3 H
Razne stvari.
Ako ne more kača dolgo pikniti in strupa izpustiti, ovije se okoli kakega drevesa in izpusti vanj  strup.  Tako  drevo  potem usahne.
Prasca ne smeš udariti nikdar z metlo, da ne postane ikrav.
Kadar dopeljejo nove zvone, dobro jih je poljubljati, potem  človeka  ne bolijo  nikdar  zobje.
Ako kdo kaj obljubi, pa ne izpolni kmalu svoje obljube, naredi se mu na obleki rdeč križec, ki ga na  njo  spomni.
Ko se vležeš zvečer k počitku, odpni srajco na vratu, potem bo počival po noči angelj varih na tvojih prsih.
Kadar vidi gospodinja v pomladi prvo zrelo jagodo, naj jo utrga in vrže kokošim. Ako jo po-zoblje kokot sam, bo slaba letina; ako jo pa pusti kokošim,  bo  dobra.
Kadar prodaš kako živinče, daj kupcu nekaj krajcarjev od skupnine nazaj, da bo imel srečo pri kupljenem blagu.
Vrv, na kateri si pripeljal kupljeno žival, ovij okoli noge stola ali mize; potem bo blago, krotko in  rado  pri  domu.
Kadar oddajaš ali prodajaš kakovo seme, vzeti moraš od prodanega vselej po tri zrna nazaj, da ne  boš  oddal semena.
Kdor utone  ali  v  kogar trešči, ta ni izveličan.
Ostanke od desek, iz katerih delajo mrliču rako, kakor tudi treske, oblovino (oblanje) in ža-gotino (žaganje) ne devajo na ogenj, ampak ob pota in ceste, da ne postane žito snetivo.
Kadar zakapajo mrliča, vrže vsak sorodnik po kos zemlje v jamo, zato, da ga po mrtvem ni strah. Ako se zasuje grob, kadar izkopajo jamo, predno denejo mrliča vanjo, je znamenje, da bo kmalu zopet  kdo  umrl  v  tisti  družini.
Otroci, ki umrjo brez sv. krsta, pridejo v kraj, kjer stoji visoka lestva. Vrhu te pa je lepa, svetla luč. Po tej lestvici hodijo ta deca proti luči, da bi jo dosegli. Toda, ko stegnejo roko proti luči, da  bi jo  dosegli,  padejo doli.
Kuščarje (martinčke) je Bog zato ustvaril, da poberajo in uničujejo koščice od poginolih kač. Te so namreč tako strupene, da bi moral človek umreti, ako bi se na nje nabol, ker ga ne bi mogel  noben  zdravnik  ozdraviti.
Vidovin in Vidovina.
Na grajščinsko njivo je priletel kavran ') in je pobral na njej tri debeljačna zrna in ja odnesel. To pa je videl Vidovin in je rekel: „Ta nam bo odnesel rod, da ne bo rodilo." Nato se je izpre-menil Vidovin v prasca ter je šel za kavranom, katerega je ujel na »Krvavem morju" ter mu vzel tri zrna,  katera je prinesel nazaj, da je zopet rodilo.
')  Krokar.
Vidovina odnese večkrat drvarjem v loži klobuk, drugim razmeče in raznese konoplje, katere imajo raztresene po travnikih,  da pada na nje rosa.
Kadar se stepo vetrovi in nastane vrtinec, stori to Vidovina. Ona odnese tudi letino iz dežele v deželo.
Dete, katero doneso k sv. krstu, premeni se lahko v Vidovino in izgine.
Tudi ženske in dekleta nosijo včasih Vidovino po sedem ali devet let. Kadar gre potem od njih, zamori ves  rod.
Ako umre samodruga mati, denejo ji, ko jo devajo v rako, pod jezik kak denar, prej po stari groš ali tudi po več, sedaj po desetico ali dvajse-tico ali tudi kak krajcar. To pa zato, ker bi vstala sicer iz groba „Vidovina" ali „ris", ki bi uničil ali zatrl ves rod. (Ta navada je bila še pred malo leti po nekaterih vaseh adlešiške župnije. V sosednji preloški župniji pa je še dandanes, le da pravijo, da bo vstal iz groba „zmaj". Tam so prekopali predlani po novem letu grob, v katerem je bila zakopana taka mati. V njem so našli dve dvajsetici in jeden  krajcar.)
V Adlešičih opisal I. Š.
Naše slike.
Naša slika Račkega na str. 257 nam kaže pokojnika mlajšega, na str. 291 pa v poslednjih, še krepkih letih. — Umetnika, ki je naslikal sliko s str. 297, ne poznamo, a lahko rečemo, da je težko dobiti tako ljubeznivo misel, kakor je ta. — Slika na str. 304 nam kaže duhovsko zdravišče Iko v Istri. Ako bode prilično, povemo o Iki pozneje kaj več. Isto obetamo tudi o Barbani, ki je vas v južni Istri. — Slika Tomšičeva na str. 3 21 nam kaže pokojnika po njegovi poslednji fotografiji, kakor se je nosil proti koncu svojega življenja. — Dolcijeva slika na str. 329 je pač že znana čita-teljem od poprej. C. Dolci je Florenčan, r. 1. 1616., u. 1. 1686. — „Smarije" (na str. 445) se tako vidi od jugo-zapada. •— „Star grob" (na str. 347) je tukaj vpodobljen, kakor se je videl z viška, ko je bila odvzeta vrhna pokrivajoča ploča. Vidi se jedna cela posoda in kosci razbitih posod. — „ Božji grob" pri Novem mestu je bil nekdaj kapela, sedaj je čisto zanemarjen in se v njem ne mašuje več. Bodo ga pa menda popravili, kar je le želeti. — „Brizinški mestni glavar" (na str. 361) je narejen po sliki v kranjskem deželnem muzeju. Zal, da ne moremo sedaj več povedati. Če sodimo po noši, živel je koncem 17. ali v začetku 18. stoletja. Slika na str. 369 nam kaže usodo poštnega voza, ki je vozil med Ljubljano in Litijo. No — vse na svetu mine in se umakne novim napravam. — Slike z dolenjske železnice pojasnimo pozneje.