Glasilo Zveze sindikatov Slovenije V. d. glavnega urednika Franček Kavčič V. d. odgovornega urednika Marjan Horvat Ljubljana, 27. oktobra 1989 številka 42, letnik 48, cena 14.000 dinarjev SINDIKAT IN NJEGOVA PRIHODNOST. J DELAVCI - ČLANI SINDIKATA! Številni primeri usklajevanja statutov organizacij združenega dela z Zakonom o podjetjih kažejo, da v njih vloga sindikata ni ustrezno ali pa sploh ni opredeljena, čeprav jo jasno določa MEDNARODNI SPORAZUM O EKONOMSKIH, SOCIALNIH IN KULTURNIH PRAVICAH, USTAVA SFRJ - ustavni amandma XXVIII, USTAVA SRS - ustavni amandma IX, točka 27 IN ZAKON O PODJETJIH. Zato Občinski svet ZSS poziva delavce - člane sindikata, da glasujejo samo za takšen statut podjetja, ki bo sindikatu zagotavljal svobodno, samostojno in neodvisno delovanje. Zato ne glasujte za statut, v katerem ne bo vsebine spodaj " navedenih členov: ' 1. Delavci se svobodno združujejo v sindikat, ki deluje samostojno po svojih pravilih. Njegovega delovanja v podjetju ne more omejevati nihče. 2. Delavski svet podjetja, direktor ter delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi so dolžni sindikatu zagotoviti*: -vse podatke, pomembne za uresničevanje njegovih nalog na področju zaščite družbenoekonomskega in socialnega položaja delavcev, ki izvirajo iz dela in delovnega razmerja; -vse podatke, informacije in dejstva v zvezi z delom, poslovanjem in razvojem podjetja, ki vplivajo na materialni in socialni položaj delavcev; -da pred sprejemom odločitev, ki bistveno vplivajo na ekonomski in socialni položaj delavcev, obravnavajo mnenja in predloge sindikata in se do njih opredelijo; -da delavski svet oz. drug pristojen organ obravnava mnenja, pobude, predloge in zahteve sindikata v zvezi z odločanjem o posameznih pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev in še posebej v postopkih za varstvo pravic; -predstavnikom sindikata udeležbo na sejah organov podjetja in drugih razpravah, kjer se obravnavajo njegova mnenja, predlogi in zahteve; -sredstva za njegovo delovanje in aktivnosti na področju zagotavljanja socialne in ekonomske varnosti članov, njihovega kulturnega, športnega in drugega aktivnega udejstvovanja, ki pripomore k boljšim delovnim rezultatom in humanejšim delovnim razmeram; -pogoje za opravljanje sindikalnega delovanja, funkcioniranjem sindikata pa nadomestilo OD v skladu s sindikalno listo za čas odsotnosti iz dela, ki je vezano na opravljanje dela sindikata. 3. Sindikat lahko v primeru, da se ne uresničujejo pravice delavcev, organizira in vodi stavko po sindikalnih stavkovnih pravilih. 4. Članov sindikata ni mogoče klicati na odgovornost in tudi ne postavljati pri delu v manj ugoden položaj,-zaradi izraženih mnenj, pobud ali predlogov in zaradi udeležbe v stavki, ki je bila organizirana in vodena v skladu s stavkovnimi pravili. Na poti prenove (IT. j Vsaka politika, ki ne upošteva nekaterih dejstev v svoji organizaciji, ki poskuša na vrat na nos spremeniti razmerja moči, morda celo dobronamerno, trči najprej in predvsem na (ne)razumevanje svojih profesionalnih kadrov. Nekaj podobnega bi lahko rekli za sindikat. Najvišji organ med kongresoma - Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije - je sprejel osnutek programa neodvisnih sindikatov in dejal, da je program odprta knjiga in se ga da dopolnjevati v javni razpravi ter tako ali drugače preoblikovati. Zato pa so potrebne spremembe statuta, kajti spremenjene družbene razmere sindikatu naravnost vsiljujejo, naj okrepi svoje pozicije delovanja, predvsem na ravni podjetja in panoge, ker se bodo v prihodnje lomila in soočala prizadevanja za zaščitno vlogo sindikata in podjetniški način gospodarjenja in to ne glede na lastnino proizvajalnih sredstev. Med stvarmi - tako je bilo pričakovati - ki so bile v središču »spora« med republiškim svetom Zveze sindikatov Slovenije in profesionalnim političnim aktivom sindikatov (mislimo na predsednike in sekretarje občinskih, mestnih in medobčinskih svetov ZSS) je bila na videz nepomembna predlagana statutarna določba, naj sindikati dejavnosti dobijo večjo težo pri oblikovanju sindikalne politike. Po dveh desetletjih težiščne vloge občinskih svetov ZSS, ki so bolj ali manj uspešno uveljavljali sindikalno politiko na makro in mikro ravni političnega odločanja, se težišče zaradi spremenjenih ustavno-pravnih razmerij prenaša predvsem na sindikat podjetja in sindikat dejavnosti, kar mora biti kajpak natančneje opredeljeno tudi v statutu. Logika političnega dela na ta način sili, zlasti občinske svete zveze sindikatov, v temeljit Občinski svet ZSS Domžale Pred zaključkom redakcije Iskre se je lotil sindikat <*°Poldn’ °dt)or ROS kovinarjev je imel na dnevnem redu sicer dogodke v Iskri Avtomatiki. Točka pa je trajala ves Pa ter ,ai)in se razširila najmanj na odnose v sozdu Iskra. Če bodo udeleženci izpolnili vsaj pol nalog, ki so si jih P'ora|jSie|i. ?aPrtili, bodo Iskro obrnili kot rokavico. Velikan je namreč očitno na tako gnilih nogah, da se ga bodo ^Var h ll prav slikati. Če zaradi drugega ne že zaradi usode toliko tisoč delavcev. sPreme b°mo v vsej širini in globini predstavili v naslednji številki. Tokrat naj zabeležimo le še dobrodošlo ck>bes6ri °’ ob^utno novo sapo v prenovi sindikatov — republiški in občinski sindikalni funkcionarji so se *ihdii°n° dajali, kdo bo butal z glavo v zid sozdovskih in republiških mogočnikov, da bi tako zavaroval kalne aktiviste v Iskri. Nova linija v valjarni valjarsko linijo za valjanje okroglih in kvadratnih Nfilov y ^.®° danes spustili v poskusno obratovanje novo valjars Luie. Vred *ifl dimenzij. Gre za izdelovanje sto tisoč ton tovrstnih profilov, polovico proizvodnje naj bi prodali na l'°hčar, ivf°St na!°žbe je manjša od predvidene in znaša 26,7 milijona dolarjev, izvajalci pa so bili Gradis, Rade V občinskem svetu ZSS Domžale imajo dober posluh za sodobno komuniciranje s članstvom: spomladi so »uredili« odmeven ustni časopis o prenovi sindikata, zdaj pa so izdali plakat, s katerim opozarjajo delavce, naj nikar ne glasujejo za takšen statut podjetja, ki sindikatu ne bo zagotavljal svobodnega, samostojnega in neodvisnega delovanja. premislek, nekakšno bilanco ovrednotenja svojih prizadevanj, slabih in dobrih učinkov svojega angažiranja, kako v prihodnje parirati vse bolj izraženim hotenjem po odpravljanju tudi nekaterih civilizacijskih dosežkov sindikalnega boja. Mislimo na omejene možnosti samoupravnega odločanja delavcev na vseh toriščih gospodarskega in političnega dela. Da je potrebno spremeniti nekatere statutarne norme, ki zdaj onemogočajo primerno akcijo sindikata glede na spremenjene razmere, danes ni več vprašanje. Kajpak bi bilo najmanj hvaležno tehtanje, kdo po novem pridobiva moč v sindikalni organiziranosti! So to občinski sveti ali sindikati dejavnosti oziroma njihovi organi ? Denimo, da je to bolj ali manj stvar prestiža sedanjih kadrov v zvezi sindikatov, ne pa spoznanja, da morajo vsi, ne glede na raven organiziranosti in (ne)moč biti servis organizacije, članstva in zategadelj se marsikomu zdi, da so nekatera statutarna vprašanja preveč spolitizirana. Čas zahteva močan sindikat podjetja, v katerem je potrebno uveljaviti tudi vse doslej znane oblike izražanja interesov članstva in vplivanja na sindikalne odločitve, močan sindikat dejavnosti in tudi ustrezno vlogi občinske ravni organiziranosti. Te spremembe v statutu, ki jih narekuje čas, so nujne, vprašanje pa je, ali je skupina, kije pripravljala strokovno nove statutarne rešitve, prav odmerila ta obseg. Po razpravi sindikalnega političnega aktiva Slovenije lahko sklepamo, da ni bila dorasla zahtevi časa in razmeram v organizaciji ter se spustila v oblikovanje predloga tudi tistih statutarnih sprememb, ki bi jih mirne duše lahko prepustili kongresu. Če pa je že šla v spremembe skoraj tretjine statuta ZSS, bi lahko naredila korak naprej in predlagala spremembo tudi tistega, kar je zob časa že zdavnaj načet. Gre za opredelitev vloge zveze komunistov v sindikalnem statutu kot avantgarde delavskega razreda, kar je dediščina nekih starih časov in vloge sindikata kot podaljšane roke, zlasti partije. Ta čas seveda nima smisla dajati na rešeto vseh sedanjih statutarnih določil, velja pa se zamisliti nad sposobnostjo tistih kadrov v Zvezi sindikatov Slovenije, ki so po nepotrebnem zakuhali godljo, ki se ji pravi sklic takšne konference in takšne spremembe statuta ZSS, kot jih je sprejel RS ZSS. Navsezadnje je tudi posvet aktiva poklicnih sindikalnih aktivistov Slovenije potrdil nujne spremembe statuta in dal zeleno luč za javno obravnavo programa neodvisnih sindikatov Slovenije. Med poglavitnimi sklepi posveta velja omeniti še posebej zahtevo, da delne konference delegirajo za sejo republiškega sveta ZSS še po enega delegata, da bi tako lahko tudi uskladili različne poglede, ki bodo prišli do veljave v občinah in sindikatih dejavnosti. Na koncu je zmagala treznost in lahko rečemo, da so tudi poklicni sindikalni politični delavci vzeli pamet v roke in ohladili nekatere vroče glave, ki se ubadajo predvsem s prestižnimi vprašanji, ne pa z uveljavljanjem svoje vloge - biti servis članstva. Marjan Horvat DRUGA STRAN Delavska enotnost 2 Slovenija ni vrečo brez dna V trenutku, ko (izvozni) del slovenskega gospodarstva vsak dan bolj zaskrbljeno zre v nerealni devizni tečaj, je iz Beograda priletela nova bomba: slovenska kotizacija k rebalansirane-mu zveznemu proračunu bi znašala 1900 milijard dinarjev. Dušanu Šinigoju, ki spričo gore težav, s katerim se oteplje gospodarstvo v deželi na sončni strani Alp, ne ve več, kje ima glavo, je očitno prekipelo. Markoviču je napisal pismo, v katerem mu sicer še vedno zagotavlja podporo pri snovanju in izvajanju reformskega gospodarskega programa, a ga hkrati tudi preteče opozarja na reformske odmike, ki utegnejo imeti že v kratkem usodne posledice. Po vsem tem nam ne preostane drugega, kot da se vprašamo: seje tudi Markovič - vsej njegovi tržnore-formski retoriki navkljub - ujel v past realsocialistične različice socializacije velikih slabosti precejšnjega dela jugoekonomi-je? Na odgovor očitno ne bo treba čakati dolgo časa, pri čemer je že zdaj očitno, da močna in poenotena Srbija uspešno razkazuje svoje mišice tudi v zvezni gospodarski politiki. Posamezne prvine v Šinigoje-vem pisma so namreč zelo zgovorne. Seveda ni treba biti v ekonomiji posebej podkovan, da bi človek zlahka lahko ugotovil, kje prihaja do »grobih odmikov pri posojilni in denarni politiki,« zakaj ni spoštovana realna cena denarja in ne zagotovljene realne pozitivne obrestne mere. Podobno velja za tečajno politiko, katere posledica je velik izpad dohodka pri konvertibilnih izvoznikih. Bojazen slovenske vlade, da bi letošnji povečan izvoz na konvertibilni trg lahko stagniral, je vsekakor povsem utemeljena in jo Markovič mora jemati kot hudo resno opozorilo. In še: je tudi v nastopaštvu kontrabirokratske politike (Stanko Radmilovič) na nedavni seji zveznega cekaja) iskati razlog za nesporno ugotovitev, daje predsednik zvezne vlade ostal na pol poti pri nujni preobrazbi družbene (ne)lastni-ne, ki očitno postaja največji kamen spotike pri uvajanju tržnega načina gospodarjenja, na katerega tudi v slovenskem izvršnem svetu »trčijo na vsakem koraku«. V vsej tej godlji Slovencem budi rahlo upanje ugotovitev slovenske skupščine, po kateri »Slovenija brez uvedbe novih davščin lahko prispeva v reba-lansiran zvezni proračun ne 1900 milijard, temveč kvečjemu le 300 milijard dinarjev«. Seveda se tudi glede tega ne gre slepiti, saj smo doslej pri proračunu federacije še vedno popustili, vendarle pa upanje temelji na nedavnih razvpitih amandmajih k slovenski ustavi, ki jih tako zelo hitro na gospodarskem področju čaka prva resna preizkušnja. Slovenska politika mora v tej igri seveda računati na spomladanske volitve in na alternativno konkurenco, ki jo bo tam pričakala. Torej mora hočeš nočeš vgrizniti v to kislo jabolko ter Markoviču, še zlasti pa vsem kontrabirokratom na jugu dati jasno vedeti, da Slovenija ni vreča brez dna ter da bi bil že čas, da tisti, ki tako zlahka nabirajo politične točke v svojih okoljih s pozivanjem k orožju, začnejo graditi svoj politični image z gospodarskimi uspehi. Ivo Kuljaj Sindikat po meri tolminskega partijskega šefa? Za tolminskega partijskega šefa Branka Podobnika pravijo, da zna dobro deliti naloge in lekcije. Ko smo pred kratkim prisostvovali kratkemu seznanjenju Rajka Lesjaka in Draga Belingerja z razmerami v tolminski občini - pogovor je bil na občinskem svetu, udeležili pa so se ga tudi predstavniki drugih občinskih struktur - Podobnik ni bil tolikanj zaskrbljen nad razmerami v občini kot njegovi kolegi, saj je prepričan, da se bo kaj kmalu začelo ustanavljanje novih podjetij v občini, ki bodo imela izrazitejšo programsko in poslovno usmeritev. Marsikaj bo sicer treba spremeniti pri ravnanju s kadri, saj sicer gospodarska in družbena prenova v občini očitno ne bosta dobro stekli. Bo pa, če bodo v tolminsko občino znali privabiti strokovne in ambiciozne ljudi, če bodo sedanji kader znali obdržati v občini in če bo republika bolj smotrno in pametno ravnala tudi z razvojnim dinarjem. Podobnik je v pogovoru natrosil kar nekaj zamisli o tem, kako v prihodnje delati v tolminski občini. Med svežimi pogruntavščinami tolminskega partijskega šefa pa je tudi njego- Družinski blagor Ondan smo v časopisju prebrali, da se solinarji pritožujejo nad nizko ceno soli, ki jo določa država, in da so dodali, da tudi desetkratno povečanje cene ne bi prizadelo standarda povprečne družine. V istih virih javnega obveščanja smo prebrali tudi, da je vlada znižala davščine na osebne avtomobile, da pa tudi to ne bo vplivalo na standard povprečne družine. Blagor državi, v kateri povprečnega standarda ni mogoče prizadeti. 5 ^ Podpiramo: »Takšnega liberalnega trga delovne sile, o katerem nekateri razmišljajo, ne poznam! Delavcev vendar ne moremo prodajati kot krompir! Trg delovne sile in cena dela nista le preprost odnos ponudbe in povpraševanja, temveč zavestna konvencija med delodajalci in sindikatom, ki varuje interese delavcev na trgu delovne sile.« Tako je izjavil član predsedstva RS ZSS Brane Mišič za Teleks. vo razmišljanje o prenovi sindikata. Menil je namreč, daje skrajni čas, da se sindikat prenovi, postane drugačen... Zažugal je, da se bo partija v Tolminu sicer lotila ustanavljanja sindikata. Vendar svoje misli ni razvil naprej. Škoda, saj bi lahko kaj več izvedeli, ali bi bilo takšno morebitno ustanavljanje »pravega« sindikata po partijski meri ali le po Podobnikovi, bi gradil na boljševiški vlogi sindikata kot »šole komunizma«, podaljšane roke partije v podjetjih ali morda kako drugače. Iz izkušenj vemo, da bi bilo najbolje, če bi partija pustila sindikat kar pri miru, saj je zgodovinska dediščina, ki jo vleče za sabo partijski sindikat, neverjetno žalostna. Dobro pa bi bilo, da bi bil Podobnik na posvetu predstavnikov sindikata iz podjetij v tolminski občini, na katerem bi lahko slišal avtentične misli ljudi o sindikatu in smeri prenove, pa tudi Lesjakov odgovor Podobniku in njemu podobnim, ko je govoril o umiku partije iz podjetij. Vsekakor pa bi bilo po svoje zabavno, če bi člani partije v podjetjih začeli ustanavljati nove sindikate. Toda takšne sramote jim vendarle ne privoščimo! Marjan Horvat Na slovesnosti ob petdesetletnici Juteksa v Žalcu Dušan Šinigoj ni govoril o svetli prihodnosti in ne o velikih zmagah. Govoril je o ustavnih dopolnilih, v žepu pa imel skicirane številke o rebalansu republiškega in zveznega proračuna. To delavcev Juteksa ni motilo, dobro uro pred tem so pognali novo tovarno, eno redkih, ki so jo letos postavili v Sloveniji. Milan Dolar, diplomirani ekonomist, direktor 550-članskega kolektiva Juteks, v petek dopoldne na Ložnici ni skrival veselja, ko je Drago Božič, prizadevni delavec te uspešne in prodorne delovne organizacije s pritiskom na gumb pognal povsem novo, eno leto testno tovarno za proizvodnjo avtomobilskih oblog. Z dograditvijo te tovarne se Juteks dokončno poslavlja od - jute. Juteks so ustanovili savinjski hmeljarji, da bi doma pridobivali vreče za hmelj. V petdesetih letih obstoja tovarne je ta delovna organizacija rasla in se vse pogosteje srečevala s težavami, zaradi svoje osnovne surovine. Juta je postajala vse dražja, predelava pa še bolj, zato so v Juteksu nenehno razmišljali, kako bi si ob juti ali brez nje zagotovili vsaj pošten kos kruha. Z uvajanjem novih proizvodov, stenskih in talnih oblog, z lastnim razvojem in svojimi strokovnjaki se je v Juteksu izoblikovala skupina, ki je točno vedela, kaj hoče in kako bo svoje zamisli uresničila. »Za nas v Juteksu je že nekaj let edini sodnik - svobodni trg. Nikoli nismo iskali dela zaradi dela in nikoli nismo gradili s tujim kapitalom. Če bi ta, vsesplošno vabljiv način uporabili, bi bili danes v istem primežu, k at so drugi,« poudarja Milan Dolar, direktor, ki je v tovarno vstopil kot osnovnošolček, ko je spod strojev pobiral odpadke, da bi si tako zaslužil denar za šolanje. »Ta naša odločitev je sicer nekoliko upočasnila razvoj, vendar pa nas obvarovala hudih pretresov, ki so 'ob takšnem načinu gospodarjenja nujni. Nova tovarna je zato sad zaupanja v naše delavce, ki se lahko pohvalijo, da ne izvažajo samo končnih izdelkov, temveč tudi znanje.« Juteks v vseh teh petdesetih letih ni nikoli posloval z - izgubo. Nova tovarna za proizvodnjo avtomobilskih oblog pa je samo prva stopnja prestroja proizvodnje, kije kolektiv veljala okrog deset milijonov dolarjev. Zanimivo je, da ta delovna organizacija zadnja leta doživlja izredni poslovni prodor. Tako je še leta 1985 izmeril prihodek v višini 10,5 milijona dolarjev, letos pa računajo na štirideset milijonov dolarjev. Od tega kar 80 odstotkov vrednosti proizvodnje izvozijo, za kar iztržijo več kot 30 milijonov dolarjev. J. S. Juteks se poslavlja od jute Je solidarnost res lahko presenečenje Tridnevna stavka slovenskih delavcev Jugo; agenta je torej uspela. V redakcijo so prisl* odmevi na potezo občinskega sveta sindikatov Koper in ti odmevi potrjujejo našo domnevo, da je prav klic k solidarnosti omajal trdobuč-neže v Jugoagentovem štabu za SLO in DS- Vse organizacije v Kopru so potrdile poziv občinskega sveta in sklenile bojkotirati Jug0-agent, če bi obračunaval s stavkajočimi delavci oziroma pošiljal stavkokaze. Telegrami protesta proti ravnanju SLO 1° vodstva Jugoagenta so prišli iz Splošne plovbe - ne le v Beograd, tudi na stavkovni odbor so jih naslovili in ga s tem priznali, potrdili. Luka Koper seje odzvala poslovno in sindikalno. Podprla je stavkajoče delavce. Direktorji vseh predstavništev, ki jih je JU" goagent prosil za pomoč, so le-to zavrnil*-V Beograd so sporočili, da za takšne zgrešene poteze ne kanijo tvegati miru v svojih organizacijah. Slobodan Radujko nam je povedal, da Je pravzaprav presenečen - če stvar, ki naj bi bila normalna, doživi tolikšno trepljanje P° ramenih, se moramo pač zamisliti, kje smo ga lomili doslej. Tudi vrtci imajo svojo konferenco V torek se je sestala še zadnja od stal*** oblik dela republiškega odbora sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanost - sindikalna konferenca delavcev v otroškem varstvu. Velika udeležba na konferenci -bor za sklic je na konferenco povabil po eneg predstavnika WO iz vsake občine - je polizala, da je povezano premagovanje težav delavk v vzgojno varstvenih ustanovah še kako potrebno. Poleg sprejema sklepa o ustanovitvi in delovanju sindikalne konference delavce' v vzgojnovarstvenih organizacijah Slovenijo - -■ "■ rašanjit* | so na konferenci razpravljali tudi o vpr. in usmeritvi dela v vzgojnovarstvenih orga: zacijah ter se seznanili membami v sistemu vzgoje po sprejemu dopolnil k ustavi SRS. ni- s predlaganimi spre" ?oje in izobraževanj I. ž' Povzemamo Najmočnejši so oblastniki Če vas bo kdo vprašal, kdo ima oblast v n ši družbi v svojih rokah, boste izstrelili ko ^ topa: delavski razred! Tudi v vseh uradi* dokumentih piše, da je res tako. Kako Pa ■ v resnici? S tem vprašanjem se je v beog* skem časopisu »8 novosti« pozabaval dr. » dimir Goati. Analiziral je raziskavo »Dr11* na bit sodobne jugoslovanske družbe«, v teri je sodelovalo 18.000 naključno izbra vprašancev iz vseh republik in pokrajin- 3 Manj kot 14 odstotkov Jugoslovanov po tej raziskavi veliko moč, 13 srednjo, ka e ------*-:l- Na tako vei > odstotkov pa je »nemočnih«. ±»a .,V3 razlike pa je po Goatijevem mnenju vP politični sistem, ki je eliminiral demokra ne volitve in tako izločil najširšo poputa.gp: od pomembnega vira politične moči, »zgoraj« pa napravil za vsemogočneze- ^ mnenju anketirancev so v »špici« vod\,ijK° od katerih jih ima kar 74 odstotkov v gj moč. Na drugem mestu so strokovnjaki, katerimi jih ima samo 18 odstotkov v .^j politično moč, sledijo jim delavci in uraj* jjp (6%), na dnu te lestvice pa so zaS,e atijs (0,3%). Takšna intenzivnost razlik G gJJ)e prepričuje, da se na politični vertikal ^ govoriti o višjih in nižjih slojih. Lahk jj« tudi o obstoju — elite moči, saj Jug”*«,oč' upravlja 15.000 politokratov, baza t?dirai Klh vzrokov še naprej Jv a v politiko in delo nove . nevarnost bo še večja, če pretežni del partijskih organizacij v Jugoslaviji ne bo sprejel takšnih pogledov, kot jih ima vodstvo ZK Slovenije. Tako imenovana asimetrična federacija, ki zdaj po ustavnih spremembah dejansko obstaja, bi lahko pripeljala tudi do asimetrične ZKJ ali pa celo do njenega razpada, kar napovedujejo seje centralnega komiteja ZKJ v zadnjih dveh letih oziroma od takrat, ko si je Srbija zaželela postati enakopravna republika. Zdaj pa na pogoriščih, ki jih je povzročil srbski (Miloševičev) pogled na Jugoslavijo, dobiva velike možnosti koncept, ki ga je ponudila JLA, ta pa zdaj zavrača večstrankarski sistem in nasprotuje možnosti, da bi zveza komuni- Karikatura: Borislav Stankovič Sindikat je organizatija deiavtev aii pa ni sindikat Če otroku vzameš dudo, bo zajokal. Če prijatelju spelješ ženo, te bo premikastil. Če pa delavcu odpraviš režimski sindikat, tega še opazil ne bo. Za delavca se torej režimskost sindikata izkazuje na najbolj banalen način: neuporaben je. Toda ravno v tem se skriva njegova smiselnost. Ker nima konkurence, ker je neavtonomen v režimu, in ker ni svoboden, ne more igrati njegove klasične vloge: instrumenta delavcev pri uveljavljanju njihovih pravic nasproti delodajalcu in državi. Finale avtoritarnih režimov potemtakem vedno spravi takšen sindikat v neznosen položaj, ki si ga ni izbral sam. Logika sprememb ga vselej potisne na obrobje, pri čemer se celo njegovi prejšnji botri hinavsko sprašujejo, zakaj se ne prenovi in osamosvoji. Hkrati se izkaže, kot to odlično ugotavlja Tonči Kuzmanič, da »problem sindikata ni toliko v neodvisnosti od partije, temveč v partijnosti samega sindikata.