O jagnje, ti belo jagnje!... i «§bl§M&isti dan se je izpolnila davkarjevi Marici srčna želja. Vesela je djjfflg" bila, da je skakala od same srčne radosti. Kako tudi ne? Samo ^**^ nekaj je želela na svetu, samo za^nekaj je prosila očeta — in zdaj se ji je izpolnila kar naenkrat in nepričakovano lisfa gorka želja, in njena večna prošnja je bila uslišana. Če se je zjutraj zbudila, je zaprosila mnogokrat z dvignjenimi rokami: »Papa, o, kupite tni jagnje, belo jagnje!" ... In ko je šla zvečer spat, sc je še enkrat obrnila k očetu in je zaprosila: »Papa, o, kupite mi jagnje, belo jagnje!" . . . In gospod davkar se je nasmehnil vsakokrat in je odgovoril: »Čakaj, čakaj, Marica! Kar naenkrat bo prišlo jagnje. Ko se nekega jutra prebudiš, pa ga vidiš." Verjela je Marica tem besedam. Vsakokrat, ko se je prebudila, se je ozrla okrog po sobi — a jagnjeta ni bilo. ln dvignila je spet svoje ročice in je zaprpsila: »Papa, o, kupite mi jagnjc, belo jagnje.'" . . . Tisti dan se ji je pa izpolnila gorka želja. Prebudila se je zjutraj in je pogledala iz navade po sobi. In takrat ga je uzrla — popolnoma belo je bilo in majhno; okrog vrata pa je imelo rdeč trak, in na traku je visel zlat zvonček, ki je zacingljal vsakokrat srebrno, če je prestopilo jagnje. Da, lepo je bilo tisto jagnje in je gledalo veselo \n nedolžno v svet. „0, jagnje, ti belo jagnje!" Razveselila se je Marica. Skočila je s posteljice in je objela lepo živalco, po kateri je hrepenela že toliko časa. Naslonila je svojo glavo na jagnjctovo in se je smejala v srčni radosti. »Odkod si pa prišlo?" je govorila in izpraševala. ,,Kaj si vedelo, kako sem te želela? . . . O, jagnje, ti belo jagnje ! — Pa si priletelo k meni, ker si vedelo, da le ima Marica rada." A jagnje je bilo plašno. Iztrgalo se je iz Miričinih rok in jc odbežalo v kot. Lovila ga je deklica dolgo in mu prijazno prigovarjala. Šele čez dolgo časa se je dalo ujeti. Lcpo mu je cingljal zvonček na vratu, in trak je bil tako živo rdeč! ^¦r^/%, p ifi ' I|B III- ^H t^^^^l — = V sirotišnici. • — 154 — ,Čemu se me bojiš?" je božala Marica svoje jagnje. nGIej, hodila bova vsak dan na zeleno polje in se bodeva imela rada . . . Veš, najlepše rože rastejo na polju. O, jagnje, ti belo jagnje! Jaz sem Marica, in Marice se ne smeš bati . . . Pametno si, strašno pametno, pa se bojiš Marice." In počasi se je privadilo jagnje male deklice. Nič več ni bežalo v kot, ampak je pustilo mirno, da ga je božala Marica. Prijazno jo je gledalo in je dvignilo tupatam glavo. In takrat je zacingljal zvonček tako lepo, da je tlesknila Marica v roke. Pozabila je na vse; le jagnje je videla pred sabo in slišala je samo srebrni glas zlatega zvončka. Samo jagnjc je želcla na svetu, drugega nič. Izpolnila se ji je ta želja, in kaj je tnar vse drugo na svetu! nNapravi se, Marica, napravi," je izpregovorila mama. nČas je, da greš v šolo." In tedaj se je razžaloslila Marica. Spomnila se je, da mora v šolo in se ločiti od jagnjcta. Težko je to, o, tako težko! Zapreti mora ljubo živalco v temni hlev in iti od nje v šolo in sedeti tam mirno in poslušati zvesto. A doma ima jagnje, belo jagnje, ki bi rado na polje. Skakalo bi od veselja, in Marica bi skakala z njim in bi prepevala same lepe pesni. Prijetno se zibljejo trave tam na polju in bučele Šnmž; v gozdu se oglašajo ptiči. Radost, sama glasna radost živi kroginkrog. A vendar je šla Marica tisti dan v šolo, dasi je bilo