PLANINSKI VESTNIK'
In potem se oglasijo ljudje: saj nimaš nobenih skrbi? Pomeni, da so premalo zaposleni, da vtikajo nos v način življenja drugega. Pustijo mu naj svobodo, življenjsko izvirnost in pristnost. Mar moramo vsi živeti po istem kopitu? Še včeraj sem slišala vprašanje: »Koliko časa Še misliš vleči študij?« Trudim se, da bi čimbolj neprizadeto odgovorila: »Ne vem. Odvisno..." Nehote sledi ironična pripomba:
»Čudovita študentska leta!« — »Ja, seveda!« sem komaj slišno dahnila, Mozgaila sem, s katerim športom naj bi se začela ukvarjati. Poleti sem šla s planinci v Julijce, jeseni pa sem zavila na alpinistični odsek. Pojma nisem imela, kakšno je plezanje v resnici. Samo da migam, da se pozdravim, Četudi bom celo življenje v plezalnem vrtcu v najbolj začetnlšklh smereh. Zagrizla sem se do konca: saj se moram ponovno usposobiti za samostojno življenje.
Na odseku nisem nikomur o tem črhnila besedice; saj mi nihče ne bi verjet. Nekdo je cefo izustil, da se silim, da hočem biti prva. Kako sem se počutila prizadeto! Najrajši bi mu odgovorila: »Osel, ali sploh vež, zakaj sem tukaj? Te zanima?« Ostala sem brez besed.
Po plezanju nisem imela moči za nikakršno obširno razlago. Danes pa to sploh ni več pomembno. Pripravljena sem požreti marsikaj, samo da imam možnost plezati. Osrečuje me že misel, da sem spoznala sebi enake ljudi.
Bližalo se je poletje. Jo j, kar strah me je bilo. Kako bom nosila nahrbtnik? Prvo leto si kot tečajnik nekako oproščen to-vorjenja opreme, potem pa se stvari spremenijo. Ampak vnaprej nisem veliko razmišljala in komplioirala: zame je bil pomemben tisti trenutek. Sedaj sem pri knjigi. Kolikokrat sem jih med »dopustom« odprla in takoj zaprla! Ne spomnim se več. Vem le, da se je na njih nabiral prah. Nisem imela volje, da bi ga s krpo pobrisala. Čemu le? V tem času nisem mogla prebrati niti ene same knjige. Kakšno intelektualno nazadovanje sem doživljala!
Zdaj sem postala knjižni molj. Hočem nadomestiti vse za nazaj. Saj ni nič izgubljenega! Ravno obratno. Nekje sem prebrala, da si moramo znati prekovati največjo nesrečo v največjo srečo. 2al trpljenje gradi človeka. Ali sem dovolj trpela, da sedaj lahko do onemoglosti uživam lepoto gora? Saj jih že imam od malega rada, a s plezanjem je drugače,,.
Usposobila sem se ponovno za samostojno življenje.
Koliko jih je, ki nimajo podpore domačih, volje, bikovske trme in še česa? Vse ima svoj čas, le potrpežljivo ga je 268 treba čakati.
NOV NAČIN PLEZANJA PRVENSTVENIH
VZPONOV
PRELOMNICA V ALPINIZMU
BORO KRIVIC
Pod večer zadnje nedelje v juniju obse-diva s Petrom sama za mizo pred Aljaževim domom; potem ko smo popfakn/ff uspeha in neuspehe dne, so prijatelji odšli domov, midva dopustnlka pa živahno kujeva načrte. Jutri torej nekaj novega? Seveda! Le kje? V zahodnem delu Stene/ Tam? Je sploh še kaj prostora za novo smer?
Z zarotniško kretnjo ga potegnem za seboj v kočo, kjer imam skrit svoj zaklad — kartoteko smeri, ki še niso bile preplezane. Trenutek — in že mu ponudim lično kuverto, na kateri piše »Severna stena Triglava — zahodni del — med Zahodno zajedo in Ljubljansko«. Aha! Ogleduje sliko stene. Torej tul Prav. Iz kuverte potegne še popisan list. Kaj? Opis? Torej je že preplezana, pravi razočarano. Pomembno se nasmejem, kajti to ¡e moja velika novost v alpinizmu. V Planinskem vestniku sem zasledil, kako so plezali prvenstvene veliki kapeljni polpretekle dobe našega alpinizma. Delo v steni so si namreč olajšali tako, da so si steno natančno ogledali z daljnogledom in vrisali v sliko stene, kje bodo sploh plezali. Dobra pogruntacija, sem občudoval polstare mojstre; tako so se v steni le držali že včrtane smeri in jim ni bilo treba skrbeti za razved. Pri tem se mi je utrnila naravnost sijajna misel (saj bi zapisal genialna, pa bi gotovo kdo rekel, da se hvalim), namreč: Ne le slika vnaprej, tudi opis vnaprej! Preprosto, toda revolucionarno!