« V tem paradoksalnem položaju ima na voljo dve možnosti: da vljudno počaka na neizbežno politično smrt ali pa okliče svojo neodvisnost. Slednja ima seveda prvenstveno simboličen značaj, ki pa ga ne gre podceniti. S trmo, sistemskimi, kadrovskimi in organizacijskimi reformami lahko sčasoma izgradi želeno identiteto. Toda! Prestrukturiranje političnega prostora, ki prinaša s seboj konkurenco in kontrolo oblasti, ima dinamiko, ki je stari mastodont ne more dohajati. Zato in zaradi katastrofalne hipoteke dobi sindikalno konkurenco. To, da se je na neki točki oklical za neodvisnega in avtonomnega, je proizvedlo pričakovan nasledek: ni več edini. Hkrati nanj ves čas preži nevarnost, da se bo ujel v past nove politizacije. Namesto da bi se skušal premestiti znotraj prestrukturiranja ekonomskega prostora, bo na vsak način hotel sodelovati pri razdelitvi oblastniške pogače. Njegova prenova je na nek način prav nasprotna reformi njegovega starega botra: sindikat mora žrtvovati atribute politične stranke, partija pa mora žrtvovati atribute sindikalnosti. Pluralen politični prostor bo verjetno napeljeval k pluralnemu sindikalnemu strukturiranju. V vsakem primeru je pravica do svobodnega sindikalnega združevanja in organiziranja minimalna definicija demokratične družbe. Pri tem vztraja tudi ZKS v svojem programu »Za evropsko kakovost življenja«. Borut Pahor stov prostovoljno prepustila oblastniške pozicije. Kljub temu, da vemo, da s temi stališči JLA rešuje tudi svoja notranja protislovja, da skuša preprečiti medsebojna neplodna obmetavanja v SFRJ, pa vendar upoštevajmo, da s temi pogledi, ki ne trpijo nasprotovanj, JLA brani tudi dosedanjo obrambno koncepcijo in goče ločiti od družbene lastnine proizvodnih sredstev oziroma kapitala. Kot kažejo prispevki ustvarjalcev novega partijskega programa pa glede družbene lastnine in samoupravljanja ZK več ne bo slepomišila. V bistvu ponuja le transformacijo družbene ne-lastnine v lastnino nekoga, ob spoštovanju pravil prilaščanja. Namesto samoupravljanja, ki je dajalo prednost pravicam iz delovnega razmeija, pa le samoupravljanje delavcev, ki naj ohranja možnosti za razširjeno reprodukcijo. To so torej osrednja ideološka vprašanja, o katerih govori osnutek programa ZK le o smeri reševanja vprašanj, ne daje pa dokončnih praktičnih odgovorov, ki bi prepričali ljudi in partijsko članstvo. Zveza komunistov (njeno republiško vodstvo) približno ve, kaj hoče.Ob tem,kar hoče,lahko strne tudi del članstva in še bolj pridobi simpatije širše javnosti. Vodstvo Nova vsebina samoupravljanja Največja težava samoupravnega sistema v Jugoslaviji je ta, da se ni začel oblikovati iz potreb in interesov ljudi, temveč so ga vpeljali in dopolnjevali kot model, ponujen od zunaj, in ga tudi formalizirali do vseh podrobnosti. Neupravičeno je bilo samoupravljanje skrčeno le na družbeno lastnino. Ker pa te niso operacionalizirali, je ostalo tudi samoupravljanje bolj ali manj neuresničeno. Iz teorije sistemov vemo, da imajo sistemi, ki so sposobni samoregulacije in sprotnega avtonomnega prilagajanja povratnim informacijam največ možnosti, da zmanjšajo entropijo. Iz tega izhaja, da bi v načelu samoupravljanja tudi v družbenih sistemih moralo pokazati prednosti. Kaj pomeni načelo samoupravljanja v družbenih sistemih? V prvi vrsti to pomeni visoko stopnjo avtonomije - osebne svobode posameznika. Samoupravnost v družbenih skupinah je uresničena, kadar posamezniki v skupini do visoke stopnje lahko zadovoljujejo svoje potrebe in interese. Brez spoštovanja posameznika kot svobodne in celovite osebnosti samoupravljanja ni. Samoupravljanje pomeni zlasti pravico in možnost posameznika, da razvija vsestransko svoje sposobnosti in da svoje potrebe in interese, v povezovanju z drugimi ljudmi optimalno uresničuje, ne da bi omejeval pri tem pravice in svoboščine drugih. Samoupravljanja v čisti obliki v družbenih sistemih ni mogoče uresničiti, lahko pa se mu približujemo. Samoupravljanja ni mogoče uresničiti tako, da ga država ali partija podrobno predpiše, temveč lahko nastaja kot resnična potreba ljudi. Ta proces pa je mogoče z družbenim usmerjanjem in različnimi spodbudami in razvijanjem alternativnih organizacijskih oblik pospeševati. Samoupravljanje je mogoče uveljavljati na različnih področjih človekovega življenja in njegovega povezovanja in delovanja skupaj z drugimi ljudmi. Kako se lahko uresničuje samoupravljanje v gospodarstvu? Po M. Webru lahko o gospodarjenju govorimo samo tedaj, ko so za zadovoljitev ene ali več potreb na voljo omejena sredstva ali omejen obseg aktivnosti. Drugače povedano, gospodarimo vedno z redkimi, naravnimi ali umetno pridobljenimi dobrinami ter z redkimi človeškimi delovnimi sposobnostmi. V gospodarskih organizacijah v razmerah tržnega gsopodarstva je možno uresničevati pravico do samoupravljanja in samoupravljanja na podlagi dela in lastništva. Kadar so delavci hkrati tudi lastniki sredstev za proizvodnjo, se samoupravljanje lahko uresniči do najvišje stopnje. V gospodarskih organizacijah, v katerih delavci niso hkrati tudi lastniki sredstev za proizvodnjo, lahko govorimo o soupravljanju - soodločanju delavcev. Franček Hudej zadržuje v togih okvirih vse to, kar je v pretežnem delu Jugoslavije že zdavnaj našlo potrditev zunaj okvirov enopartijske in moni-stične državne ureditve. Starešine JLA, kot vse kaže, z vztrajanjem na postavljeni politični enopartijski koncepciji tudi odlagajo spremembo obrambne koncepcije, ki pa seveda zahteva njihovo ustvarjalno angažiranje, ker bo sicer dejansko zmanjšana obrambna sposobnost vse zvezne države. Nikjer po svetu armada ni samostojni politični dejavnik, njena moč pa je v nemoči pravih političnih dejavnikov in tega se, kot vse kaže, zavedajo tudi naši generali, zlasti po tem, ko jim nemočni mladi politični voditelji v pomoč ponujajo svoje mišice. Osnutek programa ZK, ki je logična nadaljevanka njene politike v zadnjih letih, seveda ni ogrožen samo s pritiski iz Jugoslavije in JLA, temveč tudi s samoobrambo dosedanje, v bistvu množične organizacije. Gre za ljudi, ki so v ZK (KP) vstopali iz ideološkega prepričanja, ki so mu še zdaj zvesti. Se bolj pa za samoobrambo slojev, ki so na podlagi rdeče knjižice prihajali do oblasti, ne samo v partijskih, temveč tudi v uradnih oblastnih organih in tudi v direktorskih foteljih. Do takšnega sklepanja pridemo z upoštevanjem nerazčiščenih ideoloških vprašanj, pri čemer moramo ponovno omeniti socialno bazo ZK, ki jo je doslej predstavljal delavski razred. S tem in preživelo kategorijo neposrednih proizvajalcev se povezuje vprašanje samoupravljanja, ki ga ni mo- pa seveda nima odgovorov na vprašanje, kako bo sedanja organizacijsko razkrojena organizacija vse to dosegla. Ob tem, ko cilja, da bi njene ideje sprejeli vsi ozaveščeni družbeni sloji, pri čemer misli zlasti na izobraženstvo, pa nič ne pove, kaj bo storila z dosedanjim članstvom. Zdi se, da je prav nič ne moti, da delavci in tudi drugi sloji zapuščajo njene vrste, da osnovne organizacije praktično ne delujejo več, da se del članstva ne istoveti več z njo, ker mu ne zagotavlja položaja, ki je bil prej omogočen s članstvom v organizaciji. ZK pa ima s programom, ki bo kljub opisanim nasprotovanjem sprejet, vse možnosti, da zanj pridobi (kljub dediščini) naklonjenost večine javnosti. Ostane ji le še vprašanje pridobivanja ljudi za oblastne, direktorske in druge položaje, ki bodo s podporo najširših slojev tudi udejanjali njene programske cilje. Kljub mnenju, da so v prednosti vsi tisti, ki jo kritizirajo za pretekle napake in za sedanjo krizo, pa vseeno kaže prisluhniti ugotovitvam, da ima možnost tisti, ki ponuja v zameno za kritiko tudi iztočnice za izhod. Mora pa še dobiti nosilce in podporo zanje, sedanje jedro ob Kučanu namreč ni dovolj za uspeh na volitvah. Še na slabšem pa je konkurenca, ki ob partijskih spreobrnjencih na volitvah ne bo pridobivala točk s kazanjem na slabosti politike sedanjega vodstva ZKS. Dokazi njene pravilne naravnanosti in tudi mo-. či so vidni tudi najbolj zaslepljenim nasprotnikom. Franček Kavčič Miha Ravnik: Sindikat noče biti le sopotnik družbene preobrazbe V »šolskem« sindikatu so se lotili preobrazbe V sedanjih razmerah, ko se spremembe v družbi že skoraj prehitevajo, se sindikat ne more in ne sme izločiti iz politike in ostati na obrobju odločanja, so menili v Krškem, kjer so se sestali sindikalni aktivisti treh posavskih občin, da bi povedali svoje mnenje o prenovi sindikata. Za osnovo razmišljanj o svojem sindikatu so uporabili izsledke ankete med sindikalnimi aktivisti. Nekatere ugotovitve iz te ankete so nadvse zanimive tudi zato, ker so v nasprotju s trditvami, da je sindikat anemična organizacija na obrobju dogajanja. Iz ankete in iz razprave z omenjenega posveta je namreč moč razbrati, da gre v bistvu za zamero, ker sindikat ni in ne poudarja svojih uspehov, ki si jih zato tudi javno lastijo - drugi. »Sindikalisti smo še vedno preveč mevžasti,« meni Drago Šterban. »Zdaj ni časa za omahovanja, razmere zahtevajo veliko razprav, ki so bolj razrednega kot političnega značaja. Sem spada ključno vprašanje lastnine, kolektivne pogodbe, sindikat mora pokazati »zobe«, ne pa dajati vtisa, kot da nam ne gre za »oblast«...« Več kot osemdeset odstotkov anketiranih meni, daje sindikat potreben in da se mora sproti spoprijemati s poskusi, da bi sindikat potisnili v obrobje. »Sindikat noče biti le sopotnik družbene preobrazbe, temveč njen ustvarjalen del s samostojno vlogo,« meni Miha Ravnik, predsednik slovenskih sindikatov, ter priznava, da je sindikat premalo naredil za popularizacijo svojih idej in uspehov, ki si jih zdaj v dobršni meri v resnici prilaščajo drugi. Organizacija slovenskih sindikatov je v resnici najmočnejša organizacija, ki ima 850.000 članov, to pa naj odloči, kakšen sindikat želi imeti, najslabše bi bilo, če bi se organizirali po strankah, ker bi nas tako razdrobili in na koncu zrinili s političnega prizorišča. S preobrazbo s sindikatov ničesar ne krnimo, spreminja se le vsebina. To pa moramo razčistiti še pred kongresom. Na pol poti ne bomo obstali, članstvo pa naj odloči, ali je naša usmeritev prava!« Tri četrtine v že omenjeno anketo zajetega članstva meni, da gre tokrat res za korenite spremembe vsebine dela in vloge slovenskih sindikatov. Kar vsi anketirani pa - da je v sindikatu potrebno povečati - disciplino! Jože Kuplenik, predsednik občinskega sindikalnega sveta, seje med svojo razpravo spraševal ali je prenova slovenskih sindikatov mogoča z obstoječimi kadri. Janez Levstik, predsednik občinskega sveta v Sevnici se boji, da se z reorganizacijo slovenskih sindikatov nakazuje centralizacija odločanja in centralizacija sredstev, namesto da bi se moč in vpliv sindikata odražala v moči in vplivu osnovnih organizacij. Po njegovem mnenju bi sindikat moral izstopiti iz politike. Povsem nasprotnega mnenja je Mladen Rožič, sekretar občinskega sindikalnega sveta v Brežicah, ki je prepričan, da se bodo zahteve in stališča sindikata lahko uresničile le prek delegatov združenega dela in v družbenopolitičnem zboru skupščine. Po njegovem mnenju se bo torišče boja za delavske pravice preneslo v skupščinske klopi. »Z uvajanjem nove zakonodaje je bodoče torišče sindikalnega dela izboljševanje delovnih razmer delavcev, v boju za samoupravljanje, soupravljanje in upravljanje, ker se že kažejo težnje, da bi te pravice delavcem odvzeli, delitev osebnih dohodkov - plač, kar je povsem naša stvar ter socialna varnost in zaščita delavcev, to so štiri poglavitne naloge bodočega delovanja,« poudarja predsednik Miha Ravnik. »Strah pred centralizacijo moči je odveč, ker se vpliv in moč prenašata na panožno porazdelitev. Ta povezanost v odbore dejavnosti se v resnici povečuje.« »Govorimo o delavski državi in razmišljamo o tem, kdo naj plača sindikalnega aktivista! Sindikat zagotovo ne, pa čeprav nam skušajo dopovedati, da bi v nasprotnem prišlo do prevladujočega vpliva nad sindikatom. Ne, treba je zavarovati naše aktiviste tako znotraj kot zunaj kolektiva, ker se problemov ne da reševati brez konfliktov. Sindikat namreč ne pristaja na delitev delavcev na dobre in slabe, mi bomo stali za delavci, četudi ti ne bodo imeli vsega prav, kot tudi ne bomo delali izjem, ker je bitka sindikata za vse delavce. Zato je treba govoriti o novem statutu ter pošteno priznati, da sedanji program dela slovenskih sindikatov nosi v sebi mnogo novega. V sedanji strukturi programa je prostor za vse, za vse različnosti, za vse pobude in ideje, članstvo pa naj vsebino uokviri, da bomo do kongresa pripravili nov statut. Na pol poti ne bomo obstali, prenova bo z nami ali brez nas,« kategorično vztraja predsednik slovenskih sindikatov Miha Ravnik. Janez Sever POSVETA V TOLMINU... Na posvetu predsednikov osnovnih organizacij sindikata tolminske občine je razložil programska hotenja neodvisnih sindikatov Slovenije sekretar RS ZSS Rajko Lesjak. Udeleženci posveta so ugodno ocenili program neodvisnih sindikatov, nekaj dilem pa so imeli zaradi nedorečenosti organiziranosti sindikata v podjetjih. To seveda ni nič čudnega, saj je tolminska posebnost ta, da imajo v občini precej takšnih temeljnih organizacij združenega dela, ki imajo sedež v drugih občinah, zdaj pa se kar po vrsti spreminjajo v obrate. Na posvetu so predsedniki podprli tudi predlog statutarnih sprememb Zveze sindikatov Slovenije in opozorili, da je potrebno pri graditvi in posodabljanju organiziranosti ZSS upoštevati tudi takšne specifičnosti. Sicer pa je bil posvet priprava na konferenco Zveze sindikatov Slovenije, ki naj bi pripomogla k bogatitvi osnutka programa neodvisnih sindikatov Slovenije in s statutarnimi spremembami omogočila prilagoditev organiziranosti sindikata novim družbenim raz-meram. M R • •• IN DOMŽALAH Občinski sindikalni svet Domžale je že prejšnji teden začel s serijo pogovorov o sindikalni prenovi, v katero je vključil nosilce sindikalnih funkcij v podjetjih. Prvega od teh pogovorov so Igor Mlakar in drugi funkcionarji iz Domžal organizi- rali v Traku Mengeš, na njem je sodeloval tudi Rajko Lesjak, sekretar RS ZSS. Treba je povedati, da v Domžalah načrtujejo svoj sistem obveščanja v sindikatu in naj bi k temu pomagale tudi oglasne deske, sindikalni kotički, ki naj bi bili v slehernem podjetju. Tako želijo sindikat potegniti iz anonimnosti in njegovo dejavnost predstaviti članstvu. S tem se bodo pripravili na razšiijeno sejo občinskega sveta ZSS, na kateri bodo obravnavali statusne spremembe, pa tudi na občne zbore svojih sindikalnih organizacij. K utrditvi sindikata v podjetjih pa bi naj pomagal tudi poseben plakat, s katerim delavce opozarjajo na vsebino minimalnih določb o sindikatu v statutu podjetja in čemur morajo nasprotovati. Glede na to, daje takšen prijem edini, kije javno znan v naši republiki, bomo morali izvedeti tudi za sadove teh prizadevanj, ki so utemeljeni tako, da po vseh javno znanih transformacijah ozdov v podjetja pravzaprav ne poznamo statuta, ki bi načelno pravilno ugradil določbe o sindikatu. Razprava o prenovitvenih listinah pa je pokazala na tista vprašanja, ki jih srečujemo na drugih sestankih. Zdi se", da je glavno vprašanje sindikalna politika do delavcev, ki ob stečajih izgubijo delo. Rajko Lesjak je povedal, da bomo skušali spremeniti zakon o stečajih, da bomo zahtevali ustanovitev posebnega rizičnega sklada za nezaposlene in da že zdaj sindikat ni brez moči, če dovolj odločno zahteva uveljavljanje že zavzetih stališč. Franček Kavčič BODLI SE BODO Z DRŽAVO V sindikatu delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti se že nekaj časa pripravljajo na preobrazbo svojega sindikata. Na zadnji seji republiškega odbora, ko so se sestali tudi kot del konference Zveze sindikatov Slovenije, so poleg splošnih sindikalnih listin o prenovi obravnavali tudi osnutek statuta svojega sindikata dejavnosti ter njegove programske usmeritve oziroma izhodišča. V osnutku statuta so sindikat delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti opredelili kot prostovoljno interesno organizacijo. V njej se delavci organizirajo zato, da bodo na organiziran, mednarodno priznan način uveljavljali svoje pravice do ustreznega družbenega, gmotnega in socialnega položaja. V sindikatu organizirani delavci se bodo zavzemali za enakopraven položaj delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti z delavci v drugih dejavnostih. Podrobneje so zadeve, kijih bodo delavci urejali v. svojem sindikatu, razdelane v programskih usmeritvah. V razpravi o spremembah statuta ZSS in programu o neodvisnih sindikatih, so se na seji republiškega odbora veliko ukvaijali s samostojnostjo svojega sindikata, oziroma vseh drugih sindikatih dejavnosti, kot konstitutivnih elementov neodvisnih slovenskih sindikatov. Poudarjali so, da ne zahtevajo nobenih privilegijev za svoj samostojen, avtentičen sindikat, ki ne bo od nikogar ideološko odvisen ali mu podrejen. Samostojnost si predstavljajo tudi tako, da jim nihče ne bo mogel določati ali pa odločat, kako se bodo organizirali. Zato so prepričani, da se morajo najprej dogovoriti, kakšen sindikat šolniki potrebujejo, ko bodo to vedeli, bodo vedeli tudi, kaj ni smotrno obravnavati in reševati v njihovem sindikatu in se bodo o tem skupnem z drugimi dogovorili, kako to urejati v zvezi sindikatov. Zveza sindikatov bo uspešno delovala šele, ko bo vsaka panoga ali dejavnost posebej dobro delovala. Samostojnost sindikatov dejavnosti hove prošnje in zahteve po pomoči prevečkrat jemali kot dodatno obremenitev in nadlego, ki naj ne bi bila njihova dolžnost. Na delu seje republiškega odbora sindikata delavcev v vzgoji, izobraže- vanju in znanosti, ko so kot del konfe- ne pomeni ogrožanja teritorialne organiziranosti zveze sindikatov v občini. Pomeni pa, da bodo sindikati dejavnosti pri uresničevanju svojih zahtev precej bolj kot doslej potrebovali pomoč občinskih sindikalnih svetov. To pa terja tudi, da bodo občinska sindikalna vodstva drugače, tudi kadrovsko usposobljena in organizirana za uveljavljanje sklepov in politike sindikatov dejavnosti. Doslej, so poudarjali razpravljale!, so v občinskih svetih nji- rence Zveze sindikatov Slovenije obravnavali spremembe statuta Zveze sindikatov Slovenije, so spremembe sprejeli z dvema bistvenejšima dopolnitvama. Za spremembe 4. člena so menili, da ni dobro hkratno včlanjevanje delavcev v sindikat dejavnosti in v Zvezo sindikatov Slovenije. Menili so, da se v Zvezo sindikatov združujejo sindikati dejavnosti. To argumentirajo s tem, da bodo tako člani čutili-večjo pripadnost svojemu sindikatu dejavnosti, v katerem bodo tudi reševali svoje najvitalnejše interese. Druga zadeva, ki je povezana s samostojnostjo sindikata dejavnosti in za katero so se odločili za drugačen predlog, pri čemer pa gre za snov, ki je sedanje spremembe statuta ne zajemajo, pač pa teze za novi statut, je članarina. V »šolskem« sindikatu pravijo, naj bi člani sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti plačevali članarino v svoji delovni organizaciji, ta pa bi del nakazala na tekoči račun sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti Slovenije. Zbrana članarina bi se potem uporabljala za financiranje dejavnosti sindikata v republiki ter za sofinanciranje dejavnosti zveze sindikatov na občinski, mestni ter republiški in zvezni ravni. To po mnenju članov republiškega odbora ne pomeni, da denarja za drugo delovanje ne bodo zagotavljali, pomenilo pa bi, da ima sindikat dejavnosti svoja izvirna sredstva, ki mu zagotavljajo samostojnost, večjo vlogo, pa tudi odgovornost. Tudi sicer se jim zdi neumestno enačenje sindikatov dejavnosti s sedanjimi republiškimi odbori sindikata dejavnosti. Sindikat dejavnosti bodo sestavljali in pomenili člani od osnovnih organizacij navzgor in njihovo delo. Njihov vpliv na dejavnost sindikatov se mora odražati na vseh ravneh sindikalne organiziranosti. To mora biti sindikat članstva in ne organov, ali pa celo samo republiškega odbora. Razvejena mreža sindikalnih konferenc, kot stalnih oblik dela omogoča, da sindikat delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti že deluje na tak način. Sicer pa so v drugem dokumentu, predlogu programskih usmeritev sindikata delavcev v vzgoji, izobraževa- nju in znanosti, razčlenili temeljne P°" glede na svojo vlogo in poslanstvo. De" lavci v vzgoji, izobraževanju in znanj); sti se v sindikat organizirajo zato. da b> lahko organizirano, skupno vplivali na pogoje, ki jih za organiziranje, upra* * * * v' ljanje in financiranje dejavnosti P°' stavlja država. Ekonomski položaj delavcev se d°" loča s ceno njihovega dela. V sindikatu se bodo delavci organizirali zato, da bodo z državo pogajali o ceni dela za posamezne dejavnosti in ravni zahtej' nosti. Cena dela mora biti primerljiv3 z doseženo ceno dela za primerljiv3 dela v gospodarstvu. V sindikatu org3: nizirani delavci bodo z državo sklen’1 kolektivno pogodbo. V njej bodo P° leg cene dela in skupne porabe določ3h li še posamezne pravice iz delovnm razmerij in elemente za zagotavljani, socialne varnosti. Organizirani v sind>' katu bodo terjali dobro plačilo za d°' bro delo. Glede na velike razlike v pla" Čilu dela v preteklosti se bodo zavze' mah za načelo približno enakega placl. la za približno enako delo. Zahtevat bodo tudi zagotovitev možnosti za učinkovito vzgojnoizobfaževalno *n raziskovalno delo. Materialne strošk je treba pokrivati neposredno, ob te*n pa za primerjavo uporabljati normah' ve razvitih držav. Sredstva za invesh' cije, opremo, širitev, vzdrževanje m°' rajo zagotavljati občine, mesto, repu blika. Sole morajo postati strokov^ samostojne vzgojnoizobraževalne 0 ganizacije in ne podjetja za pridobb nje dohodka. Sindikat delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti želi soodločanje delavcev pri opredeljevanju uporabe d lovnega časa. Sindikat bo nasprotov obremenitvam nad zakonsko doloce no tedensko učno obveznostjo. Pra tako bo nasprotoval pretiranemu no miranju slehernega opravila in se zemal za zmanjšanje različnih admin strativnih obremenitev. V osnutku programskih usmerite' so razdelane tudi nekatere druge za teve sindikatov, ki bodo brez dvom v javni razpravi še dopolnjene in izci čene. V osnutku je zapisano, da bo uveljavitev svojih zahtev sindikat d lavcev v vzgoji, izobraževanju in ZIL nosti uporabljal vse možne oblike gumentiranja v skupščinah družbe*^ političnih skupnosti, obliko gre uve- protesta ter stavko. Postopke za^.