SVOBODNA SLOVEN DA
LETO (ASSO) XLV (39) Štev. (No.) 47
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 27. novembra 1986
„ Druga zemlja"
Slovenci na televiziji
Hrvatska seljačka stranka
V ZGODOVINI HRVAŠKEGA NARODA
V „Svobodni Sloveniji“ z dne 4. septembra 1986 je dr. Peter Urbanc objavil članek „Realna politika Hrvatskega narodnega vijeća“ (HNV) in je v njem predočil delo in program hr-vakih političnih strank in skupin, ki sestavljajo HNV. Ker pa Hrvatska seljačka stranka (HSS) ni v sklopu HNV, smo že-leli našim bralcem prikazati tudi to veliko in važno hrvaško stranko. Zaprosili smo za podatke o tej stranki predstavnika HSS v Argentini, prof. Zvonka Mustapića, ki je z veseljem ustregel naši prošnji in nam poslal naslednji članek:
Že nekaj časa predvaja največji argentinski državni kanal ATC — Canal 7 — v večernih urah nadaljevanko La otra tierra — Druga zemlja, kjer obravnava razne inmigrant-ske skupnosti v Argentini. Zanima jih predvsem, katere so te skupine, iz katerih se počasi dela Argentina, od kod izvirajo in' kako so prišle sem.
Med drugimi so že pregledali Nemce, Švicarje, Libanonce itd. Končno so pripravili v ponedeljek 17.
t.	m. oddajo posvečeno Jugoslaviji. Saj je v Argentini skoraj 100.000 Slovencev, Hrvatov in drugih članov narodnosti iz Jugoslavije; med njimi je kakih 15% Slovencev.
Voditeljica programa, Marta Pra-da, je med raznimi dokumentarnimi filmi dobro predstavila Jugoslavijo, njeno zgodovino in pisano skupnost narodnosti, ki jo sestavljajo! V vsem je gotovo dobila največji poudarek Hrvaška, saj je večina prvih naseljencev prišla iz Dalmacije. Slovenci smo bili nadpovprečno zastopani
—	in zanimivo je, da je naša politična emigracija dobila dostojno mesto in je verjetno odjeknila najbolje.
Preko privatnih poznanstev so bili povabljeni na sodelovanje Lojze Rezelj in dva gimnazijca Tone Rode in Marko Vombergar. Vsi so zelo dobro in pozitivno odgovorili na stavljene vprašanja, čeprav jim zaradi pomanjkanja časa niso vsega postavili na ekran. Zanimivo je, da je Rezelj poudaril, da smo člani politične emigracije, in povedal, kako smo prišli sem. oba fanta pa sta
—	od vseh vprašnih — jasno vedela o svojih koreninah in tudi izjavila, da se čutita Argentinca in tudi Slovenca, in da med seboj govorita slovensko.
Od Slovencev so tudi bili omenjeni dirigent Mariano Drago - Šijanec, msgr. Hladnik, učenjak Benigar. In-tervjuvana sta bila še od vseljen-cev medvojne imigracije slovenskega izvora pisateljica Devetach in neko dekle z juga države. Zanimivo je bilo, da nista skoraj nič vedeli o svojem izvoru niti o problemu Slovenije ali Jugoslavije. Zato so toliko
Londonski „Times“ v svoji številki za 31. oktober objavlja poročilo svoje beograjske dopisnice Desse Trevisanove, v katerem beremo med drugim tudi to-le:
„Medtem ko je vlada objavila vrsto ukrepov, ki imajo namen obvladati hitro inflacijo, ki bo letos presegla stopnjo 100 odstotkov, je jugoslovansko politično vodstvo okrepilo kampanjo proti kritičnim intelektualcem in drugim nasprotnikom, ki jih obtožuje, da izkoriščajo zamudo v uvajanju refórm za to, da ponujajo buržujski tip demokracije, ki bi naj nadomestil socializem.
Najvišja oblast v državi, to je osemčlanski prezidij, se je skupaj s partijskim prezidijem, vodilnimi o-sebnostmi iz vseh jugoslovanskih republik in delavskih sindikatov sestal z nalogo, da analizira težave Jugoslavije in da se postavi po robu vedno bolj agresivni opoziciji, ki po mnenju jugoslovanskega vodstva že ogroža varnost države.
Izjava, ki so jo objavili po sestanku, poziva k odločnemu nastopu proti ‘antikomunističnim silam in i-deologijam’, ki imajo namen destabilizirati državo, in postavitev jasnih meja med upravičeno kritiko in i-skanjem izhoda iz krize na eni strani ter desničarsko opozicijo na drugi, kar je fraza, ki jo jugoslovansko vodstvo v zadnjem času uporablja, kadar misli na vedno naraščajoči nacionalizem v srbski republiki.
Oblasti obtožujejo opozicijo, da krivdo za težave v državi vali na partijo, pri čemer da po vsej ver-
bolj jasno in prijetno odjeknili od;-govori naših treh predstavnikov, ki so bili na jasnem o vseh teh rečeh in jih tudi jasno izrazili. Na ekranu so prikazali še sliko svetogorske Marije; nastopila je tudi plesna skupina projugoslovanskega društva Triglav, s katero se je enourna oddaja, katero je gledalo nekaj stotisoč gledalcev končala.
Öeprav bi si morda mi želeli kaj več o našem delu in dosežkih, moramo vedeti, da je bil namen prirediteljev oddaje, katere mentor je neka argentinska založba, ki se že dalj časa posveča študiju vseljen-skih skupin, le način in razlog vselitve. Vseeno je bil naš doprinos k temu pregledu precej jasen ter načelen. Upajmo, da bomo lahko še kdaj povedali kaj več, in to tudi o našem delu in razvoju naše emigrantske skupnosti v Argentini.
TDml.
DVAKRAT JE SPODRSNIL
Z zanimanjem smo spremljali potek volitev novega predsednika Zveze pisateljev Jugoslavije. V začetku leta je srbskemu kandidatu Miodra-gu Bulatoviču, velesrbu in protislo-vencu, spodletelo, ko so bili glasovi 4:4. Vendar ga je Srbija trmasto kandidirala še enkrat. To pot se je postavila zadaj srbska partija. Dosegli so, da so Crnogorci spremenili vodstvo svoje organizacije in se nato izrekli za Bulatoviča — pač pritisk . A ni nič pomagalo: na novih volitvah meseca novembra je spet ostalo razmerje 4:4. Proti so bili Slovenci, v Vojvodini, na Hrvaškem in na Kosovu; zanj pa so glasovali v Srbiji, Makedoniji, črni gori in Bosni.
Kot vse kaže, so to bile edine svobodne volitve v Jugoslaviji, ko evidentiranj in postavljeni delegat z vso podporo partije ni bil izvoljen.
Seveda to kaže, kaj bi se dogodilo na državnih volitvah, če bi pritisk popustil in bi bile volitve res svobodne.
jetnosti mislijo tudi na nesposobnost partije, ki zaradi močnega odpora krajevnih in republiških faktorjev ne more izvesti programov, ki so bili sprejeti pred tremi leti.
Sestanek vodilnih osebnosti v jugoslovanskem vodstvu zlasti navaja v dokaz svojih trditev osnutek memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti in peticijo Odbora za obrambo svobode mnenja, da nasprotniki ponujajo buržujski model demokracije in da skušajo doseči svobodne volitve zahodnega tipa in svobodni tisk.
Udeleženci sestanka imajo občutek, da nasprotniki skušajo širiti nezaupanje in mišljenje, da komunistična partija ni sposobna, da obvlada sedanjo krizo.
Zvezno vodstvo se boji, da se takšno mnenje širi tudi znotraj partijskih vrst in da se mnogi partijski člani, ki delujejo v ustanovah javnega obveščanja, strinjajo z mnenjem nasprotnikov.
Srbska akademija trdi, da Srbi niso enakopravni z drugimi narodi v sedanji federativni ureditvi. Celo vodilne osebnosti v srbski partiji e-nako mislijo — zlasti po vstaji v kosovski pokrajini leta 1981, ko je kazalo, da oblasti niso mogle ščititi tamošnjega srbskega prebivalstva.
Pet let po albanskih nemirih na Kosovu se izseljevanje Srbov nadaljuje in po najnovejših podatkih je letos kakšnih 2000 Srbov prodalo svoje imetje na Kosovu in se zateklo v druge dele drževe.“
Zgodovinske osnove hrvaškega prebujenja
Zgodovina "nekega naroda vedno spominja na boje, ki so se vršili v preteklosti z namenom, da bi narod ohranil svojo individualnost (osebnost), svoje tradicije, svoje običaje; prikazuje pa tudi razne manifestacije javnega in družbenega reda, ki temeljijo na glavnih vrednotah skupnosti. Prav o vsem tem želim spregovoriti v zvezi s hrvaškim narodom.
V samem začetku je hrvaški narod kot nacija korakal vzporedno z ostalimi narodi Evrope v sprejemanju novih socialnih in kulturnih i-dej. Vse miselne struje, ne glede na to, iz katerega dela Evrope so prišle, so vedno našle primeren odmev na Hrvaškem. Tako se npr. ob koncu srednjega veka Hrvaška — čeprav v težkem političnem položaju — ni mogla ustavljati vplivu humanistične misli, ki je hotela spremeniti globoke krivične razmere. Te nove ideje in selitev kmečkega prebivalstva v mesta, kar se je dogajalo zaradi revščine na veleposestvih in kar je povzročilo nov in različen pojav meščana, tvorijo temelje za novo ureditev družbenega in zakonodavnega življenja. Začne se širiti nova predstava o narodu, in polagoma se utrjuje ideja, da more edino svoboda dalli narodu boljše življenje in krepiti mir in blaginjo.
