i k roti koncu preteklega stoletja je vladal a `•0° ~`~ na Francoskem velika prekueij a. Uporna cJ-) druhal je umorila kralja in njegove privez•~ plemeznitih nce , tez mnogo plemenz z družin pahnila v največ() nesrečo. V tem času je živel onkraj Rena*) prav blag in plemenit gospod, vite z Topolovski. Imel je ljubeznjivo ženo in dvoj e otrok : Karola in Minko . Koj v začetku grozovitega upora je vitez Topolovski se svojimi zapustil glavno mesto Paris, in se podal tj e bliz o Rena na svoje posestvo. Tamkaj je zadovoljno in tiho preživel srečne dni. Skerb je imel le za svoj o družino in za podložne , ki so bili veseli, imeti ga toliko časa v svoji bližini ; ker prej je le kakih par tednov mudil se na svojem posestvu. Bil j é pa res dobrotljiv svojim podložnim. Tukaj v samoti je imel čas, sam podučevati svoje otroke. Najraje je učil verouk, ker bil j e prepričan, da le vera zamore človeka osrečiti in mu podeliti pravo veljavo, ter tolažiti ga v nesreči in nadlogi. Blaga gospa -- mati je bila rada na 6 vzoča pri keršanskem nauku, in je sem ter tam pristavila kako modro in podučljivo besedo. Vitez je rad govoril o božji previdnosti in o zaupanji v Boga, kar je bilo prav primerno za otroke, posebno v tistem razburjenem času. Materi sta se otroka prav smilila, češ , Bog ve, kaj ju še čaka. Vendar je zaupala v nebeškega Očeta, ki vse ljudi z enako ljubeznijo objema. Otroka sta te nauke pazljivo poslušala in si jih v sereé utisnila — zakaj kar iz serca pride, tudi v serce ide — in sta bila klju b bližnjim nevarnostim vendar vesela in zadovoljna . Razun veronauka je podučeval vitez otroka tudi v druzih koristnih vednostih . Celo peti ju je vadil in igrati na glasoviru, kajti bil je sam izversten pevec in krasno je sviral na glasoviru . Na večer vsaeega dné se je v vitezovi hiši igralo in pevalo ; to je bila stara navada. Neeega večera, proti koncu zime, so zopet vsi štirje sedeli v gorki izbi krog glasovira. Vitez je nalašč za otroka zložil malo , lahko pesmico. Materi pa o tem ni nič povedal, ampak otroka naj bi jo iznenadila. Mati je najprej pela nektere točke ; njen glas se je razlegal ko t sreberne strune don, vitez pa je njeno petje spremljal z mojstersko roko. Tedaj reče : ,,No Karol in Minka, sedaj pokažita vidva svojo umetnost ! u Karol sede h glasoviru in igra ; Minka pa z nežnim glasom, sicer malo boječe, vendar neizrečen o ijubeznjivo zapoje sledečo pesmico : Ne plaši se ! če burja hraste vije ; Po hudi uri lepše solnce sije ; 'Zročuj Bogu v nadlogi vsaki se! 7 Ne plaši se v bolezni, če pridere, Al' ti nesreča tudi vse pobere : K nebesom vzdigni roke in sercé ! Ves Mi se ! Naj se sercé razjasne , Saj žalost le škoduje, nič ne hasne ; Živiš pošteno, nikdar ne žaluj ! Mati, slišati pervo pesem iz ust svojih otrok , bila je presrečna. Celó pevske veselice na kraljevem dvoru ji nijso tolikanj veselja naredile, ko ta perv a pesem . Ljubeznjivo je objela otroka in djala : ,,Bog, ki vaju je doslej varoval, bode vama tudi zanaprej mogočen varuh. V tem trenotji se odpró vrata, in v izbo dere tropa oborožencev narodne garde . Poveljnik pokaže list, ki mu nalága viteza takoj prijeti in v mešk o jetnišnico odpeljati. Tožen je vitez, da je kraljev priverženec in sovražnik svobode ; zatoraj mora v zapor. Mati pade na kolena pred odurnega moža , vije roke, in vroče solze se ji vderó po obledeli h licih. Tudi otroka povzdigneta nežne ročice in kmalu je nastal grozen jok . Toda vse je bilo zastonj. Vojščak je bil terdega serca ; grozno so se mu svetile oči izpod temnega čela, ktero so deloma pokrivali černi lasje, in divja mu je bila brada . Prosili so ga, naj do jutra počaka, ali vsaj eno uro, da bi očeta preskerbeli s potrebnimi rečmi ; ali vse ni nič pomagalo . Mati in otroci so se vitez a oklenili in plakali, tedaj pa so vojščaki pristopil i in ga se silo odvédli . Žalost matere in otrok se ne da popisati. Materi so se kolena šibile, zategadel je sedla na stol, 8 otroka pak sta se jokaje stiskala k njej . Pred durmi so še vedno stali nekteri vojaki, da bi se stvar ne zvedela v vasi ; ker vašcani so viteza siln o ljubili in v časti imeli. — Blaga in pobožna mati se vendar umiri in reče: ,,Draga otroka! Grozna nesreča nas je zadela ; vendar zaupajmo v Boga ! Bog nam je to žalost poslal, on nam bo podelil tudi milost, da jo voljno sprejmemo in prenašamo . Vse, kar Bog stori, prav stori. Zatorej recimo zaupljivo : Gospod! Zgodi naj se tvoja sveta volja ! Nesrečna gospa si je mnogo