^, dol°e‘1 ljavitev posameznih zahtev in organiziranega protesta bo s svojimi pravili. _ ^jjr Igor ‘ ^ ..... Posnetek s posveta predsednikov in sekretarjev občinskih, mestnih, medobčinskih svetov ZSS in re^ ških odborov sindikata dejavnosti. Slika: Sašo Bernardi tribuna Ljubljana, 27. oktobra 1989 D6l3V$IC9 GllOtllOSt 5 , ' Program NSS na rešetu Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije je dal v javno obravnavo Program Neodvisnih sindikatov Slovenije in Teze za spremembe statuta ZSS. V uredništvu Delavske enotnosti smo se odločili, da bomo vse prispevke, pripombe, mnenja in predloge o programu in prihodnjem statutu slovenskih sindikatov objavili. Splošno Gradivo s pomembnim naslovom NEODVISNI SINDIKAT SLOVENIJE sicer prinaša marsikatero sodobno, demokratično ln zanimivo novost, vendar kot celota še ‘ ■ m področju naredili sebi v preteklosti mnogo škode, saj smo se z nerazumno zamotanimi v# zr vIh • • • postopki onemogočali pri vzdrževanju reda ■ in produktivnosti dela. velih oblik delovanja in tudi vsebinskega Področja, ki jih v modernih srednjeevropskih družbah pokrivajo sindikati. Mnoga vprašanja, ki jih tudi sistemski predpisi še niso do kraja rešili, ostajajo tudi v tem gradivu. Dokler pri družbeni lastnini ni povsem jasno, kdo je njen titular, ali je to država ipd., je vprašanje tudi nekaterih drugih glavnih mehanizmov sindikata, npr. stavke kot enega glavnih skrajnih instrumentov za uresničevanje sindikalnih ciljev. Mnogim splošno naštetim načelom, zapisanim že na 3. strani pod naslovom: Gospodarsko učinkovit in socialno uspešen razvoj - ni kaj dosti dodajati, saj so zapisana sodobno in v skladu z zahtevami sodobnega časa in Evrope 92. Problem bo bolj v tem, kako dojeti, da so glavna torišča sindikalne aktivnosti v vseh sodobnih družbah predvsem socialna varnost v ožjem pomenu ter varstvo Sindikalnih pravic, ki je praviloma precizno omejeno z ustreznim dokumentom (kolektivna Pogodba itd.) na strogo spremljanje in izvajanje klasičnih sindikalnih pravic v zvezi s Plačo, delovnim časom, pogoji za delo, varstvom pri delu ipd. Mnogo manj bo sPrejemljivo, da se bo čutil sindikat dekla-rativno odgovornega za podjetniške načine gospodarjenja, razvoj v strateškem pomenu te besede ipd., saj so v vseh sodobno Urejenih družbah to izključno področja Profesionalno - menežersko profesionalno Usposobljenih strokovnih ekip, ki zahtevalo že od visoko šolanega kadra mnoge dodatne strokovne naloge, da bi ujel del tiste-ga, kar razviti svet že nekaj časa pozna pod Pojmom menagement. Naj še tako neprijetno izzveni, je vendar res, da sindikat na "-ateri koli ravni dosedaj svojih preohlapen in tudi preobsežno zapisanih pristojno- 1 niti približno ni uspeval uveljaviti. Najbrž bo treba doumeti tudi to, da se bo Sebinski del samoupravnih pravic in odgovornosti v celoti premaknil na delavski svet oziroma njemu ustrezen organ upravljanja v podjetjih. Sindikat bi moral predvsem videti torišče svojega dela tam, kjer je njegovo mesto docela jasno glede na prakso mnogo bolj razvitih družb. Če smo dolga leta skoraj edini v Evropi sistemsko do kraja nesmiselno napravili iz delovne organizacije sistem v malem s številnimi relativno avtonomnimi subjekti, kot so razne družbenopolitične organizacije ipd., je čas, da spoznamo te nesmisle. Nobena razvita tržna ekonomija ne pozna podjetja v drugem smislu kot subjekt gospodarjenja, ki ima vgrajene stimulativne mehanizme izpopolnjevanja organizacije dela, ki vodi predvsem in samo k višji produkciji oziroma dohodkovni uspešnosti ter kvaliteti proizvodov. Ni mogoče nenehno govoriti o podjetniški poslovnosti, hkrati pa posegati v avtonomno sfero podjetij celo prek treh različnih DPO. Celo sindikat bo moral dojeti, da tržni časi ne bodo naklonjeni - posebej ne- v firmah, v katerih se meri ritem dela v minutah - obsežnem sedenju preštevilčnih organov, kot so sedaj izvršilni odbori, za relativno manj pomembne zadeve. Mnogo korektnejša bo možnost, ki so jo ekonomsko uspešnejši sistemi dojeli že zdavnaj in ki je v tem, da določa obseg vsebine delovanja sindikata, ustrezna listina, npr. kolektivna pogodba in da je stvar izvajanja te pogodbe tudi stvar določene profesionalne strokovnosti, ki npr. terja stalno zaposlenega poverjenika, plačanega iz sredstev sindikata v vseh večjih kolektivih in katerega temeljna skrb bo skrbeti za izvajanje vsebine prej navedenega dokumenta. Če ne bomo enostavneje in jasneje dojeli, da podjetje ne more biti več sistem v malem in hkrati socialna ustanova, je zastonj govoriti o trgu in podjetništvu, ki bo le čudna fraza ali jugoslovanska karikatura teh pojmov. Mnogo, do včeraj nerazumljivo »originalnih«, predpisov smo končno znali rešiti približno tako, kot zahteva sodobni čas (prenehanje monopolizacije delovnega mesta, pristojnosti poslovodnih organov, zmanjšanje birokracije samoupravnih splošnih aktov ipd.). Kaj menijo sindikalni organi te^Snutek programa ni izdelan na podlagi jav Za Prenovo sindikatov in predlogov iz n ne razprave o njih, pač pa gre za povsem cev ^kument. Takšen prijem sestavljal-;nv ni sprejemljiv, upoštevati bi morali teze . Predloge izjavne razprave o njih, so me-ske ^°^?tva občinskih svetov ZS podrav- sg^Potek programa je preobsežen, preveč lje^onavljajo nekatere opredelitve, uporab-]0 .?Je različna pa tudi nepravilna termino-granf’ poleS tega pa je t. i. »železni pro-prev -V vseh poglavjih na zadnjem mestu. sIrukt S° Poudarjene pravice poslovodnih kar j ,P *n Posledice tržnega gospodarstva, c)ikai a program nejasen in ne dovolj sin-turi rJ' Xe^ Je govora o poslovodni struk-rugtjt ° članstvu. Ni se treba.toliko zavze-strukfZa sv°d°do in pravice poslovodnih °d lUr’ ampak zahtevati njihovo večjo ža«d^rnc,st za ekonomski in socialni polo- Za (la°rfram se dela za štiriletno obdobje, ne s tren ets' Predlagani dokument pa je prežet je nni!tXUmi Političnimi razmerami in zato Zožiti lci?.a Platforma preobširna. Treba je bila v jpo Jtiko« vsaj na takšen obseg, kot je °rganizaZ^h’ če nai bi bil sindikat stanovska sta,*^ že m našel svojega pravega me-s p0] J.skoz, program vse preveč koketira trii in * 1 2 i .države, poslovodnimi struktura-govori p°litičnimi strankami, premalo pa spreip.XJ .Hu in njegovih interesih. Ne-Segei nk^e 50 obljube, da bo sindikat do-Posti y aJj.kar ni v njegovi moči in pristoj-^rnapr, 1??“tični marketing sicer sodi tudi ^PoslLnmf’ • vendar obljubljanje blaginje •hii dela™ ln upokojencem ter sleherne-gram v:Vcu stanovanje ne spada v pro-dirria 7=0-S*e sprejema v času, ko delavec diurna gotovljenega niti socialnega mini- Svobodna organiziranost je dopustna na ravni podjetja, ni pa dopustna na ravni občine, regije in republike, saj je odvisna od razpoložljivih sredstev in metod dela, zato brez materialne projekcije ne kaže dopuščati prevelike svobode v organiziranosti. Predsedniki in sekretarji občinskih svetov ZS podravske regije podpirajo novo vlogo sindikatov dejavnosti, vendar menijo, da ni dovolj samo zapisati, da želimo strokovno močne in samostojne sindikate dejavnosti, popolnoma pa zanemariti pogoje, da bodo taki tudi postali. O včlanjevanju so pripomnili, da ne gre skupaj, da bo sindikat stanovska organizacija, hkrati pa odprta za vse, ne glede na njihovo stanovsko pripadnost. Nesmiselno je namreč misliti, da bi direktorji in člani vlade lahko sprejeli pravila sindikalne igre, kot je nesmisel, da bi sindikat vodil stavko proti delu lastnega članstva. Niso jim všeč izrazi »metanje delavcev na cesto«, »delavci kot presežek«, »nesposobni delavci«, saj po njihovem mnenju niso sprejemljivi za delavsko organizacijo. Poleg tega sindikat, ki vodi politiko produktivnega zaposlovanja, delavcem ni potreben. Uveljavljati mora politiko polne zaposlenosti in s tem zavirati državno politiko produktivnega zaposlovanja, del dobička pa zahtevati za odpiranje novih delovnih mest in prekvalifikacije. S sindikalnimi pravicami in s tem programom ni mogoče vsakomur dajati pravice do stavke. Pravico dajeta ustava in zakon, ne pa sindikat. S sindikalnimi dokumenti se ureja sindikalna stavka in ne vsaka stavka, zato izraz »vsak lahko uporabi stavko« ni sprejemljiv. S tem bi prišli do anarhije in nepredvidljivih posledic. Na občinskem svetu ZS Ljubljana Vič-Rudnik je o osnutku programa razpravljal odbor za organizacijsko in kadrovsko politiko. Menili so, da bo vsebina dela občin- Z vidika podjetniškega interesa zakonodaja ni dala korektnih rešitev ekonomskih in tehnoloških viškov. Nedvomno gre za strateško družbeno vprašanje, katerega neustreznost reševanja bo čutila itak družba sama. Problem je preprosto v tem, da je še vedno podjetje, bolj kot je prav, socialna ustanova. Mnogo logičneje bi bilo doumeti, da sodijo socialna vprašanja v celoti izven firm s tem, da so breme družbe, kjer morajo biti reševane s stopnjo njene ekonomske moči. Ali je res prav, da mnogi delavci še vedno sodelujejo v produkciji, čeprav imajo bistveno zmanjšano delovno sposobnost in ob visoki delovni dobi pogosto pritiskajo v dve izrazito neustrezni smeri, t.j. hkrati na znižanje norm in dvig OD zaradi razumljive želje po izboljšanju osnove pred upokojitvijo; pri tem pa podjetja čaka na trgu čedalje več najbolj primerne delovne sile, ki bi mnogo lažje izpolnjevala zahteve proizvodnega procesa glede količinskih in kakovostnih norm. V vsakem primeru bo treba v prihodnje vse predpise, zakone in dokumente, torej tudi tega o neodvisnih sindikatih, napisati enostavneje, jasneje in bolj razumljivo. Ne moremo biti kar naprej tako abstraktno popolni, da se konkretna vsebina nenehno izgublja in je predmet prerazličnih tolmačenj. Mnoge realsocialistične usedline, za katere je bila tudi »zaslužena« ta organizacija, bo treba javno prepoznati in narediti vse, da se stvari popravijo. Toliko čudnih potez na področju uveljavljanja uravnilovke, zapostavljanja strokovnega dela ipd. ni bilo v čast dosedanji organizaciji. Številne logične delitvene, prerazdeljevalske in druge težnje bo treba nadomestiti z mnogo enostavnejšim ustvarjalnim prijemom, ki bo cenil predvsem delo, delo in še enkrat delo in to v vseh kvalitetnih prvinah tega pojma, ustvarjalnost, poštenje, korekten odnos do sodelavcev. Nobeden razumen podjetnik ne bo ravnal v svojo škodo in ogrožal dobrega delavca; če pa ga izjemoma bi, mora obstajati redno sodno varstvo. skega sveta bo tudi v prihodnje sodelovanje s sidnikati podjetij in drugimi oblikami organiziranja ter pomoč pri uveljavljanju stališč in sklepov v podjetjih, uveljavljanje splošnih, skupnih in posamičnih interesov in zahtev članstva v ustreznih organih, varstvo članstva oziroma njegova ekonomska in socialna varnost, nudenje pravne in gmotne pomoči članom ter zaščita sindikalnih aktivistov. Zato bi bilo potrebno ohraniti vse tiste oblike dosedanjega dela, ki so bile v pomoč osnovnim organizacijam ZS in članstvu, ter uveljaviti nove, ki bodo zagotavljale še bolj učinkovito delo. Na skupni seji občinskih odborov sindikata delavcev zdravstva in socialnega varstva ter sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Ljubljana Šiška so imeli pripombe na zbiranje in delitev članarine. Ni še jasno, kje se bo zbirala - ali na republiškem svetu ali v republiškem odboru, menili pa so, da ne prvi ne drugi predlog ni sprejemljiv, saj občinski svet vrača del sredstev osnovnim organizacijam ZS, višje ravni pa ne. Če bi se članarina zbirala na republiški ravni, bi občinski sveti »izgubili« vse dosedanje naloge, ker za to ne bi bilo dovolj sredstev. Menili so tudi, da ni smotrno hkrati prenavljati zveze sindikatov in sindikatov dejavnosti. Predlagajo, naj bi najprej prenovili slednje, z njihovim povezovanjem pa bi bila prenovljena tudi zveza sindikatov. Člani predsedstva kraško-obalnega sveta ZSS so po temeljiti razpravi o sklicu konference ZSS po delih menili, da tak način sklicevanja konference ni sprejemljiv, zato zahtevajo, naj statutarna komisija ZSS takoj oceni skladnost sklica konference ZSS s statutom. Menijo namreč, da bo s tem ogrožena kakovost konference in njenih sklepov, ker ne omogoča neposrednega soočanja razpravljalcev oziroma njihovih argumentov in stališč. Na tak način ni mogoče pristati tudi iz političnih razlogov, ker si ga je mogoče razlagati kot zavestno taktično potezo, s katero bi bilo lažje uveljaviti sprejemanje predlaganih gradiv. Razprave o tako pomembnih gradivih ni mogoče izpeljati v tako kratkem času - tudi hitenje potrjuje vtis o taktiziranju. Meta Štefanič iz pripomb, kijih zbira informativna služba RS ZSS Nekaj konkretnih pripomb • Pri poglavju socialna pravičnost naj bi bilo bolj neposredno opredeljeno tudi to, da si bo sindikat, zlasti na ravni republike in zveze, kjer je bil doslej najmanj uspešen, mnogo bolj prizadeval za izenačitev pogojev za gospodarjenje ter odpravljanja raznih oblik prikritega prerazporejanja dohodka. • Mnogo bolj bo prav poudariti dejavnost sindikata po panožni plati, khr bi morala postati temeljna vsebinsko povezovalna oblika. • Pri tezah za novi statut je pri točki 2.1., v tretjem odstavku naštetih nekaj področij, npr. razvoj podjetja ipd., ki naj se črtajo. • Na občinski ravni ne bo več zanimiva široka organiziranost sindikata; morda le profesionalno usposobljen strokovni delavec, plačan s strani republike, ki bi usklajeval delo profesionalnih poverjenikov v podjetjih. Vse vsebinske probleme bi bilo pravilneje reševati v okviru posameznih panog. Ferdo Blaznik, dipl. iur., Otiški vrh Povezovanje s sosedi Kot nekdanji sindikalni funkcionar sem skrbno proučil gradivo: Program neodvisnih sindikatov Slovenije in teze za novi statut in oblikoval naslednja stališča in mnenja: Iz programa resnično izhaja, da stopa sindikat na svojo pot, lastno stanovsko organizacijo delavcev. Iz programa tudi jasno izhaja, kaj bo ta sindikat storil za delavca, kaj bo delavcu, članu tega sindikata, nudil in kako bo varoval pravice delavcev. Vsi ti cilji prenove sindikata so ohrabrujoči in po mojem mnenju pravilno usmerjeni. Tak način dela sindikata bo okrepil to organizacijo in jo bolj približal delavcem. Oblikoval sem tudi dva predloga, ki jih program in teze ne obravnavata, mislim pa, da sodita v delo Neodvisnih sindikatov Slovenije. 1. Program je pomanjkljiv, saj ne govori, kako bomo Neodvisni sindikati Slovenije oblikovali povezanost in sodelovanje s sindikati drugih držav, s katerimi že sicer dobro sodelujemo (tako občinski sveti kot tudi RS ZSŠ). Takšno povezovanje nam bi lahko, pri oblikovanju neodvisnih sindikatov, prišlo še kako prav, saj bi nam bile izkušnje teh sindikatov (oblikovanje kolektivne pogodbe, organiziranje stavk, odnos do delodajalca) še kako dobrodošle. Program sam namreč že odseva nekatere metode dela sinidkatov tujih držav - zelo blizu je italijanskim sindikatom, zato bi to povezovanje samo pripomoglo k hitrejšemu uresničevanju zapisanega v programu. 2. V programu pogrešam samostojno poglavje, ki bi vključevalo odnos in povezanost Neodvisnih sindikatov Slovenije in upokojencev. Sindikat bi se moral opredeliti do tega, da ustanovi tudi sindikat upokojencev, da bi branil pravice teh nekdanjih delavcev. Delavec, ki je dopolnil 40 let dela in bil vse do odhoda v pokoj član sindikata, bi še kako potreboval to stanovsko organizacijo za varstvo pravic. Sindikat upokojencev bi razpravljal zgolj o teh problematiki, ki je v sedanjem času še kako pereča. Prepričan sem, da bi veliko upokojencev ostalo v tej organizaciji, če bi vedeli, da se poteguje za njihove pravice. Vse te pravice so si delavci izbojevali skozi 40-letno delo, zato bi moral neodvisni sindikat samostojno delovati tudi na tem področju (ustanoviti sindikat upokojencev). Tudi na tem področju bi se morali učiti pri sindikatih v Italiji. Sindikat še kako skrbi za nekdanje delavce - upokojence, ki ostajajo člani sindikata tudi, ko so upokojeni. Pri sindikatu imajo poseben patronat, ki rešuje vprašanja upokojencev, sindikat pripravi delavcu vse potrebno za odhod v pokoj, organizirajo stavko, če je potrebno in podobno. Vojko Hobič, Srpenica Delovna skupina Kraško-obalnega sveta ZSS (I.) ANALIZA NEKATERIH KATEGORIJ IZ PROGRAMA NSS Program »Neodvisnih sindikatov Slovenije« Ne glede na poudarke, da program ni dokončan in da gaje potrebno dograditi ali spremeniti, ima preambiciozen naslov. V tej fazi bi kvečjemu lahko govorili o tezi za »programsko izjavo«. Program mora imeti ambicijo, da opredeli temeljna strateška vprašanja sindikalnega delovanja za daljše časovno obdobje, nanje odgovori in Nekatera strateška vprašanja, na katerih bi verjetno lahko utemeljili našo sindikalno doktrino v programu: - zgodovinski in družbeno ekonomski temelji naše sindikalne koncepcije, - temeljne norme in kriteriji sindikata v zaščitni politiki delavca in njegove kvalitete življenja, - sindikati in ideologija, - sindikati in ZK ter druge politične stranke, - formiranje in vloga sindikalnih vodstev, - centralizem in avtonomnost v sindikalni organiziranosti, - sindikalna koncepcija dela, - solidarnost, pravičnost ter enakopravnost v koncepciji sindikata, - odnos do drugih sindikatov, do konkurenčnega konflikta, - vplivi tujih sindikalnih gibanj in organizacij, - odnos sindikatov do zakonov in pogodb, - samoupravljanje in soupravljanje, - sindikalna akcija in sindikalna politična kultura v aktualnem gospodarskem modelu, - akumulacija in sindikati, - podjetje (teorija podjetja) in sindikati, - plače in produktivnost v teoriji in praksi sindikatov, - organizacija dela in sindikati, - pogajalska politika in strategija, - sindikati in javni sektor, - sindikati in kmetijska politika, - sindikati in varovanje okolja, - sindikati kot organizacija, - sindikati v podjetju (ustanovi), - sindikati kot zveza panožnih (poklicnih) sindikatov. s tem zapre možnosti, da bi se temeljna stateška vprašanja odpirala takrat, ko bi že morali imeti odgovore nanj. Gre torej za dolgoročno delo. Program politične prenove sindikata mora biti tako na programsko konceptualni kot na praktično politični ravni trden, neobotavljajoč, konsistenten ter teoretično in znanstveno utemeljen. To pa ta tekst ni. Brez teoretičnih temeljev obravnavano gradivo ne more imeti trajnejše veljave. Teoretično utemeljen programski doku ment seveda ne more biti sredstvo, s katerim bi katerakoli organizacija lahko neposredno gradila svoj politični image, brez takega dokumenta pa ga tudi ne more. Na tako koncipiranem programskem gradivu morajo temeljiti kratkoročni programski dokumenti, s katerimi organizacija afirmira za najširšo zainteresirano javnost svoj odnos do aktualnih tem. V sedanjih družbenih razmerah, pa tudi s funkcionalnega vidika, bi bil metodološko prav gotovo ustreznejši induktivni pristop, kar pomeni, da lahko teoretični temelji sindikalne doktrine nastajajo na podlagi lastnih analiz aktualnih problemov (zaposlitev, osebni dohodki, izobraževanje, prekvalifikacije, stanovanjska problematika, samoupravljanje, razvoj, pokojninski sistem itd.) in čisto pragmatičnih pristopov v načrtovanju aktivnosti sindikata. Ta pristop afirmira zlasti aktualnost in prispeva k večji stopnji odzivnosti članstva nri nastajanju programa. Lastna zgodovina Evidentno je prizadevanje ustvariti vtis, kot da bo že sam program z nazivom, »Neodvisni sindikati« pomenil ločnico, s katerim smo presekali z državnim, uradnim sindikatom. Program mora izhajati iz lastne zgodovine, računati z negativnimi hipotekami, graditi bi morali na kritičnem obračunu z lastno zgodovino. Politično naivno bi bilo pričakovati, da lahko z mehanskim presekom opravimo z več kot štirimi desetletji zablod. Zato je potrebno dosledno in konkretno odgovoriti na vprašanje, ki je sicer postavljeno, kaj je bilo v dosedanjem delu dobrega in uspešnega, kar je potrebno ohraniti, izpopolniti in posodobiti ter opredeliti vse, kar je preživeto in slabo. Upoštevati je potrebno zlasti dejstvo, da so korenine inercije in rigidnosti izredno globoke, da gre za reformo okostenelega organizma, ki je štiri desetletja preživel v razmerah, kjer ni bilo konkurenčnega izziva in konkurenčnih konfliktov. Neodvisnost Ni dovolj le izjaviti, da bomo (smo) neodvisni, »neodvisnost« sama zase je absurdna kategorija, naziv sam ne zagotavlja še ničesar. Prozoren je tudi nameri- takega samooz-načevanja, saj z njim vnaprej etiketiramo potencialne druge sindikalne organizacije skozi preprosto logiko: mi smo neodvisni, torej je jasno, kakšni so drugi sindikati. Popolnoma nepotrebno je, da sami sebe označujemo s kakršnimkoli pridevnikom, saj je pomembno, kako sindikat ocenjujejo delavci, nič manj pa ni pomembno, kako nas bodo ocenjevali partnerji (državni organi, poslovodna struktura, politični subjekti). Formalno je treba neodvisnost utemeljiti z ustreznimi določbami Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih nih sil in s tem ne pristajati na politično.že osvojenem položaju v proizvodnih odnosih. Samostojnost z lastnimi kadri Program ne računa z obstoječo prevladujočo zavestjo zbirokratiziranih sindikalnih vodstev, ki vodijo politiko samoomejevanja sindikata s tem, da sodelujejo v neformalnih oblikah odločanja, znotraj mreže za' prtih, neprebojnih političnih struktur, kar je zaslediti na vseh ravneh, zlasti pa na občinski. Kolikor bi s tem računal, bi moral pravicah (1966) in Konvencije št. 87 6 sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic (1948) ter Ustave. Programsko-konceptualno pa je potrebno uveljaviti zlasti naslednje predpostavke neodvisnosti: 1. Formalno in dejansko prekiniti transmisij ski odnos do ZK in oblasti. 2. Deregulirati sindikat iz celotnega sistema: od podjetja do federacije in odpraviti institucionalno in normativno zagotovljeno pozicijo, ker prav to povzroča pasivnost in nemoč članstva. 3. Programsko in organizacijsko utemeljiti sindikat na heterogeni in heteronomni socialni bazi in interesni konfiguraciji. 4. Vključevati sindikat v razvoj proizvajal- odgovoriti na izjemno zahtevno vprašanje-kako kadrovsko reformirati in revolucion’" rati obstoječo sindikalno strukturo, ob ka; kršni še tako dobri programski dokument’ padejo. Empirično je ugotovljeno, da se »transmisijski odnosi« dogajajo bolj v vsakodnevni praksi vodstev, to je neformaln0 in neinstitucionalno. Prav tako je potrjen^ da sindikalna vodstva na vseh ravneh sak1 sebe uveljavljajo s pripadnostjo in vkljub' nostjo v »splošna pdlitična vodstva« (tovaj"' ne, občine, republike), kar j e seveda pogu D' no za samostojnost in identiteto sindikata-pa tudi tistih redkih sindikalnih delavcev ■ klSmdikat mma°ugleda in avtoritete.