21
2022
1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 351:929.52Celjski"1341/1456"
Prejeto: 24. 11. 2021
Jaka Banfi
asist., mladi raziskovalec, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana 
E-pošta: jaka.banfi@zrc-sazu.si 
ORCID: 0000-0002-3579-2234
Uprava grofov Celjskih (1341–1456)
IZVLEČEK
Prispevek obravnava upravo grofov Celjskih in funkcije, ki se pojavljajo v njej, ter njihove nosilce. Celjski so se 
pri vodenju svojega dvora in gospostva (dominija) opirali na dvorno-teritorialno upravo, ki so jo tvorili njihovi 
uradniki in služabniki. Uprava ni nastala čez noč, ampak se je, deloma po vzoru habsburške, izgrajevala skozi daljše 
časovno obdobje in končno podobo dobila v prvi polovici 15. stoletja, ko so Celjski dosegli svoj družbeni in politični 
vrhunec. Zaenkrat poznamo nekaj več kot 30 različnih funkcij, ki se pojavljajo v njej.
KLJUČNE BESEDE
grofje Celjski, dvor, dvorni uradi, uprava, pozni srednji vek
ABSTRACT
THE ADMINISTRATION OF THE COUNTS OF CILLI (1341–1456)
The contribution discusses the administration of the Counts of Cilli, including positions forming its part and 
their holders. In managing their court and seigniory (dominium), the Counts of Cilli relied on the court-territorial 
admini stration, which was composed of their officials and servants. Rather than overnight, the administration deve- 
loped and expanded over centuries, partially imitating the Habsburg model, and obtained its final form in the first 
half of the fifteenth century, when the Counts of Cilli reached their social and political zenith. So far, a little over 
thirty different positions have been identified as part of the Cilli administration.
KEY WORDS
Counts of Cilli, court, court offices, administration, Late Middle Ages
22
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–58 2022
O celjski upravi
Z izrazom »uprava grofov Celjskih« oziroma skrajšano »celjska uprava« imamo v mislih skupek osebja z 
zelo različnimi zadolžitvami, ki je tako ali drugače služilo Celjskim. Čeprav uporabljamo termin »uprava«, 
pri tem ne gre samo za tisto osebje, ki je imelo prave upravne zadolžitve. Na celjski dvor in gospostvo mora-
mo gledati kot na organsko celoto, kot na nekaj, kar je vključevalo tako dvornega mojstra kot hlapca – tako 
uradnika kot služabnika. Celjske uprave ne moremo primerjati s sodobno državno upravo ali enačiti s soča-
sno deželnoknežjo upravo, saj celjsko gospostvo do leta 1436 ni imelo položaja dežele, med letoma 1436 in 
1443 je bil ta položaj sporen, saj ga Habsburžani niso priznavali, po letu 1443 pa je bil knežji položaj priznan 
osebam Celjskih grofov in ne njihovemu gospostvu.1 Gre preprosto za grofovsko upravo,2 ki pa je bila resda v 
marsičem podobna sočasni deželnoknežji upravi.3
Celotno gospostvo ali dominij Celjskih se je ob njihovem izumrtju v moški liniji leta 1456 raztezal čez 
tri države (sveto rimsko cesarstvo, ogrsko-hrvaško kraljestvo in bosansko kraljestvo), štiri dežele (Štajerska, 
Kranjska, Koroška, Marka in Metlika), dve banovini (Slavonija, Hrvaška z Dalmacijo) in štiri županije (va-
raždinska, zalska, križevska, zagrebška).4 Sestavljale so ga štiri grofije: Celje (od leta 1341), Zagorje (od leta 
1399), Ortenburg s Sternbergom (od leta 1418) ter Marka in Metlika (od leta 1443), ter številna zemljiška 
gospostva zunaj njih. V to je treba všteti približno 12 mest, 30 trgov in 125 gradov, ki jih je povezovala cestna 
mreža z okoli 40 mitninskimi postajami. V cerkvenoupravnem pogledu je bilo razdeljeno med pet metropolij 
(Oglej, Salzburg, Kaloča, Split in Zadar)5 s pripadajočimi sufraganskimi škofijami in župnijami.6 Delovalo 
je kot ozemeljsko nesklenjen politični, gospodarski in družbeni kompleks. V prvi polovici 15. stoletja lahko 
že govorimo o deželnem potencialu celjskega gospostva, ki pa se zaradi političnih razmer ni nikoli razvilo v 
deželo. 
Za upravljanje s celjskim dvorom in gospostvom se je že od srede 14. stoletja dalje začela razvijati dvorno-
-teritorialna uprava, ki je z leti pridobivala na raznolikosti služb in številčnosti osebja. Celjska uprava ni bila 
statična, ampak se je s časom razvijala, spreminjala, izpopolnjevala in prilagajala okoliščinam ter potrebam. 
Njene zametke lahko opazimo že v žovneškem obdobju (1125–1341), ko se pojavijo prve ministerialne ali 
vazalne družine, ki so upravljale z gradovoma Žovnek in Lemberg.7 O pravi grofovski upravi lahko govorimo 
šele po letu 1341, predvsem pa po letu 1360, ko so Celjski postopoma uvajali visoke dvorne urade (dvorni 
mojster, maršal, kuhinjski mojster in komornik). Pogoji za izgradnjo takšne uprave so bili dovolj velika posest, 
dovolj številčna klientela in dejanske potrebe ter zmožnosti.
Celjsko upravo lahko razdelimo na dvorno in teritorialno. Ko govorimo o dvoru, nimamo v mislih rezi-
denčnega objekta, to se pravi dvorca, ampak grofa z družino in dvornim osebjem – uradniki in služabniki. 
Dvor je torej nekaj živega, mobilnega in spremenljivega, pečat pa mu daje tisti, ki ga vodi – v našem primeru 
grof. Dvor je tudi središče uprave in izvajanja oblasti. V nemškem cesarstvu so bili vzorčni dvori tisti od mo-
narhov in vplivnih knezov, po katerih so se zgledovali dvori ostalih knezov in drugega višjega plemstva, to se 
pravi grofov in gospodov.8
Zaradi močne centraliziranosti rodbine Celjskih lahko v vseh obdobjih govorimo o enotni rodbinski poli-
tiki, ne moremo pa vedno govoriti o enem dvoru. Prvi grof Friderik I. (r. ok. 1300, u. 1359) je od leta 1322 in 
vsaj do polnoletnosti svojega sina Hermana I. (u. 1385) vladal sam in vodil skupni dvor.9 Brata Herman I. in 
Ulrik I. (u. 1368) sta po navedbah Celjske kronike vladala složno, a domnevamo lahko, da sta imela vsak svoj 
 
1 CKSL, 1443 VIII 16; CKSL, 1443 VIII 25; Štih, Celjski grofje, str. 249.
2 Rečemo lahko tudi dinastična uprava (prim. Schubert, Fürstliche Herrschaft, str. 10).
3 Do sedaj ni bila napisana nobena znanstvena razprava, ki bi celjsko upravo obravnavala v celoti. Na tem mestu je treba kljub temu 
izpostaviti znanstveno literaturo, ki jo obravnava v določenem segmentu, in sicer Domenig, Die Kanzlei, zlasti str. 132–139; Dome-
nig, »toun kunt«, str. 108–116; Kos, Pamet pod šlemom; Kos, Diplomatični diskurz; Kosi, Grajska politika; Kosi, Celjska klientela, 
zlasti str. 54; Schwanke, Die Kanzlei; Schwanke, Beiträge. Celjske uradnike, ki so bili dejavni na območju Slavonije, navaja Klaić, 
Zadnji knezi, str. 108–113. Za splošni pregled dvorne uprave v srednjem veku gl. Rösener, Hofämter.
4 Na Hrvaškem je glavnina celjske posesti ležala v Slavoniji. V Dalmaciji so imeli tri gospostva, ki so jih pridobili s frankopansko 
dediščino leta 1388: Trsat, Bakar in Bribir, ter pol otoka Krk. Gl. CKSL, 1388 IX 30; CKSL, 1435 IV 4; Kosi, Grajska politika, str. 
478. V Bosni so imeli tri gradove: Bužim, Krupa in Kamengrad. Gl. Kosi, Grajska politika, str. 478.
5 Otok Krk, katerega polovico je Friderik II. prejel ob poroki z Elizabeto Frankopansko, je sodil pod cerkveno jurisdikcijo zadarske 
škofije.
6 Za vse navedeno gl. Kosi, Grajska politika, str. 466; Kosi, Celjska klientela, str. 11; Slovenski zgodovinski atlas, str. 82, 88–91. Od 
škofij velja izpostaviti predvsem Krko, dolgoletnega fevdnega »seniorja« Celjskih. 
7 CKL, št. 17, 25, 30, 31, 33, 45, 48, 52, 53, 57, 115, 122, 123, 141, 145, 152, 153, 159, 188, 189, 200. Ni povsem jasno, ali gre za 
ministeriale ali vazale. Gl. Kosi, Celjska klientela, str. 14; Kos, Vitez in grad, str. 310–313, 408–410.
8 Gl. Rösener, Hofämter; Schubert, Fürstliche Herrschaft, str. 27–38. 
9 Ker smo omenili polnoletnost, naj omenimo, da je bila v tistem času vsaj po fevdnem pravu dosežena z dopolnjenim 16. ali 17. 
letom starosti. Gl. CFK I, fol. 127; Celjska kronika, str. 144.
23
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–582022
dvor, čeprav za to nimamo opore v virih.10 Vse od smrti Ulrikovega sina Viljema (u. 1392), o čigar dvoru 
ne vemo ničesar, do polnoletnosti Friderika II. (r. ok. 1379, u. 1454) je obstajal samo en dvor, ki ga je vodil 
oče slednjega, Herman II. (r. ok. 1361, u. 1435), kasneje pa sta svoj dvor imela tudi Friderik II. in njegov sin 
Ulrik II. (r. ok. 1406, u. 1456). O dvoru drugih dveh sinov Hermana II. – Ludvika (u. 1414) in Hermana III. 
(u. 1426) – ne vemo ničesar, saj se v virih skoraj ne omenjata. 
Celjska kronika navaja, da je Herman II. sinu Frideriku II. podelil gradove na Dolenjskem, da bi se ta osamo-
svojil in vzpostavil svoj dvor. Te gradove so mu odvzeli po aferi z Veroniko Deseniško, po izpustitvi iz ječe leta 
1426 pa ga je oče skupaj z njegovim dvornim osebjem poslal v Radovljico.11 Na podlagi tega primera je jasno, 
da lahko v določenem trenutku govorimo o neke vrste vzporednih dvorih. Za tem je stal tudi povsem praktičen 
razlog: če so se itinerarji grofov razlikovali, je bilo potrebno, da vsak razpolaga s svojim dvorom.12 Primer Kata-
rine Branković Celjske (r. ok. 1418, u. 1491) kaže, da so tudi celjske grofice imele svoje osebje, vendar za nobeno 
grofico z izjemo Katarine Branković nimamo podatkov, da bi lahko to hipotezo podprli.13 Celjska kronika ome-
nja celo osebje Veronike Deseniške (u. 1426).14
Tako kot ni splošnega modela srednjeveške kneževine, tudi ni splošnega modela srednjeveške dvorno- 
teritorialne uprave. Primerjava celjske in habsburške uprave kaže, da se je celjska zgledovala po habsburški, 
10 Celjska kronika, str. 72. Glede na vojaško udejstvovanje Ulrika I. in posledično različni itinerar bratov lahko predvidevamo, da sta 
imela vsak svoj dvor.
11 Celjska kronika, str. 77–78, 80–81.
12 Gl. tudi Lackner, Hof und Herrschaft, str. 51.
13 Vemo za komornika, kuhinjskega mojstra, gradiščane, grajske glavarje in oskrbnike Katarine Branković Celjske. Več o tem v nada-
ljevanju razprave.
14 Celjska kronika, str. 79, omenja spletične (jungkfrauen) in komornike (khemerern).
Posesti grofov Celjskih pred njihovim izumrtjem leta 1456 (Slovenski zgodovinski atlas, str. 89).
24
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–58 2022
vendar je imela preprostejšo organizacijo in manjše število uradov ter osebja.15 V njeni domeni so bile različne 
upravne, gospodarske, sodne in obrambne zadeve ter običajna opravila za vzdrževanje in oskrbovanje dvora 
in gospostva.
Celjske rezidence
Pred pregledom funkcij v celjski upravi se je smiselno dotakniti rezidenc Celjskih grofov. Rezi denca je 
uradno bivališče dvora, kar pa ne pomeni, da se je dvor v njej stalno zadrževal. Celjski so bili precej mobilni in 
so imeli več rezidenc, ki so jih uporabljali po potrebi. Glavni tip rezidence je bil grad in teh so Celjski imeli na 
razpolago precej. Najpomembnejših gradov, posebej tistih, ki so jih uporabljali kot rezidence, niso podeljevali 
v fevd, temveč v gradiščansko oziroma oskrbniško upravo.16
Do leta 1333 je bila glavna rezidenca takrat še gospodov Žovneških grad Žovnek v Savinjski dolini. Po 
indicih v Celjski kroniki je imel Friderik II. pozneje tam svojo zakladnico.17 Po letu 1333 je glavna rezidenca 
postalo Celje, središče istoimenske grofije, kjer so imeli Celjski tri gradove: Zgornji grad nad Celjem, Spod-
nji grad v Celju (danes Knežji dvor) in Turn pri Celju. V Zgornjem in Spodnjem gradu so prav tako imeli 
zakladnico, v Spodnjem pa tudi arhiv.18 Da je Friderik I. svoj dvor z Žovneka prestavil v Celje, kažejo številne 
listine, ki jih je tam izstavil med letoma 1333 in 1347.19 Vse do izumrtja Celjskih je Celje ostalo njihova glavna 
rezidenca. V grofiji Zagorje je bila njihova druga pomembna rezidenca Krapina, središče omenjene grofije.
Za potrebe začasnega bivanja so imeli na voljo tudi druga bivališča, ki so delovala kot začasne rezidence. 
Najpomembnejše so bile v Ljubljani, na Dunaju, v Budimu, Zagrebu in v zadnjih letih pred izumrtjem v 
Beogradu.20 V Slavoniji so poleg Krapine imeli še rezidenco v Križevcih, Gradcu pri Zagrebu, Varaždinu in 
Čakovcu.21
Po navedbah Celjske kronike se je Friderik II. med letoma 1400 in 1425 veliko zadrževal na gradovih Ste-
ničnjak, Samobor, Krško, Mehovo in Kostanjevica ob Krki. Te gradove naj bi mu oče podelil prav z namenom, 
da se osamosvoji. Friderik II. si je za rezidenco izbral grad Krško, na območju Kočevja pa je okoli leta 1422 
dal zgraditi grad Fridrihštajn.22 Po incidentu z Veroniko Deseniško mu je oče gradove odvzel, Fridrihštajn pa 
je dal porušiti. Friderik II. je nato nadaljnjega pol leta prebil v konfinaciji na Zgornjem gradu nad Celjem. Po 
izpustitvi jeseni 1426 je bil na očetovo željo skupaj s svojim dvorom premeščen v Radovljico, kjer je ostal do 
leta 1428. Leta 1431 je dal zgraditi grad Bela Peč pri Kranjski Gori, na stara leta pa je bival pretežno v Celju 
in na Žovneku, kjer je preživel poslednje dni svojega življenja.23 V listini iz leta 1450 imamo podatek, da je 
bil njegovo običajno bivališče Turn pri Celju.24 O glavni rezidenci njegovega sina Ulrika II. je težko govoriti, 
sploh ker je bil politično izredno aktiven v širšem geografskem prostoru, po letu 1452 pa se je veliko zadrževal 
v bližini svojega varovanca, ogrskega kralja Ladislava V. Posmrtnega (r. 1440, u. 1457).25
Žena Ulrika II. in poslednja celjska grofica Katarina Branković se je za časa moževega življenja verjetno 
zadrževala v Celju in Krapini, po njegovi smrti pa je celjska gospostva postopoma predala cesarju Frideriku 
III. ter v zameno Krško in nekatera manjša gospostva dobila v doživljenjsko uporabo.26 Gospostva v Zagorju 
je leta 1460 sicer formalno predala cesarju, a jih je obdržala v zastavi, leta 1461 pa je nekatera izmed njih 
prodala Janu Vitovcu.27
Funkcije v celjski upravi
V celjski upravi se pojavljajo številne funkcije, ki jim po smislu lahko rečemo tudi uradi ali službe. Sku-
pnega imenovalca za vse primere nimamo. Skupino posameznikov v upravi bi lahko imenovali osebje oziroma 
15 Za habsburško upravo v poznem srednjem veku gl. Lackner, Hof und Herrschaft, in Heinig, Kaiser Friedrich III. Posebej za habsbur-
ško deželnoknežjo upravo na Kranjskem v času Friderika III. (vladal 1424–1493) gl. Kotar, Deželnoknežja oblast. Gl. tudi Žolger, 
Der Hofstaat, str. 13–25.
16 Gl. Kosi, Celjska klientela, str. 30; Kosi, Grajska politika, str. 485–487.
17 Celjska kronika, str. 90, 115–116.
18 SI SI AS 1063, sig. 4423; CKSL, 1414 XI 9; Celjska kronika, str. 115–116, 132. Po navedbi Celjske kronike so imeli večino zaklada 
in listin prav na Zgornjem gradu nad Celjem.
19 Gl. CKL, str. 172–234 (posamezne listine do leta 1341). Za ostalo gl. CKSL, 1341–1347 (posamezne listine).
20 CKSL, 1353 VI 23; CKSL, 1356 V 24; Kosi, Representative Buildings, str. 37–38, 41–42.
21 Kosi, Representative Buildings, str. 38. Po trenutnem stanju raziskav so Celjski kot slavonski bani v Križevcih izdali 64 listin, v 
Zagrebu 37, v Krapini 34, v Varaždinu 12 in v Čakovcu 10 (podatke je posredoval Miha Kosi).
22 Kosi, Representative Buildings, str. 35.
23 Celjska kronika, str. 77–78, 80–81, 115; Sapač, Grad Bela Peč, str. 354–355.
24 CKSL, 1450 II 13. Ne gre za t. i. Friderikov stolp na Zgornjem gradu v Celju.
25 Gl. Kosi, Ulrik II.
26 Birk II, str. 148–149, št. V.
27 Celjska kronika, str. 154; CKSL, 1457 XII 12; Materialien II, št. 159, str. 192–193; DL, 15581 (1461 V 8).
25
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–582022
personal. Celjski v svojih listinah sicer ne rabijo termina »osebje«, ampak se vedno sklicujejo na točno določene 
uradnike, na primer na glavarje, oskrbnike, gradiščane, vicedome, upravnike, sodnike in zemljiške uradnike.28 
Termin sodelavci (familiares) je bolj specifičen, saj imamo z njim v mislih tiste posameznike, ki so sodili v ožji 
krog Celjskih in so imeli politično težo na celjskem dvoru. Najzvestejši celjski sodelavci so sodili med njihove 
zaupnike.
Povsem običajna fizična, gospodinjska, obrtniška, agrarna in razna druga opravila, ki so skrbela za vzdr-
ževanje in oskrbovanje celjskega dvora ter gos postva, lahko štejemo k upravi, če celjski dvor in gospostvo 
obravnavamo kot organsko celoto.29 V tem smislu sodijo k upravi služabniki, ki jih lahko razdelimo na dvorne 
sluge, obrtnike, delavce in ostale, ki jih ne moremo natančno opredeliti. Mednje sodijo na primer hlapci, de-
kle, strežaji, stražarji, sobarji, konjarji, kuharji, kovači, vrtnarji, ribiči, tesarji, zlatarji, steklarji, sedlarji in razni 
specializirani obrtniki.30 Ti ljudje praviloma niso sodili med vazale oziroma klientelo, imamo pa primere, 
da so nekateri med njimi prejeli fevde – poznamo primer zlatarja, kuharjev, kovačev, steklarskega mojstra in 
izdelovalca nožev.31 Podeljevanje fevdov takim ljudem lahko vzamemo kot indic, da gre za celjsko osebje, ni 
pa to nujno. Pozni srednji vek je čas, ko so veljale že povsem drugačne fevdne prakse kot v visokem srednjem 
veku, pa tudi sicer je bilo fevdno pravo marsikdaj fakultativno.32 Kljub temu vsako fevdno razmerje nakazuje 
na osebno vez med fevdnikom in gospodom.
Če upoštevamo pravkar povedano, lahko celjsko osebje razdelimo na dve skupini, na uradnike, ki jih bomo 
še spoznali, in že omenjene služabnike, ki so po številu zagotovo prevladovali. Trditi, da je razlika med sku-
pinama v tem, da so bili uradniki iz vrst vazalov oziroma klientele, služabniki pa iz vrst podložnikov, v našem 
primeru ni mogoče.
Funkcije, ki so jih opravljali tako imenovani uradniki, lahko glede na pomembnost razdelimo na nižje in 
višje. Nižje funkcije so opravljali tako plemeniti kot neplemeniti posamezniki, to se pravi plemiči, meščani, 
tržani in duhovniki, višje pa samo plemiči in duhovniki. Te funkcije so: svetovalec, dvorni mojster, maršal, ku-
hinjski mojster, komornik, vratarski mojster, kancler, protonotar, sekretar, pisar, kaplan, zdravnik, prokurator, 
zakladnik, komorni pisar, topniški mojster, gradbeni mojster, glavar, vicedom, gradiščan, oskrbnik, podgra-
diščan, grajski glavar, grajski upravnik, zemljiški uradnik, kletar, kaščar, lovski mojster, lovec, gorski mojster, 
kletarski mojster, gozdar, mitničar, desetinar, kovničar, vrhovni vojaški poveljnik in mestni ter trški sodnik.33
Na tem mestu posebej izpostavljamo dvorno pi sarno, h kateri so sodili kancler, protonotar, sekretar in pisar. 
Veliko članov pisarne je bilo iz vrst duhovščine, ki je bila zaradi izobrazbe vešča branja in pisanja. Pismenost 
je bila pomembna tudi za opravljanje drugih funkcij, ki so zahtevale knjigovodstvo, zato ne moremo trditi, da 
so bili pismeni samo člani pisarne. Celjska pisarna je poslovala zgolj v nemškem in latinskem jeziku.34 Člani 
pisarne oziroma celjske uprave sploh, ki so bili duhovniki, so bili pogosto župniki v Celju, Laškem, Novi Cer-
kvi, Ponikvi in Radovljici. Gre za župnije, nad katerimi so Celjski imeli patronat, to pomeni pravico imeno-
vati župnika.35 Sklepamo lahko, da so jim bile župnijske službe podeljene kot prebende,36 dejansko pa so jih 
nadomeščali vikarji. Iz virov je očitno, da so celjsko dvorno pisarno do 15. stoletja tvorili izključno duhovniki, 
zatem pa se je do določene mere laizirala.
Nekatere funkcije so bile tesneje vezane na dvor (na primer dvorni mojster, komornik in zdravnik), spet 
druge na ozemlje (na primer glavar, gradiščan ter oskrbnik), nekaterih pa ne moremo strogo opredeliti (na 
primer gradbenega mojstra). Dvorni uradniki ali dvorjani so bili za razliko od teritorialnih uradnikov ve-
liko bolj mobilni in so po potrebi spremljali dvor na potovanju. Celjska kronika navaja kuhinjski in komorni 
voz ter voz za transport oklepa in srebrnine, ki jih je imel Friderik II. za potrebe potovanja, kar kaže, da so 
bili Celjski dobro opremljeni za potovanja.37 Uradniki, katerih služba je bila vezana na grofovo osebo, so imeli 
večjo možnost, da v primeru grofove smrti izgubijo funkcijo. Teri torialni uradniki so bili praviloma nastanjeni 
28 Tako kot na primer v CFK IIa, fol. 29v–30 ter MHZ II, št. 108.
29 Podobno meni tudi Schubert, Fürstliche Herrschaft, str. 37.
30 V virih lahko zasledimo celo gospodinjo Margareto, ki je služila v hiši Celjskih na Dunaju. Gl. WStLA, Hauptarchiv, Urkunden 
(1177–1526), 1411 IV 22.
31 CKSL, 1436 IV 20; CKSL, 1455 X 20; CFK I, fol. 31, 101v, 123v, 124; CFK IIa, fol. 28; KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1382 
VII 4; KLA, Urkunden der Herrschaft Paternion, 1424 VI 16; MHZ X, str. 79.
