— 288 — Slavia Centralis 1/2021 Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports Gerhard GIESEMANN, 2017: Theologie des slowenischen Reformators Primož Trubar. Wien: Böhlau. 369 str. (Gerhard GIESEMANN, 2018: Teologija reformatorja Primoža Trubarja. Prev. E. Vrečko, F. Krajnc Vrečko. Ljubljana: Založba ZRC. 441 str.) 500-letnica reformacije, spomina na ob- javo 95 Lutrovih tez za reformo katoli- ške Cerkve leta 2017, je tako življenje Martina Lutra kot tudi reformacijo in njeno petstoletno delovanje obogatila s številno novo literaturo, npr. Europa reformata 1517–2017 (Leipzig 2017); Lyndal Roper: Luther. Der Mensch Martin Luther. Die Biographie (Frank- furt am Main 2016), original: Martin Luther. Renegade and Profet (London 2016); Heinz Schilling: Martin Luther. Rebell in einer Zeit des Umruchs. Eie Biographie (München 2012, 2017 tret- ja izdaja); Volker Reinhardt: Luther, der Ketzer. Rom und die Reformation (München 2016). Med te pomembne študije se je uvrstila tudi monografija Gerharda Giesemanna Die Theologie des slowenischen Reformators Primož Trubar (Wien 201 7), ki je že naslednje leto izšla tudi v slovenskem prevodu Teologija Primoža Trubarja (Ljubljana 2018). Tako je to poleg prve obširne biografije Mirka Rupla Primož Trubar (Ljubljana 1962) oz. Primus Truber. Le- ben und Werk des slowenischen Refor- mators (München 1965) drugo temeljno delo o Primožu Trubarju, ki je izšlo v obeh jezikih Trubarjevega pridigarske- ga delovanja, nemščini in slovenščini. Avtor knjige Gerhard Giesemann (14. 7. 1937–21. 4. 2021) 1 j e b il v l etih od 1980 do upokojitve leta 2002 profesor slovanske filologije na univerzi Justus Liebig-Universität Gie ßen. Študiral je na Goethejevi univerzi v Frankfurtu na Majni, kjer ga je za slovenščino navdušil Anton Slodnjak, ki je v letih od 1959 do 1965 predaval na tej univerzi. Čeprav Giesemann ni bil teolog, je osnovno izobrazbo protestantske teologije do- življal v domači družini, ker je bil oče protestantski pridigar. Druga prednost Gerharda Giesemanna pred številnimi raziskovalci Trubarja pa je nedvomno bila znanje jezikov, v katerih je Trubar dušnopastirsko deloval, slovenščine in nemščine, kar mu je omogočalo pri- merjavo Trubarjevih slovenskih tekstov z Lutrovimi in s teksti drugih refor- matorjev. Giesemann je bil tudi dober poznavalec slovenske sodobne literature o Trubarju. Sodeloval je na številnih simpozijih, posvečenih Trubarju, tudi na prvem velikem nemško-slovenskem simpoziju Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen – Primus Truber und sei- ne Zeit. Intention, Verlauf und Folgen der Reformation in Württemberg und Innerösterreich leta 1 986 v Tübingenu in odtlej na številnih simpozijih, ki so sledili. Od leta 1989 je bil dopisni član Slovenske akademije znanosti in umet- nosti. Že sam izid knjige predstavlja po- memben prispevek k znanstveni lite- raturi. Izšla je ob 500-letnem jubileju reformacije, saj je bil Primož Trubar eden njenih vidnejših osebnosti v deželi Württenberg ter tesno povezan s pr- vo generacijo reformatorjev, predvsem Johannesom Brenzom (1499–1570), Heinrikom Bullingerjem (1504–1575) in Jakobom Andreaejem (1528–1590), 1 Prim. Marjan Dolgan, 2021: V spomin prof. dr. Gerhardu Giesemannu (1937–2021). Do- stop 18. 5. 