-ker ju nimajo sindikalni funkcionarji. Moška poteza koprskih sindikatov NAZAJ K SOLIDARNOSTI Kaj stari ljudje na Češkem najbolj, zamerijo komunistom! Če verjamete ali ne, na prvo mesto gotovo številnih zamer ne postavijo ne »socializma,« ki je zrušil nekoč tako cvetoče gospodarstvo, ne »bratstva« z Rusi na večne čase... Celo kmet sem slišal zatrjevati, da najhujši greh rdečih ni zaplemba zemlje! V največje zlo jim štejejo, da so mladi rod odvadili poštenega dela, naučili pa so ga krasti, podkupovati, hinavčiti... Prenagljena, poenostavljena obsodba? Komajda. Razumeti jo moramo namreč kot propad prastarih človeških vrednot v realnem socializmu. No, še tot kako sem sploh zajadral na Češko - res po ovinkih, okoli odziva kopr- skih sindikatov na stavko v Jugoagentu. Beograjska centrala jo je namreč kanila preprečiti s stavkokazi. Zato je občinski svet Koper pozval vse slovenske delavce špedicijskih in agencijskih dejavnosti, naj Jugoagent bojkotirajo. Med človeške vrednote nasploh in med sindikalne še posebej gotovo spada solidarnost. Tu, vidite, se je rodila asociacija iz uvoda. Če je bil namreč naš sistem v povojnih desetletjih sploh v čem učinkovit, je bil brez dvoma v razbijanju. Hote ali nehote je družbo sesul v atome. Tako je tudi delavski razred, ta svetinja našega verbalizma, pozabil na besedo solidarnost. Kakšen tozdovski štrajk za svojo plačo, to še. Kakšna neomejena solidarnostna odgovornost, ki se sprevrže v navadno krajo, tudi. Sicer pa... Zato se mi zdi poteza koprskih sindikatov prelomna, lahko ji vzdenemo ta čas tako moderen izraz »zgodovinska«. Obrazložil nam jo je sekretar občinskega sveta sindikatov Slobodan Radujko: »Pred dvema letoma so si delavci beograjskega Jugo-agenta v Sloveniji izborili nekakšen draginjski dodatek, 35 odstotkov na plačo, kot velja tudi v vojski, carini... Razlika je v tem, da kljub večkratnim opozorilom Jugoagent tega dodatka ni uzakonil v svojem pravilniku. Zdaj pa so svojim 43 delavcev v Sloveniji ta dodatek enostavno odpravili, češ da delavce vznemirja. Proletarska solidarnost, ni kaj. Delavci v Mariboru, Ljubljani in Kopru so na zborih ugotovili, da so v dveh letih več kot izčrpali vse samoupravne možnosti in da jim ostane le še stavka. Pri tem so uppštevali vsa stavkovna pravila. Sem je prišla štiričlanska delegacija, najožji sodelavci generalnega direktorja. Po večurnem pogajanju so razumeli, da lahko stavko prepreči le vrnjen dodatek in vsi smo si oddahnili. Še isti dan pa nas je streznila mrzla prha - generalni direktor je oglušel na priporočila svojega kolegija, se skril za komite za SLO in ta neformalni organ je sesul vsa prizadevanja - pozabil je, da celotni dodatek ne preseže 120 milijonov dinarjev mesečno (brutto), dan čakanja barke zaradi stavke pa stane od 10 do 20.000 dolarjev! Seveda naj bi krivda za škodo padla na stavkajoče, iz Beograda so za- grozili s stavkokazi iz drug enot...« Zdaj je nekajdnevne stav ^ konec, delavci so dosegli n . kaj od svojih zahtev. Občij1^ svet je direktorja opozoril-je za vso škodo odgov9r a sam in je ne more obešati delavce. Stvari se bodo urej,^ le menda po bolj normal poteh, ostala pa bo poteza sindikatov - PoZMar-venskim delavcem k soh° nosti, k bojkotiranju stav kazov. Upam, da bo to z ^ tek konca grozljive zaK°^pa sti, ki jo sicer srečaš v JLA se je tako uspešno širil3. ge vseh družbenih žilah: »Za u svoje ime!« . . *mo tam, kjer smo Pred to značilno ilustraci- jo, potem je vsekakor treba reči, da Andrijaniča tega odgovora nista dobila preprosto zato, ker ga nista mogla dobiti. Dati bi jima ga moral lastnik obubožanega Agro-komerca. Ta pa ni znan, kar velja tudi za večino drugih jugoslovanskih podjetij. To pa nam kar samo od sebe govori, da je v omenjeni tranformaciji družbene (ne)lastni-ne še pred njo potrebno določiti prve lastnike podjetij. O tem, kdo naj bi to bil, je bilo v zadnjih mesecih in dneh veliko takšnih ali drugačnih modrovanj pa tudi povsem realnih in logičnih predlogov. Med slednje gotovo sodita tudi predloga Frančka Hudeja in dr. Ivana Ribnikarja, o katerih je tekla beseda tudi na nedavnem posvetu na to temo na slovenskem centralnem komiteju. Za Hudeja je v vseh pogledih (tudi po načinu, kako smo prišli do družbene lastnine) logično in normalno, pa je ta lastnina lahko edino le splošno ljudsko premoženje, se pravi državna lastnina. Podjetje za dinar Če se namreč za hip spet povrnemo k Agrokomercu, bi bila v tem primeru njegova lastninska preobrazba takale, da bi del tega velikokladuškega podjetja zakoncema Andrijanič prodala lahko le socialistična republika BiH ali po Ribnikarjevo njen pokojninski sklad. Pri tej točki trčimo na novo bistveno vprašanje: kolikšna je realna (tržna) vrednbst tistega dela Agrokomerca, ki je naprodaj. Odgovor je seveda nemogoč vse dotlej, dokler v Jugoslaviji ne izpeljemo druge nujno potrebne operacije, s katero bi naredili čiste bilance podjetij, določili njihovo realno vrednost v primerjavi z zadolženostjo itd. (Dr. Bogomir Kovač: čiščenje portfelja). Kot je to opravilo nujno za lastninsko transformacijo na eni pa to še zlasti velja za vzpostavitev trga vrednostnih papirjev na drugi strani, brez katerega si te transformacije pravzaprav niti ne znamo predstavljati. Kot na dlani je, da danes nikomur ni treba posebej razlagati, kaj bi nam prineslo čiščenje tega portfelja. Končni seštevek čistih podjetniških bilanc bi moral biti enak notranji zadolženosti jugoslovanskega gospodarstva, ki je po nekaterih ocenah enaka zunanjemu dolgu države, po drugih pa še enkrat večja. To pa pomeni, da je velika operacija lastninskega transofmiranja družbene lastnine neločljivo povezana s potrebami po velikih količinah novega svežega kapitala, To pomeni, da o resničnem zdravljenju gospodarstva, ki bi se bilo sposobno postaviti na noge v vrtincu tržne ekonomije, lahko govorimo šele od tu naprej, Zadnje, veliko vprašanje je, kje dobiti ta denar? Krog, ki ga obdaja tančica ironije, je tu sklenjen: prav pri tistih »bogatih domačih in tujih obrtnikih«, pred katerimi morajo zdaj direktorji naših podjetij varovati družbeno lastnino. Vse naše zablode, na katerih (sicer čedalje bolj perfidno) še vedno vztraja samoupravna politična birokracija, se pred temi železnimi zakonitostmi ekonomije razblinijo kot milni mehurček. Varuhi družbene lastnine lahko sicer še naprej kričijo in mahajo na vse pretege, vendar jim v sleherni opciji izhoda iz krize, ki bo drugačen od romunske, vse skupaj prav malo pomaga. Delavci hočejo namreč predvsem kruh in to pošten kruh, pri čemer jih prav malo zanima, kdo jim ga daje. Kaj to pomeni, si lahko razberemo tudi iz mnenja enega prvih novih slovenskih podjetnikov in pionirja pri uvajanju vrednostnih papirjev pri nas mag. Milana Lovrenčiča, ki o transformaciji družbene lastnine razmišlja čisto praktično: »Za določitev lastnika tukaj in zdaj se mi ta hip zdijo še posebej primerna takšna podjetja, kot je na primer mariborski Lilet. To podjetje danes pri najboljši volji ni vredno več kot ničla. To pa pomeni, da bi ga morali prodati za en dinar komur koli, kije pripravljen vanj vložiti svoja sredstva in organizirati proizvodnjo...« DEVIZNA ZAKONODAJA V SLEPI ULICI Direktorji podjetij, zunanjetrgovinski delavci in še kdo te dni z zanimanjem spremljajo usklajevanje različnih republiško-pokrajinskih pogledov na nov devizni zakon, ki naj bi bil sprejet ta mesec. Sedaj že vemo, da delegatom odbora za ekonomske odnose s tujino v zvezni skupščini tega cilja ne bo uspelo doseči, da se bo iskanje za vse ustreznih zakonskih rešitev nadaljevalo in da se lahko zgodi, da omenjeni zakon tudi novembra (še) ne bo sprejet. Takšen razplet »pogajanj« pa nas seveda ne sme čuditi, saj je bila devizna zakonodaja vedno jabolko spora, če s(m)o jo spreminjali. Med glavna vprašanja dosedanjega usklajevanja nedvomno spadajo tista o vsebinskemu delovanju deviznega trga in oblikovanje dinarskega tečaja, klirinškega poslovanja, uporabe valutne klavzule in tako imenovanega deviznega kreditiranja v državi ter uvajanja javnih posojil tudi v devizah. V zvezi z načinom delovanja deviznega trga in oblikovanjem dinarskega tečaja je Slovenija predlagala - njen predlog pa ni bil sprejet — naj bi razvili nov koncept deviznega trga, v okviru katerega naj bi se dinarski tečaj oblikoval predvsem na podlagi ponudbe in povpraševanja po devizah. Tako naj bi devizni trg deloval kot prava devizna borza, v kateri bi potekal promet neposredno med poslovnimi bankami, Narodna banka Jugoslavije pa bi bila le ena izmed udeleženk na trgu, ki bi skrbela, tudi za izpolnitev zakonskih pogojev za začetek delovanja borze. Strah pred začetkom delovanja »pravega« deviznega trga je bil prevelik, da bi bil omenjeni predlog sprejet in pesimisti napovedujejo, da si več kot nekakšnega kompromisa med starim in novim konceptom deviznega trga ne more obetati. Kaj pa bo to konkretno pomenilo za gospodarstvo, si bržčas nihče ne upa napovedati. O klirinškem poslovanju je tekla razprava glede na razpoložljive podatke o klirinški menjavi v letošnjih osmih mesecih, v kateri smo imeli presežek v višini 141 milijonov dolarjev (v istem času lani pa primanjkljaj v višini 126 milijonov dolarjev), tečaj klirinškega dolarja pa je še zmanjšal zaostajanje za »zele- PreseneUjiva ugotovitev? Mogoče. Gotovo pa za tiste, ki jih bolj od socialne varnosti delavcev skrbi lastništvo nad podjetji. Manj presenečeni nad takšnimi »osupljivimi« mnenji pa utegnejo prav gotovo biti v slovenskem izvršnem svetu, kjer so se po besedah Uroša Slavinca, ministra za industrijo in gradbeništvo, »odločili spopasti z žarišči gospodarskih težav tudi s tujo strokovno pomočjo in tujim kapitalom«. Očitno so v slovenski vladi že spoznali, da Sloveniji sami nikakor ne bo uspelo ozdraviti svojih največjih gospodarskih bolnikov, kar pomeni, da je prisiljena to narediti s pomočjo tujega znanja in kapitala, To pa pomeni, da se Slovenija nikakor ne bi smela ujeti v past najrazličnejših »fantomov privatizacije« in dušebrižniške skrbi nad »spornimi pojavi ob reorganizacijah podjetij«, kajti če kdaj, potem morebiti prav danes krvavo zares zveni znameniti rek, ki ga nenehno ponavlja direktor Instituta Jožef Stefan Tomaž Kalin; »Bog dai, da bi nas bil še kdo pripravljen izkoriščati?« Ivo Kuljaj nim« dolarjem z 8,4 odstotka konec avgusta na le 6,4 odstotka konec septembra. Medtem ko eni poudarjajo, da je klirinški presežek pomembno žarišče sedanje hiperinflacije in se zavzemajo za politiko destimuliranja klirinškega izvoza z nižjim klirinškim tečajem in kasnejšim izplačevanjem dinarske protivrednosti klirinškim izvoznikom, drugi pač temu nasprotujejo in so za status quo. Ker je v ozadju predpisov o obračunskem (klirinškem) dolarju vprašanje večjega ah manjšega dohodka klirinških izvoznikov (beri - precejšnjega dela srbskega, hrvaškega in slovenskega gospodarstva), bo izredno težko uskladiti različne interese. Morda bo še težje najti zakonske rešitve za predlog o uporabi valutne klavzule in deviznega kreditiranja v državi, to je polnega prenosa vseh rizikov iz tujih posojil na končne posojilojemalce. Sprejem te rešitve bi namreč med drugim pomenil, da problem tečajnih razlik ne bosta več reševala federacija in Narodna banka Jugoslavije, ampak podjetja in poslovne banke same. Z drugimi besedami bi to pomenilo, da nihče več ne bi mogel živeti na račun inflacije in najrazličnejših revalorizacijskih prihodkov, ki imajo nekakšno knjigovodsko, ne pa tudi realno tržno vrednost. Na verižne stečaje podjetij in bank pa seveda nihče ne bo pristal. Tako kot vsa gospodarska prenova se je torej tudi devizni zakon znašel v slepi ulici, iz katere - vsaj za zdaj - še ni videti pravega izhoda. Ker čas hitro beži, inflacija pa je iz dneva v dan večja, nekateri predlagajo, da bi na delegate pritisnili in jih prislili k čimprejšnjemu sprejemu devizne zakonodaje. Seveda, sprejeti takšen ah drugačen devizni zakon niti ni težko, veliko te^je pa je najti takšne rešitve, ki bi imele praktično vrednost, ki bi bilo torej protiinflacijsko naravnane. Zato bo delegate in tudi predlagatelje deviznega zakona, torej zvezno vlado, še lep čas bolela glava, Emil Lah PO SLEDEH DOGOVARJANJA Ljubljana, 27. oktobra 1989 DfHdVSlO GROtliOSf 8 MAR CK ZKJ MANIPULIRA S TITOM čenj nižjega vodilnega aktiva. Še bolj usodno se lahko kaže v nekritičnem sprejemanju voditeljskih idej,.v njihovem glorificiranju in hkratnem - praviloma nezakonitem in nemoralnem - represivnem pobijanju drugačnih zamisli, češ da so sovražne, izdajalske, protirevolucionarne. Takšna, v bistvu skrajno dogmatska praksa z vso naglico vodi gibanje (stranko) v degeneracijo... Naša praksa je polna takšnih deformacij. Ker je znanstveno s tega vidika ni praktično še nihče resno preučeval, lahko za zdaj uporabimo le logične domneve in izkustvena sklepanja. Kdor koli mi lahko reče: »Pokaži mi en sam dokument, ki govori o tem, da je treba malikovati, da je dovoljeno posameznika tepsti v imenu partije in države ali podobno!« A to je neresno. Kdor stvari le malo bolje pozna, bo Lahko bi zapisali trditev, da se v jugoslovansko partijo vrača normalno življenje. Navaja se zopet živeti z razlikami in očitnimi nasprotji. Pomeni, da mineva čas dejanske in zlasti navidezne enotnosti in složnosti, se pravi čas prisiljenega, nenaravnega stanji* partije - in glede na njen monopol tudi družbe. Vprašanje je, zakaj se potem razmere pri nas ne normalizirajo hitreje, če omenjena trditev drži. Odgovor je preprost: dolgoletni nenaravni, prisiljeni način življenja je partijo in družbo po svoje degeneriral, organsko navadil nenormalnih razmer za življenje, zato se seveda sedaj ne more hitro prilagoditi normalnim. Tako kot sem postavil svojo trditev, dolgujem še dve pojasnili: prvič, ali jugoslovanska partija kot nekaj, kar ima svojo dejansko in jasno razpoznavno fiziognomijo, sploh še obstaja? Nedvomno obstoje republiške partije, medtem ko si za pokrajinske po »nastanku velike Srbije« tega ne bi upal trditi. Zato seveda ni brez podlage trditev, da jugoslovansko partijo kot nekaj oprijemljivega v resnici predstavlja samo še ZK v JLA. Toda če je res tako, tedaj se mi zdi, da smo se znašli v skrajno nevarnem položaju, ki zahteva, da ZKJ kot »vsezvezno« partijsko tvorbo tudi formalno takoj odpravimo. Popolnoma se zavedam, kakšno zgražanje utegne ta trditev sprožiti - zlasti zunaj Slovenije. Toda moram jo tvegati, ker je preveč tvegan položaj, v katerem se utegne dokončno poistovetiti ZKJ s partijsko organizacijo JLA oziroma postopoma celo s samo JLA. Vendar jamčim, da bom z veseljem priznal, če sedaj v svoji bojazni pretiravam. Drugo pojasnilo se nanaša na uporabo izraza partija, saj imamo vendar že od 6. kongresa 1952. leta zvezo komunistov. Svojčas se je nek učenjak - teoretik nad tako »površno in idejno teoretično neustrezno« rabo oziroma zamenjavo pojmov hudoval čez celo stran časopisa. Če je že deloma priznal, da je izraz partija, partijski, ipd. bolj praktičen od Z K'in pridevniških izpeljank iz ZK, pa učeni mož sploh ni dopustil možnosti, da vsebinska transformacija partije niti trideset let po 6. kongresu ni bila niti dobro začeta, kaj šele izpeljana. Drugo je seveda vprašanje, ali je naš ideološko-politični Par-tenon gradil na zmotnem prepričanju, da se s spremembami nazivov spreminjajo tudi stvari same. (Saj je res, škoda, da dejansko ni tako: enostavno bi razglasili, da nimamo več dolgov, daje spet zmagalo bratstvo in enotnost, da nas svet spoštuje... In bi spet živeli v pravljičnem svetu!) Tudi se ni moč izogniti vprašanju, kdo oziroma kaj je krivo, da se je jugoslovanska partija tako usodno oddaljila od naravnih, pristnih pojmovanj in prakse družbenega razvoja. To je velikansko in nadvse zapleteno vprašanje, ki proži številna nasprotovanja in razhajanja. Ob dopustnem poenostavljanju pa je moč govoriti vsaj o treh dejavnikih (razlogih) takšnega razvoja partije. Na prvo mesto bi postavil dejstvo, da seje tudi KPJ postavila in razglašala kot revolucionarna stranka.'A revolucija, ki so jo imeli v mislih komunisti, je za razliko od prej znanih prinašala tako ostre spremembe v miselnost in družbeno prakso, da je bila družba - seveda predvsem zaradi zavračanja ■ krivičnosti meščanskega reda - postavljena tako rekoč na glavo. Drugo, kar je deformiralo partijo, je avtoritarna in skrajno direktivna vloga sovjet- ske KP, ki je skrita za Kominterno, na vse mogoče načine odločilno krojila tudi ustroj in dejavnost nacionalnih (po pravilu ilegalnih in zato od nje bolj odvisnih) partij. Sovjetska KP pa je druge partije dejansko zastrupljala in maličila s pametjo in prakso vladajoče, totalitarne, monopolne in skrajno dogmatske partije. Tudi če so se druge KP, kakor na primer trdijo za našo, skušale temu maličenju izogniti oziroma ga ublažiti, je to bilo tako močno, daje še vedno pustilo hude posledice. Končno pa gre še za tretji dejavnik (vir) pačenja KPJ oziroma ZKJ. To je vpliv njenih glavnih osebnosti. Vse komunistične oziroma revolucionarne stranke, ki so si za cilj postavile velike družbene spremembe, so dobesedno potrebovale močne, voditeljske, pogojno bi rekel »matične« osebnosti. Načrtno so razvijale njihovo domala legendarno popularnost, vzporedno pa seje krepila njihova avtoriteta. Seveda je lahko trditi, da revolucija terja močne osebnosti. Takšne klišeje smo svojčas radodarno pisarili in čivkali. Znano pa je, da avtoriteta, spoštovanje in zaupanje rastejo tudi na sposobnostih, vrlinah in odlikah posameznikov, ki zaradi tega dobivajo voditeljske »vloge«. Pravi voditelj mora biti po mojem še za kanček »večji« od onih, ki ga povzdigujejo le zato, da bi se ob njem »šlepali« tudi sami. Kajti, če tega s svojimi voditeljskimi zmožnostmi in odlikami ni sposoben preprečiti, je sokriv hudih moralnih in vseh drugih posledičnih pačenj v stranki ali gibanju, ki ima dobesedno degenerirajoče posledice. ■ Vprašanje sokrivde voditeljev stranke (gibanja) pa se ne postavlja samo z vidika moralnih, karierističnih pa- AA/[* Reševanje finančnih težav SPIZ MED KLADIVOM IN NAKOVALOM PLAČ IN POKOJNIN Ce bomo dvignili prispevno stopnjo za pokojninsko zavarovanje, bodo nezadovoljni delavci, če pa je ne bomo, bodo nezadovoljni upokojenci. To je bila dilema, ki je zadnji čas vedno znova prihajala na površje vseh razprav o tem, kako se znebiti rdečih številk republiške skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter omogočiti nemoteno izplačevanje pokojnin, kot to veleva zakonodaja. Tako nasprotujoča si stališča na koncu niso mogla prinesti nič drugega kot kompromisno rešitev. Povsod tam, kjer so zagnali vik m krik, češ da se bodo v prihodnje plače delavcev znižale na rovaš predvidenega zvišanja prispevne stopnje, so lahko zdaj pomirjeni. Nič takšnega se namreč ne bo zgodilo. Skupščina skupnosti, pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije je sklenila, da se dozdajšnja prispevna stopnja ne. bo zvišala «- čeprav je bil polletni primanjkljaj skupnosti 171 milijard dinarjev, ki seje ob koncu devetih mesecev povečal na 752 milijard, ob koncu desetih mesecev pa še na 1.008 milijard dinarjev. Volk sit in koza cela Pritiski republiškega izvršnega sveta, gospodarske zbornice in združenega dela nasploh so bili vendarle premočni. In kot se v takih razmerah po navadi dogaja, sta bila na koncu volk sit in koza cela. Zmagala je vmesna rešitev: od 1. novembra naprej se bo povečal le prispevek iz dohodka in sicer za tri odstotke, od zdajšnjih 2,86 odstotkov na 5,86 odstotkov. To se delavcem neposredno pri plačah ne bo poznalo. Takšno rešitev so podpirali tudi sindikati, ko so imeli pred očmi tako interese delavcev kot tudi interese upokojencev. Predlog pa je oblikoval izvršni svet oziroma njegov komite za delo. S takšno rešitvijo niso s prispevno stopnjo neposredno posegli v osebne dohodke, še zmerom pa so lahko omogočili skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da bo lahko poslovala brez izgub. Toda do konca leta ne bo mogoče uskladiti pokojnin za 90 odstotkov z rastjo osebnih dohodkov, ampak samo za 86,5 odstotka. To pa hkrati tudi pomeni, da se upokojenci do konca leta ne morejo nadejati kakšnega izdatnejšega zvišanja svojih pokojnin. V novembru in decembru bodo pokojnine predvidoma lahko valorizirali za približno 25 odstotkov in tako kot dosedaj, dobili še poračun za nazaj, v začetku prihodnjega leta pa za približno 14,4 odstotka. V strokovni službi skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije ocenjujejo, da bi zdaj veljavna prispevna stopnja iz kosmatega osebnega dohodka v višini 19,1 odstotka v bistvu morala zadoščati za poravnavo vseh obveznosti, ki jih v skupnosti imajo. Vendar pa se na temelju analize, ki sojo pripravili, dejansko nabere denarja toliko, kot bi bila prispevna stopnja komaj 17,69 odstotka. To pa Je poglavitni razlog za to, da se izgub3 skupnosti iz meseca v mesec povečuje. Zakaj tako? Zamude pri plačevanju prispevkov Nekateri zakoni, sprejeti v letošnjem letu, so pripeljali do tega, da prihaja d zamud pri plačevanju prispevkov 1 sicer pri tistih delovnih organizacija ’ ki so zašle v določene likvidnostne t žave. Prihaja celo do enomesečne z mude pri plačevanju prispevkov, -' je vse skupaj lepo pokrito z veljavn. zakonodajo - v pokojninski blaga) pa povzroča preplah, saj iz mese v mesec primanjkuje več denarja, bv je pa opravi tudi inflacija. . p Strokovne službe skupnosti P°":a ninskega in invalidskega zavarova so pripravile več predlogov za r^^gj nje nastalega položaja. Med Prea n\o so bili takšni, da bi prispevno stop dobro vedel, da večina odločilnih stva-ti v političnem življenju ni direktno dokumentiranih (zapisanih), čeprav je življenje zapisalo s svojo pisavo. Seveda površni citatomani te pisave ne znajo brati! Ob vsem tem je pomilovanja vredno dn vnovič potrjuje misel, da ZKJ kot “Vsezvezna stranka« ne obstoja več!), da bo CK ZKJ v položaju, ko je država ^akor goreča prerija, razpravljal o napadih na Titovo osebnost in delo. Le-P° bi prosil vsevedni »forum«, da mi razloži, kako bo ohranil Titovo dobro !lfie in delo. Mar tako, kot je pokazal Pa seji, ki je dobila nadvse primerno PPe »noč dolgih jezikov«? Ali tako, da °° v imenu obrambe sistema vrednot, {ti je bil poln represije, znova uporabna! represijo? Nedvomno je politično Pismenim jasno, da Tita ni moč »zaščititi« na političnem sestanku. Nedvom-P? je tudi jasno, daje ceneno prevračanje vse krivde na Tita lažnivo. Končno n| on nikogar nagovarjal, naj se pri njem uči slabih navad in nezmernosti, Ki jih je očitno tudi sam imel veliko ^Pomnite se le rezidenc - po številu in razkošju!). Moralno, če ne drugače, je Perverzno človeka najprej posnemati v. slabih navadah, nato pa ga zaradi njih vlačiti po blatu. Vsekakor je jasno, da Titu ta centralni komite ne more napisati zgodovinske licence. Kljub vsem pregreham, katerih obsodbi Tito ne bo mogel pobegniti, s svojim krošnjarskim mešetarjenjem in zmerjanjem, ki spominja Pa vaške tercijalke, člani CK ne morejo nič koristiti. Še zlasti ne, ko sredi besnečih problemov postavljajo na Svoj dnevni red nenevarno in v bistvu neproblematično debato, v kateri se 2 ideološkim žuganjem igrajo kakor razPosajeni otročaji v peskovniku, ki v svoji nedolžni vnemi drug drugemu tPečejo pesek v oči, se malo zmerjajo, ®Pvaj0 jn cmerijo, nato pa se zelo utrudi vračajo domov, kjer jih materin-poujčkamo. ^staviti Tita sedaj na dnevni red /eJe CK ZKJ je, po mojem mnenju, neverjetna pobalinska manipulacija in ‘Graba Tita za potuho že pregovorne esppsobnosti in jalovosti tega orga-a- Če mene vprašate, se ne bi več estajal, prihranek pa bi namenil hu-‘anitarnim namenom. Bila bi le *r°ttina odškodnina! Martin Ivanič 2« zdajšnjih 19,1 odstotka zvišali na s odstotka, pa tudi takšni, da prijavne stopnje sploh ne bi povečevali, C r. Pomeni, da bi pokojnine pač us-stvJeVali Slede na razpoložljiva sred-§ a ~ to pa bi v bistvu prineslo zmanj-v anje pravic upokojencev, kar pa je ^sprotju z zdaj veljavno zakono- Po?tibor za plan in finance skupnosti va*.0jfinskega in invalidskega zavaro- V- . ■'“inskega m invanusiiega zavarovan'9 j0 za tem predlagal ustrezno zvi-sknJe Pr‘sPevnih stopenj za pokojnin-K;0 ln invalidsko zavarovanje tako, da ? Prispevnih stopenj za pokojnin-bj" m invalid ko Se deloma zvišale obremenitve iz Pa ;rnatih osebnih dohodkov, deloma ^ UOhoHka 7Hrn ohodka organizacij združenega ehrT ° zvišanje naj bi predstavljalo n;k °dstotno točko iz kosmatih oseb- dela. To 1 < *8&ša!'