ZGODOVINSKI ČASOPIS • 51 • 1997 • 3 (108) ^ 439 
krohota, močno pa upam, da vam bom kdaj izvabil kak nasmeh.« Prepričan sem, da se mu bo želja izpolnila, 
saj sem se sam ob prebiranju knjige pogosto od srca nasmejal. 
Avtor nas v knjigi skozi zgodbe popelje v teorijo zgodovine, nato pa od začetkov človeštva do konca 
drage svetovne vojne. Večina zgodb se konča z značilnimi 'veselošolskimi vprašanji' (v prispevkih, pisanih 
do leta 1989), ki z besedilom tvorijo celoto, tako da si bralec zgodovinska dejstva kar se da hitro zapomni. 
'Veselošolska vprašanja' so sestavljena hudomušno in iščejo pri bralcih znanje in ne neznanja, nanje pa lahko 
ob pazljivem branju zgodb pravilno odgovorijo tudi mlajši bralci. Za tiste bolj zahtevne bralce je avtor na 
začetku knjige navedel tudi najpomembnejšo historiografsku literaturo, s pomočjo katere lahko svoje nanovo 
pridobljeno znanje razširijo in poglobijo. Opozoriti pa moram tudi na imenitne ilustracije Boža Kosa, ki na 
avtorju lasten hudomušen način dodatno popestrijo zanimive zgodbice. 
Knjigo Nasmejana zgodovina priporočam zlasti mladim bralcem, ki se z zgodovino šele spoznavajo, 
pa tudi njihovim staršem, saj dobijo zgodbe, prebrane v družinskem krogu, še dodaten čar. Preberejo najjih 
tudi tisti, sedaj že stari 'veseli šolarji', ki imajo lepe spomine na svoja šolska leta, predvsem pa jo priporočam 
učiteljem zgodovine z željo, da bi knjigo čim več uporabljali pri svojem delu z mladimi. 
Knjiga bo gotovo postala uspešnica, vsem njenim bralcem pa kličem LECTURIS SALUTEM 
(bralcem zdravja), kot jih je v uvodu pozdravil pisec. Avtorju »dr.« dr. Andreju Vovku na koncu želim, da bi 
s svojim delom v Veseli šoli nadaljeval in še naprej približeval preteklost mladim bralcem na tako zanimiv, 
prijeten in humorističen način. 
Darko Fr iš 
Annales 6 in 7/'9S (Letnik V.). Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani 
e mediterranei. Koper : Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 1995. 266 + 302 strani. 
Pozoren bralec bo nedvomno opazil, da je interdisciplinarna znanstvena revija Annales s petim 
letnikom spremenila svoj dozdajšnji podnaslov (Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin), ter si 
zastavil vprašanje, ali se s to spremembo spreminja tudi programska zasnova. Uredniški odbor odgovarja, da 
se - kljub spremembi podnaslova revije, ki se od 6. št. dalje glasi Annales: Anali za istrske in mediteranske 
študije - interdisciplinarna programska zasnova znanstvenega in strokovnega obravnavanja slovenskega 
Mediterana, vključno z Istro in slovenskim zamejskim prostorom v Italiji, s pomočjo humanističnih, 
družbenih in naravoslovnih ved, ne bo spreminjala. Še več, ravno z novim podnaslovom vstopa revija v sfero 
multikulturnih in multietničnih študij mikroregijskega sredozemskega prostora in tako odpira slovenski 
znanosti, izobraževanju in kulturi nove možnosti strokovnega in znanstvenega verificiranja pridobljenih 
znanj; s preučevanjem in prikazovanjem specifičnosti slovenskega in bližnjega hrvaškega ter italijanskega 
področja pa se krepi v Sloveniji doslej relativno zanemarjeno polje preučevanj. 
Tudi peti letnik Analov je, tako kot predhodni, izšel v dveh številkah: series historia et sociologia 2 
(6. št.) in series historia naturalis 2 (7. št.). Tokratno humanistično-družboslovno šesto številko zaznamujejo 
trije posebni tematski sklopi: »stavbarstvo in prenova na Koprskem«, »istroromunski jezikovni in kulturni 
otoki«, »promet in ekonomija«. 
Uvodno študijo »Kompleks piranske župne cerkve Sv. Jurija - korak k odkrivanju novih 
umetnostnozgodovinskih dejstev?« je prispevala Darja Mihelič. Na primeru podrobnejše predstavitve dveh 
podob Pirana - prve, od predaje mesta Benetkam (1. 1283) do srede 14. stol., in druge, za čas ob koncu 16. 
in prvih desetletij 17. stol. - ugotavlja, da si spomeniški varstveniki in arhitekti pri mestih z dolgo tradicijo 
pogosto postavljajo za cilj vzpostavitev prvotne podobe mesta ali nekega ključnega elementa v njem. Pojem 
»prvotni« izgled mestne naselbine v takih primerih pomeni podobo mesta v določenem trenutku razvoja 
naselbine v preteklosti. Ni pa jasno, opozarja avtorica, ali šteje za »prvotno« mestna podoba iz antike, iz 
srednjega veka ali tista iz 17. ali 19. stoletja. 
