PISMO BEOGR JSKIM PRIJ TELJEM Cas je, da dokončno prerastemo in obračunamo s predsodkom in deniagoško parolo o specifičnosti in nepremostljivi regionalni različnosti, ki da nas ločuje in pomeni neprehodno oviro vsaki komunikaciji in tesnejšemu kontaktu, ki bi preseg al golo izmenjavo informacij dveh, sicer avtonomnih subjektov, ki pa sta si po svojem objektivnem položaju, definiranem z geografsko, ekonomsko in kulturno sp ecifiko oddaljena in tuja kot Islandija in Ciper. Nedvomno specifika in različnost objektivno je, njen izvor je zgodovinski. Nihče ne more tajiti različne stopnje ekon omske razvitosti ali samobitnosti in svojstvenosti naših nacionalnih kultur. Toda, če dejstva, ki ima veljavno moč aksioma, ne razumemo ali nočemo razumeti, kot izhodišče, kot platformo nekega kvalitativno novega nivoja komunikacije, ki bi očiščen predsodkov, nakopičenih v zgodovinskem razvoju mednacionalnih odnosov in ki se često še posebno ostro manifestirajo skozi jezikovno bariero, lahko vodi le v vsebinsko višji in bogatejši univerzum našega skupngea duhovnega in material nega življenja; če tega ne razumemo ali nočemo razumeti, potem ne ravnamo samo v nasprotju z duhom naših ustavnih in partijskih dokumentov, ampak ravnamo tu di proti alternativi, ki jo jc postavila zgodovina pred nas. Politična praksa ne tako davne preteklosti pa nam ne le v enem primeru kaže, kako se je objektivno ugotovljeno dejstvo spccifičnosti in različnosti spretno uporabljajo kot sredstvo manipu-lacije na način omejenega provincializma, ki ga označuje samozadovoljno zapiranjevase in socialna demagogija, temelječa na ustvarjanju konflikta med razvitimi in nerazvitimi. (Primer slednjega poročanja nekaterih časopisov iz sosednjih republik ob znani »cestni aferi« lani, katerega namen je bilo kazati Slovenijo kot najrazvi-tejšo republiko, ki hoče še več.) Tako imenovana »visoka politika«, ujeta v lastni proizvod, Iabirint politiene kombinatorike, katere značilnost je prelivanje politične moči iz enega centra v drugega, ki se ravna po »pravilih igre«, izvirajočih iz njenega odtujenega načina mišljenja, vešče koniftituira kriterije, ki jih je mogoče prilagajati trenutni politični potrebi pri odkrivanju preteče nevarnosti tega ali onega nacionalizma ali, po nekat erih zadnjih ocenah, še nevarnejšega unitarizma. Tako se vprašanje po dejanskem pomenu nekega pojava, ideje, družbene skupine ali posameznika preformulira v m ehanično razbiranje stopnje »heretičnosti«, z nekakšne »rang liste« grehov, ki jo iz svoje eksistenčne potrebe z ustreznimi kriteriji postavlja v gmpacije politične moči koncentrirana sfera politike. Politično naivnemu in neposvečenmu človeku se tako v strahu pred grozečo obsodbo (če nisi eno, moraš biti le drugo), ob tako preprosto koncipirani silogistiki nenehno manjša vidno polje in slabi domet njegove komunikacije. Mehanizem grožnje znotraj psevdo alternative ali šovinist (pripadni k premaganih desnih sil reakcije) ali unitarist (pripadnik premaganih »levih« sil reakcije) nezmotljivo vodi v en bloc situacijo izoliranosti in s tem paralize in kolik or je slednja večja in učinkovitejša, toliko več prostora ostaja tistemu, Id jo je želel. In na majhnem prostoru imeti več prostora nikoli ni bila nepomembna pred nost! Tako si je mogoče tudi razložiti umestnost slikovite prispodobe iz političneg a žargona: »lokalno gašenje požarov«. Vsakdo, ki je kdaj opazoval gasilce v akciji, se bo spomnil, da so najprej usmerili svoje brizgalne po sosednjih stavbah, da bi se požar ne razširil še nanje in se šele nato lotili hiše, ki je gorela. Kot ni še nikoli med lovci nastal pekovski žargon (pa četudi je med lovci kakšen pek), tako tudi metafora o »lokalncm gašenju požarov« ni nastala med ne-politiki, to pa pomeni: da so požari bili, da jih je kdo gasil in da so bli lokalni. Trenutno nas ne zanima nara va teh požarov niti tisti, ki so jih gasili, zanima nas ugotovitev, da so bili LOKALNI, lokalni pa so bili potem, ko so bili LOKALIZIRANI. In tako dragi prijatelji, smo med Scilo in Karibdo pelitične naivnosti in polit ične kombinatorike. šovinizma in unitarizma, »zavezanosti zgodovinskemu impe-rativu« in »cenenega, neodgovornega psevdo avantgardizma«, ponovno na poti med Ciprom in Islandijo. Naša medsebojna oddaljenost je potrjena, tujost prav tako. Samozadovoljnost provincializma triumfira, čeprav si ne more kaj, da ne bi skozi spranje v plotu škilila k sosedu, da bi napasla svojo senzacij željno radovednost. In kaj rnoremo storiti mi? Ali je »kritika vsega obstoječega« možna? Ali je potrebna? Ali ni ost kritike, naperjena na kritično ost, predrla lastno drobovje? Ali je revolucionarno akcijo mogoče izmeriti s parametrom pragmatične politične prakse? In končno, kakšna generacija smo pravzaprav mi sami? Pa vendar, prijatelji, če vprašate mene; jaz verujem: VRATA SO ODPRTA. če nekega dne ne bodo vec, bo to edino in samo naša krivda! Ali pa naj morda sprej-memo nasvet Samuela Becketta: »Ne čakaj, da te prisilijo, da se skriješ...«? Pozdravlja Vas Sašo Srot Ljubljana, 27. januarja 1970 NUŠa PaRK TIVOU IN SRECO PREDLaGaJO PROGRaMIRaNO SRECaNJE V PaRKU TIVOLI abintru OD tribuna Ljubijana 31.1.1970 Številka T| Letnik XIX tiskana v G000 izvodih DIVIDE ET IMPERA! Beograd, njegovo kulturno in politično življenje je za nas Slovence nekakšno jugoslovansko ogledalo. Jogodki v tem Babilonu različnih miselnih in ustvar-jalnih tokov sodobne Jugoslavije so tako ali drugače neposredno ali posredno vplivali tudi na naš utrip življenja. Kakor se pač dogaja v večnarodni federativ-ni državi, smo bili z nekaterimi odločitvami neza-dovoljni, druge pa smo zopet podprli. Proces kreiranja skupne notranje in zunanje jugoslovanske politike je vse bolj demokratičen in zahteven, hkraten z vse več-jo samostojnostjo republik in občin. Tako politično soodločanje zahteva visoko stopnjo zavesti, znanja in odgovornosti, kajti vsak nepremišljen korak lahkopu-sti težke posledice, ki ogrožajo celovitost in poveza-nost jugoslovanskega prostora. Ob vse širših procesih ne samo gospodarske integracije je težko reči, da kakšna odločitev znotraj republiških meja ne vpliva na odločanje v celotnem jugoslovanskem prostoru. Samostojnost republik in občin ne pomeni, da lahko odločajo o lastnih zadevah ne glede na druge. Tako ravnanje je hkrati neodgovorno in ne podpira za Ju-goslavijo zelo pomembnih integracijskih procesov. Tak uvod sem napisal zato, da mi ne bi bilo mo-goče očitati neumestnega vmešavanja v notranje za-deve bratske republike. Povedal bi rad svoje mnenje o tem, kaj se je zgodilo s »Studentom« in okoli njega. Po letu in pol, kar so bile študentske demonstra-cije v Beogradu in v manjšem obsegu manifestacije v drugih jugoslovanskih mestih, smo si lahko izobliko vali dovolj objektivno podobo o pomenu tega do-godka- Deloma pod vplivom »kritike vsega obstoje-čega«, katere nosilec na Zahodu je nova levica, in deloma z analizo reforme, so študentske manifestacije pri nas opozorile na vrsto problemov, ki so nastali z gospodarsko reformo in segajo iz gospodarstva na področje družbene nadgradnje. Opozorila je na nevar-nost enostranskega gledanja reforme izključno skozi ekonomiko, opozorila je na vlogo znanosti v našem nadaljnjem razvojuinna vlogo študentov kot bodočih intelektualcev, znanstvenikov v našem procesu samo-upravljanja. Nismo bili vsi enotni, ali je bil način opozarjanja na te probleme pravilen ali ne. Enotni pa smo bili v tem, da je našo javnost treba opozoriti, da mora tem problemom v prihodnje posvetiti več pozornosti. Ukrepi in obljube, ki so sledili po dogodkih, pa so, na žalost (vendar ne povsod!) dobili bolj ob-liko izglajevanja spora kakor pa zavestnega spreje-manja in upoštevanja določenih očitnih dejstev na katera smo študentje opozarjali. Da ne bom enostran- ski: v poplavi študentskih kritik in deloma učnega osebja na račun delovanja naših organov oblasti je bilo tudi veliko kritizerstva, ki dogodkom ni bilo v prid. Skozi enoletno obdobje je »Student« gotovo radi-kalno odpiral probleme in spremljal njihov odmev v jugoslovanski javnosti. V tem obdobju je bil resnično odraz kritičnosti in ustvarjalne moči mlade genera-cije, ki noče biti le pasivni opazovalec dogodkov. Na žalost pa se je začel krog okoli »Studenta« zoževati. Temu je v zadnjem času pripomoglo tudi neupravi-čeno etiketiranje s strani nekaterih organizacij ZK, češ da so za »Studentom« poražene sile Informbiroja, Srbskega filozofskega društva, antisemitisti, četniški elementi itd. V taki atmosferi je postal »Student« trn v peti mnogih, ki so oportunistično gledali na reše-vanje odprtih vprašanj razvoja naše družbe. »Student« sam pa je dobil občutek preganjanega, kar je zožilo krog njegovih sodelavcev in bralcev ter zniževalo nivo kritike nadkritizerstvo. Nič riapačnega ne bi bilo, če bi univerzitetni odbor zveze študentov v Beogradu kot izdajatelj »Studenta« lahko po normalni demokratični poti, preko študentske skupščine, zahteval od redak-cije »Studenta« pojasnilo o njenem konceptu oziro-ma odstop redakcije. Sledila bi (po vsej verjetnosti) normalna zamenjava generacij v tem študentskem ča-sopisu. S tem bi se ohranil prvotni nivo kritičnosti in »Studenta« ne bi pretirano napadali zaradi kriti-zerstva. Toda univerzitetni komite ZK Srbije v Beogradu se je spustil v neslavno bitkoi proti redakciji in kon-ceptu »Studenta«, za katero so bojda že navedeni pro-tidržavni elementi. Dobil je bitko, vendar se bojim, da je izbral napačnega nasprotnika. S tem dejanjem je Ie povečal prepad med študentskim vodstvom in sa-mimi študenti ter pretrgal še tisto šibko vez med študenti naravoslovnih in teltiničnih ved ter družbo-slovnih in timetnostnih ved. Wsi resnično informbiro-jevski, antisemitski, četniški im drugi elementi pa so v tej bitki ostali neprizadeti. Minilo bo precej časa, pireden bomo dobili kjer-koli v Jugoslaviji tak študentski list, kakršen je bil »Student«. Stane Hočevar PISMO ORGANIZACIJI OBCINSKEMU KOMITEJU ZKS JESENICE Sestanka, na katerega ste me povabili, se na žalost ne morem udeležiti. Pošiljam pa vam nekaj pripomb, upam, da Vam bodo »koristile«. Organizacija je bila v preteklem obdobju »neaktivna«. Njena naloga je, da spet postane »aktivna«, ste zapisali v vabilu. 1. Vaše izhodišče je napačno, postavljeno na glavo. Vaš problem je neaktivna organizacija (sicer to ni samo spe-cifično Vaš problem, s tem se ubadajo tudi druge orga-nizacije). Hočete spet imeti »aktivno« organizacijo, orga-nizacijo, ki bo delala, ki bo živa. 2. Ne izhajate iz človekovih potreb, njegovega doživ-ljanja, njegovega vsakdanjega življena. Na vsak način hočete biti »aktivni«. Toda zakaj biti aktiven? Mogoče je pa vse dobro in vse lepo fiinkcionira, so ljudje popolnoma srečni in je vsaka posebna politična dejavnost odveč. O tem v vabilu ni besede. Govori se sa-mo o »aktivnosti«. 3. Cilj kot »aktivnost« je aktivistično pojmovani cilj. Tako si aktivist predstavlja organizacijo. Izvoljen je na položaj in sedaj ga mora opravičiti. Mora prikazati svojo opravičenost. To pa lahko le tako, da njegova orga-niza-cija »nekaj dela«, da »miga«. Dejavnost organizacijo opravičuje. Aktivist postopa sprevrnjeno; išče probleme, da bi bil lahko aktiven — namesto, da bi bila akcija samo pot nji-hove razrešitve. Ker je zanj cilj »aktivna organizacija«, stalno prireja sestanke, konference, seminarje, diskusije, akcije. Prav trudi se. Zelo je zaposlen. Reformira organiza-cijo. Poskuša jo oploditi z novimi mladimi močmi. Prav vse poskuša, da bi nekaj naredil. Aktivist je poosebljena aktivnost. S te plati mu moramo dati vse priznanje. Res-nično se trudi od srca. Duša je organizacije. Stalno drega v to nehvaležno Članstvo, ki ne hodi na sestanke, zamuja, neredno plačuje članarino, se otepa funkcij in nasploh ne kaže nobene »prave aktivnosti«. Priznam, da je njegova naloga resnično težka; potretono je mnogo domiselnosti, da iznajdeš vedno nove in nove »oblike dela«. Poleg tega pa moraš še staJno poslušati lcritike in očitke: »Glejte, ta njihova organizacija je pa či&to zaspala;« — kot da bi bil za vse to odgovoren samo ti, ki se največ trudiš. 4. Aktivista zanima forma, ne pa vsebina. V poročilu nam zapiše, kaj je vse počela organizacija tisto leto: na-šteje sestanke, kaj vse so organizirali, koliko je članstva, probleme, s katerimi so se ubadali. Govori nam o pred-sednikih, delovnih predsednikih, sekretarjih, blagajnikih. Pred nami zraste skelet. člani so njegovi udi. Tu ni no-benega življenja. človeka ni. So samo sestanki, seminarji, akcije, številke in problerai, ki so jih obdelale različne komisije. Poročilo obravnava človeka samo kot stvar. Naj-prej ga razkosa na posmezne dele: številke, sestanke in probleme, potem pa nas skuša prepričati, da smo ti se-stanki, številke — ljudje. Poročilo je nepristransko in ob-jektivno; je neprizadeto. Govora je o objektivnih zakoni-tostih, procesih, tu nastopajo ekonomske kategorije. Ta nepristranost in objektivnost pa je nepristranost aktivista. Tu ni važno, kaj on doživlja in misli kot človek in kaj doživljajo drugi, ni govora o medčloveških odnosih kot jih živimo in doživljamo, o trpljenju, sreči in nesreči, čustvih. To je namreč čista subjektivnost, ki ne sme priti v poročilo. Glede na to je poročilo pristransko in neob-jektivno. . 5. Aktivnost seveda sedaj pričakuje recept za delo, za »aktivnost«. Vendar rešitve nimain že kar v »predalu« (»in bi bilo treba neumnemu eksoteričnemu svetu samo odpreti gobec ...« itd.). Moja naloga je bila samo to, da sem pokazal na sprevrnjeno prakso organizacij, ki jim človek pomeni samo sredstvo, ne pa cilj. S tovariškim pozdravom Tone Pačnik Slavku Preglu v opombo V sklopu založbe Europa-Verlag z Dunaja in v re-dakciji avstrijskih marksistov Franza Mareka in Er-nesta Eischerja že nekaj časa izhaja knjižna zbirka z naslovom »Was sie wirklich sagten« (»Kaj so resnično rekli«). Nastala je z narnenom, da bi v poplavi misti-fikacij in preinterpretacij izrecenih in zapisanih besed in teorij posameznih marksističnih avtoritet čim izvir-neje rekonstruirala njihovo avtentično misel. To priz-nanje postaja posebno pomembno, če ne gre samoza mitologizirane avtorje (kot je Marx), pač pa celo po-litično diskvalificirane (kot sta Trocki ali Mao). Tako je delo »Was Marx wirklich sagte?«, ki ga je napisal Ernst Fischer. Priklicčimo si ime v spomin: Ernst Fischer, nekdaj član CK-ja avstrijske komuni-stične partije, po krizi na českoslovaškem ostro kri-tizira sovjetsko politiko, ni bil izvoljen v CK in kon-čno so ga odstranili iz partije (kljub ugledni starosti in potrpežljivemu partijskemu stažu). Fischer pa — naj ne razumemo napačno — ni bil odstranjenizpar-tije le zaradi svoje kritike sovjetsko-varšavskih tova-rišev; kritika Fischerja je tu(di kritika njegovega — sedaj preveč avtentično razunnljenefa marksizma. Pa pustimo to- Slavko Pregl je v svojih zanimivih »Konstruktiv-nih razgovorih« (Pavliha 28. E. 1970) obravnaval pro-blem problema »Was Marx wirklich sagte?« pod na-slovom »Kaj je MARX ampak prav zares rekel«. Con-slucion njegove satire (ali humoreske?) je, da se bo Marx vrnil na svet z svojimi deli vred in se pozanimal pri Cankarjevi založbi, (ki bo Fischerja izdala) in verjetno torej tudi pri Fischerju, kaj je on sam — Marx — v resnici rekel. Mislimo, da Pregl le nekoliko pretirava: ne vidimo nevarnosti, da bi se Marx, če se že ob tolikih prilikah ni oglasil, prav zdaj ponovno pojavi na svetu. Gotovo je že čisto mrtev: od vsega hudega. Ne bi pa bilo odveč, če pošlje Pregl svojo humo-resko na naslov živih ljudi. V avstrijskem CK, kjer jih ne zanima preveč »Was Marx wirklich sagte«, ampak vse bolj »Was sie in Moskau hieute denken«, bi se ver-jetno lepo zabavali. V opombco torej, da bi omenjeni poizkus humoreske naletel na odmevnost predvsem — četudi to ni bil njegov namen — pri sovjetsko-varšav-sko mislečih tovariših. Marsikaj za šalo, marsikaj zares. So pa stvari, ki zahtevajo posluh. Pa brez zamere in prisrčno spravo prosim. Peter Vodopivec SOKRAT V LIMiKA Literatura je izt;ovarjanje sveta. c (Roland Barthes) 1 »Godi se mi kot tistemu, ki se bojuje proti sen-cam. in vsa obramba in pobijanje laži izzvene-va v prazno, ker ni nikogar. ki bi odgovarjal.