ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA GORICA R^^V HK V IKu^fl a %mMJJJ]jf mM a M&J s PLATNICE IN ZAGLAVJA MESECEV RISAL SAŠA ŠANTEL Z DOVOLJENJEM KNEZONADŠKOFIJSKEGA ORDINARIJATA V GORICI 9 Goriška Mohorjeva družba Srečka št. 15888 Dne 1. januarja 1927. bo odbor Goriške Mohorjeve družbe izžrebal številko, ki bo objavljena takoj po novem letu v domačem časopisju. Kdor bo imel koledar z izžrebano številko, mora poslati srečko do 15. februarja 1927. družbinemu odboru v Gorici, Corso Verdi št. 1, ki mu bo izplačal 1000 (tisoč) lir. Do srečkanja & imajo pravico samo udje Goriške Mohorjeve družbe.----------= Goriška Mohorjeva družba ima v zalogi sledeče knjige: Koledar 1927 .........L- 4- Kumičič, Jelkin nageljček, kmečki roman...........3- Luč v temini (knjiga opisuje pot peterih velikih duhov k Bogu) „ 2 - Kolački, otroška čitanka . . . . „ 2- Meško, Legende o sv. Frančišku As. „ 2 - Koledar 1926 ........»3- Louis Bertrand-Ivan Rejec, Sanguis martyrum, roman iz mu-čeništva prvih kristjanov . „ 4' Socialna čitanka........ 3' Jaklič, Nevesta s Korinja, domača povest........i Koledar 1925 ....... Na Indijo, zgodovinski roman | Gospodarska čitanka .... Jaklič, Preužitkarji, povest iz dom% čega življenja....... - Po pošti za vsako knjigo 50 stot. v za inozemstvo 1 liro več. iPIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIU ■ GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE ge :| 3-i i ot. vr ZA NAVA.DNO LETO .....................................i.............it ni«1!!!!! i'"! .^IIIIIH ....... HIIHlIllK ....... .......................MIH........................ ...... ............ Uredil Venceslav Belé 8414 1*1 ¿6 izdala in založila goriška mohorjeva družba natisnila „katoliška tiskarna" v gorici 530153535323535353482323485353232348484853532348534853532323484848234848234823538923 020202020202000000000000000000000101370202020220202002020202012301000000025348234853232323232348485323 000202020202020209210000190101010219 Navadno leto 1927 ima 365 dni; med temi je 52 nedelj in 8 zapovedanih praznikov med tednom. Prvi dan leta je sobota. Tekoče cerkveno leto se je začelo s 1. adventno nedeljo, 28. novembra 1926. Prihodnje cerkveno leto se začne s 1. adventno nedeljo, 27. novembra 1927. Občno in državno leto se začne na novega leta dan, 1. januarja 1927. Godovinska števila za 1. 1927. Zlato število:........9 Epakta:..........XVII Solnčni krog:........4 Rimsko število :.......10 Letni časi. Nedeljska črka:........B Letni vladar:...... Venera Pomlad se začne 21. marca ob 15. uri 59m popol. Poletje se začne 22. junija ob 11. uri 22m zjutraj. Jesen se začne 24. septembra ob 2. uri 17m zjutraj. Zima se začne 22. decembra ob 21. uri 18m zvečer. Pomni-. V koledarju je naveden srednje-evropski čas; za goriški meridijan bi bil krajevni čas 6V2 minut kasneje. Mrki solnca in meseca v letu 1927. Leta 1927 mrkne solnce 3 krat, mesec 2 krat. Prvi solnčni mrk dne 3. januarja, viden v Avstraliji, južnih delih Vel. oceana in v južni Ameriki. Pri nas neviden. -— Drugi solnčni mrk dne 29. junija; začetek ob 5. uri zjutraj, konec ob 9. uri 45. min. - Popolni mrk viden na Irskem, preko Angleške, severnega dela Skandinavije in ob severnem obrežju Azije. - Pri nas se bo videlo približno dve tretjini solnčnega premera pokritega. — Tretji delni solčni mrk dne 24. decembra bo viden le ob južnem polarniku, pri nas neviden. — Prvi mesečni mrk dne 15. junija bo viden v Ameriki v Velikem oceanu in v Avstraliji. Pri nas neviden. — Drugi mesečni mrk dne 8. decembra, začetek ob 16. uri 52 minut popoldne, konec ob 20. uri 18 minut zvečer. Mrk bo viden v Avstraliji, Aziji, Afriki, Evropi in severni Ameriki. Cerkveni zapovedani prazniki so razen navadnih nedelj še sledeči: Novo leto ali obrezov. Gospodovo, sobota, 1. jan. Sv. Trije kralji ali razglašenje Gospodovo, četrtek, 6. januarja. Sv. Jožef, ženin D. M., sobota, 19. marca. Velika noč ali vstajenje Gospodovo, ned., 16. aprila. Kristusov vnebohod, četrtek, 26. maja. Binkošti ali prihod sv. Duha, nedelja 5. iunija. Sv. Trojica, nedelja, 12. junija. Sv. Rešnje Telo, četrtek, 16. junija. Sv. Peter in Pavel, apostola, sreda, 29. junija. Vnebovzetje Marije Device, ponedeljek, 15. avg. Praznik vseh svetnikov, torek, 1. novembra. Brezmadežno spočetje Mar. Device, četrtek. 8. dec. Božič ali rojstvo Gospodovo, nedelja, 25. dec. Ti prazn'ki so v koledarju rdeče tiskani. Pepel ni ca ali začetek posta je v sredo, 2. marca. — Od božiča do pepelnice je 9 tednov in 3 dni ali 66 dni. Cerkveni prepovedani časi. Obhajati ženitve je prepovedano od 1. adventne nedelje do božiča, in od pepelnice do velikonočnega poneueljka. Kvatre. I. kvatre, spomladanske ali postne 9., 11., 12., marca. II. „ poletne ali binkoštne 8., 10., 11., junija. III. „ jesenske 21., 23., 24. septembra. IV. „ zimske ali adventne 14., 16., 17. decembra. Posti. 1. Dnevi zgolj zdržka, ko se ne sme uživati mesnih jedi, pač pa se sme večkrat na dan do sita najesti. Znamenje v koledarju *. 2. Dnevi zgolj posta, ko se sme uživati meso, pa se sme le enkrat do sita najesti. Znamenje v koledarju f. 3. Dnevi strogega posta, ko se ne sme uživati mesnih jedi in tudi ne več ko enkrat do sita najesti. Znamenje v koledarju ff. Glede postnih olajšav naj se vsak vernik ravna po predpisih svoje škofije. Običajni civilni prazniki. 1. Vse nedelje. — 2. Novo leto. — 3. Sv. Trije kralji. — 4. Vnebohod. — 5. 20. septembra. — 6. Vsi svetniki. — 7. 4. novembra. — 8. Božič. — Za Trst tudi dan Sv. Justa. Državni prazniki s samo dopoldanskim delavnim urnikom. 8 januarja: Rojstni dan kraljice Helene. — Pustni četrtek, pondeljek, torek — Vel. četrtek — Vel. sobota — Vel. pond. — 2. aprila — 20. julija — 18. avg. — 15. sept. — 2. okt. — 2. nov. — 11. nov. — 20. nov. — 24. dec. — 31. dec. Latinska in slovenska imena mesecev. I. Januar - — Prosinec. VII. Julij — Mali srpan. 11. Februar — Svečan. VIII. Avgust — Veliki srpan. 111. Marec - — Sušeč. IX. September — Kimavec. IV. April — Mali traven. X. Oktober - Vinotok- V. Maj — Veliki traven. XI. November — Listopad. VI. Junij - Rožnik. XII. December — Gruden. Znamenja za lunine izpremene. Mlaj ©, prvi krajec ]), ščip ali polna luna (g), zadnji krajec C Vremenske napovedi. JANUAR od 1. do 2. sneg in vihar od 3. do 9. jasno in mrzlo pri severozahodnim vetru, dež ali sneg pri južn. ali jugozahod, vetru od 10. do 16. izpremenljivo, raje lepo od 17. do 25. jasno in mrzlo od 26. do 31. sneg in vihar FEBRUAR 1. sneg in vihar od 2. do 8. dež pri zahodnem, sneg pri vzhodnem vetiu od 9. do 15. jasno, hud mraz, razen če piha južn veter od 16. do 23. izpremenljivo raje lepo od 24. do 28. jasno in mrzlo pri severozahodnem vetru, dež ali sneg pri južn. ali jugozahodn. vetru MAREC od 1. do 2. jasno in mrzlo pri severozahodnem vetru, dež ali sneg pri južn. ali jugozahodn. vetru od 3. do 9. jasno in mrzlo pri severozahodnem vetru, dež ali sneg pri južn. ali jugozahodn. vetru od 10. do 17. dež in sneg od 18. do 25. mrzlo z močnim vetrom od 26. do 31. dež in sneg APRIL 1. dež in sneg od 2. do 8. sneg in vihar od 9. do 16. jasno, hud mraz, razen če piha južni veter od 17. do 23. dež od ?4. do 30. lepo MAJ od 1. do 7. veliko dežja od 8. do 15. izpremenljivo raje lepo od 16. do 23. lepo pri severnem ali severozah. vetru, dež pri južnem ali užno-zahodnem vetru. . od 24. do 29. izpremenljivo od 30. do 31. lepo JUNIJ od I. do 6 lepo od 7. do 14. izpremenljivo od 15. do 21. izpremenljivo od 22. do 28. veliko dežja od 29. do 30. izpremenljivo JULIJ od 1. do 6. izpremenljivo od 7. do 13. lepo od 14. do 20. lepo pri severnem ali severozah. vetru, dež pri južnem ali južno-zahodnem vetru od 21. do 27. izpremenljivo od 28. do 31. lepo pri severnem ali severozah. vetru, dež pri južnem ali južno-zahodnem vetru AVGUST od 1. do 4. lepo pri severnem ali severozah. vetru, dež pri južnem ali južno-zahodnem vetru od 5. do 12. lepo pri severnem ali severozah. vetru, dež pri južnem ali južno-zahodnem vetru od 13. do 18. dež od 19. do 26. lepo pri severnem ali severozah. vetru, dež pri južnem ali južno-zahodnem vetru od 27. do 31. izpremenljivo SEPTEMBER od 1. do 3. izpremenljivo od 4. do 10. veliko dežja od 11. do 17. veliko dežja od 18. do 24. dež od 25.do 30. lepo OKTOBER od 1. do 3. lepo od 4. do 9. mrzlo, večkrat dež od 10. do 16. lepo pri severnem ali severozah. vetru, dež pri južnem ali južno-zahodnem vetru od 17. do 24. izpremenljivo raje lepo od 25. do 31. izpremenljivo raje lepo NOVEMBER 1. izpremenljivo raje lepo od 2. do 8. izpremenljivo raje lepo od 9. do 15. izpremenljivo od 16. do 23. izpremenljivo od 24. do 30. mrzlo z močnim vetrom DECEMBER 1. mrzlo z močnim vetrom od 2. do 7. sneg in vihar od 8. do 15. jasno in mrzlo pri severozahodnem vetru, dež ali sneg pri južnem ali južnozah. vetru od 16. do 23. jasno, hud mraz, razen če piha južni veter od 24. do 31. sneg in vihar . Novo leto. Obrezovanje Gospodovo. 2 3 4 5 6 7 8 Nedelja Ponedeljek <® Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota Po novem letu. Ime Jezusovo; Makarij. Genovefa, d.; Anter, pp.; Florencij, šk. m. Tit, šk.; Izabela, kr.; Benedikta, ni. Telesfor, p. m.; Emilijana, dev.; Simeon, st. Sv. Trije kralji. Razglašenje Gospodovo. Valentin (Zdravko), šk.; Lucijan, m. Severin, op.; Erhard, šk.; Adela. 9 10 11 12 13 14 15 Nedelja 2 Ponedeljek J) Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota I. po Razi. Gosi Sv. Družina; Jul. in Basilica. Agaton, p.; Kundislav, sp. Higin, p.; Salvi j, m. Ernest, šk.; Arkadij, m.; Alfred, op. Hilarij (Veselko), c. uč.; Feliks (Srečko) Nol. Veronika Mil., d.; Bogomir, Iveta. Maver, op.; Pavel, pušč.; Flabakuk, pr. 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja 3 Ponedeljek ® Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota 11. po Razgl. Gos: Praznovanje Imena Jezus. Anton, pušč.; Sulpicij, šk.; Diodor, m. Sv. Petra stol v Rimu; Priska, d. m. Pavlin, šk.; Kanut, kr.; Marij in tov. m. Fabijan in Sebastijan (Boštjan), m.; Neofit, m. Neža (Janja), d. m.; Fruktuoz, šk. Vincencij (Vinko) in Anastazij, m. 23 24 25 26 27 28 29 Nedelja 4 Ponedeljek Torek Sreda ( Četrtek Petek * Sobota Zaroka Mar. Dev. Timotej, šk.; Babila, m. Spreobrnjenjesv. Pavla ap.; Mar. m. Polikarp, šk. m.; Pavla, vd.; Aberik, šk. Janez Zlatoust, šk., c. uč.; Vitalin, p. Julijan, šk.; Flavijan, m. Frančišek Salezij, šk., c. uč.; Valerij, šk. 30 31 Nedelja 5 Ponedeljek IV. po Razi0SNI D ^ * Nedeljski evangeliji: 1. Nedelja: Povratek iz Egipta. Mt. 2, 19—23. 2. Nedelja: Dvanajstletni Jezus v templju. Lk. 2, 42 -52. 3. Nedelja: O ženitnini v Kani Galilejski. Jan. 3, 1 — 11. 4. Nedelja: Jezus ozdravi stotnikovega hlapca. Mt. 8, 1-13. 5. Nedelja: Jezus pomiri vihar na morju. Mt. 8, 23—27. Davki: Izobešeni so seznami davkoplačevalcev. Dobro jih preglej! 1 2 3 4 5 Torek Sreda © Četrtek Petek * Sobota Ignacij (Ognjeslav), šk. m.; Brigita, d. Svečnica. Darovanje Gospodovo. Blaž, šk.; Oskar, šk. Andrej Korz., šk. Janez od Brito, m. Agata, d. m.; Ingenuin in Albuin. 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja 6 Ponedeljek Torek Sreda i Četrtek Petek * Sobota V. po Kazgl. Gosp. Tit, šk.; Doroteja, d. m. Romuald, op.; Rihard, sp. Janez Mat., sp.; Juvencij, šk. Ciril Aleks., c. uč.; Apolonija, d. m. Školastika, d.; Viljem, pušč. Lurška Mati Božja; Adolf, šk. Sedem sv. ustanoviteljev; Evlalija, d. m. 13 14 15 16 17 18 19 Nedelja 7 Ponedeljek Torek Sreda ® Četrtek Petek * Sobota 1. predp. Katarina Riči, d.; Gregor II. p. Valentin (Zdravko), m.; Avksencij, op. Favstin in Jovit, m.; Jordan, sp. Onezim, šk.; Julijana, d. Donat in tov. m.; Kristijan, m. Simeon, šk.; Flavijan, šk.; Heladij. Julijan, m.; Konrad, pušč. 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja 8 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek C Petek * Sobota II. predp. Elevterij, šk. Sadot in tov. m. Eleonora, kr.; Irena (Miroslava), Maksim., šk. Sv. Petra stol v Antijohiji; Abilij, šk. Peter Dam., šk.; Romana, d.; Siren, m. Matija (Bogdan), ap.; Sergij, m. Valburga, d.; Viktorin in tov. m. Marjeta Kort., sp.; Matilda, d. 27 28 Nedelja 9 Ponedeljek III. predpepelnična.Leander, šk.; Baldomir šk. Roman, ap.; Rajmund, sp. Izpremenf meseca. © Mlaj 2. ob 9. uri 54 min. dopold. II ® Ščip 16. ob 17. uri 18 min. popoldne, j) Prvi kr. 9. ob 0. uri 54 min. zjutraj, j ( Zadnji kr. 24. ob21.uri42 min. zvečer. Solnce stopi v znamenje rib dne 19. ob 17. uri popoldne. Ht d,^);; v 1 2 3 4 5 Torek Sreda ++ Četrtek ® t Petek tt Sobota Pust. Albin (Belko), šk.; Hadrijan, m. Pepelnica. Simplicij, pp.; Henrik Suzo, sp. Ticijan, šk.; Kunigunda, ces.; Andrej, m. Kazimir, sp.; Lucij, pp. Janez Jožef od Križa, sp.; Friderik, sp. 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja 10 Ponedeljek t Torek t Sreda tt Četrtek 5 t Petek tt Sobota I. postna. Perpetua in Felicita, m. Tomaž Akv., c. uč. Janez od Boga, sp.; Filemon, m. K v a t r e. Frančiška Rim., vd.; Pacijan, šk. 40 mučencev; Makarij, šk. K v a t r e. Sofronij, šk.; Heraklij, m. Kvatre. Gregorij Vel., pp.; Bernard, šk. 13 14 15 16 17 18 19 Nedelja 11 Ponedeljek t Torek Sreda Četrtek t Petek ®++ Sobota t H. postna. Rozina, vd.; Evfrazija, d. Matilda, kr.; Evtihij, m.; Pavlina. Klemen Mar. Dvorak, sp.; Longin, m. Hilarij in Tacijan, m.; Heribert, šk. Patrik, šk.; Jedert, d. Ciril Jeruz., c. uč.; Edvard kr;. Salvator. Jožef, ženin Marije Device. 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja 12 Ponedeljek t Torek t Sreda t Četrtek t Petek tt Sobota HI. postna. Feliks in tov. m.; Niketa, šk. Benedikt, op.; Serapion, šk. Benvenut, šk.; Lea; Katarina Gen. Viktorijan? m.; Jožef Oriol. G a b r i e 1, nadangel. Oznanenje Marije Device. Emanuel, m.; Ludger, šk. 27 28 29 30 31 Nedelja 13 Ponedeljek t Torek t Sreda t Četrtek t IV. (sredpostna). Janez Dam., c. uč. Janez Kapistran, sp.; Kastva, m. Ciril, šk.; Bertold, sp. Janez Klimak, op..; Angela Fol. Modest, šk.; Benjamin, m. Izpremeni meseca. © Mlaj 3. ob 20. uri 25 m. zvečer. j ® Šap 18. ob 11. uri 24. m. dopold. j) Prvi kr. 10. ob 12. uri 3 m. opoldne. 1 C Zadnji kr. 26. ob 12. uri 35 m. opoldne. fel Solnce stopi v znamenje ovna dne 21. ob 16. uri popoldne. V»i Davki: Od 1.^8. preglej seznam dodatkov k direktnim davkom! Š 1 2 Petek Sobota tt t Hugo, šk.; Teodora, m.; Venancij, šk. Frančišek Pavi. sp.; Marija Eg. sp. 3 4 5 6 7 8 9 Nedelja 14 Ponedeljek t Torek Sreda t Četrtek + Petek tt Sobota V. postnit (tiha) Rihard, šk.; Abundij, šk. Izidor, šk.; Cozim, pušč.; Plaho, menih. Vincencij Fer., sp.; Zenon, m. Sikst I., pp.; Celestin I., pp. Herman J., sp.; Eberhard, pušč.; Epifanij, šk. Marija Devica 7 žalosti; Albert, šk. Marija Kleofa; Demeter, m.; Krescencija, d. 10 11 12 13 14 15 16 Nedelja 15 Ponedeljek t Torek Sreda t Četrtek t Petek tt Sobota V2tt Mehtilda, d. Leon Vel., pp.; Belina, d. Zenon, šk.; Julij I., pp. Hermenegild, m.; Ida, d. Veliki četrtek. Justin, m. Veliki petek. Helena, kr. Velika sobota. Benedikt Jož. Labre. 17 18 19 20 21 22 23 Nedelja ® 16 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota Velika noč. Vstajenje Gospodovo. Velikonočni ponedeljek. Apoloni j, m. Leon IX., pp.; Ema, vd. Marcelin, šk.; Neža (Janja); Teodor. Anzelm, c. uč.; Bruno, sp. Soter in Gaj, pp.; Leon, šk. Adalbert (Vojteh), šk. m. (Jurij, m.) 24 25 26 27 28 29 30 Nedelja < 17 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota I. povelikonočna (bela). Juri j, m. Marko, ev.; Evodij in tov. m. Mati Božja dobrega sveta; Klet in Marcel. Peter Kanizij; Peregrin, duh.; Cita, d. Pavel od Križa, sp.; Vital, m. Peter, m.; Robert, op.; Antonija, d. m. Katarina Sijenska, d.; Marijan, m. © Mlaj ]) Prvi kr. Izpremeni meseca. 2. ob 5. uri 24 m. zjutraj. [| @ Ščip 17. ob 4. uri 35 m. zjutraj. 9. ob 1. uri 21 m. zjutraj. { Zadnji kr. 24. ob 23. uri 21 m. zvečer. Solnce stopi v znamenje bika dne 21. ob 4. uri zjutraj. Nedeljski evangeliji! 14. Nedelja: Judje hočejo Jezusa kamenjati. Jan. 8, 46-59. 15. Nedelja: Jezus prihaja slovesno v Jeruzalem. Mt. 21, 1—9. 16. Nedelja: Jezus vstane od mrtvih. Mk. 16, 1 7. 17. Nedelja: jezus se prikaže pri zaprtih durih. Jan 20, 19 -31 Davki: Drugi obrok davkov plačaj od 10. — 18. Do 9. pa vloži morebitni rekurz proti odmeri davka, ki je bil naznanjen v januarju! ir if 2 3 4 5 6 7 Nedelja • 18 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota II. povelikonočna. Jakob in F i 1 i p, ap. Atanazij, c. uč.; Sekund, m. Najdenje sv. Križa; Mavra, m. Varstvo sv. Jož.; Florijan (Cvetko), m. Pij V. pp.; Irenej, šk.; Angela, m. Jan. Evang. pred latin. vrati; Judita, m. Stanislav, šk.; Gizela, kr. 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja > 19 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota elik (Var. sv. Jož.); Prik. Mih. nadang. Gregorij Nac., c. uč.; Beat, sp. Antonin, šk.; Gordijan in Epimah, m. Mamert, šk.; Sigismund, kr. Pankracij in tov. m.; Nerej in Ahilej, m. Servacij, šk.; Peter Regalat, sp.; Glicerija. Bonifacij, m.; Paskal I., pp. 15 16 17 18 19 20 21 Nedelja 20 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek f Sobota IV. povelikonočna. Izidor, km.; Zofija, m. Janez Nepomuk, m.; Ubald, šk. Pashal Bajl., sp.; Maksima, d. Erik, kr.; Venancij, m.; Feliks, sp. Peter Celestin, pp.; Ivo, sp.; Pudencijana, d. Bernardin Sien.; Bazila, d. m. Feliks (Srečko) Kantal., sp.; Valent, m. 22 23 24 25 26 27 28 Nedelja 21 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota V. povelikonočna (križeva).Emil (Milan), m. gf Deziderij (Željko), m.; Janez de Rossi, sp. s j Marija Devica pomočnica kristjanov. £ l Urban I., pp.; Gregor VIL, pp. Kristusov vnebohod. Filip Nerij, sp. Beda Častitljivi, c. uč.; Janez I., pp. Avguštin, šk.; Viljem, op. 29 30 31 Nedelja 22 Ponedeljek © Torek VI. povelikonočna.Marija Magd. P., d. Feliks, I., pp.; Ferdinand, kr. Angela Mer., d.; Kocijan in tov. m. Izpremeni meseca. © Mlaj 1. ob 13. uri 40. min. popold. @ Ščip 16. ob 20. uri 3 min. zvečer. J) Prvi kr. 8. ob 16. uri 27 min. popold. ( Zadnji kr. 24. ob 6. uri 34 min. zjutraj. ]) Mlaj 30. ob 22. uri 6 min. zvečer. Solnce stopi v znamenje dvojčekov dne 22. ob 3. uri zjutraj. Nedeljski evangeliji! 18. Nedelja: Jezus dobri pastir. Jan. 10, 11 — 16. 19. Nedelja: Jezus napove svoj odhod Jan. 16, 16—22. 20. Nedelja: Jezus obeta učencem Sv. Duha. Jan. 16, 5-14. 21. Nedelja: Jezus uči o moči molitve. Jan. 16, 23—30. 22. Nedelja: Jezus govori o pričevanju Sv. Duha. Jan. 15, 26—104 Davki: Vloži prošnjo za znižanje davka ali pa za oprostitev, če nisi več v službi, če ne opravljaš več obrti ali pa če moreš kako opravičiti zahtevo po znižanju! 3 y NI D 3 1 2 3 4 Sreda , Četrtek Petek Sobota * ++ Juvencij, m.; Kaprazij, op. Marcelin, m.; Peter in Erazem, m. Klotilda, kr.; Oliva, d.; Pavla, d. m. Kvirin, šk.; Frančišek Karač., sp. 5 6 7 8 9 10 11 Nedelja 23 Ponedeljek Torek 3 Sreda ++ Četrtek Petek ft Sobota ft Binkošti. Prihod sv. Duha. Bonifacij, šk. Norbert, šk.; Bertrand, patr.; Artemij, m. Robert, op.; Sabinijan, m. K v a t r e. Medard, šk.; Maksim, šk.; Marija, Mati milosti; Primož in Felicijan, m. K v a t r e. Marjeta, kr.; Bogomil, šk. K v a t r e. Barnaba, ap.; Marcijan, m. 12 13 14 15 16 17 18 Nedelja 24 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota I. pobink. Pres Trojica. Jan. Fak., sp. Anton Padovanki, sp.; Akvilina, d. Bazilij, c. uč.; Elizej, pr. V i d, Modest in Krescencija, m. Presveto Rešnje Telo. Frančišek Reg. sp. Adolf, šk.; Lavra, d.; Ciriaka in Muska. Efrem Sir., c. uč.; Marko in Marcel, m. 19 20 21 22 23 24 25 Nedelja 25 Ponedeljek Torek Sreda ( Četrtek Petek * Sobota II. pobinkoštna. Gervazij in Protazij, m. Silverij, pp.; Florentina, d.; Nova, sp. Alojzij (Vekoslav), sp.; Alban, m. Pavlin Nol., šk.; Ahacij, m.; Nicej, šk. Agripina, d. m.; Eberhard, šk. Srce Jezusovo. Janeza Krst. roj. Kres. Viljem, op.; Henrik, šk.; Prosper, šk. 27 28 29 30 Nedelja 26 Ponedeljek Torek Sreda ® Četrtek III. pobink. Kronanca svetogor. Jan. in Pav., m. Hema, vd.; Ladislav, kr. Irene j, šk.; Leon II., pp. Peter in Pavel, apostola. Spomin sv. Pavla, ap. 0 j) Prvi kr. ® Ščip Izpremeni meseca. 7. ob 8. uri 49 m. zjutraj. jI ( Zadnji kr. 22. ob 11. uri 29 m. dopold. 15. ob 9. uri 19 m. zjutraj. ' © Mlaj 29. ob 7. uri 32 m. zjutraj. Solnce stopi v znamenje raka dne 22. ob 11. uri dopol. A M NI O Nedeljski evangeliji: 23. Nedelja: Jezus govori o Duhu in o ljubezni. Jan. 14, 23—31. 24. Nedelja: O usmiljenju. Lk. 6, 36—42. 25. Nedelja: Prilika o veliki večerji. Lk. 14, 18-24. 26. Nedelja: Prilika o izgubljeni ovci. Lk. 15, 1 — 10. Davki: Od 10.-18. Plačaj tretji obrok davka! Š 3 y y 3 1 j Petek 2 Sobota Presv. Rešnja Kri; Teobald, pušč. Obiskovanje Mar. Device; Oton, šk. 3 4 5 6 7 8 9 Nedelja 27 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek > Petek * Sobota IV. pobink. Leon II. pp.; Heliodor, šk. Urh, šk.; Berta, d.; Lavrijan, šk. Ciril in Metod, slov. blagovestnika. Izaija, kr.; Bogomila; Dominika (Nedeljka). Vilibald, šk.; Pulherija (Lepa), d. Elizabeta, kr.; Kilijan, šk. Anatolija, d.; Veronika, d._ 10 11 12 13 14 15 16 Nedelja 28 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek ® Petek * Sobota V. pobink. Amalija, d.; Felicita. Pij I., pp.; Olga; Sidronij, m. Mohor in Fortunat, m.; Janez Gualb. Anaklet, pp.; Evgenij, šk. m. Bonaventura, c. uč.; Just, m. Vladimir, kr.; Henrik, cs. Devica Marija Karmelska. (Škap.) 17 18 19 20 21 22 23 Nedelja 29 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek < Petek Sobota VI. pobink. Aleš, sp.; Marcelina, d. Kamil Lelijski, sp.; Friderik, šk. Vincencij Pavi., sp.; Aurea (Zlata). Marjeta, d. m.; Hijeronim Emil., sp. Prakseda, d. m.; Daniel, pr. Marija Magdalena, spok.; Teofil, m. Apolinarij šk.; Liberij, šk._ 24 25 26 27 28 29 30 Nedelja 30 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek • Petek * Sobota VII. pobink. Kristina, d. m.; Roman, m. Jakob (Radoslav) star., ap.; Krištof, m. Ana, mati Marije Device; Valent, m. Pantaleon, m.; Natalija, m. Nazarij in tov. m.; Viktor (Zmagoslav), m. Marta, d.; Beatrika( Blažena), m. Abdon in Senen, m.; Julita, m. 31 Nedelja 31 VIII. pobink. Ignacij (Ognjeslav) Lojol., sp. Izpretneni meseca. D Prvi kr. 7. ob 1. uri 53 m. zjutraj. |j C Zadnji kr. 21. ob 15. uri 43 m. popold. ® Sčip 14. ob 20 uri 23 m. zvečer. © Mlaj 28. ob 18. uri 36 m. zvečer. Solnce stopi v znamenje leva dne 23. ob 22. uri zvečer. aposno Nedeljski evangeliji: 27. Nedelja: O čudežnem ribjem lovu. Lk. 15, 1 — 11. 28. Nedelja: O farizejski pravičnosti. Mt. 5, 20—24. 29. Nedelja: Jezus nasiti štiri tisoč mož. Mk. 8, 1—9. 30. Nedelja: O lažnjivih prerokih. Mt. 7, 15-21. 31. Nedelja: Prilika o krivičnem hišniku. Lk. 16, —9. Davki: Objavljeni so dodatki k direktnim davkom. Vloži utok proti odmeri davka od premičnega bogastva (dohodnine), ako se ti zdi to opravičeno. 1 2 3 4 5 6 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek J> * Sobota Vezi sv. Petra, ap.; Makabejski bratje. Porcijunkula; Alfonz Ligv., c. uč. Najdenje sv. Štefana, m.; Lidija, vd. Dominik (Nedeljko), sp.; Janez Viannei. MarijaSnežnica; Ožbalt, kr.; Afra, m. Gospodovo spremenenje; Sikst II., pp. 7 8 9 10 11 12 13 Nedelja 32 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota 3 IX. pobink. Kajetan, sp.; Donat (Darko), šk. Ciriak, Larg in Smaragd, m.; Miro, šk. Roman, m.; Peter Faber; Emigdij, šk. L a v r e n c i j, m.; Hugo, šk. Tiburcij, m.; Suzana, m.; Filomena, d. m. Klara, d.; Hilarija (Veselka), m. Hipolit in Kasijan, m.; Janez Berkmans. 14 15 16 17 18 19 20 Nedelja 33 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek C * Sobota X. pobink. Evzebij.sp.; Anastazija, d. Vnebovzetje Mar. Dev. Veliki Šmaren. Joahim. oče Mar. Dev.; Rok, sp. Hiacint, sp.; Julijana, d.; Emilija, d. Helena (Jelena), cs.; Agapit, m. Ludovik, Toloz., šk.; Julij, m. Bernard, op. in c. uč., Samuel, pr. 21 22 23 24 25 26 27 Nedelja 34 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota ' XI. pobink. Ivana Fr. Šantalska, vd. Timotej, m.; Hipolit, šk. Filip (Zdenko) Benic., sp.; Viktor, šk. Jernej, ap.; Ptolemej, šk. Ludovik, kr.; Genezij, m. Zefirin I., pp.; Samuel, m. Jožef Kalas., sp.; Gerhard, šk. 28 29 30 31 Nedelja 35 Ponedeljek Torek Sreda XII. pobink. Avguštin, šk.; Hermes, m. Obglavljenje Janeza Krst.; Sabina, m. Roza Lim., d.; Feliks (Srečko), m. Rajmund (Rajko), sp.; Izabela, d. Izpremeni meseca. j) Prvi kr. 5. ob 19. uri 5 m. zvečer. ( Zadnji kr. 19. ob 20. uri 55 m. zvečer. ® Ščip 13. ob 5 uri 37 m. zjutraj. 1 © Mlaj 27, ob 7. uri 46 m. zjutraj. Solnce stopi v znamenje devece dne 24. ob 5. uri zjutraj. SEPinmigEK 1 2 3 Četrtek Petek * Sobota Egidij (Tilen), op.; Verena, d. Štefan, kr.; Maksima, m. Eufemija, Tekla, Erazma, Doroteja, m. 4 5 6 7 8 9 10 Nedelja J 36 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota XIII. pobink. Angelska; Rozalija, d. Lavrencij Justin jo, šk.; Vktorin, šk. Caharija, pr.; Hermogen, m. Marko in tov. m.; Regina, d. m. Bronislava. Rojstvo Marije Device. Mali Šmaren. Peter Klaver, sp.; Gorgonij, m. Nikolaj Tolet., sp.; Pulherija, cs. 11 12 13 14 15 16 17 Nedelja ® 37 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota XIV. pobink. Ime Marijino. Maceaonij, šk.; Gvido, sp. Notburga, d.; Frančišek Kald., sp. Povišanje sv. Križa; Ciprijan, šk. m. Nikomed, m.; Porfirij, m.; Melitina, m. Ljudmila, vd.; Kornelij in Ciprijan, m. Rane sv. Frančiška; Lambert, šk. m. 18 19 20 21 22 23 24 Nedelja C 38 Ponedeljek Torek Sreda ff Četrtek Petek tt Sobota XV. pobink. SedemžalostiMar. De v. Januarij, m.; Konstancija, d. m. Evstahij in tov. m.; Kandida, d. m. K v a t r e. Matej, ap. in ev.; Jona, pr. Tomaž Vilan., šk.; Mavrici j, m. Kvatre. Lin, pp.; Tekla, d. m. K v a t r e. Marija Dev., rešiteljica jetnikov. 25 26 27 28 29 30 Nedelia © 39 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * XVI. pobin. Kleofa, sp.; Firmin, šk. Ciprijan in Justina, m.; Vigilij, šk. Kozma in Damijan, m. Kaj, šk. Venčeslav, kr.; Lioba, d.; Marijal, m. Mihael, nadang.; Evtihij, m. Hieronim (Jerko), c. uč.; Terezika Deteta Jez. Izpremeni meseca. D Prvi kr. 4. ob 11. uri 45 m. popol. ( Zadnji kr. 18. ob 4. uri 30 m. zjutraj. @ Ščip 11. ob 13. uri 54 m. dopold. : © Mlaj 25. ob 23. uri 11 m. zvečer. Solnce stopi v znamenje tehtnice dne 24. ob 2. uri zjutraj. 1 Sobota Remigij. šk.; Areta, m.; Ludovika, vd. 2 3 4 5 6 7 8 Nedelja 40 Ponedeljek Torek i Sreda Četrtek Petek * Sobota XVII. pobink. Roženvenska. Angeli var. Kandid, m.; Evald, m. Frančišek Seraf., sp.; Edvin, kr. Placid in tov. m.; Gala, vd. Bruno, sp.; Fides (Vera), d. m. Marija Devica kraljica rož. venca; Justina, d. Brigita, vd.; Simeon, sp.; Benedikta, d. 9 10 11 12 13 14 15 Nedelja 41 Ponedeljek ® Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota XVIII. pobink. Dionizij, Rustik, Elevterija, d. Frančišek Borgija, sp.; Ludovik, sp. Nikazij, šk. m.; Firmin, šk. Maksimilijan, šk.; Serafin, sp. Edvard (Šlavoljub), kr.; Koloman, m. Kaiist, pp.; Burkhard, šk. Terezija, d.; Brunon, šk. 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja 42 Ponedeljek ( Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota XIX. pobink. Posvečevanje cerkva; Gal, op. Hedviga, kr.; Marjeta Mar. Alakok. Luka, ev.; Just, m.; Julijan, pušč. Peter Alkantara, sp.; Etbin, op. Janez Kancij, sp.; Felicijan, m. Uršula in tov. m.; Hilarijon, op. Kordula, d. m.; Marija Šaloma. 23 24 25 26 27 28 29 Nedelja 43 Ponedeljek Torek ® Sreda Četrtek Petek * Sobota XX. pobink. Severin, šk.; Klotilda, d. m. Rafael, nadang.; Kristina, m.. Krizant in Darija, m.; Krispin, sp. Evarist, pp.; Amadej (Bogoljub). Frumencij, šk.; Sabina, m. Simon in Juda, apostola. Narcis, šk.; Ida, d.; Hiacint, m. 30 31 Nedelja 44 Ponedeljek XXI. pobink. Alfonz Rodriguez, sp. Volbenk (Volkoslav), šk.; Lucila, d. Izpremeni meseca. D Prvi kr. 4 ob 3. uri 2 m. zjutraj. 11 C Zadnji kr. 17. ob 15. uri 32 m. popold. @ Ščip 10. ob 22. uri 15 m. zvečer. ; © Mlaj 25. ob 16. uri 37 m. popold. Solnce stopi v znamenje škorpijona dne 24 ob 11. uri dopoldne. Nedeljski evangeliji: 40. Nedelja: O največji zapovedi. Mt. 22, 24—26. 41. Nedelja: Jezus ozdravi mrtvoudnega. Mt. 9, 1 8. 42. Nedelja: Prilika o kraljevi ženitnini, Mt. 22, 1 — 14. 43. Nedelja: Jezus ozdravi sina kraljevega človeka. Jan. 4, 46—53. 44. Nedelja: Prilika o kraljevem računu. Mt. 18, 23—35. Davki: Plačaj peti obrok davkov od 10-18! V" 1 2 3 4 5 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Vsi svetniki. Spomin vernih duš. J u s t, m.; Viktorin, šk.; Hubert, šk. Karel Borom., šk.; Vital in Agrikola,'m. Caharija in Elizabeta; Emerik, sp. 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja 45 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota XXII. pobink. Lenart (Lenko), op. Prosdocim, šk.; Engelbert, šk.; Bogomir, šk.; Klavdij, m. Teodor (Božidar) m.; Teofil (Bogoljub), m. Andrej Avelin., sp.; Trifon, m. Martin (Davorin), šk.; Mena, m. Martin, pp.; Livin, šk. m.; Kunibert. 13 14 15 16 17 18 19 Nedelja 46 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota XXIII. pobink. Stanislav Kostka, sp. Jozafat Kunčevič, šk.; Serapion, m. Leopold (Levko), kr. Jedert, d. Edmund, šk.; Otmar, op. Gregorij Čudodelnik šk.; Viktorija, m. Odon, op.; Evgenij, sp.; Hilda. Elizabeta, kr.; Poncijan, pp. 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja 47 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek © Petek * Sobota XXIV. pobink. Feliks (Srečko) Val., sp. Darovanje Mar. De v.; Kolumban, sp. Cecilija, d. m.; Maver, m. Klemen (Milivoj), pp.; Felicita, m. Krizogon, m.; Janez od Križa, sp.; Flora, d. Katarina, d. m.; Jukunda m. Konrad šk.; Silverster, op. 27 28 29 30 Nedelja 48 Ponedeljek Torek Sreda I. adventna. Valerijan, šk.; Virgilij, šk. Gregorij III., pp.; Jakob in Marke, sp. Saturnin, m.; Gelazij, pp.; Demetrij, m. Andrej (Hrabroslav). ap.; Konstancij, sp. Izpremenl meseca. ]) Prvi kr. 2. ob 16. uri 16 m. popol. II C Zadnji kr. 16. ob 6. uri 28 m. zjutraj. © Ščip 9. ob 7. uri 36 m. zjutraj. I © Mlaj 24. ob 11. uri 9 m. dopold Solnce stopi v znamenje strelca dne 23. ob 8. uri zjutraj. 1 Četrtek Eligij, šk.; Natalija (Boženka), d. m. 2 Petek i * Hromacij, šk.: Bibijana, d. m. 3 Sobota Frančišek Ksaver, sp.; Lucij, šk. 4 Nedelja 49 II. adventna. Barbara, d. m.; Peter Hriz. 5 Ponedeljek Saba, op.; Krispin, m. 6 Torek Miklavž (Nikolaj), šk.; Azela, d. 7 Sreda Ambrozij, šk.; Agaton, m. 8 Četrtek ® Brezmadežno Spočetje Marije Device. 9 Petek * Peter Forezij, šk.; Levkadija, d. m. 10 Sobota Lavretanska Mati Božja; Melhiad. 11 Nedelja 50 III. adventna. Damaz, pp.; Hugolin, pušč. 12 Ponedeljek Sinezij, m.; Epimah, m.; Maksencij, m. 13 Torek Lucija, d. m.; Otilija, d.; Avksencij, m. 14 Sreda t+ Kvatre, Spiridijon, op.; Nikazij, šk. 15 Četrtek Kristina, d.; Jernej, šk. 16 Petek C +f Kvatre. Evzebij, šk. Albina (Zora), d. m. 17 Sobota Kvatre. Lazar, šk.; Vivina, d. 18 Nedelja 51 IV. adventna. Gracijan, šk. Vunibald. 19 Ponedeljek Urban V., pp.; Favsta, vd. 20 Torek Evgenij in Makarij; Kristjan. 21 Sreda Tomaž, ap.; Glicerij, m. 22 Četrtek Demetrij in Honorat, m.; Flor, m. 23 Petek * Viktorija (Zmagoslava), d. m.; Dagobert. 24 Sobota © tt Adam in Eva: Irmina, d. 25 Nedelja 52 Božič. Rojstvo Gospodovo. 26 Ponedeljek Štefan, prvi mučenec. 27 Torek Janez Evangelist, ap. 28 Sreda Nedolžni otročiči. Kastor, m. 29 Četrtek Tomaž, šk.; Kalist, m. 30 Petek * Evgenij, šk.; David, kr. 31 Sobota Silvester, pp.; Melanija. Izpremeni meseca. D Prvi kr. 2. ob 3 uri 15 min. zjutraj. C Zadnji kr. 16. ob 1. uri 4 min. zjutraj. ® Ščip 8. ob 18. uri 32 min. zvečer © Mlaj 24. ob 5. uri 13. min. zjutraj. ]) Prvi kr. 31. ob 12. uri 22 min. opoldne. Solnce stopi v znamenje divjega kozla dne 22. ob 21. uri zvečer. Davki: Od 10-18 plačaj zadnji obrok davkov. V tem mesecu daj vidimirati obrtno dovoljenje. JCimna v čast Sv. Cirila in ^Metoda ¿Brata v dvore rajske svetle sprejeta, za naš narod, vero borilca sveta, stebra, luč Slovanov zdaj vsi častite, vsi ju slavite! Qnala ju gorečnost je verskovžgana in ljubav do dedov iz samostana, rajski mir da drugim bi pridobila, mir sta pustila. c Vžgala luč sta z rajskim sveteča žarom Čehom, ¿/fioravanom in pa ¿Bulgarom, k ¿Petru sta privedla Slovanov čete, zmotam otete. 'Venčana vidva se zasluge vencem solzne prošnje spolnita vse Slovencem: treba pač, da drage nam dane dare čuvata stare. ((9reba, da od 'Vaju prižgano vero pleme slavsko čuva zvesto vsaktero, in kar podaril je vstanovitelj, ¿Rim bo hranitelj____ Simon Sregorčič. <3D NASI MOŽJE MATEVŽ RAVNIHAR. Po spisu Jož. Kovačiča, duhovna tržaške škofije, sestavil V. Š. MATEVŽ Ravnihar se je rodil 20. septembra 1776. na Vačah na Kranjskem. Njegov oče Jurij je bil ubožen; razen bajtice je imel le malo zemljišča, zato se je pre« živi j al večinoma s šiva* njem kmetiških oblačil; pa je vendar dovolj za* služil, da je mogel z ženo Nežo in edinim sinom Matevžkom skromno ži* veti. Sin je po vaških pašnikih krave pasel, ti* čem nastavljal, brinje otepal in si s tem pris hranil marsikatero pe« tico. Ob tistem času je na Vačah pastiroval kape* lan Jurij Stendler, po« sebno pobožen gospod, ki je kmalu spoznal, da je Bog podaril Matevžku prav razumno glavico. Zato pa je tudi stare na* govarjal, naj bi sina v šole poslali. Bogaboječa mati, kateri je bil edinec močno pri srcu, je bila v velikem strahu, da bi se utegnil Matevžek v mestu popačiti, zato se za šolanje ni dosti meni* la. Očetu pa, ki je bil brihten in razumen mož, je šla po glavi misel, ki mu jo je bil utrnil go* spod kaplan. Pa kaj, ko še za sol ni bilo denarja! Tedaj mu je kaplan ob* ljubil, da bo sinku po moči pomagal. In bil je mož beseda. Prav zato pa ni rajni škof svoje žive dni pozabil blagosrčnega dobrotnika. Matevžek, bova šla! Nekega dne, ne da bi bil materi kaj povedal, prime oče dečka za roko ter pravi: »Matevžek, bova šla! « Rečeno, storjeno. Pelje ga v Ljubljano, kjer Matevž Ravnihar. ga pripravi v stanovanje k nekemu znanemu kramarju. V malih nemških šolah je dostikrat stradal. Revček ni mogel nekoč pri kosilu jesti osmo j enega soka; kruha ni imel, beliča v aržetu tudi ne, tako je ves božji dan stradal. V tej sili steče k neki pekinji ter ji pravi: »Mati! Lepo vas prosim, dajte mi zemljo za dva solda; ali danes denarjev ne gleš= tam; jih bom pa po= šteno prinesel, brž ko oče v Ljubljano pride* jo.« Dobrosrčnica ne zi; ne in mu da debelo žem= Ijo. Kmalu za tem pride oče na obiske ter izroči sinu nekaj krajcarjev. Vestni deček hiti k pe* kinji ter ji pomoli dva solda: »Mati, tu imate svoj denar za žemljo, ki ste mi jo bili upali, pa vas prav lepo zahvas lim, da ste tako dolgo čakali.« Dobra žena po* gleda fantiča in mu od* vrne: »Ne, ljubček moj, imej solde, pa v molitvi me ne zabi.« To obnaša* nje pekinje si fant glo* boko vtisne v srce. V črni šoli. Ko je Matevžek z iz* vrstnim uspehom dovr* šil nemške šole, je pre* stopil v latinske šole, v katerih se je močno od* likoval. Naloge iz nem* škega v latinski jezik je prestavljal tako dobro, da je prekosil vse so« učence, tudi tiste, ki so bili grofovskega rodu in so imeli doma imenitne učitelje. Odsihmal ni več stradal, zakaj bogata gospoda se je zanj pečala, da bi ga pridobila za učitelja svojim sinovom. V črni šoli je bil Matevž domači učenik v hiši kranjskega deželskega glavarja grofa Jurija Hohenwarta. V ljubljanski duhovščnici. Ko je učakal Matevžek 23. leto, je vedro stopil v lemenat, ki ga je kar v treh letih dovršil, ne v štirih, kakor se je to vselej godilo; tako je bil na* dar j en. Ko je imel prestopiti iz drugega v tretji letnik, je zmanjkalo profesorja pravoverstva (dog* matike). In kaj se je zgodilo? Nekaj takega, kakor nikdar prej ne slej. Visoke časti vredni možje so spoznali, da bi bil Ravnihar za to sposoben in da bi se mu moglo s polno zaupljivostjo poveriti to učilstvo. Zato so mu svetovali, naj se pripravi na izpraševanje. In res se je skušnja tako slavno ob* nesla, da je dokončal tretji in četrti letnik v enem letu in so ga imenovali za učenika pravoverstva. Da bi pa ne postal prej učenik kakor mašnik, kar bi bilo nekaj čudnega, so ga hiteli posvetiti in me« seca julija 1802. je Matevž zapel prvo sveto mašo. Učenik Matevž. 25 let je bil gospod Matevž učenik pravoverstva v ljubljanski duhovščnici. Med tem pa je tudi pou* čeval krščanski nauk na višji latinski šoli; ob ne* del j ah je imel študentovsko pridigo. Krepko in ob Vače, rojstni kraj škofa Ravniharja. kratkem je govoril, prost vsake govorniške obrek* losti; ali njegove besede, ki so prišle iz srca, so zopet šle v srce. Ves njegov nastop je živo pričeval, da ne išče druge časti kakor edino v križu našega Odrešenika. Ob enem pa je bil 21 let vodja ljub; ljanskega lemenata. Njegovo obnašanje je bilo tako prijazno in odkritosrčno, da so ga bogoslovci imeli za očeta; pri isti mizi je ž njimi jedel, jih v njih sobah obiskoval ter se ž njimi razgovarjal kakor oče s sinovi. Njegovi učenci so bili tudi tile imenitni rojaki: Andrej Golmajer, poznejši škof in nadškof v Gorici, Anton Peteani, škof v Poreču, Jernej Le« gat, škof tržaški in koprski, Friderik Baraga, škof v Severni Ameriki. Ko so prekucije v letu 1809. spravile tudi kranj* sko deželo pod francosko oblast, so nove postave vse domače šolstvo prenaredile, tako da so na ob* širnosti sicer pridobile, pa ne na dobroti in notranji veljavi. Ravniharja, ki je bil že učenik pravoverstva, so imenovali za nadzornika šol. Ravniharju se mo* ramo zahvaliti, da je slovenska šolska mladina tudi ob času Francozov ostala pri svojem blagem in nespačenem duhu. Slovenski pisatelj. V letih 1815. do 1817. je Ravnihar izdajal »Zgod* be svetega pisma za mlade ljudi«, o katerih lahko trdimo, da dotlej še ni bila izšla knjiga s tako čisto slovenščino. Že v uvodu teh knjig piše Ravnihar: »Res je sicer, da moje bukve niso zavoljo sloven* ščine, ampak zavoljo lepega nauka pisane. Pa kdo nima raje, da se mu košček belega kruha poda iz lepe rute po perilu, kakor pa iz umazane cunje? Jelite, še jedli bi ga ne? Ravno tako spakedrana be* seda lep nauk priskuti. Ne le mi Slovenci, ampak šestdesetim milijonov Slovanov pridejo naše bukve v roke, in grdo je, jelite, če nam očitajo, da smo Slovenci vso besedo skazili?« Ravnihar je na novo izdal »Sveto mašo in kr* ščansko premišljevanje iz svetega pisma za vsak dan mesca«, nadalje »Krščanski nauk z vprašanji in odgovori«, ki je bil najboljši katekizem. V vseh spisih je Ravnihar pisal najbolj čisto slovenščino. Ravnihar je slednjič poslovenil Moizesove knjige in novi zakon do pisma sv. Petra, a ti spisi niso prišli na svitlo. Slovenski jezik v šolah. Ravniharju gre posebna zahvala, da smo si Slovenci v tistih časih v Ljubljani pridobili učilstvo slovenskega jezika. Ravnihar je bil tisti mož, ki se je v tej zadevi prvi obrnil na veljaka, barona Žigo Cojsa, in pa slavnega učenjaka Jerneja Kopitarja. In res se je zgodilo, da je na posredovanje teh dveh mož cesar Franc ustanovil leta 1817. stolico za slo* venski jezik in je zavezal bogoslovce drugega let* nika, da so se učili domačega jezika. Sadovi te uredbe so se prav kmalu pokazali. V pridigah so se duhovni čedalje bolj ogibali tuje jezikovne sodrge in na svitlo so dajali knjige v dobri slovenščini. Ravnihar je bil leta 1820. na znamenitem sestanku na Dunaju, kjer se je v družbi s Kopitarjem, Do* brovskem in Metelkom posvetoval o potrebi no* vega slovenskega pravopisa, da bi se tako Slovani bližali polagoma enotnemu pisanju. Šolski opravnik. Leta 1827. je cesar Franc imenoval Ravniharja za cesarskega svetovavca in za šolskega opravnika pri c. kr. primorskem poglavarstvu v Trstu (malo nred vojno deželni šolski nadzornik dandanes »proveditor« ali šolski skrbnik). Slovo iz Ljub* ljane je bilo kaj ginljivo. Prijatelji so ga spremili tja do Vrhnike. Novo'službo je opravljal naš rojak sila vestno, v splošno zadovoljstvo, tako da so ga spredniki visoko obrajtali in cenili, učeniki pa spoštovali in ljubili. »Moj Matevž bo še škof«. Ni bil še dolgo v Trstu, ko dobi pismo od sale* burškega nadškofa, osebnega prijatelja Avguština Gruberja. Novica je bila kratka: Cesar želi, da Ravnihar zasede stolico tarnovske škofije v Ga* liciji. Ravnihar se ni dosti pomišljal ter je odgo* voril, da ne more sprejeti te časti, ker ima pri sebi bolnega 70*letnega očeta in da ima cesarstvo dosti bolj vrednih mož za tako visoko mesto. Nadškof Gruber mu je v pismu odgovoril, da ne bo dolgo, ko bo vendarle Ravnihar moral sprejeti škofovsko čast. In tako se je tudi zgodilo. Tržaški škof Anton Leonardič je umrl in tudi koprska škofija, ki je bila tedaj še samostojna, je obudovela. Dne 18. septembra 1830 je cesar ime* noval našega rojaka za škofa združenih škofij. Ta* ko je bil Ravnihar prvi tržaško= rem; kako bi mogel sprejeti službo od onih, ki so me krivo sodili!« Mi pa le nismo odnehali in jaz sem mu odločno zatrjeval, da ima knezonadškof vse drugačno mnenje o njem, da ga visoko spo* štuje in da ne odobrava tako ostre kritike ter da je pripravljen podeliti mu službo. Nismo odnehali, dokler se ni vdal; z največjim samozatajevanjem je izpregovoril: »Ker me vi, ožji prijatelji, tako silite, sprejmem; a s pogojem, da mi sam knezo» nadškof (t. j. brez svetovalcev) podeli službo)« Mi smo mu odločno zatrjevali, da se to zgodi. Ko je videl, da se ne more več ustavljati, je še pri* stavil: »Bodi! Iz prijateljstva do vas!« — in solza mu je zdrknila po licu. Še sedaj se živo spominjam tega ganljivega prizora. Ko sem prišel domov, sem takoj pisal knezo* nadškofu, ki je res poslal imenovanje že prihodnji dan župniku v Prvačino. Tako je Simon Gregorčič zopet služboval na Gradišču s pomočjo nas bližnjih sobratov. Po nekaterih mesecih je vložil prošnjo za pokojnino, ki so mu jo takoj podelili; a tu se je pojavila zopet velika neprilika. Določila se mu je-kot pokojnina zelo majhna letna svota, ker je primeroma malo časa še služboval. Ko je za* pazil to tedanji Šempeterski dekan Anton Hvalica, se je napotil h kardinalu Missiji, kateremu je raz* ložil vso zadevo. Kardinal je bil radovoljno pri* pravljen posredovati pri namestništvu v Trstu za višjo pokojnino, katero so Gregorčiču tudi v resnici naklonili. Tako je imel Gregorčič! vsaj nekaj gotovih letnih dohodkov. Kmalu potem je dobil pravico domačega ob tarja, tako da je smel doma maševati. Te pravice je bil zelo vesel, ker mu je bila pot v cerkev na Gradišču, kamor je hodil maševat, precej od* dalj ena. Sedaj mu je bilo treba še oltarja in vse za maševanje potrebne oprave. Omenil sem mu, da bi se vse to dobilo morda pri dediču pokoj« nega kamenjskega župjiika Sovdata. »Bomo vi« deli,« je rekel. Čez malo dni mi je pisal: »Vedoč, da ste dober in vstrežljiv, prosim lepo, da bi bla* gohotno pogledali, kako je s pokojnega g. župnika Sovdata domačim oltarjem in masno obleko." Ali je še spodobna in po kateri ceni bi jo dediči ho* teli odstopiti? Ni treba, da dotičnikom poveste, kedo bi bil kupec; ta bi bil jaz, ker sem dobil do* volitev doma maševati. Drug teden v torek ali sredo popoldne (31. 8. ali I. 9.) prišel bi z gosp. župnikom iz Prvačine po odgovor. Srčen pozdrav! Vaš stari S. Gregorčič. (27. 8. 1897).« Takoj sem izvršil naročilo, pogodil se za oltar in vso drugo potrebno mašno opravo ter mu to naznanil s pripombo, da se mora vsa oprava pre* gledati, oprati in zraven napraviti še nov vijolčast plašč, ki je manjkal. Ko je bilo vse v redu, sem mu dal vse prepeljati na Gradišče. Ker ga pa ni* sem mogel hitro obiskati osebno mi je pisal: Bog v novem Vam letu daj sreče obilo na svetu...! Pripomnim: zdaj imam denar ter lahko Vara plačam domači altar: Račun mi torej dopošljite; Še boljše: Vi sami ga sem prinesite! Bog in narod! 31/12. 97. S. Gregorčič. Prišel sem k njemu. Kako veselje! Najprej me je spremil k oltarju. »Glejte, vse imam priprav* ljeno že za jutrišnjo mašo.« — Tega njegovega oltarja me sedaj spominja lepa vaza z naslikanim ciklamom. Po njegovi smrti sem prejel dve taki v dar; eno so mi žalibog razbili. Poudariti moram, da je opravljal S. Gregorčič vsa svoja duhovska opravila z največjo zbranostjo. Brevirske molitve je molil premisljevaje. Natanko je vedel pomen psalmov; zlasti mu je ugajal 118. psalm, ki je bil objavljen v njegovem prevodu v Veselovi knjigi »Psalmi« in ga je pesnik pozneje dodal popravljenega ob koncu v knjigi »Job«. V brevirju je poznal poleg psalmov tudi pomen vseh spevov ali himno v. Treba je pridnega študija in bogatega znanja, da more človek dobro doumeti vse to. Ko sem ga nekoč obiskal z brevir jem v roki, mi ga je vzel in rekel: »Začnimo prevajati na slo* vensko!« N jemu je šlo to prav lahko in gladko, jaz pa sem le počasi iskal primernih izrazov. Kako zelo je ljubil petje, mi ni treba omenjati. V Kobaridu je poučeval kot kaplan poleg narodi nega tudi cerkveno petje. Še danes hranim neka* tere njegove prepise raznih cerkvenih in svetnih skladb, ki mi jih je podaril pri svojem odhodu v Gorico. Tudi prevod ene njegove cerkvene pesmi hra» nim. V naši župniji (v Batujah) je pel v cerkvi do začetka svetovne vojne vedno le moški zbor. V Foersterjevi cerkveni pesmarici (I. del) je skladba »Coeleste lilium« samo z latinskim besedilom, jaz pa bi bil rad imel slovensko. To je bilo pred drugo izdajo iste pesmarice, v kateri se nahaja sedaj slo* vensko besedilo. Pri nekem obisku sem prosil Gre* gorčica, naj bi prevedel dotično pesem. Ni bil na* klonjen za prevajanje; vendar po kratkem premisleku je rekel: »Za Vas naredim, pa s pogojem, da prinesete tudi pesmarico z napevom.« Prevod se glasi: Nebeška lilija, snežne belote In nedotaknjena v cvetu lepote! Popolne čistosti velik čudež si ti. Sveti Alojzij! Kdor te bo prosil kdaj, roko, v pomoč mu daj, Kedar nevarnost mu dušna grozi. Ker te nedolžnega nisem posnemal. Zdaj za spokornost naj bi se vnemal. Prosi, izgled ti moj, da kot učenec tvoj Tebi sledim: Bil sem pač grešnik prej, pa ko spokornik slej Naj se za greh solzim, pred njiim bežim. Zdaj pregrešljivosti hčem slovo dati, Cut poželjivosti vedno brzdati; Služil bom le Bogu, nikdar pa več svetu. In sklenem to: Večnega bom slavil, z deli ga bom častil. Dokler ne vsplava mi duša v nebo. Dostavil je: 4/5 1900. P. n. Latinski tekst enoli* čen, rime slabe. Skušal sem nekoliko v prevodu iz« boljšati — a do popolnosti dolga je pot. Srčno po« zdravljeni. Vaš stari S. Gregorčič.« Nekoč mu je nekdo rekel, zakaj ne bi spesnil tudi kakšno cerkveno pesem. Odgovoril mu je v p op oh nem prepričanju: »Za potrebo imamo dovolj cerk= venih pesmi; druge so nam zdaj bolj potrebne.«*) S. Gregorčič je imel posebno spoštovanje do sedanjega knezonadškofa dr. Frančiška Sedeja. Ob njegovem škofovskem posvečenju in vstoličenju mu je poklonil prelepo odo. Dne 25/3. 1906 je po< slal tudi meni en izvod, v katerem je že dostavil s svinčnikom še 3., 7. in 11. kitico, kakor je sedaj na* tisnjena v IV. zvezku njegovih »Poezij«. Pripomnil je: »Predragi prijatelj! Vesele velikonočne praz* nike! Dopošiljam Vam ob enem pesem nadškofu iz druge redakcije; s prvo nisem bil zadovoljen — ta bo popolnejša in bolj zaokrožena. Srčen po« zdrav! Vaš stari S. Gregorčič. 13/4. 1906.« Knezonadškofu Sedeju je zaupal prevod Joba, kateremu je Prevzvišeni napisal strokovni uvod. Ravno tako je nameraval izročiti njemu prevod žalostink preroka Jeremije, o katerem mi je pisal malo pred smrtjo (20/10, 1906): »Moj Jeremija bo kmalu zvršen, — še 4 biblijske verze, pa je! Aljažu sem poslal njegovo molitev, da jo vglasbi; dal Bog, da se mu posreči.« Gregorčič je prav rad občeval z redovniki, zla= sti ko je bival v Gorici. Pogosto je zahajal k oče* tom kapucinom, pa tudi v frančiškanski samostan na Kostanjevici, a tja bolj noredkoma radi strme poti. Tudi samostan v Sv. Križu je obiskoval. Čas je, da zaključim svoje spomine na ljublje* nega pesnika, ki je imel toliko lepih lastnosti kot človek in kot duhovnik, da je bilo nekaj posebnega občevati z njim. Naj sledi tu še napitnica, ki jo je govoril dne 31/7. 1904 na shodu cerkvene zaščitnice sv. Ane v Batujah v družbi sosednjih duhovnikov. Našla se je bila med njegovo zapuščino. Poslal mi jo je *) Glede cerkvenih pesmi glej dodatek uredništva, v prepisu profesor Josip Ivančič. Pod pesmijo je datum 30/7. 1904 ob 10. zvečer. S. G. Na vrhu pa 31/7. 1904. Besed le malo mnogo pa občutkov. Občutkov srčnih v meni se zbudi. Ko vstaja dragih mi spomin trenutkov, Ko samotarja hodil si vzradavat Ti! Prijatli mi najdražji že so umrli. In mnog nezvest me bil je zatajil. Ti zlata duša pa, Ti drug moj vrli, I v težkih dneh sii vedno zvest mi bil! Občutkom mnogim Ti besedic malo V oddušek boš pač dovolil? Nebo naj Ti ljubezen verno bi plačalo. Ki zame v srci Ti si jo gojil! Prijatelj, ki si danes godovnjaik: Naj srečen slednji bo življenja Ti korak! Dodatek uredništva: G. Leban je bil mnenja, da bi utegnila biti pesem sv. Alojzija edina Gregorčičeva pesem te vrste. Ker piše predvsem o Gregorčiču kot duhovniku, naj tu dodam, kar marsikomu še ni znano in je tudi drobtinica za boljše spoznavanje Gregorčiča * duhovnika. Gre* gorčic je iz brevirja poslovenil tudi dve himni v čast Sv. Cirilu in Metodu; prva je himnus »Ad Matutinum«, ki začne: »Sedibus coeli nitidis recep* tos ...« in druga je himnus: »Ad Laudes«. ki začne: »Lux o decora patriae, Slavisque amica genti* bus ...«, ki je bila natisnjena v »Danici« od 30. VI. 1905. Župnik Vrhovnik mu je namreč pisal dve leti prej (30. V. 1903) ... »Ali kaj poješ? Ko bi se kdaj oglasila na Tvoji duhovni struni kaka pobožna pe* sem (n. pr. kakršna je vnebohodna svetodušna v Tvojem III. zv.) ali bi je ne hotel nakloniti »Dani* ci«, ki ji je lastnik in urednik Tvoj istiniti častilec rodoljubni gosp. Msre Tomo Zupan?« ... Himnus »Oj domovine naše žar ...« je začel Gregorčič pre* vajati kar na brevirskem vložku. Enega teh dveh prevodov prinašamo na uvodnem mestu Koledarja, drugi naj sledi tu: Svetemu Cirilu in Metodu. Oj domovine naše žar, slovanskih svetih bratov par, gorkö, srčno pozdravljena, za god glaisnö proslavljena! Slave je vaju Rim vsprejel, kot oče sina je objel, in lepše vama venec zdaj, krepča, množi njegov sijaj. Šla do neznanih zemelj sta, tam veri dela temelj sta, ta njim, ki kril jih mrak je zmot, odkrila sta k Resnici pot! Gob dušnih jih otela sta, v njih ogenj svet zavnela sta, in kjer je rastel trn, plevel, nebeški cvet je rasti jel. Zdaj tam v nebeških dvorih sta in pa v svetnikov zborih sta, od tam Slovence branita, za vero, dom ohranita! In ker naš narod razdružen je, in zmotam raznim služen je, spet bodi složnost mu, prostost, mu vera rasti in krepost! Presveta pa Trojica Ti nam z ognjem rajskim srca vžgi, da stalno hodimo to pot, ki vtrl jo je Ciril - Metod. Od prevzvišenega knezonadškofa goriškega je urednik Koledarja prejel Gregorčičev rokopis sle* deče pesmi: V čast sv. Štefanu. Oj sveti Štefan pomočnik — Ceščen mi vsak dan bodi. Slave, veliki ti svetnik. Naj te ljudje povsodi. Za sveto vero svojo kri Prelil si prvi Ti! Trpljenje blo ti je sladko, Ko si pod kamni umiral, Odprto stalo je nebo Ti vanj si se oziral. Tam angeljev je zbor krilat Ti pletel venec zlat. Odtam so te pozdravljali Duhov presrečni zbori. In zlat so stol pripravljali Ti v sredi svoji gori — Ko srečo toliko si zrl, Kaj rad bi ne umrl?! A zdaj pa slaven si svetnik Med družbo ti nebeško. Ko končal si kot mučcnik Življenja borbo težko; Da bi končali tudi mi Jo srečno kakor ti! Veliko čast si zaldobil Na zemlji in na nebi; O da bi pomočnik nam bil. Da gor bi prišli k tebi, Da vživali bi sveti raj S teb6j na vekomaj! Iz pisma, ki ga je pisal Prevzvišeni, naj posna* memo in dodamo k spominom g. Lebana še slede* če: «... sem začel s pesnikom bolj intimno obče* vati še le tedaj, ko je jel prevajati ps. 118 po he* brejščini, in pozneje, ko se je na moje prigovarja* nje lotil Joba po izvirniku, torej zadnja leta njego* vega življenja. Tedaj sva govorila navadno le o Jobu in Jeremiji in tudi o narodnih zadevah... Po njegovi smrti so mi prišle v roke njegove pridige (v rokopisu), ki so zelo praktične, večinoma mo* ralne vsebine, ker dogmatik menda ni bil. Svetoval sem, naj se izdajo tiskane, a profesorji bogoslovja v Gorici so bili temu nasprotni. Sedaj jih hrani prof. Ivančič. Iz njih bi se dal posneti Gregorčič kot duhovnik. — Pred smrtjo se je spovedal pri P. Linu, kapucinskem gvardianu, in se dal obhajati. Dva dni pred smrtjo mi je poslal po njem zadnji pozdrav ... Da je bil dober in veren duhovnik, sem spoznal iz njegovega neomadeževanega življenja in govorjenja ...« Ker omenja g. Leban, kako je Gregorčič dobro razumel psalme in da je prevedel psalm 118, ki je zelo dolg, naj omenim, da je Gregorčič poslovenil 1. 1889 Ps. IV., nadalje odlomek iz Eclus. 41 ss. — V rokopisni zapuščini, ki jo hrani g. prof. Ivančič, so ohranjeni poleg Jeremijevih žalostink tudi pre* vodi sledečih psalmov z datumi njih postanka: Ps. VI. — 25/403. Ps. XXXI. — 26/403. Ps. XXXVII. — na nekem pismu od 30/4/03. Ps. L. — 16/6/03. Ps. CXXIX. — 24/4/03. Ps. CXLII. — 22/7/03. Ps. CI. — 30/7/03. Pesnik jim je dal skupen naslov: Spokorni psalmi. Te psalme je prevajal v sredini 1. 1903. potem, ko je bil dokončal delo pri Jobu. V 1. 1906 je poslovenil Jeremijeve Žalostinke, ki so danes še v rokopisu. K tem žalostinkam je napisal epilog z naslovom: »Jeremiji preroku — Domoljubu«. Ta pesem je bila priobčena v Kole* darju Družbe sv. Cirila in Metoda 1. 1907. Tam piše župnik Vrhovnik: »Na prigovarjanje višjega škofa dr j a Frančiška Sede j a se je lotil (Greg. namreč) prevajanja preroka Jeremije. Odlomek tega dela je prinesla »Gorica« konec vinotoka pod naslovom »Molitev Jeremije, velikega preroka in domo* ljuba«. Prvega listopada (1906) mi je pisal: »Zalo* stinke so že vse poslovenjene v rimanih kiticah; le pile jim še manjka tu pa tam, — pa vem, kje. Pri* hodnji teden jih ponesem nadškofu. Kot epilog k žalostinkam dodam kratko »odo na Jeremijo — domoljuba«. — Bila je to zadnja pesem in ob njej zadnje pismo, ki mi je došlo od nepozabnega veli; kega pesnika ....«. Kakor je bil napisal prej k »Jobu« uvod goriški knezonadškof, tako je pripravil za »Jeremijeve ža* lostinke« uvod prof. Mons. Trinko iz Vidma in je goriški nadškof ta uvod pregledal. Sedai čakajo Žalostinke obelodanjenja in mi čakamo — Zalo* stink. Gregorčičeve svetniške pesmi, Job, Jeremija in Spokorni psalmi nam poleg raznih pesmi na raz= lične škofe in duhovnike pač najlepše ilustrirajo njega kot duhovnika. V izpopolnitev te slike prn občujemo še maloznano Gregorčičevo pesem, ki jo je objavila prvič »Goriška Straža« od 22/7/25. Naš prepis je bolj točen v 24, 25 verzu. V knjigi se ta pesem bolj razširi in lepše ohrani: Novomašniku Nikolaju Sedeju v spomin 6. avgusta 1904. Ni v žit je res.io vstop lahan! Skrbno ga motri pametnjžk, pripravlja nanj se dan na dan, — bezskrbno plane vanj — bedak. Ni v žitje vstop lahan. posebno v tak resnoben stan. odkoder je izhoid zaprt, odkoder pot odpre le smrt... Življenje ni cvetlični vrt, bolj pust je kraj, nepreoran, ne preskrbljen z gredicami, s plevelom, trnjem nasejan bolj kot s cveticami. Tak svet je ta! — Kam greš, pač veš. a plašiti se nič ne smeš. Premislil prvi si korak, zvršil boš slednji kot možak. Med svet ti živa greš pomlad, načrtov polhen, polhen naid. Ni slab ta svet, le nezoran in vrlih delavcev željan; svet treba preorati bo, ga treba nasejati bo. Ti boš neutruden mu orač. Ti bodeš umen mu sejač. Pri delu bodeš se potil in znoj iz lica bo Ti lil; znoij s čela pa obrisal boš kot korenine kmetske mož — češ: kar sej al sem na spomlad, v jeseni da stoteran sad! Po leti bo vihar grozil, nebo mnog črn oblak bo kril in Tebe rad in ves Tvoj trud bi vničil srd nevihte hud. Mar tresel boš se, se solzil? ... Nikar solza, strahu! Pogum! Ne stre vsega viharjev hrum! Še po viharju zrnja kaj ostane pač za vekomaj: to dalje se plodilo bo, stoteren sad rodilo bo. Kar seješ Ti, — iz roda v rod nebeški bo množil Gospod. Ti setve vendar boš vesel: Ne misli nase blagi mož; i Ti za druge delal boš, za druge boš oral, sejal; — če drug pa tu bo snopje bral, vse zrnje to pa Tebi Bog spravi tam na nebi. To pesem je pesnik zložil, recitiral in dal tudi natisniti v 100 izvodih ob novi maši imenovanega. .....'..............I.....■■............................................................................................................................................................Illlllllllllllllllllilllllllllllllllllllll R. K.: TRIJE BRATJE LEBANI, znameniti Kanalci. IZANALSKA dolina ima precejšnjo vrsto mož, IV ki so se proslavili kot kulturni delavci. Med nje moramo šteti tudi tri brate Lebane, Avgusta, Antona in Janka. Oče jim je bil Valentin Leban, zgleden učitelj v Kanalu. Valentin Leban se je rodil 1. 1809 v Ga* brijah pri Tolminu. Žena mu je bila Terezija, po rodu Malničeva, po domače Kafitirjeva iz Kanala, rojena 1822. Bila je sestra Franca Malniča, po do? mače »Flegarja«, ki je skozi 50 let županoval v Kanalu. Iz zakona se je rodila zaslužna trojica Lebanov. Avgust Leban se je rodil v Kanalu 5. septembra 1847. 1. Deček je kazal že v rani mladosti bistro glavico in nenavadno veselje do glasbe. Ko je do* vršil osnovno šolo v Kanalu, je vstopil na goriško gimnazijo, na kateri je bil vsa leta odličnjak. Men* da že v II. šoli je prišel v Werdenbergov institut, nazvan po domače »malo semenišče«. Tu je našel priliko, da se je učil muzike, za katero je bil vnet z vso dušo. Brenkal je marljivo na klavir, bil vnet pevec, cerkven in posveten, pa tudi orglanja se je učil. Med tem se je okrog 1. 1859. Avgustov oče Valentin preselil v Gorico kot učitelj na tedanjo normalko, ki je kasneje bila prekrščena v c. kr. vadnico. Tedanji semeniški vodja Razpet je pošiljal štiri za glasbo nadarjene gojence k organistu Schreiberju generalbasa se učit. Schreiber je bil posebno A v* gustu zelo naklonjen, ker je spoznal njegov nena* vadni glasbeni talent. Avgust je silno napredoval ne le v šoli nego tudi' v glasbi. Že v malem seme* nišču se je marljivo pečal s študijami, posebno mu je bila klasična filologija priljubljen predmet. Vodil je petje med tovariši ter se že poskušal v komponiranju. Avgusta sedmošolca se je lotila huda prsna bolezen, bruhnil je kri. Zato je šel k roditeljem, da bi okreval. Ker je še vedno bolehal, ni mogel obiskovati osme šole. A proti koncu šol« skega leta toliko okreva, da gre z drugimi sošolci k maturi, ki jo je dobro izdelal ob sklepu šolskega leta 1867/68. Dasi še vedno slaboten, bi bil rad šel na Dunaj na vseučilišče študirat klasično filologijo in na? daljevat glasbene študije. Toda tega ni mogel za* radi šibkega zdravja in vsled pomanjkanja gmot* nih sredstev. Zato vstopi na goriško učiteljišče, ki ga z odliko dovrši v enem letu. Nato je služboval kot uči; telj in organist 3 leta v Sovodnjah pri Gorici in nekaj mesecev v Ajdov* šičini. Toda že det cembra meseca 1872 1. imenuje naučno ministrstvo Avgus* ta za učitelja na c. kr. vadnico v Goriš co. Prišel je prav na mesto svojega oče* ta, ki je stopil v po* koj, odlikovan z zla* tim zaslužnim križi cem. Kot učitelj se je Avgust s tem večjo vnemo lotil uglasi bljevanja. Rajni nje* gov prijatelj in ro* jak Josip Kocijančič je že prej na Du* naju nekatere Av* gustove skladbe pokazal slovečemu glasbeniku Tovačovskemu, na kar je veliki glasbenik vzklik* nil: »Za Boga, to je velik talent! Tega mladeniča mi pripravite na Dunaj le za dva meseca, ali še manj, jaz ga bom brezplačno učil in videli boste, da bode iz njega skladatelj na čast slovenskemu narodu.