Slovniške in pravopisne drobtine
PLOVITI, SPLOVITI
I. K. z Dolenjskega mi je sporočil, da bere pogosto v časopisih napačno obliko ploviti in sploviti namesto pravilnega plaviti in splaviti.
Res je, ta napaka ni redka, še celo zelo stara je. Že v Cigaletovi Znanstveni terminologiji iz leta 1880 beremo »ploviti«, gotovo pod vplivom srbohrvaščine. V slovenščini glagola ploviti ne poznamo. Imamo pluti, v sedanjiku plovem ali plujem, v preteklem času: plul, plula sem. Glagol rabimo v ne-, prehodnem pomenu, n. pr. ladja plove ali pluje po morju. Tudi ptič pluje po zraku. Prehodni glagol pa se glasi: plaviti, plavim, plavil sem. Plavijo na primer les, drva. Dovršnik se glasi splaviti, splavim, splavil sem. Zato edino prav: pred kratkim so splavili ladjo. lvanTominec
VODNA TEHTNICA
Ali nam najdete lepo slovensko besedo za »Wasserwage«? V Pravopisu je pri besedi libela rečeno: priprava za določanje vodoravnice. Ali je vodna tehtnica prav? Malo dolgo je —• tako sprašuje prijatelj A. M.
Priznati moram, da sem ma^o v zadregi. Izraz vodna tehtnica je očitno narejen po nemški besedi »Wasserwage«. Dobeseden prevod je sicer, a to ni njegova glavna napaka. Tista priprava ni tehtnica, ker z njo ne tehtamo. Angleži ji pravijo »level«, torej »libela«, izraz, ki ga ima tudi Slovenski pravopis. Beseda je tujka, prijatelj pa bi rad imel slovensko. Tomšičev nemško-slovenski slovar iz leta 1954 ima izraze: vodna tehtnica, libela in vodoravnica. Ružene Skerlj Angleško-slovenski slovar ima za angleško »level« libela in . vodna tehtnica. Poleg izraza »vodna tehtnica« imamo torej še izraz »vodo-     lo"
ravnica«. Vodoravnica pa pomeni nekaj drugega. To tudi po besedilu SP, ki pravi, da je libela priprava za določanje vodoravnice. Vodoravnica je seveda umetna beseda, narejena k pridevniku »vodoraven«, ki prav tako ni ljudski izraz. Za zdaj torej ne kaže drugače, kakor da se zadovoljimo ali z izrazom vodna tehtnica ali pa da rabimo tujko libela. Ivan Tominec
NEKAJ O OSEBNIH ZAIMKIH
Osebni zaimki delajo marsikomu preglavice. Vzemimo za primer osebni zaimek za tretjo osebo dvojine. Slovenske slovnice navajaio za mestnik osebnega zaimka za 3. osebo dvojine obliki: njiju in njima. Obe obliki se danes rabita v knjižnem jeziku. Za današnjo rabo sta torej obe pravilni, le da si je oblika »pri njima« svojo upravičenost priborila šele po analogiji. Prvotno je bilo prav le »pri njiju«. Tako so pisali vsi protestantski pisatelji 16. stoletja. Tudi nekatera slovenska narečja poznajo obliko njiju še danes. V drugih narečjih je doživela različne spremembe. Obliko je upravičeno sprejela tudi knjižna slovenščina. In oblika »njima«, ki jo tudi dopuščamo v knjižnem jeziku? Tu moramo poudariti, da se je omahovanje med skloni, prav tako pa tudi zamenjavanje dvojine z množino najprej pokazalo pri zaimkih. Tako se n. pr. obliki mi, vi, ki sta množinski, že od nekdaj rabita tudi za dvojino, ki se je v zadnjih stoletjih začela v tem primeru razločevati od množine s tem, da je dobila v dodatek števnik dva, dve: midva, vidva. Zamenjavanje sklonov je bilo drugačno. Prvotni mestnik je bil enak rodilniku, v našem primeru njiju za oba ta sklona. Pozneje pa je jel jezik pogosteje enačiti dajalnik in mestnik, v našem primeru njima za oba sklona: njima sem dal, pri njima sem bil. Tudi v knjižnem jeziku se danes pogosteje rabi pri njima kakor pri njiju. Zato pa seveda še ne moremo reči, da je zveza »pri njiju«
napačna. loan Tominec
GRADIM NA OBJEKTIH]
Glagol gradim, je direktni prehodni glagol, zato gradimo hiše, ceste, ; tudi socializem, nikakor pa ne moremo graditi na dvanajstih objektih, kakor ; često beremo. Kajti če bi gradili na objektih, bi morali biti objekti sami že J prej zgrajeni. Kjerkoli pa tudi ne gradimo nebotičnikov. Pravilno je: lani | so gradili dvanajst objektov. Fr. Jesenovec 
K POMENU GLAGOLOV »PRIZNATI« IN »PRIPOZNATI«
Pravnik F. G. pravi: Opažam, da mnogi ne ločijo besed »priznati« in »pripoznati«. Preprosti ljudje teh dveh besed nikdar ne zamenjujejo. Slišal sem. Ižance, Vrhničane, Pohorce, Ribničane.
Razumem, da je pravniku do tega. da rabimo pravilno glagola, ki sta tudi pravna izraza. V strokovnem izrazoslovju morajo biti besede nedvoumne.
Poglejmo, kaj pravijo naši besednjaki! Za Slovenski pravopis je »priznati krivdo« isto kot »pripoznati krivdo«, priznati komu kaj, n. pr. sposobnost, znanje ipd. je po istem priročniku to, kar pripoznati sposobnost, znanje itd. Soznačnica za priznan dolg je pripoznan dolg, priznan sploh isto kot pri-poznan. Govorimo o priznanem ali pripoznanem učenjaku, strokovnjaku. Tako slovar Slovenskega pravopisa, podobno drugi slovarji. V pogovornem jeziku izobražencev opažamo, da se izraza priznati in pripoznati najpogosteje rabita v istem pomenu, le da se na splošno daje prednost glagolu priznati. Sicer pa tudi pravna terminologija izraza nedosledno rabi. Toženec prizna dolg pred sodnikom, ta pa izreče sodbo na podlagi pripoznave ali izreče priznalno sodbo.
Enačenje glagolov priznati in pripoznati v splošnem knjižnem in pogovornem jeziku pa nas le ne sme zapeljati v to, da bi ne videli pomenskega razločka med njima. Priznati je toliko kot ne tajiti. Ce reče kdo, da prizna krivdo, hoče s tem povedati, da je kriv in da tega tudi ne taji.
190
Priznati liomu sposobnost je po naših jezikovnih priročnikih isto kot pri-poznati komu sposobnost. Pa je vendar razloček med priznati krivdo in priznati sposobnost. Priznati krivdo smo enačili z izrazom ne tajiti krivde, priznati komu sposobnost pa je nekaj več; zato bi v tem primeru rekli rajši: pripoznati komu sposobnost, kar ni le ne tajiti sposobnosti, temveč jo v nekem smislu že vrednotiti. Drug primer: Ga ne pripozna več za svojega sina. Seveda mora priznati, da mu je sin, a ga vendar noče pripoznati za sina, ker ne vidi v njem vrednega potomca. lvan Tominec
191