu. Ko je prvič obiskal samostan, zdelo se ie Marjeti, da sliši notranji glas: »Ta je, ki li ga pošiljam.« Od tistega časa je imela do "iega veliko spoštovanje in zaupanje. Kot Predstojnik jezuitov je bil izreden spovednik redovnic, in v postnih kvatrih leta 1675 je |)ryič spovedoval v samostanu. Ko je pri- šla Marija Marjeta na vrsto pri spovednici, ji je govoril, kakor bi dobro vedel za to, kar se godi v njenem srcu. Ona mu je odkrila ves svoj notranji stan, in on ji je dajal pogum, naj se ničesar ne boji in naj le posluša glas, ki v njej govori; duh, ki jo vodi, je dobri duh, ker je ne odteguje pokorščini. Marjeti se je olajšalo srce po tem razgovoru in je hodila k njemu vpraševat za svet, kolikorkrat je mogla. In odkar ji je rekel, da se čudi, kako da je Bog izbral za svoje velike namene tako nepopolno bitje, ki mu dela vedne ovire, — ga je še bolj spoštovala. Povedala mu je, da jo nekaj sili, to kar od božjega Učenika sliši, razodeti nekaterim osebam, svoji prednici in še drugim. — »Storite to mirno,« ji je dejal Pater de la Kolombier, »če je vaša prednica s tem zadovoljna; s svojimi sosestrami ne govorite o tem, toda prednici povejte vse in ž njenim dovoljenjem tudi drugim; zame posebe pa zapišite natanko vse, kar se v vaši duši godi.« Razvedelo se je kmalu, da je Pater de la Kolombier postal dušni vodnik sestre Marjete Alakok. In ko so izvedeli, kako ravna ž njo, so ga brž obsodili, da se je dal zaslepiti in goljufati. Njegov ugled, ki ga je imel pri svojem prihodu, je vedno bolj pojemal. Toda njega, ki ni iskal veljave pred svetom, to ni čisto nič motilo. Nasprotno pa ga je bilo sram, ko je slišal na drugi strani reči, da je on »poslanec božji« za Marijo Marjeto. In to je Marjetino spoštovanje do njega še bolj povzdignilo. Med tem pa je božji Učenik svojo učenko dalje pripravljal za njen veliki poklic, da svetu razodene svojo zaničevano ljubezen. Prikazoval in razodeval se ji je večkrat. Najznamenitejša je bila prikazen dne 19. junija istega leta 1675. Bilo je v osmini presvetega Rešnjega Telesa, ko je izvoljenka božja klečala pred tabernakeljnom, uživala ondi v veliki meri dokaze ljubezni božje do nje, pa tudi čutila v sebi močno hrepenenje, podati Zveličarju kak dokaz svoje ljubezni. Tedaj ji je rekel: »Ne moreš mi pokazati svoje ljubezni boljše, kakor če storiš, kar sem že tolikokrat od tebe zahteval.« Pri teh besedah ji je odkril svoje Srce in nadaljeval: »Glej tu Srce, ki je ljudi tako ljubilo, da ni ničesar opustilo, ampak svoje moči popolnoma porabilo, da bi jim kar najživejše dokazalo svojo neizmerno ljubezen. V zahvalo pa sprejemam od večine ljudi le mrzloto in nespoštljivost, zaničevanje in bogoskrunstva v tem zakramentu ljubezni. Kar me pa najbolj boli, je to, da moram to trpeti tudi od oseb, meni po-sebe posvečenih. Zato želim od tebe, da naj se prvi petek po osmini presv. Reš. Telesa posveti češčenju mojega Srca. Ta dan naj pristopajo k božji mizi in naj zadoščujejo za razžaljenja, ki se prizadevajo mojemu Srcu zlasti takrat, kadar je izpostavljeno javnemu češčenju. Jaz pa ti obljubim, da bo moje Srce obsulo z najbogatejšimi milostmi vse one, ki ga bodo častili in ki bodo skrbeli, da ga bodo častili tudi drugi.« »Toda, Gospod, na koga se obračaš?, si je drznila Marjeta odgovoriti, »na neznat. no bitje, ubogo grešnico, katere nevredno^ bo napotu, da se tvoje želje ne bodo mogie izpolniti. Ti poznaš toliko velikodušnih src katerim lahko daš to naročilo.« »Ali ne veš, da si volim slabotno stvar zato, da bi osramotil to, kar se ponaša, da kaj je,« odvrne božji .Učenik, »da se moja moč razodeva v nizkih in v duhu ubogih, Kako je vendar prav, da policija zapira take ljudi, ki človeški družbi čast kradejo.« — Tedaj se obrne proti njemu tat in mu reče: »Gospod, vam se prav nič ne poda, da mi danes pridigujete.« — »Pa imam pravico,« zagrmi bogatin. »Le počakajte, vas bomo že še spravili v luknjo.« — »Zaprli me boste res,« govori potrti delavec, »a pravzaprav bi morali zapreti vas; vi ste krivi, da sem tat.« — »Pomilovanja vredni norec!« — »Norec nisem; da sem pa pomilovanja vreden. ste krivi vi. Bil sem pošten mož, dokler sem bil veren; zadovoljen sem bil s tem, kar sem si prislužil z žuliavimi rokami. Vi ste mi pa izruvali iz srca vero in za vero je šla zadovoljnost. V nedeljo sem šel med ljudi vaše vrste, in tam so mi povedali, da ni Boga ali da se vsaj Bog za nas ne briga, da je s smrtjo vse končano.« — »Kaj ima pa to s tatvino opraviti?« — »Le poslušajte: Če ni Boga, če ni večnosti, če je s smrtjo vsega konec, tedaj se moramo tu veseliti: če pa hočemo tu uživati veselje, tedaj ne moremo biti zadovoljni s črnim kruhom in krompirjem. Tako je, vidite! Jaz hočem veselja in zabave, kot vi. Ali naj mar samo jaz trdo delam, vi pa ne? Jaz hočem počitka, hočem dobro jesti, dobro piti; nočem pa za druge delati, nočem se za druge potiti.« Ali je morda delavec napačno govoril ? Čisto prav! Tudi danes se še dobe ljudje, in prav mnogo jih je, ki govore, da ni Boga, ni pekla, ni nebes, ki kradejo ubogemu ljudstvu vero iz srca; če se pa ubogo, nevedno ljudstvo poprime njih naukov in jih v dejanju izvršuje. pa mečejo polena na uboge žrtve svoje vzgoje. Trde kakor omenjeni bogatin, da taki ljudje kradejo čast človeški družbi, tega pa ne pomislijo, da so sami največji tatovi in da so dejanj, ki jih je izvršilo zapeljano ljudstvo, krivi v prvi vrsti sami. Ljudstvo zapeljujejo in izročajo sodnikom, a ne pomislijo, da bodo enkrat vendar le sojeni pred njim, ki ve celo to, kar je vsemu svetu prikrito. Daniel 0'Conell, osvoboditelj Irske — častilec Marijin. Naš namen ni, da bi opisovali, koliko je ta slavni mož deloval v prid svoje ljubljene Irske domovine, posebno v boju zoper tlači-telje Angleže, pač pa hočemo pokazati na oni vir, iz katerega je ta veliki domoljub zajemal svojo moč in navdušenje. Kdo je bolj zvesto izpolnjeval božje in cerkvene zapovedi ? Kdo ga je prekosil v pobožnosti in ljubezni do molitve? Sredi svojih obilnih skrbi v razsežnem političnem delovanju, ko je svoje ljudstvo neprestano branil proti mogočnemu nasilnemu narodu, ni nikdar opustil vsakdanje svete maše ter je šel vsak teden enkrat, včasih tudi večkrat k sv. obhajilu. Kdo je imel tako globoko spoštovanje do svetega božjega imena, kakor on? Gorje mu, kdor se je drznil imenovati ga vpričo njega brez spoštovanja! Ta veliki mož pa je bil tudi zvest služabnik Marije Device, ter jo je rad imenoval »mater irskega naroda«. — 12 Krasno je govoril leta 1843 na praznik Marijinega vnebovzetja zjutraj o slavi Marijini zunaj pod milim nebom več kakor stotisoe rojakom, ki so navdušeni poslušali njegove besede, zdelo se jim je, da govori cerkveni učenik. Popoldne je molil zbrani narod po njegovem naročilu sveti rožni venec Po onem. slavnem govoru, s katerim je tako rekoč odprl katoličanom duri državne zbornice, ko so najslavnejši govorniki to vprašanje razpravljali, v trenutku, od katerega je bila odvisna prostost ali še nadaljna sužnost Trske, je molil 0'Conell med nekim oknom sveti rožni venec v čast njej, ki more zmoto premagati. Svoje vere se ni sramoval, še v največjo čast si je štel, da je katoličan, in to ob času, ko je bila katoliška vera zasramovana in preganjana. Ako ga je pot peljala na kraljevi dvor, je navadno vzel seboj katoliškega duhovnika. Ako se je udeležil kake slavnostne pojedine, katere so se udeležili katoličani in protestanti, je imel navadno tudi katoliškega duhovnika seboj, ki je pred jedjo opravil svojo molitev. Navado je imel,da je vsak dan premišljeval o verskih resnicah ter zapisoval, kar mu je posebno ugajalo. Molil je pogostoma v svojem domačem jeziku dejanje vere, upanja in kesanja. Bil je tudi častilec sv. Rešnjega Telesa, ki ga je tudi branil z čudovito lepo razpravo proti sramoče-nju krivovercev. Nekega dne se ga je lotil krivoverec ter ga je zval »papista«. »Ničvrednež,« mu je zabrusil v obraz, »ti misliš, da me s tem raz. žališ, a se motiš. Da, jaz sem papist, kajti ime papist pove, da moja vera sega po ne-pretrgani vrsti papežev tja do Kristusa samega, med tem ko tvoja ne sega dalje, ka-kor do Lutra, Kalvina ali Henrika VIII. Po. vem pa tudi, da sem raje odvisen od papeža, kakor od kralja, raje od tijare, kakor od krone, raje od duhovske sutane (obleke), kakor od spodnje suknje. Pojdi, molči in sramuj se, ker nimaš prave vere, nimaš pa tudi nobene pameti!« Ako se je kdo drznil obregniti se vpričo njega ob katoliško vero, ni dobro naletel; premagal je vsakega in ugnal v kozji rog s svojo čudovito zgovornostjo. Zato ga je dobri irski narod ljubil in ga oboževal ter imenoval »naš mož«; zrl je vanj z zaupanjem kot mogočnega, nepremagljivega branitelja svoje politične prostosti, pa tudi svoje vere, In kako lepo je umrl ta pravičnik! Po štiridesetletni borbi za Boga in domovino je gledal smrti pogumno v obraz — brez strahu: Z otroško pobožnostjo je sprejel svete zakramente za umirajoče in zgovorne ustnice, ki so z nepremagljivo silo pretresale svet, so umolknile, ko so v slovo šepetale: Spomni se, o premila Devica! Poslednji besedi sta bili: Jezus in Marija! V Rim je želel vedno priti, a mu ni bilo dano. Svojo poslednjo voljo (testament) je zapisal kratko, a pomenljivo: »Svojo dušo izročim Bogu, svoje telo Irski, svoje srce — Rimu.