Te omenjene spremembe so našle močan odmev v francoski revoluciji, ki je okrepila misel, da je narod temelj nacije (t. j. narodne države) in da je samo on poklican, da od-
PRVA CVETKA. Socialistična učiteljska zveza SLÖ je izključila iz svojih vrst slovenskega ravnatelja Franca' Kukovico; razlog: Strokovno združenje slovenskih učiteljev, katerega član je tudi Fr. Kukoviča, se zavzema za ohranitev dvojezičnega šolstva na Južnem Koroškem, dočim se SLÖ bori, da se dvojezično šolstvo odpravi. Rekli so, da s tem Kukoviča zagovarja politične interese, nasprotne socialistični stranki. Zato ni vreden, da je član socialistične učiteljske zveze.
DRUGA CVETKA. Demokratični Slovenci na Koroškem so se za prihodnje državne volitve 23. novembra povezali z „zelenimi“ in postavili svojega kandidata dr. Karla Smolleta. Sedaj vabijo vse slovenske volilce, naj na volitvah volijo „zelene“, saj je trdno upanje, da bo dr. Smolle izvoljen v dunajski parlament.
Toda slovenski socialisti so ubrali drugačno pot. Predsednik Zveze slovenskih organizacij, ki odgovarja tr-žaško-goriški SKGZ, inž. F. Wieser je v socialističnem glasilu Kärntner Tageszeitung napadel dr. Smolleta in vse, ki delajo propagando za „zelene“, ter se izrekel, naj Slovenci volijo socialiste. Torej prvak slovenskiji socialistov je v socialističnem dnevniku napadel slovenske narodnjake in poziva, naj Slovenci volijo socialiste.
Naj povemo še, da je Wieserjev prednik na predsedniškem mestu ZSO dr. Franci Zwitter leta 1976 izstopil iz socialistične stranke, ker
loČa o svoji usodi. Revolucija, vodena v imenu enakosti, bratstva in svobode, je pretresla ves zahodni svet. Prvič v zgodovini Evrope se udeležujejo političnega boja velike narodne množice preko deklaracije človeških pravic. V teh bojih ne sodeluje samo meščanstvo, ampak tudi delavci in kmetje, dosedaj tisti zapostavljeni deli naroda, ki niso i-meli pri javnem življenju nobene zaščite.
Ta ideal francoske revolucije je prodrl tudi na Hrvaško. Prodrl je v mesta in v vasi, kjer sta bili svoboda in bratstvo sprejeti — posebno pri kmetih — kot boj za lastno svobodo, kot osvoboditev od nečloveškega postopanja njihovih gospodarjev. V hrvaški zgodovini se je že 200 let pred francosko revolucijo začel oborožen upor Matija Gubca zoper veleposestnike, ki so odklanjali kmetom njihove upravičene zahteve.
Končni cilj tega upora je bil napraviti tak družbeni red, v katerem bo kmet upoštevan kot človek. Zamišljene so bile neke nove oblike za ureditev odnosov med plemstvom in kmečkim ljudstvom, čeprav je bil upor krvavo potlačen in njegov vodja sežgan na grmadi, so težnje tega upora ostale žive v dušah potlačenih kmetov. To se je prenašalo iz roda v rod in tako je postal Matija-Ambrož Gubec v očeh večine hrvaškega naroda simbol družbene svobode in narodne neodvisnosti.
Toda hrvaško plemstvo — večinoma madžarskega in avstrijskega rodu — še nadalje ni upoštevalo svojih podanikov. To stališče je vzdra-
je uvidel, kako je ta stranka nasprotna Slovencem na Koroškem.
Kdo naj razume, kakšno politiko vodijo slovenski socialisti na Koroškem? Vprašanje je tudi, ali inž. F. Wieser ravna tako po svoji pameti ali po direktivah iz Ljubljane. Vprašanje je na mestu, ker so iz Ljubljane svoj čas zahtevali, naj slovenski socialisti na Tržaškem razpustijo svojo političnp stranko ter se vključijo v partij o'ali pa pristopijo k italijanskim socialistom.
(Po NT Katoliški glas 11. sept, 86)
Mogoče s»© veste, cist...
—	da zadnje zgodovinsko delo Vladimirja Dedijera, ki dopolnjuje Titovo biografijo, ni moglo iziti v slovenščini, ker vsebuje hude obtožbe na račun Mitje Ribičiča...
—	da v Rimu izhaja glasilo tamkajšnje slovenske skupnosti z naslovom MED NAMI...
MLADIKA, Trst 5/6, 1986
—	da ruska beseda „Černobil“ — pisan z veliko začetnico je to kraj znane atomske katastrofe — pomeni „pelin“ in da v Janezovi Apokalipsi nastopa zvezda „Pe. lin“...
—	da iz arhiva goriške kvesture izhaja, da je 300 Primorcev šlo pro. stovoljno v abesinsko vojno, da jih je 20 tam padlo in da so 3 pridobili srebrne kolajne..
MLADIKA, Trst, št. 8
milo mlado hrvaško generacijo, da je začela javno zahtevati sprememb-bo težkih družbenih razmer. Tako se je rodilo hrvaško nacionalno gibanje, sestavljeno iz ljudi, ki so dvignili glas proti gospodarjenju tujcev in proti političnim strujam, ki niso polagale važnosti socialnim gibanjem. Prav iz te skupine mladih izobražencev, od katerih so mnogi študirali na Dunaju, v Pragi, v Budimpešti ali v Parizu, so nastale bojevite skupine, ki so se postavile proti tujim gospodarjem v imenu svobode vseh Hrvatov,
Brata Stjepan in Anton Radić
Eden izmed teh svobodnih izobražencev — Stjepan Radić -— poln bojnega duha, je bil prepričan, da boja za svobodo in pravico ne sme voditi samo nekaj meščanov, ampak ga mora voditi ves narod. Trdil je, da morajo zlasti kmetje in delavci biti prvi pri naporih za dosego družbenih pravic. Zato se je Stjepan Radić ves posvetil tej težki nalogi, namreč organizirati hrvaško kmečko ljudstvo. Nadaljnji korak je bil vključitev kmetov in delavcev v skupno fronto, ki bi zajela vse Hrvate. Bil je to edini način, da se premaga nasprotnike svobode.
V nasprotju s političnimi delavci, ki so delovali samo v mestih, je smatral Stjepan Radič za svojo nalogo, da združi vse nemeščansko ljudstvo v gibanje s splošnim narodnim značajem. Posvetil se je širjenju politične zavesti pri tej veliki pozabljeni množici v prepričanju, da je to edina pot, da se doseže narodno prebujenje. Bil je prepričan, da bodo — ko se to doseže — zaman vsi poskusi nasprotnikov, da zaustavijo organiziran narod pri naporih za dosego postavljenih ciljev.
Organizacijsko delo, ki sta ga prevzela Stjepan Radić in njegov starejši brat Anton, je zahtevalo več let časa. Stjepan se je posvetil političnim vprašanjem in je prepotoval hrvaške vasi in mesta; Anton pa se je posvetil širjenju ideologije, ki je slonela na geslu „S prosveto k svobodi“. Na ta način sta dosegla narodno edinost.
Ustanovitev
Hrvatske seljačke stranke
Ko so bila končana pripravljalna dela. sta brata Radića leta 1904 ustanovila lastno politično stranko — Hrvatsko seljačko stranko — z naslednjim proglasom: „Ko smo presodili javno življenje hrvaškega nareda skozi stoletja, smo se prepričali, da je hrvaškemu narodu potrebna taka politična stranka, ki ne bo samo hrvaškega naroda zedinila v lastno državo in ji zagotovila kar najvišjo državno samostojnost, ampak. bo vsemu narodu zagotovila e-nake politične pravice, kar največ prosvete in blaginje.“
Stranka.je pri širjenju ljudskih in socialnih pravic nastopala z geslom: pravičnost in socialna organizacija bodoče samostojne države; in postavila zahtevo: svoboda, socialna pravičnost, človečanstvo in hrvaška nacija. S temi 'zahtevami je združila ves hrvaški narod iz' vseh hrvaških pokrajin. Na drugi strani se je nadaljeval boj zoper avstro-ogrsko monarhijo s ciljem narodne neodvisnosti, ki se je vršil kljub pregajanju prvakov stranke. Prve volitve so že dale stranki možnost, da izvoljeni poslanci sporočijo tujemu svetu u-pravičene zahteve hrvaškega naroda.
Ta napredek je bil prekinjen v prvi svetovni vojni, ki je na vsem avstro-ogrskem področju ukinila politično delovanje. Po vojski so z razpadom Avstro-ogrske monarhije nastale nove države in je bila Hrvaška — ne da bi o tem ljudstvo odločilo — vključena v večnarodno državo Srbov, Hrvatov in Slovencev.
(Konec prihodnjič)
Jugoslavija proti opoziciji
Dve ledeni koroški cvetki
Spominjamo si jih
Na rednem sestanku Zveze slovenskih mater in žena v avgustu se je Tilka Kunčičeva v pie'tetnem pogovoru spomnila pokojnih mož, ki so s pismeno besedo kot politični begunci v tujini prisluhnili svojim ustvarjalnim težnjam.
M
Tone Mize rit
IZ ŽIVLJENJA V AREEIMTIM
Bili so pisatelji, pesniki in časnikarji, izmed katerih so kot taki že skoraj pozabljeni. In vendar so dali iz sebe tisto enkratnost, ki z vsakim človekom pride na svet. Odkrivali so svoja najmočnejša čustva, občutka, želje in iskali tisto središče v sebi, ki giblje vsakdanjost.
Tista vsakdanjost ni lahka v zdomstvu: odpovedati se počitku in podaljšati svoj delovni rok v pozne ali zgodnje ure... Naravnost gnali so se, da ne bi prekinili kulturnega delovanja na tujem, še dodajati so hoteli. V knjigi Ustvarjam, torej sem“ pravi prof. Andrej Rot, da ima ustvarjalec v zdomstvu ijnožnost vpeljati v slovensko kulturo povsem nove izkušnje in poglede. Novost more počasi dojemati sam, včasih kar bruha iz njega in tako obarva s svojo svetlobo svet, v katerega sega. A ustvarjalec mora presnavljati, kar dojema, in to mu otežuje de-
lo.	Garali so in prezgodaj omahnili!