« Tovačovski je potem Avgustu pisal. Ta tako laskava izjava slavnega glasbenika je vzpod* budila rajnega dr. Lavriča, da je prigovarjal ne* kim mecenom, naj bi Avgusta poslali v praški kon* servatorij, kar se pa žal ni zgodilo, niti ni Avgust mogel iti k Tovačovskemu. Zato je po Avgustovi smrti po pravici pisal hrvatski glasbenik, prof. Kuhač: »Škoda, da ni imel učitelja ali vsaj pri j a* telj a od stroke, ki bi mu bil svetoval, kako naj to in ono vrši in komponira. Priznati se mora, da je bil za glasbo srečno disponiran in si je pravec iz* bral, ki se večinoma približuje narodni naši glas? bi.« In skladatelj Anton Foerster se je izrazil o Avgustovih zborih: »Ti zbori so dobri, prav dobri in imajo več duha nego mnoge druge pesmi drugih skladateljev, že popevane.« Ed. Hanslick, svetovno znani muzikalni kritik, pa se je po Avgustovi smrti o njegovih skladbah izrazil, »da kažejo gorko čuvstvo in lep melodijozni talent. Da je živel in se dalje vadil, bi se bil najbrže do večjega povzpel.« Kot učitelj na vadnici v Gorici je Avgust imel mnogo dela. Porabljali so ga zaradi njegove izo* braženosti tudi kot učitelja slovenščine na učite* ljišču; nekaj časa je učil slovenščino tudi v V. raz* r du goriške realke. Poučeval je pa tudi po pre* možnejših hišah klavir, uril pevske zbore in prav pridno komponiral. Takrat so imeli v Gorici pev* sko društvo »Slavec«. Pesnik Simon Gregorčič mu je zložil himno »Slavcev spev«, katero je Avgust komponiral. O Jernejevem 1876. 1. je »Slavec« si* jajno nastopil z Oberhofferjevo mašo op. 19. v cerkvi sv. Ignacija. Stopetdeset pevcev broječi zbor je vodil učitelj Anton Hribar, orglal pa je Avgust. Zvečer pa so nastopili v goriškem gleda* lišču. »Slavcev spev« je napravil silovit efekt. Nav* zočni dr. Lavrič je od ginjenosti jokal ... Avgust za svojega življenja ni izdal ničesar, nego le kako cerkveno pesem v »Učit. Tovarišu« ali kako pesem za mladino v »Vrtcu«. L. 1878. pa hudo oboli. Dobil je sušico v sapniku. Po enolet* nem trpljenju je še kot samec izdihnil 30. maja 1879. 1. V zapuščini Avgustovi je bilo lepo število skladb. Marsikaj je pa imel razposojenega med prijatelji, ki pa skladb niso vrnili. Dolžnost do* tičnikov bi bila, da vrnejo izposojene skladbe še živečemu bratu Janku, kateri hrani še nekaj Av* gustovih skladb. Po smrti Avgustovi je Janko v tisku izdal sledeče Avgustove skladbe: I. Pet cev kvenih pesmi za moški zbor, II. Glasi iz Primorja, moški in mešani zbori, III. Pobožni vzdihi, latinska maša za mešani zbor, IV. Skladbe Avgusta Armina Lebana, 1., 2. in 3. zvezek, obsegajoč moške, me* šane zbore in dva samospeva. Nekaj Avgustovih cerkvenih moških zborov je Janko Leban priredil za mešani zbor ter jih izdal med svojimi skladbami z navedbo Avgustovega avtorstva. Kritika je bila ugodna, posebno so ugajali me* šani zbori. Ti napevi so taki, da se jih le ko* lička j izurjeni pevci in pevke biez posebnega truda lahko nauče. Posebno je ugajala pesem »Slovo od domovine« in samospeva »Ostani mu, ostani zvesta« in »Vojaku«. O njegovi latinski maši »Pobožni vzdihi«, ka* tero so celo Italijani imenovali »una messa stu* penda,« je pisala kritika v »Slovanu« 1885. da je zložena v edino splošno ugajajočem narodno*cer* kvenem duhu in da kaže gorak čut in lep melodij ski talent. Znani glasbenik Danilo Fajgelj piše o tej maši: »Harmonizacija je na kakih mestih narav* nost drzna, a povsem pravilna ter kaže, s kakšno lahkoto je Avgust Leban premagoval harmonijske zapieke brez škode lepoglasja. Maša je vredna, da jo pridno študiramo.« Hrvat prof. Vjekoslav Hra* nilovič imenuje Avgusta klasika zborne muzike. Z Avgustom Lebanom smo izgubili Slovenci lep glasbeni talent, ki bi bil postal zvezda na glasbe* nem obnebju, ako bi mu bile razmere ugodnejše in če bi ne bil umrl tako mlad! * * * Anton Leban se je rodil v Kanalu 30. novembra 1849. 1. Po dovršeni osnovni šoli je vstopil v ta* kratno šestrazredno goriško realko. Ob koncu šol. leta 1867. je dovršil z lepim uspehom 4. šolo ter vstopil na goriško učiteljišče. Dovršivši takratno preparandijo je nadomestoval obolelega očeta Va* lentina na normalki, ker službe ni mogel dobiti. Nato je dobil učiteljsko službo v Medani v Brdih pri Gorici. Od tam je šel učiteljevat v Mozirje pri Celju na Štajerskem. Od tega kraja si je bil privzel pisateljsko ime »Mozirski«.- Kasneje je dobil uči« teljsko službo v Ribnici v slovenjgraškem okraju na Štajerskem. Ker je imel na Štajerskem hude borbe z nemškutarji, se je vrnil v domovino in učiteljeval v Sežani na goriškem Krasu. Od tu je prišel za nadučitelja v Komen pri Nabrežini, kjer je ostal nad 30 let. Anton Leban je bil navdušen narodi njak in šolnik prve vrste. Bil je dolgo* leten predsednik učiš teljskega društva za sežanski okraj in za; stopnik učitelj stva v sežanskem okraju. Bil je sotrudnik raz« nim listom, kakor: »Slov. Narodu«, »So« či«, »Edinosti« itd. Pisal je tudi v mla? dinska lista »Vrtec« in »Zvonček«. Ven* dar je bil v prvi vrsti pedagoški pisatelj. Pisal je poučne član? ke v »Slovenskega učitelja«, v »Šolo«, v »Učit. Tovariša« in v »Popotnika«. Nje* Anton Leban. govih pedagoških člankov je nebroj. Od 1. 1881. do 1898. , v..., je priobčeval v šol* skih poročilih štirirazrednice v Komnu vsako leto kak primeren spis, namenjen staršem, otrokom ali šoli. Dobro bi bilo, vse pedagoške spise Antonove, ki so raztreseni po raznih pedagoških časnikih in že omenjenih šolskih poročilih, zbrati in izdati v posebni knjigi. Tako bi si dobili pravo in vredno sliko Antona Lebana — pedagoga. Anton Leban je imel veliko knjižnico in je bil zelo načitan. Citate je iztresal kakor iz rokava. O vojni se je Anton Leban, takrat že upokojen, z ženo in hčerko preselil v Stično na Dolenjskem, kjer je živel nekaj let. Smrt soprogina v Stični ga je silno pretresla. Od tedaj se ga je še bolj lotevala huda bolezen na jetrih in trpel je tudi mnogo pod pritiskom duševne potrtosti. Nenadoma je iz* dihnil 11. marca 1925 popoldne, v 76. 1. svoje sta* rosti. Zapustil je edino hčerko, zdaj učiteljico v Begunjah pri Cerknici na Notranjskem. Najmlajši, edino še živeči sin Valentinov je Janko Leban. Rodil se je v Kanalu 21. aprila 1855. Ko je njegov oče dobil službo c. kr. učitelja, je Janko prišel v Gorico v 4. letu svojega detin? stva. Ko je dosegel šologodnost, mu je bil prvi učitelj oče Valentin sam. Kasneje mu je učiteljeval g. Simčič, a 4. razred je z odličnim uspehom dovršil na normalki v Gorici pod g. Antonom Hribarjem. Potem je dovršil nekaj razredov na goriški gim? naziji. Že zgodaj se je odlikoval po svoji marljiv vosti pri učenju in nadarjenosti za glasbo. Prvi mu* zikalni pouk je dobival pri svojem bratu Avgustu v Werdenbergovem zavodu, kamor se je hodil učit klavirja. Tudi mu je brat ocenjeval prve pesmi. Kot mlad študent je bil že organist v Gorici, naj* prej pri sv. Antonu starem, pozneje pri novem. L. 1870. je Janko Leban priobčil svojo prvo pesem: »Tožba ptice« v »Jadranski Zarji« ter tako na* stopil javno svojo literarno pot. Tretješolec gim? nazijski je 1. 1871. izdal svojo knjižico »Pesmi in povesti na poskus* njo.« Ta knjižica 16 letnega dečka je zbu? dila precej pozorno? sti. Dr. Lavrič je mladega pisatelja pozval pred se, ga bodril ter mu plačal tiskarske stroške. V tem je Janko vstopil na učiteljišče. Prvi in drugi tečaj uči* teljišča je dovršil v Gorici. Potem se je iz Gorice preselil v Koper ter tam do* vršil 3. in 4. tečaj in napravil maturo 30. julija 1877. 1. Že ta? krat je Janko sode? loval skoraj pri vseh slovenskih časopisih. Pisal je povesti, pes? mi in druge poučne razprave. Kasneje je tudi pri »Družbi sv. Mohorja« bil sotrudnik. Tako je n. pr. v Koledarju priobčil pesem »Slabi časi«, v »Slovenskih večernicah« pesem »Drvar«, »Turki v Begunjah pri Cerknici«, »Star vojak«, »Ob uri duhov« itd. Obelodanil je tudi več knjig, zlasti takih za mladino. Splošno znane so njegove »Iskrice«, pesmi in povesti za mladino v treh zvez* kih. O njih mu je pisal sam Josip Stritar: »Iskrice so mi prav po volji; v priprosti obliki podajajo otrokom dobrih naukov ter jim blažijo srce. Le tako dalje; želim Vam lepega uspeha, Vam na ve? sel je in narodu v korist.« Nadaljne izdaje Jankove so: »Dva brata«, po? vest za mladino »Veselje in žalost«. Mladini pri? merne knjige in spisi so nadalje: »60 malih po* vesti«, »Sto beril«, »Mirko Poštenjakovič«, »V do* mačem krogu«, »Na različnih potih«, »Pri Vrbov* cevem Grogi«, »Milutin Oblokar«, »Zaupaj na Boga v vsaki potrebi«, »O petdesetletnici Josipa Kocijančiča v »Novih akordih« 1. 1913. zvezek 3.-4. in dr. Poučni sta Lebanovi knjigi: »Slovstvena zgo* dovina v slovenski ljudski šoli«, katero ie vrlo ugodno ocenil ravnatelj Wiesthaler in »Človek, v pogledu na njegovo telo in dušo«, in vzgojna knjižica »Otrok«. Posebna zasluga Jankova je, da je v slovenski in nemški knjigi opisal junaka ? do? mačina »Andreja barona Čehovina«, ki ie nri vo? jakih od navadnega prostaka napredoval do stot? nika in si je v vojnah 1. 1848,—49. pridobil baron? stvo. Ta knjiga je vzbudila občno pozornost ter Janko Leban. bila povod, da se je Čehovinu postavil v domačem kraju v Branici pri Vipavi spomenik, ki je stal 5000 K. beno delo ali sploh za kako muzikalno delo? V tej smeri si želimo posnemanja! Oba dela bosta pri tem pridobivala, glasba in cerkev!« Janko Leban je znan tudi kot spreten preva? javec. Slovenil pa je iz nemščine, hrvaščine in ita? lijanščine. Znanemu pokojnemu zdravniku, specia? listu za pljučne bolezni, dr. Pogačniku je poslovenil koristno knjigo: »O jetiki« in enak hrvatski spis dr. Dežmana je poslovenil za »Družbo sv. Mo? horja«. Nadalje je v slovenskem prevodu izdal romana: »Ljudmila« in »Prokleta!« Za »Prokleto« se je občinstvo kar trgalo. V rokopisu ima Janko še več neizHanih stvari. O priliki izide tudi njegova »Antologija« kot nadaljevanje v zalogi »Učit. tiskarne« izhajajočih »Slovenskih pesnikov in pisateljev«. Janko Leban je tudi glasbe? nik. Kot tak je priobčeval svoje skladbe v prilo? gah »V r t c a «, »Glasbene Zore« in v »Novih A? kordih«. Katoliš? ka (zdaj Jugoslo? vanska) bukvama j izdala njegovo »Zbirko cerkve? nih pesmi, za met sani zbor« in »Dos mače glase«, cer? kvene pesmi za mešani zbor. Sv. Očetu Benediktu XV. je tudi spesnil in uglasbil himno, za kar je dobil blagoslov in za? hvalo iz Rima. Omenjeno je že, da je po smrti Avgusta Le? bana izdal nekatere njegove skladbe. Izdal je še nekaj drugih skladb, več stvari pa ima še v roko? pisu. Znamenito je, kako je sodil o Jankovih »Cerkve? nih pesmih« sloveči kritik prof. dr. Gojmir Krek. (Glej »Novi Akordi«, X. letnik, zvezek II., Ljub? Ijana 1. marca 1911.) »In kot nekakega Riharja dru? gega — si parva licet componere magnis — po? zdravljamo Janka Lebana, kakoršen se nam pred? stavi j a v predležeči zbirki. Iz nje nam veje nekaj čudovito naivnega, naravnega, kljub melodični odvisnosti in primitivni harmonizaciji vendar ne? kaj novega, kakor bi spomladni jug pihal čez za? spana zimska polja in prinašal s seboj dišave cve? točih krajev. Kdor si je prihranil potrebno mero naivnega shvatanja, se bo čutil ob teh prisrčnih, ljubkih zvokih prestavljenega v tiho belo cerkvico na samotnem holmu, pozlačeno po neovirano te? kočih solnčnih žarkih, sredi Boga hvaleče narave, in tako milo mu postane pri srcu, kakor bi nadvse do? brotljiva roka božala težko, mukapolno njegovo glavo. Pozna se, da prihaja ta — in parenthesi brez? hibna — glasba iz resnično pobožnega, vernega srca, in tako se ti smelo utihotaplja tudi v tvoje srce. Je?li na svetu večje hvale za cerkveno?glas? Kanal po vojni. Janko Leban je 21. aprila 1915 praznoval 60 let? nico svojega rojstva in 45 letnico slovstvenega delovanja. Ob tej priliki je prinesel »Ilustr. Glasnik« v Ljubljani v št. 43. podobo jubilantovo, ko je bil v 30. letu starosti, katero objavljamo tudi mi in podobo Jankovo kot šestdesetletnika. Leta 1920. pa je Leban praznoval 50 letnico slovstve? nega delovanja. Vsi časopisi so se spominjali tega dogodka in mladinski list »Vrtec« je prinesel nje? govo podobo, omenivši, da je Janko Leban že koj prvo leto pristopil kot »Vrtcev« sotrudnik in da po 50 letih še deluje pri njem, gotovo brezprimerno redek dogodjaj. Slovenci so se spominjali sivo* lasega jubilanta na razne načine, naklon jeva je mu denarne nagrade. Tudi Kanalci so napravili v Ka? nalu zbirko ter mu naklonili de? narno nagrado. V letu 1925. je praznoval svojo sedemdesetletni? co — in še danes sodeluje pri raz? nih listih. Naj povzame? mo tu na kratko Janka Lebana živ? ljenski tek. Po maturi je dobil službo podučitelja v Komnu pri Nabrežini. Obenem je tam bil cer? kveni organist. Iz Komna je prišel za šolskega upravitelja v Lokev pri Divači. Iz Lokve je prišel za šolskega upravitelja v Avb~r v sežanskem okraju. Iz Avberja se je preselil leta 1891. na Kranjsko in sicer v Begunje pri Cerknici za šol. upravitelja. Odtod je prišel 1896. 1. na Trebelno pri Mokronogu, s Trebelnega pa na Bukovico nad Škof jo Loko 1. 1906. Tu je bil 1. 1911. upokojen, od? služivši 34 let, šele 56 let star. Janko Leban je bil poročen, žena mu je umrla 1921. 1. po 38 letnem zakonu in ga pustila brez otrok. Pot. t, zapuščen in osamel je dobil zavetje v bolnici usmiljenih bratov v Kandiji, kjer živi še danes. Zaradi neustrašene odločnosti in odkritosrčno? sti je moral Janko pod Avstrijo mnogo pretrpeti. Avstrijski birokratizem mu je dal čutiti trdo pest. Premetali so ga iz kraja v kraj ter pošiljali nad njega šolske nadzornike. Ko je ležal Leban bolan na očeh v ljubljanski bolnici, mu do j de pričetkom oktobra 1911. 1. vest, da je — upokojen in vržen iz stanovanja! To je bilo plačilo za njegovo vsestran? sko delavnost! A še ne dovolj gorja! Živečega v bedi v mokrotnem, nezdravem kmetskem stano? vanju je sredi februarja 1916. 1. zadela kap na možganih, vsled katere mu je ohromela desna roka in noga, da še danes težko piše in hodi. Smrt blage njegove soproge ga je potlačila še bolj. In vendar rodoljubni mož še danes ni odložil peresa! »Vrtec« je po pravici pisal o petdesetletnici njegovega pisateljevanja: »Med tistimi jekleno* vztrajnimi naturami, ki hlepe za svojim mladost* nim vzorom krčevito, da jih ne odtrgajo od njega ne premenjene časovne razmere, ne betežnosti sta* rosti, ne bridke izkušnje, ima svojega zastopnika tudi mladinsko slovstvo v nadučitelju Janku Le* banu. Pol stoletja poteče te dni, kar je prvič zastavil svoje delo na gredicah »Vrtčevih« in od tedaj je še zmerom delaven v prid mladine« . . . Leban je vendar dosegel nekaj priznanja. Po* deljen mu je bil red sv. Save V. reda. Skončujem to razpravo z besedami, ki jih je napisala »Mladika«, na str. 68 letnika 1920: »Janko Leban je vzor in vzgled železne delavnosti seda* njemu rodu, ki beži pred resnim delom!« ""'i......m......■■■■in...........IUI.....................................i.......................................III......iiiiiiiiimimii...............................mil........IIIIIIIII.....I........iiiiliilliimiiiilliilimimiiiiiiii..........mil......milini;.......iiimillllillillimimimiimimimiiiiiliimilllilil........miiiiiiiiimmimiiiiiimimiimiiiiliiiiiiiiiiilliliiiilllffliii.........»m......mim Janko Leban: Kjer prelepe so doline, polne pisanih cvetic, kjer uživati miline petja ti je dano ptic; kjer so kraji hriboviti, Soča jader no šumi, in čez Sočo most slaviti že od davnih let stoji; Kanal pred vojno. Moj dom. (L. 1875.) kjer ovočja se dobiva, vinska trtica rodi, blago ljudstvo kjer prebiva, ki slovensko govori; kjer dekleta so cvetoča kakor zora miljena, kjer ljubezen vlada vroča in edinost blažena: ondi dom je moj predragi, ondi tržič je Kanal, ondi biva kraj preblagi, kjer svoj narod sem spoznal ANTON MARTIN SLOMŠEK. NA 26. novembra 1925 je preteklo stopetindvaj« set let, odkar se je porodil na kmečkem domu Slomu pri Ponikvi nad Celjem Anton Martin Še dandanes pri= povedujejo stari ljudje na Ponikvi, da so videle ob njegovem rojstvu ženske na nebu znamenje, ki je kazalo na to, da postane novorojen« ček še velik gospod. In niso se motile. Mladi pastirček, ki je bosonog pa« sel ovce pri poni« kovski podružnici sv. Ožbalda, je do« segel v življenju škofijsko palico in vodil slovenski na« rod tako, da je o« stal njegov spomin med Slovenci živ, kakor morda nobe« nega drugega in da se njegove pesmi prepevajo in se bodo prepevale po slovenskih brdih in rav« ninah, koder se glasi slovenska beseda. V mladih letih je okusil veselje in bridkosti kmečkega fantiča. Dasi so bili njegovi roditelji zelo premožni, vendar oče, pravi tip slovenskega kmeta, ni hotel dati sina študirati češ: Prvorojenec je in doma naj bo. Z osornostjo je skušal izbiti fantiču iz glave veselje do knjig in do šole. Ko sta nekoč orala z očetom na njivi, potegne sinko več« krat iz žepa šolsko knjigo, ki jo je bil vzel s seboj, a ko oče to opazi, zarohni: »Kmet boš tukaj in delal boš; le mestni gospodje nosijo bukve s seboj. Nikdar več ne smeš vzeti bukvic na delo!« Dečku so se udrle debele solze in bridko je potožil dobri materi in blagemu kaplanu Prašnikarju, da ga oče noče dati v šole. Mati je že obupovala, ni pa obupal Prašnikar. Na materino prošnjo se napoti k očetu in mu prigo« varja toliko časa, da se oče omehča. O veliki noči leta 1814. je odšel mali Slomšek v celjske šole, kjer je pridno in vestno študiral. Dasi je bil Slomšek z imovitega doma. vendar se mu za njegovih dijaških let ni dobro godilo. Pre« cej trdi oče mu je od nekdaj dajal rajši premalo nego preveč; še manj se je pa pobrigal zanj, ko mu je umrla prva žena in se je dve leti kasneje oženil na novo. Z vso ljubeznijo se je trudil za mladega zapuščenega dijaka kaplan Prašnikar, ki je nado« mestoval svojemu ljubljencu umrlo mater in ga vsestransko podpiral. Po končanih študijah, med katerimi se je se« znanil tudi s Prešernom, je stopil Slomšek v celov« ško bogoslovnico. Takrat je vladala povsod v javnem in uradnem občevanju nemščina. Že na gimnaziji je Slomšek sam zase pridno študiral ma« terin jezik in ves srečen je bil, ko je smel tudi v bogoslovju poučevati tovariše v materinščini. Tako lepo je govoril o mili slovenski besedi: »Med vsemi jeziki mora biti Slovencem najljubši naš materin« ski jezik. Kdor svoj materinski jezik zavrže, ter ga pozabi in zapusti, je podoben zmedenemu pijancu, ki zlato v prah tepta, ker ne ve, koliko škodo si dela, Slovenski starši, ki slovensko znajo, pa svojih otrok ne učijo slovenskega jezika, so nehvaležni hišniki, ki zapravijo svojim otrokom drag biser, ki so jim ga izročili dedi. Taki očetje in matere so po« dobni gospodarjem, ki svoje očetno gospodarstvo prodajo, denar zapravijo za tuje nepotrebne lišpe in pridejo slednjič na beraško palico. Slovenski je« zik! Tebe hočem kakor najdražji spomin svojih staršev hvaležno spoštovati in ohraniti, za tvojo čast in lepoto skrbeti, kolikor premorem, v sloven« skem jeziku hočem do svoje poslednje ure najrajši hvaliti Boga; v tej materini besedi hočem učiti ljub« ljene Slovence in želim kot hvaležni sin svoje dra« ge matere, da — kakor je bila moja prva beseda slovenska — tako naj bo slovenska tudi moja po« slednja!« (»Drobtinice« 1. 1849.) Tako je pridigal in navduševal Slomšek svoje rojake ob severni jezikovni meji kot kaplan v Novi cerkvi nad Celjem in kot duhovni vodja v celovški bogoslovnici. Vlada ga je radi odločnega značaja imela na piki in opetovano je bil celo pod policij« skim nadzorstvom. Vkljub temu, da je bil glavni nagib vsega Slomškovega delovanja, tudi narod« nega in književnega, v prvi vrsti povzdiga verske« ga življenja med ljudstvom, je vendar nestrašeno in odločno zagovarjal narodne pravice pri vladi. Ko je zvedel, da je radi tega pod policijskim nad« zorstvom, je pozneje, ko je bil škof, samozavestno šel na Dunaj k ministru ter mu brez strahu dejal: »V svesti sem si, da ravnam prav, in zato se ne bo« jim vse evropske policije!« Ta neustrašeni narodni borec je bil pa velik nele v navdušenju za svoj rod, temveč tudi v delu zanj. V tistih časih Slovenci še nismo imeli pravih šol in slovenska knjiga je bila prava redkost. Izob« raženstvo je bilo po večini odtujeno narodu in nje« govemu jeziku, med ljudstvon pa so bili ob po« manjkanju šol redki, ki bi znali brati in pisati. Te žalostne razmere so pa Slomška še boli navdušile, da se je z vso vnemo oprijel snovanja šol. Kjer je mogel je snoval nedeljske šole, kjer so se otroci zbirali v nedeljo po maši in se učili pisati in citati. Takrat ni bilo po vaseh šol v današnjem zmislu. Največ so si prizadevali po župnijah za šole du« hovniki, njih pomočniki v šoli pa so bili šolniki or« ganisti. Oni otroci, ki so bili bliže vasi in niso bili zaposleni doma, so prihajali v takozvano delavni« ško šolo po trikrat na teden, drugi pa v nedeljsko šolo. Koncem leta se je vršilo vpričo staršev javno izpraševanje in oni, ki so najodličneje odgovarjali, so dobili lepe nagrade Ker je Cerkev imela pri šoli največ zaslug, zato je tudi škof imenoval izmed duhovnikov šolskega nadzornika, kateremu so bile podrejene vse šole v škofiji. Leta 1844. je postal višji šolski nadzornik zaslužni Slomšek in istočas« no je bil imenovan za kanonika lavantinske škofije. Anton Martin Slomšek. Z vso vnemo se je lotil šolskega vprašanja tako, da ga po pravici imenujemo pravega očeta in vodi* telja slovenskih šol. Prehodil je celo škofijo, obis* kal vsako šolo, dela! na to, da so se gradile nove šolske stavbe in dajal navodila učiteljem in duhov? nikom. Glavno njegovo delo pa je bilo pisanje slo* venskih učnih knjig. Človeku srce igra veselja, ko čita njegovo knjigo: »Blaže in Nežica v nedeljski šoli«. Tako nazorno, domače in urejeno še ni bila sestavljena nobena učna knjiga med Slovenci. Dvojno lastnost imajo vse Slomškove knjige: Pi* sane so preprosto, polne najlepših zgledov in na* ukov ter globoko posegajo v versko življenje. Take so bile tudi Slomškove pridige. Iz vseh krajev je drlo ljudstvo k njegovim propovedim, ker je go* voril »kakor bi rožice sadil«. Ni čuda, če so se nje* gove pesmice, katerim je redno tudi sam dal me* lodijo, razširile po vsej deželi in jih še danes zelo radi prepevamo. Kdo ne pozna n. pr. znanih Slom* škovih pesmi: »En hribček bom kupil«, »Glejte, že solnce zahaja«, »Preljubo veselje« itd. Kdor vzame v roke »Drobtinice«, ki jih je izdal 1. 1846, mora občudovati neumorno pridnost in prijetno poljud* nost, s katero je znal ljudi privleči le Slomšek. Prišlo je leta 1846. V tem letu je bilo izpraznje* no mesto lavantinske škofije, ki je do tedaj imela sedež v Št. Andrežu v labodski dolini na Koro* škem, ker je k tej škofiji spadala nele Štajerska, temveč tudi del Koroške. Ugibali so, kdo bo novi škof. Vse oči so se obračale na Slomška, ki je imel takrat 46 let, a obenem so vedeli, da je skoro brez* upno, želeti si Slovenca na tako odlično mesto. To pot pa je Bog hotel drugače. Salcburški nadškof, od katerega je bila odvisna lavantinska škofija, je zelo cenil Slomška ter ga radi njegovih sposob* nosti odločil za škofa. Kot blisk se je raznesla ta vesela vest po vsej Sloveniji. Zvonovi vseh cerkva so slovesno zvonili, na gričkih so zagoreli kresovi, tedanji slovenski list »Novice« je prinesel navdušen pozdrav, škrat* ka: celi narod se je radoval. Z zaupanjem v božjo pomoč se je lotil škof Slomšek težkega dela in sku* šal povsod varovati koristi Cerkve in naroda. Pre* potoval je vso škofijo, pridigal navdušeno in pre* pričevalno, delal od ranega jutra do pozne noči. Dvoje zelo velikih zaslug si je pridobil škof Slom* šek: Preložil je 1857. leta s papeževim dovoljenjem sedež škofije v srce štajerske Slovenije — v Ma* ribor. Ustanovil je s koroškim rodoljubom An* drejem Einspielerjem leta 1852. »Društvo sv. Mo* horja« v Celovcu. Ta družba je postala prekoristna učiteljica slovenskega ljudstva in mu je tekom ob* stoja podarila nešteto lepih knjig. Delo in napor sta utrudila neumornega apo* stola. Šel je še leta 1862. v Rim, da se pokloni sv. Očetu in prosi blagoslova za Slovence, a s poto* vanja se je vrnil slab. Dne 24. septembra se mu je bolezen shujšala. Poklical je k sebi duhovnike in ožje prijatelje, prejel pobožno svete zakramente za umirajoče in se med litanijami krčevito stresel ter izdihnil svojo veliko dušo. Slomškova smrt je globoko pretresla ves narod. Vsi listi so se ga spoštljivo spominjali, po vseh cerkvah so molili za njegov večni mir. Naš narod ga ni pozabil. Vkljub dolgi dobi živi njegov spomin med ljudstvom. Njegove knjige, nauki, resnice in zlasti njegov zgled pa budi in drami Slovence, opominjajoč jih očetovsko, naj ohranijo zvestobo sveti veri in milemu narodu. SLOMŠKOVI BISERI. Kdor ljubi domovino . . . Kdor ljubi svojo domovino, se bo vsega veselil, kar povišuje srečo domovine; srce ga bo bolelo, če jo zadene nadloga in nesreča; vse njene prigodke bo občutil v srcu. Prerok Jeremija je občutil v srcu vse nadloge svoje domovine in je v svojih žalostnih pesmih žaloval nad njenim razdejanjem. Jezus je jokal nad Jeruzalemom. Kdor svojo domovino ljubi, ji iz vsega srca želi, kar je zanjo dobrega in koristnega. Svojo do* movinsko ljubezen izkazujemo tedaj tudi s tem, da ji iz srca želimo vse dobro in koristno. Prva dušna paša. Čedne pesmi so otrokom prva dušna paša. Mati, ki otroku lepo poje, mu goji žlahtno srce, z milimi glasovi mu žlahtni občutljaje. Kdo bi pozabil vse svoje žive dni ljubeznivega petja ljube matere ali pa skrbne pestunje, katero dete željno posluša pa tudi hitro poizkuša, poprej ko izreče ata ali mama. V naročju matere je prva in pa za človeka naj* imenitnejša šola: detetu se to vtisne v mehko, nežno srce, kar bo storilo nekdaj moža. Kako ve* selo smo sedeli otroci pozimi krog kolovratov pa vlekli na uho mile stare pesmi o svetem Juriju, ki je kupil zelen plašč, ali pa o treh rimskih deklicah, ki so hodile na božjo pot, katere so nam peli rajna mati. Veliko solne je od tiste srečne dobe potonilo v večnost; še me veseli mladostno petje. Tri važne reči. Tri reči imej vedno pred očmi: božje oko, ki vse vidi; uho božje, ki vse sliši, in pa tisto knjigo, v katero piše Bog vsako tvoje dejanje. Samo en* krat na dan prav premisli te tri reči in ne boš grešil. Štiri visoke šole. Človek ima štiri visoke šole, po katerih se izšola in obravna: občevanje z ljudmi, lastna iz* kušnja, knjige in pa božja beseda. Kdor se to* variši s poštenimi ljudmi, obrne v dobro, kar si poizkusi, bere le poštene knjige, dni in noči pre* mišljuje božjo besedo, si nabere zaklad modrosti, ki mu ga nihče ne bo odvzel. Zlate resnice. Kjerkoli je največja sila, tam je božja roka mila. Mladine najlepša lepota je ta: nedolžnost, ponižnost pa žlahtnost srca.« J. T. IVAN CANKAR. Ob petdesetletnici njegovega rojstva. S^ EST let je poteklo, kar je šel v grob največji pisatelj slovenskega naroda, Ivan Cankar. Pa vendar je še med nami, ves mlad in živ. Letos, ko je poteklo 50 let, kar je bil rojen v siromašni baj* tiči, se ga ves slovenski narod spoštljivo in po* nosno spominja velikega svojega sinu, Ivana Can* kar j a. Ivan Cankar je v kratkih črtah sam orisal svoje živ* ljenje takole: »Rojen 10. maja 1876. na Vrhniki. Kdor pozna Vrhni* ko in njeno okoli* co, jo bo nešteto* krat ugledal v mo* jih knjigah. Vse polno je v knjigah, posebno pa v manj* ših črticah sporni* nov na otroška leta, na mater, na ubor* no in tesnobno živ* ljenje v malih trgih na deželi. Leta 1888. so me poslali študirat v ljubljansko realko. Godilo se mi je tako, kakor se pač godi siromašnim dijakom z dežele. To življenje je narisano v mnogih novelah. Z veseljem se sporni* njam iz tistih časov edinole na svoje profesorje, posebno pa na učitelja slovenščine, Fr. Levca, ki svojih učencev ni pestil s slovnico, temveč jih je učil ljubezni in spoštovanja do jezika. — Po maturi (1. 1896.) sem se odpravil na Dunaj, tehniko študirat.---Leta 1897. mi je umrla mati. Leta 1898. sem prišel vdrugič na Dunaj, pa se nisem več vpisal na tehniko, temveč sem se čisto udal literaturi. Odtlej sem živel na Dunaju celih 11 let ter napisal tam večino svojih knjig. Iz mno* gih odseva življenje slovenskih umetnikov doma in v tujini. Iz drugih življenje ljudstva v bednih delavskih okrajih velikega mesta. Leta 1909. sem dal Dunaju slovo. Odtlej sem romal križem po slovenskih krajih, stanoval pa sem največ na Rožniku, kar se pozna mnogim črticam zadnjih let.---« Dodati moramo k temu opisu zunanjega živ* ljenja še to: Doživel je svetovno vojno. Tekom vojne je zelo trpel. Bil je več mesecev zaprt na ljubljanskem Gradu, ker so ga avstrijske oblast* ni je osumile, da je sovražnik Avstrije. Še bolj pa je trpelo njegovo nežno in ljubeče srce, ko je gledal veliko morijo slovenskih fantov, vojne strahote, bedo, krivice, grozno ponižanje človeka. Iz te bolečine je zrastla zadnja in najlepša nje* gova knjiga: »Podobe iz sanj«. Komaj mesec dni po razsulu Avstrije — 11. decembra 1918 — je v Ljubljani umrl. Ivan Cankar nam je zapustil trideset knjig, po* vesti, črtic, pesmi, dram, ki jih je spisal s srčno krvjo. Iz rodne grude, iz slovenskega življenja je črpal novo, nesluteno lepoto, ki jo sprejemamo iz njegovih spisov. Ivan Cankar je ustvaril dovršen, melodijozen, prožen in krepak slog in je visoko dvignil naš književni jezik. Ivan Cankar je bil vedno glasnik pravice. Nje* gove najlepše knjige preveva globoko usmiljenje do ponižanih, siromakov, razžaljenih, zatiranih. Iz bajte je prišel in oznanjal, da bo nekoč zasijala zarja onega dne, ko bodo vsi majhni in ubogi po* veličani. V svojih spisih je slikal življenje in trp* ljenje hlapca Jerneja, zatiranega delavca, služkinje, matere * mučenice, sirot, zavrženih ubožcev. Ivan Cankar je največji umetniški zagovornik socialne pravice pri Slovencih. Ivan Cankar se je vse življenje bojeval za res* nico. Zato je v svojih spisih z brezobzirno roko razkrival laž in bičal hinavščino. Priznati moramo, da ni vedno prave zadel. Toda vsekdar ga je gnala k delu želja, priboriti zmago resnici. Ivan Cankar je z vsega srca ljubil slovensko ljudstvo. Zato ga je bolelo, ko je videl grehe in hibe svojega naroda. Vzel je bič in je neusmiljeno bil po tistih, ki narod zastrupljajo z lažjo in pre* varo. Bil je ko zdravnik, ki reže od zdravega te* lesa, kar je gnilega. Z vsem svojim bitjem se je trudil, da se ves narod dvigne na višine, kjer je življenje bolj čisto, resnično in lepo. Svoji materi — in vsem dobrim slovenskim materam — je postavil v svojih spisih prelep spo* menik. V leposlovnem delu pričujočega Koledarja boste našli črtico o materi, znamenje, ki ga je Cankar postavil materi na grob. Pot, ki jo je hodil Ivan Cankar, je bila trda in težka. Vse življenje je iskal resnico. Dolgo jo je iskal. Zadnja leta je našel Boga. Kam je merilo vse njegovo hrepenenje, to nam je razodel v svoji zadnji knjigi. Prva beseda v tej knjigi je Pravica, zadnja beseda iz razklanega srca iztisnjena je: Bog! Ivan Cankar je napisal pretresljivo izpoved o svojem delu: »Moje delo je knjiga ljubezni — odpri jo, do* movina, da boš videla, kdo ti je pravičen sin. Dal sem ti, kar sem imel; če je bilo veliko ali malo, Bog je delil, Bog razsodi. Dal sem ti svoje srce in svoj razum, svojo fantazijo in svojo besedo, dal sem ti svoje življenje — kaj bi ti še dal!« Ivan Cankar je dal slovenski domovini vse kar je imel. Njegov spomin ne bo zatemnel. Ogenj, ki ga je užgal, bo svetil, dokler bo slovenska govo* rica živa. cOOOC=> Ivan Cankar. Dr. JOŽEF KRŽIŠNIK. FvNE 25. januarja 1926, v solnčnem zimskem ^ jutru, so nesli v grob truplo doktorja Jožefa Kržišnika, dekana v Trnovem na Notranjskem. Umrl je na naglem, po šestdnevni bolezni. Padel je ko krepak hrast, ki je še v smrti lep in veli» časten. Žalostno so peli zvonovi po bistriški do* lini, odzvanjali so jim tovariši s Pivke in daleč po Reški dolini je šlo tožno zvonenje. Šest tisoč ljudi, ki so se zbrali iz vse Notranjske, je spremljalo Jožefa Kržišnika k večnemu počitku. Ta dan se je izkazalo, kako je ljudstvo cenilo moža, ki je četrt stoletja bodril in učil slovensko ljudstvo na Notranjskem. Jožef Kržišnik se je rodil v kmečki hiši pri Svetem Lenartu nad Škofjoloko dne 21. marca 1865. Starši so poslali brihtnega dečka študirat v Ljubljano^ Tu je našel mladi študent prijetno in dobro druščino. Seznanil se je z Janezom Evan* gelistom Krekom, ki je pozneje dozorel v glavnega voditelja katoliškega gibanja med Slovenci. Skle* nila sta trdno prijateljstvo, ki ju je vezalo do zadnje ure. Jože je prav dobro študiral. Ni se učil samo tega, kar je šola zahtevala, ampak še mnogo več. Posebno rad je študiral slovanske jezike. Ruski jezik, češko in hrvatsko je znal gladko go* voriti in pisati. Za jezikoslovje vnetega dijaka je bodril veliki slovenski pisatelj in jezikovni moj* ster Franc Levstik. Levstik je večkrat povedal, da upa, da bo mladi Kržišnik kedaj nadaljeval nje* govo delo na polju slovanskega jezikoslovja. Ko je mladi študent dokončal latinske šole, je odšel na Dunaj, kjer je začel študirati jezikoslovje. Nabral si je bogato in globoko znanje. Na Du* naju je ostal tri leta. Njegovi sošolci pripovedu* jejo, da je bil sila marljiv, resen študent, ki je zgledno lepo živel sredi šumnega velemesta in skvarjene družbe. Znal je pa biti duhovit, šaljiv in tudi šegavo zbadljiv, da je zabaval vse tovariše. Na Dunaju je začel premišljevati o svoji bodoč* nosti. Lepa in slavna pot je bila odprta pred njim, če bi postal profesor. Mahoma pa je začutil, da ga Bog kliče k oltarju. Njegova mati je vroče in brez prenehanja prosila Boga, naj sin postane du= hovnik. Visokošolec Kržišnik je leta 1887. vstopil v duhovsko semenišče. Po štirih letih tihe, a glo* boke priprave je prejel dne 25. julija 1891 maš* niško posvečenje. Dobrih sedem let je mladi duhovnik pasel duše na Štajerskem. Storil je tam sila mnogo dobrega, zakaj srce mu je gorelo od hrepenenja, da bi rešil duše in pripeljal ljudi k Bogu. Poslednja njegova služba v mariborski škofiji je bila na Dobrni. Ljudje so bili dobri. Toda nič se niso zavedali svojih dolžnosti do naroda. Vsi so bili Slovenci, a so srčno želeli, da bi postali Nemci. Poslali so vladi prošnjo, naj jim postavi nemško šolo. Gospoda Kržišnika je to nemčurstvo zelo bolelo. Neke ne* delje stopi na prižnico in začne govoriti. Pridigal pa je tokrat v francoskem jeziku. Ljudje debelo gledajo in začno mrmrati. Ko je dr. Kržišnik fran* cosko pridigo končal, je dodal po slovensko: »To* liko kot ste vi zdaj razumeli mene — toliko bodo razumeli vaši slovenski otroci nemškega učitelja.« Nemški gorečniki so Kržišniku to pridigo hudo zamerili. Nemški nacijonalni poslanci v dunajskem državnem zboru so stavili na notranjega ministra zahtevo, da mora Kržišnik zapustiti svoje mesto. Vlada mu je počela delati tolike sitnosti, da je res zapustil lepo štajersko deželo. Prišel je 1. 1899. v Trnovo pri Ilirski Bistrici kaplanovat. Črez dve leti je bil imenovan za župnika in dekana v Trnovem. Dr. Jožef Kržišnik. Na tem mestu je ostal do smrti — petindvajset let. Četrt stoletja je vneto in brez nehanja delal za po* svečenje in rešenje duš — za časno blaginjo rev* nega ljudstva — za svetlejšo in boljšo bodočnost svojega naroda. Ko je prišel dr. Kržišnik v Trnovo, je bilo mlado katoliško gibanje na Slovenskem v prvem poletu. Mladi doktor Krek je potoval od vasi do vasi, ustanavljal prosvetna društva, posojilnice, mlekarske zadruge; predaval je, učil kmečko mla* dino, da se mora izobraziti in si vzajemno po« magati, ker le tako bo kmečki stan zdrav ostal. Ta klic doktorja Kreka in njegovih tovarišev ni bil zaman. Cele vasi, celi okiaji so se predramili, društva so rastla, društveni in zadružni domovi so vstajali. Po vsej slovenski zemlji so se mladi du* hovniki z vso vnemo lotili katoliškega prosvetnega dela. Med prvimi sodelavci Krekovimi gre mesto doktorju Kržišniku. Zakaj on je dolga leta vodil ljudsko delo na Pivki in v bistriškem okraju. Dr. Kržišnik je sodeloval pri ustanovitvi Po* sojilnice v'Trnovem, pomagal je, da so po Pivki zgradili več zadrug. Organiziral je vse kmečke ob* čine v Kmečki zvezi, ki je izvršila sila mnogo ko? ristnih del. Kmečka zveza je od vlade in deželnega odbora izposlovala podporo za veliko vzorno dre? vesnico, ki ji je načrte izdelal dr. Kržišnik; pod* poro za ceste, za pogozdovanje, za slovensko šol? stvo. Dr. Kržišnik je sodeloval pri ustanovitvi »Rafaelove družbe«, ki ima namen, skrbeti za iz? seljence. Videl je, kako se zorna in dobra slo? venska dekleta iz Notranjske izseljujejo v velika tuja mesta. Povežejo culico in gredo s težkim sr? cem, zakaj doma, na kamenitem Krasu, ni kruha za vse. Koliko teh naših deklet se zgubi! V mestih ne najdejo prave, poštene družbe in polagoma se skvarijo, pozabijo na dom, mater in Boga. Dekan dr. Kržišnik se je zelo zavzemal, da bi posebna društva skrbela za slovenske služkinje v Trstu in na Reki. Podprl je Dekliško Marijino družbo v Trstu, ko je ustanovila »Dom svete Marte«, zavod, v katerem najdejo slovenske služkinje stanovanje in hrano, dokler jim vodstvo ne najde primerne službe pri poštenih, dobrih rodbinah. Tako se je dekan dr. Kržišnik prav z nežno materinsko skrbjo trudil, da bi rešil slovenska dekleta pred propastjo. Doktor Kržišnik je bil vrl voditelj kmetov, ki so ga spoštovali, cenili njegov bistri svet, mu po? polnoma zaupali. Vzgojil si je vrsto izobraženih gospodarjev, ki so pozneje vodili gospodarske in politične organizacije v bistriškem okraju. Predvsem pa je bil dekan dr. Kržišnik du? hovnik po božji volji. Bil je spovednik tisočerim. V fari je imel nad 8000 duš, pa je večino sam spo? vedal. Že njegova spovednica je bila nekaj po? sebnega. Imela je police, na katerih sta stali dve vrsti knjig. Dekan je v spovednici cele ure molil in bral ter čakal, da pride kaka duša k spovedi. Še leta 1925 je dr. Kržišnik v postnem času hodil spo? vedovat po vsej Pivki in globoko v Slovensko Istro. Pa je imel že šestdeset let! Pokojni dekan je bil tudi spovednik v samostanu čč. šolskih sester v Trnovem. Posebno rad je dr. Kržišnik imel otroke. Znal jim je ljubko in mično govoriti, da so ga kar za? maknjeno poslušali. Njegove izvirne kateheze, ki so ostale v rokopisu, so pravi biseri. Pisane so je? drnato, plastično, v klenem jeziku Levstikovega kova. Otroci so ga zelo vzljubili in ga spremljali, kjer so ga le srečali. Delal je še 1. 1925 v šoli več ko poklicni učitelj; imel je 27 tedenskih ur pouka. Le tak zdrav hrast je mogel vse te napore prenesti. Največja njegova želja je bila, da bi se vse slovenske družine zbrale pred Bogom, da bi verno in lepo živele. Za to je ustanavljal verske organi? zacije, Marijine družbe za žene in dekleta; Apo? stolstvo mož je ustanovil v fari leto dni pred smrtjo in štelo je nad 200 mož; Najbolj ljuba pa mu je bila Mladeniška Marijina družba. »Hočem vas prepričati, da tudi fantje ljubijo Devico — Mater Marijo in da se tudi oni lahko oklenejo Ma? rijine družbe!« je večkrat pravil sobratom. Za nje? govo krsto je stopalo 30 fantov s svetinjicami v gumbnicah. To so bili »njegovi fantje« Marijini družbeniki. V osebnem občevanju je bil dr. Kržišnik po? seben človek. Ljubeznjiv, šaljiv in neskončno do? brega srca je bil; vse, kar je imel, je razdal, tako da je umrl brez premoženja. Bil je silja gosto? ljuben; in bilo je nekaj posebnega, poslušati ga, ko je z velikanskim znanjem in duhovito razlagal svoje načrte, ali pa ko je na zemljevidu kazal, kako veliko bodočnost ima Rusija in z njo slovanstvo. Zadnja leta je dekan dr. Kržišnik zelo trpel. Par dni pred smrtjo so uvedli proti njemu pre? iskavo. Grozili so mu, da ga s silo izženejo z No? tranjskega. No, dr. Kržišnik ni nikoli klonil, am? pak se je trdno in brezobzirno držal svojih načel. V času najhujšega nreganjanja je po kratki bo? lezni zatisnil oči. Ob njegovi smrtni postelji je stala 89 letna mamica, ki si ga je bila izmolila od Boga za duhovnika. Prišel bo čas, ko bomo o delu in postavi dok? torja Jožefa Kržišnika govorili bolj obširno. No? tranjsko ljudstvo je svojemu vodniku že postavilo prelep spomenik v svojih srcih, spomenik ljubezni in hvaležnosti. Imenu doktorja Jožefa Kržišnika ohranimo časten spomin, načelom, za katera je živel in delal, ohranimo trdno zvestobo! IZ MINULIH ČASOV mm POTOVANJE GROFA ŽIGE HERBERŠTAJNA PO RUSIJI PRED ŠTIRISTO LETI. C IG1SMUND Herberštajn je bil ^ PO' rodu in mišljenju sicer Nemec, po materi pa je prešla tudi slovenska kri v njegove žile. Dobrot je znal in cenil slovenski jezik in v slovenski zgodovini zasluži še posebno radi tega čast* no mesto, ker si je pridobil naslov »drugega razkrite! j a Rusije«. Njegova rodbin a je prišla iz Gornje Štajerske, kjer je ob Bistrici stal grad Herberštajn. CM tam je prišla ta rodbina na Kranjsko in v Istro in stopila v sorodstvo z znamenitimi rodbinami Logarjev in Kacijanarjev. Andrej Herberštajn, ded Sigismundov, ji© bil glavar postojnski in kraški in gospodar gradu Lupoglava v Istri. Andrejev sin Lenart, ki je podedoval očetovo dbstojanstvo in dobil v fevd graščino vipavsko, se je oženil z Barbaro, ihoenko Nikolaja Logarja. Imela sta več sinov, pa nobeden izmed njih se ni talko proslavil kakor Sigis-murnd (Žiga). 2iga se je porodil v naši lepi Vipavi dne 24. avgusta 1. 1486. Lepota vipavske doline mu ni nikdar šla iz spomina in še v poznih letih je rad pripovedoval prijateljem na cesarskem dvoru o svojem rojstnem kraju. — Prvi pouk je dobival v Vipavi, kjer je takrat bila župnijska šola. Poleg drugih potrebnih reči se je učil s posebno vnemo slovenskega jezika. Sam pripoveduje o tem: »Slovenščina mi je delala v mladosti mnogo preglavice. Moral sem preslišati minogo priimkov, kakor: »Sclaf«, »Khadrotz« in druge.« Višjo znanstveno in viteško izobrazbo je dovršil na Dunaju. V osemnajstem letu starosti je M popolnoma izobražen viteški mladenič. Leta 1506. se je oidilikovail že v vojski proti Ogrom; pazile je v vojski proti Benečanom, kjer se je izkazali v Isitri iin v Furlaniji spretnega, pogumnega poveljnika. Za njegove zasluge ga je cesar Maksimilijan leta 1514. odlikoval z viteštvorn in ga imenoval za dvornega komisarja. Proti Turkom se je vojskoval pod1 poveljništvom Janeza Kacijanarja leta 1532. Leta 1537. je dosegel zase in svoje potomce baronsko čast. V ta stan ga je po- vzdignil cesar Ferdinand I. Bil je sicer plemenitaš od nog do glave, vendar ni preziral preprostega ljudstva, ampak se celo ponašal s tem, da so bili njegovi predniki kmetje in tako ubogi, da je sedmero bratov imelo samo po ene hlače in da ie devetero hčera imelo za doto le en plašč, in refcdl ie sam o sebi: »Ako bi delal s plugom moj oče ali jaz sam, ne bi zamolčal tega.« Qroif 2iga Herberštajn. V dvorni službi, kjer je ostal do svoje smrti 1. 1566., je imel Heiiberštajn največ dela z diplomatič-niimi poslanstvi. Skozi sedem in trideset let je skoraj vsako leto potoval, včasih tudi po dvakrat. Obhodil je skoraj vso Nemčijo, Dansko, Poljsko,. Rusko, Špansko, Ogrsko in Sedmograško. Ker je izhajal iz štajerske rodbine in se vedno čutil Štajerca in ker je bil odličen govornik, ga je 1. 1519. izvolil štajerski deželni zbor, da je šel kot štajerski zastopnik skupno s kranjskimi^ koroškimi, tirolskimi in avstrijskimi poslanci na Špansko, kjer so se imeli pokloniti novemu cesarju Karlu V. in ga prositi, da jim potrdi stare dleželne pravica in svoboščine. Herberštajnovi zgovornosti in diplomatični bistroumnosti se je posrečilo1, da je poslanstvo dobro opravilo svojo nalogo. Ob tej priliki je Herberštajn prepotoval tudi Italijo. Iz Beljaka so odšli čez Trbiž, Treviso. Benet* ke, Padoivo, Bolonjo, Firence v Rim, kjer se je poslanstvo poklonilo papežu Leonu X. Iz Rima so odpotovali v Neapel in po zelo viharnem morju v Bar- celono na Špansko, kjer je bival cesar. Vrnili so se skozi Francijo in Savojo, skozi Turin, Milan, Vero-no, Vicenco domov. Potovanje je trajalo 7 mesecev in 10 dni. Herberštajn ni potoval samo kot diplomat, ampak tudi kot skrben opazovalec dežele in ljudi. Podnebje, rastline, živalstvo, kovine, vera, jezik, šege, vlada, trgovina, obrt, zidava hiš, vse to ga je zanimalo in vse si je skrbno zapisoval. To opazovanje bitja in žitja narodov tedanjega časa je za nas bolj važno kot zasluge, ki si jih je pridobil v politiki. Razkril je strmečemu svetu skrivnosti vzhodne Evrope in si zaslužil naslov »drugega razkritelja Rusije«. Sicer so prišli že pred Herberštajnom na Rusko diplomati, trgovci in taki ljudje, ki so tamkaj iskali svoje sreče. Tudi ruski poslanci so bili že poprej obiskali Evropo. Njihova pripovedovanja in poročila so bila vir za poznavanje Rusije. Toda ta poročila so bila zelo površna in mnogokrat nezanesljiva. Herberštajn šele je razkril Rusijo v pravem pomenu besede, ker je podal obširno in hkrati podrobno sliko dežel in ljudi, ki so jih zapadni Evropejci poznali komaj po imenu. Do tega pa mu je pripomoglo edino le znanje slovenskega jezika, ki je ruskemu ne le soroden, temveč tudi zelo podoben. S pomočjo slovenščine se je v kratkem času naučil ruščine in tako neposredno iz žive in pisane besede spoznaval deželo in narodi O tem, kar je v Rusiji videl in doživel, je tudi mnogo pisal. Izmed spisov, ki se nanašajo na Rusijo, je omeniti sledeče: »Razlaganje ruskih reči« (»Rerum Moscovitarum comrnentarii«); »Moskovija, glavno mesto Rusije« (»Moscovia, die Hauptstadt der Reissen«), Tudi v svojem, življenjepisu (»Rait-tung und Anzaigen meines Lebens un Wesens«) se bavi mnogo s svojimi ruskimi potovanji. Kako željno so tedaji čitali te knjige, nam pričajo mnogi ponatisi v latinščini in nemščini in pa prestave v druge jezike. Ruski carici Katarini II. se je zdela »Moskovija« tako zanimiva, da jo je ukazala iznova natisniti v izvirni obliki. Cesar Maksimilijan I. je rad poslušal svojega poslanca m spretnega pripovedovalca pozno v noč, da ga je spanec premagal. Tudi za nas, ki Rusijo precej dobro poznamo, eni kot očividci, drugi kot poslušavci ali pa bravci, je Herberštajnovo pripovedovanje še vedno zelo zanimivo. Zato hočemo navesti nekaj drobtinic iz njegovega potopisa. V Moskvi. Skozi Krakov, Vilno, Novgorod, po suhem in po mokrem, na konju in na saneh je po prestanih silnih težavah in nevarnostih srečno dospel s svojim' spremstvom dne 18. aprila 1. 1518. v Moskvo, ki je bila glavno mesto ruskega velikega vojvode in carja Ivana Vasiljevica. Dali so mu moža, ki mu je moral skrbeti za živež in druge potrebe,. Ta pristav, kakor so ga imenovali Rusi, je imel zelo veliko moč in oblast. Kadar so prišli v kak samostan in menihi niso hoteli dati, kar je terjal pristav, je ta vzdignil bič in menihi so pokorno slušali. V Moskvi so odkazali Herberštajnu neko prazno hišo, v katero so šele spravljali mize in klopi. Okna so prevlekli s tanko mrežo, kil je bila namesto stekel. Pristav je imel nalogo, da mu je preskrboval vsakdanjo jed in pijačo, ki je bila sledeča: Velik kos govejega mesa, kos sllanine, živo ovco, živega in mrt- vega zajca, šest živih piščancev, zelja, ječmena, sira. To je dobival vsak dan. Po enkrat na teden so inu prinesli diovolj soli, popra in žafrana. Vse to so mu dovažali na kolih, kakršna so bila pri njih v navadi. Ob postnih dneh so mu donašali mrtvih rib in mnogo na zraku brez soli posušenih jeseter. rib, ki jih je posebno veliko v ruskih vodah. Dobival je tudi majolčico žganja, ki ga Rusi pred obedom radi pijejo, in poleg tega še trojne medice in dvojnega piva. V hišo so mu postavili plemiče, da. so varovali njega in hišo in pazili na to, da ni mogel nihče brez njih vednosti k njemu ali od njega. Služabniki so pometali stanovanje, ga kurili, zaklepali; nekateri so imeli opraviti v hlevu, drugi v kuhinji, tretji so cepili drva. Kar je Herberštajn s seboj pripeljal, n. pr. posteljno opravo, steklenice, kozarce itd., so mu pustili. Za konje so mu dajali obilo krme. Ko je nekega dne sam kupil nekaj živih rib, se jim je zdelo to zelo za malo, češ da je to sramota za carja. Od tistega dne so mu pošiljali živih rib. Pred ruskim carjem. Dne 21. aprila je imel stopiti prvič pred carja. Ze večer poprej mu je to naznanil tolmač z besedami: »Jutri stopiš pred carja!« Zgodaj zjutraj je zopet stopil tolmač pred njega z besedami: »Danes boš pred gospodom!« In potem mu je to v tretje sporočil tako: »Imenitni gospodje prihajajo' po tebe, počasti jih in pojdi jim naproti!« Prihajali so krasno oblečeni možje in veliko služabnikov za njimi. Ko so raz-jahali, ga je tolmač še enkrat pozval, naj jim gre naproti in jih sprejme s častjo. Herberštajn je storil to, kolikor se mu je zdelo potrebno. Rusi so bili zelo radovedni, kakšen je poslanec cesarjev. Zaprli so trgovine in delavnice in hiteli gledat slovesni sprevod. Toliko naroda se je zbralo, da je bilo vse belo od kalpakov, t. j. pokrival za glavo. S težavo- se je prerinil sprevod skozi veliko gnečo- do carskega stanovanja, ki je bilo samo že veliko kakor mesto. Pred dvorom so stali ljudje, ki so bili tem lepše oblečeni, čim bližje stopnicam so stali. Prav do stopnic ni smel jezditi nihče, ker je imel to pravico edino le car; toda Herberštajn se ni zmenili za to navado in je prignal svojega konja kolikor mogoče blizu stopnic. Tu je razjahal in šel peš navzgor do obstavka, kjer so bila vrata v cerkev sv. Miihajla. Tu ga sprejmeta dva svetovalca velikega kneza, sežeta mu v roko ter ga poljubita, potem ga spremljata eden na njegovi desni in drugi na levi; oni pa, ki so šli ponj v prenočišče, so spoštljivo odstopili. Ko se bližajo sobam, pristopita dva druga in ga sprejmeta kakor prva dlva, ki sedaj odstopita. Tako se je godilo, dokler niso dospeli do prve dvorane. Pred njo so sedeli plemenitaši in njih otroci; vsi so bili oblečeni z dobrimi suknenimi oblačili. Nobeden se ni ganil. Tisti pa, ki so bili v dvorani, so bili že drugače napravljeni ; lesketali so se v svili in zlatu. V drugi dvorani tik carjiave sobe je mrgolelo mladih vojvod, dvorni-kov in raznih služabnikov. Vsi ti so bili še bogatejše opravljeni; biseri in dragulji so se bleščali na njihovih kalpakih. Iz te dvorane so prišli pred carja. Car, veliki knez Ivan Vasiljevič, je sedel z vso carsko častjo in mogočnostjo za eno ped višje kot drugi. Njemu na straneh so bili dva njegovih bratov in njegov svak, sin nekega tatarskega kralja, okoli njih pat množica vojvod, svetovalcev in uradnikov. Razen carja, njegovih bratov in svaka vsi vstanejo, ko stopi cesarjev poslanec Herberštajn v prostorno dvorano. Spodobno pozdravi carja, ko se mu približa; car sam pa mu pokaže z roko poldrugo ped visok, pregrnjen stolček in mu reče: »Tu sem stopi k stolčku!« Poslanec začne svoj pozdrav. Ko imenuje ime svojega cesarja, vstane car, prestopi pod-nožnico in vpraša: »Je-li zdrav naš brat Maksimilijan, izvoljeni rimski cesar in najvišji kralj?« Herberštajn odgovori, da je njegov gospod dobrega zdravja. Car zopet sede in posluša govor do konca. Potem mu poslanec izroči pisma, car pa veli: »Podaj mi roko. Kako si potoval?« Po ruski šegi mu poslanec odgovori: »Po božji in Tvoji milosti srečno. Bog ohrani Tvojo milost še dolgo!« Sedaj mu ukaže šesti, potem pokliče tolmača ter mu pove nekaj na uho. Ta zašepeta poslancu, naj naznani, kar ima povedati. Prišel pa je zato, da bi ruskemu car? ju ponudil prijateljstvo cesarjevo ter ga hkrati prosil, naj .sie spravi s poljskim kraljem: Sigmun-dom, s katerim je bil v hudem in dblgem sovraštvu. Herberštajn takrat še ni znal rusko govoriti, zato m tu je pomagal tolimač, ki je tolmačil po dve ali tri besede zaporedoma. Ker je pa ruščina slovenščini tako zelo podobna, jef precej razumel. Ko je Herberštajn končal svoj govor, zopet sede in car reče: »Žiga, jedel boš moj kruh z menoj!« Drugi so povabili na carjevo povelje v goste njegovega tovariša Janeza Turna in ostale služabnike. Stopili so v dvorano, kjer je bilo pripravljeno kosilo. Car, njegova brata, svak in svetovalci so sedeli za posebno mizo. Njim nasproti je bila miza pogrnjena za poslanca in njegovo spremstvo. Na mizah so stale zlate posode kisa, popra in soli. Ko je vstopil v obednico Herberštajn, so vstali vsi razen carja, njegovih bratov in svalka, kakor pri sprejemu. Veliki knez je zopet z roko pokazal, kje je poslancev sedež. Herberštajn se |ei po njihovi šegi priklonil carju in vsem, ki so vstali. Potem je sedel in nekoliko dalje od njega njegovi ljudje. Car položi sedaj strežaju na dlan tri podolgaste kosce kruha in ukaže, naj jih nese poslancu. Strežaj stopi k Herberštajnovi mizi in zakliče tolmaču, ki je stal vedno poleg: »Žiga, car Vasiljevič, kralj in gospod vseh Rusov in veliki vojvoda, Ti pošilja milastljivo ta kruh od svoie mize.« Poslanec vzame kruh, ga položi pred se na mizo ter se prikloni carju in vsem, ki so z njim vred vstali. Potem prineso pečene labode, dva ali tri postavijo pred carja. Ta zabodle vanje, najbrž zato. da poskusi, kateri je mečji. Koj za tem jih odneso ven in zunaj razkosajo. Perutnice in bedra so došla carju, njegovima'bratoma, svaku in cesarskemu poslancu; drugi so dobili ostale kose. Pri tej kakor tudi pri vsaki drugi jedi se je godilo zopet tako kot poprej s kruhom. Car je prvi jemal iz posode, nekoliko pokušal, potem dajal bratoma, svaku in Herberštajnu in vselej je bilo treba priklanjati se na vse strani, da so poslanca že začela kolena boleti in toliko bolj, ker je pojedina trajala skoraj pet ur. Naposled je prišel vendar konec in poslanec je smel vstati. Car mu je namignil, naj odide. Pristopili so spremljevalci in ga peljali v prenočišče. S seboj so pa vzeli še veliko pijače v srebrnih posodah z namenom, da bodo še pili. V poslancev! hiši so prav. po dloimače sedli krog mize in začeli popivati. Ko jim je pa Herberštajn povedal, dla ne more več, so možje odšli. Tako so- v Moskvi sprejeli pred štiri sto leti prvega Vipavca, ki je prišel tja. Herberštajnu se ni takoj posrečil namen njegovegu poslanstva. Car namreč ni hotel miru skleniti s poljskim! kra= l.ieni Sigmun-dbtn, ako ga sam zanj ne prosi. Trikrat je poslal Herberštajn v tej zadevi svojega spremljevalca Janeza Turna k poljskemu kralju. Obotavljanje poljskega kralja je napravilo veliko zamudo. Ta čas je porabil Herberštajn, da je opazoval navade, šege in življenje Rusov, ogledoval njih poslopja, obrtniške in kmetijske iizdelke itd. Tudi ruskega jezika se je kmalu toliko naučil, da mu ni bilo več tako potreba tolmača. Zaradi tega so ga radi imeli carjevi dvorniki in sam car, ki je občeval z njim po domače kakor s starim znancem. Kako je opisal ruski narod. V svojih spisih nazivlje Herberštajn z imenom »Rus« vse Slovane, ki rabijo slovanski jezik in so pravoslavne vere. Ta beseda pa se pri njem- ne ujema z imenom »Mosikvičan«, ki mu označuje le Veliko-ruse, podložnike velikega kneza moskovskega. »Slovenski« jezik sega po Herberštajnu zelo daleč in sicer ga rabijo Dalmatinci, .Bošnjaki, Hrvati. Istrani, Primorci ob Adriji do Furlanije, Kraševci. Kranjci, Korošci do Drave, Štajerci štiri milje doli pod Gradcem, ob Muri do Donave. Iz poslednjih podatkov je razvideti, da je bila naša jezikovna meja na severu skoraj ista kakor dandanes. Onstran Save,,in Drave našteva Herberštajn med slovanskimi roldbvi Mize, Srbe, Bolgare in vise prebivalce tja do Carigrada; na severu imenuje Čehe, Lužičane, Moravane, Šle-zijce, Slovence ob Vagi in mnogo rodov od Vage dalje na Ogrskem, potem. Poljake, Ruse in Cirkase ob Ornem morju. Tudi ob Labi na Nemškem so se nahajali ostanki Slovanov, ki so 'bili nekdaj gospodarji teh krajev, Zemlja Rusov, pravi Herberštajn, se začenja kmalu za Krakov (j m, blizu »sarmatskih gor« (Karpatov) in se razprostira ob Dnjepru in Dnjestru doli do Črno-ga morja. Proti severu sega do Ledenega morja, do Švedske to do dtežetl ob Baltiškem morju. V verskem oziru so katoličani le Litvani in Žmudi, ki imajo pa poseben jezik; med njimi se nahaja mnogo »Rusov« (t. j. pravoslavnih). Rusi imajo dva vladarja, kralja poljskega in velikega kneza moskovskega — carja. Herberštajn je imel nalogo, ta dlva sprijazniti. Obširno popisuje Herberštajn ruski dvor v Moskvi in dvorsko življenje, ki je bilo uravnano po orientalskem vzorcu. Veliki knez, ki je bi'l vladar poljedelskega naroda, je živel sredi svojih podložniikov kakor grajščaik med svojimi kmeti. Njegov stolni grad je bil Kremi, obdan z močnim obzidjem; na široko okoli so ga obdajali na mesto meščanskih hiš kmečki domovi. Vsa zemlja je bila lastnina knezova, ki jo je smel deliti po svoji volji in je neomejeno gospodoval nad vsemi podložniki. Herberštajn se .ie čudil veliki oblasti kneževi, ki se nikakor ni mogla primerjati cesarjevi na Zapadu. A neki Rus Simeon ga je poučil, rekoč: »Žiga, našemu gospodu se mora drugače služiti nego tvojemu.« — Zelo rad opisuje rusko nošo in večkrat predstavlja samega carja, kako sedi na prestolu, opravljen v dolg kaftan, ki je obrobljen s kožuhovino. Na glavi ima visoko kučmo, enako obšito s krznom, noge pa tiče v turških, spredaj navzgor zakrivljenih črevljih. — Izredno so zanimale Herberš tajna verske in cerkvene razmere med Rusi. Splošno ne hvali posebno razmer pravoslavne cerkve in zlasti graja, da je preveč odvisna od carja. Tudi mu ni všeč, da so si tisti, ki so imeli voliti metropo-lita, izbrali za to dostojanstvo samotarja, suholične-ga in bradatega moža, ne pa učenega, ki bi svet in razmere dobro poznal. O razliki med .katoličani in pravoslavnimi pravi, da je v verskem oziru majhna; kljuib temu je sovražil Rus katoličana boli kot m o« haimedanca. Kot dober kristjan je šel Herberštajn na dan velike Gospojnice v cerkev, in sicer v pravoslavno, ker katoliške nobene ni bito. Bila je to cerkev sv. Mihajla. Tu je videli marsikaj nenavadnega in čudnega. V njej je pogrešal naših klopi, zato je bila pa nastlana z velikimi, okornimi vejami. Pri edinem oltarju je bila služba božja.. Metropolit (višji škof) je držal v rokah palico, na katero se je opiral. Na glavi je imel pokrivalo, ki je bilo okrašeno s svilenimi in zlatimi podobicami. Lepo so bili napravljeni tudi drugi duhovniki in leviti. V procesiji so nosili podobe sv. Petra, Miklavža in nadangelja Mihaela, Ljudje so padali na obraze, vpili, jokali in molili. Pri tej cerkveni svečanosti so bili pričujoči car, njegovi prvi služabniki in druge imenitne osebe. Eden in trideset tednov je bival Herberštajn v Moskvi, Mnogo je videl in skušal v tem času; kar se mu je zdelo spomina vrednega, je zapisal, da tudi njegovi pbtomci izvedo, kaj je mož doživel v tuji deželi. Pri odhodlu ga je car bogato obdaroval z drago kožuhovino belih podlasic in sokolov, ki jih krznarji največ prejemajo iz Rusije. Daroval mu je tudi obilo okusnih suhih rib, ki se imenujejo belüge. Posebno je bil Herberštajn vesel lepih, belih konj in sani. ki jih je tudi prejel v dar. Na pot se mu je pridružil ruski poslanec s svojim služabništvom. Šel je s Herber-štajnom, da bi se v imenu ruskega carja poklonil nemškemu cesarju in mu vrnil pozdrav. Pot je bila zelo težavna, Morali so pod milim nebom v visokem snegu in huldlem mrazu korakati čez zamrzle reke in pretrpeti mnogo drugih neprijetnosti, ker so bile takrat ceste zelo slabe. Od Smolenska do meje jih je spremljalo nad dve sto jezdecev. Potem so se peljali čez reko Berezino. V Troki, štiri milje od Vilne, so ogledovali v zverin j aku mogočne ture, velikanske živali, ki so najbolj podobne našim bikom. V Kra-kovu se je Herberštajn sešel s poljskim kraljem. Dalje so potovali skozi Moravsko, Avstrijsko, Zgornje Štajersko, Solnograško na Tirolsko, kjer je 22. marca 1. 1518. v Inoimostu stopil pred svojega cesarja. Ta je zvesto poslušal, kar mu je vestni poslanec pripovedoval o življenju in navadah tujega ruskega naroda. Drugo potovanje v Rusijo. Šest let pozneje je potoval Herberštajn drugič na Rusko. Iz Dunaja je odrinil 12. januarja 1. 