« T e o t i m. Odpuščajmo svojim dolžnikom! V nekem kraju na Gorenjskem sta živeli skupaj v eni vasi dve omoženi sestri. Nekoč sta stavili skupaj v loterijo. Zadeli sta terno. Ko sta pa denar vzdignili, prišlo je njima na-vskriž. Vsaka je hotela imeti več. Nastalo je sovraštvo, ki je postajalo čimdallje večje. Nedolgo potem tista sestra, ki je vzela večjo svoto denarja, nevarno zboli, bila je na smrtni postelji. Še o pravem času pokliče k sebi drugo sestro, hoteč, da bi se poravnali, spri- jaznili in si odpustili. Toda druga sestra ni hotela. tega storiti, rekla je trdosrčno: Ne grem, zmenili se bova že tam (v večnosti). Dan pozneje prva sestra umrje. Komaj je druga izvedela, da je sestra umrla, zbolela je tudi ta — in drugi dan je bila mrtva. Zmenili sta se tam, kakor je rekla . • • Odpuščajmo svojim dolžnikom in sovražnikom na tem svetu! Jezus s križa nam daje zgled: Oče odpusti jim! Ana Rant, vzor priproste služabnice. Delaj, trudi se na moč, — Bo ti v grobu lahka noč. Ant. M. Slomšek. Ker so nam zamrle mične in jako priljubljene »Drobtinice«, je želeti, da bi zana-prej vzel »Bogoljub« v svoje predale vsaj kratke življenjepise vzornih domačinov in domačink, katerih vrline zaslužijo otete biti pozabljenosti. Usojam si ponuditi in podati v sledečem kratek spis o vrlinah sicer popolnoma priproste osebe, katere življenje pa vendar kliče njenim vrstnicam v spomin svetopisemske besede: »Pojdi in stori tudi ti tako!« V dan 6. aprila t. 1., popoldne ob 5. uri, je bila k večnemu počitku pospremljena v Železnikih sicer priprosta dekla Ana Rant, vendar pa tako častno, kakor se enako godi le pri imovitih in uglednih prebivalcih našega kraja. Častno cerkveno spremstvo, slovesno zvonjenje, veliko število pogrebcev, vmes, prve in najodličnejše gospodinje našega kraja skazale so pokoinici zadnjo čast. Rajna Anica Rant rodila se je v dan 12. rožnika 1819 v Martinjem vrhu v župniji Sv. Lenarta nad Železniki. Že kot otrok kazala in razodevala je zelo krepostne lastnosti. V zgodnji mladosti hodila je k verskemu poduku v rojstno faro k Sv. Lenartu, kjer so takrat župnikovali vzorni duhovnik č. g. Gre-gorij Rotar, katerega vrlin in gorečnosti se je spominjala pokojnica prav rada in pogostno z največjim spoštovanjem. Posebno vneti in skrbljivi so bili imenovani gospod baje med drugim zlasti zato, da so bili župljani podučeni dobro in temeljito v krščanskem nauku. (Mimogrede naj pripletem kot drob-tineico, da so se rajni č. g. Gregorij Rotar rodili v Moravčah leta 1784, v mašnika posvečeni leta 1808, škofijski šematizem leta 1823 jih navede kot župnika pri Sv. Lenartu, kjer so tudi umrli v dan 24. aprila 1832 na veliko žalost faranov, stari šele 52 let.) Ker je bila Anica zelo nadarjena, jej je ostal ver- ski nauk njenega skrbnega gospoda učenika prav do zadnjih let tako vkoreninjen, da se je bilo res kar čuditi. Še zadnja leta so se pri izpraševanju za velikonočne sv. zakramente čč. gg. izprašalci večkrat kar čudili izvrstnim odgovorom. Da se ozremo nazaj v njena otroška leta, povemo, da se že kot pastarica ni marala tovaršiti s svojimi vrstnicami, še manj pa z vrstniki. Najraje je pasla svojo živinico sama, prepevala na paši svete pesmi, ki se jih je priučila v cerkvi in mnogokrat je pravila, kako je to zlasti ovčicam nekako ugajalo, in kako so se najraje pasle blizu nje. Zato se jej pa tudi ni pripetilo nikoli, kakor Ie rado drugim, ki so jo hodili vpraševat: »Anica, ali kaj veš, kje je moja živina?« Ko je nekoliko odrasla, prišla je Anica v službo k svoji starejši sestri Mariji Rozman k Boncelinu na Jesenovcu nad Železniki. Tu je delala zopet kot jako marljiva in neutrudna dekla. Okoli leta 1840 je Kranjska hranilnica v Ljubljani razdeljevala nagrade najboljšim kmetijskim poslom, namreč hra-nilnične knjižice — ne vem več dobro, ali po ,5 ali po 10 gld. tedanje veljave. Tudi Anici Rant so bili tedanii železniški župnik in poznejši zlatomašnik č. g. Blaž Kersnik eno izmed teh nagrad naklonili. Cenili so jo tudi oni zelo zaradi njene poštenosti in marljivosti, še bolj pa zastran tega, ker je bila v krščanskem nauku tako dobro podučena. Ker so bile dobre lastnosti Aničine sploh na najboljšem glasu, se ni bilo čuditi, da se je marsikako oko oziralo nanjo, in bi bila prav lahko prišla do lastnega ognjišča, to je, lahko bi se bila dobro omožila. A to je ni veselilo in je torej odklonila vsako, četudi dobro ponudbo. Rekla je menda: »Če bom zdrava, ne bo se mi manjkalo dobrega kruha.« In bilo je res tako. Okoli leta 1855 do 1856 zvabili so jo bili v službo v župnišče v Hinje v dolenjski Suhi Krajini k takratnemu č. g. župniku Florijanu Muleju, ki so bili po- 12* prej dalj časa kaplan v. Železnikih. Toda življenje na Dolenjskem jej ni ugajalo; povrnila se je okoli svečnice leta 1857 nazaj proti domu in kmalu nato stopila je v službo v znani Levičnikovi hiši v Železnikih, kjer je ostala kot dekla vse svoje daljno življenje! okroglo pol stoletja. V vsem njenem dejanju in neha-nju videlo se je: molitev in delo, delo in molitev. Redno vsako jutro, bodi katerikoli letni čas, je bila ob 4. uri že na nogah. Prav rada se je koj oglasila s kako pobožno pesmijo, zato je veljala tudi pri sosedih kakor nekaka živa ura. Ob nedeljah in praznikih pa je čas vstajanja pomaknila za celo uro nazaj: ti dnevi so jo našli ob 3. uri že izven postelje. Hitela je z opravili tako, da ko je bilo treba iti ob 6. uri k zjutranjemu cerkvenemu opravilu, so bili opravljeni že živina in vsi domači posli. Skuhan je bil takrat redno tudi že zajutrek. Ako so le dovolila hišna opravila, udeležila se je tudi druge dopoldanske, enako tudi popoldanske službe božje. Ker je imela za petje dober glas in dober posluh ter veliko veselje, zraven pa bila goreča častivka presv. Rešn;ega Telesa, na dolga leta ni nikoli zgrešila pozvama-nja za sv. obhajilo. Hipoma je odložila vsa dela, hitela k cerkvi ter v družbi že znanih prijateljic in znank pospremila, prepevaje »Sveto, sveto, sveto« do hiše, kamor se ie neslo presv. Rešnje Telo. Cerkveni zapovedi, kakor se je učila v otročjih letih: »Zdrži se o petkih in sobotah mesnih jedi«, je ostala zvesta do konca svojega življenja. Ne bil bi je pripravil o sobotah na noben način, da bi bila zavžila kaj mesnega, če je na ta dan padel kak zapovedan praznik. Enako tudi cel štiridesetdanski post z nedeljami vred po zgledu nekdanjih časov ni okusila nobene mesne jedi. Čuditi se ie bilo temu tembolj, ker je mnogokrat pripravljala jedila za ostale domače ona sama, kako se je mogla ustavljati njihovemu za-vživanju. Ako se jej je o času kake boleh-nosti ponujala vsaj juha, je navadno nakrat-ko rekla: »S tem me pa le pri miru pustite!« Kar zadene njeno skrb za dom, to je za blagor,~ srečo in korist domačih, za kako škodo pri imetju, posestvih ali pri živini, je bila pa v resnici jeklene odločnosti; lahko bi rekli: v ogenj bi bila šla za vse to. Priti s tem pri komu v kako zamero, to jej je bila deseta briga. Tudi o gmotnem stanju ra;ne Anice se nam zdi potrebno kaj spregovoriti. Imela je sicer menda nekaj malega izgovorjenega po svojih stariših iz domačije; a to je bilo baje vse ostalo tam. Dekle so bile o njenem času po naših krajih zelo slabe plačane; dvajset goldinarjev letne plače se je štelo že za precej veliko, in to je dobivala tudi ona večino svojega službenega časa. Ker je bila zelo skromna, ker je imela le malo potreb in ni, kakor pravimo, »vtaknila vsega v cunje«, vendar pa se vedno oblačila primerno svojemu stanu, da se ni v tem nikoli zanemarjala, ji je od letne plače vedno še kaj malega preostajalo. In s tem je ravnala silno varčno. Lahko se pa pri tem tudi reče: Gospod Bog je očividno blagoslovil delo in zaslužek njenih rok. — Poleg tega je imela še eno lepo lastnost: da je bila namreč vsa naklonjena svojim bližnjim sorodnikom. Od svojih pičlih prihrankov jih je rada gmotno podpirala. Sinu svoje nečakinje je pripomogla z izdatnimi prispevki, da je dosegel maš-niški stan. — Drugemu nečaku je pripomogla k vstopu v učiteljski stan. Pozna ga naša dežela kot bivšega vzornega nadučitelja in vsi njegovi štirje otroci zastopajo častna mesta; zlasti pa še č. g. sin redovnik-maš-riik frančiškan, ki je uprav zdaj doktorand na katoliškem vseučilišču v Freiburgu v Švici. Le-ta je svojo blago teto ravno zadnje dni njenega življenja še osebno obiskal in jej napravil s tem nepopisno veselje. — Rajna Anica je bila dolga leta ud Mohorjeve družbe. V teku let je prejela mnogo knjig od družbe, a je razdelila vse med svoje sorodnike; namesto sebe pa je vpisala sina svoje nečakinje kot dosmrtnega uda v imenovano družbo. — Pa tudi o drugih prilikah, n. pr. če je bil kak sklad za cerkvene potrebe ali kaj enakega, je rajna prav rada prispevala primerna darila, in s tem si skrbela za zaklade, ki jih molj ne skonča. Pa tudi po drugi strani je skrbela za svojo pri-liodnjost. Lanskega leta jela je bila premišljevati, kdo bo kaj poskrbel za njeno dušo po njeni smrti. Da bi se rešila teh skrbi, dala je opraviti blizu pol drug sto svetih maš v namen: za srečno zadnjo uro, za milostno sodbo božjo in za srečno večnost. Tudi to jo je skrbelo, da bi jej Gospod Bog ne poslal nazadnje predolge bolezni, in bi ne bila s tem komu v kako nadlego. Molila je v ta namen mnogokrat menda v čast sv. Krištofu. Zbolela je — bržkone vsled hude zime — prvi dan marca tega leta, a se silila še pet dni z delom, dokler jej niso moči popolnoma opešale. Pritegnila je bila zdaj nekaka nagla vodenica, vendar je nekaj časa le še upala na ozdravljenje. Ves čas je skrbela še vedno za domača dela, za dela na polju, za živino itd., ko pa je videla, da jo telesne moči zapuščajo, ni postala malosrčna, ampak z nekakim pogumom šla nasproti svojemu koncu. V zgodnje jutro 5. aprila je po kratkem smrtnem boju končala tek svojega zemeljskega življenja v 88. letu svoje starosti. O Svetemu Častiti sveti Jožef, izvoljenih prvak, ponižni rokodelec, očakov si očak! Vdano in pokorno si slušal božji klic, postal si čisti ženin Kraljice vseh devic. Ti najbolj si Mariji v čednostih enak, pravičnost in zvestoba sta tvoje slave znak. Z Najvišjega odlokom si bil odlikovan, za krušnega očeta Zveličarju izbran. ") Ta pesem je primerna za uglasbenje. 