ležko, o, tako težko! V šoli pa jc mislila na jagnje, samo na belo jagnje, ki jo čaka gotovo težko doma. Nič ni vedela, kaj je razlagala gospodična učiteljica in hvala Bogu, da ni bila ničesar vprašana. Kajti prav gotovo bi bila pd-govorila na vsako vprašanje: ,O, jagnje, ti belo jagnje!" Zasmejali bi se ji netnara Ozmerjana bi bila in nazadnje še zaprta. In tovarišice bi se jj smejale še dolgo, če bi jo srečale; za njo bi gledale in si šepetale skrivne rcči. Pa bi se spet zasmejale in pokazale z prstom za njo . . . Vaški dečki bi se norčevali iz nje in bi ji nagajali, kjer bi ji mogli. Pa bi povesila Marica oči in bi bila vsa rdeča . . . To jagnje, to belo jagnje! Bilo je jagnje edina Maričina želja in torej ni čudo, da je mislila Marica samo nanje, ko se ji je izpolnila tista gorka želja. Ej, pa se privadi kmalu — in Marica bo poslušala v šoli zvesto kakor prej. Privadi se, privadi — saj je vedno pridna in poslušna. Pa Če se zmoti enkrat, kaj hočete? Hvala Bogu, da je minila šola! Marica je potekla po cesti, za njo trgovčeva Cilka, ki jo je držala za roko. Jagnje imam . . . vse je belo in lepo," je pripovedovala Cilki. — BTrak, rdeč trak ima privezan,krog vratu, na njem pa visi zlat zvončck in poje, srebrno poje." Začudila se je Cilka in jo je pogledala neverjetno. »Jagnje imaš? Belo je, pa zvonček nosi?... I, kje si ga pa dobila?" nMhm — imam," je odgovorila Marica. BZjutraj sem se zbudila, pa je stalo kraj postelje in je zvončkljalo z zlatim zvončkom . . . Papa so mi ga kupili — veš, prosila sem jih. — Zdaj bom pa gnala vsak dan jagnje na — 155 — polje in vesela bova oba ... Ej, ti Cilka, da ti veš, kako je lepo moje jagnje! Kar čudila bi se ves dan." BOh, Marica, naj grem s tabo — naj pasem še jaz tvoje lepo jagnje!" je zaprosila Cilka in prijela prijateljico za obe roki. ,Hm, pa pridi po kosilu . . . Oremo na polje," je odgovorila Marica in stekla v hišo. Seveda - najprvo k jagnjetu v mali hlcvec, ki je bil tako majhen, da je deklica komaj mogla noter. Okence je imel hlevec* da je sijalo solnce vanj, in vratca, da je moglo jagnje noter in vun. Ličen in prijazen je bil tisti hlevec, naredil ga je mizar, sivi Peregrin. Lcžalo je tam jagnje; bilo je čisto mirno in veselo. Zagledalo je Marico, pa je vstalo in ji šlo naproti. „0, jagnje, ti belo jagnje!" Marica je božala svojega Ijubljenca in ga je gledala s skrbnimi očmi. — „Ali ti je kaj dolgčas? Potrpi, potrpi — saj greva takoj na polje. In tatn je veseljc, jagnje, veliko veselje . . ." • ' In kramljala je Marica in bi bila kramljala še ves dan, da ni prtšla mama in jo poklicala h kosilu. Potem pa je prišla Cilka. Šli sta v hlevec in občudovali jagnje. Cilka se je zavzela in je 'žačela takoj božati lepo žival. »Oha, Marica, nisem mislila, da je tako prijetno! Kaj ne, da ga smem malo pobožati ?" nNo, le — smeš," je odvrntla Nlarica in je bila ponosna. BPa ne prcveč, da ga ne boli..." In potcm sta peljali jagnje vun na vrt. Lepo in prijetno se jc glasil zvonček in rdeči trak se je svetil. Jagnje je bilo veselo; poskočilo je tupatam radostno ita je mulilo potlej zeleno travo. Deklici sta ga gledali; smejali sta se in se pogovarjali 0 jagnjetu, da, samo o jagnjetu. Na vse sta pozabili in tudi videli nista ničesar drugega. BJagnje, ti belo jagnje!" Tako je vzkliknila včasih Marica, včasih pa tudi Cilka. Ne vem, katera je imela rajša malo jagnje, in tudi povedati ne morem. Kajti če bi