32 Gl. Patzold, Das Lehnswesen, 4. poglavje.
33 Vse omenjene funkcije so pojasnjene v nadaljevanju razprave.
34 Podrobno o celjski pisarni v Domenig, Die Kanzlei, zlasti str. 132–139; Domenig, »toun kunt«, str. 108–116; Kos, Di plomatični 
diskurz; Schwanke, Die Kanzlei; Schwanke, Beiträge. Splošno o srednjeveških dvornih pisarnah v Schubert, Fürstliche Herrschaft, 
str. 29–33. Schwanke, Die Kanzlei, str. 85–86, navaja njemu poznane člane dvorne pisarne Celjskih grofov.
35 CKSL, 1392 XII 28; CKSL, 1393 II 5; RG, III 00971. Župnije Laško, Ponikve, Krško in Vodice je deželni knez, vojvoda Viljem 
Habsburški, leta 1396 oprostil plačevanja davkov. Gl. CKSL, 1396 XII 27. Podrobno o županiji v Radovljici v Höfler, Gradivo, str. 
42–46.
36 Ali nadarbine oziroma beneficiji.
37 Celjska kronika, str. 99.
26
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–58 2022
na gradovih, dvorih in hubah.38 Velika večina uradnikov je imela pod sabo nižje, povsem operativno osebje, ki 
je izvrševalo navodila in naloge. Uradniki so bili povečini vazali Celjskih in jih lahko imamo za njihovo zvesto 
klientelo.
Funkcije dvornega mojstra, maršala, vratarske ga mojstra, glavarja, vicedoma, gradiščana, pod gradiščana, 
oskrbnika in grajskega glavarja so bile več kot očitno dostopne samo plemstvu, ostale funkcije pa so lahko 
opravljali tudi posamezniki, ki niso bili plemenitega porekla. Za nekatere funkcije so bili neplemeniti izo-
braženci preprosto primernejši od plemstva. Za nekatere, na primer za vratarskega mojstra, imamo samo eno 
omembo, kar nas napeljuje na misel, da so bile ustvarjene po potrebi in se niso obdržale na dolgi rok.39
Iz virov je razvidno, da je posameznik lahko opravljal več funkcij hkrati. Domnevamo lahko, da vse niso 
imele natančno določenega delokroga, tako da so se lahko zadolžitve prilagajale okoliščinam. Katere funkcije 
so bile oziroma niso bile plačane, zaradi izgube celjskih računskih knjig ne moremo vedeti. Da so Celjski vo-
dili vsaj eno računsko knjigo, je jasno razvidno iz vira.40 Glede na to, da govorimo o srednjem veku, nas ne bi 
presenetila izplačila tako v denarju kot v naturalijah. 
Zaenkrat ne kaže, da bi celjska uprava poznala povsem častne funkcije, ampak se zdi, da so bile prav vse do 
določene mere operativne. Prav tako ni mogoče opaziti, da bi katerakoli funkcija imela stopnjevanje v nazivu. 
A ni dvoma, da so pomembne funkcije dvignile ugled nosilca.41 Seznam uradnikov razkriva, da Celjski niso 
dovoljevali dedovanja funkcij, razen v zelo redkih primerih, ko je šlo za gradiščansko oziroma oskrbniško 
funkcijo – in še takrat je moral novega uradnika formalno potrditi grof.
Poverjanje funkcije je povečini očitno potekalo ustno, v nekaterih primerih pa je bila izstavljena tudi listina 
– vsaj gradiščanom in oskrbnikom ob prejetju grajskega fevda.42 Nekatere funkcije so morda bile – spet druge 
pa ne – časovno omejene, a končno odločitev o tem, kdo in kako dolgo opravlja določeno funkcijo, so sprejeli 
Celjski, ki pa so verjetno imeli različne kriterije, po katerih so presojali posa meznikovo primernost. V vsakem 
primeru so imeli vedno možnost samovoljno razrešiti svoje uradnike. Zaenkrat poznamo samo dva uradnika, 
ki sta svojo funkcijo opravljala nepretrgoma več kot dvajset let.43 Zvesti uradniki so bili občasno nagrajeni z 
davčnimi olajšavami in podobno.44 Čeprav nimamo nobenega dvornega reda za Celjske, ki bi razkril ureditev 
njihovega dvora, lahko domnevamo, da so obstajala pravila, ki so veljala na dvoru in širše.45
Glede na družbeno in prostorsko provenienco je bilo celjsko osebje raznoliko. Poleg nižjega plemstva 
se pojavljajo še meščani, tržani in duhovščina. Visokega plemstva z zelo redkimi izjemami v celjski upravi 
ne zasledimo.46 Večina posameznikov je iz virala iz Štajerske, Koroške in Kranjske, kasneje pa se pojavljajo 
tudi posamezniki iz drugih regij, iz Goriške, Tirolske, Švabske, Češke, Slovaške, Slavonije, Ogrske, Italije in 
Francije. Po letu 1397, ko so Celjski postali politično aktivni v Slavoniji, so tamkajšnje uradnike izbirali med 
domačini ali jih preprosto »uvozili« iz cesarstva.47 Kosezov, ki se sicer pojavljajo med celjskimi vazali, v upravi 
ne zasledimo. Povsem navadno osebje, to se pravi služabniki, je bilo verjetno odbrano med domačini. 
Vseh funkcij v celjski upravi zaradi pomanjkanja virov verjetno ne bomo nikoli poznali. Prav tako je težko 
vsem funkcijam natančno določiti zadolžitve, saj so viri premalo izpovedni. Pri spoznavanju celjske uprave 
smo tako v celoti prepuščeni kritični analizi virov, do določene mere pa nam pri tem lahko pomagata primer-
java z drugo sočasno upravo in sočasna literatura, ki govori o ureditvi dvora, kot na primer enciklopedično 
delo Ekonomija (1353) Konrada von Megenberga (1309–1374).48 Upoštevati moramo, da so funkcije podvr-
žene prostorskim in časovnim spremembam ter da se tudi v istem časovnem obdobju razlikujejo od dvora do 
dvora. Funkcije, ki se pojavljajo v celjski upravi, lahko konec koncev pojasnimo samo v okviru celjske uprave.49
38 Bizjak, Grad kot središče, str. 438.
39 Gl. vratarski mojster v nadaljevanju razprave.
40 CKSL, 1391 IX 8.
41 Gl. Rösener, Hofämter, str. 486.
42 Grajski fevd ne pomeni podelitve gradu v fevd, ampak v upravo. O načinu podeljevanja gradov v grajsko upravo gl. Kos, Vitez in 
grad, str. 62–68.
43 Erazem Lihtenberški je funkcijo dvornega mojstra opravljal 29 let in Hans Meusenreuter s Pakenštajna funkcijo kanclerja 22 let. 
Gl. seznam dvornih mojstrov, kanclerjev in glavarjev v nadaljevanju razprave.
44 Na primer Friderik II. je svojega komornika Andreja Hesiberja zaradi zveste službe oprostil plačevanja davkov od hiše v Celju, ki 
mu jo je podelil v fevd. Gl. CFK I, fol. 133.
45 Prim. Lackner, Hof und Herrschaft, str. 50.
46 Med visoko plemstvo so sodili grof Franko Krbavski, Andrej Kraig, Viljem Perneški in Štefan ter Andrej Rechnitzer.
47 Pálosfalvi, The Noble Elite, str. 301–306. Med slavonsko plemstvo, ki se pojavlja tudi med celjsko klientelo, sodijo Raveni, Gudovci 
in Turóciji.
48 Gl. Megenberg, Yconomica, str. 121–261. Za kritično analizo Megenbergove Ekonomije gl. Weiss, Haus und Hof.
49 Pri tem si lahko kljub temu pomagamo s primerjavo druge sočasne dvorno-teritorialne uprave, še posebej habsburške. Gl. Lackner, 
Hof und Herrschaft; Heinig, Kaiser Friedrich III. 
27
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–582022
Pregled funkcij in nosilcev funkcij v celjski upravi50
Svetovalec (consiliarius, Rat)51
Svetovalci so bili zaupniki Celjskih v pravem pomenu besede. Gre za posameznike, ki so uživali veliko 
zaupanje grofov. Med njimi srečamo posa mezne dvorne mojstre, maršale, kanclerje, sekretarje, zdravnike in 
kaplane. Celjski so se lahko po potrebi obrnili nanje za nasvet, kar je svetovalcem omogočalo, da do določe-
ne mere sodelujejo pri vladanju. Ni nujno, da so se Celjski s svetovalci sestali v polni zasedbi, ampak zgolj s 
tistimi, ki so bili ob sklicu prisotni oziroma so se lahko pravočasno odzvali. Celjski tudi niso bili obvezani 
upoštevati njihov nasvet, ki je bil povsem fakultativen.52 Omembo celjskih svetovalcev, ki pa niso poimensko 
navedeni, prvič zasledimo v listini iz leta 1373.53
1. Janez iz Mile, župnik v Laškem, svetovalec Hermana II. (1407).54
2. Michael Falconis iz Montpelliera, župnik v Laškem, svetovalec Hermana II. (1418).55
3. Hans Meusenreuter s Pakenštajna, sveto valec Hermana II., Friderika II. in Ulrika II. (1427–1441).56
4. Janez Karschaw, duhovnik, svetovalec Fri derika II. (1439).57
5. Mert iz Krškega, župnik v Laškem, svetovalec Friderika II. in Ulrika II. (1441).58
6. Jurij Apfaltrer, svetovalec Friderika II. (1448).59
7. Ahac Mindorfer, svetovalec Friderika II. (1448).60
8. Jurij Glaner, svetovalec Friderika II. (1448).61
9. Sigmund Sebriacher, svetovalec Friderika II. (1448) in Ulrika II. (1456).62
10. Andrej Kraig, svetovalec Friderika II. in Ulrika II. (1453–1456) ter Katarine Bran ković Celjske 
(1461).63
11. Friderik Lamberger, svetovalec Ulrika II. (1456) in Katarine Branković Celjske (1461).64
12. Anton Hollenegger, svetovalec Ulrika II. (1456).65
13. Friderik Apprecher, župnik v Laškem, sve tovalec Ulrika II. (1456).66
14. Wulfing Fladnitzer, svetovalec Ulrika II. (1456).67
Dvorni mojster (magister curiae, Hofmeister)
Dvorni mojster je bil na čelu dvorne uprave. Zadolžen je bil za tekoče delovanje dvora, opravljal je najpo-
membnejše dvorne posle in izvajal nadzor nad dvornim osebjem. Bil je nekakšen grofov pribočnik in morda 
sploh ni imel natančno določenega delokroga, ampak je opravljal zelo različne naloge po grofovem ukazu.68
1. Rudolf iz Gabernika, dvorni mojster Her mana I. (1364).69
2. Mert Kolenc iz Kamnika, dvorni mojster Hermana I. (1370).70
50 Trenutno stanje raziskav. 
51 V oklepaju so navedeni samo tisti latinski in nemški termini za funkcije v celjski upravi, ki se pojavljajo v virih na katere se sklicu-
jemo v tej razpravi.
52 Lackner, Hof und Herrschaft, str. 120–124. Gl. tudi Megenberg, Yconomica, str. 139–144.
53 CKSL, 1373 X 14.
54 SI AS 1063, sig. 6596; CKSL, 1407 I 26. Janez iz Mile je posedoval hišo v Židovski ulici v Celju, ki jo je imel v fevdu od Celjskih.
55 AFMUV I, str. 40.
56 SI SI AS 1063, sig. 4500; CKSL, 1441 IV 21; RI XI/2, str. 61, št. 6904.
57 RG, V 04176.
58 SI SI AS 1063, sig. 4500; CKSL, 1441 IV 21.
59 MHEZ VII, št. 140.
60 MHEZ VII, št. 140.
61 MHEZ VII, št. 140.
62 CKSL, 1457 II 10; MHEZ VII, št. 140; Birk II, str. 141–143.
63 CKSL, 1457 II 10; DL, 44879 (1453 V 19); DL, 15581 (1461 V 8); Birk II, str. 141–143.
64 CKSL, 1456 III 31; DF, 258144 (1456 III 31); DL, 15581 (1461 V 8); Celjska kronika, str. 155, navaja, da je bil inerister rat. 
Mimogrede, Friderik Lamberger je bil z Ulrikom II. leta 1456 v Beogradu in je tisti, ki ga je obvestil, da se želi Ladislav Hunyadi 
sestati z njim.
65 CKSL, 1457 II 10; Birk II, str. 141–143.
66 CKSL, 1457 II 10; Birk II, str. 141–143; Istoveten s kaplanom Friderikom Apprecherjem, župnikom v Ponikvi (gl. CKSL, 1441 
IX 1).
67 CKSL, 1457 II 10; Birk II, str. 141–143.
68 Megenberg, Yconomica, str. 160–162. Gl. tudi Lackner, Hof und Herrschaft, str. 57–58; Žolger, Der Hofstaat, str. 16–24.
69 SI SI AS 1063, sig. 4211; CKSL, 1364 VI 24; Kosi, Celjska klientela, str. 54.
70 CKSL, 1370 IV 21; Weiss, Quellen, 1370 XII 4; TKL I, št. 181, 182; Kosi, Celjska klientela, str. 54.
28
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–58 2022
3. Matej Saurer, dvorni mojster Hermana I. in Viljema I. (1373–1381).71
4. Henrik Mindorfer, dvorni mojster Her mana I. in Hermana II. (1382–1385).72
5. Popo Lindeški iz Vitanja, dvorni mojster Hermana II. (1399–1402).73
6. Konrad Värber, dvorni mojster Hermana II. (1404–1407).74
7. Osterberger Gallenberški, dvorni mojster Hermana II. (1408–1410).75
8. Herman Safner, dvorni mojster Hermana II. (1412).76
9. Friderik Toplacher, dvorni mojster Her mana II. (1414).77
10. Erazem Lihtenberški, dvorni mojster Hermana II. in Friderika II. (1416–1444).78
11. Jurij Mindorfer, dvorni mojster Friderika II. (1420).79
12. Konrad Griebinger, dvorni mojster Her mana II. (1421).80
13. Viljem von Stein, dvorni mojster Ulrika II. (1433).81
14. Jurij Saurer, dvorni mojster Ulrika II. (1443).82
15. Franc iz Strassolda, dvorni mojster Fri derika II. (1443–1445).83
16. Konrad von Stein, dvorni mojster Friderika II. (1446).84
17. Jurij Apfaltrer, dvorni mojster Friderika II. (1446–1450).85
18. Wulfing Fladnitzer, dvorni mojster Ulrika II. (1449).86
19. Jošt Helfenberški, dvorni mojster Friderika II. ali Ulrika II. (1454).87
Maršal (marescallus, Marschall)
Ko govorimo o maršalu, moramo ločiti med dvornim maršalom in deželnim maršalom. Celjska uprava je 
poznala samo dvornega maršala, ki se vedno omenja zgolj kot maršal. Po Megenbergu je bil maršal zadolžen 
za vladarjevo nastanitev na potovanju, za nastanitev vladarjevih gostov na obisku in za vladarjevo konjušnico. 
71 CKSL, 1374 IV 17; CKSL, 1378 VII 29; Weiss, Quellen, 1373 VIII 30; Regesten 3, št. 1423 (1373 VIII 30); Komatar, Ein Cartular, 
št. 5 (1381 VI 10); Kosi, Celjska klientela, str. 54.
72 CKSL, 1383 IX 18; CKSL, 1385 V 7; Regesten 3, št. 1706 (1382 IV 13); Komatar, Ein Cartular, str. 36, št. 6 (1383 IX 18); Wies-
sner, Die Schenken, št. 280 (1382 IV 13); Kosi, Celjska klientela, str. 54.
73 CKSL, 1402 VI 4; Wiessner, Die Schenken, št. 354 (1399 IX 26); TKL II, št. 6, 15; Kosi, Celjska klientela, str. 54.
74 SI SI AS 1063, sig. 5540; CKSL, 1405 II 25; CKSL, 1406 II 9; CKSL, 1407 V 21; CKSL, 1407 VII 10/17; Komatar, Ein Cartular, 
št. 17 (1407 VII 10/17); Kosi, Celjska klientela, str. 54. Letnico 1404 navaja Novostraschezky, Stiriens Eden, str. 54, vendar ne navaja 
vira. Värber je izviral z gradu Frauenstein pri Št. Vidu na Koroškem. Gl. Kosi, Celjska klientela, str. 20. V listini SI SI AS 1063, sig. 
5540 piše: Chunraten Verber unsern hofmaister Popplein von Weitenstein, pri čemer se lahko sklepa, da se unsern hofmaister nanaša na 
Konrada Värberja, saj se je funkcija praviloma navedla za imenom nosilca.
75 CKSL, 1408 XI 25; CKSL, 1409 VIII 25; CKSL, 1410 II 23; Kosi, Celjska klientela, str. 54. Gl. tudi Bizjak, Rodbina Gall, str. 39; 
Bizjak, Gallenberški, str. 280, 281.
76 SI SI AS 1063, sig. 4416; CKSL, 1412 IX 3; Kosi, Celjska klientela, str. 54.
77 SI SI AS 1063, sig. 4423; CKSL, 1414 II 2; CKSL, 1414 IV 20; CKSL, 1414 XI 9; Komatar, Ein Cartular, št. 28 (1414 II 2), št. 29 
(1414 IV 20); Kosi, Celjska klientela, str. 54.
78 ADG Regesten, 1441 X 8; CKSL, 1417 IV 18; CKSL, 1419 V 1; CKSL, 1419 IX 10; CKSL, 1419 IX 17; CKSL, 1422 VIII 3; 
CKSL, 1422 IX 6; CKSL, 1422 X 6; CKSL, 1423 X 16; CKSL, 1424 VI 28; CKSL, 1424 VII 27; CKSL, 1425 VI 7; CKSL, 
1425 VI 16; CKSL, 1425 IX 20; CKSL, 1426 V 31; CKSL, 1428 II 8; CKSL, 1428 III 7; CKSL, 1428 IV 10; CKSL, 1428 IV 24; 
CKSL, 1428 VI 23; CKSL, 1428 VII 28; CKSL, 1428 VIII 1; CKSL, 1428 XI 27; CKSL, 1431 V 20; CKSL, 1432 IV 4; CKSL, 
1432 XII 5; CKSL, 1433 I 11; CKSL, 1433 IV 15; CKSL, 1434 V 22; CKSL, 1437 I 20; CKSL, 1437 IV 2; CKSL, 1438 IV 15; 
CKSL, 1438 VII 5; CKSL, 1438 IX 21; CKSL, 1438 XI 9; CKSL, 1439 II 13; CKSL, 1439 XII 8; CFK I, fol. 88, 104v, 112, 135v; 
HHStA, Salzburg, Allgemeine Urkundenreihe, 1423 XI 28; LNŠAL, št. 254; KLA, Stänidsches Archiv, Urkunden, 1442 III 9. 
Baraga, Kapiteljski arhiv, št. 42; Bizjak, Gallenberški, str. 284; Kosi, Celjska klientela, str. 54. Lihtenberški je bil s Hermanom II. na 
koncilu v Konstanci leta 1414/1415. Gl. Chronik, str. 201.
79 CKSL, 1420 IX 29; Komatar, Ein Cartular, št. 32 (1420 IX 29); Kosi, Celjska klientela, str. 54.
80 Poviestni spomenici, št. 52; Kosi, Celjska klientela, str. 54. Konrad Griebinger bi lahko leta 1421 nadomeščal Erazma Lihtenberške-
ga, ki se v tem letu ne pojavlja kot dvorni mojster. Leta 1414/1415 je bil s Hermanom II. na koncilu v Konstanci. Gl. Chronik, str. 
201.
81 Andreas von Regensburg, str. 708; CFK I, fol. 33v, 65; Kosi, Celjska klientela, str. 54. Viljem in Konrad von Stein sta bila brata, po 
rodu iz Švabske. Gl. Kosi, Celjska klientela, str. 56. Viljem je leta 1430 Ulrika II. spremljal na potovanju v Španijo. Gl. Häbler, Das 
Wallfahrtsbuch, str. 44.
82 DF, 287983 (1443 II 19); Poviestni spomenici, št. 131; Kosi, Celjska klientela, str. 54. Saurer je leta 1430 Ulrika II. spremljal na 
potovanju v Španijo. Gl. Häbler, Das Wallfahrtsbuch, str. 44.
83 CFK I, fol. 138v; Gnirs, Eine Abrechnung, str. 23; Kosi, Celjska klientela, str. 54. Umrl je najkasneje leta 1445.
84 CFK I, fol. 33v, 65; MHZ X, str. 78; Kosi, Celjska klientela, str. 54.
85 Celjska kronika, str. 89; SI SI AS 1063, sig. 590; CKSL, 1446 IV 20; CKSL, 1449 XII 1; CKSL, 1450 II 13; CKSL, 1450 VI 1; 
MHEZ VII, št. 140; NÖLa, Gerichtsarchive, Landesgericht Wien, Landrechtsurkunden 019 (1450 X 27); Kosi, Celjska klientela, 
str. 54.
86 Die Chroniken, str. 477; Kosi, Celjska klientela, str. 54.
87 CKSL, 1454 III 17; Kosi, Celjska klientela, str. 54. Helfen berški je leta 1430 Ulrika II. spremljal na potovanju v Španijo. Gl. Häbler, 
Das Wallfahrtsbuch, str. 44. Naredil je izjemno kariero na celjskem dvoru. Leta 1425 je bil vratarski mojster Hermana II. in njegov 
izterjevalec marturine (kunovine) v Slavoniji (DF, 103504 (1425 XII 26)) ter na koncu celjski dvorni mojster in glavar. Gl. vratarski 
mojster in glavar v tej razpravi. Med letoma 1426 in 1448 je bil tudi štajerski deželni podmaršal.
29
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–582022
Maršal ni osebno skrbel za konje – zanje so skrbeli njemu podrejeni konjušniki.88 Ali so celjski maršali imeli 
drugačne zadolžitve, morda podobne tistim, ki so jih imeli dvorni mojstri, zaenkrat ni znano.89
1. Mert z Rifnika, maršal Hermana I. (1384).90
2. Rudolf von Ehingen, maršal Hermana II. (pred 1417).91
3. Wulfing Fladnitzer, maršal Friderika II. ali Ulrika II. (1440).92
4. Sigmund Sebriacher, maršal Friderika II. (1448).93
5. Bernhard Griebinger, maršal Ulrika II. (1449–1450).94
Kuhinjski mojster (magister coquinae, Küchenmeister)
Celjska uprava očitno ni imela točaja in stolnika, ampak ju je, morda po vzoru goriškega dvora, na domeščal 
kuhinjski mojster.95 Megenberg omenja, da je na manjših dvorih funkcijo stolnika prevzel kar kuhinjski moj-
ster.96 Ta je bil odgovoren za dvorno kuhinjo in je nadzoroval kuhinjsko osebje.97
1. Hans Steyrer, kuhinjski mojster Hermana II. in Viljema (1388–1395).98
2. Hans iz Sevnice, župnik v Rottendrofu, kuhinjski mojster Hermana II. (1400).99
3. Sebold Mayer, kuhinjski mojster Katarine Branković Celjske (1441).100
4. Simon iz Radovljice, kuhinjski mojster Fri derika II. (1441).101
5. Ahac Petschacher, kuhinjski mojster Fri derika II. (1442–1445).102
6. Ulrik Ayrer, kuhinjski mojster Friderika II. (1444).103
7. Jakob Eberspeck, kuhinjski mojster Ulrika II. (1448).104
8. Nikolaj Pürcher, kuhinjski mojster Frideri ka II. (1449).105
Komornik (cammerarius, cubicularius, Kämmerer)
Komornika ne smemo istovetiti s komornim mojstrom in komornim pisarjem, ki se pojavljata v habsbur-
ški upravi. Slednja sta bila zadolžena za deželnoknežje finančne zadeve, podobno kot hubni mojster v Avstriji, 
vicedom na Kranjskem in Koroškem ter deželni pisar na Štajerskem.106 Po Megenbergu je komornik tisti, 
ki se redno zadržuje v bližini vladarja. Je neke vrste njegov osebni tajnik ter izvaja nadzor nad komoro, to se 
pravi vladarjevimi zasebnimi prostori, in garderobo. Po vladarjevih navodilih posluje s finančnimi sredstvi 
in vodi račune. Pod sabo ima podrejeno osebje, med drugim vratarja. Po potrebi je lahko zadolžen tudi za 
vladarjevo zakladnico.107 V virih imamo res en primer celjskega komornika, ki je bil obenem zakladnik, pred 
tem pa se omenja kot komorni pisar (Kammerschreiber), zaradi česar ga navajamo na drugem seznamu.108 Za 
ostale celjske komornike nimamo indicev, da bi bili kakorkoli povezani z zakladnico, imamo pa indic, da so 
88 Megenberg, Yconomica, str. 170–171. Podobne indice dobimo tudi v Piccolomini, De miseriis curialium, str. 92–93. Gl. tudi Lackner, 
Hof und Herrschaft, str. 82; Žolger, Der Hofstaat, str. 1–2, 8–9, 15–16, 24–25.