4k petdesetletnici vladanja cesarja Franca Jožefa I. leta 1898 je bila tudi priprosta dekla Anica Rant odlikovana s častno svetinjo za dolgoletno zvesto službovanje. V skrbi, da bi se s to svetinjo po njeni smrti njenim telesnim ostankom ali na mrtvaškem odru ali pa pri pogrebu ne napravljale kake časti, je prosila, naj se kaj takega opusti. Ponižna je bila vedno v življenju; taka je želela ostati tudi po smrti. Zgodilo se jej je točno po njeni volji. Upamo in prosimo Gospoda Boga: naj počiva v sladkem miru! J. L—k. Dostavek uredništva: Marijine hčere priprostega stanu, kakršne ste večinoma, tu imate krasen zgled, kakšne imate biti! Preberite ga dvakrat, trikrat! Da bi bilo takih poslov kaj! Temeljito znanje krščanskega nauka, vztrajnost v eni službi, vestnost in zvestoba do gospodarja, preprostost v obleki in varčnost, veselje do molitve in sv. petja — to so lastnosti, katere vam odsevajo s tega vzora — v posnemanje. Nam pa pošljite še kaj podobnih zgledov! Jožefu.*) Kraljevo čast presega brezmejna tvoja čast. nad Jezusom imel si očetovsko oblast. Zdaj z Jezusom kraljuješ kot sovladar njegov, ti zvezda sladkih upov vseh zemeljskih rodov. Mogočni naš zaščitnik si vedno bil in boš, ti vseh devic Kraljice deviški drug in mož. Zatorej te častimo zaupno k tebi zroč, pnhiti v vsaki sili nam revnim na pomoč! Br. Gervazij. Župna cerkev sv. Ane v Javoru nad Ljubljano. Dajte malo al' obilo, — Nebo stotero bo vrnilo ! Najmanjša in najrevnejša župna cerkev na Kranjskem je bila do sedaj brez dvoma cerkev sv. Ane na Javoru pod Ljubljano. Stara je že 116 let, ter je bila prvotno podružnica šent-peterske župnije v Ljubljani. Želja po večji župnijski cerkvi je bila upravičena, zakaj sedanja cerkev je zadostovala le za 75 ljudi. Cerkev stoji na skrajno omejenem prostoru, ki je bil pridobljen s tem, da se je napravila zaseka v hrib; ker so tla silno vlažna, zato je vse zidovje in vsa notranja cerkvena oprava božjo pomoč smo leta 1905 začeli z zidanjem nove župnijske cerkve na prijaznem hribčku poleg novega (1892) župnišča. Leta 1906 se je stavba dovršila, hvala Bogu, brez vsake nezgode, a tekoče leto nas čaka skrb za notranjo opravo. Oltarji, prižnica, spovednica, križev pot, svetilnice, klopi, krstni kamen itd., vse bo moralo biti novo, ker iz stare cerkve se ne bo moglo drugega prenesti, kakor trije zvonovi. Na orgije še misliti ne smemo. Koliko popravila in stroškov bo tudi treba, ko se bo moral zvonik podreti, cerkvica prirediti za pokopališčno kapelico, zakristija za mrtvašnico. Obilo bode stalo, toda manjka nam prepojena z vlago, vsled česar je vse strohnjeno in uničeno, edino le trije zvonovi še kljubujejo zobu časa. Pričujoča slika nam kaže cerkev: 1. staro, 2. v delu, 3. novo. Poleg tega je potres iz leta 1895. zadal cerkvici, zlasti zvoniku tako občutne rane, da jih ni mogoče zaceliti brez velikih stroškov. Čast božja je od nas zahtevala in sila nas je prignala, da smo leta 1901 začeli resno pripravljati stavbeni materija!. Vsled neumorne pridnosti domačih žr.pljanov in zaupajoč na denarja in zopet denarja, a dela se ne strašimo. Mnogo so nam že pripomogli razni blagi dobrotniki' sosednjih kakor tudi iz daljnih župnij, mnogo tudi ameriški izseljenci. Tem potom se zahvaljujemo vsem dobrotnikom: Vsegamogočni Bog naj n& priprošnjo sv. Ane vsak dar vsakemu stotero povrne! Župljani bomo poleg svojega truda še plačevali pri davkih 30% doklado skozi 15 let, ki znaša vsako leto komaj 229 gld, jasen dokaz, kako revna je cela župnija. Da rodna zemlja ne daje potrebnega živeža priča tudi to, da je komaj 2\ hiš v celi župniji, ki še niso nobenega poslale v Ameriko, a še to število se bo kmalu skrčilo popolnoma, če bo šlo tako naprej. Na podlagi teh razmer se podpisani z zaupanjem obračamo do Vas, blagi dobrotniki in častilci sv. Ane, blagovolite še kaj darovati za notranjo opravo nove župne cerkve sv. Ane, matere preblažene Device Marije, ki naj kot za- vetnica družinskega življenja Vam vsem obilno povrne s svojo mogočno priprošnjo pri Bogu. Cerkveno predstojništvo sv. Ane v Javoru pod Ljubljano, meseca sušca 1907. Jernej Klinec, župnik. Anton Smrekar, Janez Janežič, cerkv. ključar. cerkv. ključar. Spomini vojaškega duhovnika. (Piše Frančišek Premru.) Kotorsko. Iz Derventa je bil odposlan oddelek 150 domačih voz, večinoma iz Slavonije, pod varstvom 90 mož, katere sta vodila dva poročnika. Ob petih zjutraj krenil je na pot. Temu oddelku sem bil tudi jaz kot samski potnik prideljen. Kakor je bila noč hladna, je podnevi solnce neznosno pripekalo. Ožgalo mi je lice tako, da se je na nosu naredila krasta, ki me je občutljivo bolela. Ob treh popoldne smo prišli v Kotorsko, kjer smo dobili navadno vojaško kosilo v mali trdnjavici, ki jo je stotnija (kompanija) sama napravila iz zemlje in rušine. Ta mala posadka je imela nalog sovražno četo, ki je štela 600 mož in je taborila pol ure daleč, zadržati, da se ni zedinila z ustaši pri Doboju, ki so generalu Szapariju delali dosti preglavice. Po kosilu smo se podali v dolinico, ki nam je bila odkazana za nočišče, seveda pod milim nebom. Moštvo je odložilo orožje v piramide in posedlo ali poleglo, da se malo odpočije, saj že dve noči ni spalo. Tudi jaz poravnam svoje ude po zemlji, naslonim glavo na komolec in zrem v daljavo. Ne vem na kaj sem mislil, ali na proš-lost, ali sem ugibal, kaj mi prinese bodočnost, lastnika sta postavljala vsak svoj šator, ki sta Ka seboj imela, da si pripravita čim boljše ležišče. Ali ga bosta trebala? Nisem dolgo, rekel bi, sanjal, zakaj opazil seni jezdeca v divjem diru bližati se nam po cesti. Bila je bosanska žena, ki je prihitela, da Posreduje v imenu ustašev in se porazgovori s kotnikom. Kakor je navada in kakor opreznost zahteva, zavežejo ji oči in jo peljejo pred stotnika. Pogovor je bil kratek. Ona je v imenu ustašev zahtevala, da naj jih v miru puste, potem bodo tudi oni mirni. Stotnik ji pa odrešito reče: »Ako ne prinesete do jutri osme ure vsega orožja semkaj, bo vsak, ki ga dobim v oblast, ustreljen«. S tem odgovorom je dirjala nazaj in za četrt ure se je videlo gibanje v sovražnem taboru. Tudi v naši trdnjavici je živahno postalo. Boben ropoče «tam, tam, tam, tam,« in v diru so hiteli vojaki sovražniku naproti. Do spopada pa ni prišlo. Po dolžnosti in predpisu je starejši poročnik hitel k zapovedniku v trdnjavico, da si izprosi potrebnih povelj. Povelje se je glasilo, da naš oddelek ostane na že odkazanem mestu z orožjem v roki stoje ali sede, spati ne sme nikdo., Torej po napornem potovanju — tretja noč brez spanja! Meni ta zapoved sicer ni veljala, vendar sem ostal s častnikoma pri ognju, kuhajoč kavo in čaj. Govorili smo malo, in to o našem položaju, kaj in kako bi se moglo zgoditi, komu od nas je za slučaj napada, katerega se nam je bilo bati, usodepolno zrno. namenjeno.. Omolknemo, saj je imel sleherni svoje misli, svoje želje, slutnje in nade. Ta molk je sempatam prekinil globok vzdih iz čutečih prsi. Ali tudi od strani sem, kjer je moštvo stalo ali pa sedelo, se je čul marsikateri vzdihljej, saj so bili sami rezervisti, večinoma oženjeni:, ki so morali zapustiti dom, ženo in drobne otročiče. Misel v tihi noči, v nevarnem položaju, kaj bo ž njimi, če se ne vrnem,' iztrga ljubečemu srcu težak, presunljiv vzdih. Prišla je polnoč; vse na okolu tiho, mirno in vendar koliko budnih oči, koliko solznih. Kdo jih more šteti? V blišču ognja opazil sem, da ima starejši poročnik rosno oko. — Bil je srečno zaročen, — to pove vse. Doboj — Maglaj — Sarajevo. Noč v Kotorskem je bila trudapolna, ker se ni smelo spati. Koliko zatajevanje, spanec tretjo noč krotiti! Mogoče, da nas je nevarnost vzru-jala, da smo spanec premagali, v prvi vrsti vendar mislim, da je zavest vojaške dolžnosti največ na nas vplivala. Ob 5. zjutraj odrinemo proti Doboju . Nevarna pot, ker je bilo okoli mnogo ustaških čet, saj smo njihove straže s prostim očesom videli. Sredi pota zadoni zapoved »stoj«, ob enem pri-drvi v divjem tiru stražmešter (vahtmajster), ki je imel