2021 na https://isllv.zrc-sazu.si/sl/novice/v-spomin-prof-dr-gerhardu-gieseman- nu-1937-2021#v. — 289 — Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports kanclerjem na univerzi v Tübingenu, in z drugo generacijo. Kot protestant- ski pridigar je deloval v dveh držav- nih mestih, Rottenburgu ob Tauberi (1548–1553) in Kemptenu (1553–1560), deželnem mestu Urachu (1560–1562) in po izgnanstvu iz rodne dežele leta 1566 najprej v Lauffenu ob Neckarju, še isto leto pa je sprejel službo župnika v Derendigenu, kjer je ostal do smrti leta 1586. Tako je avtorjeva prednost tudi v tem, da je dobro poznal zgodo- vinske razmere krajev Trubarjevega du- šnopastirskega delovanja ter okoliščine, v katerih je Trubar pridigal nemškim protestantom, obenem pa prevajal in pisal knjige za vernike v svoji domovini v slovenskem jeziku. Knjiga je izšla v nemškem in sloven- skem jeziku, zato gre tudi za temeljno delo, ki daje skupno osnovo razisko- valcem, ki niso vešči enega ali druge- ga Trubarjevega jezika in jim je s tem otežena raba relevantne literature. Tako gre opozoriti tudi na zasluge Sloven- ske akademije znanosti in umetnosti, ki je omogočila prevod knjige, Založbe ZRC SAZU, ki jo je izdala, prevajalca Edvarda Vrečka in prevajalke Fanike Krajnc Vrečko za ta zahteven prevod ter Marjana Dolgana, ki je »prevod precizi- ral in lektoriral«. Prevajanje nikakor ni bilo enostavno, ne le zaradi avtorjevega jezika, temveč tudi zaradi teološke go- vorice, ki se v slovenščini od Trubarja dalje ni organsko razvijala. Knjiga vsebuje devet poglavij, sklep- ne ugotovitve, vire in literaturo, kazalo osebnih imen, slovenski prevod pa še Abstract in Zusammenfassung. Poglav- ja obravnavajo: I. Prikaz problema, Tru- barjevo teološko, nacionalno, original- no in vprašanje epohe; II. Utemeljitelj knjižnega jezika: nacionalno in indivi- dualno v teološkem pogledu; jezik kot komponenta reformacije, ljudski jezik, vloga Erazma Rotterdamskega, odnos Lutra in Trubarja do ljudskega jezika v Cerkvi; III. Teološko okolje: orienta- cija in stične ravni, izhodišče: nauk o opravičenju, Augsburška veroizpoved in njena teološka spodbuda, Melanchton kot Trubarjev katalizator, problematika obhajila, vpliv Konkordije in Trubar- jeva individualna integracija; IV. Teo- loški vstop: Trubarjev prvi katekizem; V. Teološko izpopolnjevanje: parafra- zirajoče oblikovanje, predstavitev 10 zapovedi, Melanchtonov vpliv, obhajilo; VI. Trubarjeva orientacija v Teološkem okolju: Veit Dietrich, prosto oblikovanje in dogmatični prevzemi, viri za kristo- loško vključitev obljube ob stvarjenju, katekizemski deli in njihova predelava z uporabo virov (Zapovedi, Izpoved vere, Očenaš, krst in obhajilo), dušno pastir- stvo – uvrstitev dobrih del (Luter, Bul- linger, Melanchton in drugi), Trubarjev spis o veri in njegov odnos do Vlačića Ilirika; VII. »Veroizpoved« reforma- torskega teologa Trubarja: diskusija o virih, Iustitia dei – p as i vn o s t na uka o opravičenju, kristologija – Lutrova smernica, Trubarjev prevod Lutrovega in Melanchtonovega pojma izvirni greh, Trubarjev nazorski model: teatraliza- cija zgodovine stvarjenja, dobra dela kot posledica vere – vera kot pogoj za dobra dela: Avguštin – Luter – Melanch- ton – Trubar, zakrament kot znamenje in obljuba, sola fide, sola gratia, sola scriptura – odmev kristocentričnega nauka luteranske reformacije pri Tru- barju, nauk o opravičenju, kristologija, izvirni greh, stvarjenje, dobra dela; sola fide, sola gratia, sola scriptura: odmev kristocentričnega nauka luteranske re- formacije pri Trubarju. Ekskurz: Cer- kovna ordninga (Pridigarstvo, nauk o dveh pridigah); VIII. Trubarjevi predgo- vori k svetopisemskim besedilom (ob- razloženi so predvsem Pavlovi pojmi: — 290 — Slavia Centralis 