1526. Ustavil se je najprej v Krakovu, kjer niso nič kaj prijazno sprejeli ne njega in ne ruskih poslancev, ki sta se pridružila Herberštajnu, ko sta se vračala iz Španije. Tja sta bila šla v imenu ruskega carja pozdravljat cesarja Karla V. Močno je medlo, ko so zapustili glavno mesto poljsko. Potovanje ni bilo nič prijetno. Na saneh so se peljali skozi Lublin, Berzec, Slonim, Minok, Borisov; pred mestom Smolensk jim je prišel naproti imeniten gospod, da jim bo v spremstvo. Na cvetno soboto jih je povabil na obed. To je bila čudna gostija pod milim nebom, v visokem, mehkem snegu. Temu gospodu se ni nič kaj mudilo; vsiakih par milj je ukazal, ustaviti se in prenočiti. Tega dolgočasnega potovanja so se kmalu naveličali Herberštajn in njegovi tovariši. Zato je zapovedal, ne oziraje se na druge, kar naprej jo udariti. Ko so mu očitali, da se ne spodobi v tuji deželi potovati po svoji glavi, jim je odgovoril, da so izrejeni v hišah in ne med divjimi zvermi in da so vajeni spati pod streho. Tako so jo ubrali proti volji Rusov pred mesto Smolensk, ki pa je bilo takrat ^e leseno. Prvo noč niso mogli več v mesto in so morali prenočiti v kmečkih kočah pred mestom. V Smolensku so se mudili deset dni, ker so čakali odgovora iz Moskve, kamor so naznanili, da so blizu. Sneg je med tem skopnel, reke in potoki so narasli. Treba je bilo šele popravljati mostove, ki so bili poškodovani od velikega vodovja; ponekod ni bilo niti mostov niti brvi in morali so se prevažati na brodovih, ki so jih spletli iz gostih vej. Pristavi, ki so jih imeli voditi po varnih potiji v gorka prenočišča, so jih vlačili le bolj po obširnih hostah in večkrat so morali prenočevati v mokroti. Konj niso niti mogli voditi s seboj, peljali so jih po dolgih ovinkih za njimi. Dne 26. aprila 1. 1526. je Herberštajn drugič zagledal Moskvo. Z veliko častjo so ji:h sprejeli pol milje pred mestom, bogato obdarovali in potem pe- ljali v stanovanje. Dne 1. maja jih je car pogostil. Takrat se je mudil Herberštaijn pet mesecev pri Rusih. Tako je imel zopet lepo priliko, premišljevati in opazovati njih življenje in mišljenje. In te priložnosti ni zamudil, temveč jo dobro porabil sebi in drugim v prid. Kar je videl in slišal, je vse zapisal. Kako pridno se je bavil z rusko zgodovino, nam priča to, da je našel star ruski letopis, ki je silno važen za rusko zgodovino. Dne 12. oktobra je s spremstvom zapustil »sveto« Moskvo, kakor jo imenujejo pravoslavni Rusi, in odrinil v Smolensk, Dob rov no, Vilno, Grodno po reki Nemen, kjer je bil tak mraz, da bi bil Herberštajnu, kakor sam poroča, skoraj nos odrnrznil, potem čez Poljsko, Moravsko na Češko v Prago, kamor so dospeli 13. februarja 1. 1527. Ruski poslanec, ki je prišel za njimi, se je začudil, ko je zagledal prelepo »zlato« Prago, in vzkliknil: »To ni grad, to ni mesto, to je kraljestvo,« To začudenje nam priča, kako je morala biti Moskva takrat še preprosto mesto. Dasi je Herberštajn prepotoval skoraj vse evropske dežele in kraljestva, mu je bila Rusija najbolj pri srcu. Od nje je največ naznanjal strmečemu svetu, ki mu je bila takrat ruska država skoraj nepoznana. Spoznal je njeno važnost in imenitnost. katero bode še dosegla. V njegovi »Moskoviji« je zelo obširno poglavje o zemljepisu Rusije, ki ga pojasnjuje pri-dejan zemljevid. Vodi čitatelje po vsej Rusiji do Sibirije, od Črnega do Ledenega morja. Razen Rusije je popisal tudi sosednje dežele. Zanimati nas morajo njegove besede v predgovoru »Moskovije«, tembolj ker prihajajo iz peresa rojenega Nemca. Ko je še enkrat poudaril, koliko žalitev je moral preslišati zaradi učenja slovenščine, pristavlja, da mu je slovenski jezik pomagal skozi vse slovanska dežele in skozi pol Evrope. Te besede je zapisal pred štiri sto leti globoko-izobraženi mož, ki je bil po rodu in vzgoji Nemec, po stanu baron, po službi cesarjev poslanik, po vsem svojem značaju pravi vitez. ................................................................................................................11 .... ...........tih-.......... ... ...... m............. ........... ...... .. . .... . i ':ti Franc Rupnik: BOJ MED AVSTRIJCI IN FRANCOZI PRI RAZDRTEM. Mogočni, trivoglati Nanos, ki strmi s svojim skalnatim nosom proti jugu, je mejnik treh svetov. S širokim severnim hrbtom se naslanja na alpski svet; v njegova skalnata, redko poraščena rebra na jugovzhodu se zaganja mrzla kraška burja; v jugozahodno stran pa se upira toplo italijansko solnce, da se ob vznožju cedi sladka vinska kap* ljica. Prav pod Nanosovim nosom leži 577 m nad morjem prijazna vas Razdrto. Brž nad vasjo loči višina 598 m (»Zingarica«) pivško in vipfavsko dolino, višine nad Razdrtim pa so tudi razvodje med Sočo in Donavo, med Jadranskim in Črnim morjem. Zaradi svoje znamenite zemljepisne lege je Razdrto z okolico tudi zgodovinsko zanimivo. Tukaj nameravam opisati, kako so se pred ne* kaj več kot sto leti bojevali pri Razdrtem Avstrijci in Francozi. Gotovo bo zanimalo naše može in fante, ki so prestali divjanje in strahote svetovne vojske, kako so se vršili boji pred dobrimi sto leti, podnanoškemu ljudstvu pa bo s tem podan en list domače zgodovine. Ko so po krvavi francoski revoluciji leta 1789. polagoma nastajale sovražnosti med Francijo in mnogimi evropskimi državami, je spomladi 1. 1797. znameniti francoski vojskovodja Napoleon Bona* l-N ; i 1241 A 71 Lc*-7tOS * 0 loo foo« r'- • < I»? parte, ki je postal 1. 1804. francoski cesar, prema* gal vso gorenj o Italijo in nenavadno hitro korakal proti avstrijskim deželam. 16. marca je njegova vojska prekoračila Tilment (Tagliamento), 18. marca je stala na Goriškem, 20. je zavzela že Gorico. Odtod je prodirala pod vodstvom generala Bernadotteja dalje na Kranjsko. Dne 23. marca — tako je zaznamoval hrenoviški župnik Peter Al* berti v mrliški knjigi — okoli 4. ure popoldne so prišli prvi francoski huzarji iz Vipave po Re* brnicah in zasedli Razdrto in Ubeljsko. Na Raz* drtem so zaplenili vozno pošto, ravno v Trst na* men j eno. Še tisti večer so začeli pleniti zlasti po Ubeljskem, kar so nadaljevali še v naslednjih šti* rih dneh, tako da so pustili ubeljskega kurata An« tona Mogoroviča in ljudstvo v velikem pomanj« kanju in revščini. Odtod so šli dalje na Postojno in Ljubljano, ker se jim je avstrijska vojska brez boja umikala. Ravno v tistih mesecih so razsajale po naših vaseh hude osepnice, ki so med otroki neizprosno morile; zato je prebivalstvo francosko zasedbo tem težje občutilo. Da so imeli ljudje pred Francozi velik strah, nam kaže hrenoviška mrliška knjiga, kjer najdemo, da so v mesecu aprilu tri« krat pokopali v Predjami umrle otroke vaščani sami »zaradi divjanja Francozov« (»ob grassatio« nes Gallorum«), Sicer pa soglašajo takratna po« ročila v tem, da so francoski poveljniki splošno pomirjevali ljudstvo in vojakom strogo prepove« do vali delati ljudem kakoršnokoli silo. Vas Übel j« sko se je morala torej posebno pregrešiti proti Francozom, da so jo tako stiskali. Dne 8. maja so se francoske čete zopet umaknile skozi Razdrto proti Italiji. V jeseni 1805. se je vnela nova vojska med Avstrijo in Francijo. In zopet so se avstrijske čete umikale pred francoskimi. Takrat so začeli z vso naglico kopati jarke pri Razdrtem in utrjevati višino Goli vrh (709 m). Tako je n. pr. samo v dneh od 6. do 9. novembra delalo skupaj 1086 de« lavcev in 52 vozov iz vipavske doline, Krasa in podnanoške okolice. (Po ohranjenem zapisniku). V dneh po 15. novembru sta dve avstrijski diviziji zasedli te postojanke, ena pa se je utaborila med Razdrtim in Postojno (naštevanje drugih pošto« jank opustimo). A pritisnila je huda in mrzla zima in je prisilila armadnega poveljnika nadvojvodo Karla, da je opustil trajno obrambo teh postojank. Na drugi strani pa mu je grozila tudi nevarnost, da bi ga Francozi ne odrezali od ostalih avstrijskih čet. Zato se je čez nekaj dni umaknil čez Ljubljano na Štajersko. Dne 23. novembra so prišle prednje straže Francozov drugič na Razdrto in naslednji dan so odšli dalje proti Postojni, kmalu za njimi pa se je pomikala glavna vojska z generalom Mas« senom. Koncem februarja 1. 1806. so se zopet umaknili v Italijo. Čeprav je ta zasedba trajala komaj nekaj nad dva meseca, je ostala prebivalcem vsled mnogih rekvizicij v neprijetnem spominu. (Po Dimitzu). Ker je ob teh francoskih navalih avstrijska vo« jaška uprava spoznala, da je hribovje pri Razdrtem kot zvezna točka tržaške in goriške ceste velikega vojaškega pomena, je pričela — kakor je bilo že povedano — že 1. 1805. utrjevati hrib Goli vrh. Po celotnem na veliko zasnovanem načrtu je hotela vojaška uprava zgraditi močno utrjeno črto od strmih Nanosovih pečin čez Goli vrh tja do višin vzhodno od Senožeč. Na ta način bi bila sovraž« niku zaprta pot tako iz Vipavske doline kakor iz Krasa. Delo pa je le počasi napredovalo vsled raznih težkoč, največ — kakor navadno — ker je bilo premalo denarja. Tako se je prvotni veliki načrt le v malem izvršil, samo na Golem vrhu, in še tukaj nepopolno. Ko je 1. 1809. v mesecu maju f.ancoska vojska tretjikrat prodirala za umikajočo se avstrijsko ar« mado proti Soči, so bile utrdbe nad Razdrtim ko« maj za silo pripravljene za brambo, čeprav je bilo ob nekaterih časih na delu celo do 3000 ljudi, in je Lil v zadnjem času vodstvu na razpolago še en ba« taljon deželne brambe in 500 novincev. Mnogo je škodovalo utrdbam, ker je segal gozd na nekaterih mestih tik do nedovršenega okopa in celo v glavni fronti je bil komaj 25 korakov oddaljen od oko« pov. Vendar bi mogle čete tudi v teh nepopolnih utrdbah dolgo časa kljubovati celo mnogo moč« nejšemu sovražniku, ker je bila edina točka, s ka« tere bi mogel sovražnik, ki je prodiral iz vipavske doline, škodovati s svojimi topovi — namreč vrh Žingarice — v krepkem območju utrdbenih topov. Ena in, kakor bomo videli, usodna slabost teh naprav na Golem vrhu pa je bila, da niso utrdili tudi višin, ki se dvigajo severno od vipavske ceste, kamor topovske krogle iz utrdb niso mogle seči. V tistih letih, ko je bilo treba državam zasta« viti vse sile, da bi premagale vedno drznejšega Napoleona, se je sprožila v Avstriji misel, da bi pomnožili redno armado z deželno brambo; res so jo ustanovili s cesarskim patentom dne 9. junija 1808. Deželna bramba je bila sestavljena iz vseh za orožje sposobnih mož od 18. do 45. leta starosti — seveda brez onih, ki so služili v redni vojski —, razdeljena po posameznih deželah in še po okrožjih. Za bivšo kranjsko deželo je bila raz« glašena ustanovitev dne 1. julija 1808., že 4. julija so se začeli nabori. 16. julija je že vkorakalo 372 prostovoljcev iz postojnskega okraja (prvi v de« želi) z godbo k orožnim vajam v Ljubljano. Toda kljub vsemu navdušenju ni mogla deželna bramba nuditi državi velike pomoči. Bila je namreč slabo opremljena (dali so moštvu stare, od redne vojske že davno zavržene puške, muškete) in tudi pre« malo izvežbana in urejena. Zlasti kranjska deželna bramba je bila takrat na glasu, da zelo zaostaja za goriško in tržaško, čeprav je bilo v vojaških krogih dobro znano, da je dajala kranjska dežela že od nekdaj najboljše vojake. (Strobl, Die Landwehr anno neun.) Največ krivde na tem so imeli deželna vlada in okrožni glavarji, ki so se brigali za de« želno brambo malo več kot nič. Ugledu deželne brambe je veliko škodovalo tudi to, da so bram« bovci v velikem številu uhajali, čim so se bližali domačim krajem. A vrnimo se k francoski vojski 1. 1809.! Poveljnik na kranjskem, hrvaškem in primor« skem ozemlju, hrvaški ban podmaršal grof Ignacij Gyulai (izgov. Žulaj), je imel ukaz, braniti soško fronto in se v sili umakniti najdalje do Ljubljane. Ker se je pa on takrat mudil na Koroškem, ga je ob Soči nadomestoval podmaršal Zach. Ko je ta v dneh 14. in 15. maja uvidel, da ne more zabraniti francoskemu generalu Macdonaldu prehoda čez Sočo, se je umaknil v utrjene postojanke pri Raz« drtem, kamor je dospel 16. maja. Tukaj je name« raval Macdonaldovo prodiranje kar mogoče dolgo zadrževati. Podmaršal Zach si je takoj ogledal utrdbe na Golem vrhu in z bridko grozo zaznal, da je prejšnji dan neki topniški častnik vsled napačnega poročila, češ da so avstrijske čete ob Soči sovražniki za« jeli, od 10 trdnjavskih topov ukazal 5 zabiti in jih vreči s podstavkov. Vseh utrdb na Golem vrhu je bilo pet: na obeh vrhovih po ena večja, dve ob stari cesti na Dolenjo vas, in ena nad staro tržaško cesto (na hribu nad Školjem v Smolevem). Ostanki utrdb in okopov so še danes precej ohranjeni in lahko opazujemo, kako nepopolno je bilo delo. Najmanj dogotov? ljena je bila utrdba ob robu gozda nad cesto v Do? lenjo vas, kjer niti enega topa niso mogli postaviti. Najmočnejše so zgradili sicer malo utrdbo prav ob imenovani cesti, a je bila preveč oddaljena od drugih. Z vso naglico so se pripravljali za brambo. Na mestih, kjer so bile utrdbe še odprte ali jarki pre? plitvo izkopani, so napravili barikade z vozovi, topovskimi podstavki in deskami. Tri utrdbe proti vipavski cesti so bile izročene majorju Caz> zanu, dve v Smolevem pa majorju Ogrizoviču. Sedlo med obema vrhnjima utrdbama je zasedel drugi novomeški brambovski bataljon. Cela ta po* sadka je štela 1853 mož. Hrana ji je bila določena: 2000 kruhov, 11 sodov moke in 10 volov; a niso vse zaloge pravočasno spravili v utrdbe. Dva brambovska bataljona, in sicer 1. postojn= ski in 2. goriški, sta pa dobila ukaz, posesti višino nad vipavsko cesto po pobočju Nanosa in tam ustaviti sovražnika. Oba tržaška in 2. postojnski bataljon pa so ostali južno od Razdrtega v re? zervi. V dnevnem povelju Zachovem je bilo vojaštvu obljubljeno, da bo ban Gyulai poslal v kratkem znatno pomoč, zato morajo braniti utrdbe do skrajnosti. Dne 17. maja ob 2. uri zjutraj je odrinil general Broussier po ukazu višjega poveljnika Macdonalda s svojo divizijo iz Vipave proti Razdrtemu. Ob 5. uri so dospeli prednji oddelki do črte na Nano? sovem pobočju, ki so jo branili brambovci. Te so nameravali najprej napasti in si tako priboriti prost prehod do Razdrtega. Postojnski in goriški brambovci so se postavili tako krepko nasproti, da je padlo tam 260 Francozov, ne da bi pri tem tr* peli Avstrijci kake izgube. Vendar se je posrečilo nekaterim oddelkom 92. francoskega pešpolka, da so splezali na Nanosovo skalovje in začeli od tam streljati doli na avstrijske brambovce, tako da so bili ti prisiljeni še pred 6. uro umakniti se proti vasi. Topovi, ki so streljali iz utrdb, so pač za? branili Francozom, da niso mogli po cesti dalje, a napadalcev gori v skalovju niso dosegali. Vse drugačen bi bil položaj, če bi bilo utrjeno tudi pobočje Nanosa. Z višine, ki so jo zavzeli, so mogli Francozi natančno ogledati avstrijske utrdbe in kako so razpostavljene čete. General Broussier je sklenil utrdbe obkoliti: 92. polk naj zasede Razdrto; 84. polk pa je poslal preko zahodnega pobočja Golega vrha na tržaško cesto, da prežene Avstrijce iz tamošnjih postojank; glavni del divizije pa naj še začasno ostane v rezervi ob vipavski cesti. Medtem je vzel major Cazzan novomeški bram= bovški bataljon, na katerega se ni mogel zanesti, v notranjost svoje utrdbe, zunaj pa je namestil oddelek svojega rednega vojaštva. 84. francoski polk je med 8. in 9. uro napadel avstrijske bram* bovce onkraj tržaške ceste, ki so se hitro umak? nili. Podmaršal Zach je uvidel, da se širi francoski obroč od obeh strani proti razdrški vasi, zato je odrinil z vsem vojaštvom, kar ga ni bilo v utrdbah in na sedlu Golega vrha, po 9. uri iz Razdrtega proti Postojni. Vendar so zasledujoči Francozi ujeli še kakih 200 mož in eno havbico. Utrdbe in posadka na Golem vrhu pod poveljstvom majorja Cazzana so bile prepuščene usodi. Fiancozi so jih popol* noma obkolili. Major Cazzan je po znanem Za* chovem povelju sklenil vztrajati do skrajnosti. Še dopoldne so se oddelki 84. francoskega polka na Slemenih vzhodno od Golega vrha pripravili, da napadejo utrdbo nad staro tržaško cesto. Udrli so z višine navzdol proti utrdbi. Ker so iz obeh vrhnjih utrdb streljali s topovi nanje, so za hip iskali zavetja ob vzhodnem pobočju utrdbe (za Školjem), odkoder so jo nameravali naskočiti. V utrdbi sami si v začetku niso vedeli pomagati, ker s topovi, ki so imeli prenizke podstavke, nišo mogli streljati čez okope. Tedaj pa je poročnik Bohm postavil tri poljske topove na okope in ne meneč se za sovražne krogle otvoril na napadalce tako hud ogenj, da so se ti hitro umaknili in iskali zavetja za Slemeni, odkoder so začeli z napadom. Poročnik Bohm in dva vojaka so bili mrtvi, dva pa ranjena. V prvih popoldanskih urah je hotel general Broussier obnoviti napad, a to pot s topništvom.. Tudi to se jim ni posrečilo. Nekaj topov, katere so Francozi postavili na vipavski cesti in z njimi otvorili ogenj, so nekateri dobro merjeni streli iz utrdb hitro prisilili k molku. Splošnega napada, ki je bil ukazan za 5. uro popoldne, ni bilo, ostalo je le pri precej močnem topovskem ognju. Z nočjo pa je pojemalo tudi streljanje, ki je okoli poli de? sete ure popolnoma nehalo. Posadka v obkoljenih utrdbah je ostala celo noč pod orožjem. Prepričana je bila, da bo sovraži nik ponoči ali v zgodnjem jutru obnovil napad. Municijska zaloga se je zelo zmanjšala, na vsako strelno orožje so mogli povprečno računati le še 10 do 12 strelov. Ban Gyulai, ki se je takrat že na= ha j al na Dolenjskem, je dobil poročilo o odbitem francoskem napadu, nakar je odposlal nekaj za= upnikov, ki naj bi majorju Cazzanu sporočili, da z ozirom na celotni položaj ne more poslati no? bene pomoči, naj reši torej posadko kakorkoli more. A nobeden teh odposlancev ni dospel v trd? njavo. Major Cazzan je torej še vedno upal na rešitev. Zato tudi razumemo njegovo vztrajnost. Ko je namreč zjutraj ob 7. uri prišel k utrdbam francoski odposlanec (parlamenter) z zahtevo, naj se udajo, sicer jih bodo čez eno uro napadli, je major Cazzan zahtevo kratko in malo odbil. Okoli 9. ure je prišel sam general Broussier in skušal poveljnika pregovoriti k predaji, češ da je vsako nadaljno upiranje brezuspešno, a on je odgovoril, da bo vzdržal do poslednjih moči. Zagroženega napada na utrdbe pa ni bilo ne ta dan in ne pozneje. Francozi so pač že spoznali, da se trdnjavici ne da lahko priti do živega. Iskali so pa prilike, kako bi spravili konjenico in topove mimo Golega vrha čez Zingarico na Razdrto. Medtem ko se je Broussier pogajal, je zdirjala konjenica po cesti na Razdrto, ne da bi počil kak strel. S topovi seveda ni šlo tako. V naglici so na* pravili zasilno pot preko Nanosovega pobočja;; in celih 36 ur so se trudili in potili, da so po ti poti prepeljali 12 topov na cesto vzhodno od Raz« drtega. Do 20 konj so morali vpreči pred en top, da so zmagali strmine. Major Cazzan je moral vse to mirno gledati; s svojimi topovi tega pre* mikanja ni mogel zabraniti; da bi iz utrdb udaril s četami nanje, za to so bile moči premajne. Položaj avstrijske posadke je postajal vedno hujši. Zaloga živil je ginila in tudi pitne vode je začelo primanjkovati. Tretji dan (19. maja) je zopet prišel odposlanec s pismom, podpisanim od generala Macdonalda. Francoski poveljnik je v tem pismu obljubil posadki prost prehod do av« strijskih čet pod pogojem, da se ne bodo bojevali do izmenjave; v slučaju pa, da se v teku ene ure ne udajo, jim je zagrozil z naskokom. Major Cazs Zan je udajo zopet odklonil. Ker je v pretekli noči odposlal nekega brambovskega korporala (za pla« čilo mu je obljubil svetinjo) skozi francoske čete v Ljubljano k banu Gyulaiu, je sedaj predlagal 24 urno premirje, da more dobiti navodil iz Ljub; ljane; a Francozi so ta predlog odbili. Upal pa je še vedno na banovo pomoč. Zato je vojaštvu ukazal, naj se pripravijo za skrajno obrambo. Iz treh utrdb na pobočju Golega vrha je pritegnil vojaštvo in orožje v dve vrhnji utrdbi, da bi tako lažje vzdržali do rešitve. Napovedanega napada zopet ni bilo. Četrti dan (20. maja) je major Cazzan razdelil vojakom zadnji kruh. Vode niso imeli nič več. Moštvo je bilo od neprespanih noči in pomanj* kljive prehrane oslabljeno. Poveljnik je sprevidel, da ne bo pričakovane pomoči in rešitve, zato je poslal svojega poslanca k generalu Macdonaldu s pogoji za predajo. Ker je bil Francozom obupen položaj posadke dobro znan, Macdonald ni hotel več dovoliti vojaštvu prostega odhoda. Dne 21. maja, bila je ravno nedelja, ob 6. uri zjutraj je zapustila posadka utrdbe in v slovesnem sprevodu z godbo na čelu korakala navzdol proti Razdrtemu. Najprej en poljski top, za njim en bataljon vojaštva, nato drugi poljski top in top; ničarji s prižganimi topovskimi užigalniki, za njimi vse ostalo vojaštvo. Francozi so z nekim spošto; vanjem gledali ta sprevod in ga niso motili na poti. Šele na vasi so se ustavili in odložili orožje. Častniki so bili takoj izpuščeni in so se smeli s svojo prtljago prosto odpeljati do avstrijskih postojank, moštvo pa so odvedli v vojno ujet* ništvo v Palmanovo. 2000 mož in 15 topov je prišlo takrat Francozom v roke. Ko so Francozi takoj po predaji Avstrijcev pregledovali utrdbe, so našli precej veliko zalogo municije, za katero seveda branilci, ki so jo tako zelo pogrešali, niso vedeli. To je bilo mogoče le na ta način, da so graditelji utrdb prej odšli, predno je prišel na Razdrto Zach s svojimi četami, in so takratnemu voditelju utrdb pozabili naznaniti, kje je skrita municijska zaloga. V vseh štirih dneh boja so imeli Avstrijci le majhne izgube: 1 častnik in 2 vojaka mrtvi, 2 čast* nika in 38 mož ranjenih; dočim so pa po izpovedi ujetih častnikov izgubili Francozi več kot 400 mož. Če pomislimo, da je v utrdbah na Golem vrhu četa 1853 mož kljubovala štiri dni armadi okoli 8000 mož in jo zadržala na pohodu, vidimo, da je bila ta bitka precej velika in pomembna. V noči od 22. do 23. maja so zasedli Francozi Ljubljano; Notranjsko in Gorenjsko je prišlo v njihovo oblast. Ban Gyulai se je s svojimi četami umaknil na Dolenjsko, kjer jih je urejeval in iz* praznjene vrste skušal napolniti z novim moštvom. V zadnjih dneh mu je zlasti deželna bramba skoro popolnoma odpovedala. Ob umikanju Zachovih čet od Razdrtega čez Cerknico na Višnjo goro je moštvo brambovskih oddelkov kar trumoma de« zertiralo, potem pa se skrivalo in ropalo po tam; kajšnih gozdovih in vaseh. Zato so bile kranjska, goriška in tržaška deželna bramba razpuščene: moštvu, kar ga je še bilo, so odvzeli orožje in ga odpustili domov, častnike pa, ki so se priglasili za nadaljno službo, so pridelili redni vojski. Le tržaškim častnikom se je posrečilo, da so zopet zbrali razkropljeno moštvo in sestavili en bataljon prostovoljcev, ki so se pozneje odlikovali. Nekaj novih moči pa je dobil ban Gyulai na Hrvaškem, kjer so zbrali oddelke črne vojske (hrvaška in? surekcija), od katerih pa tudi ni mogel veliko pri; čakovati, ker so jih tvorili večinoma nedorastli mladeniči in starčki. En tak oddelek hrvaških huzarjev pod vod* stvom majorja grofa Orsiča je bil poslan, da iz« čisti Reko. Ker pa Orsič tam ni našel francoskih čet, jo je udaril proti Notranjskemu. V Lipi je zvedel, da je nastanjen v Vipavi oddelek fran* coskih huzarjev. Hajdi nadnje! Dne 20. junija so ti hrvaški huzarji na poti zašli in prišli na Ubelj; sko pod Nanosom. Tu jih je sprejel takratni župan Matevž Premrov, (ki so mu vaščani pozneje nadeli časten priimek »Cesar«, kakor se še danes rabi pri hiši) in jim postregel. Ker so mu Francozi ravno prejšnji dan odvzeli veliko živeža in tudi sena, je pokosil svoj vrt, da je nakrmil konje, lačne hu* zarje je nasitil z žganci in kislim zeljem, grofu Orsiču pa je prinesel hleb domačega kruha in polič vina. Potem pa jih je po varni poti peljal na Nas nos, kjer so prenočili. Drugi dan je ta četa po Nanosu udarila na Vipavo in tam zajela oddelek francoskih huzarjev: enega častnika, 40 mož in 26 konj. Šele ko je italijanski poveljnik Bertoletti zasedel postojnski okraj, je pregnal drzne hrvaške huzarje. Po mnogih porazih je bil avstrijski cesar Franc I. prisiljen, skleniti mir z Napoleonom. V mirovni pogodbi je moral prepustiti cesarju Napoleonu Kranjsko, del Koroškega, Goriško, Trgt, Istro in Hrvaško. Vse južno s avstrijske dežele je Na* poleon združil v pokrajino Ilirijo z glavnim me« stom Ljubljano. Napoleon je uvedel v vsem javnem življenju naše dežele temeljite preosnove. Prebivalstvo je bilo splošno nezadovoljno z novimi gospodarji, ker je silno trpelo vsled vsakovrstnih rekvizicij. Moralo je pomagati pri prevažanju vojaštva, od* vzeli so mu glavno gospodarsko moč, živino. Poleg tega je avstrijski papirnati denar izgubil veliko na vrednosti. Francoska vlada je bila prisiljena že v decembru 1809. znižati kurz avstrijskih bankovcev na 25 odstotkov, 10. januarja 1810. pa celo na eno šestino prvotne vrednosti. (Po Dimitzu.). Zna? menito je to, da so Francozi začeli uvajati slo? venski jezik v šole. Hoteli so tudi odpraviti tla? čanstvo. Zato so bili mnogi slovenski izobraženci te dobe (na primer pesnik o. Valentin Vodnik) od* ločno na strani Francozov. Ni namen tega spisa, naštevati razne preosnove v francoski Iliriji, omenim naj le še izpremembo v politični pripadnosti Razdrtega z okolico. Gos? poščina Razdrto z vasmi Razdrto, Veliko in Malo Ubeljsko in del Hruševjia je kot poseben otok sredi kranjske dežele pripadal Goriški. To ni bilo v tistih časih prav nič čudnega, a vzroka taki me« sanici še ne morejo pojasniti. Z odlokom 29. de* cembra 1809. je gen ralni intendant iliiskih pro? vinc grof Douchy odločil »celo ozemlje gospoščine Razdrto« od Goriškega in ga priklopil kianjski deželi in sicer postojnskemu okraju. (Po izvirni listini.). Leta 1813. se je dvignila cela Evropa zoper Na? poleona. Premagali so ga zaporedoma v več bitkah; Napoleonova zvezda se je bližala zatonu. Sredi avgusta 1813. se je avstrijska vojska od vseh strani bližala Iliriji. Francozi so se po hudih bojih povsod poraženi umikali. Dne 28. septembra so bili te peni pri Cerknici. Francoski podkralj Evgen se je preganjan od Avstrijcev pomikal po tržaški cesti iz dežele. Dne 2. oktobra je bil glavni stan francoski na Razdrtem, 4. oktobra pri sv. Križu na Vipavskem. V bojih med Avstrijci in Francozi je dne 27. septembra avstrijski ritmojster Piezger med Ubeljskim in Razdrtim na Selih napadel Francoze, a ti so naval odbili in Avstrijce raz? kropili. Ljudsko izročilo ve povedati, da je v tem boju na Selih padel avstrijski poveljnik. Pet hu? zarjev in dva pešca so pribežali na Ubeljsko, kjer jih je sprejel zopet ubeljski župan Matevž Premrov in jih po skrivni poti peljal v varno zavetje (v »votlo steno«) blizu cerkve sv. Brikcija na Nanosu, kjer jih je osem dni preskrboval s hrano,; po od? hodu Francozov dne 4. oktobra pa je šel ponje in jih peljal k avstrijski armadi. Po odhodu Francozov niso več pokale puške in topovi okoli Razdrtega razen ob vojaških vajah. [iiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiii......m................................................................................................................................i.....i...............................i..........milnimi V. Bele: IZ MRTVAŠKE KNJIGE. (Drobtinice iz zgodovine kanalske župnije.) Punt za pokopališče. Da bodo naslednje zgodovinske drobtinice bolj umljive. naj omenimo, da je najvišji dvorni dekret od 14. avg. 1772 začel urejevati zanemarjene raz? mere pokopališč, ki so se nahajala po večini okrog cerkve in s cerkvijo vred po mnogih krajih v sredi vasi. Tudi niso bila pokopališča povsodi ograjena in ker so bila obkrožena od hiš, so vodili preko pokopališč poti in prehodi. Tako je bilo tudi v Kanalu, kjer se je razprostiralo pokopališče okrog cerkve, ki je stala na levem bregu Soče v sredi trga. Vse hiše, ki so obkrožale pokopališče okrog cerkve, so bile cerkvena last; to so bile hiše, za? znamovane pozneje s hišnimi številkami: 26, 27, 28, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 80, kakor je poudarjal te? danji župnik Jožef Kompare v spomenici, ki jo je poslal 20. decembra 1782 okrožni prefekturi. Razen teh hiš je bila tudi takozvana »gasa« last cerkve. Z ozirom na gorinavedeni odlok in na naredbe, ki so bile z njim v zvezi, je začel sodnik dr. Andrej Pokopališče pri podružnici sv. Ane v Kanalu. Franzon boj za premestitev kanalskega pokopa? lišča od župne cerkve k podružni cerkvi sv. Ane. Ljudstvo se je temu do skrajnosti upiralo. Tudi tedanji župnik ni bil s tem zadovoljen; vendar se je on — dasi nerad — legalno uklonil oblastvenim naredbam. Zupnikoval je tedaj v Kanalu Jožef Kompare, ki se je rodil 9. marca 1735 v vipavskem Lokavcu in je bil v mašnika posvečen v nemškem Gradcu 31. maja 1760. Bil je doktor sv. pisma, apostolski protonotar in ravnatelj goriškega semenišča. V Kanalu je pastiroval od 23. novembra 1776 do svoje smrti 24. decembra 1786. Ta župnik je po? daril cerkvi hišo št. 42 kot stanovanje za prvega kaplana s pogojem, da se opravlja zanj ustanovna sv. maša. V starih časih so imele plemenitaške in go? sposke družine, ki jih je bilo v Kanalu precej, svoje grobnice v farni cerkvi in v zadnjem času najbrže neposredno okrog cerkve. Duhovnike so pokopavali v grobnici pod oltarjem rožnega ven? ca. Zadnji duhovnik, ki je bil pokopan v tej grob? niči, je bil Tomaž Draščik, ki je bil skozi 18 let drugi kaplan kanalski in je dosegel čast petin? skega častnega kanonika. Rodil se je v Bodrežu pri Ivanovih in je umrl 27. februarja 1777 ob poldrugi uri zjutraj v starosti 74 let in 2 mesecev. Ta je bil v vrsti duhovnikov — kolikor se je dalo dognati iz matičnih knjig — 24., ki je bil pokopan v tej grobnici. Ko je začel boj za novo pokopališče, je pač slutil tedanji župnik, da bo on osamljen na novem pokopališču. Duhovnik Joannec Tolmar, ki je umrl 5. februarja 1782, to je sredi bojev za novo pokopališče, je bil pokopan v grobnici Leona Neuwalda in ne več v duhovski grobnici. Ta Tolmar je bil kanalski rojak iz družine, ki je stanovala za cerkvijo, pa je drugje pastiroval in je potem do* ma umrl. Ako si predstavljamo lego pokopališča, ki je obkrožalo cerkev, kamor je ljudstvo zahajalo vsaj vsako nedeljo in praznik, ako vpoštevamo nadalje, da je bilo s posebno pijeteto navezano na ta sveti, starodavni kraj, na ta ljubljena grobišča in na skupne družinske grobnice, v katerih so po* čivali celi rodovi, potem še le moremo prav raz* umeti silni odpor ljudstva proti premestitvi po* kopališča. Tu so imeli svoje drage rajnke in tudi svoje starodavne družinske pravice; sedaj se je bilo treba ločiti od pokojnih svojcev in odpovedati se starim pravicam. Na novem pokopališču se je bilo treba potegovati za nove pravice, graditi nove grobnice in počivati proč od prednikov. Brez* dvomno so se plemenitaši in gosposke rodbine tudi upirale, zato je imelo drugo ljudstvo za odpor tem več poguma. Tudi župniku ta premestitev ni bila ljuba; to se jasno razvidi iz njegovih zapiskov v mrtvaški knjigi in je bilo to tudi čisto razum* Ijivo zaradi spoštovanja do tisočletnega svetega kraja in pa zaradi prognanstva iz skupne grobnice in proč od cerkve, kar ga je čakalo po smrti. On je bil prvi duhovnik, ki je imel biti pokopan na novem pokopališču. Pri tej misli ga je moralo ob* hajati neprijetno čuvstvo osamelosti. V mrtvaški knjigi je pustil o tem boju za po* kopališče sledeče zapiske, ki so ohranjeni samo še v kroniki, ker je bila mrtvaška knjiga po vojski vničena: »Dne 7. aprila 1778 je dr. Andrej Franzon za* hteval, da se mora vsled najvišjega odloka pre* mestiti pokopališče. (K temu doda Kompare opombo, ki kronologično prehiti naslednje, pa hoče pokazati na čudno postopanje sodnikovo.) Dne 27. julija 1780 je isti doktor zahteval od goriškega sveta dovoljenje za premestitev pokopa* lišča, toda ne več zaradi najvišjega odloka, temveč pod pretvezo skrajne potrebe, ker je staro poko* pališče sredi trga. Dne 30. maja 1778 je dal ukaz, da se mora začeti z gradbo novega pokopališča in sicer pod neodpustljivo kaznijo 25 fl. za vsako sosesko. (To so bile vasi, ki so rabile pokopališče in so imele starešine ali župane, ki so se po latinsko ime* novali »decani«.) Dne 9. julija 1778 se je ponovil odlok, ki ga je imenovani izdal 30. maja pod kaznijo, ki je pa ni nikoli izterjal. Tako se je zljubilo šaliti se s so* seskami in jih z norčevanjem razdražiti k odporu zoper vsakega predstojnika. Dne 4. decembra 1778 je ponovil isti odlok pod kaznijo kakor zgoraj. Dne 9. julija 1778 so predložili štirje župani ugovor, da se nikjer v tukajšnjih občinah ne za* hteva premestitev pokopališč, ki se nahajajo v vaseh, kot samo v Kanalu. Hoteli so reči: Ako bi bil to najvišji odlok, kakor trdi to sodnik v svoji zahtevi od 7. aprila 1778, ki hoče le po svoji volji premestitev pokopališča bi se zahtevala izvršitev tega odloka povsodi, toda ne zahteva se nikjer: torej ne zahteva najvišji odlok, naj se premesti pokopališče. Toda nevpoštevajoč ta ugovor štirih županov je hotel sodnik doseči svoj namen, ne kakor branitelj Kanalcev, temveč postopajoč ka* kor sovražnik nasproti nasprotnikom. Vsa zadeva je počivala skozi dve leti. (Glej zgoraj podatke iz 1. 1780.) Dne 16. februarja 1782 .je izšel odlok goriškega sveta (to je bil glavar* stveni svet, ki je bil sestavljen iz osmih sveto* valcev pod predsedništvom glavarjevim in je imel v rokah sodnijsko in politično oblast).Ta odlok, ki je bil izdan z ozirom na pismo Franca Ksav. Hoffmanna, ranocelnika, ni vpošteval, da je bilo pismo polno lažnjive zvijačnosti. Pravi namreč: a) da je to najvišji cesarjev odlok, da se pre* mesti pokopališče; toda ta ni bil nikdar objavljen, tudi nikdar uveljavljen, dasi se je večkrat zalite* vala ta izvršitev; b) pravi, da je pokopališče sred trga. Toda to nič ne de, ko so skoraj povsodi tod pokopališča v vaseh. c) pravi, da so noč in dan odprta pota čez po* kopališče. Je res; a ta se lahko zaprejo in pre* prečijo. Toda to ne diši gosp. Franc, (ranocelniku Fr. Ks. Hoffmannu), zato ker je njegova Jilet od* prta na cerkveno zemljišče; d) pravi, da svinje izgrebajo mrtvaške kosti. Ni res. A tudi če bi bilo tako, bi se pokopališče lahko zaprlo, da bi svinje ne mogle na pokopališče. Toda temu zaprtju se upirajo tri hiše: Tolmar štev. 53, Kocijančič štev. 43 in Hoffmann zaradi svojih hiš in kleti, katerih vrata so odprta na po* kopališče. (Hoffmann je bil ranocelnik pod št. 32.); e) pravi: ker sta odprti na pokopališče dve go* stilni, povzroča to onesnaženje pokopališča po pi* jancih in ponočnih potepih. Toda k temu: če bi bilo to res, bi se morali gostilničarji, ki imajo proti ces. odredbam ob takih časih gostilne odprte, po* zvati pred tukašnje sodišče, da se kaznujejo, kakor zaslužijo, in bi jim trebalo zapovedati, da ali obr* nejo drugam svoja vrata, ki so napačno na po* kopališče odprta, ali pa da na vsezgodaj očistijo pokopališče, ki bi utegnilo biti tako ponesnaženo; f) pravi: to ni primeren kraj za mrliče, ki se morajo po krščansko pokopati. Toda laže na svojo lastno glavo: Je bil primeren skozi tisoč in več let, zakaj bi sedaj ne bil? g) toda pravi: zemlja ni dovolj globoka, za* dene se takoj na trdo skalo. Zopet laže. To je so* seske razdražilo do skrajnosti in zato so, da bi dokazali, da je zemlja povsem dovolj globoka, proti prepovedi izkopali za pokojno Marijo Sovič IV2 čevljev globok grob in še niso prišli do skal* natih tal. Toda Bog nas varuj! h) pravi, naj pride kužna bolezen kaj bo tedaj s kanalskim trgom? Klaverni ranocelnik, ne bere ces. naredb, kako pomagati proti temu zlu. Sodnik je iz odloka goriškega sveta dve točki izvršil, eno pa opustil. Zaukazal je, naj se zgradi drugje pokopališče in prepovedal je pokopavati na starem; molči pa popolnoma o tem, da se ima staro zapreti in zagraditi zaradi prehoda ljudi in živali, kar vse obsega odlok goriškega sveta, pred* ložen 29. aprila 1782. Dne 10. maja je bila obravnava in meni je bilo od sodnije po g. Baselliju (baron Pavel Baselli je bil okrožni glavar goriški) pod raznimi kaznimi zapovedano, da moram blagosloviti novo poko* pališče. Toda ker podložnikom ni bil nikdar raz* glasen ces. odlok, ki ga je postavil sodnik v svoji naredbi od 7. aprila 1778, so opustili delo, ki jim je bilo naloženo in ko je umrla Marija Sovič, so jo proti prepovedi pokopali na starem pokopališču. (Ta Marija Sovič, žena Ivana, je bila zadnja po* kopana na starem pokopališču 9. junija 1782.) Sodnija jih je ovadila kot nepokorneže (morda celo kot uporneže) višji oblasti. Tako se prikaže zvečer 11. junija 1782 Pavel Baselli s 40 vojaki, ki so bili opremljeni s 24 opremami (municijami) za vsako puško. Znamenje, da so bili ovajeni kot uporniki oni, ki so se sklicevali na cesarja in ce* sarski odlok. Dne 12. junija je nekatere zvezane vrgel v ječo. Jaz sem ta dan blagoslovil že ograjeno pokopa* lišče in odšel potem v Dornberg, kamor sem bil že namenjen. Dne 13. junija 1782 je dal Pavel v moji odsotnosti podreti obzidje starega pokopa* lišča in je 27 mož zvezal v verige in jih vrgel v ječo, med njimi so bili tudi trije župani, in sicer iz Morskega, iz Ajbe in iz Vrha, in je tako po* vzročil opustošenje, ki ga vidiš ... Dne 13. junija 1782 je gospod okrožni glavar Pavel baron pl. Baselli, ki ga je bil semkaj poklical kancler Ant. Braunitzer pl. Braunthal, tolminski rojak, s 40 vojaki, ki jih je pripeljal iz Gorice s seboj, divjal, divjal, pravim, najprej proti živim, ki jih je vklepal v ječo in obsojal na vse mogoče stroške ter jih silil, da morajo v dveh dneh zgra* diti novo pokopališče. Potem je izvajal svojo več kot sovražno surovost nasproti mrličem, ki so bili nedavno tu pokopani, s tem da je dal porušiti ob* zid je starega pokopališča in tako prepustil mrliče živalim, ki so jih teptale z nogami in izkopavale iz grobov; tudi cerkev samo, ki jo je odprl, je pre* pustil živalim. Ali ni sveto in pobožno mislil na pokojne, g. Baselli?« S tem je zapis župnika Kompareta končan. Razvidno je iz njega, s kako nevoljo ga je navda* jalo to nečloveško postopanje. Čez Kanalce ne reče nobene besede, ker je sam držal z domačini; toda iz vsega postopanja oblasti se da sklepati, da je moral biti odpor zelo silen in živahen, sicer bi ne bilo prišlo toliko ljudi v ječo. V farni kroniki stoji dodatno k temu poročilu še sledeča pripomba: Med ljudmi živi poročilo, da ni hotel nihče prvi prepeljati zemlje iz starega na novo pokopa* lišče. Vendar, pravijo, se je Valentin Zidarič iz Morskega opogumil in prvi prepeljal tja zemljo. Česar so se drugi bali, je njega zadelo: prvo-delo na novem pokopališču je opravil — zase, prvega mrliča; zares je bil on prvi pokopan pri sv. Ani dne 23. junija. Od 1782 do 20. sept. 1857 je bilo pri sv. Ani pokopanih 3311 in do konca leta 1862. zopet 212, tako znaša število pokopanih od 1782 do 1862 3523 mrličev. Duhovniki so pokopani v tem času vsi zraven kapele razen župnika Perica, ki je bil pokopan na sredi pokopališča pod velikim križem. Žalostna smrt vojaških beguncev. L. 1859. je bila velika vojna v Italiji s Piemon* teži in Francozi zaradi Lombardije. V tej vojni je zgubila Avstrija eno izmed najlepših dežel. Hudo je bilo v tej vojni vojakom Italijanom,, ki so se morali za Avstrijo boriti proti svojim krvnim bratom. Zato je lahko razumljivo, da jih je takrat veliko pobegnilo. Tak prehod za vojaške begunce je bil tudi Kanal zaradi mosta čez Sočo. V mrtvaški knjigi je ohranjen spomin na to. Bolj natanko po* ročilo je ohranjeno v zapiskih bivšega kanalskega cerkovnika Valentina Kofola, ki je bil sam priča teh dogodkov. On poroča: »Italijanski vojaki so dezertirali, utekali od svojih čet, bežali so iz vojske in se skrivali, kamor le mogoče. Tako so tudi semkaj prišli. V nedeljo (?) junija ob 4. uri zjutraj jih j.e marširalo kakih 40 mož čez trg po Kanalu, bili so vsi oboroženi. V Desklah so poprej krčmarja sklicali in se okrep* čali in potem šli dalje proti Kanalu, kakor že po* vedano. Od tukaj so šli ,čez hrib proti Zapotoku. Ko je takratni politični komisar Ignac Mally to zvedel, je dal hitro povelje, naj možje, ki so za to, primejo kakršnokoli orožje in gredo čez hrib za njimi. Res je šlo kakih 12 mož.. Ti so jih videli ob 3. uri opoldne ležati na hribu Žarščina nad Zapo< tokom. Da, gledali so ti naši možje kakih 40 ob* oroženih vojakov, pa le gledali in jih videli, da so vstali in jo udarili čez mejo Idrijo na Italijansko. Ali ni bilo to smešno, kakih 12 mož, in med njimi očetov in priletnih, pošiljati za 40 oboroženimi vojaki! Ker so videvali po hribih sem ter tja več takih vojakov, ki so bežali iz vojske, je vojaštvo poslalo semkaj eno kompanijo vojakov; Hrovati so bili prišli, da so tukaj razgledavali, branili in lovili begunce. Tako so v noči pred sv. Rešnjim Telesom ulovili štiri take vojake in jih na dan sv. Rešnjega Telesa med prvo sv. mašo na robu pod tukajšnjim mostom ustrelili in jih okoli 9. ure na vozičku, da je vse krvavelo od njih, peljali čez trg in jih pri sv. Ani zunaj pokopališča pokopali. Ko je ta* kratni gosp. fajmošter J. Budau zvedel o tem in da ni ubitih vojakov nihče prej spovedal, je bil prav žalosten, tembolj, ker je bil usmiljen gospod. To leto 1859. je bila procesija sv. Reš. Telesa izostala. Fajmošter * dekan ni dovolil; pa tudi vo* jaški poveljnik je to zabranil, ker je bilo okoli po hribih mnogo vojaških beguncev ter bi se lahko med procesijo kaj nedostojnega zgodilo. Na osmi dan so zopet enega vojaka begunca obsodili na smrt. Tudi tega so ustrelili zunaj po* kopališča pri sv. Ani in ga tam pokopali. Tega nesrečneža pa je fajmošter Budau prej spovedal. Kak strah je bil tukaj med ljudstvom! Kako pa, kjer je vojna! Vojaki, ki so bili tukaj na straži (kontroli), so hodili po trgu in tako tudi po zemljišču v vrsti po en mož in so držali v rokah vedno napeto puško. Ponoči se je vsakteri bal iz hiše. Vojakov je bilo polno na straži. Ko se je kdo približal, je vojak zavpil: »Haltberdo!« in na to je bilo odgovoriti: »Guter Freund!« Ako bi nič ne odgovoril in le šel dalje, bi ga ustrelili. Res, strah je bil to videti. Italijanski vojaki, takrat še avstrijski, se niso hoteli bojevati s svojimi rojaki, zato so raje bežali iz vojne, ko se je avstrijski cesar Franc Jožef I. bojeval na Italijanskem s kraljem Viktorjem Ema* nuelom in tisitega leta zgubil Lombardijo.« Toliko poroča Kofol. V mrtvaški knjigi kanalske fare stoii zapisano sledeče: Italijanski vojaki, begunci, ustreljeni po vojnih zakonih: Dne 23. junija 1859, na praznik sv. Reš. Telesa, zjutraj, na skalah pod mostom v Gorenji vasi: Peter Nasivero, poddesetnik; Franc Gamindi, An* ton Polluz, Dominik Morendi, prostaki; ti ležijo pokopani zadaj za pokopališčem sv. Ane. Dne 26. junija 1859, v nedeljo med osmino sv. Reš. Telesa, v Lohkih na Banjšicah pri sv. Duhu: Mark Jacomini, Danijel Foraboschi, prostaka; po* kopana za pokopališčem iste kuracije. Dne 30. junija 1859, na osmino sv. Reš. Telesa, po opravljeni spovedi, je bil ustreljen pri sv. Ani in pokopan tam poleg svojih tovarišev: Ivan Abram Pocheto, prostak iz Carpano pod Feltre, okr. Belluno.« Naj počivajo v miru! Janko Leban: opomin. Krog vaških ostrešij že mrak se lovi, za mizo pri jedi družina sedi. V slast danes večerja nikomur ne gre, kot bili bi nemi, tako vsi molče . . . Vse tiho, le ura na steni tikstak razmerno razglaša v večerni se mrak . . . Molk oče prekine, potoži tako: »Pri srcu mi danes tako je hudo! Naš Janez odšel je na fronto na boj. Ubožec, sam Bog ve, kako je s teboj! Že dolgo ni pisal, po njem ni sledu, to silno skrbi me, ne da mi miru!« . . . To rekši utihne priletni možak, sočutno pogleda iz družbe ga vsak . . . Izpioži se ura, odbije mi pet... Hu!... To je kot kose mrtvaške žvenket!... Pri zadnjem udarcu obstane na mah, na uro vsak zre mi zlousten in plah . . . A zdajci na okno potrka nekdo, izprva prav lahko, močneje nato ... Spet javi se oče: »Ven, Minka, poglej, najbrže k nam hoče naš sosed Jernej!.. .« In Minka odpirat takoj odhiti, a kmalu se vrne, tako govori: »Nikogar ni zunaj, tako Vam povem, a kdo li je trkal, tega ne umem!«.. . Očetu iz prsi prikrade se vzdih . . . Odgovor zamolkel, plašan mi je, tih: O j čujte, vam pravim, to bil je spomin! Oj Janez predragi preljubi moj sin!...« Vsa družba zbledi, da pretresa jo mraz, na slednjem obrazu je groze izraz . . . Čez dva dni pa oče že pismo dobi, poročnik mu piše, to v pismu stoji: Oj, oče, Vaš Janez bil vrl je vojak, kot lev se še včeraj boril je junak; ko zvečer odbila baš ura je pet, ta sin vaš je padel od krogle zadet,« ,.. Jakob Soklič: KLANEC V ISTRI. pri sv. Petru. Dokazano je, da so bili pokopani v Klancu ljudje iz Lipe pri Jelšanah, iz Kopra, iz Brezovice itd. Tudi pod sedanjo cerkvijo, ki je bila sezidana na mestu prejšnje 1. 1659., je poko« panih mnogo odličnih oseb, med njimi tudi mejni grofje Gravisi iz Kopra. Težki časi so šli čez Klanec. Turki so večkrat divjali čez ozemlje sedanje klanške fare. L. 1470. je drvela turška vojska skozi Istro, požgala Klano, Lipo, Podgrad in potem vse naselbine do Bazovice. Šest let pozneje, 1. 1476., je prišla za Klanec še hujša Starodavna lipa pred cerkvijo v Klancu. turška nadloga. Vse vasi so oplenili kruti Turki in z veliko silo pridrveli pred sočerbski grad, kjer je bival gospodar cele pokrajine. Turki so zmagali. V tistem času so se ljudje zatekli na griček pri Černotičah, kjer so sezidali majhno cerkvico in jo utrdili, napravili nekak grad. Še dandanes nosi ta grič ime Gradiščica. Turka so pregnali in pozneje so na tem gričku sezidali večjo cerkev na čast Materi Božji Snežnici. Posebno sta se trudila za to stavbo černotiška cerkvena starejšina Gobina in Skorja, ki sta ovekovečila svoje ime z napisom nad vrati. O nadaljnih napadih turške vojske ne moremo več poročati, pač pa so naše vasi dosti trpele od Uskokov. Večni boji Uskokov z Bene« čani so naši fari prizadeli marsikako gorje. Tako poroča v svojem poročilu vice«general istrski Ber« nard Tiepolo, da so 1. 1618. Uskoki divjali po Pre« šnici in požgali Podgorje. Sploh je podgorska vas največ trpela od Uskokov, ki so se radi zatekali v gozdove pod Slavnikom in od tam nadlegovali AKO zanimiva je vožnja po železnici iz Trsta do Kozi« ne. Ko zapusti vlak tržaško mesto, vidiš lepo in rodovitno zemljo do Boršta. Nato vlak zavije v same skaline, kraški svet te pozdravlja. Čimbolj se bližaš Herpeljam, hujši je Kras. Ko se voziš tako po Krasu, opaziš na desni lepo dolino, vso v zelenju, veliko nasprotje kraškemu kamenju. Sredi te doline se dviga maj« hen griček, ki sredi zelenja skriva belo cerkvico in lep župnijski dvorec. Griček ob« kroža venec lepih hiš. To je Klanec. Zanimiva je lega Klanca. Kakor klin brdne, rodovitne zemlje sega v kraško istrsko pokrajino. Pri Pre« šnici in Petrinjah se spet že začne pravi trdi Kras. Ker leži Klanec v dolini, ima polno klancev — odtod njegovo ime. Pokrajinska lega je napravila Klanec važen že v davni zgodovini. Važen je kot prehodišče tudi dandanes, ker skozi Klanec te pelje državna cesta iz Trsta v Pulj. Prvič se Klanec omenja v zgodovini 25. julija 1361. Ta dan je bila izdana neka listina, iz katere razvidimo, da so se potegovali za Klanec Bene« čani in Tržačani. V tej listini se imenuje klanška cerkev cerkev sv. Petra na Modrasu. Iz te listine so tudi Italijani vzeli sedanje uradno ime za Kla« nec: S. Pietro di Madrasso. To lepo ime izvira iz narodne pripovedke, ki še dandanes živi v fari. Na griček, kjer sedaj stoji cerkev sv. Petra, se je v davnih, davnih časih hodil gret velik, ostuden modras. Vsej okolici je popil vodo in bila je v nevarnosti tudi reka Rižana, da jo popije. V tej stiski se je ljudstvo obrnilo za po« moč k sv. Petru, ki je prišel iz nebes in s svojimi ključi ubil to grozno pošast. V znak hvaležnosti so mu postavili prebivalci malo cerkvico, ki je kaj kmalu zaslovela po celi Istri. Bila je božja pot. Posebno je slovelo pokopališče okoli cerkvice. Kdor je količkaj premogel, se je pustil pokopati okoliške vasi. V letih 1615. do 1630. je bilo Pod* gorje trikrat požgano. Tudi vas Černotiče je silno trpela v tisti dobi in je bila 1. 1615. opustošena. 6. januarja 1. 1627. je bila v Klancu ustanov* Ijena kaplanija, ki je obsegala sedem vasi: Klanec, Beko, Ocizlo, Petrinje, Prešnico, Podgorje in Čer* notice. Prvi duhovnik je bil Gregorij Lavrika, ki je ostal v Klancu do 1. 1656. Pod drugim (Andr. Meriša) se je sezidala sedanja cerkev. Tretji je bil domačin Ivan Filipič, ki je celih 38 let vodil domačo duhovnijo. Danes je v Klancu 38. duhov* nik. Duhovniki so v Klancu ostajali radi dolgo časa, a pod Francozom so se hitro menjavali, le Matej • Sgombič je ostal več časa. Za časa njegovega ka* planovanja se je v Klancu vršila prvič in do danes edina nova sv. maša. Brat domačega duhovnika doma iz otoka Krka, si je izvolil, da bo imel pri svojem bra* tu novo sv. mašo v Klancu. Iz kronike se razvidi, da je bila to sijajna slovesnost. Vso pripravo je vo= dil in bil za duhov* nega očeta bogati Anglež Jurij Hep* burn, ki je hodil v Klanec na letovišče. Slavnostni govor je imel g. Josip Gulič, župnik iz Rodika, azistirali so gospodje: župnik Alberti Mihael iz Brezovice, Peter Gregorij Sučič iz Vodic in kaplan cerkve oo. jezuitov iz Trsta Anton Rodinis. Pri kosilu je bilo šestinosemdeset gostov. Za cerkev je v novejšem času veliko storil g. Anton Petelin, ki je bil v Klancu nad petnajst let. Pod njim se je nabavil lep križev pot in dobre orgle. Pod g. Šašeljem, ki je bil prvi župnik v Klancu, je prišla dekanija v Klanec. Leta 1849. sta se od Klanca odcepila Podgor je in Černotiče; ustanovila se je samostojna kapla* nija v Podgorju. Leta 1904. sta se ločila Klanec in Podgorje od fare v Dolini in sta postali samostojni fari. Zelo zanimiva je cerkev v Klancu. Pred cer* kvijo te pozdravljajo velike, košate lipe; posebno veliko, obzidano lipo vse občuduje; njeno starost cenijo vsaj šeststo let. Starinoslovce zanimata dva zvona, eden iz leta 1583., drugi iz leta 1677. Jako lep je križni obok nad velikim oltarjem, lepi so marmornati kipi na vseh treh oltarjih. Cerkev ima kaj zanimive matične knjige, ki segajo 300 let nazaj, lepe starinske cerkvene obleke, po* sebno je zanimiv in dragocen mašni plašč iz ba* ročne dobe iz zlatega brokata. Poleg cerkve je lepo župnišče, ki ga lahko pri* števamo najlepšim v Istri. Klanska vas je lična in snažna. Vsled krasne lege in zdravega podnebja je jako priljubljena kot letovišče. Tržaški lovci imajo v Klancu lep lovski gradič, zdravnik prof. dr. Gat* torno pa lepo vilo. Posebno poleti je vsako ne* del j o vas polna izletnikov. Klanec je sedež žu* panstva. Svoje dni je spadal Klanec pod dolinsko občino, a velikemu prizadevanju Antona Metlika se je posrečilo, da je Klanec dobil lastno občino. Anton Metlika in njegov sin Ivan imata veliko zaslug za celo faro; rada sta pomagala povsod, kjer ie bilo le mogoče; še dandanes se jih ljudje s hvaležnostjo spominjajo. Tudi druge vasi so lične in se lahko štejejo med najlepše v Istri. Posebno znamenita je Prešnica, ki ima jako lepo cerkev in krasno novo šolo. Černotiška vas slovi radi svoje božje poti na Gradišči. Vse polno pripovedk si ljudstvo pripo* veduje o tej cerkvi, iz vseh razvidiš, s kako lju* beznijo se je ljudstyo vedno zatekalo na griček k Materi Božji. Obe cerkvi: sv. Pavla sredi vasi in Matere Božje na Gradišči sta bili zadnje leto po* pravljeni in pričata o požrtvovalnosti dobrih vaščanov. Letošnje leto 1927. torej fara Klanec obhaja svojo tristoletnico. Vsa fara se je veseli. Z ve* seljem in hvaležnostjo se spominja vseh, ki so kdaj delovali v Klancu in mu pripomogli do da* našnjega razvitka. Vsa fara se pripravlja, da vredno in dostojno proslavi ta veliki praznik. Pri* pravi j a jo se velike slovesnosti. Tako upamo, da bo leto 1927. marsikoga, ki sv. Petra na Modrasu v Klancu še ne pozna, pripeljalo na prijazni griček v našo staroslavno cerkvico, da se z nami zahvali Bogu za vse prejete dobrote treh stoletij in se pri* poroči našemu patronu — nebeškemu ključarju sv. Petru. Viri: Atti e memorie. Vol. V. Parenzo 1889, — L'Archeo-grafo triestino II. — Farna kronika in farne matrike. l!ililtl!ll!l!l!lil!l!!ll!!lllllll!i!lilil!lll!l!IIIIIIIUIUIIIIl^ Anton Petelin, bivši župni upravitelj v Klancu. cerkev Matere Božje, volčanska podružnica. Prvot* na cerkev je bila zidana v XV. sto* letju; pozneje je bila prezidana. V cerkvi je bil lep, iz lesa izrezljan stran* ski oltar sv. Antona iz XVII. stoletja. Ta cerkvica je sta* la na lepem 453 m visokim gričem nad Čiginjem. Za časa svetovne vojne je bila to ena naj silne j ših postojank*utrdb svetolu* cijskega mostišča. Cerkev je danes popolnoma vničena. MENGORE. STARODAVNA TISA V STRANAH POD NANOSOM, ki utegne biti blizu 1600 let stara. Po ljudski pri* povedki jo je vsadil oče sv. Brikcija in je pod njo oznanjal krščansko vero sv. Jerpnim. Visoka je dobrih 6 m in meri v višini enega metra nad zemljo 3 in pol m v obsegu. Jože Abram: BOGATIN. MAJLEPŠA slovenska pripovedka je pripovedka o Zlatorogu. Iz nje dihajo solnčne planine, iz nje zveni vsa bujna ljudska domišljija iz prastarih čas sov. Tudi v svetovnem slovstvu dobiš komaj kaj podobnega. Sedanji rod jo je že pozabil, kakor sto in sto drugih. Le sledovi so še. Pred desetletji pa je še živela med našim na* rodom na Bovškem in po Gorenjskem. Objavil jo je v nemščini K. Dežman v Ljubljani leta 1868. ter nam tako otel najlepši biser iz venca našega narodnega blaga. Pripovedka je tako lepa, da jo je nemški pesnik R. Baumbach spesnil v prelepi epski (pripovedni) obliki in je tako poromala med širni svet kot umotvor prve vrste. Ni ga bilo na* šega človeka, da bi bil odel to čudovito pripovedko v nje vredno pesniško obliko; a vendar imamo vsaj to Baumbachovo delo v vzornem slovenskem prevodu pesnika Fr. Funtka. Ko ga čitaš, ne čutiš, da je le prevod, tako lepo, vzorno je prevedeno. Se je pa tudi sam Baumbach tako uživel v naše planine in v pristno, sanjavo dušo našega naroda, da ga smemo šteti med naše pesnike,1) čeprav je pesnil v tujem jeziku. Jezik je tuj, duh je pa naš. Pravljica o Zlatorogu2) je pa v kratkem ta4e: Planina Jezerca in skalovita Komna sta bili njega dni planinski raj. Tam so prebivale bele žene, bitja milega, usmiljenega srca, ki se jih ljudstvo hva* ležno spominja še dandanes. Pogostoma so za* hajale v dolino, da so pomagale siromakom v sili. Otročnicam so bile v podporo; dečki, ki so jih te povile z njih pomočjo, so bili vse žive dni v varstvu belih žen. Pastirje so učile spoznavati zdravilne moči posameznih zelišč. Na golih gor* skih pečinah je po njih volji klila čvrsta trava, da so koze siromašnih ljudi lahko dobivale hrano. Ljudski zahvali so se odtezale, in če se je kdo drznil v bližino njih planine, so mu grozile in pre= tile z rokami, naj ne hodi dalje. Če je kdo zašel ali se drznil v bližino njih bivališča, so ga z gosto kamenito točo, z močnimi nalivi in viharji, ki so se usuli z gora, nagnale nazaj. Na gorskem grebenu, čigar stene vise strmo v Soško dolino, so_ se pasle njih lepe bele koze in stražile dohod. Če se je kdo približal nepozvan, so te koze neutegoma lomile skale z gorskega robu. Vodil jih je postaven kozel z zlatimi rogmi, Zlato* rog po imenu. Bele žene so ga bile začarale zoper vsako poškodbo. Najsi bi ga bila zadela strelčeva krogla — kamor je kanila samo ena kaplja njegove krvi, bodisi na golo skalo ali na ledeni sneg, tam je zdajci priklila iz nje zel čudovito zdravilne moči, triglavska roža. Ko je Zlatorog použil list te zeli, je takoj ozdravel, in najsi bi ga bila krogla zadela v srce. Še večji je bil čar njegovih zlatih rogov Komur bi se posrečilo ubiti Zlatoroga in zaseči enega nje« govih zlatih rogov, bi imel ključ do vseh zakladov zlata in srebra, ki jih mnogoglava kača straži v gori Bogatinu. Benečan, ki je iztikal po zlatu, je prežal ob vhodu Bogatinove jame. Videl je, kako se je Zla* torog s svojim rogom dotaknil kače; brž je bila krotka kakor jagnje ter mu pustila, da si je v zla* tem potoku, ki teče skozi jamo, porosil zlata ro* gova. Benečan je pozneje dobil iver zlatega roga, ki si ga je bil Zlatorog obdrgnil ob skali. Z njo je lahko dvignil vse zaklade sveta; vse žive dni je potem nosil vreče zlata iz Bogatina na Laško. Tako srečen kakor ta Benečan pa ni bil lovec iz Trente; nehvaležnost in pohlepnost ljudi je celo dolino belih žen izpremenila v kamenito puščavo. To se je zgodilo takole: Takrat na bovških tleh še ni bilo cest; samo gorska steza je držala iz Kobarida preko Bovca v Trbiž. Tam so mule laških tovornikov prenašale bogato benečansko blago na Nemško. Kjer se iz* liva Koritnica v Sočo, je stala krčma, ki so tovor* niki radi ostajali v njej. Izborna krčmarica je bila visoko v časteh; z dobro jedjo in rujnim vinom je vedela slajšati počitek. Še bolj je ugajala vsa* a) Planinski Vestnik 1926 str.-85, v članku Dr. Jos. C. Oblaka: Dr. Julij Kugy, Kralj Julijskih Alp. 2) Literarna Pratika za 1914 leto str. 33, v članku A. Funtka: Nekaj o Zlatorogu. komur njena hčerka. Ta je bila krepostna in naj* lepša deklica v vsej dolini. Imela je mnogo snu* bačev, toda izbrala si je mladeniča iz Trente, ki je slovel daleč na okrog za najboljšega lovca; ime* novali so ga trentskega lovca. Ta je bil sin slepe vdove in na njena stara leta je skrbel zanjo z zvesto otroško ljubeznijo; tudi so vobče govorili, da je v varstvu belih žen. Poznal je vse steze po gorah; lahko je hodil na najvišje vrhove, pa se mu ni bilo treba bati kamenite toče. Marsikaterega tolstega kozla, marsikaterega divjega petelina in dosti krasnih cvetičnih šopkov je prinesel v to* vorniško krčmo ter si tako pridobil dekličino lju* bežen. Toda kakor zlato in lišp marsikomu zmoti glavo, tako se je tudi z dobrikanjem in laskanjem prišlih kramarjev deklici naselil napuh v srce. Neko nedeljo, ko je bilo že skoro po zimi, so prišli trgovci z bogatimi tovori iz Benetk v krčmo. Eden izmed njih, bogat, mlad gospod, je poizkušal z zlatom in obljubami preslepiti deklico. Nataknil ji je zlate obročke na prste ter ji obesil niz biserov okoli vratu; gostom je plačeval ognjevito laško vino in velel godcem, da so igrali na ples. Zdajci je prišel tudi trentski lovec v družbo. Ko je svojo deklico pozval na ples, se je jako ku= jala, in ko ji je oponesel zlati tujčev nakit, je de* jala zasmehoma da so prišli prikupni gospodje, dosti prikupnejši od njega, ki vendar pozna vse zaklade v gorah, pa ji doslej še triglavske rože ni prinesel. In kakor zasmeh ne seže dalje nego od usten do srca, tako je občutil mladenič v srcu želo teh besed. Na zasmeh ošabnega dekleta je odgovoril z enakimi besedami. »Vem tudi,« je dejal, »kje se najde ključ do Bogatina, in če ga dobim, bom kralj proti tvojemu kramarju, ti pa mu lahko ostaneš za točajko.« Globoko užaljen je odšel iz krčme. Na poti ga je srečal oduren nepridiprav, »zeleni lovec«, ki so vobče govorili o njem, da je že marsikaterega vrlega fanta spravil v večnost. Ta mu je vedel mnogo pripovedovati o zakladih v Bogatinu in o lepih dekletih na Laškem; prikupil se jim je že marsikdo, ki je iztikal po zakladih. Še ponoči sta krenila v gore, da bi zadela Zlatoroga; saj je trent* ski lovec vedel za njegovo najljubše bivališče. Za* lotila sta ga že dopoldne. Strelčeva krogla je za* dela Zlatoroga; težko ranjen se je splazil na ozko polico, ki se je končavala ob neprestopni skalnati steni. »Za menoj!« je zaklical zeleni lovec »ključi do Bogatina so najini!« Zdajci je ugledal mladenič na nevarni stezi med ledom in snegom najlepše rože in med njimi tudi očnico. To je pogostoma trgal v mladih letih, da je iz nje kuhal materi vodo za oči. Spomin na mater, njegov angel varih sta mu klicala: »Nikar dalje, naj ti bodo dovolj tri* glavske rožei; osramočena te bo prosila tvoja lju* bica, naj ji odpustiš, ker se ti je rogala.« Zeleni lovec pa je vzkliknil: »Še je čas, da ukrotiva Zla* toroga, preden se naužije rože čudotvorne. Osrči se; bogatejši boš od vseh kramarjev, ki so tvojo ljubico zavedli v nezvestobo!