Prvi tematski sklop tvorijo prispevki s posvetovanja »Stavbarstvo in prenova na Koprskem«, ki so ga 
9. junija 1994 v Kopru organizirali Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Društvo arhitektov Obale in 
Kulturni klub Istra pod pokroviteljstvom Medobčinskega zavoda za varovanje naravne in kulturne dediščine 
iz Pirana. O spominih na začetke delovanja spomeniškovarstvene službe na Slovenski obali in o vtisih s svoje 
prve službene poti v Istro pred pol stoletja govori Nace Šumi: »Sem pripadnik generacije, ki je doživela 
usodna vojna leta in potem ne manj usodne povojne čase, ko smo Slovenci lahko prvič rekli, da imamo svoje 
morje z vsem, kar sodi zraven tudi na kopnem, hkrati pa smo presenečeno in zgroženo spremljali groba 
uničevanja prav te dediščine... Nenadoma se človek znajde, navajen dežele s kulturo ometa, v krajih, kjer 
povsod prebija na površje kamen in posebej poudarja arhitekturo. Kaj bi dala Ljubljana za en sam portal, 
440 ZGODOVINSKI ČASOPIS »51 • 1997 » 3 (108) 
kakršnih je v Kopru na desetine. Bil sem torej v deželi, ki je bila za skušnjo celinskega Slovenca 
neprimerljiva...« Vojteh Ravnikar analizira arhitektovo vlogo pri prenovi kulturnih spomenikov ter posebej 
izpostavlja, da šele dialog med varstveniki - konservatorji in oblikovalci - arhitekti vodi k želenemu cilju 
oživitve arhitekturne dediščine. Drago Kos v referatu Sociološki vidiki prenove starih mestnih jeder opozarja, 
daje prenovitveni projekt optimalen šele takrat, ko doseže sodelovanje različnih strok in prizadete javnosti. 
Zato je potrebno nameniti posebno pozornost analizi odnosov med staroselci in novimi socialnimi 
kategorijami, ki naj bi prenovili socialno sliko prostora. Prenova na tej točki zadeva enega najbolj 
zakoreninjenih družbeno prostorskih problemov, t.j. dihotomijo domače - tuje, avtohtonost - neavtohtonost, 
endogenost - eksogenost ipd. Avtor poudarja, da je v pripravljalni fazi identifikacija in analiza socialnih 
prostorov zelo pomembna naloga sociologije. Sonja Ana Hoyer govori o konservatorski problematiki 
prenove Pretorske palače, najpomembnejšega koprskega kulturnozgodovinskega spomenika, Mojca Guček 
pa o spomeniškovarstvenih izhodiščih za prenovo baročne palače v Kreljevi ulici v Kopru. Mojca Ravnik 
ugotavlja, da največji del zaledja Slovenske Istre pripada koprski občini, zato je etnološka dediščina tam 
najbogatejša. Za nekatera odprta vprašanja varstva etnološke dediščine v Koprskem zaledju ponuja konkretne 
predloge za postopno reševanje dragocenih kulturnih spomenikov. V zaključnem prispevku Marko Stokin 
govori o vlogi in pomenu srednjeveške arheologije pri raziskavah urbane stavbne dediščine in poudarja (na 
osnovi arheoloških raziskav v Kopru, Izoli in Piranu), da lahko za tista obdobja, kjer imamo na voljo veliko 
drugih virov, arheologija glede na izpovednost kulturnih ostankov (tudi organskih) potrdi njihovo točnost, 
dopolni ali ovrže določena predvidevanja in na ta način prispeva k boljšemu razumevanju preteklosti. 