prizadjala, rešit i moža iz zapora . Kakor hitro je straža odšla, hitel a je v mesto k sodnikom, in zaterjevala, da je nj e soprog nedolžen ; sklicevala se je na celo soseščino , da je mirno in za-se živel, ter se kar nič bligal, kar se po svetu godi Vendar ložje je kame n omehčati, kakor te sodnike. Še to ji niso dovolili, da bi bila soproga obiskala v ječi. Čuti je bilo celó, da bode k smerti obsojen . V treh dneh se je vernila na svojo grajščino , ali glej! to so posedli vojaki in jo plenili, premož'enje so pobrali in grajščino v vojašnico spremenili . Gospó niti pustili niso v grad. ~alostna je šla od tod, ter zdihovala po otrocih, kajti nikdo ji n i vedel povedati, kam da so prešli . Ljudje so bili zbegani in razperšeni . Pozno je bilo že v noč. Kam naj bi se obernila, kje prenočila ? V tem ji pride napr o' ti Simen, star, zvest, grajski služabnik, in pravi : ,,Milostna in dobr a gospá! Slišal sem, da tudi vas hočejo dati v zapor , ker ste v svoji nesreči govorili nektere terde besed e o vnebovpijoči krivičnosti in grozovitosti ; o ljudeh, 9 ki svobodo obljubujejo, pa le druge zatirajo. Nekdo vas je ovadil, in bojim se, da prav kmalo pridej o po vas. Ne ostane druzega, nego da bežite, gos poda ne morete rešiti več, rešite vsaj sebe in otroka, ki sta v moji hiši. Pojte z menoj k njima. Moj brat je star ribič, stanujoč na bregu Rena, in j c v tej zadevi podučen. Še to noč vas spremim k njemu, on vas varno popelje čez reko — . deržavno mejo, in tako rešite sebi in otrokoma življenje ." Sla sta v hišo starega Simna, ki je bila v sredi vasi . Pregovor pravi, da nesreča ni nikol i sama. Minka je tisti dan, ko se je gospá v mesto podala, od strahú in žalosti zbolela, in ravno ta večer ji je bilo najhuje Mraz ji je pretresal nežno telesce, zavedla se ni, in matere ni poznala. Mati takoj sklene, pri bolnemu detetu ostati in mu streči . Ali zdrav-nik, ki je bil ravno navzoč, ji odsvetuj e na vso moč. „Bolniea”, pravi, „ne more dolgo živeti, za vas, milostna gospa, je skoro da mertva. Če tudi ostanete, ubogemu otroku ne morete ni č ,)omagati. Dolžnost vam je, sebe in dečka rešiti.” Bleda ko smert je stala mati poleg bolnišk e postelje . in nikakor se ni mogla odpraviti na pot . Rahlo jo prime zdrkvnik za roko, da bi jo iz sob e odpeljal, naredila je par korakov, a naglo se zopet oberne, oklene se ljubljene hčerke, ter zaklič e bolestno : „Drago dete, jaz te ne zapustim! Kaj mi je za življenje! S taboj hočem umreti ! Stari Simen in njegova žena sta jo prelep o prosila, naj nemudoma odpotuje, in sta sveto ob ljubila, da bosta za bolno gospieo skerbela, kako r za lastno dete . »Noč se je storila”, djal je Simen, 10 „le po noči je moč ubežati. Čem delj odlašamo, tem veči je nevarnost za nas vse. Saj veste, da je smertna kazen odločena vsakemu, kdor ptuj c a prenočuje, ako ni to gosposki prej naznanil . ” Tedaj reče oplašena mati k otroku : „Draga Minka ! Ker mi tedaj ni ostati v tej hiši, pa poj dem v božjem imenu . Bog s tabo, ljubljeni angelj ! Pojdi v prebivališe miru, kjer nedolžnosti več n e zatirajo, kjer se solzé več ne pretakajo ; pojdi tje, kjer se ljubeča serca več ne ločijo! ” Mali Karol je tudi sestrico prijel za roko in dejal : „Veseli se, ljuba Minka ! Prišla boš v družb o angeljPv ; tam bodeš srečnejša, nego mi na zemlji , ki vedno živimo v strahu in nevarnosti. O kako rad bi šel s teboj! ” Mati poklekne pred posteljo in z očmi v nebo vpertimi, govori takole : „Sprejmi jo, o Bog, v dar od žalostne matere . Priporočim jo tvoji milosti in usmiljenju!” Potem ustane, Minko goreče poljub i in s Karolom urno odide iz sobe . Gospá Topolovska je tedaj na, begu . Zvesti Simen je pospravil nektere potrebne reči za njo in in jo spremil. Gospá je korakala s Karolom, ki je imel tudi male popotno torbico. Ni besedice ni bilo čuti ; vsi so molčali. Noč je bila silno vepri-' j azna, ker veter je bučal in gosto je padal dež i z oblakov. Slednjič spregovori Simen : „Bog nam je poslal nevihto in stemnil noč, sicer bi ne bili varni pred zasledovalci . Glejte, kar se nam hud o zdi, je vendar v naš prid . Tudi nadloge in nesreč e nam pošilja Bog v naš blagor.” 