89 Gl. Žolger, Der Hofstaat, str. 24–25.
90 Otorepčev prepis Martino de Reyhenueelz v CKSL, 1384 V 3 je napačen. Pravilno je de Reyhenneck (Reicheneck je nemško ime za 
Rifnik). Gl. originalno listino: SI SI AS 1063, sig. 4341. Gl. tudi Kosi, Celjska klientela, str. 54.
91 Ehingen, Des schwabischen Ritters, str. 2–5. Rudolf von Ehingen je oče znanega švabskega viteza in popotnika Jörga von Ehingena 
(ok. 1428–1508). Jörgova avtobiografija je glavni vir za Rudolfa.
92 DF, 202696 (1440 5 27); SSKVT I/3, št. 237.
93 MHEZ VII, št. 140.
94 MHZ X, str. 104, 116; Die Chroniken, str. 477; Kosi, Celjska klientela, str. 54.
95 Kos, Pamet pod šlemom, str. 209–210.
96 Megenberg, Yconomica, str. 162–164. Poleg termina magister coquinae Megenberg uporablja še termin coquidascalus in coquinarius. 
Za razlago točaja in stolnika gl. Megenberg, Yconomica, str. 164–167.
97 Za kuhinjskega mojstra na habsburškem dvoru gl. Lackner, Hof und Herrschaft, str. 83–86.
98 CKSL, 1388 XII 7; CKSL, 1390 VII 27; CKSL, 1392 I 23; CKSL, 1392 V 14; CKSL, 1395 VI 13; Kosi, Celjska klientela, str. 54.
99 Novostraschezky, Stiriens Eden, str. 54, ne navaja vira.
100 MHEZ VII, št. 18; MHZ II, št. 133; Klaić, Zadnji knezi, str. 110; Škreblin, Urbana elita, str. 162.
101 CFK I, fol. 44v; Kosi, Celjska klientela, str. 54.
102 CFK I, fol. 117v, 128, 130v; Kosi, Celjska klientela, str. 54.
103 CFK I, fol. 127; Kosi, Celjska klientela, str. 54.
104 MHZ X, str. 38. V listini je naveden zgolj kot Jakob, sin Ulrika, a iz drugih virov vemo, da je bil Jakob Eberspeck sin Ulrika Ebers-
pecka. Gl. MHZ VII, str. 1; MHZ X, str. 104. Gl. tudi Klaić, Zadnji knezi, str. 110–111; Škreblin, Urbana elita, str. 70, 153.
105 CKSL, 1449 VIII 30.
106 Lackner, Hof und Herrschaft, str. 86–91, 107–108.
107 Megenberg, Yconomica, str. 167–170. Na habsburškem dvoru komorniki niso bili zadolženi za finance. Gl. Lackner, Hof und Herr-
schaft, str. 107–108. Dodatna razlaga v Lexikon des Mittelalters, 5/V, str. 885–886.
108 Gl. zakladnik v tej razpravi. Žolger, Der Hofstaat, str. 3, 8, istoveti komornika in zakladnika.
30
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–58 2022
se gospoščinski dohodki stekali v grofovsko komoro, kar pomeni, da je komora kot neka blagajna vendarle 
obstajala.109 Komorniki so morda skrbeli tudi za vladarjevo orožje in zaščitno opremo (oklep in podobno). 
Omenili smo že, da je Friderik II. imel komorni voz (verjetno za transport garderobe in drugih reči) ter voz 
za transport oklepa.110
1. Henrik Weitschnabel iz Mosa, komornik Hermana I. in Viljema (1388).111
2. Lacko, komornik Friderika II. (1436).112
3. Andrej Hesiber iz Loža, komornik Fri derika II. (1444–1448).113
4. Jan Kaplir iz Sulovic, komornik Ulrika II. (1456).114
5. Jakob, komornik Katarine Branković Celjske (1457).115
Vratarski mojster (magister janitorum)
Vratarskega mojstra v celjski upravi zasledimo samo enkrat, kar bi lahko nakazovalo, da se funkcija na 
dolgi rok ni obdržala. Megenberg vratarskega mojstra ne omenja, navaja zgolj vratarja, ki naj bi bil zadolžen 
za varovanje komore, to se pravi vladarjevih zasebnih prostorov, in podrejen komorniku.116 Za celjskega vra-
tarskega mojstra nimamo nobenih podatkov, da bi lahko kakorkoli opredelili njegove zadolžitve.
1. Jošt Helfenberški, vratarski mojster Her mana II. (1424–1425).117 
Kancler (cancellarius, Kanzler)
Kancler je poleg dvornega mojstra sodil med najpomembnejše uradnike v dvorni upravi. Bil je načelnik 
dvorne pisarne ter skrbnik pečata, s čimer mu je bilo poverjeno overjanje listin v grofovem imenu. To pomeni, 
da je bil kancler vedno oseba, ki je uživala zelo veliko grofovo zaupanje. Kancler praviloma ni osebno izdeloval 
listin, saj je za to imel na voljo podrejeno pisarniško osebje – pisarje. Če je bil kancler odsoten, je pisar lahko 
izstavil listino.118 V primeru, da je grof izstavil listino svojemu kanclerju, so listino s pečatom overile še druge 
priče, kar je jamčilo, da listina ni ponaredek. To nazorno kaže listina, izstavljena kanclerju Hansu Meusenreu-
terju, ki sta jo poleg Friderika II. pečatila še Erazem Lihtenberški in Henrik Erlauer.119 Na podlagi navedbe v 
fevdni knjigi Friderika II. vemo, da je bil pri izstavitvi listin prisoten kancler, ki je listine pečatil, v nasprotnem 
primeru jih je pečatil pisar, a z izrecno omembo, da je bila listina overjena v kanclerjevi odsotnosti.120
1. Friderik, župnik v Laškem, kancler Hermana II. (1388–1389).121
2. Hans Meusenreuter s Pakenštajna, kancler Hermana II. in Friderika II. (1419–1441).122
3. Wolfgang, kancler Hermana II. (1430).123
109 Komatar, Ein Cartular, št. 12 (1405 IV 22).
110 Celjska kronika, str. 99.
111 HHStA, Sonnenburg, Benediktiner, Allgemeine Urkunden reihe, 1388 X 21.
112 CFK I, fol. 92v; Kosi, Celjska klientela, str. 54.
113 CKSL, 1448 IX 15; CFK I, fol. 63v, 128, 131v, 133; Kosi, Celjska klientela, str. 54.
114 Jana Kaplirja omenja Nikolaj Liscius, protonotar kralja Ladislava V. Postuma, v pismu Eneju Silviju Piccolominiju. Liscius je bil v 
Beogradu, ko so na Ulrika II. izvedli atentat. Po Liscijevih besedah je mladi Kaplir skušal svojega gospoda zaščititi pred napadalci, 
a je bil pri tem ranjen v desno roko in prisiljen k umiku. Liscius Kaplirja omenja kot cubiculariusa, a pod tem terminom moramo 
verjetno razumeti komornika. Pismo je objavljeno v Forner, Enea Silvio, str. 361–369. Jakob Unrest v Avstrijski kroniki, str. 10, 
omenja Jana Kaplirja, a očitno ni vedel, da je bil Ulrikov komornik.
115 DL, 49424 (1457 XII 18).
116 Megenberg, Yconomica, str. 168. Za vratarja na habsburškem dvoru gl. Lackner, Hof und Herrschaft, str. 161–162. Heinig, Die 
Türhüter, str. 360–361, omenja, da so bili vratarji zadolženi tudi za varovanje vladarja.
117 DL, 11621 (dve listini: 1424 VII 25 in 1425 III 31). V listini je naveden kot Jodocus Henselberger magister janitorum, a nedvomno 
gre za Jošta Helfenberškega, saj se med celjsko klientelo ne pojavlja noben Henselberger, niti ne poznamo nobeno družino s tem 
imenom z našega prostora.
118 Lackner, Hof und Herrschaft, str. 278.
119 V CFK I, fol. 62v piše: Derselb brief ist vnderm betschadt durch die schreiber ausgeben worden dieweilen her Mert der kannczler (Mert iz 
Krškega) bei meinem herrn nicht gewesen ist.
120 CFK I, fol. 98.
121 Schwanke, Die Kanzlei, str. 85, ga istoveti s Friderikom, župnikom v Laškem, kaplanom Hermana I.
122 CKSL, 1419 VI 18; CKSL, 1419 IX 10; CKSL, 1419 IX 17; CKSL, 1420 VI 29; CKSL, 1420 X 10; CKSL, 1420 XI 10; CKSL, 
1423 II 2; CKSL, 1428 IV 10; CKSL, 1428 VIII 1; CKSL, 1432 XII 5; CKSL, 1437 IV 2; CKSL, 1441 IV 19; CKSL, 1441 IV 
21; CFK I, fol. 98; SSKVT I/3, št. 237; Poviestni spomenici, št. 52; Kosi, Celjska klientela, str. 54; Schwanke, Die Kanzlei, str. 86. 
Meusenreuter je umrl najkasneje leta 1443. Gl. CFK I, fol. 123; CKSL, 1443 VI 28. Meusenreuter je bil očitno krajši čas celo v 
službi ogrske kraljice Elizabete Luksemburške. Gl. DF, 239758 (1440 IV 22).
123 Poviestni spomenici, št. 82. Morda je istoveten s protonotarjem Wolfgangom Wurmom. Gl. protonotarji v nadaljevanju razprave.
31
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–582022
4. Mert, župnik v Novi Cerkvi, kancler Friderika II. (1431).124
5. Mert iz Krškega, župnik v Laškem, kancler Friderika II. (1441–1446).125
6. neimenovani kancler (domnevno Mert iz Krškega), kancler Friderika II. (okoli 1442).126
7. Gašper iz Radovljice, kancler Friderika II. (1450–1454/1456).127
8. Baltazar Montschiedel, župnik v Radov ljici, kancler Ulrika II. (1452/1454–1455).128
Protonotar (protonotarius, Oberster Schreiber)
Po Megenbergu je protonotar načelnik pisarne in tisti, ki overja listine v vladarjevem imenu, kar pomeni, 
da je skrbnik pečata.129 V 14. stoletju so bili protonotarji načelniki celjske pisarne, do začetka 15. stoletja pa 
so se po zgledu deželnoknežje pisarne preimenovali v kanclerje.130 V virih iz 15. stoletja lahko zasledimo tako 
kanclerje kot protonotarje, ki pa se dosledno ločujejo in jih ne moremo istovetiti. V tem primeru gre res za 
dve različni funkciji, saj je protonotarje v tem času imela banovinska uprava. Celjski kot slavonski in hrvaško-
-dalmatinski bani so imeli svoje banovinske protonotarje. Čeprav so banovinski protonotarji uradno sodili v 
banovinsko upravo, so bili verjetno do določene mere vključeni v celjsko pisarno in so jih grofje uporabljali 
za svoje potrebe tudi kot zagorski grofje. Nada Klaić meni, da so protonotarji nadomeščali Celjske kot bane 
v času odsotnosti in so kot člani banskega sodišča imeli tudi sodno oblast.131 Edini celjski protonotar iz 15. 
stoletja, ki očitno ni bil povezan z banovinsko upravo, je bil Wolfgang Wurm, ki je morda istoveten s kanc-
lerjem Wolfgangom. Prav njegov primer bi lahko kazal, da po uvedbi kanclerja funkcija protonotarja ni bila 
povsem ukinjena.
1. Henrik, župnik v Celju, protonotar Her mana I. in Ulrika I. (1364–1374).132
2. Henrik, župnik v Laškem, protonotar Her mana I. (1377–1382).133
3. Mihael de Raven, protonotar Hermana II. (1423–1425).134
4. Wolfgang Wurm, župnik v Ponikvi, pro tonotar Friderika II. (1432–1433).135
5. Tomaž, protonotar Ulrika II. (1444).136
6. Peter Mikčec iz Cirkvene, protonotar Ulrika II. (1454–1456).137
7. Anton Chonka, protonotar Ulrika II. (1456 ali prej).138
Sekretar (secretarius, secretarius cancellariae, Sekretär)
Funkcija sekretarja je nejasna. Megenberg je ne omenja. Prvotni pomen latinskega termina secretarius je 
zaupnik oziroma tajnik.139 Če analiziramo celjske sekretarje, opazimo, da so skoraj vsi hkrati opravljali še 
drugo funkcijo – gre za kanclerje, svetovalce, zdravnike in kaplane, torej za zelo izobražene ljudi, ki so sodili 
v ožji krog celjskih sodelavcev. Navedba secretarius cancellariae v viru izdaja, da so bili povezani s pisarno.140 
Domnevamo lahko, da gre za višje uradnike pisarne, ki so imeli dostop do najpomembnejšega pečata – secreta 
124 SI SI AS 1063, sig. 4863; CKSL, 1431 V 20; Schwanke, Die Kanzlei, str. 86.
125 CKSL, 1441 IV 19; CKSL, 1441 IV 21; CKSL, 1441 IX 1; CFK I, fol. 59, 62v, 68v, 121; MHEZ VII, št. 1, 22; RG, V 06555; Kosi, 
Celjska klientela, str. 54; Schwanke, Die Kanzlei, str. 86. Umrl je leta 1446 ali prej.
126 Celjska kronika, str. 99, omenja Friderikovega kanclerja, ki je bil ujet v času Friderikovega potovanja h kraljici Elizabeti na Ogrsko, 
a ne navaja njegovega imena. Morda gre za Merta iz Krškega, ne moremo pa tega dokazati.
127 CKSL, 1450 II 13; Kosi, Celjska klientela, str. 54; Schwanke, Die Kanzlei, str. 86. V CFK IIa, fol. 20v, je naveden kot kancler Gašper 
(Casparen kanczler). V CFK IIa, fol. 21, je naveden kot nekdanji kancler Friderika II., ne pa tudi kot kancler Ulrika II.
128 Celjska kronika, str. 107; RG, VI 00380. Schwanke, Die Kanzlei, str. 86, navaja, da je bil Ulrikov kancler že leta 1452. Pred tem, 
natančneje leta 1451, je bil svetovalec grofa Henrika Goriškega. Gl. CKSL, 1451 I 26.
129 Megenberg, Yconomica, str. 151.
130 Za razlago kanclerja in protonotarja na habsburškem dvoru gl. Lackner, Hof und Herrschaft, str. 278, 311–312. Dodatna razlaga v 
Schubert, Fürstliche Herrschaft, str. 31.
131 Klaić, Zadnji knezi, str. 88, 109–110.
132 SI SI AS 1063, sig. 4211; CKSL, 1364 VI 24; Schwanke, Die Kanzlei, str. 85.
133 CKSL, 1382 I 11; Schwanke, Die Kanzlei, str. 81, 85, ga istoveti s Henrikom, župnikom v Laškem, pisarjem Hermana II. in njego-
vim kaplanom.
134 Stipišič I, št. 1645, 1681, 1682; Klaić, Zadnji knezi, str. 108, 110. Leta 1433 očitno ni bil več Hermanov protonotar. Gl. MHZ II, 
št. 65. Pred tem in asneje je bil protonotar križevske županije. Gl. npr. CDA VIII, št. 120 ter Stipišić I, št. 1558, 1568.
135 ADG Regesten, 1432 VII 17; Weiss, Quellen, 1433 I 10. Lang I, št. 20/32. Morda je istoveten s kanclerjem Wolfgangom. Leta 1427 
je bil še župnik v Krškem. Gl. StiASP, Urkunden (1005–1918), 1427 V 30.
136 MHT I, št. 252.
137 Stipišić II, št. 2271, 2314, 2315.
138 MHZ VII, str. 127.
139 Lackner, Hof und Herrschaft, str. 313–314.
140 MHEZ VII, št. 217.
32
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–58 2022
– in morda tudi do arhiva ter so lahko overjali listine, ko je bil kancler odsoten.141 Ne moremo pa tudi povsem 
ovreči hi poteze, da gre v nekaterih primerih preprosto za zaupnike.
1. Mihael Falconis iz Montpelliera, župnik v Laškem, sekretar Hermana II. (1415).142
2. Hans Meusenreuter iz Fürstenfelda,143 sekretar Hermana II. (1415).144
3. Friderik Apprecher, duhovnik, sekretar Friderika II. (1441).145
4. Mert iz Krškega, župnik v Laškem, sekretar Friderika II. (1441).146 
5. Leonard Moringer iz Esslingena, sekretar Ulrika II. (1451).147
6. Andrej Glogauer, sekretar Friderika II. in Ulrika II. (1452–1455).148
Pisar (notarius, Schreiber, Kanzleischreiber)
Pisar je bil nižji uradnik dvorne pisarne, ki je izdeloval listine. Raziskave so pokazale, da je termin »pisar« 
včasih rabljen kot skupni imenovalec za vse člane pisarne in ne odraža stopnje, a analiza virov kaže, da je v 
našem primeru pisar vedno pisar.149 Ta je bil podrejen načelniku pisarne – protonotarju oziroma kanclerju – in 
višjemu pisarniškemu uradniku, sekretarju.150 Kot kaže primer Gašperja iz Radovljice, so pisarji lahko napre-
dovali vse do kanclerja.
1. Ditmar (1260).151
2. Leo (1288).152
3. Konrad, župnik v Novi Cerkvi, pisar Fri derika I. (1344).153
4. Henrik, župnik v Laškem, pisar Hermana I. (1374).154
5. Henrik, župnik v Celju, pisar Hermana I. (1380–1382).155
6. Filip iz Prossmaritz, duhovnik, pisar Her mana II. (1412).156
7. Hans Weinreich, pisar Hermana II. (1413).157
8. Henrik Plöchl, duhovnik, pisar Hermana II. (1413).158
9. Konrad Schürger, pisar Hermana II. (1417).159
10. Pavel iz Jarne, pisar Hermana II. (1431).160
11. Mert iz Ribnice, duhovnik, pisar Hermana II.? (1434).161
12. Gašper iz Radovljice, pisar Friderika II. (1436–1445).162
141 Gl. tudi Langmaier, Kaiser Friedrich III., str. 161–163. Lackner, Hof und Herrschaft, str. 313–314, domneva, da so bili sekretarji v 14. 
stoletju zaupniki deželnega kneza, proti izteku 14. stoletja pa moramo pod tem terminom razumeti člana dvorne pisarne. Komatar, 
Ein Cartular, št. 12 (1405 IV 22) omenja celjski secret.
142 RG, III 01618.
143 Hans Meusenreuter je leta 1419 prejel od Hermana II. v fevd gospostvo Pakenštajn, ki ga je kupil od Jošta Helfenberškega in od 
takrat dalje se pogosto omenja kot Hans Meusenreuter s Pakenštajna. Gl. CKSL, 1419 VI 18. Fürstenfeld je kraj blizu Gradiščan-
ske v Avstriji.
144 RG, III 01312. Očitno je bil tudi klerik salzburške škofije (clericus Salzburgensis diocesis), čeprav se kasneje nikoli ne omenja kot 
duhovnik, poleg tega pa je bil tudi poročen.
145 CKSL, 1441 IX 1. Istoveten s svetovalcem Friderikom Apprecherjem, župnikom v Laškem (gl. CKSL, 1457 II 10 ali Birk II, str. 
141–143).
146 MHEZ VII, št. 22.
147 Historia Australis, str. 224; Schwanke, Die Kanzlei, str. 86. V RG VI 03951 je naveden s polnim imenom.
148 MHEZ VII, št. 217; Ortvay, Pozsony város III, str. 218, tudi op. 7.
149 Gl. Kos, Pismo, str. 185; Lackner, Hof und Herrschaft, str. 312.
150 Gl. tudi Megenberg, Yconomica, str. 149–151, 156–160.
151 CKL, št. 30. Ditmar je avtor na Žovneku izstavljene listine, zato lahko dopuščamo možnost, da gre za pisarja Žovneških. Gl. tudi 
Kos, Diplomatični diskurz, str. 147–148, zlasti str. 162.
152 CKL, št. 57. Leo je podoben primer kot Ditmar. Gl. Kos, Diplomatični diskurz, str. 163.
153 ADG Regesten, 1344 III 14; CKSL, 1344 III 26.
154 SI SI AS 1063, sig. 5986; CKSL, 1374 IX 14; Schwanke, Die Kanzlei, str. 81, 85, ga istoveti s protonotarjem Henrikom, župnikom 
v Laškem.
155 SI SI AS 1063, sig. 4319; CKSL, 1380 IX 21; CKSL, 1382 I 11; Schwanke, Die Kanzlei, str. 81, ga ne istoveti s protonotarjem 
Henrikom, župnikom v Celju.
156 RG, III 01863.
157 SI SI AS 1063, sig. 4421; CKSL, 1413 II 10; Kosi, Celjska klientela, str. 54; Schwanke, Die Kanzlei, str. 86. Hans Weinreich je prvi 
poznani pisar, ki je bil očitno laik.
158 BCCF, Archivio dell'antica Communità di Cividale, Lorenzo d'Orlandi, H-9, št. 139; Schwanke, Die Kanzlei, str. 81.
159 DAGS, Bistumsurkunden, 1417 VIII 24; Schwanke, Die Kanzlei, str. 86.
160 CDA VIII, št. 120.
161 CKSL, 1434 I 21 V listini je navedeno, da je Mert njen avtor (Martinus de Reyffnicz capellanus eius (Hermanov) sst. (scripsit – napi-
sal). Ali je bil Mert uradni pisar Hermana II. pa se iz listine ne da razbrati.
162 CFK I, fol. 28, 28v, 61v, 62v (verjetno schreiber), 108; MHEZ VII, št. 22; Schwanke, Die Kanzlei, str. 86.
33
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–582022
13. Walter, pisar Friderika II. (1437).163
14. Štefan Graspan, pisar Friderika II. (1441).164
15. Anton iz Gudovaca, pisar Friderika II. in Ulrika II. (1442–1452).165
16. Jurij Schiringer, pisar Ulrika II. (1447–1450).166
17. Andrej Glogauer, pisar Friderika II. in Ulrika II. (1450–1453).167
18. Janez Reichmutt, pisar Friderika II. in Ulrika II. (1450–1456).168
19. Andrej, pisar Friderika II. (1454).169
20. Janez iz Radovljice, pisar Ulrika II. (1456).170
21. Mihael Weinmann, pisar Ulrika II. (1456).171
Kaplan (capellanus, Kapellan)
Kaplan je bil vladarjev osebni duhovnik in član dvorne kapele ter je bil zadolžen za vladarjevo duhovno 
oskrbo.172 Predvidevamo lahko, da so bili kaplani Celjskih obenem njihovi osebni spovedniki. Že Herman I. 
je od papeža prejel privilegij, da si sam izbere svojega spovednika, kasneje pa je bil takšen privilegij podeljen 
še ostalim grofom.173 Kaplani so bili izobraženi in kot kaže primer ene listine, so po potrebi lahko napisali 
tudi listino.174
1. Henrik, župnik v Laškem, kaplan Hermana I. (1374).175
2. Friderik, župnik v Laškem, kaplan Her mana I. (1380).176
3. Leopold, župnik v Kranju, kaplan Hermana II. (1400).177
4. Janez iz Mile, župnik v Laškem, kaplan Hermana II. (1407).178
5. Janez, kanonik v Zagrebu, kaplan Hermana II. (1409).179
6. Hans iz Baldramsdorfa, duhovnik, kaplan Hermana II. (1433).180
7. Mert iz Ribnice, duhovnik, kaplan Her mana II. (1434).181
8. Friderik Apprecher, duhovnik, kaplan Friderika II. (1440).182
9. Andrej During, duhovnik, kaplan Friderika II. in Ulrika II. (1442).183
10. Valentin Chuen iz Steina,184 duhovnik, kaplan Friderika II. (1447).185
11. Janez Crossin, duhovnik, kaplan Friderika II. (1448).186
12. Eberhard Seus, duhovnik, kaplan Friderika II. (1449).187
13. Leonard Moringer iz Esslingena, kaplan Ulrika II. (1449).188
163 Schwanke, Die Kanzlei, str. 82, 86.
164 MHEZ VII, št. 22.
165 SI SI AS 1063, sig. 4537; CKSL, 1450 III 30; Stipišić I, št. 2031; Stipišić II, št. 2206; Klaić, Zadnji knezi, str. 112.
