»Otroci se zabavajo«
Kaj vse je moč na terenu organizirati za otroke / Brezplačno delo, hvaležne otroške oči
Marsikaj se da na terenu organizirati za mlade, če se hoče, če je volja. Denar tu sploh ni tako zelo po-memben kot bi nekateri radi napihnili in s tem opravičili svoje nedelo. Dokaz za to je program za osnovncšolce, ki ga je za-nje pripravilo zares zelo aktivno Društvo prijateljev mladine KS Urške Zatler-jeve in 7. september.
Prav vsak dan, v času tri-tedenskih šolskih počitnic (od 24. januarja do 11. fe-bruarja) so zanje od deve-tih dopoldan do dvanajstih pripravili kaj zanimivega. Tako so gledali risanke, ši-vali in pletli, si ogledali to-varno Unis, se igrali »med dvema ognjema-', poslušali pravljice...
Vseh, ki so se pri tem programu trudili ne more-mo predstaviti, pač pa smo
se o tem pogovarjali s Tito Guček in Majo Brglez, ki sta se sami ponudili, da bi brezplačho delali z otroki med počitnicami.
PRIDE VSAJ 40 OTROK
Tita Guček je dijakinia Srednje kemijske šole v Ljubljani. Obiskuje tretji letnik in stanuje v Savskem naselju. Ker ima tudi sama letos za teden dni daljše počitnice, tako kot osnov-nošolci, jo je mahnila na bežigrajsko ZPM in se po-nudila, da bi v tem času za-bavala otroke, ki iz leh ali onih razlogov ne gredo na zimovanje. In so jo na moč zadovoljni poslali v sose-sko pri Ruskem carju, kjer se vedno kaj dogaja. Vsak dan pride v krajevno skup-nost približno 40 otrok in tudi več. Doma nimajo kaj
početi. Snega tudi ni, pa jim pridejo pestri dopol-dnevi kar prav, staršem pa tudi, saj nihče nima toliko dopusta kot šolarji prostih dni.
PROGRAM, TUDI ČE BO SNEG
Maja Brglez \z Celja, je študentka drugega letnika Višje šola za socialne de-lavce v Ljubljani. Čeprav stanuje čisto na drugem koncu Ljubljane, v So-strem, ji ni odveč vsak dan brezplačno priti k nam za Bežigrad in biti v veselje in družbo otrokom. Zakaj tudi ne, saj bo takšno morda tu-di njeno bodoče delo, ko se bo kot socialna delavka za-poslila Prepričana je tudi, da bi morda veliko več mla-dih delalo s predšolskimi in šolskirni  otroki,  če bi  jih
kdo povabil k sodelovanju. Žal pa tega dela marsikdo ne ceni, Ijudi, ki delajo brezplačno, pa imajo mar-sikdaj za trčene. Zakaj? Mar je treba za prav vsako kretnjo dobiti plačilo? Kaj pa zadovoljstvo in hvaležne otroške oči? če bi po kra-jevnih skupnostih manj go-* voričili le o financah in vo-dovodih, cestah, trgovinah itd., kar je seveda tudi po-membno, pa več o tem, kdo in kdaj naj komu pomaga, bi imeli takoj tisoč proble-mov manj. Marsikdo ima namreč veliko časa, da ne ve kaj z njim, mnogo botnih in starejših pa bi želelo le tu in tam S kom poklepetati. Samo zaradi lenobe in naše nedelavnosti marsičesa ni-mamo. Tudi takšnih člove-ških aktivnosti - ne!
Besedilo in sliki: NEVA ŽELEZNIK