zapoved, ravnanja prinesti od zadaj spremljajočemu oddelku. Zdaj pa utegne kaj priti, sem rekel glasno in pripravim za vsak slučaj revolver. To videč, skoči moj voznik raz voza in hoče v bližnjo koruzno polje. »Stoj,« zakričim nad njim, »drugače ustrelim«. Potem ga z lepo potolažim, naj se ne boji, jaz sem duhoven nama se ne bo nič zgodilo. In res ni bilo nič. Po mojem mnenju so ustaši nakanili napad, misleč, da toliko voz vozi hrano in druge potrebne stvari; ko so pa videli, da so vozovi prazni — bili so namreč namenjeni za odpremo ranjencev in bolnikov v naše vojaške bolnišnice — so si mislili: ne splača se. Okolu 11. dopoldne smo dospeli v Doboj. Doboj! Kraj hudih bojev proti silnemu sovražniku, kraj napojen s človeško krvjo. Marsikak avstrijski vojak je tu izdihnil svojo junaško dušo in v tuji zemlji našel grob, zdaj znabiti pozabljen. Pozabljen? Res, da se ne ve za vsakega, na katerem tihem mestu mati zemlja njegove ostanke krije. Ali v Doboju stoji spomenik v slavo in spomin padlim junakom avstrijske vojske postavljen, predstavljajoč najvišji red za hrabrost, namreč red Marije Terezije kot hvaležno priznanje njihovega junaštva. Odslej do Buzovače sem bil, rekel bi, božjemu varstvu in pa samemu sebi izročen, češ, pomagaj si sam, pomagal ti bo Bog. Dobil sem od postajnega poveljništva listek, s številko voza, ki me ima dalje odpremiti; tudi se mi je pokazalo mesto, kjer so vozniki pripravljeni stali. Pridši tje, zakličem številko in takoj se je gospodar voza oglasil. Ko sem mu ukazal vpreči, in mene vidi samega, me začudeno vpraša: Ka.i sama da potujeva? To ne gre, zakaj včeraj je bil eden voznikov ustreljen. Jaz mu na kratko rečem: Jaz moram dalje in vi me morate voziti in če se dalje obotavljate, glejte! — pokažem mu strašilo, revolver — kar je takoj pomagalo. Brez neprilike prispeva v Maglaj, v ono mesto, ki ie verolomno in zavratno napadlo in do malega uničilo oddelek naših huzarjev. Tu sem prenočil v neki kolibi z razbitimi okni brez vrat na tistem kupu slame, na katerem je prespaval prejšnjo noč ujeti turški paša (general). Vesel sem bil, da setn bil pod streho, kajti začelo je dobro deževati. Proti jutru se je zvedrilo in okolu devetih je zasijalo toplo solnce. Ta dan se mi ni mudilo naprej, ker sem imel samo 4 ure vožnje, da do-hitim vojaško bolnico, h kateri sem bil prideljen in ki je na potu v Sarajevo, imela nočiti zunaj mesta Zepča, seveda na prostem. Porabil sem prosti čas, da obiščem grobove 3. avgusta oadlih huzarjev na mestu, kjer so izdihnili svojo junaško dušo in kjer so bili tudi pokopani. Med malimi križi je stal večji z napisom: »nadporočnik grof Chorinsky«. Izmolil sem nekaj očenašov in se vrnil v naš tabor, kjer sem nekaj malega zaužil in potem odpotoval dalje. Okolu petih, 28. avgusta sem dohitel oddelek, ki se je ravno pripravljal, da skrbi za večerjo. Nočili smo na mohamedanskem pokopališču. Našel sem si primemo ležišče ne ozirajoč se na sveži grob v bližini. Ali komaj sem se ulegel, udari mi v nos kaj neprijeten mrtvaški duh; pobral sem svoja kopita in poiskal drugo vzglavje, kar najdalj od omenjenega groba. Odkod ta neprijetni duh? — Mohamedanci namreč ne polagajo svojih mrličev v grob v krstah kakor mi, temveč jih posade, potem narede povprek iz desk ali kolcev, rekel bi nekako streho nad mrličem in potem šele zasujejo s prstjo. Na ta način je le polovica jame zasuta, druga polovica, v kateri mrtvec sedi, pa ne. Na omenjenem grobu so nekateri kolci ven štrleli in tam je vhajal neprijeten duh, ki me je dal.ie pognal, nočišča iskat. Ker ni bilo mogoče na potu prevzeti vojaške kapele in službenih stvari od mojega predhodnika, sem sam dalje potoval, 29. avgusta prenočil v Vranduku, v tamkajšnji džamiji *) na sveži, zeleni praproti, kar mi je doneslo glavobol. 30. avgusta sem prenočil v Buzovači, kaj dobro na vojaški slamnjači. 31. avgusta pa sem prispel okolu treh popoludne v Sarajevo, mesto svojega dalnjega delovanja. I. september je bil kaj krasen dan. Opravil sem svojo pobožnost in maševal v mali katoliški cerkvi. Po maši me je pozval glasoviti, ugledni, velezaslužni fra Grgo Martič, ki je bil celo od sultana, turškega cesarja, odlikovan, na čaj. Ta vredni sin sv. Frančiška, obenem pesnik na *) Mohamedanska cerkev, glasu je lansko leto v visoki starosti umrl v Kreševu. Ker ie bila vojaška bolnica št. 36, kateri sem bil prideljen še na potu, sem imel časa mesto si ogledati. Vspel sem se na trdnjavo, ki gospoduje nad celim mestom, odkoder je najlepši razgled. Mesto je imelo takrat čisto orientalski značaj in mora se reči, da sme na svojo lego pcnosno biti. Toda moja naloga ni, da bi mesto pobližje opisal, samo toliko omenim, da je takrat štelo 99 džamij, da pohvalim pobožnost moha- medanov, kakor svoje dni sv. apostol Pavel, pobožnost atenskih meščanov. Zal, tam in tu zmota, ki zapira vrata nebeška! Naj bi tudi tem zaslepljenim bratom skoraj zasvetila luč sv. vere! Po posredovanju čč. oo. frančiškanov sem dobil prilično lepo sobo s kuhinjo in malo sobico za postrežnika v neki katoliški hiši. Za svojo osebo sem bil preskrbljen, zdaj pa je začelo delo in skrb za trpečega bližnjega. (Dalje sledi.) Po svetu. Jubilej v Marijinem Celju. Sloveča božja pot Marija Celje na Štajerskem je znana ne le Nemcem, ampak tudi Slovencem. V 12. stoletju je bil ta kraj daleč naokolu ves zaraščen, pust in neobdelan. Leta 1157. je opat Oto iz benediktinskega samostana Št. Lamberta poslal v to samotno sotesko enega patra, ki je prinesel seboj čudodelno podobo Matere božje. Do takrat zapuščena samota je kmalu zaslovela vsled čudežnih dogodb in mnogovrstnih dobrot, ki so jih verniki prejemali na priprošnjo Marijino. Letos je preteklo že 750 let, odkar obstoji ondi Marijino svetišče, zato se bodo vršile počenši s 17. majem celo leto raznovrstne cerkvene slovesnosti. Naznanjenih je že čez 300 romanj iz vseh krajev širne Avstrije. Dunajski krščanski možje, ki se hodijo vsako leto semkaj klanjat nebeški Zaščit-nici, bodo imeli skupno romanje pod vodstvom znanega patra Abela, dne 13. julija. Svečanost za domače okoličane v spomin na dohod prvega benediktinskega patra bo 16. julija, naslednji dan bo evharistični kongres. 15. avgusta bo svečanost za Štajerce sploh, osobito za Gračane. Bodi omenjeno, da je sedanja cerkev v Marijinem Celju največja na Štajerskem in da dohaja tje vsako leto okrog sto tisoč romarjev. To svetišče so s svojo radodarnostjo skozi vsa stoletja bogatili tudi zlasti udje naše cesarske hiše. — Darila za sv. očeta. Ruska vlada je dovolila, da se smejo nabirati po Rusiji darovi za papeža o priliki petdesetletnega jubileja. Belgijski katoliški časnikarji so bili koncem aprila sprejeti od sv. očeta Pija X. v posebnem zaslišanju. Med njimi so bili zastopniki peterih velikih katoliških dnevnikov. Papežu so poklonili znaten dar 135.000 frankov. Cesarjev dar. Povodom 40-letnice kronanja se bo podal naš cesar v Budimpešto ter bo v spomin na to daroval krasne orgije za Matijevo cerkev. AJrnlM Slovesnosti na čast Devici Orleanski so se vršile v francoskem mestu Orleansu kljub temu, da so framasoni hoteli preprečiti cerkveni značaj vsakoletnega slavlja. Vršila se je veličastna procesija, pri kateri so se nosile cerkvene svete podobe, križ in drugi verski znaki. Iz Benetk. Pozornost je vzbudilo dejstvo, da so se slovesnega vhoda novega kardinala-patriarha Cavallari v Benetke, udeležile vse kraljeve in mestne oblasti z vsem sijajem. Pred dobrimi štirimi leti je bil kardinal še navaden duhovnik, papež Pij X. so pa spoznali v njem izredne zmožnosti in vrline ter so se potrudili, da je skromni duhovnik v tako kratkem času dosegel eno najvišjih cerkvenih časti. Skrb ameriških škofov. Škofje v Ameriki nameravajo sklicati sestanek, da se bodo posvetovali. kako bi se uredilo darovanje »Petrovega novčiča«, da bi se dosegla svota, ki jo je sve- temu očetu pošiljala Francija vsako leto, pa je sedaj vsled preganjanja katoličanov in vsled lastnih ondotnih cerkvenih potreb, — ni mogoče več skupaj spraviti. Sedemstoletnico rojstva sv. Elizabete bodo praznovali katoličani na Ogrskem to poletje. V ta namen se je osnoval širši odbor, ki ima skrbeti, da se bodo slovesnosti kolikormoč sijajno izvršile. Pokroviteljstvo za vse svečanosti, kakor tudi za veliko zavetišče, ki se ima ustanoviti v spomin na sv. Elizabeto, — je prevzel kralj sam. S tem slavljem bo združena tudi 900-letnica onega dne, ko je zagledal luč sveta prvi ogrski svetnik: sin velikega kralja sv. Štefana, sv. Emerik. ki je umrl v cvetu mladeniških let, okrašen s krstno nedolžnostjo, odičen s čudovito svetostjo. Botrinsko darilo sv. očeta Pija X. Kakor smo že poročali, je španska kraljeva rodbina naprosila papeža za krstnega botra španskemu princu. Sv. oče so prošnjo uslišali ter presenetili kraljeve starše z nenavadnim botrinskim darilom. Niso poslali zlatnin ali draguljev, ampak umetno košarico, in v njej vse raznovrstno perilo ter vsa oblačilca, ki jih potrebuje otročiček v najzgodnejši dobi svoji. Seveda je vse to perilo napravljeno iz dragocenih čipk, iz fine svile ter bogato vezeno z raznimi kraljevimi znaki. Priprosto, a umetno darilo je vzbudilo mnogo zanimanja