166 CKSL, 1447 X 12; Baraga, Kapiteljski arhiv, št. 63; Kosi, Celjska klientela, str. 54; Schwanke, Die Kanzlei, str. 83, 86.
167 Schwanke, Die Kanzlei, str. 86.
168 CKSL, 1450 XII 8; CKSL, 1451 IX 25; CKSL, 1453 VIII 11; CKSL, 1454 III 12; CKSL, 1454 VI 15; CKSL, 1455 X 8; Kosi, 
Celjska klientela, str. 54; Schwanke, Die Kanzlei, str. 86. Leta 1458 je bil kot pisar že v službi ogrskega kralja Matije Korvina. Gl. 
CKSL, 1458 V 23.
169 MHEZ VII, št. 237. Morda je istoveten s sekretarjem Andrejem Glogauerjem. Gl. sekretar v tej razpravi.
170 CFK IIa, fol. 29v–30.
171 Birk I, št. 223; Schwanke, Die Kanzlei, str. 86. Po smrti Ulrika II. je bil v službi cesarja Friderika III. Michael Weinmann je avtor 
t. i. Celjskega kartularja. Gl. Kartular, fol. 1.
172 Lexikon des Mittelalters, 5/V, str. 930; Megenberg, Yconomica, str. 137–139.
173 CKSL, 1439 IV 2; RG, II 03240; RG, III 00971; RG, V 01906; RG, VI 01262; RG, VI 01262; RG, VI 05572.
174 Na koncu listine SI SI AS 1063, sig. 345 (prepis: CKSL, 1434 I 21) je navedeno Martinus de Reyffnicz capellanus eius (Hermanov, 
op.) sst. (scripsit – napisal, op.).
175 SI SI AS 1063, sig. 5986; CKSL, 1374 IX 14.
176 CKSL, 1380 IX 21; Schwanke, Die Kanzlei, str. 81, ga istoveti s Friderikom, župnikom v Laškem, kanclerjem Hermana II.
177 SI SI AS 1063, sig. 345; CKSL, 1400 VI 29.
178 SI SI AS 1063, sig. 6596; CKSL, 1407 I 26.
179 SI SI AS 1063, sig. 4677; CKSL, 1409 IX 3.
180 KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1433 XII 4.
181 CKSL, 1434 I 21 (avtor listine je prav omenjeni Mert).
182 RG, V 01888. Istoveten s Friderikom Apprecherjem, sekre tarjem (gl. CKSL, 1441 IX 1) in župnikom v Laškem (gl. CKSL, 1457 
II).
183 MHEZ VII, št. 26; RG, V 00246.
184 Ni mi znano, za kateri Stein gre.
185 RG, VI 05675.
186 RG, VI 02756.
187 Schwanke, Die Kanzlei, str. 85. Leta 1448 je omenjen kot prior dominikanskega samostana na Ptuju. Gl. CKSL, 1448 X 7.
188 RG, VI 03951.
34
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–58 2022
14. Janez Harrer, duhovnik, kaplan Friderika II. (1450).189
15. Sigismund, varaždinski arhidiakon, kaplan Katarine Branković Celjske (1458).190
Zdravnik (physicus, Arzt, Wundarzt)
V virih zasledimo dva zdravnika Celjskih, za tretjega pa imamo samo indic. Prvi je bil Mihael Falconis 
iz Montpelliera, doktor medicine in kanonskega prava.191 Bil je tudi sekretar in svetovalec Hermana II. ter 
župnik v Laškem. Zaradi neznanja jezika župljanov mu je papež moral dati dovoljenje za opravljanje službe. 
Leta 1418 je bil izvoljen za dekana dunajske medicinske fakultete in od takrat ga ne zasledimo več na celjskem 
dvoru. Drugi zdravnik, Erhart Haidinger, je bil očitno laik. Kar se tiče tretjega zdravnika, Celjska kronika ome-
nja, da je Friderika II. po izpustitvi iz pripora leta 1426 oskrbel zdravnik. Če verjamemo kroniki in nimamo 
razloga, da ji ne bi, ga je najverjetneje oskrbel dvorni zdravnik, čigar imena pa kronika ne navaja.192
1. Mihael Falconis iz Montpelliera, župnik v Laškem, zdravnik Hermana II. (1415–1418).193
2. neimenovani, zdravnik (1426).194
3. Erhart Haidinger, zdravnik Friderika II. in Ulrika II. (1444–1448/1452?).195
Prokurator (procurator, Prokurator)
Prokurator je zastopal vladarja pri tretji osebi ali je v njegovem imenu izvajal določeno nalogo. V to ka-
tegorijo lahko štejemo tudi pooblaščence, opolnomočence in zastopnike. Omenjene funkcije so bile pogosto 
časovno omejene, saj so bile vezane na določeno nalogo.196 V času Friderika II. so Celjski očitno imeli stalne 
prokuratorje v Rimu, kar priča o njihovem takratnem ugledu. 
1. Konrad von Neuburg, prokurator Friderika I. (1337–1341).197
2. Osterman Rauber, župnik v Poljanah, prokurator Hermana II. (1430).198
3. Janez Karschaw, duhovnik, prokurator Celjskih v Rimu (1439–1441).199
4. Mert iz Sevnice, župnik v Dobrepolju, prokurator Celjskih v Rimu (1451).200
5. Friderik Lamberger, opolnomočenec Katarine Branković Celjske v pogajanjih s cesarjem Frideri-
kom III. (1457).201
6. Andrej Baumkircher, opolnomočenec Katarine Branković Celjske v pogajanjih s cesarjem Frideri-
kom III. (1457).202
Zakladnik (thesaurarius)
Zakladnik je skrbel za zakladnico, v kateri so bili hranjeni predvsem dragoceni predmeti iz plemenitih kovin, 
kot sta zlato in srebro.203 Na podlagi virov vemo, da so Celjski imeli zakladnico na Zgornjem in Spodnjem gradu 
v Celju ter na Žovneku.204 Te zakladnice niso delovale kot osrednje blagajne, kamor bi se stekali vsi dohodki 
od gospostev in raznih dejavnosti. Omenili smo že, da so grofi imeli poseben voz za transport zaklada.205 Po 
Megenbergu se lahko funkciji zakladnika in komornika prekrivata in v virih se res omenja en celjski zakladnik, 
189 CKSL, 1450 III 5.
190 MHZ II, št. 197. Nekoliko nenavadno, da je Katarina imela katoliškega kaplana, ko pa naj bi ohranila pravoslavno veroizpoved in 
po navedbah Celjske kronike imela svojega pravoslavnega kaplana. Gl. Celjska kronika, str. 93.
191 Montpellier je kraj na jugu Francije.
192 Gl. tudi Megenberg, Yconomica, str. 144–149.
193 AFMUV I, str. 40; AFMUV III, str. 305; RG, III 01618; Kosi, Herman II. Michael Falconis se je v določenem trenutku udeležil 
koncila v Konstanci (1414–1418) in morda sta se s Hermanom II. spoznala ravno tam. Gl. Chronik, str. 178.
194 Celjska kronika, str. 80–81.
195 AMB, Magistrát mesta Bratislavy, zbierka listín a listov, 1444 I 14; AMB, Magistrát mesta Bratislavy, zbierka listín a listov, 1448 
III 27; KLA, Khevenhüller, Familie, 1452 VII 12. Leta 1452 je bil že sodnik v Stainachu.
196 Kos, Pamet pod šlemom, str. 216.
197 CKL, št. 167, 184; HKA, Urkunden (1170–1894), 1341 XI 13.
198 SI SI AS 1063, sig. 4704; CKSL, 1430 III 11.
199 RG, V 01973; RG, V 04176; RG, V 06555; RG, V 09063.
200 RG, VI 04130.
201 Birk II, str. 149; CKSL, 1457 XII 15.
202 Birk II, str. 149; CKSL, 1457 XII 15.
203 V listini SI SI AS 1063, sig. 4423 (prepis: CKSL, 1414 XI 9), se omenja camera vasorum argentorum seu thesauria na Spodnjem 
gradu v Celju.
204 SI SI AS 1063, sig. 4423; CKSL, 1414 XI 9; Celjska kronika, str. 90, 115–116, 132.
205 Celjska kronika, str. 99.
35
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–582022
ki je bil hkrati komornik, pred tem pa se omenja tudi kot komorni pisar (Kammerschreiber).206 Predpostavljamo 
lahko, da je bil zakladnik vezan bolj na zakladnico kot na vladarjevo osebo in ni spremljal dvora na potovanju.
1. Filip, župnik v Vodicah (1408) in Kamniku (1414), komorni pisar (1408) ter komornik in zakladnik 
na Spodnjem gradu v Celju (1414).207 
Glavar (capitaneus, Hauptmann)
Glavar je bil grofov namestnik v grofiji ter je imel upravne, vojaške in sodne pristojnosti. Celjski so imeli 
glavarje v vseh svojih grofijah, njihovi sedeži pa so bili na gradovih Celje, Krapina, Ortenburg in Metlika.208 V 
grofiji v Marki in Metliki, ki je imela položaj dežele, je imel glavar kot deželni glavar večja pooblastila, saj je 
po privilegiju iz leta 1365 predsedoval ograjnemu sodišču v Metliki in sodil deželnemu plemstvu, poleg tega 
je lahko imel tudi namestnika – deželnega upravitelja (Landesverweser), a v času celjskega gospodovanja teh 
očitno ni bilo.209
Glavarstvo Glavar
Grofija Celje
(1341–1456)210
Jošt Helfenberški (1452–1454)211
Grofija Zagorje
(1399–1456)
Jurij Mindorfer (1422–1424)212
Hans Wernburger (1428–1436)213
Ahac Mindorfer (1444–1456)214
Grofija Ortenburg s Sternbergom
(1418–1456)
Viljem Perneški (1420)215
Nikolaj von Weisspriach (1427)216
Andrej von Graben (1432–1445)217
Jurij Ungnad (1447–1449)218
Andrej von Weisspriach (1453–1454)219
Grofija v Marki in Metliki
(1443–1456)
Hans Hohenwarter (1423–1432)220
Jurij Kollnitzer (1444–1447)221
Wolfgang Ecker (1449)222
Baltazar Lihtenberški (1456)223
206 Megenberg, Yconomica, str. 169. Za komornika na habsburškem dvoru gl. Lackner, Hof und Herrschaft, str. 90–91, 107–108. Žolger, 
Der Hofstaat, str. 3, istoveti zakladnika in komornika.
207 SI SI AS 1063, sig. 5364; CKSL, 1408 XI 11; CKSL, 1414 XI 9. Leta 1408 je bil še župnik v Vodicah in nato leta 1414 v Kamniku. 
V SI SI AS 1063, sig. 4423 (prepis: CKSL, 1414 XI 9), je omenjen kot camerarius seu thesaurarius (zakladnik oziroma komornik, 
op.). Sodeč po zapisu v listini sta komora in zakladnica (camera vasorum argentorum seu thesauria) ter komornik in zakladnik (came-
rarius seu thesaurarius) pravzaprav eno in isto.
208 Kosi, Grajska politika, str. 485–486.
209 CKSL, 1365 IV 29. Izjema je bilo krvno sodstvo, ki je bilo v rokah deželnega kneza. Celjski grofje so leta 1383 pridobili trga Me-
tlika in Črnomelj ter gospostva Kostanjevica, Novo mesto in Višnja Gora v zastavo od Habsburžanov, a vse do leta 1443 niso imeli 
deželnoknežje oblasti nad grofijo v Marki in Metliki. Gl. Kosi, Graffschaft Mettling, str. 40–44, 57–58.
210 V posesti Celjskih od–do.
211 ADG Regesten, 1452 VIII 10; CKSL, 1454 III 17; CKSL, 1454 IV 4; CKSL, 1454 VIII 28.
212 CKSL, 1422 VIII 3; CKSL, 1424 VIII 10; Kosi, Grajska politika, str. 18–19.
213 CKSL, 1428 II 8; CKSL, 1433 I 11; CKSL, 1434 III 31; CKSL, 1435 III 12; CKSL, 1436 VI 29; DF, 256326 (1433 VI 24); 
Poviestni spomenici, št. 82, MHZ II, št. 65; TKL II, št. 172, 180; Kosi, Grajska politika, str. 20.
214 CKSL, 1444 I 29; CKSL, 1454 IX 8; DF, 255737 (1451 XI 25); DL, 37147 (1454 IX 11); DL, 34402 (1455 XII 14); DL, 34763 
(1456 I 18); MHEZ VII, št. 140, 237; NÖLa, Gerichtsarchive, Landesgericht Wien, Landrechtsurkunden 019 (1450 X 27); Kosi, 
Grajska politika, str. 19.
215 HHStA, Millstatt, Benediktiner (1122–1588), 1420 V 28.
216 ADG Regesten, 1427 III 12.
217 CKSL, 1432 IV 4; CKSL, 1441 V 31; DF, 258064 (1435 VII 17); CFK I, fol. 45v; KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1443 IV 
3; KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1436 IV 19; KLA, Khevenhüller, Familie, 1444 I 25; KLA, Khevenhüller, Familie, 1444 II 
17; KLA, Porcia, Herrschaftsarchiv, 1443 IV 6; HHStA, Millstatt, Benediktiner (1122–1588), 1438 III 18; LNŠAL, št. 323; RI 
XIII/12, št. 279; Kosi, Grajska politika, str. 25.
218 HHStA, Salzburg, Erzstift (798–1806), Allgemeine Urkundenreihe, 1447 VII 9; BayHStA, Erzstift Salzburg Urkunden (940–
1781), 1449 II 26; Wiessner, Die Schenken, št. 440 (1448 I 22).
219 ADG Regesten, 1454 II 11; Chmel II, str. 25.
220 CKSL, 1424 IX 8; CKSL, 1424 VIII 10; CKSL, 1428 I 17; CKSL, 1430 V I; CKSL, 1429 V 25; CKSL, 1430 V 1; CKSL, 1432 
I 7; DOZA, Urkunden, 1423 XI 30. Kosi, Grajska politika, str. 20; Kosi, Graffschaft Mettling, str. 48, meni, da so ga na položaj 
glavarja umestili Habsburžani kot deželni knezi, a da so zanj lobirali Celjski.
221 CKSL, 1447 IX 18; Kosi, Celjska klientela, str. 21. Kollnitzer je leta 1430 Ulrika II. spremljal na potovanju v Španijo. Gl. Häbler, 
Das Wallfahrtsbuch, str. 44.
222 Die Chroniken, str. 477; Kosi, Grajska politika, str. 50.
223 CKSL, 1456 IX 13; SI AS 1063, sig. 657; Kosi, Grajska politika, str. 18.
36
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–58 2022
Gradiščan (castellanus, Burggraf), oskrbnik (Pfleger), grajski glavar (Hauptmann, capitaneus), 224 
grajski upravnik (Schaffer) in podgradiščan (vicecastellanus)
Gradove, ki jih Celjski niso podeljevali v fevd, so predali vazalom v upravo.225 Naloge gradiščanov so bile, 
da proti plačilu grad varujejo in vzdržujejo. Če je bil določen grad tudi sedež deželskega sodišča, so gradiščani 
obenem prevzeli funkcijo deželskih sodnikov.226 V 15. stoletju se poleg gradiščana pojavita še oskrbnik in 
grajski glavar, ki pa imata enake zadolžitve kot gradiščan.227 V starejših virih zasledimo tudi grajskega uprav-
nika, ki pa je imel bolj gospodarske zadolžitve.228 V enem viru se omenja tudi vicecastellanus, torej podgradi-
ščan, zelo verjetno namestnik gradiščana.229 Uporaba terminov ni bila vedno dosledna, tako da se lahko za 
isto funkcijo v različnih virih uporabljajo različni termini. Stari družinski gradovi Žovnek, Lemberg, Šenek, 
Ojstrica in Libenštajn so v zgodnjem obdobju z vidika raziskav nekoliko problematični, saj ohranjeni viri niso 
dovolj izpovedni, da bi lahko določili, ali so jih Žovneški podeljevali v pravi fevd ali le v gradiščansko upra-
vo.230 V redkih primerih na nekaterih gradovih zasledimo po dva gradiščana hkrati.
Grad Gradiščan, oskrbnik, glavar, upravnik ali podgradiščan
Bela Peč 
(1431–1456)231
Bernhard Kleinherr, gradiščan (1440)232
Hans von Fresach, gradiščan (1440)233
Hans Čušperški, gradiščan (1447–1463)234
Božjakovina
(po 1436–1460)
Peter Kastenar, gradiščan (1446)235
Cesargrad
(1399–1456)
Andrej Baumkircher, gradiščan (?–1456)236
Čakovec
(1405–1461)
Frank Krbavski, glavar (1437)237
Jurij Saurer, glavar (1440–1442)238
Walter Safner, glavar (1446)239
Hans Lamberger, glavar (1454)240
Friderik Lamberger, glavar (1456)241
Čazma
(po 1399–1460)
Reinhard von Rain, gradiščan (1404)242
Jurij Pirs, gradiščan (1445–1449)243
224 V virih se za obe funkciji, glavarje in grajske glavarje, uporablja isti izraz – capitaneus oziroma Hauptmann.
225 Kosi, Celjska klientela, str. 30; Trenutno najboljši pregled »grajske politike« grofov Celjskih v Kosi, Grajska politika.
226 Kos, Vitez in grad, str. 62–68.
227 Bizjak, Grad kot središče, str. 438; Kos, Vitez in grad, str. 62–68; Kosi, Grajska politika, str. 485. Grajski glavarji (capitaneii) se pojav-
ljajo predvsem na gradovih v Slavoniji. Navedba capitaneus seu castellanus v vsaj dveh virih potrjuje našo hipotezo, da so bili grajski 
glavarji istovetni z gradiščani. Gl. DL, 13674 (1442 III 20); MHZ X, št. 116.
228 CKL št. 115, 122, 123, 145, 152, 153, 159. Razlaga upravnika v Kos, Vitez in grad, str. 410.
229 MHZ II, št. 158.
230 Edino za Lemberg imamo izrecno omembo gradiščana leta 1275 ter upravnika med letoma 1308 in 1340 (gl. CKL, št. 45). Za 
Žovnek in Ojstrico nimamo nobene izrecne omembe gradiščana do poznega 14. oziroma zgodnjega 15. stoletja, na Šeneku in Li-
benštajnu pa se očitno sploh ne pojavlja. Kos, Vitez in grad, str. 310–313, 313–314, 334–335, 376, 409–410, je prepričan, da so bili 
omenjeni gradovi v gradiščanski upravi ministerialov in nižjega plemstva (vitezov), a vsi zaradi načrtnih hitrih menjav niso imeli 
naziva gradiščan. Kosi, Celjska klientela, str. 14, za Žovnek meni, da je bil v 13. stoletju v gradiščanski upravi ministerialov.
231 V posesti Celjskih od–do. Nekatere gradove je po smrti Ulrika II. leta 1456 obdržala Katarina Branković do okoli leta 1460/1461.
232 Sapač, Grad Bela Peč, str. 355.
233 Mlinar, Urbarji, str. 23, je verjetno storil napako, ko je ime poslovenil kot Hans iz Brež. Zelo verjetno ne gre za Hansa von Friesach 
(Breže na Koroškem), ampak za Hansa von Fresach (Fresach na Koroškem, približno 50 km stran od Brež/Friesacha), ki se prvikrat 
pojavi leta 1432. V starejših virih se ime Fresach pogosto zapisuje kot Friesach ali Fresiach. Gl. Fresacher, Das Geschlecht, str. 190, 
201. Hans von Fresach je v letih 1433 in 1455/1456 prejel v fevd grad Prießenegg na Koroškem. Gl. CKSL, 1433 XII 17; CFK IIa, 
fol. 22v.
234 Mlinar, Urbarji, str. 23, navaja vir, ki omenja še druge gradiščane Bele Peči. Vsi so bili predhodniki Jurija Flecka, gradiščana v letu 
1499, in sicer Grimščicer, Haunsberg, Steckner, Kacjaner, Konrad von Stein, neki Čeh in Andrej von Graben. Iz vira žal ni 
razvidno, kdaj in v kakšnem vrstnem redu so opravljali funkcijo.
235 Stipišić II, št. 2074.
236 Celjska kronika, str. 153. Verjetno gradiščan še za časa Ulrika II.
237 
238 CKSL, 1440 IV 24; DL, 13674 (1442 III 20); Engel I, str. 291; TKL II, št. 206; Kosi, Grajska politika, str. 22. 
239 TKL II, št. 238; Kosi, Grajska politika, str. 21.
240 SI SI AS 1063, sig. 6022; CKSL, 1454 VI 15.
241 Celjska kronika, str. 155. Ni izključeno, da se je kronist zmotil in gre za Hansa Lambergerja.
242 SI AS 1063, sig. 373; CKSL, 1404 VII 30. Vprašanje je, ali so Celjski Čazmo v tem času že posedovali. Reinhard de Rain bi lahko 
bil iz Brežic (nemško: Rain).
243 DF, 231216 (1445 VI 7); Stipišić II, št. 2062, 2134, 2136; Engel I, str. 292. Gl. tudi Pálosfalvi, The Noble Elite, str. 303.
37
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–582022
Dravograd
(1386–1456)
Gerloh Leubacher, gradiščan (1387)244
Nikolaj Gall, oskrbnik (1423)245
Đurđevac
(1445–1460)
Gašper Pirs, glavar (1449)246
Bernhard Griebinger, glavar (1450)247
Martin Cipser, podgradiščan (1451)248
Forhtenek
(1336–1456)
Hajnclin Raumschüssel, gradiščan (1378)249
Hieronim Voitlander, gradiščan (1441)250
Anton Grimščicer, gradiščan (1448)251
Hans Kolenc, gradiščan (1454)252
Goldenstein
(1418–1456)
Konrad Mossburger, oskrbnik (1418)253
Gračeno
(1356–1456)
Jurij Ochsel, gradiščan (1421/1422)254
Mihael Unruo, gradiščan (?–1456)255
Gumnik
(po 1437–1456)
Jurij Pirs, glavar (1449)256
Hohenburg pri Špitalu
(1418–1456)
Erazem Feistritzer, gradiščan (1420)257
Sigmund Rosegger, gradiščan (1437)258
Konrad Haspel, oskrbnik (1453)259
Hrastovica
(vsaj od 1445 do 1456)
Jurij Pirs in neimenovani kolega, glavarja (1445)260
Martin Reutcher, gradiščan (1448)261
Kacenštajn
(1351–1456)
Hieronim Voitlander, gradiščan (1439)262
Kamen pri Begunjah
(1418–1456)
Ahac Grimščicer, gradiščan (1407–1422)263
Jurij Lamberger, gradiščan (1426)264
Kamen v Podjuni
(1358–1456)
Jurij Hallegger, oskrbnik (1436)265
Kamenica
(1435–1456)
Sigmund Acz, gradiščan (1435)266
Koprivnica
(1423/1444–1456)267
Wolfhard Kapfenstein, gradiščan (1423)268
Luka, gradiščan (1444–1445)269
244 SI AS 1063, sig. 5339; CKSL, 1387 VIII 28.
245 HHStA, Salzburg, Erzstift (798–1806), Allgemeine Urkundenreihe, 1423 VI 8.
246 DF, 231246 (1449 I 13); DF, 231288 (1449 IV 9); Engel I, str. 426; Stipišić II, št. 2134, 2136. Gre za brata Jurija Pirsa. Pálosfalvi, 
The Noble Elite, str. 303, dopušča možnost, da je bil glavar med letoma 1445 in 1456, a glede na to, da se leta 1450 kot glavar omenja 
Bernhard Griebinger, je to malo verjetno. 
247 MHZ X, str. 116; Kosi, Grajska politika, str. 21.
248 Engel I, str. 426. V MHZ II, št. 158, je omenjen kot vicecastellanus, torej podgradiščan. Morda je bil namestnik glavarja Bernharda 
Griebingerja.
249 TKL I, št. 211; Kos, Vitez in grad, str. 274.
250 CKSL, 1441 VIII 28; CKSL, 1441 X 11.
251 CKSL, 1448 VI 22.
252 SI AS 1063, sig. 4553; CKSL, 1454 V 30.
253 KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1418 XI 2.
254 Kos, Vitez in grad, str. 257, op. 42.
255 Birk II, str. 142. Verjetno gradiščan še za časa Ulrika II. Cesar Friderik III. ga je leta 1457 obdržal na istem na položaju.
256 DF, 231246 (1449 I 31); Engel I, str. 319.
257 HHStA, Millstatt, Benediktiner, (1122–1588), 1420 V 28.
258 As 1063, sig. 4713; CKSL, 1437 III 8.
259 Chmel II, str. 26.
260 DL, 80833 (1445 VI 18); Engel I, str. 329. Listina omenja Georgio Pyers et eius consocio, capitaneis meis (Ulrici, comitis Ciliae) in 
Harazthowycza.
