------    240   ------
Resnice življenja.
Iz Dositej-a.
*   Ljubezen do domovine je velika, globoka reka; tok njen ne da se zajeziti. Ako se ji delajo zapreke, predere jih, pa potopi vso okolico.
*  Ljubezen do domovine je kakor železo; iz ognja in izpod kladva pride še svitlejše in trdnejše.
*   Ne veseli se deteta lepega a nespametnega, ampak zbujaj v njem srce in pamet, in mnogokrat mu pripoveduj, kaj je storila neka Crnogorka svojemu sinu, ki je pobegnil iz bitve in izdal svojo domovino in družino: ona je vzela njegovo puško pa mu ž njo razbila glavo, rekoč: „Umri tedaj, malopridni človek! kakor se ne spodobi, ker nočeš živeti, kakor se spodobi."
*  Zasluga za domovino je podobna zrnu. Kdor zrno v roki po mestu nosi in ga vsakemu kaže, rekoč: Grlej, kako zrno imam! tak nikdar ne bo koristil domovini, ker se zrno bo posušilo. Kdor pa zakopd zrno v zemljo in trpljivo čaka nekoliko tednov, bo videl, kako zrno kali in plod donaša.
* Ljubezen do narodnosti in domovine je kakor njiva. Ako tudi suša ali toča eno leto sad uniči, poljedelec! ne žaluj; sej in orji jo marljivo iz-nova drugo leto — in  doživel bodeš veselega pridelka.
*  Črvi v sad pada sam z drevesa, ako le majhen
------    241    —
veterček potegne;  dober sad zori,  če tudi počasneje in v vsaki nezgudi vremena.
*  Imamo ljudi, kteri mnogo na to drže, da se nič druzega ne nauče kakor veliko jezikov. Al tak človek ni še visoko učen , kteri v desetih jezikih z\A povedati, kako se imenuje — osel.
*  Ljudje, ki so dobri, se nikoli ne mrze nad hudobnimi, mrze se le nad njihovimi hudobnimi deli; al hudobni ljudje se večkrat mrzijo nad dobrimi. Vendar oslovski vik ne čuje se nebo. Vsi psi lajajo na danico in zoro; al danica za to ne mara, ker je nebo visoko.