« Tedaj je zmagal glas zla. Po sledu krvavečega kozla, zaznamenovanem z rožami, sta plezala lovca po stezi med življenjem in smrtjo. Toda Zlatorog se je okrepil s čudotvorno rožo; na novo oživljen, se je pognal proti svojima preganjalcema po ozki stezi. Rogova sta se mu bleščala v solncu krasneje nego kdaj; omamljen od bleska je pogledal trent* ski lovec v brezdanjo globel; že se je opotekel. Zdajci še en skok Zlatorogov, pa je izgubil tla pod seboj in se zvrnil v brezdno. Zeleni lovec pa se je zagrohotal za njim: »Srečno pot na Laško!« V tem je bridek kes obšel dekletu srce. Stra* homa je čakala, kdaj se vrne lovec. Šele ko so se vrnile lastavice in je Soča narastla od raztoplje* nega snega v gorah, je priplavalo po reki truplo trentskega lovca. V roki je držal šopek triglavskih rož. Ko so pozno poleti pastirji prišli na Jezersko planino, so ugledali pusto skalnato krajino. Bele žene so se bile za vselej ločile od tega kraja in z njimi bele koze; o nekdanjem planinskem raju ni smel ostati niti najmanjši sled. Zlatorog je bil raz* kačen razril lepe travnate pašnike; še dandanes se vidijo v skalnatih tleh vtiski njegovih zlatih rogov. Tako Dežman, ki še dostavlja, da tiči v tej pripovedki spomin na tiste davne čase, ko je še dobrodejna moč doline branila pogubnega vpliva visokih gora; pozneje pa je človeška pohlepnost prirodnim silam na stežaj odprla vrata. Tudi pravi Dežman, da je pripovedka o trentskem lovcu za* jeta iz življenja. Saj je pred mnogimi leti stal pri Koritih ob Soči lesen križ nekega ponesrečenega planinskega lovca z lakoničnim napisom: Sim šal Gamse smertit, Al Bog; je djal, Toja smert more bit. Jest Andre Komac, Prosite Boga za mojo Verno dušo Amen. * * * Kakor govori naslov temu spisu, je moj namen pisati le o Bogatinu, ki je v tesni zvezi z navedeno pravljico. Spominjam se, da sem o tem predmetu v prejšnjih časih tu in tam kaj bral, česar nimam zdaj pri rokah; čudim se pa, da so naši pisatelji in raziskovavci prav o Bogatinu tako malo ali skoraj nič napisali. Jaz sam sem se tik pred vojno precej zanimal prav za Bogatin. Bil sem nekatere krate sam gori in tudi začel nabirati o njem ustna izročila. Vojna mi je ustavila to delo. Po vojni sem se lotil spet tega dela šele letos, a — le z malenkostnim uspe* hom. Ne utegnem hoditi okoli in iskati starih mož, ki morda kaj vedo o tem; deloma so pa ti svedoki v zadnjem času pomrli. Če kdo izmed čitateljev kaj ve ali kaj poizve, naj si blagovoli napisati, sam objaviti ali pa poslati meni. Vsakomur bo naš narod za vsako drobtinico hvaležen. Še malo, in vse zanimivosti iz življenja naših očetov zapadejo pozabi. Današnji mladi svet silno naglo živi. Gora Bogatin stoji na bivši primorski meji, v dolgem gorskem grebenu, ki se vleče od Škofje* loke čez Rakitovec nad Sorico, Možico, Črno prst in dalje po bohinjskem mejnem gorovju do Bo* gatina, od tam pa dalje čez soško Lanževico, Velika vrata, trentske Lope (Lepa Špica) * Vršac * Ka* njavec do Triglava ter dalje čez Kredarico*Rjavino itd. do Radovne oziroma v Mojstrano do Save. Od Možica do vrh Triglava gre danes po vsem tem grebenu državna meja. Na Bogatin vodijo razne poti. Najlažja je od Bohinjskega jezera ob slapu divne Savice in čez planino Govnjač, (4 ure). Vidi se s poti iz Bistrice k Bohinjskemu jezeru skupno z Velikim Bogatinom. Malo daljša pot vodi od Savice čez Komarčo mimo Črnega jezera (7. Triglavsko jezero) ter čez planino »Na Kraju«. Od koče Sedmerih jezer čez planini Lepoče in Na Kraju, (4 ure). Od goriške strani vodi pot iz Tolmina čez Polog in po planini Dobrenjšici na vrh Velikega Bogatina (ali bolje Muhavščeka), ki se lepo vidi od Sv. Lucije in z vse poti v Tolmin, (6 ur), ali pa iz Tolmina po Pologu in mimo izvira Tolminke čez Prehodce, (pastirji jim pravijo Prehodnica) tudi 7 ur zmerne hoje. S Krna mimo Krnskega jezera se pride nad soško planino Duplje po poti v Bohinj v 4 urah, iz Bovca pa po dolini Lepeni in čez planino Duplje v dobrih 7 urah, iz Soče pa v 6 urah. Bogatin (Mali) je visok 1977 m. Veliki Bogatin ali bolje Muhavšček pa 2008 m. Veže ju kratek greben z malim sedlom. Z enega na drugi vrh je pičle V2 ure. Bogatin se ne dviga visoko nad jezersko visoko planoto (ali dolino). Vidi se najlepše od planine »Na Kraju« in dalje z vojne ceste, vodeče od tu tik pod Bogatinom čez njegovo severno sedlo, (1678 m) proti Krnu in v Lepeno. Spoznaš ga takoj. Tik pod vrhom je namreč njegovo vzhodno pobočje razkopano, pod jamo pa se razteza v dolino cel plaz kamenja in grušča, ki so ga tekom stoletij pridni in vztrajni kopači — zlatosledci —- izkopali in izmetali iz osrčja gore. Preden spregovorimo kaj več o tej jami ■ in iskavcih zlata, pomudimo se spet malo pri prav* ljici o Zlatorogu. Odkod ta čudovita pravljica? Sedanjo obliko je dobila v našem Triglavskem pogorju, v njenem bistvu pa so jo Slovenci pri* nesli s seboj, kakor mnogo drugih starin, ko so se preselili pred 1500 ali še več leti iz evropsko* azijskih pokrajin. O tem nam priča tudi bajeslovje drugih starih narodov, evropskih in azijskih, ki nas v tem ali onem spominja na našo pravljico. Naj postavim sem, kar je napisal o Bogatinu naš zgodovinar S. Rutar (Planinski Vestnik 1899 v potopisu »Iz Bohinja čez Komno v Sočo«, str. 187—188.). »Po Baumbachovih besedah (pravzaprav po pravljici, ki jo je objavil K. Dežman 1. 1868.), od* pira Zlatorogov zlati rog zaklade v Bogatinu. Bo* hinjci pa trde, da odpira vrata do Bogatinovih za? kladov »roža mogota,« ki raste visoko gori pod Triglavom. Tudi Baumbach pozna »triglavsko ču* dotvorno rožo«, ali po njegovem razlaganju zraste ta iz krvnih kapelj ranjenega Zlatoroga, ki ga hipno ozdravi, ako jo pojé. Do Bogatinovega zaklada je zelo težko priti. Če odpreš vrata do njega s pomočjo »rože mo* gote«, zazija pred teboj velikanski prepad, črez katerega drži zelo strm in omotičen most (primeri most »č-navend« v iranski mitologiji). Onkraj mostu se nahaja velikanska shramba, v kateri je spravljen zaklad. Okoli njega je ovita ostudna kača, ki ima tri glave in strogo čuva zaklad. Kdor ji odseka srednjo glavo, dobi cel zaklad. Vendar sme vsakdo zaklada le toliko vzeti, kolikor zares potrebuje. Če bi kdo vzel res črez svojo potrebo, tedaj mu postane zlato na omotičnem mostu pre* težko in ga prevrne v brezmerno brezdno, da v njem žalostno pogine. V Bogatinu se nahaja zares velika duplina, po* dobna obokani cerkvi. Gotovo je, da so poskušali klateži že večkrat v Bogatinu kopati, ali nihče ne ve za gotovo povedati, da ti bili tam kaj zlate rude našli. Pravijo, da se je strop udri in tako zasul nekdanji zlatonosni rov. Mogoče je, da so že za Rimljanov v Bogatinu kopali zlato rudo, kakor so jo kopali v tirolskih in saleburških gorah in jo še dandanašnji kopljejo v visoko ležečem Raurisu. Izvestno je, da ima Kranjska obrtna družba v Bo* gatinu svojo »svobodno rudosledbo« in da odganja vsakega, ki bi poskušal na tem mestu kaj kopati. Bovčani poskušajo baje še vedno skrivaj kopati v Bogatinu.« Tako S. Rutar. Stari Slovenci so očividno našli zelo ugodne razmere v Triglavskem pogorju, da so lahko pre* sadili svojo zvesto čuvano pravljico na to na novo naseljeno ozemlje. Triglav jih je očaral s svojo mogočnostjo in zato so mu nadeli ime svojega boga »Triglava«, nekakega »Vsevida«, ki gleda in vidi, vzvišen nad vse, na vse strani sveta. V tedanjih časih je bil vsekako Triglav do pod vrha živoskalne 300—400 m visoke glave, lepo ze* len ali vsaj mnogo, mnogo bolj — tudi z drevjem — cbraščen, nego dandanes. V svoji bujni do* mišljiji so tja gor pod vrh postavili lep vrt. Še dan* danes se imenuje tam gor kos sveta »Zelenica«, čeprav so tam le skale in pesek. In bele meglice, ki se skoraj dan na dan lahko* krile in v vseh mogočih nežnih, vitkih oblikah porajajo, dvigajo okoli vrha ter s:e sprehajajo po visokih planotah sem ter tja, je njihova naravna, nepokvarjena domišljija prestvarjala v bele žene, rojenice, sojenice. Posamne snežne plasti in lise so jim bile bela čeda divjih koza in v ognju strel in drugih na* ravnih redkih svetlobnih prikazni (električnih, Elijevih ognjev) so videli Zlatorogove zlate rogove. Na svojih lovskih pohodih so doživeli marsikaj čudovitega, kar jih je utrjevalo v živi veri v živa ba 1 na bitja in njihove ljudem dobre ali zlohotne moči: srečavali so silne plazove, snežene in peš* čene, silne vničujoče viharje in smatrali so jih za delo Zlatorogovo, ki brani svoje vzvišeno kra* ljestvo proti človeškim otrokom dolin. Sodimo tudi lahko, da se niso naši davni predniki iz spo* štovanja in strahu pred tajinstvenimi božanstvi in polbožanstvii, vladajočimi v višinah, upali vzpe* njati posebno visoko v vrhe; zato so jim leti ostali sto in stoletja živa pravljična dežela — kraljestvo, kakor je živelo v njihovih domišljijah. Zajemljiva je na to se nanašajoča sodba dr. Kugyjeva. L e' Kdor pozna direktno Kugyjevo pot iz Trente na vrh Triglava po zahodni strani, ve, da ni ž njo posebno izrednih težav. Dr. .Kugy se je odločil po otvoritvi Baumbachove koiče (1881) za to novo pot. O tem piše: »Trentarji so smatrali to za nemogoče. Še nihče se ni bil dvignil na vrh po tej strani. Kot da bi bila gora zakleta. Strah pred tehničnimi težavami ni mogel pri tem odločevati. In v resnici ni bilo le teh tam nikdar za krasne trentske plezavce. Je li r——— -—■—————i Pogled s poti od planine »Na Kraju«. Na levi Muhavšček, na desni Bogatin. Pod vrhom Bogatina se vidi v obliki plaza iz jame izmetano kamenje in prod. bil morda ostanek praznovernega strahu pradavnih paganskih časov, ki jih je zadrževal, ki jim je branil, da bi se doteknili sila mogočno kipečega prestola bogov? Andrej se je očajal. Ko sva se srečnega dne 8. 8. 1881. lotila te poti, je uporabil vso svojo moč in podjetje se je posrečilo mnogo brže in lažje, nego sva si bila mislila. Bil sem bla* žen in ponosen. »Kugyjeva pot« je napisala moje ime na veliko zapadno Triglavsko steno.«1) Redki predrzneži so pa plačali svoj preveliki pogum često z življenjem kot še dandanes. Ljud* stvo pa je pripisovalo te nesreče maščevanju pla* ninskih živih bitij, Zlatoroga, belih žen, zelenega lovca itd. Tudi so posamni predrzneži, ki so srečno prinesli celo glavo domov, pripovedovali svojcem vse mogoče, izmišljene in v živi domišljiji videne strahove in dogodke, da so se lahkovernim poslu* šavcem kar lasje jezili. Strahoto gora in njih za* vratnosti, ki jih srečujemo mi, novodobni hribo* lazci, po visokih vrheh, so naši stari pripisovali le delu bajnih živih moči, ki jih je bila po njihovi veri polna vsa planina, dolina in ozračje. i« Manjka še zgodovina Bogatina. Iz rimskih časov so našli naši davni predniki polno rudokopnih sle* dov. Mislimo si lahko, da so stari Rimljani stikali x) Dr. Julius Kugy »Aus dem Leben eines Bergsteigers« str. 50, Bergverlag Rudolf Rother, München 1925. Silno za-jemljiva knjiga velike oblike. Obsega 335 strani, je bogato ilu-strovana, a stane celih i6 zlatih mark! za rudami ne samo po bohinjskih dolinah, pač pa tudi po planotah, bodi s Tolminskega ali Bohinj* skega gori ter da so tako načeli tudi sedanji Bo* gatin. Ko so prodrli v naše sedanje dežele, so naši dedje naleteli tudi, vsaj posamič, na dotedanje prebivavce. Od teh so izvedeli tudi marsikaj, tako tudi o iskanju dragih rud v Bogatinu. Zato so to goro krstili za Bogatina ali Bogatca, kakor piše S. Rutar.1) Kako neki mora biti v osrčju Bogati* novem? Iz daljnih dežel prinešene pravljice so si kmalu prilagodile tudi to goro. V nji mora biti pač vse tako, so si mislili naši dedje, kakor so jim starodavne pravljice slikale pravljične gore pr* votne azijske domovine. Baš kakor sta nam spo* ročila K. Dežman in S. Rutar — in kakor bomo videli spodaj v novejših ustnih izročilih. Čudo li, da je ljudska živa domišljija skoro spravila v zvezo Bogatin in Zlatoroga ter zvarila iz obeh enotno skupno pravljico? Predno preidemo k novejšim ustnim izročilom, še par opomb o rudosledstvu v Bogatinu. Sledeče posnemam skoraj do cela iz že gori omenjenega S. Rutarjevega potopisa »Iz Bohinja črez Komno v Sočo.« Komna je prav za prav planina ob poti iz Bo* hinja v Sočo blizu Bogatina. V širšem pomenu pa se razteza Komna čez vso sedmojezersko dolino oziroma planoto do pod Kanjavca nad Trento. Komna leži sicer na kranjskem svetu, vendar so od nekdaj pasli po nji svojo drobnico ponajveč le Sočani in Trentarji. Sočani so imeli planino Komno v najemu od »Kr. obrtne družbe« in so pasli gori vse poletje 3—4000 glav drobnice. Bilo je gori vedno kakih 30 pastirjev, ki so bili razpostavljeni na raznih krajih. Kasneje je vzel baron Born od sv. Ane nad Tržičem sam v najem Komno, da bi gojil divje koze. Svojo lovsko kočo ima pod planino Gov* njačem nad Bohinjskim jezerom. Od tedaj se je s Komne drobnica do cela zgubila, le od trentske strani se pripase tu pa tam čez robe tudi na jezersko planoto. Zdaj so tam 4 bohinjske kravje planine. Rudosledstvo ima pa v Bogatinu, kakor pravi S. Rutar, Kr. obrtna družba in odganja vsakogar, ki bi poskušal na tem mestu kaj kopati. Bovčani skušajo pa še vedno skrivaj kopati v Bogatinu. To nam priča, da je bil Bogatin vpoštevan. Da so po* samniki kopali za zlatom že v preteklih stoletjih, vemo že iz Zlatorogove pripovedke. S. Rutar jih ima za klateže (Planinski Vestnik). Po odkritju idrijskega rudnika (1. 1497. oziroma 1. 1508.) je po Tolminskem in Kranjskem zelo cve* telo rudosledstvo. Iskavcev zlata in drugih rud so bile vse gore polne. Nešteto jih je bilo, ki jim je resno delo mrzelo in so skušali obogateti na lahek način. Ako je bil pa Bogatin že v srednjem veku znan kot gora zlata, se je zdaj v novem veku število zlatosledcev še bolj pomnožilo. In ne bomo se motili trdeč, da so uprav Lahi in ne sami bližnji, ampak tudi pravi Benečani stikali po naših gorah in zlasti po Bogatinu. Saj nam je znano iz zgodo* 1) Zgodovina Tolminskega str. 272. vine, da so se Benečani 1. 1509. za kratko dobo polastili celo Idrije in rudnikov živega srebra. O Lahih in njihovih bogatijah na zlatu iz Bogatina so se širile med ljudstvom uprav čudovite vesti, ki so vzbujale zavist in pobude domačinom, da so tudi sami jeli zahajati gor. V Bogatinu so začeli tako kopati za zlatom najprej domačini posamniki, kmalu pa so gori od Kobarida pa dol do Kanala jele romati na Bogatin cele gruče iskavcev zlata. Iz ustnih izročil, ki jih imam v rokah, smemo sklepati, da so bili tudi ti domačini ? iskavci ponajveč v službi nekaterih bo? gatih tujcev * Lahov. O teh so bili domačini pre? pričani, da imajo natančne zapiske in načrte o za« kladih, da imajo »kalamone« in druge priprave za izsledovanje rudnin oziroma zlata. In te vere so bili posamniki še do naših dni in jih je gotovo še dandanes kaj med sivimi starci. No, takih lahkovernežev pa je bilo prav do naj? novejšega časa tudi med Lahi, sicer bi ne bili na? jemali in drago plačevali kopačev = nemaničev. Mimogrede bodi omenjeno, da so se ti podjetniki znali zavarovati nasproti kopačem; prepričali so jih, da tudi od daleč, iz Benetk celo, vse vidijo, kaj kopači počenjajo ter da bi jih ti v nobenem slučaju ne mogli oslepariti. * * * Kakšna je bila in je zdaj Bogatinova duplina? L. 1899. piše S. Rutar, da je podobna obokani cerkvi. Jaz sem jo videl prvič 1. 1912. Šel sem tedaj gor od Bohinjskega jezera s prijateljem Nacetom Zaplotnikom, ljubljanskim katehetom. Obok je bil visok okoli 20 m. Sprednji del oboka se je udri pred leti in leti. — Duplina je široka okoli 6 m in nekaj malo bolj dolga, če se ne motim. Vanjo je mogoče priti od spredaj, koder so izkopano ka? menje in grušč odmetali, ali pa ob strani skozi ozko špranjo med dvema stenama. Očividno so tekom vojne vojaki, ki so imeli iz strategičnih ozirov Bogatin zaseden, navrtali pod omenjeno špranjo še drug ozek vhod. V dnu te dupline se je v levem kotu nahajal 1. 1912. navpičen, niti 1 m širok rov, obit na gosto z lesom, da je izgledalo kakor navpična lestva. Ker je bilo že vse skoraj do cela trhleno, si nisva s prijateljem upala stopati navzdol. Vendar sva se s planinsko dolgo palico prepričala, da je rov zasut, ker sva ž njo dotipala dno. Odkar se je sprednji del duplinskega oboka udri, je duplina skoraj do cela odprta. Zato se v nji nakopiči polno snega, da ne skopni do cela noter do konca meseca avgusta. Ko sem bil 1. 1913. konec avgusta sam gori, sem našel še velik kup snega v podobi do 3 m visokega dolgega ostrega grebena. Ker nisem vedel, da je na drugi strani globoko izpod j eden, pa sem lezel nanj, sem pre? strašen brž odstopil z roba in Boga zahvalil, da se ni sesul z mano vred. Pred vhodom v duplino sem naletel tedaj še na nekaj dokaj močnih meterskih polen, strani od dupline na nekem ravnem pro? štoru pa kamenito ognjišče, nekaj malega drvi in oglja. Priča, da so še tisto leto bili gori iskavci zlata. Če so bili še kdaj kasneje, ne vem, sledu ni bilo več najti nobenega. Opomnim še da se nahaja na zahodni strani Bogatina tik pod vrhom še ena jama. Ta je skoraj okrogla in nima pri vhodu niti 1 meter premera. Jama se pod vhodom znatno razširi, pada nekaj metrov navpično in se od tam zgublja v enega ali morda celo več stranskih rovov. Toliko se sporni? njam. Ne vem, da bi bil to jamo že kdo kdaj pre? iskal. • # • Zdaj poslušajmo pa druge svedoke. Tedanji tolminski pripravnični učitelj, g. Anton Kutin, je 1. 1912. na moje pismo odgovoril: »L. 1882. se je ustanovilo nekako društvo, ki je sklenilo poiskati Bogatinove zaklade. V družbi so bili Kobaridci, potem neki Čuk iz Kanala, nekaj Čadržanov in Kotarjev. Pri delu so se vrstili po občinah (vsaka družba 1 teden) ter izkopali pri? bližno 60 m dolg rov. Pri delu so naleteli na gnile stebre — sledove starega rova, ki so ga bili baje izkopali Benečani. Prišli so do velike jame (kakor so na Krasu) in najprej izčistili zrak z gorečo sla* mo. Potem so se spustili po vrvi zaporedoma trije kopači v jamo. Na dnu je bilo mehko, od vode na? nešeno apneno blato, v katero so se globoko vdi? rali. Dalje niso mogli, zato so delo opustili. — To sem izvedel od vpok. orožn. stražmojstra Pavlička v Tolminu, ki je tedaj tukaj služboval. Glavarstvo pa ni izdalo nikdar nikake prepovedi, seveda pa gori omenjeni iskavci niso imeli za svoje delo ni? kakega dovoljenja, a so jih pustili na miru. Pri? stavim še, da se dobiva v Bogatinu in tudi v bližnji okolici mnogo žveplenega kršca, ničvredne rude, ki nevednega človeka premoti, da jo ima za zlato. (Prim. Erjavčev spis: »Ni vse zlato, kar se sveti.«)« L. 1913. sem naprosil Antona Brežana, naj mi pove vse, kar ve o Bogatinu. Mož je bival pred leti v Pologu, tik pod Velikim Bogatinom ali bolje Mahavščekom. Mimo njegove hiše so hodili na goro skoraj vsi iskavci zakladov. Zato jih je tudi poznal in šel nekaterikrat tudi sam ž njimi. Ko sem ga letos 1926. še enkrat izprašal o vsem, mi je mož — 80 letnik, ponovil vse s skoraj istimi be? sedami. Njegove izjave podam dobesedno, le ure? dim jih po času in vsebini. Že pred dobrimi 200—300 leti so hodili po naših gorah Lahi rude iskat. Kopali so od vrha navpično dol in pustili nad sabo1 obok. Izkopali so zelo glo? bok rov, vsega skupaj do 70 m. Kako so prišli do zlata? V mladosti sem slišal tako?le: Cerkovnik mora deti na novo mašo pod oltarni prt, kjer stoji kelih, očala, a mora paziti, da jih duhov? nik ne najde, in s tistimi očali se vidi skozi svet, kje je ruda. V starih časih je noter v »Maj? lontu« (Milanu) prišel nekdo do takih očali. In od tedaj so začeli Lahi kopati v Bogatinu, pa še kdo ve kod po svetu okoli. Neki Ladrovec (pri Sovdatu v Logu), tri ro? dove je od tega, 18 let star, je iskal ovce okoli Bo? gatina in našel to jamo. Molči, gre z lučjo drugi dan gledat noter. Najde tako blago, da je bilo po 80 gld. funt. Nosil ga je na Laško v Videm. Bila je plava zemlja in zlato vmes. V 5. letih je bil naj* večji kmet pod faro Libušnje. Nazadnje je laterno ubil in pustil na mestu. Potem so prišli Lahi, našli laterno in so dejali: »Koliko.smo mi izdali, da smo izkopali jamo, zdaj nosijo drugi ven!« Nanesli so vun, da so imeli dovolj in zažgali leseno ogrodje (cimper), da je padlo vse vkup. Potem so začeli rov (šiht) čistiti Bohinjci in drugi, prihajali zdaj ti, zdaj oni in nazadnje vse vkup pustili. Kako pa je na dnu jame? Pravega, ozkega rova, ki je na tri ogle, je v glo* bočino 12 sežnjev, od vrha gore do njega pa okoli 8 sežnjev. Spodaj je voda in most čez (mecesnov ploh) V2 m dolg, po vodi pljuska kača. Kača ne kolje. Od te vode do blaga (zlata) je še okoli 4 sežnje. Tako so pravili. Kasneje je bilo pa tako*le: Neki Kanalec, Matija Karneli ob mostu v Ka* nalu, ki je pa že davno umrl, menda pred 50 leti, je bil kot vojak bolniški strežnik v Benetkah. Stregel je tudi nekega laškega vojaka tam nekje od Čedada. In ker ga je zelo lepo stregel, mu je tisti vojak pred smrtjo dal pismo. V njem je bilo vse napisano o Bogatinu. »Lahko boš bogat ti in vsa občina,« mu je še dejal. Ko je Kanalec odslužil svojih 7 let vojaščine, je šel domov in hodil gor na Bogatin. S sabo je jemal kopače. Gor so hodili po dva dni. (Iz Kanala v Polog pod Bogatinom je blizu 7 ur hoda.) S sabo so vzeli vsakikrat za en teden hrane. Predno so dospeli na vrh, so snedli navadno že polovico. Potem so hodili iskat hrane v bohinjske staje. Večkrat je bil sneg in dež, ko so prišli gor, pa so se vrnili domov. V Bogatinu so premetavali kamenje in prod iz kota v kot in ko* pali (čistili) rov v globočino. Tako so hodili zdaj eni. zdaj drugi kopat, dokler niso snedli pre* moženia. Bil je tudi neki Tržačan, ki je imel pismo o Bogatinu. Ta je bil baje nekdaj kancelist v Ka* nalu. V Kanalu je imel tudi posestvo, hišo in zem* ljišče. Oskrboval mu ga je neki Rezijan (menda Štefan po imenu). V pismu Laha stoji, da je na dnu rova voda, čez pa mecesnov ploh. Ob plohu v vodi je kača, ki šviga tja in sem, a ne stori nič, pa se je vsakdo zboji. Čez ploh je samo en korak. Tam za plohom je blago. Ta tržaški gospod je pošiljal svojega oskrbnika Režijana na Bogatin kopat. Gor je hodil kakih šest let. Vsak ponedeljek zjutraj je prišlo ž njim po 2 do 3, pa tudi po 5 in celo 12 do 15 Kanalcev. V Pologu so počivali, kupili mleka, kuhali polento, potem pa odrinili čez Dobrenjšico (planino) na vrh. Gor so kopali in kopali, dokler niso snedli, kar so prinesli s sabo.Potem so hodili iskat živeža pa v bohinjske staje. Le redko so zadeli na lepo vreme. Okoli vahti (vseh svetih) tistega leta sta prišla k Pologarju dva Bovčana prosit na posodo dva pikona in dvoje šubelj. Pologar jima ni hotel dati in tako sta se morala vrniti domov. Hotela sta čez Lepeno, pa sta se zgubila v grozni megli. Ostali tovariši so ju dva dni iskali po pečeh. Čudno je pa to, kako je tisti gospod iz Trsta vedel, kaj delajo njegovi delavci v Bogatinu. Stori zaspati otroku 5 minut, a v 4 minutah ga morajo vzbuditi, če ne, umrje in je pogubljen. In ta otrok vidi v duhu, če kopači res delajo. Ta otrok je videl tudi, da je neki dan enega delavca zasulo in skoraj zmečkalo. Pa reče otrok, ko se vzbudi, da zdaj ne bodo hoteli več delati. Gospod pa takoj sporoči (brzojavi) v Kanal agentu, ki je preskrboval delavce s hrano, naj le delajo in se ni treba nič bati. Agent pošlje nekega Kanalca gor. Ta se ustavi pri Pologarju in pove o nesreči. V tistem trenotku prinesejo ranjenca z Bogatina. Nosili so ga štupo ramo. Ta delavec je bil Janez Pavsič iz Loma doma. Potem se je bil preselil v Gorico kot strojec (strojar). Pustili so ga pri Po* logarju. Pologar sam je skrbel zanj, dokler ni v kakih 10 dneh ozdravel. To je bilo 1. 1862. Potem so še dalje kopali v Bogatinu, našli pa nič. Pred 50 leti sta prišla k Pologarju dva Kanalca iz Anhovega in ga povabila, naj gre ž njima na Bogatin. Vzeli so tri vrvi in nekaj lat. Takrat je bil v duplino samo glavni vhod in pa od zdajnjega rova le malo pod se. V duplini ni bilo še skal. V kotu dupline je bila jama (rov), obita z lesom na trikot. Les je bil gnil. To jamo so ravnali Bo* hinjci. "V to jamo so ga spustili na vrvi 12 sežnjev globoko z lučjo. Na dnu je našel za volovski koš šodra, — to kar se je bilo namelilo, — drugega nič. Kdo ima pa zdaj tisto pismo? Rečeno je bilo, da ga ima neki Rezijan Štefan iz Kanala. Pred 15 leti je bil tisti Rezijan z nekim drugim Režijanom na Kranjskem radi rude, a je bila slaba ura. Rad bi videl tisto pismo. Rečem torej 1. 1913. Pologarju, naj ga skuša dobiti — tudi proti plačilu. In res, Pologar gre k Rezijanu v Kanal, ki pa je bil že umrl; pošljejo ga v Gorenje polje pri Kanalu. Tam da živi prileten stric, ki ima tisto pismo. Ko pride Pologar k njemu, ga prosi, naj mu da pismo prepisati. Pa mu ga ni hotel dati. Dejal je še, da mu je sam kanalski sodnik potrdil: »Vi ste gospodar, ker ste že zadelal noter okoli 100 gld. Pojdite v Tolmin na glavarstvo, da Vam da do* voljenje za kopati. — Teh pravic in pisma ne dam nikomur. Imam zvezo s Kobaridci, 8 nas je. Sami bomo kopali v Krnu.« (Kanalci pravijo Bogatinu Krn). Mož je najbrž umrl med vojno. Vprašal sem nato Pologarja, ali ve kaj o Zlatorogu. »Ko sem bil še majhen, sem slišal od starih ljudi, drvarjev (holcarjev) od Tolmina, da pri Ma* rijinem Celju pogleda enkrat iz enega, drugikrat iz drugega kota kozel z zlatimi rogmi. Najbrž sem še kaj slišal, pa — kdo more vse držati v glavi.« Končno mi je Pologar še povedal, kar ve o za* kladih po drugih gorah. Na glasu je »Frajmanova jama« v Ziljski do* lini na Koroškem, druga je v Mintu od Beljaka noter. V jami straži eden (junak) z mečem, a ne stori nič. Pa le redek je tako srečen, da gre mimo njega. V jami je kovan denar. Nekdaj je prišel v našo dolino tujec. Ta je tudi imel »špegle, ki se vidi ž njimi skozi svet«. Po= vedal je: Na Lubinju se začnejo peči in segajo noter do Kobarida. V njih so tri vrste srebra in zlata skozi in skozi. Ta tujec je bil duhovnik. Prišel ie s Koroškega v planino, nabiral zelišča in kamenje in popisoval kraje. V Mrzlem vrhu, okoli in okoli vrha, a zelo glo* boko, je za en tram na debelo zlata, za en tram pa srebra. Tudi to je videl nekdo s »tistimi špeglami«. Od Pologa pol poti proti Tolminu so kopali pred 30 leti srebro. Od 1 q izkopanega blaga (ma* terijala) se je dobilo za 4 krone srebra. Podjetnik je plačaval dnine po goldinarju. Imel je 6 delavcev en teden. Potem je pa opustil kopanje, ker se ni izplačalo. Tudi v Trenti so v starih časih Lahi našli s »špegli« železno rudo. Takrat je bilo gori še le sedem hiš. V Trenti pri »Šilu« (tik pod izvirom Soče) so ravnali trije bratje natorne cekine. A ker niso vse prav natančno delali, jih je našla pravica. Dvakrat so jih zaprli, v tretje jih pa niso več izpustili. Gnali so jih na Dunaj v delavnico denarja in tam so morali delati samo za »košto«. In še to: Zalazom (pri Tolminu) je nosil pro* dajat neki mož v Kobarid kamenje, ki se je bliskalo (žvepleni kršeč). Smejali so se mu.« In končno naj služi še poročilo o iskavcih zlata v Bogatinu, ki mi ga je blagovolil poslati neki go= spod iz Kobarida: »Pravijo, da je začetek kopanja zlata povzročil pok. Sovdat iz Ladri. Ko je iskal izgubljenih koz, je prišel celo do Bogatina in tam je baje opazil, kako je kapljalo čisto zlato iz neke razpoke. To pove drugim in kmalu se je zbrala mala družba, ki je začela kopati. Glavni podjetniki so bili: Tone in Matija Sesevcev, Franc Koroninov, Kanavčev Matija (Kobarid), Kline iz Iderskega in drugi. Ti so potem leto za letom, navadno meseca avgusta, hodili kopat zlato rudo v Bogatin. Naložili so je* dače in pijače, kolikor so mogli nesti, ter potem ostali gor in kopali, dokler jim ni pošla zaloga živil. Kanavčev Matija je baje pripovedoval več* krat, kako je enkrat, ko je prišel na mesto, razbil bokal žganja, kako težko mu je bilo potem kopati brez pijače. Ako je odšel kdo kopat brez vednosti drugih, so ga potem vedno čakali na mostu pri Soči, da bi mu pobrali zlato in ga še pošteno na* bili. — Odhajali so vedno ponoči in vračali so se tudi lačni in trudni le ponoči ali pa proti jutru in vedno po stranskih poteh. Ker so pa ljudje vendar dobro poznali te »kopače«, zato so jih pri vsaki priliki dražili. Najbolj jih je pogrelo, ako se jih je vprašalo: »Ali si prinesel?« Ako jim je kdo stavil to vprašanje v gostilni, nastal je gotovo prepir — včasih tudi pretep. — Pri kopanju bi se bil enkrat eden skoraj ponesrečil. Ko je kopal globoko v lovu, se je vsula nanj plast kamenja in peska. Vsako leto so prinesli nekoliko lepo bliščečega peščenega zrnja, katero so nosili kazat videmskim zlatarjem. Ti so se z njimi norčevali in jih spod* bujali k vztrajnosti, češ, da je nekaj zlata v zrnju, a morajo kopati globokeje in prinesti večje kose rude. Tako so se tolažili leto za letom, da pri* hodnjič gotovo pridejo do zlata, zato so vsakikrat vzeli s seboj mehove, kamor bodo natočili zlata. Pri odhodu so postavili posebno znamenje, ki naj bi pred drugimi skrivalo zaklad. Gmotno stanje jih je slednjič prisililo, da so kopanje opustili. Nekateri so bili trdni kmetje, a so jim vsled tega propadale kmetije; drugi so sredi poletja opustili delo v tujini, se vrnili domov, da ne zamude kopanja in tako so ostali leto za letom brez zaslužka. — Družba kopačev se je bila zelo razmnožila, ker hodili so kopat tudi Smaščani, Drežničarji, Tolminci, Kanalci in Benečani.« • * » Tako vsakdanje in srcu neljubo, zoprno se končava tvoja zgodovina, ljubi Bogatin! Človeški pohlep te je do gola oropal vseh pravljičnih okraskov in ti takorekoč dušo ubil. Mi pa se ho* čemo ločiti od tebe z vsem spoštovanjem in s toplim srcem in v tistem duhu, v katerem so te pozdravljali naši davni predniki. Iz davne preteklosti nam vstajajo pred duhom ti naši pradedje kakor jutranje solnce, trepetajoče v naročju rožnate zarje — v vsej čistosti in omamni krasoti. Razlivajo se solnčni žarki skozi polmrak sanja* jočega jutra čez v nebo kipeče bele vrhe in peči, jih božajo, kakor mati ljubo dete s svojim rož* natim pogledom in dihom ter jih nežno vzbujajo s toplim poljubom. In solnčni rožnotopli pogled stopa z vrhov naglo niže in niže. In iz belih vrhov in zelenih strmin in miljonov pisanih cvetov in iz vse narave v višinah in doleh vznikne nakrat novo življenje. — In iz tega skrivnostnega življenja — kakor iz otrokovega nebeškega smehljaja — se izliva v vsemir sanjava, komaj srcu čutna in slišna čarobna pesem belih vrhov in rosnega mladega veterčka in duhtečih cvetic in lahkokrilih ptic in temnih lesov in pisanih ravnin in bistrih, šumi j a* jočih vrelcev voda in vse ljube božje narave. Kakor solnce, tako> je bil naš praded tesno zvezan z naravo. Z vso svojo preprosto a globoko čutečo in ljubečo dušo jo je objemal, z vso toplo močjo svoje bujne domišljije je prodiral na naj* višje vrhe in v globoke prepade in noter v njeno osrčje, jo oživljal k tisočeremu in tisočeremu živ* ljenju ter ji izvabljal najgloblje skrivnosti in naj* slajše glasove njenih večnih pesmi. In narava mu ni bila skopa; vračala mu je lju* bežen za ljubezen in mu radodarno razkrivala svoje skrbno čuvane tajnosti. In oglasila se je tiha pesem gora in pripoveduje mu čudovito pripovedko o neizmernih zakladih, globoko zakopanih v začaranem Bogatinu. A glej! Naš davni ded se jih v svoji skromni, lepi, sanjavi duši ne polakomi in jih ne gre kopat s sirovo železno lopato in ne drzne se oskruniti ž njo tajnosti polno goro — jedva se upa stopiti do nje. Več mu je do lepe skrivnosti kot do ogromnih bleščečih zakladov in zato stiče po sivih pečeh, da bi kje naletel na čudovito »rožo mogoto« ali luskino z Zlatorogovega rogu ter si ž njo odprl pot v nepoznane kleti zakladnice Bogatinove. Pa tudi v njih si išče njegova bujna, sanjajoča do* mišljija, njegova čista, nepokvarjena duša, za* preke in ovire do zakladov. S samo luskino dobiš le mal del zaklada. Zlatoroga moraš ubiti, da dobiš njegove roge — in potlej bo ves Bogatin tvoj. A — kako težko, skoraj nemogoče ga je ubiti. Kdo bo oni srečni, oni drzni? Morda nihče, izpodleti morda tudi najdrznejšemu? In zdi se, da bi bil naš prastari ded s takim izidom skoraj najbolj zadovoljen, da bi mogel še dalje in dalje, iz veka v vek sanjati in sanjati o tajnostih Bogatina, o lepoti in moči Zlatorogovi in belih žena! Naj živi Zlatorog, naj ostane Bo* gatin nedotaknjen, naj ne neha duša se radovati lepega snu ... A pozaspali so stari sanjavi dedje, prišli so za njimi drugi, ki jim je srce bolj in bolj hlepelo po zlatu — bogatiji; prišli so tujci, prišli za njimi domačini, ki so v nelepem pohlepu ranili in skrunili goro z lopatami in požrešnimi očmi in rokami. In čimdalje bolj so jo skrunili, temdalje bolj je rastel pohlep njihovega srca. In ta pohlep je pognal iz njihovega nečistega srca ves lepi sen, pognal iz njega Zlatoroga in rožo mogoto in bele žene in tajne čudovite varuhe, čuvaje Bogatinovih zakladov. In ostal je v njihovih srcih le surov, ro* parski pohlep po surovem zlatu in njega surovem uživanju. Bogatin je ponižan in globoko užaljen še globlje zaklenil svoje zaklade, da jih ne dvigne nihče — nikdar. In razžaljene so se skrile od tedaj pohlepnim, brezsrčnim ljudem dobre bele žene z Zlatorogom in belo čedo — kdo ve kam ... In le kdor je čistega srca in prost vsakega po= hlepa in iz srca ljubi lepo sanjavo dušo davnih pradedov, čuje, stopajoč po Triglavu in po Je* zerski planoti kakor v snu tiho, tajno, čudovito pesem triglavskih skritih duhov, ki se mu raz* odevajo. In omamljen in opojen sluša in sluša in vidi marsikaj čudovitega, česar sicer nihče ne vidi in ne sliši in ne čuti. Odmev prastarih časov se nalahno in prenežno dotika srebrnih in zlatih strun njegove čiste duše in najraje bi ostal za vedno tam gori in gledal in poslušal in užival in užival... l[lllllllllllllllllllllll[|[llllllllii[!llilillllil!IIIMIIIN STRZISCE POD [ČRNO PRSTJO. Cerkvica vrh gore, cerkvica bela! Vsak dan pozdravlja te duša vesela. (Fr. Leveč.) LEPOSLOVJE Fr. Milčinski: POSOJILO. 1. O blagem dobrotniku in nizkih obrestih. QOSPOD Kajetan Fortuna ^ je bil nezaslišan dobrot* nik bednega svojega bližnjika. Po vsej fari Sv. Martina in še daleč preko njenih mej je šel glas, da onim, ki so v sili, po* soja denar po jako krščanskih obrestih — le dve od sto da zahteva. Namreč dve od sto na me* sec. Kako si pa mislil? Kaj si mislil dve od sto na leto? Da naj za dve od sto na leto daje lep denar iz rok, mesto lepega, gotovega denarja pa si na* koplje skrbi in brige, ali in kdaj mu bo denar vrnjen, in si plačuje dragega tajnika, da mu v redu vodi račune o glav* niči in obrestih in odplačilih in piše opomine in tožbe in tira eksekucije in prodaje in leta na sodnijo kot priča? Ne, dragi mi prijatelj, tega ne zahteva krščanska lju* bežen, da bi kdorkoli za dve od sto na leto varčno in previdno gospodaril in samemu sebi trgal od ust zato, da bo bljižnik, ki ni varčen in previden, rešen skrbi in bo lahko nadaljeval potratno življenje! Za dve od sto na mesec ali za štiri in dvajset na leto pa se je gospodu Kajetanu Fortuni krščan* ska ljubezen za silo izplačala. Pa le za silo, in je moral to vsak dolžnik, ki ni bil zakrknjen, hva* ležno spoznati in hvaležnost preko obresti tudi de* jansko dokazati vsako leto s kakim prijaznim peršutom ali jerbasom breskev ali lepo rejenim ka* punom. Toda dobrota je sirota — kako redko so dan* danes sejani prijazni peršuti in jerbasi z breskvami in kapuni kot vidni znaki hvaležnosti za dobroto! Narobe — še pritrgavali bi dolžniki radi pri obre* stih in zahrbtno mrmrajo ali pa zabavljajo celo na glas in kradejo svojemu dobrotniku čast in po* štenje! Ni čuda, če potem celo ljubega Boga mine potrpežljivost in pošlje nad izprijeno človeštvo svoje šibe: potrese, povodnji, kobilice in gosposko! Kajti — tako je rad modroval gospod Kajetan Fortuna in razkladal — tudi z gosposko pravični Bog včasih šiba zanikarnega in nehvaležnega dolž* nika in pošilja nadenj gosposko, da mu ceni grunt in okliče prodajo in ga požene po svetu. Gosposka je od Boga, gosposka že ve. kaj dela, in so ne le zelo zakrknjeni, nego tudi grdo obrekljivi oni dolž* niki, ki dolžijo njega, gospoda Kajetana Fortuno, da jim je on prodal grunt in jih spravil na beraško palico. Gospod Kajetan Fortuna vendar ni go* sposka! Bil je pa gospod Kajetan Fortuna obilne po* stave in vsako soboto čedno obrit — bril ga je njegov tajnik. Izven domače hiše je rad hodil v častitljivi črni suknji in je bil sploh zelo izobražen: znal je govoriti z gospodom in kmetom. Hišo je imel kakor graščino. Poleg hišnih duri je bila vzi* dana lepa spominska plošča, v katero je bilo z zla* timi črkami vklesano branje, da je skromno to hišo tega in tega leta naklonjeno blagovolil po* častiti s svojo prevzvišeno navzočnostjo Njegovo veličanstvo avstrijski cesar. Tega je bilo že davno — tačas je živel še blago* pokojni oče gospoda Kajetana Fortune, ki je bil takisto možak, da malo takih, in se ni bil ustrašil niti Njegovega veličanstva, ko mu je zaradi ne* nadne plohe s spremstvom stopilo pod streho. Nego je vedel, kaj se spodobi. Obrisal je stol in ga ponudil Njegovemu veličanstvu z vljudnimi be* sedami: »Bitte, Herr Kaiser, nieder setzen — kostet niks!*) In še je pristavil besede: »Herr Kaiser, kleine Schnaps gefällig — kostet niks!«**) Tako se je bil postavil blagopokojni gospod Fortuna in vsi so pričakovali, kako odlikovanje ga bo doletelo. No, pa odlikovanja ni bilo —- morebiti se je po poti izgubilo — govorilo se je to in ono— in potem je gospod Fortuna starejši kar sam sebe in vso hišo odlikoval z omenjeno spominsko ploščo. Tako imeniten in iz tako imenitne hiše je bil torej gospod Kajetan Fortuna, ki o njem pripo* veduje ta povest. Njegovemu tajniku pa je bilo ime Peregrin. 2. Kako je blagi dobrotnik rešil kmeta Blažona iz hudih stisk. Zgodilo se je, da je zabredel kmet Boštjan Blažon v silne stiske. Zbolela mu je žena Katra, bolezen pa stane — revež prav za prav ne bi smel nikdar biti bolan, bolezen je le za bogate! Zdrav* nik je prihajal k njej vsak teden dvakrat. To je trajalo tri mesece. Pa še jo je bilo treba prepeljati v mesto v bolnico, kjer so se je lotili silno učeni in imenitni doktorji in so jo z obilnim trudom toliko *) »Prosim, gospod cesar, sedite — nič ne košta!« **) »Prosim, gospod cesar, če se Vam ljubi požirek žganja — nič ne košta!« 0102020000000101015302020202890202020202020200 popravili, da je zopet stala na nogah. Minilo je pa še nekaj mesecev, preden se ji je v polni meri povrnilo ljubo zdravje in je postala na skromni domačiji zopet gospodinja kakor prej in svojemu možu prva in poglavitna pomočnica pri delu. In da tej nesreči ne bi bil čas dolg, ampak bi imela družico, se ji je pridružila še druga nesreča — tako se rado dogaja. Poginil je Blažonu edini konj Miško, drugi mu verni pomočnik pri delu. Ni važno, zakaj je poginil. Brez vzroka gotovo ni. Kajti splošno je znano, da ne pogine noben konj brez vzroka, pa naj je vzrok starost ali naduha ali žrebelj v krmi ali tresk iz neba ali karkoli, in tiči morebiti v tem kos tolažbe, da se brez vzroka sploh nič ne zgodi pod milm nebom. Toda tolažba je tolažba, konj je pa le konj; s tolažbo ne moreš orati in voziti, nego moraš kupiti drugega konja. Za to pa zopet ne potrebuješ tolažbe, ampak de* narja. Denarja pa naš kmetic Blažon nikdar ni imel obilo in kolikor ga je bil imel, mu ga je požrla bolezen žene. Stiska je bila velika. Ubogi Boštjan Blažon je preudarjal na vse pretege, kje in kako bi dobil denar za konja. Toda ni bil vajen sveta in naj je še tako napenjal misli, misli mu niso poznale pota venkaj iz vasi, le po domači vasi so se mu kretale in venomer mu postajale pred lepo hišo z ime* nitno spominsko ploščo, pred hišo blagega dobrot* nika gospoda Kajetana Fortune. Preudarjal je in preudarjal: resnično res — ljudje ga nič kaj ne spoštujejo, gospoda Fortuno. Olupnika je pognal na kant in pijanca Lokarja in Šuligoja. Toda kdo ve, morebiti so si bili sami krivi — zakaj mu niso vrnili posojila, kakor je bilo treba! Gospod Fortuna je vendar ugleden gospod, v njegovi hiši se ustavljajo veleugledni in učeni gospodje oblastniki iz Lokev, birič in eksekutor, kadar imajo v vasi kaj opravila. Žena Katra mu ni vedela kaj svetovati. Le tarnala je, zakaj ni rajši umrla, nego da je bilo to* liko stroškov zanjo; in da bi bil ljubi Bog bolje storil, ako bi njo vzel k sebi, Miška pa pustil. Pa se je odločil Blažonov Boštjan, vzel je suk* njič in klobuk in stoDil h Kajetanu Fortuni. Gospod Fortuna se je široko razprostiral za mizo v hladni veži, brez suknje, z odprtim lajb* čem. Na drugem kraju mize je sedel tajnik Pe* regrin, pred seboj je imel odprto mogočno knjigo, vanjo je s peresom delal črne brazde, v brazde pa sej al drobne številke in mrmral in kaši j al. »O Boštjan,« je pozdravil gospod Fortuna po* hlevnega kmetica in se mu je lepo rignilo od ko* sila, »srečne oči! Prav zdajle sem te imel v mislih; v sili se spozna prijatelj, ja, ja! Na, semkaj sedi k meni! Slaba je na svetu, slaba!« Zehnil je, pa je znal silni zeh obleči v skromno in spodobno obla* čilce vzdiha in je dejal: »0*je*ja*ta*na!« Iz žepa je potegnil ključ in ga po mizi porinil tajniku: »Stopi v klet po polič vina in dva kozarca prinesi! Pa se mi ne obiraj dolgo po kleti, ti ni treba nič pokušati okoli sodov, kar iz drugega natoči!« Peregrin je knjigo zaprl, pero si obrisal v lase in se počasi dvignil. »Že bežim kakor zajec čez pot! Boštjan, ti mi boš za pričo, da bom ves čas žvižgal, dokler bom v kleti! — Maram za tisti Vaš petijot!« Zabrlizgnil je na ključ, da ie šlo skozi kosti. Gospod Fortuna je zarohnel nad njim: »Falot, ves tisti petijot bi rad imel, kar si mi ga že popil! Ali se mi koj skidaš?« Peregrin se je z glasnim grohotom napotil v klet. Gospod Fortuna pa je dejal Blažonu: »Ja, ja, Boštjan, tako je na svetu! — Kaj praviš, kje bi se dobilo kaj denarja? Človek bi ga potreboval, pa ga ni. Kar sem ga imel, vsega sem razposodil; ljudje prosijo — predober sem — pa ne morem odreči! Ko pride čas vračila, pa se me izogibljejo, mimo hiše jih ni. Ja, ja! — Pa mi je pravkar prej šinilo v glavo — kaj, sem si mislil, morebiti pa bi mogel in hotel prijatelj Boštjan in bi mi pomagal; obresti bi mu plačeval, kolikor bi zahteval — ni* sem umazan človek!« Blažonovemu Boštjanu je upadlo srce, zadnji up mu je šel po vodi. Gospod Fortuna pa je z mogočnim svojim gla* som zakričal: »Peregrin! mar ti naj pridem po* magat? Malo ga le še pusti v sodu, jütri bo tudi še dan — muha pijana!« Peregrin se je oglasil: »Že grem!« in že se je tudi prikazal. V eni roki je nesel bokal, v drugi med prsti tri kozarce. »Kozarce sem malo splak* nil,« se je opravičeval. »Pa si jih z vinom splaknil, kaj, v svoj golta* nec?« se je hudoval gospod Fortuna. »Vsaj brke si obriši, da ne bodo kaplje na njih pričale zoper tebe! — Ukazal sem ti, da prinesi dva kozarca; za koga neseš tretjega?« »Za me!« se je odrezal Peregrin. Bil je vajen takemu zmerjanju. Obrisal si je z dlanjo brke, po* tem je natočil vse tri kozarce in dvignil svojega: »Na dobro zdravje!« »Bog nas živi!« je vzdihnil gospod Fortuna in trčnil z Boštjanom. »Ali ga vidiš, Peregrina, ti* stega, ki ne pije mojega petijota?« »Sakrabolsko je dober, ta se Vam je pa po* srečil!« je potrdil Peregrin in si dotočil v kozarec. »Daj ga no, daj!« je gospod Fortuna bodril Bla* žona. »Po tem ne boli glava. — Ja, j a, sosed Bo* št jan, kaj sem hotel reči? — koliko bi mi lahko posodil? Veš, ne za dolgo — obresti pa, kakor re* čeno, kolikor ti jih drago. S Peregrinom sva prejle računala, koliko nam bo treba denarja za nujne opravke, pa nam je sam Bog v hišo zanesel pri j a* telja Boštjana, da nam bo pomagal, ja, ja! Bog te živi, sosed!« Boštjan se ni upal piti, da ne bi oškodoval bla* gega gospoda Fortune. Sram ga je bilo. Gospod Fortuna pričakuje pomoči in posojila in ga pri* jateljski gosti z vinom; če bi le imel, koj bi ustregel gospodu Fortuni — še v čast bi si štel, da mu lahko ustreže. Toda nima! Nasprotno: prišel je, da sam prosi posojila! Pa bi bilo morebiti gospodu For* tuni žal za vino, ko bi izvedel, kako stoji stvar. Odrinil je kozarec malo od sebe, da se ne bi zmotil in ne bi vendarle pil, in je pričel: »Gospod Fortuna,« je dejal, »žena mi je bila bolna, saj ste slišali — stroške sem imel, niso še vsi plačani; konja moram kupiti drugega — nisem si vedel druge pomoči, pa sem stopil k Vam, morebiti da bi bili Vi tolikanj dobri ... Če bi jaz imel, rad bi Vam dal z obema rokama, pa nimam. Vi pa tudi ne morete dati, seveda, če nimate. Pa brez zamere, Bog plačaj za prijaznost in bom rekel adijo!« Ho* tel se je posloviti. Gospod Fortuna ga je prijazno potegnil zopet na klop. »Kam se ti mudi, sosed Boštjan? Tegale bomo vendar spili, ne, saj smo prijatelji. Če ti nimaš, si bom pa brez tebe pomagal, kaj ne, Pere* grin? Tako na koncu vendarle še nismo. Bog te živi, Boštjan, kar izpij ga! Na tvoje zdravje in na zdravje tvoje žene!« Tolikšna prijaznost je potolažila Blažonovega Boštjana, trčnil je z gospodom Fortuno in izpil svojo čašo. Gospod Fortuna pa je le prav malo srknil pijače — dejal je, da mu jo je za mesec dni prepovedal zdravnik. Vzdihnil je in modroval: »Ja, ja, zdravje je poglavitna stvar! Kdor ima zdravje, ima tudi denar. Bolezen te je spravila ob denar, Boštjan, zdravje ti ga bo spet pridobilo. Ja, ja, kdor bi bil tak hrust, kakršen si ti! — Ali je res, da prodajaš tisto hosto nad mojo senožetjo?« Blažon je odkimal, da ne. — Dejal je, da bo sedajle skoraj moral oditi. Gospod Fortuna je z očesom namignil tajniku Peregrinu na prazni bokal. Peregrin je vestno po* točil zadnje kapljice sebi v čašo in stopil v klet po drugega. »Nikamor se ti ne mudi, sosed Boštjan,« je dejal gospod Fortuna. »Daj, da se še kaj pomeniva! Saj sva prijatelja, ne?« Peregrin se je bil to pot urneje vrnil s polnim bokalom. Natočil je, trenili so in pili. Potem pa so Peregrinu nenadoma prišle take misli, da je zmajal z glavo, udaril z roko ob mizo in rekel: »Nak, go* spodar, kar je res, je res — tale Boštjan se mi smili: žena mu je ostala, konj pa crknil!« »Šema,« je dejal gospod Fortuna, »misliš, da se meni ne smili? Kaj, Boštjan, ali verjameš, da bi ti rad pomagal, če bi mogel? — Bog te živi!« Zopet so zapeli kozarci, ginjeni Boštjan je iz* pil skoraj vse, kar je imel, gospod Fortuna pa sko= raj nič. Povedati pa je treba, da Boštjan ni bil pi* janec in da je pil le iz vljudnosti, da se ne bi za= meril predobremu gospodu Fortuni. Peregrin je še kuhal svojo misel. Šel si je z roko preko lica in rekel: »Kaj, ali se ne bi dalo temusle Boštjanu pomagati takole: Vi, gospodar, Vi laže dobite denar, kakor bi ga dobil on. Pa si ga Vi vzemite na posodo, potem ga pa posodite njemu!« »Huit!« je zažvižgal gospod Fortuna. Pogledal je v strop, zagledal se v kozarec in ga sukal, molčal je — Boštjanu je postalo kar sitno. Potem pa je gospod Fortuna svoje oči uprl v skrušenega soseda, pokimal mu je z glavo in rekel: »Boštjan, pij, ne bodi tako kisel! Dober človek sem. Rad pomagam človeku, ki je dober in pošten. Ti si dobra in po= štena duša — kar bi imel, vse bi ti zaupal in dal, še obresti ne bi zahteval ne ficka, ker si ti. Le pij, saj sva prijatelja! — Sam nimam, to veš; ako pa hočeš, da si drugod izposodim zate, bom iz srca rad storil. Prijatelj mora pomagati prijatelju!« »Bog Vam bo plačal, gospod Fortuna!« je hva* ležno dejal Blažon, in zdelo se mu je, kakor da bi se spodobilo, da bi blagemu dobrotniku poljubil roko. »Poceni ne bo denar,« je nadaljeval gospod For« tuna, »izpod tri po sto si ga ne upam dobiti, dan? danes je trda za denar. Od tebe ne maram ne ficka koristi, samo to mi boš dal, kar bom sam moral dati. Moj profit bodo skrbi in — ja, ja! — morebiti še zabavljanje in obrekovanje.« »O gospod Fortuna,« je dejal Blažon, »jaz ni* sem tak, jaz in moja žena Vam bova večno hva* ležna in ni treba misliti, da bo Vaša dobrota po« zabljena in zastonj!« »Kar molči mi o tem, Boštjan, nič ne maram, prav nobene reči! Na, pij, ti pa piši, Peregrin!« Boštjan je ves srečen pil, Peregrin je pisal dolžno pismo in zraven tudi pil, toda je bil pijače vajen, gospod Fortuna pa je s kozarcem le prijazno trkal in ko je bilo dolžno pismo prebrano in pod« pisano, je bil še čisto trezen, česar se o dobrem našem Blažonu ne bi dalo trditi. Dolžno pismo je bilo torej podpisano in v že* lezno blagajno gospoda Fortune spravljeno in se je potem gospod Fortuna nemara res j ako požrtvo« valno trudil za denar, kajti Blažon ga je prejel ko j drugi dan, le da ga je bilo dobro tretjino manj, nego je stalo zapisano v pismu. Toda stvar je bila čisto poštena in jo je končno za pošteno sprevidel tudi Blažonov Boštjan, ko mu je bil gospod Fortuna razložil, da je bilo treba v naprej plačati obresti za celo leto, te pa da so znašale 36 od sto. 3. Kako težka reč so računi. Računi so strašansko težka reč. Ne rečem za= radi številk — posamezne številke ne delajo težav količkaj šolani glavi, da jih ne bi poznala in druge od druge ločila. Toda so tudi števila, kjer je kar več številk vkupe, in če stvar tako nanese, da je treba ta števila seštevati ali odštevati ali celo mnos žiti — ojej, ojej, ojej! Dobrega Blažona je pričela boleti glava, če se je le spomnil takih računov — ne, laže je ves dan, od zore do mraka orati ka* menita tla, kakor si z računi žuliti glavo! Ne, računi niso za vsakogar, najmanj pa so za kmeta! Za račune ni dosti, da imaš glavo, ne, treba je še, s čemer boš račune pisal in kam, in mora biti ta ropotija vedno pri rokah, da človek ne izgubi pol dne z iskanjem, in mora biti spravljena tako, da se ne izgubi. Kje naj ima vse to kmet! Kje neki naj je vse to imel Blažonov Boštjan! Vendar pa je nerodna reč, če si dolžan in od? plačuješ glavnico in plačuješ obresti, pa si ne za* pisuješ sproti, koliko si plačal in kdaj, in ne ra= čunaš, koliko si še dolžan. Blažon je bil pošten dolžnik, pošteno je nosil gospodu Fortuni denar in razen denarja še kako reč za dobroto — kajti človek mora biti hvaležen za dobroto in ne takšen kakor volk: pomagaš mu iz jame, za zahvalo te pa požre! Nosil je denar in si vsakikrat dejal: si bom že zvečer zapisal, koliko sem nesel; ali pa: si bom zapisal jutri — ali pa: si bom zapisal v nedeljo, ko ne bo drugega dela. Res, nedelja pride, dobri Blažon se prične pri? pravi jati, da bi pisal, pa ni drugega orodja pri rokah za pisanje, nego kos oglja! Pa je pač s tistim ogljem napisal kamorkoli, recimo na duri, one kljuke, ki jim pravijo številke. Ali pa se je zgodilo, da je rekel svoji Katri: »Katra, ti zapiši!« Katra je odgovorila: »Bom,« toda je pozabila in je pozabivši zbrisala še one kljuke, ki so bile naslikane po durih še od prejšnjega pota. Pisanje, z ogljem napravljeno, sploh ni stano? vitno in ne drži in če ga ne bi bila zbrisala Katra, zbrisalo bi se bilo samo od sebe. Bolje drži pisanje, z žrebljem začrtano v zid. Resnično sta tudi našemu Blažonu že parkrat slu? žila žrebelj za pero, zid pa za papir. Toda tudi tako pisanje ima svoje slabe strani, ker je od sile okorno, posebno če ga piše okorna roka, Drži že to pisanje, drži; le bereš ga bolj težko, tisto je zlo? mek! In če je Blažonu nepričakovana sreča slučajno prinesla v roko svinčnik, ni imel papirja, in če je imel papir, ni imel svinčnika, in če se je po izredno ugodnem naključju primerilo, da sta se vkupe znašla papir in svinčnik in da je pošteni Blažon vedel, kaj naj zapiše, in je zapisal, je zapisek tako varno spravil, da ga ni več našel. Če ga pa ni spravil v dovolj varen kraj, ga je pa prerad našel Tonček... Preklicana reč vendar — skoraj bi bil pozabil povedati, da so pri Blažonovih imeli Tončka in da je bil Blažonov Boštjan sedaj oče Blažon. Leto po? tem, ko je bil prejel Blažonov Boštjan od gospoda Fortune posojilo in je bil kupil pokojnemu konju Mišku vrednega naslednika, so bili namreč kupili tudi še Tončka. Zdaj je štel Tonček že pet zvrhanih let in je bil prav čeden fantič, kadar ni baš sveč prodajal izpod nosa. Kazal pa je Tonček ne le telesne, nego tudi du? ševne vrline. Navdajal ga je neusmiljen nagon k učenosti. Kjer je izteknil kak papir, koj ga je po? pisal s prečudnimi kražami, in mu za pisanje ni služilo le oglje, nego tudi drobci rdeče opeke in še je poznal kamenčke v potoku, ki so pisali lepo rumeno. %In če ni dobil za svoje učeno pisanje belega pa? pirja, je bil zadovoljen tudi s tistim, ki je bil že nekoliko popisan, in ga ni niti motilo, če je bil popisan z očetovimi čačkami. In potem seveda oče Blažon nikdar ni mogel najti svojih papirjev z ra? čuni, kadar bi jih bil potreboval. Nak, računi resnično res niso za kmeta — ra? zen, če bi bil kmet drugačen! — Tolažil se je pa Blažon, da je itak vse natančno zapisano in sešteto pri gospodu Fortuni, ki ima za to reč tajnika Peregrina. Kadar je Blažon pritresel kaj denarja, vsakikrat je tajnik iz zaklenjene oma? rice v steni privlekel knjigo in pero in črnilo in pisal in se praskal in računal in potem bral razno? vrstne številke. Zraven so prijazno pili in kadar je Peregrin sklenil račun, je dejal: »Na, Boštjan, pod? piši se!« in oče Blažon se je podpisal. Gospod Fortuna pa je poslušal račune, zehalo se mu je, pa vendar ni zehnil, le vzdihnil je: »0?je?je?je?tana!« in potem še izjavil: »Ja, ja, tako je na svetu!« Teklo je bilo leto za letom. Nebo je bilo Bo? štjanu Blažonu naklonjeno; dobro in brez nesreč sta s Katro kmetovala. Pa sta se neko soboto po večerji menila: »Prejle je prinesla mesarjeva Tinka denar za včerajšnjega telička. Nekaj denarja že imam spravljenega. Jutri bo nedelja, pa ga jutri ponesem gospodu Fortuni, in kako kokoš lahko ujameš, da jo vzamem s seboj, da bo gospodu v zahvalo.« Žena Katra ni rekla ne da, ne ne, le vprašala je: »Kdaj bo vendar konec tem tvojim plačilom? Mar boš vse žive dni delal samo za ta dolg?« »Bom jutri pobaral pri gospodu, koliko sem še dolžan,« je izjavil oče Blažon in je hotel razgovor napeljati na otavo, kajti, kakor že povedano, ra? čuni niso dobro deli njegovi glavi. Katra pa ni dala miru. »Čakaj, tega je šest let, kar si denar vzel na posodo! Drugo leto smo dobili Tončka. Šest let že nosiš plačila, vsako leto dva? krat: ob svečnici in ob sv. Lovrencu. Ne enega obroka nisi izpustil, kvečjemu, če si se zakesnil par dni. Šest let po dvakrat daje dvanajst plačil, to je . . .« in je pričela napenjati misli, da se je bilo bati, da ji od napora možgani počijo. Dobri oče Boštjan bi ji bil rad pomagal: »Veš, obresti ne smeš, da bi pozabila!« Katra se je razhudila. »Ti in tvoje obresti! Obresti naj štejem, ne? Ko še s samo glavnico ne pridem v kraj. Kaj vem, koliko si plačal. To pa vem, da si preveč. Tebe lahko vsak ogoljufa.« Okoli kolen se ji je sukal Tonček. Z odločno roko mu je v predpasnik obrisala nos, da je lastnik nosu glasno zakričal: »Av!«, in potem ga je oštela: »Butica, zakaj nisi večji, da bi že hodil v šolo in bi znal in človeku pomagal pri računih!« Tonček se je odrezal: »V šolo ne maram, v šoli bom tepen!« »Zakaj boš tepen — pridnih ne tepo!« »Ko pa ne bom priden!« Mati Katra se je namuzala in dobrovoljno po? gledala moža, kaj da pravi o njunem edincu, ki s tako proroško preudarnostjo v naprej vidi, kako se mu bo godilo v šoli. Oče Boštjan pa je molčal. Grizel ga je ženin očitek, da se daje vsakomur ogoljufati. Prav za prav ga ni toliko grizel ta očitek, kakor ga je grizla zavest, da ta očitek nemara res ni čisto neute? meljen . . . 4. Račun in zamera. »Ja, ja, malo koga tako rad gledam, kakor tebe, Boštjan!« je široko povedal gospod Fortuna in natočil. »Ti si prijatelj, kar se reče: prijatelj — z eno besedo — prijatelj. Pošten človek, dober člo? vek, pameten človek! Ja, ja! Na dobro zdravje, Boštjan!« »Na dobro zdravje nam vsem!« je gospodarjeve besede potrdil tajnik Peregrin in pil in se globoko oddehnil, kakor da mu goltanee že teden dni ni pokusil moče. Oče Blažon ni mogel drugače, nego se je spo« dobno odzval s kozarcem. Pil pa ni, le ustne si je zmočil. Zavedal se je: če bo le količkaj pil, koj mu bo odnehala trdna volja in še manj bo razumel Peregrinovih številk. Odločil pa se je bil po vče* rajšnjem razgovoru z ženo, da hoče to pot doseči čist račun, že zato, da bo ženski zavezal jezik: ne, tak pa vendar le ni, da bi ga lahko vsakdo osleparil! Odkašljal se je in rekel tako in tako in da je prišel zaradi dolga. »Prav, prav!« se je dobrovoljno pošalil gospod Fortuna. »Danes je nedelja, Gospodov dan! Pa ko si ti, od tebe sprejmem denar tudi na nedeljo. Hoho! Kar daj, kolikor si prinesel, Peregrin pa bo zapisal. Saj me že žugajo za denar, obresti so, stroške imam — toda naj bo za prijatelja! Na dobro zdravje!« Oče Blažon je vljudno prijel za kozarec, pil pa ni, nego je vprašal: »Koliko je še dolga?« »O,« se je začudil gospod Fortuna, »koliko si še dolžan, bi rad vedel? Mar boš plačal kar vse? Prav, prav! Všeč mi je, bom tistemu svojemu ode* ruhu vsaj lahko zamašil gobec. Daj, daj, Peregrin, prinesi bukve, napravi račun! — Boštjan, sam bi te bil že rad prosil, da pripravi denar, preveč me stane ta reč. Toda sem se obotavljal — ne? — prijatelja sva! Ja, j a!« Peregrin je iz omarice v steni vzel ono ime» nitno knjigo in jo položil na mizo, zraven je po= stavil črnilo, držalo s peresom pa je lepo snažno prijel z ustmi, da se mu ne bi zakotalo pod mizo. Odprl je knjigo in ko jo je odprl, sta se v knjigi videla kolek in pečat. Blažon ni prvič gledal te knjige, ali druge poti se ni toliko brigal zanjo in se mu ni zdela tako usodna. Zdaj si je pa mislil: tam notri je zapisana moja pravica in kar bo, pa bo! Knjiga je imela ob robu črke. Tajnik Peregrin je z važnim mrmranjem iskal ob teh- črkah in našel v knjigi ime Boštjana Blažona; zdajci je držalo iz ust vzel v roko, pomočil je pero v črnilo in vpra* šal: »Boštjan Blažon, koliko boš plačal?« Boštjan Blažon je ponižno, pa vendar še dosti neustrašeno odgovoril, da ima s seboj nekaj soldov, da mu pa naj gospod tajnik vendar le najprej se* šteje, koliko da še znaša vse dolgovanje. »Povej no, tepec, povej!« se je hudoval gospod Fortuna, »Saj vidiš, da bo Boštjan plačal vse. Kar račun naredi!« »Če je tako,« je dejal tajnik Peregrin, »potem ni treba računa. Račun smo naredili zadnjič. Za* pisan je in podpisan. Osemsto in petdeset!« »Osemsto in petdeset!« je ponovil gospod For* tuna in modro dostavil: »Dosti je! Ali pa tudi ne — kakor se vzame. — Za svoj trud si ne boš nič računal, Peregrin, ko si imel toliko pisanja?« »E,« je dejal Peregrin, »kaj bi! Vi si tudi nič ne računate za skrbi in dobroto.« Oče Blažon je šele sedaj ujel sapo. Osemsto in petdeset! Če bi šlo za sto navskriž ali za dvesto, potrpel bi; kaj bi mogel drugega, ko ne razume ra= čunov! Toda osemsto in petdeset da je še dolžan. »Kaj? Kako?« je vzkliknil, »prejel sem denarja nekaj čez šeststo, šest let sem odplačeval in zdaj da sem dolžan osemsto in petdeset? To ni mo* goče!« »No, kar sam preračunaj!« se je zagrohotal Pe« regrin in porinil knjigo pred Blažona. »Ti si ptič! Ali veš, kaj so obresti in obresti od obresti in pro* vizija? Moje račune mi bo obrekel! Ta je dobra! Hojoho!« Tudi gospod Fortuna se je tako prisrčno smejal, da si je moral z mezincem solzo obrisati iz očesa. Potem je dejal: »Nehaj, Peregrin, nehaj! Ali ne vidiš, prijatelj Boštjan se le norca dela iz tebe pa iz mene. Kaj, Boštjan? — Ali je tole v knjigi tvoj podpis? Ali si zadnjič podpisal in potrdil ras čun? Si, kaj ne? Ali si mož ali si šalobarda? Kaj ti je treba računa, kajne? Tukaj je tvoj podpis, pa je stvar končana in amen! — Bog te živi, Bo« štjan!« Očetu Boštjanu se ni zdelo prav, da se mu ona dva smejeta. Dražilo ga je in pričel se je razburjati. »To — to ni pošteno!« je dejal. Tedaj je spoznal tudi prijazni gospod Fortuna, da je šali konec, pa je mogočno vzrasel. »Oho, kdo ni pošten? Slišiš, Peregrin, da nisem pošten?« »Kako naj rečem, da je, kar ni!« se je branil dobri Boštjan. Gospod Fortuna pa je rohnel: »Čakaj me, ti uš lačna, mi boš dokazal mojo nepoštenost! Tožil te bom za to besedo. In zdajle zahtevam, da mi pri tej priči plačaš vseh osemstopetdeset in kar je obresti do današnjega dne, drugače bo še zanje tožba brez usmiljenja, pa če ti gre vse na boben: kajža in baba in otrok. Jaz — nisem pošten!