‘Sn-1-m Predlogom je prvotno so- kax ?°hodkov (od 19,1 na 20,1 odstotka odstotka točk iz dohodka S takšnih 6,93 odstotka)‘ Skua tudi sindikat. Toda na sami seji itiVaiS^me sk^Pnosti pokojninskega in Ptišlnjjkesa zavarovanja Slovenije je 'žvršni ° Usklajevanja z republiškim ompm svetom, tako daje prevladala bePost-niena kompromisna rešitev: nič Več od a k od Plač. zato pa nekoliko y ohodkov delovnih organizacij. bfe ®rnici proti dodatnim G^len°m tiila^Pbdarska zbornica Slovenije je ^6vanin Sk°zi Pr°ti slehernemu pove-datnik Prispevne stopnje - tudi do-Konc obremenitev iz dohodka - do ^°rnici L°SnAega leta' ^ gospodarski ^ Zaos,1.. men‘.l°’ da je temeljni vzrok bosti finančne razmere v1 skup- kov, ki t“ftVo> da ne odpravljajo vzro-dopuščajo. To pomeni, da bi Javna razprava o NSS V 44 LET TEŽKI COKLI Razpava o programu Neodvisnih sindikatov Slovenije, ki jo je v petek vodil ROS papirne, grafične, založniške in časopisno informativne dejavnosti v Radovljici, se je zame začela že dan prej. Zastavil jo je sindikat novinarjev v Kopru. Kar takoj povejmo, da ni bila ravno naklonjena. Ker so uvodi pač dolgočasni, sem tačas listal Primorske novice: »Privoščim vam Tomos. Boste vsaj kaj delali! Tako nekako je obalnim sindikalistom na posvetu rekel predsednik slovenskih sindikatov Miha Ravnik ...« Toliko na kratko, da ni treba izgubljati besed za opis razpoloženja. In zdaj k pripombam: »Ta program kaže, da hoče nekdo vse skupaj speljati na hitro in s tem predvsem zadostiti formalnostim. Program je preohlapen, ne pomeni preloma s sindikatom kot družbenopolitično organizacijo. Vsebina je nedorečena in še za uresničitev takšne ne ponuja vzvodov. Iz njega veje le delna pripravljenost na le delne spremembe. Pustimo kup nerešenih žgočih vprašanj in se vprašajmo, kako bo sindikat varoval interese delavcev, če se bo še naprej spuščal v svoje politične in politikantske bitke? Po politikantstvu smrdi že ponujeno ime NSS. Ponesrečena, populistična poteza. Sindikat je sindikat in zdravo! To poudarjanje neodvisnosti v imenu je samo po sebi pomenljivo...« Člani sindikata novinarjev so zavrnili predlog, naj bi se šel sindikat stranko, ki se bo na volitvah borila za mesto v parlamentu. Sindikat ne sme biti politična stranka, saj združuje pripadnike vseh političnih struj. Ocenjuje pa naj tako strankarske kot vladne programe, spremlja njihovo uresničevanje in razkrinkava neizpolnjene obljube. S tem in ob tem naj pritiska na oblastnike in potnike k oblasti, da bodo spoštovali osnovne sindikalne zahteve. morali uskladiti izplačila osebnih dohodkov zaposlenih in plačila prispevkov. Vendar pa je to laže reči kot pa uresničiti. Finančne razmere v SPIZ pa so takšne, da je treba ukrepati takoj, ne pa čakati, da se bo zastavilo vprašanje socialne varnosti 336.000 upokojencev in članov njihovih družin v Sloveniji, torej že kar četrtine prebivalstva. Seveda pa po drugi strani ne smemo pozabiti na več kot 800.000 zaposlenih, ki jim prav tako v teh kriznih časih ne kaže zniževati osebnih dohodkov. Če bi uskladili pokojnine med letom le za 82,5 odstotka rasti čistih osebnih dohodkov na zaposlenega, bi tudi brez povečanja prispevnih stopenj končali poslovno leto brez izgube. Pri tako nizkem usklajevanju pokojnin pa bi prišlo do izrazitega nezadovoljstva upokojencev, saj bi boleče posegli v njihovo socialno varnost. Hkrati pa se že postavlja vprašanje, kako bo urejeno izplačevanje pokojnin v prihodnjem letu, ko naj bi bila stopnja rasti števila upokojencev približno 6,4 odstotka, kar pomeni, da bo vseh blizu 360.000. V skupnosti obljubljajo, da si bodo prizadevali za to, da bi v okviru možnosti med letom povsem uveljavljali družbeni dogovor o usklajevanju pokojnin z rastjo povprečnih osebnih dohodkov. Višina potrebnih sredstev za te uskladitve bo odvisna od rasti osebnih dohodkov v letu 1990. Za realizacijo četrte četrtine 25. člena zveznega zakona pa bo treba zagotoviti približno 3,5 odstotka od vseh dohodkov za pokojnine (gre za postopni prehod na preračun pokojninskih osnov na zadnje leto dela), Marija Frančeškin Živahno so se menili tudi v Radovljici. Začeli so kajpak klasično, kako po starem ne gre več, kako bo sindikat moral spremeniti svojo organiziranost in metode pa da to zdaj res ne sme biti več fraza... »Konec je s filozofijo, konec s sindikatom, ki je deklica za vse. Zdaj je naša prednostna naloga kolektivna pogodba, bitka za plače, ki ne bodo zgolj miloščina, socialni dodatek. Zato bo treba preurediti vrste. Občinski, medobčinski in mestni sindikati pač izgubljajo svojo funkcijo, nova vloga sindikata jih odnaša v stranske rokave. Kaj s predsedstvom RS ZSS? To bo lahko le še koordinator, ki bo pomagal pri uresničevanju interesov delavskega razreda oziroma panog,« Tako je zastavil uvodničar Milan Deisinger, da smo se takojci in dodobra zavedli, da sedimo na razpravi ROS dejavnosti. Vse razprave, ki so skušale potem iskati optimalno obliko organiziranosti, so kajpak dejavnosti postavljale kot hrbtenico: »Pri iskanju tega optimuma bodo odpori, številni in močni. Toda že zdaj nam mora biti jasno, da sindikat ne bo politična orgahizacija. Bo pogajalec z delodajalci, zato pa potrebujemo izvrstne kadre, strokovne, pokončne. Konec je z aktivizmom, ko ti j e Ravnik naročil, kaj in kako boš delal, ti si pa potem to širil. Tega ne bo več, zato pa potrebujemo več znanja, sposobnosti...« Slišali smo še kanček hvale na rovaš ROS, ki da že doslej ni bil mačji kašelj in potem bolj konkretne zadevščine: »Poštena plača vsakega našega člana, to je prvo. Potem noben naš član ne sme delati v razmerah, ki ogrožajo zdravje. Borili se bomo tako za ekonomski kot za socialni položaj delavcev, za tehnološk razvoj - a le takšen, ki bo v službi omenjenih ciljev. Članarino bo treba povečati - ne za socialno podporo, ampak za boj proti temu, da večina delavcev živi slabše, kot bi v tujini od te podpore. Oblikovali bomo solidarnostni sklad. Deli naše panoge se bodo oblikovali v svobodne odbore. Predsedniki teh štirih odborov bodo izvršno telo, ki se bo bojevalo z RS ZSS, katerega predsedstvo bo imelo zgolj še koordinacijsko funkcijo...« Dobre plače in tako naprej, to so pač stvari, ki jim vsak človek lahko le zaploska. Toda kako in s kakšnim sindikatom vse to doseči? Tu pa ploskanje ne zazveni vselej. Prisluhnimo razpravam: »Saj je vse še ena zmešnjava. Ali je ROS najel Consulting firmo, ki bi res našla optimalne rešitve? Brez tega in ekonomske plati je vse naše vizionarstvo spet že naprej obsojeno na propad!« Še malce polemike o NSS ali gre za ekonomsko neodvisnost? Kaj bo z bogastvom, nakopičenim iz skladov splošne in skupne porabe? To naj bi bil minimum sindikalnih premoženjskih zahtev! Slišali smo odločen klic, da se mora sindikat znebiti vseh balastov. Nič točnega, kaj oziroma kdo je balast, a ko se je drugi govornik navezal na prvega okoli ekonomskih vidikov, smo le lahko razbrali, da gre za občinske, medobčinske, mestne sindikate in marsikaj nepotrebnega v republiškem. Naprej: »Na vsak način se moramo sindikati razpustiti in potem nanovo pridobivati članstvo! Nobenega avtomatizma več, nobene igre v slogu - mi smo tako že notri, novi naj pa pristopajo... »To zdaj gotovo ni sindikat, saj je povsem brez članstva. Vsak mora podpisati pristopno izjavo, dobiti izkaznico. Strah pred tem pa je po svoje razumljiv. Še vedno je toliko flanca, nedorečenosti, da boš težko dobil članstvo na nov način. Zgradba NSS se bo sesula kar sama.« »Program je znova shema z vrha in potem po ustaljeni piramidi. Saj ni bilo nobene predhodne raziskave, kakšen program delavci sploh želijo.« Precej razprav se je sukalo okoli kolektivne pogodbe. Sindikat novinarjev ne bo čakal, da mu jo bo kdo pripravil. Sestavil bo svojo, sam se bo o njej pogajal in nikomur ne bo dopustil, da bi v njegovem imenu podpisoval drugačno. »Sindikat bo imel pravzaprav dva nasprotnika - podjetnike, delodajalce na eni in svoje nezadovoljno članstvo na drugi strani. Pravimo, da je kolektivna pogodba naša prva naloga, pa je nihče še videl ni. Delavci smo bili raje brez pravic in bolj ko gledam tole, boi; se mi zdi, da bomo še naprej. Saj koliko pa nas je pravih sindikalcev? Koga so izbrali delavci? Ne mislim le Ravne ka, ampak tudi nas, ki sedimo tule? In temu primeren je tale naš posvet. Sedimo in sipljemo energijo za še en flanc. Tiho smo pa o statutih podjetij, ki so takšni, da bi jih bili veseli tudi v Južni Afriki. Pa ne delavci, seveda!« RozSniki Sindikat lumpov in barab »Pri vsem tem zavzemanju za interese delavcev moramo paziti, da bomo podpirali le dobre delavce. Zdaj je sindikat branil kar vse povprek, tako lahko postanemo sindikat lumpov in barab... »Lahko si predstavljate, da ta govornik ni požel aplavza. Obupani direktor »Direktorji so nas prehiteli in že ustanovili svoj sindikat. Čeprav sem direktor, nisem hotel biti snob in stopiti v sindikat, kije že pred meseci za pristop pobiral pol stare milijarde. Zdaj poslušam, da tudi v teh sindikatih za direktorje ne bo prostora. Bom po 30-letnem članstvu ostal kar brez sindikata?!« Sekretarka Vida, očitno dobra duša, je obupanca pomirila. Tudi direktorji bodo lahko v sindikatu - takšni, ki so toliko let goreli za delavsko organizacijo. Sindikalna mavrica »Sindikat v skupščini nima kaj iskati. V njem so rdeči, zeleni, rožnati, lisasti. Kako le naj sindikat v parlamentu zastopa vso to mavrico interesov. Pošteno naj opravlja svojo klasično vlogo, pa se mu ne bo treba bati ne za moč ne za vpliv!« Razhudili so se nad sindikalnim molkom ob novi zakonodaji, ki je polna grozljivih pasti. Javil se je tudi občinski sindikalist in opozoril na prispodobo lahko zlomljive šibe in trdnega snopiča, češ, ne obglavimo zmajčka, ki se mu pravi sindikat, v slogi je moč... Kaj pa mu je ostalo drugega, ko je vso sejo poslušal navček občinskim in mestnim sindikatom?! Naj strnemo razprave in z njimi okrcamo organizatorje razprave zaradi vseh nedorečenosti? Menda ne bi bilo pravično. Kritiko lahko (moramo) torej zasučemo le na sindikat nasploh, ker je dopustil, da ga je prehitel čas. Zdaj res tekmuje z njim, a lahko si predstavljamo, kaj v takšni dirki pomeni zamujeni štart. Ciril Brajer Ljubljana, 27. oktobra 1989 Delavska enotnost IJj PO SLEDEH DOGOVARJANJA Čigava idejna avantgarda (naj) bo prenovljena zveza komunistov NAPREJ JE MOGOČE LE Z RAZUMOM IN - ORODJEM Priprave na izredne (izsiljene)kongrese ZK se iztekajo: bližajo se dnevi hudih javnih preizkušenj za vse jugoslvoanske komuniste, za »biti« na številčno (pre)moč članov ZK iz južnih delov države se še največ strel z jeznega zveznega političnega vrha obeta vodstvu slovenskih komunistov, saj le-to pravi, da ZKJ ne more več stati na razpotju med demokracijo in totalitarizmom, marveč mora nadaljevati pot v demokracijo kot moderna politična organizacija. Sicer jo bo čas res odrinil na »smetišče zgodovine«, kot ji mnogi obetajo. V Sloveniji smo se že sprijaznili z dejstvom, da zveza komunistov ni več edini politični subjekt, odgovoren za politiko in njene rezultate, čeprav ima formalno še to odgovornost. Zato se je bila dolžna vključiti v družbeni dialog (o ustavnih in drugih spremembah sistema), in jasno povedati, kaj ji (nam) pomeni pojem »demokratični socializem«. Skladno s tem pogledom mora tudi naglo nadaljevati svoje prenavljanje in uveljaviti svoje zamisli demokratičnega družbenega razvoja, takšnega, ki bo imela v zasnovi idejo socializma in samoupravljanja in bo hkrati tudi skladna z merili razvitega sveta. Vzrokov za strele z oblačnega jugoslovanskega neba torej več kot preveč! Le po eni poti do skupnega cilja? Vabeče za ustvarjalne ljudi (in morda tolažilno za ljudi, ki se v sedanji idejni zmedi nikakor »ne znajdejo«), je dejstvo, da so vse socialistične države v globoki družbeni krizi. V nekaterih se je že uveljavilo spoznanje, da družbenih protislovij ni več mogoče odpravljati z izpolnjevanjem veljavnih modelov oblasti in razvoja in da je zato nujna prenova sistema, (kar zahteva kritično prevrednotenje prakse in koncepta socializma), v drugih pa politokracije vztrajno in vse bolj brutalno in nasilno preprečujejo vsakršne spremembe na bolje. Kriza ideje in prakse socializma ima povsod po svetu najbolj pogubne učinke na gospodarstvo. Zadnja leta še zlasti v Jugoslaviji. Tako se je inflacija v naši državi v treh letih od manj kot sto odstotkov povzpela na več kot tisoč. Revščina je v vseh delih države, tudi v Sloveniji, vsak dan hujša. Naš zastoj za razvitim svetom se naglo povečuje. V začetku osemdesetih let je kupna moč prebivalstva v Slovenji znašala okrog tri četrtine kupne moči prebivalstva Avstrije in Italije, zdaj pa je že f^adla pod polovico. Narašča brezposelnost. Prikrito nezaposlenost ocenjujejo strokovnjaki na 20-30% vseh zaposlenih. Raven zadovoljevanja skupnih potreb in kakovost storitev sta se močno znižali. Da bi povezali »konec s koncem«, se vse več ljudi zateka v različne oblike »sive ekonomije«. To jim sicer pomaga preživeti, vendar hkrati ustvarja prepričanje o nepomembnosti javnih ustanov, saj si vse bolj pomagamo s »samooskrbo«. Naraščanje socialnega nezadovoljstva (stavke) v mnogih primerih prerašča v politične konflikte, ki so v delu države pripeljali celo do nasilne zamenjave političnih vodstev (v procesih »protibirokratske revolucije«). V vseh delih države zahtevajo ljudje spremembe, vsebino teh sprememb pa pojmujemo dokaj različno: od zahtev po »rekapitalizaciji« sistema, pa zahtev po temeljitih reformah socializma, vse do zahtev po vpeljavi takšnih modelov, ki nudijo izhod iz krize v kadrovski čistki in obnovi »moralne moči monolitne partije«. Tudi sami politični konflikti se izražajo na različne načine: kot nezaupanje in nesporazumi med ljudstvom in vodstvi, kot medsebojno obtoževanje vodstev, kot očitki o protisocializmu, protijugoslovanstvu in celo kontrarevolucionarnih težnjah v posameznih delih države, v najbolj nevarni obliki pa kot zaostrovanje mednacionalnih odnosov in kot nasilni izbruhi nacionalistov in naraščanje nacionalizma. In kako se na vse to odziva vodstvo ZKJ? Kot vemo, je kongres ZKJ poudaril predvsem nujnost čimprejšnje gospodarske prenove, vendar večina jugoslovanskih komunistov pojmuje to reformo predvsem kot izpopolnjevanje sistema. V Jugoslaviji še vedno prevladuje geslo: več izvažati ter več in bolje delati, ne pa tudi spoznanje, da so - če res želimo iz krize — nujne korenite spremembe tako ekonomskega kot političnega sistema, pa tudi bolj ustvarjalna vloga zveze komunistov. To spoznanje je konferenca ZK Jugoslavije - tudi po zaslugi Zveze komunistov Slovenije - sicer sprejela kot podlago svoje opredelitve za tri reforme (in to kljub močnim silam, ki so že tedaj izhod iz krize videle predvsem v sklicu izrednega kongresa ZKJ), vendar pa še ni postalo večinsko v ZKJ. Večinske so različne druge težnje. Na jugoslovanskem političnem nebu pa le ni samo črnih oblakov in senc, je tudi že nekaj jasnine. S spremembami zvezne ustave in nekaterih sistemskih zakonov smo nekaj reformskih opredelitev uspeli že uveljaviti. Razumevanje »tržnega« pa je še vedno zelo različno. Spoznanje, da je za uveljavitev tržnega gospodarstva potrebno tudi prevrednotenje teoretičnih in ideoloških izhodišč sistema (zlasti temeljnih opredelitev, kot so: družbena lastnina, temelji ekonomske in politične enakopravnosti ljudi, socialna in politična razslojenost in strukturiranost družbe, itd.) še ni prevladalo. Marsikod omejujejo prenovo le na organizacijske ter kadrovske spremembe, na zaostritev odgovornosti in discipline, povečanje delovne storilnosti, itd. Največ razlik pa je moč ugotoviti pri razumevanju vloge države. Tudi spori o ureditvi razmerij v federaciji, ki si kdaj pa kdaj nadevi o povsem iracionalne izraze (kot teza o prijateljstvu oz. sovraštvu med narodi), imajo v bistvu racionalno jedro: težnjo po močni, centralizirano urejeni državi, ki naj kot lastnica družbenih sredstev za proizvodnjo s politično močjo usmerja in deli materialne dobrine in opravlja skupne storitve. Poslušnost in uboganje ne spodbujata razvoja Kljub soglasju, da so spremembe političnega sistema nujne, v pojmovanju tgemeljnih izhodišč sprememb v Jugoslaviji torej še malo nismo enotni. Vsi smo za demokracijo, za pravno državo, za skupščinsko vladavino, za neposredne volitve, v praksi pa je malo sprememb, malo ukrepanja in za zdaj veliko več kršitev teh načel in dogovorov. Nesoglasja se izražajo zlasti v različnem razumevanju političnega pluralizma, ki ga razumevamo ali izključno kot večstrankarski sistem, ali kot nestrankarski pluralizem v okvirih prenovljene SDZDL, ali pa le kot obliko »resnične« demokracije, ki zelo očitno pomeni ohranjanje monolitne in monopolne avantgardne partije. Te razlike razkrivajo tudi razlike v razumevanju vloge zveze komunistov. ZK se ne odreka monopolu na oblast, da bi ga prepustila drugim, marveč v korist politične svobode človeka. Še več težav je z razumevanjem vsebine in vloge pomena civilne družbe, ki smo jo spočetka ovrednotili skorajda kot nesocialistično. Razprave o nujnosti sprememb političnega sistema so - čeprav se še niso iztekle - omogočile nastajanje novih političnih subjektov (v Sloveniji in na Hrvatskem v obliki zvez, ki se odkrito označujejo za »politične« in nekatere tudi delujejo v okviru SZDL le zato, ker jim sedanja zakonodaja ne omogoča samostojnosti, v drugih delih države pa kot različna združenja in forumi). Politični prostor postaja vse bolj pluralističen. Zato je nujno, da tudi zveza komunistov opredeli svojo politično razmere do vse pogostejših novih pobud oziroma novih političnih subjektov in njihovega programsko-političnega profila. Najbolj usodne za nadaljnji razvoj Jugoslavije pa so razlike v pogledih na vlogo in prenovo Zveze komunistov Jugoslavije. Zveza komunistov Slovenije se je že izrekla proti vnaprejšnji opredelitvi (ustavni zagotovitvi) svoje avantgardne vloge in notranje monolitnosti: hoče se prenoviti v moderno politično 'organizacijo, ki naj si v odprtem demokratičnem političnem prostoru (kot enaka med enakimi, skladno s svojimi pro-gramsko-političnimi opredelitvami) prizadeva za družbeno soglasje glede bistvenih razvojnih vprašanj. Slišati pa je, kajpak, tudi predloge, naj bi se zveza komunistov spet preimenovala v komunistično partijo in vnovič prevzela neposredno oblast v družbi. Te razlike se izražajo tudi v pripravah na 14. izredni kongres ZK Jugoslavije. Zveza komunistov Slovenije je odločitvi o sklicu izrednega kongresa, kot je znano, nasprotovala, saj bi vsiljevanje večinskih odločitev, ki ne upoštevajo volje posameznih delov (omogočajo pa jih številčna razmerja v ZKJ) na kongresu lahko pripeljalo do raczepa ZKJ. Več demokracije v ZKJ terja že samo spoznanje, da ves čas po 13. kongresu ZKJ demokratični centralizem kot temeljno organizacijsko načelo ni učinkoval. Razlike v razvoju okolij, kjer delujejo posamične republiške in pokrajin- ske zveze komunistov, so tolikšne, da niso možne povsod enake metode dela. Zato se ZKS zavzema za spremembo tega organizacijskega načela. V sedanjih razmerah bi bil veliko primernejši takšen način povezovanja, ki bi dopuščal vsaj toliko samostojnosti posameznih organizacijskih delov skupne zvezne organizacije, kot jo je poznala že Osvobodilna fronta. Jugoslavija s Kosovom, demokratični socializem, človekove pravice in svoboščine, povezovanje v Evropi in svetu, učinkovito tržno gospodarstvo, politični pluralizem in enakopravnost narodov in narodnosti v zvezni državi - vse to naj bi bile tiste skupne točke, ki naj bi jih posamezne zveze reševale s skupno dogovorjeno politiko na zvezni ravni, v skladu z razmerami, v katerih delujejo, in odgovorno do skupaj sprejetih stališč in politike. Vsa druga vprašanja pa naj bi obravnavali in reševali tako, kot bi najbolje ustrezalo okolju, v katerih te organizacije delujejo. Priznanje (in obžalovanje) napak krepi moč gibanja Stalinistično dogmo, od katere se ZK Slovenije (dokončno?) poslavlja, je tudi samovšečna prepričanost o »nezmotljivosti« delavskega (lastnega) gibanja in večni veljavnosti socialističnih idej. V imenu »edine možne poti« v komunizem je naša partija ljudem prizadela veliko krivic. Del prenove ZKS je tako tudi kritična javna presoja lastne prehojene poti, ta presoja pa se je simbolično izrazila tudi z dokončno rehabilitacijo žrtev dachauskih procesov. Novo vodstvo ZKS se torej še kako zaveda, da le kritično ovrednotenje in priznanje napak v povezavi s konkretnimi zgodovinskimi okoliščinami lahko omogoči stvarno presojo dosežkov in vloge ZKS v slovenski zgodovini. Tudi sicer se je slovensko politično življenje po 10. kongresu ZKS bistveno spremenilo; ne nazadnje tudi zato, ker o vsebini in smereh teh sprememb ZKS ni več odločala sama. Pogosto se je bila prisiljena opredeljevati do pojavov in vprašanj, ki so jih družbi zastavljali drugi, in dajati odgovore, ki bi sicer še lahko (pomakali na boljše čase - ali bili vsaj precej drugačni. Spreminjanje ZSMS - predvsem njeno umikanje skrbništvu zveze komunistov - nova družbena gibanja, 57. številka Nove revije, odhod štafete mladosti iz Slovenije, članki, ki so bili ocenjeni kot napadi na JLA, razprave o praznovanju božiča v Slvoeniji, dogodki v zvezi s sojenjem četverici in oblikovanje političnih zvez ter spreminjanje SZDL, mitinga-ška demokracija ter krizna zaostritev na Kosovu - vse to so pojavi in dogodki, ki so močno zaznamovali slovensko politično dogajanje v zadnjih letih. Za politiko Zveze komunistov Slovenije pa je zlasti pomembno, da ni pristala na represijo, marveč se je odločila na Voltairjevo maksimo: »ne strinjam se s tabo, toda dal bi življenje za to, da lahko poveš svoje mnenj Marsikaj, kar se je zgod1*0 v Sloveniji, pa je bilo in je v nek3" terih delih države še vedno (po»° sto tudi v vodstvu Zveze komun stov Jugoslavije) ocenjeno za Pr® tisocialistično, separatisticn j protijugoslovansko, protirevori cionarno. Zelo očitna so tudi _Pr’ zadevanja posameznih politični ‘ sil, ki so spočetka hotele Povsem disciplinirati vodstvo Zb« in ga prisiliti, da ukrepa proti »n sprejemljivim« pojavom tudi zr presijo, v zadnjem času pa Pre , vsem poskušajo zabiti klin m3 vodstvo in ljudstvo, oziroma leti t. i. »zdravo jedro« od »zbirokr tizirane nacionalne oligarhije«- • prizadevanja se v propagand ^ vojni ovijajo v tančice nacion3 I nih čustev, v bistvu pa ne gre nacionalne spore, marveč za ra . iiduiuiicmic op vi c, liiai v w lične politične koncepte. V Slo^j niji to povečuje razočaranje n3 ZKJ, krepi občutek ogroženo5 uuiuictv ugiu*.