286
Podučne stvari.
Občina in ženitve.
Med opravila, ktera zdaj prejemajo nova občinska glavarstva, spada tudi spisovanje oglasnic za ženitve. Praša se: kako bo o tem ravnati? je li treba prošnje zaročencev do glavarstva? pisane ali ustrne ne? morata kupiti štempelj? kako naj se spisu-jejo oglasniee? itd.
Odgovarjamo  najprvo,   da je  dobro   treba  ločiti
dovoljenje v ženitev od njenega oglaševanja ali naznanjevanja. D o v o 1 j e n j a političinega v deželah nekdanje ljubljanske gubemije (to je, na Kranjskem in Koroškem) nihče ne potrebuje, da bi se oženil, bodi si kmet ali gospod, bogatin ali siromak. Ukaz imenovane gu-bernije dne 1. marca 1832 pod št. 4264*) zapoveduje kratko tako: „Že po cesarskih patentih leta 1782. za-stran odpravljenja sužnosti se na Kranjskem sme vsak oženiti brez ovire in na Koroškem za to ni druzega treba, kakor samo oglasniee." Postavne zadržke ženitev našteva knjiga občnih državljanskih postav, in kjer tacih zadržkov ni, si gosposka ne sme drzniti, da bi ljudem kratila pravice, ktere so jim dane od najvi-šega vladarja. Tedaj nima gosposka o tem druzega opravila, kakor da brez vsega ustavljanja zaročencem daje oglasniee za zakon, ktere so koristne zgolj zavolj vojaščine, da duhovni zaročence, kteri jim donašajo oglasniee , lahko poročujejo brez skrbi zastran vojaških zadržkov. V oglasnici pa nima biti nikakoršno politično dovoljenje v zakon, in ljudje v naših deželah ne potrebujejo nobenega dovoljenja za ženitev od uradnije (cesarske gosposke). Gole oglasniee se morajo zaročencem vselej radovoljno dajati brez plačila in brez štemplja.
Spisovanje oglasnic je zdaj naloženo občinam ali soseskam (na Kranjskem po §. 28 stavku 8 nove občinske postave), in kakor nekdaj kantonske gosposke (pecirki), tako zdaj občine in njih glavarstva ne morejo nikomur braniti, da bi se ženil, **) da bi zahtevale za ženitve kacih prošinj za dovoljenje, ali štemplja ali celo plačila. Kdor se misli oženiti, ta nima druge dolžnosti proti občini ali soseski, kakor da se oglasi ust-meno pri glavarstvu, to je, pri velicem županu ali nad-županu, ta pa mu mora spisati in izročiti oglasnic o. To je vse. Oglasnico potem zaročenca neseta v farovž gospodu, in — Bog daj srečo! Potrebno pa je, da se v občini ve, komu so bile ženitevske oglasniee dane, napravi naj se tedaj poseben zapisnik, v kterem se bodo zapisovale po vrsti številke, imena, priimki in pridevki, stan in stanovanje zaročencev in dnevi izdajanja oglasnic.
Ni treba ne prošnje, ne štemplja, ne občinskega dovoljenja.
(Za kopito zapisnikovo.) Številka . . .
Ženitevna oglasnica. Glavarstvo občine J. potrjuje,   da sta se mu ženin J. J. in nevesta J. J.  iz J.  oglasila kot zaročenca za ženitev.
Glavarstvo občine J. dne......
J. J. nadzupan.
*) Laib. Prov. Ges. Sammlg. 15. zvez. 24. str.                      Pis.
**) Žaiibog, da manjšini deželnega zbora 1865. ni bilo mogoče podreti te „frajostilS ktera pregloboko sega v žep soseskin — ako se ženijo ljudje le ,,na hlače*' brez premoženja, brez zagotovljenega zaslužka, ženska pa tudi ničesa nima druzega kakor lastnost otr6k poroditi, ki jih s stariši vred naposled^ mora rediti — soseska, ktera včasih sama nič nima! Al zdaj velja še ta „liberalna" postava in županje se je ne morejo odkrižati.
Vred.