« Potujemo v Beograd Včeraj smo telefonirali na redkacijo Studenta. Nikogar. Administratorka po-jasnjuje, da je uredništvo zaklenjeno. Zamenjali so ključavnioo na vratih. V resnici smo nekam nervoz-ni. Utrujeni ne moremo spati, pa se pogovarjamo na hodniku in pijemo vinjak iz malih stekleničk. Pridru-ži se nam dijakinja iz Beograda. Ve za Student. Ve-liko mesto, pravi, mnogi mladi smo kar zgubljeni. Pojdite v Atelje 212. Lasje so odlični... V Domu Omladine bi radi potelefonirali, se orientirali. Sprej-me nas možak srednjih let, menda sociolog, spra-šuje nas, kaj nas je prineslo. Zaradi Studenta. Siv trenutek. živ pogled: Manite se vi ovog posla... Brišite odavde! ... Previšc je slobode, previše zatvo-ra... Preveč svobode. Pomeni: preveč hotenja, neza-dovoljenosti, nezadostnostd, grenkobe, da se revol-tiraš, ker svet ni odrešljiv? Zdaj smo v risu. Omeje-ni z vročičnostjo tega mesta. Hočemo v dogajanje sveta, prikrivamo svojo trenutnost in odtujenost: ne revolucionarnost. Hočemo v svet, ki je trajen, množi-čen, zgodovinski: revolucionaren. Moral boin pisati o Studentu. Pokličemo Ljubiša, bil je urednik. »Sokrat je kriv hudodelstva, ker se meša v tuje reči, s tem, da radovedno iztiče po podzemeljskih in nebesnih skrivnostih dalje, da pravno šibkejšo stvar pretvarja v močnejšo in uči tudi druge, naj ga posnemajo.« Ljubiša pride in je živčen. čudi se, kako smo ne-poučeni. Ljubljana je daleč, pravimo, ob Tanjugovih poročilih lahko človek mirneje zajtrkuje ali kaj. Pre-senetimo ga z novico, da so o Studentu pisali v Spieg-lu pod naslovom Partei gegen Intelektuelle in da je bila revija po treh dneh vzeta iz prodaje. Ljubiša zmajuje z glavo in se smeje. Rekonstruira dogodke okrog Studenta. Nizki udarci. Politične igre. Če te obsodijo na primer Letništva, je najbrž nekaj na tem in je dobro, če se zamisliš Nas pa so obsodili četni-štva, neokominformstva, dogmatizma, stalinizma, fa-šizma, unitarizma, neoliberalizma, konservatizma in opozicionizma hkrati. Ljubiša se razburi. Misli, da to v resnici ni resno. Ne razume, kaj si, ko te ob-sortijo vsega na svetu. Ne razume, kako jih lahko univerzitetni komite beograjske univerze obsodi, ker »kritizirajo vse obstoječe« Potem govori o nemogo-čem ekonomskem položaju v Srbiji. Znanstveniki ne morejo delati, kar bi hoteli, izgubljajo se v malen-kostnih problemih ki le podaljšujejo odločitev. Pri-sede njegov znanec, ki je bil urednik Susreta. Ured-ništvo so izmenjali v maju, on je sedaj vojak. Sme-je pripoveduje, da so mu v kasarni hoteli prepoveda-ti branje študentskih časopisov, da na to ni pristal, da so mu potem rekli naj jih ne kaže drugim. Ljubi-ša nas odpelje na unive^zitetni odbor. Sneži, ulice so k^kor sivo blato. Ciganček ki bi se mi izgubil med koleni, si prižiga cigareto »S čim se pa potem ukvarjaš, Sokrat? Kaj je vzrok, da si prišel na slab glas? Gotovo v tvojem ve-denju nekaj ni bilo v redu. Da je bila tvoja dejav nost normalna, da se ni razlikovala od dcla in ne-dela tvoje okolice. bi ne bile mogle nikoli nastati vse te govorice in čenče Razloži nam torej, kako jt» s to rečjo, da te ne bomo Iahkomiselno sodili!« Ljubiša telefonira in se domeni za sprejem pri izvršnem odboru Sš, Prebičevicu, Zš Jugoslavije. Pri-de Alija, bil je glavni urednik. Zelo utrujen je. Hodi počasi, le malo govori. Noče nas prepričevati. Tu je tudi njegov kolega iz UK. Pripovedujejo, kako je UK kršil osnovne samoupravne pravice, ko je hotel za-menjati redakcijo mimo dveh najvažnejših instanc, ki jima je list odgovoren, mimo sveta in skupščine Zš. Alija pove, da ga niso pustili govoriti, da niso pustili govoriti mnoge druge s filozofske in filološke fakultete, govorili pa so tisti, ki sploh niso bili pri-javljeni. Ob glasovanju za ukinitev Studenta so po-zabili prešteti okoli 80 glasov onih, ki v takih razme-rah sploh niso hoteli glasovatd. Pride Boro, bil je urednik. Jezen je in misli, da so podobne metode političnega dela navadna svinjarija. črnogorec, ga opravičuje Ljubdša. Potem je že pozno in se odpra-vimo h Kolarcu, ker smo lačni. Med potjo mi Alija spet pripoveduje o nestrokovnih, praznovernih poli-tičnih obsodbah. Da kritika vsega obstoječega ne mo-re biti obsodba. Pravim mu, da to počnemo vsi in vsak dan, da to živimo. Alija je pobit. Ve, da je Stu-dent naredil napako, ko se je oddaljil od Zš. Ve, da ga je bilo tako mogoče osamiti, da je zgubil podporo študentov, ki so pred letom dni skan-dirali »Student ne damo!«, ve, da je bil to samomor. čemu, ga vprašain. Odmahne z roko: Ko so enkrat sklenili likvidirati Student, bi bilo vse za-stonj. »Nič, kar je ustvarjeno, ne sme biti za nas tako sveto, da ne bi moglo biti preseženo in da ne bi odstopilo mesta tistemu kar je naprednejše, svo-bodnejše, še bolj človeško.« Noči se in postaja pri-jetneje. Gledam jih. Zagnane, venomer v akciji. Mi-slim junij. Mislim, da so tisti ljudje takrat razglasi-li: akcijsko-politični program imenovani »birokrat-sko demagoško zamegljevanje določenih problemov naše družbe.« Mislim na to, da je ta pro.vram podpi-sal UK beograjske univerze Je torej mogoče stati ob strani? čakanje, ki pomeni pristajanje na danost, in- marjan pungartnik popevka Uporaba v primeru impotence, inertnosti v komi, slabe prebave, zaprtja, neemancipiranosti, eksplozivnega revolucionarizma, pedagoške izprijenosti, pese s premalim odstotkom sladkorja, političnih diskvalifikacij, cestnih afer, nerazvitosti, nacionalizma. * Uporaba družbena (skupinska ali individualna) Tistim ljudem v zeleni stolpnici in rjavem stolpiču so cenzurirali opoldansko spanje — utemeljen razlog: sanje z refrenom; popevka zunaj festivala slovenskega narodnega okusa. Zdaj se vse to maščuje: vsakodnevna erekcija političnih organov. Zdaj se vse to maščuje: ostala sva sama ata in mama, joj, kaj bo znama, joj, kaj bo z nama, kje je salama (MO-TK) Zdaj se vse to maščuje: pogodbe s Francijo na majavih nogah in družbena posestva v konjukturi, rentabiliteta pa je vprašanje, rentabiliteta pa je vprašanje. Zdaj se vse to maščuje: Višja šola za organizacijo dela, mi smo za menagerstvo, poslovnost in poslovne sex-parties, pravim, ljudi rešuje zdrava pamet in delo in ne samo politična pamet. Slovenci, dajte dinar na dinar, vse založite za STRADO DEL SOLE, pamet nas zapušča, ker smo tako osamljeni, slovensko javno mnenje dokazuje pritisk političnih dogodkov, višja stopnja pripadljivosti ljudi državi, pomislite, danes smo pripravljeni dati večji odstotek ND za oborožitev, da ne govorim o Borovo škornjih, to se ve, pomislite, tudi popevka mora biti aktualna in vse to se daneš maščuje. Kaj vse se danes maščuje. BEOGRADU stitucializiranje statičnosti, nas zapeljuje. Zaveza-nost času je lahko uspavajoča vsakodnevnost. Pre-bivanje v mrakotnosti sob, zaprtih s polknicami. Bil je junij, bila je čehoslovaška, bil je Jan Palach. Bil je Student. Nikakršne zmage ni. Zmaga je prav tako bo leča kot poraz. »Zakaj resnični vzrok njih sovraštva jim gre brž-kone težko z jezika, da namreč Sokrat razkrinkava praznoglavce, ki se delajo, da bogve kaj znajo, pa so nevedneži. No, ti Ijudjc so častihlepni in energični, njih število je legijon, njih gorečnost vztrajna in zgovornost prepričljiva, zato ni čudno, da so vam kakor nekdaj tako zdaj napolnili ušesa z lažmi in natolcevanji.«. •. »Čuden svat si, Meletos. Le kam meriš s to trdit vijo? Ali hočeš reči, da ne verujem, da sta Sonce in Luna boštvi, kakor je splošna vera človeštva?« »Zeus me udari, sodniki, če veruje! Saj pravi, da je Sonce kamen, Luna pa zemlja.« Pridejo pesniki, filozofi, pride Ljubišev kolega s Pozorišne akademije. Ljubiša nas odpelje v Novi te-ater. Ker nrikoli ne pije me imenuje »moj Kranjc« in pravi, da je edina razlika med nama, da ima on zavihane brke navzdol, jaz pa navzgor. V teatru gle-damo Ljubo Tadica v Apologiji. Sprašujem, če je bil Ljuba tudi z njimj v juniju. On in žigon, pra-vi Ljubiša. Sponinim se žilnika. Velika avantura, ki nas vključuje, če se je zavedamo ali ne. Zdaj, z bo-govi v lovoru, smo odgovorni pred svojim edinim življenjem. Ko smo nič zase. Ko smo za druge. Ker se odrešujemo, če pozabimo nase, če ne vidimo svo-jega obraza v vsaki stvari Sokrat pa mora umreti. Zdaj zdaj ne bo več čutil svojih stopal. Pogovarja mo se v zgodnje jutro »Bore majhen je pridobitek časa, gospodje, v jirimerjavi s slovesom, ki ga boste imeli pri sramotil cih našega mesta, češ da ste usmrtili Sokratesa, mo-drega moža: da, modrega me bodo imenovali, čep prav nisem, vsi tisti, ki vas bodo hoteli grajati in v nič devati. Da ste nialko potrpeli, bi vam bila želja izpolnjena po naravni poti: saj vidite, da stojim na kraju življenja in že blizu groba.« Nov dan je in Stane in Sašo se odpravljata k Pre-bičevicu. Počutim se nekam votlega, nimam krava-te, pa se odločim, da bom šel v gledališče na gene-ralko Omera in Merime. Spomnim se, kako se je Boro pridušal, da sovraži kravate samo zato, ker jih nosijo politiki. še včeraj je bil kmet, danes pa si ba-hat zaveže kravato ... I to največi bezveznik... Po-litiki? Zdrave sile? Načelnost nas pogublja V začet-ku je cilj jasen, sigurni vase se vržemo na delo. Ko-lesje se sproži. Vsak dan se odločamo bolj mehanič-no. Nazadnje vidimo, da nam je stvar, ki se zanjo grizemo, deveta skrb. Nato zvodenimo. Menda se me-gleno spominjamo, da je v Jugoslaviji menda 900.000 ljudi, ki imajo manj kot 60 jurjev na mesec. Ampak ta kes lahko periodiziramo, potem pa se očistimo ta-ko, da se na vsakih štirinajst dni zapijemo. Načelnost nas pogublja in smo nekam onemogli. Ampak tisti, ki jim za ljudi ne gre, ki resnico preprodajajo kakor kino karte, tisti so prava moč. So za moč. Olastniki. Samo to niso ljudje, kd so se junija od neprespano-sti in utrujenosti onesveščali medtem, ko so razlaga-li, kaj je za njih demokracija, medtem, ko so vrteli ciklostile. Taki ljudje ne pustijo, da bi jim policija razbijala gobce. Predstava je sijajna. Lirično gleda-lišče. Ljubavi nema... Postoji samo čežnja za ljubav-lju. Prava ljubav postoji s one strane zvezda.. • Ko se vrnem na UO, padem v žavahno debato. Dju-ro Kovačevič razlaga, kako se je Student oddaljil od smernic Zveze študentov, kako so politične metode, ob ukinitvi časopisa samo voda na mlin onim, ki so resnična opozicija. Da koristi nd nobene. Da Stu-dent vsaj leto dni ne bo zmožen objaviti niti enega resnega, kaj šele znanstvenega članka. Popoldne sva s Sašom v uredništvu Vidikov. Temna, vlažna sobica na padstrešju stare hiše v Knez Mihajlovi. Ampak vzdušje. Vsi delajo, dostrikrat nestrpni, čustveno pri zadeti. IMc bere pesmi. Lani je bii pri Studentu. Gle dam mu preko rame, pa se navdušim. Miljenko žu borskd. Bi jih lahko objavill v Tribuni? Seveda. In ka ko je pri nas? Da je smešno, kako so nas zajebali : cestami. Sprašujejo, če je res, da bi bila cesta spelje. na skozi najrevnejše predele Slovenije. sprašujejc če Kavčiču ni nihče priskočil na pomoč. Navdušer so nad posvetovanjem o študesntskem tasku, ki naj b ga organizirala v Ljubljani Ljubiša mi pokaže članek o Studentu v Večernjih novostih. Gadne laži... Be rem: Naporan, ali uspešan politički vikend... BEZ OPOZICIONOG STTJDENTA .. Sve su komidmje te ze ljudi otoo (do)sadašnje redakcije o nelegalnosti od luke Skupštine Saveza studenata Beograda. ... Pri pomnim, da nikjer v dlanku nato ni govora o kakš nih komičnih tezah. »Vi ste izrekli obsodbo y mnenju, da se boste s tem oprostili kritike o svojem delu in nedelu. To fla povem vam, da bo uspeh ravno nasproten. števi lo vaših kritikov bo večjc, zakaj doslej sem jih jar zadrževal, ne da bi vi vedeli. In čim mlajši so, ten* strožji bodo do vas in tem hujšo nejevoljo vam bo do povzročali.« L.iuba Tadič umire u Novom teatru. Milan Dekleva ZA USTVARJALNI DIIOG Sodelovanje profesorjev in študentov se razvi je že med pedagoškim delom, ki ga opredeljuje karakter človeških odnosov v družbi in na univerzi. Obstajajo pa še drugi, organizirani — po-litični odnosi med obema skupinama, ki se razkrivajo v javni besedi, v pošteni kritiki, v ustvarjalnem in enakopravnem dialogu. Nepolitičnost se kaže v prikritem nezadovoljstvu, tes-nobi, nedoločenih težnjah — v latentni akciji, ki je prava podlaga za manipulacijo. Za primer političnega pristopa objavljamo dialog med profesorji in študenti 3. letnika Visoke šole za sociologijo, politologijo in novinarstvo. Tega ne delamo zato, ker ne bi bilo dovolj pripravljenosti in razumevanja za reševanje vprašanja znotraj šole (ravno nasprotno), tem-več preprosto za primer. V zapisniku ni bilo mogoče zajeti vsega povedanega, zato se udele-žencem diskusije opravičujemo. 2AP/SNIK drugega sestanka III. letnika (v štud. letu 1969/70) SSPN dne 14. januarja 1970 ob 12. uri. PRISOTNI: devet predavateljev (od štirinaj-stih), enaindvajset (od 46 študentov III. lefcnika ter predstavnik knjižice na VŠSPN) Dnevni red: 1. Tekoče delo (predvsem problemi testov in li-terature) 2. Vprašanje knjižndce oziroma čitaJnice 3. Razno Sestanek je začel predstojnik III. letnika prof. Niko Toš: Ob prehodu iz drugega v tretji letnik že sedaj ugotavljamo, da je v letniku dovolj kompakt-no jedro kakih 50 do 60 odstotkov študentov, med- tem ko ostali izostajajo od rednega in sprotnega opravljanja študijskih obveznosti. Vznoki za to so različni. Vendar pa preizkusi znanja kažejo, da ima letnik dobre dispozicije za uspešen zaključek. Do ne-katerih pomanjkljivosti prihaja tudi zaradi tega, ker usmeritveni študijski programi potekajo letos šele drugič. Je še precej nerešenih vprašanj, predvsem glede testov in študijske literature. Predvsein si mo-ramo tudi prizadevati, da bodo študijski programi čimbolj uporabnd. V zvezi z literaturo bi omenil, da so pedagoškoznanstveni svet in katedre pri pretresa-vanju prograrnov posameznih predmetov zahtevali, da morajo programi vsebovati določeno osnovno in dopolnilno literaituro. V prihodnosti bodo težili k zmanjševanju osnovne literature. Razprava naj po-skuša odpreti vse študijske probleme, da bi peda-goško-znanstven©mu svetu laiiko prikazali dejansko situacijo v letnifeu. Božo Truden; Osnoviu problem je, kako dosedi sprotnost študija; na to se veže literatura, sodelova-nje na predavanjiih, testi... Jože Konc: Za sprotni študij nimamo pogojev. MaJo je takih, ki bi praSlj sem zaradi sprotnega štu-dija. Vzrolc Je slalb socialni položaj. Manjka pa tudi spodbuda, ki toi človeka vznemirjala in pritegovala k stalnemu študiju. Za to mora naša šola vlaga-ti več na(pcHK>v, če se hoce uveljavitd. Božo Truden: Važen vzrok slabega in nestalne-ga štud^Ja je preobremenjenost študentov. Jofe Konc: Preobremenjenost je stvar študen-tov kafcor tudi profesorjev. Sedanji način študija usmerja študenta predvsem v oblikovanje sposobno-sti spomma, ne pa ustvarjalnega dela. Prof. Niko Toš: Skepsa glede ustvarjalnih sposobnosti našib. študentov pri profesorjih ni tako prisotnia. V zvezd s tem naša šoia ne zaostaja, ampak kvečjemu prednjači. To potrjuje delo naših študen-tov zunaj in znotraj naše ustanove. Problem sode-lovanja med profesorji in študenti bi morali rnzre-ševatl na podlagi obojestranskih obvez. Božo Truden: Neaktlvno sodelovanje je posledi-ca posamezniikovega zanimanja. Imamo pa problem, rla so na eni strani zelo dobri rezultatd testov, na dru-Si stranl pa visok odstotek študenbov, ki testov niso opravljali. Vzrtok za tako stanje je ali v izvenšol-skem delu &Li v šfcudijski preobremenjenostd. Prof.Niko Toš: Testov se je udedežilo nekako 45 do 65 odstotkov študentov III. letnika. Udeleženci testov so v glavnem isti kot udeleženci predavanj in današnjega sestanka. Nedvomno je eden od vzrokov za tako »neudeležbo« slat socialno-ekonomski polo-žaj posatnezndh študentov. O tem jasnega pregleda žal nimamo. Testni rezultati so tudi pokazali, da do-bršen del študentov ni sproti študiral. Darka Podmenik: Prevelika obremenjenost s štu-dijskimi obveznostmi se kaže v tem, da imamo pre-davanja dopoddan in popoldan, da imamo veliko predmetov (in s tem seveda