« Tako ogorčen je bil gospod Fortuna, da je kar krilil z rokami in stopil po veži k durim na cesto, da si ohladi lice. Očetu Blažonu se je milo storilo. Toliko let je odplačeval lep denar, s krvavimi žulji ga je bil pri* garal, od ust ga je pritrgaval sebi, ženi, otročičku, pri črevljih je varčeval, pri obleki — vse zastonj! Kakor bi sipal v sod brez dna! Še huje: več je dolžan, kakor je bil od kraja! — Pa ga je prevzela bridka, onemogla jeza in je vzkliknil: »Ogoljufala sta me, osleparila!« »Kafolj,« je tedaj zakričal gospod Fortuna na cesto, »čuješ, sosed Kafolj, stopi semkaj, urno, urno, boš nekaj videl, česar še nisi!« V vratih se je prikazal sosed Kafolj z zvedavim licem in je pozdravil: »Bog daj!« »Ali bi rad sleparja videl in goljufa, kaj? — No, Boštjanček Blažonček, če imaš korajžo, pa povej sedajle, kdo je goljuf, kdo je slepar?« »Vidva sta,« je bruhnilo iz očeta Blažona, »ti in Peregrin, tolovaja, Judeža!« »Dobro!« ga je pohvalil gospod Fortuna. »Si slišal, Kafolj? Zapomni si: slepar, goljuf, tolovaj, Judež! — Boštjan Blažon, ne bo ti prizanešeno, ampak boš šel na uro gledat v Lokve. Ti, Kafolj, boš pa pričal!« »Tožil bom tudi jaz,« je izjavil tajnik Peregrin in s srditim pogledom meril Blažona. »Ne,« je odločil gospod Fortuna, »ti ne boš to* žil, ti boš takisto za pričo, da bosta dve.« —- Pris klonil se je proti Blažonu: »Gospod Boštjan Bla* žon, izvolite — veselilo me je!« In je pokazal na vrata. Dobri Blažon je jezno požiral sline in se počasi odpravljal. Tajnik Peregrin je pogledal gospodarja, mar naj da Blažonu za odhodnico bolj ali manj krepko brco. Toda gospodar je rekel: »Bog ne daj, Bog ne daj — sicer bo lahko se on tožil!« Tako je oče Boštjan Blažon neovirano prišel iz lepe, s spominsko ploščo okrašene hiše gospoda Fortune; spremljal ga je glasen grohot. 5. Kako je potoval oče Blažon v Lokve. Tako se je potem zgodilo, da sta lepega dne prišli kar dve sodni pisanji na »gospoda Boštjana Blažona, kočarja pri Sv. Martinu«. Obe sta bili od sodišča v Lokvah. V prvem pisanju je bilo vabilo na dan 25. t. m. na deveto uro dopoldne, in mu je bila priložena tožba gospoda Kajetana Fortune na plačilo obračunanega in priznanega dolga osemsto in petdeset s 5% obrestmi in stroški. Kadar je gospoda Kajetana Fortuno prisilila črna nehv'ai ležnost bližnjika, da je tožil, nikdar ni v tožbo po* stavil višjih obresti kakor pet od sto. Z drugim pisanjem pa je bil Boštjan Blažon klican na isti dan in isto uro in je bilo notri povedano, da se mu bo zagovarjati na tožbo gospoda Kajetana Fortune zaradi razžaljene časti. Vabili seveda nista bili sami prišli in naredili pot od sodnije v Lokvah k Sv. Martinu in Boštjanu Blažonu v skromno hišo, nego prinesel ju je sodni odposlanec, slavni birič Miklavž. Prinesel ju je, vročil in že se je obrnil: »Zbogom!« da odide. Pa bi bil oče Blažon silno rad kaj več izvedel od biriča, kako bo in ali bo kar koj zaprt in ali mu bodo domačijo kar koj oklicali na kant. Boštjan Blažon ni bil vajen sodnih stvari in je ugibal in se bal, ali ni tožba tudi že sodba. Toda birič Miklavž je bil redkih besed, ozrl se je po prazni mizi, na* sršil je obrvi, kratko namignil, da bi sicer lahko marsikaj povedal, da mu pa veže jezik uradna pri* sega. In je odšel. Stopil je pa še h gospodu Fortuni, da še njemu kot tožitelju vroči sodni povabili za isti dan. In glej čudo — pri gospodu Fortuni ni imel več s pri* sego zavezanega jezika! Zakaj gospod Fortuna je bil izobražen in je vedel in znal, kako se s pri* grizkom in požirkom jezik odveže, in je potem birič Miklavž mnogo, mnogo pravil, razkladal in prorokoval, kar pa, po pravici povedano, vse vkupe ni bilo vredno piškavega boba. Za očeta Blažona in njegovo verno družico Katro so bili kaj neprijetni oni dnevi čakanja do razprave. Venomer sta preudarjala in ugibala, kaj bo ž njima. Nista pa preudarjala, kako naj bi se Blažon najuspešneje branil na sodniji in kako naj bi dokazoval, da ni toliko dolžan, kakor terja For« tuna, in zakaj da mu je očital goljufijo in slepar« stvo. Nego ugibala sta le to, na katero stran bo potegnil sodnik. Kakor da sodnik ne bi tehtal stvari po razlogih, ki mu jih povesta ta stranka in druga stranka in kakor mu jih potrdijo priče, nego da sodi po osebi: kateri osebi je naklonjen, tista da zmaga, vse drugo pa da je brez veljave! Že se je na tihem kesal dobri Blažon, da so mu bile ušle one hude besede in zakaj ni raje molčal in potrpel in plačal — vsaj novih stroškov ne bi bilo in zaprtije in kanta in vsega! Še k Lokarju je stopil, k onemu, ki so o njem pravili, da ga je gospod Fortuna pognal z grunta, in mu je razložil svoje gorje. Odkar je bil Lokar ob domačijo, je hodil pri so* sedih v dnino. Toda je preudarno pazil, da se pri delu ne pretegne. Preudaren pa je bil tudi v vseh drugih stvareh in sploh pameten tako zelo, da so se mu kar mozolji delali po čelu. Zlasti v sodnih stvareh je bil silno izkušen in ni nikomur odrekel dragocenega svojega pravnega sveta, kdor mu je plačal merico žganja. Ta merica je bila njegova tarifa. In zaradi njegove učenosti in tarife se ga je prijel priimek: »Doktor Frakelj«. K njemu se je torej zatekel oče Blažon, plačal tarifo in mu pt>« tožil svoje težave. Lokar ga ni niti do konca poslušal, že je imel pripravljen svoj svet. »Na prisego ga ženi, falota!« je dejal. »Priseže naj, potem ga pa toži za krivo prisego!« O čem naj bi gospod Fortuna prisegal in kako naj bi mu Blažon dokazal krivo prisego, Lokar ni razložil. — Oče Blažon se je spomnil, da je bil baš po besedah tega sveta svoj čas ravnal tudi sam Lokar in da si je bil nakopal obilo potov in sitnosti, še v Lokve je bil klican gledat na uro — drugega uspeha pa ni imel. Klaverno je poslušal po tarifi dehteče nasvete Lokarjeve in se je zopet vrnil do« mov tako moder, kakor je bil poprej. Lokar j a pa je po ovinkih zaneslo h gospodu For* tuni, kjer je po svoje razložil, kaj je onega Bla= žonovega Boštjana prignalo k njemu in kaj mu je odgovoril, in je znal vso reč tako povedati, da mu tudi gospod Fortuna ni odrekel tarife. Prišel je usodni dan razprave. Do sodnije v Lokvah je bilo tri ure hoda, razprava je bila raz« pisana na deveto uro, pa se je oče Blažon ob šestih odpravil z doma. Preden je še prišel iz vasi, se je spomnil, da je vabili pozabil doma. Vrnil se je. Srečno ju je našel, dasi ne več biez sledov Tonč« kovih talentov — kdo ve, nemara ju bo treba po« kazati na sodišču in ga brez vabil še poslušati ne bi hoteli! Pri tej priliki je hotel ženi Katri še ra« zodeti svoje misli, kaj bi bilo treba delati, če bi se vreme vendar le ne držalo in bo dež. Katra pa ga je nagnala, naj gre in pazi, da ne bo zamudil. Boštjan Blažon je požuril korake in ko je zrna« gal prvo četrtinko poti in jo navkreber mahnil po Debelem klancu, je v bližnji cerkvi ura bila sedem. — »Pičla bo, pičla!« je dejal; zaskrbelo ga je in koraki so mu postali daljši. Za seboj po klancu je začul voz. Umaknil se je h kraju ceste, ustavil se pa ni. Ni se mu bilo treba ozirati; po vajenem ropotu je spoznal, da za njim prihaja in ga bo prehitela častitljiva kočija gospoda Fortune in njegovega tajnika in si je mislil: priča Kafolj bo nemara tudi ž njima. Zaradi klanca so vozili korakoma, ko se je go« spod Fortuna izkazal kot plemenit človek, ki mu je sovraštvo tuje in je zaklical iz kočije: »Bog daj, Boštjan, — kasen si, kasen! Povabil bi te v ko« čijo, pa smo že trije notri — ni več prostora. Brez zamere!« Oglasil se je še tajnik: »Saj je kočija tako na* rejena, da lahko za njo letiš!« Razposajeno so se zasmejali. Privozili so mimo osramočenega Blažona. Pa se je nenadoma zgodilo, da so se dobremu Blažonu tisti hip zgenili pohlevni možgani, in je storil, da ni mogel storiti nič bolj pametnega in da je potem vsa dolga leta do svoje blažene smrti ugibal, kateri svetnik ga je tako razsvetlil, da je storil, kar je storil. Komaj se je kočija pomeknila mimo Blažona, da ga ni nihče več videl izmed onih v kočiji, je Blažonov oče smuknil za njo, se oprijel police, ki je bila zadaj napravljena v ta namen, da so ob daljših potovanjih na njo privezovali kovčege in take reči, pognal se je nanjo in se lepo trdno usedel. Kočija je prevalila klanec in veselo drdrala na* vzdol. Blažona je treslo, da so mu peli zobje. Ven* dar je bil radostnega srca: saj so me vabili na voz; boljša je slaba vožnja od dobre hoje! — Odvalila se mu je skrb: vsaj zamudil ne bom. Onim v kočiji se niti sanjalo ni o novem pa* sažirju. Drug nad drugega so govorili in se gro* hotali. Blažon je skozi usnjato steno voza lovil njih besede in naklepe. Pa je spoznal, v kaki ne* varnosti je bil, če bi zamudil uro: kdor na sodni j i zamudi uro, zapade in je obsojen, pa naj je dolžan in kriv ali ne, samo zato zapade, ker ga ni! Smejali so se, da Blažon ne more priti o pravem času, pa če bi vso pot tekel! Obsojen da bo brez vprašanja in dokazovanja, pravica ga bo požrla kar celega, še gristi ji ga ne bo treba! — Tako učen ni bil naš Blažon, da bi poznal te paragrafe. In zamalo se mu je zdelo, da ga tudi »doktor Frakelj«, oni pijani Lokar, ni nič podučil o teh paragrafih, dasi mu je bil pošteno plačal tarifo. Še je moral poslušati, kako so si oni onkraj usnjate stene že delili njegovo revno domačijo. Kupil jo bo na licitanti gospod Fortuna in bo hosto nad svojo senožetjo pridržal sebi, vse drugo pa bo prodal ali Kafolju ali komurkoli. Grenke so bile novice, ki jih je moral poslušati oče Blažon. Prav zadovoljen je bil, ko je kočija slednjič dospela tja, kjer se je odcepila bližnjica za pešhojo k sodniji na griču. Neopažen se je zmuznil s svoje police in jo usekal po bližnjici. Kočija pa je ponosno naprej drdrala v Lokve h krčmarju Mušiču; tam bodo fzpregli, se malo okrepčali in še bo dovolj časa, da pred deveto uro pridejo na sodnijo. 6. O solnčni uri v Lokvah in koga je zadelo, da jo je moral gledati. Solnčna ura na grajsld steni je kazala polu de* vetih, ko je oče Blažon dospel pred grad, ki je v njem uradovala sodnija. Ta ura je slovela po vsem okraju. Jeziki so pripovedovali: kadar prav ne kaže. da Lokvani ne dajo ure v popravilo, ampak solnce: da jo na* vijat hodi birič Miklavž o polnoči z marelo; da so občinski možje soglasno sklenili, poleg ure obe* siti leščerbo, da se bo tudi ponoči lahko videlo, koliko je na času in še mnogo takih historij. In kogar je zadelo, da ga je lokviška sodnija obsodila in da so ga sprejeli gostoljubni lokviški zapori, dražili so ga, da je šel na uro gledat v Lokve. Ali bo tudi našega Blažona zadela bridka ta usoda? V veliko tolažbo mu je bilo, da se ie srečno rešil zamude. Če ni drugače in bo obsojen, dji vsaj ne bo obsojen samo za svojo nemarnost! Kako težko bi mu bilo življenje, če bi si moral vse žive dni očitati: sam si kriv, po svoji nemarni zamudi si ob vse in poleg tebe še pridna žena in ljubi Tonček! Ali bi jima mogel še kdaj pogledati v obraz? Počasi je stopal po stopnicah v prvo nadstropje. V veži, kjer so visele sodne table z oklici in je tako čudno dehtelo po črnilu in starem papirju, je vdano sedel na klop in čakal. Kadar je kakr* šenkoli gospod prišel mimo, je spodobno vstal in mu svoji vabili molel pod nos. Pa so rekli go* spod je, naj le še čaka! Slednjič je prišel po stopnicah in skozi vežo še mlajši gospod z očali, pa je Blažon še njemu pokazal vabili. Gospod ju je pogledal in dejal, da ura sicer še ni devet, vendar da lahko ž njim pride noter. Dobri Blažon je pokorno ubogal in stopil za go* spodom v sobo. Soba je bila prostorna in visoka. Blažon jo je tako preudaril, da bi v nji brez težav lahko mlatili. Notri je stala dolga zelena miza, sredi mize je na svečanost kraja opominjalo raz* pelo med dvema svetlima svečnikoma. Blažon ni bil vajen sodnije, tako čudno se mu je vse zdelo; tesno mu je postalo pri srcu, previdno se je ozrl po kotih, ali kod ne stoje morebiti vešala. Nak, vešal ni bilo — hvala Bogu! Mladi gospod z očali se je usedel za mizo. Naj* prej si je snel očala in si jih zbrisal z robcem. Po* tem si jih je zopet nateknil, ogledal si je plahega kmetica, pa mu je prijazno pokimal: »Le sedite! Ali ste Vi Boštjan Blažon? Od Sv. Martina, kaj ne? Vas še nisem videl na sodniji. Onega, ki Vas toži, pa že dostikrat. Kaj pa imata vidva drugi z drugim?« Blažona je minila plahost: tole je videti dober gospod, tale me nemara ne bo sodil po krivici! — Sedel je, klobuk je lepo čedno na tla položil poleg stola in se potem lotil odgovora. Pripovedoval je, kakor je pač znal pripovedovati: vse vkupe je zmešal, sebe in ženo Katro in njeno bolezen in posojilo in konja in domačijo in zmerjanje in Pe* regrina in Tončka, še na »doktorja Fraklja« ni pozabil. Toda, ko oče Blažon ni bil mojster v pripo* vedovanju, je tem bolj bil sodnik kos izpraševanju in tako je prišlo počasi s sodnikovo pomočjo vendarle na dan, da je bil denar posojen na obresti po šestintrideset od sto in da Blažon niti ni prejel .vsega denarja, ampak dobro tretjino mani; — ko* liko let ga je odplačeval in da zdaj gospod For* tuna in njegov tajnik trdita, da je več dolga, nego je sploh bil prejel denarja, da pa po svojih mislih ni nič več dolžan in da takisto misli tudi njegova žena Katra, ki je v računih nekoliko trdnejša od njega, pa ne dosti; — in samo iz tega vzroka da je gospodu Fortuni rekel, da ga je goljufal in osle* paril, in pa nekoliko jezen da je bil; — naj mu presvetli gospod sodnik ne zameri, če ie kako besedo rekel preveč — zato da prosi milostne sodbe! Sodnik je dejal, da pozna gospoda Fortuno, njegovege tajnika in njegove račune. Pogledal je na uro in rekel: »Devet je!« Stopil je k durim, jih odprl in zaklical v vežo: »Kajetan Fortuna!« Gospod Kajetan Fortuna se ni oglasil. Pa se je zdelo dobremu Blažonu prav in po* steno, da pove, da bo gospod Fortuna gotovo kmalu prišel. In še je povedal, kako da ga je go* spod Fortuna vabil na voz in kako da se je Blažon vabilu odzval, pa brez vednosti gospoda Fortune. Sodnik se je dobrodušno namuznil. Potem je vprašal Blažona, ali hoče, da bo prost plačila in kazni. Pošteni Blažon je odgovoril, da bi po njegovi vesti tako bilo prav, da pa ne ve, če bo mogoče po postavah. Sodnik je poklical iz sosednje sobe še drugega gospoda in sta nekaj pisala; ootem pa je vstal in dal na znanje, da je tožba za razžaljeno čast ustavljena, tožba za plačilo pa tako zavrnjena, da ni Blažon ničesar dolžan plačati Kajetanu Fortuni, naspotno pa da je Fortuna dolžan Blažonu po* vrniti stroške te pravde, vse to pa zato, ker je to* žitelj Kajetan Fortuna zamudil uro, — in zdaj da je Boštjan Blažon že opravil in lahko gre domov — adijo, zbogom! Blažon je poslušal in razumel. Razumel ie, pa^ se je vendar izpraševal: ali je res? — ali je mogoče? — Tako se mu je zdelo, kakor da se je zbudil iz hudih sanj v svetel solnčni dan. Še zahvaliti se je pozabil gospodu sodniku. Samo spoštljivo je klecnil s koleni in si z roko udaril na prsi, kakor so včasih pozdravljali grajsko gospodo in se je bil Blažon naučil od očeta, oče pa od starega očeta. Šel je iz sobe po veži, po stopnicah, — ko je stopil pred grad, se je šele spomnil klobuka in se pokril. Tako lahko, lepo mu je bilo sedaj pri srcu! Sedel je na klop pred solnčno uro, da še enkrat vse premisli, ali ni kaj pozabil in bi moral ^ še nazaj, da bi povedal gospodu sodniku. — Nak, nič ni pozabil! Kako vesela bo žena! In da bo še Tonček vesel, mu bo kupil perišče rožičev. Ali pa bi mu rajši kupil tablico in kamenček, da bi čačkal po mili volji, ko je tako nagnjen na tako reč? — Odločil se je, da mu kupi oboje. Ura je bila eno četrt. Toda ni bila solnčna ura, nego ona v cerkvenem zvoniku za gradom. Če bi bili Lokvani dosti modri, si je hudomušno mislil Blažon, bi še solnčno uro preuredili tako. da jim ne bi samo kazala, ampak tudi bila. Tedaj so se po cesti navzgor primajali gospod Fortuna in njegovi priči in še četrta oseba je bila z njimi: slavni birič Miklavž. Po stari svoji navadi je bil šel čakat k Mušiču, kdaj se pripelje gospod Fortuna in ali bo kaj zajtrka. Njegove nade niso bile varane: uresničil se je zajtrk in se obnesel! In so tako trdno se zanašali, da Blažona ne bo za njimi vsaj še eno uro ne, da se jim ni prav nič mudilo od zajtrka v grad. Zaverovani v svoje glasne šale niti zapazili niso skromnega kmetica na klopi pod solnčno uro in bi bili šli kar mimo njega. Blažonu pa se je smejalo srce in pozabil je vse prestane bridkosti. Prijazno je vstal in pozdravil s klobukom: »Hva« ljen bodi na veke!« Pogledali so ga, ostrmeli in gospod Fortuna je zažvižgal: »Kod si se pa ti vzel, vraga?« »S kočijo sem se pripeljal, z Vašo. do bljiž* njice,« je odgovoril Blažon. »Povabili ste me, notri ni bilo prostora, pa sem kar vzad sedel na polico. Malo treslo me je, hitreje sem pa le prišel, kakor bi bil drugače. Bog Vam plačaj za dobroto!« »Stopite, stopite!« je ukazal gospod Fortuna svojim pričam in so hiteli po stopnicah. »Trap me nemara vendar ni kontumaciral! Nemara bo kar pod solnčno uro obsedel in počakal sodbe!« — Toda bilo je prepozno! Niti posredovanje slavnega biriča Miklavža ni pomagalo — obe tožbi sta bili končani. Čisto zastonj pa vendar ni bil prišel gospod Fortuna v Lokve in njegov tajnik tudi ne. Sodnik jima je naznanil, da ju vzame v preiskavo radi oderuštva in ju je koj začel zasliševati: nazadnje ju je še pridržal v zaporih. Tako se je zgodilo, da ni zadelo Boštjana Bla= žona, nego gospoda Kajetana Fortuno in nje* govega tajnika, da sta »na uro gledala v Lokvah«! Ali je završalo tiste dni po vsej fari sv. Mar* tina in daleč na okoli: gospod Kajetan Fortuna, mogočni gospod Fortuna, in njegov prebrisani tajnik — oba priprta! — Sodbo sta imela kakih štirinajst dni kasneje na okrožnem sodišču, oh! — in je bilo gospodu Kajetanu Fortuni prisojenih šest tednov, tajniku pa štirinajst dni. Ti prekli* cana solnčna ura, da ni kazala prav in tako. kakor si je bil mislil gospod Fortuna! Gospodu Fortuni se je obsodba zdela nezasli* šano krivična; sklenil je zapustiti nehvaležni kraj. Prodal je svojo imenitno hišo s spominsko ploščo vred in s kočijo in se izselil v Trst. Da. tamkaj v Trstu jim je treba prav takih mož, kakršen je bil gospod Kajetan Fortuna, in so ga nemara spre* jeli kar z muziko. Spremil ga je verni tajnik Pe* regrin; ni jima kazalo, da bi se ločila — preveč sta vedela drugi o drugem. — Boštjan Blažon, njegova žena Katra in njun sin Tonček so srečno preboleli bridko dejstvo, da sta blagi gospod Fortuna in učeni njegov tajnik za vselej zapustila faro sv. Martina. V mirnem delu jima je odslej zadovoljno teklo življenje in zadnja pošta, ki sem jo te dni po tolikih letih prejel od Sv. Martina, je bila ta, da so vsi trije zdravi, da je Tonček dorastel v Antona in da je vrl in šolan mladenič, — da so pri Sv. Martinu ustanovili hranilnico in posojilnico, ki so jo na* stanili v hiši, ki je bila njega dni last gospoda For* tune, in da so za tajnika hranilnice in posojilnice izbrali — Antona Blažona. Ivan Cankar: NJEN GROB. JESENI smo pokopali mater. Več ne vem, ali je bil jasen dan, ali meglen, ali če je deževalo. Šel sem za pogrebci kakor v sanjah, in še zdaj se mi zdi, da so bile sanje vse, kar se je takrat go* dilo; in da je bilo morda v resnici čisto drugače, nego se spominjam. Prišli smo na pokopališče, da nisem vedel kako in kdaj, nato smo stali kraj glo* boke črne jame, iz ilovnate prsti izkopane. Pevci so zapeli; kakor iz daijave sem slišal zamolkle moške glasove, besed nisem razumel. Na debelih vrveh so spuščali rakev v jamo; oboje, rakev in jama, se mi je zdelo preveliko in prečrno za mojo mater, ki je bila drobna kakor otrok. Ko je župnik odmolil — ali pa morda že prej, ne vem več — so vsi krog mene pobirali rumeno prst ter so jo me* tali na rakev; tudi jaz sem se sklonil, da bi pobral pest prsti kakor vsi drugi; ali skoraj mi je izpod* drsnilo, da bi bil padel na kolena; nekdo me je zadaj prijel pod pazduho. Nato so si pogrebci slekli črne suknje, zgrabili so za lopate in so me* tali v jamo prst v težkih, velikih kopicah; spo* četka je zamolklo bobnelo; kmalu je bobnenje po* tihnilo, slišal sem le še pritajeno vzdihovanje in ihtenje. Jama je bila polna, grmadila se je gomila, zmerom širja in višja, ogromna, pretežka za mojo mater. Kako smo šli s pokopališča, tudi več ne vem. Nenadoma smo sedeli v krčmi in smo pili; neka* teri so bili žalostni, nekateri veseli; jaz sem jih gledal in sem jih komaj poznal, moje misli so bile kakor mrtve, v črno jamo zakopane. Teden dni pozneje sem se odpeljal v tujino. Ves tisti teden nisem stopil na pokopališče; prišel sem do vrat, pa sem se vrnil. Kakor strah je bilo v meni — kakor tisti strah, ki obide vernega člo* veka, preden stopi v samotno svetišče, pred Boga, sodnika svojega. Malodušen sem bil in slab, nisem si upal, da bi odprl vrata v blagoslovljeni hram, kjer je pod težko gomilo spala svetnica*mučenica. Pet let sem ostal v tujini. Čez pet let sem se napotil, da bi molil ob njenem grobu. Odprl sem vrata in sem šel do srede pokopališča, do križa. Tam sem se ozrl prestrašen. Tuj kraj je bil krog mene, kakor da ga še nikoli nisem videl. Križi, križci, beli in črni kameni, ob zidu vrbe in ciprese, gole, zelene, cvetoče gomile, peščene steze, — vse mi je bilo tuje. Groza mi je segala v srce; gledal sem na levo, na desno — od nikoder ni bilo glasu, da bi me poklical, pozdravil. Jaz pa sem mislil, kadar mi je bilo hudo v tujini: »Pridem do vrat in takrat bom slišal njen glas: Kod si hodil, da te ni bilo tako dolgo? Čakala sem te in nisem mogla spati, celih pet samotnih let! .. . Pa bi šel naravnost do njenega groba in bi pritisnil lice na rosno travo, da bi slišal natanko njen mehki glas in da bi občutil topli dih iz njenih ust. Pripovedovala bi si lepe zgodbe, polne upanja in daljne sreče, kakor vselej kadar sva bila čisto sama; in bila bi sestra in brat, obadva otroka, oba* dva oči vprte proti vzhodu, da bi ugledala tisto nebeško zarjo, ki je bila njenemu in mojemu trpljenju od Boga obljubljena ...« Tako sem mislil. Glasu od nikoder. Pokliči me, o mati, samo zašepeči, zavzdihni pod gomilo, pa te bom slišal. Hodil sem med križi, kameni in gomilami; vsi grobovi so mi bili tuji, mrtvi, nobeden me ni po* zdravil. Šel sem h grobarju, da bi ga vprašal. Tisti grobar, ki je kopal jamo za mojo mater ter jo izkopal pregloboko, je bil že zdavnaj mrtev. Napol gluhi starec, ki sem ga izpraševal, je z za* spanimi očmi ogledoval mojo suknjo, povedal pa ni ničesar. Nato sem šel k cerkovniku. »Povejte mi, kje je materin grob? Saj ste bili s pogrebom, še krono sem vam dal!« Cerkovnik je pomislil. »Rekel bi, da je v levem kotu ... če ni morda v desnem ... star sem ...« Kam bi se napotil, koga bi vprašal? V krčmi je sedelo mnogo znancev; po obrazih se mi je zdelo, da sem jih videl pred petimi leti, d . so bili morda celo pogrebci. »Kje je grob, ki ga iščem?« »Toliko je pogrebov zadnje čase, ljudje po* mirajo kakor ob kugi... kdo bi štel grobove, kdo se jih spominjal?« Vrnil sem se na pokopališče, da bi iskal s trez* nim očesom, z mirnim razumom. Treba je iskati med samotnimi grobovi, med tistimi, ki se jih dolga leta ni doteknila zvesta roka. Bog se usmili, koliko samotnih grobov! Po* lovica pokopališča same puste gomile, brez spo* mina, brez križa in kamena. Še križi so polom* Ijeni, kameni stoje pošev, besede so zabledele. Kaj je bilo napisano na tem križu ki leži izrvan in zarjavel na gomili? »Svoji nepozabljeni, na veko* maj ljubljeni materi...« Gomilo je bil porasel visok plevel, križ leži v njem — kod hodiš, ti zvesti sin? Saj je šele pet kratkih let, ko si postavil ta bronasti križ, napisal nanj te goreče besede, pri* lival potočnicam s solzami, z uporno kletvijo zmer* jal krivičnega Boga! O ljubezen, postala si be* seda! Ko si stopila na jezik, te v srcu ni bilo več! Solza kane iz očesa, razpuhti se v prahu, vzdih dahne iz ust, izgubi e v vetru! Izrujte križe, pre* vrnite kamene, gomile izgladite! Križi, kameni in gomile so mrtve besede, govore jezik, ki ga nihče več ne razume ... Ko sem šel s pokopališča, me je zeblo in noge so mi bile-težke. Kakor gre iz cerkve grešnik, ki občuti, da Bog ni slišal njegove molitve; glavo sklonjeno, pogled v tla vprt. Še tisti večer sem se vrnil v tujino. Zgodi se, da se človek nenadoma zave samega sebe in svojega življenja; kakor da bi planil iz sanj — pomane si oči, ozre se plah ter spozna, da je vse, vse, vse zgrešeno, zapravljeno, izgubljeno, vse, kar je mislil, delal in živel. Tako se je meni zgodilo, ko sem se neblagoslovljen vrnjl v tujino. Neživ živeti — ali bi ne bila skrunitev Boga, ki je življenje? Zaklenil sem se v izbo, zagrnil sem okno. V mojih žilah je tekla kri, moje oči so gledale, moji možgani so mislili, v srcu mojem pa je bila smrt. Takrat, ko sem vzdignil nogo, da bi stopil v noč, se je roka doteknila moje rame; čisto narahlo, komaj da sem jo čutil. Nisem je videl, ali spoznal sem jo takoj; sladka in topla je ležala drobna ma= terina roka na moji rami. V tistem trenotku, v enem samem sem premeril pot, dolgo sedem dni hoda. Odprl sem železna vrata pokopališča, šel sem naravnost do križa, nato po peščeni stezi na levo, med tiste samotne, z visokim plevelom po* raščene gomile. Druga je bila drugi enaka, toda nič nisem ugibal, nič se nisem motil; s slepimi očmi bi bil našel materin grob, zakaj ona sama me je vo= dila. Tam, ob samotnem domu njenem, sem klečal pred njo, prosil sem jo tolažbe in blagoslova. Zdaj hodim na to svojo sveto božjo pot, kadar mi je težko pri srcu. Tudi nocoj, o mati, ob tej uri, ko so se vse noči razgrnile nad menoj, prihajam k tebi: daj mi tolažbe in svoj blagoslov, da mi kmalu zašije tista nebeška zarja, ki sva jo upala v trpljenju! Ivo Česnik: ZVESTO DEKLE, i. yAGAR France se je vrnil iz Amerike. Razve* ^ selila se je staii mati, razveselil se je brat. »Hvala Bogu, vendar si prišel. Precej v nedeljo dam za dve sveti maši. Vedela sem, da moraš priti vsak čas. Že tri noči sem sanjala o tebi.« »Kako je, mati? Ali ste zdravi?« »Zdrava sem, pa trudna od dela in skrbi. Da si le prišel! Deset let te ni bilo, deset let, in oče je umrl med tem.« V očeh so ji zableščale solze; sina sta jo to* lažila in kmalu sta jo spravila v veselje in dobro voljo. France je pripovedoval o svojih potih, o delu in gospodarstvu v Ameriki, o zaslužku in dra* ginji. Bil je že pri štiridesetih letih, suh in dolg. Po obrazu je bil črn in kozav, gladko obrit, oči so pa bile velike in so gledale ljubeznivo v svet. »Ali ste prejeli denar?« »Vsega smo dobili in poplačali dolgove. Krnci ti j a je na čistem in v hranilnico sem vložila štiri tisoč lir. Zdaj poj de z božjo pomočjo. Veliko si zaslužil v Ameriki, veliko, šestnajst tisoč lir. Ali utrudil si se in zdelan si, suh ko polenovka.« »Tako hudega ni, mati. Doma se zopet po* pravim.« »Mirno življenje boš imel in kmalu moraš po* gledati za nevesto. Stara sem in rada bi si odpo* čila. Rečem ti: glej na srce, lepoto in denar. K naši hiši mora priti bogata. Opomogli smo si in lahko gledamo na denar. Tvoj ranjki oče, Bog mu daj dobro — tudi ni maral za vsako. Denar, lepoto in srce je iskal in vzel mene.« Tako je mati dolgo govorila in svetovala in sin jo je verno poslušal in si zapomnil vsako njeno besedo. Amerikanec Žagar se je napotil po vasi obiskat stare znance. Povsod so ga sprejemali z veseljem, mu stiskali desnico in ga izpraševali o Ameriki in življenju v mrzli tujini. Tudi h krčmarju Slivarju se je napravil, da ga pozdravi, največjega veljaka v vasi. Na pragu je stala Francka, domača hči; solnčni prameni so obsevali njeno vitko postavo, drobni obrazek in črne valove las. Žagar se je za* čudil in v srcu mu je postalo mehko in toplo. »Dober dan, Francka! Kako si zrastla, odkar me ni bilo doma. Deset let si bila stara, ko sem šel. Ali me še poznaš?« »Kako bi vas ne poznala?« Podala mu je roko in se je nasmejala, da je bilo videti lepe, bele zobe. Žagarja je spreletelo veselo čuvstvo in v hipu se je spomnil materinih besedi: »Denar, lepota in srce!« Denarja bo imela, lepa je tudi kot razcvetel nagelj, ljubezen si bo pa treba pridobiti. A spomnil se je, da ni lepega obraza in da je od nekdaj pri dekletih nesrečen. Zato mu je postalo za trenotek težko. Korajže pa ni iz» gubil. Pridobil si je v svetu poguma in vztrajnosti. Zato je govoril veselo in prosto ter nagovarjal Francko, naj ga tika. A ni hotela. Iz gostilniške sobe se je čulo vinsko robantenje. »Dekle, še pol litra! Ali slišiš? Žejen sem kot zemlja, če ne pade celo poletje kaplja dežja.« »Precej, precej,« je odgovorila Francka, stekla v sobo, vzela prazno steklenico in hitela v klet. »Boljšega prinesi, primojkokoš!« Žagar je stopil v gostilno; za dolgo javorjevo mizo je sedel pijanček Cizara. Bil je rdeč in rej en, širok in močan človek pri petdesetih letih. Po obrazu in glavi je imel polno brazgotin od te* pežev. Bil je vdovec in brez otrok. Pred kratkim mu je umrla mati in zapustila kočo, staro in napol podrto. Vendar so ponujali pet tisoč lir zanjo takoj po pogrebu. Pomišljal se je nekaj časa, pa ga je premotila sladka misel na vinsko kapljico, lepe denarce in prijetne urice v gostilni. Prodal je kočo še tisti dan in pil do ranega jutra. Črez teden je kupil harmoniko od godca Fatuznika, ki je po» stal betežen in nadušljiv in ki je jel misliti na smrt. »Dober dan, Cizara! Bog vas živi!« je pozdravil Žagar. »Bog daj! Ali si ti? Mislil sem, da so te In* dijanci snedli. Škoda bi ne bilo, kakor ni bilo tvo* jega starega, da je tako zgodaj umrl. Nikoli nisva bila prijatelja. Ko sva vasovala, sva se nekoč ste* pla. Prišli so fantje in pomagali tvojemu staremu. Od takrat sem bil jezen, ker mi je prevzel dekle.« • Cizara je bil že vinjen. Vino je curljalo na več krajih na tla. A pijanček se ni brigal za to. S ko* molči se je naslanjal na mizo in si podpiral glavo z dlanmi. Harmonika je ležala v kotu na klopi. »Ne govorite preveč, Cizara! Če bi ne bili pi* jani, vas zgrabim za usta.« »Pojdi, pojdi, saj te ni nič in poguma tudi nimaš.« Žagar se ni hotel prerekati s pijancem, zato je odšel iz sobe. »Le pojdi, le! Vem, da nisi vreden ščepca moke.« Spomnil se je harmonike, jo vzel med ko* lena in zaigral veselo polko. »Še znam, še znam! Dvajset let že nisem igral in še gre. Juhu!« Francka je prinesla vino in natočila kozarec. Tedaj jo je prijel Cizara za roko. »Pustite me, pustite!« »Pojdi malo plesat, Francka! Kako je prijetno na svetu!« Vstal je, da bi jo prijel še za drugo roko. Isti hip je pristopil Amerikanec in ga stisnil za pest, da mu je roka omahnila, noge so se mu zapletle, telebnil je na klop. »Hudič, to ti še plačam!« »Starec, pamet imejte!« Ni še dobro izgovoril teh besedi, ko je vstopil v gostilno Slivar. Bil je dolg, močan človek, ne* upogljive volje in sile. Pod nosom so mu rastle mogočne brke, nad velikimi, izrazitimi očmi so se čeperile košate obrvi, široka glava je bila pre? pletena z sivimi lasmi. »Cizara, ali spet uganjaš neumnosti? Če ti ni tu prav, te vržem na cesto.« Cizara je utihnil in se stisnil v kot. Slivar j a se je bal kot vraga. Trdil je tudi, da je v zvezi s hudičem, ker ima toliko denarja. A.to je govoril le skrivaj, da ga ni čul vsak nebodigatreba. Žagar je pozdravil krčmarja. »Dober dan, stric! Prišel sem vas malo obiskat.« Podala sta si desnici. »Prav, to je lepo! Tvojega očeta sem rad imel, zmlada sva bila najboljša prijatelja. — Sediva malo, da se kaj pogovoriva.« Sedla sta, Francka je prinesla sveže gnjati in vina, in pogovarjala sta se o gospodarstvu. Cizara se je naslonil na mizo in začel smrčati, kot bi dre? mal. Žagar in Slivar se nista zmenila zanj; pogovor je postajal vedno prisrčnejši. Krčmar je hotel zve? deti, koliko je Amerikanec prislužil. Ta mu je z veseljem pripovedoval o svoji sreči, o svojih iz? kušnjah in dogodkih. Gledal je na Francko, ki se je pridno vrtela v kuhinji, in srce mu je postajalo pogumno. »Hitro in odločno! Tako pride človek najprej do cilja,« si je mislil in začel tožiti, da je mati stara in da potrebuje gospodinje. Slivar je takoj razumel, kam meri Amerikanec. Visoko čelo se mu je nagubančilo in začel je ra? čunati. Račun je bil za Žagarja ugoden. »Rad ti jo dam. Kmetijo imaš dobro, par se? nožeti še nakupiš, da boš redil več živine. Krog nje se je smukal Gregorinov Janez. Beraču je ne dam. Vprašal me je, a nisem rekel ne da, ne ne.« »Kaj pa Francka, ali ga ima rada?« »Zato se ne brigaj! Dekleta poučim jaz, koga bo jemala in imela rada. Zato bodi brez skrbi.« Tako je prodajal oče svojo lepo, mlado in raz? cvelo rožo. A Francka tega ni slutila, zato jo je tem huje zadela novica iz očetovih ust. »Oče, prosim vas: ne silite me v nesrečen za? kon. Saj veste dobro, da ljubim edino Janeza. Ne morem drugače. Življenje mi je rešil, ko sem bila majhna in tega mu nisem pozabila nikoli in mu ne pozabim.« »Življenje, življenje! Ravno življenje bo križev pot pri Gregorinu. Vse je zadolženo. Žagar je bogat, vzameš ga in amen. Vsem sem pripravil dober kot. Pet vas je bilo in vsi so me ubogali. Pavle in ti sta še doma. Fant me uboga, ti me boš tudi. Tvoj oče sem, gospodar, in ukažem.« »Oče, saj ste rekli Janezu jeseni, da me daste spomladi, če bo dobro gospodaril.« »Rekel, rekel. Beseda ni konj. Premislil sem si. Žagarja vzameš in mir besedi.« Obrnil je hrbet in zginil iz hiše. Francka je pa jokala in dolgo ihtela. Utolažiti je ni mogel niti Pavel, ki je pripeljal opoldne s hlapcem iz gozda hlode in jo je imel zelo rad. Videl je njene solze in bilo mu je hudo, ker je rad imel sestro in Ja? neza. Njene solze je videl tudi Cizara ter je pol? glasno brundal. II. Na Slivarjevem vrtu so se čuli lahni koraki. Že davno je bila odbila ura polnoč v zvoniku farne cerkve. Vse je bilo tiho, le veje so zašumele zdaj in zdaj in božajoč veter je pihljal črez polje, do? tikal se zelenih brajd in cvetočega drevja in bimčkal valove globoke reke, ki je tekla ob vznožju gričkov. Dolge sence so padale po gre? dicah, sence hrušk in jablan, po sredi je rastel in cvetel krompir, ob straneh so dehtele rože, ki jih je skrbno gojila Franckina roka. Pod oknom koncem hiše je stal Gregorinov Janez, postaven in krepak fant; zavihani brki, širok klobuk z velikim krivcem za trakom, črne, žive oči in zdrava lica so dajala lepemu stasu od? ločen značaj. Z lestvo v roki je stal in gledal na okno. Trenotek je pomišljal, nato jo je pristavil m plezal varno kvišku. Trikrat je potrkal; drobna glava se je obrnila na postelji, težki vzdihi so se čuli, nemirne stopinje. Okno se je odprlo in dekle je zaihtelo. »Ne zameri, Francka, da sem prišel. Ni moja navada, laziti ponoči okrog, saj veš. A gnalo me je sem. Zvedeti sem hotel resnico iz tvojih ust. Cizara mi je pravil, pa je bil vinski ter je grozil Žagarju. Povej, dekle, ali je res?« »Janez, meni je tako hudo. Ves dan sem jokala, očeta sem prosila, naj se me usmili. Oh, moj Bog!« Položila mu je glavo na ramo in se zjokala. »Ne jokaj, Francka, da naju ne čujejo. Bodi pogumno, dekle! Ali me imaš še vedno rada?« »Zakaj vprašaš, Janez? Vsak večer molim, da Bog^ blagoslovi najino ljubezen. Ah, toliko sem ti dolžna! Življenje si mi rešil iz valov, ko sem bila še majhna, in od takrat je ostalo v srcu prija? teljstvo, ki je naraščalo z leti.« »In zdaj naj bi vse minilo, vse: sanje, veselje in ljubezen, in to radi par tisočakov, radi tega Amerikanca! Slast me je prijela zvečer, da bi šel na njegov dom in ga stepel kot fantalina. In tvoj oče je baba, figamož. Obljubil mi je tvojo roko za pomlad, če dobro gospodarim. Ali ne gospodarim dobro? Prodal sem voli, kupil dva iskra vranca in začel kupčijo s teleti, maslom in jajci, nakupil sem krave, zboljšal živinorejo. Trudim se od zore do mraka, da spravim dolg s premoženja. Ta prokleti dolg! Oče ga je napravil in sin mora trpeti. A močne so moje prsi in žilave moje roke. Naj se zaroti vse proti meni, ne popustim za las. Zdi se mi, da bi tri podkve s svojimi pestmi. Jezen sem in povem jih tvojemu očetu gorke, da bo pomnil. Poznam ga, da ne odneha od Žagarja in bo tiščal vanj, ker je bogat. Zatrjujem ti, dekle, znova svojo ljubezen. A le Bog nebeški ve, če boš kdaj moja žena. Izgubil sem upanje,« »Moj oče je tako strog in bojim se ga. Žagarja pa ne maram in ne maram. Rajši grem od hiše.« Fantu je srce zatrepetalo od veselja. Brž je po* ljubil Francko na čelo in odhitel proti domu. * * # Vsa vas je govorila o Žagarjevi sreči v Arne* riki, o Slivarju in Francki. Nekateri so pritrjevali bogatemu krčmarju, ki noče dati svoje hčere na zadolženo posestvo, drugi so grajali njegovo la* komnost in se zavzemali za nežno ljubezen Gre* gorinovega Janeza in njegovega dekleta. In to je bil posebno mladi svet. V mladih prsih je vse čisto in deviško, čelo in lice jasno, oko zre z zaupanjem v svet. Janez je molčal in ni govoril z nikomur o Sli« varju in Žagarju. Delal je in se pehal bolj kot prejšnje dni, da bi potolažil vihar, ki je divjal v krepki duši. Povsod si ga videl; na polju pri de* lavcih in v vinogradih s škropilnico na hrbtu. Pa= dala je modra galica po svežem trtnem perju, ka= pale so potne kaplje z obraza, umazana je bila pi= sana srajca od mokrote in potu. Solnce je sipalo svoje žarke na griče z belimi cerkvami in na ze= leno dolino z valujočim žitom in rodovitnim drevjem. Fantu ni bilo za rože in solnce, za valu* joče žito in cvetje. Prazno mu je bilo življenje. Čakal je samo trenotka, da spregovori besedo s starim lisjakom Slivarjem. Na dom ni hotel, ker mu ni dopuščal užaljeni ponOs. In prilika se mu je ponudila. Zvečer je bilo in mrak je legal na zemljo. Janez je stopal proti domu in dohitel Slivarja, ki je šel samozavestno in se oziral po polju, kot bi bilo vse njegova last: njive, travniki, vinogradi in senožeti. »Dober večer!« »Dober večer Bog daj! Ali si ti, Janez?« Nasmehljal se je kot lisica, ki je prekanila volka. To je odločnega fanta ujezilo še bolj, da ni izbiral besedi in izrazov, ko je izsul ploho z jezika. »Da, jaz sem, Janez Gregorin, in vi ste Matija Slivar! Jaz sem zadolžen kmet, in vi ste bogat in ponosen gostilničar in posestnik. Pravijo, da ste pošten in pravičen mož, ki drži besedo.. Če reče Slivar »da«, bo kričala za njim vsa vas »da«, ker govori vedno resnico in pravico. Jaz berač, kakor ste me imenovali, vam pa rečem, da ste figamož. Še baba drži besedo, vi je ne. Ali se nisva zgo« vorila jeseni, da mi daste Francko čez pol leta, če bom pametno gospodaril? Ali se nisem trudil noč in dan, ali nisem izpremenil načina gospodarstva, ali ne napredujem? Ne maram se bahati. A rečem vam, da se mi vsi čudijo. In čudili se mi bodo še bolj!« »Fant, mlad si in mlečnozob. Tvoje besede so me toliko zbodle, kot če bi me pičil komar. Go= vori, kar se ti poljubi. Delam po svoji glavi in ne prašam nikogar za svet. Ti počenjaj s svojo za* dolženo beračijo po svoje, jaz počnem s svojim imetjem in tudi s svojo hčerjo po svoje.« »Boga hvalite, da imate že sive lase, sicer bi se utegnil spozabiti. In Boga zahvalite, da je Francka vaša hči. Bog vas ne kaznuj radi tega, kar ste mi storili. Ne razumete, kaj se pravi vničiti srce. A vničili ga niste le meni, aupak tudi svoji hčeri! Zagrenili ji boste življenje. Oče Slivar, ljubiti se pravi živeti ali umreti.« »Fant, molči, in ne pridi mi več pred oči! Do* volj mi je tvojih čenčarij!« »Ne bojte se, od danes gredo najine poti na* razen.« Izgovoril je in urno odkorakal proti domu. Slivar je zrl za njim in se smejal. III. Od tedaj ni prestopil Janez praga Slivarjeve hiše. Na videz se ni brigal niti za Amerikanca, niti za Francko in ni iskal prilike, da bi z njo govoril. Hotel je preskusiti njeno zvestobo. V srcu pa mu je bilo neizmerno hudo. Prebdel je mnoge noči, spanec ni legel na trudne oči in če je legel, so prišle mračne sanje. In ko je prišel dan, jasen in vesel, je moral zapreti svoje srce kot mora zapreti zvečer cerkovnik cerkvena vrata. Francki je bilo zato žalostno v duši. Počasni in pusti so se ji zdeli dnevi, lepi majevi dnevi. Rdeče lice ji je pobledelo in na čelo sta se zarisali dve tanki brazdi. Mislila je na svojo nesrečo in na Ja* neza in ni mogla razumeti, zakaj ga ni. Pač ji je oče zabičal, naj ne govori več z njim in je vedela, da sta se sprla. Saj ji je zatrdil Janez ono noč, da pove očetu take, da jih bo pomnil svoj živ dan. Kdo je videl njene solze, kdo se brigal zanje? Pijanček Cizara jih je videl in njemu je naročila Francka, naj pove Janezu, kako ji je. »V soboto je v trgu semenj. Tedaj ne bo očeta doma. Naj pride na vrt!« In Cizari se je smililo dekle, udaril je z nogo ob tla in se zaklel, da izplača Amerikanca. »Povem, Francka, povem! Žagarju pa zagodem veselo polko, da se bo smejala vsa vas.« »Ne storite mu zlega! Ni hudoben človek. De= laven je in podjeten, a jaz bi bila nesrečna pri njem, ker ga ne morem ljubiti.« »Dekle, nič hudega se mu ne zgodi! Bodi brez skrbi! — Torej, v soboto popoldne?« »Da, v soboto popoldne na vrtu.« Cizara je povedal Janezu zaupno na uho in Janez je zmigal z rameni. »Storim, da bo prav.« Dal je možu kos kruha in sira. Cizara se je za« hvalil in se odpravil dalje. Drugo jutro je bila vsa vas polna smeha. Na orehu pred Amerikančevo hišo je visela velika ženska iz slame. Vrat je bil dolg, roke so segale do stopal, glava je bila debela, izrezana iz lipovega štora, oči globoke in velike, lica črna z belimi pi= kami. Odeta je bila v pisano krilo, zakrpano na več mestih, glavo je pokrivala rjava ruta, stkana bogve kdaj. »Nekdo mu je zagodel,« so pravili ljudje. »Prav je! Tako se nosi, kot bi imel pol vasi.« »Nevesto je dobil, lepo in spodobno,« so gos vorila dekleta. »Mislim, da ga Francka sedaj ne vzame za ves svet.« Slivar se ni zmenil za ljudske čenče in je zidal na bogatega ženina. Tembolj je bila žalostna Francka, ko so gledali ljudje za njo. Tudi Žagarju je bilo neprijetno. »Vraga, kdo mi je to storil? Kosti mu polomim, da zvem zanj. In zdaj? Francka bo žalostna. Kaj jaz! Za dekle mi je. V ogenj bi šel zanjo, magari v pekel.« Cizara je molčal kot zid, Francka pa tudi ni rekla besede. Tako je prišla sobota. V gostilni je sedel Žagar. Vedel je. da jo je mahnil krčmar v semenj, zato je hotel govoriti z dekletom par besedi na samem. Zadnji čas je pri? hajal pogosto in Francka je pričakovala dan za dnevom, da pride nekoč z bratom, da se zgovore natančno. »Francka, ali me imaš kaj rada? Glej, vsega ti dam, kar poželi tvoje srce. Kočijo ti kupim, če boš hotela.« Ravno ji je hotel na dolgo in široko razlagati svojo ljubezen, ko je vstopil Cizara in sedel na drugi konec mize. Francka je prinesla vina, odšla v kuhinjo in začela robiti novo rutico. »Nikar ne govori z babami, Žagar! Saj si jo že dobil, ne brigaj se za druge! Pijmo ga pijmo, do* kler živimo, saj ne dobimo ga kapljice tam.« Nagnil je kozarec in izpil do dna, tudi Žagar je pil. Jezilo ga je, da mu je pijanček zmešal štreno. »Jaz samo pijem,« je govoril Cizara dalje. »Rajnki kamnosek Medenov Marko je pa samo jedel. Za tri dni se je najedel, če je šel daleč. Na Sveto goro je vzel s seboj kos turšičnega kruha in žep kuhanega boba. Ob tem je živel dva dni. Seveda je doma prej snedel naročen košek češpelj in skledo repe in fižola. A umrl je nesrečne smrti. Nazobal se je črešenj in napil žganja, da ga je raz? neslo. Imeniten je pa bil, imeniten in slaven, kakor ti, Žagar. Vsa fara klepeta o tebi, tvoji bogatiji in slamnati ženi. Pravim, slaven si kot Napoleon.« »Cizara, pijte in molčite!« Tako sta besedičila dalje, naročila novo vino in pila. Francka je tedaj zginila iz kuhinje in stopila na vrt. Janez jo je čakal. Podal ji je roko in jo po? gladil po licu. Nasmehnila se je in ga prašala: »Zakaj te ni bilo tako dolgo, Janez?« »Ne prašaj me, dekle. — Čutim, da ni tako, kot je bilo včasih in zastonj je vsako upanje.« Hotel je preskusiti, kako močna je njena zve? stoba. »Če ti tako govoriš, kaj pa jaz? Meni je obupati.« »Ne obupaj, dekle.« Potegnil je iz žepa svileno ruto in ji ogrnil drobno glavico. ' »Tole sem ti kupil na semnju za spomin, Francka.« »Kako ti bom povrnila?« Dekle je vzdihnilo in solza se ji je potočila po bledem licu. Spomnilo se je vseh jasnih do? godkov, ki jih je prinesla ljubezen. Na prvi tre? notek se je posebno spomnila. Rože je trgala ob bregu reke in veliko otrok je bilo z njo. Tudi Janez jih je bral. Velik je bil že, star dvanajst let. Mati mu je ukazala; zaljšala je vedno Marijin kip s sve? žimi cvetkami. Tedaj se je zgodilo, da je spo? drsnila nožica, in Francka se je pogreznila v va? love. Kriknila je in zginila v globočini. Otroci so* se prestrašili in začeli bežati, le Janez je ostal. Bil je pogumen fant in dober plavač. Spustil se je v valove, zagrabil malo telesce okrog pasu in plaval urno proti bregu. Rešil je Francko. Valovi so mu jo prinesli. In od tedaj je bila po božji volji njegova. »Dobro veš, da ne morem drugega ljubiti kakor tebe.« In govorila sta dalje. Penica je pela na vrtu, sclnce se je nižalo k zatonu. Iz pogovora ju je vzbudil krik v hiši. Francka je skočila v hišo in se ustrašila, da se je stresla po vseh udih. Na tleh je ležal Amerikanec, ves temnomoder v obraz, in Cizara mu je klečal na prsih in ga davil. Na tleh je ležal velik nož. »Hudič, boš mene cukal za lase in tepel, če ti naredim punico iz slame. Drugačne ne zaslužiš,« je vpil in obdelaval svojo žrtev. »Pustite!« se je pridušeno izvilo iz Amerikan? čevega grla. »Jezus, Marija,« je zavpila Francka, »Janez, na pomoč, na pomoč!« Janez je prihitel in za hip začuden obstal. Potem pa je z jeklenimi pestmi pograbil Cizaro za rame, ga dvignil od tal in treščil iz sobe. »Cizara, pijani ste. Spat pojdite!« Hudi mož se je pobiral s stopnic in še ves omočen zabavljal: »Kaj pa tebi mar? Prav nič nisem pijan. Trezen sem kot na veliki petek zjutraj. Samo lasati se ne dam in tepsti. Še ga bom, še!« Pobral je svojo harmoniko in odšel. »Le povej orožnikom, da sem te hotel. Tudi sebe zatoži!« je vpil na pragu. »Pa naj eno leto sedim, ni mi žal, da sem te, bahača nemarnega!« Žagar ni čul teh besedi. Ležal je na tleh v ne? zavesti. Iz nosa in ust mu je tekla kri. Francka je hitela po vode. Janez ga je privzdignil. Močila sta ga po obrazu in mu drgnila prsa in vrat. Polagoma je zasineli obraz dobil zdravejšo barvo. Z oljem sta mu pomazala praske, ki mu jih je naredil Ci? zara z nohti in nožem. Izpregledal je in Francki je odleglo. Z velikimi očmi je pogledal Janeza in dekle. Slaboten je bil in ves se je tresel. Posedla sta ga na stol. »Saj sta to vidva, Janez in Francka?« »Da, midva. Miren bodi, France!« »Ne morem razumeti tega. Cizari nisem hotel skoro nič žalega in vendar me je hotel zadaviti, vama pa sem storil toliko hudega, pa mi vračata z dobrim. Ah, čuden je svet! Domov pojdem, domov.« Stala sta pred njim in se držala za roki. Tako mlada in lepa sta bila. Žagar je z žalostnim na? smehom pogledal Francko in dejal: »Želim ti sreče, Francka!« Potem je spet za? stokal in rekel: »Prosim vaju, ne govorita o tem z nikomur. V par dneh okrevam in ne maram, da bi vedel ves okraj za moj pretep. Tudi Cizari povej, Janez, naj molči. Vama pa Bog podeli srečo! Ne bom vama več na poti.« Janez ga je prijel pod pazduho in peljal domov. Med potjo so ljudje praševali, kaj je z Ame« ' rikancem. »Malo slabo mu je,« je rekel Janez. In zmajevali so z glavami, ker je peljal sovražnik sovražnika pod pazduho. IV. Materi Zagarci se je čudno zdelo, da je bil France zadnji čas tako molčeč. Vrat je imel zavit in si ga je mazal sam, nje še blizu ni pustil. Prav v skrbeh je bila zanj. Tako so sedeli zopet vsi trije nekega večera v kuhinji. Hlapec in dekla sta že šla spat. »Mati, z mojo ženitvijo ne bo nič,« je začel France. »I, kako da ne? Kaj ne boš vzel Francke? Re« čem ti, prav všeč mi je. Pojdi no, pojdi, nemara te je sram radi tiste slamnate babe. To se utegne pri« goditi vsakomur.« »Nič mi ni radi tistega strašila, radi Francke mi je. Nesrečna bi bila z menoj, ker me ne ljubi. Gregorinov Janez naj jo vzame! Zakaj bi dekle točilo solze radi nesrečne ljubezni?« »Nesrečna ljubezen! Saj je ni. Ko se vzameta, se že spoznata in privadita drug drugega. Potem pridejo otroci in vez je še trdnejša. Ne bodi še« mast, vem, kako je, ker sem stara.« »Vam se zdi tako, meni pa drugače. Ženil se ne bom, mati.« »France, i kaj pa misliš?« je začel brat. »Tone, premoženje ti dam. Ženi se ti! Mlajši si in srečnejši. Delal bom pri hiši, ker jo ljubim, delal, dokler me ne polože v grob. Izgovorim si kot, pa bo!« »Nekaj čudnega ti je padlo v glavo,« je rekel brat. »Kaj poreče Slivar, s katerim sta se skoro dogovorila?« »Naj reče» kar hoče. Jutri pojdem k njemu in mu povem odločno in jasno.« »Drugo jutro se je res napotil k Slivarju. V ku« hinji je dobil Francko. Pogledala ga je z modrimi očmi in težko mu je bilo, ker jo je rad imel. »Francka, prišel sem prosit odpuščanja. Če si kdaj trpela radi mene, odpusti mi!« Dekle mu je podalo roko in zardelo. »Ne govorite tako! Vedno mislim, da je bila volja božja. Nisem vas mogla ljubiti. Janeza imam rada in bi ga tudi imela, tudi če bi bil grd, ker ljubim njegovo dušo.« V gostilno je prišel oče Slivar. Zadovoljno se je smehljal in pozdravil Žagarja. Sedla sta in Amerikanec je začel z odpovedjo. Vzbujal je tudi starcu vest in napeljava! vodo na Franckin mlin. »Ti nisi mož«beseda, fant! Obljubil si mi in že za doto sva barantala.« »Ne zamerite, saj tudi vi niste bili mož«beseda! Janezu ste napravili mnogo bridkih ur.« »To ti je divjak. Tako sva se sklestila in zaklel se je, da gredo najine poti narazen.« »Nagel je in ne premisli vsake besede. Tega mu ne štejte v zlo! Dobra duša je, izvrsten go« spodar, vreden Francke.« »Čudno si se izpremenil.« »Ne mislim se ženiti. Bratu dam; naj se poroči. Mlajši je in spraven človek. Nevesto dobi z lahkoto.« »Morebiti bi pa on vzel Francko?« »Če bi hotel vzeti Francko, mu ne dam črez. Stric Slivar, bodite res oče svoji hčeri in ne pe« hajte je v nesrečo. Glavno ni denar, glavno je lju« bežen in zadovoljnost.« »Tako govoriš, ker si še malo izkusil.« »Toliko kot vi, če ne več.« Dolgo sta govorila, a danes oče ni ukazal Francki prinesti vina. Žagar ga tudi ni naročil, ker se mu ni ljubilo piti. »Tako ne bo nič! Figamož si in ostaneš.« »Naj bom! Zadovoljen sem, da ne rušim sreče vaši hčeri. Videl sem njene solze in sem spoznal, kaj pomenijo. Zareza je zareza in srca ne zakrpate kot irhastih hlač.« Tako je rekel in odšel. Slivar pa ni bil zado« voljen; zmajal je z glavo in parkrat zaklel, kar ni bila njegova navada. Amerikanec je srečal sredi vasi Cizaro in ga pozdravil. »Kaj me pozdravljaš? Pusti me pri miru!« »Cizara, pametni bodite in začnite delati. Precej dobite delo, če hočete tudi pri nas.« »Ne draži me! Nadelal sem se do sita in delo mi smrdi dvajset sežnjev daleč. Lepo od tebe, da me ne naznaniš. V soboto sem bil pijan, zato je bilo tako.« Odšel je po vasi s harmoniko. Široko je stopal in gledal na tla. V. Slivarjeva Francka je bila vesela,, da ji je kar lice gorelo. Usteca so se držala na smeh, nad če« lom so se blesteli črni lasje, spleteni v velik svitek. Rokave je zavihala, spuščala vrč v vodnjak in po« tihoma žvrgolela, podobna mični ptički, ki se ra= duje pomladi. Ko je nesla vodo črez vrt, je razgrnila veje ši= rokega grma in se nasmehnila: Gnezdo. V njem je cvrčala družinica penic. Francka se je naslonila na drevo in je zasanjala o gnezdu in družinici. Janez, ljubi fant! Zdrav, krepak, hiter, odločen in neupogljiv kot hrast v dobravi. S takim človekom ni težko stopati po tr« njevi poti življenja. Slast je gledati njegovo delo in delati poleg njega za dom in družinico. Janez vse preuredi, da bo življenje in delo prijetnejše. Janez je dober. Boga ima rad. Bog bo čuval gnez« do ... Sklonila je glavico, lahna rdečica ji je pri« plula na lice. Ah dom, družina, skrivnost materin« stva, lepota svetega poklica! Iz premišljevanja jo je zbudil oče, ki je prišel čez dvorišče golorok in gologlav. Naslonil se je na vrtno ograjo, pogledal je svojo veselo hčer in začel: »Zdaj poješ in se raduješ, ker se je odpovedal Žagar, ta figar. Zdaj misliš le na Gregorina. Skrbi mi delaš. Z nobenim otrokom nisem imel toliko dela, kakor s teboj. Povej mi odkrito, ali res ne moreš pustiti tistega Janeza?« Dvignila je glavo in je tiho, a z odločnim po? udarkom rekla: »Res ne morem, očka.« »Dekle, dekle,« ji je prigovarjal oče, »glej, kako si postelješ! Pomisli, Gregorin je zadolžen, ti pa dobiš bogate ženine.« »Ni mi za denar, dobrega moža hočem, ki ga bom ljubila iz srca. Ah oče, hočem imeti dobro družino.« Stari je pomolčal. V srcu mu je nekaj govorilo, da hči modro in prav misli. Počasi je zinil: »Torej ga pa vzemi, če ni drugače. A ne misli, da obvelja tvoja. Vidim, da Gregorin pametno go* spodari. Zato ga vzemi, samo zato. Trdo boš morala delati. Glej, kako urediš! Prepirala sva se onikrat in od tedaj se ne pogledava. Vroč je kot železo, ko se loti. Opekel sem se, a tudi on se je pri meni. — Torej stori, kakor hočeš. Če te hoče imeti, že pride pote. Bodi srečna; to hočem.« Dekle ga je hvaležno pogledalo in dve svetli solzi sta ji kanili na razgreta lica. Slivar se je obrnil v stran, nekaj pogodrnjal o sitnosti otrok. Pri srcu pa mu je bilo gorko, kakor da bi mu žar iz hčerinega srca otajal led v prsih. » # * Po košnji je bila poroka. Na svatbi je bil tudi Žagar. Cizara se je pomešal med godce in uganjal burke. Zvečer se je preoblekel v kralja in prišel s spremstvom čestitat ženinu in nevesti. A kaj bi vam to pravil! Saj veste, kakšne so naše vesele svatbe... . llllllllllllllilllMIMIIIIIIIlilMIlllllll......'IHIIlli..... ........... ..................................... ...............................|i]|j|]|l|!l!i J. Langerholc: PREPIR. D ILA sta si dobra. Primožev Janko in Dobretov LJ Stanko, prijatelja od večera v jutro, od jutra v večer. Ali prišla je vmes štruca, lepa bela pogača. Janko jo je imel, Stanko bi jo bil rad imel. Prosil je zanjo, a Janko je poleg pogače prigriznil še debel košček nevoščljivosti. »Janko, daj mi malo.« »Ne morem.« »Samo malce.« »Nočem.« »Bom pa še jaz tebi dal.« »Saj nič nimaš.« »Pa bom imel, ko bom šel k sveti birmi.« »Maram za tiste sladkarije!« »Dobre so.« »Če so dobre, jih pa jej.« »Janko, saj te imam rad.« »Zdajle, ko imam štruco.« »Zmeraj, vedno, vsak dan!« »Lažeš!« »Janko, daj mi no, vsaj mrvico mi daj.« »Ne smem.« »Zakaj ne?« »Ata pravijo, da ne smem nikomur nič dati.« »Zdaj pa ti lažeš.« »Kdo ti je povedal?« »Sam vem.« »Seveda, ti Ase sam veš. Misliš, če v šoli vse veš, da —« »Janko! Lepo te prosim!« »Tiho bodi!« »Tebi ne!« »Pa domu se mi poberi!« »Nočem!« »Bomo videli!« In pričel se je boj in pretep in prijatelja sta šla narazen. Za prazen nič, za košček belega kru* ha, pa taka jeza, tak prepir. Janko- je bil sam doma. In komaj je odšel Stanko, se mu je pridružil dolgčas. Oh, to je bilo pusto! Sam, v celi hiši sam. Oh! In če bi prišli zdajle cigani? Kam bi se skril? Zaklenil je vežo in šel v zgornjo hišo. Votlo je zadonelo po veži, zamolklo je bobnelo po stopni* cah, nekam strahotno je odmevalo, ko se je pre* stopal po zgornji hiši. Ta divja samota! Saj Stanko ni nič močnejši kakor on, nič večji kakor on, nič pogumnejši kakor on, pa vendar... Ko sta bila skupaj, še mislila nista na strah, če sta kričala, je glas prijetno, domače odmeval po hiši. Danes pa sam, in z njim dolgčas, in strah in samota in ti pusti, votli glasovi. Ali vsi so glas slabe vesti? Janko! Tesno mu je bilo pri srcu. Tako tesno, da bi bil zajokal, a niti jokati si ni upal. Zaklical bi bil: »Stanko!« pa se je bal lastnega glasu ... Stanko pa je doma premišljeval: »Čemu sva se pravzaprav sprla? Ali je bilo vredno? Za košček kruha! Naj ga le ima. Mogoče mu res ata ne puste, da bi ga dal. Pa mu nisem verjel. Ah, kar nazaj bi šel in bi mu pustil, naj pojé v miru svojo pogačo. Saj mi je ni dolžan dati. Res ne. Posebno še, če res ne sme.« Po vrtu je hodil in gledal, kje je Janko. Janko, ah Janko! Prikaži se! Ah Janko! Nikjer ga ni bilo. »Janko!« Nehote je zaklical ime bivšega prijatelja. In Janko je pomolil svojo glavo skozi okno zgornje hiše. »Stanko!« »Kje pa si?« »Počakaj me! Pridem k tebi.« Spet sta bila skupaj, spet sta se smejala, spet sta kričala in vpila kakor nekdaj, kakor še pred par urami. In spet so odmevali po vrtu. po hiši povsod le glasovi veselja, strah pa je šel. Jedla sta belo pogačo in oba sta je imela zadosti. Angel miru pa je razprostiral nad njima svoja krila in angel dobre vesti ju je spet zapisal v svojo zlato knjigo. J. Langerholc: MESETAR. 'T* RUDEN sem bil in sem malce zadremal. Pa *■ samo malo in čisto na rahlo. Tako, da sem dobro slišal v veži glasove: »Ali so gospod doma?« Otroški glasovi. Kaj mi neki hočejo? Če bi bila sobota, bi koj vedel, kaj nameravajo. K spovedi. Ali bilo je sredi tedna. »Tok, tok, tok!« »Naprej!« V soboi se prikaže kodrasta glava mojega učenca Franceljna, »No, kaj bi rad?« »Gospod, ali veste za kakšne zajce, ki bi bili naprodaj? Zajec in zajka.« Nasmehnil sem se. Katehet, veroučitelj, pa naj bi se brigal za zajčjo kupčijo! »Kako Da, da si prišel k meni radi zajcev?« »Ata so rekli, naj vas vprašam.« V tem je pristopila in se jela vmešavati v najin pogovor še njegova sestra Tina. Ko je videla, da bratu nisem odgriznil glave, je dobila pogum. »Pa so res rekli ata da mu jih dobite. Gospod gotovo vedo zanje, so rekli.« Na! Lepa je ta! Kakor da bi moral imeti v davi vse zajce cele župnije! Ampak tako zaupanje: Gospod gotovo ve! To pa spet ni karsibodi. In vendar nisem vedel. »Čakajta,« sem jima rekel, »danes prav res ne vem za nobene. Čez par dni se oglasita, bom pa že povedal.« Šla sta. Jaz sem pa začel premišljevati, kaj sem obljubil. Kam naj se obrnem? V sili je dober svet nekaj vreden. In dobil sem ga. Dobri ljudje so mi svetovali: »Obrni se na Šuštarjevega Jožka. Kar je lovski pes za divje zajce, to je Jožek za do= mače: vsakega izvoha.« Obrnil sem se nanj in imel sem srečo. V par dneh sta Francelj in Tina že vedela, da bosta lahko dobila zajce. Tudi za ceno sta že vedela. »Ampak meni bosta tudi nekaj dala, ker sem vama zajce dobil.« Spogledala sta se. Na to terjatev nista bila pripravljena. »No Francelj, ali bo kaj?« Molče je prikimal. Videl sem: za zajce ima denar, za mešetarja ga nima. Premalo je še izvežban v kupčijskih poslih. Tudi Tini je jezik primrznil. Kar ni šla beseda z jezika. »Francelj! Če mi boš dovolil, da bom smel po* gledati, kakšen hlev si napravil zajcem, mi pa ne boš nič plačal.« Obraz se mu je razjasnil, oko se mu je posve* tilo in jezik je spet govoril in ropotal kakor prej. Tina je pa pošteno pomagala. Nista mislila, da se bosta tako ceno odkupila. Filip Terčelj: 'Vipavska. Divja burja, solnce žgoče, vinski grički, zgodnji ptički in nad vsemi skalni Nanos, kakor skrbni oče. Le poglejte vinske griče! Cerkvice na njih so v krogu. Bele cerkvice — ovčice čuva Mati v Logu. Kaj zato če burja tuli in če močne hraste trese! Nas Vipavcev iz doline burja ne odnese! To vipavska je dolina, zemski raj in cvetno morje, sadni vrt, ki ga spomladi bela vila orje. To dolino ogradili so očaki tisočletni: stari Nanos, sivi Čaven, Javornik priletni. Tu ostanemo, kjer zrastli smo v viharju in vročini, dokler Bog nas ne pokliče k večni domovini! PO OKROGLEM SVETU R. Bednarik: BORBA ZA SEVERNI TEČAJ. S Skrivnostna kot sfinga sredi Pu* %. ščavskega peska je naša zemlja. Rado* | vednim očem svojih otrok le nerada odgrinja svoj pajčolan. Velikanske de* K žele, ki merijo tisoče kvadratnih kilo* metrov, so še, kamor ni še stopila raziskovavčeva noga: na severu vseh kontinentov se razprostirajo prostrane snežne planjave, v osrčju Afrike so gosti pragozdi in nepristopne planote, sredi oceanov le* žijo še otoki, a na obeh tečajih naše zemlje so še morja in neraziskane ravnine, ki jih pokriva par metrov debel leden oklep. Od neraziskanega dela zemeljske oble odpade na pokrajine ob tečajih okroglo 15 miljonov kvadratnih kilometrov. To je za poldrugo Evropo. Semkaj so seveda všteta morja, otočja in tudi morebitna suha zemlja. Ameriški zemljepisec Harris je skušal s pomočjo plimnih valov dokazati, da se razprostira med te* čajem in severnoameriškim polarnim otočjem suha zemlja, ki so jo znanstveniki po njem začeli nazivati »Harrisova zemlja«. To polarno kopnino so iskali že številni raz* iskovavci, a je še niso ugledali. Angleži so že v 16. stoletju pošiljali ladje, priproste in slabo oprem* «ene na sever, da odkrijejo nov svet. Večina teh junaških mož je v borbi z divjo severno naravo podlegla. Treskanje ogromnih ledenih gor, ki so trčile skupaj, jim je zapelo pogrebnico; in teme naše zemlje je spet za desetletja pogoltnila grozna in obenem veličastna tišina severne narave Pač se je bil leta 1895. Fridtjof Nannsen približal te* čaju že na 420 kilometrov; 1. 