183 Seničji Miklavžev večer.
(Črtica iz ptičjega življenja. Spisal Fran Medic.)
»^intarata! čin, čin! Veselite se otroci! Nocoj je Miklavžev večer in kakor sem poizvedela iz najzanes-ljivejšega vira, prinesel bode Miklavž tudi nam seničicam nekaj prav dobrega.«
»Miklavž? Miklavžev večer? Kaj je to?« vpraša še mlada, nekako čemerno pred-se  gledajoča  seničica.
»No, pozna se ti, da si še Ietošnja, — pravo otroče, še vse neumno«, podraži jo stara senica, prinašalka nenavadne a vesele novice. — Poslušaj tedaj in ve druge tudi. Sv. Miklavž, ki je bil na zemlji škof in velik do-brotnik ubogim, a je sedaj velik svetnik v nebesih, hodil bode nocoj s svojim spremstvom, — s prelepimi, krilatimi angelji, in z grdogledimi, rogatimi parkelji od hiše do hiše, da bogato obdaruje pridne in poslušne otroke; — malopridneži dobe le šibo, — sem in tja tudi kako gnjilo repo ali koren, katerega jim menda parkelj vtakne v obuvalo poleg postelje. Da bi ve, ljube tova-rišice, ne bile take pospanke, lahko bi drevi opazovale, kako bode Miklavž z dolgo, sivo brado v prekrasni škofovski opravi s svojim sijajnim spremstvom stopil tu-le v hišo našega gospodarja, — slišale bi, kako pri-jazno bode pozdravil pri mizi sedeče otroke, ki se bodo plašno in bledih obrazov ozirali sedaj v Miklavža, sedaj v angelja, odganjajočega z verigami rožljajoče in grdo tuleče hudobce v ozadju, — slišale bi, kako bode spra-ševal otroke sedaj to, sedaj ono iz krščanskega nauka, ter jih slednjid obdaroval z rdečimi jabolki in pozlače-nimi orehi; — glavno darilo pa dobe, — kakor sem že menda omenila, šele pozno v noči, ko jim je že davno legel sladki sen na trudne oči. — Sedaj pa po-slušajte dogodbo o našem Miklavžu, samo malo naj se poprej oddahnem; — starost, starost in pa naduha, — te dve me tlačita.« Po kratkem odmoru prične starka zopet:
»Davi sem sedela na tisti stari krivi jablani poleg hišnih vrat, snažeča in gladeča si premočeni svoj ko-žušček. Sneg je veselo naletaval. Med vrati je stal naš
184
dobri gospodar, gospod Ljubič, s svojimi otroci, katere me ptice tako prisrčno ljubimo, ker v hudi zimi tako Ijubeznivo skrbe za našo vsakdanjo hrano. — Veselili so se otroci gosto padajočega snega ter pogovarjali se — no, o čem drugem se hočejo pač danes pogovarjati, kakor o Miklavžu in njegovib darilih? Sedela sem tako blizo, da sem razumela vsako besedico.