testov), kar vsekakor onemogoča poglobljen študij. Tako študiramo v glav-nem le po zapiskih in ozki dodatni literaturi. Mislim, da bi bilo treba arganizirati študij po interesih. Brez smisla se je z vso vnemo uoifci vse predmete; le fci-ste, ki študente zanimajo Božo Truden: Določiti bi bilo treba neko šte-vilo testov, ki bi bdii obvezni. Darka Podmenik: Na seminarskih vajah naj bi sodelovale le aktivne skupine študentov; tisti, ki se za določen predmet res zanimajo. Jože Konc: Preseneča me skrb za slabe in ne toliko za dobre študente. Mislim, da smo študentje in profesorji precej razbiti. Mi ne vemo, kaj delajo profesorji in obratno. Prof. dr. Zdravko Mlinar: Fredlog, da bi polagali teste le iz določenih predmetov, je fcreba priporočiti študijski komisiji. Vendar pa je treba dobro premi-sliti, da ne bi z ostalimi predmeti izgubili skoraj vsa-kršen stik. Poudariti moram, da so govorilne ure sko-raj povsem neizkoriščene. Gre za neko neskladje: je premalo stikov med študenti in profesorji, čeprav sicer obstajajo formalne možnosti (govorilne ure). Slednje bi lahko dobro izkoristile vsaj tiste skupine študentov, ki se za določeno področje bolj zanimajo. Darinka Podmenik: Govorilne ure bi v določe-nem smislu lahko bile že dodatna obremenitev. V tretjem letniku je še vedno premajhna usmerjenost in prava gomila predmetov. Profesorji bi morali nuj-no izdati osnovne učbenike, M bi bili glavna študen-tova opora. Jože Konc: Zdi se mi, da ima znanstveno-ra-ziskovalno delo v okviru naših centrov v veliki me-ri pridobitniški, ne pa pedagoški nainen, kar vse-kakor ne more biti za študente dobra spodbuda. Darka Podmenik: Profesorji so preveč obre-menjeni z znanstveno-raziskovalniim delorn. Prof. Niko Toš: Res je, da smo doslej premalo poudarjali pomen govorilnih ur za intenzivnejše sti-ke med študenti in profesorji. Oboji si moramo pri-zadevati, da bd te stike izboljšali. Pri znanstveno-ra-ziskovalnem delu so študentje res bolj na periferiji. če bi dosegli pogostejše in stalnejše individua/lne sfci-ke med profesorji in študenti, bi s tem gotovo priteg-nili določen del študent-ov za znanstveno-razfekoval-no delo. Torej je treba nujno aktivirati sodelovanje med profesorji in šfcudenti Prof. dr. Fran Vatovec: Uvajanje delovniih skupin je teoretično dobro, ne pa praktično. Seminarske ure bi bile zek) primeme za vzpostavljanje trdnejših sti-kov med študenti in profesorjd. Pri govorilnih urah je potrebna neka organizaoija; pobudo naj da štu-dent ali profesor. Božo Truden: Do perifernosti pri znanstveno-raziskovalnem delu prihaja predvsem zaradi stro-kovne nekvalificdiranosti in študijske preobreme-njenosti. Vlasta Bernard: število testov pri posameznih predmetih bi bilo treba povečati, saj je lahko le več-je število tesfcov izraa kontinuiranega dela in ne ob-časnih kampanjskih priprav. Seminarske ure bi lah-ko izrabili za obravnavanje določenih problemov iz Mterature, ki jo je treba preštudirati za posamezne teste. Jože Konc: Seminarske naloge naj bodo del šir-še raziskovalne naloge, da se bo na tak način izkaza-lo, da je študijsko delo koristno. SKLEPI: 1. S-premeniti in izboljšati je treba urnik, tako da bq ostalo študentom čim več časa za študij. Uresničiti je treba dejanski namen seminarskih ur. 2. Razčistdtd in uresničiti je fcreba vlogo govoril-nih ur. 3. Smotrneje in koristneje je treba urediti si-stem testov. 4. čim prej je treba doseči večje sodelovanje študentov v znanstveno-raziskovalnem delu. 5. čitalnico je treba tekoj na široko odpreti štu-dentom. Sestanek se je končal ob 14. uri. BORA ČOSIČ Pogled na estetiko demonstracij Studentovske demonstracije so v svojem razno-likem dogajanju že ndkazale nekaj vidikov lastne nadstavbe: moralni vidik, politični vidik in napo-sled ne manj vašni estetskl vidik. Pri temeljni anali-zi vročih zgodovinskih dogajanj bi bilo neogibno lo-čiti fglede na kinetične lastnosti) parado — obred — miting od konkretnega ekspresionističnega doga-janja demonstracije. V docela teatrskem pogledu kalijo demonstraci-je koncept drušbenega vedenja, njegovo ustaljeno in strogo zaporedje, mizansceno, ki ne predvideva uporabe mnošice tam, kjer nastopa sama, mimo teksta in pregiasi vodeče solistične skupine in glav-ne igravce. Ta nepričakovanost diskvalificira načrto-vano, zreširano miting-povorko, katere obliko vsi dobro poznamo in ki je pri mas najpogosteje v rabi zadnje četrtstoletje. Presenečenje je glede na to po-glavitno zuitanje obeležje demonstracijske stvarnosti. Improvizacija je njeno bistveno, pristno oblačilo. Prav zaradi tega je demonstracija šokantna, nedo-stojna in brezobzirna. Ne le szato, ker povzroča mo-ralne in socialne krize, pač pm tudi s tem, ko na ne-navadno plastičen način rekomstruira obstoječe do-gajanje življenja in mu na mmh doda številne nepri-čakovane, bogate in ustvar jalne vsebine. Demonstracije s svojim nenapovedanim vme-šavanjem kalijo ustaljene tolkove in na ta način močno okrnjujejo zgodovimVce didaskalije, preciz-no toda formaiistično predvidene s snemaino knji-go družbe: inspicient zaprepadeno gleda, kako na sceno vdirajo osebe in statisti iz neke druge igre, in se mu še sanja ne, kaj naj oni počno sredi toka, či-gar tehniko mora nadzorovatu, in kaj vse lahko ti motivci izvedejo. Kako dolga bo njihova točka, v kolikšni meri bojo pokvarili planirani zaplet, in/ali ne bojo, kar je še hujše, odvrnili občinstva v po-vsern nezaželeno smer, vse to so problemi, ki jih in-spicient resnično težko rešuje. Njegova poglavitna skrb je uporaba avtoritete, paziv redarjem, da omo-gočijo nadaljevanje že pri&ete, recimo, operetne vsebine. Po vseh teh določilih, s katerimi daje demon-stracija opravka družbenemu fhscipientu, sodi ta vse-kakor v krog pouličnega gledališča, Ijudskih prazno-vanj, ki so zasnovane na prermnogih nedostojnostih, v primeri z načrtovanim, najpisanim, klasičnim tek-stom. Drugo pomembno dejstvo leii v zadrževanem in skoraj povsem odstranjenem ritualu in cerkveno-teatrskem v demonstracijski praksi. Do tega pri-demo zelo hitro, če potek študentovskega mitinga prirnerjamo z obliko konference, z vsekakor najbolj razširjenim ritualom v praksi našega kakor tudi vsa-kega drugega socializma. Medtem ko se konferenca močno oklepa svoje liturgične procedure, formalistič-no zelo čiste linije sporočanjia določenega sporočila skupini največkrat pasivnih p)rejemnikov, katere vr-hunski sinonim predstavlja kcongres (s svojo pogo-sto petdelno strukturo kot v igri s petimi dejanji), pa goji študentovski konvent neko vrsto gigantske commedie-delVarte, katere sami osnovni tokovi in tonusi ne ponujajo kot predtekst slehernemu ne-načrtovanemu soudeležencu te permanentne social-ne govorice. V kinetičnem pogledu potrjujejo študentovske demonstracije dufia sennettizma , nenaravne, brez-obzirne akumulacije dramatičnosti, gibanja in hitro-sti. Od tod simbolični mehanizem njegovega vrtin-ca, ki proizvede iz razvodenelega mleka človeskega razumevanja maslo-sintezo in predstavlja vrteče se kolo, mešavec, mikser. Prevedel F. Z. ETAPA SOCIALISTIČnE Reoi, da univerza mora v sooialističnein razvoju postajati čedalje bližja nepos;rednemu procesu proiz-vodnje, pomeni z drugimi besedami trditi, da mora biti neposredni proces proizvodnje čedalje bolj na ravni znanstvenih spoznanj na univerzi. Proces pri-bliževanja mora biti vzajemen Proces približevanja se je — morda niti ne pre-vec opazno — že začel. Pravzaprav začela se je prva etapa tega procesa: opravljemih je že nekaj začetnih posegov. številni primeri kaaejo, da zlastd razvite go-spodarske veje zmeraj bolj potrebujejo različne re-zultate znanstvenih raziskav. Zato pa univerza potre-buje čedalje več sredstev za znanstveno delo in izo-braževanje sodobnih strokovnjakov. Sredstva pa lah-ko daje samo gospodarstvo, če je ekonomsko zain-teresirano za povečanje naložibe v določene oblike de-javnosti na univerzi. Univerrza mora racionalizirati svojo notranjo strukturo zarradi cene znanstveno ra-ziskovalne in pedagoške dejjavnosti; zaradi tega bo zmeraj več študentov, cemeno raziskovalno silo, vključevala v dolocene orgamizirane oblike znanstve-noraziskovalnega dela. Univerza je zafco zainteresira-na za integracijo gospodarstva, ker tako gospodarst-vo bolje finansira in laže sprejme tveganje obsežnih, kdaj tudi temeljnih znanstvenih raziskav- Vloga do zdaj podrejenih pedagoških kategorij ljudi na univerzi in vloga študentov postaja pomemb- PLAMJE KADrOV V SLOVENIJI Objavljamo podatke in izvlečke iz obsežne študije Socialni razvoj Slovenije. Poglavje Problema-tika planiranja in razvoja kadrov z višjo in visoko izobrazbo, ki so ga izdelali dr. Stane Možina, Jan Makarovič (psiholog) in dr. Janez Jerovšek, utegne biti za študente še posebej zanimivo. Z našim izborom hočemo naše bralce seznaniti z značajem te študije in s pomembnejšimi podatki. Naša naloga pa ostaja še vedno opredelitev našega pristopa in odnosa do problematike. Za razvoj vsakega naroda je življenjskega po-mena kvaliteta in razpoložljivost izobraževanja pred-vsem za tiste kadre, ki jih najbolj potrebujemo. Izo-braževanje se razvije toliko, kolikor to dopušča izo-braževalni sistem. Nepismenost, nekvalificirani de-lavci, velik osip med šolanjem in drugi pojavi po-inanjkljivega izobraževanja rodijo negativne posle-dice v družbenem in ekonomskem sistemu: nezapo-slenost, delikventnost, zapravljanje človeških resur-sov, izguba produktivnih delovnih moči. Izguba do-hodka, ki nastane y enem satnem letu zaradi pove-čane nezaposlenosti, znaša več kot celotni stroški nekajletnega izobraževanja ene starostne populaoije tja do visoke šole. Pomanjkljivosti, ki se kažejo v neučinkovitem izobraževanju, se ne odražajo samo v slabi politiki, ampak tudi v slabem gospodarstvu. In če navedemo slušatelje na višjih in visokih šo-lah (izhodišče je leto 1968/69), je situacija naslednja: 1974 Cilj Izobrazba Visoka ViSja V skladu z navedenimi podatki potrebujemo do leta 1974 še okoli 8.000 oseb z visoko in okoli 9.000 oseb z višjo izobrazbo. Povprečno naj bi jih na leto diplomiralo z visoko izobrazbo cca 1.500 in približno ravno toliko, to je cca. 1.500 z višjo izobrazbo. Seve- NESORAZMERJA, DEFIGIT Ce naredimo pregled razmerja med šfcevilom kadrov, ki so daplomirali na višjih in visokih šolah iz družbeno-humanističndh ved, ter številom kadrov, ki so diplomirali iz tehnično prirodoslovndh ved, bi bila sdtuacija naslednja: Ddplomirani do leta 1969 Skišateljit t letu 1968/69 Ce primerjamo razmerje med številom diplomd-ranih v družbeno humanističnih in tehnično prirodo-slovnih vedah in razmerje med številom slušateljev v obeh vrstah ved, vidimo, da je tako na visokih kot višjih šolah porast slušateljev v družbeno-humanih vedah. Poprej pa smo ugotovili, da nam primanjkuje predvsem kadrov, ki imajo prirodoslovno tehnično znanje. Tudi drugod po svetu se kaže večji premik v korist tehn. prirod. ved. Zato bi bilo potrebno napraviti ustrezne korektu-re v predviderai strukturi novih diplomirancev v naslednjem petletnem obdobju. Tako naj bi le-ta bila: POLITIKA ZAPOSLOVANJA Stopnja rasti zaposlenih z visoko izobrazbo je v tehnološko razvifcih družbah znatno višja kot pa stop-nja rasti zaposlovanja ostale delovne sile (v ZDA je Obstajata dve zahtevi glede izobraževanja ka-drov: a) dati priložnost vsakemu, da razvije svoje sposobnosti, b) predvsem zadovoljiti potrebe eko-nomskega razvoja države. Toda, lahko bi rekli, da ne ustreza. O prvi zahtevi bi rekli, da naš izobraže-niti prvi niti drugi zahtevi naš izobraževalni sistem valni sistem vidi le enotne programe, ne pa učenčeve sposobnosti, v drugi zahtevi pa, da naš izobraževalni sistem hodi korak za ekonomskim razvojem. STANJE IN POTREBE V Sloveniji je danes po do sedaj znanih podatkih in ocenah (ki velja do srede leta 1969) med zaposle-nimi približno naslednje število kadrov z visoko in višjo izobrazbo: EFOrME UNIVErZE nejša obenem v delovnem procesu in procesu odlo-čanja. Univerza se demokratizira. Spreminjati se začel značaj pedagoškega dela in se usmerja na ra-ziskovanje. Povezave med gospodarstvom in univerzo te-meljijo pretežno na osnovi ekonomike. Sestavljena je prva verzija modela razširjene reprodukcije, za-snovana na neposrednem proizvajalcu kot nosilcu modela- Prvi in drugi del nalog prve etape je začel zakon o tinansiranju izobraževanja in novi statut univerze. O tretjem delu šele razpravljajo, zato ni znano, kdaj bo izveden. študentsko gibanje in Zveza študentov Jugo-slavije ima možnost, da razpravljanje pospeši. V drugi etapi bo prejšnja dejavnost nad sodob-nostjo že izrazito prevladovala; univerza in neposred-na proizvodnja bosta zelo blizu- Znanost bo postala konstitutivna proizvajalna sila- Proces del na univer-zi bo enoten proces. Delitev del na univerzi bo sa-mo delitev različnih vlog v istem procesu- yprašanje je, če bo univerza še vedno institucija- študentov več ne bo. Obstajali bodo samo raziskovalci. Dag Strpič: iz članka Zveza študentov in koncepcija univerzitetne reforme; Študentski list, Zgb. da bi bil prirastek v prvem letu, to je 1. 1969/70, ne-koliko manjši, v naslednjih letih pa večji. STRUKTURA Kvalifikacijska struktura zaposlenih kadrov. Z ozirom na navedene podatke in do sedaj znane stafci-stične podatke bi bila kvalifikaoijska struktura na-slednja: 1974 " "28.000 20.000 77.000 340.000 150,000 ' 615.000 SFR J 1967 157.829 93.305 433.896 1.793.871 1.050.382 -37529.283 Da bi dosegli navedeno strukturo kadrov, kjer je razen drugega poudarek na izobraževanju oseb z višio in visoko šolsko izobrazbo, bi moralo potekati šolanie kadrov v skladu s tako imenovano piramido izobraževanja. To je, več jih mora končati osnovno šolo Realen cilj bi bil: vsaj cca 80 odst, vseh vpisa-nih v osnovno šolo jih mora dokoncati. Več pa jin mora končati tudi srednje šole. S tem bi dobih ne samovec študentov na višjih in visokih šolah, ampak bi bila možna tudi boljša selekcija. Pri rasti števila vpisanih in diplomiranih na viš-jih in visokih šolah bi bilo treba dati večji poudarek na dotok kadra s podeželja in tistih, ki so socialno šibkejši, vendar talentirani za študij. S tem v zvezi bi bilo treba zagotoviti zadostna finančna sredstva za štipendije in kredite. Ustrezno s tem bi bilo potrebno poudariti kvan-titativni vidik naraščanja teh kadrov, strukturni vi-dik, obenem pa tudi kvaliteto kadrov. Danes nam-reč ugotavljamo, da imamo nekaterih vrst kadrov dovolj, drugi pa nam primanjkujejo. Tako so ugoto-vitve Zvezne gospodarske zbornice (odbora za stro-kovno izobraževanje v gospodarstvu) naslednje: »Ve-liko premalo imamo še strojnih, elektrotehnicnih, gradbenih in prometnih inženirjev. Zlasti na razvitej-ših gospodarskih področjih manjka tudi ekonami-sbov, diplomiranih pravnikov, matematikav, fizikov in statistikov. Na drugi strani pa ni mogoče zaposliti vse mladine s končano gimnazijo ali srednjo eko-nomsko šolo. Dovolj je tudi inženirjev arhitekture, agronomije in gozdarstva kakor tudi ljudi s filozof-sko in fDološko izobrazbo.