1900. je vojvoda abruški prodrl še bolj gori. Devet let kasneje se je pa razširil glas, da sta Cook in Peary razvila prapor prav na severnem tečaju. Pa se je' izkazalo to kot neresnično. Po neuspehih raznih slavnih raziskovavcev se je lotil severnega tečaja Norve* žan Roald Amundsen, ki je 1. 1911. prvi odkril južni tečaj. Brž po vojni je odplul proti tečaju na ladji »Maud«. Dolgo ni bilo vesti o severnih ju* nakih. Nazadnje so morali odjenjati. Toda Amundsen, jekleni severni tip, ni odjenjal. Cela štiri leta se je pripravljal na novo borbo s tečajem. Lani v juniju se je spustil s šestorico vrlih in zve* stih tovarišev v dveh letalih proti severu. Le 250 kilometrov pod tečajem bi jih bila led in mraz skoraj pogubila. Amundsen se je vrnil premagan, a ne strt. Nov načrt. S svežim pogumom se je lotil novega načrta. Hotel je leteti preko severnih pokrajin v zrako* plovu. Amundsena je podprl z denarjem njegov zvesti drug bogati Amerikanec Ellsworth. Na po* moč sta mu priskočila tudi norveška vlada in zemljepisna družba. Italijanski letalski polkovnik Humbert Nobile je pa izdelal po Amundsenovih navodilih načrt za tehnično dovršen zrakoplov. Polkov* nik Nobile je tudi bil določen za po* veljnika zrakoplova »Norge« (Norveš* ška). ki naj ponese Amundsena in nje* govo hrabro družbo na tečaj. Načrt je določal, da se dvig* ne »Norge« z leta* lišča v Ciampinu nižje Rima in pluje po tej * le črti: Ciampino * Rim * Cuers (francosko mesto nad Toulo* nom) * Pulham (Ion* donsko letališče) * Oslo (glavno mesto Norveške)* Gatšina (južno od ruskega Ljeningrada) * Vadso (najsevernejša točka La* ponije) * Kraljevi zaliv na Svalbardu (tako zovejo danes Norvežani prejšnje otoke Spitzberge) * tečaj * rtič Barrow na severnem koncu Alaske. V vse omenjene postaje so že mesec popreje po* slali inženirje, ki so postavljali ogromne železne stolpe za pristajanje zrakoplova. Na Svalbardu, pravi izhodiščni točki za polet proti tečaju, so bili postavljeni velikanski »hangarji« za zrakoplov. Tu so italijanski in norveški izvedenci tudi pripravili vse potrebno za polarno opremo zrakoplova. Devetega aprila ob devetih in dvajset minut se je »Norge« dvignil z letališča v Ciampinu. Par vzklikov in prisrčno slovo od svojcev — in zrako* plov z 21 možmi posadke je veličastno odplul proti severu v boj s severno prirodo. Človeški um in volja sta si spet odmerila nalogo, da zmagata v boju z naravo ... Le prebrž je ta začela kazati svojo moč. Brez* žični brzojav na zrakoplovu je ujel vest, da mon »Norge« kreniti proti atlantski obali, sicer ga za* jamejo nad Francijo silni nasprotni zračni tokovi. Roald Amundsen. »Norge« je moral po ovinku pluti proti Pulhamu, kamor je prispel naslednji dan 11. aprila ob petih popoldne. V 30 urah je potemtakem zrakoplov premeril 2253 kilometrov dolgo pot. Prva pre« izkušnja je bila dobro prestana. Nade so se večale. Naslednji dan ponoči se je pot nadaljevala proti Oslo. Ob istem času, ko se je v Pulhamu dvignil »Norge«, sta v Oslo sedla na vlak Amund« sen in Ellsworth ter se odpeljala v Trondhjem in od ondi z ladjo na Svalbard. Ob slovesu sta oba in do severnega rta Laponije. Po kratkem počitku v Vadso se dvigne »Norge« 6. maja popoldne v severno nebo preko Barentovega morja v smeri na Svalbard. Zvezde zginejo s horizonta — sveti le solnce, šestmesečno polarno solnce. Trije motorji brnijo z vso naglico, Evropa zgine z obzorja. Pov« sod naokrog je le neizmernost. Naslednje jutro 7. maja zbudi nočni stražar svoje tovariše iz naglega polusna z vzklikom »Zem« Ija!« Res; na severu se rišejo temni obrisi: Sval« Zrakoplov »Norge« v trenutku, ko je odhajal iz Ciampino. raziskovavca vzkliknila skozi okno »Na svidenje!« Nista dvomila, da se bo polet posrečil. V Gatčini je morala posadka več dni čakati. Treba je bilo pri strojih marsikaj popraviti in očistiti. Prvega maja so se nameravali dvigniti, a je nastala taka vihra, ki je obetala slabo vreme, da so ruski vremenoslovci poveljniku Nobilu sveto« vali, naj še par dni počaka. Toda 5. maja je že vse bilo pripravljeno. Na »Norgeju« je bilo nalo« ženih 9500 kilogramov teže. Skoro polovica je od« padlo na bencin. Za ukrcanje je bilo pripravljenih 19 oseb. Razen Nobila je bil še Amundsenov to« variš Rijser Larsen kot podpoveljnik zračne ladje, Amundsenov nečak, motoristi, trije radiotelegra« fisti, med temi en Rus, in trije časnikarji (— kje pa teh ne dobiš? —). Eden izmed teh je Fredrik Ramm ,ki je dobil pozneje častni naslov »tečajni urednik«, potem Rus Lebedenko in dopisnik mi« lanskega lista »Corriere della Sera« C. Tomaselli. Brž nad Ljeningradom je zajel zrakoplov močan veter, ki je pihal s hitrostjo do 20 metrov na se« kundo. »Norge« plove s hitrostjo 50 kilometrov na uro preko zasneženih ruskih step na Belo morje bard! Ob šestih je »Norge« nad Kraljevim zalivom. Pol ure kasneje že pristaja. Godba s »Heimdala«, ki je pripeljal Amundsena in Ellswortha, svira nor« veško himno, potem ameriško in italijansko. No« bile skoči k Amundsenu, stisneta si roke, Norve« žani in Italijani se pobratijo. Druži jih velika na* loga, ki jo skupno hočejo izvršiti. »Norge« zopet počiva po 15 urnem poletu od Vadso do Kraljevega zaliva; to je pot, ki bi jo parnik preplul komaj v treh dneh. Štiri dni se mu« dijo raziskovalci na otoku. Zadnje priprave se še izvišijo 10. maja zvečer. Hitro so skladiščni pro« stori napolnjeni. Glavna skrb je kajpada bencin. Tega je treba natovoriti najmanj 7000 kilogramov, 500 kilogramov je živeža. Ponajveč obstoji iz na« soljenega mesa, čokolade, zgoščenega mleka, pep« ionizirane juhe, sladkorja in pomaranč. Znan« stvenih instrumentov je mogoče le malo vzeti s seboj. Živo srebro v toplomeru je nizko pod ničlo. Kaže se slabo vreme. Nobile je vznemirjen, ker se bi moral polet odložiti na negotov čas. Vsi nemirno dremljejo v leseni lopi. Proti štirim jih straža zbudi. Veter se je umiril; mogoče se bo dalo dvig« niti. Vse moštvo je že na mestu dobro zavito v kožuhe. Na krovu »Norgeja« je prostora le za 16 oseb. So že izbrane. Nobile vodi ladjo, Amundsen je glava podjetja, potem so še tu Ellsworth, pod? poveljnik Rijser ? Larsen, kapitana Wisting in Hor* gen, ki krmarita, radiotelegrafista Gottwaldt in Storm s Johnson imata polno opravila z aparati za brezžični brzojav — ta bo uho zrakoplova in edina zveza med njimi in svetom —, profesor Malmgreen je znan vremenoznanec in mu pripada zelo \ažen opravek, da napoveduje meteorološke fait* Od leve na desno: Tompsey, predsednik zrakoplovnega kluba na Norveškem. — Ellsworth, Amerikanec. — Umberto Nobile, italijanski junak. pojave, časnikar Ramm, ki bo pošiljal prve vesti s tečaja v svetovne liste in mehaniki Omdal, Ce* cioni, Caratti, Arduino, Pomella in Alessandrini. 6 je torej Italijanov, 1 Amerikanec in 9 Norve? žanov. Pač še eno živo bitje je: mali Nobilov psi* ček Titina. Ta gre tudi na severni tečaj. Od Svalbarda do tečaja. V torek 11. maja ob 9. uri 50 minut začno de= lovati motorji. Slovo, morda za vedno ... »Norge« vzplava. Kristalni snežniki svalbardski zginejo v morju solnčnega bleska. Čez poldrugo uro ostane na jugu še otok Amsterdam. Od tu napiej prične mrtvaška tihota severne pokrajine. Motorji jo mo* ti j o in pa ogromna senca zrakoplova, ki se plazi pošastno preko valov in ledu. »Norge« je na poti do cilja. Na 87° 45' severne širine se motorji malce usta* vijo. Trije možje Amundsen, Rijser^Larsen in Omdal se zamislijo. V duhu o? enkrat nrežive onih strašnih 25 dni, ko je bila ta skorja ledu tu spodaj njih edino bivališče. Kmalu nato zavije »Norge« gosta megla. Že blizu tečaja megla zgine. Radio ujame brzojavko, da je norveški kralj odlikoval z zlato medaljo Gothvalda. Trikratni »hura« za? doni iz zrakoplova, radio se kralju zahvali za častitke. Posadka izpije čašo čaja na čast Ells* worthovemu rojstnemu dnevu, nato pa brž dalje. Poldruga ura po polnoči 12. maja 1926. je. Svetlo je kot v jutranjem mraku, ker sveti polnočno solnce. Sekstant in inklinacijska igla kažeta, da je »Norge« na cilju. Točno nad tečajno točko plove. Sam led kolikor daleč seže oko, o kakem živem bitju ni sledu. »Norge« se spusti nizdol na 100 metrov. Tedaj se posadka odkrije in Amundsen spusti na tečaj norveški prapor, ki sta mu ga dala norveški kralj in kraljica, Ellsworth se skloni in spusti ameriško zastavo, poklonjeno od predsed? nika Ameriških združenih držav, Coolidgeja, in za njimi vrže Nobile italijansko trobojnico, ki mu jo je bil dal na pot Mussolini. Slovesni trenutek je potekel. »Norge« še parkrat obkroži tečaj in s polno močjo zaplove na jug proti rtu Barrow. V zračnem oceanu. Zdaj šele začne pot v neznano. 1500 milj je treba preleteti do prve znane zemlje. Temperatura je zelo nizka, 12° stopinj C pod ničlo. Povsod se dela led. K sreči brezžični brzojav še dobro deluje Zopet se zavije zrakoplov v meglo. Treba se je dvigniti nad 300 metrov. Nevarnost se bliža. Lahko se izgubi prava smer. V tem hipu odpove še brzo* jav. Naenkrat je zveza s svetom pretrgana. Malm* green ni več mogel dobivati poročil o vremenu. Zadnji brzojav je še povedal, da divjajo na Alaski hudi viharji. Megla je vedno gostejša. Zra» koplov plava že v višini 900 metrov. Mraz je tu gori še hujši. Mehanik javi, da se dela leden oklep okrog trupa. Trenutek največje nevarnosti je tu. Propelerji mečejo ostre koščke ledu v trup; že se pokažejo luknje; ena meri že nad 1 meter. Če se raztrže blago, bo treba pristati in čakati na — smrt. Vsi morajo na krov in mašiti luknje. Sredi boja na življenje in smrt se približuje »Norge« kopnemu. In res oznani Rijser = Larsen ob sedmih zvečer, da vidi zemljo. Nahajamo se na 71° severne širine, po 46 urah, odkar se je »Norge« dvignil na Svalbardu. Nevarnosti še niso minule. Nad Berins govim prelivom je megla gosta, da bi jo rezal. Od tečaja do severne obali Alaske je premeril »Norge« 2250 kilometrov v 16 urah in 40 minutah. V gosti megli jadra »Norge« več kot 4 ure. Parkrat zgubi smer in se obrne celo nazaj proti tečaju. Radio pošilja obupne klice na vse strani, nobena postaja se ne odzove. Ob devetih in pol zvečer zagleda posadka vnovič obalo. Zdaj pa nastane nova nevarnost, da trči »Norge« ob kako obrežno gorovje in se raztrešči. Amundsen in Larsen spoz? nata pokrajino pod seboj. Pol ure je še do es* kimskega sela Nome. Storm * Johnson ujame glas brezžičnega aparata iz Nomeja. To še bolj potrdi Nobila, da je Nome v bližini. Takrat pa začne z vso silo bučati orkan. »Norge« pleše po zraku kot papiiček. Krmila že odpovedujejo. Treba je na? glega sklepa. V morje je nevarno se spustiti, ker je vse razburkano. Pristati na poledenelem obrežju tudi ni mogoče, če ni ljudi, ki bi spodaj zgrabili za vrvi in zrakoplov pridržali. V Nome so bili zato že pripravljeni. Junaški Larsen je predlagal, naj bi se znižali prav nad zemljo in vseh 16 mož, naj bi istočasno poskakalo iz čolnička. »Norge« bi bil seveda s tem izgubljen, posadka bi se pa že kako prebila skozj led do prvih eskimskih koč. Ta načrt je bil preveč drzen. Zmagovalci se rešijo. Poveljnik Nobile skuša rešiti kar se še da. Ukaže brž natovoriti veliko vrečo z vsem kar ni nujno potrebno. Živež, posebno konserve, instru* menti, in še marsikaj dragocenega mora v vrečo. Nabasanih je že 370 kilogramov. Pod vrečo sta pritrjeni dve sidri za led. To breme ukaže Nobile spustiti dol in obenem v počasnem teku doseči led. Veter je še zmeraj hud. Vendar pripluje »Norge« iznad ledenega morja na kopno. Ko se spuste nav* zdol, že zagledajo trumo Eskimov, ki letijo proti zrakoplovu. Od daleč se prikaže njih vasica Teller. Rešeni so! Še par krepkih pogonov z motorji in »Norge« se približa ljudem, ki lovijo za vrvi. Par metrov nad tlemi se spusti nekaj mož po vrveh iz zrakoplova in pomaga Eskimom, da udrže zra* koplov. Zaklopke se odpro in plin začne uhajati ven. Trup se splahne in začne padati. Treba je mrzlično delati in paziti, da ne bo udarec prehud, sicer se zrakoplov ves polomi. Močan veter po* tegne in raztrže ob straneh platno. Vendar so dra* goceni instrumenti in ogrodje ostali celi. Ob osmih zjutraj 14. maja stopi posadka po 71 urah boja s tečajem na trdna tla. Toda to ni več ona junaška in sveža četa, ki se je dvignila na Svalbardu. Tri dni ni nihče spal, vživali so le čokolado in prepe* čenec, vse to jih je izmozgalo, da so se slabotni odmajali proti vasici, kjer so jim dobri Eskimi pripravili nekaj gorke hrane in jim dali ležišče. Nato so spali, spali. Le Amundsen ni mislil na to, sedel je s svojimi papirji v kot in računal, računal, ali so videli skrivnostno »Harrisovo zemljo« ali ne. Dognal je, da je sploh ni. Nobile je pa pazil, d^ so »Norgeja« ki je šestnajsterim postal drugi dom, lepo spravili. Vrli zrakoplov je vse varne in nepoškodovane prinesel do cilja, on sam pa leži strt na ledu pod polnočnim solncem. Severni ju* naki so ga gledali kot živo bitje in se poslovili molče od »Norgeja«. Po oddihu so krenili do pristana Seattle na za= padni obali in se vkrcali na parnik za domov. Doma so bili junaški raziskovalci sprejeti kot se Kraljevi zaliv s hangarjem za zrakoplov »Norge' spodobi za junake, ki se vračajo zmagoviti iz boja. Poveljnik Nobile je bil imenovan za generala zra= koplovstva v kr. vojski. Prvič v zgodovini razisko* vanj se je zgodilo da tečaj ni zmagal. A vdal se iudi ni. Svoje skrivnosti je narava skrila pred očmi onazovalcev. Še in še se bodo žrtvovali plemeniti ljudje za znanost, dokler ne bo zemlja popolnoma odgrnila svoj pajčolan; a takrat se bodo človeku, majhni stvarci v brezbrežnem vesoljstvu, zastavile nove uganke, ki jih ne bo rešil ne z umom ne z voljo: Neskončnost stvarstva kje si.. .? «IMMBIIMIMIIIBIIIIIIIliaiiaillllBI IZ ZDRAVSTVA iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiaiiiiiiiiiiiiiiiii i»»« Dr. Fr. Jakončič. NEKOLIKO NASVETOV ZA POMOČ V NEZGODAH. V lanskem Koledarju smo podali praktična nas vodila, kako moramo ravnati z ranami. Hoteli smo s tem podučiti v prvi vrsti naše ljudstvo, ki je na deželi oddaljeno od zdravnikov in pride največkrat v položaj, da si mora samo pomagati. Na sličen način hočemo letos opisati pomoč pri ne* Slika št. 1. — Elastična obveza pri strupenem piku. Slika št. 2. — Zlomljena noga z odprto rano. zgodah in težjih telesnih poškodbah. Ponesre* čencem se pomaga edinole, ako je prva pomoč pravilna, ker od nje odvisi nadaljnje zdravljenje in okrevanje. Nespametna prva pomoč je že mar; sikomu ogrozila življenje. Tako so devali n. pr. v neki vasici mlademu dekletu, katero je gad pičil, na rano mešanico iz Slika št. 2«. — Uravnana in obvezana. Slika št. 5. Slika št. 3. — Zasilna obveza. Slika št. 4. — Zasilna obveza za zlomljeno) roko. masla, pepela, octa in mleka. Ta »dober« nasvet je dal starejši mož, kateri je bil tako učen in moder, da je znal zdraviti na tako nespameten način ga« dove pike. Kačji strup namreč preide iz male, skoraj ne= znatne rane pika kmalu v kri in se po krvi razširi polagoma po vsem telesu. To preprečiš, če pre= vežeš ud nad rano, in sicer tako trdno, da se krvni obtok pri obvezanem delu zaustavi. (Slika št. 1.) Rano operi dobro in pusti jo nekoliko časa krva« veti, ker tako izpere tekoča kri strup iz rane. Ako pa ne krvavi, tedaj izsesaj rano; samo pazi, da ni* Slika št. 6. — Zasilna obveza. maš kake rane na ustnicah ali v ustih! Če nisi tega gotov, opusti izsesavanje, bilo bi zate lahko usod? no. Pičenemu daj piti precej alkohola (konjaka, žganja), da se omami. Pokliči pa takoj zdravnika. Kakor pri strupenih pikih, tako moramo pomniti pri vseh nezgodah, da obstoja pravilna prva pomoč v tem, da na pameten način spravimo ponesrečenca iz nevarnosti, mu olajšamo bolečine in muke s koristnimi sredstvi, katere pač imamo pri roki, ter da skušamo preprečiti morebitne smrtne posledice zadobljenih poškodb, dokler ne pride zdravniška pomoč. Pogostoma se dogaja, da ta ali oni nenadoma začne bruhati kri. Ta dogodek splaši in zbega vse domačine, kar seveda še bolj razburi bolnika. Ravno nasprotno moraš ravnati z bolnikom, po* miriti ga moraš in ne vznemirjati. Položi ga v po* steljo tako, da bo glava vzvišena, in odpni mu tesna oblačila. Radovedneže in preveč zgovorne ne puščaj v bolnikovo sobo. Ako je izbruhana kri svetlordeča in se peni, tedaj vedi, da je to krvavitev iz pljuč. Bolnika nikar ne prestraši s tem, temveč pomiri ga, daj mu piti mrzle slane vode in devaj mu mrzle ali ledene obkladke na prsi. Ni* kakor mu ne smeš dovoliti, da bi govoril ali se premikal. Škodljive pa so v takem slučaju gorke in opojne pijače. Ako pa je izbruhana kri temnordeča ali temno« rjava, tedaj prihaja iz želodca. Tudi v tem slučaju ravnaj z bolnikom, kakor smo prej omenili. Po* miri ga. glava in truplo naj ležita vzvišeno, devaj mu mrzle obkladke na želodec, dajaj mu v usta koščke ledu. Pokliči na vsak način zdravnika. Slika št. 8. — Zasilna obveza z deščico. Ni redko na deželi, da si kdo zmečkanogo ali roko vsled padca z visočine ali vsled moč« nega pritiska s kakim predmetom. Tako često koga voz pritisne k zidu ter mu tako zmečka prsni koš ali kak ud. Zmečkani del telesa kmalu oteče in zadobi najprej modrordečo barvo potem pa temnorjavo, ker se je iz zmečkanih in ranjenih žil in žilic razlila kri po mišičevju in podkožni tkanini. Pomoč v teh slučajih je udobna lega ponesrečenca, oziroma ranjenega uda, in mrzli obkladki. Pri težjih poškodbah bo prenos bolnika v bolnico neobhodno potreben. I z v i n e š si kak sklep najlažje s padcem. Vsled naglega in hipnega pretegnjenja se kosti, katere tvorijo sklep, oddaljijo za trenutek in pri tem se njih vezi pretržejo. Sklep oteče in pokažejo se kmalu večje ali manjše krvne podplutbe; sklep ostane sicer še nekoliko gibljiv, toda vsak gibljaj je združen z bolečinami. Pri izpahu pa ostanejo od svojega normal« nega stika premaknjene kosti izven pravega mesta. Izpah spoznaš na spremenjeni obliki sklepa, ote* klini, bolečini in negibljivosti sklepa. Pri izvinu kakor pri izpahu koristijo mrzli obkladki in počitek dotičnega uda v udobni legi. Nikar ne skušaj ti uravnati izpahnjenega sklepa, ker s tem mogoče le škoduješ, ampak prepelji ponesrečenca čim prej k zdravniku. Zastareli izpah je zelo težko uravnati ali celo nemogoče. Večkrat ostanejo ljudje vsled zamude ali nemarnosti pri izpahih pohabljeni za celo življenje. Več pazljivosti moraš imeti s kostnimi Slika št. 11. — Pomoč zoper ogenj. Ogenj pogasi z odejami. prelomi. Spoznaš jih na izpremenjeni obliki, nenavadni pregibljivosti uda na mestu preloma, hudih bolečinah, ki jih bolnik čuti, posebno pri otipanju. Dotičnega uda ponesrečenec ne more upotrebljati. Tvoja prva pomoč, katero boš nudil pri kostnih prelomih, bo obstojala v olaj* šanju bolečin in kolikor mogoče hitri zdravniški pomoči. Bolečine preprečiš, ako uravnaš kost in jo obvežeš. Zlomljeni ud pa naj mehko leži. Na tak način lahko prepelješ ponesrečenca ali k bližnjemu zdravniku ali v bolnico brez mučnih bolečin in nevarnosti za bolnika. Pri obvezovanju potrebuješ pomočnika, kateri enakomerno in pazljivo nategne zlomljeni ud, da ostaneta zlomljena konca kosti spojena; v nasprotnem slučaju se lahko do* godi, da se prelomljena kost, ki je v prelomu Slika št. 12. — Opekline na roki. ostra, zarije globoko v meso ali celo predere kožo navzven. Ko si ud nategnil, ga mehko obloži s pas volo ali rutami, predivom, senom ali mahom in ga obveži skupno s kako deščico ali drugim pred* metom, ki je pripraven, da prepreči premikanje kosti v prelomu. Ako nimaš pripravnih deščic pri rokah, oglej se in našel boš pri hiši primerne palice ali dežnike, mreže, kuhalnice itd., v delavnicah razno orodje, na polju veje, palice in drugo. Če nimaš v resnici ničesar pri rokah za trdno obvezo, tedaj obveži dotični ud na truplo, n. pr. zlomljeno nogo obveži in zveži na drugo zdravo! Slike ti ka* žejo, kaj lahko vse porabiš za take obveze in kako jih je treba napraviti, da so pravilne. Pomni, da vse kar si napravil, je le prva pomoč, zato skrbi za zdravnika, kateri bo zlomljeno kost uravnal in ud obvezal z gipsom. (Glej slike št. 2, 3, 4. 5, 6, 7, 8, 9, 10). Slika št. 13. — Zasilna obveza za opečeno roko. Opekline so telesne poškodbe, katere za* morejo postati življenju nevarne, ako prizadenejo precejšnji del telesne površine. Po njih kakovosti delimo opekline v lahke ali opekline prve vrste, pri katerih opaziš le, da je koža rdeča vsled poveča* nega krvnega dotoka, skeleča in tudi zatečena. Ako pa je vročina delj časa vplivala na telo, tedaj na* Slika št. 14. stanejo opekline druge vrste, pri katerih se gori omenjeni pojavi pokažejo v večji in hujši meri. Nastanejo precejšnje otekline in mehurčki, napol* njeni z rumenkasto tekočino. Pri opeklinah tretje vrste pa dctični del telesa vsled vročine popolnoma zamre, v hudih slučajih celo poogleni. Večina opeklin pač nastane pri neprevidnem ravnanju z ognjem in pri požarih; otroci se ope* če j o- največkrat s kropom ali kako drugo vročo tekočino, česar je največkrat krivo slabo nadzor* stvo. Ne puščajte otrok samih v bližini ognja in ne dajajte jim v roke vžigalic in svetiljk! Gorečo obleko moraš oviti v odejo ali rjuho in na ta način ogenj udušiti. (SI. 11) Napačno in nevarno bi bilo, ako bi hotel gorečo obleko gasiti z vodo. Na ope* kline deva j mešanico lanenega olja in apnene vode, 15 minut, dokler ga niso rešili s čolnom. Slika št. 14 in 14 a kažeta, kako pogrezne glava v vodo tudi če so pljuča polna zraku. Nadaljni dve sliki (15 in 16) katero dobiš v lekarni, ali pa navadno oljkino olje ali maslo. Morebitne rane pusti v miru in ne čisti jih sam! Pokrij in ovij nato rano^opeklino s čistim, belim platnom ali z gazo. Velike mehurje prederi ob robu s čisto iglo, da voda odteče; s tem bo« lečine znatno olajšaš. Kožico mehurja pa pusti v miru, ker ona tvori dobro obrambo rane. (Glej sliki 12 in 13). Najbolj hladnokrvnega se moraš izkazati pri reševanju utopljencev. Pri neprevidnem in Slika št. 14a. — Tako se ne smeš držati pri potapljanju v vodi. Roke dol! zbeganem reševanju utopljencev je že marsikateri še tako pogumni in spretni plavač pustil tudi svoje življenje med valovi. Kdor ne zna plavati in mu Slika št. 16. — Pravilna lega. preti nevarnost, da se utopi, naj se osrči in naj po« misli, da se lahko reši brez pomoči tudi sam. Rav= nati pa mora tako: v vodi se ne sme držati sklju= čeno ampak stegniti se mora, le obraz naj moli iz vode in vdihavati mora kolikor mogoče veliko zraka izdihavati pa le malo, tako da so pljuča vedno razširjena. Pa tudi noge in roke naj bodo vedno pod vodo, ker drugače pridobi telo na teži in se poglobi. Pred nekoliko leti sem imel priliko videti, kako se je rešil mladenič, ki 'ni znal plavati. Padel je namreč v morje in držal se je na morski površini na način, kakor sem sedaj opisal, skoraj pa kako moli glava oziroma obraz iz vode, ako držiš roke in noge stegnjene pod vodo in pri tem globoko dihaš. Slika št. 15. — Nepravilno reševanje utopljenca. Kadar prideš v položaj, da bi moral koga rešiti iz vode, pomni sledeče: naj prvo zakliči ponesre« čencu, naj se nikar ne boji, ker bo kmalu rešen, po* sebno naj ne dviga rok iz vode ter naj globoko diha. Nato odvrži oblačila, ki bi te pri plavanju ovirala. Priplavaj k ponesrečencu brzo in pazi, da Tako se drži — vdihuj močno! Slika št. 17. — Slika št. 18. — Pravilno reševanje utopljenca. se te ne oklene od spredaj, ker to bi bilo pogubno za oba. (Gl. si. št. 17). Ti moraš prijeti utopljenca od zadaj in to najbolje pod pazduho. (SI. št. 18 in 19). Na ta način bo rešitev najbolj hitra, gotova in zate lahka in najmanj nevarna. Seveda, če nisi plavač, tedaj je bolje, da se sploh ne spustiš v Slika št. 19. — Pravilno reševanje utopljenca. vodo, ampak pomoli ali vrži ponesrečencu kak predmet (vrv, raklo ali drugo), katerega se lahko oklene in se na ta način reši. Utopljencu nisi še dovolj pomagal, če si ga srečno spravil na kopno. Vsled boja z vodo je obnemogel; diha le težko ali navidezno celo nič več in leži kakor mrtev. Kaj moraš storiti sedaj? Poskusi oživiti navidezno mrtve se morajo iz? Slika št. 20. — Položi utopljenca čez koleno. vršiti premišljeno, vztrajno in neumorno. Umet? no dihanje oživi krvni obtok in srčni utrip, ako je izpeljano pravilno in delj časa. Znani so slučaji da so si opomogli navidezno mrtvi utopljenci po dveh in celo po štirih urah vztraj? nega umetnega dihanja. Utopljencu najprej očisti usta morebitnega blata in pen, nato sleci ga do pasu in položi ga kakor kaže slika št. 20 čez koleno, da mu voda izteče iz ust in grla. Nevarno in ne? spametno je, postaviti utopljenca na glavo in ga držati za noge. Prični takoj z umetnim dihanjem. Bol* nika položi na hrbet tako, da je truplo nekoliko povzdignjeno; v to svrho podloži zgubano obleko Slika št. 21. — Umetno dihanje (vdihanje). ali vzglavnik, glava pa naj bo nizko. Odpri mu usta in v slučaju, da je jezik padel nazaj, primi ga z žepno ruto in potegni ga ven. Tudi pri nadaljnem umetnem dihanju moraš paziti, da ne bo jezik za? piral pot zraku v sapnik. Poklekni bolniku h glavi, primi ga za komolce in potegni njegove roke v loku nazaj za njegovo glavo. Pri tem se njegov prsni koš širi in zrak napolni pljuča. V tem položaju i, Slika št. 22. — Umetno dihanje (izdihanje). počakaš trenutek, nato zopet potegneš njegove roke v loku preko njegove glave na prsi in pritisneš na prsni koš. S tem si pljuča zožil in izpraznil iz njih zrak. Bil je to umeten izdih. Ponavljaj te umetne vdihe in izdihe enakomerno in ne pre? hitro, približno 15 ali 16 krat v minuti, kar bi od? govarjalo normalnemu dihanju človeka. Tvoj po? močnik pa naj v tem času drgne utopljenca z mrzlo vodo ali mogoče tudi s kisom. Unfetno di? hanje utrudi zelo, ker mora biti enakomerno iz? peljano in trajati tudi več ur, zatorej je potrebno, da imaš pomočnika, s katerim se menjata pri delu. Opazuj natanko slike in razumel boš, kako moraš ravnati. (SI. 21 in 22). Prihodnje leto bomo nadaljevali z nasveti o ravnanju pri raznih nezgodah in telesnih po? škodbah in opisali bomo obširneje prevoz in pre? nos bolnikov in ponesrečencev. eoooc=. NAŠE PROSVETNO DELO NAŠI FANTJE. »Nič za to,« je dejal, ko je bil enajstič v Go« rici, »igrali smo pa le!« VTI vse zlato, kar se sveti, pa ^ tudi ni vse temno, kar se ne sveti. Veliko je med mla« dimi — tudi med fanti — skritih biserov, vrednih, da jih pozna naš rod. Samo par jih bom izkopal, ker vseh ni mogoče. Naj bi jih zrli oni, ki imajo preteman pogled! V ranem jutru nekdo po* trka. V sobo stopi eden iz* med tolminskih gruntarjev. Sede in pripoveduje: «Osem« krat sem že v Gorici tekom dveh tednov. Iščem dovolje« nja za društveno prireditev. Ne vem, če bo kaj danes. Novi smo in vsega nam manjka. Oder smo zbili sami skupaj, slikarijo smo si izposodili v Brdih, po obleke pa sem šel v Trst. Ko sem se vrnil, so nam oder razdrli in slike raztrga« li. Pa smo spet popravili, kakor je treba. Po dne« vi smo na polju, zvečer pri vajah, ponoči pa na straži, da nam kaj ne razde« nejo. So sitnosti, to je res! Toda mladina je gor* ka kot železo in treba jo je ko« vati, dokler se ne ohladi. Za ples ni treba po« tov in sitnosti, za pošteno pro« svetno priredi« tev je pa ne« šteto ovir. No, pa vsaj človek ve, zakaj se trudi. Dobra stvar je vredna žrtev!« Vstal je, se nasmejal in krepko stisnil roko. Tisti teden je bil še dvakrat v Gorici. Prvikrat so mu odrekli, drugikrat dovolili. Ko so bili priprav« Ijeni za nastop, se je pa usul močan dež. Blizu tam, kjer se koplje živo srebro, so imeli pevsko vajo. Sneg je ležal na debelo in mrzla burja je rezala v živo. »Ne bo jih, prestrupen mraz je.« Pred vratmi v temni veži se je začulo čepe« tanje z nogami. Vstopil je fant, rdečeličen in ju« naški. Veselo so ga pozdravili. »Prišel sem, da opravičim druge. Poldrugo uro sem gazil sneg. Za naš društveni praznik mora biti pošteno petje. Sv. Jožef je tudi bežal ponoči, pa še dalje kot jaz.« Peli so in končali ob desetih zvečer. Zunaj je žvižgala burja. Prigovarjali so mu, naj ostane. »Ne smem,« je dejal, »jutri zgodaj grem v jamo, treba, da sem na mestu.« Prižgal je kna« povsko luč, zapel suknjo in za vriskal koncem vasi, da je odmevalo v temno, mrzlo noč. Rano v jutro je mežnar Matevž odprl cerkev. Dohajali so romarji. Na obe strani spovednice se je uvrstila dolga gruča fantov z nahrbtniki. Po svetem opravilu so posedli pred cerkvijo. Bog živi, fantje! Odkod?« — »Nas ne po« znate? Tam s planote nad Ba« čo in Idrijco smo. Prišli smo na božjo pot, da opravimo svoje verske dolžno« sti. Dež nas je pral celo noč — šest ur smo ho« dili.« — »Pa bi šli v gostilno, da se ne prehladi« te?« — »V go« stilno pa ne, smo — abstinentje.« Telovadni odsek v Idriji. Kdo bi si mi« slil? Tam v hri« bih, kjer žganje kraljuje, so si sami na lastno pobudo osnovali ab« stinentski krožek. »Sebi v korist in drugim v zgled« so rekli, opa« sali nahrbtnike in med veselo pesmijo izginili v dolino. * * * Iz Trsta, iz velikega kotla, kjer se meša kri in govorica raznih narodov, piše notranjski fant. Bil je velik delavec v našem društvu. Lep, mehak tenor ima, dobro je igral in kar je najboljše: znal je vse v veselje spraviti. Le to napako je imel, da je bil trmast in trd ko kamen, ko ga je jeza zgrabila; in večkrat se je spri, da je kar pelo. No, letos je šel v Trst, ker je najstarejši, doma v bajti pa čivka šest bratov in sestric po kruhu. Zdaj piše: »Dragi gospod! Najprej Vas lepo pozdravljam od morja. Veste, zdaj sem v Trstu, delam v plavžih v Skednju. Delam devet ur, dobim za to 16 lir. Sta* Na Vipavskem zidajo. Društveni dom hočejo spraviti pod streho. Večer za večerom mrgoli vse polno pridnih rok. Fantje vozijo kamnje, mešajo malto, dekleta donašajo pesek, možje tešejo in za= bijajo tramove. Kdo je prišel na to drzno misel? Fantje so rekli: »Hočemo imeti dom, da se ne bomo ob nedeljah potikali po gostilnah.« Pa so zbrali nekaj denarja, obljubili roboto in začeli z delom. Podnevi delajo na polju, zvečer gredo na stav« bišče. Dom raste in z domom raste požrtvovalnost. Celo cigaretam so se odrekli, da bo hiša preje kon* čana. Brez vsake podpore so iz lastnih žrtev zasnovali načrt in postavili zgradbo. V vas pride pkmanoša. Pismo je prinesel. Pišejo fantje=vojaki: »Glejte, da ne boste prenehali z delom! Ste že vzidali okna, ki smo jih stesali? Držite moško besedo, ki ste jo dali ob slovesu? Ko pridemo domov, hočemo biti v skupnem domu!« Nešteto ovir in nasprotovanj ovira delo. Močnejša pa je fan= tovska požrtvovalnost, ki z de= snico zida in se z levico brani. Tako sta vstala pod Nanosom dva društvena doma, ki jisno pričata, da idealizem med fanti še ni zamrl. Kaj bi jih hvalil, saj je ide* > alizem fantovska dolžnost! Ker ga je pa malo, sem hotel po= kazati, da je vendarle še. Nešteto zgledov bi lahko še omenil, še bolj privlačnih in posnemanja vrednih. Naj navedem le še dva. V dokaz so nam, da ni med mladeniči vse gnilo, temveč da imamo še med seboj — naše fante, naše vrle slo* venske katoliške fante. Fantovski krožek v Šturijah. Telovadci iz Podrage. V našo vas je prišlo pismo. Pn smo pravi, da slovenskim dijakom v Gorici trdo gre. Poslali so jih v za* vod, da se izuče; morda bodo kedaj zapeli Glorijo pred oltarjem. Toda le, če boste prišli vi, fantje, na po* moč tem našim najmanjšim bra* tom. Ti naši študentki so iz revnih hiš doma. Očetje zanje ne morejo mnogo plačevati. Zavod je pa tudi nujem na kašči velike stare hiše pri sv. Jakobu. Za stanovanje in hrano moram mnogo plačati, ostane mi le še kakih 50 lir na mesec, ki jih pošiljam do* mov. Včasi se mi toži po domu, kjer je naša fan= tovska družba. Kako smo peli in bili veseli in smo se radi imeli. Tu pa slišim kletev na desni in levi; eden hoče drugemu snesti kruh. Poštenja je malo, vere nič. Brez vere pa ni sreče — to vem zdaj še bolj. Jaz bom ostal, kar sem bil. A težko mi je ko ne najdem prave družbe. Ve= sela in poštena fantovska družba mi je dajala korajžo, da sem skušal dobro živeti... Tukaj pa je ne naj= dem . . .« reven. Če ne pride pomoč, bodo morali ti brihtni in dobri dečki ostati doma. Fantje, pomagajte! Poj« dite od hiše do hiše prosit darov za naše dijake! Pri odborovi seji so brali to pisanje. Koj so sklenili, da bo treba pomagati. »Zakaj vsi moramo skrbeti, da nam zrastejo dobri domači duhovniki,« je poudaril predsednik Joža. V nedeljo sta dva fanta šla po vasi z nabiralno polo. Nabrala sta ravno toliko, da bo en dijak en cel mesec dobil hrano in stanovanje brezplačno. »Kdor komu teh najmanjših kaj stori, meni stori.« Toda taki vrli fantje so redko sejani... tako slišim ugovarjati. Jaz pa pravim, da v vsakem srcu spi angel j. Zbudimo ga! iniiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiuiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiffl V. Bele. NAŠ KMEČKI DOM. »Mogočna nisi, ne prostorna, in stavil te umetnik ni, bolj kot bogata, si uborna, preprosta selska hiša ti!« S. Gregorčič. PREPROSTA in skromna je naša kmečka hiša, ki je zidana v starem, domačem narodnem slogu, a vendar ima tudi ona svojo lepoto in poe« zijo. Dandanes gine lepi tip teh starih prijaznih kmečkih domov. Moderno stavbinstvo je s svojim gradbenim materialom zaneslo v podeželske hiše mrzle in mrtve šablone. Te uboge hišice ne mo< rejo niti od daleč tekmovati v dekorativnosti z le« pimi mestnimi palačami in gosposkimi podežel« skimi dvorci. Modernizacija sloga je kakor mo« dernizacija noše. Kako lepo in ljubko je kmečko dekle v preprosti in pristni narodni noši; kako smešno pa postane v obleki mestne gospodične. Tako je tudi z našimi domovi; pride človek na deželo in vidi te sadove povojne obnove in mu je pri srcu neprijetno, kakor da bi zašel med pode« želska dekleta, ki so se spačila in preoblekla v gospodične. Kmečka hiša v Lojah. Vsak kraj ima svojim razmeram primeren tip domače hiše; na razvoj tega tipa so vplivale v ve« liki meri vremenske razmere, n. pr. sneg, veter itd. Drugačen tip imajo naši Brici in drugačen Kraševci, nekoliko različen je vipavski in povsem drugačen je po hribih. Slog naših kmečkih domov po tolminskih in cerkljanskih hribih je podoben gorenj« skemu in splošno kranjskemu. Pri vsej svoji preprostosti ima ta tip narodnega sloga kmečke hiše veliko lepote v sebi. Formalna stran te lepote je ponižna in skromna, a nje estetično jedro je prist« no in zdravo prav kakor pri nepopa« čeni narodni noši kmečkega dekleta. »Hiše so hišice, okna so okenca ...« bi prevrnil pravi pomen Župančičevega verza, kdor bi s prevzetnega viška mo« derniziranih kmečkih hiš hotel gledati na te skromne domove. A to so do« movi, zidani v narodnem duhu in od domačih ljudi in vsak gospodar bi si dal lahko vklesati nad vrata besede: »Svoja hišica, svoja voljica!« Dandanes pa nam vojna obnova zida po vaseh kmečke domove v tujem duhu in od tujih ljudi, ki ne razumejo naših do« mačih in kmečkih razmer, ampak iš« čejo le svojo korist. Oni tako premo« dernizirajo in pogospodijo naše do« mače hiše, da se začenjajo moder« nizirati tudi po duhu in noši in življenju in delu, oziroma brezdelju. Naša kmečka dekleta — gospodične, naše kmečke hiše — palače. Naši kmečki gospodarji — reveži, z dolgom obreme« njeni. Kakor gine tista prisrčna domačnost v zu« nanjem licu kmečkega doma, tako gine tudi pri« srčna preprostost in skromnost v hišah in dru« žinah. Tuj duh v zunanjosti hiše, tuj duh v hiši; drugačne noše, drugačno življenje in mišljenje. S Rojstna hiša velikega pesnika Franceta Prešerna. preprostostjo in domačnostjo gine prisrčnost in lepota. Veliko zaslugo v zabranjevanju propadanja do« mačega narodnega sloga in v ohranjevanju in zbi* ranju njegovih formalnih in estetičnih elementov si je pridobil Albert Sič s svojim šele deloma ob* j avl j enim monumentalnim delom »Slovenski na* rodni slog«, kakor si je pridobil enako zaslugo za zbiranje in ohranitev formalnih in estetičnih ele* mentov v narodni noši. Kdo nam pa zabrani pro* padanje in ohrani formalne in moralne elemente našega pristno domačega mišljenja in življenja?... »Ti šege stare si ohranil, deduje jih po oči sin, le ti naš jezik si ohranil, da ni zatrl nam ga tujčin.« (S. Gregorčič.) Hiše, o kakoršni govori Gre* gorčic, so bile zidane v domačem narodnem slogu, ki prevladuje še dandanes po Gorenjskem in je prevladoval do zadnjih časov po naših hribih. Kameniti okvirji pri vratih in okencih, podzidje lepo pobarvano, na stenah slike sv. Ju* rija, sv. Florijana, sv. Martina, sv. Krištofa in drugih svetnikov; strme, poševne črte ostrešja in vi* šokih lesenih opažev, mehka po* ezija slamnatih streh, Ieporezljane ograje vabljivih hodnikov — to so skromni elementi tihe lepote teh ponižnih domov. Danes ti elementi bolj in bolj ginejo. Po naših gorah še vidimo te tipe tu in tam ohra« njene v glavnem, a v mnogem so že pokvarjeni, ker so moderni* zirani. Okenca so postala okna, ka* meniti okvirji so se umaknili le* senim, lepi zaokroženi portali in rezlj ana vrata so se izdolgočasili v mrtve četverokotnike in brez* izrazne ploskve. Povojna obnova nadomestuje toplo poezijo slamnatih streh z mrzlo enoličnostjo bledega in dolgočasnega eternita, ki s svojimi brez* izrazitimi, mrtvimi ploskvami skruni lepoto pla* ninskih pokrajin. Strmokipeče črte ostrešij in opažev so se sesedle pod dolgočasnostjo modernih streh. Koliko lepša je topla barva in razživljena valovitost streh, ki so krite z opeko. Naše tri slike nam kažejo tri skromne kmečke hiše. Prva je Prešernova rojstna hiša v Vrbi na Gorenjskem. Njej velja pesnikova beseda: »0 Vrba! Srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta!...« Župančič bi zaklical: »0 rodni dom, o hiše očetove streha ti! Siromaku si grad in popotniku v dalji uteha ti...« Druga hiša je iz Kala na Pečinah in tretja iz Loj pri Podmelcu. Velika sličnost teh dveh hiš iz Tol* minskega z gorenjsko hišo nam priča tesno kul* turno zvezo, ki je spajala te kraje. Pri Prešernovem domu vidimo lepe kamenite okvirje pri vratih in oknih; majhno stopnišče vodi Kmečki dom na Pečinah. s ceste v vežo. Pri pečanski sliki vidimo slike na steni in v ozadju od hiše ločeno klet, kakor jo ima vsaka stara boljša hiša. Pri podmelški hiši vidimo ohranjen na zunanji strani podstrešja prijazen pri* solnčen hodnik; okna in vrata pa so že moderni* zirana. Pred Prešernovo hišo je zbrana družba goriških gimnazijcev osmošolcev iz 1. 1909. § - ? DEKLIŠKA GREDA j -II i G. Eliot — K. Ozvald: ZVESTOBA. ANGLEŠKA pi* sateljica Geor* ge Eliot (s pravim imenom Mary An* ne Evans, 1819 — 80) odpira v enem izmed svojih ro* manov s ključem svoje besede pred čitateljem pogled v razburkano notrino dvoje mladih duš, dveh zaročencev, katerih medseboj* na zvestoba stoji pred težko preiz* kušnjo. Med Štefa* nom, ki ima že svojega dekleta, in med Metko, ki je tudi že svojo roko obljubila nekemu mladeniču, nepričakovano vzplamti vroča, strastna ljubezen. In spor, ki je vsled tega nastal v njunih dušah, takole pretresata v medsebojnem raz* govoru: Št .:»... Jaz nimam nikakih trdnih obveznosti. .. In če ti nisi brezpogojno zavezana Filipu, tedaj sva oba prosta!« M.: »... To ni Vaše pravo čuvstvo — Vi čutite prav tako kakor jaz, da resnično vez tvorijo tista čuvstva in pričakovanja, ki sva jih vzbudila dru* gim (= Vi »svoji« in jaz »svojemu«). Sicer bi se dala vsaka obveznost prelomiti, kjerkoli ne grozi zunanja kazen; po takem naziranju bi ne bilo več zvestobe.« Št: »... Obveznost se ne da izpolniti. Je proti naravi; le hliniti bi se dalo, da se darujeva drugim. In tudi kaj takega ni prav, ker prinaša nadlogo njim in pa nama. Metka, uvideti moraš, da je. tako, in pač tudi uvidevaš.« Vneto je zrl v njen obraz, kjer bi rad iz kakega znamenja čital, da mu ona pritrjuje; krepko, trdno in vendar nežno jo je držal za roko. Ona pa je nekaj hipov molčala in nepremično gledala v tla. Potem pa je globoko dihnila, Štefana resno in otožno pogledala ter rekla: »O, kako je težko — živeti je jako težko. Včasi se mi dozdeva prav, da se predajava svojim naj* močnejšim čuvstvom, z druge strani zopet pa — taka čuvstva križajo vse najino dosedanje živ« ljenje, so proti vezem, ki naju spajajo z drugimi osebami, ter jih groze raztrgati. Ako bi življenje bilo docela preprosto in lagodno, kakor je utegnilo biti v paradižu in bi človek lahko vsikdar najprej videl bitje, za katerega ..., hočem reči, ako bi živ* ljenje ne imelo svojih dolžnosti, preden pride ljubezen — tedaj bi ljubezen bila znamenje, da je dvoje ljudi določenih eden za drugega. Pa ni tako, to vidim, to čutim; so stvari na svetu, ki se jim moraš odreči, in mnogi izmed nas se morajo odreči ljubezni. To in ono mi je mučno pa nejasno, a jasno mi je eno: svoje sreče ne smem in ne mo? rem iskati na stroške drugih ljudi. Ljubezen je nekaj naravnega, toda sočutje in zvestoba in spo* min je tudi nekaj naravnega; in ta zavest bi dalje živela v meni ter se nad menoj maščevala, ako se ji izneverim. Trpljenje, ki bi ga povzročila komu drugemu, bi me zasledovalo kakor pošast...« Nekoliko dni pozneje se Štefan in Metka zopet sestaneta na neki veselici, ki se je vršila na prostem. In pri tej priliki Štefan roti dekle, da naj ž njim pobegne. Metka pa ostane trdna, postaja vedno bolj trdna in razplete se tale razgovor: Št.: »... Očividno je to čuvstvo, ki naju spaja, tako močno, da se mu ni mogoče upirati. Ta zakon narave je nad vse obveznosti; ako to komu križa njegove račune, ali moreva temu midva kaj?« M.: »Stvar ni taka, Štefan — prepričana sem, da nimaš prav. Tudi jaz sem poizkušala pomiriti se na ta način, čestokrat sem poizkušala, toda jasno mi je, da bi tako mišljenje bilo plašč za ka* kršnokoli izdajstvo in nasilje — opravičba za pre* lomitev najsvetejših vezi na zemlji. Če naju ne veže preteklost, kaj pa je potem z dolžnostjo? Tedaj bi za nas ne bilo druge obveznosti, kakor pa trenutno razpoloženje.« Štefan skoči pokoncu, začne korakati sem in tje ter vzklikne: »So obveznosti, ki jih ne moremo izpolniti samo z voljo. Kaj neki je zvestoba, ki se kaže samo na zunaj? Ali bi nama kdo drug bil hvaležen za nekaj tako votlega, kakor je stano* vitnost brez ljubezni?« Metka ni takoj odgovorila, marveč je bojevali močan notranji in vnanji boj. Naposled pa, strast* no braneč svoje prepričanje proti sami sebi in proti Štefanu, reče: »To se pač dozdeva prav — na prvi pogled, če pa pogledaš globlje, tedaj boš videl, da brez* dvomno ni prav. Zvestoba in stanovitnost po* menita nekaj čisto drugega, nego pa storiti to, kar je v danem trenutku najlaže in najlagodneje. Zve* stoba in stanovitnost pomenita, da se odrečeš vsemu, kar nasprotuje zaupanju, ki ga drugi sta* vijo v nas — da se odrečeš vsemu, kar bi pri* zadevalo skrbi tistim, ki jih življenje veže z nami. Ako bi midva — ako bi jaz bila boljša, plemenitejša, tedaj bi ti zahtevki tako živo stali pred menoj, tako brez prestanka bi jih čutila na svoji duši (dočim me zdaj, ko se mi je prebudila vest, težijo), da bi nasprotno čuvstvo v meni nikdar ne moglo stopiti na dan; brž bi bilo zadušeno, tako resno bi molila za pomoč, utekla bi, kakor pred grozno nevarnostjo .. .« »Veliki Bog!«, je vzkliknil Šte* fan, »kako beraška je ljubezen ženske v primeri z ljubeznijo moš* kega! Jaz bi za te z lahkoto postal zločinec, ti pa sediš tukaj ter mir= no ugibaš, kaj govori za in kaj proti. Toda ti me ne ljubiš; ako bi čutila za me desetino tega, kar jaz za te, tedaj bi ti niti za tre* nutek ne moglo priti na misel, da me žrtvuješ. In da mi ukradeš srečo življenja, kaj to tebi mar!« Nekam krčevito je Metka stis= kala prste, ki jih je enega črez drugega držala v naročju. Velik strah ji je ležal na duši, kakor da jo od časa do časa s svojim plamenom zajame mogočen blisk in ona potem zopet iztegne roke v temo. »Ne, ne žrtvujem te — saj bi te ne mogla žrtvovati,« je rekla, ko je zopet našla besedo, »samo tega ne morem verjeti, da bi za te bilo sreča to, kar jaz — kar oba imava za krivico proti dru* gim. Sreče ne moreva izbirati ne za se in ne za druge; saj ne veva, kaj je in kje je sreča. Le to lahko izbereva, ali ho* čeva najini strasti sedaj slediti ali pa se ji odreči — pokorna glasu božjemu v najini notranjosti, zvesta vsem čuvstvom in utripom duše, ki posvečujejo življenje. Dobro vem, da je težka taka zvestoba, saj me je čestokrat zapustila; čutim pa, da bi, ako se otresem za vedno, ostala brez luči, ki naj mi sveti v temi življenja.« Št.: »Pa pojdi — pusti me — ne muči me več — ne morem prenašati!« Nehote se je sklonila k njemu in mu prožila roko. On pa je zadrgetal kakor pred razbeljenim železom ter znova rekel: »Pojdi — pusti me!« In šla je ... z združenimi dušami nasproti vzvišenemu cilju in pri tem z otroško vernostjo zaupata v Boga. Krivda tolikega zla in gorja, ki se odigrava dan za dnem za stenami mnogoterih domačnosti, tiči prav gotovo v duhu sedanjega časa, ki s svojim hlastanjem, počivanjem in gnanjem za denarjem, razkošjem, uživanjem in zadovoljevanjem strasti B. M. ŽENSKI POKLIC. EDNO bolj redki so resnično srečni zakoni, to so taki zakoni, katerih sveti mir kljubuje vsem viharjem, vsem skrbem, vsem notranjim in zu* nanjim vplivom, da celo času samemu; taki zakoni, v katerih stremita oba zakonska z roko v roki in Gospodinjski tečaj v Gorici. V avg. 1926 je priredila Prosvetna zveza v Gorici enomesečen gospodinjski tečaj. Vodile so ga častite šolske sestre iz Tomaja. Dekleta so prišla iz vse dežele. Učila so se črez dan kuhanja, šivanja, splošnega gospodinjstva. Zvečer so poslušala predavanja iz verstva, prava in gospodinjstva. Dal Bog, da bi kedaj naša dekleta po vseh okrajih imela priliko, obiskovati gospodinjske tečaje Prosvetne zveze. v veliki meri ropa ljudem zavest tega, kaj je prava sreča. Glede zakona pa tiči en vzrok tudi v tem, da stopa veliko število deklet — in sicer iz vseh stanov — v zakon s povsem zgrešenimi nazori: ali samo zato, da bi bile preskrbljene, ali pa omam* ljene od zlatih sanj. Mnoge menijo, da stopijo s tem korakom v rab kjer se lahko uresničijo vse njihove želje; v raj. kjer ni druge skrbi kot le za lišp, zabavo in veselje. Vloga »gospe« se jim zdi nadvse mikavna. Potem pa pridejo s časom, in večkrat prav kmalu, sence v ta jasjii raj: bolezni, nezgode, delo, trud z otroci, pogosto bridko po* manjkanje in mnogovrstna razočaranja. — Tedaj stisne žena obraz med dlani in začne tožiti, kako je Bog krivičen, začne mrmrati in se zlomi pod težo razočaranj ali pa obrne v svoji nizkotni malo* dušnosti hrbet vsemu gorju, raztrga nerazvezljive vezi in si še domišlja pri tem, da je vzvišena mučenica. Ne bilo bi pa vsega tega in vseh hudih posledic, ki so s tem združene, ne bilo bi toliko duševnih in hišnih polomov celih družin, ako bi vsaka žena spoznala, da je njen lepi poklic v zakonu to, da osrečuje, da se žrtvuje, da služi, vedno, vsakemu od svojih, ob vsakem času in vsako uro. Mati in žena ne sme več poznati besede »jaz«; pripravljena mora biti, da žrtvuje svoje osebne želje in zado« voljevanje svojih najlastnejših nagnjenj. To je toliko bolj potrebno tam, kjer so otroci. Od rana do pozna in od pozna do rana morajo biti vedno in neutrudno njeni dve delavni roki, njena na vse misleča glava, njeno ljubeče, zvesto srce, ki naredi najubožnejši dom vsakemu prijazen, ki obriše vsako solzo, polajša vsako bridkost. Je ni minute, ki bi bila samo njena; vedno gibčna, nikdar trudna; njeno čisto srce ne sme nehati biti otrok z otroci. S svojim resničnim čuvstvo« vanjem in jasnim spoznanjem je svojemu možu pomočnica in prijateljica, ki ga tolaži in dviga v vsaki bridkosti, v vsaki težavi živi je« nja. Žena po volji in besedi božji se vsa tako> razživi v lepem izpolnjevanju svojih dolžnosti, v tem neprestanem žrtvovanju svoje osebnosti za druge, da za lišp in družabne zabave nima niti časa niti potrebe. Ta krotka, ponižna slu* žabnica, na kateri visijo s hvaležnostjo pogledi vseh njenih, ima vendar tako trdno voljo, da se zna vsak čas premagati brez nevolje, brez jeze. Začne to, ono delo; otročički jo stokrat zmotijo, ona se ne vznevolji. Tu miri, tam sve« tuje, enemu pojasnjuje in drugega zabava. Ima to ali ono željo, načrt; njen mož misli in želi drugače; veselo mu pritrdi, se mirno pogovori z njim, ako je drugačnega mnenja — in, ne da bi se sama zavedala, je vendar ona kraljica mirnega doma; njena mila, pobožna, po« žrtvovalna volja uravnava vse delovanje in nehanje. Večkrat ne pride do ponoenega počitka; skrb za otroke ali postrežba bolnika zahteva materinske roke, in kolikokrat prebdi v skrbeh, v raznovrstnih bridkostih; vendar ona se ne utrudi, ne obupa. V tihih nočnih urah, ki minevajo tako počasi, tako mučno, se povzpne njena duša k Bogu. V sveti službi za svoje polaga blagor vseh dragocenih živ« Ijenj zaupno v roke njega, ki je rekel: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi!« In čudežno se razliva nov pogum, nova življenjska moč, novo upanje v njeno srce. Ako ji postaja pretežko brez« pokojno delo in neznosen neskončen trud, kadar se ji zazdi, da ne zmore več, tedaj poišče počitka — počitka pri Bogu. Po taki ženi more in mora postati zakon košček raja in otroci, vzgojeni po takem zgledu bodo zopet nudili roko novim, srečnim zakonom. ....................................................it ; ■:' ■ ii. i ■■ i .......... i: r i i i i i' r i ■. i: i11 ■ it ....... i n K i n r i' i' 1111M. i i ■ i111; 11! u -1' i' i ii 111! i: 11' i.......i 11 r, n.......i ¡1 ■ i. ii .......i i • i M ■! ■ i! i ii 11 ni::: ir i' i11 B. F. HAGARA. (Dekliška podoba iz stare zaveze.) IZ O je bila obiskala nekoč Izraela huda lakota, ** je odšel Abraham s svojo ženo Saro in z vso svojo družinčadjo v Egipet. Tam si je bil pridobil naklonjenost kraljevo, in ko se je zopet vračal v domovino, mu je daroval faraon ob slovesu vel* blodov in oslov, ovac in goved, sužnjev in dekel v velikem številu. Med sužnjami, ki jih je pripeljal Abraham iz Egipta, je bila tudi Hagara, temnooko, vročekrvno, divje egipčansko dekle. Hagara je imela dečka, ki se je klical Izmael; bil je svež, zdrav in živahen, pa tudi tako nagel in divji je znal biti kakor Ha« gara, njegova mati. Abraham je ljubil dečka kakor lastnega otroka in Hagara je smela upati, da utegne postati Izmael nekoč Abrahamov dedič in bogat, veljaven mož. Saj Abraham sam, četudi si je to silno želel in kljub temu, da mu je bil Bog zagotovo obljubil, ni imel otroka, ki bi bil dedič njegovega imena in njegove hiše. Kdo bi se torej čudil, ako je Hagara v veri na jasno prihodnjost svojega otroka vedno bolj dvigala suženjsko glavo, ako svoji gospodarici Sari ni bila več tako vdana in podložna kakor nekdaj, ako se je skoraj sama ču« tila kot gospodarica? Prišlo je včasih do trdih na« stopov med Hagaro in Saro. Hagara se je zaverovala v svojo premoč. Pa je prišlo, česar ni pričakovala. Sara je po dolgih letih brezuspešnega upanja darovala svojemu možu Abrahamu sina, Izaka. Hagara je stala zopet v mraku suženjstva; razbile so se vse njene sanje. Spočetka se je utegnila še tolažiti z mislijo, da Izak, poznorojeni sin postarne matere, kmalu izhira. Toda Izak je rastel in bil vsak dan v večje veselje svojim staršem. Seveda, robatočvrsti, uporni mla« dič Izmael ga je vedno prekašal. In Izmael je znal svojo večjo moč dobro izkoriščati nasproti manj« šemu Izaku. Sara se je bala, da bi utegnil Izmael kakorkoli škoditi njenemu otroku Izaku. Zato je silila v svojega, moža Abrahama, naj bi odstranil iz hiše Hagaro in njenega otroka. Abraham se ni hotel vdati pritiskanju svoje žene; ljubil je krep« kega, živahnega Izmaela in smilila se mu je Hagara, dekla. Toda Sara ni nehala pritiskati. Abraham je potožil to svojo zadevo Gospodu in v molitvi mu je bilo dano razsvetljenje, naj izpolni Sarino željo; Bog bo že znal skrbeti za Hagaro in njenega otroka. Tako je pripravil nekega jutra Abraham za brašno mesa in kruha, napolnil meh z vodo in rekel Hagari, naj si gre kam drugam iskat kruha. Brez besede je zapustila Hagara s svojim sinčkom hišo in potovala proti jugu. S krepkimi koraki sta šla svojo pot, mati zagrizena v svoj srd, deček brezskrben in vesel. Nevešča poti sta zašla s karavanske ceste in zablodila v brezcestno, brez* končno puščo. Hagara sama bi bila utegnila ostati brezbrižna: Kaj mi mar zase, kaj mi mar za živ* ljenje? Pridi, smrt, dobrodošla mi boš! Tako bi si bila utegnila misliti. Toda deček ob njeni strani! Kako jo je zarezalo v srce, ko se je ozrla nanj! On, ki je stopal spočetka tako čvrsto, je postajal truden, vedno bolj truden. Žgalo ga je v podplate, trpin* čila ga je lakota in žgoča žeja. »Mati, mati, daj mi piti! — Mati, mati, vrniva se domov!« je prosil rev* ček. In Hagara ni imela v mehu kap* ljice vode več in pušča se je razprostii rala vedno bolj v brezkončnost. In kaj je to? Ni bilo to lačno rjo* venje leva ali šakala, ki je seglo do njenih ušes? Hagare trmasti pogum se je v hipu zlomil in zagrabila jo je obupna malodušnost. In v hipu je bil trden njen sklep: »Pojdi, otrok, pojdi, da počijeva!« Polegla je z materinsko nežnostjo otroka v pesek pod grm in sedla na njegovo stran in čakala, da je zaspal v svojem trudu in solzah. Potem je vstala in se splazila od njega, tiho, tiho. Za skalo se je ustavila, se vrgla v divji grozi na tla in za= plakala: »Ne, ne, tega ne morem gledati, kako mora moj ubogi otrok klavrno poginiti. O da bi prišla divja zver in me raztrgala!« Pretakala je žgoče solze. Tu zasliši šum, kakor plahutanje perutnic. Ozrla se je prestrašena. Svitla postava je stala pred njo in prijazno, kakor ni že dolgo nihče go= voril z njo, jo je potolažil angel božji: »Hagara, ne obupaj! Ne bosta poginila, ne ža* lostno končala v tej puščavi! Ali ne slišiš šum* ljanja vodice?« Angel je izginil in Hagara je prisluhnila, je po= slušala. Da, žuborel je nedaleč od nje srebrnočisti potoček iz razbeljenega pustinjskega peska. Skočila je pokoncu, uboga in sedaj tako srečna sužnja, in poletela nazaj k svojemu otroku. Strgala ga je iz spanja in ga nesla k svežemu studencu. Deček je pil in mati se je radovala in upanje in življenjski pogum sta se zopet vrnila v njeno ubogo dušo. Dobri angel je spremljal oba popot* nika skozi grozote pustinje. Sprejelo jih je neko pustinjsko pleme in med sinovi pustinje je do= rastel Izmael v drznega, pogumnega junaka, ki je bil ponos plemena, strah sovražnikov in radost svoje matere. Ko je bil dorastel, mu je Hagara izbrala ženo izmed hčera Egipta, ki je bil njena domovina, in v krogu vnukov in vnukinj je preživela mirna in za* dovoljna svoje stare dni. Tako je tiho izzvenelo njeno divje in viharno življenje. Veliko trpljenja je morala nositi Hagara, in njeno trpljenje — to je bil njen otrok. Hagara je bila dekle in vendar mati. V svojem trpljenju naj stoji svareča pred vsemi dekleti v tistih urah, ko se jim zapeljivo bliža — v kakoršnikoli podobi — počutnostna, pohotna za* mama. Trpljenje, dolgo in večkrat neizbrisno trpljenje zamenja dekle, če žrtvuje svojo dekliško čast. Ura omamne radosti izbegne, trpljenje pa ostane, trpljenje pa raste vedno težje iz dneva v dan. Zatorej, nežna cvetka, ne daj se na lahko Občni zbor Dekliškega oddelka Prosvetne zveze v Gorici. Spomladi so se zbrale zastopnice 42. dekliških krožkov na zborovanje v Gorici. Bog živi delo naših zornih deklet! utrgati vsakemu popotnemu mladeniču, temveč razcvitaj se veselo v luči solnca božjega, tvoji va* ruhi naj bodo molitev in čuječnost, tankočutna vestnost in pridna delavnost. Ako Bog hoče, pride tudi zate dan, ko se boš smela razcvesti pred sva* tovskim oltarjem. Dotlej naj ti bo Hagara — svareč opomin! GOJITEV CVETLIC. Že od nekdaj so naša dekleta in naše gospo* din je krasile stanovanja s cvetlicami. S cvetlicami krasi naš narod svete podobe, znamenja in oltarje, cvetlice so povsod, ob svatih in ob mrtvaškem odru. Govoriti hočem tu posebno o negovanju sobnih cvetlic. Opozoriti hočem v glavnem na naj« važnejša pravila, po katerih se je ravnati, da bodo naše sobne rastline zdrave in da nas bodo trajno razveseljevale. 1. Paziti je treba v prvi vrsti na zrak, kateri ob* daja v sobi naše cvetlice. Veliko jih boleha in umira radi slabega, zatohlega zraku. Zato je treba sobni zrak z večkratnim zračenjem zboljšati ali na, da jih ob suhem vremenu večkrat na dan po* pršimo z vodo. To velja za zimski čas, poleti pa postavimo cvetlice na vrt ali pred okno. 2. Posoda, v kateri gojimo cvetlice, mora biti primerna. Najboljša posoda so rahli glinasti lončki. Istotako so prikladne lesene posode, vedrice ali zabojčki. Kovinska ali porcelanasta posoda ni za Anica uči bratca citati. Vzela je porednega bratca k sebi in mu kaže naš Koledar. Fantek gleda slike in zbira črke. Da bi nekoč zrastel v zavednega in poštenega slovenskega moža! rabo. Vsaka posoda pa mora imeti dnu primerno odprtino, da se voda lahko odceja. Večje posode morajo imeti več lukenj. 3. Za dobro uspevanje cvetlic je kakovost zemlje velike važnosti. Za različne rastline upo; rabljamo različno zemljo. Pri nas imamo uspehe z dobro udelano humozno, raje bolj težko vrtno zemljo. Jako dobro je tudi, ako zemljo večkrat zalijemo z gnojnico. melije vsako 3. ali 4. leto. Navadno vzamemo večje lončke, da dobe rastline nove zemlje in z njo nove hrane. V to svrho tudi nekoliko zrahljamo kepo, ki je na gosto prerasla s koreninami. Korenin ne skrajšujemo, razen če so bolne ali odmrle. Zemlja za presajanje ne sme biti mokra, ne blatna, ampak primerno osehla. Vsako presajeno rastlino moramo takoj zaliti in sicer toliko, da skozi odvodnico začne odtekati voda. 6. Rastline so zelo odvisne od svetlobe, v sobah na splošno po; grešajo svetlobo. Le malo jih je, ki dobro uspevajo brez solnčnih žar; kov. Zato razpostavljajmo cvetlice po njih potrebi med okna, na okna, sploh na svetlobo. 7. Kakor že omenjeno, je treba cvetice tudi gnojiti. Najpreprosteje jih gojimo s tekočimi gnojili, z gnojnico. Gnojiti pa moramo vedno le ob jutranjih in večernih urah ali pa pri mokrotnem vremenu, nikdar pa ne ob vročini. 8. Rastline imajo pa tudi raz; lične sovražnike, zajedalce, kakor listne ušice in kaparje ter gliste. Ušice preženemo, ako umijemo li; ste s tobačnim izvlečkom; kaparje pa odstranimo s kako ščetko, ki jo pomakamo v zelo razredčeno pe; trolejevo emulzijo. Gliste pa pre; ženemo s sajami. Zelo dobro je tudi, ako liste nekaterih sobnih rastin večkrat umijemo z gobo in z mlačno vodo. MAJHNI NASVETI ZA DOM. 4. Največ sobnih rastlin hira zaradi napačnega z-livanja. Zemlja, v kateri rastlina dobro uspeva, mora biti vlažna, ne mokra. Preden zemljo zalijemo, jo mo; ramo preizkusiti in šele potem, ko se prepričamo, da je 2—4 cm na globoko presušena, zaliti. Za; livajmo torej samo tedaj, kadar je potreba. Največ vode potrebujejo rastline v poletnem času, ko ra; stejo in cveto. Jeseni zalivamo redkeje. 