1/2021 Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports Geist/duh, Fleisch/meso, Gnade/milost, Gesetz/zapoved, Sünde/greh, Gerech- tigkeit/pravica); IX. Reformatorska ve- roizpoved v komentarjih k psalmom, Komentarji k Psalmom in njihovim prepesnitvam, k vprašanju o orientaciji besedil in ravnanju z njimi, vzporednice k Lutrovemu teološkemu pojmovanju. Poglavja se končajo s po vzetkom, knjigo pa zaključujejo sklepne ugotovitve. V uvodu (se) je avtor spraševal »Če- mu še ena obravnava teologije Primoža Trubarja /…/ in njene povezave z Lu- trovim reformatorskim delom? Ali ni bilo o tej temi že mnogo, premnogo napisano?« Na vprašanje je odgovoril že v drugem odstavku: »Namen te obrav- nave niso toliko popravki, temveč pred- vsem odprava popačene perspektive in temeljni premik dosedanjega pogleda na Trubarjevo teološko prizadevanje ter opredelitev cilja njegove teologije. Poleg tega bomo primerno razložili njegovo razmerje do Lutra in wittenberške refor- macije ter opravili dosledno in poglo- bljeno primerjavo Trubarjevih besedil z njihovimi pisnimi viri«. (11) Med tako »popačeno perspektivo« je postavil tr- ditev: »Trubarjevo delovanje ni bilo po- drejeno nacionalnim ciljem«. Ustvaril je knjižni jezik, »jezik je bil zanj, kakor za Lutra, posrednik, ki omogoča razu- mevanje krščanskega nauka«. »Sloven- ščina (s sorodnimi južnoslovanskimi jeziki) je bila področje, na katerega je usmerjal svoje misijonarsko delovanje. Pri tem nikakor ne gre za prostorsko omejitev v nacionalnem pomenu, saj dušni blagor ni povezan s takšnim kri- terijem«. In v tem smislu je bila njegova prvenstvena naloga misijonarstvo po zgledu delovanja apostola Pavla. Glede vprašanja luteranske ali švi- carske Trubarjeve teološke usmeritve na osnovi temeljite analize Trubarje- vih teo loških spisov v primerjavi z ustrez nimi Lutrovimi izjavami, ki do tega Giesemannovega dela še ni bila oprav ljena, ugotavlja, da se Trubar v »svojih delih ni odmaknil od generalne smeri luteranskih spoznanj«. Prav ta- ko pri Trubarju odseva nadaljnji razvoj protestantsko-luteranskega nauka, ka- kršen se odraža pri Johannesu Brenzu, Phi lippu Melanchtonu, Veitu Dietrichu, delno Matiji Vlačiću Iliriku, kadar si je z njimi pomagal razložiti luteranske spise in dogme. Glede Trubarjevih teoloških vzporednic s cvinglijanskimi privrženci pa ugotavlja, da tudi tam ni mogoče najti odmikov ali odklonov, »kar zadeva predvsem skladnost z Bullingerjevimi spisi, na primer o Janezovem evangeli- ju. Trubar je vedno uporabljal citate, ki niso v nasprotju z luteranskim naukom, temveč so povezani s splošnimi prote- stantskimi prepričanji.« (12) Trubar je budno opazoval spore svo- jega časa, pri čemer je »pri bistvenih dogmatičnih vprašanjih strogo upo- števal Lutra in njegove somišljenike«. Vendar si je pri tem vzel svobodo, da je dušnopastirskim in misijonarskim vprašanjem dodal svoj način oznanje- vanja z zgodbenimi zgledi, številnimi svetopisemskimi citati ter obširnimi dodatnimi razlagami. »Prav v tej kon- stelaciji se kaže Trubarjeva teologija, katere edinstvenost raste iz krščansko- -misijonarske pozornosti, vendar ni konkurenca protestantskim doktrinam, niti ne ustvarja impulzov za nove usme- ritve.