»Oče!« — oglasi se hkrati mali plavolasi Pavlek, »Oče! ali bode Miklavž našim ptičicam, zlasti pa seni-čicam, tudi kaj prinesel?«
Vsi se mu glasno zasmejejo, a očetu šine nekaj v glavo; razjasni se mu obraz. ljubeznivo pogladi sinku kodrasto glavico, ter pravi: »Da, prositi ga hočemo, da se spomni tudi drobnih ptižic, — sosebno toli Ijubih ti seničic, in tu-le bratec Janko pisal mu bode takoj, ter ga prosil, naj jim prinese kaj posebno dobrega.« — Po tem pogovoru odide gospod Ljubič z otroci v hišo, jaz pa že celi dan premišljujem in premišljujem, kaj pač bi utegnilo biti tisto »posebno dobro?« — Saj obilo dobrega. uživamo pri Ljubičevih sleherni dan, a to »posebno dobro« ne gre mi iz glave. No, jutri se bo pokazalp, — do tedaj potrpimo.«
»Cin, čin!« oglasi se zopet že omenjena mlada, a vendar že čemerna seničica, — »ali bode pa gospodar ostal mož-beseda?«
»Veš kaj, ti si pa naalo preveč nezaupljiva«, po! kara jo starka, — »naš gospodar in ne mož-beseda-Kam pa vendar misliš?«
»Odkar je tista od vseh tako hvalisana pisana, španjska mačka zadavila mojo najmlajšo sestrico, ne zaupam niti ljudem niti živalim.«
»Zato je pa tudi pošteno okusila palico, ki se ji sicer španjski trsek pravi, in ko je navzlic temu še tisti dan prežala na nas ptice po drevju, pobasal jo je stari hlapec Urban v vrečo, ter odnesel jo, Bog ve kam? — Kako li moreš dvomiti nad našim milosrčnim gospodom in njegovo ljubo družinico? Nam li ne potresajo vsaki dan tu-le po mostovžu, — ki je kakor nalašč sezidan v naše zavetje, — obilo zrnja in druzega živila? Poglej gori-le na povprečni, železni drog pod stropom ? Ni li ondi  na   mostovžu obešena mogočna  kepa mastnega
loja, po katerem me seničice plezamo in kljujemo, da se v veliko radost naših otrok s kepo vred zibljemo in vrtimo po zraku ? — Kdo drugi je obesil kepo tja gori, če ne naš gospodar, kateremu je pač znano, kako dobro nam tekne včasih tudi kaj mesnega. Jaz, ki sem naj-stareja med vami, — jaz, ki sem že vaša babica, ne-katerim med vami že celo pra-babica, poznam bolje gospoda Ljubiča in njegovo dobro srce. In slednjič — le poglejte lične lesene hišice pod stropom in po kotih, pa tudi po vrtnem drevju! Komu neki, nego nam seni-čicam jih je dal napraviti gospod Ljubič? Tako! mislim, da sem vam dosti napovedala in skoraj me je kašelj posilil. Mrači se že — premočena sem do kože, zato hajdi k zaželenemu počitku; ve druge pa pričakujte Miklavža — o čemur pa zelo dvomim — ali pa storite, kar vam drago. Lehko noč!«
»Oh, da bi znala, kaj je mislil gospodar s tistim ,posebno dobrim'!« vzdihne še starka, vtaknivši glavo pod peroti, a skoraj zadremlje in prespi z drugimi vred sijajni Miklavžev sprevod, ki se je nedolgo potem po-mikal proti Ljubičevi hiši.
»čintaratatata! čink, Čink! Kvišku, kvišku, za-spanke! urno na noge! čudo se je zgodilo med tem, ko smo me sladko spale! Glejte to krasno smrečico na mostovžu ! Vzrastla je menda kar čez noč. Ni li to pravo božje čudo!« — tako je klicala starka druzega dne svojo družinico na noge.
»Kaj smrečica ? To vatn je smrečica kakor sto in sto druzih v gozdu, — a poglejte njen prečudni sad! Na tenkih nitkah visi od vejic vse polno bučinih peček, lešnikovih in orehovih jedrc, Svežih jabolčnih krhljev in meanih koščkov. In to! Kaj pa je to ? Kaj tacega še svoj živ dan nisem videla!«
»To so slaščičarije«, — poduči jo praprababica, »pecivo, ki se vživa le pri gospodi.«
»Aha ! To je tedaj tisto ,posebno dobro', o katerem ai pripovedovala sinoči ?«
»Ne boš! Moj nos mi obeta vse kaj boljšega. — Iščimo! Kaj pa ta lonec pod streho ? Poglejmo, kaj je tu notri. — Otrobi... kosti... stare cunje .. no, no !