in veselja. — Španski princ je bil krščen 13. maja. Verni pomorščaki. Mnogo so pisali časopisi o lepem vedenju avstrijskih pomorščakov, ki so nedavno obiskali tudi sveto deželo. Admiral, častniki in drugo moštvo avstrijskega ladjevja, ki se je mudilo v Jeruzalemu, — vsi so se izkazali kot pošteni katoličani, prejemši sv. zakramente ter izpolnivši velikonočno dolžnost. Dali so ondotnim kristjanom najlepši zgled. Jubilejno romanje v Lurd. Dne 3. junija dopoldne odide iz Dunaja poseben vlak v Lurd. Priglasiti se je možno, dokler je kaj prostora, ^ri odboru, Dunaj IV./2, Trappelgasse 5. Roparji v cerkvi. V newyorškem predmestju so se spravili oboroženi uzmoviči, — nedavno tega, — opolnoči v cerkev Brezmadežne, da bi oplenili dragocenosti velikega oltarja. Duhovniki v bližnjem župnišču so bili opozorjeni, ko so se cerkvena vrata odprla, z električnim zvoncem; šli so nemudoma v cerkev, kjer so zasačili tatinsko druhal pri božjeropnem delu. Tatovi so začeli takoj streljati na duhovnike, ki so se tudi branili z enakim orožjem. Oddanih je bilo 20 strelov, ne da bi bil kdo ranjen. Slednjič so bili tatovi vendar-le premagani ter so pobegnili, popustivši plen v cerkvi. Po domovini. jubilej stolne cerkve v Ljubljani. Na Vne- bohod je minilo dve sto let, odkar je bila posvečena ljubljanska stolnica, ki po svojih umetninah, zlasti slikarijah, še vedno prvači med cerkvami ljubljanske škofije, osobito še sedaj, ko je bila z obilnimi stroški za slovesnost dvestoletnice prenovljenja. Na predvečer so meščani-farani lepo razsvetlili glavni mestni trg, ki je bil ves v zastavah; tudi cerkev je bila za to svečanost sijajno okrašena z zelenjem ter lepo razsvetljena z električnimi žarnicami. Ljudstvo se je kar trlo pri vseh cerkvenih opravilih o priliki tega izrednega jubileja. Nekaj posebnega je bila godba s pozavnami v cerkvenem stolpu na večer razsvetljave; spominjala je meščane na cerkvene običaje davnih časov. Kot slavnostni govornik je bil povabljen priljubljeni P. Volbert iz dr. J. Po en govor sta imela premilostni gospod knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič, in kanonik dr. Andrej Karlin. Čast našemu ljudstvu! Zadnje državnozbor-ske volitve na Kranjskem in v obmejnih krajih so pokazale, da se naši možje in volivci zavedajo, kolike važnosti je, da pridejo na Dunaj verni poslanci, ki imajo čuteče srce za potrebe našega naroda in znajo ceniti najdragocenejšo svetinjo — sv. vero. Ponosni smo, da je izvoljenih na Kranjskem deset poslancev, ki pripadajo »Slovenski Ljudski Stranki.« Smrtna kosa. Umrl je 27. aprila v ljubljanskem Leonišču č. g. Jernej Bernard, kapelan v Trebnjem. Zopet mlada, delavna moč manj v vrstah kranjske duhovščine. Zglednega pokojnika priporočamo v molitev! Imenovanje. Mornarični kurat 1. razreda, č. g. Ivan Kuralt, je imenovan mornariškim župnikom. Osebne izpremembe v ljubljanski škofiji. Kanonično so bili nameščeni dne 30. aprila čč. gg.: Frančišek Pešec na župnijo Krka, Tomaž Zabukovec na župnijo Rob, Janez Molj na župnijo Sostro. — Premeščen je č. g. kapelan Jožef Podlipnik s Krke kot župni upravitelj na Sela pri Šumbergu. Nameščen je č. g. Matej Sušelj kot kapelan na Blokah. — Vojaški superior v Inomostu, mnsgr. Ivan Klobovs, škofjeloški domačin, je odlikovan z viteškim križcem Franc Jožefovega reda. Premeščena sta gg. kapelana Karel Gni-dovec iz Št. Vida pri Zatičini v Trebnje; Alojzij Kurent iz Semiča v Št. Vid pri Zatičini. Odlikovanje. C. g. župnik jeseniški J. Zabu-kovec je dobil kot priznanje za vzorno in truda-polno duhovno-pastirsko delovanje naslov duhovni svetnik. Bog daj vrlemu g. župniku čvrstega zdravja pri težkem in napornem delu v tako veliki župniji! * * * Moška in mladeniška Marijina kongregacija v Križankah, Ljubljana. Svojo že napovedano letošnjo božjo pot v Zatičino na Dolenjskem priredi družba dne 16. junija. Tudi vsi katoliško misleči možje in mladeniči ljubljanski se toplo vabijo, da se pridružijo. Oglase sprejema do 10. junija g. Rakovec v upravništvu »Bogoljuba«, Kopitarjeve ulice 2 in družbeni vodja v Križankah, Valvazorjev trg št. 1, vhod skozi železna vrata levo od cerkve. Odhajali bomo z jutranjim vlakom z dolenjskega kolodvora. Po prihodu v Zatičino je skupno sv. obhajilo za vse, ki se ga hočejo udeležiti in brez težave ostanejo tešči. Nato si vsak po lastni volji poskrbi zajutrek. Sledi skupna dopoldanska služba božja. Nato je skupni obed, kojega cena se izve pri oglasitvi. Popoldan je skupno počeščenje sv. Rešnjega Telesa, nato popoldanska služba božja. Ostali čas do večernega vlaka se porabi v prosto razvedrilo s sprehodi v okolico. Za družbo se vrši božja pot ob vsakem vremenu. Družabniki! Prihodnjega družbenega slovesnega shoda 26. maja se je udeležiti z družbenimi znaki, enako tudi romanja. V kolikor mogoče častnem številu tedaj 16. junija k Žalostni Materi Božji v Zatičino! Pa tudi katoliški možje in mladeniči ljubljanski, pokažite, da vas ni strah pokazati se na moški božji poti. Iz Grabrovca pri Metliki. Vsako leto o »žeg-nanju« ozaljšamo našo cerkev s krasnimi šopki in venci. Za letos smo prejeli v ta namen iz Amerike 10 kron od dekleta Neže Gornik, bivše članice Marijine družbe, ki nas je lansko leto zapustila in se podala čez morje. Srčna ji hvala za to! Naša želja je, naj ji dobrotljivi Bog podeli svoj blagoslov in njen angel varuh naj io varje, da ne zaide s prave poti. Grabrovška dekleta. Otlica. Tudi pri nas imamo Marijino družbo za dekleta. Ustanovljena je bila lansko leto. Sprejetih je bilo 65. deklet. Izmed teh sta se dve omožili, ena je umrla, dve sta izključeni, ker jih .ie bolj veselilo plesišče, kakor pa Marijina dru- žba. Apostolstvo se dobro širi med družabnica-mi, ali še veliko bolj bi se lahko. Zatorej sestre, dolžnost naša je: naprej apostolsko delovati, drugič skrbeti, da se družbi čast ne jemlje. Le srčno v vsem dobrem naprej! Deklet za na novo sprejeti, je zopet lepo število, katere težko pričakujejo, da bodo slovesno obljubile Mariji vedno zvestobo. Od Sv. Lenarta nad Škofjo Loko. Sv. misi-jon smo obhajali pri nas od 28. aprila do 5. maja. Vodila sta ga čč. gg. Kitak in Šporn. Ljudje so kljub skrajno slabemu vremenu še dosti pridno prihajali poslušat govore. Zlasti lepa je bila sklepna procesija, katere se je udeležilo prav mnogo ljudi, precej tudi iz sosednjih župnij. S Krke. Dolgo je bilo pri nas izpraznjeno mesto našega stalnega dušnega pastirja. Glas o vrlinah novoimenovanega župnika, gospoda Frančiška Pešca, bivšega župnika na Robu, je od vseh stranij dohajal k nam in vsi smo že kaj nestrpno čakali njegovega prihoda. Saj smo vedno ljubili in spoštovali svoje duhovnike, tembolj pa smo se veselili gospoda, ki so ga nam hvalili od povsod in zavidali nas zanj. Nekaj mož je sicer skušalo preprečiti njegov prihod, a mi smo ob sprejemu dne 2. maja pokazali, da bolj spoštujemo može, ki se dajo pregovoriti, če,vidijo, da so napak ravnali, kakor take, ki ne odnehajo od trm in hočejo odločevati v stvareh, ki se v jih prav nič ne spoznajo. Mlaji in zastave, ozaljšani napisi, nagovori ob sprejemu, podok-nica Marijine družbe, vse je kazalo, kako veseli sprejmemo dobrega gospoda in kako hvaležni smo škofu, da so nam poslali za župnika tako vrlega moža. Tako vesel je bil sprejem kljub temu, da smo še le dan poprej zvedeli za čas prihoda. Bog ohrani novemu gospodu vedno naklonjenost vseh župljanov! Iz Dobrepolj. (Češčenje presv. Srca Jezusovega vsak prvi petek v mesecu.) Na praznik presv. Srca Jezusovega bo minulo eno leto, odkar smo pričeli pri nas obhajati vsak prvi petek v mesecu. Ta pobožnost se je razširila prav lepo med domačim ljudstvom. Prav številno se udeležimo molitve pred okinčanim kipom presv. Srca Jezusovega. Po sv. maši, ki jo darujejo preč. g. župnik za vse častivce in Častivke presv. Srca jih pristopi tudi vedno lepo število k sv. obhajilu. Naša fara je obširna in razsežna. Mnogi imajo dolgo in težavno pot zlasti po zimi in ob slabem vremenu, toda ne strašijo se teh ovir. Želimo prav iskreno, da se naše število še bolj pomnoži in da bi se te prelepe pobožnosti tudi mo- ški udeležili. Upajmo, da nam presv. Srce dodeli tudi to veselje dočakati. Iz vsega tega se vidi, da je ljudstvo vneto za to prelepo pobožnost, ki naj bi se tudi po več drugih župnijah vpeljala. Vabite torej goreče svoje znance in prijatelje k tej pobožnosti in vnemajte jih, da se je udeleže še v obilnejšem številu. Pokažimo,, da smo vstrajni častivci in častivke presv. Srca. Iz dna srca zakličem: Le naprej in z veselim srcem pri-hitimo vsak prvi petek v mesecu k božjemu neskončno usmiljenemu Srcu! Castivka presv. Srca. Slovenci na Dunaju. Prišla je težko pričakovana spomlad! Tudi mi dunajski Slovenci čutimo, da prihaja zelena spomlad, ali spomlad imamo tudi mi v srcu, mi se tudi probujamo, vstajamo. Sicer je nekoliko predrzna misel, ali zaupajoč na blage dobrotnike v domovini, začeli smo zbirati za naš »Dom«, ki bi. bil za nas Slovence velikega pomena. Vsak mesec namreč moramo iskati kak lokal za sestanke in dobi se težko in zelo drago. Čehi nam bodo dali za mesec maj svoj dom. "Stalo bode 60 kron, ali smo veseli, da bode prostor. Sicer imamo svojo knjižnico, ali