261 DF, 255727 (1448 VIII 20); Engel I, str. 329.
262 CKSL, 1439 V 16.
263 CKSL, 1407 III 13; CKSL, 1412 X 2; CKSL, 1416 XI 8; CKSL, 1418 IX 20; CKSL, 1422 IV 27.
264 SI AS 1063, sig. 487; CKSL, 1426 V 16.
265 KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1436 V 15.
266 SI AS 1063, sig. 522; CKSL, 1435 VII 17.
267 Koprivnica (madžarsko Kővár) v Slavoniji je bila še leta 1414 v rokah kraljice Barbare Luksemburške. Leta 1423 je imel Herman 
II. tam svojega gradiščana, vsaj med letoma 1427 in 1435 ni bila v posesti Celjskih, leta 1444 pa se spet omenja celjski gradiščan. 
Gl. Engel I, str. 351.
268 DL, 105647 (1423 IV 15); Engel I, str. 351.
269 DL, 34779 (1444 IV 21); DL, 34786 (1445 VI 25); Engel I, str. 351. Umrl je najkasneje leta 1454. Gl. DL, 34781 (1454 III 19).
38
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–58 2022
Kostanjevica na Krki
(1418–1431)
Henrik Apfaltrer, glavar (1429–1434)270
Kostel/Grafenwarth
(1418–1456)
Jurij Mindorfer, gradiščan (1419)271
Hans Schrabas, oskrbnik (1436–1441)272
Volklein Turjaški, gradiščan (1441)273
Baltazar Lihtenberški, gradiščan (1449)274
Andrej Kraig, glavar (1456–1458)275
Jurij Mosheimer, gradiščan (1456)276
Krško
(1351–1456)
Orthin in Wartuan, gradiščana (1380)277
Herman s Turna, gradiščan (1405)278
Herman Kozjaški, gradiščan (1428)279
Ahac Ekenštajner, oskrbnik (?–1456)280
Krupa na Uni
(1424–1456)
Herman Kozjaški, glavar (1428)281
Sigmund Sebriacher, oskrbnik (1454)282
Kunšperk
(1393–1456)
Nikolaj Tanpeck, oskrbnik/gradiščan (1414–1422)283
Herman Kozjaški, gradiščan (1440)284
Friderik von Ratt st., gradiščan (1442)285
Nikolaj iz Mile, gradiščan (1449)286
Landskron
(1372–1427)
Andrej von Graben, gradiščan (1415–1423)287
Lemberg pri Šmarju
(1130–1456)
Herbert z Lemberga, gradiščan (1275–1278)288
Rudolf z Lemberga, upravnik (1308–1328)289
Rudolf z Lemberga, upravnik (1328–1334)290
Hans Gneser, oskrbnik (1426)291
Jurij Mindorfer, gradiščan (1427–1429)292
Lobor
(1399–1456)
Hans Landmann, gradiščan (1445–1456)293
Lož
(1418–1456)
Baltazar Lamberger, gradiščan (1423–1434)294
Baltazar Dürrer, gradiščan (1445–1447)295
Mert Schnitzenbaumer, gradiščan (1453–1456)296
Hans Hekenberški, gradiščan (1456)297
270 CKSL, 1429 III 24; Komatar, Ein Cartular, št. 61 in 62 (obe datirani s 1429 III 24); Kosi, Graffschaft Mettling, str. 53. Po letu 1431 
je bila Kostanjevica spet v rokah Habsburžanov, ki so očitno obdržali Henrika Apfaltrerja za glavarja.
271 CKSL, 1419 VI 18; CKSL, 1419 IX 17; TKL II, št. 66.
272 CFK I, fol. 50v, 81v. Umrl je najkasneje leta 1441.
273 CFK I, fol. 50v.
274 SI AS 1063, sig. 4536; CKSL, 1449 XII 1; Kosi, Grajska politika, str. 18.
275 Andrej Kraig je bil glavar na Kostelu leta 1458 (gl. DF, 233197 (1458 V 22)). Engel I, str. 347, meni, da bi lahko bil tudi Ulrikov 
glavar leta 1456, enako Kosi, Grajska politika, str. 50. Gl. tudi Celjska kronika, str. 153.
276 Kosi, Grajska politika, str. 20, sklicujoč se na Birk II, št. I, str. 142, meni, da je bil Jurij Mosheimer celjski gradiščan za časa Ulrika 
II. Cesar Friderik III. ga je leta 1457 obdržal na istem na položaju.
277 Listino navaja Valvasor, Die Ehre, XI, str. 235–236.
278 CKSL, 1405 III 25; Kosi, Grajska politika, str. 15; Kos, Vitez in grad, str. 169.
279 CKSL, 1428 VI 23; Kosi, Grajska politika, str. 18.
280 Birk I, št. 163, 212. Verjetno je bil oskrbnik še za časa Ulrika II. Cesar Friderik III. ga je obdržal na istem položaju.
281 CKSL, 1428 VI 23; Kosi, Grajska politika, str. 18.
282 SI AS 1063, sig. 4552; CKSL, 1454 IV 4; Kosi, Grajska politika, str. 26.
283 ADG Regesten, 1414 VI 5; ADG Regesten, 1420 V 14; ADG Regesten, 1422 VI 30.
284 Kozjaški bi lahko bil gradiščan na Kunšperku leta 1440 (gl. CKSL 1440–1441; Otorepec, Seznam, str. 334).
285 CFK I, fol 55v; Kosi, Grajska politika, str. 22.
286 CKSL, 1449 XI 23; Kosi, Celjska klientela, str. 55.
287 Vonend, Die Herrschaften, str. 219; PF II, št. XVIII.
288 CKL št. 45, 48.
289 CKL št. 79, 105, 115, 122, 123, 145. Leta 1328 in kasneje se omenja že kot nekdanji upravnik.
290 CKL št. 152, 153, 159, 188, 200. Po letu 1334 se omenja zgolj kot Rudolf z Lemberga in ne več kot upravnik. Predvidevamo lahko, 
da ni istoveten s starejšim istoimenskim upravnikom.
291 Weiss, Quellen, 1426 II 4.
292 Kosi, Graffschaft Mettling, str. 46.
293 CFK I, fol. 132; DL, 34402 (1455 XII 14); DL, 34763 (1456 I 18); Engel I, str. 362.
294 CKSL, 1423 XII 2; TKL II, št. 165.
295 CFK I, fol. 134; CKSL, 1447 III 28.
296 CKSL, 1454 II 3; CKSL, 1456 VIII 10; CKSL, 1456 IX 19; TKL II, št. 261, 262.
297 LNŠAL, št. 352.
39
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–582022
Mali Kalnik
(po 1436–1460)
Ladislav Pataki, glavar (1445)298
Jurij Pirs, glavar (1451)299
Medvedgrad
(1436–1460)
Viljem von Stamm, glavar (1437–1439)300
Erhart Hohenwarter, glavar (1442–1452)301
Bogavec Milaković, gradiščan (1456–1458)302
Mehovo
(1377–1456)
Diepolt Kacenštajnski, gradiščan (1417)303
Jošt Vaist, gradiščan (1424)304
Hans Vaist, gradiščan (1424)305
Janko iz Snopuschawa, gradiščan (1451–1456)306
Muta
(1425–1456)
Sigmund von Weisspriach, oskrbnik (1438–1442)307
Neznano kje308 Štefan Rechnitzer,309 glavar (1442)310
Hans von Don, glavar (1455)311
Oberdrauburg
(1418–1456)
Peter Mosheimer, glavar (okoli 1430)312
Friderik von Rain, oskrbnik (1435)313
Hugo Lueger, oskrbnik (1453–1456)314
Ojstrica
(1288–1456)
Pavel Lugel, gradiščan (1417)315
Jurij Mindorfer, gradiščan (1432)316
Baltazar Laser, gradiščan (1443)317
Ortnek
(1418–1456)
Herman Čušperški, gradiščan (1417–1423)318
Nikolaj Lenghaimer, gradiščan (1441–1454)319
Jurij in Hans Lenghaimer, oskrbnika (1457 ali prej)320
Podsreda
(1338–1456)
Herman s Turna, gradiščan (1420)321
Hans Apprecher, gradiščan (1449)322
Polhov Gradec
(1364–1460)
Erhart s Turna, gradiščan (1383–1413)323
298 Engel I, str. 342; Vjesnik 7, str. 10. Englova navedba, da je bil glavar tudi leta 1456 in kasneje ni podprta z viri.
299 DF, 231014 (1451 V 4); DF, 255738 (1451 VI 1); DF, 33295 (1451 VII 20); Engel I, str. 342; Stipišić II, št. 2189. Leta 1451 glavar 
na Malem in Velikem Kalniku.
300 DF, 255711 (1438); MHZ II, št. 107, 113, 114, 118; Engel I, str. 367.
301 CKSL, 1450 III 22; MHEZ VII, št. 217; MHT I, št. 276, 277; MHZ VI, str. 422; Kosi, Grajska politika, str. 20.
302 DF, 231398 (1457 XI 21); MHT I, št. 313, 317, 319; Engel I, str. 367; Po smrti Ulrika II. je bil gradiščan Katarine Branković 
Celjske.
303 SI AS 1063, sig. 4430; CKSL, 1417 I 25.
304 CKSL, 1424 III 10; Kosi, Grajska politika, str. 23.
305 CKSL, 1424 IX 8; DOZA, Urkunden, 1424 IX 8.
306 CKSL, 1451 VIII 13; Kartular, fol. 206v–207; Birk II, str. 142. Kot gradiščan se omenja leta 1454, ne pa tudi leta 1451, a glede na 
to, da je bil grad že prej v gradiščanski upravi, skoraj ni verjetno, da bi ga Snopuschaw leta 1451 dobil v pravi fevd. Cesar Friderik 
III. ga je leta 1457 obdržal na istem položaju. Kosi, Grajska politika, str. 53. Kosi, Celjska klientela, str. 53, domneva, da gre za Čeha. 
Gl. tudi Celjska kronika, str. 133 (omenja se ein Becham).
307 FRA II/39, št. 407 (op. 1), 445, 457; Kosi, Grajska politika, str. 26.
308 Imenovana sta v virih navedena zgolj kot glavarja grofov Celjskih. Morda ne gre za grajska glavarja, ampak za vojaška poveljnika.
309 Rechnitz (madžarsko Rohonc) je kraj na današnjem Gradiščanskem v Avstriji. 
310 DL, 103595 (1442 III 14); Engel I, str. 322, je očitno sklepal, da je bil Rechnitzer leta 1442 gradiščan na Grebnu, a dejansko je bil 
Jan Vitovec tisti, ki je tega leta prejel gospostvo Greben v pravi fevd (gl. CFK I, fol. 116v), zato se Englova domneva ne zdi verjet-
na. Ker se v listini DL, 103595 (1442 III 14) Rechnitzer omenja kot glavar skupaj z Vitovcem, za katerega pa nimamo nobenih 
informacij, da bi kadarkoli opravljal funkcijo grajskega glavarja, je verjetno, da tudi Rechnitzer ni bil grajski glavar. Engel I, str. 
322, je tudi napačno sklepal, da je bil Jan Vitovec leta 1453 glavar na Grebnu (oz. Grebengradu). Bil je Ulrikov capitaneus – vojaški 
poveljnik in ne glavar na Grebnu. Gl. vojaški poveljnik v tej razpravi.
311 WStLA, Hauptarchiv, Urkunden (1177–1526), 1455 XII 10. V listini je naveden zgolj kot glavar, zato lahko dopuščamo, da gre za 
grajskega glavarja, a tega ne moremo dokazati.
312 Schriftfunde, št. 6. Listina je poškodovana do te mere, da datum ni razviden.
313 KLA, Urkunden der Herrschaft Wasserleonburg, 1435 VII 31.
314 Chmel II, str. 25–26; Kosi, Celjska klientela, str. 26; Kosi, Grajska politika, str. 26.
315 SI AS 1063, sig. 6002; CKSL, 1417 IV 19; Kos, Vitez in grad, str. 335.
316 LNŠAL, št. 290; Kos, Vitez in grad, str. 335.
317 SI AS 1063, sig. 4509; CKSL, 1443 VI 24.
318 SI AS 1063, sig. 478; CKSL, 1423 IX 29; KLA, Urkunden des gräflich Auerspergischen Fideikommissararchivs, 1417 XII 6; TKL 
II, št. 54.
319 CKSL, 1441 VIII 8; CKSL, 1442 V 10; CKSL, 1448 VI 15; CKSL, 1454 XII 8; TKL II, št. 214, 219.
320 Birk I, št. 175. Morda sta bila oskrbnika še za časa Ulrika II.
321 CKSL, 1420 IX 29; Komatar, Ein Cartular, št. 32 (1420 IX 29); Kosi, Grajska politika, str. 15.
322 CKSL, 1449 XI 23.
323 SI AS 1063, sig. 4331; CKSL, 1383 II 11; CKSL, 1383 IV 7; CKSL, 1404 XI 28; CKSL, 1410 II 23; CKSL, 1412 IX 3; CKSL, 
1413 X 17; Kosi, Grajska politika, str. 15.
40
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–58 2022
Postojna
(1371–1431)
Oton s Turna, gradiščan (1387)324
Burkhard Holzhausen, gradiščan (1408)325
Považská Bystrica326
(vsaj od 1439 od 1443)
Mert Weitracher, oskrbnik (1439)327
Jurij Weinberger, oskrbnik (1443)328
Mihael Unruo in Hans Gall, oskrbnika (1443)329
Prießenegg
(1418–1456)
neimenovani, gradiščan (1455/1456)330
Ahac Mindorfer, gradiščan (1456)331
Radgona (mesto)332
(1368–1431)
Walter Safner, glavar (1425)333
Rakovec
(1436–1460)
Peter Kastenar, glavar (1448–1452)334
Sebold Mayer, gradiščan (1456–1463)335
Ribnica
(1418–1456)
Hans Mehovski, gradiščan/oskrbnik (1441–1442)336
Rogatec
(1301–1456)
Hans Ložniški, gradiščan (1419–1430)337
Ahac Perger, gradiščan (?–1456)338
Samobor
(1405–1460)
Jurij Kozjaški, gradiščan (1418)339
Herman Kozjaški, gradiščan (1440)340
Hans Apprecher, gradiščan (1459)341
Slovenska Bistrica
(1368–1456)
Henrik Massenberger, gradiščan (1374)342
Nikolaj iz Polskave, gradiščan (1385)343
Albreht Bistriški, oskrbnik (1433)344
Osterman Harrer, oskrbnik (1444)345
Walter Safner, oskrbnik (1450)346
Anton Grasl, glavar (1455)347
Smlednik
(1328–1456)
Oton s Turna, gradiščan (1374)348
Hans Haller, gradiščan (1383)349
324 SI AS 1063, sig. 4359; CKSL, 1387 X 10; Kosi, Grajska politika, str. 15.
325 Kos, Iz arhiva, št. 54, str. 108.
326 Danes na Slovaškem.
327 DL, 12620 (1439 V 1); Engel I, str. 280. Weitracher je bil kasneje tudi v službi ogrske kraljice Elizabete Luksemburške. Gl. DF, 
239757 (1440 IV 7).
328 NOeLA, Urkundensammlung des Ständischen Archivs, 1443 VIII 23; NOeLA, Urkundensammlung des Ständischen Archivs, 
1443 XI 25.
329 NOeLA, Urkundensammlung des Ständischen Archivs, 1443 XI 25.
330 CFK IIa, fol. 10v, je bil leta 1455 ali v začetku leta 1456 v gradiščanski upravi. Najkasneje leta 1456 je Ulrik II. podelil grad v pravi 
fevd Hansu von Fresach, ki ga je že nekoč imel v fevdu od Hermana II., kot razkriva CFK IIa, fol. 22v. Fresacher, Das Geschlecht, 
str. 201, navaja, da je Herman II. leta 1433 podelil grad Hansu von Fresach v oskrbništvo, a na podlagi ohranjenega reverza tega ne 
moremo trditi. Gl. SI AS 1063, sig. 4707 ali CKSL, 1433 XII 17.
331 KLA, Urkunden der Herrschaft Wasserleonburg, 1456 XI 12. Ahac Mindorfer je očitno zadnji gradiščan Celjskih na Prießeneggu.
332 Mesto Radgona so med letoma 1368 in 1431 imeli Celjski v zastavi od Habsburžanov, ne pa tudi gradu. Gl. CKSL, 1368 IV 20; 
Kosi, Grajska politika, str. 473.
333 HHStA, Salzburg, Erzstift (798–1806), Allgemeine Urkundenreihe, 1425 X 11; HHStA, Salzburg, Erzstift (798–1806), Allge-
meine Urkundenreihe, 1425 X 20. Safner je bil hkrati oskrbnik v Štrigovi, kar dokazuje, da je bil celjski in ne habsburški glavar 
Radgone. Leta 1414/1415 je bil s Hermanom II. na koncilu v Konstanci. Gl. Chronik, str. 201.
334 DL, 231219 (1446 II 19); DL, 103627 (1452 III 9); Stipišić II, št. 2122; Engel I, str. 398.
335 DF, 255765 (1457 IX 14); DL, 45593 (1463 VI 23); Engel I, str. 398. Do leta 1461 gradiščan Katarine Branković Celjske.
336 CKSL, 1441 VIII 8; CKSL, 1442 V 10; TKL II, št. 214, 219.
337 CKSL, 1419 VI 24; Poviestni spomenici, št. 82; TKL II, št. 66.
338 Birk II, str. 142. Verjetno gradiščan še za časa Ulrika II. Cesar Friderik III. ga je leta 1457 obdržal na istem na položaju.
339 CKSL, 1418 IV 24; Komatar, Ein Cartular, št. 30 (1418 IV 24); Kosi, Grajska politika, str. 18.
340 Kozjaški bi lahko bil gradiščan na Samoborju leta 1440 (gl. CKSL 1440–1441; Otorepec, Seznam, str. 334).
341 Stipišić II, št. 2426. Gradiščan Katarine Branković Celjske.
342 Weiss, Quellen, 1374 IX 8.
343 Weiss, Quellen, 1385 VI 2.
344 CKSL, 1433 IV 15.
345 Weiss, Quellen, 1444 XI 26.
346 Weiss, Quellen, 1450 VI 1.
347 Weiss, Quellen, 1455 VIII 31.
348 CKSL, 1374 VI 24; LNŠAL, št. 162; Kosi, Grajska politika, str. 15; Kos, Vitez in grad, str. 385, meni, da gre za Otona s stolpa pri 
Kunšperku.
349 SI AS 1063, sig. 4331; CKSL, 1383 II 11.
41
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–582022
Smlednik
(1328–1456)
Hans Müllingen, gradiščan (1393–1402)350
Lienhart Iški, gradiščan (1410–1413)351
Hans Sepacher, gradiščan (1440–1442)352
Rudolf Khevenhüller, oskrbnik (?–1456)353
Sommeregg
(1418–1456)
Hans von Lack, gradiščan (1420)354
Jurij Hallegger, oskrbnik (1433)355
Andrej von Graben, gradiščan (1441)356
Gašper Mallenteiner, gradiščan (1450)357
Sopron358
(1440)
Friderik Fladnitzer, glavar (1440)359
Krištof Fladnitzer, glavar (1440)360
Spodnji Ortenburg
(1418–1456)
Erazem Feistritzer, gradiščan (1433–1434)361
Filip Sunauer, gradiščan (1438)362
Majnhard Florianer, gradiščan (1444–1445)363
Jurij Schöttl, gradiščan (1450)364
Stein (na Koroškem pod Oberdrauburgom)
(1418–1456)
Paul von Hohenburg, gradiščan (1435)365
Steničnjak
(1401–1456)
Hans Žusemski, gradiščan (1414)366
Jurij Glaner, gradiščan (1434–1448)367
Andrej Kraig, glavar in gradiščan (1452–1458)368
Sternberg
(1418–1456)
Majnhard Kellerberger, oskrbnik (1434)369
Andrej von Graben, oskrbnik in gradiščan (1447–1451)370
Krištof Toppler, gradiščan (1453)371
Stupnik
(1436–1456)
Ivan Smolik, gradiščan (1453–1454)372
Šoštanj
(1359–1456)
Jurij Forhteneški, gradiščan (1422–1423)373
Jošt Vaist, gradiščan (1436)374
Štrigova
(1405–1461)
Walter Safner, oskrbnik (1425–1432)375
350 CKSL, 1393 IV 13; CKSL, 1402 X 13; LNŠAL, št. 214.
351 SI AS 1063, sig. 6613; CKSL, 1410 XI 6; CKSL, 1413 X 29.
352 SI AS 1063, sig. 4505; CKSL, 1442 IV 21. Sepacher bi lahko bil gradiščan na Smledniku že leta 1440 (gl. CKSL 1440–1441; 
Otorepec, Seznam, str. 335).
353 Birk I, št. 165; Birk II, str. 142. Verjetno oskrbnik še za časa Ulrika II. Cesar Friderik III. ga je leta 1457 obdržal na istem na položaju.
354 HHStA, Millstatt, Benediktiner (1122–1588), 1420 V 28; KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1420 VII 27. Ni mi znano, ali je bil 
Hans von Lack iz Škofje Loke.
355 MHDC XI, št. 120 (1433 II 18); Kosi, Grajska politika, str. 27.
356 CFK I, fol. 45v.
357 ADG Regesten, 1450 II 7. Ne omenja se kot gradiščan, ampak zgolj kot Caspar Mallteyner zu Summeregk, kar bi vendarle lahko 
nakazovalo, da je bil gradiščan, sploh ker pod Sommereggom ni bilo nobene naselbine s tem imenom in je bil grad že pred tem v 
gradiščanski upravi.
358 Sopron je bil leta 1440 v posesti Celjskih. Gl. Spomini Helene Kottaner, str. 72.
359 Spomini Helene Kottaner, str. 72. V slovenskem prevodu dela je beseda haubtman narobe prevedena kot stotnik. Gre za glavarja in 
ne stotnika. Prim. Aus den Denkwürdigkeiten, str. 34.
360 DL, 202711 (1440 XII 29); DF, 202714 (1441 III 4); Engel I, str. 416. Konec leta 1440 Krištof Fladnitzer več ni bil glavar.
361 KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1433 I 5; KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1434 I 17. Ni mi znano, ali gre za člana družine 
Bistriških.
362 HHStA, Millstatt, Benediktiner (1122–1588), 1438 III 18.
363 Chmel I, str. 323; KLA, Khevenhüller, Familie, 1444 I 25; KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1444 II 17; KLA, Allgemeine Urkun-
denreihe, 1444 VIII 5.
364 KLA, Urkunden des Marktes Spittal and der Drau, 1450 I 6.
365 KLA, Urkunden der Herrschaft Wasserleonburg, 1435 VII 31.
366 Materialien I, št. XXVIII, str. 47; Kosi, Grajska politika, str. 15.
367 CKSL, 1434 X 28; CFK I, fol. 122v; MHEZ VII št. 139, 140; Engel I, str. 436; Kosi, Grajska politika, str. 22.
368 CKSL, 1455 IX 20; DL, 66590 (1452 VI 3); DL, 35318 (1453 V 8); DL, 35606 (1454 II 5); DL, 44879 (1458 VII 22); Engel I, 
str. 436; Thalloczy, Codex diplomaticus, št. 185; Kosi, Grajska politika, str. 49–50.
369 KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1436 VI 12.
370 KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1450 I 22; KLA, Grafenstein, vereinigte Herrschaften, 1451 X 7; Chmel I, Salzburgische Ur-
kunden, str. 362.