« To se pravi — več pou-darka bi bilo treba dati kadrom s tehnološko izo-brazbenim ozadjem kot pa kadrom iz hiunanističnih ved, ki se do sedaj številčno večajo. znašala letna stopnja porasta zaposlenih raaiskoval-cev v letih 1954 do 1964 7,1 odst., ostale delovne sdle pa 1,5 odst.). Omenjeno neadekvatno strukturo raz-merja pri nas ne moremo bistveno spremeniti, ker je kapaciteta višjih in visokih šol premajhna in ker vodilni v dokajšnjem številu delovnih organizacij ka-žejo še vedno odpor do visoko šolanih kadrov, ker se jih bojijo, ker verjetno niso sposobni uporabiti njihovo znanje. Da je omenjeni drugi razlog zelC pomemben, smo videli v stagnaoiji zaposlovanja v le-tih 1956 do 1968, ki ni imela diferenciranega efekta. Ali z drugimi besedami: imeli smo nezaposlene med nekvalificiranimi delavci kot tudi med strokovnjaki z visoko izobrazbo. Da v nekaterih podjetjih obstaja odpor do stro-kovnih kadrov, lahko ponazorimo z naslednjim dej-stvom: Sedanji deficit kadrov z visoko in višjo izo-brazbo, ki je bil izračunan na asnovi dejansko zase-dene in predpisane sistematizacije delovnih mest, znaša 18.000. Ali z drugimi besedami: delovne organi-zacije bi potrebovale že leta 1967 7.061 kadrov z vi-soko izobrazbo in 10.831 kadrov z višjo izobrazbo, če bi se držale tiste sistematizacije delovnih mest, ki so jo same predpisale v svojih pravilnikih. Prikazan deficit je sicer lahko v znatni meri umeten in navidezen, lahko pa je resničen. Ne bo ga možno izpolniti zgolj z večjo »produkcijo« kadrov. temveč bo treba pri vodilnih strukturah sprememti odnos do visoko šolanih kadrov. Vsekakor pa obsta-ja verjetnost, da bi že danes lahko takoj zaposlil: vsaj 2.000 kadrov z visoko in višjo izobrazbo, kolikor bi se ti odpori zmanjšali. Ker pa predvidevamo, da bodo omenjeni odpori v letu 1974 popustili, obstaja verjetnost znatno intenzivnejšega zaposlovanja ka-drov z visoko in z višjo izobrazbo. če pa bodo nasto-pili nepredvideni zunanji dogodki, ki bi povzročili izredno močna nihajna v proizvodnji, bo potreba po kadrih z visoko in višjo izobrazbo v letu 1974 znatno večja, kot pa jih bomo takrat na osnovi ekstrapoli rane ocene »proizvedii«. Danes, tj. v letu 1969, bi naše gospodarstvo z lahkoto zaposlilo vse tiste kadre z visoko izobrazbo, ki v lefcih 1966, 1967 in 1968 niso mogli najti zaposlitve. Toda teh kadrov v glavnem ni več tukaj. Danes bi številne delovne organizacije ze-lele zaposliti po deset, dvajset in celo trideset mze-nijrev, vendar je vse njihovo iskanje in povpraševa-nje brez pravega odziva, ker kadra enostavno ni. Cikličnost zaposlovanja — ko imamo nekaj časa pre-več kadrov z višjo in visoko izobrazbo, potem pa ve-liko premalo — bo povzročala frustracije pri tistih, ki bodo delo iskali tedaj, ko ga ne bo, in ustvarjalo videz predimenzioniranosti našega šolstva, ceprav nam vsi pokazatelji kažejo, da naše Sole ne^morejo zadovoljiti lastnih potreb. Priredil: Joze Konc VOJAN RUS čeprav objavljena diskusija dr. Vojana Rusa na seji republiške konference SZDL ni naj-novejša, menimo, da aktualnost problematike (posebej v zadnjem času) ni nič manjša kot pred meseci. . Uredništvo Po zadnjih volitvah z m&rsičem nikakor ne mo-remo biti zadovoljni. Ne rnerim na organizacajo vo-litev (mnogi organizatorji zaslužijo priznanje za svoje delo) — nezadovoljni smo lahko z marsičim v politični vsebini volitev. V analizi in poročilu pred-sedstva je namreč dosti abjektvndh podatkov in krl-tdčnih ocesn več negativnih pajavov, ki zbujajo po-zornost, zato je potrebno na osnovi teih podatkov dosledno ugotoviti njihove pcjslediice in težo. Osnovno merilo za politično oeeno volitev je kaj enostavno in verjetno nespomo: ali so volitve krepi-tev vpliva delovnih ljudi ali pa ozkih in močnih družbenih skupin; ali so volibve krepitev samouprav-ljanja in demokracije ali niso. Volitve so pravo me-rilo, koliko je demokracija in samoupravljanje raz-vito izven delovnih ofganizacij: v občinskih, repiiio-liških in zveznih organih. Nezadovoljstva zaradi volitev niso povzročila kakšne nerealne zahteve. Mislim, da se vsi za,veda- s prejšnjimi voditvaami. V najyplivn©jših republiških telesih (to verjetno velja tudi za slovensko zastop-stvo v zvezinh organih) so zdaleč največji delež do-bili tasti, ki že imajo najvplivtnejše vodilne položaje, ki torej imajo največjo družbeno moč. V repoibli-škem zboru je 66%, fco je dve tretjini, v gospodar-skem zboru celo nekaj več — 68 % tistih, ki so (po naših statistikah) že v svojih poiklicih na vodiinih položajih. Seveda se lahko vsak strintja s tem, da teh ljudi ne morefmo popolnioirna izločiti iz neposrednega sodelovaraja v predstavniskih telesih. Mislim pa, da je obenem vsem jasno, da gre za nekaj bdstveno dnigega. Namesto da bi se povečal vpliv širokega kroga delovnih Ijudi (delavcev, kme-tov in inteligence), se pravzaprav vse več politične moči konceotrira v malean krogu. Ta krog Ijudi pa se je, kot kažejo volitve v Sloivendji, tudi precej spre-menil; to moramo ugotoviti, da bi lahko videli jasne smeri politdčne akoije. V tem malem knrogu niso več 6 smernice določenega kongresa in podobno. Pmgrami in smernice so vedno zelo splo&ne in jih je nujno preveriti tudi med volilci. Glavni namen volilnega stika politikov z volilci pred volitvami je, da vidijo, kaj volilci po štiriletni izkušnji mislijo o programih, ki smo si jih zadali in ali imajo še druge predloge. Nujno je, da bodoči kandidati pokažejo, kaj sami mislijo o operativnem izvajanju prograin&kih načel ter dajo analizo njihove aplikacije na posamezna področja. Zato bo kvalitetnejši volilni boj zelo po-treben. Tudi kandidati za najpomembnejše fnnkcije v družbeoio-predstavniškili in izvršilnih organih bi morali pred izvolitvijo mstopatd pred republiško fcomferenco s svojimi stališči o bodočih programih in v tem bi se že takrat morala razviti temeljita diskusija. Pravilno je, da določen manjši, formalni in odgovorni krog Ijudi najprej dela evidenco bodo-čih republiških in zveznih kandidatov — to je pov-sem normalno. Toda diskusija o teh evidentiranih mora biti (zlasti o kandidatih z& republiške funkcije bi moralo razpravljafci veliko Ijudi — najbolje na republiški konferenci SZDL). Potem naj bi priporo-oila za evidentirane kandidate poslali v druge organi-zaoije, da kakšni kandidati ne bi mogli imeti neu-pravičene prednosti. Ljudje s praktično-tehnokratskimi težnjami zah-tevajo, da naj vso politično akfcivnost v predvoJilnih pripravah osredoto&Lmo na ti&to, kar ljudi »žuli«. Po njihovem mnenju so tx> saamo občinske takse in podobne stvari. Naša kampanja pa je pokazala na,-spratDO: kandidate, ki volilcem ndso govorili s sploš-nimi frazami o političnem programu, ampak so te-medjito in zanimivo analizirali vrsto naših proble-mov, so volilci z velikim zanimanjem sprejeli. šele taka volilna karapanja lahko poveže volilce in vod-stva v duhovno in. moralno poMtično eootnost. Naše volitve kažejo tudd veliko pomanjkainje političnega znanja in razraišljanja v precej števiinih odgovornih krogih v Sloveniji. že dolgo brez koristi razpravljamo o več kandi-datih na isti položaj. Ne vem, če smo pri tem do-segli kakšen bdstven napredek: v materialih o teh problemih se vidi. da je bilo dosti precejšnjih zavor, seveda ne povsod. Rezultati volitev pa kažejo, da je nao, da tudi v najidealnejši družbi ne bodo nikold vsi Ijudje enako živo in odgovorno sodelovali v druž-benem življenju. Toda nezadovoljstvo in že kar za-skrbljenost izvirata včasdh iz tega, ker volitev nismo niti zdaleč tako demokratizirali, kot bi jih lahka. Mislim, da imamo še vedno dobre pogoje za več-jo socialistično demokraoijo, kot sino jo uresnioili z volitvami. To je tradicija OF (take demokratične 0'rganizacije Evropa še ni imela); tudi široki sloji so se precej seznanili z demokraoijo v osvobodilnem boju in s samoupravljanjem y delovnih in drugih organizaeijah. Dalje: v Sloveniji je stcpnja izobrazbe in ekonomskega razvoja dovolj visoka, tako da de-magogi kakšnih velikih gospodarsMh težav ne more-io izkoriščati. In navsezadnje — ob vseh volitvah se re mimo tega niti, če bi hotel. Tcda v okviru principov bd lahko bdlo še veliko več živega, ustvarjalnega delovanja kot danes. In prav to bi lahko bile volitve. Pomenile bi Iahko zlasti ve-l?ko večjo udeležitev osno'vnih delovndh skuipdn in pcdročij in ustvarjalncsti posameznikov. Mi pa se že leta in leta vrtimo okrog istih slabosti, ki se včasih celo še večajo. Zafco msilim, da smo glavne politične slabosti povzročili mi sami, da je še precej* močnih starih in novih znakov birokratizma in tehnokra-tizma, da je nad nami dosti zelo zastarele, konser-vativne miselnosti in da se velikokrat bojimo, da bo vsako gibanje v okviru socializma povzročilo propad samega socializma. Večkrat ne vidimo, da bo socda-IJzem prej propadel, če se ne bo gibal; ker napreduje življenje, morata naipredovati tudi socialistična druž-ba in njen politični sistem. Zdi se md, da je naj-večja slabost volitev, da tudi tisto piotencialno pozi-tivno v naši družbi ni prišlo do ustremega politič-nega izraza. Materiali, ki smo jih dobili, jasno kažejo izredno hitro poslaibšanije strukture skupščiin v primerjavi samo nekateri profesiomalni političnd funkcionarji, ampak (kot kažejo številke z volitev) tudi vse moč-nejša menažersko tehnokratska elita, pojavi novega birokratdzma (v občinah, v nekaterih gospodarskih strukturah) ipd. Izredino negativen pojav je tudi, da so rezultati volitev v Sloveniji za mladino dosti slabši, kot obi-čajpo ugotavljajo y povTšnem naštefvanju slabosti volitev. Po neuradnih podatkih (ki so bili objavljeni v NIN-u, pa doslaj še niso bili demantirani) — je v vsej Jugoislavljd ctelež mladih ljudi med izvoljenimi predstavniki daleč najmanjši prav v Sloveniji. Pri nas imamo samo 0,7 % mladih. v pTedsta.vniških orga-nih. To je stooraj desetkrat manj kot tam, kjer so mladi dobili največ predstavniških mest. Glavni vzrok tega, da se mladi ne morejo v večji meri pre-biti na odločujoča mesta, so samo konservativne strukture in nazori. Te strukture gledajo na mlade, kot da bi bih namenjeni saino za lepljenje plakatov in največ za sodelovanje v občinskih skupščinah. Ta-ko mišljeaije kaže tudi anketa 60 predstavnikov ob-čin (vendar še ne moremo reoi, da tako mislijo »cfečine«). Ali smo že pozabili, da so velik del poli-ticnega in vojaškega vodstva slovemske revolucije v letih 1941—1045 sestavljali zelo mladi ljudje? Ali smo že pozabili na veliko bolj svežo izkušnjo, nam-reč, da so mladi v študeotskem gibanju junija leta 1968 odgovorno opozorili na resna zaostajanja v naši družbi in pokazaJi, da znajo odgovomo m. po socia-listienih izhodiščih razsojati ne samo o občioskih, ampak tudi o nacionalnih in splošnih jugoslovanskih vprašanjih? Ali niso pravzaprav mladi do®ti prispe-vali, da so bdle v 1968. letu napisane zelo dobre SMERNICE? (Lahko se sicer vprašamo, koliko so bile posebej v sedanjih volitvah uresiničene.) V SMERNICAH smo govorili, da bomo samo-upravljanje razvijali do višjih ravni; to pa je bila ena izmed osnovnih zahtev mladih ljudi. Iz prej navedenih vzrokov še zmeraj oklevamo, ali naj bi z nekaj zelo enostavnimi ukrepi dopustili večjo demokratičnost. Takšni ukrepi so javno vpra-šanje državljanov že več kot desetletja. Politična vsebina naših volitev je večkrat siromašna prav gle-de aktivizacije volilcev. Aktivizaeija nastane z nasto-panjem kandidatoiv preid volilci in s stikom med kan-didati in volilci. Nikakor ne mislim na kakšne bur-žuijske boje med kandidati. Toda niti zdaleč ni do-volj, da se kandidat odloči za volilni program, za bila abstinenca v gla.vnem večja tam, kjer je bil samo po eden kandidait. Kandidacijski zbori, volilne konference in podobno, so glasovale o svojih kandi-datih na volitvah in po glasovanju na teh forumih so marsikdaj dolcčeni kandidati bili na volilni listi prvi, drugače razvrščeni kot na volitvah. če bi imeli po več kandidatov za isti položaj, bi verjetno zma-galo več kandidatov, ki na voliilnih forumih ndso bili prvi. To kaže na velik pomen me samo več kandida- Tovurišu Krištofu kličemo še nci mnoga leta ! tov, ampak tudi neposrednih volitev. Vidimo, da je neutemeljeno misliti, da je demokracija tem večja, čim bolj so volitve posredne. Najosnovnejša politič-na filozofija kaže: koliko manj bodo volilci odločali o kandidatih, toliko manj jih bodo šteli za svoje in bo zato naše politično in cejlotno nacionalno telo toliko manj integrirano. Misiim, da smo Slovenci v velikem zaostankti zaradi tega, ker imamo precej ugodne objektivne pogoje pri volitvah za zbore delovne skupnosti. Kjer so neposredne volitve najmanj »nevarne«, vedno ima-jo posredne volitve, čeprav nekatere republike v Ju-goslaviji ndso upoštevale našega zgleda. Politične organizacije — socialistična zveza in druge družbeno politične orgaimzacije — morajo, kot kažejo volitve, še dosti popraviiti, če hočejo biti revo-lucionarne. Borijo se Iahko zilasti proti novemu in staremu birokratizmu. Zato tuidi ni potrebno, da bi naše politične orgaaaizacije blle privesek skupščin, ker lahko zelo aktivno in pozitivno vplivajo nanje. Naše politične organizacije se Iahko tudi borijo za bistveno izboljšanje političnega in volilnega sistema ter volilne prakse- Predlagam, da ta »popravljanja« čimprsj začnemo, tako da bi že čez dve l&ti imeli tjov volilni zakon in hkrati doo si za globoko dolžnost pesnikovemu spomi-nu v časforedstaviti ga zdaj na tem mestu. Naj govori pesem zafesnika! So sMdnevi. Smrt je nad nami. , Urednik vuk boris Andrej Zalaznik je be in se praskal po v svinjarija na svetu . ..« Snel je zanko z v konec vrvi po rokah. ¦d mu je zdrsel po desko v podu in opazil drapana. To ga je užal vrv, namrdnil se je in ;nje,« je rekel, »dovolj Torej je odšel k HA Helena se je širo-Iko nasmehnila, bila jepomači halji in sku-'hala je kavo. »Poslušaj,« je rekeftdrej, »nekaj straš-nega se mi je sanjalfltorabil sem nekega dečka.« »Ne.« »Ali se je upiral?« »Mlad, mislim, da dAjst let« »Kolikoj je bil starif »To ni ndč hudegaj na tleh svoje so-»In kaj bo vsa ta in vrtil razcefrani Ja so tla čudno raz-i». Zopet je pogledal sadegal v kot. »Sra-e te metafizike.« rekla Helena, »hu- je bi bilo, če bi bil st§kih deset let in če bi se upiral.« »Prisrčna hvala,« jftel Andrej. »Zelo si mi pomagala. Danes me spet obesil. Ne, ne, ničesar mi ni trebap, ne bom več počel tega.« »Dobro ... Hm, in sko?« Andrej se je nasrj tegnil v naslanjaču. Ah, olajšanje! »Tista ženska je kor velik greh. Maček bil sem jo na oglas, šala. Razvila se je ona se je zaljubila v liko naslado. Seveda, Ko sem jo videl, senečen. Vendar se mi| greha, sklenil sem p< in tako je šlo že na gu. Odpeljal sem jo vlo. To je bila čud-na zabava, vzdušje j^ tako drugačno ... Bila je nedolžna, jaz tenten. Ona se je mui privlači... V soboto jana, od dveh konji nje in moral sem jo bilo hoditi. Same neprijetnosAdnje pa se je šla moralne dileme. Rekl^da raje ne bd, da je to greh in kaj če s glo. Stal sem tam v s^ah in kričal baba zmešana, kaj pa te je počnem s tabo, in da če ne, naj gre k vrag je nisem brcnil.« »Ljudje so svinje,« »Da, da, tudi mojs je Marko svinja in pi »Andrej,« je rekla Presenečenje. je bilo s tisto žen-in se široko pre- ela, kar je vseka-Iju, to je bila. Do- bi bila nekakšna i korespondenca in pisal sem ji z ve-osti. |t>il neprijetno pre- Slo, da je le vredna Torej sem lagal [vse skupaj k vra- in skoraj impo- slijo, da me ne la popolnoma pi- nisem imel od ;i, ker se ji ni lju- izgodi. Mene je vr- p, kaj pa naj sicer sicer pri tej priči, Ampak v trebuh Helena. linja je rekla, da aela.« »ljubim te.« »Ljubiti — ubiti. Popoldan se vrnem. Zbo-gom.« Popoldne se ni vrnil. »Marko, plačaj mi pivo.« On ne plača, že-na mu ne da nič denarja. »Torej plačam jaz tebi.« V kotu je stal tridesetleten starec, vodene oči je obračal v strop in tiho deklamiral. »O, bolečina. Kako težko je spati v tej no-či- Bilo je v čolnu mnogo nas: end z vesli, dru-gi jadra napenjali, a jaz — sem pel jim. Be-rite Gradnika!« Dvignil je desnico z iztegnje-nim kazalcem. »Pijmo fantje,« je rekel Andrej. In Marku: »Ljubim Sonjo.« Starec je postal živahen. »Ljubezen. Oooo. Sta kaj videla Matjaža?« »Ne seri,« je rekel Andrej. »Pijmo!« Pili so. Andrej se je opotekal proti domu. »In kam gre vse skupaj,« je razmišljal. »Uhaja mi, uhaja. Sranje.« Pri spomeniku se je ustavil. »In vedno ima to žensko na vratu...« Neverjetno spretno je zlezel Možu na gla-yo. Stal je na Moževi glavi in se nevarno ma-jal. »To vse skupaj ni nič vredno...« Odpel si je hlače in začel urinirati. Brizgalo je- »Pridi dol,« so vpili policaji »Nočem,« je rekel Andrej. »Zakaj?« »Zato.« »Hitro pridi dol, drugače pridem jaz gor,« je rekel policaj. »Dobro,« je rekel Andrej, »še žal ti bo.« Hitro je splezal raz Moža in skočil s pod-stavka pred policaja. »Kaj bi rad?« »Tvojo osebno.« Andrej ga je bliskovito udaril v čeljust: »Na, ti svinja!