Naštejmo le nekaj imen izmed mnogih kulturnih ustvarjalcev:
Letos smo izgubili msgr. Orehar-ja, kar nas je zelo prizadelo, in Še dolgo ga bomo pogrešali. Posvetili smo majski sestanek njegovemu spominu.
Pred 33 leti je veliko vrzel napravila smrt duhovnika dr. Odarja. Prevajalec cerkvenega prava, profesor, družbenoslovec in bogve kaj še vse. Kaj vse je znal povedati ali napisati iz svoje bogate zakladnice modrosti v skrbi za bogaželjne duše!
Klmalu zatem je umrl dr. Ivan Ahčin, doma glavni urednik „Slovenca“, poznan po svojih socialnih u-vodnikih. Tukaj so objavljena njegova dela in članki v Zbornikih in vsaj treh knjigah.
Več let je bil med nami tudi pok. dr. Ignacij Lenček, a je umrl v Nemčiji. Njegovi članki v „Duhovnem življenju“ in drugod so pomagali in duhovno bogatili bogoslovje in ves ostali živelj v Argentini.
Odšel je tudi zaslužni mož, msgr. Hladnik. Kaj vse je naredil za begunce! Sam je urejal dolga leta revijo „Duhovno življenje“ in bodril versko in narodno tukajšnje predvojne izseljence. Napisal je spomine in iskal zgodovinske podatke o naših začetkih v deželi pod Južnim križem.
Eden, ki je vreden spomin?, in hvaležnosti je nepozabni duhovnik Jože Košiček, bivši ravnatelj Jugo-
slovanske tiskarne. Pisal je potem v našo Svobodno Slovenijo uvodne članke, zanimive črtice v Zbornike. Veliko pa je pomagal slovenskim bolnikom, ko je bil hišni kaplan v bolnišnici Fernandez.
Duhovnik, blaga duša, Gregor Mali je tudi odšel med zbore angelov. Koliko pesmi je napisal Bogu in Mariji na čast! In, kdo pozna njegovo trpljenje iz časa revolucije! Ni govoril o sovraštvu, le o ljubezni in razumevanju.
Med poklicnimi časnikarji pa je prvi omagal Ciril Hočevar. Našli so ga mrtvega na smetišču v Tigre. Izredno talentiran poročevalec dnevnih novic v „Slovencu“. Pisal je med revolucijo proti komunizmu in se umaknil z nami v Argentino. Tukaj je nekaj časa delal kot zidarski pomočnik, vendar njegovo slabotno telo ni tega preneslo.
Kmalu za njim je zbolel in umrl France Kremžar. Doma je bil urednik „Slovenca“ za notranje politične zadeve; tukaj se je posvetil prevajanju. „Vir največje sile“ je še danes lepo duhovno branje. Tudi sam je bil mož molitve! čez svojo usodo se ni pritoževal, nam pa je s svojim razumevanjem, plemenitostjo in srčno dobroto lajšal tiste težke dni prvih začetkov.
23. marca 1951. leta se je ustavilo bojevito srce in nadarjeno pero Antonu Novačanu v Posadasu. Pisatelj mogočne in reprezentančne drame „Herman Celjski“ in pesnik trilogije „Peti Evangelij“. Žaro z njegovim pepelom je odnesla njegova vdova v Slovenijo, kjer počiva v Celju. Čutil je domotožje, a je odklonil vabila ljubljanskih komunistov, ko so ga vabili še v Trstu nazaj. Sedaj se o njem in njegovih delih uče po srednjih šolah.
Življenjepis pisatelja in časnikarja Ruda Jurčeca se ne da spraviti v nekaj stavkov kot tudi drugih ne. Literarni zgodovinar ne bo imel lahkega dela! Ruda Jurčec je bil dolgo predsednik Slovenske kulturne akcije, sourednik Svobodne Slovenije, u~ rednik Sija. Napisal je več knjig: Ljubljanski triptih. Skozi luči in sence — 3 knjige. „Glas“ je bil po njegovi zaslugi vedno na višini; in še in še. .. Težko bolnemu in do kraja zagrenjenemu je malo pred smrtjo naredil sramotilno reportažo neki slovenski reporter iz Ljubljane.
Marjan Marolt, pravnik, umetnostni zgodovinar, je ustvarjal, medtem
ko je opravljal težaška dela in končno ostal brez dela. Kjub temu nam. je napisal zabavno čtivo „Zori noč, vesela“, življenjepis slikarja Petkovška in sodeloval pri Svobodni Sloveniji in Slovenski kulturni akciji. Svojo notranjo bol je skrival pod krinko veselega obraza.
Ves predan za našo stvar, pravnik in politik in tudi časnikar je bil pokojni Miloš Stare. Lahko bi rekli, da je življenje posvetil vsem trem stvarem v pravem pomenu besede. Kakšna praznina je nastala, ko smo zvedeli, da ga je Bog poklical. Bil je enkraten!
Skupaj z Ješkom Krošljem, ki že tudi 17 let počiva na moronskem pokopališču sta ustanovila in v glavnem sama nekaj časa vodila „Svobodno Slovenijo“ in „Zbornike“. O pravem času so po njihovih zaslugah zapisana, pričevanja, dokumentirano taboriščno življenje, revolucija v Sloveniji, prihodi beguncev itd. Koliko poročil o naših prireditvah, romanjih je mojstrsko napisal Krošelj — po domače in hodil Še na Martinez s polno aktovko papirjev.
Trojica Slave Batagelj, Pavel, Fajdiga in Pavle Rant so poleg svojega stanovskega dela, ki je veliko zahteval od njih, ogromno delovali na časnikarskem polju. Njih delo poznamo. Umrli so prerano in zapustili v časnikarstvu in seveda tudi v javnosti praznino, predvsem pa v njihovih družinah. Mislim, da ne pretiravam, da so bile njihove zagnanosti do naše stvari glavni vzrok prerane smrti.
Pisatelj Jože Vombergar bi zaslužil tudi spomenik za svojo zvestobo poklicu! Kaj vse je napisal v resnem in šaljivem tonu! Dramatiziral je Martina Krpana, kot do sedaj še nihče. čistil in gladil je naš jezik do profesorske natančnosti.
Ne pozabimo talentiranega pesnika, ki je sodeloval pri vseh tukajšnjih listih, obenem pa opravljal ponižno delo čistilca in oskrbnika Slovenske hiše — Vinka Žitnika.
Kar na hitro in še mladosten je preminul profesor Jože Kesler, urednik „Slovenskega doma“ še doma. Skrbno je učil zemljepis in se trudil izobraževati študente še v taborišču. Tu je dal svoje zmožnosti listu Naša pot.
Pa učitelj Martin Mizerit! Koliko časa je posvetil šolski mladini in ustvarjal zanje! Posebno pisanje je to in nič manj zahtevno. Njegovi prispevki so učili in razvedrili otroke in tudi starejše. Vsi smo radi brali „Otroški kotiček“.
In Janko Hafner, k| nas je „popeljal“ v vsemirje. še preden so šli prvi astronavti na luno! Kdo ni fantaziral z njim v Zbornikih! V Sloveniji pa je bil eden najboljših fotore-portejev za „Slovenca“.
Zanimivo je gledati, kako včasih ljudje vse svoje upe polagajo na en sam, kaj nevažen dogodek. Vse se suče okoli njega, ko pa preide, pa naj bo izid tak ali drugačen, kaj hitro preide v pozabo. Nekaj takega se je dogodilo te dni glede na zasedanje Združenih narodov, kjer naj bi se ponovno debatirala malvinska zadeva. Za resno diplomacijo, kot naj bi bila argentinska, je težko razumeti, da toliko sil napenja za eno glasovanje, ki se potem izkaže za jalovo. Sam zunanji minister Caputo je priznal, da sedaj „vsak glas zahteva velikih žrtev“. In vendar se vprašamo, glas več, glas manj, kaj pomeni?
PRIJATELJ, POMAKNI SE VIŠE
Evangeljski izraz bi morali večkrat premisliti, ko odgovorni rišejo pot zunanje politike. Zadnje dni se mnogo govori, celo v samih krogih radikalne vlade o „realineaciji“, to je, pouvrščenosti. Zasesti mesto, ki nam pripada. Nekajkrat smo že omenili, da tukajšnje vlade, pa naj bodo vojaške ali civilne, nimajo na to jasnega pogleda. Tako Galtieri leta 1982, kot Alfonsin dandanes, niso na jasnem, da Argentina v svetu malo pomeni. V teku zapravljenih desetletij smo postali obrobna država. Ko pa se organizira gostija mednarodnih problemov in trenj, pa pride gospodar — kruta realnost, in nam reče: to mesto je ohranjeno za imenitnejšega. V malvinski zadevi se, razen latinskoameriških držav, nihče resno ne zavzema za argentinsko stališče. Predsednik Alfonsin ni od Reagana mogel doseči niti najmanjše zaslombe. Reagan ima že sam dovolj težav, da bi se niti malo ne vmešal v stvar, ki bi mogla škodovati politiki gospe Thatcher.
Izid glasovanja na zborovanju ZN je sicer iztekel v prid Argentine, kot vedno. 116 glasov za, kakih štiride-
Tako je odšel z grenkobo tujine mladinski pisatelj in pesnik, soprog naše predavateljice Mirko Kunčič. Domotožje, ki ga pozna le tisti, ki ga doživi, se je prikradel vsak trenutek v njegovo delo.