371 Chmel II, str. 26.
372 DF, 218832 (1454 IX 10); MHT I, št. 276, 277, 284, 285; Engel I, str. 437.
373 SI AS 1063, sig. 6658; SI AS 1063, sig. 6662; CKSL, 1422 VI 24; CKSL, 1423 X 16.
374 Weiss, Quellen, 1436 X 3.
375 HHStA, Salzburg, Erzstift (798–1806), Allgemeine Urkundenreihe, 1425 X 20; HHStA, Urkunden des Schlossarchivs Gschwendt, 
1432 V 7.
42
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–58 2022
Trakoščan
(1399–1456)
Jakob Strmolski, gradiščan (1435)376
Jurij Pirs, gradiščan (1440–1451)377
Trenčin
(vsaj od 1440 do 1445)378
Hans Ellerbach, glavar (1438–1440)379
Peter Tuscher, glavar (1445)380
Varaždin
(1398–1461) 
Mert Katzendorfer, oskrbnik (?–1460)381
Veliki Kalnik
(1439–1460)
Mavar, glavar (1444)382
Jurij Rybesy de Peruecz in Ladislav Flemić de Eunereth, 
glavarja (1445)383
Ladislav Pataki, glavar (1445)384
Damijan Šajnović, glavar (1445)385
Jurij Pirs, glavar (1451)386
Vinica
(1398–1460)
Bernhard Sachs, gradiščan (1443)387
(Sigmund?) Kelz, gradiščan (1457)388
Vipava
(1357–1431)
Ekhard s Šaleka, gradiščan (1375)389
Hans Ložniški, gradiščan (1376)390
Jurij Baumkircher, gradiščan (1387–1391)391
Herman z Ržišča, gradiščan (1403–1406)392
Viljem Baumkircher, gradiščan (1415)393
Višnja Gora
(1418–1431)
Amalrik iz Završja,394 gradiščan (1423)395
Vojnik
(1363–1456)
Rudolf Plankenwarter, gradiščan (1383)396
Ludvik Sachs, oskrbnik/gradiščan (1417–1420)397
Andrej Žusemski, gradiščan (1428)398
Vrbovec/Neuhaus399
(1397–1456)
Enderlin, gradiščan (1437)400
Vuzenica
(1377–1456)
Peter Marenberški, gradiščan (1389–1407)401
Friderik Safner, oskrbnik (1425)402
376 CKSL, 1435 VII 17; Kosi, Grajska politika, str. 18.
377 DL, 100588 (1448 X 10); DL, 231014 (1451 V 4); Engel I, str. 447; Vjesnik 7, str. 11. Pirs bi lahko bil gradiščan na Trakoščanu že 
leta 1440 (gl. CKSL 1440–1441; Otorepec, Seznam, str. 332).
378 Vsaj med letoma 1440 in 1445 v posesti Celjskih.
379 Spomini Helene Kottaner, str. 82, ne navajajo njegovega prvega imena. Tesen zaveznik Celjskih je bil Burkhard Hans von Ellerbach, 
ki je bil s Hermanom II. na koncilu v Konstanci leta 1414/1415. Gl. Lang I, št. 126; Chronik, str. 201.
380 CFK I, fol. 138v–139. Engel I, str. 449 navaja Hansa ( Jánosa) Ellerbecha kot glavarja na Treničinu leta 1438.
381 DL, 15435 (1460 III 10); Materialien II, št. 159, str. 193. Oskrbnik Katarine Branković Celjske. Ni mi znano, ali je bil oskrbnik še 
za časa Ulrika II.
382 DF, 231213 (1444 XII 1); Engel I, str. 372; Halász, Arhontologija, str. 32.
383 Halász, Arhontologija, str. 32; Vjesnik 7, str. 10.
384 Engel I, str. 372; Halász, Arhontologija, str. 32; Vjesnik 7, str. 10.
385 DF, 230393 (1448 X 8); Engel I, str. 372; Halász, Arhontologija, str. 32.
386 DF, 255738 (1451 VI 1); DF, 231014 (1451 V 4); DF, 33295 (1451 VII 20); Engel I, str. 372; Halász, Arhontologija, str. 32; Stipišić 
II, št. 2189. Leta 1451 je bil glavar na Malem in Velikem Kalniku. Englova navedba, da je bil glavar tudi leta 1456 in kasneje ni 
podprta z viri.
387 DF, 287983 (1443 II 19); Engel I, str. 459; Poviestni spomenici, št. 131; Klaić, Zadnji knezi, str. 111. Sachs je leta 1430 Ulrika II. 
spremljal na potovanju v Španijo. Gl. Häbler, Das Wallfahrtsbuch, str. 44.
388 DL, 34117 (1457 VII 30); Engel I, str. 459. Gradiščan Katarine Branković Celjske. Morda Sigmund Kelcz. Gl. SI AS 1063/4539.
389 CKSL, 1375 XI 9; Kosi, Grajska politika, str. 15.
390 CKSL, 1376 X 12.
391 CKSL, 1387 II 24; CKSL, 1391 s. d.
392 SI AS 1063, sig. 4835; CKSL, 1403 VII 13/20; CKSL, 1406 III 21.
393 CKSL, 1415 XI 18.
394 Danes Završje (italijansko Piemonte) v občini Grožnjan v Istri.
395 CKSL, 1423 s. d.
396 Rein, Stiftsarchiv, Urkunden (1129–1600), 1383 XI 11.
397 CKSL, 1417 IV 18; CKSL, 1420 XI 10. Leta 1414/1415 je bil s Hermanom II. na koncilu v Konstanci. Gl. Chronik, str. 201.
398 AS 1036, sig. 4458; CKSL, 1428 IV 10; Kosi, Grajska politika, str. 15.
399 V Slavoniji.
400 DF, 231167 (1437 IX 26); Engel I, str. 382.
401 CKSL, 1389 IV 24; Weiss, Quellen, 1407 X 16.
402 KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1425 III 29.
43
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–582022
Vuzenica
(1377–1456)
Hans Gradniker, gradiščan (1436)403
Wolfgang Schrampf, gradiščan (?–1456)404
Waldenberg
(1418–1456)
Jurij Lamberger, gradiščan (1406–1419)405
Ahac Grimščicer, gradiščan (1421–1428)406
Nikolaj Mengeški, gradiščan (1437)407
Wildon
(1377–1420)
Wolfhard Kiczuel, oskrbnik (1420)408
Zagreb (Gradec)
(1441–1460)
Mert Katzendorfer, glavar (1448)409
Sebold Mayer, glavar (1450–1456)410
Ivan Čudorović, glavar (1456)411
Zgornji grad nad Celjem
(1341–1456)
Wulfing Raumschüssel, gradiščan (1366)412
Hans Urlug, gradiščan (1372)413
Herman s Turna, gradiščan (1409)414
Herman Melfried, gradiščan (1414–1419)415
Hans Melfried, gradiščan (1424–1426)416
Andrej Gall z Rožeka, oskrbnik (1449–1450)417
Erhart Hohenwarter, oskrbnik (1450)418
Tomaž Pfaffoitscher, gradiščan (1456)419
Zgornji Ortenburg
(1418–1456)
Krištof Hallegger, oskrbnik in gradiščan (1420–1421)420
Erazem von Fresach, gradiščan (1427)421
Žebnik
(1377–1456)
Jurij Širski, gradiščan (1421–1438)422
Žovnek
(1130–1456)
Eberhard Schurr, gradiščan (1369–1377)423
Friderik Forhteneški, gradiščan (1378–1393)424
Hans Meusenreuter s Pakenštajna, gradiščan (1428–1432)425
Hans Snaer, gradiščan (1441–1455)426
Žužemberk
(1383–1456)
Rutlieb von Erlach, gradiščan (1393)427
403 Novostraschezky, Stiriens Eden, str. 57, ne navaja vira.
404 Birk I, št. 161, 273. Gradiščan še za časa Ulrika II. Cesar Friderik III. mu je grad prav tako podelil v gradiščansko upravo.
405 SI AS 1063, sig. 391; CKSL, 1406 X 8; CKSL, 1407 III 13; KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1419 IV 19; Kosi, Grajska politika, 
str. 28.
406 LNŠAL, št. 263, 277.
407 CKSL, 1437 IV 18.
408 OeStA, Allgemeines Verwaltungsarchiv, Familienarchive, Harrach, Familienarchiv, Urkunden, 1420 I 30.
409 MHT I, št. 263. V listini ni izrecno navedeno, da gre za glavarja Zagreba, a z ozirom na njeno vsebino lahko sklepamo, da je bil 
Katzendorfer glavar Zagreba. Gl. tudi Škreblin, Urbana elita, str. 161.
410 MHZ II, št. 149; MHZ VII, str. 15, 61, 109; MHT I, št. 276, 277; Engel I, str. 464; Škreblin, Urbana elita, str. 18, 161.
411 DF, 231377 (1456 VIII 11); Engel I, str. 464; MHT I, št. 311.
412 SI AS 1063, sig. 189; CKSL, 1366 VII 8/15.
413 SI AS 1063, sig. 4625; CKSL, 1372 V 14; Regesten 3, št. 1380 (1372 V 14).
414 CKSL, 1409 VIII 25.
415 CKSL, 1414 V 26; CKSL, 1419 V 1; CKSL, 1419 IX 8; NÖLa, Gerichtsarchive, Landesgericht Wien, Landrechtsurkunden 008 
(1417 VII 15).
416 SI AS 1063, sig. 5385; CKSL, 1424 VI 1; CKSL, 1424 VI 6; CKSL, 1426 V 31.
417 SI AS 1063, sig. 4536; CKSL, 1449 XII 1; NÖLa, Gerichtsarchive, Landesgericht Wien, Landrechtsurkunden 019 (1450 X 27). 
Gl. tudi Bizjak, Rodbina Gall, str. 59; Kosi, Grajska politika, str. 51.
418 Novostraschezky, Stiriens Eden, str. 62, ne navaja vira. Zelo verjetno gre za napačen podatek, saj je bil Erhart Hohenwarter med 
letoma 1442 in 1452 glavar na Medvedgradu. Gl. Medvedgrad na tem seznamu.
419 Celjska kronika, str. 132; Kosi, Grajska politika, str. 486.
420 KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1420 VII 27; KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1421 IV 24.
421 StiASP, Urkunden (1005–1918), 1427 V 30. Gre za brata Hansa von Fresacha. Gl. Fresacher, Das Geschlecht, str. 193. Devet let 
kasneje je bil oskrbnik na habsburškem Landskronu. Gl. KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1436 X 10.
422 SI AS 1063, sig. 492; CKSL, 1428 VIII 24; CKSL, 1429 I 22; CKSL, 1429 VIII 12; CKSL, 1432 XII 5; CKSL, 1438 IV 15; 
Komatar, Ein Cartular, št. 36 (1421 XI 27), št. 60 (1429 I 22).
423 LNŠAL, št. 159; CKSL, 1377 III 31; Kos, Vitez in grad, str. 410.
424 CKSL, 1379 II 2; LNŠAL, št. 170; CKSL, 1391 IV 24; CKSL, 1393 IV 8; Kos, Vitez in grad, str. 410.
425 SI AS 1063, sig. 492; CKSL, 1428 VIII 24; CKSL, 1432 XII 5.
426 SI AS 1063, sig. 4553; CKSL, 1441 VIII 28; CKSL, 1442 I 8; CKSL, 1446 IX 25; CKSL, 1447 IV 25; CKSL, 1447 V 19; CKSL, 
1447 VI 30; CKSL, 1454 V 30; CFK IIb, fol. 31v; DF, 242447 (1453 VII 8); Kosi, Grajska politika, str. 51.
427 CKSL, 1393 IV 13.
44
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–58 2022
Zemljiški uradnik (officialis, Amtmann)
Zemljiški uradnik je bil načelnik zemljiškega urada, gospodarsko-organizacijske enote zemljiškega gospo-
stva, in je imel povsem gospodarske zadolžitve. Mednje so sodili skrb za različne donose zemljiškega gospo-
stva in gospoščinske finance ter knjigovodstvo.428 V nekaterih primerih je bila funkcija zemljiškega uradnika 
združena s funkcijo deželskega sodnika.
Gospostvo Zemljiški uradnik
Bela Peč
(1431–1456)429
Senus (1440)430
Celje
(1333–1456)
Seifried Schenk (1456)431
Čakovec
(1405–1460)
Jurij von Feistritz (1436)432
Enzersdorf
(vsaj od 1414 do 1456)433
Tomaž Swinden iz Enzersdorfa (1414)434
428 Bizjak, Grad kot središče, str. 438; Bizjak, Deželnoknežji obračuni, str. 39–40.
429 V posesti Celjskih od–do.
430 Golec, Posebnosti nastanka, str. 392; Mlinar, Povednost, str. 36; Mlinar, Urbarji, str. 22, 24. Morda gre za Antona Senusa ali Hansa 
Senuscha.
431 Weiss, Quellen, 1456 II 21.
432 CFK I, fol. 20v. Ni mi znano, ali je bil iz Slovenske Bistrice.
433 Enzersdorf je spadal pod gospostvo Liechtenstein pri Dunaju, ki so ga Celjski imeli v posesti od leta 1384 do leta 1456.
434 DAW, Urkunden (1139–1600), 1414 V 30.
Gradovi v posesti grofov Celjskih okoli leta 1425 (Slovenski zgodovinski atlas, str. 91).
45
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–582022
Kellerberg
(1418–1456)
Nikolaj Franck iz Pöllana (1422)435
Krapina
(1399–1456)
Jakob (pred 1441)436
Peter Špiković (1453–1456)437
Laško
(1368–1456)
Mihael (1391)438
Janez s Svibnega (1415–1424)439
Lemberg pri Šmarju
(1130–1456)
Nikus (1368)440
Mödling pri Dunaju
(vsaj od 1394 do 1456)441
Friderik Ottentaler (1394)442
Hans Bauer (1405)443
Muta
(1425–1456)
Ulrik (pred 1438)444
Oštrc
(1399–1456)
Martin (pred 1441)445
Paternion
(1418–1456)
Oswald (pred 1454)446
Polhov Gradec
(1364–1456)
Seifried Mucz (1437)447
Postojna
(1371–1431)
Mert s Smlednika (1429)448
Radovljica
(1418–1456)
Valentin (1422)449
Slovenska Bistrica
(1368–1456)
Peter Ziperli (1455)450
Smlednik
(1328–1456)
Hans Mayer (1414)451
Sternberg
(1418–1456)
Reisperger (pred 1436)452
Štrigova
(1405–1461)
Luka Kranjec (pred 1454)453
Vellach
(1418–1456)
Henrik (pred 1436)454
Kristjan Prunnauer (1441)455
Henrik Ponpexer (1456)456
Vipava
(1357–1431)
Simon (1375–1381)457
Šimic (1382)458
Tomaž Jugelber (1387)459
435 KLA, Khevenhüller, Familie, 1422 I 25.
436 CFK I, fol. 103v.
437 DL, 35975 (1453 IV 28); DL, 34402 (1455 XII 14); DL, 34763 (1456 I 18); Stipišić II, št. 2235, 2239.
438 SI AS 1063, sig. 280; CKSL, 1391 IV 14.
439 CKSL, 1415 X 22; CKSL, 1420 XI 10; CKSL, 1424 VI 28; Komatar, Ein Cartular, št. 49 (1424 VI 28).
440 SI AS 1063, sig. 4244; CKSL, 1368 V 12.
441 Mödling je spadal pod gospostvo Liechtenstein pri Dunaju, ki so ga Celjski imeli v posesti od leta 1384 do 1456.
442 FRA II/16, št. 329; StiAH, Heiligenkreuz, Urkunden (1133–1775), 1394 VII 24.
443 WStLA, Hauptarchiv, Urkunden (1177–1526), 1405 XII 8.
444 CKSL, 1438 VII 5; CFK I, fol. 104. V času omembe ni bil več uradnik.
445 CFK I, fol. 103v. V času omembe ni bil več uradnik.
446 CFK IIb, fol. 4. V času omembe ni bil več uradnik.
447 CFK I, fol. 98v.
448 SI AS 1063, sig. 6686; CKSL, 1429 VII 13.
449 SI AS 1063, sig. 6653; CKSL, 1422 II 11.
450 Weiss, Quellen, 1455 VIII 31.
451 CKSL, 1414 XII 9.
452 CFK I, fol. 30v. V času omembe ni bil več uradnik.
453 CKSL, 1454 VI 15. V času omembe ni bil več uradnik.
454 CFK I, fol. 3v, 73v. Umrl je najkasneje leta 1436.
455 CFK I, fol. 44v.
456 MHDC XI, št. 294 (1456 II 22).
457 CKSL, 1375 XI 9; CKSL, 1381 IV 14.
458 CKSL, 1382 s. d. Morda je istoveten s Simonom, uradnikom v Vipavi.
459 CKSL, 1387 II 24. Uradnik Katarine Kotromanić Celjske.
46
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–58 2022
Vojnik
(1363–1456)
Kawein (1368)460
Wering
(?–?)
Kristjan Mülldorfer (1435)461
Žovnek
(1130–1456)
Konrad (1255)462
Henrik st. (1358–pred 1379)463
Vicedom (Vizedom)
V celjski upravi se funkcija vicedoma pojavlja samo v grofiji Ortenburg.464 Vicedoma, ki je domnevno imel 
sedež na Ortenburgu, ne smemo istovetiti s tamkajšnjim glavarjem ali gradiščanom, še manj pa z deželno-
knežjim vicedomom. Verjetno gre za uradnika, ki je imel podobne zadolžitve kot zemljiški uradnik.
1. Konrad von Stein (1450).465
2. Hans Perner (1453–1455).466
Kletar (Kellner)
Kletar je bil nižji uradnik in je imel gospodarske zadolžitve. Zadolžen je bil za gospoščinsko klet, oskrbova-
nje gradu, prejemanje, skladiščenje in obračunavanje donosov zemljiškega gospostva ter organizacijo tlake.467
1. Nikolaj s Turna, kletar (v Celju?) (1381–1392).468
2. Peter von Schmalzhafen, kletar (v Celju?) (1395).469
3. Mihelko, kletar v Čakovcu (1455).470
Kaščar (Kastner)
Tako kot vicedom se kaščar pojavlja samo na Ortenburgu. Gre za nižjega uradnika, ki je bil zadolžen za 
gospoščinsko kaščo in je imel podobne zadolžitve kot kletar.471
1. Hans Perner, kaščar na Ortenburgu (1436–1444).472
2. Friderik Herel, kaščar na Ortenburgu (pred 1444).473
Gorski mojster (Bergmeister)
Gorski mojster je bil član gorskega urada in je izvajal nadzor nad vinogradi ter vinogradništvom. Posle-
dično lahko sklepamo, da je moral biti dobro podkovan v gorskem pravu. Prav tako je overjal kupoprodajo 
vinogradov in obračunaval donose od vinogradništva.
460 SI AS 1063, sig. 4244; CKSL, 1368 V 12.
461 StiAK, Klosterneuburg, Stiftsarchiv, Urkunden St. Dorothea (1259–1778), 1435 IV 6. Sodeč po navedbi v listini (Cristans des 
Müldorffer diezeit des hochgeborn herren Graf Hermans Grafe ze Zily und Im Seger Ban in windischen lannden etc. und des erwirdigen 
geistleichen herrn des Brobsts zu sand dorothea ze wien ambtman zu wering) gre za uradnika Hermana II. Celjskega in samostana Sv. 
Doroteje na Dunaju. V listini StiAK, Klosterneuburg, Stiftsarchiv, Urkunden St. Dorothea (1259–1778), 1436 III 9 je naveden kot 
Cristan Mulldorffer von Wering zu den zeiten pergmaister vnd amptman der Erwirdigen geistleihen herrn ze pewren.
462 CKL, št. 28. Omenjen kot Conradus procurator dominuorum in Seweneke.
463 CKSL, 1358 VII 21; CKSL, 1379 II 2. Umrl je najkasneje leta 1379.
464 Vicedomski urad za grofijo Celje je šele leta 1457 uvedel cesar Friderik III. in za prvega vicedoma imenoval Friderika Apprecherja. 
Gl. Birk I, št. 160. Gl. tudi Bizjak in Žižek, Knjiga obračunov, str. 164.
465 ADG Regesten, 1450 II 7. Istoveten z dvornim mojstrom Konradom von Steinom.
466 Chmel II, str. 26; KLA, Khevenhüller, Familie, 1455 IX 19. Hans Perner je bil pred tem kaščar, umrl pa je najkasneje leta 1455. Gl. 
kaščar v tej razpravi. 
467 Bizjak, Grad kot središče, str. 437–438; Lexikon des Mittelalters, V/5, str. 1097–1098; Schubert, Fürstliche Herrschaft, str. 18.
468 CKSL, 1381 III 21; CKSL, 1383 IV 7; CKSL, 1383 V 12; CKSL, 1387 X 10; CKSL, 1388 XII 7; CKSL, 1390 IV 11; CKSL, 1391 
IX 8; CKSL, 1392 I 23; Kosi, Celjska klientela, str. 54, je pomešal kletarja s točajem.
469 SI AS 1063, sig. 4388; CKSL, 1395 VI 13.
470 SI AS 1063, sig. 6024; CKSL, 1455 X 8.
471 Bizjak, Grad kot središče, str. 437–438; Lexikon des Mittelalters, V/5, str. 1097–1098; Schubert, Fürstliche Herrschaft, str. 18. Gl. 
kletar v tej razpravi.
472 CKSL, 1437 IV 21; TKL II, št. 188, 189. Grof Franko Krbavski je leta 1430 spremljal Ulrika II. na potovanju v Španijo. Gl. Häbler, 
Das Wallfahrtsbuch, str. 44.
473 CFK I, fol. 60. Umrl je najkasneje leta 1444.
47
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–582022
1. Nikolaj iz Polskave, gorski mojster v Slovenski Bistrici (1385).474
2. Hajnclin, gorski mojster v Celju (1389).475
3. Friderik Frank, gorski mojster v Laškem (1420–1424).476
4. Andrej Panndorfer, gorski mojster v Celju (1420).477
5. Janez, gorski mojster v Celju (1436).478
6. Hieronim Voitlander, gorski mojster na Gornji Paki (1441).479
7. Seifried Schenk, gorski mojster v Celju (1456).480
Kletarski mojster (Kellermeister)
Kletarski mojster Celjskih se omenja samo v Radgoni, ki so jo Celjski imeli v zastavi od Habsburžanov 
do najkasneje leta 1431.481 Domnevamo lahko, da je kletarski mojster skrbel za grofovo vinsko klet, skladiščil 
vino in obračunaval donose od vinogradništva, torej je imel podobne zadolžitve kot gorski mojster.
1. neimenovani, kletarski mojster v Radgoni (1399).482
Mitničar (Mautner)
Mitničar je bil načelnik mitninskega urada in je bil zadolžen za pobiranje mitnine. Prebival je ob mitninski 
postaji, to se pravi mitnici, moral pa je biti pismen, da je lahko vodil mitninske knjige. Pravica do pobiranja 
mitnine je sicer sovpadala s pravico do deželskega sodstva – vsak imetnik deželskega sodišča je bil upravičen 
do pobiranja mitnine.483
1. Mert s Smlednika, mitničar v Postojni (1424).484
2. Ulrik, mitničar v Muti (pred 1441).485
Desetinar (Zehentner)
Desetinarji so pobirali, izterjevali in obračunavali različne desetine, ki so bile vezane na določeno dejavnost 
ali posest. Gre za nižje uradnike v teritorialni upravi, ki se v listinah omenjajo zelo redko.486 
1. Henrik Frescher st. (pred 1436).487
Sodnik (iudex, Richter) v Celju
Zaradi omejitve obsega razprave bomo na tem mestu naredili pregled mestnih sodnikov samo v najpo-
membnejšem kraju celjskega dominija – v Celju. To je do leta 1451 imelo položaj trga, nato pa so mu Celjski 
podelili mestne pravice.488 Kot gospodje Celja so Celjski sami izbirali sprva trškega in nato mestnega sodnika, 
leta 1455 pa je Ulrik II. dovolil, da meščani volijo sodnike, a morajo ti priseči njemu kot gospodu.489 Sodniki 
so imeli pristojnost soditi vsem tržanom oziroma meščanom na območju mestnega pomerja, bili pa so tudi 
člani mestnega sveta.490
474 Weiss, Quellen, 1385 VI 2.
475 CKSL, 1389 XI 25.
476 CKSL, 1420 XI 10; CKSL, 1424 VI 1.
477 SI AS 1063, sig. 6646; CKSL, 1420 VI 29.
478 CKSL, 1436 VI 21.
479 CKSL, 1441 X 11.
480 Weiss, Quellen, 1456 II 21.
481 Kosi, Grajska politika, str. 481.
482 Rein, Stiftsarchiv, Urkunden (1129–1600), 1399 XII 11. V listini njegovo ime ni navedeno.
483 Dodatna razlaga v Kosi, Potujoči srednji vek, str. 164, 171.
484 SI AS 1063, sig. 4444; CKSL, 1424 III 22.
485 CFK I, fol. 104.
486 Na primer CKSL, 1436 VI 21, omenja desetinarje v Celju in CKSL, 1451 IX 25, v Čakovcu.
487 CFK I, fol. 85v, navaja Hainreich weilendt Hainreichs des Zehntner sun, v CFK IIb, fol. 17, pa Hainrich Frescher weilend Hainrich 
zehentner sun. V času omembe torej ni bil več uradnik oziroma je bil že pokojni.