ta soba je premajhna, to imamo za vsako nedeljo, da prebiramo časnike in da se snidemo! Sedaj se vedno vrše zanimiva predavanja, za kar smo zelo hvaležni našim gospodom »Daničarjem«. Da »Straža« zelo napreduje, to se vidi tudi v tem, da so člani sami začeli nastopati s predavanji. V nedeljo, 21. aprila, nam je predavala gdč. Frančiška Bizjak o ženskem vprašanju zelo premišljeno; želimo, da bi začeli tudi drugi člani nastopati, da bodo prepričani naši gospodje »Da-ničarji«, da njihova predavanja padajo na rodovitna tla. Vsem požrtvovalnim in neutrudljivim v »Straži« delujočim kličem: Bog vam povrni! Stražanka. Zdole pri Brežicah. V nedeljo, dne 14. t. m. nas je obiskala vrla Marijina družba, možje in mladeniči, iz Zagreba. Naši družbeniki so jih že na kolodvoru pričakovali in jih naudušeno pozdravili. Iz cerkve smo jim šli s procesijo nasproti in jih kolikor mogoče lepo sprejeli. Tudi cerkev smo lepo okinčali z venci, slavoloki in napisi. Nato je bila sv. maša, popoldan ob 3. uri pa so imeli njihov voditelj krasno pridigo vsem Marijinim otrokom. Potem so bile še slovesne večernice in vrli Hrvati so nam zapeli še lepo pesem v slovo. Res lepo je bilo videti imenitne gospode, ki se pa niso sramovali Marijine svetinje na svojih hrabrih prsih. V Vipavi je pretečeni mesec umrla občespo-štovana zasebnica Jožefa Smuc, večletna prednica tretjega reda, v 78. letu svoje starosti. Pokojna je mnogo darovala za cerkve in v razne dobre namene. Bil je lep pogreb, katerega so se udeležili vsi tretjeredniki in Marijina družba z zastavo. S Homca. Dolgo, od 7. dne rožnika leta 1903 do 13. dne aprila t. 1. se ni prikazala bela žena sredi naše dekliške Marijine družbe. Pa še sedaj si je izbrala svojo prvo žrtev v ljubljanski bolnici, ne na domu, 21-letne cvetke Frančiške Borec iz Šmarce. Vsled hudega trganja po udih je morala letos sredi meseca sušca v bolnico, a zadnjo soboto je nenadno izkrvavela iz nosa in ust, prejemši še isti dan spet Najsvetejšega. Bila je vzorna Marijina družbenica, zares »modra devica«, vneta cerkvena pevka, pridna delavka v mlekarni in knjižničarka izobraževalnega društva v Šmarci. K pogrebu je moglo iti le nekaj tovarišic, poklonile so ji v imenu družbe lep venec, a vsaka ji po družbenih pravilih nakloni po tri dele sv. rožnega venca. Izreden slučaj je na-nesel, da je bila v ponedeljek po mrtvaškem opravilu na Homcu poroka druge Marijine hčere, Ivane Brojan iz Šmarce z Janezom Tomelj iz Mengša, katera je z rajno nekaj časa skupaj pela. Rajnica se je še v bolezni vesela nadejala, da pride kmalu domu. Vsak pravi: Škoda jo je. Toda Bogu se je videlo, da je dozorela za nebesa, kakor upamo trdno. Zahvala in potrdilo. Hvaležno smo sprejeli po vrlem »Bogoljubu« nabrane in doposlane mi-lodare 25 kron 78 vinarjev za napravo velepo-trebne nove cerkve v Ivanski, v jugoslovanski Bosni. Bog stotero poplačaj vsem blagodušnirn darovateljem in božja Mati jim obilno pomagaj! Prosimo lepo, spomnite se še nas ubožcev in prepotrebnih naprav naše nove cerkve! Hvaležnih src molitve, prošnje in češčenja se dvigajo tukaj za vas k presv. Srcu Jezusovemu in njegovi deviški Materi Mariji. — Rimo-katoliški župnijski urad Ivanska, dne 28. aprila 1907. Fr. Frano Valentič, župnik. Anton Kern, cerkveni odbornik. Alfons M. Anton, cerkv. nadodbornik. Mesec junij v kapeli sv. Jožefa pri oo. jezuitih v Ljubljani. Vsak dan razun nedelj in praznikov bodo med sv. mašo pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom ob 6. molile gojenke iz Lichtenthurnove sirotišnice »male dnevnice v čast presv. Srcu Jezusovemu« za vse žive in mrtve dobrotnike. — 7., 8. in 9. junija je tridnev-nica za vpeljanje apostolstva: zvečer ob 6. pridiga, litanije in blagoslov. Iskrice za Marijine otroke. Prava ponižnost. Odkrita priprostost, ne pa Jilin.iena sladkobesednost je znamenje plemenitega značaja in pa podlaga dobre verske vzgoje. Dobro znamenje. Dva znaka izpričujeta pravega duha v Marijinih družbah in pravo ljubezen do Marije: Veselje do tabernakeljna in hrepenenj, rešiti nesrečne, v grehu zakopane duše; kajti dve reči sta na zemlji, ki presegata vse vstvarjeno: sv. hostija in neumrjoča duša. Na Marijinem vrtu cvete poleg bele lili;e tudi pasijonka. Čisto srce Marijinega otroka je pripravljeno vedno tudi za trplienje in bridkosti. Mir in ljubezen v Marijini družbi. Ako bi imela Marijina družba za vodnika kakega svetega apostola in angele v predstavništvu. — pa ni zastopnosti in edinosti med člani, — tedaj ni pričakovati nikakega napredka v duhovne^ življenju, — pa tudi ne v njenem apostolskem delovanju. — Zakaj nekatere družbe nimajo uspeha? Ne zadostuje samo neka dobra volja, ki pripelje tega ali onega v Marijino družbo. — ampak potrebna ie tudi neka živahnost, gibčnost in navdušenost. Treba je najprej, da vsi udie kongregacro ume-vajo, da so poučeni o njeni nalogi, o njenem namenu in pomenu. Kjer se vzbudi pravo zanimanje za družbo, tam bo vladala tudi živahna delavnost in navdušenost. Zaobljubliene table v srcu. Blaženi Lenard Porto-Mavriški je tako živo ohranil vedno in povsod spomin na Marijo v svoji notranjščini, da so bile na ta način vse njegove besede, vsa čuv-stva, vse misli in de'anja nekako posvečena. Z ozirom nato je mogel sveti mož, ko je imel nekoč misiionske pridige, o sebi na prižnici trditi: »Če pomislim, koliko in kako izrednih milosti sem od Marije prejel, zdi se mi. da sem kakor majhna cerkvica, kjer so vse stene pokrite s spominskimi ploščami in kjer se ne bere drugega, kakor podpisi »v zahvalo za dobljeno milost.« Red. Povsod v stvarstvu vlada red; brez reda bi ne obstala nobena stvar, še manj človeška družba. Kjer je red mora biti tudi podrejenost. — Solnce je eno, okrog njega kroži v natančnem redu nebroj planetov; žerjavi lete proti jugu v redu, eden jadra naprej; v urejeni vojski je eden poglavar, vsi drugi so mu podložni; v družini je en gospodar, drugi so od njega odvisni. — Marijina družba je tudi družina, je armada, v kteri mora vladati strogi red. Eden vodi, eden vlada, nekaj jih je, ki so mu za pomoč, drugi so podrejeni v ljubezni, — vsi pa enaki po časti, vsi naj bodo tudi enaki pred Bogom, pred Marijo! Vzorna Marijina družba. V X. okraju na Dunaju je mladeniška kongregacija, ki šteje 200 članov. Ta družba je res vzorno in lepo urejena, ker se njen duhovni voditelj popolnoma žrtvuje njenemu blagru. Nemško glasilo za Marijine družbe je natančno načrtalo delovanje tc družbe. Tukaj hočemo posneti le poglavitne točke. Vsako nedeljo ima družba svojo cerkveno pobožnost. — nato se zberejo člani v dvorani, kjer imajo eno ali dve uri oddiha, in zabave. Vrsti se godba s petiem, nastopajo govorniki, vrše se predstave, — vse brez alkohola. Da se ohrani v družbi red in točnost, čvrstost in živahnost, zato skrbi posebno nadzorstvo, ki mlačne sobrate opozarja in posvarja. Zaspancev in samo imenskih društvenikov ne trpe v svoji sredi. Nikogar tudi ne sprejmo, ako se ni izkazal sposobnega v enem letu poskušnje. Družba je razdeljena v posamezne oddelke (sekcije), ki ima vsak svoje delovanje in poslovanje. Odsek za agitacijo ima nalogo privabljati novih, vnetih udov. Odsek za godbo iti gledališke predstave skrbi za pošteno zabavo in veselje v družbi, kajti po delu in n^noru je treba tudi razvedrila. Družba ima svoi telovadni krožek. Sekcija za izlete in božja pota določi in oskrbi za vsako leto trikrat skupne izlete v okolico. Vednostni ali znanstveni oddelek poučuje druge tovariše v vseh potrebnih vedah. Važna ie zlasti sekcija za razširjanje dobrih časopisov in knjig, kar je dandanes povsod izrednega pomena. 1 V družbi je poskrbljeno tudi za pouk v govorniških vajah. Knjižnica nudi družabnikom dosti zanimivega in koristnega berila. Slednjič se priporoča članom štedljivost s tem, da se skupni prihranki nalagajo skypnq v poštno hranilnico. Če omenimo, da ima omenjena dunajska družba tudi nekako posredovalnico za službe, tedaj se cenjeni bralci lahko prepričajo, koliko dobrega doseže vsaka Marijina družba, če je lepo in pravilno urejena in če se vzorno vodi. Velikodušnost. Med srečne dediče v Severni Ameriki spada tudi gdč. Mis Margani Palmer, hči generala William Palmer-ja. Toda blaga gdč. se je odločila, da se hoče odpovedati milijonom ter streči revežem v eni izmed londonskih sirotišnic. Dr ob ti ne. Voda iz Jordana. Od križarskih voisk sem je že v navadi, da izvažajo iz sv. dežele na zahod vodo in prst. Na Italijanskem se dobe pokopališča, kjer se nahaja prst iz Palestine, da morejo mrtvece pokopavati »v sv. deželi«. Še bolj se pa vporablja jordanska voda kot krstna voda v zahodnih deželah. Kaj dostikrat se pripeti, da se rabi pri krstih knežjih otrok v Evropi voda iz Jordana v spomin na krst Jezusov. Tudi na dvoru nemškega cesarja se je vpeljal ta običaj. V Ameriki se je ustanovila celo posebna družba, ki prevaža po morju palestinsko vodo. Počasi do spoznanja. Moder mož je tole pripovedoval: Ko so bili moji fantje stari do 20 let, so vedeli več od mene; s 25. letom so znali toliko kot jaz; ko so dosegli 30. leto so bili voljni poslušati, kaj bom jaz rekel; ko so šteli 35 let so me'povpraševali za svet; če bodo dosegli štirideset let, — sem prepričan, — da bodo priznali, da jaz več vem. Delavci v vinogradu Gospodovem. Predlanskim je umrlo v misijonskem delovanju 245 misijonarjev. Med njimi je bilo 164 Francozov, 25 Italijanov, 16 Belgijcev, 8 Špancev, 4 Avstrijci in nekaj zastopnikov drugih narodnosti. — Čudno! Francozi toliko store za razširjanje svete vere, ko pošiljajo misijonarje širom sveta, ko zlagajo denar za misijonske potrebe; — v njihovi ožji domovini pa gospodarijo framasoni, se širi versko sovraštvo in brezverstvo. Pustili so, da se je razkristjanil zakon, da so se popaganile šole. — posledice čutijo. Na tem mi ni mnogo ležeče.