Poglej! Vzameš daljnogled, sliko stene, list papirja in pisalo ter greš pod steno. Pre-gledaš steno in ugotoviš, kje boš plezal. Vrišeš v sliko potek bodoče smeri. Nato sledi opis. Za to je najbolje, da sta dva. Eden z daljnogledom pregleduje zamišljeno smer in narekuje op/s, drugi pa ga beleži. S tem ne mislim splošnega opisa, kot na primer: Smer poteka po stebru levo od belih plati do velike strehe, nato proti desni v smeri rumenega stolpa na grebenu. Ne, mislim pravi nadrobni opis, kot bo potem objavljen v Planincu. Prednosti novega načina so menda očitne. Ne samo, da veš že vnaprej do metra točno, kje boš šel; veš tudi za težave, ki te čakajo, veš, koliko klinov boš potreboval, aH bo treba kaj posebnih klinov in zagozd, ali bo morda treba vrtati. Veš, koliko klinov boš pustil v steni. Še več! Veš,
PLANINSKI VESTNIK
na katerih mestih klinov ne boš mogel iz-biti in boš tako tam zabil stare, stolčene kline. Tako se ne bo več dogajalo, da bi visel po pol ure na vrvi in udrihal po lepem francoskem klinu (ki ti je tako drag spomin), pa ga končno Se ne bi mogel izbiti. Vnaprej boš vedel, koliko časa boš plezal, ali boš bivakiral — in tako ti ne bo treba več vlačiti s seboi prevelikih nahrbtnikov ali po drugi strani stradati in drgetati v nenameravanem bivaku. Skratka, plezanje novih smeri bi s tem postalo pravo razvedrilo. Večino dela opraviš z daljnogledom in svinčnikom leže v grušču ali še bolje na mehki travici pod steno. Potem moraš le še opraviti formalnost v steni. Metoda je brezhibna. Opozoriti moram le na dve možni napaki. Prva: če objaviš opis smeri v Planincu, še preden si ¡o formalno splezal, bi te staro-kopltneži postrani gledali. Druga pa se je zgodila nama. Le beri, kako! V opombah na koncu opisa prebereva, koliko klinov potrebujeva, iz Časa plezanja pa vidiva, da ne bova bivakirala; zato bova vzela s seboj le malo hrane, nič pijače in bivak vrečo bova pustila v koči. Drugo jutro že navsezgodaj začnega plezati. Prva dva raztezaja gre smer brez dvoma po značilni zajedi, zatorej niti ne po-gledava v opis, ampak kar švigneva po njej. Potem potegnem iz žepa opis, se zatopim vanj, se namrščim in vse bolj križem gledam. Nikakor se ne ujema z okolico. »Za prva dva raztežaja govori o širokem mokrem kaminu. Tu je nekaj narobe!« — Pogled se mi ustavi na koncu opisa: Sesiop — po poti v Tamar 2 uri. Kaj? — Počasi se mi razsvetli. Pomotal S seboj imava opis neke bodoče smeri iz Planice, list, ki bi ga potrebovala tu, pa je doli v koči v kuverti z naslovom Jalovec ali Site. Orrrrl
Tako nima v nadaljevanju najino plezanje
nič opraviti z obetavnim naslovom te pripovedi, kajti smer sva potem splezala na klasičen prvenstven način. I/ steni sva seveda še spančkala, bila sva lačna in žejna, zeblo naju je — In to vse zaradi zamenjanih listov v kuverti. Je pa moja metoda s tem prespala preizkušnjo. Kako? V steni sva sproti pisala opis in ga potem primerjala z njegovim predhodnikom, ki je po pomoti prišel v kuverto »Jalovec«. Ti rečem, do pičice enak! Le nekaj se ni povsem skladalo, pa sva hitro odkrila vzrok. Oni opis sem namreč pisal pozimi, pa me je sneg v toliko premotil, da nisem točno presodi/, katerih klinov ne bova mogla izbiti. Iz tega sledi, da je treba tudi oglede opraviii, ko je skala kopna — pa je metoda stoodstotno zanesljiva.