11 Prišli so do koče starega ribča. Stopijo v malo zakajeno izbo, ktero je le borno rasvitljeval a svitilnica v kotu. Ribič je z odkritoserčno prijaznostjo pozdravil gospó in dečka, in jima velel sesti ; sam pa je šel s Simnom pogledat za čoln . Njegova žena je doriesla gorke juhe, kruha in vina . Begunca sta le malo zavžila ; ni se jima ljubilo , ampak od mraza in strahú sta z zobmi klepetala. Ribič se kmalu verne, in vsi so se podali k reki . Luna v zadnjem krajcu — je ravno vshajala, pa le sem ter tje skozi pretergane oblake zasvetila. Groza je spreletela gospó, ko je v tej viharni noči imel a prevoziti se črez mogočno reko, v malem čolničku, ki je imel prostora komaj za dve osebi. Toda ribič je stopil v čoln, prijel za veslo, in s pobožnim zaupanjem djal gospej : „Le vstopite ! Bog nam bode pomagal, da pridem srečno črez. ” Simen je ponižno vzel slovo od gospé in j i izročil, kar j e v gradu rešiti mogel : zlato tobačnico , zlato uro in dvoje dragocenih uhanov . Priložil je še nekoliko cekinov, ki si jih je prihranil v gospejni službi, a gospej tega ni povedal. Poljubil ji je roko, dečka pa goreče objel. „Oh, milostna in dobra gospa”, djal je, star sem že, težko, da vas še kedaj vidim. Rad bi vam še naprej služil, a t o ne gré. Bog pa bode za vas skerbel, in vam š e srečne dni doživeti dal. Tako dobrotljivih ljudi Bog ne more zapustiti. Jaz pa bodem skušal tudi viteza rešiti, naj velja, kar hoče." — Vsi so jokali . šimen pomaga gospej in dečku v čoln, potem p a poklekne in reče : ,,Tukaj bom klečal in molil, da mi brat prinese vest, da so srečno prišli čez reko . 12 Hotel Bog, da bi jim kmalo imel dati vesela poro čila o vitezu in Minki!" Gospá Topolovska je srečno prepeljala se če z reko. Zdaj ni bila več v nevarnosti. Vendar tukaj ji ni ostati. Kam naj se oberne? Zavila j e poleg Rena v Svico, a tam je bilo drago živeti . Svetovali so 'ji na Svabsko, a tudi :tam ni bilo zánjo. Po dolgotrajnem potovanji dospé na mej o Tirolske, in zvé, da jo nek star, pošten Tirolec rad sprejme v svojo hišo . Tja se tedaj podá sé spremlj evalcem, kteremu so bila vsa pota znana. Sli so čez visoke goré in globoke doline . Slednič venda r ugledajo nizko v dolini, vendar še verh siveg a skalovja nekoliko lesenih hiš, in med njimi mal o kapelico. Na levo se je razprostiral temen smreko v gojzd, in za njim sta se dvigali dve gori, pokrit i še z belim snegom ; v dolini pak je bilo že vse zeleno, kajti pratika je že davno kazala pomlad . Tje doli pokaže spremljevalec sé svojo palico, i n pravi: „Gospá, to je Černiverh, kamor ste se napotili.” In težkega serca je stopala s Karolom po ozki stezi navzdol . Stari Tirolec, verli možak, jo prijazno sprejme . On sicer ni umel z gospodo občevati ; „ti” ali „vi ” mu je bilo vse jedno. Vendar se je védel pošten o in spodobno. Da bi gospó bolj počastil, oblekel je, sivo nedeljsko kamžolo in rudeč telovnik, n a glavi pa je imel lep zelen klobuk z zakrivljenim petelinovim peresom. „Bog te sprejmi, milostn a gospá, " djal je po stari tirolski navadi ; „drago mi je sprejeti te s tem prijaznim dečkom pod svoj o stxeho .” 13 Tirolka, prijazna starka, stala je na hišnem pragu . Snažno je bila opravljena. Vidi se, da pride iz kuhinje, ker si briše roko ob bel predpasnik, potem pa jo podá gospej, „ rekoč : „Bog s taboj, ljuba gospá! Kosilo je že pripravljeno ; vendar z malim boš morala zadovoljna biti, ker pri nas se hranim o le z mlekom, ovsenim kruhom in krompirjem . ” Verli Tirolce pelje gospo v izbo, ki je bila zánjo pripravljena. Skozi malo okence se je videl oni smrekov gojzd in omenjena dva snežnika . Pohištvo je bilo kaj priprosto : miza, klop, par stolov iz smrekovega lesa, in zelena peč. Iz te izbe se je šlo v malo, revno spalnico. Gospá pa je bila zadovoljna in prav hvaležna za to prijazno zavetje . Sama je gospodinila in kuhala, sicer pa je pletl a in šivala, ter si m.arsikak krajcar prislužila. Naj bolj jo je pa skerbelo za Karola. Sama ga ni mogla podučevatl, ker je že začel z latinščino . Knjig pa tudi ni pri roki . Ko so jo nekega jutra te skerbi mučile, oglasi se mali zvonček nad kapelo. Stara, pobožna Tirolka je berzo v sobi in pravi, da so prišli gospod župnik od fare maševat v kapelico. Gospá se nemudoma podá s Karolom v svetišče. Gospod župnik so opiavili sv. mašo i n imeli kratek nagovor. Gospá si je vsako besedo globoko v sereé vtisnila . Po svetem opravilu je govorila s župnikom in spoznala, da je gospod prav mode r iu prijazen. Obljubil je za Karola naročiti potrebnih knjig in ga tudi podučevati, da se le deček potrudi do fare. Kdo je bil tega bolj vesel, nego Karol. Komaj je cakal, da je kosilce minulo, ker popoldne jo je 14 navadno brisal s knjigami čez hrib. Ako je pa deževalo, ostal je doma . V takem slučaju mu j e postal dolg čas . Razumna mati je vedela, da mor