« Pred nekaj leti se je na Holandskein pripetil sledeči slučaj: K ministru Moddermannu je v mestu Haagu prišel mlad mož, ki je pravkar bil dovršil pravo-slovne nauke na vseučilišču ter je prosil za kako državno službo. Moddermann je bil protestant, toda drugače popolnoma veren in pošten ter je posebno spoštoval katoliško vero. Minister vpraša prosivca; »Kakšne vere pa ste?« Mlade- nič odgovori: »Vere sem sicer katoliške, a na tem mi ni dosti ležeče.« »Kaj?« zavpije minister in skoči pokonci. »Tako malo cenite vi svojo vero in srečo, da ste rojeni in vzgojeni v katoliški veri? Za vas nimatu nobene službe; kajti kdor Bogu zvesto ne služi, ta tudi svojemu kralju ne bo zvest.« Prosilec je mislil, da se bo prikupil s svojo »moderno« izjavo, pa jo je skupil. Dasi je bil iz odlične rodbine, se vendar minister ni dal pre-prositi. Cela rodbina zblaznela. V Berolinu se je v družino Sagawa zanesel »spiritizem« z raznimi drugimi vražarijami. Zblaznela je vsled tega gospodinja, znoreli so tudi štirje otroci ter napadli bolnega očeta, med tem pa so cel čas molili. Ker se je ta škodljiva in prepovedana »moda« namreč »spiritizem«, t. j. navidezno klicanje duhov, pojavila že tudi pri nas, — naj bo omenjena nesrečna družina v svarilo in dokaz, kako pogu-bonosne posledice imajo dostikrat taki nevarni poizkusi. »Zveza katoliških učiteljev« v Nemčiji šteje 21.109 članov; največ jih je v Porenju, namreč 4766. Spominski dar. Ni še pozabljeno satansko početje podivjanega anarhista, ki je nameraval umoriti lani špansko kraljevo dvojico s tem, da je vrgel z balkona bombo na kraljevi voz, ko sta se mladi kralj in nevesta peljala k poroki. Slučajno se je opravila prav ob uri, ko se je izvršil napad, ena sv. maša za srečo mladega kraljevega para v bavarskem narodnem svetišču, v cerkvi Matere božje v Altottingu. Kralj in kraljica sta bila nepoškodovana. Pobožno mnenje je spravilo to čudovito rešitev v zvezo s sv. mašo. V znamenja zahvale za nadnaravno varstvo je dala kraljeva dvojica košček bombe, ki se je našel v paradnem vozu, vkovati v zlat okvir ter jo je poslala skupno s poročno sve-tinjo-spominščico na kraj omenjene sloveče božje poti. Ta dragocen • spomin hranijo sedaj v zakladnici v Altottingu. Na spominskem darilu je tudi napis: Nebeški Kraljici, ljubi Materi božji v Altottingu v znak hvaležnosti — španski kralj Alfonz XIII. in kraljica Viktorija, 31. maja 1906. Z etiopskim redom je odlikoval poganski abesinski cesar Menelik II. sv. očeta ter zagotovil, da bo varoval versko svobodo abesinskih katoličanov. Sveti oče so bili namreč poprej poslali Meneliku po posebnem odposlancu lastnoročno pismo, da so mu priporočali v varstvo ondotne katoličane. To je izredno razveselilo »kralja vseh kraljev« — tako se namreč naziv-Ije Menelik — ki je s trikratnim »Amen« odposlancu zagotovil svojo naklonjenost in spoštovanje sv. očetu. Poslal je papežu tudi pismeni odgovor, zraven pa izročil najvišje odlikovanje: red in veliki kordon »Etiopske zvezde«. Papeži doslej niso sprejemali redov; v tem slučaju pa se je dovolila izjema z ozirom na dobrohotnost Menelikovo, ki ne pozna običajev rimske kurije. Pa pravijo, da jim je vera privatna stvar. V dekanijski cerkvi mesta Reichenberg na Češkem je 19. t. m. streljal mlad železniški delavec NVotastek na duhovnika, ko se je vračal od oltarja, potem pa še na cerkvenika. To se mu sicer ni posrečilo, ker ni zadel; vendar pa vidimo iz tega žalostnega dogodka, kako nevarne in strupene sadove"rodi branje socialističnih in fra-masonskih knjig in časopisov. »Zlato rožo«, ki jo papeži semintja podarjajo zaslužnim osebam katoliških vladarskih rodbin, bo letos prejela španska kraljica Viktorija Evgenija. Zadnjikrat se je ta običaj izvršil leta 1893, ko je pokojni Leon XIII. odlikoval belgijsko kraljico Henrietto. 30.000 omoženih, a ločenih žena je glasom uradnih poročil v Berolinu. Umevno ie, da se večina izmed njih nahaja v največji zapuščenosti in siromaštvu, ker so jih možje brezsrčno zapustili. Nemška državna oblast pač dovoljuje, da se ločeni zopet poroče (zoper božjo postavo); brezvestni možje dobe pač še priliko, da se nanovo oženijo, da izrabljajo nove žrtve, žene z mnogimi otroki so pa nasprotno v obupnem položaju. Kaj bodo rekli na to naši zagovorniki. razporoke in svobodnega zakona? Ali je nesreča teh milovanja vrednih žena tisto, kar imenujejo lahkomiselni »reformarji« blagoslov razporoke?! Novodobni malikovalci. Tako daleč je zaga-zila moderna inteligenca na Francoskem, da prireja že posebna pokopališča za živali, kjer pokopavajo svoie mucke, psičke in konje. Grade jim celo nagrobne spomenike z neumnimi, večkrat bogokletnimi napisi. — Množe se celo oporoke, v katerih igrajo živali vlogo glavnih dedičev; na tisoče in tisoče ljudi pa nima najpotrebnejšega vsakdanjega kruha! Ni čuda! V deželi, kjer so odstranili Boga iz šol in družin, kjer je največ mladoletnih zločincev in samomorilcev, kjer se širi nenravnost v toliki meri, da peša življenjska moč in je rojenih čedalje manj ljudi, je postala moda, da obožujejo živali. — Napredek imenujejo to, in se ne zavedajo, kako lezejo v temo sramotnega malikova]stva. Prostost hočejo, a pri tem postajajo sužnji najnižjih strasti. Od Boga se hočejo odtrgati, njegovo oblast prezirajo, zraven pa obožujejo živali... Prišli so do zadnje stopinje liberalizma. Odpustki meseca junija 1907. 1. Petek. I. v mesecu. Popolni odpustek: a) vsem vernikom, ki gred6 k izpovedi in svetemu obhajilu, nekoliko premišljujejo dobrotljivost presv. Srca Jezusovega in molijo v namen svetega očeta; udje bratovščine presv. Srca Jezusovega morejo dobiti popolni odpustek proti navadnim pogojem danes, če se ga ne bodo udeležili prvo nedeljo. 2. Nedelja. I. v mesecu. Udom rožnivenske bratovščine trije popolni odpustki: 1. če v bratovski kapeli molijo v namen sv. očeta; 2. če so pri mesečni procesiji; 3 če v bratovski cerkvi nekai časa pobožno molijo pred izpostavljenim R. T. 7. Petek. Praznik presv. Srca Jezusovega. Tretjerednikom vesoljna odveza. Popolni odpustek: a) vsem vernikom v cerkvah, kjer se obhaja praznik presv. Srca Jezusovega; udom brat. presv. Srca Jezusovega danes ali prihodnjo nedeljo; c) udom bratovščine naše ljube Gospe presv. Srca v bratovski cerkvi; e) udom molitvenega apostolstva. 13. Četrtek. 1. v mesecu. Sv. Anton Pad. Tretjerednikom popolni odpustek v redovni cerkvi, kjer te ni, pa v farni cerkvi: udom brat. Sv. R. T. 19. Sreda. Zv. Mihelina. - Tretjerednikom popolni odpustek, kakor 13. 24. Ponedeljek. Sveti Janez Krstnik. Popolni odpustek: a) tretjerednikom kakor 13. t. m. b) udom brat. presv. R. Telesa kakor prvi četrtek; c) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; d) udom brat. Srca Marijinega. 29. Sobota. Sv. Peter in Pavel, apostola. Popolni odpustek: a) tretjerednikom kakor 24. t. m.; b) udom brat. presv. R. T. kakor 24. t. m.; c) udom brat presv. Srca Jezusovega v bratovski cerkvi; izpo-vednik more obisk v bratovski cerkvi izpremeniti v drugo dobro delo; d) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; e) udom brat. za uboge duše v vicah, danes ali v osmini. V molitev se priporočajo: Javne zadeve: Sv. oče in njih zlata maša. — Avstrijski državni zbor; edinost krščanskih poslancev. — Boj zoper framazonstvo. — Cerkev na Francoskem. — Boj zoper nenravnost in pijančevanje. — Mladina po mestih. — Boj zoper brezversko socialno demokracijo. — Naši izseljenci; družba sv. Rafaela. — Misijoni in misijonarji. Zasebne zadeve: Naročnik „ Bogoljuba" v Bismarku na Nemškem za srečen izid v veliki potrebi. — Marijina družabnica za dobro dolgo spoved in dušni mir. — Zahvale za uslišano molitev. Za razne od Boga prejete milosti se zahvaljujejo: M. L. v Sarajevem. — M. S. in M P. z Dobrove. — M. Urbas od Metlike. — M. Šurca z Vrhnike. — L. T. iz Sodražice. — Župnik G. V. v Lj. se iskreno zahvaljuje za ozdravljenje noge presv. Srcema Jezusa in Marije in sv. Jožefu. Darovi: Za najpotrebnejše misijone- Elizab. Ažman v Kropi 5 K; Dobra srca na Vrhniki po č. g. M. Sušniku 17-20 K; po naročilu P. K. 200 K. ZaKIaverjevo družbo: Neimenovana oseba 20 K. Zavarihe božjega groba: žup. Krkal3'60K. Za Detinstvo: Neimen. iz Smlednika 10 K; Č. g. Bertold Bartel, kaplan v Kostanjevici, 8"79 K; č. g. Val. Kajdiž, župni upravitelj v Borovnici, 39 K; mil. g. prelat Rozman (III. zbirka), 3 K; č. g. A. Merkun, kaplan v Mengšu, 9578 K; č. g. Jožef Koblar, župnik na Savi. 5.50 K; č. g. Mih. Koželj, župnik v Podbrezjah, 34*86 K; neimenovan f duhovnik 50 K; č. g. Gustav Koller, župnik v Podragi, 11.48 K; č. g. Fr. Oswald, ka-tehet v Idriji, (III. zbirka\ 8-39 K; neimenovan dobrotnik 1719-23 K; č. g. Fr. Onušič, kaplan v Idriji, 100 K. Za odkup poganskih otr6k: Pridna dekleta iz Vodic 6 K. Za novo Marijino svetišče (Ivanska v Bosni): Neimenovana iz Žaline 6 K. Za cerkev presv. Srca Jezusovega v So-črgi darovali so sledeči p. n. g. iz Kranjske: Jos Potokar stolni vikar 10 K; Fra:nc Zazimnik 2 50 K; Upravništvo »Slovenca" 3 K; Jos. Potokar 8 K; Rihar Marija 16-50 K; J. Hoenigmann 2 K; Cebašek Jakob 1 K; gospa Marija Šibovec 5 K. Iz Štajerske: Volčič Miro kaplan (zbirka sliv-niških župljanov pri Mariboru) 140K;Santl Matija 15-80 K; Montenari Ana 13*2 K; Zdolšek J. 10 K; Kolar Ant. 10 K; Teran Janez 2 K; Šolsko vodstvo Slivnica p. Mariboru 8 K; Ljubša M. 2 K; Župni urad Loka, Turnšek Ant., Kavčič Jak., Krušič Jak., Lendovšek M. po 10 K; Zorko M 8 K; Bohinc J. 7-50 K; Kranjc Fr. naduč. 