« (13) Čeprav je bil Trubar pri svojem de- lovanju v pisnih stikih s kraljem (kas- nejšim cesarjem) Maksimilijanom II., ki si je prizadeval za poravnavo med verskimi nasprotniki ter württembe- škima knezoma Krištofom in Ludvi- kom, ni dosegel ravni, da bi se lahko z njimi pogajal, prav tako ni dosegel dis- kusij na univerzah. Bil pa je enkraten — 291 — Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports na drugem področju, saj njegovo delo- vanje dokazuje »primernost Lutrovega nauka za misijonarjenje med rojaki v katoliškem in muslimanskem okolju, kjer je tako rekoč enkraten eksperi - ment. Tukaj se je Trubarjeva ambicioz- na teologija, ki izhaja iz Lutrove pod- lage, v različnih odtenkih tolmačenja prenašanja, parafraziranja, razlaganja, pojasnjevanja in eidetičnega ponazarja- nja približala njegovemu krščanskemu ljudstvu, s katerim je bil v jezikovnem sorodu«. (15) Giesemann je v knjigi poudarjeno predstavil Trubarjeve posebnosti v pri- merjavi s številnimi drugimi protestant- skimi teologi in pridigarji: da je deloval zunaj univerz kot razlagalk teologije in brez ozadja visoke politike; da sloni Trubarjeva posredovalna sistematika na Lutru oziroma njegovih soborcih in da ni najti nobenih generalnih odklonov; da je bil Trubar celo življenje podvr- žen stiskam reformacijskih razhajanj in konfrontiran z močnimi eksegetski- mi spoznanji od nabitja tez do Formule concordiae. Trubarja ocenjuje na podlagi versko- -jezikovnih znanstvenih zgodovinskih razmer 16. stoletja ter ga osvobaja firne- ža sodobnih ideoloških obravnav. »Vsak kult osebnosti vsebuje problematično poveličevanje, povzroča izmišljanje le- gend ter enostransko in površno prika- zuje dosežke s spodbudnimi gesli.« S tem pač opozarja na problem, ki je zna- čilen tudi za Lutra, »ki je postal pred- met polaščanja med nemško nacio nalno emancipacijo« in ko je pruski zgodovi- nar Leopold von Ranke v Lutrovi refor- maciji videl bistveni »mejnik na poti k nacionalni identiteti« in kot je nemški kulturni boj v sedemdesetih in osem- desetih letih 19. stoletja med nemško državo (Bismarck) in katoliško Cerkvijo poveličeval pomen reformacije tako, da je protestantski element propagiral kot nujno potreben za funkcioniranje nacio - nalne države.« (30) Poudarja, da je bil Trubarjev namen teološko misijonarske narave (v tem se je videl v nasledstvu apostola Pavla). Trubarjeva jezikovna dejavnost ni bila sama sebi namen, tem- več sredstvo, s katerim je bilo mogoče rojakom narediti teologijo razumljivo in s katero je bilo mogoče uresničiti zahte- vo sola scriptura, jezik mora služiti pra- vemu oznanjevanju, kot je to pojmoval tudi Luter s sklicevanjem na sv. Pavla (1 Kor 1,17) (33). Povzdigovanje veljave nacionalistične vrste zgreši realistični pogled in uvrstitev. Trubarjevo ravnanje z viri odgovar- ja tradiciji: gola omemba ni nikakršen zanesljiv argument, temveč le smiseln delno besedni dokaz rabe. Avtor je ana- liziral predvsem Trubarjev odnos do Lutra, medtem ko »poglobljena obrav- nava drugih virov, ki jih Trubar navaja sumarno, še manjka«. (126) Trubar se je moral nenehno bojevati proti očitkom herezije in pri zavračanju teh očitkov se je vedno skliceval na »neizpodbitne« vire »čistega« nauka. (127) Trubarje- vi teološki vir so predstavljali: Martin Luter, Johannes Brenz, Veit Dietrich, Matija Vlačić (Flacius Illiricus), Filip Melanchton, Heinrich Bullinger. Dog- me, verske osnove slonijo na Lutru, od- mike je avtor zasledil le na področjih, ki dovoljujejo lastno oblikovanje (razum- ljivost, okrasitev, ponazoritev, konkre- tizacijo) z ozirom na njegove rojake. Čeprav je Trubarju glavni vzor Luter, njegova osrednja linija pri Trubarju ni vedno na prvi pogled prepoznavna, ker njegovi sodobniki in soborci izražajo podobne misli (skupno dobro reforma- cije) in ni mogoče