« Policaji so bili lepi in močni fantje, dva največja sta prijela Andreja vsak z ene strani in ga odnesla v furgon, čeprav je na vso moč otepal z nogami. Potem je furgon odpeljal in ljudje so bili zadovoljni. Rekli so, da so poli-caji dobro opravili svoj posel. V zaporu sta Andreja prevzela dva stro-kovnjaka. Bila pa sta že precej utrujena, kaj-ti Andrej nikakor ni bil edini primerek tega večera. Torej sta ga mrcvarila samo kakih de-set minut, potem pa sta ga odnesla v samico in ga vrgla na deske- Zjutraj ga je zeblo, tolkel je po vratih in zahteval večerje. Niso mu je dali. Pel je Internacionalo. Vstanite v suženjstvo zakleti. Ob petih so ga odpustili. Zunaj je bila me-gla. Zeblo ga je, vse ga je bolelo in imel je mačka. Tiho je klel po cesti. Nenadoma se ,ie ustavil, razširil je roke in dvignil glavo. »Ljud-je! Kaj vendar počnete,« je zavpil. »Entropija narašča!« »Ta je pa še od včeraj,« sta si dejala sme-tarja in oba sta se zasmejalft. EVKE TRIBUNE milan jesih NA LIVADI na livadi tički mladi čivkajo Stare srake stare srake pa v oblake gledajo Jaz pa svoji muzi sem pri bluzi gumb odpel zdaj pa lubi bog — kaj nej mel še bi? Oh še oh še oh še je neki ostal! Zobe so populil glavo so mu odbil roke mu potrgal zdej pa lubi bog — a je še kej ostal? Oh še oh še oh še je neki ostal SREČANJE SRECANJE DRUG NA DRUG NA SPROTI SPROTI DRUGEMU DRUGEMU BREZDOTIKA Z DOTIKOM ZDREVESOM DLANIZ NA SREDI DREVESOM NA SREDI čez mojo muzo čez koruzo lahen vetrič je zavel VESELA FANTOVSKA PESEM Na kol so ga prbil so tiča mu odvil so nohte mu pobral zdej pa lubi bog — kaj je še ostal? Oh še oh še oh še je neki ostal! čreva so mu vzel kožo so mu snel spustil so mu kri oh še oh še oh še je neki ostal Nikar ne pozabit da pobič ma še rit nikar ne pozabit da pobič ma še rit ŽALOSTNA POPEVKA Mirne so mirne so vode večera vendar ta mir srcu je tuj Srce je srce je polno nemira ah srce ljubeče nikar ne žaluj Tvoj ljubi tvoj ljubi pride nocoj ni te oh ni te pozabil ni te pozabil le nič se ne boj nocoj te bo k sebi povabil Bližine obeh pojmov v naslovu ne opravičuje nič drugega razen pogoste izkušnje — za nas tiste, ki jo ima satira s pravosodjem. Aktualizirati hočemo samo nekaj osnovnih razmerij v primerih, ko si sto-jita nasproti satira kot literarno delo in pravosodje kot čuvar zakonitosti v imenu »objektivnega« sveta. Prispevek se mora odreči temeljitosti, prav tako pa se odreka pravdi med načeli litararnega ustvarjanja in pa načeli veljavne morale, kajti to bi bila pravda med dvojico, katere vsak člen je »od drugega sveta« in katere vsakdo govori drugemu tuj jezik, smešen in manj vreden. Ko tukaj govorimo o satiri, iz tega pojma izlo-čamo vse, kar se navadno trpa vanj. Dnevno aktu-alm člankarski sestavki, pisani s sredstvi satire, z aktivističnimi, kratkoročnimi smotri, vse to ni sa-tira. Satira je tekst, pisan kot literatura in zato, da bi bil literatura. S tem pa se je ta tekst že vnaprej odrekel izven literaturnim smotrom, aktivizmu in vsakršni vlogi. »Stvarnost«, ki jo ti teksti na dolo-čen način zajemajo, jim pomeni gradivo samo v pla-sti splošnejšega; satiro zanimajo tiste lastnosti in momenti v »stvarnosti«, katerih bližina utegne delo-vati v sosedstvu z drugimi lastnostmi disonančno, ne-ustrezno, abotno. Vendar satirika tu disonančnost in neustreznost ne zanimata na isti način kot član-karja — da bi ju objavil ter s tem »prispeval k čim hitrejšemu reševanju obstojčeih problemov« — tem-več ga zanimajo v toliko, kolikor sf-a sami na sebi ideja disonančnosti in neustreznosti — v kolikor sta disonančnost in neustreznost znamenje in delujeta kot estetski element. Napraviti svinjarijo, da bi bila svinjarija zaradi ideje same, je lahko estetski motiv. Res je sicer, da satira nastaja iz moralnega ogorče-nja, toda to ogorčenje je avtorju privatna vzpodbu-da V svojem postopku pisanja satiričnega teksta sa-tirik ne piše »moralno ogorčenje«, ziasti pa ni mo-ralno ogorčenje satira sama, četudi na/jbrž zunaj mo-ralnega sveta ne bi mogla nastati. Struktura satire se v nemiru disonančnih zvez obrača nazaj vase in se v sebi umirja. Zato satira ni mobilizacija. Satirik tudi ničesar ne trdi, ničesar ne ugotavlja. »stvarne upotovitve« so v njegovem tekstu predelane v zname-n.ia in so organizirane v višjo pomensko, estetsko strukturo Značilno je, da pisci časopisnih izdelkov, četndi so večkrat kritični, malokdaj padejo pod udar parae:rafa medtem ko dober satirični tekst zaide vsai med akte preiskovalnega sodnika. Zakaj tako, je razumljivo: Kar napišem kot časnikar. pišem v obliki trditev. ugotovitev. mneni To so oblike spo- SATIRA PRAVOSODJE dročje sveta »pol-izmišljotine«. Trditve, ugotovitve in mnenja je mogoče vsak hip primerjati z dejstvom, katerega »subjektivni odraz« so. Pojavi pa se prokleta satira. To je pravi mon-strum za uredniško prakso. Vse v satiri je nečemu »podobno«, vse na nekaj »spominja«. Nanaša se na »objektivno«, pa je vendarle docela »subjektivno«. »Previden« urednik avtorju svetuje, naj zadevo bolj konkretizira (!), če je že tako pomembna, da mora avtor osebno stati za njo, sicer pa naj raje napiše »resen prispevek«. S stališča dualističnega gledanja je satira torej »subjektivna deformacija« stvarnosti. »Res« je v toliko, v kolikor zajema iz »stvarnosti«, »neres« pa v toliko, v kolikor je določene Iastnosti in načine prignala do takšne maksimalne stopnje iz-raženosti, da delujejo absurdno nesmiselno in smešno. Tukaj nas zanima tisti tip satire, ki karikira in-stitucije. Za ta tip je usodna pred obličjem pravo-sodja prav tista plast satire, po kateri šele je satira literarni tekst, to je plast karikaturnega. Lastnosti institucij, njihove metode, prignane v satiri v kari-katuro, izročajo satiro moči politike oziroma pravo-sodja. Domena pravosodja je področje »objektivnega,« faktov, razsojanje o dejanskem, stvarnem, pravič- ročanja, katerim je sprofci mogoče izmeriti stopnjo »objektivnosti«, mogoče je razraejiti avtorjeve »sub-jektivne poglede« od »objektivnih dejstev«, na ka-tera se nanašajo. če vemo še to, katere teme so v določenem času priporočljive, katere pa so nezaže-ljene, tedaj ne moremo pogrešiti. Razen tega trdit-ve, ugotovitve in mnenja, te osnovne surovine član-karskih zvrst, ne morejo zatipati tako daleč v nad-pomene, ker je tipanje za temi stvar lucidnosti, po- nem. Kaj vse to je, določata dnevni in planirana morala. Pravo ju samo varuje in obnavlja, ju doka-zuje, priča o njuni moči Pri tem seveda ne more-mo, da se ne bi spomnili Giraudouxa, ko pravi: »Pravo je najmočnejša vseh šol domišljije. Nikoli ni kak pesnik tako svobodno razlagal narave kakor ju-rist resničnost«. Kaj se dogaja s satiro, kadar njeno gradivo »spo-minja« na katero od sakraliziranih institucij? Nič 10 manj kot to, da pravosodje pomoli njenemu avtor- ju obtožnico, temelječo na členu v Kazenskem zako-niku, ustanovi zakonitosti. V obtožnici se satiriku razkrije, da je z objavo to in to, tega in tega dne, »širil lažne trditve, s tem, ko ugotavlja, da (tu jel citiran eden ali več odiomkov, iztrganiti iz konteksta, satire), s čimer je povzročil nerazpoložienje pri obča-nili« (Kasneje je v tekstu obsodbe p*ojasnjeno, da | nerazpoloženja na srečo ni bilo, »zaradii zavesti naših občanov«). Kaj se je zgodilo? — Obtožmca zoper literarni] tekst — saj je pisan na način kot romani novele in pesmi — ko ne bi naprtili sporočilu satiričnega tek-sta veljavnosti in vrednosti »trditve«, »ugotovitve«, kot je n. pr. »Pes brez glave nima ksiihta« ali »davi je prispevl na državniški obisk predsednik arabske republike.« Tem sporočilom naj bi bili po svoji »ab-jektivni vrednosti« enaka literarna sporočila kot n. pr. odlomki: »Menim, da v Ljubljani zlodi ima manj zato moči, /ker je revno nje glediše/, v njem le smrad, tema in mraz / ...« ali: »čast učiiteljevp zahteva, da bodi danes bel in jutri črn, kakor uka-zuje gospodar...« ali: »Trije Francozi — Ijubavni trikotnik, trije Nemci — vojna, trije Slovenci — veselica...« (Prvi odlomek je vz pesrni, zaradi ka-tere se je njen avtor zagovarjal leta 1845 pred poli-cijo, drugi odlomek iz drame, zaradi katere je bil njen avtor leta 1910 javno ožigosan, tretji odlomek je iz proznega teksta, zaradi katerega je bil avtor 1965. pred senatom okr. sodišča) Obtožnica torej temelji na razumevanju, dasoli-terarna sporočila trditve ali vsaj tudi — trditve, kot so trditve in ugotovitve stavki v dnevnikih Da tako učinkujejo, jih je potrebno iztrgati iz konteksta sa-tire. Ker se kot trditve in ugotovitve imorajo na ne-kaj nanašati, nanašajo pa se lahko samo na nekaj »objektivnega«, je mogoče samo dvoje:: Bodisi da so trditve in ugotovitve resnicne im je torej »objektivna resničnost« takšna, »da naj nas bo sram!«, (kajti »glediše« bi v primeiru veljavnosti Prešernove »trditve« zatekli v stanju revšne, teme in sraradu), bodisi da so te trditve in uigotovitve gola subjektivna avtorjeva izmišljotina, želja po senzaciji, pasji bombici, osebnem mučeništvu, fundirane v naj-preprostejšem gregarnem motivu Da so trditve ali ugotovitve izmišljotina, pa se da brž dokazati, kajti »celo tisto, kar je res, se da dokazatk«, pravi Oskar Wilde. Politika in pravosodje doživijata — če smemo tako reči — satiro kot nevaren poskus laične potvor-be sakrosanktnih ustanov s sreds^vi »neobjektivnega čanja«. Drugi del obtožnice bremeni avtor je navadno še z »namenom, povzročiti nerazpoložeinje občanov«. (Mimogrede, ta del obtožnice je nelogiičen: Z »name-nom« je v citiranem delu obtožnice vnešen vidik ob-toženca = avtorja, z »nerazpoloženjem« pa vidik po-litika oziroma pravosodja. Za avtorja, opremljenega z »namenom«, bi bil bolj logičen mamen, buditi »razpoloženje«). Bistvena tu je obdolžiitev o namenu kot takem. Seveda ne moremo biti naivni, da ne bi hoteli ničesar vedeti o avtorjevih motivih. čemu si-cer objava? Tada če govorimo o satiri, torej literar-nem tekstu in jo bremenimo s kakršnimkoli poli-tičnim namenom, postopamo enako ktot če razume-mo Prešernovo Zdravico kot enega odl zgodovinskih povodov naše revolucije. Literaturo tedaj še vedno doživljamo kot funkcijo gibanja, nara)da, grupe itn. Nobena satira pa še nikoli ni ničesar rmobilizirala — ne po zaslugi budnega pravosodja, pacč pa zato, ker njen nemir ni obrnjen navzven. žal p>a se v praksi odmev na satiro skoraj praviloma razsvija po logiki, ki je v inkriminirani satiri karikiranai. »Razbojniku reci razbojnik, pa te udart s kolom po glavi in reče: Nisera razbojnik.« če je tako, ali ima potem satira kakšno funkcijo, cilj? Ali je potemtakem vzgojna ali pohujševalna? Njen uspeh ni merljiv s kriteriji us-pešnosti političnih akcij. S tem pa se nam je naša interpretacija že sko-rajda sprevrgla v pravdo. Zato je za satirika bolj priporočljivo, da ostane na svoiem terenu, da piše satire in ne razpravlja o njih — prav tako kakor pravosodje počaka, da se satirik pojavri na njihovem terenu: Hic Rhodus, hic salta! Jaro Novak POTOŽENO Pustimo ob strani »Prostor in čas«. In Cli-fa Richarda. Ghandija. Ognjišče, Družino in škofa Pogačnika In še nekatere ostale s kr-ščansko in nekrščansko preteklostjo. So različne metode polemiziranja. Zato pu-stimo ob strani tudi kolego željeznova in Lju-bljanski dnevnik. Njuni odmevi so k sreči ne-obremenjeni tako s krščansko kot socialistič-no preteklostjo (in upajmo, da tudi nimajo take bodočnosti). Je pa slovenska preteklost, ki je obremenje-na z različnimi ocenami Ki bi jo bilo treba razoceniti in na novo oceniti. So imena, ki so nesrečen objekt kritiziranja metod. So ljudje, ki so imeli po svoji klinični smrti še ne-srečnejšo usodo od svojega življenja. Ob takih imenih je včasih duhovičenje nekoliko nad-ležno. Kajti premišljevanje o starih časih (ta-kih ali drugačnih) ni iskanje razlike smradu med konjskimi figami in bencinom (kot pre-mišljuje Mikeln v »Sodobnosti«). ANATOMIiA N0V3NAR1EN1A (Daneu nikoli več s Cvetkovičem? — Aco Pa-sternjak, Stane Trbovc; Tedenska tribuna — 22 januarja 1970) ^ Kaj boste napravili, če se bo vaš spor s Cvetkovičem še bolj zaostril, kar lahko pričakujemo zaradi običajne »ob-jektivnosti« beograjskega športnega ti-ska, zaradi katere ste že prekinili košar-karske odnose z beograjskimi komenta-torji? Ni zanimiva košarkaškost ali nekošarkaš-kost mučnega drkanja, ki v zadnjem času po-tuje na relaciji Ljubljana — Beograd in po svoje dopolnjuje zmedena občutja slovenske ogroženosti. Zanimiv je le način pisanja, ki streže nizkim nacionalnim strastem, svoje na-mene pa oblači v suknjo priznane firme — Slovenska poštenost. Kdor je prebral razgovor, o katerem gre pisanje, si prav gotovo ni mogel kaj, otrnil si je bridko solzo in skozi zobe scedil: »Pre-klete svinje srbske!« Novinarja sta s svojimi vprašanji prika-zala grozno zverino, ki jemlje čast intervjujan-cu — ubogim Janezom pa svetovno prvenstvo. Novinarja bi bilo vredno prositi za majhno uslugo športni terminologiji. Po svojih močeh — saj sta strokovnjaka — naj bi našla termi-nus technicus za anatomijo, s katero se uk-varjata. Lep pozdrav PCMAGALO Novinarjem, ki se ukvarjajo z neslovenski-mi intervjuji (to so razgovori :z osebami, Ki po svoji krivdi niso slovenskega rodu), predla-gamo nekaj vprašanj, ki jih pri svojem pisa-nju že uporabljajo, pa še do danes niso bila zbrana. Za prijazno — nehoteno — pomoč le-pa hvala. Vprašanja: PrizHajte, da je Slovenija najllepši del Jugo-slavije. Ali niso Slovenci prav zares majbolj pridni ljudje na svetu? Ali se vam ne zdi, da bi bila Ljubljana lah-ko glavno mesto sveta? Ali se upate trditi, da Slovenke niso same bridžitke? Ali vam lahko sploh pade na pamet, da Di lahko razumeli vašo umetnost. če ne bi bdli Slovenci? Ali sploh veste, da je Beethoven pisal pi-smo Ijubljanskim filharmonikom.. (Zahvaljujem se tovarišu E. Juriču, da me je s svojim razgovorom s pevcem Marjanovi-vicem opomnil na nalogo, ki sem jo s tem Pomagalom opravil). M- Slodnjak B^k Wm ¦ ^ sb I I H^tv R B ^n I H IN tllt YEAR1949 Kaj se zdaj čudimo? Tam, v tisti rosi, je bil svet >s Svet: na poljand, ki smo jo gledali skozi okno je ila fabrika, je bila njiva, je bil militer in so bili lju-je, dom pa smo imeli in domačijo notri za oknom. BAJ D VEJ Zbrali so se, da so se natepli spodaj pod oknom. daj mi vpijejo na pomaganje, zdaj me hočejo. Kaj aj? Pa saj jaz nisem njihov, kaj mi kličejo. Jaz jim e morem nič. Kako naj jim pomagam. Vi- Zdaj pa ;opim dol, doli so se zbrali, da me vidijo v tem ikem. Komu naj poftiagam. Saj nisem nikogaršnji. i tropa. Kaj vendar se trapite. Kaj vendar vi mrliči PKIJAZNIM NEZNANCEM Kj pomeni, ko mi je bolečana te roke udarca rijetna? Kaj pomeni, ko me boli beseda? To je čisto novo- Tako novo, da grem po cesfci, a nos zaviham v &bo. Kot kakšna nova dištanca. Stvari se spreminja-)• Tu mož ne vem, kako da nisem nikoli pomislil, a utegnem dobiti kak nižji udarec tudi jaz. Vseka-or mi ne hodijo v misel nikaki protiudarci. Zdaj ta-o je. Najverjetneje od tam, od kjer ničesar ne vem, jer mi je neznano. študentje? Ti me gotovo ne mo-;jo ljubiti, mogoče jim žrem kaj kruha, jaz tega ne sn, nisem nikoli maslil o tem. Ve se pa vsekakor o leni vse: to je zanimivo ves čas misliti, da, ko greš 3 cesti, srečuješ same blage, tuje neznance, a te- Kaj je z glasom v logiki nadomestila? V tem, kar V verigi nadomestil je bilo težko ločevati pisavo i onanije. Ti dve nadomestili imata skupno vsaj , da sta nevarni. Transgresirata neiko prepoved in a doživeti v krivdi (culpabilite). Toda po ekonomiji zlike potrjujeta prepoved, ki jo transgresirata, obi->ta nevarnost in prihranita nek izdatek. Kljub nji-a, toda tudi zavoljo njih, smo pooblaščeni gledati >nce in zaslužimo svetlobo, ki nas zadržuje na površ-i rudnika. Katera krivda se navezuje na ti dve izkustvi? Ka-ra temeljna krivda se tu nahaja utrjena ali izgnana? i vprašanja ne morejo biti izdelana na njihovem estu, če ni bila predhodno opisana strukturna in enomenološka« površina teh izkustev in najprej jun skupni prostor. V obeh primerih se razodeva možnost avto-afek-je kot take: v svetu pušča svoja sled (trace de soi). ^eto bivališče označujoeega postane neosvojljivo nexpugnable). Pisano (l'ecrit) ostane in izkustvo Jtikajočega-dotaknjenega (du" touchant-touche) do-lsti svet v tretjem. Zunanjost prostora je tu ireduk-bilna. V splošni stmkturi avto-afekcije, v si-dati-risotnost (le se-donner-une-presence) ali užitek spre ;ma operacija dotikajoeega-dotaknjenega drngo (1' ltre) v drobni razliki, ki.ločuje delovanje (1'agir) & trpljenja (le patir). In zunaj (Ie dehors), izpostav-ena površina telesa, označi, markira za vedno razde-tev, ki dela avto-afekcijo. Torej je avto-afekcija splošna struktura izkustva. sako živo je v možnosti avto-afekcije. In samo kakš-o bitje, sposobno simbolizirati, se pravi se avto-ficirati, lahko pusti, da ga aficira drugo nasploh. vto-afekcija je pogoj izikustva nasploh. Ta možnost - drugo ime »življenja« — je splošna struktura, ki > artikulirana po zgodovini živ]jenja in ki daje mesto apletenim in hierarhiziranim operacijam. Avto-afek- MAR DA- VEK daj se nenadoma izkaže, da so vsi ti nekakšen mag-netičen stroj, ka pomeni in beleži vse, tvoj sleher-ni korak, tvojo sleherno podobo. To — kot nek popol-ni policaj. Vsi tujci in neznanci, kd jih še nikoli prej nisem videl, mi tvorijo popolnega policaja, ki pa je tako vseobsezajoč, da ne more drugače, ko da je po-tem v enem in istem telesu še sodnik beležkam svo-jega spomina. Zato zdaj dvignem nos, ko grem po cesti. Zato, da ta stroj, če kljub bo še kar naprej govoril in tr-dil, da sem običen buzerant, ne bo mogel več iz ka-kega slučajnega pritalnega giba, kalce moje kretnje, ki bi kazala, da se pa vseeno nečem postavljati nad vse to solidarnosti in dobrega srca in vsedopustljivo-sti radi, izpopolnjevati svoje magnetne memorije, širiti svojega spomina, da bi imel obsežnejše polja-ne, ki jim hoče venomer soditi in tega obsodbe pot-lej tudi po vsi sili justificirati, in zato zdaj dvigam nos, da prjazni tujci, ki jih srečam samo na cesti, postanejo res prijazni tujci. Samo le prijazni tujci: tako zdaj hočem. Samo sovražiti, z vsemi sredstvi za-tirati te prijazne neznance, da prenehajo biti popol-ni poldcaj, da postanejo in za vselej ostanejo le pri-jazni neznanci. Ne pozabimo znancev in prijateljev! O teh ni, da bi zdaj pisal: pač še jdh tolči z vso silo po glavah, še jim dajati občutka, kako so ubogo nizko, ubogo daleč, neznatno. Dvigati nos. če naj mislijo? Naj mislijo! Strah, se mi pa le zdi, velja več, kot ono, če kaj mislijo ali če nič ne maslijo. Vsekakor biti nadut Tudi s stari-mi gospemi, ki pridejo na obisk. To za zdaj In kaj je to, ko sem danes zjutraj vrgel čez prae nekatere mi drage, pa mi je bilo takoj potem de ta ga ne bi smel tako? Kaj je to, ko bom jutrj vrgel tudi vse drugo čez Prag, pa bom vendarle mislil, da to tako ni dobro in prav? To je to: Stvari so lepe, stvari so vredne! MRtFV MUČAFIt SEM Zdaj vse pogosteje vrtam, kaj bi s tem, ko vse-lej, ko ležem k pisanju, dobim napad neizrekljive ne-dolžnostd, ljubečnosti: Npr..- Ko ležem, mislim, da ti si lepa ko imaš novo Ijubezen jaz sem lep ko sem sam mi ni pisati o ničemer drugem — kot o rožici. Ro-žica! To je tudi novo. Kako nevarno je, resda, pisati o rožici- Kako kočljivo. Pa, ali zdaj končno le sem zmazek zmazani, ali to še nisem? Pa, ali to, kar tudi semkaj pišem, ni dovoljšen dokaz moje zmazanosti? Hajde u picku materinu. Jaz vzamem suhe hrane za dan dva, polotim se koraka in koraka, stopim ob re-ki noter v globooine Kvarte Kvarta, moja rodna Kvar-ta, ti moja domovina! Ali si, Kvarta? Pa pizda: za-kaj mi gre te čase tako kurčevo na jok, prav na sol-ze, ko vzamem papir in tinto v roke, da bi tvori] in rajal. Kurba majčina. Stopdm pak v notranjščino ob temnozeleni reki. Ti reka, topla, mrzla reka. Pa jaz sem postal navaden mrtev mučsfit; pa pizda mi ble-sava; pa zakaj zdaj cmerim M- Švabič JAQUES DERRIDA 0 GRAMAtOLOGIJI (stran 235-238) cija, zastransebstvo (le quant-a-soi) ali zasebstvo (le pour-soi), subjektiviteta pridobiva na moči in na ob-vladovanju drugega toliko, kolikor se njena moč po-navljanja (repetition) idealizira. Idealizacije je tu gi-banje, skozi katero se čutna zunanjost, tista, ki me aficira ali mi služi za označujoče, podvrže moji rnoči ponavljanja, tistemu, kar se mi od zdaj naprej jav-lja kot moja spontaniteta in mi vedno manj uhaja. Glas je treba razumeti izhajajoč iz te sheme. Njegov sistem zahteva, da ga neposredno razume (sliši) tisti, ki ga odda. Glas proizvede neko označujoče, za kate-ro se zdi, da ne pade v svet, zunaj idealnosti ozna-čenega, temveč ostane zavarotano prav v tistem tre-nutku, ko doseže avdio-fonični sistem drugega (de 1'autre) v čisti interiornosti avto-afekcije. Glas ne pade v eksteriornost prostora in tistega, kar imenu-jemo svet, ki ni nič drugega kot zunaj (le dehors) glasu. V tako imenovani »živi« besedi se zdi prostor-ska eksteriornost označujočega absolutno reducira-na.1 Izhajajoč ravno iz te možnosti je treba postaviti problem krika — tega, kar se je zastran živalskosti ali norosti vedno izključevalo kot mit o neartikuli-ranem kriku — in glasu v zgodovini življenja. Pogovor (le colloque) je torej komunikacija med dvema absolutnima izvoroma, ki se, če smemo tve-gati to formulacijo, vzajemno avto-aficirata, ponav-ljajoč v neposrednem odmevu avto-afekcijo, ki jo je proizvedel drugi. Neposrednost je tu mit zavesti. Glas in zavest glasu — se pravi na kratko, zavest kot prisotnost sebi (a soi) — sta fenomen avto-afekcije doživete kot odprava (suppresion) razlike. Ta feno-men, ta domnevna odprava razlike, ta doživeta re-dukcija neprosojnosti označujočega, so izvor tega, kar imenujemo prisotnost. Je prisotno to, kar ni podvrženo procesu razlike. Prisotno je to, od koder se zdi mogoče misliti čas, ob birisanju obratne nuj-nosti: mišliti prisotno iz časa kot razlike. To zelo formalno strukturo implicirajo vse ana-lize vlog oralnega sistema in avdio-foničnega sistema nasploh, najsi bo njegovo polje še tako bogato in različno. Kakor hitro začenja biti ne-prisotnost občutena v samem glasu — in vsaj zaslutena je od artikula-cije in diakritičnosti naprej — je pisava nekako raz-cepljena v svoji vrednosti. Na eni strani, to smo vi-deli, pomeni napor, da bi si simbolično reapropriira- la prisatnost. Na drugi strani pa posvečuje razlasti-tev, ki je že razmestila besedo (disloque la parole). V obeh primerih laliko rečemo, da je na tak ali dru-gačen način že začela obdelavati »živo« besedo, izpo-stavljajoč jo smrti v zraku. Toda nadomestilnd znak ne izpostavlja smrti (a la mort) z aficiranjem neke že možne prisotnosti sebi (a soi). Avto-afekcija vzpo-stavlja ist (auto) v tem, ko ga deli. Zguba prisot-nosti je pogoj izkustva, se pravi prisotnosti. če gibanje govorice (langage) postavlja v igro prisotnost prisotnega in življenje živega, ni, o tem se dvomi, s »spolno« avto-afekcijo samo v analoškem odnosu. Z njo se meša v celoti celo, če je ta celota močno artikulirana in diferencirana. Razlikovati ju je logocentrična želja par exellence N.jen zadnji vir bi obstajal v disociaciji spolnosti v transcedentalni splošnosti strukture »dotikajoče-dotaknjeno«, takšni kot bi jo lahko opisala neka fenomenologija To je prav tista disociacija, s katero bi se hotelo razliko-vati besedo od pisave. Kot se »pogubna prednost« spolne avto-afekcije začenja dosti pred tistim. kar se zdi mogoče zaobjeti pod ime masturbacije (organi-zacija tako imenovanih patoloških in napačnih kre-tenj, ki jih obdrže nekateri otroci ali adolescenti), tako je nadomestilna pretnja pisave starejša od te-ga, kar se zdi mogoče vzdigniti pod ime besede (pa-role). Od zdaj naprej obstaja metafizika v izključeva-nju ne-prisotnosti v tem ko determinira nadome-stilo kot čisto eksteriornost, kot či&ti dodatek ali či-sto odsotnost. Delo izključevanja pa se izvršuje prav znotraj strukture nadomeščanja. Paradoks je v tem, da se razveljavlja dodatek s tem, ko še ga obravnava kot čisti dodatek. To, kar se dogaja, ni nič, kajti dodaja se neki polni prisotnosti, kateri je (to, kar se dodaja) zunanje. Beseda se dodaja intuitivni pri-tsotnosti (bivajočega, bistva, eidosa, ousie, itd.); pisava se dodaja živi in sebi prisotni besedi; mastur-bacija se dodaja tako imenovanemu normalnemu spolnemu izkustvu; kultura se dodaja naravi. zlo nedolžnosti, zgodovina izvoru, itd. Pojem izvora ali narave je torej le mit dodajanja, nadomeščanja, ki ne velja za čisto aditivno. To je mit brisanja sledi, se pravi neke izvorne razlike ki ni niti odsotnost niti prisotnost, niti negativno niti pozitivno. Izvorna razlika je nadomeščanje (sup-plementarite) kot struktura. Struktura pomeni vu ireduktibilno kompleksnost, znotraj katere se lahko igra prisotnosti ali odsotnosti le ukrivlja ali preme-šča: tisto, v čemer se metafizika lahko proizvaja, česar pa ne more misliti. Da se je to brisanje sledi nanašalo od Platona do Rousseauja in do Heda na pisavo v ožjem smislu, pomeni neko premestitev, katere nujnost zdaj morda lahko zapazimo. Pisava je reprezentant sledi nasploh, ni sled sama. Sled sama ne eksistira. (Eksistirati. to ,|e biti, biti neko bivajoče, neko prisotno-biva.ioče, to on.) Ta premestitev pušča torej kraj odločitve na določen način zakopan, vendar ga zelo gotovo zaznamuje. Prevedel V. Likar FERDINAND DE SAUSSURE PrEDAVANJA 0 SPLOŠNILINGVISTIKI **• t govoru, je vsaka akustična podoba, kot bomo vi-deli, le vsota omejenega števila elementov ali fone-mov, ki jih spet lahko prikliče ustrezno število zna-menj v pisavi. Prav ta možnost za fiksiranje stvari, ki se nanašajo na jezik, omogoča, da sta lahko slovar in slovnica njegova zvesta predstavitev, ker je jezik zaklad akustičnih podob in pisava njihova otipljiva oblika. 3 MESTO JEZIKA V ..CLOVtSklll DEJSTVIH' SEMIOLOGIJA II. 2. MESTO JEZIKA V DEJSTVIH GOVORICE Da bi nasli v celoti govorice siero, ki ustreza je-ziku, se je treba postaviti pred indrridualni akt, ki omogoča, da vzpostavimo kroženje govora. Ta akt predpostavlja vsaj dve osebi; to je najmanjše možno število, ki ga moramo zahtevati, da bo kroženje skle-njeno. Naj se torej pogovarjata dve osebi, A in B. Izhodiščna točka je v možganih ene od njiju, na primer A-ja; tam so dejstva zavesti, ki jih imenujemo pojmi, povezana s predstavami jezikovnih znamenj ali akustičnih podob, ki služijo njihovemu izražanju. Predpostavljajmo, da dani pojem izzove v možganih ustrezno akustično podobo: to jep opolnoma psihičen pojav, ki mu sledi fiziološki proces: možgani prene-sejo fonacijskim organom impulz, ki se nanaša na podobo; potem se zvočni valovi razširjajo od ust A-ja do ušes B-ja: čisto fizikalen proces. Nato se kroženje nadaljuje v B-ju po obratnem zaporedju: fiziološki prenos akustične podobe od ušesa v možgane; v mož-ganih psihična asociacija te podobe z ustreznim poj-mom- če nato govori B, bo ta novi akt opravil — iz njegovih možgan v A-jeve — natanko isto pot kot prvi in bo šel skozi isto zaporedje faz, ki si ga bomo ponazorili takole: Ta analiza nima namena izčrpati vprašanje: lahko bi še razločevali: čisto akustično senzacijo, identifi-kacijo te senzacije z latentno okustično podobo, mu-skularno podobo fonacije itd. Mi smo upoštevali le elemente, ki smo jih spoznali za bistvene; toda naša ponazirotev omogoča, da na jnah razločimo fizikalne dele (zvočne valove) od psihičnih (verbalnih podob in pojavov) V resnici je poglavitno, da pripomnimo, da se verbalna podoba ne staplja s samim glasom in da je psihična z isto pravico kot pojem, ki je z njo po-vezan. Kroženje, kot smo ga predstavili, se lahko deli še: a) na zunanji del (vibracija glasov, ki grejo od ust do ušesa) in notranji del, ki vsebuje vse drugo; b) na psihični in ne-psihični del; drugi vsebuje tako fiziološka dejstva, ki imajo svoj sedež v organih, kot tudi fizikalna dejsfva zunaj posameznika; c) na aktivni in pasivni del: aktivno je vse, kar gre od centra asociacij ene osebe do ušesa druge ose-be. in pasivno vse, kar gre od ušesa le-te do njenega centra asociacij- Končno lahko v psihičnem delu, lokaliziranem v možganih, imenujelo izvršno vse, kar je aktivno (— ap) in receptivno vse, kar je pasivno (ap - p). Treba je dodati sposobnost asociiranja in koor-dinacije, ki se začne manifestirati tedaj, ko ne gre več za osamljena znamenja; to je tista zmožnost, ki igra največjo vlogo pri organizaciji jezika kot sistema- Toda, da bi dobro razumeli to vlogo, se je treba odtrgati od individualnega akta, ki je le zarodek go-vorice, in pristopiti k socialnemu dejstvu- Med vsemi posamezniki, ki so tako povezani, bo nastala neka vrsta povprečja: vsi bodo reproducirali — nedvomno ne točno, ampak približno — ista zna-menja, združena z istimi pojmi. Kaj je izvor te socialne kristalizacije? Kateri del kroženja bi lahko to povzročil? Kajti precej verjetno je, da v tem niso vsi enako udeleženi. Fizieni del lahko pri priči izločimo. Ko slišimo govoriti tak neznan jezik, dobro zaznavamo glasove. toda, ker ga ne razumemo, ostajamo zunaj socialnega dejstva. Psihični del prav tako ni ves "udeležen: izvršna stran ostaja neudeležena, ker se izvrševanje nikoli ne dogaja v množici; izvrševanje je vedno individualno in individuum je vedno njegov gospodar; imenovali ga bomo govor (parole)- Prav z delovanjem receptivnih in koordinacijskih zmožnosti se pri govorečih osebah oblikujejo vtisi (empreintes), ki postanejo zaznavno isti pri vseh. Ka-ko si je treba predstavljati ta socialni produkt, da bi se nam jezik lahko pokazal popolnoma ločeno od vse-ga drugega? če bi mogli zajeti vsoto besednih podob, vskladiščenih pri veh posameznikih, bi ujeli tisto so-cialno vez, ki ustvarja jezik. To je zaklad, ki ga je govorna praksa naložila v osebe iste skupnosti, slov-nični sistem, ki obstaja virtualno v vsakih možganih ali točneje v možganih skupine osebkov, kajti jezik ni v nobenem kompleten, v celoti obstaja le v mno-žici. Ko ločujemo jezik od govora, ločujemo hkrati: 1- socialno od individualnega; 2. bistveno od postranskega in več ali manj slu-čajnega. Jezik ni funkcija govoreče osebe, ampak je pro-dukt, ki ga posameznik pasivno sprejema; nkoli ne predpostavlja poprejšnjega razmišljanja in razmišlja-nje nastopa v njem šele pri dejavnosti razvrščanja, o katerem bo govora na strani 176.