28
Iz potne bisage.
Prijazni dopisi do strica Bercka Dragana v
Verbovcu.
IV. Pismo. Dragi stric! Pridši iz Podlipe v Ljubljano nazaj, sem že najdei doma prijatla Mil os lava.    Da sva se serčno sprejela,  si lahko mislite,  dragi striček!    Ne bom Vam  tedaj   tega na dalje popisoval.
Še tisti dan sva obiskala Vodnikovo zibelko. Ako-ravno iskreno častim Vodnika našega, me je vendar to mesto dosti bolj razžalostilo kakor razveselilo. Kako to? bote me vprašali. Ali ni Vodnikova slovesnost pokazala, da slovenski narod in posebno Ljubljančani tudi vejo, kaj je „kult" domoljubni? Res je to, — al ralačnost pri udeleževanji doneskov za njegov spominek me je iz solnčnih višav prestavila v meglene nižave. Ali ne pogrešamo mnogo mnogo tistih, ki se vsaki pot repenčijo „Slovence"? Vzemite, dragi stric, imenik dariteljev v roke in z lučjo išite njih imen — uašli jih ne bote! Oj, dragi Mirko Bogo vic, Ti si pač resnico govoril, ko si v Svoji pesemci pel,  ki nam jo je gospod Malavašič v „Novicah"
nekdaj poslovenil:
AH so to domorodci, Kteri od reci narodnih
Govoriti dokaj znajo, Pa u prid stvari ugodnih Tudi vinarja ne dajo?
Ali so to domorodci,
Kteri prav kot prismojenci
Iz vsega dero se gerla Noe in dan: „Mi smo Slovenci!
Naša rec še ni uraerla?"
29
Ali so to domorodci, S       Ki le, kadar jim je glava Polna piva, polna vina Vpijejo: „Živi naj  Slava, Narodnost in domovina!"
Pa pustimo te!-------Ali ne pogrešamo tuđi toliko čislanih
oseb, ktere je Bog obdaril z dostojanstvom in premoženjem, kteri bi lahko s svojim udeležtvom pokazali, da so prijatli reči domače, kteri bi domaći reći lahko dali moćen pogon in krepek napredek? Kadar gre za poštenje naroda, tam je treba velikodušnosti, in kolikor večja je oseba, toliko višje se v taki priliki ima postaviti.
Vodnik je zaslužil, da ga imamo vsi v blagem spominu in da pokažemo to tudi djansko. Tu ne velja noben izgovor; vsaki je le — prazna pretveza! Ce Vodnik tudi jezikoslovju ni bil slovensk Grimm in v zgodovinstvu ne Jo hane s M ii 1 le r, v pesništvu ne Gothe, je vendar glede dušnih okoliščin svojega naroda toliko storil, da je vreden visoko čislan biti.
„Neslano tišanje! Diletantizem, diletantizem je slovenska pisarija; kaj bodes opravil pri ljudstvu, ki je še „mehr Volk als Nation!" Tako mi bodo nasproti kričali neprijatelji slovenskega slovstva in slovenskih pisateljev. — Kaj bi rekel dragi stric, na takošen hrup? Najbolje se prikladajo tu vernice pesnikove:
„Wie doch die Menschen sieh winden und wehren, — Um nur das Gute nicht zu verehren."
Na svetu ni postanka. Reke idej teko neprenehoma. Človeški duh hrepeni po hrani. Ako mu ne daš domače, ktera je vendar zdravejša in naravniša memo ptuje, ti bode po ptuji segal. Leta 1848 in 1849 sem vidil s svojimi očmi, da so slovenski kmeti, kteri so nemški razumeli, segali po Heckerovih časopisih, in za pol leta so bili čili demokrati. Ako veržemo slovensko slovstvo za plot, smo svoj narod vergli ptujstvu v plen. Saj nam veličastni Koseški resnično žuga, rekši:
„Kdor zaničuje se sam, podlaga se tojcovi peti!"
Saj nismo tako osamljeni, da bi mogli duha časa hermetično zaterditi; železne kolomaje nam prinašajo od vseh četirih strani sveta zdrave pa tudi kužne robe naopačnega duha. Treba tedaj se na čelo narodnega duha postaviti, in sicer vsaki izobraženi člen naroda ima to dolžnost, in ker duh potrebuje živeža, kakor truplo, in sicer različnega, se tedaj skerbeti mora, da se mu ta živež pripravlja. Druga je, ako želimo, da nas narod zgubi narodni živelj, jezik, vero, narodne sporočila, — tedaj znamo roke v hlače utakniti in v blaženem wquietismu" reči: „Na tem revnem svetu vse zgine!" Al narod ni zginil, temoč zginil je le njegov jezik, narodna samostalnost, in iz nove zmesi izraša hermaphro-ditišk rod -— polutan. Potomci ne bodo blagoslavljali tistih, ktere je Božja previdnost postavila za vodnike in učnike naroda, pa so zanemarili domače svetinje.
Kakor botanikarpo enem peresu spozna celo zelišče, — kakor je Cuvier iz ene čunte (Knochen) celo žival sostavil, tako lahko spoznamo iz djanja človekovega njegov značaj. Ljubav do domovine pa je že bila pri starih neobraženih narodih glavna krepost. Kdor tedaj v kosmopolitičnem indi-ferentizmu  živi,   temu  manjka   moči volje   in uma.
vGlej moralista, glej politikarja!" bote, dragi stric, prebiraje te verstice, rekli; al recite mi, da nimam prav?
Pa naj je danes zadosti. Bog daj, da bi ne bil v vodo trobil, boba v steno metal, prazne slame mlatil!
Da ste mi zdravi! Živili Verbovčani, kteri niso še prenapeti kozmopoliti.              Ves Vaš         unučič Vicko.