vzpostaviti enoznač- nosti, in ostane v neobveznem (namera). Giesemann je v knjigi interpretiral naslednja Trubarjeva dela: Katekizem iz — 292 — Slavia Centralis 1/2021 Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports leta 1550 (prva slovenska knjiga); dru- gi katekizem iz leta 1555; Eno dolgo predguvor k Novemu testamentu 1557; nemške predgovore in posvetila ter slo- venske predgovore k vsem delom Nove zaveze in psalmom, Articule in Cerkov- no ordningo. Glede odnosa do Zwinglija, Calvi- na in Erazma ugotavlja, da so pri Tru- barju v začetni fazi vidni namigi na južnonemške, švicarske stike, ki pa jih ni poglabljal, da gre večinoma le za po- vršinske dotike, ki jih Trubar včasih naredi za »učene stike«. Glede jezika ugotavlja, da je ta za Trubarja sredstvo za misijonarsko dejav- nost, nanašalno področje pa zveličanje tistih, katerim naj bo oznanilo razum- ljivo predočeno. Funkcijska dodelitev Trubarjevega doprinosa je pavlinska: misijon brez direktne zemeljske namen- skosti. Avtor meni, da se je od Trubar- ja v zgodovini njegove interpretacije pogosto preveč zahtevalo, na primer uvrstitev med protestantske humaniste (nasprotno: manjkajo krajevna naveza- nost, izobrazba, univerzitetni forumi). Trubar se je svojih deficitov zavedal in ni imel nikakršnih tozadevnih zahtev. Trubarjev namen ni bil ustvarjanje ori- ginalne teologije (tudi Lutrov ne). Trubar je hotel ustvariti uporabna besedila, zato je gradivo za krščanski pouk zbiral v širši reformacijski litera- turi, v kolikor so bile v njej prepoznavne Lutrove zasnove. To ni bil nikakršen kompilatorski postopek, temveč va- rovalo verske resnice proti številnim nasprot nikom reformacije. Njegova teologija je krščanski poduk ljudstva, cerkveni red pa vestna verska podla- ga. V tem je njihova trajnost: njegova jezikovna učinkovitost, njegovi spisi in širjenje v tiskani obliki, ki so preživeli protireformacijo in postali trdna kultur- na dobrina Slovencev. Giesemann je v zvezi s Trubarjem obravnaval tudi vprašanje o epohi. (42) Pri slovenskih poudarkih (navaja B. Paternuja, 2009: Primož Trubar, naš sodobnik. Letopis SAZU, 12–21), ko »govori o reformaciji kot o globokem prelomu, ki je vplival čez okvir svoje dobe, s čimer hoče dokazati modernost reformacije, saj uporablja novodobne pojme, kakršni so: osvoboditev indi- viduuma, vzgib za iskanje nacional- ne identitete in vpetost v evropski tok reformacije. /…/ Konstatirati oziroma konstruirati reformatorsko epoho za slovensko območje pomeni dokazati prepletenost teoloških, političnih, in- stitucionalnih, socialnih in kulturnih procesov«. (42) Kot primerjavo navaja reformacijo v Wittembergu: »Reforma- cija, ki se je začela, je sprožilec nem- ške kulturne in nacionalne identitete, ker je imela državnopravne posledice (recimo: versko pripadnost, ki so jo do- ločali knezi, zveze knezov po verski pripadnosti, vojne spopade). Trubarjeva pot je peljala v obratno smer: že izvr- šeni fundamentalni teološki in upravni preobrat, s kakršnim se je seznanil v reformirani južni Nemčiji, je določil njegovo preostalo življenje in mu dal pečat«. (43) In nedvomno je na mestu Giesemannova ugotovitev: »Čeprav pri njem (Trubarju) manjkajo prvine za »prelom sistema«, kakršnega je opravil Luter z novostmi, ki so se ohranile do danes, pa Trubarjevega dosežka nikakor ne gre zmanjševati; manjka mu samo prepričljivo, toda zgodovinsko uteme- ljeno priznanje«. (44) In tako zgodovinsko priznanje Gie- semann s svojim delom v celoti daje. Poiskal je temelje in vire, iz