Za poduk iu kratek čas. Kaj mi nemščina koristi? Pripoveduje Fr. K—č iz Stavešinc. Moj oče so hodili v šolo od 1824—30. leta in sicer v šolo Kapelsko. Ni jim bilo znano, da bi bila že takrat kaka šoia pri Negovi ali pri Sv. Petru; sedaj pa so pri prvi tri in drugi pet. Takrat še druge knjige ni bilo, kakor nemške, zategadelj ne more nikdo zameriti staremu učitelju Schofu, kateri je mojega očeta edino nemški učil. Zadnji dve leti so šeobiskovali oče meščanske šole v Radgoni. Nemški pisati in čitati so se naučili do dobrega, zategadelj so spravili k hiši vsakovrstne nemške knjige, katere sedaj moji otroci brez vsega strahu trgajo. Ker so oče znali dobro nemški, zatorej so imeli žeJjo, tudi mene poslati v nemško šolo, da ne bi ležale zastonj knjige, katere so iz ljubezni do mene omislili. Takrat še ni bilo Mohorjeve družbe, ne slovenskih časnikov, še menj pa »Slov. Gospodarja« in smo bili, žal. prisiljeni pri nemških knjigah ostati. V Negov&kih in Petrovskih šolah sern se res nemški učil; pa tisli neraški poduk, in ob enem tudi sedanji na teh šolah, ni krajcarja vreden. Res je, da sem znal, da je riba fiš, miza tiš, vino wein, svinja švein ; to tudi naučijo otroke sedanji učitelji; ali to meni ni hasnilo nič. Kaj poraaga, ako bi n. pr. kdo znal najlepSo uro razdreti, vsako kolesce razložiti in posebej imenovati, oe bi je pa ne znal vkup zložiti, da bi spet šla? Bila bi zastonj, če bi tudi bila zlata. Tedaj reči nemški imenovati, sem znal, ali govoriti z nikomur nisera mogel, zato so me oče poslali v mesto v šolo za par let; študirati me ravno niso mislili dati, ker sem bil edini sin in so me že priganjali, da jim pomorem pri vsakdanjein delu. Njih misel je bila, da bi mi bil nemški jezik pripomoček pri prihodnjem gospodarstvu. Ni mi treba posebej omeniti, koliko stane stariše, ako pošljejo otroka v mestno šolo; dosti so morali plačati oče, in edino le zavoljo nemškega jezika. Sedaj pa nastane vprašanje, ali mi je bilo plačilo inojih starišev in moj trud tudi v kako korist? Dragi bralci »Slov. Gospodarja«, hočem Vam dokazati. Skoraj bom mogel reči, da leži gospodarstvo na raeni 10 let. V teh letih sem kupil mnogo vsakovrstnega orodja za domačo potrebo, vedno vse v nemčurskem mestu Radgonsknm; pa nikdar niseni potreboval netnškega jezika. Ko sem dveri v štacuno odprl, že so se mi priklanjali: »0, dobro jutro, kaj želite ?« Nikdo me ni vpraSal, znam-li neinški. V večih letili se raztrga tudi blaga, posebno tam, kje je ve>": otrok, kakor je videti to pri meni. Vse oblačilo, obutev itd. sem do zdaj kupoval v oinenjenein mestu. Sedaj imamo svojega narodnega tergovca, g. Sturma v Ivancih, pri katerem dobinio frišno, pa po ceni blago in ni nam treba hoditi k našim nasprotnikoia po spridene cunje, in ravno za tisti denar. Ko sem se teda.j le malo približal radgonskim trgovcem, žo sem slišal: »No, ofie, kaj bodete kupili, kaj-li potrebujete? Vse imamo, le pojdite noiri.« Ko vstopim notri, vse je govorilo slovenski in nikdo rne ni vprašal, znam-li kaj nemški? Prebivam celo blizu starodavne ptujske ceste. Po njej se je vozil že marsikateri debelotrebušni nemčurček. Ko me je le zagledal, že se je zadrl: »dober dan, kaj imate za odati?« Nikdar me ni jeden vprašal, ee razumem nemški, vselej le, če imam kaj debelega v hlevu. Marsikateri polovnjak vina sem že prodal.v Prišli so knpčevalci iz Marija - Lankovica, z gornjega Štajarskega; pa nobeden še me ni vprašal, znam tudi kaj nemški; imeli so namreč svojega tolinača s seboj; vprašali so le, ako je vino sladko in biez vode. " l,]it'n',^:i^ Pokopal sem že oč(-ta, m.iter in ženo, in sem prej in pozneje imel veliko posla pri gošpodih. Ko sem opolnoči prišel k zdravniku in ga lepo prosil, ni me vprašal naravnost po nemškeni jeziku, le če bi takoj plačal. Obilno plačila sem imol pri sodniji, notarju, v davkariji in na mnogih krajih, in nikjer nisern potreboval nemškega jezika. Hotel sem tudi svoja posestva nekaj povekšati, za to sem kupne pogodbe delal, pri treh notarjih, vsako pri drugem; najbolj dopadlo se mi je pri zadnjem, g. Otonu Ploj, pri katerem sem dobil popolnoma slovensko kupno pogodbo z rubrikami vred: za nemščino pa me ni vprašal nikdo pri nobenem. In sedaj, dragi bralec, sem ti dokazal, je li res treba te »edinozveličavne« nemščine. Meni še ni nikdar bila krajcarja h hasku, pač pa mi je že škodovala. Hodil sem namreč včasih za tohnača. Med tem časom, kar sem tam stal, bi si na svojera posestvu kaj opravil; za to, kar sem pa tam zaslužil, slišati sem moral, da jaz govorim, kar hočem, saj me oni ne razumejo, da sem govorii bolj za se, kakor za nje in da sem z Nemei, ne pa z njimi. iS takimi in enakimi besedami so udrihali po meni, ko sera odšel; to mi je h hasku nemščina. Zategadelj pa me tudi jeza ima, ko vidim, da se bodo morali z nemščino ukvarjati tudi moji otroci, kateri bodo sedaj začeli drug za drugim v šolo hoditi. Kvišku rai vstajajo lasje, ko slišim, koliko se mučijo šolarji, in da se že celo peti nemški učijo. Za lak trud ne bom učiteljem nikdar hvaležen; naravnost pa rečera, da sem pri moji hiši jaz gospodar, pa nikdo drugi; tedaj mi naj noben otrok ne prinese nemške besede domov; naj le slišim katerega nemško pesem kokodakali, to je pri meni ravno toliko, kakor da bi katori preklinjal! ritare nemške knjige dajem nevednim otrokom, da jih brez usmiljenja trgajo zdaj pa bi nii nove k hiši nosili? Ker se sedanji liberalni postavi ne. inoremo zoperstaviti, naj ostane tedaj v šoli vse, kar je nemškega; jaz kot oče mojih otrok nečem nemSkega nič slišati in kot gospodar svoje hiše v njej nič n lrškega videti! Smešnica. Nekdo je hotel pohvaliti red in snago pri neki hiši s temi besedami: »Pri tej hiši vam ,je red in snaga! Ko se v jutru vzbudim, opravim in umijem, iskal sem natanko po vsej sobi glavnik; toda m ga bilo. Ko prinese dekla m\ mizo žgance in zelje, lej ga n<\ bil je glavnik v zelju«.