* Govor je nasprotno individualni akt volje in in-teligence, v katerem je prav, da razločujemo: 1. zveze, s katerimi se govoreča oseba poslužuje ključa jezika, da bi izrazila svojo misel; 2. psihofizični mehanizem, ki mu omogoča, da po-zunanji te zveze. Treba je pripomniti, da smo definirali stvari, ne pa besed; postavljenemu razločevanju se torej ni tre-ba nič bati nekaterih večpomenskih terminov, ki se pri različnih jezikih ne pokrivajo. Tako v nemščini Sprache pomeni »jezik« (langue) in »govorico« (lan-guage); Rede približno ustreza »govoru« (parole), a vsebuje še posebni pomen »razgovora«. V latinščini sermo pomeni prej »govorico« in »govor«, medtem ko lngua označuje jezik in tako naprej. Nobena beseda ne ustreza točno kakemu izraed pojmov, ki so bili precizirani zgoraj; zato je vsaka definicija, ki jo po-damo o kaki besedi, jalova; zelo slaba metoda je, če začenjamo od besed, da bi definirali stvari- Ponovimo na kratko značilnosti jezika: 1. Jezik je čisto določen predmet y heteroklitni celoti dejstev govorice. Lahko ga lokaliziramo v dq-ločenemu delu kroženja. kjer se avditivna podoba pri-druži pojmu- Je socialni del govorice, zunaj posa-meznika, ki ga sam ne more niti ustvariti niti spre-meniti: obstaja samo iz moči neke vrste pogodbe, do katere je prišlo med člani skupnosti. Z druge strani je posamezniku potrebno učenje, da spozna njegovo delovanje (jeu); otrok si ga prisvaja le polagoma. Je-zik je nekaj tako jasnega, da človek, ki ne more več govoriti, jezik ohranja, samo če razume glasovna zna-menja, ki jih sliši- 2- Jezik. ki se razlikuje od govora, je predmet, ki se ga da ločeno preučevati- Mi ne govorimo več mrt-vih jezikov, a lahko si zelo dobro prilagodimo njihov jezikovni organizem. Ne samo da znanost o jeziku lahko obstaja brez drugih elementov govorice, ampak je možna samo, če te druge elemente izključimo iz nje. 3- Medtem ko je govorica heterogena.. je tako ome-jeni jezik homogene narave: to je sistem znamenj, ka-terega bistvo je izključno v zvezi med pomenom in akustično podobo in v katerem sta oba dela znamenja v enaki meri psihične narave- 4. Jezik ni nič manj konkreten predmet kot go-vor in to je zelo konstno za proučevanje- čeprav so jezikovna znamenja v bistvu psihična, zato še niso abstrakcije; asociacije, potrjene s kolektivno privolit-vijo in katerih celota tvori jezik, so realitete, ki imajo svoj sedež v možganih. Razen tega so jezikovna zna-menja, da se tako izrazimo, otipljiva; pisava jih lahko trajno ohrani y dogovorjenih podobah, medtem ko bi bilo nemogoče fotografirati akte govora v vseh po-drobnostih; fonacija še tako majhne besede predstav-lja neskončno število mišičnih gibov, ki jih je nadvse težko spoznati in ponazoriti. V jeziku pa nasprotno obstaja samo akustična podoba in ta se lahko pre-vaja y stalno vizualno podobo. Kajti, če zanemarimo to veliko število gibov, potrebnih za njeno realizacijo Te značilnosti nam omogočajo odkriti še eno, ve-liko važnejšo značilnost. Jezik, tako omejen v celoti dejstev govorice, je mogoče uvrstiti med »človekša dejstva«, medtem ko govorice ni mogoče. Pravkar smo videli, da je jezik socialna institu-cija; toda v več pogledih se razlikuj« od drugih in-stitucij, političnih, pravnih itd- Da bi s.poznali njegovo posebno naravo, moramo uvesti nov red dejstev. Jezik je sistem znamenj, ki izražajo ideje, in po tem ga je mogoče primerjati s pisavo, besedo gluho-nemih, s simbolnimi obredi, oblikami vljudnosti, voja-škimi signali itd. itd. Jezik je samo raajpomembnejši med temi sistemi- Torej si lahko zamislimo znanost, Iki preučuje živ-ljenje znamenj sredi družbenega življenja; sestavljala bi del socialne psihologije in potemtakem splošne psi-hologije; mi jo bomo imenovali semiologija (grško semeion, »znamenje«). Semiologija bi nas poučila, iz česa sestoje znamenja. kateri zakoni jlm vladajo. Ker še ne obstaja, se ne da reči, kaj bo t;a znanost; ven-dar ima pravico do obstoja, njeno miesto je vnaprej določeno. Lingvistika je le del te spilošne znanosti; zakone, ki jih bo odkrila semiologija,, bo mogoče u- ¦ V izvirniku. porabljati v lingvistiki in ta bo tako povezana s 6i-sto določenim področjem v celoti »čloweških dejstev«. Natančno mesto bo moral določiti semiologiji psi-holog; naloga lingvista pa je. da definiira to, kar dela iz jezika poseben sistem v celoti semioloških dejstev. Vprašanje bomo povzeli pozneje; tu si zapomnimo le eno stvar: če smo lahko prvič določill lingivstiki me-sto med znanostmi. je to zato, ker smo jo vključili v semiologijo- Zakaj le-ta še ni priznana kot avtomomna znanost, ki bi kot vse druge imela svoj lastni predmet? Torej se vrtimo v krogu: po eni strani za razumevanje na-rave semiološkega problema ni nič bolj primernega. kot je jezik; toda, da bi ga primermo zastavili. bi bilo potrebno preučevati jezik sam v sebi; do sedaj so skoraj vedno pristopali k njemu kot funkciji česa drugega, z drugih zornih kotov. Najprej obstaja površno mnenje iširokega kroga občinstva: v jeziku vidi le nomenklatuiro, kar onemo-goča sleherno raziskovanje njegove narave- Potem je psihološko gledišče, ki preučuje meha-nizem znamenja pri posamezniku; to je najlažja me-toda, ki pa ne vodi delj od individualnega izvrševanja in ne doseže znamenja, ki je po svoji maravi socialno. In dalje, ko opazimo, da je treba. znamenje pre-učevati s socialnega gledišča, smo pozsorni le ob tistih lastnostih jezika, ki ga navezujejo na druge institu-cije, na tiste, ki so bolj ali manj odvisne od naše volje; tako zgrešimo cilj in zanemarjamo značilnosti, ki pripadajo samo semiološkim sistemom na sploš-no in jeziku posebej- Kajti znamenje v neki meri vedno uhaja individualni ali socialni volji, v tem je njegova bistvena lastnost; toda ravno ta lastnost je najmanj vidna na prvi pogled- Tako se ta značilnost jasno pojavlja samo v je-ziku, toda manifestira se v tistih stvaireh. ki jih naj-manj preučujejo in zaradi odboja ne vidijo dobro po-sebne potrebnosti ali koristnosti semiološke znanosti. Za nas pa je nasprotno jezikovni proiblem predvsem semiološki problem in vsa nasa razviijanja dobivajo svoj pomeno d tega pomembnega dejstva. če ho-čemo odkriti pravo nadavo jezika, je> treba najprej doumeti to, kar ima skupnega z vseomi drugimi si-stemi istega reda; lingvistične faktarje, ki se zdijo pri prvem pristospu zelo pomembni (nia primer delo-vanje govornega aparata), pa smeimo preučevati šele v drugi vrsti, če služijo samo razlikovariju jezika od drugih sistemov. S tem ne bomo osve-tlili samo jezikovni problem, ampak mislimo, da se bodo s preučevanjem obredov, navad itd. kot zna-menj ta dejstva pokazala v drugačni luiči in čutili bo-mo potrebo, da jih grupiramo v senniologiji in jih razložimo z zakoni te znanosti. (Dalje naslednjic) Prevedel Božidar Premrl t* MfERNER HOFMANN IDEOLOGIZACIJA 4CIO-AL-E EKO"OMSKE TEORIJE Ko smo na XIV. dubrovmškem univerzitetnem seminarju avgusta lani poslušali dinamični Hofraan-nov poseg v razpravo, si vsekakor nismo mogli predstavljati, da bomo v tako kratkem obdobiu — mani kot cetrt leta — objavljali profesorjev prispevek kot »in memoriam«. Hofmann je nenadoma umrl no vembra lam, star komaj 47 let. , ,S™er J^™*111? je V™™?™*1 ™™- leta iz nacionalne ekonomije pri Adolfu Webru v Munchenu. Le-ta 1958 je habihtiral na visoki soh Walhelmshavenu iz nacionalne ekonomije in gospodarke socioloeiie Svoje zaiumanje je kasneje usmeril na celotno področje sociologije. Od leta 1962 je predaval na univerzi v Gottmgenu, leta 1966 pa je postal ordmanj na uraverzi v Marburgu in direktor sociološkega inštituta Na tem mestu je bil do svoje smrti. . ,.H,of!:na"n seJe zadnja leta aktivno vključeval v razpravo o reformi nemškega visokega šolstva Ueo-tavljal je, da reforma ne pomeni le modernizacije notranjih struktur univerze in njenih upravnih' or*a-nov reforma m potrebna samo zunanji organizaciji, pač pa tudi samemu razumevanju znanstvenih di-sciplin.^ Na primeru sociologije in nacionalne ekonomije je poizkušal pojasniti, kako se lahko dopolniuie-Jč°inovUznInstveie ™d\ &n]e> praksa in teori->a' in Je s ^™ prispeval h kritiki veljavnih in ustaljenih na- Poleg del, ki so navedena v opombah pričujočega članka in ki se dotikajo predvsem Hofmannovega studija nacionalno-ekonomskih in splošno ekonomskih vprašanj, lahko omenimo še: Die Arbeitsverfassune ,nfoST°,^tumona965)'Stalinismus undAntikommunismus, Zur Soziologie des Ost-West Konflikts 1967 1968, Wohin steuert die Sqwjertwirtschaft? Zur Deutung der Sowjetgesellschaft von heute 1955 itd t Okt 1969aŠnJe raZpraVe Sm° Vzeli iz »Theorieund Praxis«; Zeitschrift fiir sozialdstische Theorie, če imajo tisti, ki se ukvarjajo z nacionalno eko-nomijo v vaši in v naši državi kaj skupnega, potem je to nelagodnost na njihovem strokovnem področju To nezadovoljstvo se le redko pokaže v kritiki in celo v alternativnih predstavah o tem, kaj naj bi nacio-nalna ekonomija danes pornenila. Ni težko ugotoviti, zakaj je tako. Rad bi omenil dva poglavitna vzroka:' prvi je v naravi naše družbe, drugega pa bi lahko iskali v ekonomski teoriji sami. Kot je naša družba predvsern gospodarsko usmer-jena družba — kapitalistična družba, usmerjena v neprestano kapitalizacijo zasebnega pridobitmega ka-pitala, v nenehno doseganje dobička in akumulacije — tako je tudi ekonomska teorija po svojem bistvu osrčje naše družbe in s tem najbliže središču oblasti v naši družbeni ureditvi. To ji je le škodovalo. Zla-sti bližine ekonomske teorije najbolj pereoim vpraša-njem našega gospodarskega reda, njena bližina do-bioku in mezdnemu delu je začela delovati sama pro-ti sebi. čimbolj se je naš gospodarski red — družba, ki obračunava dobiček in izgubo, ki izrablja kapital, družba podjetniških in nesamostojnih razredov zgo-dovinsko razvijala, čimbolj je spoznavala svoje po-sebne probleme, protislovja in konflikte, čimbolj je sproščala nasprotne sile, nazadnje celo v svetovnem merilu tembolj težko rešljivo je z vso nujnostjo po-stajalo vprašanje, kako razgaldti pogoje bivanja te družbe in njeno ekonorrsko gonilo ter kako odkri-vati njene zaikone in težnje ali pa jih vsaj poimeno-vati s pravim imenom. V enaki meri se je otresla svoie nebogljenosti tista ekonomska teorija, ki je ne-koč nastopila kot politična ekonimija, se pravi kot nauk o gospodarski ureditvi v njeni družbeni celovi- tosti. Ravno kot nauk o interesih je postala nacio-nalna ekonomija nauk iz določenega interesa, nauk, ki navsezadnje nima ničesar več povedati in mora vse zatajiti. Nacionalna ekonomija je v naši prido-bitniški meščanski ureditvi prava duhovna bojna dis-ciplina naše družbe in leži v prvih okopih tesno str-njenega duhovnega obrambnega sistema. Nikoli na-mreč ni znanstvenost obveljala kot vojaška vrlina ogrožene družbene ureditve. II To me je privedlo do druge okoliščine, ki nam pomaga razumeti današnje stanje v nacionalni eko-nomiji. Težava, s katero prebijamo dano strukturo novejše znanosti o narodnem gospodarstvu izvira tu-di iz zgodovinske okorelosti, ki se je med tem do dobra lotila te strukture. Obrambni pas na stranpota vodečih znanosti ne zateguje naše družbe nikjer bolj kot ravno tam, kjer bi lahko iskali njene najbolj ran-ljive organe. Popačenost izhodišč sega dandanes že do delovnih pojmov. V takih pogojih* se velja posta-viti iz okorelih pravil učenja in mišljenja, se velja prebiti iz celovite zahtevnosti novejšega ekonomskega miselnega sveta, če se le lotimo kritičnega vredno-tenja najobičajnejših delovnih instrumentov. Toliko se je izkazalo doslej: nacionalna ekonomija je najbolj popačena in najbolj nenaravna med vsemi vedami, ki se ukvarjajosproučevanjem družbe. Stopnja njene popačenosti ustreza njenemu potencialnemu družbe-nemu pomenu. Zato nudi nacionalna ekonomija da-nes najpomembnejše področje znanstvene kritike ne-ke ideologije. KAJ JE IDEOLOGIJA?2 Predlagam vam, da ideologijo za naše namene kratko in malo označimo kot zmotno mnenje z druž-beno tendenco, še bolj določeno: s tendenco utrje-vanja oblasti. To pomeni: 1. Predpostavljamo (ustrezno jezikovni rabi), da so izjave neustrezne in da nam zastirajo pogled. To sicer ne izključuje dejstva, da imajo tudi ideologije v sebi skrito družbeno resnico, ki se podreja znanst-veni analizi. 2. Ideologije so izraz potreb vsakokrat nadreje-nega dela družbe. So oblika duhovne odtujifcve, nad-vlade nad zavestjo tistih, ki so v ureditvi oblasti uvr-ščeni in podvrženi tudi duhovno, ne pa samo po pri-zorišču dogajanja. 3. Ko označujem ideologijo kot »zmotno mne-nje«, zavest.no puščam odprto vprašanje, če je tako zmotno mnenje pri tistih, ki ga usfcvarjajo in prena-šajo, posledica osebne zmote ali pa namernega zava-janja, Gre za ideologije kot za lažno abjektivirani du-hovni drobiž ali, če hočete, za ponarejeni denar v ob-toku in ne za nosilce ideologije ter za stopnjo njiho-vega namena in posvečenosti. Proces ustvarjanja in razširjanja ideologije je vseskozi nadindividualen. Po-smehuje se slehernemu vprašanju o osebni motivaciji in individualni zadolžitvi. Ideologija ni laž. Moramo ji verjeti, ne navsezadnje že zaradi tistih, ki jo raz-širjajo. Ideologiji torej ne moremo očitati le zmot-nosti dzjav, ampak ji moramo priznati tisti ©lement družbene resnice, zaradi katere ji verjamemo. Ideo-logije se lahko med seboj razlikujejo le po svoji na- mm: j&vmmno o delnih aJi partikular.nih in o total-nih ldeologajah, o svežnju ideologij, o verigah ideo-logij, ki so se ssatefrnile med seboj in se dopoinju-jejo. Idealogije lahko povzročijo rasdične stopnje glo binskega delovanja: poznamo ideologije, ki jih je lah-ko spregledati, ker se dotikajo samo družbene po-vrhnjace in take, ki delujejo v resnici pod kožo. Zgo-dnjo ekonomsko delno ideologijo najdemo na primer pri Malthušu, ki je hotel množično bedo svojega časa razložiti z nesorazanernim razvojem prebivalstva na eni in količino hrane na drugi strani; ali pri Jeanu Baptistu Sayu, čigar nauk o treh »produkcijskih fak-torjih« (kapital, delo, zemlja) se je pozneje izkazal za cako neznansko koristnega, da še danes sodi med železni repertoar sleherne ideološke čitanke za otroke. Zgodovina postklasične ekonomije je splošna zgo-dovina naraščajoče totalne ideologizacije ekonomskih pojmovanj: in sicer ne le učndh vsebin, ampak tudd miseinih me-tod — vse do popačene pojmovnosti. Začetek totalne idealogizacije oznaduje izvor ti-&t°~a nauka, ki se je pozneje v nemškem jezikovnem p "oru sam označil za šolo mejne koristnosti. Tre-nncek njenega nastopa (začetek sedemdesetih let 19. stoletja) in svojevrstno sovpadanje njenega razvoja s tremi, med seboj neodvisno delujočimi ekonomistd treh različnih dežel (Karl Menger v Avstriji, Leon Walras v francosko govoreči švici ter William St. Je-vons v Angliji) ne smemo imeti za naključen pojav: nauk, ki je ostri družbeni kritifci 19. stoletja odločno odvzel njen predmet. pmučevanja, je postal nujno otreben. Pomembnost šole mejnih vrednosti lahko vidimo v naslednjem: 1. Vsebinsko je prinesla a) prodor skozi klasično teorijo delovne vrednosti, ki je sprido družbene kri-tike tistega časa re-delievali oh govorienju posameznih študentskih co-vornikov. Tako so med druarim tudi fourno podnrli erovor sovietskes:a predstavnika. pisca članka, ki ie v dvorani Dozdravil orsranizatorska priizadevania iu-gfoslovanskih kolefrov. v svojem prisoevku pa ie ka-sneip vse spodrsliaie orioissl natuični ineoslnvnn«ki g,tn^Qr>toliti^r>' usmentvi v oianku v »Tvrindem komimistu« je mnoso netoč-nasti ki iib ne m^rerno oosebei zavračati. Vse boli r>n no^nia ia«no rtq ie loo-ika mednarodne §t-.nri»nt.- infp^p,^ov Rpmin»^i' nn v-rViodii in serminarii na ^a-hOf^n sp boriio 7« čim vf^ip število SfrvdeluiočiV1 f^e usnp sp^ninar v aknlin knt ie bilo štiident^T™ csr& čanie v Dubrovnikn zdničitt sknrai Irideset štn^^nt sV'Vi oreanizacii i> vses^ s^^pta marsiknmu ni v^pč. Tn vendar: kolecra iz Mrvikve ie naših let srpčali smn se se posrosto nismo striniali. toda razgli smo go TinViP^-niirn. sk^Tni t)Viifl tp1ic:tr> 'Nri^te-ih 1ir?orpoxr V vf>i'^o dr^avnih rnp^seVtoinih 0^^^'h smo nav^^ni, Koripr o-re za mlaHe l-indi, se moramo takim n^«r-cem vedno znova privaditi. P- V, 15 MATJAŽ PUC ČAS PRVIH DLAK Imel sem zaupnega prijatelja. V najhujših vrtin-cih najine prebujene moškosti naju je kruto življenje prikrajšalo za tiste stvari, za katere sva dihala in ži-vela. ženske prsi, stegna, zadnjice in oh! Spolnost na-ma je pomenila vse, vetrič z gora, šum morja, zgodo-vina in zemljepis, alfa in omega- Prebirala sva poučne knjige, si izmenjavala za »čez noč« zaninrive fotogra-fije in do čudovitih nadrobnosti izmenjavala izkuš-nje. ki jih nisva imela. Prijatelj je skrivnostno razlagal, kako se je poleti na morju seznanil z nekimi prostitutkami in kako je eno kar pri belem dnevu in, pomisli, brez prezerva-tiva. Do najmanjše podrobnosti mi je povedal vse gibe in položaje. Da bi bila zadeva bolj verjetna, mi je zaupal, da je bil pijan in da sploh ni užival, toda bilo je prima. Penil sem se od zavisti, toda nisem mu ostal dol-žan. Jaz da sem tudi poleti, toda v hribih. Tam sem dobil veliko starejšo punco in dala mi je kar tako, brez predsodkov. Natančno sem mu opisal ti-sti večer ob šumečem gozdu in kresnice so letale na-okoli- Da bi bila zgodba bolj verjetna, sem mu za-upal, da sem bil takrat popolnoma preplašen in da nisem imel nobenega užitka. Tako sva razprayljala, kadarkoli sva bila skupaj, o ženskah, ženskah in ženskah. Kaj starši, kaj šola, kaj socializem — ženske, ženske! Nekega zaspa- vem, imaš tri potelje, torej ena zame in za mojo, ne?« »_No ja, lahko prideš,« je postal Mičo popustjiv ob viziji, da leži poleg njega žensko bitje »veš, da lahko-« »Pravim vama, da bo perfektno. Mogoče vama bom lahko kakšno punco dobil, če kdo ostane slučajno praznih rok. Hm, pa še eno perfektno stvar imam — prav za take zadeve. Dobil sem od ne-kega zdravnika; da ne bosta kaj okoli pravila. Za take stvari namreč zašijejo. Imam — špansko muho.« »Muho?« Coki naju je zaničljivo pogledal. »To je posebne vrste dražilo; če to poje ali po-pije recimo kakšen bik, ti perfektno posili celo kme-tijsko zadrugo, s kravami, tajnico in direktorjem vred-« Ni mi bilo še čisto jasno: »Hudiča, saj mi tega ne rabimo, saj bi posilili pol Pirana.