488 Weiss, Quellen, 1451 IV 11.
489 Weiss, Quellen, 1455 X 6.
490 Gl. Bizjak in Žižek, Knjiga obračunov, str. XIII. Seznam sodnikov v Celju med letoma 1421 in 1514 je na str. 164.
48
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–58 2022
1. Nikel (1368).491
2. Hajnclin (1375–1389).492
3. Henrik (1391–1422).493
4. Andrej Panndorfer (1420–1421).494
5. Henrik Erlauer (1424–1440).495
6. Konrad Sarauer (1430–1431).496
7. Hans List (1446).497
8. Štefan Strasser (1452–1474).498
9. Ulrik Fleischhacker (1456).499
Lovski mojster (Jägermeister) in lovec (Jäger)
V poznem srednjem veku je bil lov na divje živali oziroma predvsem na visoko divjad skoraj izključno 
privilegij plemstva. Bil je kombinacija vežbe in rekreacije. Lovski mojster je bil zadolžen za nadzor nad vladar-
jevimi lovišči, morda pa je skrbel tudi za njegove lovske pse in sokole. Po Megenbergu gre za načelnika lovcev, 
kar pomeni, da je bil na čelu lovskega urada in nadrejen lovcem.500 Za Celjske vemo, da so bili lastniki lovskih 
psov in sokolov ter da so imeli lovski urad v Radovljici in celo »sokolarno« v Krškem, kar predpostavlja, da so 
imeli svoje sokolarje.501
1. Ranšperk, lovec Hermana I. (pred 1378).502
2. Hans Obenfur, lovski mojster Friderika II. in morda Ulrika II. (1446–pred 1456).503
Gradbeni mojster (Baumeister)
Ali naj pod gradbenim mojstrom razumemo arhitekta v današnjem pomenu besede ali zgolj načelnika 
gradbene delavnice in nadzornika gradbenih del, ostaja odprto vprašanje. Megenberg gradbenega mojstra 
ne navaja, se pa ti v tem času pojavljajo tudi na drugih dvorih, med drugim na habsburškem.504 O dejavnosti 
dveh poznanih celjskih gradbenih mojstrov ne vemo ničesar. Kos meni, da prisotnost gradbenega mojstra na 
Zgornjem gradu nad Celjem priča o stalni gradbeni skrbi za grad.505
1. Hans Melfried, gradbeni mojster na Zgornjem gradu nad Celjem (1424).506
2. Janko, gradbeni mojster Friderika II. (1441).507
491 SI AS 1063, sig. 4244; CKSL, 1368 V 12.
492 CKSL, 1375 V 25; CKSL, 1383 IV 29; CKSL, 1389 XI 25.
493 CKSL, 1391 IX 8; CKSL, 1397 I 11; CKSL, 1400 VII 18; CKSL, 1407 V 21; CKSL, 1409 VIII 25; CKSL, 1414 V 26; CKSL, 
1421 I 17; CKSL, 1421 I 19; CKSL, 1422 IV 16.
494 CKSL, 1420 VI 29; CKSL, 1421 I 17. V nobeni listini ni naveden kot sodnik, sta pa obe listini pečateni z njegovim pečatom, na 
katerem piše andree pondorffer ivdecis cilie.
495 CKSL, 1424 VI 1; CKSL, 1429 II 11; CKSL, 1434 XI 14; CKSL, 1437 IV 2; CKSL, 1438 VII 5; CFK I, fol. 98. Na t. i. seznamu 
deželnih sovražnikov iz okoli leta 1440 se omenja Henrik, sodnik v Celju. Gl. CKSL, 1440–1441. Otorepec je prepričan, da gre 
za Henrika Erlauerja. Gl. Otorepec, Seznam, str. 337, op. 66. Njegovo hišo v Celju je po njegovi smrti Friderik II. uporabljal za 
skladiščenje orožja, leta 1451 pa jo je predal mestnemu svetu, a očitno ne v celoti, kajti še leta 1455 je Ulrik II. imel tam sobo in 
klet z očetovim orožjem, ki pa ga je naposled preselil in oba prostora prepustil mestnemu svetu. Erlauerjeva hiša je tako postala 
prvi rotovž v Celju. Gl. Weiss, Quellen, 1451 IV 11; Weiss, Quellen, 1455 X 6; Weiss, Quellen, 1458 IV 11; Bizjak in Žižek, Knjiga 
obračunov, str. 164. Erlauer je umrl najkasneje leta 1444. Gl. CFK I, fol. 127.
496 SI AS 1063, sig. 505; Weiss, Quellen, 1430 I 21; CKSL, 1431 IV 29.
497 SI AS 1063, sig. 590; CKSL, 1446 IV 20.
498 CKSL, 1453 XI 22; Weiss, Quellen, 1452 VI 11; Weiss, Quellen, 1474 XII 28.
499 Weiss, Quellen, 1456 II 21.
500 Megenberg, Yconomica, str. 171–173.
501 CKSL, 1461 V 5; CFK I, fol. 125, omenja valkenhaws (»sokolarno«) v Krškem. Gl. tudi Kosi, Herman II.
502 SI AS 1063, sig. 4302; CKSL, 1378 I 4. V začetku leta 1378 je bil že pokojni.
503 CFK I, fol. 40. Obenfur je imel v fevdu desetine v okolici Radovljice, kar nakazuje, da je bil načelnik lovskega urada v Radovljici. 
CFK IIa, fol. 20v, Obenfurja navaja tudi kot nekdanjega Ulrikovega lovskega mojstra, ki pa je bil leta 1456, to je v času navedbe, že 
pokojni.
504 Lackner, Hof und Herrschaft, str. 170–172.
505 Kos, Vitez in grad, str. 262.
506 SI AS 1063, sig. 5568; CKSL, 1424 VI 28; Komatar, Ein Cartular, št. 49 (1424 VI 28).
507 CFK I, fol. 114.
49
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–582022
Topniški mojster (Büchsenmeister)
Uporaba smodnika v vojne namene je bila Evropejcem poznana že v 13. stoletju. V 15. stoletju je bilo 
ognjeno orožje – veliki in ročni topovi – že sestavni del vojaške oborožitve.508 Z njim so bili opremljeni tudi 
Celjski. Prve topničarje v celjski vojski zasledimo v času celjsko-bamberške fajde leta 1424. Izdelava, vzdr-
ževanje in popravilo vseh vrst ognjenega orožja ter priprava smodnika so bili v domeni topniškega mojstra.
1. Andrej Eulenschmied, topniški mojster Friderika II. (1441).509
Kuhar (Koch)
Dvorni kuhar je bil član dvorne kuhinje in podrejen kuhinjskemu mojstru.510 V fevdni knjigi Friderika II. 
se omenjajo trije kuharji. Da jih je Friderik imenoval za svoje in jim podelil manjše fevde, nakazuje, da gre res 
za njegove izbrane kuharje.
1. Jarne, kuhar Friderika II. (1441).511
2. Mert, kuhar Friderika II. (1441).512
3. Baltazar, kuhar Friderika II. (1444).513
Gozdar (Förster)
Gozdar je izvajal nadzor nad vladarjevim gozdom in skrbel, da so ga izrabljali v skladu z gozdnim pra-
vom.514 Iz leta 1406 imamo ohranjen gozdni red za grofijo Ortenburg, ki je ostal dolgo v veljavi, a nikjer ne 
omenja gozdarja, tako da nam pri iskanju zadolžitev gozdarja ni v pomoč.515
1. Petrič, gozdar v Radiki516 (okoli 1441).517
Kovač (Schmied) in izdelovalec nožev (Messerschmied)
Kovač je bil obrtnik, ki je izdeloval, vzdrževal in popravljal različne vrste kovinskih izdelkov ter podkoval 
konje. Celjski grofje so gotovo imeli izbrane kovače, ki so se v svoji obrti še posebej odlikovali. Poleg njih so 
morali imeti še obrtnike, ki so bili specializirani za določeno opravilo, kot je izdelovanje in popravljanje nožev, 
mečev in oklepov, a se ti, z izjemo enega, ne omenjajo v virih. Vsi na tem seznamu navedeni obrtniki so od 
Celjskih prejeli fevde, kar nakazuje na vez med njimi in grofi, vendar samo na podlagi te informacije ni mo-
goče trditi, da so bili njihovi dvorni obrtniki in nasprotno.
1. neimenovani, kovač (1424).518
2. Hans Klokkel, izdelovalec nožev (1436)519
3. Jagenpog, kovač (1439).520
4. Bartolič iz Sv. Lenarta pri Ratečah, kovač (pred 1454).521
5. Hans iz Sv. Lenarta pri Ratečah, kovač (1455–1456).522
508 Lazar, Poznosrednjeveško topništvo, str. 32; Lazar, Vitezi, str. 130.
509 CFK I, fol. 113v.
510 Megenberg, Yconomica, str. 162, 192; Lackner, Hof und Herrschaft, str. 83–84.
511 CFK I, fol. 101v.
512 CFK I, fol. 101v.
513 CFK I, fol. 123v–124. Baltazar je imel hišo v ulici Langgasse v Celju.
514 Megenberg, Yconomica, str. 178–180.
515 CKSL, 1406 V 20. Gl. Ortenburški gozdni red.
516 Ni mi znano za kateri kraj gre. Morda Radehova na Štajerskem.
517 CFK I, fol. 112v–113, ne navaja datuma, je pa jasno navedeno, da Petrič ni bil več gozdar (weilend vnser vorstner zu Radika).
518 KLA, Urkunden der Herrschaft Paternion, 1424 VI 16. Listina je poškodovana do te mere, da imena ni mogoče razbrati.
519 CFK I, fol. 31.
520 V listini CKSL, 1439 IV 20, je Jagenpog izrecno naveden kot kovač Friderika II. (vnsers smids des Jagenpokg). Očitno je bil tržan 
Planine.
521 CFK IIa, fol. 28. Sv. Lenart pri Ratečah je bil znan po fužinarskem obratu in je ležal pod Belo Pečjo. Gl. Golec, Posebnosti nastan-
ka, str. 391–392; Mlinar, Urbarji, str. 22.
522 CKSL, 1455 X 20; CFK IIa, fol. 28. Sin kovača Bartoliča.
50
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–58 2022
Steklarski mojster (Spiegelmeister)
Steklarski mojster je bil strokovnjak za izdelovanje različnih steklenih izdelkov. V listini iz leta 1382 se 
omenja steklarski mojster; nekoč je prebival v kamniti hiši v Celju, ki jo je imel v fevdu od Celjskih, kar je 
indic, da je bil povezan z grofi. 
1. neimenovani, steklarski mojster (pred 1382).523
Kovničar (monetarius)524
Kovničar je bil član kovnice denarja in je bil podrejen kovničarskemu mojstru. Kovanje denarja je bilo 
izključno privilegij knezov. Celjski so dobili novčni regal, to se pravi pravico do kovanja denarja, leta 1436, 
ko so bili prvikrat povzdignjeni v kneze.525 Toda listina, ki je bila izstavljena, ko jih je nemški kralj Friderik 
IV. leta 1443 drugič povišal v kneze, novčnega regala ne omenja.526 V listini iz leta 1447 imamo omembo 
zvestega sodelavca Celjskih, ki je bil po poklicu zlatar in kovničar, a je navedba premalo precizna, da bi lahko 
določili, ali gre za kovničarja celjske kovnice ali preprosto za kovničarja, ki je bil dejaven na območju slavon-
ske banovine.
1. Lovrenc Siebenburger, zlatar in kovničar (1447).527
Vojaški poveljnik (capitaneus, Hauptmann)528
Od fajde med Celjskimi in Habsburžani (1437–1443) je bil češki vojskovodja in najemnik Jan Vitovec 
eden najpomembnejših vojaških poveljnikov Celjskih. Domnevno enkrat v času fajde je dobil funkcijo vr-
hovnega vojaškega poveljnika (Oberster Hauptmann) in jo kot tesen sodelavec Celjskih obdržal do Ulrikove 
smrti leta 1456.529 Poleg Vitovca zasledimo še dva Hauptmanna Celjskih, Štefana Rechnitzerja in Hansa von 
Dona. Ker za slednja ne moremo dokazati, da sta bila grajska glavarja, lahko dopuščamo, da sta bila preprosto 
vojaška poveljnika.
1. Jan Vitovec, vrhovni vojaški poveljnik (okoli 1437–1456).530
2. Štefan Rechnitzer,531 vojaški poveljnik? (1442).532
3. Hans von Don, vojaški poveljnik? (1455).533
Podban (vicebanus, Vizeban)
Celjski so kot slavonski in hrvaško-dalmatinski bani imeli namestnike, ki so jih nadomeščali v času od-
sotnosti v banovini. Podbani so sodili v banovinsko upravo, s Celjskimi pa jih je v večini primerov vezala le 
»službena vez«. Večinoma gre za slavonske plemiče, kar je samo po sebi razumljivo, dva – Sigmund Hantscha- 
 
523 KLA, Allgemeine Urkundenreihe, 1382 VII 4. Njegovo ime v listini ni navedeno.
524 Monetarius se lahko prevaja različno, kot kovničar, novčar ali denarnik.
525 SI AS 1063, sig. 4478; CKSL, 1436 XI 30. Še pred tem, leta 1431, jim je kralj Sigismund podelil rudniški regal, to se pravi pravico 
do kopanja in koriščenja rude na njihovem gospostvu. Gl. CKSL, 1431 III 27.
526 CKSL, 1443 VIII 16; Štih, Celjski grofje, str. 249.
527 MHZ X, str. 79. Na podlagi navedbe Laurencio Sybenburgar aurifabro et monetario fidelique faimilari ipsius domini Friderici et domini 
Ulrici nati eius comitum Cilie lahko trdimo, da gre za zvestega sodelavca Celjskih, ne pa tudi njihovega lastnega kovničarja in zlatarja. 
Nada Klaić, Zadnji knezi, str. 64, sicer meni, da gre za celjskega kovničarja, ki je prevzel njihovo graško kovnico. Omenjeni Lovrenc 
je bil sin Crispi de Pulcro campo de Septem castris in po priimku sodeč iz Sedmograške (Transilvanije).
528 Novostraschezky, Stiriens Eden, str. 57, ne navaja vira.
529 Vitovec je užival spoštovanje tudi med sodelavci Celjskih. Po smrti Ulrika II. je bil eden glavnih pogajalcev pri pogajanjih s cesarjem 
Friderikom III. Gl. Celjska kronika, str. 129–131.
530 Celjska kronika, str. 85; CKSL, 1457 II 16; CFK I, fol. 116v; Die Chroniken, str. 477–478; HHStA, Salzburg, Erzstift (798–1806), 
Allgemeine Urkundenreihe, 1454 I 28; HHStA, Salzburg, Erzstift (798–1806), Allgemeine Urkundenreihe, 1455 I 12; HHStA, 
Salzburg, Erzstift (798–1806), Allgemeine Urkundenreihe, 1456 I 01; DL, 103595 (1442 III 14); Birk II, str. 141–143. Leta 1442 
mu je Friderik II. podelil v fevd grad ter gospostvo Greben in od takrat dalje se je Vitovec redno naslavljal kot Jan Vitovec z Grebna 
(von Greben). Gl. CFK I, fol. 116v.
531 Rechnitz (madžarsko Rohonc) je kraj na današnjem Gradiščanskem v Avstriji. Gl. Pálosfalvi, The Noble Elite, str. 30, op. 21.
532 DL, 103595 (1442 III 14).
533 WStLA, Hauptarchiv, Urkunden (1177–1526), 1455 XII 10. V listini je naveden zgolj kot glavar, zato lahko dopuščamo, da gre za 
grajskega glavarja, a tega ne moremo dokazati.
51
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–582022
cher in Jan Vitovec – pa sta bila glede na svoje krajevno poreklo tujca.534 O hrvaško-dalmatinskih podbanih 
v času Ulrika II. (1456) nimamo informacij.535
Celjski kot bani Slavonije Podban
Herman II. (1406–1408; 1423–1435)
Friderik II. (1444–1454)
Ulrik II. (1444–1456)
Andrej Rechnitzer536 (1423)
Sigmund Hantschacher (1423–1431)
Štefan Vitez iz Kamarce (1424–1427)
Wolfhard Kapfenstein (1426)
Ladislav Szencsei (1427–1435)
Tomaž Ciráki iz Szobocsine (1443–1446)
Jurij Bikszádi (1445–1446)
Gašper Kastellánfi iz Szentléleka (1447–1449)
Benedikt Turóci537 (1447–1449)
Jan Vitovec (1450–1456)
Nikolaj Dombai (1452–1453)
Celjski kot bani Hrvaške in Dalmacije Podban
Ulrik II. (1456) /
Zaključek
Prikaz dvorno-teritorialne uprave grofov Celjskih v prihodnje potrebuje temeljitejšo raziskavo, saj odpira 
številna vprašanja. Ta razprava naj bo torej začetek in ne konec raziskav. V njej smo zaradi nazornosti nekatere 
razlage nekoliko posplošili. Prav tako smo zaradi razumljivosti uporabili nekatere termine, ki so nezgodovin-
ski v smislu, da se ne pojavljajo v naših virih, ampak so strokovni izrazi sodobnega zgodovinopisja. Pravilnost 
ali nepravilnost naše razlage določenih funkcij pa bodo pokazale nadaljnje raziskave.
VIRI IN LITERATURA
NEOBJAVLJENI VIRI
ADG Regesti – Regesti arhiva škofije Krka (tipkopis). Arhiv škofije Krka, Celovec.
BCCF – Biblioteca Civica di Cividale del Friuli.
Archivo dell’antica Comunità di Cividale.
Lorenzo d’Orlandi.
CFK I – Fevdna knjiga grofov Celjskih za grofiji Ortenburg in Celje 1436–1447. Arhiv Republike Slovenije, 
Ljubljana. SI AS 1073, Zbirka rokopisov, I-57r.
CFK IIa – Fevdna knjiga grofov Celjskih za grofijo Ortenburg 1456. Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana. 
SI AS 1073, Zbirka rokopisov, I-2r.
CFK IIb – Fevdna knjiga grofov Celjskih za grofijo Celje 1455. Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana. SI AS 
1073, Zbirka rokopisov, I-3r.
CKSL – Centralna kartoteka srednjeveških listin. Ur. Božo Otorepec (tipkopis). Zgodovinski inštitut Milka 
Kosa ZRC SAZU, Ljubljana.
a) Dostopno na portalu Arhiva Republike Slovenije538
SI AS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana.
AS 1063 – Zbirka listin (1163–1868).
534 Gl. Pálosfalvi, The Noble Elite. Seznam slavonskih podbanov, navedenih v tabeli, je objavljen na str. 423. Gl. tudi Engel I, str. 21–22.
535 Gl. Engel I, str. 27.
536 Andrej Rechnitzer je v listini DF, 218684 (1423 VI 6) naveden kot Andreas Rohoncz. Rechnitz (madžarsko Rohonc) je kraj na 
današnjem Gradiščanskem v Avstriji. Rechnitzer je bil leta 1414/1415 s Hermanom II. na koncilu v Konstanci. Ulrik Richental ga 
je uvrstil med freyn (gospode). Gl. Chronik, str. 201.
537 Benedikt Turóci ni sorodnik znanega madžarskega kronista Jánosa Thuróczija (ok. 1435–1489), avtorja Kronike Madžarov (Chro-
nica Hungarorum). Leta 1444 je Friderik II. njemu in njegovemu očetu Pavlu podelil dvor Komor, ki ga je prej imel Hans Meusen-
reuter, dolgoletni kancler Celjskih. Gl. CFK I, fol. 123v.
538 http://arsq.gov.si/Query/feldsuche.aspx
52
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–58 2022
b) Dostopno na portalu Monasterium539
AMB – Archív hlavného mesta SR Bratislavy, Bratislava.
Magistrát mest Bratislavy, zbierka listín a listov.
BayHStA – Bayerisches Hauptstaatsarchiv.
Erzstift Salzburg Urkunden (940–1781).
DAGS – Diözesanarchiv Graz-Seckau, Gradec.
Bistumsurkunden.
DAW – Diözesanarchiv Wien, Dunaj.
Urkunden (1139–1600).
DOZA – Deutschordenszentralarchiv, Dunaj.
Urkunden.
HHStA – Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Dunaj.
Millstatt, Benediktiner (1122–1588).
Salzburg, Erzstift (798–1806), Allgemeine Urkundenreihe.
Sonnenburg, Benediktiner, Allgemeine Urkundenreihe.
HKA – Finanz- und Hofkammerarchiv, Dunaj.
Urkunden (1170–1894).
KLA – Kärntner Landesarchiv, Celovec.
Allgemeine Urkundenreihe.
Grafenstein, vereinigte Herrschaften.
Khevenhüller, Familie.
Porcia, Herrschaftsarchiv.
Ständisches Archiv, Urkunden.
Urkunden des gräflich Auerspergischen Fideikommissararchivs.
Urkunden der Herrschaft Wasserleonburg.
Urkunden des Marktes Spittal an der Drau.
NOeLA – Niederösterreichisches Landesarchiv, St. Pölten.
Urkundensammlung des Stänidschen Archivs.
Rein, Stiftstarchiv, Rein.
Urkunden (1129–1600).
StiAH – Stiftsarchiv Heiligenkreuz, Heiligenkreuz.
Urkunden (1133–1775).
StiAK – Stiftsarchiv Klosterneuburg, Klosterneuburg.
Urkunden St. Dorothea (1259–1778).
StiASP – St. Peter, Archiv der Erzabtei, Salzburg.
Urkunden (1005–1981).
WStLa – Wiener Stadt- und Landesarchiv, Dunaj.
Hauptarchiv, Urkunden (1177–1526).
c) Dostopno na portalu Hungaricana540
DF – Magyar nemzeti levéltár (Madžarski državni arhiv), Budimpešta. Diplomatikai fényképgyűjtemény 
(listinska fototeka).
DL – Magyar nemzeti levéltár (Madžarski državni arhiv), Budimpešta. Diplomatikai levéltár (listinski arhiv).
d) Dostopno na portalu Österreichisches Staatsarchiv541
Kartular – Chartular (Gedenk– und Lehenbuch) der Grafen von Cilli und Ortenburg, 15. Jh. Haus- Hof- 
und Staatsarchiv, Dunaj. Handschriftensammlung, HS B 360.
OeStA – Österreichisches Staatsarchiv, Dunaj.
Allgemeines Verwaltungsarchiv, Familienarchive, Harrach, Familienarchiv, Urkunden.
HHStA – Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Dunaj.
Urkunden des Schlossarchivs Gschwendt (1300–1437).
539 http://monasterium.net
540 https://archives.hungaricana.hu/en/charters/
541 https://www.archivinformationssystem.at/detail.aspx?ID=12
53
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–582022
e) Dostopno na portalu Niederösterreichisches Landesarchiv542
NÖLa – Niederösterreichisches Landesarchiv, St. Pölten.
Gerichtsarchive, Landesgericht Wien, Landrechtsurkunden.
f ) Dostopno na portalu Repertorium Germanicum Online543
RG – Repertorium Germanicum Online. Deutsches Historisches Institut in Rom, Rim.
OBJAVLJENI VIRI
AFMUV I – Acta Facultatis Medicae Universitatis Vindobonensis. Vol. I, 1399–1435 (ur. Karl Schrauf ). Wien: 
Verlag des medicinischen Doctorencollegiums, 1894.
AFMUV III – Acta Facultatis Medicae Universitatis Vindobonensis. Vol. III, 1490–1558 (ur. Karl Schrauf ). 
Wien: Verlag des medicinischen Doctorencollegiums, 1904.
Andreas von Regensburg, sämtliche Werke (ur. Georg Leidinger). Quellen und Erörterungen zur bayerischen 
und deutschen Geschichte. Neue folge, 1. Bd. München: M. Rieger’sche Universtäts-Buchhandlung (G. 
Himmer), 1903.
Aus den Denkwürdigkeiten der Helene Kottannerin. 1439. 1440 (ur. Hg. Stephan Endlicher). Leipzig: Wilhelm 
Engelmann, 1846.
Avstrijska kronika – Unrest, Jakob: Österreichische Reimchronik (ur. Karl Grossmann). Monumenta Germaniae 
Historica. Scriptores rerum Germanicarum. Nova series. Tomus XI. Weimar: Herman Böhlaus Nachfol-
ger, 1957.
Baraga, France: Kapiteljski arhiv Novo mesto. Regesti listin in popis gradiva. Ljubljana: Inštitut za zgodovino 
Cerkve, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, 1995 (Acta ecclesiastica Sloveniae, 17).
Birk I – Birk, Ernst. Urkunden-Auszüge zur Geschichte Kaiser Friedrich des III. in den Jahren 1452–1467 
aus bisher unbenützen Quellen. Archiv für Kunde Österreichischer Geschichtsquellen, X, 1953, str. 177–240, 
371–443. 