»Istroromunski jezikovni in kulturni otoki« je naslov drugega tematskega sklopa. Srda Orbanič se v 
svoji študiji ukvarja s sociološkimi in sociolingvističnimi aspekti istroromunskih jezikovnih skupnosti v 
vaseh na pobočjih Učke, v katerih so »vlaški« priseljenci do danes ohranili narečje romunskega jezika 
(število govorcev istroromunščine je okoli 400). August Kovačec v svojem prvem prispevku Jezik istrskih 
»Romunov« poudarja, da idiom, ki se je uveljavil v romanistiki in romunski lingvistiki kot istroromunski, 
govorijo danes v nekaterih manjših vaseh in zaselkih severovzhodne Istre in Čičarije, v drugem pa analizira 
vplive hrvaščine in italijanščine na istroromunsko slovnico. Goran Filipi v članku Istrska ornitonomija 
predstavlja ptičja imena v petih krajih Istre (Žejane, Kostrćan, Jesenovik, Nova vas, Šušnjevica), kjer 
uporabljajo narečje romunskega jezika. Josip Milićević v polemični razpravi - Ali obstajajo Istroromuni? -
zanika njihov obstoj in dokazuje, da gre za potomce Vlahov, ki so se naselili v Istro v 16. stol. s področja 
okrog Dinare (in ne iz Banata, Romunije ali s področja okoli Morave); zato meni, da bi morali ta živelj 
imenovati Istrovlahi ali Rumeri (kot so sami sebe imenovali v 17. stol.), oziroma Ćiribirci (kot jih je 
imenovalo kasneje okoliško prebivalstvo). »Istroromunski« tematski sklop zaključuje etnomuzikološka 
študija Daria Marušiča; avtorjeva osnovna ugotovitev je, da so danes Istroromuni le jezikovna skupina, a 
kljub temu predstavljajo eno od petih avtohtonih etničnih komponent Istre. 
V tretjem tematskem sklopu z zgovornim naslovom »promet in ekonomija«, so predstavljeni rezultati 
raziskav, ki so jih opravili na Visoki pomorski in prometni šoli v Portorožu. V prvi študiji Iztok Ostan 
analizira rezultate štetja cestnega potniškega prometa med Slovenijo in Italijo v obdobju 1982-1992; v drugi 
avtorji Majda Prijon, Iztok Ostan in Josip Zohil prikazujejo možnosti vzpostavitve informacijske povezave 
med pristaniščema Koper in Trst ter tehnološke in ekonomske osnove te komunikacije; v tretji pa isti avtorji 
predstavljajo svojo študijo o optimalnem izobraževanju inženirjev prometa v Sloveniji. 
Trem tematskim sklopom sledi razdelek »razprave in gradivo« z desetimi študijami. Goran Filipi 
poskuša na istrskih primerih določiti novo kategorijo prevzetih besed, za katere predlaga termin 
psevdoizposojenke. Lovorka Čoralič, na osnovi oporok, ki jih hrani Državni arhiv v Benetkah (fond Notarile 
testamenti), dokazuje prisotnost in delovanje priseljencev iz beneškega dela Istre na otoku Chioggia od 15. 
do 17. stoletja. Branko Marušič predstavlja službovanje duhovnika in publicista Andreja Zdešarja v Istri, 
enega v skupini preko 120 slovenskih Kranjcev, ki so okoli leta 1848 opravljali duhovniško službo v 
tržaško-koprski škofiji. Prav ta vrsta istrskih duhovnikov (»Cranzi«) naj bi bila prvi nosilec narodnopre-
porodnih teženj v Istri, poudarja avtor; v prilogi je objavljen Zdešarjev daljši članek »Istrijanski Slovenci 
med Teržaškim in reškim morjem«, ki je izšel leta 1848 v ljubljanskem časniku Novice. Odlomke iz 
Spominov (napisani v času 2. svet. vojne) dr. Milana Škerlja, profesorja na ljubljanski Pravni fakulteti v letih 
1919-1947, z naslovom Sodstvo v Dalmaciji in Primorju pred 1. svetovno vojno, je za objavo pripravila 
njegova vnukinja Dagmar Slekovec; izjemno zanimivi so odstavki o stanju v Istri, predvsem o uporabi 
jezikov. Slavica Pavlic govori o pomembnosti delovanja šolnika in deželnega šolskega nadzornika Antona 
Klodiča viteza Sabladoskega, katerega zasluga je, da je bilo šolstvo na Primorskem v drugi polovici 
preteklega stoletja bolj slovensko kot v dragih slovenskih deželah. Milan Marušič je v prispevku Slovenska 
šola v Istri orisal pojavljanje, ukinjanje in obnavljanje slovenskih ljudskih šol. Posebej se je ustavil pri 
ustanavljanju prvih ljudskih - laičnih šol (Osp, Dekani, Sv. Anton, Korte) v dvajsetih letih prejšnjega stoletja 
in njihovemu razmahu po uveljavitvi osnovnošolskega zakona 1. 1869, ko so razen v Piranu, slovenske šole 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 51 « 1997 » 3 (108) 441 
delovale na celotnem ozemlju Slovenske Istre. V nadaljevanju opisuje odpravljanje slovenskih šol po nastopu 
fašizma ob zloglasni Gentilejevi šolski reformi ter obnovitev šol po 1. 1945. 