5. Vobče je treba sobne rastline presajati vsako pomlad. Samo nekatere, kakor palme, acaleje, ka; Sadne madeže odstraniš iz pe; rila, če dotično mesto opereš z mle; kom ter zmočiš s salmijakom. Mastne madeže iz volnenega blaga odpraviš, ako poliješ žlico pšenične moke z bencinom in na; praviš iz tega kašo. Kašo deni na mastno mesto in jo pusti, da se po; suši, nato odstrani kašo s čisto krtačo. Ako je blago zelo mastno, moraš to ponoviti. Madeže od kolomaza (šmira) odstranimo iz blaga, če jih pomočimo z vodo, pomažemo z ru; menjakom in z milom pomilimo ter pustimo nekaj časa na miru. Potem izpiramo madeže enkrat v terpentinovem olju in drugič v vodi toliko časa zaporedoma, da izginejo. Rjaste madeže odpraviš iz perila z limonovim sokom. Sok razgrej v Skodelici, da začne vreti. Nato pomoči v sok že z vodo nakapljani del perila in ga drži v soku, dokler madež ne izgine. Nato iz> peri perilo s čisto vodo in ožmi. je posebno primerna Družba za širjenje sv. vere, za vas otroke pa »Dejanje sv. Detinstva Jezuso« vega.« Vidim, da bi se vsi, ki še niste vpisani v De« janje sv. Detinstva, radi vpisali ter z molitvijo in z majhnimi darovi pomagali malim pogančkom, da bodo krščeni in krščansko izrejeni. Najbrže ste že slišali, da tam na Kitajskem neverni poganski starši zavržejo na cesto ali kam drugam veliko majhnih otrok. Dobri misijonarji te otročiče po« berejo in krstijo ter za nje skrbe. Srečni vi, če boste pomagali tem zavrženim otročičem, ki so vaši bratci. Ko pristopite v Dejanje sv. Detinstva, jim boste gotovo pomagali. Če čim več se vas vpiše, tem večja bo vaša pomoč. Najprej boste vsak dan zmolili pri jutranji ali večerni molitvi še eno češčeno Marijo v ta namen. To že znate in lahko storite. Ko odmolite češčeno Marijo, pristavite še to«le prošnjo: Sveta Devica Marija, prosi za nas in za uboge poganske otroke. Majhna molitev, kaj ne? Toda, ako po vseh krščanskih deželah toliko in toliko krščanskih otrok dan na dan tako moli, je skupaj veliko mo« litve. Gotovo bo ljubi Bog pobožno molitev ne« dolžnih otrok rad uslišal. A ne boste samo molili, ampak tudi majhne da« rove zbirali v pomoč pog nskim otrokom. Kakšne darove in koliko? — vprašate. Otroci morejo malo dati. Zato deležniki sv. Detinstva darujejo za vsak mesec pet stotink. Na leto pride šestdeset stotink. Plačate pa lahko vsak mesec posebej ali za več mesecev skupaj, ali pa kar enkrat za celo leto. Navada je, da za 12 deležnikov eden darove pobira. Jaz sem izbral par dečkov in par deklic, dal vsakemu listek, ki sem nanj napisal nabiravca (nabiravko) in še 11 drugih deležnikov. K vsakemu imenu sem načrtal 12 okenc za eno leto. Ob za« četku meseca nabiravci poberejo tiste stotinke in zapišejo v okenca, potem pa meni prineso, da po« šljem tistemu gospodu, ki v naši škofiji zbira darove iz vseh krajev in jih naprej odpošilja, da pridejo v pomoč ubogim pogančkom. Nabiravci nabirajo eno leto. Za drugo leto odločim druge. Da bi jih videli, kako se ponujajo! Eden mi je letos kar zagrozil, da ne bo več hotel biti vpisan, če ga še prihodnje leto ne postavim za nabiravca. Seveda ga bom, če bo res priden. Kdo vas bo pa vpisal v Dejanje sv. Detinstva? Tisti gospod, ki vas krščanski nauk uči, naj bo Ivan Košir: DEJANJE SV. DETINSTVA. /^TROCI, pridite sem, da vam nekaj povem! ^ Slišal sem, da boste v koledarju Goriške Mo« horjeve družbe imeli otroci svoj kotiček. Tu boste brali, kar je za vaše glavice primerno in za vaša srca koristno. Če bi vam v tem kotičku nihče nič ne povedal o »Dejanju sv. Detinstva Jezuso« vega«, bi ne bilo prav. Jezus male kliče. Nekateri izmed vas sv. Detinstvo že poznate, nekateri pa še ne. Prvih je bolj malo, drugih pa veliko. Jaz bi rad, da bi vsi naši otroci ne samo poznali sv. Detinstvo, ampak da bi bili v sv. De« tinstvo tudi vpisani. Otrok, ki se v sv. Detinstvo vpiše, pomaga poganskim otrokom, da prejmejo sv. krst in v nebesa pridejo, če umrjejo; če pa živi ostanejo, da se lepo krščansko izrede. Saj veste, da je na svetu še veliko poganov, ki pravega Boga ne poznajo in molijo malike ali izmišljene bogove. K tem poganom gredo duhovniki, misijonarji ime« novani, da jih v sveti veri poduče in krstijo tiste, ki sveto vero sprejmejo. K tem poganom gredo tudi redovnice ali samostanske sestre, da poganske otroke v šolah uče, da bolnim poganom v bolezni strežejo. Mi, ki doma ostanemo, lahko vnetim misijo« narjem in dobrim misijonskim sestram pomagamo z darovi in z molitvijo. Da to bolj gotovo storimo, se vpišemo v kako misijonsko društvo. Za odrasle gospod župnik ali gospod kaplan, ali kakor mu že pravite. Le oglasite se mu, boste videli, kako bo vesel. Saj vaši starši povečinoma že vedo, kaj je Dejanje sv. Detinstva, kajti pred vojsko je bila na Goriškem ta lepa misijonska naprava že vpeljana približno v 20 župnijah goriške škofije. Mene bi zelo veselilo, če vam bodo mogli takrat, ko se boste vpisali, dati podobico in svetinjico. Pred vojsko je bilo to lahko, ker je bilo vse boljši kup. Jaz hranim še sedaj podobico, ki sem jo dobil, ko sem se vpisal v sv. Detinstvo. Dolgo je že to, nad 40 let. Takrat smo dajali na mesec dva kraj? carja. Za dva krajcarja smo kupili tudi pisanko ali računski zvezek. Koliko pa vi sedaj daste za en šolski zvezek? Vidite torej, da vam bo težko dati podobico in svetinjico, ker preveč stane. Za enkrat jih tudi dobiti ni. Ne vem, ali bodo mogli natisniti nove podobice in skovati nove svetinjice ali ne? Pa čeprav ne boste mogli dobiti ne podobice, ne svetinjice, nič ne skrbite. Vendar se le vpišite. Mali pogančki vam bodo hvaležni za vaše molitve in darove. Ako imate bratce ali sestrice, ki še ne morejo moliti, jih tudi lahko daste vpisati. Samo nekdo drug bo namestu njih molil in tiste stotinke dal. Ali bi hoteli vi namesto njih moliti, starše pa na? prositi, da bi plačali ne samo za vas, ampak tudi za tiste manjše otroke? Morda kdo izmed vas kaj zasluži ali kaj v dar dobi, pa bi dal za sv. Detin? stvo zase in za manjše bratce in sestrice, ali celo za kakega prav ubogega otroka, ki sam ne more plačati. To bi bilo posebno lepo in Jezusu ljubo. Za deležnike sv. Detinstva se opravi več sv. maš. Udeleže se lahko več odpustkov. Ako bi mi koledarjev urednik ne bil ukazal, da smem le malo napisati, ker je majhen kotiček, bi lahko o tem več povedal. Razložil bi vam tudi rad, kako se je sv. Detinstvo začelo, kako napredovalo. Tudi bi lahko popisal kako lepo zgodbo o otro? čičih, katerim je Dejanje sv. Detinstva v pravo vero pomagalo. Če Bog da, bom o tem pisal v pri? hodnjem koledarju. Do takrat vas mora pa prav veliko v Dejanje sv. Detinstva pristopiti, pa pridno moliti in darove zbirati. Da boste ime te pobožne družbe razumeli, vam je moram vendar še letos razložiti. Čudno ime se vam zdi, kaj ne? Če malo pomislite in ko se ga navadite, se vam ne bo zdelo čudno. Zakaj pra? vimo: »dejanje«? Ker je treba delati, namreč mo« liti in darove zbirati. Mesto »dejanje« bi lahko rekli »delo«. Sv. Detinstvo se je pričelo na Fran? coskem. Tam take družbe imenujejo z besedo, ki v našem jeziku pomeni dejanje ali delo. Mi bi lahko rekli Družba sv. Detinstva, kakor pravimo Družba sv. Mohorja. Ker so začeli govoriti o »De? janju sv .Detinstva Jezusovega«, zato to ime ob? držimo. — Zakaj pravimo: sv. Detinstvo? Zato ker je posvečeno Detetu Jezusu. Sedaj moram pa res končati. Z Bogom, otroci! Pozdravite mi ljube starše, katehete in učitelje. In na veselo svidenje tu v kotičku prihodnje leto, ko boste že pridni deležniki Dejanja sv. Detinstva! Hvaljen Jezus! Milan Povšič: OTROŠKE IGRAČKE. »Oh ta dež, vsak dan pada!« Tako godrnja naš mali Igorček dolgega zimskega dne, ko klavrno gleda skozi okno na padajoči dež. Citati ga nič kaj posebno ne mika; naveličal se je že tega. Igrače so postale tudi že vsakdanje. Kaj storiti? Ko tako premišljuje, mu obstane pogled na koledarju »Mohorjeve družbe«. Začne ga listati in pregle? dovati. Kmalu se mu obrazek zjasni in vidi se mu, da je našel v knjigi nekaj zelo zanimivega. Kaj pa? Kako sam lahko izdeluje različne igračke pa tudi druge koristne in potrebne predmete, in sicer iz papirja in lepenke. Poglejmo, kako to gre! Papirnati »cofi«. — Barvan svilen papir nareži na približno kot roka široke in dolge pasove. Te i upogib ■■Bi / Slika št 1. pregani čez polovico in potem od roba navzdol na gosto narezljaj s škarjami (gl. si. 1). Nato pasove zvij skupaj, jih zaveži z barvanimi nitkami, ka? terim napravi na konceh pentlje, da jih lahko obesiš. Pritrdiš jih lahko tudi okrog luči. Zavitek ali »zvonček«. — Četverokoten (pravo? koten) kos zlatega ali srebrnega papirja upogni čez polovico proti kotu, tako da ostane na eni strani * ! Slika št. 2. za prst debel pas nepokrit (si. 2). Ta pas namaži z limom, pregani ga čez ter pritrdi. Nato napravi ob robu odprtine dve nasproti si ležeči luknjici, skozi kateri povleci trak; nanj pritrdi oreh in — »zvonček« je gotov! Zastavice. — Zlati in srebrni papir zalepi sku? paj, nato izreži iz njega zastavice, katere vtakni v precepljene klinčke. Del lesu, ki gleda na koncu čez zastavico, trdno zaveži. — Lep okrasek za bo? žično drevesce (si. 3). Slika št. 3. Mreže. — Četverokoten kos pestrega papirja (vsaka stran: 15—20 cm dolga) zvij enkrat počez proti kotu (si. 4 a,) nato čez sredo (b), in potem še enkrat čez sredo (c). Tako nastane oblika d, katero, kakor kažejo črte na sliki, s škarjami nareži, me* njaje, enkrat od ene, nato od druge strani. Končno razvij previdno, položi v sredino oreh in mreža je pripravljena, da jo obesiš. Slika št. 4. Zvezde. — Četverokoten kos papirja, ki pa mora biti na obeh straneh barvan ali zlato ali sre* brno, zvij kakor pri »mreži« ter nareži kot kaže si. 5 — s črtkami zaznamovani kosi odpadejo — in nato i,opet razvij. — Jako lep okrasek za vršiček božičnega drevesca. lepi ali enostavno brez pasu skupaj zašij z odgo= varjajoče barvanim sukancem (cvirnom). Lahko jih še ljubko okrasimo z izrezljanimi luknjicami, ali pa nalepimo nanje sličice ali posušene cvetlice ter razobesimo spodaj okrog in okrog »cofe«. H tm Slika št. 5. Škattjica. — Na beli strani barvanega kosa čet* verokotnega papirja začrtaj z ravnimi črtami, ki teko od sredine do sredine vsake strani in od kota do kota, kakor je razvidno na sliki 6. — Nato Dre* gani tako, da pride kot 1 na točko a, kot 2 na b, itd. Vpogibi, ki iz tega nastanejo so na sliki ozna« čeni s pikčastimi črtami. Sedaj izreži načrtkane trikotnike in vreži debelo zaznamovane črte, zvij jih še pri a, b, c in d, tako da pride kot ravno v sredino, nato vpogni krpico, ki je nastala radi Krogla. — Za to rabimo zopet na obeh straneh barvan papir. S pomočjo šestila (cirkelna) ali sta« rega petkronskega denarja narišemo na papir tri kroge, jih izrežemo na način kot kaže si. 8. Za* reze ali razporke najlepše naredimo z ostrim no= žem. Načrtkane krpice pri krogu št. 1 vpognemo Slika št. 6. vreza na kotu 2 nekoliko nazaj in porini jo skozi špranjo v kotu 4; sedaj položi v pripravljeno škatljico zrno graha, da bo imelo tudi uho svoj užitek, in končno porini še kot 1 v špranjo 3. Škat* ljica je tako trdna in trajna, da lahko brez skrbi shranimo celo cukrčke (bonbone) v njej. Lahko pritrdimo nanjo tudi trak in jo obesimo. Klobuk za svetiljko. — Iz zelenega ali rožnatega svilenega papirja izreži petkrat enako obliko kot je na si. 7 (seveda jo moraš prej naslikati). Mere lahko nremenimo po velikosti svetilke za katero mislimo narediti klobuk. Posamezne dele potem n itom pasov, ki jih kaž pikčasta črta, skupaj pri= Slika št. 8. nazaj ter ga porinemo skozi razporko v krogu št. 2, tako da tvorita oba kroga križ. Sedaj je treba vse štiri krpice ene polovice križa vpogniti, tako da nam je možno spraviti cel križ skozi dvojno razporko kroga št. 3. Nato vse vpognjene dele zopet zravnaj in ljubka igračica kakor nam jo kaže št. 4, je gotova. Pajac. — To igračico imajo otroci zelo radi. Mo« žiceljna kupimo v papirnici za majhen denar ali pa, če znamo risati, si ga kar sami narišemo. Sliko prilepimo na srednjedebelo lepenko in jo po osu« šenju lepo ravno izrežemo. Da bo pa možicelj ali pajac zamogel gibati svoje ude, ni tako lahko na* rediti. Slika 9 nam kaže kako izgleda že napravljen možicelj od zadaj. Najprej navrtamo z debelo iglo na plečih dve luknji, na gorenjem koncu roke pa napravimo na vsaki po dve luknji še precej skupaj. Potegnimo srednjemočno n^t skozi dve go> renji luknjici na rokah, zavozljajmo jo na vsaki roki in pustimo jo med rokami tako dolgo kot je t širina pleč. Tako visita obe roki skupaj potom te niti. Drugo nit potegnemo skozi spodnjo luknjo na roki in nato še skozi luknjo na plečih; roko po* ložimo tesno na hrbet in naredimo spredaj in zadaj vozel, preostalo nit odrežemo. Ravnotako se pri< trdi drugo roko k telesu. Kot pri rokah, nare* Slika št. 9. dimo pri nogah. Na kolenu naredimo zopet luknjo ter tako pritrdimo spodnji del noge k zgornjemu z vozlom spredaj in zadaj kot pri rokah. Naravno da vozli ne smejo biti pretesno zavezani; kajti oni tvorijo vendar sklepe našega moža, da se udje lahko premikajo. Sedaj vzemimo še eno dolgo nit ter jo privežemo v sredini nitke ki spaja roki in ravnotako na sredini nitke, ki spaja obe nogi. Ako sedaj potegnemo za spodnji konec te niti začne možiček bingljati z rokami in nogami, kakor bi razposajeno skakal in plesal. 10). Prsti leve roke pritiskajo na ravnilo, noževo ostrino pristavi tesno ob lepenko in krepko potegni tolikokrat, da del lepenke, ki ne sme biti nad pol prsta debela, sam od sebe odpade. Da bodo robovi pravokotni, položimo stranico trikotnika na že odrezano stranico in odrežemo drugo stranico; tako tudi ostale. Sedaj zaznamujemo z nožem na obeh stranskih črtah že odrezane dolžinske stranice želj eno širino predmeta, torej tu približno 4 cm, ravnilo položimo natančno na zaznamovane točke in odrežemo. Lepenka je gotova, sedaj preidimo k lepljenju. Lep, pisan, barvan kos papirja ure* žemo na tako velikost, da sega na vseh koncih za prst čez rob lepenke. Namažemo ga s klejem, po* ložimo nanj lepenko in jo dobro pritisnemo. Z levo roko primemo vse skupaj in odrežemo robove pa* Vt....... Slika št. 10. ga s pravokotom in nožem pravilno. Najprej dolgo stranico. Nož moraš tako prijeti, da je njegov hrbet navzgor obrnjen, ne pa členi prstov! (gl. si. Slika št. 11. pirja s škarjami do 2 mm ob lepenki (si. 11, levo), nato vpognemo rob (b1 na b*) ter povlečemo tesno čez lepenko; ostali papir pri d podvijemo, zalepimo rob c čezenj in tako tudi ostale. Za vrhnjo stran, pri kateri je v sredini še nepokrita lepenka a, vza* memo temen ali bel bliščeč papir, odrežemo mu dve strani pravokotno z nožem, položimo na le* penko in sicer tako, da sta obe odrezani strani 2—3 mm od roba oddaljeni, vpognemo še obe ostali strani v isti oddaljenosti, odrežemo vpog* njeni del in prilepimo s klejem na lepenko; vedno najprej z daljšimi stranicami! Končno naredimo zgoraj nedaleč od roba v sredini širine lepo zarezo, potegnimo skoz njo pisan trak in zavežimo ga v pentljo. Na sredo bliščečega papirja nalepimo kako lepo sličico. Srečno! (SI. 11 desno). Okvirček (Za večje dečke). — Vzemi kos tenke lepenke, približno 5 cm širok in 12 cm dolg, obreži napačno KRALJESTVO BOŽJE Alojzij je bil rojen iz rodbine mejnih grofov Gonzaga dne 9. marca 1568. Bil je prvorojenec, določen, da prevzame za očetom velika posestva in vlado. Že zgodaj ga je oče skušal upeljati v vo* jaško življenje. Alojzij je štel štiri leta, ko ga je oče vzel s seboj v vojaško taborišče. Deček je tam pokazal veliko veselje do vojaškega življenja; ljubil je vojaške vaje in orožje. Ker se je drzni malček le prerad igral s puškami in smodnikom — enkrat si je celo ožgal lice s smodnikom — ga je oče poslal domov, na grad Castiglione (Kasti* ljone). Tam se je začel učiti. Že zgodaj je rad molil. Vsako jutro je deček bil pri sv. maši in je z ve* liko pobožnostjo opravljal dnevnice v čast Materi Božji. Devet let mu je bilo, ko so ga poslali v »rožno mesto« Firence, kjer je živel na dvoru nad* vojvode Karla. Dvorne igre in veselice ga niso nič veselile. Rajši se je umikal v starodavno- svetišče Marijinega Oznanenja, kjer je goreče častil Ma= rijo. Tam pred Marijino podobo je sklenil, zata* jevati samega sebe, da se bo prosta dvignila duša k Bogu. Obljubil je, ohraniti svoje srce čisto in svobodno vseh zemeljskih želja. Zato je budno pazil, da ne pade ni senca greha na njegovo dušo. Ta deček je sredi lahkomiselnega, mehkužnega dvorskega življenja nastopil kakor tih junak, ki je z železno voljo ob božjem ognju koval svoje srce, koval viteški, čist značaj. Še ni dopolnil dvanajstega leta, ko je v mestu Mantovi sklenil, da bo postal duhovnik. Napravil si je cel načrt, kako mora živeti, se zatajevati in se obračati proč od šumnega dvorskega sveta, da bo mogel kedaj stopiti pred oltar. Sredi zime je Alojzij zbolel; kamni so se mu delali. Zdravniki so ukazali da mora malo jesti. Alojzij je vesel po* rabil to priliko, da se je postil in zatajeval. Toda telo mu je pri tem tako oslabelo, da ni mogel nikoli več priti do polnega zdravja. V tem času je polagoma dozorel v njegovem srcu sklep, da bo stopil v redovni stan. Po svoji odločni naravi se je začel na to stanovitno pri* pravi jati. Junaško se je zatajeval. Ni dovolil, da bi mu kurili v sobi, tudi ko je bil strupen mraz; roke so mu otekle in razpokale, on pa je bil le vesel, da je smel nekaj trpeti za Boga. V posteljo je stavil polena. Začel je še bolj goreče moliti in se uglabljal cele ure v premišljevanja. Alojzij je pa že slutil, da bo oče nasprotoval, ko ga bo prosil, da sme vstopiti v samostan. Vedel je, da ga bo oče skušal zaročiti. Zato se je že zgodaj pre* mišljeno in po načrtu ogibal dvornih gospodičeh, da bi se tako ognil vsaki priliki, ki bi ga utegnila motiti na začrtani poti. Notranjih viharjev strasti ta »otrok milosti« ni poznal. — Prisrčno je ljubil A. G. SVETI ALOJZI!. I/ATOLIŠKI mladi človek je podoben umetniku. Iz svojega srca mora oblikovati lepo, sijajno in žlahtno umetnino, veliko in svetlo cerkev, v ka* teri prebiva Bog. Ko kipar začne svoje delo, mora že vedeti, kaj bo izdelal. V duhu gleda podobo, ki Sveti Alojzij. jo bo iz ila napravil. Tako tudi katoliški mladenič mora imeti pred duševnimi očmi svetlo in jasno podobo, da bo po njej oblikoval svoje srce. Ka* toliška Cerkev je dvignila na oltar postavo vzor* nega, krepostnega, viteškega mladeniča — svetega Alojzija, da se nanjo ozirajo vsi zavedni in po napredku stremeči mladeniči, ki hočejo dograditi v svojem srcu dom božji. Življenje svetega Alojzija je tako bogato in zanimivo, da so o njem napisali debele knjige. Tu sem postavimo le paV znamenj, ki naj pričajo, kako je junaška duša Alojzijeva rastla, se borila in zmagovala. svojo mater, ki mu je bila vedno zaupnica in sve« tovavka. O tej iskreni in spoštljivi ljubezni Aloj« zijevi pričajo njegova pisma, ki kažejo globoko zaupanje do matere. Grofica Alojzija je oče 1. 1581 poslal na španski kraljevi dvor v Madrid. Tam je bil v službi kot tovariš kraljeviča Jakoba. Zvesto je služil kralju, še zveste je Bogu. Štirinajstletni deček se je z ne« upogljivo močjo držal svojih sklepov in se ni dal omamiti po lahkoživem veseljačenju sijajnega dvora. Ko je jeseni 1582 kraljevič Jakob umrl, je Alojzij bil prost dvorne službe. Učil se je, čital, vmes pa molil in skrbno gradil svoj značaj, pilil majhne svoje napake in se zatapljal v Boga. Toda grdo bi se motil, kdor bi mislil, da je bil Alojzij kak kimavec brez življenja. Nastopil je v javni disputaciji o veri. Sprejel je z lepim in duhovitim govorom kralja Filipa II., ki se je vračal iz zma« govite vojne. Bil je uljuden, plemenit in viteški mladenič, ki je znal odločno braniti, kar je spoznal za pravo. Ta njegova lastnost se je posebno po« kazala v dveletnem boju s sorodniki, ko je Alojzij odločno vztrajal na tem, da si izbeie poklic, ki mu ga je Bog odločil. Alojzij je bil moder in preudaren mladenič. Dolgo je čakal, predno je razkril očetu, da želi stopiti v samostan. Na veliki šmaren 1583 je prejel sv. obhajilo in se pred oltarjem v goreči molitvi odločil, da začne boj za poklic. Razodel je svoj sklep najprej materi. Mati ga je takoj opozorila, da bo očeta ta misel silno razjarila. In res je mej« nega grofa popadla silna jeza, ko mu je prvorojeni sin, ki je bil namenjen za dediča in je kazal tako bogate talente, povedal, da namerava iti v samo« stan. Grozil je sinu, da ga da bičati, če ne pusti te misli. Slednjič se je očetu vendar jeza nekoliko po« legla; izjavil je, da privoli, naj sin postane du« hovnik, ker bo mogočna žlahta že poskrbela, da doseže visoke časti, da postane škof ali celo kar« dinal. Alojzij pa ni hotel o časteh nič slišati. Hotel je postati ubog in pokoren redovnik Družbe Je« zusove (jezuit) in visokih častnih služb *ni maral. Alojzij je hotel energično napraviti konec očeto« vemu odporu. Lepega dne je zginil od doma. Iskali so ga in so ga našli v jezuitski redovni hiši. Oče je odločno zahteval, da se mora vrniti domov. Težkega srca je Alojzij ubogal. Oče ga je poslal na potovanje po dvorih gornjeitalskih knezov. Upal je, da se bo mladi grofic v šumnem življenju, na veselicah in plesih omehčal in zavrgel svoje načrte. Pa se je uštel. Alojzij je pokorno šel na pot, nastopal je na dvorih z viteško uljudnostjo in kakor zrel mož, toda skrbno se je ogibal lahkožive družbe. Hodil je po dvorih, toda ljubosumno je pazil, da bi mu vetrovi sveta ne ugasili lučke, ki je čista gorela v njegovih prsih. Oče je potem poslal nad sina ugledne in svete može, da bi Alojzija pregovorili, naj odstopi od svojega sklepa. Zaman! Alojzij jih je spoštljivo a odločno odvračal: »Bog me kliče na to pot, Njegovemu vabilu bom sledil!« Mejni grof je sina poklical k sebi in ga je jokaje rotil, naj ne vniči družine. Zakaj on edini izmed sinov je spo« soben zasesti prestol. Alojzij pa je vztrajal na tem, da mora slediti božji volji. V očetovem srcu je za« divjal silen boj. Večkrat je še poskusil odvrniti Alojzija od začrtane poti. Slednjič se je udal; po« klical je Alojzija predse in mu je na veliki šmaren 1585 podelil svoj blagoslov. Alojzij je vodil boj za svoje poslanstvo ravno dve leti. Kakšen pogum je izkazal, kako nezlomljivo, železno voljo je imel! To moč je zajemal iz molitve in evharistije. — Na vernih duš dan 1. 1585. se je na gradu Castiglione zbrala vsa številna žlahta mejnih grofov Gonzaga na družinski posvet. Pred njimi se je Alojzij slo« vesno odpovedal vsem pravicam do prestola in premoženja. Začela je druga doba njegovega živ« ljenja. Vstopil je v jezuitski red in poklicali so ga v novici jat v Rim. Novici jat je trda šola in celo Alojzij, ki se je že od rane mladosti junaško za« ta je val, se je v njej mnogo naučil. Moral je oprav« ljati najnižja dela v kuhinji in fratri so imeli na« ločilo, naj ga pokarajo, če bo neroden. Kmalu so ga vsi vzljubili, ker je bil ljubeznjiv in neskončno ponižen. Nič ni maral slišati o svojem rodu in visokih zvezah; hotel je biti najmanjši med brati. Malo mesecev je bil v samostanu, ko mu oče umre. Pisal je materi lepa pisma, polna krščanske to« lažbe. Predstojniki so začeli Alojzija kmalu po« šiljati na delo izven ledovne hiše. Skupaj s tovariši je obiskoval bolnike, jim stregel, jih tešil in jim dvigal srca k Bogu. Poučeval je jetnike v jetnišnici krščanski nauk. Takrat je piišlo v navado, da so redovniki zbirali vernike na javnih trgih in ozna« njal — posebno še otrokom — verske resnice in jih navduševali za verno življenje. Tudi Alojzij je z vso vnemo pridigal na cestah in je žel lepe uspehe vsled svoje miline in božjega žara, ki je seval iz besed in osebnosti njegove. Obenem je Alojzij marljivo študiral in je izredno hitro na« predoval v znanosti. V teh dveh letih samostanskega življenja se je Alojzijeva duša razcvetela v kraljevski lepoti in čistosti. Bil je globoko ponižen. Bil je pokoren: svobodno se je v imenu Kristusovem podvrgel vsem težavam, vsem preskušnjam in ukazom pred« stojnikov. Zakaj hotel je postati krotak in iz srca ponižen kakor je bil Jezus Kristus. Stopal je po stezah, ki vodijo v deželo krščanske popolnosti in se ni ustavil, se ni utrudil in je bil vsak dan bolj sodoben Bogu « človeku. Na tej drzni poti se je krepčal z molitvijo in pa z živim kruhom angeljev, s sveto Evharistijo. Ta čisti, lepi in junaški mla« denič, poln delavne ljubezni in božjega duha je bil vsem, ki so ga srečali, živa priča, kako čudovito preobrazi in podvigne človeka milost božja, zdru« žena z molitvijo in jekleno voljo. Alojzij je moral že po dveh letih spet domov v rodno hišo. V rodbini je nastal oster spor. Brat Rudolf, ki je bil naslednik Alojzijev, se je spri z vojvodo mantovanskim. Razen tega se je na skriv« nem poročil s hčerjo priprostega trgo/ca. Živel je z njo in pohujšanje je bilo veliko, ker ljudje niso vedeli, da sta poročena. Rudolf pa ni maral poroke razglasiti, boječ se, da bi mu neki stric ne zapustil velikih posestev, če zve za to poroko. Alojzij je za vse to zvedel in se s privoljenjem predstojnikov odločil, da zadevo uredi. Lotil se je je odločno in jo temeljito rešil. Najprej je spravil vojvodo z bratom. Potem je dosegel, da je brat razglasil svojo poroko in da je stric ta zakon povoljno sprejel. Pri tem težavnem poslu je enaindvajset; letni mladenič pokazal toliko eneržije, spretnosti in poznanja človeškega srca, da se moramo nje* govim zmožnostim kar čuditi. Ko je Alojzij po dolgem trudu opravil to po« sredovanje in upostavil rodbinski mir, se je vrnil v Rim. Tam je 1. 1590. izbruhnila kuga, ki je silo* vito razsajala. Alojzij si je izprosil dovoljenje, da je smel streči kužnim bolnikom. Z angeljsko po« trpežljivostjo je prenašal grozni smrad in pa ne« voljo bolnikov, jim ljubeznjivo stregel, izpiral rane in jih pripravljal za večnost. Slednjič je tudi njega popadla bolezen. Prijela ga je huda mrzlica, dan potem, ko je na rimskih ulicah zadel pol« mrtvega kužnika na rame in ga nesel v bolnišnico. Tri mesece ga je bolezen držala. Smehljaje in med živimi molitvami je prenašal bolečine in osla* belost in je živel že bolj v nebesih kot na zemlji. V noči med 20. in 21. junijem 1591 je tiho in srečno izdihnil svojo veliko in lepo dušo. Takoj ob njegovi smrti so se začuli glasovi, da je umrl svetnik. Vsi, ki so poznali njegovo junaško sveto življenje, so hrepeneli, da bi Cerkev Alojzija dvignila na oltar, da postane vzornik vsem mladim dušam, ki hrepene svoje srce upodobiti po Srcu božjem. Dolga leta so morali častivci čakati, da je Cerkev natančno preiskala vse življenje Aloj« zijevo. Zadnji dan leta 1726 — pred dvesto leti — je papež Benedikt XIII. slovesno proglasil Alojzija Gonzaga za svetnika in zavetnika katoliške mla« dine. Veličastna in kristalnočista se dviga pred nami postava svetega Alojzija. Slovenska mladina, — močni in značajni krščanski fantje, zorna in bogu* vdana dekleta, — naj ta vzorni junak, ta naš veliki brat gre pred nami kakor plamen, ki sveti v temni noči in viharju, ki ogreva srca z božjim žarom, ko gre mraz zemlje nad nas. llllllllllilllllilllllllllllllllllllll]IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIW Stanko Stanič: SVETI STANISLAV KOSTKA. VDI se kakor da bi bil Gospod Jezus odločil mla« ^ dini vseh treh glavnih evropskih plemen po eno lilijo za vzor, za priprošnjo, za češčenje. Romanom je dal sv. Alojzija Gonzaga, Ger> manom sv. Ivana Berehmanus«a, nam pa sv. Sta« nislava Kostko. Vsi trije skupaj pa naj bi s svojim zgledom kazali mladini pot navzgor, katero je sv. Stanislav takorekoč označil: »Za nekaj višjega smo rojeni!« Te besede so bile tudi nekako življensko pra« vilo sv. Stanislava, kateri se je rodil 28. oktobra leta 1550 iz plemenitaške rodovine Kostka v Ma« zovski pokrajini na Poljskem. Čeravno se je za tistih dob na Poljskem širilo luteranstvo, sta ostala Stanislavov oče Ivan Kostka in mati Marjeta Kriška zvesta kat. veri in tako tudi vzgajala svoje otroke, posebno Stanislava, ki je bil že po nas ravi izredno sramežljiv. Po kratki družinski vzgoji je moral Stanislav s svojim bratom Pavlom v je« zuitski kolegij na Dunaj. Vsi tovariši v kolegiju so ga spoštovali, ker je bil zelo priprost, ljubeznjiv in nedolžen. Toda ko je vlada kolegij ukinila, so morali dijaki na zasebna stanovanja. Stanislav je tedaj slabo naletel. Z bratom Pavlom je bil na? Sveti Stanislav Kostka. stanj en pri neki zagrizeni protestantski družini. Stanislavu to seveda ni bilo po godu, toda starejši brat Pavel se za to ni brigal in živel razigrano in razposajeno življenje. Bil je pravo nasprotje res« nega, pobožnega in pridnega značaja Stanislavo« vega. Med bratoma torej ni bilo soglasja. Pavel je Stanislava omalovaževal in celo pretepal. Stanislav je pa to sovraštvo vračal s še večjo ljubeznijo in postrežljivostjo. Moč za to svoje junaštvo je pre« jemal pri sv. obhajilu, tolažbo in veselje pa mu je dajalo otroško češčenje Device Marije. Med tem dveletnim trpljenjem je v njem vedno bolj zo« rela misel na redovniški stan, dozorela je pa po« polnoma, ko je to svojo misel odkril spovedniku. Hotel je stopiti v Jezusovo Družbo, ker pa ni imel dovoljenja staršev, se mu za enkrat želja ni iz« polnila. Ko je kmalu nato težko obolel, je ta misel med boleznijo postala trden sklep. Čudežno sv. obhajilo in prikazen Matere Božje z Detetom sta ga v tem sklepu tako potrdila, da ni več odjenjal. Ker le ni dobil za ta korak očetovega dovoljenja, so mu svetovali, naj se obrne na nemškega jezuit« skega provincijala sv. Petra Kanizija ali pa na sa« mega jezuitskega vrhovnega poglavarja sv. Fran« čiška Boržijskega. Ker ga je brat opetovano — seveda samo z be« sedami — gonil iz stanovanja, mu je Stanislav od« govoril, da bo res pobegnil, če bo tako ž njim ravnal. Ko je brat Pavel takoj še enkrat svoje be« sede ponovil, je Stanislav ponoči v navadni obleki pobegnil in šel peš v Augsburg na Nemško, k p. Kaniziju, ker ga pa tamkaj ni dobil, je šel k njemu v Dillingen. Sv. Peter Kanizij ga je preskusil in se prepričal, da mladeniča vodi res sv. Duh. Poslal ga je zato s priporočilnim pismom v spremstvu dveh redovnih bratov peš čez Alpe v Rim k re« dovnemu glavarju sv. Frančišku Boržijskemu. Koncem meseca oktobra 1567 je bil v Rimu sprejet v Jezusovo Družbo od samega sv. Fran« čiška Borg. Ko so Stanislavovi starši izvedeli zanj, so ga ostro grajali, toda Stanislav jim je ljubez« nivo odgovoril, da je treba Boga bolj slušati nego ljudi. V redu je bil Stanislav ves srečen in zadovoljen. Veselje se mu je bralo na obrazu in vse njegovo delo je bil izraz tega veselja. Angelska nedolžnost se mu je svetila iz oči in ta čednost je bila njegova največja odlika. Sv. Rešnje Telo je bilo žarišče njegovega življenja, sv. obhajilo pa nebeška radost življenja. Posebno je častil Devico Marijo, tako, da so njegovi tovariši govorili: Kdor hoče od Ma« rije kaj dobiti, mora s Stanislavom moliti. Ostro se je pokoril, a vendar ni storil ničesar zoper voljo svojih predstojnikov. Bil je iz srca ponižen, ogibal se je pa vsake prilike veljati za ponižnega. Vedno je hrepenel po nebesih, da bi ondi s svojo materjo Marijo združen Boga gledal in užival vekomaj. In res si je s to svojo otroško željo izprosil smrt. Pravzaprav ne smemo reči, da si je prosil smrti, on je želel in prosil le za skorajšnjo najtesnejšo združitev z božjo lju« bežni j o. In res, komaj deset mesecev je bil v Jezusovi Družbi, ko je obolel in dne 15. avgusta leta 1568 umrl. Lepa je bila njegova smrt! Z njim je umrl angel v človeški podobi. Že papež Klemen VIII. ga je proglasil za blaženega in Benedikt XII. leta 1726. skupaj z Alojzijem za svetnika. Ob njegovi dvestoletnici svetništva prosimo Boga in Marijo in njega samega, da bi Stanislav s svojim zgledom in priprošnjo kazal tudi naši mladini pot navzgor, da bi tudi v naši mladini zavladalo geslo, ki si ga je sebi zapisal sv. Sta« nislav: »V čast si štejem Bogu pokoren biti in Kri« stusov križ objemati.« II1I1IIIIII1II1IIII1IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII1IIIIIIIIII1IIIIIIIIIIIIII1IM Franc Pire, Congr. Miss: KATOLIŠKI MISIJONAR. OZRIMO se v katerokoli misijonsko deželo, povsod nam kličejo: dajte nam žanjcev, de« lavcev, misijonarjev, ker žetev je velika. Misijon« ska gorečnost katoličanov je velika, pa bi morala biti še večja, če bi hoteli biti kos svoji nalogi. Iz Afrike, Avstralije, Indije, Kitajske in Japonske pa kličejo misijonarji: molite za naše pogane, dajte nam sredstev in hitite nam tudi osebno na pomoč! V Koledarju Gor. Moh. družbe hočemo leto za letom poslušati ta klic, proučevati razmere mi« sijonskih dežel, opazovati tamkajšnje katoliško gi« banje in na ta način zbudimo največ zanimanja za razširjanje Kristusovega kraljestva na zemlji. Zač« nimo z največjo misijonsko deželo, Kitajsko. Če so po celem svetu potrebni misijonarji, koliko bolj še na Kitajskem, ki šteje med 440 mi* lijoni prebivalcev samo malo več kot 2 milijona katoličanov. Vsi drugi so še pogani, konfucisti, bu« disti, taoisti, mohamedanci, judje in protestanti, ki se pa še težje spreobrnejo kot drugi. Kaj pra« vite k temu, dragi bravci, ko imate pred seboj to statistiko? Ali imajo tisti prav, ki skušajo odvrniti plemenite duše od sklepa, postati misijonar, češ da so tudi doma duhovniki zmeraj bolj redki? In tudi veliko število težav in sitnosti, ki še bolj otežujejo že itak težavno delo, nam dosti jasno kaže. kako potrebno bi bilo veliko število misijo« narjev na Kitajskem. Značaj Kitajcev: Kitajec predvsem izvanredno visoko ceni, rekel bi precenjuje svoj lastni narod in posledica tega je, da zametuje vse, kar je tujega. Zato je treba delati mnogo in požrtvovalno; po« tem Kitajec vidi, da »evropski hudič« ni tak, kakor ga navadno slikajo. Kitajec je že po svoji naravi lažnjiv m nehvaležen. In to gre tako daleč, da mi« sijonar ne more biti nikdar gotov, da ne bi bil osle« par j en, ali da ga kak dan ne zapuste tudi njegovi služabniki in v tem slučaju bi moral biti še vesel, če so ga zapustili praznih rok. Šege in navade: Ljudstvo se trdno drži slabih in dobrih navad svojih prednikov. Komaj je ro« jena staršem hčerka, že ji iščejo ženina, s katerim se potem mora poročiti, četudi še nima 15 let. Če se staršem posreči, najti ženina, so prav zado« voljni; obe družini naredite kupčijo z ženinom in nevesto v denarju in potem čakajo, da hčerka od« raste. Gorje pa otroku, če se jim ne posreči najti ženina, ali če je hčerka bolehna ali pohabljena, sploh če ima kako telesno napako; tedaj dete umore, ga razrežejo na kosce ali pa ga izpostavijo na cesti v gozdovih, da ga kdo pobere ali da ga raz« trgajo psi in svinje. To se ponavlja vsak dan, posebno pri revnih starših, ki izpostavijo svoje otroke, če jim nimajo dati kaj jesti. Kako potrebne so torej sirotišnice in njih vzdrževanje! Kitajec je nadalje silno častihlepen. Da si pri« dobi časti, zapusti užaljeni mladenič starše in hišo, vzame kolikor more s seboj in starši se niti ne brigajo, da bi ga iskali. Iz užaljenosti zapusti ne« zadovoljna nevesta hišo in trosi obrekovanja proti ženinu. Ali pa je tako nesrečna, da se obesi, z na« menom, da bi starši tožili ženina in ga tako živ« ljenjsko vničili. Vraže: Kitajci so polni vraž. Častijo med dru« gimi tudi božanstvo »pusa«, spačeno grdega ma« lika, ki mu zažigajo mnogo kadila in koščke pa« pirja, ki jih kupijo za drag denar od boncev. Na tak način se mislijo rešiti svojih grehov. Če mrkne luna, mislijo, da je kak »pusa» lačen in hoče po« žreti luno. Tedaj neusmiljeno udarjajo po neke vrste bobnu, da bi se lačno božanstvo ustrašilo in pustilo luno pri miru. Verujejo, da imamo tri duše: eno, ki misli in sklepa, drugo, ki ne dela drugega, kot je in pije, tretja pa pride ob smrti v kako žival. Medtem ko telo spi, se duša sprehaja. Sanje so sama resnica. Če kdo med spanjem umre, je to njegova krivda, ker se je ponoči obrnil, in duša, ki se je hotela vrniti v telo, ga ne pozna več in gre v kako drugo. Ribiči: Skoraj na vsaki reki je nešteto ladij in bark; tu bivajo cele družine pozimi in poleti, tu se rode, tu žive in tu umrjejo. Da bi zamogli tem ribičem oznanjevati evangelij, bi morali imeti mi; sijonarji svojo barko in svojo kapelo na barki. Že; tev je tu brez žanjcev. Misijonarjev je mnogo pre; malo še za dela na kopnem. Težave raznih izvorov: Če bi bile na Kitajskem ceste kot pri nas, če bi bila tam vsa prevozna sred; stva, ki jih imamo tu, če kitajski jezik ne bi bil tako težek, če bi ne bila na Kitajskem sama anar; hi j a in neprestane revolucije vojakov in tolovajev, bi šlo misijonarjem lažje: v teh razmerah pa mo; rajo gledati, kako se jim pred očmi izgublja že zrela žetev. Zraven vse teh težav pridejo še razne prote; stantovske sekte, ki obtežujejo delo misijonarju. Te razpolagajo z neprimerno večjimi denarnimi svotami kot »beraški« katoliški misijonar, zidajo šole, moderno urejene kolegije in tako dosežejo vsaj nekaj zunanjih uspehov. Oni popuščajo v stro; gosti krščanske morale in ni čuda, da se takega nauka, ki je času, razm ram in značaju prilagoden in premenjen, kitajska lahkoverna duša kaj rada oprime. In še ni konec nevarnosti za kitajski na; rod. Sedanjemu kitajskemu rodu žuga še drugo in hujše moralno zlo, brezverstvo, ki se razširja pov» sodi z neverjetno, grozno naglico. Ko je zadnji kitajski cesar Koangsu 4. sept. 1905 izdal svoj gla; so viti odlok, ki je zatrl stare izpite za mandarinsko službo, so tako zvane nove ideje prešinile to ce; sarstvo, ki je postalo leta 1912 »Cvetoča osrednja republika«. V kratkem so se pomnožile tiskarne, časniki in časopisi. Priklila so na dan vseučilišča in lice j i, ki so z vso vnemo širili zahodne zna; nosti in šege. Še več! Kitajski mladeniči, bogati, ukaželjni in častihlepni, obiskujejo evropske ali ameriške visoke šole, da izpolnijo svoje nauke. Vrnejo se oholi radi svojega znanja in prepri; čani, da vera za naše čase nima pomena. Nimajo pojma o katoliškem nauku, ne vedo, da toliko šte; vilo učenjakov živi lepo katoliško življenje. Dru; zega niso videli kot vseučiliško življenje v Či; kagu, Berlinu, Heidelbergu, Parizu in Cambridgu in še to samo z veliko površnostjo. In kar so tu videli in slišali, to ponavljajo potem v svojih ča; sopisih in šolah, seveda vse to z oblastjo izkuše; nega moža, ki si je nabral svojo učenost po ev; ropskih visokih šolah. Kakor pri nas, tako ima tudi na Kitajskem tisk velikansk vpliv na vse javno in zasebno življenje. Velečasniki se odlikujejo kakor pri nas po veliki površnosti, nudijo vse s ve; tovne in športne informacije, vere pa niti omenijo ne. In v tem brezverskem časopisju si nabira Ki; tajec., ki silno rad bere, svoje prepričanje. Velika tiskarska podjetja niso nič druzega ko trgovske tvrdke, ki prestavljajo iz evropskih jezikov le one knjige, po katerih bodo ljudje po njih mnenju naj; bolj popraševali, ne brigajo se pa za notranjo vrednost knjige. Protestantovska vseučilišča, šte* vilni kolegiji in njih razprave v raznih časopisih bi se morali tej brezverski poplavi ustaviti, saj se v njo pogreza kitajska mladina. Toda mesto tega vidimo, da se pokristjani le malo njih gojencev. Ni čuda! Saj protestantski misijonarji naravnost pri; znajo, da prvi cilj njih delovanja ni verski, ampak »splošno človečanski in socialni«. Malo je, kar smo povedali, toda zadosti, da nam razjasni, kaka neizmerna nevarnost preti kitaj; skemu narodu. Če katoliška cerkev ne dospe o pravem času, da zajezi naval nevere, bodo vsi ki; tajski razumniki, voditelji naroda, takoj s prvim rodom popolni brezverci. Največji narod sveta se bo zbudil in videl, da je brezbožen. Ravno zato se Cerkev pripravlja, da zbere vse moči za pomi; sijonarjenje Kitajske. Že proti koncu XIII. stoletja so pričeli fran; čiškani tu z misijonskim delom. Pa kmalu za tem so bili tujci za 200 let izključeni iz dežele. V ve; likem obsegu so začeli z misijonskim delom v XVI. stoletju zopet jezuiti. Številna preganjanja in drugi deloma že našteti vzroki so močno ovirali njih delo. Od začetka novega veka je pretrpelo 177 evangeljskih oznanjevavcev mučeniško smrt. Junaških apostolskih mož to ni ostrašilo, ampak še bolj podžigalo, saj je bil in je še dandanes vsak misijonar pripravljen z veseljem dati svoje živ; Ijenje za Kristusa. Mučeniška smrt misijonarjev je prinesla Kitajski novih neustrašenih apostolov in začelo se je v XIX. stoletju živahno delovanje po celi ogromni državi, da tudi nad njo zašije solnce Pravice, da zavlada nad njo Jezus Kristus, naš Bog in Kralj. Misijonskih pokrajin (vikarijatov) je sedaj 66. Misijonarjev na Kitajskem je 1631 Ev; ropejcev in Amerikancev in 1132 domačinov. Zra; ven tega je še 1 000 evropskih in 2700 domačih sester. Vsi skupaj pripravljajo sedaj približno pol milijona paganov na sv. krst. Razne cerkvene družbe in redovi si delijo med seboj truda in znoja polno delo za pokristjanjenje Kitajske. Misijonska družba sv. Vincencija Pavelskega vodi 11 vikarijatov s 606.425 kristjani med pri; bližno 68 milijoni prebivalcev. Jezuiti: 5 vikarijatov s 365.620 kristjani med 61 milijoni prebivalcev. Frančiškani: 10 vikarijatov z 279.644 kristjani med 85 milijoni prebivalcev. Pariško misijonišče: 13 vikarijatov z 273.208 kristjani med 113 milijoni prebivalcev. Belgijsko misij onišče: 4 vikarijate z 273.208 kri; stjani med 25 milijoni prebivalcev. Družba božje besede: 1 vikarijat s 93.698 kri; stjani med 11 milijoni prebivalcev. Dominikanci: 2 vikariata z 62.299 kristjani med 25 milijoni prebivalcev. Milansko misij onišče: 4 vikarijate z 61.524 kri; stjani med 12 milijoni prebivalcev. Rimsko misijonišče: 1 vikarijat s 15.800 kristjani med 5 milijoni prebivalcev. Avguštinci: 1 vikarijat z 11.406 kristjani med 11 milijoni prebivalcev. Parmsko misijonišče: 1 vikarijat z 9168 kristjani med 8 milijoni prebivalcev. Makaoška škofija: 40.000 kristjanov med 8 mi= lijoni prebivalcev. Salezijanci: 1 vikarijat z 2400 kristjani med 4 milijoni prebivalcev. Razen tega ima Kitajska svojega apostolskega delegata v osebi msgr. Constantinija, ki zastopa sv. Očeta v državi. Lani 15. oktobra je sprejel predsednik ljudovlade Cao Kuen omenjenega apo= stolskega delegata v avdijenci. Delegat se je peljal na avtomobilu, ki so mu ga poklonili kitajski ka« toličani. Na avtu ste plapolali papeška in kitajska zastava. Vojaštvo mu je priredilo slovesen spre« jem, godba mu je svirala v pozdrav. Delegat je kot zastopnik sv. Očeta pozdravil novega predsednika v imenu vseh škofov, duhovnikov in katoliških vernikov na Kitajskem. Zagotavljal je, da katolik čani spoštujejo državne predstavnike, ker Cerkev uči, da vsaka oblast prihaja od Boga. Poudarjal je nadalje, da je katoliška vera dala dosedaj Ki« tajski veliko mož, zaslužnih za notranji red in mir ter kulturni napredek. Katoličani hočejo to delo nadaljevati, zidati šole, dobrodelne zavode, pri* digati vero ljubezni, po kateri so vsi ljudje bratje — sinovi enega usmiljen ga Očeta. Molili bodo, da se čimprej uresniči želja vseh po miru in edinosti, kakor si je napravil načrt di predsednik naj* večje ljudovlade na svetu. Predsednik je odgovoril zelo prijazno, pov« prašal po zdravstvenem stanju sv. Očeta ter nas ročil delegatu, naj mu sporoči njegov pozdrav. Pripomnil je, da se dobro spominja, kako se je z delegatom sestal že v mestu Pao«ting«fu. Med obes ma državnikoma se je razvil dolg, topel pogovor. Za razvoj lastne kitajuke cerkvene uprave je tudi velikega pomena, da je z odlokom 1. februarja 1924. en vikarijat v provinci Vzhodni Hupe po« ver j en domačim duhovnikom. Pred kratkim je sv. Oče imenoval domačina Filipa Čao za škofa, kon« cem oktobra 1926 pa posveti v škofe še šest drugih kitajskih duhovnikov. Tako dobi Kitajska po več sto letih zopet domačine za škofe. Maja meseca t. 1. so se pa zbrali zastopniki ka« toliške cerkve na Kitajskem na svojo prvo ge« neralno sinodo. Navzočih je bilo 70 delegatov, med njimi dva Kitajca, Čeng in Suen, ki sta apostolska prefekta. Predsedoval je sinodi apostolski delegat msgr. Constantini. Sinoda se je bavila tudi z vpra« šanjem katoliškega vseučilišča, ki naj bi ga v Pekingu otvorili benediktinci iz Amerike. Toliko o cerkvenih razmerah, o upih in delo* vanju katoliške ce kve na Kitajskem. Da bolj po« jasnimo to delovanje, podamo še par slik iz ki* tajskega življenja. V njih jasno odsevajo moralni pojmi Kitajca in njega žit je in bitje; na drugi strani pa zopet jasno spoznamo, kako se mora misijonar včasih prilagoditi mišljenju domačinov, včasih pa čakati, da sv. vera po besedi Kristusovi prekvasi dušo pagana. Rop otrok je na Kitajskem nekaj čisto navadnega. Ta »obrt« namreč nese lep do« biček. Sicer pa moramo tudi priznati, da se z njim ukvarjajo nabolj podli ljudje. En zgled. Ni dolgo od tega, ko se je sprehajal neki mož ob luki So? chow bolj sam zase in ločen od drugih. Kar za« sliši glas, podoben stokanju otroka, ki se duši. Gleda okoli sebe, a ne vidi ničesar. Ustavi se, po« sluša bolj natančno in zdi se mu, da prihaja sto« kanje iz nekega zaboja. Zakliče in hiti proti skla« dišču. Tu vidi, da sta dva zaboja razbita, in notri —i strašno — je bilo 13 otrok, ki so bili vsi zloženi vkup kot kaka navadna pošiljka v zaboju. To strašno odkritje je pojasnilo, na kakšen skrivnosten način je izginilo dnevno toliko otrok v okolici Chongmen. Zavesa je padla in odkrita je bila cela tolpa razbojnkov, ki so ropali otroke in jih pošiljali na trg v Šanghai. Kako lepa in sveta je izobrazba duha po Jezuso« vem nauku, ki uči skrbeti tudi za otroke in kako po» trebna je človeštvu! Težave, ki jih morajo pre« stati misijonarji na svojih potih, so velike in ne« štete in mnogokrat tudi nepričakovane. Misijonar, ki je šel po noči previdet bolnico visoko v gore, nam pripoveduje, kako ga je prehitela strašna ne« vihta. Ceste, že same na sebi slabe, so bile vse pod vodo, mostove je deroča voda odnesla. Mi« sijonar se je nazadnje izgubil, zgrešil cesto, taval naokoli in padel potem v vodnjak, iz katerega so ga prav s težavo rešili. Takih in enakih nezgod se primeri vsakemu misijonarju na tisoče; prenašajo pa jih mirno, zadovoljno, srečni so sredi takih nad« log. Velike knjige bi popisali, če bi hoteli naši evangeljski junaki vse beležiti, kar se jim pripeti nepričakovanega in čudnega. Pa saj je vse za« beleženo v knjigah življenja, ki jih hrani njih višji pastir Jezus Kristus. Obrnimo se še k drugi strani kitajskega življe« nja! Pravijo, da je Kitajec v vseh svojih šegah in navadah nasprotje od Evropejca. Na tem je tudi mnogo resnice. Le oglejmo si nekatere razlike med nami in Kitajci in prepričali se bomo, da Kitajec misli in čuti popolnoma drugače kot mi! Če govorimo mi o pameti in dobrem razume« vanju, pravimo navadno: ta in ta je dobre glave. Sedež pameti je v možganih, pravimo mi. Ne tako Kitajec. Ta misli, da se resnici bolj približa, če reče, da je središče vse pameti v — trebuhu. Zato je pri Kitajcih čisto navaden izraz: Ta in ta je pa« metnega trebuha. Znak žalosti je pri nas črna barva, pri Kitajcih bela. Če se predstavimo ka« kemu višjemu, spoštljivo snamemo klobuk, Ki« tajec pa se v takem slučaju pokrije, ker se čuti nevrednega stati pred njim gologlav. Če pišemo višji osebi ali na urade, zberemo lep bel papir. Kitajec ima za take slučaje pripravljen živordeč papir. V pisavi gremo od leve na desno in tudi strani v knjigi zaznamujemo v tem redu, Ki« tajec opravi vse to od desne na levo. Pravijo celo, da začno pri zgradbi hiše Kitajci s streho. In je nekaj resnice na tem. Kitajec zabije najprvo lesene stebre v zemljo, raztegne čez nje tramove, napravi streho in potem šele začne zidati. Kaj bi šele rekli, če bi vam vaš prijatelj pri« nesel kot novoletni dar mrtvaško rakev in vse, kar je potrebno k dostojnemu pogrebu? Na Kitajskem so taki darovi zaželjeni in dobrodošli. Tako je imel pred kratkim umrli misijonar g. Procacci že dolgo let pred smrtjo vse pripravljeno, da ga bodo kri« stjani nekoč dostojno pokopali. Za Kitajca so naj« lepše sanje lep mrtvaški oder. O tem premišljuje celo življenje in, če se mu je posrečilo da je vse -otrebno, krsto, mrtvaško obleko in grob priredil po svojem okusu, je najsrečnejši človek na svetu. V Evropi odlašajo svojci zakramente za umi« rajoče do zadnjega trenutka, ker se bojijo, da bol« nika ne bi ostrašili. Na Kitajskem pokličejo du« hovnika takoj v prvi bolezni. Kdo ravna previd« neje? V take razmere, v to nasprotno mišljenje, v to valovje je vržen mlad misijonar, ko pride poln gorečnosti na Kitajsko. Koliko samozatajevanja je treba, da se tu uživi in prilagodi popolnoma dru« gim razmeram! Ilillllllillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllll!^ PRVI REŠKI ŠKOF. F)NE 8. avgusta leta 1926 je beneški patrijarh posvetil na Reki monsignorja Izidorja Mi« haela Saina v škofa. Leto preje, na binkoštno nedeljo 1925, so slovesno razglasili, da je reška Reški škof monsignor Sain. škofija ustanovljena. Prevzvišeni škof Sain je prvi vladika reške škofije. Pod njegovo oblast spada vse ozemlje reške pokrajine, to je mesto Reka, hrvatska Liburnija in slovenski bistriški okraj z Reško dolino. Novi vladika se je rodil 22. novembra 1869 v selu Dajla pri Novemgradu v Istri. V Dajli stoji samostan očetov benediktincev. Tu je mladi Mi« hael našel goreče in ljubeznjive svetovalce, ki so mu dali prvi pouk. Petnajst let je imel, ko je vsto« pil v benediktinski samostan svetega Julijana pri Genovi; oblekel je meniško haljo in sprejel ime Izidor, po velikem zavetniku kmečkega stanu. Mladi novinec se je kaj kmalu odlikoval po um« nosti in po gorečnosti, tako da je bil vedno prvi med vsemi dijaki. S posebnim veseljem je študiral grško in latinsko književnost in jezik, v katerih je pravi mojster. Leta 1892 je prejel v Genovi mašniško posve« čenje. Njegovi predstojniki so vedno bolj spozna« vali in cenili globoko pobožnost in izredno mo« dr ost očeta Izidorja. Zato so mu zaupali težke in odgovorne službe. Bil je po vrsti dekan, tajnik, knjižničar, gospodar v samostanu. Vse te službe, ki jih je vestno in točno vršil cela leta, ga pa niso odvračale od glavne in najljubše naloge, od mla« dinske vzgoje. Zakaj benediktinski red mu je po« veril najvažnejšo in najbolj težko nalogo, da vodi in vzgaja novince, benediktinski naraščaj. Bil je tako spreten vzgojitelj, tako globok poznavalec duš in tako nežno in vendar krepko jih je znal oblikovati, da je imel izredno blagoslovljene uspehe. Najboljši živeči očetje sublacenske be« nediktinske province, oni, ki zavzemajo najvišja mesta v redu, so šli skozi šolo očeta Izidorja. Vsa ta trda in težka dela so popolnoma zaje« mala njegove dni. In vendar je še našel časa in moči, da je krepko pomagal v dušnem pastirstvu in vodil duše po strmih a cvetočih stezicah čed« nosti. Stotine ljudi je pripeljal iz grešnega živ« ljenja na pravo pot. Pomagal jim je, da so si oči« stili dušo in začeli živeti z Bogom. Ni čudno, če je ta ponižni, visoko naobraženi redovnik postal sila priljubljen pri visokih družinah v Genovi in če ga je tudi priprosto delavsko ljudstvo tega velikega obmorskega mesta vzljubilo. Leta 1908 ga je zaupanje predstojnikov po« klicalo iz Genove. Šel je v slovečo opatijo Monte« vergine, kjer je postal duhovni voditelj in učitelj naraščaja. Leta 1913 so ga očetje izvolili za za« stopnika italijanskih benediktinskih provinc pri glavnem vodstvu benediktinskega reda. Šest let pozneje je prišel v staroslavno opatijo Praglia pri Padovi z namenom, da vodi volitve opata. Očetje pa so njega samega izvolili za opata dveh opatij, Praglie in Svete Justine. Tri leta je modro in s krepko roko vodil ta dva sloveča samostana, do« kler ga ni sveta stolica odbrala, da mu poveri sila zapleteno in nevarno nalogo. Koncem septembra 1922 je bil imenovan za apostolskega upravitelja na Reki. Prišel je, skromen in ponižen, a vendar poln krepke volje, ki zna polagoma odstraniti vse ovire, da pride do cilja. Ko je prišel apostolski upravitelj monsignor I. M. Sain na Reko, je v mestu še divjal oster stran« karski boj. Na eni strani so stali avtonomisti, na drugi strani pa narodna stranka, ki je zahtevala, naj Reka pripade Italiji. V viharnem metežu stran« karskih strasti je novi apostolski upravitelj začel svoje delo. Po štirih letih more že pokazati na važne uspehe. Na Reki, v mestu, ki ima 40.000 pre« bivalcev ,je bila ena sama župnija. Dušno pastir« stvo je bilo sila zanemarjeno. Tisoči hrvatskih de« lavcev v predmestjih niso imeli duhovnikov, ki bi znali hrvaško — in še sedaj zanje ni poskrbljeno. Mons. Sain je iz ene velikanske župnije napravil štiri. Tako je položil temelj za smotreno in glo* bokosežno dušno pastirstvo na Reki. Reški Hrvati so se obrnili na novega vladiko s prošnjo, naj vsaj Stolnica sv. Vida na Reki. pri eni župni cerkvi uvede hrvatsko pridigo. Trdno smo prepričani, da se jim bo ta pravična želja spol* nila. Ko je Reka po pogodbi med Italijo in Jugo* slavijo pripadla naši državi, je mons. Sain vztrajno začel delovati pri najvišjih krogih cerkvenih in svetnih oblastev, da se ustanovi samostojna reška škofija. Pri tem delu so ga živahno podpirali reški meščani. Sveta Stolica je to željo spolnila s slo* vesnim pismom (bulo), s katerim je dne 25. aprila 1925 ustanovila reško škofijo. V kratki dobi, kar biva na Reki, se je mons. Sain zelo trudil, da bi novi škofiji polagoma vzgojil nove duhovnike. Zakaj v reški škofiji so dušni pa* stirji redki. V vinogradu Gospodovem je premalo delavcev. Zato je reški vladika sklenil, da postavi zavod, škofijsko gimnazijo, v kateri naj se šolajo iz vse škofije dečki, ki obetajo posvetiti se du* hovskemu stanu. To semenišče je trebalo ustvariti iz nič. Denarja ni bilo. A voditelj škofije se je tiho in energično lotil dela. V težkih in dolgo* trajnih pogajanjih in prošnjah je z neznansko po* trpežljivostjo odstranil vse ovire. Rimska vlada mu je odkazala za deško semenišče lepe prostore in visoko denarno podporo. Slovanski verniki reške škofije zaupajo, da bodo tudi slovenski in hrvatski dečki dobili vstop v ta katoliški zavod, in da se bo zanje vršila vzgoja v duhu slovanskega na* roda, v katerega naj se dijaki nekoč povrnejo ko delavci za božje kraljestvo. Božja Previdnost je postavila prevzvišenega gospoda I. M. Saina na visoko, a silno važno in težko mesto. V reški škofiji bivajo verniki dveh narodnosti. Oba naroda imata po katoliškem nauku iste naravne pravice, ki jih Cerkev skrbno čuva in brani. Večina katoličanov v reški škofiji je slo* venske in hrvatske narodnosti. To dejstvo na* reku je dolžnosti in naloge, ki se jim katoliški škof ne more umakniti. Naše ljudstvo je globoko ka* toliško. Ljubi Cerkev in njene poglavarje, se oklepa Cerkve, živi z njo. Zato globoko spoštuje in rado sluša škofe, naslednike apostolov. V zve* stem, globoko vernem ljudstvu, ki živi pod vod* stvom izvrstne, naobražene in pobožne duhov* ščine, bo našel vladika močno oporo. Novemu vla* diki reške škofije, vodniku in pastirju po milosti božji, se naše ljudstvo klanja in pozdravlja pre* vzvišenega gospoda Izidorja Mihaela Saina, škofa reškega, z željo: Bog čuvaj in vodi, Bog blagoslovi Vaše delo med narodi ob Kvarneru! RAZGLED PO SVETU R. Bednarik: LETOPIS 1926. Na prelomu? VOPET smo preživeli dobo enega leta. V zgodo* ^ vini narodov je to dolga doba polna pretres* Ijajev in urejevanja. Poglejmo, kako so ljudstva ta čas izrabila; ali so se pomaknila za korak bližje k svetlemu cilju bratske zajednice, ki bi objemala vsa ljudstva in narode, ali ne? Znameniti nemški zgodovinar Krumbacher uči, da ima zgodovina vsakega ljudstva svoje vrhunce in globeli. Če bi jo hoteli s črto ponazoriti, bi bila ta črta cikcakasta in ne ravna, ker za svetlimi dnevi veličine se po* rodijo temne noči. Tik pred vojno smo vsaj v Ev» ropi dosegli vrhunec, sledil je globok padec. Zato poglejmo ali sodobno človeštvo drvi še v globlje v prepade ali se dviga. Ali smo zopet na prelomu? Če nas znamenja ne varajo, smo. V letu 1925. so se države zbližale prvič po vojni: zbrale so se v Locarnu na posvet. Niso se pa še zbrali narodi. Manjšinsko gibanje se je komaj po* rodilo. Evropa pa je bila še vedno gospodarsko razkroj ena in v suženjski odvisnosti od upnikov v Ameriki. Stoglavi zmaj nacionalizma je dvigal glavo. Od vzhoda sem je grozila poplava boljše* vizma. Letopisec še ni potemtakem zamogel po* vedati, ali vstaja Evropa k novemu življenju ali so že vsi vrelci svežih sil usahli. To leto, ki tone v večnost, je bilo blagoslov* ljeno. V pomlajenem katoliškem gibanju, ki pre* raja ves svet, so dana dobra jamstva. Kot viden znak za nje je Kristusov namestnik oznanil ob zaključku sv. leta v encikliki »Quas primas ...