Vsi, prav vsi so sledili tistemu notranjemu klicu dolžnosti in ljubezni, delali so do zadnjega diha za domovino. Naj nam bodo za zgled, vreden posnemanja. Njih spomin pa naj ostane med nami, da bomo enako kakor oni znali dajati svojim so-rojakom.
set se jih je vzdržalo, štirje proti. In sedaj? Glasovanje se ponavlja že leta in leta, pa to stvari nič ne spremeni. Anglija se jim smeje; ne brigajo je pozivi ZN. na katere Argentina toliko da. Prijatelj, umakni se niže. Tisti, ki so bili mnenja, da bo prihod demokracije vse uredil, so bili opeharjeni. Enako kot tisti, ki smo verjeli, da se je gospa Thatcher leta 1982 v južnem Atlantiku borila „za svobodo“ in „proti nacistični diktaturi“. Danes Anglija ni niti pičice spremenila svojega stališča spričo demokratske vlade, po drugi strani pa je njeno razmerje do čilskega vojaškega režima vedno lepše in sodelovanje, tudi na vojaškem področju, vedno bolj tesno.
Geostrateški položaj malvinskega otočja je toliko pomemben, da o kaki poravnavi brez NATO sploh ni misliti. Vedno bolj prodira mnenje, da Washington ne le, da ni vedel za angleški korak povečanja kontrolne cone, marveč, da je celo namignil, naj se to stori. Morda bo ta udarec, in pa vztrajnost resnih krogov v radikalizmu pomagal, da se pride do realineacije. Vsekakor pa, dokler bo država živela na milost in nemilost mednarodnih finančnih centrov, ni govoriti o suverenosti ne nad Mal-vini, niti ne nad Argentino samo. Še dolgo bomo morali čakati, da slišimo glas, ki nam bo, morda, kdaj dejal: prijatelj, pomakni se više.
UDAR NA UDAR,
IN BREZ ODMORA
Notranja vojna v vladni stranki teče neprenehoma naprej. Doslej je izgledalo, da bo krog okoli zunanjega ministra Caputa kmalu izpodrinil ekonomsko ekipo, ki ji načeljuje vedno bolj zaskrbljeni Sourouille. Dovolj pa je bil angleški korak na Malvinih, da se je položaj spremenil, in danes doživljamo pravo o-fenzivo na zunanjega ministra.
Zadnji izraz te notranje vojne je bila študija, ki jo je v popolni tajnosti predstavil predsedniku države vzgojni minister Rajneri. V njej o-stro nasprotuje dosedanjim smernicam na zunanjepolitičnem področju, kritizira pogodbe z Bolgarijo in Sovjetsko zvezo, in zahteva temeljite spremembe.
Rajneri pa je v svoji nepričakovani javni ofenzivi šel še nekoliko dalje. V nekem časnikarskem intervjuju je ostro kritiziral sindikalne voditelje in izjavil, da je inflacija, ki jo trpi Argentina, dejansko krivda teh ljudi, če oni ne bi nenehno
Izza kongresa
V številki 52-53 Nove revije, ki je izšla pred nekaj tedni, je prof. France Bučar objavil članek z zgornjim naslovom, ki je vzbudil veliko zanimanje in seveda tudi dvignil veliko prahu. Ponatiskujemo ga v skrajšani obliki.
Gre seveda za naš kongres, kongres naše Zveze komunistov, ki gotovo nima kakih večjih evropskih razsežnosti in pomena, na kar morda namiguje naslov tega zapisa. A gre vendar za kongres politične stranke, ki je pri nas 'že po ustavi opredeljena kot vodilna, organizirana, ideološka in politična sila delavskega razreda in vseh delovnih ljudi pri ustvarjanju socializma. Torej je zlasti od sklepov in stališč tega kongresa odvisna naša nadaljnja usoda.
Kakšne obete nam prinaša, kakšna upanja utemeljuje?
Zgleda pa, da te. analize niso segle dosti. široko in globoko, kar lahko sklepamo že iz Kritične analize političnega sistema, ki se bistva in pravnih korenin naših problemov sploh ni dotaknila. Vprašanje je tudi, če se jih sploh lahko ob tem, da bi ZK ostala to, kar je": leninistična partija. Tu namreč ne gre samo za sposobnost dojemanja, veliko bolj gre za strah pred izgubo lastne i-dentitete. Nova spoznanja jo lahko uničijo.
Kot ena glavnih nalog je bil izpostavljen boj proti etatizmu. Ta naj bi bil nosilec monopola vseh vrst delavcem odtujene oblasti, če imamo opraviti s centri delavcem odtujene moči, je seveda v skrajni po-
sledici ves humanistični obraz samoupravnega socializma lahko le maska, za katero se skriva spaka; demokracija samo prazna beseda; vsa samoupravna zgradba samo ku-liserija na odru,' kjer so igralci čisto drugi kot pa tisti, ki so napisani na gledališkem listu, čeprav kostumira-ni v delavce —■ neposredne proizvajalce. Zato je ZK, skladno s temi spoznanji, zelo odločno poudarila potrebo po nadaljnjem razvoju socialističnega samoupravljanja, brez katerega ne more biti rešitve iz krize, dokler ne bomo v gospodarskem in političnem sistemu odpravili tistih temeljev, na katerih se v proizvodnji nenehno obnavljajo etatistični odnosi. Etatizem pa je treba presekati pri samem viru Preprečiti je treba zraščanje partije in oblasti. Partija naj bi se hitreje in dosledneje osvobajala svoje zgodovinske povezanosti z aparatom oblasti.
Toda, če še tako nujna in potrebna, zlasti pa tako zaželena, ali je ta naloga kot cilj sploh uresničljiva? Ali ni notranje protislovna? Naša socialistična revolucija je bila izvedena kot boj za oblast. Družbene in gospodarske spremembe je partija uveljavljala s položajev osvojene o-blasti. Brez te oblasti ne bi bilo mogoče niti govoriti o družbenih spremembah, ki jih partija uveljavlja
kot uresničevanje svojih ideoloških vizij prihodnje družbe, pogosto ob zelo ostrem odporu tistih, ki so jih te spremembe prizadevale, ker jih ali niso razumeli ali se z njimi niso strinjali. Že njena funkcija voditelja in usmerjevalca razvoja je izrazito politično oblastvena. Spremembe u-veljavlja s položajev svoje politične moči. Zato se tudi ni naselila na univerzi ali osnovni šoli, ni si privzela vloge profesorja, pač pa politika, in je jurišala najprej na vrhove državne oblasti. Brez tega sploh ne bi bilo nikakršne revolucije. Še posebno pa se ne bi mogla obdržati v sedanjih kriznih razmerah. Tisti trenutek, ko bi se odlepila od državne oblasti, bi izgubila svojo moč in svoj položaj v družbi. Dokler pa je in mora biti zvezana z državno o-blastjo. je povsem logično in samo po sebi razumljivo, da je ona tisti, ki ima v vseh družbenih zadevah zadnjo in odločilno besedo. Kdo tedaj s to družbo upravlja, kdo se samoupravlja, na to je odgovorjeno že s tem samim. Samo taki partiji je potreben slavni 133. čl. KZ, ki pa ga " kljub vsesplošnim zahtevam noče odpraviti. Tudi ne bi mogla ostati gluha za vrsto predlogov za spremembe, ki so prihajali iz analiz našega kriznega položaja in ki so jih predlagali zelo kompetentni in dobronamerni strokovnjaki, če ne bi ostala gluha, seveda ne bi bila več to, kar je. V tem je jedro problema.
Vsa pozornost partije je usmerjena k temeljnemu cilju: za vsako ceno in pod slehernimi pogoji ostati na oblasti. Temu je podrejeno vse drugo, vsi gospodarski, socialni in kulturni cilji. Zato nikoli in pod ni-
kakršnimi pogoji ne more pristati na kakršnokoli preureditev, ki bi ogrozila monopol njene oblasti. Zato v svoji sestavi ne razvija sistema povratnih informacij, ki bi jo opozarjal na reakcije njenega okolja in terjal morebitno spremembo njenega ravnanja, pač pa visoko občutljiv imunološki sistem, ki hitro prepoznava sleherni tujek ideološkega značaja in ga brezobzirno zavrača, tudi če bi v resnici podpiral njene deklarirane cilje. Kriterij je kompatibilnost: ali se ta tujek podreja u-trjevanju njene monopolne oblasti ali ne.
'Predlogi za reševanje in iskanje izhoda jz sedanje gospodarske krize pa na temelju upoštevanja ekonomskih zakonitosti s tem. temeljnim kriterijem niso skladni. Nasprotno, o-grožajo monopol oblasti ZK. V tem je tudi pojasnilo, zakaj s takim odporom odgovarja na sleherni predlog za sanacijo našega gospodarstva, ki temelji na upoštevanju njegovega blagovnega značaja, zlasti pa blagovnega značaja svetovnega gospodarstva, s katerim smo prisiljeni stopati v menjavo. .. .
Če tedaj hočemo deliti ustvarjeni proizvod po socialnih kriterijih, je treba vzpostaviti tak sistem gospodarjenja, ki bo deloval mimo kriterijev, ki jih uveljavlja blagovno gospodarstvo. V tem je končno vsa legitimacija socializma. Torej administrativni sistem. Administrativni sistem pa terja neposredno urejanje vseh odnosov v družbi, terja človeka, ki bo objekt, ne subjekt. Zato tudi ne prenese ne svobode ne demokracije. Bistvo samoupravljanja kot ideje pa je, nasprotno, pravica do
svobodnega in samostojnega sprejemanja odločitev in zato je samoupravljanje po svoji naravi v nasprotju z administrativnim sistemom.
Tako smo se znašli v pravem labirintu protislovij. Administrativni sistem je kvintaesenca socializma, kot ga pojmuje leninizem, socializma, na katerem se legitimira leninistična partija. Samoupravljanje je njegova negacija, če je administrativni sistem skladen edino z leninističnim pojmovanjerh socializma, je samoupravljanje ahtileninistično, torej negira obstoj leninistične partije, za katero je bistvena značilnost zahteva po monopolu oblasti. Propagiranje samoupravljanja je tedaj za leninistično partijo isto kot zahteva po lastni ukinitvi. Oba, samoupravljanje in uveljavljanje ekonomskih zakonitosti v gospodarjenju, zavračata administrativni sistem. Zavračata leninistično partijo, monopol oblasti.