a imeti deček tudi kako zabavo ; pride čas za delo, pa tudi čas za počitek in zabavo . Na Tirolskem prirej uj ej o obilo kanarčkov, ktere daleč na okrog — po ptujih deželah prodajajo . Tudi naš stari Tirolec je imel več lepih, mladih kanarčkov. Karol prosi tedaj mater, naj mu eneg a kupi ; djal je : „Minka je imela doma tudi kanarčka, kupite ga, ljuba mati, tudi meni . Vsaj nas bo spominjal drage domovine!” Mati mu ga je rada kupila; drag tako ni bil. Karol si je izbral onega, ki je bil Minkinemu najbolj podoben. Imel je s živalic() veliko veselja. Tiček je postal kmal o krotak ; priletel je in se mu vsedal na roko, ter mu jemal drobtinice izmed ustnic . Kadar je Karol pisal, priletel j e in mu kljuval peró ali pa rokó ; in da mu ni bil pri delu nadležen, moral ga je včasih zapreti v kletko . Pel je pa tako, da se j e Karol le čudil. Stari Tirolec le djal : „Nauči ga žvižgati kako lepo pesmico!” Karol se je starc u smijal, ker ni še slišal, da se kanarček nauči kake melodije. Tirolec pa prinese malo flavtico in zapiska veselo poskočnico . „Oj, oj'', zakliče Karol, „ta flavtica ima pa res prijazen glas!” Karol j e imel veselje in zmožnost za vsak uk. V kratkem času se nauči toliko na flavti, da zamore vsak o pesem zapiskati . Posebno eno je večkrat piska l tičku, in nepopisljivo je bilo njegovo veselje, ko jo tudi kanarček nekega dne brez napake zažvižga . „Glej, ljubo dete”, reče mati, ,,da tudi ti svoje dolžnosti tako točno in vestno spolnuješ." Kanarček je včasih oba zabaval, posebno kedar je bilo deževno vreme in nista mogla iz izbe. Mirno je teklo njuno življenje. Mati je vedno mislila na svojega soproga in na Minko . Nekteri dan se ji je serce kerčilo od skerbi in žalosti, i n marsiktero noč je v solzah prečula . Vedno je čakala na kako poročilo, toda zastonj. Gospod župnik so ji vsak teden enkrat po Karolu poslali časnikov, in tam je bilo večkrat kaj brati iz Francoskega. Nekega večera pride Karol vesel domov in poda materi časopise, rekoč : „Gospod župnik sicer nis o vsega prebrali, vendar so dj ali , da boste bral i veliko veselih poročil ondi.” Mati je urno pregledala časnike in brala, da bo kervave vojske kmalu konec. V duhu je že spet v svoji domovini . — Pa kaj stoji tiskano na zadnji strani časnika ? Dolga versta imen je ; imena tistih žlahtnikov, - ki so mili zarad zvestobe do kraljevega prestola vszuerteni. Med njimi se je bralo tudi ime viteza Topolovskega. Gospá se vstraši bolj, kot bi pole g nje treščilo. Časnik ji pade iz rok, ona pak se zgrudi omedlela. Karol kliče na pomoč, in dobri ljudje urno pridejo iz onega konca hiše, Komaj so jo obudili ; ali ostala je bolna od tistega trenutka in hirala je od dné do dné . Ubogi deček se ni ganil od njene postelje in je sam jel bolehati . Stari Tirolec je z glavo .majal, in sam pri sebi djal : „Jeseni, ko bo rum eno listje z drevja padalo, padl o bo na groba teh dveh revčekov . ” Vernimo se sedaj k Simnu. Ko se je poslovil od ospé in Karola, čakal je, da se poverne brat 16 s čolnom in mu pove, da so srečni dospeli onkraj . Zdaj pa mu Je bila sveta skerb rešiti viteza smerti . Zdelo se mu je čez vse mere krivično, viteza vsmertit i zavoljo tega, ker j e bil zvest in udan svojemu postavnemu kralju . Koj v jutro druzega dné hiti v mesto. Tam je služil pri narodni gardi njegov sin Jaka -- si cer ne rad, pa ni nič pomagalo. Od časa do časa je prišla nanj versta, da je stražil ujetnike. Z Jakovo pomočjo tedaj je upal Simen oprostiti svojega gospoda . Naredila sta razne naeerte , a nobenega nista mogla izpeljati, Slednjič sta sklenila, da bo Jaka najbolj sam vedel za pripraven trenotek in ugodno priliko . A ta prilika se ni ponudila , Jaka je obupal nad rešitvijo ubozega viteza . Topolovski je bil nekega dne k snlertl obsojen, i n koj drugi dan se je imela zversltl obsodba . Lalosten je sedel vitez v svoji ječi tisto noc in podpiral si glavo. Tema je bila, ker še luči mu niso dali v ječo. Mislil je na soprogo in na svoja otroka . Bal se ni umreti, a skerb ga je terja za svoj e drage, saj še danes ni niéesa čul o njih. Vendar je b,l miren in popolnoma udan v voljo božjo . Djal je : ,,To je zadnja noč mojega življenja, in kj e naj iščem tolažbe, ce ne pri Tebi, mul Bog l Kar Ti storiš, ie vselej naj bolje. Ravnaj tudi z manoj in z mojimi po svoji sveti volji . Ako si ml smert odločil, potem skerbi milostljivo za mojo ženo In za otroka, ter vlij tolažbo v njihova serca . Zau pajoč v Tvojo milost, bodem mirno položil