* t m
Pravzaprav dolgujem še razlago, zakaj sva smer imenovala Šlosarsko. Grdo, mar ne? Ampak ne moreva pomagati. V Triglavski steni je navada, da se smeri imenujejo po narodih ali krajih. Lepo! Slovenska je že. Previdno sem rekel, da jaz kot napol Dolenje ne bi imel nič proti Dolenjski smeri. Iz tega seveda ni bilo nič, ker je Peter kot čistokrven Gorenje vzkipel. Gorenjska smer pa je seveda že tam, kakor tudi Ljubljanska.
Potem sva prišla na misel, da jo lahko imenujeva po najinem odseku. Vendar so bile spet težave: Smer AO Ljubljana-Ma-tica — fo ne gre, Matičnjaška smer — tudi ne. In potem kot blisk: >Slosarska!« In kakšna je zveza?
Ne, to ni nič v zvezi z Matico in s tem, da je naš načelnik Šrauf, niti z odklepanjem novih smeri. Stvar ima globoko zgodovinsko ozadje. Prejšnjo zimo le namreč med hudim besedovanjem pripadnik sosednjega, uglednejšega odseka izgubil tla pod nogami in potem mu je za nadaljevanje
Kolesarjenje po visokogorju
V Nemški demokratični republiki Imajo v kolesarski zvezi posebno sekcijo, v kateri se že dolgo ukvarjalo izključno s kolesarjenjem po visokogorju. Tako sts lansko poletje dr. Lutz G eb ha rdi Iz llmenaua ln Jens-UIrloh Gross Iz Kari-Mara-Sta d ta a kolesi odpotovala v TJan šan.
Sta rta I a sta Iz kirglškega glavnega mesta Frunzeja. Prvi športni vrhunec tega potovanja Je bil prelaz TJuz Ašuu. Ko sta s kolesoma plezala proti sedlu na vlilnl 2400 metrov, sta se nepresitano spopadala z deževnimi nalivi In neurji s točo. Stara cesta Je tod peljala na prelaz, ki Je bil visok celo 3586 metrov, leta 1364 pa so skopali predor 400 metrov nižja skozi gorski masiv in tako olajšali prehode med aevemo In Južno Klrglzljo. Peljala sta dalje po stari cesti prek prelaza In naslednji dan prispsla v podnožje itlrl-ttsočaka; na vrh pa se nista povzpela, ker bi bilo to zaradi serakov in snežnih strmin brez alpinistične opreme tvegano de|enfe. Visoka planota Suusamyr jima ]e potem ka-
zala pot ln ju pripeljala na 3330 metrov visok prelaz Otmfik. Od tod sta peljala «kozi občinsko mestece Tatas In po ozemlju kolhoza Kalinln ter prispela v mesto Leninpol, to pa so predeli, ki Jih Že od začetka tega stoletja napeljujejo sovjetski državljani nemške narodnosti.
Posebno zanimivo območje sta spoznala, ko sta poganjala pedala v Talas-Alatau; lam Je namreč v gorah naravovarstveno območje, katerega velik del Je porasel z vitkimi In visokimi tjanšansklmi smrekami, kar Je za Srednjo Azijo in za takšne višine dokaj nenavadno.
Mimo umelnega Jezera sta se naslednje dni pripeljala do starodavnega kazaškega mesta Džambula, skozi katerega so divjali le teta 1220 Ožinglskanovi vojaki; takrat se Je mesto še imenovalo Taras, zdaj pa se Imenuje po znanem kazaikem pesniku 19. stoletja. Končna etapa 14-dnevnega kolesarskega visokogorskega potovanja Je oba Nemca Iz NOR naposled pripeljala po 1113 prevoženih kilometrih na geološko mejo med visokogorjem In stepo.
(Oer To ur i si, NOR)
269
PLANINSKI VESTNIK'
debate ostal le Se izbruh: »Iz i/as tako ne bo nič, ko ste sami llosarji!« Na to smo planili kot lačen pes na kost in od tedaj se neuradno imenujemo AO Šlosar. Tako — in smer naj se imenuje Šlosar-ska! Ce koga to prehudo zbode, naj dà naziv v narekovaje ali pa naj ga — ampak le za lastno rabo — pos/oven/.
P. S.: To sem spisal leta 1968, pa takrat nisem objavil; prepričan sem bil, da se bo metoda hitro uveljavila z ustnim Izročilom. Očitno so vsi moji soplezalci molčali kot grob, saj opažam, da še secfan/7 rodovi plezajo prvenstvene na klasičen način. Tako se čutim prosvetiteijsko obvezanega, da z metodo vendarle seznanim širše plezalno občestvo.