Če torej naša ZK hoče rešiti to temeljno protislovje, ne more ostati to, kar je: nosilec monopolne oblasti. Ne da ne more, pač pa našega gospodarstva ne sme utemeljiti na upoštevanju ekonomskih zakonitosti; ne da ne more, pač pa našega političnega sistema ne sme utemeljiti na pristni demokraciji in samoupravljanju, če to dvoje razumemo kot negacijo monopola drugih nad našim odločanjem, (oziroma kot etatizem, če uporabimo izraz iz kongresnega besednjaka). Alternativa za ZK je samo lastna negacija. Razumljivo, da taka, kot je, na to ne more pristati.
(Konec prihodnjič)
NOVICE IZ SLOVENIJE
29. oktober v Bariločah in Mendozi
LJUBLJANA — Stanarine so se s 1. novembrom povišale za 25%. S tem so jih letos zvišali že tretjič.
RADEČE — Mladi gasilci iz Slovenije in Hrvaške .so se srečali, letos še devetnajsti«. Na programu je bil ogled objektov v laški občini, parada po Radečah in igre brez meja z gasilstvom kot leit motiv. Pravijo, da se jih je zbralo okoli 1500 in so tekmovali v 28. ekipah.
LJUBLJANA — Nov študentovski dom — ŠiD XIII — so odprli in z njim
zahtevali povišic plač, potem bi inflacije v Argentini ne bilo. Ponižno menimo, da je mož šel nekoliko predaleč, ko vse svetovne avtoritete v gospodarskih zadevah soglašajo, da je inflacije kriva porazna državna administracija, nenehno tiskanje praznega denarja in rastoč zunanji dolg. S tem pa sindikati nimajo mnogo opraviti.
Zanimivo je ob tem, da so dolge mesece časnikarji zaman zasledovali Rajnerija, da bi jim vsaj na kratko orisal svoje mnenje glede vzgoje: saj je vzgojni minister. Nikdar tudi ni ničesar izjavil glede težkih problemov na vzgojnem področju. Sedaj pa maha na levo in desno: po gospodarstvu, zunanji politiki in sindikatih. Opazovalci, ki imajo dober nos, menijo, da bo v vladi kmalu prišlo do temeljitih sprememb.
ČIGAVA JE CESTA?
Naša!, so zavpili študentje, in povzročili prve poulične spopade s policijo, kar jih je pomniti od leta 1970 dalje. Dvoje fakultet je tako-rekoč napovedalo borbo, in pod pretvezo večjega proračuna za vzgojne posle, zasedlo ceste. Ko jih je policija hotela prisiliti k umiku, je prišlo do izgredov, ranjencev in aretiranih manifestantov.
Več je razlag, za ta pojav, čeprav diši precej po „oficializmu“ se mi strinjamo s sledečim: levi krogi na univerzi z zaskrbljenostjo gledajo porast sredinskih in desničarskih glasov v študentovskih centrih. Ni to še večinsko gibanje, a smer kaže na to pot. Treba je torej znova osvojiti iniciativo. In ker tega ni mogoče v volilnih skrinjah, so izbrali poulično pot.
Vlada zaskrbljeno gleda na te pojave. Niso v soglasju s tem kar oni smatrajo za demokracijo. Dr. Alfon-sin tudi dobro ve, da ti izgredi še bolj poudarjajo študentovsko tendenco, ki se nagiba na desno. Večina študentov je sita politikantstva, in noče na cesto. Zaveda pa se, da je vzgojni proračun res premajhen, da ga radikali ne bodo povečali, in da levica ne bo rešila tega problema. Zaključek je v takem stanju kaj logičen.
dosegli 5.792 ležišč v Ljubljani. Novi dom ima 192 ležišč in je bil zadnji v gradnji- Zaenkrat ni v načrtih pričakovati gradnje novih ali povečati že obstoječe.
LJUBLJANA — Zadosti elektrike je bilo v mesecu septembru. Za to imajo zasluge vodne elektrarne, saj so jo proizvedle za 30,7 odstotkov več, kot v lanskem septembru. Pod lansko normalo so bile pa termoelektrarne in nuklearka Krško. Poleg polnih jezer sta pripomogla k narastku še novega agregata Solkanu in Mavčičah.
LJUBLJANA — Demitificirati mednacionalne odnose predlaga Jože Smole, predsednik Republiškega komiteja SZ DL. V intervjuju, ki ga je objavila Borba, je, med drugim, dejal: „Večnacionalna narava naše skupnosti je seveda naša prednost, ne pa slabost ali težava, kot nekateri trdijo (...) V narodnoosvobodilnem boju smo se odločili za polno enakopravnost narodov in narodnosti Jugoslavije in moramo ta načela dosledno upoštevati (...) Znebiti se moramo tudi popolnoma nesmiselnega in zelo škodljivega mnenja, da med našimi narodi obstajajo razlike v njihovi privrženosti jugoslovanski skupnosti...“
KRŠKO — Nuklearna elektrarna je
spet bila vključena v električno • omrežje. To je bil do sedaj najobsežnejši in najzahtevnejši remont in kaže, da je uspel.
LJUBLJANA — 100-letnico rojstva
Edvarda Rusjana, prvega letalca in i-zumitelja so praznovali v Ljubljani. 0-če je bil Slovenec, mati pa Furlanka. Rodil se je v Trstu. V prvi dobi je deloval v Gorici, pozneje pa v Zagrebu. Smrtno se je ponesrečil 8. januarja 1911 v Beogradu z lastno izdelanim letalom, ko je komaj imel 25 let.
MARIBOR — Za ohranitev domačije Matija Čopa v Žirovnici se zavzemajo slovenski knjižničarji, ki so zborovali V Mariboru. V njej bi hoteli urediti knjižnico.
UMRLI .SO:
LJUBLJANA: prim. dr. Ivan Pavšič, 79; Minka Mrak roj. Mravlje; Ana Kozinc roj. Bernik, 91; Mila Juvanec; Anton Sodnikar; Ferdinand Škofič st.; Angelca Pavlič roj. Brkovec; Mirko Rojšek, 56; Zinka Uran roj. Mizerit; prof. Ali Dermelj; Anton Marolt; Jože Waschl; Ana Malovrh; Pepca Koroša. 90; Ana Brecelj; Metka Sila; Violeta Starc; Angela Perme roj. Novak, 61; Roza Šešelj roj. Knethl; Angela Grden roj. Krneč, 86; Boris Mišja; Margareta Margon.
RAZNI KRAJI: Peter Šprajc, Celje; Jože Pečjak, Dolno polje; Pavla Rogi, Prebold; Ivan Juha, Škofije; Vili Dre-ven, Koper; Ivanka Turk, črni potok pri Dragi; Radislav Klanjšček, Rezin-ski vrh; Frančiška Bolte, Mengeš; Marjana Vrečar, Celje; Marija Žagar, Prezid; Stanko Sodin, 75, Teharje; Antonija Klofuta,r, Tržič; Ana Leskovšek roj. Smodiš, 90, Mozirje; Ferdo Malin, Velenje; Ivan Marovič, Gornja Radgona.
Pod kordiljerami v HaHločah
Pogled čez jezero. Onkraj rokava se vrtinči sinja voda v srebrno-sivem premikanju pod pišem vetra. Strmina hiti v gričevnato pogorje, pokrito z gostim gozdom. Dan je jasen in prosojen.
Kateri 29. oktober praznujemo znova na jezeru Mascardi, pod špicami Catedrala, v objemu skoraj nedotaknjene patagonske narave?
In ali ni bil piknik lepo organiziran, jedača in pijača obilna, kljub temu, da je prišlo dvajset ljudi več kot pa se jih je občasno prijavilo?
Ne iščem odgovora na to vprašanje. ßez gladino spomladanske vode mi še zmeraj donijo zvoki mladinskih deklamacij in me vodijo v slovensko preteklost. Srednješolci so predvajali v spomin na narodni praznik tri razmeroma težavne in obsežne pesnitve: Župančičevo Našo besedo pa Gregorčičevo Domovino in preroško Sočo, ki se je tragično izpolnila v prvi svetovni vojni. Mladinci so recitirali lepo in razločno, spremljali pa so pesmi vložki prirejeni po učiteljicah Zlatki Arnšek in Marjanki Jerman in posneti po besedilih Jureta Vombergarja, Marka Kremžarja in škofa Alojzija Šuštarja. Občuteno slovesnost je lepo nadaljevala slovenska maša. Opravil jo je slovenski župnik Branko Jan, ki že več mesecev sodeluje z nami.
Ponosna in povsem naravna slovenska beseda v območju patagonskih And!
Skozi redki zastor zasajenih smrek in prvobitnih, domačih cipres se zrcali jasno nebo, prepreženo z rahlimi meglicami. Tam onstran rtiča, ki sili v jezero, slutimo bele kope Tro-nadorja. Vemo zanje, vidimo jih pa ne, ker jih hriboviti svet zakriva. Pač pa se skozi drugo veliko stekleno okno svetijo z novim snegom pokriti vrhovi Katedrale in Veliki stolp bode v nebesno modrino.
Tradicionalni spomladanski izlet, na katerem se vselej spomnimo na naš narodni praznik, je letos izredno lepo uspel. Pomagala nam je sicer jako nepreračunljiva patagonska narava in nam poklonila za nedeljo,
16.	novembra bajen spomladanski dan. Zato se je zbralo rekordno število rojakov in nekateri so prišli celo iz Bolsona. Dosti je sodelovala pri pripravah mladina, ki je pospravila in uredila salon in postregla goste, čeprav je bila njena poglavitna naloga, da učinkovito recitira dolge in težke spominske poezije.
Dasi smo torej z izletom na Mas-cardi močno zadovoljni, smo tokrat doživeli še druge dogodke, vezane na naš narodni praznik, v katerem se spominjamo konca Avstrije in začetka Združene Slovenije, zahtevane vse od leta 1848.