glavo pod nož, ki je že rudeé od kervi mojih prijateljev . Ako si pa sklenil, ohraniti me, bode tvoja vsemo 17 goba roka odperla vrata moje ječe in me rešila kervoločnih sovražnikov. V tem slučaju naj bo ostalo življenje Tebi darovano v hvaležen dar! " V take misli vtopljen, začuje vitez velik šu m od strani mostovža. H krati se odprt vrata njegove ječe ; gost dim sili vánjo in grozen blišč razsvetljuje prostore . Mlad vojščak stopi pred viteza in mu zakliče : „Za božjo voljo vas prosim, rešite se!” Vojščak je bil Jaka, sin starega Simna. Po neprevidnosti vojščakov je nastal ogenj v hiši. Ti so urno odložili orožje in gornjo obleko, ter hitel i gasit požar. Jaka je porabil to priliko, v naglici pobral nekaj orožja in vojaške obleke, ter hitel z njo k vitezu rekoč : „Urno oblecite vojaško opravo!” Pomagal mu : zapenjati suknjo, postavil mu klobuk s kokardo ha glavo, prepasal mu sabljo in podal puško v roko. Brada, ki mu je v ječi zrasla, storila g a je podobnega divjim vojakom . „Zdaj je vse prav”, reče Jaka, „Ie urno in pogumno po stopnicah skoz i velika vrata ; nikdo vas ne bo spoznal. Hitite k mojemu očetu, ki je pri svojem bratu na breg u Rena! ” Vitezu se je zdel Jaka rešiven angelj , ki mu . prinese rešitev z nebes. Resnega obraza hiti po stópnieah, kakor da je poslan isveršiti najvažnejša naročila. „Umaknite se! Prostor!” , upil je nad ljudmi, ki so privreli z gasilnim orodjem, ter j e srečno pripel na cesto . Pogumno koraka proti mestni m vratom, in ko pove po Jakovem naročilu geslo, pustijo ga iz mesta. Kriftof 2mld IV . 2 18 Krog polnoči dospe do koče starega ribiča poterka na okno. Ribič pride iz koče in se zel ó prestraši, videti pred saboj vojščaka. 2e je mislil, da so prišli pónj in po brata, ker je bilo znano , da sta vitezova prijatelja. Toda v tem trenutku spozna gospoda Topolovskega in zakliče povzdignjenima rokama : „Bogu bodi čast in hvala!” Berz o stopi vitez v izbo, kjer je Simen že deset dni čakal na svojega gospoda. Ginljivo je bilo videti, ko sta se gospod in služabnik objela, kot dva brata. Pervo vprašanje Topolovskega je bilo : „Kje je moja soproga, kje sta otroka? — Širilen je povedal, da sta se srečno .rešila na ono stran Rena , da je bila Minka zeló bolna, zdaj pa je zdrava in prenočuje v istej koči . Minka, ki je v sredi izbe spala, se je zbudila in očeta koj po glasu spoznala. Kmalu jc pritekla v očetovo naročje, in oba st a točila solzé veselja. Vitez se je naglo odločil, slovó dati svoji, — nekdaj tako srečni — očetnjavi, ter preseliti se na nemška tla. Čoln, ki je rešil njegovo soprogo i n Karola, isti čoln naj prepelje tudi njega čez Beno . Vsi štirje se urno odpravijo ; stari ribič gre naprej , Šimen koraka za njimi s pertljago na rami . Noč je bila jasna, in nebo sé zvezdami obsejano. Že so se bližali reki . Kar začujejo za saboj strel, in divj i glasovi vpijejo : „Stojte! Stojte l” Bili so vojaki iz mesta, ki so ogenj v jetnišnici kmalu pogasili in Viteza sledili. To jim ni bilo težko, ker s o kmalu uganili, da je vitez v pogrešani vojašk i obleki pobegnil . Čem bliže reke so prišli, tem bolj so vpili. Ni čuda, ako je nagim beguncem 19 skoro sercé vpadlo. Vendar so hiteli, kar se j e dalo. Vitez, z Minko v naročji, skoči urno v čoln , Šimen za njim. V hipu sta prijela za vesla in na vso moč vesljala. Stari ribič, ki tako ne bi bil imel prostora v čolnu, skril se je v votlin o stare verbe. Ali komaj so priveslali dvajset korakov od brega, že so> vojaki tik vodé, ter začno streljati za begunci. St_ragn_o so jim krogle žvižgale krog ušes. Vitez veli Minki, vleči se v čoln, on pa sé Šimnom krepkeje zasaja veslo . Ena krogla je proderla vitezov klobuk, dve drugi ste prileteli v Šim novo veslo . Čolniček se je močno zibal ; malo da ni vodo zajel. Vendar srečno so dospeli onkraj reke ; nobeden ni bil zadet . Vsi trije so pokleknili na bregu, ter se goreče Bogu zahvaljevali za srečno rešitev. Potem_ so se malo počili od prestareg a dela in strahú. Kmalu pa so se dvignili, ter krenili proti Švabskemu gorovju, ki se zarad smxeeja imenuje Črnigojzd. Topolovskemu je bilo zdaj edino na srcu, po iskati ženo in sinka . Sirx1en je poznal poštenega kmeta, stanujočega tik Črnogojzda. K njemu so se podali, da bi si privoščili par dni počitka in s e okrepili za daljno pot: A Topolovskemu ni bilo tamkaj ostati. ?