—- in spodbuja separatistične ter cionalistične težnje. Politika Z Slovenije je spričo tega pog°s potisnjena na nevarno črto, ko mora odločati med nacionalni interesom, ki ji daje legitimno j in med nacionalističnim zafi^ som, ki bi ji nedvomno prineS veliko trenutno popularnost. Glavni predkongresni (ifl predvolilni?) »adut« Z ske družbe. Zveza komunistov ne lasti več monopola nad resni • in se je odrekla vsiljevanju san) svojega koncepta za urejanj družbenih zadev. Zavzema se spoštovanje demokratičnih P stopkov pri opredeljevanju in." strpnost do razlik v poglea -u Opustila je vizijo o ustvari3™. harmonične družbe in jo nadol) stila z vizijo družbe, ki razn* priznava, jih demokratično i#rv in rešuje v demokratično oblik ._ vanih ustanovah političnega stema. Med uspehe ZKS moramo vPj/ sati tudi, da je na nekaterih F dročjih njena nova politika že23 čela dajati rezultate (npr. pri ^ voju drobnega gospodarstva, P. uveljavljanju podjetništva, odP ranju možnosti za nove pobud .j obnovljene programske usm3f tve,'sprejete ob spoštovanju d mokratičnih pravil pri druzF nem odločanju, pa so zagotovi1 za jutrišnje dosežke. Kot kažejo raziskave JaVl)3 mnenja, je organizacija ŽK ty takšna) izgubila veliko ugie°,. Hkrati pa Slovenci še vedno ® bolj zaupajo nekaterim PosaP!pH nikom, članom zveze kom3*., stov. To navidezno protislo odraža dejstvo, da so ljudje kri ni do dosedanje partijske pra%j da hočejo spremembe in da c j, jo, daje rešitev v konceptih. k1J zastopajo »prenovitelji«. Politične razmere v Sloveniji Jugoslaviji pa se še kar naprti ; ostrujejo. Veliko več ljudi je jii stilo vrste ZK, kot pa se J11^, vanje na novo vključilo (Z*> venije je zapustilo 13.500 na novo se je vključilo 2.30« p nov). Merjeno z materialnih)1 zalci zadnja leta za ZK nis° jf uspehov: kakovost življenj3 ji, še naprej slabšala. Vendar6 J-j ZK končno le dokopala do 5y nanja. da je izhod iz krize m J le, če bomo v Jugoslaviji o°nesoglasja glede dveh tern j vprašanj: Kakšen sociahzeL,ji< kakšno družbo hočemo'. P č< takšen družbeni projekt, * (W omogočil uspešen razvoj, temeljna integracijska sila ° / Ne pa »dogajanja« ljudstva A j tingih, Ali celo moč orožja^// PO SLEDEH DOGOVARJANJA Ljubljana, n. oktobra 1989 Dcteskž enotnost 1 1 Koprski stečaji kot jih vidi sindikalni funkcionar Ivan Pišlar SOCIALNA VARNOST TUDI NA CESTI Koper se je letos »proslavil« s stečaji in ob stečaju Tomosa z dokaj nehumanim odpuščanjem delavcev. O značilnostih stečajev oziroma likvidacij podjetij - kajti tri podjetja so šla v likvidacijo, Tomos pa v stečaj - ter o usodi odpuščenih delavcev smo se pred dnevi pogovarjali z Ivanom Pišlarjem, predsednikom Občinskega sindikalnega sveta Koper. - Letos sta šla v likvidacijo Vino Koper in Tiskarna Jadran, v postopku likvidacije je gostinsko podjetje Galeb. V stečajnem postopku je To-1 toos. Pred leti je šel v likvidacijo Stil. i Ali lahko potegnete kakšne vzporednice med vsemi temi primeri? - Primera likvidacije Stila ne poznam dobro. Vem pa, da so vsi njegovi bivši delavci zaposleni. Za letošnje pri-ntere likvidacij pa bi dejal, da imajo nekaj skupnih značilnosti: nizke osebne dohodke, slab odnos do dela zaposlenih, slabo vodstvo, preveliko zadolževanje. Za čas pred odločitvijo so značilni nemiri delavcev, stavke, izrazita konfrontacija z vodstvi. Tomos je poseben primer, o njem bi govoril posebej. 5 - Likvidacijo Stila lahko štejemo { Za uspešno končano, če jo gledamo ' skozi vaš podatek, da so vsi bivši de-layci dobili drugo delo. Pri letošnjih j Primerih pa ni tako? - V resnici vsi odpuščeni niso dobili 0 **ela. Koliko jih je še na zavodu za 1 poslovanje, bi morali preveriti tam. J Na sindikatih pa vidimo problem še - 2 druge plati. Prvič, merila za odpušča- j nje delavcev, ki smo jih sprejeli na Slndikatih, v stečajnem postopku ni-j 'najo nobene moči. Drugič, ne vem, ali j, normalno, da v stečajnem postopku ' ,-ibrej odpustijo delavce, ki niso več Sposobni delati s polno močjo. Za te 1 budi se namreč začne prava tragedija, r ko se po dveh letih, kolikor so po predpisih na »plači« pri zavodu za zaposlo-v?nje, prevalijo na pleča zavoda za so-Clalno skrbstvo, saj niso sposobni pri- dobiti drugega dela. Tu bo treba nekaj napraviti. - Na primer? - Skupaj s skupnostjo za zaposlovanje razmišljamo glede sedanjih nadomestil za brezposelnost, kijih inflacija izničuje. Radi bi predlagali občini, naj zadolži center za socialno delo, da pregleda merila za dodeljevnaje socialne pomoči. V stikih smo z zavodom za delovno usposabljanje invalidov. Gledamo tudi k sosedom čez mejo, kako tam urejajo te težave. Toda kaj bolj konkretnega ta trenutek ne morem povedati. - Sindikalna merila za odpuščanje delavcev so naletela na očitek, češ da so v nasprotju s tržno logiko. Vaš komentar? - Ta stališča so naša, sindikalna, torej s te plati ni zamere. Sindikati tudi ne nasprotujergo odpustom. Toda zavzemamo se za to, da bi bili delavci socialno varni, tudi takrat, ko izgube delo. Se pa strinjam z mnenjem, da bi bilo treba ta merila nemara bolj prilagoditi dejanskim razmeram. Treba bo najti neke druge mehanizme za zagotavljanje socialne varnosti tistih delavcev, ki ne zmorejo več vseh.potrebnih naporov. O tem pa sem že govoril prej. Težava je tudi V tem, da ostala zakonodaja ne spremlja dejanskega položaja, ki je nastal letos - ko gre čedalje več podjetij v stečaj. Recimo: dokup let za upokojitev za delavce, še vedno ni dovoljen, razen če imajo to srečo, da so bili kdaj kmetovalci ali zasebniki. Zdajle, ko so v Tomosu odpustili skupino 81 delavcev, ki so’ takorekoč tik pred upokojitvijo, so lahko dobili le odpravnino, vsak po 32 milijonov. Le osemnajstim med njimi, ki so bili svoj-čas kmetje, bo mogoče dokupiti manjkajoča leta. Tudi postopek za invalidsko upokojitev je predolg in bi ga bilo nujno treba skrajšati. Le zakaj bi ustvarjali nemire med ljudmi? - V primeru Tomosa se je zataknilo z uveljavljanjem vseh pravic s sindikalne liste. Kako je bilo to kasneje, v primeru Galeba? - Dosegli smo, da so bile izplačane vse podpore, da so dovolili izkoristiti vse dopuste, da bodo delavci dobili plačano vse nadurno delo med sezono, vse regrese in da bodo dobili odpravnine po sindikalni listi. Torej nekako tako, kot je bilo v primeru Tiskarne Jadran. Vse bo šlo iz stečajne mase. - Ali ima izplačevanje pravic s sindikalne liste oporo v predpisih ali je to bolj rezultat političnega pritiska sindikatov? - Je bolj politični pritisk, ker tovrstna zakonodaja ne spremlja procesa prestrukturiranja. Na primer: nesmiselno je, da delavec ne bi mogel nastopati v stečajnem procesu kot upnik in bi kot tak lahko uveljavljal svoje pravice. To bomo sindikati morali doseči. - Galeb je v likvidaciji. Kaj bo s podjetjem, kaj z delavci? - Občina se pogaja z obrtno zadrugo Galeb, da bi ta pripeljala nove investitorje oziroma najemnike lokalov, kijih je imel Galeb, gostinsko podjetje iz Kopra, v najemu. Obenem se trudi likvidacijo končati do konca leta, tako da bi bili lokali, med njimi so takšni kot znana Loža, pa Taverna, pa Capris itd., nared do naslednje turistične sezone. Delavci? Osemnajst jih je na zavodu za zaposlovanje, sledili bodo še drugi. Toda za dobre delavce najbrže ne bo problem najti delo drugje v gostinstvu in turizmu. Malo težje pa bo verjetno za tiste, ki so dobili slab predznak, pa čeprav morda nezasluženo. Toda to je težko dokazati: tako kot v primeru Tomosa, ko seje veliko govorilo in pisalo o odpustih zaradi obračuna med posameznimi delavci in vodji oddelkov. - Kakšen je zdaj položaj v Tomosu? - Tomos je po teži primera in tudi po obsegu neprimerljiv z drugimi stečaji oziroma likvidacijami. Tu je bilo 2600 delavcev, tu je bila mentaliteta velikana, zgledne in ugledne tovarne, ki se ji ne more nič zgoditi. Nas v sindikatu je motilo predvsem to, da v predstečaj-nem postopku nismo mogli predreti ovoja skrivnosti, s katerim so akterji stečaja obdali Tomos, in nismo mogli opozarjati na bližajoče se težave oziroma na pravice delavcev. - Je Tomos res delal dve polletni bilanci, najprej zelo pozitivno, z okoli 35 milijardami dohodka, dva dni za tem pa drugo, kjer je prikazal 150 milijard izgube? - Ne vem, koliko bilanc je delal, so se pa informacije o poslovnem uspehu križale in spreminjale iz dneva v dan. Na SDK so dejali, da je pozitiven, na občinskem izvršnem svetu, da bo Tomosu »nekaj ostalo«, potem, da bo negativen poslovni rezultat. Dobil sem občutek, da akterji stečaja.Tomosa na nekaj čakajo, na neko informacijo ali kaj, od katere bo odvisno, kakšen polletni periodični obračun bodo prikazali. - Kako delujejo novo ustanovljena podjetja iz Tomosa? - Delajo. Inmot je še uganka. Zdaj ima pet zaposlenih, pred dvema tednoma so,objavili razpis za mesto direktorja. Zanj delajo delavci iz Tomosa, Inmot daje finančna in delovna sredstva. To je zadeva, ki jo poznajo samo posvečeni, namreč, zakaj le pet zaposlenih, ko je v elaboratu o ustanovitvi zapisano, da bo imel 430 do največ 500 delavcev. Po uradni verziji naj bi bilo tako zato, da delavci, ki bi še ostali v Tomosu, z delavci iz Inmota ne bi bili v neenakopravnem položaju. Mor- da niso še nikogar določili za delo v novi firmi zato, da ne bi vznemirjali delavcev. - Toda ali jih negotovost ne vznemirja vsaj toliko? - Tu je še neko drugo vprašanje: ali bo Inmot objavil javni razpis, da najema delavce, in bodo torej delavci iz Tomosa v povsem enakem položaju kot katerikoli delavec na Obali, ali pa bodo uporabili interni razpis? - Kakšen je stečajni upravitelj Al-do Gabrijel po človeški plati? Menda je to zelo pomembno za razreševanje občutljivih človeških odnosov v primeru stečaja. Nekateri celo sodijo, da je to za razreševanje težav bodočih nezaposlenih ključna lastnost stečajnega upravitelja. - Aldo Gabrijel je dečko in pol. Toda operativnih zadev ne opravlja sam, ampak ima za to vodje oddelkov. Tu pa gre seveda za bojazen, da je pri sestavljanju prve liste delavcev za odpust prišlo, lahko nehote, lahko res nalašč, do posameznih spodrsljajev. Toda, kot sem že dejal, to je nedokazljivo. - Ali je Tomos ta čas, ko je odpuščal, v resnici tudi zaposloval nove delavce? - Bili smo obveščeni, da je zaposlil nekaj delavcev, zlasti v livarni, za ned-ločen čas, kot je to počenjal že leta. To naj bi bila tudi dela, za katera odpuščeni delavci niso bili usposobljeni. - Ali je Tomos še zaprt za informacije? - Sestali smo se s stečajnim upraviteljem in se pogovarjali tako glede vloge sindikata v podjetju, ki je v stečajnem postopku, kot denimo o pravkar odpuščenih 81 delavcih, ki so tik pred upokojitvijo. - Sindikat v Tomosu je bil menda nekaj časa »neviden«. Ali je zdaj kaj bolje? - Zakon sindikata v stečajnem postopku ne ukinja. Sindikat torej v takem podjetju je. Vprašanje pa je vsebina njegovega dela pod stečajnimi pogoji. Še bolj nevarno od tega, da sindikat nemara ne bo mogel opravljati svojega dela. je da bi sdViemara sindikalni aktivisti v stečaju postavili ob bok upravi in mirili delavce. Vsekakor bo treba v zakonu o delovnih razmerjih nekaj spremeniti v korist sindikalnih aktivistov, da bodo bolj suvereni pri opravljanju svojega dela. Boris Rugelj i'i r i- d i- i r « I h r ti V boj za samoupravljanje! v času, ko sr SaJ,bolj odločnim tahte ditve r lzmu- Postavi Žo *a oblika delav stiP 5ane družbe nima j vdrulh predstavlia sle iskaiv enem razvoju in tjavf v tej smeri le \r smo danes. bistvfn napadaJ° tn • >ne sestavme: • rj„Uzbeno lastnino • Dragovorno ekonomiji daru codelavca, da sa ni, k7lraJo na dve svoj stva: jaitl.ilh ponujajc nkiti oa .16 driižhom °blik«ua ,je družber la$tninJle astnine in trpo „„sk‘ odnos žago Če8nnP,°darjenie' v*dim^ gjedamo stv; ali ja°’ da to, čigav; Va ah |^°Ya ali Jane G Pelina (oz. d bistveno. Bistveno je, kdo ima pravico upravljati z njo, predvsem pa pod kakšnimi pogoji. Če je lastnina Janezova, pa nima nič od tega, če dobro gospodari z njo ali če mu drugi nadomeščajo izgubljeno, ob slabem delu z njo, bo z njo delal prav tako, kot če bi bila od vseh treh. In narobe. Če je lastnina skupna, a tisti, ki z njo upravlja, sam nosi dobre in slabe posledice (predvsem v materialnem pogledu) tega upravljanja, bo ravnal z njo prav tako, kot če bi bil sam njen odgovorni lastnik. Problem torej ni v lastništvu, temveč v (ne)odgovornem upravljalen. Pri nas imajo največji vpliv na upravljanje družbene lastnine politične strukture v navezi s svojimi vodstvenimi kadri v podjetjih, ki ne nosijo prav nikakršnih materialnih (in drugih) posledic za svoja ravnanja. Tako niso primerno stimulirane za boljše gospodarjenje in niso kaznovane za slabo delo. Tega ne spreminja niti najnovejša zakonodaja. Ta le še bolj prepušča delavca istim strukturam, in njihovi samovolji, kar nas direktno opozarja na to, da sedanje ustavne in zakonske spremembe niso. le v funkciji osvobajanja gospodarstva, ampak tudi (in to v veliki meri) v odrivanju delavca od nesposrednega odločanja o pogojih in rezultatih lastnega dela. Zato, kljub velikim besedam o podjetništvu, ki jih poslušamo, in pričakovanjih, da nas bo prav to potegnilo iz krize, ne moremo pričakovati večjih prodorov h gospodarski uspešnosti. _ Kaj je z dogovorno ekonomijo? Če se ozremo okrog, vidimo, da o tej, v smislu Kardeljevih usmeritev, ni ne duha ne sluha v vsakdanjemu življenju. Proizvodnja se je namesto po vertikali dogovarjala po horizontali in gradila (ob carinskih barikadah na meji) monopole, svobodna menjava dela pa je zgrajena na birokratskih osnovah sisov. Vzrok za to je spet v oblasti politike nad vsem družbenim dogajanjem, zaradi česar so se DD in SS v praksi enkrat uveljavljali kot zakoni, drugič pa spet ignorirali (isto velja tudi za zakone), pač glede na voljo političnih mogotcev, kar je interese in dogovor gospodarstva (in negospodarstva), v največji meri zanikalo. Delavci in večina uslužbencev v takšnih razmerah seveda niso mogli priti do veljave. Njihov položaj je bil zgolj krinka, za katero so se spretno skrivali pravi oblikovalci naše družbene stvarnosti. Med temi pa so danes tudi glavni protagonisti antidelavskih sprememb v ustavi in zakonih. O odstranjevanju delavca od odločanja se sicer javno ne govori preveč. O likvidaciji samoupravljanja se govori bolj posredno, dejansko pa se že izvaja z novelami zakonov, z odpravljanjem tozdov, sisov - podobno. Politika in direktorji počasi jemljejo stvari povsem v svoje roke - ne da bi si pri tem postavljali za to kakšne obveznosti. Njihova odgovornost je tako še vedno le deklarativna. Pot, ki jo hodimo od leta 1950 zagotovo ni slepa ulica. Takšna je le za tiste, ki jim sistem samoupravnega socializma ni po volji. Za delavca pa je to pot njegove osvoboditve spod vsakršnega skrbništva. Zato se ji ne sme in ne more odreči. Srž prihodnjega družbenega prizadevanja v tej smeri mora zato biti: 1. da se onemogoči posege politike v DO; 2. da postane pravica do samo- upravljanja stvar posameznika in njegove proste odločitve; 3. da samoupravljale! pridobijo pravico do neposrednega upravljanja z delom družbenih sredstev ob hkratni njihovi neposredni materialni odgovornosti za rezultate njihovega upravljanja z družbenim kapitalom; 4. da se poslovodnim organom naloži materialna odgovornost za rezultate poslovanja DO vsaj v višini BOD, ki so jih prejeli v času opravljanja te funkcije; 5. da se uveljavi strokovna odgovornost na vseh ravneh tako, da družba odvzame potrdila o strokovnosti tistim posameznikom, ki z rezultati svojega dela le-te ne dokazujejo; 6. da dosežemo enakopravno vrednotenje fizičnega in umskega dela; 7. da zagotovimo enakopravnost dela in kapitala; 8. da se sprosti ustvarjalna energija ljudi v zasebnem in družbenem življenju. Da bi to dosegli, moramo najprej doseči: - odpraviti t. im., »širši družbeni interes«, - odpraviti institucije prisilne uprave in - odpravo družbenih ' pravobranilcev samoupravljanja. Vse to se je izkazalo le za orodje republiških in še zlasti občinskih političnih struktur pri samovoljnih posegih v delovne kolektive tedaj, ko je njim to ustrezalo, medtem ko delavec od njih ni imel večjih koristi. Prej škodo. Zanje je obstajal le kot pojem, za katerim so se skrivali pri uveljavljanju svojih interesov. Gospodarske subjekte je potrebno povsem osvoboditi vsakršnega skrbništva države in politike. Zaposleni morajo biti pri svojem delu in odločanju po- vsem svobodni, a za svoje odločitve nositi tudi vso odgovornost (še zlasti materialno). Razen osnovnih razmerij mora zakon vse podrobnosti pri urejanju notranjih odnosov v njih prepustiti njim samim. Le tako se nam bodo razvile številne inovativne (organizacijske, poslovne) rešitve, od katerih se bodo potem v medsebojnem tržnem boju uveljavljale najboljše. Svobodna menjava dela z družbenimi dejavnostmi naj bi se izvajala na osnovi potreb in možnosti enih in drugih ter njihove poslovne strategije. Ureditev odnosov med S in J v državi pa na osnovi dohodkovnih odnosov tako, da bodo vlagatelji imeli neposreden vpliv na porabo svojih sredstev. Znotraj DO je v poslovni politiki potrebno podpreti popolno osvobajanje poslovodnih struktur, tako da bi imeli samoupravljale! vpliv le na usmerjanje sredstev ter na kontrolo rezultatov izvajanja plana, prek DS pa tudi na ukrepe zoper vodilne kadre, če ti ne bi ustrezali. Poslovodni odbor naj bi poslovno politiko, v okvirih plana, vodili povsem neodvisno, a z vso odgovornostjo za njene rezultate (materialno, disciplinsko, strokovno in kazensko). V teh okvirih bi bilo sprejemljivo tudi vsakoletno opredeljevanje zaposlenih do vodstev ob zaključnih računih, ki nam ga sedaj tehnostrukture ponujajo kot nekakšno samoupravljanje. To danes s samoupravljanjem nima nobene zveze. Samoupravljanje je upravljanje z družbenimi sredstvi, še posebej z družbenim kapitalom, ki mora postati bolj neposredno. Odločanje o zaupnici direktorjem je samo posredna oblika upravljanja z njim, v trenutnih razmerah pa le metanje peska v oči delavcu, saj vemo, kako čudovito danes funkcionira opredeljevanje do dela vodstvenih struktur (celo ob zapletih v DO) in to iz dveh razlogov: e ker si ti ljudje s spretno notranjo politiko delitve in vladanja v DO znajo pridobiti vplivni del kolektiva na svojo stran (to bi bilo s samovoljno delitvijo plač, prerazporejanjem in disciplinskimi posegi še laže) in e ker se zaposleni že danes (ko politika poskrbi za nov vodstveni kader) bolj kot slabega vodstva bojijo, da ne bi ostali tudi brez tega ali da ne bi dobili še slabšega. Prav tako bi morali zagotoviti popolno mobilnost kadrov znotraj DO. Kadrovanje naj bi potekalo le po profilih, ki so potrebni DO, kje bi človek delal, pa naj bi bilo povsem podrejeno trenutnim potrebam te DO in v rokah vodstvenih delavcev. Pritožbe bi reševal DS. Velike notranje rezerve za našo večjo učinkovitost pri delu so tudi v svobodnem opredeljevanju DO do dolžine (z omejitvijo 42 ur na teden) in organizaciji delovnega časa. S pametno politiko na tem področju bi lahko močno vplivali na večjo storilnost in produktivnost posameznikovega in družbenega dela, znižanje materialnih stroškov ter na odpravljanje problemov brezposelnosti v naši družbi. Pri iskanju rešitev za naše trenutne razmere je potrebno imeti ves čas pred očmi to, da oblast (pravico do upravljanja z družbenim kapitalom) približamo tistemu, ki mu po naravi in ustavi SFRJ pripada, ne pa da jo prepuščamo skupinam s takšnim ali drugačnim političnim predznakom. Branko Weixler, Logatec delavsko gibanje v SVITU ^„ „ Delavska enotnost 12 Poaovor s Herbertom Tumplom, članom predsedstva OGB NAMERNE DISKRIMINACIJE NI V Avstiji dela skoraj devetdeset tisoč Jugoslovanov, skupaj s člani družine pa jih je okoli 120.000. Avstijska zveza sindikatov (OGB) in Zveza sindikatov Jugoslavije namenjata velik del medsebojnega sodelovanja prav tem ljudem. Sredi oktobra je bil pri nas redni letni sestanek članov predsedstva obeh sindikatov. Avstrijsko delegacijo je vodil Herbert Tumpel, našo pa Marjan Orožen. Herbert Tumpel: - Zveza sindikatov Avstije si še posebej prizadeva za to, da bi imeli tuji delavci prav takšne pravice kot domači. Nekateri nedavno sprejeti zakoni prav gotovo izboljšujejo položaj tujih delavcev v Avstriji. To izboljšanje občuti pravzaprav tako imenovana druga generacija, to so otroci naših imigrantov. Na predlog Jugoslavije, da bi bivalni status tujcev še bolj utrdili, so Avstrijci odgovorili, da so zdajšnji zakoni naravnani tako, da dajejo več ugodnosti tistim tujcem, ki v Avstriji delajo že dalj časa, skrajšanje roka za uveljavitev teh ugodnosti pa bi lahko, zaradi velikega priliva azilantov, poslabšalo položaj imigrantov z daljšim stažem. Po podatkih, ki jih imamo pri nas, jih je od 90.000 Jugoslovanov, ki živijo v Avstriji zato, da bi tam delali, 7.000 brez dela. Avstrijski viri pa navajajo, da so gospodarski dosežki vplivali na zmanjšanje skupne nezaposlenosti in obenem na zmanjšanje števila nezaposlenih tujcev. V avstrijsko sindikalno zvezo je včlanjenih okoli 60 odstotkov tam zaposlenih Jugoslovanov. Prav toliko je vanj vključenih domačih delavcev. Avstrijska sindikalna zveza se zelo zavzema za razširitev svoje »baze« med tujimi delavci, med drugim tudi zato, ker so zaznali precejšen, čeprav še ne dramatičen padec sindikalnega članstva zaradi preu-stroja gospodarstva (v skladu s splošnimi težnjami v razvitih državah je vse manj zaposlenih v klasičnih industrijskih vejah, ki so bile steber sindikata, vse več pa je tistih sektorjev, kijih sindikat mora šele »osvojiti«). Na koncu obiska avstrijske delegacije smo zaprosili Her- berta Tumpla, naj za Rad pove nekaj o položaju jugoslovanskih delavcev v Avstriji, s stališča »svojega« sindikata. Takole je povedal: - S tem vprašanjem smo se največ ukvarjali v pogovorih s tovariši iz Zveze sindikatov Jugoslavije, ti so namreč izrazili nekatere svoje želje in predloge. Lahko rečem, da se OGB posebej zavzema, da bi imeli jugoslovanski in tudi 'tuji delavci v Avstriji enake pravice kot avstrijski. V preteklosti smo uspeli doseči precej ugodnosti na socialnem področju, ki pridejo prav našim in tujim delavcem. »Ali imajo domačini kljub temu prednost pri zaposlovanju ali so, denimo, na boljšem, ko pride do odpuščanj z dela?