« »Jasno,« se je krohotal Coki, »samo da bomo mi to zadevo dali babam, če bodo slučajno preveč fri-gidne in še to po malem« Kocka je padla, gremo v Piran. Pri avtostopu sva imela srečo in kmalu sva lah-ko hodila po Piranu ter slačila s pogledi vse ženske, ki sva jih srečala. Od trga do Punte, od Punte do trga, brez prestanka. Seks je buhtel in brenčal za Poslušno sva tapljala za njim po promenadi in lokalih in poslušala njegove pripombe: »Tista je pre-mlada, ne bo nikoli dala. •. Tista ima fanta Tale pa bi že mogoče dala, ampak išče samo težke ka-libre .. Hej, Jasna! 2ivjo, Jasna, kako si?« Coki se je začel na vso moč rokovati z nekim še kar postavnim, sicer nelepim dekletom, toda žive in široko odprte oči so kazale njeno izkušenost Zraven je stala njena prijateljica Vida, s čemernim obrazom in še gršo postavo. Prišle so danes sem in nimajo pre-nočišča. »Ne? Perfektno! Mičo ima prazno bajto, pa ahko prespita pri njemu. Drži? Gremo kar tja« Bili sta zato. Toda midva sva bila v škripcih. Vse sanje o čudovitem seksu so začele plahneti, iz-muzniti se nisva več mogla, Coki nama je med potjo kar naprej mežikal in naju pomenljivo suval ood rebra. Doma smo privlekli steklenico konjaka in med-tem ko sta se dekleti čedili v svoji sobi, ki smo jima jo velikodušno podelili z mislijo, da bo ponoči raz-poreditev malo drugačna, je Coki hehetajoč privlekel od nekod zavitek belega praška, ga stresel v stekle-nico in nama rekel: »Sedajle grem jaz poiskat še zase eno babo, vidva pa tale mušji konjaček lepo nalijta tema dvema babnicama, da se jim bo meglilo od pe-hote. Vso srečo!« In že ga ni bilo več- Mičo in jaz sva pridno natakala konjak in oba-dva osvajala Jasno- Vida je hladna, navajena svoje grdote, stala ob strani, kakor da se je vse to ne tiče. Jasna mi je bila čedalje bolj všeč. Njen nesramni po-gled in zvonki smeh mi je silno približal misli in želje, ki sem jih prenašal že leta. Ker smo mi trije sedeli na postelji, smo se dotikali z nogami, topel pritisk njene noge mi je povzročal prijetno gomazenje. Oh, ženska, ženska, končno te imam! Vida je mrko sedela v gugalniku, se nalivala z »mušjim« konjakom, toda, kakor da nanjo ne vpliva, niti zagugala se ni. Z Mičotom sva šla na stranišče. Trdo me je pri-jel za rame: »Poslušaj, Jasna bq moja, čeprav se postaviš na glavo. če hočeš, daj Vido.« »Vido? Ampak saj vidiš, kakšna je!« »Svinjsko se mi iebe, ti si tukai moj gost, hiša je moja.« Prijatelja sem imel rad in čeprav sem bi) ves iz sebe od užaljenosti, v Jasno nisem več lezel- Mičo nega jutra med odmorom na šoli, tej sodobni mu-čilnici nedolžnih otročičev, me Mičo lopne po rami: »Si lahko misliš to svinjsko srečo? Za prvomaj-ske mi bo stara ostala doma, jaz pa grem sam v Piran, hočem reči, s tabo, če ti je prav. Mama mi je dala ključ od biše samo s tem pogojem, če greva sku-paj. Iz dobre dužine je, je rekla, in tudi neumnosti mu ne rojijo po glavi!« Zarežala sva se. »Pa so kaj v redu babe tam dol?« V glavi so se mi že začele poditi razburljive misli- »Ho, ho, pa kakšne! In rade dajejo!« Zategnil je zadnjo besedo, kot da bi bila njegova že vsaj polo-vica Pirančank. »No ja, to je že v redu.« »Izbiro imaš sploh veliko. čez prvi maj pridejo dol tudi vse Ijubljanske kurbe, mlade in stare, seveda zastonj.« Pred očmi se nama je prikazala jasna slika; ho-diva po Piranu, vsa dekleta gledajo za nama, toda midva sva izbirčna, vzameva samo najboljše, jih pe-ljeva v hišo in tam s svojima strastnima in pohotnima družicama preživiva celo noč in mogoče še dan. Tako se bo zgodilo, saj drugače ne more biti; dva izkušena moška, z lastno hišo, mlada, lepa, iščeta postavni de-kleti pod: brezmejni užitek. »Ja, za prvi maj greva v Piran!« sva hkrati za-klicala, se spogledala in zadovoljno ugotovila: Res, prava moža sva. »A vidva gresta tudi v Piran?«, se je zaslišal pri-liznjen glas. Bil je Coki. Obema je bil zoprn, ker so o njern govorili, da je imel že veliko žiensk pod sabo in tudi sam ni štedil z zgodbicami. Ravno prejšnji dan nama je povedal, kako je poleti spal z dvema Nemkama iikrati, bilo je utrudljivo, toda perfektno. 0 njem je šel tudi glas, da je bil prvič z dekletom, ko je imel šele trinajst let, midva pa si takih raz-glasov nisva mogla privoščiti, saj sva se preveč za-veclala, da sva ga imela takrat samo za lulat. Zato ga nisva marala. »Perfektno, potem pa se bomo pa še videli. Jaz grem avtostop, pa vidva?« »Tudi.« »Saj res, Mičo, ti imaš tam hišo. Perfektno! Lah-ko spim pri vaju? »Ja, ne vem ¦. ¦«, se je izmikal Mičo, »pa če bodo babe. ¦.« »Mha-« »Oh, saj boste dva pa po dva na posteljah, kakor vsakim vogalom, za vsakimi priprtimi polkni, vil se je kot oster vsiljiv dim iz spalnic in kavarn. Vsaka ženska je prenašala in drgnila svoj užitek, vendar skrivnostno in malce zadržano, kakor da ga ne bi imela- Pohotno sopenje, tiho šepetanje in mrmranje, ploskanje prepotenih trebuhov, suho švistanje gole kože in hrastanje vlažnih kpcin, vse to je bila po-šastna in vabeča glasba, ki tira v obsedenost. Hrabrost sva si nabirala z raznimi pivi, konjaki in pelinkovci, toda vseeno si je nisva nabrala toliko, da bi si upala pridružiti kakim dekletbm. S sovra-štvom sva gledala razne tipe, ki so se sprehajali v družbi deklet ali pa celo z eno samo pod roko. »Kak-šen preklet zajebanec!« in »Glej tega kretena.« To so bile najine edine besede, saj je bilo jasno, da sva najlepša, če že ne na svetu, pa vsaj v Piranu. Nestrpno sva pričakovala Cokija, da bi nama »zrihtal« kako meso. Od samih misli in pripovedanja o seksu sva bila že čisto neumna in hlače so nama nabrekle, samo če sva videla kako žensko z zibajo-čimi se boki, izbočeno zadnjico in napetimi prsmi. »Poglej tole, kakšne joške ima.« »Božanske, ta je sploh potrebna strokovnega ana-tomskega pregleda.« Oba sva si, vsak zase predstav-ljala, kako nama drsi roka pod jopico in pod krilo. Dekle naju še pogledalo ni- »Glej, tole rit!« Zibala se je pred nama kot dva bata- Hops, ena ritnica gor, hops, druga dol. Začarana sva strmela vanjo. Hodili smo proti trgu; med nama in zibajočim se magnetom sta bila samo dva metra. »Si jo predstavljaš v postelji?« je zastokal Mičo. »Hops, hops, hops, hops . ¦.« »Hej, živjo!« je udaril zvonki glas. Bil je seveda Coki- Končno! Pokazal sem za zadnjico, ki se je že oddaljevala: »Si jo videl, tole?« »Aha! Bi rada fukala, kaj?« »Jaz bi sedajle cel babji Piran in to vsako po petkrat« »Jaz pa bi imel samo eno, ampak to bi tako pre-gonil, da bi jo odpelali v vozičku!« S tem sva mu dokazala, da bi se nama res kakšna ženska prilegla. »Potem pa je že zadnji čas, drugače se bosta še na moške spravila.« Pritrdilno sva zacvilila. »žensk nimata, kaj? Se mi je kar zdelo. Dve za vaju? V redu, v redu, to sem vama dolžan, saj bom spal pri vaju. Gremo kaj spit?« ji je še naprej pravil bebaste vice in zgodbice, jaz pa sem sedel zraven konjske smrti. in na kozlanje mi je šlo ob predstavi, da bi ležal na njej. Počasi je sr-kala konjak, mi zdolgočaseno odgovarjala na moja še bolj dolgočasna vprašanja, na mojo srečo sem ji bil popolnoma nezanimiv- »Grem spat.« Vstala je, ni rekla niti lahko noč in izginila v zgornjo sobo. Kar gomazelo mi je od besne nevoščljivosti, ko sem gledal parček na postelji, ki se je že šlatal. Konjak je pri Jasni dobro deloval. Sklenil sem, da se grem napit. »Na svidenje!« še slišala me nista, prasca ne-moralna. V deveti gostilni sem srečal Cokija, s kalnimi očmi in abotnim nasmeškom. »Kaj ne fukaš?« »K vragu pa babe, k vragu pa prijatelji, k vragu vse, najbolj pa svinjski fuk s še bolj svinjsko konjsko smrtjo.« »To je beseda- Na moj konjak- Eks! šjor kamerjere, še eno rundo. Dva!« Prijel me je čez ra-me: »Vidiš tisto babo tam? Je v redu? Je? Evo, ta ti da en perfektno usran fuk za deset tisoč lir- In tista druga ima krvavo pinto, tretja je frigidna, četrta se ne umiva, peta da vsakemu, šesta te obere, sedma te brcne v rit...« Opotekala sva se po ozki ulici. Cokiju so curkoma lile solze po licih- »Vse ženske so ene usrane, nore, zmešane kurbe. Same ne vedo zakaj se lažejo in kdaj se lažejo.. • Eva, Eva, rad te imam, Eva, zakaj si me pustila, zakaj, zakaj, zakaj. • ¦« Padel je na kolena, cvilil in butal z glavo ob tla. Začudeno sem gledal in poslušal. Je to Coki, naš do-bri stari hladnokrvni kurbir? Ko se je dodobra nakozlal, je Coki zaspal na tre-tji postelji. Iz zgornje sobe je vela smrtna tišina- Mo-goče uboga konjska smrt sanja, kako jo po livadah preganjajo satiri? V srednji sobi je bila tudi tišina. Mogoče bi, če bi natanko poslušal, slišal pritajeno so-penje? Pogrnil sem si dve preprogi v predsobi- Od slabe pijače mi je šumelo v ušesih in kolobarji so se mi delali pred očmi. Toda misel se je obiikovala v teio, v obraz- To je bil obraz dekleta s trpkim nasmeliom in temnimi očmi. Telo je bilo milo in gladko, poljub je bil nežen in sladek- »Pridi!« je rekla. In tako je ležal v hladni predsobi, pokrit s pre-progo, sam, rahlo preplašen deček, resen alfa in ome-ge in obsedenost ga je zapustila v toplem, ubogem curku skupaj z moškostjo. SEKSIUN«. POSVETOVaLNICa Spoštovana seksualna posvetovalnica! Prav vesela sem bila, ko ste uvedli v Vaš list tudi rubriko, ki se ukvarja s spolnimi problemi študentov. Toda sodeč po dosedanjih nasvetih, ki ste nam jih posredovali, hočete svetovati in pomagati samo mo-šk<*mu delu študentov na ženske pa kar pozabljate aii nas hočete obravnavati celo kot nekakšno divjači no-hrano za spolno lakoto moških! Ker se sama po-čutim emanoipirana, me je to prizadelo in ogorčilo! Imam dobro idejo, ki bi pomagala tudi ženskam: da se bodo ženske hitreje spolno osamosvojile, usta-novimo mesta, kjer se bodo lahko spolno sproščalez različnimi moškimi, ne da bi jih vezala dosedanja tra-pasta navada biti vezan dalj časa samo z enim tno-škim! To naj bo prostor po vzoru javnili hiš- Upam da boste mojo idejo sprejeli in ukrenili kaj za nje-no uresničitev! Vaša hvaležna ŠTUDENTKA UMETNOSTNE ZGODOVINE Draga...! Navdušen sem nad Vami in Vašo idejo. Edina pomanjkljivost je v tem, ker zaradi znanih prepovedi našega zakonika ne moremo stvari urediti, kot po vzoru predlagate. Upam pa, da boste zadovoljni tudi z našim predlogom in upam tudi v izvedbo. Naše urectnaštvo bo posodilo svoje prostore (če jih drugje ne bo mogoče dobiti) za uresničitev te ve-ličastne ideje. Stvar naj bi bila urejena kot družabni klub, kjer bi si zainteresirane lahko najprej ogledale in ocenile svoje bodoče partnerje, da bi bila izbira res najboljša. Za moško osebje bomo poskrbeli, in mi-slim, da ne bo težko najti pravih Ijudi. Ker zaupam v entuziazem moških, sem prepričan, da bodo to na-porno službo opravljali brez zahtev za denarno povra-čilo svojih uslug. Zadostno plačilo jim bo veselje in potešenost obiskovalk. Ker torej za tovrstne usluge ne bo potrebno plačevati, moramo uvesti drugačno se-lekcijo obiskovalk, ker bo drugače prevelik naval. Predlagam, da imajo device absolutno prednost pri obravnavanju. Potem naj imajo prednost marljive in odlične študentke (ker redno študirajo in opravljajo izpite in nimajo časa, da bi poskrbele za svojo seksualno sprostitev). Rahlo prednost naj imajo tudi tiste, ki bodo uspele dokazati, da že več kot eno leto hodijo samo z enim fantom. Vas. draga študentka II. letnika umetnostne zgo-dovine, pa vabim na uredništvo, da bi se pogovorili o mestu strokovne svetovalke pri tej zadevi. Do ta-krat pa vam želim čim več zabave, ki si jo boste mo-rali priskrbeti sami. Vaš SEXY SaNDI ČOLNIK IM° RaZVIT SMISEL Z« ŠTOS Spoštovani urednik TRIBUNE! Z zanimanjem sem v Vašem cenjenem listu pre-brai mformacijo, da namerava gospod Aleksander čolnik izdati »nekakšno antologijo pogovorov s pro-minentnim: slovenskimi znanstveniki in umetniki« V poročilu navajate zanimive podatke.. da »se že govori, da bo založnik te znamenite knjige Slovenska akademija znanosti in umetnosti, denarno podporo pa je obljubil tudi PEN — klub v Ljubljani, s tem, da bo enovečerni zaslužek svojega bifeja odstopil gospodu čolniku.« Z vsem spoštovanjem sem Vam dolžan sporočiti, da se je tukaj v Vaš, sicer vedno dobro informirani list, prikradla netočnost. Vodja bifeja PEN — kluba v Ljubljani je Vašo presenetljivo novico najodločne-je demantiral. Izjavil je, da ne more odgovarjati za tendenciozno iznešen podatek Vašega sodelavca, fci očitno meri na to, da bi bife PEN — kluba v Ljub-ljani pod pritiskom javnosti prisilili k takemu me-censkemu dejanju, pa naj bi to dejanje še tako po-magalo rasti slovenske kulture V interesu objektivnega obveščanja naše javnosti Vas zato prosim, da gornji popravek objavite Vaš S. Colnik V Ljubljani, 28- I. 1970- TRIBUNA vas jezi, drage bralke, dragi bralci, vas razburja, vam rahlia živce. Pričeli smo zbiralno akcijo. V novem šolskem letu želimo štipendirati dva banjaluska študenta. Od vseh honorarjev vam bomo. dragi sodelavci, odtrgali de-set odstotkov Od vseh honorarjev vam bomb. dragi uredniki, odtrgali deset odstotkov. Ampak malo nas je Drage bralke in bralci, pred-lagajte. kako naj obdavčimo tudi vas. Vemo, da iščete poti, kafco bi pomagali Banjalučanom-Vaši prispevki bodo prišli v prave roke. Lako vam bomo povedali imeni Študentov, ki bosta nadaljevala s študijem. Za-radi TRIBUNE BOSTE SPET MIRNO SPALI, POSUNSKO VPRoŠoNJE Volilci s terena so me opozorili na vsebino revije PROBLEMI št. 83—84. Poleg nekaj resnih člankov je v reviji vse polno pamfletov, vulgarnih izrazov in ba-nalnosti v slikah in besedah. Za ta dom bi bilo skraj-no nedostojno, če bi citirali nekaj besed teh piscev, katerim daje prostor in honorarje ta revija »akutal-nosti« ... Rado PUŠENJAK, poslanec republiškega zbora Maribor Maribor, 7. 1. 1970 Predsedniku republiškega zbora skupščine SRS LJUBLJANA POVPRaŠEVaNJE PONUDB Človek je še najbolj poceni. Dobite ga povsod. kjer ga ne bi bilo treba: pri koritu in v tuji riti. EDINSTVENI Nedeljski dnevnik, ki po lanskem pokopu Pasjih bombic očitno nima namena uvesti podobne humo-ristične strani, je ustanovil »Klub šaljivcev«, ki je baje edinstven na svetu. Med drugimi posebnostmi imamo Slovenci tudi edinstven humor slovenskih šaljivčkov, ki ne hodijo iz zapečka na politično cesto, da ne zapravijo svoje neumrljive duše- KAKO JE Malega Antka so vpisali v prvi razred. Prvi dan ga je k pouku peljala mamica, naslednje dni pa se je Antek odpravil sam. Toda iz šole je prihajal vsak dan bolj zbegan in prestrašen Doma je potožil, da pri pouku ničesar ne razume. četrti dan ga je v šolo spet peljala zaskrbljena mamica. In izkazalo se je, da je Antek te tri dni hodil v drugi razred namesto v prvega! SOCIALNO Dragocena pomoč bi bili DNEVNIKI IZDATKOV, ki jih imajo študentje. Kolegica, kolega, če redno pišeš dnevnik izdatkov, ga osebno posreduje predstavnikom socialno-eko-nomske komisije na IO Sš, Trg revolucije 1 Ljub-Ijana. Uporaba podatkov po dogovoru, tajnost zajam-čena. S FAGG, oddelka za arhitekturo, smo obveščeni o izredni ljubezni do študentov. V preteklem seme-stru so jim mamreč profesorji skoraj docela prizana-šali s predavanji. J.M. PALICO, Kl SO JO PUPILČK! POZABIU NA tRIBUNl, p^PJJO-*-V.-KRATKEM NA LASTMO RiT : PRIHODNOST BREZ PRESENEČENJ Krog je zaključen. Bulajič nam nima ničesar več povedati. Verjetno bo še naprej snemal filme. Zgo-dovina je bogata s spektakularnimi dogodki. Toda to dejstvo ne vzbuja nobenega zanimanja: spomin na »Kozafo« bo kvečjemu vzbudil apetit po ponovnem gledanju nekega starega filma, ki se imenuje »živiede ovaj narod«. (Iz knjige živojina Pavlovica Djavolji film — str. 148 Institut za fiilm Beograd 1969) (1962) POZDRoVLJoMO Načrt ljubljanske TV, lzpričam v ponedeljek, 26. januarja v oddaji Clovek s kameno — nedelja. Raz-iskovanje policijskega in drugih msilij po svetu. Da pa ne bi uživali samo ob tujem dreku, predlagamo ljubljanski TV, naj se za naslednjo tovrstno oddajo poveže z Želimirjem Žilnikom zaraidi prikazovanja njegovega filma o beograjskih študemtskih demonstra-cijah 1968. PROIZVODNJA NUŠA & NUŠA IN SREČO & SREČO Proizvaja prograim. FILODENDRON V SOBI NUŠA OD SREČO Nova stvar se je naseliila v sobo. Čudovito, sprejela maju je. Študentski list TRIBUNA urefajo: Milan Uekleva, Stanko Hočevar, Jože Konc, Andrej Me^ ved, Jaro Novak, Srečo Dragan (likovni urednik) Mark