Birk II – Birk, Ernst: Urkunden-Auszüge zur Geschichte Kaiser Friedrich des III. in den Jahren 1452–1467 
aus bisher unbenützen Quellen. Archiv für Kunde Österreichischer Geschichtsquellen, XI, 1953, str. 101–149.
Bizjak, Matjaž in Žižek, Aleksander: Knjiga obračunov celjskih mestnih sodnikov, 1457–1513. Celje: Zgodovin-
ski arhiv; Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2010.
Bizjak, Matjaž: Deželnoknežji obračuni za Kranjsko, 1436–1448. Ljubljana: Založba: ZRC, 2016 (Srednjeve-
ške računske knjige za Slovenijo 1. Thesaurus memoriae. Fontes 12).
Bizjak, Matjaž: Gallenberški listinski arhiv in rodbinska genealogija. Zgodovinski časopis 65, 2011, št. 3/4, str. 
248–291.
CDA VIII – Codex diplomaticus Arpadianus continuatus. Vol. VIII, 1261–1272 (ur. Gusztáv Wenzel). Monu-
menta Hungariae Historica. Pest, 1870.
Celjska kronika – Die Cillier Chronik. Text mit kritischer Einleitung und historischen Erläuterungen. Franz 
Krones, Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli. Graz: Verlag Leuschner & Lubensky, 
1883.
Chmel I – Chmel, Josef: Salzburgische Urkunden und Urkunden-Auszüge von 1440 bis 1452 aus dem k. k. 
Haus- Hof- und Staatsarchive. Notizenblatt, 3, 1853.
Chmel II – Chmel, Josef: Salzburgische Urkunden und Urkunden-Auszüge von 1452 bis 1457 aus dem k. k. 
Haus- Hof- und Staatsarchive. Notizenblatt, 4, 1854.
Chronik – Chronik des Konstanzer Konzils 1414–1418 von Ulrich Richental (ur. Thomas Martin Buck). Kon-
stanzer Geschichts- und Rechtsquellen, Bd. XLI. Ostfilder: Jan Thorbecke Verlag, 2014.
CKL – Celjska knjiga listin I. Listine svobodnih gospodov Žovneških do leta 1341 (ur. Dušan Kos). Ljubljana: 
Založba ZRC, ZRC SAZU; Celje: Muzej novejše zgodovine, 1996.
Die Chroniken der fränkischen Städte. Nürnberg. II. Bd. Die Chroniken der deutschen Städte vom 14. bis in’s 
16. Jahrhundert. II. Bd. Hg. Historische Commission bei der Königlichen Academie der Wissenschaften. 
Leipzig: S. Hirzel, 1864.
Ehingen, Jörg von: Des schwabischen Ritters Georg von Ehingen Reisen nach der Ritterschaft. Hg. Franz Pfeiffer. 
Stuttgart: Litterarische Verlag, 1842.
542 https://www.noela.findbuch.net/php/main.php
543 http://rg-online.dhi-roma.it/denqRG/index.htm
54
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–58 2022
Engel I – Engel, Pál: Magyarország világi archontológiája, 1301–1457. I. kötet. História könyvtár. Kronológiak, 
adattárak, 5. Budapest: MTA Történettudományi intézete, 1996.
FRA II/16 – Urkunden des Cistercienser-Stiftes Heiligenkreuz im Wiener Walde, T. 2. (ur. Johann Nepomuk 
Weis). Fontes rerum Austriacarum. II. Diplomataria et Acta. 16. Bd. Wien, 1859.
FRA II/39 – Urkundenbuch des Benedictiner-Stiftes St. Paul in Kärnten (ur. Beda Schroll). Fontes rerum Au-
striacarum. II. Diplomataria et Acta. 39. Bd. Wien, 1876.
Gnirs, Anton: Eine Abrechnung über Ausgaben und zugehörige Einnahmen für das Söldneraufgebot Fried-
richs III. im Krainer Krieg 1442–43: Fragment eines gleichzeitigen Rechnungsbuches des Franz von 
Strassau. Zweiter Jahresbericht der K. K. Staatsrealschule in Pola. Veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 
1908/1909, 1909, str. 22–28.
GZM VI – Gradivo za zgodovino Maribora. Zv. 6. Listine 1416–1445 (ur. Jože Mlinarič). Maribor: Pokrajin-
ski arhiv, 1980 (Gradivo za zgodovino Maribora).
Historia Australis – Aeneae Sylvii Senensis, sive Pii Papae II, Historia Australis. Annalecta monumentorum 
omnis aevi Vindobonensia. Tom. II. Opera et studio Adami Francisci Kollarii. Vindobonae: Joannis Tomae 
Trattner, 1762, str. 1–474.
Komatar, Franc: Ein Cartular der Karthause Pletriach. Mittheilungen des Musealvereins für Krain 14, 1901, 
str. 23–71.
Kos, Fran: Iz arhiva grofa Sig. Attemsa v Podgori. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 12, 1902, 5, str. 
97–131.
Lang I – Die Salzburger Lehen in Steiermark bis 1520. I. Teil. (ur. Alois Lang). Veröffentlichungen der Histo-
rischen Landes-Kommission für Steiermark. Graz, 1937.
LNŠAL – Listine Nadškofijskega arhiva Ljubljana: 1140–1500 (ur. Jure Volčjak). Ljubljana: Nadškofija, 2020.
Materialien I – Chmel, Josef: Materialien zur Österreichischen Geschichte: aus Archiven und Bibliotheken. I. Bd. 
2. H. Erster Nachdruck. Graz: Akademische Druck- u. Verlaganstalt, 1971.
Materialien II – Chmel, Josef: Materialien zur Österreichischen Geschichte: aus Archiven und Bibliotheken. II. Bd. 
Erster Nachdruck. Graz: Akademische Druck- u. Verlaganstalt, 1971.
Megenberg, Konrad von: Yconomica (ur. Sabine Krüger in Richard Scholz). Monumenta Germaniae Hi-
storica. Staatschriften des späteren Mittelaltes, 3. Bd: Die Werke des Konrad von Megenberg, 5. Stück: 
Ökonomik (1. Buch). Stuttgart: Anton Hiersemann, 1973.
MHEZ VII – Monumenta historica episcopatus Zagrabiensis. Vol. VII. Croatica christiana – Fontes 21. Monu-
menta historica 3. (ur. Andreas Lukinovic). Zagreb: Krščanska sadašnjost; Hrvatski državni arhiv, 2004.
MHT I – Monumenta historica nobilis communitatis Turopolje olim »Campus Zagrabiensis« dictae. Vol. I. (ur. 
Emilius Laszowski). Zagrabiae: Typis Antonius Scholz, 1904.
MHZ II – Monumenta historica liberae regiae civitatis Zagrabiae metropolis regni Dalmatiae, Croatiae et Slavo-
niae. Vol. II. (ur. Joannes Bapt. Tkalčić). Zagrabiae: Velocibus typis C. Albrecht, 1894.
MHZ VI – Monumenta historica liberae regiae civitatis Zagrabiae metropolis regni Dalmatiae, Croatiae et Slavo-
niae. Vol. VI. (ur. Joannes Bapt. Tkalčić). Zagrabiae: Velocibus typis C. Albrecht, 1900.
MHZ VII – Monumenta historica liberae regiae civitatis Zagrabiae metropolis regni Dalmatiae, Croatiae et Sla-
voniae. Vol. VII. (ur. Joannes Bapt. Tkalčić). Zagrabiae: Velocibus typis C. Albrecht, 1902.
MHZ X – Monumenta historica liberae regiae civitatis Zagrabiae metropolis regni Dalmatiae, Croatiae et Slavo-
niae. Vol. X. (ur. Joannes Bapt. Tkalčić). Zagrabiae: Velocibus typis C. Albrecht, 1904.
Mlinar, Janez: Urbarji belopeškega gospostva. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2018 (Thesaurus memo-
riae. Fontes 14. Novejši urbarji za Slovenijo, 2).
Ortenburški gozdni red 1406 (ur. Boštjan Anko). Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Bioteh-
niška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1985 (Viri za zgodovino gozda in gozdarstva na Slovenskem, 2).
Ortvay, Tivadar: Pozsony város története III. Mellékletek Pozsony 1300–1526. évi történetéhez. Pozsony: Stamp-
fel Károly, 1894.
PF II – Parlamento Friulano. Vol. II. Par. I. (ur. Pietro Silverio Leicht). Bologna: Nicola Zanichelli, 1955.
Piccolomini, Eneas Silvio: De miseriis curialium. Hofkritik im Licht humanistischer Lebens- und Bildungsideale 
(ur. Klaus Schreiner in Ernst Wenzel). Leiden; Boston: Brill, 2012, str. 23–116 (Mittellateinische Studien 
und Texte, 44).
Poviestni spomenici slobodnoga kraljevskoga grada Varaždina. Sv. I. Zbornik izprava 1209–1526 (ur. Zlatko Ta-
nodi). Varaždin: Svobodina Narodna tiskara, 1942.
Regesten 3 – Regesten zur Geschichte der Juden in Österreich im Mittelalter. 3. Bd., 1366–1386 (ur. Eveline 
Brugger in Birgit Wiedl). Innsbruck: Studienverlag, 2015.
RI XI/2 – Regesta Imperii XI. Die Urkunden Kaiser Sigmunds (1410–1437). Vol. I–II (ur. Johann Friedrich 
Böhmer in Wilhelm Altmann). Innsbruck, 1896–1900.
RI XIII/12 – Regesten Kaiser Friedrichs III. (1440–1493). Nach Archiven und Bibliotheken geordnet. H. 12: Die 
55
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–582022
Urkunden und Briefe des Österreichischen Staatsarchivs in Wien, Abt. Haus-, Hof- und Staatsarchiv: Allgemei-
ne Urkundenreihe, Familienurkunden und Abschriftensammlungen (1440-1446) (ur. Thomas Willich). Wien, 
1999.
Schriftfunde aus den Gewölbezwickelfüllungen von Schloss Lengberg in Osttirol (ur. Philipp Plattner). Lengberger 
Studien zur Mittelalterarchäologie 4. NEARCHOS Beiheft 14. Innsbruck, 2014.
Spomini Helene Kottanner: ženski glas iz srednjega veka (ur. Igor Grdina in Peter Štih). Ljubljana: Nova revija, 
1999.
SSKVT I/3 – Sopron szabad király város története. I. rész. – 3. kötet. Oklevelek és levelek, 1430-tól 1452-ig. 
Közli: vitéz Házi Jenö. Sopron: Székely és Társa könyvnyomadája, 1924.
Stipišić I – Stipišić, Jakov in Šamšalović, Miljen: Isprave u Arhivu Jugoslovanske akademije. Zbornik Odsjeka 
za povijesne znanosti Zavoda za povijesne i društvene znanosti Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti, let. 
2, 1959, str. 289–379.
Stipišić II – Stipišić, Jakov in Šamšalović, Miljen: Isprave u Arhivu Jugoslovanske akademije. Zbornik Odsjeka 
za povijesne znanosti Zavoda za povijesne i društvene znanosti Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti, let. 
3, 1960, str. 563–643.
Thalloczy, Lajos: Codex diplomaticus comitum de Blagay. Monumenta Hungariae Historica. Budapest: Kiadja a 
Magyar Tudomanyos Akademia, 1897.
TKL I – Turjaška knjiga listin. I. zv.: 1218–1400 (ur. Miha Preinfalk in Matjaž Bizjak). Ljubljana: Založba 
ZRC, 2008 (Thesaurus memoriae. Fontes 3).
TKL II – Turjaška knjiga listin. II. zv.: Dokumenti 15. stoletja (ur. Matjaž Bizjak in Miha Preinfalk). Ljubljana: 
Založba ZRC, 2009 (Thesaurus memoriae. Fontes 8).
Valvasor, Johann Weichard Freiherr von: Die Ehre des Herzogthums Krain, I–XV. Laybach, Nürnberg: Wolf-
gang Moritz Endter, 1689.
Vjesnik 7 – Vjesnik Kr. hrvatskog-slavonsko-dalmatinskoga zemaljskoga arkiva. 7. godina (ur. Ivan Bojničič 
Kninski). Zagreb: Kraljevska zemaljska tiskara, 1905.
Vonend, Philipp: Die Herrschaften des vormahligen Hochstiftes Bamberg in Oberkärnthen. Archiv für Ge-
schichte, Statistik, Literatur und Kunst, let. 18, 1857, str. 217–220.
Weiss, Quellen – Weiss, Norbert: Das Städtwesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter: Quellen. (Prilo-
ga k Weiss, Norbert: Das Städtwesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter vergleichende von Quellen 
zur Rechts-, Wirtschaft-, und Sozialgeschichte. Forschungen zur Geschichtlichen Landeskunde der Steier-
mark. XLVI. Bd. Graz: Selbstverlag der Historischen Landeskommission für Steiermark, 2002.)
Wiessner, Hermann: Die Schenken von Osterwitz (1100–1500). Klagenfurt: Verlag Johannes Heyn, 1977.
LITERATURA
Bizjak, Matjaž: Grad kot središče zemljiškega gospostva (s posebnim ozirom na srednjeveško Kranjsko). Kro-
nika 60, 2012, št. 3 (Iz zgodovine slovenskih gradov), str. 433–442.
Bizjak, Matjaž: Rodbina Gall in njene veje v srednjem veku. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019 (The-
saurus memoriae. Opuscula, 7).
Domenig, Christian: »toun kunt«. Die Grafen von Cilli in ihren Urkunden (1341–1456). Universität Klagenfurt, 
2004 (tipkopis doktorske disertacije).
Domenig, Christian: Die Kanzlei der Grafen von Cilli. Spätmittelalter in landesherrlichen Kanzleien Mitteleu-
ropas. Alte Tradition und der mühsame Weg zu neuen Fragen und Antworten (ur. Tomáš Velička). Berlin: LIT 
Verlag, 2021, str. 123–140 (Geschichte: Forschung und Wissenschaft, 73).
Forner, Fabio: Enea Silvio Piccolomini e la congiura contro Ulrich von Cilli. Margarita amicorum. Studi in 
onere di Agostino Sotili. Milano: Vita e Pensiero, 2005, str. 351–375.
Fresacher, Walther: Das Geschlecht derer von Fresach. Neus aus Alt-Villach 4, 1967, str. 185–216.
Golec, Boris: Posebnosti nastanka in razvoja fužinarskega trga Bela Peč. Kronika 64, 2016, št. 3 (Iz zgodovine 
Zgornje Gorenjske), str. 389–412.
Häbler, Konrad: Das Wallfahrtsbuch des Hermannus Kunig von Vach und die Pilgerreisen der Deutschen nach San-
tiago de Compostela. Strassburg: J. H. Ed. Heitz (Heitz & Mündel), 1899.
Halász, Éva B.: Arhontologija Velikoga Kalnika u srednjem vijeku. Zbornik Odsjeka za povijesne znanosti Za-
voda za povijesne i društvene znanosti Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti 32, 2012, str. 27–38.
Heinig, Paul Joachim: Die Türhüter und Herolde Kaiser Friedrichs III. Studien zum Personal der deutschen 
Herrscher im 15. Jahrhundert. Kaiser Friedrich III. (1440–1493) in seiner Zeit. Studien anläßlich des 500. 
Todestages am 19. August 1493/1993 (ur. Paul Joachim Heinig). Köln, Weimar, Wien: Böhlau, 1993.
Heinig, Paul Joachim: Kaiser Friedrich III. (1440–1493). Hof, Regierung und Politik. Köln, Weimar, Wien: 
Böhlau, 1997.
56
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–58 2022
Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska. Elektronska 
knjiga. Ljubljana: Viharnik, 2015.
Klaić, Nada: Zadnji knezi Celjski v deželah Sv. Krone. Celje: Prese, 1991.
Kos, Dušan: Diplomatični diskurz o vzponu žovneških gospodov. Gestrinov zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljub-
ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 1999, str. 147–168.
Kos, Dušan: Pamet pod šlemom, zvestoba denarju: plemiški karierizem v luči uradovanja, služenja in vojsko-
vanja v poznem srednjem veku. Časopis za zgodovino in narodopisje 66, 1995, št. 2, str. 207–235.
Kos, Dušan: Pismo, pisava, pisar. Prispevek k zgodovini kranjskih listin do leta 1300. Ljubljana: Zgodovinski 
arhiv, 1995 (Gradivo in razprave, 14).
Kos, Dušan: Vitez in grad: vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem 
Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005.
Kosi, Miha: Celjska klientela. Socialna in prostorska mobilnost plemstva v službi grofov Celjskih. Družbena 
identiteta in mobilnost (ur. Boris Golec). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019, str. 11–64.
Kosi, Miha: Graffschaft Mettling. Razvoj dežele in deželnega plemstva metliške grofije od 13. do konca 15. 
stoletja. Neumarkt – Möttling – Metlika. Nastanek in razvoj mesta od konca 13. do začetka 19. stoletja (ur. 
Janez Weiss). Metlika: Belokranjski muzej, 2018, str. 15–99.
Kosi, Miha: Grajska politika – primer grofov Celjskih. Kronika 60, 2012, št. 3 (Iz zgodovine slovenskih gra-
dov), str. 465–494.
Kosi, Miha: Potujoči srednji vek. Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana: 
ZRC SAZU, Založba ZRC, 1998.
Kosi, Miha: Representative Buildings of the Counts of Cilli – an Expression of Dynastic Propaganda. Acta 
Historiae Artis Slovenia 25, 2020, št. 2, str. 25–47.
Kotar, Jernej: Deželnoknežja oblast in uprava na Kranjskem v času Friderika III. Habsburškega. Univerza v Ljub-
ljani, 2016 (tipkopis doktorske disertacije).
Lackner, Christian: Hof und Herrschaft. Rat, Kanzlei und Regierung der österreichischen Herzoge (1365–1406). 
Wien, München: Oldenbourg, 2002.
Langmaier, Konstantin Moritz A.: Kaiser Friedrich III. (1415–1493): des Reiches Erzschlafmütze? Der 
»schlaffende Kaiser« als Klischee. Zeitschrift des Historischen Vereins für Steiermark 111, 2020, str. 129–188.
Lazar, Tomaž: Poznosrednjeveško topništvo na Slovenskem: raziskave dveh zgodnjih topov iz Pokrajinskega muzeja 
Ptuj - Ormož. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2015.
Lazar, Tomaž: Vitezi, najemniki in smodnik: vojskovanje na Slovenskem v poznem srednjem veku. Ljubljana: 
Viharnik, 2012.
Lexikon des Mittelalters, 5. Bd., 5. Lfg.. München und Zürich: Artemis Verlag, 1990.
Mlinar, Janez: Povednost srednjeveških urbarjev. Primer belopeškega urbarja iz 1498. Urbarji na Slovenskem 
skozi stoletja (ur. Matjaž Bizjak in Lilijana Žnidaršič Golec). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2016, 
str. 35–54.
Novostraschezky (= Dunder, Wenzeslaus G.): Stiriens Eden. Das Santhal und die Umgebung von Neu-Cilli in 
der südlichen Unter-Steyermark. Wien; Leipzig: Hirschfeld, 1847.
Otorepec, Božo: Seznam deželnih sovražnikov na Kranjskem in Štajerskem iz okoli 1440. Iz borb med Celj-
skimi grofi in Habsburžani v letih 1436–1443. Grafenauerjev zbornik. Ur. Vincen Rajšp. Ljubljana: ZRC 
SAZU, 1996, str. 331–342.
Pálosfalvi, Tamás: The Noble Elite in the County of Körös (Križevci) 1400–1526. Budapest: Institute of History, 
RCH HAS, 2014.
Patzold, Steffen: Das Lehnswesen. München: C. H. Beck, 2012.
Rösener, Werner: Hofämter an mittelalterlichen Fürstenhöfen. Deutsches Archiv für Erforschung des Mittelal-
ters 45, 1989, str. 485–550.
Sapač, Igor: Grad Bela Peč/Weissenfels in njegov arhitekturnozgodovinski pomen. Kronika 64, 2016, št. 3 (Iz 
zgodovine slovenskih gradov), str. 353–388.
Schubert, Ernst: Fürstliche Herrschaft und Territorium im späten Mittelalter. München: R. Oldenbourg Verlag, 
1996 (Enzyklopädie deutscher Geschichte, 35).
Schwanke, Robert: Beiträge zum Urkundenwesen der Grafen von Cilli (1341–1456). Mitteilungen des öster-
reichischen Instituts für Geschichtsforschung XIV (Erg.-Bd.). Innsbruck, 1939, str. 411–422.
Schwanke, Robert: Die Kanzlei der Grafen von Cilli (1341–1456). Staatsprüfungsarbeit am Institut für öster-
reichische Geschichtsforschung. Wien, 1935.
Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011.
Škreblin, Bruno: Urbana elita zagrebačkog Gradeca od sredine 14. do početka 16. stoljeća. Sveučilište u Zagrebu, 
2015 (tipkopis doktorske disertacije).
57
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–582022
Štih, Peter: Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske. Grafenauerjev zbornik (ur. 
Vincenc Rajšp). Ljubljana: ZRC SAZU, 1996.
Weiss, Stefan: Haus und Hof bei Konrad von Megenberg. Konrad von Megenberg (1309–1374) und sein Werk. 
Das Wissen der Zeit (ur. Claudia Märtl, Gisela Drossbach in Martin Kintzinger). München: C. H. Beck, 
2006, str. 145–168 (Zeitschrift für Bayerische Landesgeschichte, Beih. 31 (Reihe B)).
Žolger, Ivan: Der Hofstaat des Hauses Österreich. Wien, Leipzig: Franz Deuticke, 1917 (Wiener Staatswissen-
schaftlichen Studien, 14).
SPLET
Novi Slovenski biografski leksikon
Kosi, Miha: Herman II. Celjski (okoli 1361–1435):
https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023720/
Kosi, Miha: Ulrik II. Celjski (okoli 1406–1456): 
https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023730/
S U M M A R Y
The administration of the Counts of Cilli (1341–1456)
The “administration of the Counts of Cilli” or briefly the “Cilli administration” is a term referring to a 
sizeable group of staff charged with carrying out highly diversified tasks in the service of the Counts of Cilli 
rather than merely a part performing strictly administrative assignments. In other words, the court and the 
seigniory of Cilli ought to be considered as an organic whole, such that included everyone from the court 
master to the farmhand, an official and a servant. The domain of the Cilli administration, which may be di-
vided into court and territorial administration, incorporated various administrative, economic, judicial, and 
defence matters as well as more routine tasks of maintaining and supplying the court and the seigniory. The 
entire administration was subordinated to the Counts of Cilli, who freely disposed of their staff and decided 
who would hold a certain position and for how long.
Although many positions under the Cilli administration may be designated as “offices” or “services”, de-
pending on the nature of work performed, there is simply no common denominator for all of them. The group 
of individuals working in the administration may be referred to as “staff ” or “personnel”, even though the 
documents of the Counts of Cilli never use the term “staff ” but always point to specific officials, for example, 
governors, stewards, castellans, vidames, administrators, judges, and land officers. The term “associates” is more 
specific; it refers to individuals that belonged to the counts’ inner circle and had a political sway at the Cilli 
court. The counts’ most loyal associates were also their confidants.
Viewing the court and the seigniory as an organic whole, the Cilli administration also included completely 
ordinary physical, household, craft, agrarian, and other kinds of work required for maintaining and supplying 
the Cilli court and seigniory. Thus, it was also comprised of servants that may be divided into court servants, 
craftsmen, workers, and others that cannot be clearly defined. This group, among others, includes farmhands, 
maids, household servants, guards, chamberlains, stablemen, cooks, blacksmiths, gardeners, fishermen, car-
penters, goldsmiths, glassworkers, saddlers, and other specialized craftsmen. As a rule, they were not vassals 
or the clientele, although some of them received fiefs; there are known examples of cooks, blacksmiths, a 
goldsmith, a master glassworker, and a bladesmith.
Moreover, the Cilli administration was also composed of officials in more prominent low-level and high-
level positions. Low-level positions were held by both noble and non-noble individuals, that is, noblemen, 
town dwellers, market-town dwellers, and priests, whereas high-level positions were honoured upon members 
of the nobility and the clergy.
58
JAKA BANFI: UPRAVA GROFOV CELJSKIH (1341–1456), 21–58 2022
Grbi dediščine grofov Celjskih na prednji strani nagrobnika cesarja Friderika III. v cerkvi sv. Štefana na Dunaju. 
Od leve proti desni žovneški, celjski, ortenburški, sternberški in zagorski grb (foto: Miha Kosi).