« - Na temelju ‘gospodarskega napredka od leta 1983 dalje se na tržišču dela zelo zavzemamo, da bi ponovno prišlo do polne zaposlenosti. Nezaposlenost prav toliko prizadene jugoslovanske kot avstrijske delavce. Ne verjamem, da bi pri tem lahko govorili o namerni diskriminaciji. O tem pa, kako bo morebitno skupno tržišče vplivalo na položaj delavcev iz tako imenovanega tretjega sveta, to so države, ki ostajajo zunaj evropskih procesov, lahko zdaj samo ugibamo (napovedi pa niso ravno obetajoče), Avstrija pa seje že odločila za vključitev v ta dogajanja. Avstrija je ena izmed šestih zahodnoevropskih držav, članic EFTE (evropskega združenja za svobodno trgovino). Od Evropske skupnosti se razlikuje po tem, da nima na- cionalnega značaja. Ker se gospodarsko (predvsem trgovinsko) precej opira na ES, zdaj išče načine za trdnejše povezovanje z dvanajsterico, da bi se izognila posledicam morebitnega manjšega vključevanja drugih držav v prihodnje veliko notranje tržišče. Nekatere članice EFTE, verjetno nezadovoljne s tempom dogovarjanja med obema grupacijama (enotno tržišče naj bi začelo delovati 31. decembra 1992) razmišljajo da bi se enostavno priključili Evropski skupnosti. Največje za to naredila Avstrija, ki je letos uradno' zaprosila za članstvo v ES. O tem je Tumpel povedal: - Zveza sindikatov Avstrije seje zelo zgodaj lotila vprašanj evropske integracije in razvoja notranjega tržišča ES. Res je tudi, da je avstrijsko gospodarstvo močno prepleteno z gospodarstvi držav evropske skupnosti: kar dve tretjini našega izvoza pokupi- jo v njih. Zato ne moremo kar tako gledati na nadaljnje povezovanje, ne da bi sami kaj ukrenili. Konkretno, denimo, to, da je sindikat podprl zahtevo vlade, naj se Avstrija vključi v ES, vendar pod pogojem, da ohrani svojo nevtralnost. Avstrijska nevtralnost bi lahko bila problem pri preučevanju njene prošnje za sprejem v Evropsko skupnost (seveda, ko bo to na dnevnem redu; za zdaj je ES razglasila, da ne bo sprejemala novih članic vsaj do leta 1993 ne). Z evropskim aktom, ki je začel veljati leta 1987 se je ta grupacija odločila, da si bo prizadevala za politično skupnost in da v njeno pristojnost vključijo tudi varnost. Avstrijci pa mislijo, da njihova nevtralnost v tem primeru ne bo motila, ampak bo »poseben prispevek k ohranjanju miru in varnosti v Evropi«. To je zatrdil tudi avstrijski zunanji minister. Tudi drugi pogoj, ki ga sin- dikati postavljajo pri vključevanju v Evropsko skupnost, kot je poudaril Herbert Tumpel, je ohranitev gmotnega |n socialnega standarda avstrijskih delavcev. Strah pred padanjem visoke ravni v razvitih državah, ko bi pri povezovanju prišli v stik z nižjim standardom na manj razvitih območjih, nenehno buri za- j hodnoevropske sindikate (P0-sebno tiste, ki bi lahko čin®' več izgubili). Zato tudi tolikšno vztrajanje sindikatov Prl zahtevi po socialni listini, ki bi določala minimalne norme za varstvo zaposlenih na vsem območju Evropske skupnosti. Pri tem gre še posebej za »socialni dumping«, to je beg kapitala na manj zahtevna ob- J močja in za verižno padanj6 ravni delavskih dosežkov na i račun pritegovanja kapitala- - Če bi kakor koli podvomili o teh dveh vprašanjih, bi sindikat zavzel zelo kritičn0 stališče do včlanjevanja v ES-je poudaril Tumpel. Naša stališča pa je podprla tudi država in jih navedla tudi v pismu, ki ga je avstrijska vlada poslala telesom Evropske skupnosti- i Tudi na nedavnih pogovorih med avstrijsko in jugoslovansko delegacijo so bil6 evropske integracije neodložljiva tema. Član predsedshf3 sveta ZSJ Marjan Orožen opozoril na našo namero, d bi dosegli trdnejša tla v Evropi in na željo ZSJ, da bi bila sprejeta v Evropsko konfed6' racijo sindikata (EKS združ11' je pravzaprav vse zahodno6' vropske sindikate) s statusoh1 opazovalca, kar so podpn mnogi evropski sindikati-med njimi tudi avstrijski. ; - Dolgoročno gledano 5 mi v OGB ne zavzemam zgolj za Evropsko skupnos • temveč za to, da bi se Evrop6 čimbolj približala, da bi priš1 do tesnejšega sodelovanja, n glede na meje, je sklenil pog°' vor Herbert Tumpel. , Svetlana Stevčič, Ra Maribor PRIMAT SE SPET ZAVZEMA ZA PRIMAT Lani ukrep družbenega varstva, z novim letom prepolovljen, zdaj pa Primat spet bije boj za - kvaliteto. To bi lahko bilo suho poročilo o skoraj že odpisani delovni organizaciji z okrog dva tisoč zaposlenimi v šestih tozdih in skupnih službah. Primat je bil vrsto let težak bolnik v tedaj »zdravem« mariborskem gospodarstvu. Mogoče je bila to celo sreča, ker se je Primat medtem dvignil, pod vodo pa so zato najbolj blesteči mariborski paradni konji. V letu dni, odkar je bil tudi za Primat izrečen ukrep družbenega varstva, je ta delovna organizacija v resnici doživela največje pretrese. Z 8.500 milijard dolgov so ob koncu polletja pristali samo na 300, novo vodstvo je povsem obnovilo vodenje, s šestih tozdov so preoblikovali zdaj tri delovne organizacije, ki imajo svoje enote v Mariboru, v Ormožu in srbskem Ušču. Tudi število zaposlenih je prepolovljeno in se zdaj giblje med 800 in 900 delavci. »Naj zvezni še tako hudo, vendar je res, da so delavci sami demontirali Primat s svojo tozdov-sko razdrobljenostjo in z osebni- mi dohodki, ki niso bili odraz gospodarjenja. To ni bilo pravilo samo v Primatu, skoraj celotno mariborsko združeno delo je do nedavnega tako živelo,« pravi Ernest Fujs. Ernest Fujs, ki je bil z na hitro izbranimi in prepričanimi sodelavci imenovan za senatorja Primata, ob prevzemu te nehvaležne funkcije in danes, po letu dni, ni izbiral kritičnih besed za oblikovalce razvojne strategije mariborskega gospodarstva. »V Mariboru ni gmotne podlage za sanacijo srednjih in manjših delovnih organizacij, ker tisto nekaj razpoložljivega denarja poberejo največji izgubarji. Poleg tega v teh delovnih organizacijah ni dovolj sposobnih strokovnjakov, ki bi se lahko takoj vključili v preobrazbo. Politika osebnih dohodkov se je v Mariboru oblikovala mimo rezulatov, zato pa je danes Mribor tam, kjer je,« med drugim obtožuje Ernest Fujs. »Zato je nujno, da krivci za tako stanje ne morejo več opravljati vodilnih funkcij v mariborski politiki in gospodarstvu, čeprav je res, da je sokriv tudi sistem, kije varoval vse ustanove zunaj gospodarstva, samo gospodarstvo pa ne...« Skorajda neverjetno je, daje večina družbenega varstva v relativno kratkem času v večini primerov uspešna. V Primatu kaže, da so spet na dobri poti, dasiravno se delavcem ne cedita ne med ne mleko.« Delavci točno vedo, kako in kaj, tudi to, da so morali lani dajati samo za obresti več kot so znašali njihovi osebni dohodki. Prav tako vedo, da se na trgu ne morejo pojavljati z izdelkom, za katerega so njihovi konkurenti porabili pol manj časa in energije. To dokazujemo iz meseca v mesec, nas trgu spet osvajamo tisto mesto, ki ga je Primat nekoč že imel. V tem letu smo z dvema proizvodoma že dosegli naziv evropske kvalitete, torej to, kar danes na trgu oblikuje ceno. Spet smo v Italiji, spet v Evropi in Ameriki, zdaj se izvoz giblje proti štiridesetim odstotkom, že letos pa moramo doseči 60 odstotkov.« V drugem delu prizadevanj za utrditev gospodarskih razmer v Primatu so zdaj končno tudi osebni dohodki zaposlenih. Sedanje vodstvo se zaveda, da devet in pol milijona dinaijev na mesec, kolikor zdaj znaša povprečje, ni ne vabljivo ne odraz vrednosti vloženega dela. Sedanje izplačilo bo za 40 odstotkov višje, vendar tudi to ni tisto, kar si delavec Primata zasluži. »Žal je zdaj v Mariboru tako, da prodajalka v trgovini dobi več kot diplomirani inženir v proizvodnji, zato ni treba biti bogve kakšen vedež, da bi videl, kam Maribor tone! Če k temu dodamo še to, da ves bančni sistem zavestno neguje slabo gospodarstvo, ker od njega ni posojil zanj, potem dobro živi, slika ni obetavna. ..« Janez Sever ! Slovenski minister za industrijo in gradbeništvo: o sedanjih in prihodnjih težavah naše industrije VELIKANI NA STEKLENIH NOGAH Podatki, s katerimi so novinarjem postregli na tiskovni konferenci pri Urošu Slavincu, republiškem sekretarju za industrijo in gradbeništvo, potrjujejo, da niso pretirane napovedi, da bo letos v Sloveniji ostalo brez dela med 16 in 20 tisoč delavcev. Približno toliko pa jih že čaka na zavodih za zaposlovanje. Tako se bo število nezaposlenih v Sloveniji letos verjetno dvignilo na več kot pet odstotkov zaposlenih. Med trideset do skoraj petdeset tisoč iskalci dela bo precej takih, ki bodo za delo manj usposobljeni (bolni, starejši delavci, invalidi), ki zdaj Po pravilu postajajo prve žrtve stečajnih postopkov in ki bodo torej prej ali slej potrkali na vrata socialnih služb. Kako reševati ta vprašanja? Uroš Slavinec je poudaril, da bo treba tehnološke in ekonomske presežke delavcev reševati z novim republiškim zakonom o delovnih razmerjih (zvezni je že sprejet) in sicer na tržno pri-niernejše načine od stečajev, ki so zdaj pravzaprav edino - in močno neustrezno - sredstvo za zmanjševanje števila zaposlenih v podjetjih. Uroš Slavinec je uvodoma omenil, da prikazani polletni rezultati slovenske industrije ne kažejo prave podobe, saj so, po njegovem mnenju celo za več kot 30 odstotkov prenapihnjeni. Niti nekatera pozitivna gibanja, ki so se pojavila ob koncu polletja, ne zbujajo več kot umirjenega optimizma. Slavinčev umirjeni optimizem se opira na 3,1-odstotno rast proizvodnje po devetih mesecih, na samo 1,5% rast zalog izdelkov, na 17-odstotno rast konvertibilnega izvoza avgusta ter na veliko povečanje (nominalno seveda) vrednosti naložb avgusta in septembra. Veliko naložb je drobnih, kar naj bi pomenilo tudi naložbe v majhne projekte. Ugodni so tudi tokovi v prestrukturiranju. Veliko je novih zasebnih in mešanih podjetij, okoli 360 do 400 je novih firm in to brez novih podjetij iz dosedanjih tozdov, ki jih objektivno ne moremo imeti za nova podjetja. Podatek izpred dveh mesecev pravi, da je letos nastalo 1500 novih zasebnih obratovalnic. Toda vrnimo se od zmernega optimizma k uvodni temi. Ključ do uspešnosti slovenskega gospodarstva je v poslovni uspešnosti velikih podjetij in sistemov. Ti pa so po vrsti v velikih težavah, nekateri že kar pred stečajem. Temeljno vprašanje je, kako se bodo ti sistemi uspeli prestrukturirati, ob vseh lokalizmih, ki preprečujejo pravi preskok, in nemoči republiške oblasti, da bi zatrla lokalne interese. Zdaj so v modi tuje svetovalne firme, ki po merilih razvitega tržno usmerjenega sveta predlagajo reorganizacijo, denimo, slovenskih železarn in kasneje veijetno še kakšnega. Vlada pa bo tudi oblikovala komisijo, v kateri bodo še strokovnjaki s fakultet ter znanstvenih inštitutov, ki bo pri- pravila predloge za razne aktivnosti in ukrepe, s katerimi bi podprli in pospešili prestrukturiranje slovenskega gospodarstva. Nemara glavna opora vladi ta hip je študija o prenovi slovenskih železarn, ki jo je izdelala svetovno znana svetovalna firma Mc Kenzie. Ta študija pa je bila tudi nam za oporo pri uvodni trditvi: da bo v Sloveniji verjetno konec tega leta tudi do 50.000 odvečnih delavcev. Toda tudi Mc Kenzie ni rešil spora med zagovorniki razvoja slovenskih železarn in tistimi, ki so vladi vendar očitali, da je vrsto let prepozno vložila skoraj ves slovenski kapital v reševanje že zavoženega metalurškega velikana na Jesenicah. Slovenske železarne se lahko še priključijo zahodnoevropski jeklarski industriji (glede kakovosti in cen), trdijo strokovnjaki Mc Kenzijevega inštituta; toda ob odpustitvi polovice zaposlenih, ob optimalni razporeditvi programov ter vložku 150 milijonov DEM v naslednjih 3 do 5 letih. Temu bi lahko dejali Pirova zmaga zagovornikov razvoja železarstva, ne glede na to, da je od tega razvoja odvisen položaj predelovalne kovinske industrije ne le v Sloveniji, ampak v dobršni meri tudi v Jugoslaviji. Cena te zmage bo, kot vidimo, visoka, toda vlada jo je odločena sprejeti, saj je Slavinec med drugim napovedal tudi posebne spodbujevalne ukrepe, če bi se uresničevanju Mc Kenzijevega programa v posameznih železarnah upirali. Seveda pa ne gre samo za železarstvo. V težavah so tudi velik: podjetja v kovinsko-predelovaln industriji, tekstilni primarni de javnosti in v pohištveni industrij kjer utegnejo Markovičevi ukrep v kratkem povzročiti eksplozij slabih poslovnih rezultatov. Tež: ve so se, kot smo slišali pri Slavi: cu in podrobneje po televiziji bc na gosto kakor drugod, naseli v Mariboru: TAM, Marles, MT? Lilet, da ne naštevamo napre Kaže, da bodo v številnih veliki! podjetjih morali precej zmanjšat število zaposlenih. Poglejmo na primer kovinsko industrijo: same težave. TAM, Litostroj, ki utegne kaj hitro spet zabresti vanje, če ne bo dosledno izpeljal sanacije, Tomos, ki je v stečaju, EMO, LTH, SIP, črnuški Energoinvest, da ne naštevamo dalje. Siri se seznam pohištvenih tovarn, ki so v težavah, od Bresta, Marlesa, Novolesa do Mebla, ki tudi kaže prva znamenja zmehčanih kolen. V tekstilu, zlasti pri metražerjih, je enako. Ali naj posebej omenjamo Iskro, za katero pravijo poznavalci, da se bo tako ali tako sesula, da bo šla povsem narazen. Vsi ti primeri in še množica manjših podjetij potrjujejo število od 16.000 do 20.000 letos odpuščenih delavcev kot realno in napovedujejo, da bo oblast, ki nima v zameno za nastajajoče in rastoče težave z brezposelnimi delavci ponuditi ničesar, ne novih delovnih mest ne dobrega socialnega programa, v kratkem postavljena pred velike, morda nerešljive zadrege. Toda kdor predolgo spi... Boris Rugelj Ko je po 226 kilometrih prišel na cilj, zanj ni bilo več Neporavnanih računov IRONMAN IGOR KOGOJ Pred slabima dvema tednoma, 14. j^tobra 1989, seje Igor Kogoj, doma iz ”^°sta na Soči in zaposlen pri Soškem Sozdnem gospodarstvu v Tolminu, polj^ v svojih tridesetih letih na doslej k?) težavnejšo preizkušnjo. Na daljni havajskem otočju je štartal na triathlon world championship, to je Vetovnem prvenstvu ljudi izjemnih Psihofizičnih sposobnosti, ki morajo «mkrajšem času in brez vmesnega bdiha preplavati v morju 4 kilometre, ,a tem prekolesariti 180 kilometrov °tgo pot in za konec preteči še pravi Pravcati maraton - 42 kilometrov. 22s„e§a skupaj je treba torej premagati _ . kilometrov, seveda čim hitreje. Ca-Je le do polniči oziroma 17 ur. c^or je pretekel ciljno črto po 9 urah, ^ Painutah in 31 sekundah. Za plava-4 Po Pacifiku je potreboval 1 uro minute, kolesarjenje 5 ur 18 minut, i?1 fParaton pa 3 ure 28 minut. S tem dom se je med 1231 triatlonci iz 49 l7j,av’ ki so pritekli do cilja, uvrstil na Ce ' mesto. Omenjeni časi nepoznaval-veh, tekm ovalnega športa ne povedo Vse t strokovnjakom pa tako rekoč Prisl -or Kogoj, ki si je 14. oktobra hiož i il nas*ov Ironmana (železnega itn-3.': se je namreč na Havajih zares bo3tno odrezal. Najboljši med naj-Jport N triatlonci so namreč poklicni In Vjki- Kogoj pa je redno zaposlen, stih tern^e ogromna razlika pri možno-taknr3. ^bro uvrstitev. Medtem ko je valcii5 ■ Pri vseh najboljših tekmo-°tial T"*3153*0 na štartni listi Professi-ob i„iria^let (poklicni triatlonec), je Pik n U Kogoju pisalo - Judge (sod-teri’Pravnik)- Slo je torej za boj ama-*ŽeT°^ P.rofesionalcem. še veri sem doma, pa sem seveda ja. K°n° Ppd vtisom velikega doživet-kak0 \ Je z besedami opisati, torjj u ^stno so se izkazali organiza-^ornisiu ^0 topli znajo biti in prisrčni, (is Silk u’ doktorica prireditve Vale-iern ’ *C1 Je imela med drugim v svo-V°ljcev mnem štabu kar 3600 prosto-setUr tJe. vztrajala na cilju skoraj de-sUsniL a lahko več kot 1200 ljudem Prijaznih u° *n nam Povedala nekaj (Ped Hn. . esed. »You look niče« mi je to nek81m deiala. in verjemite, da mi aJ Pomenilo...« obuja spomi- Vstopnico za Havaje si je Igor pridobil na evropskih kvalifikacijah v Rothu. ne triatlonec Kogoj za svojo delovno mizo pod streho Soškega gozdnega gospodarstva v Tolminu. - Preizkušnja je bila strašansko naporna. Vam je med dolgo potjo prišlo kdaj na misel, da bi preprosto odstopili in s tem končali svoje muke? »Nikoli niti za hip. Tekme in treningi zame ne predstavljajo garanja, temveč užitek. Če bi bilo drugače, če bi trpel, bi si gotovo uredil življenje drugače. Ne bi tekmoval, če tega ne bi počel z veseljem, izjemno velikim veseljem. Sicer pa doslej še nikoli nisem odstopil. In zelo trdno sem se odločil, da tudi na Havajih, v družbi naj večjih tekmecev ne bom. Po 178 kilometrih kolesarjenja sem sicer začutil močne bolečine na zunanjih straneh stopal, pa sem sam sebe spodbujal, da je to malenkost, ko pa je pred mano le še maraton, to je 42 kilometrov teka. Seveda je šlo dobro vse do konca. Krize ni bilo nikakršne, niti najmanjše ne.« - In kakšen je bil konec, mislim na občutke v cilju? »Srečen sem bil. Presrečen. Valerie Silk mi je stisnila roko in dala cvetlični venček. Sam pa sem vedel, da so s prihodom na cilj za menoj vsi neporavnani računi. Priznam, neskončno mi je odleglo...« - Pa potlej? Mnogim po takih naporih preprosto odpovedo živci, noge pa postanejo mehke in prešibke, da bi še nosile človeka. »Z menoj je bilo vse v najlepšem redu. Zelo enakomerno sem razporedil moči in nisem dal vsega od sebe. Bil pa sem takoj po tekmi gromozansko lačen. Pa ni bilo časa za potešitev lakote. Vsakega tekmovalca so namreč po prihodu na cilj vzeli v roke najprej zdravniki. Temeljito, zares natančno so nas vzeli pod drobnogled, potlej dali slehernemu infuzijo in za konec še temeljito zmasirali. Mislim, da bi za nas težko še kaj več napravili. Sele potem sem potešil svojo lakoto. Najprej s pečenimi jajčki, ta so mi za začetek najbolj dišala, potem pa še z ribami.« - Temu pa je gotovo sledil zaslužen počitek, mar ne? »Kje pa, saj je bilo na cilju tako razpoloženje, kot ga nisem doživel še na nobenem tekmovanju. Ja, velik dogodek je. tale triatlon. Morda edinstven na svetu. Šele o polnoči, ko so cilj zaprli, sem šel počivat. Lep dan je bil. In nepozaben...« - Ste z rezultatom zadovoljen? »Zelo zadovoljen. Pred tekmo so bili Havaji zame uganka, zato sem na tihem računal, da bom preizkušnjo opravil v manj kot desetih urah. In nisem se uštel.« - Koliko vas je vzelo ta dan? »Ko sem prišel na cilj, sem bil za tri kilograme lažji, čeprav sem med tekmovanjem popil kakih 18 litrov tekočine. S pitjem sem pričel že pred Startom, potem pa na vsake toliko kilometrov vnaprej določene količine. Kdor tega ne počne in premalo ve o tem, koliko mora popiti, da se izogne dehidraciji, ta nikoli ne vidi cilja. Ja, znanost je tudi v tem pogledu močno napredovala. - Je triatlon le za mlade ljudi? »Niti ne, saj na Havajih nastopajo ljudje najrazličnejših starosti. Spodnja meja je sicer 18 let, zgornje pa ni. V kategoriji nad 70 let so bili letos trije V cilju havajskega triatlona ali najbolj srečen trenutek v življenju Igor ja Kogoja. tekmovalci. Zmagovalec je za progo potreboval dobrih 15 ur, drugi še nekoliko več, medtem ko tretjemu ni uspelo priti do cilja. Tisti, ki so v tem športu najboljši med najboljšimi, med njimi razumljivo ni nobenega amaterja, so stari tja od 31 do 35 let. Verjetno so to leta v katerih ima človek največ moči in vztrajnosti...« - Ste na triatlonu železnih mož na Havajih nastopili kot prvi Jugoslovan? »Letos se je naša država prvič pojavila na tem tekmovanju. Poleg mene j e startal še odlični triatlonec JanezTom-šič iz Ljubljane. V svoji najmlajši kategoriji je dosegel 8., v skupni uvrstitvi 66. mesto. Rezultat je imeniten. Sicer pa je na Havajih reden gost že nekaj let Franc Cokan, ki je v Združenih državah zdravnik, sicer pa naše gore list. Ima 58 let in je v svoji kategoriji, to je od 55 do 59 let, slavil zmago.« - Igor Kogoj, imate trideset let, le- po službo, takorekoč še vse pred seboj. Boste nadaljevali s tem, za mnoge ljudi komajda razumljivim garanjem? »Sam razmišljam drugače. Vse skupaj mi je v neizmerno veselje, zares v užitek. Seveda se triatlonu ne nameravam odpovedati. Celo nasprotno. Čutim, da imam v sebi še rezerve. In rad bi se prepričal, do kod lahko grem, česa sem še sposoben in kje so meje mojih zmogljivosti. Ne, ne... Že treniram in mislim na jutri.« - Kako vas prenašajo v podjetju? »Lepo, zelo lepo. To so dokazali že večkrat. Tudi to pot, ko sem potoval na Havaje. Priskočili so mi na pomoč. Z denarjem in dopustom, pa čeprav predstavljam za svoj kolektiv bolj slabo naložbo. K temu pa moram dodati, da je pokazal razumevanje za moje gmotne težave tudi tolminski Metal-flex. Brez podpore bi bilo vse skupaj še toliko težje.« Andrej Ulaga V Fiesi gre to pot zares NOVE MOŽNOSTI ZA POČITNIKOVANJE Zamisel, da bi v prijazni Fiesi, zelenem in sončnem zalivu med Piranom in Strunjanom, zgradili letovišče za slovenske delavce, ni nova. O tem je bilo že pred časom kar precej govora, saj imajo delavci premalo svojih počitniških zmogljivosti. V Fiesi, ki je nam vsem tako zelo blizu, pa je še vedno nekaj prostora. Nekaj dragocene in neizkoriščene zemlje ob morju in dveh jezercih, kjer je še dovolj zraka in sonca za oddih in rekreacijo. O Fiesi in možnostih, ki jih ponuja, so se med drugim pogovarjali tudi na sestanku pred poldrugim desetletjem v Piranu. Zbrali so se predstavniki Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, Republiškega sekretariata za urbanizem, Turistične zveze Slovenije, Obalne turistične zveze Koper, skupščine občine Piran, predstavniki sklada za urejanje in dajanje stavbnih zemljišč piranske občine, Investbiroja Koper, republiškega odbora sindikata gradbenih delavcev in zastopniki delovnih organizacij. Sestanek je bil na pobudo sindikata slovenskih gradbincev, glavna točka dnevnega reda pa je bila izgradnja delavskega rekreacijskega centra v Fiesi. Seveda ni potrebno posebej poudaijati, da je bilo načrtovanje počitniškega centra v dogovoru s predstavniki občine Piran, ki so Fieso rezervirali za delavski turizem. In rezultati dogovarjanj ter iskanj poti za novo sodobno počitniško skupnost pred petnajstimi leti? Republiški odbor sindikata gradbenih delavcev Slovenije je zbral 18 interesentov za grad- njo delavskega turističnega rekreacij skesga središča v Fiesi. Toda vse skupaj je ostalo le pri lepih željah oziroma na začetku poti, da bi prišli na kratki slovenski obali do novih, prepotrebnih počitniških zmogljivosti za slovenske delavce. Stara zamisel pa je začela dobivati po dolgih letih vendarle prepotrebne temelje. Seveda so ostali piranski občinski možje zvesti svoji prvotni obljubi. Odločili so se, kot že povedano, da bodo v Fiesi zgradili sodobno počitniško naselje za domači oziroma delavski turizem. Infrastruktura je končno nared V zalivu med Piranom in Strunjanom je še precej neizkoriščenega prostora. Približno za 2000 novih ležišč. Vsekakor je prostor zelo mikaven za gradnjo počitniških zmogljivosti. Predvsem zato, ker je vsem interesentom razmeroma blizu in ker je v bližini Fi-ese, to je na razdalji nekaj kilome- trov, že dandanes nadpovprečno dobra turistična ponudba. Veliko je športnih površin, najrazličnejših trgovin in gostinskih objektov, pokritih plavalnih bazenov in tudi kulturno-zabavnih prireditev. In to velja izkoristiti, saj je prav od pestrosti ponudbe odvisna izkoriščenost turističnih zmogljivosti. Sicer pa predvidevajo načrti tudi v sami Fiesi veliko novega. Ne le nova ležišča, temveč tudi vse tisto, kar spada k sodobnemu turističnemu središču. Infrastruktura, ki je bila toliko časa kamen spotike na tem koščku slovenske obale, je tako rekoč nared. Vsaj glavni del. Sedaj bo potrebno poskrbeti le še za ozdravitev obeh jezerc in urediti obalo. Ta bo precej bolj prostorna od dosedanje, saj jo bodo potegnili v morje za 15 do 20 metrov. Sicer pa bodo zrasle nove travnate plaže tudi ob velikem jezeru. Prostora za tiste, ki si bodo želeli sonca, bo torej dovolj. na m. Fiesa bo kmalu bogatejša za nove počitniške zmogljivosti in sodobno turistično ponudbo. Načrt predvideva še novo trgovino, bife, slaščičarno, informacijsko pisarno z recepcijo in Hotel jezero z veliko restavracijo ter številnimi majhnimi lokali, pokritim bazenom in fizioterapijo. Ob vsem tem načrtovalci niso pozabili na rekreacijske površine. Fiesa bo dobila dvoje teniških igrišč, mini golf, dvoje balinišč ter igrišča za mali nogomet, košarko in rokomet. Ob obeh jezerih bo sprehajalna steza s trimskim programom, posebne peš poti pa bodo speljane proti Piranu, Belemu križu, Strunjanu in številnim razglednim točkam. Vsak apartma bo imel svoj parkirni prostor, poleg tega pa bodo tu še posebna parkirišča za občasne goste. Projektanti tudi niso pozabili na priključke za kabelsko televizijo, na telefonsko omrežje in vse potrebne cestne povezave. Že do poletja 550 novih ležišč V novem