Črniški Dragi Marijini otroci! Gotovo ste kaj slišali ali čitali o zadnjera mednarodnem evharističnem kcnfiresu, ki se je vršil letos v Severni Amcriki v mestu Cikagi. Ameriški otroci so res prav lepo pck:za!i svojo ljubezen do Jezusa v najsvetejšem Zakra-mehtu. V silnih množicah so se udeležili skupnega svetega obhajila. Casniki so z velikim navdušenjem opisovali, kako krasno je bilo petje preko 60.000 šolskih otrok, s katerim so ti poveličevali daritev svete raaše. Pa ne srmo ameriški otroci, marveč tudi drugi otroci, ki se niso mogli osebno udelcžiti tega veličastnega slavja, so hcteli po svoje pripomoči, da se je izvršil ta kongres kolikormoč slovesno in koristno za duše. Pcslušajte, kaj so si iztnisltli nekateri nemški otroci! Rekli so: -Ker že ne moremo sami v Ameriko, bi pa vsaj radi poslali tja nekaj pšenice, da bi tam naredili iz nje moko in iz te moke spekli daritvene hostije za svete maše in sveta obhajila v času evharističnega kongresa.« Ta svcj načrt so še pravočasno zaupali gospodu uredniku »Glasnika presvelega Srca Jezusovega-. Dobri gospod jim je šel na roko, in začeli so z zbiranjem pšenice. Pa stvar ni šla kar tako lahko, kakpr si najbrž vi to predstavljate. Vi si mislite: > Mama je dala, in otroci so znosili skupaj. Pa ni bilo tako! Ta pšenica se je zbirala po zrncih. Vsak je moral najprej storiti kako dobro delo, in to mu je šele dalo pravico, da je smel darovati eno pšenično zmce. Torej: kclikor zrnec, toliko dobrih del. Zbrano zrnje je pa tehtalo 40 kg. Koliko so pa tehtala dobra dela, tega vam ne vem povedati. Ta se tehtajo v nebesib. Pa so tudi vzgojitelji spoznali dobri uspeh te zbirke. Zapazili so bili 60 . ' ¦ ' namreč, da so bili otroci vse bolj pridni, ubogljivi, po-božni itd. Otrckom je bilo to zbiranje močno všeč. Vprašali so gospoda urednika, ali naj bi še po kongresu naprej nabirali. Odgovoril jiin je, naj le nadaljujejo in mu pošljejo na-brano. Njifo miioščina v pšenici ia dobrih deljh bo šla v prid ubogim dijakom, ki se pripravljajo, da postanejo enkrat dobri mašniki. Dragi otroci! Veliko dobrega in lepega se je zgodilo ob priliki zadnjega evharističnega kongresa. Meni je bilo pa med vsem najbolj všeč to tiho in skromno delo nemških otrok. Glejte, kako iznajdljiva je Ijubezen! Kako je pa z vašo ljubeznijo do Boga — kaj? Krščanska ljubezen je čednost vseh čednosti, je krona, kra-ljica in vodnica vseh drugih. Brez nje nunajo vse druge čednosti nobene vrednosti. Brez Ijubezni nismo otroci božji, ne dediči nebes. Kjer nje ni, tara manjka vsega. Zatorej nam je ta čediiost nad vse potrebna. Vsi jo moramo in inoremo gojiti v svojih srcih. še zrnec pšenice za to ne rabimo, tudi ne bogastva, učenosti in drugih stvari. Stare zgodovlnske knjige, ki govore o življenju svetega Frančiška Asiškega in njegovih duhovnih sinov, nam tudi poročajo, da je šel preprosti redovni brat hgidij s temle vprašanjem k učenemu svetemu Bonaventuri: »Vam uče-njakom je dal Bog imenitne darove učenosti, da z njimi slavite božje ime; kaj naj pa mi ubogi preprosti ljudje storimo v njegovo slavo?« Ljubeznivo je odgovoril sveti Bonaventura: »Vi lahko Boga Ijubite iz vsega srca. To je, kar mu resnično nad vse dopade.« Brat Egidij je spet vpra-šal: »Ali kak neveden in preprost človek ravnotako lahko srčno ljubi Jczusa kakor kak učenjak in tnodrijan?" — - Kaj pa še vprašuješ,« mu je odgovoril sveti Bonaventura, preprosti človek lahko š e b o 1 j Ijubi Boga nego največji učenjak.« Ves vesel se je poslovil brat Egidij in klical po vrtu vsem, ki so ga hoteli poslušati: »O vi preprosti ljudje, ljubite Jezusa in boste večji kakor naš brat Bonaventura!« Naš vzomik sveti Alojzij je ves gorel svete ljubezni do Boga. Ta ga je naganjala k vedno večji svetosti in popol-nosti. Očividci nam poročajo, da so mu lica zardela blaže-nosti in Ijubezni, če je le slišal izgovoriti božje ime. Moji dragi mladi prijatelji, posnemajmo ga, da tudi mi pridemo do najvišje stopinje krščanske Ijubezni! 6i Ljubezen do Boga navadno delimo na tri stopinje. Na prvj in najnižji stopinji je tisti, ki je pripravljen rajši vse izgubiti in vse pretrpeti kakor storiti kak smrten greh. Na drugi, višji stopinji je tisti, ki rajši daruje vsako, še tako veliko irtev, samo da Boga ne razžali z maljm prostovolj-nim grehom. Tretjo in najvišjo stopinjo Ijubezni je pa do-segel tisti, ki se ogiblje tudi dovoljenih reči, kadar sodi, da je to Bogu ljubše, in izmed dobrih del izbira tista dela, ki so Bogu bolj všeč. Otroci Marijini! Boga ljubiti je lahka rec. Saj vidimo, kako nas On ljubi in koliko dobrot nam deli. Najlepše bomo o ljubezni do Boga lahko premišljevali o bozičnih prazjii-kih, ko se bomo spominjali, da je sam Bog postal za nas človek, da bi nas odrešil po hudem trpljenju. Nemški otroci so zbirali paenico. Mi hočemo pa zbirali ta adventni čas — slamo. Za vsako dobro delo, ki ga boste ta čas storili, shranite v kako škatljico malo slamico. Ko boste potem delali jaselce, posteljite Jezuščku s temi slami-cami. Otroci, skrbite, da bo imel Jezušček, mehko ležišče! Še prijetneje mu bo pa ta adventni čas v vaših lepo oči-ščenih srčecih, ko ga boste vsak dan — kajneda? — po-božno prejeli v svetem obhajilu. To ne bo težko, ko pojdete že tako vsak dan k zornicam. Praznik Brezmadežne boste pa gotovo tudi prav lepo praznovali? Priporočajmo drug drugega Jezusu in Mariji! Otroci božji! Blagoslovljen božič vam vsem! Srečne praznike! Z ljubim Sinom slednji čas Marija blagoslovi vas!