Daniela Juričić-Čargo predstavlja gradivo za zgodovino Pazinske grofije (1474-1783), ki ga hrani 
Arhiv Republike Slovenije. Fondi (Vicedomskega urada za Kranjsko, Deželnih stanov za Kranjsko, 
Deželnega glavarstva za Kranjsko, Reprezentance in komore za Kranjsko) so bogati s podatki za politično, 
socialno, gospodarsko in cerkveno zgodovino in kot taki predstavljajo še ne dovolj raziskano zakladnico za 
zgodovino Pazina, Pazinske grofije in Istre nasploh. Da je bilo lekarnarstvo v naših obmorskih mestih 
(Koper, Izola, Piran) že v zgodnjem času beneške oblasti precej razvito in razširjeno, potrjuje študija Alberta 
Pucerja. Lekarnarji so se morali za opravljanje svojega poklica izšolati (običajno v Benetkah); po končanem 
študiju so dobili diplomo. Dva primerka lekarnarskih diplom znane piranske družine Fonda (iz leta 1682 in 
1721) sta ohranjena v piranskem arhivu; gre za redka tovrstna dokumenta, kakršnih bi v drugih arhivih težko 
našli. Duška Žitko v prispevku Ladijske polene (lesene skulpture, ki so nekdaj krasile premce oz. ladijske 
kljune vseh tipov lesenih ladij) poudarja, da je pojav okraševanja ladijskih kljunov z raznimi figurami 
prisoten skozi tisočletna obdobja. Na južnem Primorskem je ohranjenih le sedem polen (hranijo jih v 
koprskem in piranskem muzeju), ki pričajo o veliki umetniški tradiciji in bogatem rokodelskem znanju; 
nekateri primerki zaradi velike ekspresivne moči celo prekašajo najlepše evropske primerke. Razdelek 
zaključuje zapis o statutu občine Moščenice iz leta 1616 (hrani ga Arhiv Republike Slovenije); avtor Lujo 
Margetič se ne strinja v celoti s Simonitijevo razlago tega dokumenta (Vaško Simoniti, Statut Moščenic iz 
leta 1616, Acta Histriae III, Koper 1994, str. 97-112) in se zavzema za drugačno razumevanje nekaterih 
statutarnih določil. 
V rubriki »šolska naloga« predstavlja dijakinja Dragica Ceč, na podlagi svojih preučevanj zapisov v 
šolski kroniki in župnijskih matičnih knjigah, zgodovino vasi Trnje, ki leži na južni strani Pivške kotline, v 
obdobju 1840-1940. 
Šesto številko zaključujeta rubriki »ocene in poročila« ter »in memoriam«. V slednji sta spominska 
zapisa o življenju in delu Pavla Stranja, raziskovalca manjšinske družbene problematike Slovencev v Italiji 
(Milan Pahor), ter akademika Boga Grafenauerja, staroste slovenskih zgodovinarjev (Boris M. Gombač). 
Sedma številka Analov, kot že rečeno v uvodu, vsebuje izvirne znanstvene in strokovne študije s 
področja naravoslovnih ved. Na tem mestu naj opozorim le, da so v njej - poleg ustaljenih rubrik (članki in 
razprave, mladinske raziskovalne naloge, delo naših zavodov in društev, ocene in poročila, obletnice) -
objavljeni raziskovalni rezultati domačih in tujih raziskovalcev s treh vnaprej določenih tematskih sklopov: 
»Severni Jadran«, »ornitologija« in »krasoslovje«. 
Skratka, lično opremljeni številki petega letnika Analov (krasi ju bogato slikovno gradivo: barvne in 
črno-bele fotografije, zemljevidi, risbe, grafikoni) ponujata - tako kot predhodne - kopico zanimivega in 
vsebinsko raznovrstnega branja. 
Ob povedanem ne gre prezreti še enega hvalevrednega dosežka izdajatelja (Zgodovinsko društvo za 
južno Primorsko, Koper & Znanstveno raziskovalno središče Republike Slovenije, Koper), namreč izdaje CD 
ROM-a Annales '91—'95 multimedia, enega prvih tovrstnih izdelkov v Sloveniji. Na tem sodobnem nosilcu 
informacij - ki uporabniku posreduje tako tekstovno kot avdiovizualno vsebino (zvok, slikovno gradivo, 
video posnetke) - j e v večpredstavnem zapisu vsebina vseh sedmih številk revije Annales, prvih treh zvezkov 
zbornika Acta Histriae (referati z mednarodnih simpozijev zgodovinarjev) ter povzetki prvih 13 knjig, ki so 
izšle v zbirki Knjižnica Annales. 
A v g u s t L e š n i k