ZA VSAKEGA, KDOR HOČE, BO PRIŠEL TÎSTJ DAN
SPOMINI POD OLIVNO ZELENO BARVO
MATJAŽ ČUK
Sedim v veliki učilnici na tečaju za komandirje odeijenja. To ni biia moja volja; nikoli nisem želel ukazovati ljudem. Na odru stoji oficir. Njegove besede se izgubljajo nekam daleč, daleč v brez-končnost, neresničnost. Sedim in poslušam — a ne slišim. Moje misli so se namreč že zdavnaj preselile iz tega mračnega prostora v čisto drug svet — v svet gora..,
Skozi velika okna me božajo blagi sončni žarki. Sprašujem se, ali bo končno ie prišel tisti dan, ki ga tako težko čakam, ki bo pomenil za vedno konec In si bom lahko rekel: »Pojdi, kamor hočeš, delaj, kar hočeš, svoboden sil« Enakomeren, globok oficirjev glas me za-ziblje v svet spominov. Kako Čudovita stvar so pravzaprav ti spomini! Ko si od vsepovsod zaprt in ne vidiš izhoda, se jih oprimeš kot rešiine bilke, ki te varno popelje iz krute resničnosti v čisto drug svet — samo tvoj svet... Vsakokrat, ko se mi ponudi priložnost, izkoristim to možnost in se prepustim spominom ..,
Kako je že bilo ...?
POD TRENTSKIM PELCEM
Bilo je oblačno, vrhovi so bili zadelani v goste megle. Nikakor se ni hotelo zjasniti, dnevi dopusta pa so se tako neusmiljeno bližali koncu. Hotela sva na Mangrt, a sva se že v Trenti premislila. Zapeljala naju je cesta — pravzaprav, če sem pošten, le želja po neznanem. »Saj greva samo pogledati« sva si oba dejala. Pa je šlo kar naprej in naprej, po cesti, ki je bila čudno ozka In ki bi prav gotovo zaslužila opozorilo »Ni za vrtoglave!« Šlo je vse višje In višje prek kamenja in vej do velike skale, ki je nepreklicno pomenila konec.
Stopila sva iz avta in si pobliže ogledala 270 položaj. Ohoho, višinomer kaže kar 1500
metrov! Takoj nama je bilo jasno, da se ta najina pot ne bo končala samo z ogledom.
Bila sva pod Trentskim Pelcem in sva se seveda odločila, da na vsak način poskusiva splezati nanj. Takoj za tisto veliko skalo se je najina cesta nadaljevala. Začuda se je brž, ko sva prešla Vršič, zjasnilo in sva tako gledala kaj čudno sliko: gore na eni strani so bile zavite v goste megle, medtem ko so se Trentske gore kopale v soncu. Imela sva torej sonce, ko sva stopala po široki, dobro ohranjeni cesti, ki so jo kdo ve kdaj, prav gotovo pa pred prvo svetovno vojno, zgradile neke pridne, nama neznane roke.
No. kakorkoli je že bilo, ta najina cesta naju je pripeljala do ljubke kočlce sredi trav s čudovitim razgledom po Triglavskem pogorju. Bila sva v vznožju gore, ki je nisva poznala in na katero sva želela splezati. Sedla sva na klop pred kočo In z očmi iskala najlažjo pot na vrh. Megle, ki so se podile čez grebene, so grozile, da bodo vsak trenutek zagrnile goro. Vedela sva, da si bova morala presneto dobro vtisniti v spomin ključne prehode, da se bova pozneje znašla v strmini.
VEČNO NEODGOVORJENO VPRAŠANJ E
Goro je zagrnila megla. Šla sva po spominu, tistem čudovitem občutku, ki je dan ljudem. Podoba gore naju je varno vodila navzgor prek številnih pasti in zaprek. Saj ni težko hoditi takole po brezpotju. Treba je le imeti srce In bistro glavo, Z leti si pridobiš nezgrešljiv občutek, ki te le redkokdaj prevara in te varno vodi prek vseh težav in ovir na vrhove. Po strmi grapi sva se prebila na greben. Pred nama je bil le še kratek skok in za njim lahek greben. Čez nekaj minut sva stala na Trentskem Pelcu, Vrh. Koliko jih je že bilo, takih in drugačnih, težkih in lahkih, lepih in manj lepih! Kaj neki nas žene, da se vselej vračamo v ta brezčutni svet kamenja in