katerih je Trubar črpal in jih potem v svoji obliki posredoval Slovencem. S svo- jim obširnim pisnim opusom, v obliki knjig in predgovorov k drugojezičnim, — 293 — Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports predvsem hrvaškim knjigam, je Sloven - ce vključil v takratni tok sprememb v državi Svetega rimskega cesarstva. S »staro pravo« vero, kot jo je odkril pri Lutru in drugih reformatorjih, je želel pripeljati k večni sreči tudi svoje rojake, obenem pa bi jim, po njegovem prepri- čanju, to polepšalo ali olajšalo življenje že na tem svetu. Ljudski jezik je v pr- vi polovici 16. stoletja po vsej Evropi prodiral v javno življenje in državne uprave, v protestantskih deželah pa tudi v Cerkev s cerkvenimi obredi; Trubar je bil prvi, ki je to uveljavljal tudi za slo- venski jezik. To je seveda lahko dosegel samo na njemu dosegljivem področju, v novi evangeličanski slovenski Cerkvi. In njegova veličina je, da je pri svo - jem literarnem delu vztrajal, čeprav ni mogel žeti konkretno vidnega uspeha. Prav tako pa bi bilo potrebno imeti pred očmi, da je Trubar deloval v času »ver- skih bojev«, ne pa tudi »nacionalnih bojev«, značilnih za 19. in 20. stoletje. Prav ti nacionalni boji med Slovenci in Nemci so v veliki meri pogojevali pogled na Primoža Trubarja tako pri zagovornikih kot tudi pri nasprotnikih. Ti pogledi pa so usodno vplivali tudi na publikacije o Trubarju in slovenski reformaciji. Danes nedvomno najbolj čutimo po- sledice prikazovanja Trubarja in obdob- ja reformacije s strani Edvarda Karde- lja, ideologa, ki je svojo ideologijo z državnim aparatom lahko tudi uresni- čeval. S svojo razpravo Reformacijsko gibanje v luči slovenskega narodnega vprašanja, objavljeno v reviji Novi svet (1951: 865–884), je opredelil reforma- cijsko gibanje in druge idejne ter poli- tične pojave, ki so bili z njim povezani, kot »prelom epohalnega pomena v slo- venskih deželah.« (869) Po njegovem mnenju je bila naprednejša meščanska reformacija, meščansko naj bi bilo tudi Trubarjevo reformacijsko gibanje in na drugi strani »nemško plemstvo«, ki naj bi bilo krivo za neuspeh slovenske re- formacije. K temu neuspehu pa naj bi doprinesla Trubarjeva reformacija sama »s svojim oportunističnim odnosom do reakcionarnega plemstva« in povezova- nja z njim, ker da »/p/rijatelj nemškega graščaka ni mogel biti tudi prijatelj slo- venskega kmeta«. (871) Po Kardeljevem mnenju »je uradna augsburška smer protestantizma na Slovenskem v samih kmečkih uporih igrala negativno vlo- go« (875) in Luter naj bi bil »ideološki organizator boja proti kmečko-plebejski revoluciji, tudi slovenski protestanti so bili protivniki kmečkih puntov in so navajali ideološke razloge proti njim.« (874) Vse to naj bi doprineslo k temu, da se slovenska reformacija ni obdržala. Vlogo in pomen katoliške in prote- stantske Cerkve pa presoja predvsem z vidika slovenske nacionalne samostoj- nosti: medtem ko naj bi s protireforma- cijo »katoliška rimska cerkev že drugič v odločilnem zgodo vinskem momentu slovenskega naroda utrdila in utemeljila tujo hege monijo na slovenskih tleh«, (877) je »protestantska knjiga odigra- la vlogo prvega idejnega organizatorja slovenskega naroda. V tem smislu torej lahko trdimo brez pretiravanja, da so reformacija in kmečki upori položili temeljni kamen slovenskemu narodu v današnjem pomenu te besede«. (878) Če torej upoštevamo, da je študija Jožeta Rajhmana o Trubarjevem prvem Katekizmu Prva slovenska knjiga izšla leta 1977, torej dve leti pred Kardeljevo