~j al je Širnnu : „Jaz nimam mirú, dokler ne najdem gospé in Karola . Praviš, da sta morda v Sviei . A, dragi Širnem, kako pridemo tj e ? Minka ni za pešpot, voza pa ne premoremo .”, Šimen privleče m_ošn_jiček iz žepa in strese i z njega rumene celine na mizo. „Gospod vitez, nismo tako revni, kakor mudite. Ko ste bili še na svojem posestvu, pomagali ste radi ubogim . Njim, ki so bili v denarni zadregi, radi ste pomagali . Ko ste bili v ječi, iztirjal sem jaz mnogo tega denarja . , Res, veliko jih je, ki so nehvaležnega srca in tudi poštenosti ni pri njih doma, a mnogo jih je, ki ni so le dolg poplačali, ampak iz hvaležnosti tud i kaj pridjali. Glejte, vitez, to j é tedaj vaša last! " Vitez je denar preštel in hvaležen djal : Veliko j e denarja, res, prav veliko ga je. Vendar, koliko časa shajamo ž njim?" — „Dobro hočemo gospo dariti”, pravi Šimu. ; „a v Švico vendar gremó . ” Šimon je kupil konja in voziček. Pritrdil je nanj velike obroče, in nánje pripel štorijo, da bi jih varovala dežja in vetra. Tedaj se podadó na pot. Šiinen je večjidel korakal poleg voza, vite z in Minka pa sta se morala skoraj zmirom peljati, ker Šimcu je na to silil . Srečno so dospeli v Švico. Popragevah so povsod po gospéj, a nikjer ni bil o sluha o njej. Zastonj se podadó na Švabsko nazaj . Ali moči vitezove so opešale. Dolgotrajna ječa, skrb za svoje, in zdaj utrudno potovanje j e njega tako prevzelo, daje obolel in ni mogel dalje . Ostali so tedaj v malem Svabskem mesteci . Sime n je vzel v najem stanovanje z dvema izbama i n kuhinjo, kupil je potrebno pohištvo, ter začel pra v vrlo gospodariti. V tem ga je Minka po moči podpirala. Vitez je bil večjidel v postelji, in dolg o dolgo je trajalo, da je mogel zopet na noge . Minka mu je skrbno stregla, in ga kratkočasila, kakor j e vedela in znala. Vsaki dan mu je storila kako veselje ; ali mu je zapela novo pesmico, ali mu bral a iz knjige, ali pa mu je pripravila kako tečno jed . 21 Vitezu je Minkina pozornost dobro *la in skazoval se je hvaležnega in zadovoljnjega pri vsake j priliki. Minka je obhajala svoj rojstveni dan. Zgodaj v jutru je šla k sveti maši, da bi se Bogú zahvalil a za obilne od njega prejete dari, in molila za ljube starše. Ko pride domov, zagleda na oknu krasne cvetlice v nežnih posodah, in nad njimi v lepi kletiki rumenega kanarčka s čopo na glavi, kakoršnega je imela doma na gradu. Jutrajno solnce je kaj prijazno sijalo skoz okno, in v solnčnem svitu so cvetice še bolj odlikovale se s krasnimi bojami . Minka je bila kar očarana. Precej je uganila, da so ji oče napravili to veselje. Z otroško ljubeznjivostjo zahvalila se je dragemu očetu za toliko ne pričakovano veselje. Vitez pa je djai : „Sprejmi to za dobro, drago dete ! Saj veš, domá je bil o drugače : tvoj rojstveni dan je praznovala cela vas . Danes pa ga moremo praznovati v tihem veselji .” Kosilo je bilo ta dan nekolike obilnejši. Vitez je bil prav iz srca vesel. Tudi Simen je ž njima obedoval. K sklepu obeda je prinesel potico, okinčano s cvetlicami in stklenieo rudečega vina . Vitez je napel Minki, svoji soprogi in Karolu. Ali pri tem spominu se mu je milo storilo, solze so m u kapale v kupo. „Bog zna, Minka”, djal je, nkje in kako praznujejo mati tvoj rojstveni dan? Ved i Bog, v kakih' razmerah živé? Oh, koliko nevarnost i in neprijetnosti preti gospéj in Karolu, ki na tuje m nimata varuha, ne prijatelja. Kdo vé, bomo li ta dan še kedaj vkopaj praznovali? Jaz sem bil sicer vedno zadovoljnega srcá, in sem trdno upal 22 božji previdnosti ; sedaj pa me tare žalost in grozna skerb. Bojim se, da " Minka se oklene očetu krog vratú in ga to laži: „Umirite se, ljubi oče ; Bog nas ne zapusti. Nas je rešil res po čudoviti poti, bode nas zaúpljiw) tudi združil.” ,.Bog nas ne bo pozabil", priter d Simen. Vsi trije so nekako pobožno obmolčali. V tem zapoje kanarček nam že znano pesem : Ne plaši se! če burja hraste vije ; Po hudi uri lepše solnce sije ; 'Zročuj Bogu v nadlogi 'vsaki se ! Minka začudena sklene roke, in pravi : „O Bog, to je pesmica, kojo sva pevala s Karolom isti večer , ko so vas, ljubi oče, neusmiljeni vojaki odpeljali v ječo. " Vsi trije se čudijo in opazujejo ptička . Ta je pesmico ponovil dvakrat, vselej enako, d o pičice. — „To je čudno”, reče slednjič vitez. ,, Skoraj bi začel upati, da zopet najdem ljubljeno ženo in garola ; saj le te dva sta zamogla tička naučiti t e pesmice. Povej Simen, odkod si prejel kanarčka? Šimen pravi, da ga je kupil od mladega Tirolca „Tedaj pojdi ga urno iskat in pripelji g a sem ; morda on kaj ve o naših dragih ! u Simen gre in dolgo ga ni nazaj . Topolovski in njegova