Najprej se nas je spomnila barilo-ška občina, s katero sodelujemo na prazniku snega in nas povabila, da
na sam 29. oktober razvijemo slovensko zastavo na trgu narodnostnih skupin. Slovensko in argentinsko zastavo sta potegnila na zastavni drog predsednik slovenskega društva Dinko Bertoncelj in bariloški župan Edgardo Gagliardi. Ker je občinsko povabilo prispelo precej pozno, nismo mogli zbrati pomembnejšega števila rojakov in so samo člani nekdanje „šume“ zastopali društvo in barilo-ško slovensko skupnost. Upamo pa, da se bo ta skromna ceremonija u-stalila in da bomo prihodnje leto bolj slovesno obhajali naš praznik tudi v okviru bariloškega občestva.
V petek, .31. oktobra, smo prišli na vrsto v bariloški televiziji. Posnetki so bili napravljeni seveda že v prejšnjih tednih in aktivni Tonček Zidar je nabral dovolj materiala, da je sestavil skoraj enourni program, ki ob pogovorih, petju in slikoviti sceneriji lepo prikaže doprinos slovenske skupnosti k rasti in napredku Bariloč. Ta skrbna sestavljena oddaja je zbudila dosti komentarjev, pritegnila dokaj pozornosti in vzbudila dokaj pohval, pa smo jo posneli na video in jo bomo o priliki pokazali rojakom v argentinski prestolnici. Ker razpolagam» že več kot leto dni tudi s slovenskim programom v bariloškem radiu, smo torej v modernih propagandnih občilih kar dobro zastopani. To je zasluga Nejka Razingerja, ki je začel radijski program, Tončka Zidarja, ki stalno bdi nad vsemi oddajami, pa Tončka Pavlovčiča, ki zadnje mesece vneto sodeluje. Žal nam prostor ne dopušča, da bi navedli še druge fante in dekleta, ki so pri teh programih nastopili in pripomogli k izvedbi, na številne rojake, ki stalno prispevajo glasbeni material za slovensko radijsko oddajo.
Vsekakor je torej slovensko življenje v deželi jezer v sedanjih prilikah dovolj razgibano in še nikdar ni bil 29. oktober tako močno proslavljen kot letošnje leto.	VA
Narodni praznik ■v Mendozi
Naš narodni praznik smo letos praznovali v nedeljo, 9. novembra.
Skupno slovensko mašo smo prestavili ob 11 dopoldne. Med sv. opravilom je župnik Jože Horn razvil govor iz mašnega evangelija; v njem je poudaril kot osnovno misel Jezusove besede: „Dajte Bogu, kar je božjega in cesarju, kar je cesarjevega!“ — za naše okoliščine velja: Dajte Bogu, kar je božjega, in narodu, kar je narodovega!
Iz srca nam je vsem privrela prošnja, ki jo je za sklep maše zapel zbor v Premrlovi Marijini: „Dobrotno nam ohrani dom in rod!“
Sledila je proslava. Na odru v sredi na zastorju je visel grb kranjske vojvodine — orel na belem polju z modrim perjem in rdečim kljunom ter kremplju; na levi je stala naša slovenska zastava in na desni
pa je na zavesi visela velika slovenska kokarda. Na skrajni desni ob odru pa je bila argentinska zastava.
Za uvod so ob spremljavi vojaških godb vsi zapeli argentinsko državno in našo narodno himno.
Nato je stopil pred oder Stane Grebenc in v kratkih besedah povzel vsebino in pomen praznika ter ga podrobneje razložil z bogatimi mislimi lanskega priložnostnega govora arh. Jureta Vombergarja. Za njim je inž. agr. Janez Grintal iz „Zbornika Svobodne Slovenije“ prebral članek prof. R. Pavlovčiča o nastanku slovenske zastave. Vsi navzoči so izvajanjem sledili z velikim zanimanjem, ko so imeli pred seboj velik kranjski grb, iz katerega je barve povzel Peter Kozler z Globočnikom za slovensko zastavo, našo belo-mo-dro-rdečo zastavo, in slovensko kokardo z istimi barvami. Miha Bajda je nato recitiral Gregorčičevo pesnitev „Naš narodni dom — Zedinjena Slovenija“.
Sledil je prisrčen in pester nastop naših šolarjev. Nastopili so v dveh vrstah s slovenskimi zastavicami. Deklamirali so nam menjaje vrsto otroških domorodnih pesmic: Kunčičeve Mati, domovina Bog, Slovenska zastava, Mlada Slovenka, Ded se poslavlja in Gradnikovo Molitev naše Danice. Zaključili so svoj nastop ob mahannju z zastavicami in s klicem: „Mavrica na tri pramence — Bog živi vse Slovence!“ Deležni so bili za svoj posrečeni nastop prisrčnega odobravanja vseh navzočih.
Za sklep je še naš zbor pod vodstvom zborovodje lic. M. Bajuka ml. doživeto in nadvise ubrano zapel navdušeno Ipavčevo Slovenec sem in Draga Ložarja Slovenija v svetu, ki nam je s svojo besedo in melodijo globoko napolnila srce z narodno zavednostjo.
Po proslavi so fantje ročno razmestili v dvorani in preddverju mize, ki so jih vse zasedli navzoči za skupen bogat in okusen obed. Pripravile so nam ga spet naše požrtvovalne žene, dekleta pa so nas z njim postregle. Fantje so poskrbeli, da smo se odžejali.
Razvila se je prav prisrčna medsebojna družabnost, pri kateri so nam fantje in dekleta prinesli pred oder oba pokala, ki so ju prislužili in priborili na Mladinskih dneh v
SLOVENCI r ARGENTINI
Osebne novice
Krst: Krščena je bila Marijana Jakos, hči inž. Nika in prof. Mirjam roj. šeme. Botrovala sta dr. Peter Pavel Jakoš in prof. Andreja Šeme por. Mele. Krstil je g. A. Bidovec. Čestitamo.
Poroka: V soboto, 22. novembra, sta se poročila v cerkvi Marije Pomočnice v Ramos Mejiji Ernestina Podboj in Carlos Forlenza. Za priče so bili njuni starši Ernest in Julijana Podboj ter Carlos in Marija Forlenza. Med poročno mašo ju je poročil Jože Škerbec.
Novoporočencema naše čestitke.
Nova diplomantka- Na medicinski fakulteti buenosaireške univerze je končala študije in postala obstétrica gdč. Marta Lukančič. Naše čestitke!
V tretje gre rado...
Iz oglasov so naši bralci že obveščeni o predstavi Geržinčičeve spevoigre v izvedbi pevskega zbora Gallusa v soboto, 6. in v nedeljo, 7. decembra.
Ker smo to znano in priljubljeno delo imeli priliko videti že pred leti v izvedbi istega zbora, nas je zanimalo, kakšna bo letošnja uprizoritev. Zato našim bralcem že pred predstavo lahko postrežemo z nekaterimi zanimivi podatki.
Najprej o delu samem. Nastalo je menda leta 1935 v Ljubljani, kjer je dr. Jerko Geržinčič (1905-1985) kot salezijanski duhovnik-profesor deloval na zavodu na Rakovniku pri Ljubljani. Spevoigro je pripravil za gojence zavoda in jo z njimi tudi prvič izvajal. Glas o njej se je hitro raznesel in v kratkem je obiskala mnogo odrov ne le v Sloveniji, temveč tudi na Hrvaškem in celo v Češkoslovaški so jo uprizorili v prvih dveh letih njenega življennja. Ko so naši dedje, starši in bratje leta 1945 odhajali od doma so z drugim ponesli v svet tudi spomin na to Miklavževo spevoigro in kmalu je bila igrana v koroških taboriščih. „Gallus“ jo je v Buenos Airesu prvič iz-
vajal I. in 2. decembra 1951 v dvorani na ulici Cosquin 65 v Liniersu, nato pa leta 1974 dvakrat v Slovenski hiši. Takratna predstava je mnogim, ki so jo videli, ostala v živem spomiu zaradi odličnih režijskih domislic Staneta Jerebiča in še odličnejše scenske zamisli Toneta Oblaka.
Po 12’ letih bomo to spevoigro spet lahko videli in slišali. Spet v režiji Staneta Jerebiča in spet ob sceni Toneta Oblaka. Že ta dvojica jamči, da obiskovalci ne bodo razočarani. In končno zbor „Gallus“ s skoraj vso zasedbo in še celo procesijo 36 angelčkov in angelov.
Za popolnejšo sliko rajši navedem nekaj podatkov:
Glasbeno vodstvo in spremljava vseh pevskih točk je na skrbi Gallusove dirigentke ge. Anke Gaserjeve.
Režiser — že omenjeni S. Jerebič misli v letošnjo predstavo vnesti kaj sodobnejšega nasproti uprizoritvi 1. 1974. V čem bo to posodobljenje ni hotel povedati, a toliko smo izvedeli, da bo poleg nekaterih tekstov zbora hudičev kot novost posebej postavil v pekel vse.,ki jih bremenijo grehi nečimrnosti, skopuštva, požre-
šnosti, itd. Saj ne moremo zanikati, da so mnogi ideali od takrat, ko je Geržinčič. napisal spevoigro, zelo zbledeli in so jih nadomestili mnogi obsodbe vredni idoli. Sedaj je pač vse treba postaviti na svoje mesto. Več žal nismo mogli zvedeti.
Nastopajoči so predvsem člani zbora „Gallus“. Poleg že omenjene obilice angelov gostujejo še nekatere mlade pevke iz šolskih tečajev Ramos Mejia in Castelar. Zastopstva o-biskovalcev so številna, tako iz nebes kot iz podzemlja: v belem zboru je 34 nastopajočih, v rdeči delegaciji pa 17. Pa še 18 solistov, od katerih jih 8 nastopa pojoč. Primerno porazdeliti ob Miklavževem prihodu 70 ljudi, ni tako zelo enostavno.