smrtjo, je lažje razumeti, čemu taka potreba po iskanju Trubarjevih teolo- ških podlag v švicarski reformaciji, ki je bila mestna, in ne pri Lutru, kot nosilcu »fevdalne« reformacije. Giesemann o tem sicer ni razpravljal, vendar je s svo - jim delom v celoti prekinjal to tradicijo — 294 — Slavia Centralis 1/2021 Ocene, zapiski, poročila – Reviews, Notes, Reports ocenjevanja Trubarja in njegovega po- mena. Z odkrivanjem virov, iz katerih je Trubar črpal, in povezovanja Trubar- jevih del s temi viri, ga ne postavlja le v takratne realne razmere, temveč kaže pot sedanjim in bodočim raziskoval- cem. Giesemannovo dosledno soočanje z drugačnimi dognanji od njegovih ter dosledno citiranje omogočajo neposred- no preverjanje. Medtem ko je tudi znotrajslovenska diskusija o Trubarju in slovenski refor- maciji v 19. in 20. stoletju še vedno tekla v širšem okviru avstrijske in nemške diskusije o reformaciji, jo je Kardelj po- stavil na čisto nove temelje razrednega boja in novega nacionalizma. Postavil jo je na temelje, kjer mu »razredi«, ki jih obravnava, niso mogli ugovarjati. Potomci plemstva so bili izgnani ali fizično uničeni, Cerkev je bila obso- jena na propadanje, številni duhovniki zaprti, odvzeta jim je bila materialna podlaga dotedanjega preživljanja, pro- testantske skupnosti izven Prekmurja so bile uničene, slovenska »buržoazija«, podjetniki so bili razlaščeni, toliko ope - vani kmet pa pritisnjen z davki, obvezno oddajo, soočen z zaplembami posesti ter pod ideološko-političnim pritiskom, skratka, v slabem položaju, kot ga ni doživljal že stoletja. Utesnitev Trubarja in slovenske re- formacije v nove okvire je vidna tudi v Drugem Trubarjevem zborniku (1952), ne le v političnih prispevkih, temveč tudi pri sicer za Trubarja najbolj za- služnem raziskovalcu Mirku Ruplu, ko v zvezi s Formulo concordiae zapiše: »Formula sama je izrodek prvotnih re- formacijskih načel, ker je tog in strog zakonik, namenjen za prisilno sredstvo zoper vsakršno svobodnejše versko naziranje. V mlajših letih bi ji Trubar nemara celo nasprotoval …« (77) Gie- semann se v te slovenske okoliščine ni spuščal, vendar je takšno gledanje ovr- gel s svojo temeljito analizo sorodnosti in povezanosti Trubarjevih tekstov in Trubarjeve teologije s teologijo Martina Lutra in spisi njegovih najpomembnej- ših soborcev. Knjiga je torej prelomna, saj diskusijo o Trubarju vrača nazaj v čas in dejansko prizorišče reformacije 16. stoletja. Vincenc Rajšp Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju, vincenc@rajsp.si Katalin KROÓ, 2020: Korunk hőse. Korunk irodalomszemiotikája? Ka- rakterpoétika és olvasásszemiotika Lermontov regényébe. Budapest: L’ Harmattan Kiadó. 288 p. A befogadásesztétika azt a párbeszédet állítja középpontba, amely a művészi alkotás és az értelemképző befoga - dói tudat között zajlik mindenkor és mindenhol, amióta egy műben felis- mert esztétikai jel rámutat a valóság bármely jelentettként értelmezhető en- titására. E vizsgálódás körébe az iro- dalomszemiotika új perspektívát nyit a jelképzés folyamatának, szemiózisának feltárásával, miközben egyetlen műre vagy akár nagyobb keretben egy élet- mű szakaszára vagy teljességére vetíti a jelentések dinamikus hálóját. Ilyen új megközelítést tár elénk Kroó Katalin irodalomtörténész, szemiotikus, esztéta jelen monográfiája Lermontov Korunk hőse című regénye kapcsán. Kroó Katalin munkásságát az orosz „aranykor”-hoz kapcsolhatjuk Doszto- jevszkij és a 19. század gazdag orosz irodalmának elemzése okán. Most egy