hči sta ga težko težko pričakovala. Pervi reče žalosten : „Hudó se jima mora goditi, ako prodasta oko ljubeznjivega ptička. Ali pa sta umerla, in kanarček je prišel v tuje roke.” — V tem vstopi Šimen z mladim Tirolcem, a mož ni vedel nič posebnega o kanarčku. Kupil ga je v Tirolah od 23 nekega pastirčka. Ime „Topolovski” ni nikoli slišal. Po daljšem popragevanji je povedal, da živi v istem kraji gospá z malim dečkom. Morda sta ona dva imela prej tega kanarčka. Gospá, pravi Tirolec nadalje, pride vsako nedeljo k božji službi, in dečka je pogostokrat srečal, ker hodi k gospod župniku v šolo . Deček je videti učen ; nosi namreč kup bukev z jermeni zvezane na rami . Ko Tirolec še natančneje popiše njih postave, zakličejo vsi trije polni veselja : „To so naši, brez vse dvombe, to so naši!” — Gospod Topolovski je prav natančno pozvedal za kraj, kjer gospá živi, in za pot, ki tj e pelje, ter je podaril odkritosrčnemu Tirolcu velik srebernik (tolar). Zna se, da jim ni bilo več ondi ostati. Ta vest je Topolovskega preje ozdravela, nego najbolše zdravilo. V hipu se je čutil krepkejega. Minka je jela za pot pripravljati, Simen pa j e uravnal voz. Koj drugi dan se podajo na pot v prijazne Tirole. Se vé, da je šel Kanarček tudi ž njimi. Privezali so kletko np obroč strehe in ptiček jih je kratkočasil ponavljaje svojo ljubeznjiv o pesmico. Mala družba je srečno dospela v vas, kamor je spadal tudi černiverh . Takoj se podaj o v župnijo (farovž) . Gospod župnik jim pové, d a res v bližini stanuje gospá Topolovska se svojim sinom, toda gospá je bolehna in silno pobita, odkar je prejelL vest, da je vitez bil vsmerten. Bolezen malo, da je ni poderla ; 1() počasi se ji vrača zdravje . Vitez vpraša, kdo je to laž raznesel. Gospod župnik prinese časnik in ga da vitezu brati . Te 24 daj jc vitez z lastnimi očmi bral, češ, da je bil ta in ta dan vsmerten. Vitez je kmalu sprevidel, zakaj so ga tiskali med nesrečne žertve . Dvoje je bilo mogoče. V tistih dneh splošne zmešnjave s o ga morda pozabili zbrisati iz števila vsmertenih , ali ga pa nalašč niso zbrisali, češ, saj ni vbežal, kakor se je govorilo, glejte, ta dan jc bil vsmerten. Viteza je bolelo, da je ta lažnjiva vest prišl a do njegove soproge in jo tako hudo poderla. Gospod župnik jc djal, da kaže zdaj previdno ravnati, sicer bi preveliko veselje imelo slabe nasledk e za gospó. Dogovorila sta se z vitezom, kako bosta stvar vravnala, potem pa so se podali vsi proti Černemuverhu, dasi je bilo že pozno, in vreme tud i ne prijetno. Celi dan je namreč deževalo, in zdaj na večer je celo sneg naletaval. Vendar pot ni bila dolga ; kmalu so dospeli na verh hribca, odkodar so se videle nizko doli se snegom pokrit e koče. Pod gostim smerečjem so se ustavili in čakali, Simen pa je šel doli proti koči, ktero mu j e blagodušni duhovnik pokazal . Gospá je v černem krilu sedela pri peči, ter pletla. Deček pa je ravno prižgal luč, ter jel brati iz knjige. Ko gospá starega, pa zvestega služabnika zagleda, glasno zakriči in pletenje ji pade iz rok . Serčno ga pozdravi, kakor pozdravlja hči svojega očeta. Tudi Karol samega veselja ni vedel kaj . Primaknili se še en stol k peči, in Simen je se del nanj . Oh, Simen, v kakem stanu se zopet snidemo ! Ne govorite mi od grozne sruerti ljubljenega so proga. Moje seréne rane se še niso zacelile. Po vejte mi raje, kaj je z Minko? Je li vmerla ? Vsaj zdravnik me je takrat malo potolažil. Morda že davno počiva v grobu? --" Šimen pripoveduje , da bolezen ni bila tako huda, kakor je zdravnik z besedo terdil. Imel je pa dober namen pri tem ; nalašč je djal, da je prav hudó, samo, da bi se bili vi laglje za beg odločili. Minka je kmalu okrevala in od tega časa je zdrava in terdna, k o mala sernea. Materi se je bralo veselje na licu in oči so se zopet enkrat prijazno zasvetile. „Ali Simen”, djala je, „kako da je niste saboj pripeljali? Zakaj ste jo pustili na Francoskem, kjer j e njeno življenje v vedni nevarnosti? Prišli ste d o men, brez nje, terdoserčen --. u Še ni dobro zgogovorila, kar se vrata odpro, in v hipu je Mink a v materinem naročji. Tudi Karol se je približal. Gospá je pretakala gorke zolze, a bile so solze veselja, zakaj vtolažilo se je nekoliko njeno hrepenenje, oba svoja otroka je zopet stiskala na materno sercé. Vendar je to veselje kalila še britka žalost. „O, da bi bil še moj mož živ”, rekla je milo gospá , „o koliko bi bilo potem naše veselje ! Ali, ljuba otroka, očeta ni več. Sereé mi poka, ko vaju