Marja Boršnik
OB STOLETNICI ROJSTVA MARICE NADLIŠKOVE
Dne 10. februarja tega leta je minilo sto let od rojstva te naše prve samostojne in izvirne leposlovke, publicistke, prevajalke in urednice prvega ženskega časopisa. Ob takšnem jubileju bi se spodobilo o tej pomembni ženi kaj več spregovoriti in kaj pomembnega; pa je prepozno in prezgodaj. Prepozno, saj sem o njej že velikokrat spregovorila (prim. Ženski svet 1937, 1940; Slovenski jezik
106
1940; Razgledi, Trst, 1952; Studije in fragmenti, 1962, idr.) in bi se prav nerada ponavljala; prezgodaj, saj mi marsikaj še leži na srcu, pa zadeva predvsem mene in v tem desetletju ni še čas, da bi moglo na dan. Zato danes na tem mestu le še nekaj kratkih ugotovitev o ritmiki Maričinega literarnega dela: kako njena ustvarjalnost v prejšnjem stoletju, ko ji je čas naklonjen, v treh fazah raste in kako jo naš vek, ki mu iz najrazličnejših vzrokov ni kos, počasno hromi.
Iz Maričine lastne izjave se da sklepati, da je po vstopu na goriško učiteljišče oktobra 1882, ko jo je učil slovenščine profesor Julij pl. Kleinmayr — poznamo ga iz neusmiljene Levstikove kritike — že pesnila. Takole pravi: »Cital je (Kleinmayr) nekatere moje pesmi, katere sem dela v knjigo nalašč tako, da jih je videl. Smejal se je dobrohotno ter me večkrat imenoval pesnico. Ko sem pa napravila kakšno napako v skandiranju, ali če sem zamenjala jamb in trohej, tedaj mi je dejal srdito: ,Nič, nič, vi nimate ušes, nimate posluha'« (Razgledi 1948, 157). — Da se je njena pesniška žilica, pa bodi še tako skromna, odprla šele s petnajstim letom na učiteljišču, pojasnjujejo okoliščine, ki so ji poprejšnjo slovensko ustvarjalnost onemogočale. Sama poudarja, da je bilo njeno predhodno šolanje na tržaški meščanski šoli italijansko in da je v njej šele ob goriških šolskih razmerah »mahoma vzplamtela vsa velika ljubezen do slovenskega jezika in slovenskega naroda«.
Kdaj je prenehala z verzi, ni znano. Objavila po moji vednosti ni nobenega. Šest let po prvih izpričanih verzih je izšla v Edinosti njena prva objava, ki ni bila poetična, marveč narodno prebudna — uvodnik Narodno ženstvo (Edinost 1888, št. 24). — V istem letu, ko se je pričela v Edinosti vse pogosteje oglašati s podobne vrste članki in podlistki, se je v njej prebudil tudi pripovedni talent, saj je morala že v tem letu oblikovati prvo povest, ki se je odločila, da se z njo uveljavi v našem tedanjem osrednjem časopisu. To povest (Ana), ki je naslednje leto izšla v Ljubljanskem zvonu pod naslovom Moja prijateljica, je poslala uredništvu že 27. decembra 1888 (prvo pismo, ohranjeno med Maričino korespondenco Kersniku) in jo je imel Levčev leposlovni pomočnik Kersnik v rokah vsaj že v januarju 1889, ko o njej poroča uredniku Levcu (Prijatelj, Kersnik II. 503).
