Gustav Strniša
Najlepša roža
Prosjak Matija je na čuden način obogatel. Rano jutro je šel v gozd, nabirat drv. Ko je čepel za grmom, je zagledal bele vile, ki so plesale pred solnč-nim vzhodom sredi gozda na zeleni jasi. Najlepša med njimi, ovita v blesteč ovoj, z zlatim diademom na glavi, je imela na prsih čudovito rožo. Listi rože so blesteli kakor solnčni žarki. Vila je zadela z rožo v smrekov vršiček, roža je tajno zazvenela in padla na tla. Vila se je v plesu obrniJa in hofela rožo pobrati, pa ji je bil Matija bližji. Urno je segel po roži in jo pobral. Tisti hip je hlenilo solnce, vile so izgubile svojo moč in so izginile.
Ubožec Matija je odnesel rožo domov, jo postavil v lončeno posodo in odšel prosjačit.
O mraku se je utrujen vmil in takoj legel počivat.
V sanjah se mu je pa prikazala kialjica vil in ga prosila, naj ji vrne rožo. Ponudila mu je v zameno zlat las s svoje glave. Na lok napet bi igral lepše ko vsake citre. Dala bi mu tudi srebrno priponko svojega čeveljca. Pripeta na njegove raztrgane škornje, bi ga nosila hitreje ko vsak vlak. Še različne druge stvari mu je ponujala za rožo. Iz tega je sklepal Matija, da mora imeti ta cvet posebno moč, sicer bi se vila tako ne potezala zanj. Zato rože vili ni hotel daii. — V teh sanjah se je zibal do jutra. Ko se je zjutraj zbudil, se je silno začudil. Okoli rože so blesteli sami svetli ce-kini. Bilo jih je ravno deset.
Isto se je zdaj ponovilo vsako noč. Vsako jutro pa je našel Matija na mizi deset novih cekinov in na-enkrat je obogatel. Spočetka se je rad spominjal, kako je hudo, če je človek siromak, in dajal je bogato milo-
155
ščino. Polagoma pa mu je srce zakrknilo: pozabil je na svojo prejšnjo revščino in postal je skop.
Nekega dne ga je obiskal človek majhne postave, brez brk, z brado do pasu. Bil je to kralj pritlikavcev, čarovnik Zlatožar. Tista čudovita roža je bila njegova last. Podaril jo je bil kraljici vil, ker ga je razvese-Ijevala s svojjm čarobnim petjem. Ko je pa zvedel za njeno nezgodo, ji je podaril drugo, enako rožo; prvo je pa pustil prosjaku Matiji, dokler je vedel, da je dober človek. Ko se je Matija prevzel, je prišel ča-rovnik, da mu vzame čudoviti cvet.
Opravljen kot star, nadložen sirotnak je prišel Zlatožar in prosil Matijo vbogajme, a Matija ga je jel cdganjati. Pritlikavec se je razsrdil in jc izginil z rcžo vred.
Hudo je bilo Matiji, ker ni več našel svoje rože. A se je kmalu potolažil. Bil je dovolj imovit, zato je ostal naprej trd. Jel je posojevati sosedom ter jih odiral s previsokimi obrestmi. Kdor mu pa ni mogel pravočasno vrniti, gci je Matija neusmiljeno zarubil in pognal po svetu.
Dolžniki so mu nato v divji jezi iz maščevanja zanetili hišo. Vse je Matiji pogorelo. Nesrečnež si je komaj rešil golo življenje.
Spoznal je zdaj, da je celo njegovo življenje v nerarnosti. Odšel je po svetu. V trpljenju in stradanju je kmalu spoznal, kako krivično je prej ravnal s svo-jitni sosedi, ki so se trudili in mučili vse življenje, da so si prislužili košček kruha, a še jih je preganjala nesreča in so si izposojevali pri njem denar, ko je tako brez truda obogatel. Polotilo se je Matije zdaj kesanje, in svoj trud in trpljenje je smatral za zaslu-ženo pokoro in je voljno trpel.
Nekoč je šel v jutranjem mraku skozi gozd. Na-enkrat je csupel obstal. Kralj pritlikavcev je stal pred
154
njim. Povabil ga je, naj gre za njim. Cudna, neodo-ljiva sila je Matijo gnala, da mu je moral slediti. Do-spela sta skozi skalno duplino v blesteče opremljeno <ivorano.
Sredi dvorane je žarela tista tudovita roža. Okrog nje so švigali biserni metulji, pod njo pa je kipel ze-lenkast zubelj. Od rože je kapalo v zubelj zlato in se mavrično izpreminjalo.
Zlatožar pokaže Matiji rožo in mu reče: »Pojdi in najdi rai slično rožo! Potera pridi in povej mi ime tiste najlepše rožc, pa ti bom vrnil ta cvet, in spet boš bogat in tudi srečen.«
Preden mu je mogel Matija kaj odgovoriti, je bil že spet satn pred sivo skalo. »
Matija se je napotil po svetu, da najde čudovito rožo. Prvo leto je povpraševal po nji pri vrtnarjih v vsem kraljestvu, a nihče ni imel podobne rože. Driigo leto je oblezel vse podzemeljske jame, kjer so viseli od stropa dragoceni kapmki in se izpretninjali v blesku sijočih svetiljk. Pa tudi tam ni našel take rože. Tretje leto jo je pa iskal povsod, iz sela v selo je hodil, iz mesta v mesto.
Truden od težke hoje je dospel v gorsko vas. V revni koči si je izprosil prenočišča.
Matija je ležal pri peči. Mrazilo ga je, in ni mogel zaspati.
Bila je v koči tudi gospodinja, uboga, bolna mati. Ležala je v postelji in se s poslednjimi silami sklanjala nad svojim bednim otročičkom in ga ogrevala s svojim izsušenim telesom. Zjutraj je mati umrla, a otrok je mirno spal poleg nje.
Odnesel je Matija otroka k sosedom. Tam je cbljubil, da se bo vrnil  in bo skrbel za črviča.   Šel
155
je potem v gozd, kjer se je nekdaj sestal z Zlatožarom. Spet je stal ta naenkrat pred njim in ga odvedel s seboj v svojo dvorano.
»Ali si našel najlepšo rožo?« ga je vprašal ča-rovnik. — »Da, najlepšo, še lepšo kakor je tvoja. Ta roža se zove — usmiljenje!«
Vzel je čarovnik Iist, zapisal nanj besedo »Usmi-Ijenje« in spustil list na t!a, šepetajoč čudne, tuje besede.
Tedaj je zažarelo po vsi dvorani. Mamljiv duh je zavel, in iz tal je pognala roža, žareča v vseh barvah. Nje listi so šepetali mehko, skrivnostno božajoče.
»Res si našel najlepšo rožo,« reče Matiji čarovnik, in mu vrae čudoviti cvet.
Spet je bil Matija bogat. A zdaj ni pozabil siro-makov. Ono dete brez matere je vzel k sebi. Skrbel je zanje in ga postavil za svojega dediča.