celo kos razstrganega čevlja. — čudno. A čaj no! Kaj pa se med to smrdljivo šaro giblje in premiče ? — čin-taratatata! čink, čink, čink! Skupaj, otroci! ,Posebno dobro' je najdeno ! Le poglejte jih te svitlo-rumenkaste, tolste živalice v loncu! To so mokarjeve ličinke, — pravi pravcati močni črvi. To vam je obljubljeno ,po-sebno dobro !l Oj dobri naš gospodar ! Oj blaženi Miklavž!«
In gnetle so se seničice in rinile okoli živega lonca ter radostno činkajoč poletavale na smrečico in na bližnje drevje, kjer so hrustale tolsti svoj plen, da so se človeku — kakor je rekel stari Urban — kar sline zbirale v ustih. Predrzni vrabiČi pa in ščinkovci in strnadi, katerim je bila pogrnjena posebna miza z različnim zrnjem, gledali so debelo, češ: kaj neki imajo danes senice, da so tako glasne in razposajene?
Notri v topli izbi pri oknu pa so stali otroci ter gledali to ptičje vrvenje in drvenje; — ]ice jim je žarilo, oko se iskrilo in samega veselja so ploskali z malimi rokami.
V oknu med šipami pa so bili razpostavljeni Mi-klavž in parkelj, češpljev mož in dimnikar, vojaci in kmetje, pastirji in pastirice, konji in krave, ovce in koze, cerkve in hiše in Bog ve, kaj še vse, kar je Miklavž prinesel pridnim otrokom. Srečna mladina! Koliko ra-dosti prinaša ti tudi pusta in mrzla zima!
»Cifuj! Ci-zi! Ci-zi-zi! Kaj pa to pomeni? Kje pa je gospodar s svojo družinico? Kje pa je naša navadna hrana? Včeraj nič, — danes nič! Okna pregrnjena in nikjer nobenega človeka razun starega Urbana, ki vsaki dan dvakrat vpreže, da se vrne z gospodom resnega obraza, z naočniki na nosu.«
Bolezen in žalost sta se naselili pri Ljubičevih. Oni gospod z naočniki je bil zdravnik in njegov resni obraz ni obetal nič dobrega. Mrtvaški bledi angelj raz-prostiral je svoja krila nad hiso, — otroci so bili ne-varno, za smrt bolni.
»Gifuj! Cizifuj! Ubogi otroci! Ubogi naš Pavlek! A me uboge ptičice vam ne moremo pomagati, — in me smo lačne, — oj, kako nam kruli po želodčku! Treba si bode drugod hrane iakati.« — In žalostno so odletele uboge ptičice. — Cifuj! Ci-zi-zi! Cifuj!
F »čintaratatata! čink, čink, čink! Tu - le so zopet naši ljubi otroci s svojimi presrečnimi stariši. Lica so jim sicer nekoliko prebledela in upadla, — tudi shujšali so nemalo, a to se bo kmalu zopet popravilo, — no, me vesele ptičioe smo tudi tu in sedaj pojde zopet vse po starem!«
»Radoveden sem, kje so bile naše ptičice, posebno senidice, med našo boleznijo in kje so dobivale hrano ?« vpraša mali Pavlek.