rekel, da Marica, bi bila Cilka huda name; če pa porečem, da Cilka, bi me pa oštela kodrolaska Maricain bi ne pogledala potem niti male Cilke, niti tnene. Saj vam pravim — križ je, velik križ s takimi deklicami kot sta Marica in Cilka. Zato pa molčim in se nočem zameriti ne Marici, ne Cilki. Da je le jagnje lepo in belo, pa je vse dobro — da se je le izpolnila Marig srčna želja, in kaj hočemo Še drugega? . . . Deklici sta prišli iz vrta na polje in sta jo zavili po stezi proti potočku, ki se vije skozi zeleno polje. »Napije se jagnje dobre vode tam — žejno je, Marica," je nasvetovala Cilka. Ugajal je Marici ta nasvet, podili so se vsi trije proti potočku. Prijetno je svetilo solnce tisti dan, In nobenega oblačka ni bilo na nebu. Samo meglice, tanke kol pajčolan, so stale nepremično tam ob belih gorah. Mirovale so vrbe kraj potočka in so skrivale za košatimi vejami dva dečka Čamrovega lva in Svčtnikovega Lojzeta. Scdela sta tam za vrbljem kraj kupa — 156 - črnega oglja in sta se pogovarjala, o važnih rečeh. — Zagledal pa je lvo tam ob vrtu Marico in Cilko, irTtudi jagnje je zagledal, pa je menil: nOIej, no, glej, Lojze — imata jagnje in proti nama gresta." Porednemu in nagajivemu Lojzetu je šinila tedaj hudobna muha v glavo. — nTi, Ivo, napraviva šalo, pa ju malo ostrašiva." nPa ju dajva," je odgovoril Ivo in se je nasmejal. Pa sta se namazala s črnirp ogljem, ves obraz sta namazala, da sta bila kot zamorca. Klobuka sta vrgla vstran in na glavo sta si natrosila zelene trave; oblekla sta narobe jopiče in sta zavihala rokave. Kosobrinu sta bila podobna, ki hodi tako-le ob zimskih večerih od hiše do hiše in grabi poredne otroke . .. Tako sta sedela za vrbljem in sta čakala. Seveda to ni bilo prav; a poredneža nista pomislila. V veselem smehu sta prišli deklici k potočku. Kraj mostiča je nagnilo jagnje glavo, da bi se napilo bistre vode. Deklici sta stali kraj njega in ga opazovali. Pa naenkrat so se zgenile veje na oni strani in zaslišalo se je grozno tuljenje. Presrrašeni sta pogledali deklici tja in sta vzkriknili od strahu—tam sta se prikazali dve pošasti. Črni sta bili v obrazu kakor noč, in na glavi jima je rastla namesto las — zelena trava. »Povodna moža!" je zavpila Cilka in je letela, kolikor je mogla, preko polja. Za njo je hitela Marica in se je tresla od strahu. Za nekaj trenotkov je pozabila na svoje jagnje; strah jo je obvladal tako, da ni mogla misliti ničesar — samo to je vedela. da sta se prikazala dva povodna moža, ki hitita zdaj za njo. „0, jagnje, ti belo jagnje!" je pomislila naenkrat in je zajokala naglas. Zgrabila sta ga povodna tnoža, na dno ga bodeta potegnila in ga pojedla. In nikdar več ga ne bo videla, nikdar več... Ozrla se je nazaj, da bi pogledala, kje sta povodna moža. A teh ni bilo nikjer več. Samo smeh je še slišala, ki je prihajal tam izza vrblja, Jagnjeta, njenega lepcga jagnjeta tudi ni bilo nikjer! Zgrabila sta ga povodna moža in sta izginila z njim pod vodo. In tam ga pojesta in ga ne dasta nikdar več nazaj . . . „0, Cilka . .. Cilka!" je klicala zasopla Marica. A Cilka že ni slišala več. Izginila je že tam za vrtovi in je tekla naravnost domov. „0, jagnje, ti belo jagnje!" je klicala Marica venomer. Solze so ji zalile oči in so ji tekle neprenehoma po licih. V srcu ji je bilo pa tako bridko, da bi se bfla najrajši zgrudila na zemljo in umrla. Prišla je na vrt in je prijokala potem v hišo. (Konec prih.)