IVAN SNOJ O TRAGEDIJI NA OGENJCI
To je bilo junaško dejanje
»Tedaj je Mimica z iestve skočila nazaj v jamo. Bila je čisto mirna. S suhim, a odločnim glasom je rekla: — Tovariši. ali drži, kar snto se dogovorili?«
Tako je Aleksander Gala — doktor Peter v knjigi Ogenjca. ki pripoveduje o tragediji partizanskih ranjen-cev, opisal trenutek, ko se je 17 ranjenih partizanov in bolničarka, skriti v kraški jami, odločalo o življenju in smrti. Na Mimičino vprašanje so namreč vsi ranjenci, drug za drugim, glasno odgovorili: »Drži!« Kako so potekali do-godki, kakšen splet okoliščin je privedel do te tragedije, smo iahko zvedeli izže zgoraj omenjene knjige in iz nada-ljevanke Manj strašna noč, ki -jo je Ijubljanska televizija prikazovala konec preteklega leta.
ZAKAJ Nl ŽE PREJ PRIPOVEDOVAL O TEM
Ivan Snoj z Vevč, nosilec Parti-zanske spomemce 1941, je eden izmcd treh ranjcncev, ki so preži-veli te strašne dogodke v jami. Dolga leta nckako ni mogel pri-povedovati o teh doživetjih, ki pa seveda niso šla imo n jega kar brez posledic. Zato ga znanci in prija-telji, pa tudi drugi Ijudje, zdaj sprašujejo: Je bilo to res? Je bila punca res tako korajžna? Zakaj o zadevi nisi pripovedoval že prej?
»Jaz pa nimam navade,« pravi Snoj, »da pripovedujem o svojih junaštvih. Ljudem se seveda zdi čudno, da je zgodba zaživela šele po toliko letih. Vse skupaj je sli-šati precej neverjetno, nekateri celo dvomijo, če se je to res kdaj zgodilo. Danes se tudi sam spra-šujem, kako je mogoče, da me ni zadela nobena od bomb, vrženih v jamo; kako je mogoče, da sem sploh ostal živ.«
POGLJM
IN ODLOČITEV
ZA SMRT
Č"e se človek, še zlasti če mu je le 1K let, kolikor jih je takral imel Ivan Snoj, prostovoljno odloči za smrt, je za to potreben velik p<igum. Kajti smrt je poslednje in edino človekovo dejanje, ki ga ni moč ponoviti. je dokončno slovo od življenjskih načrtov, je popoln konec. Ker pa so bili skorajda vsi ranjenci tudi skojevci. so se raje odločili za smrt, kot da bi prišli živi Italijanom v roke.
Ko je lvan Snoj spoznal. da ga je Mimica oziroma Anica, kot je bilo v  televizijski  nadaljevanki
ime bolničarki, zgreiila, so vsa čustva. ki prej niso smela in se hkrati niso upala priti v zavest. planila na dan. Kot reakcija na vse to jc Snoj dejal: »Obesil se bom.« In iz hlač si je potegnil pas ter ga dvignil nad glavo. »Kam se boš obesil. saj nimaš kam zata-kniti pasu,« mu je na to odgovoril Mulac. Tako so Snojeve, sicer resno mišljene besede. izzvenele hkrati tudi komično. Vendar pa pričajo o tem, tako je tudi zapi-sano v knjigi, kako je vse to, kar so preživljali tisti hip, ranjence •   spravilo na mejo brezumja.
DOŽIVETJA SO NEPOZABNA
Odločitev ranjencev, da raje umrejo, kot da bi jih dobil so-vražnik žive v roke, je bila prav gotovo junaško dejanje. Trije preživeli ranjenci niso za preži-vete grozote v jami nikoli prejeli priznanja. Kot da je vse to samo po sebi umevno, edina možnost, ki se jim je ponujala.
Ta travtnatična doživetja so Ivanu Snoju ^apustila sledove. Pozabiti jih m bilo mogoče, toda z leti so zgubila nckaj ostrine. Ob pripravah na snemanje televizij-ske nadaljcvanke in ob njenem predvajanju pa so pretresljivi do-gixlki znova zaživeh. »Igralci so svojo vlogo odigrali bolj ali manj . prizadeto. midva z Mulacom pa sva vse to podoživljala znova.« pove Snoj. »Trikrat sem giedal nadaljevanko in vsakokrat je bilo hudo. Zgodilo se je, da sem moral ob prizoru v jami zapustiti dvora-no.«
Ko so se na televiziji priprav-Ijali k snemanju nadaljevanke. so povabili k pogovoru tudi Snoja. Mulaca in Smolnikarja. Snoj pa je bil tudi dvakrat v jami in poka-
zal. kje je takrat ležal, obenem pa je obnovil potek dogajanja. Ta-krat so mu rekli, da ga bodo po-vabili tudi fc snetnan)u, poiem pa so na to pozabili.
NETOČNOSTI V NADAUEVANKI
Glede nadaljevanke same pa Snoj meni, da vzdušje v jami ni dovolj dobro prikazano. Ne zdi se mu tudi prav, da je bil v nadalje-vanki videti toliko star kot vsi drugi, kajti tedaj je imel komaj 18 let. To namreč ni nepomemb-no, saj od tod izhajajo tudi ka-snejše Snojeve reakcije. »Rifle pa mi je podoben vsaj v tem, da je tako kot jaz humorist,« reče Snoj z nasmeškom. »Jaz sem bil v vseh stvareh vedno humorist. Tudi v jami setn kakšno rekel. Ko smo prišli vanjo, semdcjal. No, fant-je, zdaj smo pa v hotelu.«
Toda od pripravljenosti in dobre volje, da pomagata televi-zijcem opisati dogodke v jami, nista imela ne Snoj ne Mulac sko-rajda nič. Vse to ju je le duševno vznemirilo in razburilo. Kot pravi na kratko Snoj: »Trpeli so nama živci.« Na televiziji so jima na-mreč pojasnili, da so nadaljc-vanko snemali po knjigi, tako da je bil njegov delež pri tem bolj malo pomemben.
»O TEM NE MOREIVI VEČ PRIPOVEDOVATI«
Zdaj prihajajo k Snoju neka-teri Ijudje in ga sprašujejo, če se spominja tega ali onega zdravni-ka, dogodka, če lahko opiše, kako so kakšne stvari potekaie. Seveda jim s temi podatki ne more po-streči, saj imena takrat sploh niso bila pomembna in je bilo eno po-glavitnih načel partizanskega bo-jevanja stroga konspiracija. »Najbolj točen zapis o tem je pismo. katerega fotografija je ob-javljena na zadnjih straneh knjige Ogenjca,« pojasnjuje Snoj. »Pisal sem ga bratu Edu septembra 1942, takrat ko so me Italijani obsodili na dosmrtno ječo.«
Ivan Snoj se tudi sprašuje, kak-šen smisel imajo vse polemike v dnevnem časopisju glede nada-Ijevanke in dogodkov iz tistih dni. Celo škodljive so, saj lahko zdaj, po tolikih letih, ko se na spomin ni več moč popolnoma zanesti, prikažejo nckatere stvari v na-pačni luči. »Zaprošil bi borce in časnikarje ter tudi druge Ijudi,« je dejal Ivan Snoj, »da me ne bi več spraševali o doživetjih na Ogenjci, ker me to duševno pre-več vznemirja.«
DARJA JUVAN