Ves ta ansambel je treba tudi primerno obleči. Pri tem in pa pri pripravi vseh mogočih rekvizitov je spet mogoče občudovati dobro voljo in požrtvovalnost številnih sodelavk in pomočnik, ki se trudijo, da bo tudi vizualno prestava na e-stetski višini, v kolikor bodo pač dovolile finance, kajti višina vstopnine pač ne dopušča kakšnih ekstravaganc. Obžalovati moramo, da nimamo med nami skromnega orkestra, ki bi mogel (pri tej in tudi pri drugih operetah, ki bi jih bilo prijetno kdaj dati na oder) nuditi bolj bogato spremljavo.
Scena bo spet na skrbi našega najboljšega in najiznajdljivejšega scenografa Toneta Oblaka. Kakšna je njegova letošnja zamisel nebes, pekla, itd, ni izdal. Ne dvomimo pa, da bo presenečenje.
Gotovo pa se mora prilagoditi dejstvu, da poteka prvo dejanje na rajskih višavah, drugo v peklu in tretje na zemlji, vse pa na istem razpoložljivem prostoru. Vzeti je treba tudi v poštev, da je Geržinčičeva o-pereta bila že nekajkrat igrana in se je treba potruditi, da se nudijo gledalcu izvirni detajli.
Rajalne nastope angelskih skupin je naštudirala ga. Mari čater-Zupa-nova. Nje delo ni lahko, ker mora biti rajanje razgibano tudi kadar se poje, a seveda ne toliko, da bi pohajalo sape za petje.
Pomisliti je treba tudi na to, da sveti Miklavž ne prinaša enakih napotkov otročičem kot odraslim in je treba vsako predstavo prilagoditi občinstvu. V pomiritev staršev bi pripomnil, da se nam je posrečilo podpisati dogovor z Luciferjem in njegovimi, da njihova razposajenost v soboto ne bo nadkrilila za otroke bistvenega dogodka: obdarovanje ljubeznivega Miklavža in sprejem njegovih dobrih naukov.
Kaj več pa. . . pridite in boste videli!	J. S.
/LOVCn/Kfl
PRUTOVA
PRIZADETI IN OKOLJE
Da je dr. Nataša Krečičeva precej angažirana pri delu za prizadete, nam je bilo znano. Vendar nam je šele pri predavnju v nedeljo, 9. novembra, postalo jasno, do kje seže ta angažiranost. Dr. Krečičeva je potovala v brazilski Rio de Janeiro na svetovni kongres za prizadete z argentinsko delegacijo in se na njem aktivno udejstvovala.
Zbranim Pristavčanom je najprej razložila različne načine in stopnje prizadetosti ter načine, kako jih skušati vključiti v vsakdanje okolje in družbo, in popestrila besede z lastnimi bogatimi izkušnjami. Na vrsto so prišli tudi dogodki s kongresa v Braziliji.
Po močnem ploskanju, ki ga je bila deležna za predavanje, še bolj pa v zahvalo za dobro in humano delo, ki ga že toliko časa izvršuje, se je razvil pogovor o predstavljenih misli in o potrebi, da se tudi mlajši seznanijo in soočijo s problemi soljudi, ki nimajo te sreče, da bi bili normalno umsko razviti.	GB
MALI OGLASI
SNEMANJE
Presnemanje kaset vseh vrst. — Mirko Vasle — Novi naslov: Cnel. Allende 386 - Ramos Mejia - T. E. 657-3288.
POČITNICE
V Miramaru oddam za januar in februar opremljeno hišo z vrtom, 7 kvader od morja. Informacije od 18 dalje. T. E. 666-6928
ADVOKATI
dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske in trgovske zadeve v Capitalu in Pcia. Bs. As. — Tucu-män 1455, 9. nadstr. E - Tel. 45-0320 - poned., torek, četrtek od 16 do 20.
ARHITEKTI
arh. Marija Bavec — Belgrano 123 -
17.	nad. “5” - R. Mejia - Tel. 654-2461; poned., sreda, petek od 17 do
19.
OBRTNIKI
Modno krojaštvo — Tone Bidovec - nove obleke in popravila starih - Av. de Mayo 2416 - Ramos Mejia - Tel. 651-1242.
SKLEP PREŠERNOVE ŠQLE
bo v nedeljo, 7. decembra, ob 11. uri po slovenski sv. maši. Sv. Miklavž letos ne bo obiskal Pristave, ker se bo mudil na slov. odru pri prelepi spevoigri Miklavž prihaja.
„Sedaj, glej, prihaja...“
■
SV. MIKLAVŽ
■
■
■
Na povabilo pevskega zbora „GALLUS“
bo v dvorani Slovenske hiše ■ /
! v soboto, 6. decembra, ob 18. uri, ■
ko bo obiskal samo otroke in spremljevalce
a
S	in
■
! v nedeljo, 7. decembra, ob 19.30 ■
samo za mladino in odrasle.
■
■
:	PISARNA MIKLAVŽEVEGA
[	TAJNIKA
■
! (pred dvorano) bo odprta ■
• v petek, 5. decembra, od 15—18
; v soboto, 6. decembra, od 15—17 ■
; Blagajna bo odprta vsakokrat eno 5 uro pred Miklavževim obiskom.
arh. Jure Vombergar — Načrti za gradnje stanovanjskih hiš, industrijskih in trgovskih stavb. — Av. Gaona 2776 - 1706 Haedo T. E. 659-1413.
arh. Andrej J. Horvat — Načrti za gradnje stanovanjskih in trgovskih poslopij, predelave, opreme in dekoracije. Curupayti 1525 - (1708) Moron - Tel. 628-7515.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadro severno od postaje Liniers).
Alpe Hogar — Stane Mehle —■ vse za vaš dom - L. Vemet 4225 - 1826 Rem. de Esealada - T. E. 248-4021.
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sar-
miento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127.
Kreditna zadruga SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure.
m-. * V
Odbor Slovenskega planinskega društva
je določil za prihodnjo sezono sledeče cene za prenočnine v planinskem stanu:
prenočnina v dvorani	za člane ............ A	2-—
nečlane ............. A	2-—
v	sobici člani ............. A	3.—
nečlani ............. A	4-50
Naprošamo vse goste, da prinesejo s seboj spalno vrečo ali odejo.
'j ESL0VENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 6 9 - 9 5 0 3
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
0BVC5TIL0
PETEK, 28. novembra:
Seja Medorganizacijskega sveta ob 20 v prostorih Zedinjene Slovenije.
SOBOTA, 29. novembra:
Srečanje v kuhinji — priprava jedi za božič — pod vodstvom ge. Pepce Pucko Teličeve, prireja odbor Zveze slovenskih mater in žena, v Slovenski hiši ob 14. uri.
Zaključno predavanje dr. Milana Komarja pri Filozofskem tečaju, ob 16 v Slovenski hiši.
Sklepna prireditev Slomškove šole ob
19.30	v Ramos Mejiji.
Občni zbor SDO-SFZ Ramos Mejia ob 19 v Slomškovem domu.
Razstava del akad. kiparja Franceta Ahčina 15. kulturni večer SKA ob 20 v gornji dvorani Slovenske hiše.
NEDELJA, 30. novembra:
Prvo sv. obhajilo slovenskih otrok v cerkvi Marije Pomagaj od 9.30.
SOBOTA, 6. decembra:
Spevoigra Miklavž prihaja v Slovenski hiši.
Sklepna prireditev Jegličeve šole v
Slovenski hiši ob 16.
NEDELJA, 7. decembra,
Spevoigra Miklavž prihaja v Slovenski hiši.
POČITNIŠKI DOM DR. R. HANŽELIČA
sporoča vsem rojakom, ki žele preživeti počitnice v kordobskih planinah, sledeče:
Stroški na osebo, upoštevajoč razlike pri stanovanju, vplačano v SLOGI do 15. decembra 1986. znašajo:
	Odrasli	Dojenčki odV/z-2 let	Otroci od 2-6 let	Otroci od 7-16 let
	A	A	A	A
I. Nova stavba	17,50	4,00	13,00	15,50
II. Chaleti	15,50	3,00	11,50	14,00
III. Stare stavbe	13,50	2,00	9,50	12,00
Popust: Na 3. in 4. otrokd po 1.00 avstral na dan; od petega otroka naprej po 2.00 avstrala na dan.
Pismene prijave poslati na Počitniški dom dr. R. Hanželiča. R. Falcón 4158. Za potrebne informacije vam je na uslugo g. Smersu. T. E. 755-5316.
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propieđad Inteleetual N9 20.446	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1986: za Argentino A 40; pri pošiljanju po pošti A 45; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol. TALLERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNEDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
Prijave za otroško kolonijo v kordobskih hribih sprejema samo pisarna Zedinjene Slovenije od ponedeljka do petka med 16.30 in 20. uro.
V	Rožmanovem domu bo ob 11.30 sv. maša v spomin pokojnega predsednika in odbornikov; nato kosilo.
Mladinska maša in zvezni sestanek, združen s proslavo Brezmadežne v okviru SDO-SFZ ob 9.30 v Slovenski hiši.
NEDELJA, 14. decembra:
V	Slovenskem domu v San Martinu
redni občni zbor po maši.
SOBOTA, 20. decembra:
Zveza slovenskih mater in žena in Vincencijeva konferenca pripravljata koncert božičnih pesmi komornega zbora ge. Anke Savelli Gaserjeve, v Slovenski hiši ob 19.
BOŽIČ, 25. decembra:
V	Slovenskem domu y San Martinu
božičnica in nato zajtrk.
SREDA, 31. decembra:
V	Slovenskem domu v San Martinu
veliko silvestrovanje s Planiko — Zlate zvezde.
Slovenska kulturna akcija
15. KULTURNI VEČER	XXXIII. SEZONA
UMETNIŠKA RAZSTAVA DEL akad. kiparja FRANCETA AHČINA
v mali dvorani Slovenske hiše v soboto, 29. novembra ob 20. uri.
Med razstavo bodo učenci kiparjeve likovne šole portretirali enega izmed udeležencev.
Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do J.9. ure.
Cena največ štirih vrstic A 3 za enkratno objavo, za ves mesec — 4 številke — A 8.