gledam. Kako vaju jaz, vboga vdova le preživim in izredim ?” — Sedaj začne Šimen praviti nekako o vitezu, kakor da še živi. Previdno je govoril, ker se je bal slabih nasledkov za gospó, ki je bil a že dovelj razburjena. A gospa je bila že na vse pripravljena. Veselje se je počasi množilo . Najpervo je prišel Simen, potem Minka, sedaj bi skoro ver jela, da tudi njen mož še živi. Ta je že čakal 26 pred vrati na ugoden trenutek . Umel je vse, kar so notri govorili, in zna se, da mu je serce hudo bilo. Ko je tedaj gospá iz nadaljnih pogovorov s č Simnom povzela, da vitez res še živi, zaklicala j e v divnem veselji : „Toraj še živi? O, hvaljen in češčen bodi usmiljeni Bog, ki ga je rešil tolovajskih rok ! Gotovo ni daleč ! Pojte otroci, gremo mu naproti!” — V tem se odpro vrata in vite z Topolovski hiti oklenit "se svoje ljubljene soproge . Mislil bodeš, ljubi bralec, da je sedaj gospá kar veselja upila. Pa vedi, da so to posebni občutki, če zagledamo koga pred saboj, kterega smo ž e med mertve prištevali. Tudi gospá je svojega soproga boječe gledala, kakor bi dvomila, je li res on, ali je le njegov duh. Svojega veselja ni mogla izraziti z besedami, le to je rekla : ,,Oh, koliko b o še le naše veselje v nebesih, kjer bomo zopet vi- deli vse naše ljube ! " Zdaj so prišli v sobo še gospod župnik, stari Tirolec in njegova žena, in vsi skupaj so imeli prav prijeten večer poleg gorke peči. Drugo jutro je šel Šimen v župnijo po kanarčka . Najbolj vesel ga jo bil Karol ; pa tudi drugi so se rau dobrikali. Je pa kanarček v resnici največ pri pomogel, da so se naši znanci tako hitro sešli . Čudna so božja pata ! Ko je bila gospa še hud ó bolna, ušel je ptiček skozi odperto okno in ni se več ventil. Vse popraševanj e po njem je ostalo brez uspeha. Gospod Topolovski je tedaj pri povedoval, da je Šimen kanarčka kupil, in da j e ta sé svojo pesmico pripomogel najti bivališč e gaspé. Gospá je hvaležna sklenila roke in rekla : 27 „To je božja previdnost! Dobrotljivi Bog se je po služil tega ptička, in vam naznanil, kje da prebivamo. Da niste kmalu prišli, gotovo bi bila umerla obilne žalosti . ” Karol se je tudi oglasil, rekoč: „Gotovo je bila od Boga misel, naučiti ptička isto pesmico . Zalosten sem bil, ko je ubežal iz kletke. Pa kdo bi bil takrat mislil, da mi ga Bog zopet povrne , in ž njim očeta in sestrico. Sedaj spoznana : kar Bog stori, vse prav stori . ” „Prav imaš, ljubi Karol”, pravijo oče . „Glej, Bog je nam odvzel vse imetje, da bi nam da l boljše dani. Čednost in krepost je več vredna , kot zlato in srebro. Zánjo si prizadevajmo, potem nam morda Bog pridjá še našo imovino, kakor j e tebi vernil kanarčka. ” Huda se je godila pastirju, ki je kanarčka vjel, in ticaYju prodal, mesto da bi ga bil vernil . Gospod župnik so ga k sebi poklicali in ga ojstr o posvarili . Deček je obljubil, da se bo zanaprej varoval nepoštenosti, „zakaj, zdaj spoznana u, djal je, „da ni nobena reč tako skrita, da bi ne postala očita” . Gospod Topolovski je sklenil, tukaj ostati če z zimo. Simen se je ustanovil v sosedni hiši. Kanarček je prišel na svoje staro mesto . Minka ga je skerbno hranila ; če tudi je bila zemlja sč snegom odeta , vendar se je našlo zánj zeleno peresce v pobolj šek ; ali je vrezala košček jabolk a in ga djala med kletkino mrežo. Kanarček pa je vesel prepeval svojo pesmico, in žnjo marsikdaj razvedril lice vitezu in njegovi družini . Včasih so 28 bili v stiskah in skerbeh. Ptiček je zapel svojo pesmico ; spomnili so se na pomen besed iste pesmi in kmalu so se potolažili. Djali so : ,,Zaupajmo v Boga, ki nam je bil tolikanj dober po tem kanarčku. Tolikrat nam je že pomagal, gotovo nas ne zapusti . Simen: ,,Res, to je tudi moja misel. Kolikorkrat opazujem ptice, pridejo mi na misel besed e sv. evangelija : Glejte ptice pod nebom ; ne sejejo, ne žanjejo, pa vendar jih preživi Oče, ki je v nebesih ! Ali vi niste popolniši kakor one? Pesnica , ki jo ta kanarček žvižga, sega mi še globokeje v sercé : vsa maloserčnost mi mine, bodi si, da s o naše zadrege še tako obilne. On, ki za tičke skerbi, ne bode nas pozabil.‘‘ Naša družina je morala še nekaj časa boriti se s pomanjkanjem in skerbijo . Slednjič pa se j e upor v domovini pomiril ; vernih so se na svoj e posestva, in veseli so bili svoje imovine tembolj , ker so bili zdaj v stani, bogato poplačati zveste jim prijatelje v sili : starega Simna, njegovo ženo in sina, starega ribča, z eno besedo vse, ki so jim le količkej dobrega storili .