Odslej je Maričino prvo in najpomembnejše javno dvanajstletno delo (1888—1900) literarni zgodovini dokaj znano. V njeni prvi šestletni fazi (1888 —1894) je zlasti močen Kersnikov vpliv: Kersnik je soodločal pri Maričini za-, četniški leposlovni prozi, da se je lahko razvijala iz stritarjanskega sentimenta-lizma v Kersnikov poetični realizem. To dogajanje nazorno zrcali njuna obširna korespondenca (Kersnikova Marici v NUK, Ms 703, Maričina Kersniku v prepisu Antona Vratuše, namenjena NUK, za zdaj še moja posest). Ta korespondenca je izredno važna za oba omenjena pripovednika: ni samo pristen izraz njunega takratnega doživljanja, marveč tudi priča Kersnikovega umetnostnega nazora in vzgoje ter Maričine pripovedne rasti. Zal ta korespondenca, ki je leta 1889 na višku, polagoma usiha in po nekaj letih usahne. Takrat pa Marici mentorstvo ni več potrebno, saj se je v naslednjem šestletju (1894—1900) njeno pripovedništvo razvilo do samostojnega kvalitetnega viška. , Čeprav ga hromi, mučno urejanje in obilna publicistika za Slovenko, ki ji je urednica v zadnjih treh letih (1897—1899) preorala ledino in vzgojila kader sotrudnic, se tudi v tem času z relativno kvalitetnejšo prozo, celo z romanom, oglaša še v Zvonu.
Leto 1899 pa prelomi njeno dotedanje življenje in delo. Poroka s poštnim uradnikom Bartolom jo tako rekoč odseka javnosti. Po dvanajstletnem plodovi-
107
tem pripovednem, kritično-polemičnem in narodnovzgojnem delu jo družinske razmere prisilijo k molku. Njena obilna pisma, ki so, kot se sama posrečeno izraža, dotlej »brzela po vsej Sloveniji in preko nje kakor metuljčki na vse strani«, se na mah ustavijo, nastopi »neka druga Marica«, ki ji postane nekdanja, »polna idej, življenja in ognja«, popolnoma tuja (Razgledi 1948, 367, 370).
V vseh nadaljnjih devetnajstih letih v Trstu (1900—1919) objavlja eno samo, in to krepko črtico v Zvonu (1901), troje otroških v Zvončku in se po večletni vmesni onemitvi še kakšnih ducatkrat prevodno in publicistično oglaša, dokler leta 1919 ponovno ne utihne. To je njena druga pomembna prelomnica, ko se preseli v Ljubljano.
Z naslednjim letom nastopi novo, plodovitejše devetnajstletno publicistično obdobje (1920—1939), kjer je zlasti omembe vredna vrsta razpravic in člankov o pomembnih domačih in tujih ustvarjalkah, objavljena pretežno v Ženskem svetu. Ta umetnostno informativna plat zlasti po ženskem kulturnem svetu široko razgledane pisateljice, ki nas je že v devetdesetih letih kot ena prvih seznanjala zlasti s sodbnim ruskim pripovedništvom, ostro razlikujoč kvalitetno od modnega — spomnimo se samo na Marico kot sprožilko novostrujarskega boja! —, po kulturnem pomenu njeno pripovedništvo skoraj odtehta in bi je pri nadrobnejšem ocenjevanju nikakor ne kazalo zanemariti. V zvezi s to pionirsko publicistiko bo treba vselej znova poudariti tudi njeno kritično-polemično ne-ustrašenost, ki si je z njo upala v boj celo proti Mahniču, ko so prizadeti moški molčali.
Od nastopa moderne sicer ni več mogla z vzporednim korakom najprej v današnji vek; preveč je z vso zvestobo obvisela na Kersnikovi osebnosti in slogu. Vsekakor niso le zadržki s številnimi otroki in z gospodinjstvom obremenjene žene, marveč tudi globlje ovire modernega časa, ki nekdanji osrednji ustvarjalki v našem stoletju niso več dovolile plavati v osrednjem toku. To pa je bilo kakor kasneje tudi pri Vidi Jerajevi in pri Zofki Kvedrovi vzrok njene osrednje tragedije.
Tehtna je njena kratka, zgoraj omenjena avtobiografija Iz mojega življenja, ki jo je, preprosto in skromno, kot je bila sama, leta 1927 zaključila in enajst let nato popravila za javnost. Čeprav njene objave po desetih letih ni dočakala, je po moji vednosti že v letu 1938 obračunala ne le s svojim življenjem in delom, marveč tudi z javnostjo, in se je zadnji dve leti iz nje prav tako tiho umaknila. Umrla je leta 1940 nič manj zapostavljena od drugih naših pomembnih ustvarjalk.
108