delavskem turistih nem naselju bo prostora za okoh 2000 ležišč. Že do prihodnjega lota jih bo nared 550, potlej pa bo v glavnem vse odvisno od povpraševanja. Zahtevno delo je prevzel ljubljanski SCT, ki je že pričel s predstavitvijo projekta in zbiranjem prijav. Tako bodo te dni razgrnili svoje načrte v Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti, na Koroškem in v Zasavju. Predsedstvo slovenskih sindikatov podpira organizirano iz: gradnjo počitniških zmogljivosti na slovenski obali, saj predstavlja uresničitev načrtov trajno rešitev za mnoge delovne organizacije, k' iščejo svoj prostor pod soncem-Seveda pa se bo potrebno še p°' drobno dogovoriti o kasnejše111 organiziranju in enotnem usklajevanju interesov lastnikov počitniških zmogljivosti. Bo za to skrbelo posebno podjetje, agencija sindikalnega turizma, počitniška skupnost? Na zastavljeno vprašanje bo potrebno šele odgovoriti-Na dlani pa je, da bo "potrebno za skupno iskanje najboljših rešitev tudi skupno telo. Kako se bo imenovalo pa niti ni tako pomembno-Andrej Ulag3 Ne le v dolini, tudi v gorah moramo poskrbeti za varstvo okolja ČISTILA NE SPADAJO V PLANINE Medtem ko smo še včeraj tarnali le nad onesnaženimi dolinami in njihovo bližnjo soseščino, so danes razsežnosti malomarnega odnosa do okolja še bolj zaskrbljujoče. Ne zgolj vode v dolini in bližini naselij, bolehajo že celo oddaljeni gozdovi, visoko nad mesti in tovarniškimi dimniki. Kdo bi verjel, da je ogrožen tudi Triglavski narodni park, tisti kraljevski kotiček slovenske zemlje, ki bi ga tako radi ohranili takšnega, kot je, nedotaknjenega, čistega in prav zato tako lepega. Nam bo to uspelo? Bo, vendar le, če bomo spremenili odnos do okolja, v nasprotnem primeru bomo uničili tudi svoje čudovite Julijce. Na sestanku predstavnikov Triglavskega narodnega parka, planinskih društev in Planinske zveze Slovenije - udeležil se ga je seveda tudi sanitarni inšpektor občinske skupščine Radovljica - so zato posvetili kar precej časa ukrepom za varovanje okolja v tem največjem narodnem parku v Jugoslaviji. Med drugim so poudarili, da je zaradi onesnaženega zraka večina vode, ki jo uporabljajo v visokogorskih planinskih postojankah, bodisi iz kapnice bodisi iz redkih izvirov, slabe kakovosti. Kot je povedal inšpektor, je zato potrebno pred odprtjem domov vodna zajetja in rezervoarje očistiti, vodo klorirati in jo po vsem tem analizirati. Ja, tudi potočki v gorah niso več tisto, kar so bili pred leti. Posledice našega brezobzirnega odnosa do okolja tako čutimo že zelo visoko nad bolehnimi dolinami. Tako naši planinci med drugim ugotavljajo, da se bo potrebno resno spoprijeti tudi z odplakami naših visokogorskih postojank. Te so vse obilnejše in zato vse bolj nevarne. Po odprtju posodobljene postojanke pri Triglavskih jezerih ni več onesnažena le neposredna okolica doma, saj so odplake segle vse do izvira Savice. Zato so na omenjenem sestanku poudarili, da bi morali imeti pri vseh planinskih kočah, ki nimajo urejene kanalizacije, triprekatne greznice s ponikovalnico. Razpravljali so tudi o smiselnosti sa- nitarij na vodno izplakovanje, ki porabijo ogromno vode. Problem zase pa je v hribih prevelika uporaba čistil tako za pranje perila kot tudi za pomivanje posode. Sanitarna inšpekcija skupščine občine Radovljica in Triglavski narodni park zato predlagata, da bi obvezno upoštevali vse pravilnike, ki urejajo gradnjo in varstvo okolja in da naj bi v visokogorskih planinskih postojankah opustili pranje rjuh in perila ter bi to opravili v dolini. Uporabo čistilnih sredstev za pomivanje posode, ki je pogosto čezmerna, pa naj bi zmanjšali na zares najmanjšo možno mero. Predstavniki slovenskih planinskih organizacij menijo, da je zamisel o pranju rjuh v dolinah v redu, da pa je v praksi to pogosto težko izpeljati, predvsem zaradi dragega in nezanesljivega transporta. Tudi zamisel, da v planinskih' domovih ne bi imeli rjuh in da bi jih obiskovalci gora nosili s seboj, vzbuja dvome. Kaj pa če bi planinec pozabil rjuhe doma? Zdi se, da se visokogorske postojanke zazdaj še ne bodo tako kmalu po- slovile od sedanjih navad. Morale pa bodo v prihodnje prati v dolini, če je le v bližini takšna ali drugačna žičnica ali celo cesta. V teh primerih ne bo kaj dosti premišljevati. Gore, posebno naše, so 'vsekakor nenadomestljive. V zvezi s čuvanjem naše naravne in kulturne dediščine se mnogi slovenski planinci zavzemajo, da bi se poglobljeno pogovorili in opredelili do najrazličnejših množičnih invazij, ki našim goram nič kaj ne prizanašajo. Podobno kot navali na Triglav ne sodijo v naš gorski svet tudi vse številčnejši ekshibicionisti, ki skušajo javnost pritegniti s pogosto slabimi domislicami, s čimer razodevajo svoj slab odnos do našega gorskega sveta in njegovih obiskovalcev. Vsekakor bi bilo pametno vsem tistim, ki mislijo, da so planine primeren kraj za norčije, malce stopiti na prste in jih spametovati. V korist velike večine ljubiteljev gora. Žal je v naših planinah tudi že vse preveč hrupa. Botrujejo mu številni posamezniki, pa tudi agregati, ki poleg hrupa in smradu onesnažujejo tudi podtalnico. Zato mnogi predlagajo, da bi planinske postojanke za razsvetljavo uporabljale plin in sveče. Kjer je to mogoče, pa naj bi si pomagali z majhnimi hidrocentralami. Predloge vseh, ki jim je do resničnega varovanja naše naravne in kulturne dediščine, bi veljalo upoštevati, kajti, kot že rečeno, naše gore so nenadomestljive. A. U. Tone Peršak: USEDLINE IGradivo in'prispevki) II. Smrtna ura Zgodba pove samo to, da seje puška sprožila. Po nesreči? Namenoma? To je vedel samo človek, ki jo je imel v rokah. Če Je vedel? Morda je res storil, kar je 2elel storiti, četudi ni storil po vnaprejšnjem premisleku in načrtu. Bolj ali manj vse zgodbe, katerih poglavitno gibalo je strast, so v svojih Začetkih nejasne in poslušalec ali bralec preprosto mora verjeti, da je bilo ”ko, kakor pravi zgodba, in da drugače ni moglo biti... Bilo je, pravijo, le nekaj dni po rojstvu in vsega dan ali dva po krstu. In tisto leto je bila huda zima in snega je P8o do kolen in še čez in ravno zato je komaj kdo verjel, da seje bil moški res odpravil na lov, ko si je obesil puško cez ramo in se odpravil v mrzli popol-dan... Ko se je stemnilo, se je prišel Pogret v kočo, v kateri smo tedaj že ?®kaj dni živeli trije ljudje: v svoji hi-ski Jurament, v prednji sobi porodni-Ca in dojenček. Kdo je bil moški s puško? In kaj je Pilo med njim in porodnico, nihče ne Pove. A da je nekaj moralo biti, je goto-v°- Menda je neznani lovec pred tem Pogosto prihajal v kočo in menda je bil Pesen, ko je izvedel za porod. Ni pa bil oec, kajti to naj bi bil neki drugi, ravno tako neznani moški. Kaj vse se je ^Pletlo med temi ljudmi? Med mo-skim, ki naj bi bil oče in je imel pose-stv°, ženo in otroka nedaleč od tod, ?cd onim drugim, ki je tisti večer pri-C‘8 puško v kočo in je tudi imel ženo, otroka in kmetijo nekje v bližini, ma-'o.Bo, ki ni imela nič, in dojenčkom, ki Pi nisem bil še za nič kriv, pa bi bil s ti večer vseeno kmalu moral Umreti... ..Zgodba pove le to, da je moški s pu-sedel na klop ob peči in se dolgo . vsem vsakdanje pogovarjal s porodno, ki je z dojenčkom ležala v toblu. Tobl, to je dandanes že neznani kos pohištva, ki so ga svoj čas po kmečkih hišah čez dan imeli za mizo in čez noč, ko so sneli ploščo za posteljo, če je bilo treba tudi za mrtvaški oder, po pogrebu pa za glavno mizo za sedmino. In tako se je rado zgodilo, da je človek vse svoje preživel in odživel ob istem toblu: v njej je bil spočet, v njem rojen, ob njem je jedel in v njem spal, in v njem umrl, na njem ležal kot mrlič, ob njem so svojci zapili svojo žalost in se navsezadnje še pijani zravsali za dediščino ... Moški je govoril, se tudi šalil in čistil puško... Nato je treščilo in šibre so zvrtale za pest veliko luknjo v stranico in se zarile v Storžek tik pod porodnico in dojenčkom... Vse drugo je nejasno. Gotovo je le to, da se je puška sprožila, da je bila nabita, in da bi potem nekaj šiber zadelo tudi mene... S tolikšne bližine bi bila za komaj rojenega otroka celo ena sama šibra smrtonosna... Krogle in šibre... Mati je pozneje večkrat pripovedovala zgodbe o kroglah in šibrah. Uboji, naj bo z noži, s puškami ali sekirami, so bili v njenem rodu pravzaprav v navadi... Njeno teto Evo, je mož ustrelil, ko se je neke nedelje opoldne vračala od maše. Pričakal jo je pri studencu v grapi, kjer je peš pot zavila v hrib proti domačiji in jo ustrelil. Pa še povedal ji je bil že kaj krat pred tem, da jo bo. Menda je često brkljal z roko po žepu, polnem krogel, da je zoprno škrebetalo, in ko ga je teta Eva nekoč vprašala, kaj tako škrebeta, ji je odvrnil, da si njena smrt brusi zobe. In pri tem se je smejal. Nato je še večkrat takole poškrebe-tal s kroglami v žepu in jo vsakič znova opozoril, da si njena smrt že brusi zobe. In tisto nedeljo jo je potem ustrelil. Neka ženska, ki si je izmišljala pesmi in napeve, pa je zložila pesem o Evi in njenem možu, morilcu, ki so jo nato zlasti ženske pele ob zimskih večerih med luščenjem bučnih semen ali kakšnim podobnim zimskim delom. Tako je pripovedovala mati in videti je bilo, kot da pravzaprav želi povedati, da so bili skoraj vsi ljudje iz njene rodovine posebneži, morda celo obsedenci, ki nikakor niso zdržali skupaj in so se še na svatbah ubijali med seboj, 'včasih celo najožji sorodniki. In v vseh teh zgodbah je bilo čutiti neznosen ponos... Tudi v zgodbi o sinu njenega brata, ki je nekega mrzlega zimskega dne z nožem zaklal tasta, ko sta se srečala v ozki gazi in se mu tast ni hotel umakniti z gazi v celec... Gotovo je bil za to krvavo smrt v belem snegu še kak pomembnejši razlog, toda podoba zabodenega starca na lesketajočem se zmrznjenem snegu, je tako čudovita, da je nihče ni želel pokvariti z razlago, zakaj se je moralo vse to goije zgoditi. Mati je vedela samo to, da je nečak tisti dan že od ranega jutra pil žganje in se pridušal, da preprosto mora nekoga ubiti... Čudno in težko je pripovedovati zgodbe, ki so se res zgodile... Dogodki v zgodbah, ki si jih izmisliš, so tako jasno razvidni in logični. Pri resničnih dogodkih pa ostaja skoraj vse nerazložljivo. Takšni dogodki so kot podobe, slikane na skale in zidove... In še človek, kije bil udeležen, kmalu ne ve nič več, kot oni, ki zgodbo posluša. Navsezadnje vidiš sebe v takšnem minulem dogodku kot nekoga drugega in celo čudiš se lahko, kako mora kdo storiti ali reči kaj takega, kakor si bil storil sam... Kako je bilo s tistim strelom? Je bila puška res sprožena namenoma in v koga je bila namerjena? V mater? V otroka? Mati je vedno trdila, da so bile šibre namenjene njej, a daje prst božje previdnosti potisnil cev navzdol, da bi otrok ne ostal brez matere... Kaj več ni hotela o tej zadevi nikdar povedati.. Ne tega, kdo je bil moški, ki je streljal, in ne, zakaj naj bi bil streljal, če je res streljal z namenom, da bi jo ubil. Ob vprašanju, ali je morda v resnici le hotel ubiti nevšečnega otroka, pa se je vedno zjezila, daje takšno sumničenje čista neumnost... PRED IZIDOM: INOVACIJSKA PRAKSA Priročnik-zbornik za organizatorje inovacijske dejavnosti Vsebina: - mag. Ivan Grebenc: POMEN INOVACIJSKE DEJAVNOSTI ZA USPEŠNOST DELOVNE ORGANIZACIJE. - Franček Ribič: INOVIRANJE V PODJETJU. - dr. Matjaž Mulej: INOVACIJA UPRAVLJANJA, POSLOVANJA IN TEHNOLOGIJE. - Janez Kovačič, Marjan Odar: EVIDENTIRANJE IN FINANCIRANJE INOVACIJ IN DRUGIH OBLIK USTVARJALNOSTI. - Janez Železnik: OD IDEJE DO REALIZACIJE INOVACIJE. - dr. Krešo Puharič: PRAVNA UREDITEV PRAVIC INDUSTRIJSKE LASTNINE. - Friderik Javornik: NAVODILO ZA PRIJAVO IZUMA PRI ZVEZNEM ZAVODU ZA PATENTE. Prednaročila pošljite na naslov: ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, tel.: (061) 320-403. I----------------------------------------------------- | NAROČILNICA Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo ____ izvod(ov) knjige INOVACIJSKA PRAKSA, več avtorjev. Knji- go(e) pošljite na naslov:-------------------------- ulica, poštna številka, kraj:-------------------------------------- ime in priimek podpisnika, naročnika:_____:________________________ Račun bomo plačali v zakonitem roku. Naročeno dne: žig: (podpis naročnika) NAGRADNA KRIŽANKA ST. 42 tfeiavški] *5otno« FLORA VEDA. KI PREUČUJE KEM. IN FIZIKALNI US-STROJZVEZD BONBON IZŽGANEGA SLADKORJA MESTO V ZAHODNI ROMUNIJI Delavska enotnost OKRAJŠ. SRBSKO MOŠ. IME DEKLEVA IGOR SARAJEVSKI SMUKAČ PAŠIČ NERESNIČNA VEST. IZMIŠLJOTINA Delavska enotnost ZNANA (TALIJ. ILUSTR. REVIJA RODODEN- DRON LICEMERSKO GOVOR JENJEALI VEDENJE OMERSA NIKOLAJ KRAJ PRI KRŠKEM SLOVNIČAR BOHORIČ JANEŽ GL. MESTO NORVEŠKE JZBOUŠ. nezdravih Razmer TOVARNA GORENJA V NAZARJIH OČKA stričeva ZENA LJUBČEK IT. KOMEDIOGRAF (PAOLO) GLOBOKA NEZAVEST /llff I | POBČEK SL.GLED. IN FILM. IGRALKA GLAŽAR DELANJE trušča. L0MASTA ZG0D0V. mesto v S,K NEMŠKI MEŠČANSKI FILOZOF (GEORG) MARTHA 0STENS0 FR. NATUR. PISATELJ (ALPH0NSE) AVTOR KRIŽANKE R. NOČ ERBIJ MANJŠI OTOK BLIZU DUBROVNIKA GR. JUNAK, PO KATEREM IMAJO IME VIS. ŠOLE NOROST REKA v Egiptu Ljubezen DR.ŽIVAGA RUMENO- RJAVA BARVA ŽIDOVSKO ŽEN. IME BITKA PRETEP ^užarski S-B SPLAV ~ ATA VODNA ŽIVAL S KLEŠČAMI titan TESTA- MENT L0CUS SIGILLI DOMAČA TV0RNICA RUBLJA (KRATICA) '!&« PRIKUU-' CITEV BE0GR. IGRALKA RAS ER.TERo. Ristična ORGANIZACIJA v L_AUiru - DELAVSKA ENOTNOST PRODAJNA GALERIJA V LJUBLJANI STRUJA Rešitev nagradne križanke pošljite do 7 novembra na naslov: DELAVSKA ENOT NOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisomna ovojnici: NAGRADNA KRI ŽANKA ŠT. 42. Nagrade so: 500.000, 300.000 in 200.000 dinarjev. Rešitev nagradne križanke št. 40 PLAVE. OMIKRON, RICARDO PATRE-SE, ENEJ, ROOT, OPS, ODTEKANJE. P AIR, SVATOVANJE, AO, TET, SO, OAKLAND, ANIS, GOS, LAN, VT,' KIRST, OBALA, NUNATAK, AGADIR, IRAN, DARVINIST, KANE, RITT, RAA Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 40 1. Martin Ozis, PŠ Planina, 63225 Planina/ Sevnica 2. Andrej Tuš, Trg okt. revolucije 20, 61000 Ljubljana, 3. Minka Bačič, Goričane 62, 61215 Medvode Nagrade bomo poslali po pošti. Delavska enotnost List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo • Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju. 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4. poštni predal 479 • V. d. direktorja in glavnega urednika: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956 • V. d. odgovornega urednika: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956 e Člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Sašo Bernardi (fotografija). Brane Bombač (oblikovalec). Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev), Sonja Seljak (redaktorica-lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih). Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica), telefon 311-956, h. c. 310-033 • Naročnina 321-255 • Posamezna številka Delavske enotnosti 14.000 din S Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo • Poštnina plačana v gotovini • Tisk ČGP Delo, tozd Tisk časopisov in revij, Ljubljana, Titova 35 • Žiro račun: 50101-603-46834 • Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Bančič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Silvester Drevenšek, Ivo Grilc. Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik Mihael Žilavec o včerajšnjem, današnjem in bodočem sindikatu DA LE NE BI SPET OBSTALI NA POL POTI... »V teh osemintridesetih letih, kar sem zaposlen, smo sprejeli že veliko sindikalnih programov in vsak naslednji je bil boljši od prejšnjega; žal pa nobenega nismo izpeljali do konca, to moramo pošteno priznati,« pravi 56-letni modelni mizar Mihael Žilavec, po delovni plati medfazni kontrolor v jeklolivarni ljubljanskega Litostroja, po družbenopolitični pa tudi član republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije. »Zato zdaj držim pesti, da tudi korajžno zastavljenega programa Nedvisnih sindikatov Slovenije ne bi doletela enaka usoda...« Mihael Žilavec se med razmišljanjem o prihodnosti večkrat ozre v preteklost. Nič čudnega, ko pa je vendar živa priča razvoja in nastanka naše sedanjosti. »Rodil sem se sicer v Franciji in sem svojo pravo domovino prvič ugledal 1946. leta, ko smo se iz ,zdomstva1 vrnili v Lendavo. Ker pa nas je bilo pri hiši osem otrok, je bilo spet treba s trebuhom za kruhom v svet,« Žilavec seže najdelj nazaj. Ko seje v Nafti izučil za modelnega mizarja, se je namenil svoje znanje »prodajat« v tedaj nadvsem uglednem Litostroju, ki je bil tistega 1951. leta še vedno v merah svojega prvega graditelja Franca Leskoška Luke: jeklo-livarno so dograjevali, zastavili so pločevinarno, proizvodnjo hidravličnih stiskalnic in viličarjev pa so tedaj šele načrtovali. »Ne morete si misliti, kako zagnani smo bili tedaj domala vsi delavci! In kako disciplinirani pri delu!« se tistih dni spominja Mihael Žilavec in jih spet primerja z današnjimi: »Kakšne nadure neki! Če je bilo treba nekaj napraviti, smo to napravili, četudi na račun zasebnega življenja. Delavska zavet je bila tedaj na neprimerno višji ravni kot dandanašnji, ko se ljudje pehajo samo za dodatnim zaslužkom...« Časi se spreminjajo To bi bila tema za kakšen drugačen pogovor, prekinemo Žilavca, nas zanima bolj njegov dosedanji boj za delavske pravice. »Torej merite na moje politično delovanje,« se hudomušno nasmehne. »Prav! Ko sem prišel v Litostroj, sem se najprej,aktiviral* v mladinskem aktivu svojega obrata - modelne mizarne, od koder sem se kmalu zatem povzpel do tovarniškega komiteja, kakro seje tedaj pravilo čelnemu telesu današnje ZSMS v delovnih organizacijah. Kot njegov predstavnik pa sem se seveda začel pojavljati tudi v rojevajočih se samoupravnih organih, kjer sem se od vsega začetka boril za delavske pravice. Prav zato sem slej ko prej moral zajadrati tudi na sindikalistične funkcije, čeprav kot čisti proletarec nisem imel nikakršnih političnih ambicij.« Zvedavo nas pogleda, če mu verjamemo. »Nikar ne mislite, da že v tistih časih nismo poznali kršenja pravic, ki smo jim kasneje dodali pridevnik .samoupravne*. Nasprotno: čeprav so bili kriteriji jasni*, je prihajalo do negodovanj zaradi plač, razporeditve dela v obratu, pri dodeljevanju stanovanj ...«, nas poduči. »No, mene pa so sodelavci določili, naj si lepo napisane besede iz vseh mogočih pravilnikov prizadevam uresničiti tudi v praksi.« Da so mu trdno zaupali, povedo že podatki, da si ga niso izbrali le za predsednika osnovne organizacije, temveč oba možna mandata tudi za predsednika konference li-tostrojevega sindikata. »Zato z vsemi štirimi podpiram novost iz programa Neodvisnih sindikatov, ki mandata ne omejuje več. Če so ljudje zadovoljni s svojim čelnim funkcioniranjem, naj ga imajo!« pribije Žilavec, ki je v firmi poleg šestih generalnih direktorjev preživel tudi vse možne sindikalistične funkcije in je zdaj »samo« član republiškega svta ZSS in član njene delegacije v družbenopolitičnem zboru Skupščine SR Slovenije. Nato mu ponudimo v komentar članek iz njegovega glasila, ki je s sestanka predsednikov osnovnih organizacij sporočil, da se bo v novnih razmerah »le močan sindikat lahko pogovarjal z vodstvom podjetja in postavljal svoje zahteve; le na ta način bodo lahko dosežene optimalne rešitve (za obe stani, za vodstvo in sindikat), in to po mirni poti, kar si želimo vsi«. Najprej je prikimal tej misli, nato pa se je nad njo tudi malce zamislil. »V 'mojih’ časih je dal sindikat veliko na izobraževanje, potem je pa popustil. Kot da li o marsičem odločati sami. Za to bo pa potrebnega veliko znanja in sposobnosti.« Kaj bo s Šlandrom Zatem mu preberemo stališče predsednikov Litostrojevih OOZS, »da v sindikatu podjetja ne morejo biti vsi delavci podjetja, kot tudi vsi ne moremo odgovarjati za vse, kar se v podjetju dobrega ali slabega dogaja«. Žilavec čuti, da merimo na odnos sindikat — vodilni. »Zame je tudi po se je ustrašil znanja? Zdaj je spet drugače, a zamujenega se ne bo dalo kar tako nadoknaditi, če naj postane partner v posredništvu med delavci in poslovodnimi organi ali vodstvom pri dogovarjanju o pravnem, ekonomskem in socialnem varstvu delavcev. Včasih je bilo tako, da so ti višje ravni organiziranosti — od občinskega sveta navzgor — dirigirali, kako moraš delati. Zdaj bo drugače, sindikati v podjetjih se bodo mora- GREMO DO KONCA!-Mihael Žilavec. (Slika: Sašo Bernardi) teh dokumentih še vedno uganka, kdo je lahko član sindikata in kdo ne,« razmišlja. »Veste, tudi delovodnje in obratovodje so vodstveni delavci, pa se zavoljo njihovega članstva v naši organizaciji ni dvignil še noben oblak prahu. Po moje je lahko član vsak, ki podpira program sindikata; tudi generalni direktor kakšne firme. Veste, tegale našega Šlandra poznam še kot aktivista in zelo neprijetno bi mi bilo pri duši, če bi mu moral pom let,« tolmači svojo danes povedati: 'Od jutri naprej nisi več član sindikata-Kakor bi tudi mene stisnil0 pri srcu, če bi me jutri ustoli; čili za direktorja, hkrati pa m1 po 38-letnem družbenopolitičnem stažu povedali, da moram ven iz sindikata. Saj ven; dar ne živimo v kapitalistični družbi!« Sodi pa, da tisti direktorji, ki so že doslej prezirali sindikat, najbrž nikoli n° bodo čutili potrebe, da bi„se včlanili vanj, čeprav_____ Če- prav? »Najbrž je vsakemu pametnemu direktorju jasno, da mora delavcu omogočiti vse sindikalne pravice, če si želi uspešne firme. Zato bo potreboval sindikat tako, kot predsednik sindikata direktorja- ! če bo hotel 'normalno« delovati.« O teh ugibanjih je tekla beseda tudi na zadnji seji repu- i bliškega sveta Zveze sindika- I tov Slovenije, vendar njegovega razmišljanja ni bilo slišati. Ali je vedno med »tišjimi" ■ »O, če bi me kaj 'pregrelo', bi se že oglasil,« odločno odgovori, nato pa se zasmeje, da s° sejalci lep kos seje posvetih »razmišljanjem« o rdeče-m0" dro-rumeno obarvanih dokumentih, ki bi bolj sodila k pogovorom med odmori kot na »resno« zasedanje delavske organizacije. »Sem se pa globoko strinjal z enim od zadnjih razpravljalcev, kije rekel, da smo v programu več filozo; firali kot pa se spraševali, alj bo naš delavec jutri še ime kruh ali njega...« pa bo ostal brez Pozor! pred cesto Kakšen bi potemtakem ral biti prenovljeni sindikat- »Profesionalen kader, ki bo vodil, mora biti kakoV-sten, razgledan in podkova z znanjem, vrh vsega pa mož uživati še ugled med svojim članstvom. Njegov-pogled P. bo moral biti uprt tudi v PrI' hodnost, saj bo moral (ob)čutiti, kako neki se bo počuti delavec, ki se bo kot ekonomski ali tehnološki presežek z jutri znašel na cesti. Tudi ta" pravemu delavcu, takemu, K je svoja najboljša leta poklonil fabriki, namreč ni vseeno, če se ga bodo znebili z doku- »mi- kro« stališče in samo skomine z rameni ob povpraševa nju, če se v teh kriznih časi kaj takega lahko zgodi tu njemu. Z »makro« stališča P je njegova teorija kratk ■ »Sindikat mora misliti i}£ mladi rod, na svoje bodo° člane. Če ne bodo imeli del ’ jih ne bo imel. In še en leP program bo splaval P vodi..« -i/ Damjan Krizfl* LIPE SVEDER: NIC NOVEGA \ L/ TžZJL^/M/ 07577... v Seč./ Oz?>/U454 , t±žr J>yq dsLo