»To ti jaz Iahko povem«, oglasi se mal, lepo rejen možiček, ki je prišel gospodu Ljubiču čestitat na ozdrav-ljenju njegovih ljubih; bil je to Ljubičev sosed, krčmar Smešne, vreden svojega imena, kajti na ustnicah mu je igral skoraj vedno dobrovoljen ali pa tudi poreden smeh, kakor je naneslo. Obrnivši se k gospodu, nadaljuje: »Med drugim sem priiel tudi radi tega do Vas, da Vam povem smešno dogodbico, ki se je pripetila med bolez-nijo Vaših otrok in katere pouzročitelj sem prav za prav — jaz. — Že dlje časa sem opazoval, da gred6 senicam bučine pečke, katere jim Vi, g. Ljubič, polagate, posebno v slast. Sklenem toraj tudi jaz, jih krmiti s pečkami; zrnje jim itak sproti pobero požrešni vrabiči. Grem v hišo, ter ukažem dekli, naj mi donese pešek izpod strehe ; med tem pa poslušam pogovor dveh možakarjev, ki sta si pri kozarcu vina razlagala svoje sanje, ter ugibala, kake števiJke bi se dale stavifi na nje. Med duhovitim pogovorom mojih pivcev rodi se mi neumna misel v glavi. Ko mi namreč dekla prinese pečke, od-berem si jih 90, ter jih po vrsti zaznamenujem s števil-kami. Postavim škatljo s pečkami na navadno mesto. Senice so pridno doletavale in, ko čez nekaj časa po-gledam v škatljico, bilo je samo še pet peček na dnu. Poberem jih, te številke stavim v loterijo. Le smejajte se, gospod Ljubič, a Vam je itak dobro znano, da nisem nikak Joterijski bratec, ker mi, hvala Bogu, tudi ni treba biti. Naključje je naneslo, da zadenem ,ambo'. Po blis-kovo se je raznesla dogodba po mestecu. To vam je bil vrisk in krič med našimi, žalibog tako mnogoštevil-nimi loterijskimi bratci in še številnejiimi sestrami. Vse je hitelo po prodajalnicah, da si kupi peček in, ko jih je tam zmanjkalo, hiteli so jih iskat v bližnjo okolico.
188
Vmes pa se je pripetila tudi marsikatera smešna; tako je stal čevljar Smolič, od mraza tresoč se, ves ljubi dan pri odprtem oknu, ter žvižgal in vabil, da so ga morale že ustnice skeleti — a zaman! Ni jedna senica se ni dotaknila njegovih peček, in ko je potekel čas stave, imel jih je še vseh 90 v posodi. Pikčevemu Šmoncu so jih pa nasprotno tako hitro pobrale, da je bila škatljica že prazna, še predno je ujel kako številko. Goletova Jera, ta naša najhuja loterijska sestra, nastavila je pečke že pozno na večer, češ, da se jih bodo senice že na vse zgodaj lotile. Drugi dan je našla posodo napolnjeno s kravjekom, na vrhu pa listič znapisom: »Da bodo buče bolje rastle!«
In tako, Ijubi Pavlek, znaš sedaj, kje so bile tvoje seničice med vašo boleznijo, in da se jim baš ni slabo godilo. Loterijski bedaki pa še vedno pridno krmijo senice, — dasi do danes še nihče ni nič zadel v loteriji. Bojim se le za naše seničice, da bi se ne preobjedle s pečkami ter ne pokvarile si želodcev!«
»čin, čin! Temu se bo znalo v okom priti!« — oglasi se naša pra-pra-babica, ki je po stari avoji navadi zopet prisluškovala na krivi jablani.
»Od todi tedaj ta nepričakovana radodamost naših meščanov, ki so se doslej — razun tnalih izjem — tako bore malo brigali za nas in naš glad! Bog živi prazno-verce! Prav iz srca bi jim privoščila kako ,terno' ali ,ambo'; naj bi se jim izplačali vsaj stroški za pečke. Še jedenkrat: Bog jih živi! Dogodbica je pa res prav mična in debelo me bodo zopet gledale tovarišice, ko jim jo bodem pripovedovala, predno poležemo in po-zaspimo.« ,Ta naša pra-pra-babica pa res vse ve — in zve' — dejale bodo, ter me znabiti celo malo zavidale za moje novosti.«
Tako je sklenila starka svoj samogovor, ter z glasnim »čintarata« odletela v bližnje lesovje, da si ondi poišče kaj mesnega za želodček; — kak kukec ali kaka druga mrčesja zalega se znabiti še najde za dre-vesno lubadjo. Obilo sreče! čin!