5-40 K; Seigerschmied J. 5 K; Tombach J. 2 K; Šijanec Ant., Selinšek L., Ogorevc Martin, Pavlič J., Mandeliček Fr., Lenart Iv., Šlander Em., Plevčak Gr., Kožuh Jož., Križaj Nik., Zoreč Fr., Ste-ženšek J., Zdolnek M., Štabuc J., Volček And., Von-drašek Vaclav po 5 K; Župni urad sv. Urbana 4 K; Kn. šk. lav. konzistorij 6 K; Mestni župni urad sv. Jurija na Ptuju 4 K; Pivec Ana 2 K; Luskar-Mislirja 10 K; Simončič F. 4 K; Kline Dobrepolje 10 K; Cene Ana 7 K; Stolz Martin 10 K; Lednik Ant. 5 K; Kunce J. 2 K; Krumpestar Fr. 20 K; Dobršek lv. 2 K; Munda J. 6 K; Šebalj Ant. 1"20 K; Svetlin Marija 10 K; Rat P. 3 K; Cepič F. 4 K; ŠtrakI M. 5 K; Košar Jakob 4 K; Pod-vinski A. 5 K; Hrastel G 4 K; Šmid M. 4 K; Čede Jož., kaplanija Trbovlje po 4 K; Meško D., Sinko Fr., Sovič Jos., Kozinc Jan., Kardinar Jož., Sparhakl J., Smrečnik Fr., Zolnir Iv., Hauptman Iv., Krolj J., po 3 K; Ludovik Černej 2-80 K; Učiteljstvo v Lembachu 2'50 K; Pavlič M. 2-440 K; Kranjc J, Vole Kristina učiteljica, Dr. Ste-genšek, Kapler ivan, Verbajs Ant., Kragl A., Dr. Hoh-njec, Vab J., Pregelj V. Močnik Fr., Ogradi Iv., Skofič Fr., Horjak J. po 2 K; Wundler P. naduč. 7 K; Šola v M. 2-16 K; Wurzer Matija 1 K. (Pride še). Bog povrni! Župni urad v Sočrgi p. Buzet v Istri 7. maj. 1907. A. J. Budin. Listnica uredništva: Zastonj so naše prošnje za kratke točne dopise. Tudi sicer modri in preudarni dopisniki pošiljajo cele pole dolge dopise, v katerih so natančno popisane vse podrobnosti, ki zanimajo sicer tisti kraj, ne pa širše javnosti. Moramo povedati odkrito, da so nam taki dopisi v veliko težavo. Ko bi jih hoteli tiskati, bi bil ravno cel list poln samih dopisov. Ne bo drugače, da bo treba take dolge dopise kar odklanjati, kajti prepisavati jih, je premučno delo. — Dopisniku iz Trsta. Z veseljem priznavamo, da imate zel6 veliko naročnikov, a zaradi tega vendar prosimo, ne predolgih dopisov I Pač pa lahko pogostokrat; če vam drago, v vsaki številki. — Nekaterim sotrudnikom. Vsega, kar dobimo v roke, ni mogoče koj prinesti, ampak mora čakati svojega časa. Uredništvo mora imeti tudi nekoliko zaloge. Kar je dobrega, bo že prišlo na vrsto, — ako je pisano tak6, da je brez mnogega popravljanja in prepisovanja mogoče dati iz rok. Kar je pisano slabo, — čaka, da pride na vrsto, kadar bo boljšega zmanjkalo. Slabo pisane reči težko pridejo na vrsto, ker je bolšega dosti. — Zahvale brez vsakega podpisa, imena in kraja se ne tiskajo. Je bilo že povedano, a še vedno prihajajo. Kdor ima kako željo, mora vendar povedati, kdo in odkod da je. — Danes je nekaj dopisov izostalo, namreč predolgi in slabo pisani. Pridejo prihodnjič. —Čem boljše in čedne j še je kaka stvar pisana, tem gotovejše je, da pride gotovo in da, pride kmalu na vrsto. Urejuje: Janez Ev. Kalan. — Oblastem odgovoren: Ivan Rakovec. r Mesečni koledar za junij 1907. Dan Godovi Cetodnev. čcšč. pr. R. T. 1 j ubij. škof. Iavant. škof Raz. slovesnosti* 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 Sobota Ncd. Pond. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Juvencij, mučenik Ljublj. uršul. Ned. Pond. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Ned. Pond.' Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Ned. Pond. Torek Sreda Četrtek Petek Sob. Ned. 2. po bink. Erazem, škof Klotilda, kraljica FrančiSek Kar., spoz. Bonifacij, škof Norbert, škof Srce Jezusovo Medard, škof Škocijan p. Dob Soteska Škocijan p. T. Ježica Mirna peč Planina p. V. Grčarice 3. po bink. Primož in Fel. Marjeta, kraljica Barnaba, apost. Janez Fakund , spoz. Anton, Padovanski Bazilij, škof Vid in tovariši, mučenci 4. po bink. Frančišek Regij Adolf, škof Feliks in Fortunat, muč. Gervazij in Protaz ; Julij. Florentina, devica Alojzij Ahacij, muč. 5. po bink., Cenon, škof Janeza Vrstnika rojstvo Viljem, opat Janez in Pavel, muč. Hema, vdova; Ladislav f Leon II., papež Peter in Pavel, apostola Ajdovec Črni vrh n. Idr. Lučine Vrhpolje p. V. Štanga Št. Vid p. Zatič. Št. Vid p. Ljub. Št.»Vid p. Vip. Unter-Warmb. Št. Vid p.Cerkn. Želimlje Preserje Kovor Škofja Loka Trata Preska Zasip Vojsko Dragatuš Če rnomelj Ljublj. sv. Peter 6 po bink. Spomin s. P. Radeče na Dol. Sv. Anton v SI. gor. Ljutomer Sv. Jurij na Ščavnici Sv. Peter p. Radgoni Kapela p. Radincih Sv. Križ pri Ljutomeru Mala Nedelja Veržej Marenberg Remšnik Brezno Mu ta Pernice Sv. Ožbalt Sopota Sv. Jernej Šmarje Sv. Jurij ob juž. žel. Ponikva Birmovanje in kano-nične vizitacije v ljubljanski škofiji: 1. in 2. Cerklje; 3. Naklo; 4. Podbrezje; 5. Ljubno (posvečenje oltarja); 6. Ovšiše; 7. Kropa; 8. in 9. Radovljica; 10. Bohinjska Bela; 11. Bohinjska Bistrica ; 13. Srednja vas (posvečenje oltarja); 14. Kopriv-nik; 15. in 16. Gorje 17. Zasip; 18. Grad 19. Ribno; 20. Lesce (posvečenje oltarja) 21. Leše; 22. in 23 Breznica; 24. Šmartin pri Kranju; 29.Idrija 30. Vojsko (posvečenje župne cerkve in oltarja). Dne 31. maja, 1. in 2. junija v uršu-linski cerkvi v Ljubljani praznovanje stoletnega jubileja odkar je bila sv. Angela proglašena svetnicam. * V to rubriko pridejo pobožnosti, cerkvene slovesnosti, ki so važne za širšo javnost. N. pr. romarski shodi, birmovanje, posvečevarije nove cerkve itd. Tozadevne podatke uljudno prosimo poslati vsaj do 10. dne vsakega meseca Ako se nam dopošljejo birmovanja tudi drugih škofij, pa bodo objavljena. — Ta list se lahko °dreže in pribije v sobi Marijinih družb, izobraževalnih društev Itd., ali celo na cerkvena vrata. r V»1 Ivan Kregar pasar in izdelovatelj cerkve-= nega orodja in posode= Ljubljana, Poljanska cesta št. 15 (blizu AI o j z e v i š č a), se priporoča v izdelovanje vsakovrstne Sj&rk vene posode in orodja iz zanesljive kovine po uzorcih ali lastnem načrtu v poljubnem slogu. — Staro posodo popravi in prenovi, posrebri in pozlati; v ognju pozlatuje tudi strelo-vodne osti,vsepo priznano najnižji ceni. Po naročilu veleč. gosp. Andreja Č eb a š e k a izvršil je za stolno cerkev ljubljansko krasen, bogato pozlačen in ornamentiran lestenec v renesančnem slogu. t Vljudno se priporoča trgovina s Klobuki In čevlji \m PodlesniK mL Ljubljana, Stari trs št. 10. Velika .zaloga. Solidno blago. Zmerne ©ene. A Trhtoilflito brezP]ačno dopošiljatev mojega LltllLCVUJlC ilustr. cenika z nad IOOO sli. kami. Jamstvo več let. Vsatco nepopolno blago se vzame nazaj za popolni znesek. Slika l/» nav. velikosti. 1057 12—3 Št. 365 srebrna dam-ska remont gl 3"50 St. 322 srebrna moška remont. 3-50 Št. 337 srebrna s sidro 15 kamnov gl 5" — ""^B dvojni plašč gl. 6-50 Št. 341 srebrna s sidro dvojni plašč _ 15 kamnov, posebno "•B močna gl. 7—9-50 Anton Kiffmann največja tovarniška zaloga ur, zlatnine in srebrnine- Izvo? v vse dežele. Maribor L 9. — Štajersko. JParaii! ente je mogoče kupiti po ceni in ugodno le direktno pri firmi 0—0 Josip Neškudla protokolirana veletrgovina in tovarna v Oloinucu (Kraljestvo Češko.) Priporoča po zelo nizkih cenah bogato vezene paramente t vseh barvah in slogih: kazale, pluvijale. dalmatike, vela, nebesa, bandera, zastave, preproge, pregrinjala. albe. rokete itd. pod jiun^tviii truežnosri; nadalje v lastnih delavnicah narejene kelihe. oiborlje, monštranoe, svečnike, lestence itd. s krasno opravo strogo po cerkvenih predpisih. Navadila zavoda. Podpisani zavod nima nobenega zastopnika, ki bi podražit solidno blago za 20%. t. j. za petino prvotne cene; radi tega se dobe predmeti potom direktnega naročila v Oiomucu cpne.je, kakor jih ponujajo v svojih cenikih konkurenčne češke in nemške firme. Ilustrirani oenlkl zastonj lh franko. Plačilni pogoji ugodni. — Paramenti se pošiljajo na ogled franko. » Orglje-harmonij obeh sistemov dobavlja tovarna Rudolf PajKr Oo. v Kraljevem Gradcu Zaloge: Budimpešta, X. Delej utca 11, Tisztviselotelep. Praga, Ferdin. tr. 43. Dunaj« VII. Mariahilferstrasse 86. 1178 12-1 Lastna izdelovalnica na umetniški način izgotovlj. instrumentov, ki imajo vse novosti, iznajdbe ter izboljšanja zadnjega časa Najpopoi. čistota glasov. Moderna izvršitev prav po naročilu. Odplačila od 8 K naprej. Jamči se 5 let. Pedalni orgl.-harmonij obeh sistemov in v vsaki velikosti, z natan. menzuro za cerkve, seminare in kot vadbeno orodje Nobenega skladišča, ne prekupcev! Le lastna izdelovalnical Preč. duhovščini posebne ugodnosti. Cenik zastonj :n franko-