KOPALNA SEZONA NA LETOVIŠČU “SLOGA”
VSTOPNINE IN POPUSTI
Poletna kopalna sezona se bo začela v soboto. 29. novembra 1986. ob 12. uri z blagoslovitvijo vode. Trajala bo do srede marca 1987. Letovišče bo zaprto ob sredah zaradi čiščenja.
VSTOPNINA za člane Zadruge in Mutuala od 12 do 65 let: Nedelje in prazniki: A 10- in delavniki: A 5.-
POPUSTI: a) Imetniki Karte Sloga, ki je članom na razpolago od 20. oktobra 1986 dalje, imajo skozi vse leto BREZPLAČEN VSTOP!
b)	Člani, ki imajo najmanj A 50.- v navadni hranilni vlogi, imajo pri vstopnini 50% popusta.
c)	Brezplačen vstop imajo otroci članov do 12. leta.
člani nad 65 let starosti in upokojeni člani.
IZKAZNICA: kdor nima več lanskoletne, si mora nabaviti novo za A 1.-; otroci do 12. let se vpišejo na izkaznico staršev.
VSEM ČLANOM PRIPOROČAMO NABAVO KARTE SLOGA, KI VAM POLEG PROSTEGA VSTOPA NA LETOVIŠČE NUDI ŠE DRUGE VAŽNE USLUGE!
Z žalostjo v srcu sporočamo, da nas je zapustil 13. novembra 1986 naš ljubljeni mož, oče, brat, tast, stric, zet in svak
Miha Omahna
Iskreno se zahvaljujemo dr. J. Rodetu za obiske v bolnišnici in duhovno tolažbo. Hvaležni smo gg. J. Guštinu, dr. Rodetu in J. Škerbcu za molitve ob krsti, g. Guštinu za pogrebno sv. mašo in F. Vitrihu za poslovilne besede. Bog povrni vsem, ki so* ga obiskovali v bolnišnici, ga kropili, mu poklonili cvetja in ga spremljali na zadnji poti.
Vdani v božjo voljo ga priporočamo v molitev in blag spomin!
V veliki žalosti:
žena Manica roj. Cvetko, sin Miha in hčerka Janika z Gusti jem, brat Jože z ženo Olgo, brat inž. Stane z družino — v domovini, nečaki, nečakinje, tašča, svakinji, svaka in ostalo sorodstvo
Berazategui, Ramos Mejia; Domžale, Blagovica

FRAN MILČINSKI	(38)
Prički brez gnezda
Molčala sta, dokler nista prišla iz vasi. Kmet je postrani pogledoval mladega spremljevalca, ki je bil že pogumen, čim je utekel neposredni nevarnosti, in je z veliko odločnostjo zavračal muhavo dimko na pravo pot.
„Fant,“ je izpregovoril kmet, „ti nimaš dobre vesti! Bal si se žandarja. Mar si od tistih, ki so doma kradli in jo pobrisali proti Trstu?“
Tonček ni dal odgovora, tih je gnal junico.
„Žandar te ni pogledal, to je bila tvoja sreča,“ je nadaljeval kmet, „meni si se pa smilil, da bi te gonili vklenjenega. Nisem mislil, da si tak tič. Kar lepo pojdi domov in prosi za odpuščanje! Pa če bo kaj šiba pela, nič se je ne boj, saj si jo zaslužil!“
Tonček je nem požiral sline, vračal dimko in poslušal nauke, ki mu jih je delil kmet.
Tako sta prignala do Viča pred Ljubljano. Mračno je bilo in kmet je postavil živino v hlev. Fantu je dal tri dvovinarke: „Na, da kdo ne reče, da si mi zastonj gonil. In ubogaj, kar sem ti povedal!“
S povešeno glavo se je poslovil Tonček.
Gorele so že cestne svetilke, ko je prišel Tonček v mesto. Ni se zavedal cilja, trudne noge so ga nesle same
proti domu staršev. Pa ko je prišel do hiše in videl v domačem stanovanju luč, je v mislih videl tudi razjarjenega o-četa, očitajoče poglede žalostne matere in se ni upal noter. Stal je onkraj ceste, v senci drevesa; če so se bližali koraki, se je tiho in nrno umaknil ir skril, potem je prišel spet nazaj. Tako je stal in čakal — čakal na čudež.
Zaprle so se hišne duri in Tonček je zaplakal; ugasnila je luč v domačem stanovanju, ugasnilo mu upanje v srcu. Bolele so ga noge, komaj je premagoval spanec. Spomnil se je steze z Mirja. Šel je naokoli, splezal čez ograjo in prišel skoz vrt na dvorišče. Tu so stale drvarnice, domačo je znal odpreti brez ključa, splazil se je noter, prostora je bilo dovolj, stisnil se je v kot in zaspal.
A ni imel mirnega spanja, preveč je bilo novih vtisov in strahu, plašili so ga v sanjah roparji in orožniki.
Jutranji hlad ga je vzdramil. Počasi se je zavedel, kje je in zakaj prenočuje v drvarnici, na mah mu je morje skrbi spet zagrnilo mlado srce. Zame-žal je — če bi bile le hude sanje in bi odprl oči in bi se znašel v postelji! Vse bi rad potrpel od očeta! — Pa je zopet petelin v soseščini — ne, niso sanje, begun je, tat! Polotila se ga je želja, da bi umrl; manj huda, se mu
je zdela smrt nego stopiti staršem pred oči.
Danilo se je — zdaj mora od tod! iSpomnil se je denarjar Izza srajce je vzel listnico in jo varno vtaknil med drva. Potem je tiho odprl vrta, jih zo-' pet zadelal in Se splazil čez vrt na Mirje. Vzhajalo je sonce. Bleščeči sončni žarki so ga prijazno poljubljali — ptička brez gnezda — in mu vsipali v srce novega poguma. Zbujalo se je življenje v naravi, nič več se ni čutil o-samelega.
Mahnil jo je ven iz mesta naprej po cesti proti ljubljeni dolenjski strani. Zakaj tja in kam? — tega ni preudarjal, vodilo ga je srce. Srečaval je voznike z lesom, branjevke, mlekarice, tovarniške delavce in delavke; otroške oči so mu z zanimanjem gledale pisano cestno življenje. Tako je nadaljeval svojo pot. Kjer jih je kaj bilo, je obiral maline. Lešniki še niso bili zreli, pa so bili zato tem bolj mehki in ker je bil lačen, jih je hrustal z lupinami vred. Pokušal je sadje ob cesti, ali bo skoraj godno, in sladkal se s sladkimi koreninicami, ki so rasle više v bregu. Mlada duša mu je bila spet pozabila vse skrbi, ure so tekle in bilo je že pozno dopoldne, ko se je znašel pred tetino hišo.
Tete ni bilo videti. Pred hišo v senci je ležal Rjavček in zaspano mežikal.
Tonček ga je tiho poklical: Rjavček!“
Rjavček je pomigal z repom, vstal pa je šele na drugi poziv in se počasi približal.
Tonček se je usedel na kamnito klop pred hišo. Rjavček mu je položil glavo na koleno in Tonček ga je božal, se z njim pogovarjal in čakal, kaj bo. Ali bo teta huda? Ali se bo Rjavček zanj potegnil ?
V hiši se ni nič »ganilo. Noter si ni upal, pa se je pričel glasneje in glasneje pogovarjati s kužkom in to je pomagalo. Teta je pogledala pri durih, kdo je zunaj, in je zagledala Tončka in ni vedela, ali naj se ga razveseli ali ustraši. „Za sedem ran božjih, kako pa da si ti prišel?“
Tonček je molčal.
„Pa ne, da si ušel?“
Tonček je molčal.
„Ali si dobil slabo naznanilo?“
Tonček je prikimal.
Več ni spravila iz dečka kakor to in da ne gre nazaj, rajši karkoli!
Kako je bil shujšan in bled ta revček! Toda kaj naj s fantom? — Ni še pozabila surovih besed, ki jih je morala zadnjič preslišati od njegovega očeta. Takšen divjak! Ali naj res vzame palico in napodi fanta, živalco zbegano? — Kos kruha mu bom menda vendar, smela dati... Če bi si kaj storil! — Bog ve, ali sta kaj v strahu zanj onadva v Ljubljani ali nič ?...
* * *
'čevljar Pirc je bil že dopoldne nasekan; jeza in žalost sta ga bili spravili čisto iz tira. Hodil je po sobi, pa vsak trenutek postajal, stiskal pesti,
pogledoval kvišku in škripal: „Moj denar, moj denar!“
'„Če bi le vedela, kaj je s fantom,“ je vzdihovala čevljarka. „Zaradi tega grdega denarja sva ga imela pri tujih ljudeh, na: zdaj nimava ne denarja ne fanta!“
„Tiho bodi o fantu!“ je zarenčal čevljar. „Nikdar več mi ne sme pred oči, tat je in ropar, ne pripoznam ga za sina! — O moj denar, moj denar!“
„Ne bodi tako neusmiljen!“ je prosila žena. „Saj je še otrok, neumen, zapeljan. ..“
„Nič!“ jo je ustavil oče Pirc. „Pri Bogu je milost, pri meni je ni! Jaz nimam sina!“
škripal je z zobmi, se prijemal za glavo in rohnel, potem je izjavil, da že ve, kaj bo storil, vzel je kljobuk in šel.
Ni ga bilo doma, ko je potrkal pismonoša in prinesel pismo za Pirčevo. Bilo je od sestre na Dolenjskem. Pisala je:
„Ljuba moja sestra! Saj se mi je smilil Tonček, strgan je bil kakor kuhar svetega Vida in lačen kakor volk. Rekel je, da gre rajši v vodo kakor domov, ker ga oče ne mara. Tako se je jokal, da mi je trgalo srce. Prosil me je: Teta, pri vas ostanem! Rada bi ga obdržala, pa ne maram, da bi spet tvoj mož prihrul nadme, ta divjak, da fantu dajem potuho. Kaj pa počneta s fantom, skoraj ga. nisem spoznala, tako je reven.