559
Pesmi z goličave
Tone Pavček
GOLIČAVA     Na goličavi postavim hlev.
Na goličavi. Na burji. Na samem. I     Zemlji vzamem najtrdnejši kamen, bogovom ogenj ali vsaj topel pepel in iz hleva, novega doma na goličavi, zaveje po bližnjem, po bližini živali.
Potlej bom hodil vanj v mrzlih dneh in nočeh kakor v cerkev, ki je po meri človeka. Iz vlažnih gobcev curel
Tone Pavček
bo duh po sopari, iz vimen slap mleka, a iz velikih oci bo sijala razumnost živali in svetloba samote na goličavi.
Novemu govoru se priučim
z besedami kože, stiska, dotika.
V molku bo prasketalo od polnih rim
in govorljiva molčečnost tega jezika
dopiše, po črki in po postavi,
zgodbo na nekem robu, pred koncem, na goličavi.
D     Nisem, kar sem bil. Ne iščem ptice, ne iščem pota, ne iščem kota; čas iskanj je minil.
Na goličavi stojim. Kar mora, pride. Tako se daljava bliža, tako te usoda križa 7 dobrim in z zlim.
Tako še kdaj kdo
pride ponevedoma v goste
z rano na prsih
iz globač, iz izmučene hoste
in postoji tako
v svetu, ki ni več njegov, na goličavi.
A ko ga hočem vzeti pod krov, se nasmehne in dalje odpravi bogvekam, proti večni daljavi.
Na goličavi stojim.
In spet čakam, da pride.
Kot čez mrtvo okostje šklepeče
veter, a jaz šepečem
noro molitev z njim.
560
II
Pesmi z goličave
VINOGRADI     Na tej strani srca in svetlobe stojijo
s koreninami v prsti, s prsti poganjki
na vetru in v negotovem. Stojijo
pod ravnodušnim nebom, v svojo prihodnost vdani
kot pričevalci življenja in verujoči pogani.
Ne poznajo ne cika ne kana
poznejših dni. So le svetlo, polno pričakovanje
od aprila, ko se zelena in nenadejana
naseli ljubezen s sokovi vanje,
pa do jeseni, ko jih je eno samo dajanje.
Na tej strani srca stojijo, speljani
s kordoni kakor človeku po rami
in skozi telo in po najglobji rani. . .
Z njimi kakor z viticami grabim za žice
in izgovarjam za njimi stare zdravice
življenju, ki je s sveta in od smrti zbežalo počivat na srčno stran, k trti. Z njima minevam kot ujme, bivam v suši in moči. In vame se toči prihodnja pijanost, kot up varljiva, kot milost živa.
SENCE     Padajo.
Ne več kot kopje,
ne več navpično naravnost v rano,
z ostrino igle v sredico tkiva;
padajo
blago, poševno,
kot da mi dana
je nova mera časa, častna, prizanesljiva.
Padajoč mečejo
temne podobe na platno
dne kakor prizore iz starega filma.
O, bože mili! Kako je to davno!
Ta kratkotrajna strast, ta silna
gorečnost biti v zenici dneva.
561
562                                                                                                                          Tone Pavček
v fokusu merjenj z resnico, tik pod kopjem in pod strelico, ki nezgrešljivo, v polno zadeva.
Padajo sence.
Brez strme drznosti, kakor brez volje
in brez ostrine.
Poševno. Pobotano. Blago.
Glej: tako na vse ožje polje
stopa
čas govoreče tišine
ali čas, da pospraviš prtljago.