« praznik Kristusa Kralja. Vesoljni svet naj bo Nje* gov in rešen bo vseh muk, to je globoki pomen novega praznika. Zdi se, da ni en milj on vernikov, ki je z vseh delov sveta romal v Večno mesto, romal zaman. Še bolj je Cerkev utrdila svoje ve* ličanstvo in zvanje, ko je zopet en milj on njenih sinov molil evharističnega Kralja v Chicagu. Ver* ski preporod in poduhovljenje, to je bil letos klic pri mnogih narodih. Morda so te skrivnostne sile delovale, da so si evropski narodi še krepke je segli v roke. Politično so se približali; saj se po državnih arhivih kopičijo cele kope novih meddržavnih pogodb. Misel, da morajo tudi narodni drobci priti do svojih pravic, se od dneva v dan krepi. Pot iz zablod. Premerimo raje pota, ki jih sodobno človeštvo hodi do občega miru in bratstva, Društvo narodov, zamisel Panevrope in manj* šinska zborovanja so važni mejniki na teh poteh. Po želji plemenitih utemeljiteljev Društva na* rodov bi se moral vsako leto sestajati ob Ženev* skem jezeru neke vrste svetovni parlament. Tu naj bi se reševali vsi meddržavni spori v duhu prija« teljskega sožitja med sosedi. Do tega pa ni še prišlo. Velesile smatrajo še danes Društvo na* rodov za torišče, kjer sučejo njih diplomat je »uma svitle meče«. Nekateri hočejo celo vedeti, da ima pri tem glavno besedo mednarodno prostozidar* stvo, ki tudi ne pusti, da bi vstopil v društvene so* bane papežev odposlanec. Vendar pa moramo reči, da je Društvo narodov že v marsikakem sporu od* ločilno poseglo vmes. Ugled te mednarodne orga* nizacije je pa zrasel še posebno letos, ko je vsto* pila premagana Nemčija med države zmagovalke. Dolgo je bilo treba, da je prišlo do tega. Da pri* tegnejo Nemce v krog Društva narodov, je bila najbolj goreča želja Angležev. Šlo jim je zato, da odvrnejo Berlin od Moskve, ker taka zveza bi po* stala silno opasna za angleško svetovno gospostvo. Ko se je ta angleška namera z locarnsko pogodbo posrečila, je Nemčija v februarju prosila za vstop v Društvo. Ko se je marca meseca vršilo zborova* nje Društva, so pa vstali nemški nasprotniki, naj* brže nahujskani od Francozov. Ker so Nemci zahtevali zase stalno mesto v Društvu, so enako zahtevo stavili tudi Poljaki in Braziljci in Španci. Nemci so pa rekli, da vstopijo v tako Društvo kot je bilo do tedaj, ne pa v tako, kjer bi se očitno zbirali njeni sovražniki. In tako se je vstop Nem* čije odložil na jesen. Med tem so pa strokovnjaki ugibali, kako bi ugodili obema strankama. Na predlog angleškega zastopnika lorda Cecila so skle* nili, da sprejmejo Nemčijo kot stalno članico, nekaj drugih držav pa zadovoljijo z nestalnimi sedeži. Na sedmem društvenem zasedanju dne 10. septembra se je izvršil slovesen sprejem Nemčije. Prvi nemški odposlanec zunanji minister Strese* mann je v umerjenem govoru poudarjal, da bo tudi Nemčija delala za mir in edinost med narodi. Njemu je odgovarjal francoski zunanji minister Briand, ki je v blestečih besedah slavil dogodek, da sta se po dolgih letih zopet srečali nemška in francoska zemlja; 10. september je dan svetovnega miru. Priznati je treba, da je s tem nemškim ko* rakom storjeno veliko mirovno delo. Toda stavba Društva narodov ne bo trdna, dokler ne bodo tudi Amerika, Rusija in sv. Stolica podpirali njenih oglov. Vatikansko glasilo »Osservatore Romano« se zadnje čase kaj pogostoma oglaša s hvalo Društvu narodov, opozarja je pa, naj kmalu pri* tegne k svoji mizi vse države, velike in majhne, da bodo vse v enakopravnosti gradile stavbo sve« tovnega miru. Toda, kakor smo že dejali poprej, v Društvu je še zmeraj preveč skritega boja za moč in premalo iskrenosti. Kaže, da je dobre volje in iskrenosti več pri panevropskem gibanju. Misel Panevrope se je po* rodila že pred vojno v glavah marsikakega ide« alista. Toda določnejšo obliko je pa dobila šele po svetovni vojni. Če pomislimo, da je človeštvo po« ložilo na žrtvenik vojni preko 11 miljonov člo« veških življenj, okoli 20 miljonov ranjencev, 209 miljard dolarjev stroškov in vse svoje urejeno gospodarstvo, bomo spoznali, čemu je vzklila ta misel. Najprej je šlaia misel za tem, da si Evropa pomaga iz gospodarskega propada. V ta namen naj bi se združile vse evropske države (odtod tudi ime, ker Paneyfopa pomeni v grščini Vseevropa), odpravile a|i uredile medsebojne carinske odnose, ter lepo porazdelile proizvodnjo in porabo. Tak gospodarski zasnutek Združenih držav Evrope ni našel plodnih tal pri vseh sedanjih državnih kr« marjih. Pač največ prijateljev je našel v tistih dr« žavah, ki imajo razvito industrijo, a rabijo živila. Take so najbolj tiščale panevropsko zamisel v ospredje v tihem upanju, da razširijo trg za svoje izdelke. Preko »gospodarske« Panevrope smo pa prišli do politične. To se pravi, da hočejo žago« vorniki te misli napraviti iz Evrope neko Zvezno državo, kjer bi ne bilo več političnih mej med na« rodi. Na tak način bi zginili narodnostni spori ob mejah. Saj mej več ne bi bilo. Vsi Evropci bi pa bil enakopravni državljani ene velike svobodo« ljubne države. Gospodarskih ribarij tudi ne bi poznali, saj bi zvezni parlament n. pr. iz porurskih in saarskih rudnikov nakazal surovine v Italijo ali na Balkan, odtod bi pa industrijski kraji dobivali žita. Misel je res drzna in visoka. Toda do Pan« evrope je še daleč. Morda bomo do neke vrste go« spodarske Panevrope prišli kar neopaženo po mnogih meddržavnih trgovinskih pogodbah. Že v lanskem Koledarju je bilo napisano ime grofa Cou« denhove « Kalergija, ki žrtvuje za misel Panevrope ali Združenih držav Evrope ves svoj čas in denar. Pred tremi leti je ta mož ustanovil »Panevrop« sko Unijo« s ciljem, da deluje za gospodarsko in politično združenje Evrope. Slična stremljenja se že par let sem pojavljajo v Ameriki in Aziji kot panameriško ali panazijsko gibanje. Panevropsko gibanje pridobiva vedno več prijateljev in tudi že v najširše plasti je prodrlo mnenje, da more le nekaj takega ali sličnega rešiti Evropo pred novo vojno. Od 3. do 6. oktobra se je vršilo panevropsko zborovanje na Dunaju. Najodličnejše evropske osebnosti so se zborovanja udeležile. Med temi so bili prejšnji avstrijski kancler Seipel, Francoz Her« riot, Pavel Loebe, predsednik berlinskega parla« menta, znani angleški publicist Wickham Steed, šišmanov iz Bolgarije in drugi. Taka udeležba priča, da ni panevropska misel brezplodna. Na zbo« rovanju so razpravljali tudi o manjšinskem vpra« šanju. Temu se niso mogli izogniti, ker je pravično postopanje proti narodnim manjšinam prvi temelj za bodočo Panevropo. Narodne manjšine! Spet smo pri tistem vpra« šanju, ki je že naši Mohorjani od vseh plati po« znajo. Pa je tudi potrebno. Saj ga danes nemara ne bo več politika, ki bi trdil, da 30 miljonov Ev« ropejcev ne more imeti popolne enakopravnosti z vsemi ostalimi milj oni. Kakor prej tako so se tudi v preteklem letu zbrali zastopniki narodnih manj« šin v Ženevi. To pot so prišli k zborovanju tudi zastopniki Kataloncev iz Španije in Frizov ob Se« vernem morju. Kakor kaže, se bodo ta zborovanja vedno bolj večala in pridobivala na ugledu. Ne« kateri oficielni politiki jih zaenkrat še prezirajo, a zgodovinska nuja jih bo primorala,, da bodo gla« sove manjšinskih zastopnikov vedno bolj upo« števali. Anglija. Anglija je med letom doživela socialni boj, ki je grozil, da do temeljev pretrese stavbo angleškega gospodarstva. 1. maja opolnoči je namreč stopilo v stavko 1,200.000 rudarjev, ki so združeni v m o« gočni Delavski zvezi. Korenike tega boja segajo že daleč nazaj. Odkar se je namreč razvila An« gleška v krepko pomorsko državo, se' stalno borita za vlado dve struji, liberalci in konservativci. Šele po vojni jim je stopil ob stran resen tekmec, de« lavska stranka, ki je pod Macdonaldom prevzela za nekaj časa tudi krmilo britanskega imperija. V tej stari miselnosti, v tihi borbi stare liberalno« konservativne Anglije moramo tudi iskati virov za velikanski angleški rudarski štrajk. Vojna je posegla z železno roko tudi v angleško gospodar« stvo. Prva posledica je bila rudarska stavka leta 1921. Na Angleškem je namreč tako urejeno, da je vsak rudnik v rokah zasebnikov in enota zase. Posamezen gospodar se torej pogaja s svojimi ru« darji ne oziraje se na mezde ali urnike, ki so v rabi pri sosednjem rudniku. Taka neenotnost je delavsko fronto precej razrahljala. Ko so lastniki rudnikov znižali mezde, je država iz svojega do« dajala, da so delavci prejemali iste mezde kot prej. Državi pa je dosti na tem, da se v rudnikih koplje; zakaj če ni premoga, se ustavi vsa angleška in« dustrija. Tako je do 1. maja t. j. do dneva, ko je pogodba med državo in lastniki rudnikov potekla, izplačala država na rudarskih mezdah 25 miljonov šterlingov, to je krog 3500 milijonov lir. Ti državni prispevki pa še niso rešili premogarskih težav. Delodajalci so torej zahtevali, naj delajo delavci po osem ur in ne več po sedem kot doslej, in še za nižjo mezdo. Delavstvo se je zvišanju urnika protivilo in postavilo od svoje strani zahtevo, da morajo vsi rudniki skleniti z delavstvom kolek« tivno (skupno) pogodbo. Ker ni ne ena ne druga stran odnehala, je prišlo do boja. Nad ves angleški otok je legla temna mora. Vojaštvo je dobilo vojne čelade, bojne ladje so namerile žrela svojih topov proti pristanom. Pri« čakovali so nemirov, zlasti še ker so se širile go« vorice, da so se priplazili iz Moskve preoblečeni boljševiki, ki šuntajo na revolucijo. V znak tova« rištva in delavske vzajemnosti so pričeli stavkati tudi drugi delavci in celo tiskarji. Pri posebnih uradih so se javljali prostovoljci celo iz boljših stanov, ki so prostovoljno opravljali delo na mestu stavkujočih. Listi niso več izhajali. S pomočjo ured« nikov se je tiskal poseben vladen list »British Ga« zette« v 700.000 izvodih. Ta list je bil edini, ki je izhajal med splošno stavko. Prva bojna napetost, ki bi rodila lahko najhujše zlo, je minila. 12. maja se je delavstvo dalo potolažiti z nekimi obljubami in se je deloma vrnilo v fabrike. Rudarji pa stav« kaj o dalje. Kljub tej notranji neenotnosti pa dosega an« gleški praktični duh v zunanji politiki dosti uspe« hov. Reči smemo, da Društvo narodov živi pod angleškim varuštvom. Ko so se udarili Turki in Angleži zastran bogatih petrolejskih vrelcev v Mosulu, ne zaradi Kurdov kot so človekoljubno zatrjevali listi obeh tekmecev, je Društvo narodov odločilo v prid Angliji. Ta je dobila zopet za na« daljnih 35 let oblast, da vlada nad Mosulom. Prav spretno ravna tudi z dominijoni, z avto« nomnimi deželami, ki tvorijo britansko cesarstvo. Daje jim široko samoupravo, da se le sirovine iz kolonij vozijo na Angleško in da dobe angleški izdelki tržišča v njihovih deželah. Letos se je pa nezadovoljnost kolonij še bolj zdramila. Kolonije zahtevajo, naj se kar kratkomalo kolonialno mL nistrstvo v Londonu odpravi in da smejo minis« trski predsedniki v posameznih kolonijah kar ne« posredno navezati stike z osrednjo vlado v Lon« donu. No pa iz te zanjke se bodo angleški diplo« matje že izvili. Francija. Francozi so prvi, ki so za Angleži najbolj vpli« vali na povojno politiko Evrope. Zato se pač imajo zahvaliti v veliki meri svojemu zunanjemu ministru Aristidu Briandu. O tem francoskem državniku, ki je morda najboljši govornik med vsemi sodob« nimi državniki, bi lahko rekli: »Francoske vlade se menjajo, Briand ostane.« Še vsako ministrstvo se je moralo posloviti, ker ni moglo ubraniti franka. Lani -koncem no* vembra je spet vzel Briand državne vajeti v roke; pa je tudi preslabo vozil. Pravzaprav ne on, mar« več njegov finančni minister Loucheuz. Ta je hotel zdraviti francoske finance, a je predpisal pregrenke kapljice. Francoz je pa sladkosneden po naravi in ne prenese grenkobe. Zato ni prenesel, da je Loucheuz zvišal davke za eno tretjino in ukazal tiskati nove bankovce. Poslali so ga na počitnice in poklicali na njegovo mesto Doumerja. Novo ministrstvo je pa vladalo komaj 99 dni. Pa pre« meteni Briand je že čez štiri dni sestavil novo mL nistrsko listo z Raoulom Peretom kot finančnim ministrom. Tudi z novimi ministri Briand ni imel sreče; že aprila meseca se je začel kujati notranji minister Malvy in je podal ostavko. V juniju so pa v zbornici izglasovali nezaupnico celi Briandovi vladi. Briand se je lepo poklonil poslancem in šel ob dveh ponoči k predsedniku republike, da mu poda ostavko. Tedaj so se vse stranke razen ko« munistov zavedle, da so zagrešile veliko napako. Ko se Herriotu ni posrečilo sestaviti vlade, so zopet naprosili Brianda, naj se vrne. Ta res pride, a vzame v kabinet bivšega finančnega ministra Jo« žefa Caillauxa. Novi minister obljubi, da bo ozdravil finance, a mu morajo dovoliti, da rabi prav oster nož. Zahteval je, da postane finančni diktator. To pa zopet ni bilo strankam prav. Že čez mesec dni ga začno v zbornici hudo napadati. Caillaux se za krik ne zmeni in gre 12. junija še v London, da uredi vojne dolgove. Česar ni zmogel lani, to se mu sedaj posreči. Toda tudi ta lepi uspeh ga ne reši pred padcem. 10. junija se morata Briand in Caillaux zopet posloviti. Po dolgih stran« karskih pogajanjih pride v vladno palačo zopet Herriot s senatorjem De Monzieom, ki je imel finance. Le dva dni je živelo to ministrstvo. Po njegovem padcu so se strankarji malo zbrihtali. Abd-EI-Krim v trenutku, ko se je podal. Uvideli so, da bo pri teh strankarskih prepirih vse gospodarstvo šlo rakom žvižgat. Stranke razen komunistov in socialistov so se zedinile in izročile finance in ministrstvo predsedstvo Painleveju. Vodstvo zunanje politike prevzame Briand, Her« riot je pa naučni minister. Od 23. julija ima Fran« cija trdno vlado. Med tem ko so,doma divjale strankarske strasti in je lezlo gospodarstvo na kup, so krvaveli fran« coski polki tam v severni Afriki pod rifanskimi pečinami. Junaški Rifanci pod Abd«el«Krimom so eno leto branili z junaško žilavostjo vsako ped svoje domovine. Ne španska, ne francoska dobro borožena armada nista mogli užugati svobodo« ljubnega ljudstva, ki je umiralo v trumah za očetnjavo. Nazadnje so pa tudi vstaši omagali. Abd«el«Krim je že ob začetku leta poslal svojega odposlanca Angleža Gordona Canninga, naj gre v Madrid in Pariz prosit za mir. Canning se je ^rnil praznih rok. Generali so zahtevali od Ri« fancev preveč. Abd«el«Krim znova navduši svoje ojake, rifanski sinovi so zopet napeli poslednje noči. Premoč je spet prisilila vstaškega vodjo, da začel mirovna pogajanja v Udjidi. Sovražnik A odnehal. V maju prično Francozi in Španci na *eli črti z velikopotezno ofenzivo. Skalo za skalo so branili Rifanci, vas za vasjo so požigali za sabo, a sovražne čete so pritiskale in zasedle Targuisto, Abd«el«Krimov glavni stan. Rodovi, videč poraz svojega vodje, so ga zapustili. Nekega jutra kon« cem maja se iz vi je iz vlažne megle pri Targuisti par belih postav. Ko pridejo do francoskih pred* njih straž, dvignejo roke in se predajo. Bil je zmagani Abd«eliKrim s par zvestimi tovariši. Drago so plačali Francozi in Španci svojo zmago. Vendar so se oddahnili, ko so odvalili pezo, ki jih je tlačila v Maroku. Svoje oči so zdaj uprli Francozi na seVer, na rusko mejo. Tam jim je še tičal strah v kosteh. Najbolj je francosko diplomacijo skrbelo, ker so tako vztrajno snubili Nemčijo Angleži in Rusi. Pred Anglijo se mora Francija zmeraj bati, ker kaže zgodovinska in življenjska potreba Angležem pot na evropsko celino. Če dobi Anglija Nemčijo na svojo stran, pride Pariz med dva ognja. Briand je dobro vedel, da si mora nakloniti nemško pri* jateljstvo, če se hoče rešiti Francija iz zanjk. In res; kot se že zgoraj bere v Toiryu sta se Briand in Stresemann domenila. Angleži so presenečeni. Ne ve se pa še, če ne bodo enkrat kasneje tudi sami — Francozi. Naj sledeči odstavek skuša po* jasniti to bodoče francosko presenečenje. Žilav rod. Nemška žilavost in hladna preračunjenost ža« njeta uspehe. Država, ki je bila še do lani pod kontrolo zveznih držav, je po vstopu v Društvo narodov postala enakopravna velevlastim. Nemška republika, ki bi skoraj prišla v plen brezumnim nacionalistom, se je pametno ognila nevarnosti. Stranke sredine, to so centrum, so= cialni demokrat je in demokrat je, so s pametno politiko zabranile, da niso zarožljali monarhisti s sabljami in priklicali nad deželo nove težke čase. Te stranke so tudi vodile Nemčijo v Locarno. Na* cionalisti so tedaj zavpili, da je zapravljena čast Nemčije. Kancler Luther je moral po prihodu iz Locarna podati ostavko, a že 20. januarja je zopet sestavil vlado iz strank sredine. Tekom leta je še dvakrat stopila stara Nemčija v borbo z mlado. Pri prvem spopadu je bil žrtvo« van dr. Luther. Vnela se je bila pravda zastran državne zastave. Šlo je za to ali naj veljajo repu* blikanske barve. Monarhistično navdahnjeni krogi so namreč dosegli, da so na nemških poslaništvih v inozemstvu izvešali poleg republikanske zastave črno=rdeče«zlate tudi trgovinski prapor. Ta pa ima stare cesarske barve črno«belo«rdeče in le zgoraj v kotičku je majhen republikanski praporček. Zastran tega je 6. maja stavil socialni demokrat Scheidemann na kanclerja Luthra vprašanje. Des* ničarji pa tudi niso več bili zadovoljni z Luthrom, ker se jim ni zdel ne krop ne voda. 17. maja je že prevzel Luthrovo dedščino centrumaš Marx. Stres semann je ostal zunanji minister. Drug spor, kjer so monarhisti in skrajna levica prišli do ostrih nasprotstev, je bil spor zastran knežje odpravnine. Ko so bili ob prevratu nemški knezi zapustili domovino, jim je država zasegla vse njih premoženje v vrednosti kakih 183 mi* Ijonov zlatih mark. Ko so te dinastije videle, da se je Nemčija okrepila, so zahtevali za svoja po* sestva odškodnino. Tisti tabor, ki je še ves navezan na nekdanje cesarske in kraljevske naslove, je vrgel med ljudi krilatico, da gre tu za pravične in postavne zahteve. Republika da mora dati knezom odpravnino. Stranke so se ob tem vprašanju raz? dvojile, pravzaprav raztrojile. Desnica je zahle« vala, naj se knežjim zahtevam ugodi v polnem obsegu, levičarji so bili odločno proti. Dejali so, da so ti stari fevdalci itak vse svoje bogastvo ukradli delovnemu ljudstvu in državi in če jim je oblastvo premoženje zaseglo, se je le krivica po« pravila. V najtežjem položaju je bil katoliški cen« trum. Vendar je obveljala pametna misel, ki jo je dr. Marx tudi v državnem zboiu javno izpovedal, da pač ne gre bivšim knezom kar enostavno odvzeti njih zasebne lastnine. Treba je vsak slučaj posebej raziskati.• 20. junija je bilo odrejeno ljudsko gla« sovanje za ali proti knežji odpravnini. 15 miljonov Nemcev se je izreklo proti, Vz miljona za, a okrog 15 miljonov volivnih upravičencev je ostalo doma. Izid torej ni bil odločen, ker ni bilo na nobeno stran absolutne večine. Desničarske stranke so bile namreč izdale parolo, naj ostanejo volivci doma. O vprašanju bo torej odločeval državni zbor. Bržkone bodo sprejeli centrumovo mišljenje. Letos je nemško ljudstvo ob Renu učakalo še en vesel dan. Zvezne čete, ki so držale v svojih pesteh rensko ozemlje, so dobile 30. januarja ukaz, naj izpraznijo pas od mesta Cleve do Bouna. Zadnjega januarja ob polnoči je zabučal glas, da je zadnji tuji vojak zapustil deželo. Nova Nemčija je vsa prerojena v živi vodi novih gibanj. Dvajset in pol miljona nemških ka« toličanov preveva nov duh. Razna mladinska gi« banja so nemški katolicizem poglobila. Politično gibanje katoličanov se je dvignilo do najbolj vplivnega v državi. Nemški katoličan ne zanemarja poglobitve, a prav tako ne zapre svojega prepri« čanja v skrinjo, marveč gre z njim v javnost in si jo osvoji. Kolika razlika med nemškim katoliškim gibanjem, ki odločuje v državnih poslih in n. pr.. med francoskim, ki je iskreno globoko, a se v j a v« nosti niti ne zazna. Notranje nemške sile in zunanji politični uspehi bodo Nemčijo kmalu dvignile. Upajmo, da ne na škodo sosedov. Italija. Po svojem zedinjenju se Italija prišteva med velesile. Ta svoj položaj je ohranila tudi danes. Odkar je fašizem prepojil državo, si je nadel na= logo učvrstiti se do skrajnosti. Pometel je sleherno opozicijo. Po prvem atentatu na Mussolinija je »Avanti« pozival opozicijo: naj se vrne z Aventina v zbornico. Toda sedaj je že bilo prekasno. Vsi vplivnejši listi z milanskim »Corriere della Sera« so prešli v fašistovske roke. Edinole turinska »Stampa« se še prišteva med neodvisne in se pri njej še znatno uveljavlja Giolittijev duh. Musso« lini je odločno izvedel zakone o sindikatih in je združil v njih mili i one delavcev, obrtnikov, urad« nikov. Še prej je izšla naredba, da zavladajo pote« štati po vseh občinah. Tako je fašizem preosnoval upravo do zadnje celice. Najhujši nasprotniki vlade so zbežali v tujino in tam rovarijo proti fa« šizmu. Fašizem se seveda brani in skuša s poseb« nim zakonom naperjenim proti uhajačem pre« prečiti besno protifašistovsko propagando begun« cev. Opozicija je še enkrat upala, da stopi v borbo proti fašistovski stranki. To je bilo ob priliki ob« ravnave proti Matteottijevim morilcem. Na= padalci, katere je zagovarjal glavni fašistovski taji nik Farinacci, so dobili po par let kazni; nekateri so pa bili oproščeni. Dobrega pol meseca po obrav« navi, t. j. 30. marca, je Robert Farinacci odstopil kot glavni tajnik in na njegovo mesto je prišel mlad poslanec Avgust Turati. Ta nenadna spre« memba na vodilnem mestu je precej osupnila vse kroge. Toda to je bil le dokaz, da zna Mussolini čuvati disciplino v svojih vrstah. Od začrtane smeri ga nič ne odmakne. 7. aprila je streljala nanj Irka Violeta Gibbson in ga na nosu lahko ranila. A vodja se še zmenil ni, marveč je še isti dan odplul v Tripolis, da učvrsti italijansko vladavino v ondotnih krajih. Še enkrat so Mussolinijevi na« Nj. V. kralj Viktor Emanuel III. in predsednik Mussolini v žitnem polju. sprotniki položili nanj svojo roko. To je bilo 11. septembra, ko je mlad anarhist Gino Lucetti vrgel bombo na predsednikov avto. Predsednik je ostal nepoškodovan. Vsi, ki načelno obsojamo zločin in nasilje, smo zahvalili Boga, da se je načrt po« nesrečil. Na gospodarskem polju je treba zaznamovati dva vidna uspeha. Izvedli so se dogovori zastran vojnih dolgov in začela se je uspešna »žitna bitka«. Po vsej državi so jeli nabirati za kritje vojnih dolgov »dolarsko zbirko«. V Gorici je zbirka vrgla 129.000 lir. Prispevali so za njo tudi Slovenci in tako jasno pokazali, da jim je pri srcu blagor Italije. Žitna bitka pa ima namen dvigniti pridelek domačih tal. Zato je treba pouka in bolj smotre« nega obdelovanja. Za pouk, semena, gnojila in nagrade je država nakazala 32 miljonov lir. Da niso ti miljoni vrženi proč, pričajo lepi uspehi, ki se kažejo tudi pri nas. Za žitno bitko se zanima zelo tudi sam kralj in razume se da tudi njen po« četnik Mussolini. Naša slika kaže Nj. V. kraija in predsednika Mussolinija v žitnem polju. Dne 3. januarja je med žalovanjem vse države zatisnila oči žlahtna žena, kraljica Margerita, mati vladajočega kralja Viktorja Emanuela III. Rojena je bila iz slavne savojske hiše dne 20. novembra 1851. Vzgojili so jo v strogo krščanskem duhu in že zgodaj si je princesinja pridobila svojstva, ki so jo dičila vse življenje: Usmiljenje in pogum, živo vero in plemenito mišljenje. Ko je podala kralju Humbertu roko, je postala vzorna vladarica in mati. V njenem varstvu je rastel naš kralj. Kraljica-mati Margerita Savojska. Tej dobrosrčni plemeniti gospej ni bil prihra« njen najhujši udarec. Zločinska roka ji je 1. 1900 usmrtila ljubega soproga. V srčni bridkosti je ta* krat vdano molila. Toda z redko močjo je prestala vse trpljenje in je spremljala do svoje smrti živ« ljenje naroda z dobrimi deli. Med vojno je kakor skrbna mati negovala ranjence in skrbela za ujet« nike. Njeno ime s spoštovanjem izgovarja vsak državljan Italije. Slava spominu velike kraljice! Mala antanta. V politiki Balkana odločuje danes v veliki meri zveza med Češkoslovaško, Romunijo in Jugosla« vi j o. Družba Romunije v tej državni zvezi ni povsem naravna. Po političnih težnjah in sorod« nosti bi morale mali sporazum tvoriti pravzaprav Češkoslovaška, Jugoslavija, Poljska in Bolgarija. Toda politika velikih držav se protivi taki slo« vanski državni zvezi. Nekako dejansko vodstvo Male antante je imela do sedaj Češkoslovaška. To je bila veči« noma zasluga njenega zunanjega ministra Beneša. Republika sama je pa še vedno torišče strankar« skih in kulturnih borb. Koj po lanskih novemberskih volitvah, iz ka« terih je izšla ljudska stranka okrepljena, je začela tritedenska vladna kriza. Ljudska stranka je ho« tela dobiti prosvetno ministrstvo, svobodomisleci je pa niso hoteli dati iz rok. Spor se je rešil na ta način, da je postal prosvetni minister agrarec dr. Srdinko, Ljudska stranka pa je dobila tri druga ministrstva. Vendar je imela Švehlova vlada le 10 poslancev več za sabo kot opozicija. Strankarske strasti so se še bolj razpalile, ko so začeli češki nacionalisti pod svojim vodjo odstavljenim gene* ralom Gajdo dvigati glave. Toda češko ljudstvo je preveč politično preudarno in trezno, da bi se pustilo zavesti v pustolovščine. Žal, da se še ne more izobraženstvo otresti brezverstva. Nad 10% prebivalstva se smatra za brezverce. Svobodo« miselna ost se je pokazala tudi ob priliki zadnjega vsesokolskega zleta v Pragi. Zato so svoje sode« lovanje odpovedali Poljaki, Slovaki, Bolgari in Ukrajinci. Vendar se tudi v tem pogledu boljša. 5. julija je molilo in zborovalo na grobu sv. apo* stolov Cirila in Metoda nad 60.000 Slovanov za združitev v eni Cerkvi. Prihodnje leto bo pa Češka obhajala lOOOletnico smrti svojega kneza sv. Vac« lava. Dal Bog, da bi se dežela tudi v resnici rešila razjedajočih kulturnih borb. Romunija se še ne more otresti pritiska zem« ljiške gospode. Razlika med ljudstvom in razum« ništvom je večja kot je drugod. Zato je nasilnik Bratianu opirajoč se na kapitalistično liberalno stranko tako dolgo ukazoval. Koncem marca je pa le padel, ker je večina občin prešla v roke kmečke in narodne stranke. Vendar gospoda ni dala oblasti iz rok. Na vlado je poklicala generala Avarescuja. Poljaki si tudi še niso uredili svoje države. Pre« več se puste vpregati v voz zapadnih velesil. Pri* rojeno nasprotstvo do Rusije jih sili k oborože« vanju, k temu jo priganjajo še Francozi. Republika si je tudi komaj opomogla* od zadnjega državnega prevrata. Ko je odstopilo vsled političnih in gospo? darskih razlogov Skrzynskijevo ministrstvo, je prišla na krmilo desničarska Witoseva vlada. Ta je začela posebno ostro nastopati proti socialnim demokratom. Pa tudi med ljudstvom se je kazalo nezadovoljstvo in želja, da se država uredi. To je porabil maršal Jožef Pilsudski, prvi predsednik poljske republike, ki je odkorakal z zvestimi če« tami 12. maja zvečer v Varšavo in jo naslednji dan po kratkem, a vročem boju z vladnimi četami zavzel. Vlada je zbežala in čez par dni je tudi predsednik republike Stanislav Wojciechovski od« stopil. Zadnji dan maja so bile določene volitve za novega državnega poglavarja. Najprej je bil izvoljen Pilsudski, a ker je izvolitev odklonil, je bil pri drugih volitvah v sejmu (državnem zboru) izvoljen profesor Moscicki, zvest pristaš maršalov. Vlado pa je prevzel profesor Bartel. Naj bi se ta slovanska država utrdila in umirila v blagor polj« skemu narodu in velikim manjšinam, ki bivajo v mejah republike! Na Bolgarskem je padel samosilnik Cankov, ki je gazil po bratski krvi. Cankov je imel za seboj četaško udruženje in oficirsko ligo, zato je lahko ukazoval po volji. A začetkom januarja so ga jeli njegovi pristaši zapuščati. Na vrh je prišel Andrej Ljapčev, ki je pa še močno pod vplivom starega režima. V Jugoslaviji so tja do velike noči vladali ras dikalci in radičevci. Že mnogo poprej je sam Radič rahljal to zvezo največ nehote s svojimi izjavami. V odgovor je pa radikalni klub objavil 16. fe« bruarja besedilo pogodbe z Radičem. Iz pogodbe je razvidno, da je Radič sprejel vse radikalne po* goje.. Ob istem času je pa začelo pokati tudi v ra« dikalnih vrstah. G. Nikolaj Pašič je izgubil svoje vodstvo. Mlajša struja ni bila več zadovoljna z g. Pašičem in je tiščala g. Ninčiča v ospredje. Drugi radikalni prvak g. Jovanovič tudi obrne hrbet Pašiču, ki odstopi na veliko noč. Vlado sestavi njegov zaupnik Uzunovič. Radič, ki je naprej ostal prosvetni minister, je kmalu tudi moral odstopiti. Pač pa sta ostala v vladi radičevca Šuperina in Nikič, ki sta ustanovila proti Radiču poseben po« slanski klub. Uskoka sta pa pripeljala Uzunoviču premalo poslancev. Zato je min. predsednik drugič podal ostavko in potem privzel v vlado par Ra« dičevih zaupnikov. Tudi to pot se vlada dolgo ne vzdrži. Šele tretja Uzunovičeva vlada, v katero je stopil Slovenec Pucelj, se je vzdržala. Toda že ji napovedujeta Radič in Pašič konec. Toda vlada narodnega sporazuma se še krepko drži. V zunanji politiki je Jugoslavija imela precej uspehov. Sklenila je zavezniško pogodbo z Grčijo. Prijateljske odnošaje s kraljevino Italijo je še bolj utrdila z vrsto trgovskih važnih pogodb. Po« lagoma se med šumom raznih strank in struj dviga ob Jadranu država, ki hrani v sebi sila mnogo mladih in zdravih moči. Na nemirnih tleh. V južnih evropskih državah, na Portugalskem, Španskem in Grškem zmeraj vre. V prvi republiki so revolucije že nekaj običajnega. V zadnjih 10 letih so se šli revolucijo nič manj kot 60 krat. Med 6 miljoni prebivalcev je okoli 600 ljudi, ki se nazivljejo »bivši ministrski predsednik«. Tudi v preteklem letu je Portugalska učakala troje re« volucij. V februarju so topničarji z Almade doli obstreljevali Lisbono. Bolj za res je šlo 28. maja, ko se je uprl general Gomez de Costa. Predsednik republike postane general Cabecadas. Pa le en mesec sta generala skupaj orala. Cabecadas je moral iti v pregnanstvo. »Danes meni, jutri tebi«, si je mislil odstavljeni predsednik. Že naslednji mesec julij je prišel nov general Carmona, ki je Gomeza vtaknil v luknjo. Veseli ljudje ti Portu? galci! Njih sosede Špance vlada diktator Primo de Rivera. Na vladi sedi že od 2. decembra 1924. Z železno roko tlači vsak odpor. Opozicija pa ruje na tihem. Nameravala je izdati letos 26. junija pro« glas na ljudstvo, ki obdolžuje Riverovo ministrstvo. Stotine odličnih ljudi je romalo v zapore, ko je policija odkrila zaroto. Drugi so pa zbežali čez mejo. To se je ponovilo še v avgustu, ko se je ponesrečil na bercelonski postaji napad na dikta« torja. V septembru so se postavili po robu top« ničarji. Révolta je bila za enkrat udušena. Več sreče so imeli Španci v zunanji politiki. Skupaj s Francozi so ukrotili borbeno pleme Rifancev, ki so se pod vodstvom Abd^ElsKrima uprli in se bo» rili za neodvisnost svoje domovine. Isto sliko srečamo na grških tleh. General Pangalos, ki tudi vlada s sabljo, je januarja izdal proglas, da prevzema on vso oblast. Že tedaj je nekaj ministrov izstopilo iz vlade. Naslednji me« sec je diktator odgodil senatske volitve. To kršenje ustave je vzbudilo splošno nevoljo. Izbruhnila je vstaja v Solunu. Mornarica jo uduši. Med tem od« stopi državni predsednik Konduriotis. Razglasijo nove volitve. Voditelji strank se zbero in pro« glasijo, da bodo šli na volišče, če da med tem Pan« galos oblast iz rok. Mož je pa dal načelnike vseh strank lepo poloviti in odpeljati na samoten otok. Kipelo je pa le še naprej. In je prekipelo 22. av= gusta. General Kondylis pridobi atensko posadko in ko so se Atenci naslednje jutro zbudili, so brali po oglih že proglas nove vlade. Pangalosa so ujeli na visokem morju, ko je hotel na torpedovki zbe= žati v Italijo. Predsednik Konduriotis se je vrnil. Evropski sever. Najbolj mirno in urejeno življenje živijo Šved* ska, Norveška, Danska in Finska. V teh deželah so še neizčrpani zakladi človeških sil. Nemara imajo prav oni, ki menijo, da se viri človeške kuL ture pomičejo proti severu. Ves evropski sever in vzhod obvladuje Rusija. Poleg Ženeve smemo šteti tudi Moskvo kot drugo središče mednarodne politike. Svojega delovanja ne usmerja ruska diplomacija, ki je še iz stare šole, toliko proti zapadu, kolikor na vzhod v Azijo. Le Nemčijo si skuša pridobiti in je tudi sklenila z njo koncem aprila važen dogovor. Med boljševiki se vedno jasneje črtajo obrisi zmerne moskovske struje in pravoverne iz Ljeningrada. Za enkrat je v premoči Moskva, ki je z opozicijo lepo pometla. Ko je umrl glasoviti načelnik »Čeke« Dzerdzinski, najbrže zastrupljen, sta zletela iz glavnega odbora Zinovjev in Lachevič podpredsednik vojnega sveta. Zmaga zmerne struje bi pomenila konsolidacijo Rusije. Surovo preganjanje vere in katoličanov bi odjenjalo. Ljudstvo bi spoznalo blagodejnost de« mokratizma, sicer bo prav tako smrtno zasovražilo novo Rusijo kot je prej carsko. Zapadno časopisje je polno strašnih poročil iz Rusije. A vsa taka poročila sestavijo v Varšavi in Bukarešti v dveh središčih ruskih sovražnikov. Potem je razumljivo da smo tako slabo in napačno poučeni o dogodkih v slovanski, ne komunistični Rusiji. je častila evharističnega Kralja na kongresu v Chicagu, v Mehiki pa zapirajo cerkve, streljajo katoličane in preganjajo duhovnike. »Stados Unidos Mexicanos« kakor se Mehika uradno nazivlje se ima za svoje kulturne početke zahvaliti katoliškim misijonarjem. Sčasoma se je med mirne indijanske rodove, ki so že spoznavali Kristusa, nateplo število pustolovskih belokožcev, ki so si hoteli nagrabiti bogastva. Iz teh ljudi je -¿Ss Velikanske množice katoličanov demonstrirajo pred katedralo v Mehiki proti brezverski politiki vlade. nastalo jedro svobodomiselne družbe, ki danes vihti bič nad državo in cerkvijo. Že leta 1857. je izšel strupen proti verski zakon. Toda izvajali so ga pa bolj milo. Ko je 1. 1911. prišel za predsed« nikom Diazom sedanji Elija Calles, se je obrnilo na slabše. Mož je sicer poslal svoje hčerke v samo* stanske šole, ker ve, da se tam dobro vzgoje, a letos je le izdal postavo, ki je stopila v veljavo 1. avs gusta. Nova postava je naperjena proti svobod* nemu izvrševanju bogoslužja. Številni duhovniki in redovniki so morali iz dežele, ker sme izvrševati bogoslužje le rojen Mehikanec. Verniki so se nos vim postavam uprli z vso odločnostjo. Ponekod je tekla kri; Calles se ne zmeni. Ves kulturni svet je protestiral; Calles se ne zmeni, marveč vztraja v svoji sramoti. Tako so prišli nad mehiško Cerkev hudi dnevi preganjanj. Krivda pa leži tudi na katoličanih samih, ker si niso vedeli za časa dobiti vpliva na državne posle. Njih vera se je le skrivala v sijajnih katedralah, a na ulico je prišla šele zdaj, ko so jo pregnali s streli. Tak je opomin za katoliške vrste povsod, kjer mi* sli j o, naj vera velja le v domači sobici. Amerika ^ duhu smo se pomudili pri raznih narodih in videli, da jih tarejo nadloge in nesreče, ki jih sami Primerjanje severne polovice ameriškega kopna kličejo nase. Tudi o sebi bi lahko kaj rekli, o naši z južno nam pokaže dvoje nasprotstev. Na se* ljubi deželici, o naših ljudeh, živih in mrtvih. Pa veru širokogrudnost v upravi in vseh kulturnih kaj, saj čas beži in nam prinaša — ne vemo kaj. vprašanjih, v južni in srednji Ameriki, ki je zgra* Bodimo le utrjen rod, ki se ne upogne in čas naj jena na špansko « romanskih načelih pa upravna završi preko nas s hudim ali dobrim! Voščimo si razrvanost in verska gorečnost, ki se druži s prav za prihodnje leto: »Dobro srečo nam Bog daj!« in tako ostrim svobodomiselstvom. Severna Amerika pojdimo pogumno naprej! jqoooooooooooooooooooooooooo ¿oooooooooooooooooooooooooo o©;© OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOCXJOOOOOOOOOOO ooooooooooooooooooooo«x>oooocxx^ 0000000000000000000« ooooooooooooocxxjoooooooo í^w^oooooooooooooooooooooooooo ¿ xxxxxxxjoooooooooooooooooc (( nnQpnr -SN IARQT\/n uuoruL V lArxo 1 VU -jj >0000000 oooooooo oo xjoooooooooooockjooooooooooooooooooooooc^ ooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooocooooooooooooooooooosoowoosooo'joooooooooooooooooooooook Dr. Josip Bitežnik: OBČINSKE DAVŠČINE. izdatki občinske uprave so se od 1923. leta dale znatno povečali. 11. januarja 1923 je ministrski svet sklenil odstraniti v odrešenih deželah (v Primorju in na Trentinskem) staro občinsko samoupravo in uvesti novo občinsko upravo. Na nove dežele je bil raztegnjen italijanski občinski in deželni zakon od 4. februarja 1915 št. 148. S tem zakonom so se naloge občine močno zvišali. Ravno tako so se povečali izdatki občine veznosti, ki jih stara avtonomna občina ni poznala. Občinski urad se je občutno podražil. Izdatki za občinske uslužbence: tajnika, zdravnika, živinozdravnika, babico so se močno zvišali. Ravno tako so se povečali izdatki občine za vzdrževanje sodnij, šole, javne varnosti, zdravstvene uprave, za vzdrževanje cest itd. Ker ima občina nove obveznosti in naloge, mora imeti tudi nove in večje dohodke. Občinsko gospodarstvo avtonomne občine je bilo skromno; obveznosti so bile majhne, zato so bili tudi dohodki majhni. V novi občini se je pa proračun povečal desetkratno. Finančne pravice nove občine so obsežne. Poleg pravice do znatne užitnine na najrazličnejših predmetih in do doklad na državni zemljiški in davek na stavbe ter na progresivni dopolnilni dohodninski davek, ima občina pravico uvesti tudi razne samostojne občinske davke. Občinska finančna zakonodaja se večkrat spreminja. En davek uvedejo, drugega odpravijo. Neki kr. odlok že predvideva, da se bo finančno pravo občine v kratkem na novo preuredilo v celoti. Kar danes napišem, se jutri že lahko spremeni. Ravno radi tega je težko pisati o davkih. Pojasnil bom v koledarju najvažnejše občinske davke in pred vsem take, o katerih pričakujem, da se ne bodo spremenili. O važnih spremembah občinske finančne zakonodaje bo sproti poročalo naše časopisje. Kateri občinski davki so danes v veljavi? 1. Davek na živino; (tassa sul bestiame). 2. Davek na živino za vožnjo, ježo in nošo; (tassa sulle bestie da tiro, da sella, da soima). 3. Davek na pse; (tassa sui cani). 4. Davek na vozove in uslužbence; (tassa sulle vetture e sui domestici). 5. Davek na biljarde in klavirje; (tassa sui pianoforti e sui bigliardi). 6. Davek na slike (fotografije) in napise; (tassa sulle fotografié e insegne). 7. Davek na zasedbo javnega (občinskega) stavbenega prostora; (tassa per 1' occupazione di spazio di aree pubbliehe). 8. Davek na pripust (licenco) za gostilne s prenočišči, gostilne, kavarne, trgovine, ki se pečajo obenem s prodajo alkoholnih pijač. 9. Davek na bivanje v občini; (tassa di soggiorno). 10. Davek na obrt in razprodajo; (tassa di esercizio e rivendita). 11. Davek na družino; (tassa di famiglia). 12. Davek na najemninsko vrednoist; (tassa sul valore lo-cativo). 13. Davek na obrt, trgovino in poklice; (imposta sulle in-dustrie, cormmerci, arti e professioni). 14. Davek na »patent«; (tassa di patente). 15. Prispevek za vzdrževanje cest; (contributo di manu-tenzione stradale). 16. Prispevek za izboljšanje posestva; (contributo di mi-glioria). Iz obilne vrste naštetih najvažnejših občinskih davkov vidimo, kako razne predmete lahko obdači občina. Potrebno je, da poznajo naši kmetje, obrtniki in drugi stanovi vsaj v glavnem občinske davke, da bodo znali odmeriti diržavi pravične dajatve in se braniti proti krivični odmeri prispevkov. Za kmeta sta posebno važna davek na živino in davek na pse. Davek na živino. Davek na živino (tassa sul bestiame) je bil uveden po zakonu z dne 26. julija 1868 št. 4513. Davek na živino je upeljan skoro v vseh naših občinah. Deželni upravni odbor je izdal za ta davek splošno izvršilno naredbo. Kmete-živinorejce ta davek posebno obremenjuje. Za ta davek je merodajna sledeča določba (čl. 5 zakona od 23. oktobra 1922 št. 1388): Davek ne sme presegati enega odstotka srednje vrednosti živine. Srednjo vrednost živine določi deželni upravni odbor v sporazumu s trgovsko zbornico, deželnim živinozdravnikom ter ravnateljem deželne kmetijske šole. 5 tem davkom se ne sme obdačiti mlada segajoča živina. V splošnem bi priporočal občinam, v katerih živinoreja ni ali je še prav malo razvita, da ne uvajajo dalvka na živino. To velja posebno za Vipavsko in Brda. Davek na živina je vsekako znatna ovira za razvoj živinoreje. S tem davkom se ne sme obdačiti živina, na katero je občina uvedla poseben davek in sicer davek na živino za vožnjo, ježo in nošo (talsisa sulle bestie da tiro, da seli a, da soma). Ta davek je uvedel že stari italijanski občinski zakon od 1. 1848. Čl. 193. novega občinskega zakona je ta davek ohranil. S tem davkom se obdači živina z ozirom na delo, ki ga vrši. Zato so oproščena tega davka teleta in žrebeta, dokler se ne uporabijo kot vprežna živina ali pa kot živina za ježo in nošo. Občina zamore obdačiti s tem davkom tudi živino, ki se nahaja le mimogrede v njej; ne sme pa obdačiti živine, če je manj ko 3 mesece v občini. — Za oba davka na živino je treba prijaviti živino v občinskem uradu in sicer v roku, ki ga je določil zvršilni pravilnik. Pravilnost prijav ugotovi občinska komisija. Davek na pse. Člen 193. deželnega in državnega zakona od 4. febr. 1915 je pooblastil občine, da smejo uvesti občinski davek na pse (tassa sui cani). Namestništveni odlok od 12. sept. 1918 št. 1393 je pa občine obvezal, da morajo imenovani davek uvesti. Občina mora izdati k davku na pse poseben izvršilni pravilnik. Kr. odlok od 17. novembra 1918 št. 1821 določuje, da mora biti davek na pse za vso državo enak. Višina davka se odmeri po skupini, v katero pes spada. Imenovani odlok deli pse v tri skupine: V prvo skupino spadajo psi, ki jih ravnajo zairadi luksusa; k drugi skupini spadajo lovski psi in psi-varuhi, ki pripadajo posebnim vrstam (pasmam); v to skupino spadajo tudi vsi drugi psi, ki niso všteti v tretji skupini. Lovski psi spadajo v toi skupino le, če ima njihov gospodar lovsko dovoljenje, drugače spadajo v prvo skupino; k tretji skupini spadajo psi-varuhi kmečkih poslopij in pastirski psi, varuhi črede; v to skupino spadajo tudi psi, s katerimi se trguje. Višina davka. Za pse prve skupine je treba plačati 40 lir; za pse druge 20 lir in tretje skupine 5 lir. Občine pa smejo obdačiti pse tudi z 80, 40 in 10 lirami. Ta sklep občinskega sveta pa mora odobriti deželni upravni odbor in potrditi ga mora finančni minister. Sledeči psi so pa oproščeni davka: a) psi, ki se uporabljajo za vodstvo slepcev ali pa za prevažanje pohabljencev; b) psi, katerih lastniki ne ostanejo v občini več ko dva meseca; c) psi, ki se uporabljajo v vojaški službi. Davek na vozove. Občine lahko uvedejo davek na javne in zasebne vozove (tassa sulle vetture). A. Davek na javne vozove. Javni vozovi so vozila katerekoli oblike in katerekoli velikosti, ki služijo v celoti osebnemu prometu ali pa deloma tudi za prevoz blaga in sicer proti odškodnini. Izvzeti so od tega davka vozovi, ki so v državni službi. — Davek mora plačati posestnik oziroma koncesijonar voznega podjetja. — Davek se mora plačati v občini, v kateri je glavni sedež podjetja. B. Davek na zasebne vozove. Zasebni vozovi so vsa vozila te ali druge oblike in velikosti, ki služijo za prevažanje oseb. Kmečki vozovi, ki služijo za prevažanje pridelkov, oranje itd. se ne smejo obdačiti. Davek mora plačati posestnik voza v občini, v kateri se voz največ uporablja. Obrtniki, ki izdelujejo vozove in trgovci, ki ž njimi trgujejo, ne plačajo davka na vozove. Davka na vozove so oproščena tudi vsakovrstna vozila, ki služijo izključno za prevažanje blaga. Koliko sme občina obdačiti vozove? — Vsak javni voz sme obdačiti občina z 60. lirami. S posebnim dovoljenjem deželnega upravnega odbora pa sme občina obdačiti javni voz z 240. lirami. Ta sklep pa mora odobriti tudi finančno ministrstvo. Zasebni voz pa sme občina, ki ima manj ko 4000 prebivalcev, obdačiti z 20. liirami. Občina obdači zasebni voz lahko tudi z 80. lirami, vendar morata ta sklep potrditi deželni upravni odbor in finančno ministrstvo. Davek na posle. Ta davek plača vsak, ki ima najete posle za svojo lastno (osebno) uporabo ali pa za uporabo svoje družine. Davek je treba plačati v vsakem slučaju, četudi stanuje in živi uslužbenec pri gospodarju. V smislu kr. odloka z dne 31. oktobra 1915 št. 1549 je treba plačati: a) zal enega ženskega posla lir 5; b) za vsakega nadaljnega ženskega posla lir 10; c) za moškega posla lir 15; d) za drugega moškega posla lir 25; e) za tretjega in vsakega nadaljnega moškega posla lir 40. Občine pa smejo v smislu veljavnih postav te zneske štirikrat povišati. Za to štirikratno povišanje pa je treba dovoljenja deželnega upravnega odbora. Povišanje mora odobriti tudi finančno ministrstvo. Ugotovitev davčne obveznosti. Kdor ima vozove in posle, mora naznaniti občini v roku, ki ga je občina določila v svojem izvršilnem redu. Izvršilni red za oba davka mora odobriti deželni upravni odbor. Kdor bi ne prijavil vozov in poslov v določenem roku, se lahko kaznuje z globo od 2. do 50. lir. Lastnik, ki si nabavi na novo vozove ali pa najme nove posle, mora plačati davek počenši s četrtletjem, v katerem je nastala davčna obveznost. Ako pa kdo proda vozove in odslovi posle, je prost davka, toda pričenši s prihodnjim četrtletjem, ko je prodal vozove ali pa odslovil posle. Ce je pa vplačal vnaprej že celotni davek, se mu mora denar povrniti. Nakup vozov, sprejem poslov, prodajo vozov in odpust poslov mora prizadeti javiti županstvu. Razlago davkov na klavirje, biljarde in fotografije opuščamo, ker nimajo za naše občine nobene važnosti. Prav tako niso za naše kmečke občine važni davki na zasedbo občinskega stavbinskega prostora. Ti davki prihajajo pred vsem v poštev pri večjih mestnih občinah in trgih. Precej važen je za naše razmere občinski davek na napise, zato ga hočem v kratkem pojasniti. Davek na napise (Tassa sulle insegne) se mora plačati od vseh napisov in naznanil ter vse javne reklame, ki se nanaša na izvrševanje industrije, obrti, trgovine, rokodelstva in na vsako drugo do-bičkanosno opravilo. Obdačljiva je vsaka črka, vsako znamenje, grb, tvrdka (firma). Če se napisi ali reklama odstranijo, je treba plačati davek samo do konca polletja, ko se je to dejstvo prijavilo občinskemu uradu. Postavna višina davka je v občinah od 25 do 50.000 prebivalcev 0.30 do 3 lir; od 12.000 do 25.000 prebivalcev 0.25 do lir 2.50; v občinah pod 5000 prebivalcev 0.15 do 1.50 L in sider za vsako posamezno črko v napisu ali pa v reklami. Višino tega davka določuje kr. odlok od 11. februarja 1923 št. 352; ta odlok določuje tudi, da se morajo tuji napisi obdačiti in sicer z zgorajšnjimi zneski, štirikratno povišanimi. V smislu tega odloka je treba plačati od javnega napisa najmanj 100 lir. Okrožnica, ki jo je razposlalo finančno ministrstvo vsem prefektom v državi, je odredila, da se ne smeta smatrati slovenski in nemški jezik z ozirom na ta davek za tuja jezika. Davek na pripust (licenco) za gostilne, gostilne s prenočišči, kavarne, trgovine, ki se pečajo obenem s prodajo alkoholnih pijač itd. (Tassa di licenza per alberghi ecc.) Ta davek je uvedel kr. odlok od 23. okt. 1922 št. 1388. Višina davka. Za obrate, v katerih se prodajajo alkoholne pijače in tudi drugo blago, je treba za davek plačati največ do 30% od resnične ali pa dozdevne najemninske vrednosti, ki se plačuje za obratne prostore; najemnina pri gostilnah in restavracijah se zaračuna samo od posestev, v katerih se uživaljo jedi in pijače. Naijmanje pa mora letni davek na pripust za imenovane obrti znašati lir 50. Za obrate, v katerih se na drobno prodajajo samo vinske pijače, je treba plačati do 10% od resnične ali pa dozdevne najemnine za davek na pripust. Tudi za te vrste obrti je treba plačati najmanj 50 lir letnega davka na pripust. Samo za slučaj, da se ne plačuje od obratovalnih prostorov več ko 200 lir letne najemnine, se davek lahko zniža na 20 lir. Dozdevna najemnina od lastnih prostorov se ugotovi na podlagi srednje najemnine, ki se plačuje za podobne prostore v občini. Davek na bivanje. (Tassa di soggiorno.) Davek od bivanja morajo plačati vsi, ki se gotov čas nahajajo v občini; ne plača pa tega davka oseba, ki plačuje že družinski davek. Davek se plača v razmerju do najemninske vrednosti stanovanja, sobe v prenočiščih. Najvišji odstotek za osebo je 10% od naljemninske vrednosti stanovanja ali pa sobe. Davek pobira občinski blagajnik ali upravitelj hotela, gostilne, zdravilišča. Uporaba davka. Tri četrtine davka pripadajo občini in eno četrtino' mora občina odstopiti državi kot prispevek za javno skrbstvo in do-brotvornost. V smislu zakona od 11. decembra 1910 št. 863 je morala občina svoje tri četrtine tega davka uporabljati samo v vzdrževanje in razmah zdravilišča. Ta zakon je dopuščal, da smejo samo občine, ki imajo zdravilišča, uvesti davek na bivanje in to s posebnim dovoljenjem notranjega in finančnega ministrstva. Odlok-zakon od 19. novembra 1921 št. 1724 je pa pooblastil vse občine, ne glede na to, če imajo zdravilišča (zračna in vodna) ali ne, da smejo uvesti davek na bivanje. Ta zakon je tudi dovolil občinam, da smejo tri četrtine tega davka uporabljati v splošne občinske svrhe in ne samo za vzdrževanje zdravilišč. Občinski izvršilni red k davku na bivanje morajo odobriti deželni upravni odbor in finančno ministrstvo. Davek na obrti in trgovske obrale. V mnogih naših občinah je uveden davek na obrti in trgovske obrate (tassa di esercizio e rivendita). Občine, ki so hotele za1 leto 1926. uvesti ta davek, so morale imeti tostvarno dovoljenje od deželnega upravnega odbora. Davek na obrti in trgovske obrate je bil uveden z zakonom od 11. avgusta 1870 št. 5784. Zakon od 23. januarja 1902 št. 25 je spremenil ta davek v razredni davek. Odlok-zakon od 7. aprila 1921 št. 374 je določil današnji ključ. Temu davku so podvrženi: a) vsak, ki izvršuje gotov poklic, rokodelstvo, obrt; b) vsak, ki razprodaja blago katerekoli vrste; c) zabavne družbe, društva, zabavišča in slične organizacije. Davku so podvrženi tudi obrtniki in trgovci, ki potujejo, če se nahajajo več ko en mesec v občini. Kdor začasno izvršuje gotov poklic, obrt, rokodelstvo, zabavne družbe in društva, ki so se ustanovila več ko za en mesec, morajo plaCati eno četrtino, polovico ali pa tri četrtine letnega davka, če so v občini delovali manj ko 3, 6 ali pa 9 mesecev. Če so pa delovali več ko 9 mesecev, morajo plačati celotni letni davek. Tega davka so oproščeni: 1. uradniki, vsi uslužbenci in nastavljenci pri javnih in zasebnih podjetjih, ki dobijo za svoje delo mesečno plačo ali dnino; 2. razprodajalci monopolov (tobaka, soli itd.); za drugo blago pa motajo plačati imenovani davek; 3. društva, ki zasledujejo izključno politične, znanstvene in dobrodelne cilje; vsa druga društva morajo plačati davek. Kdor izvršuje več obrti, ki so po stroki različne, mora plačati za vsako obrt davek, ki se določi po razredu, v katerega obrt spada, čeprav izvršuje vse obrti v istem kraju ali pa celo v istem lokalu. Kdor izvršuje poklic ali obrt, mora plačati davek v občini, v kateri ima z ozirom na obrt glavni sedež. Če izvršuje pa svoj poklic ali obrt stalno in navadno v več občinah, mora plačati davek v vseh občinah. Davek na obrti in trgovske obrate je razreden davek. Občina mora za ta davek sestaviti občinski izvršilni red, ki ga morata odobriti deželni upravni odbor in finančno ministrstvo. Vsak, ki izvršuje v občini obrt ali katerokoli trgovino, mora predložiti občinskemu uradu tostvarno prijavo. Posamezni obrtniki se nato po pomenu, obsegu podjetja in v smislu zakonitih določil razdelijo v posamezne razrede. Ta delitev se mora izvršiti v okvirju te tabele: Občine s številom prebivalstva Število razredov najnižje obdavčenje v lirah najviije obdavčenje v lirah več ko 150000 preb. 20 - 40 24 10000 101000 do 150000 „ 20 - 35 20 6000 50000 „ 100000 „ 15 - 30 16 4000 25001 „ 50000 „ 12 - 84 10 1400 12001 „ 25000 „ 12 - 20 8 1000 5001 „ 12000 „ '10-20 6 600 do 5000 „ 8-15 6 400 Qlavno načelo za delitev obrti ali trgovskih obratov v razrede se ravna po pomenu obrata, ki se določi po: a) vrsti obrata; b) številu in najemnini lokalov; c) številu zaposlenega osobja; d) dohodku obrata. Istotako se delijo družbe in društva v posamezne razrede, pri čemer je treba upoštevati vrsto, število in najemnino prostorov, uslužbeno osobje, število članov in višino članskih prispevkov. Seznami davkoplačevalcev. Na podlagi prijav sestavijo občinski uradi sezname davkoplačevalcev. Istočasno se davkoplačevalci razdelijo v posamezne razrede in se jim predpiše davek. Ta seznam se mora skoz 15 dni nabiti na občinski deski. Davkoplačevalci morajo biti obveščeni, da jim je seznam skoz 15 dni na vpogled. O vsakovrstnih novih vpisih in spremembah morajo biti prizadeti obveščeni tekom istih 15 dni po občinskem selu. V roku 15 dni po predpisani obvestitvi zamore vsakdo re-kurirati proti seznamu davkoplačevalcev, ki ga je sestavil občinski odbor. Vložiti mora rekurz na občinsko cenitveno komisijo. Po preteku 15 dni ko so bili davkoplačevalci obveščeni o razpoložitvi seznama davkoplačevalcev in ko so bili prizadeti obveščeni o vseh novih vpisih in spremembah v seznamu, postanejo vpisi pravomočni. V občinah, ki imajo manj ko 5000 prebivalcev, ni treba voliti posebne cenitvene komisije, marveč v teh občinah vrši njeno delo lahko občinski odbor. Odločbe cenitvene komisije ali pa občinskega odbora o re-kurzih, ki so jih davkoplačevalci vložili proti predpisom v seznam davkoplačevalcev, se morajo prizadetim strankam dostaviti po občinskih selih. Proti odločbam cenitvene komisije, oziroma občinskega odbora, stranke lahko rekurirajo tekom 15. dni pri deželnem upravnem odboru (Giunta provinciale amministrativa), ko so prejeli rešitev rekurza po občinskem odboru. Po rekurzih. Ko je pretekel rok za vlaganje rekurzov pri cenitveni komisiji ali pri občinskem odboru, sestavi občinski urad na podlagi seznama davkoplačevalcev davčno razpredelnico (ruolo), v katero se prepišejo iz seznama davkoplačevalcev vse postavke, proti katerim se ni rekuriralo in ki so postale po preteku roka za vlaganje rekurzov pravomočne. Davčna razpredelnica se mora predložiti prefektu, da jo odobri in se mora skoz 8 dni razpoložiti v pregled davkoplačevalcem. Za slučaje, ki postanejo pravomočni šele po razglasitvi davčne razpredelnice za obrti ter za trgovske obrate, katerim se ni davek predpisal v glavni davčni razpredelnici in za obrti ter trgovine, ki .so se odprle tekom leta, se sestavijo dopolnilne davčne .razpredelnice. Tudi te dopolnilne razpredelnice se morajo ravno tako razglasiti ko glavna razpredelnica. Ni pa treba v tem slučaju sestavljati posebnih seznamov davkoplačevalcev. Rekurzi na prefekta. Proti predpisom in postavkam v davčni razpredelnici je mogoče po preteku 8 dni razglasitve tekom enega meseca re-kurirati na prefekta. Rekurz na prefekta je mogoč samo v teh treh slučajih: 1. proti vpisu spornih in postavk, ki še niso po-tale pravomočne; 2. če je občinski urad opustil predpisano razglasitev in obvestitev davkopalčevalcev; 3. radi stvarnih napak. Odločbe prefekture so nepreklicne in proti njim ni mogoče rekurirati. Davčni odpisi. Ce ni davkoplačevalec predložil prefektu rekurza, čeprav so obstojali imenovani trije slučaji, zamore davkoplačevalec po preteku dveh mesecev od zadnjega dneva, ko je bila razglašena davčna razpredelnica, rekurirati na cenitveno davčno komisijo oziroma na! občinski odbor in zahtevati, da se pomotoma predpisani davek odpiše. Ko gotova obrt ali trgovina preneha in ko se ne spremeni v drugo obrt ali trgovino, se mora daVek odpisati v četrtletju, ki sledi prenehanju obrti; davčna cenitvena komisija ali pa občinski odbor mora biti o tem obveščen tekom dveh mesecev od zadnjega dneva razglasitve davčne razpredelnice ali pa tekom dveh mesecev, ko je obrt prenehala. Tekom dveh mesecev od zadnjega dneva razglasitve davčne razpredelnice zamorejo davkoplačevalci dokazati, da ie bila gotova obrt (trgovina) dvakrat obdavčena in zahtevati enkratni odpis davka. V istem času zamorejo davkoplačevalci, ki so molče priznali predpis obrtnega davka za preteklo leto, zahtevati od ce-nitvene komisije (občinskega odbora), da se jim davek odpiše, če dokažejo, da ni obrt več obstojala, ko bi jo morali po predpisih izvršilnega reda prijaviti. če ne dovoli cenitvena komisija (občinski odbor) odpisa davka, smejo davkoplačevalci tekom 15. dni po dnevu, ko so prejeli odklonilno odločbo cenitvene komisije, rekurirati na deželni upravni odbor na kolkovanem papirju za 2 liri. O tem davku sem daljše razpravljal in pojasnil tudi pravna sredstva, ker ga je mnogo občin uvedlo in ker so s tem davkom delavni stanovi znatno obremenjeni. H koncu naj omenim samo še, da so briške občine (Medana, Biljana in druge) obdačile s tem davkom tudi kolone, kar pa je protipostavno. Zakon izrecno določa, da je prost tega davka kmet, ki obdeluje svoje lastno zemljišče; toliko bolj mora biti oproščen tega davka kolon. Pač pa je dolžna plačati ta davek oseba, ki sprejema in oddaja v najem zemljišča, če vrši s tem nekako obrt. Družinski davek. Mailo je občin, ki niso uvedle družinskega davka (tassa di famiglia o di fuocatico). Družinski davek je bil že odpravljen in mesto njega je bil uveden nov občinski davek, davek na konsumirani dohodek (1' imposta sul reddito consumato). Ta novi davek je spet bil ukinjen in od 1. januarja 1926 dalje smejo občine ponovno predpisati družinski davek, toda samo davkoplačevalcem, ki ne plačujejo državnega dopolnilnega dohodninskega davka (imposta complementare progressiva sul reddito). Družinski davek je za občine zelo praktičen, ga je lahko odmeriti pravično in socialno po premoženjskih razmerah davkoplačevalcev, nad njim je kontrola priprosta. Splošni izvršilni red k družinskemu davku je za vsako pokrajino izdal deželni upravni odbor. Kaj je družina? Glavni znak »družine«, ki mora plačati ta davek, se določi po skupnosti interesov, sorodstva, zakona, svaštva ali po skupnem življenju (samostani). Tudi posamezne osebe morajo plačati ta davek. Obdači se čisto premoženje vseh občinskih članov. Davku je podvržen občinski poglavar, istočasno ž njim pa jamčijo za davek vsi odrasli družinski člani in sicer vsak za celotni davek. Posamezne družine v občinah se delijo na podlagi premoženja v davčne razrede. Davek se plača v občini, v kateri družina biva. Kako se določi družinsko premoženje? V smislu člena 2. kr. odloka od 5. aprila 1923 št. 826 se družinsko premoženje ugotovi na podlagi: 1. vseh dohodkov, ki so podvrženi davku na premično premoženje (imposta sulla ricchezza mobile); 2. iz dohodkov vseh najemnin; če prostori niso oddani v najem, so merodajni dohodki, ki so podvrženi davku na stavbe (imposta sui fabbbricati); 3. iz dohodkov, ki se stekajo iz zakupnih pogodb; če pa zemljišče ni oddano v zakup, je treba vzeti za podlago dohodku 30 kratni iznos državnega zemljiškega davka; 4. iz vseh drugih dohodkov, katerih obstoj je dokazan. Družnski davek je osebni davek, ki ga mora oseba plačati samo v eni občini in sicer tam, kjer biva. Kako se ugotovi davčna obveznost. Davčna obveznost in višina davka se ugotovi na isti način ko pri davku na obrti in trgovske obrate. Na podlagi prijav davkoplačevalcev se sestavijo seznami davkoplačevalcev. Te je treba ¡zložiti na vpogled davkoplačevalcem skoz 15 dni. O tem je treba obvestiti davkoplačevalce. Po preteku 15. dni sestavi občinski urad davčno razpredelnico, proti kateri je mogoče rekurirati na prefekta; v času in v slučajih kot smo poročali pri davku na obrate (tassa di esercizio e rivendita). Ravno tako je mogoče v podobnih slučajih in v rokih, ki smo jih navedli pri davku na obrate, zahtevati odpis davka tudi pri družinskem davku. Davek od najemninske vrednosti. Tudi ta davek (tassa sul valore locativo) je bil ukinjen, ko je bil na njegovo mesto uveden davek od konsumiranih dohodkov (1' imposta sul reddito consumato). Davek od konsumiranih dohodkov je sedaj ukinjen. Zato zamorejo občine od 1. januarja 1926 dalje predpisati davek od najemninske vrednosti, če niso uvedle družinskega davka in če niso predvidele v občinskem proračunu doklad na državni dopolnilni dohodninski davek. Kdo je podvržen temu davku? Davek od najemninske vrednosti mora plačati vsak, četudi ni pristojen v občini, kdor ima v občini opremljeno hišo, oziroma opremljeno stanovanje. Davek mora plačati, ne glede na to, čegavo je pohištvo. Davek je treba plačati, če v hiši stanuješ ali če ne stanuješ. Davek je treba plačati, četudi je hiša ali pa stanovanje nekaj časa v letu neopremljeno. Ravno tako je treba plačati davek tudi od neposrednih pritiklin hiše ali stanovanja (vrtov, lop itd.). Kdo mora plačati davek? Za opremljena stanovanja, ki niso oddana v najem, kakor tudi za meblirana stanovanja, ki so oddana v najem, mora plačati davek od najemninske vrednosti lastnik hiše. Od neoprem-lienih stanovanj, ki so oddana v najem, mora plačati davek najemnik. Za stanovanja — opremljena in neopremljena — ki se oddajo v podnajem, mora plačati davek prvi najemnik. Lastnik in prvi najemnik lahko zahtevata povračilo vplačanega davka od najemnika ali pa od podnajemnika. Davka oproščena so sledeča stanovanja: 1. Hiše in stanovanja, ki niso skoz celo leto opremljena; 2. kmečka poslopja, ki služijo za stanovanje kmečkih družin, za shrambo pridelkov in prvo pridelovanje kmetijskih pridelkov; 3. tovarne in obrtne naprave; 4. prostori javnih uradov, zavodov, javnih in zasebnih šol, dobrodelnih zavodov. Niso pa oproščena tega davka stanovanja uradnikov, učiteljev, sploh upraviteljev imenovanih zavodov in ustanov. Kako se ugotovi najdjnninska vrednost? Vsak davkoplačevalec mora predložiti davčno prijavo v roku, ki ga določi občina. Kdor ne izvrši prijave, mora plačati denarno kazen, ki je enaka davku. Če pa predloži nepopolno prijavo, mora plačati kazen in sicer razliko med zneskom, ki ga je prijavil in zneskom, ki se mu je odmeril. Najemninska vrednost se določi na podlagi resnične ali pa dozdevne najemnine. Najemninska vrednost neopremljenih stanovanj, ki se oddajo v najem, se mora prijaviti v smislu pismenih ali pa ustnih najemninskih pogodb. Pri opremljenih stanovanjih, ki se oddajo v najem, moraš prijaviti celotno najemnino; navesti je pa treba, tudi del najemnine, ki bi jo moral plačati, če bi stanovanje ne bilo opremljeno. Davčnim prijavam je treba priložiti pismene pogodbe v izvirniku aili pa v prepisih, ki jih morajo podpisati davkoplačevalci; prepisa ni treba kolekovati. Če ni pismenih pogodb, je trebal najemninsko vrednost prijaviti pismeno v soglasju z ustnimi pogodbami; istotako je treba pismeno javiti glavne določbe ustnih dogovorov. Davek odmeri posebna komisija, ki obstoji iz treh članov, ki jih izvoli občinski svet. Člani te komisije ne smejo biti: a) osebe, ki nimajo v dotični občini rednega bivališča; b) osebe nad 65 let stare. Vse druge polnoletne osebe moraijo sprejeti izvolitev v to komisijo, drugače morajo plačati denarno globo od 25—50 lir; ravno tako mora plačati kazen član komisije, ki ne izvršuje svoje dolžnosti. Pregledna komisija sme zahtevati, da sme pregledati vse uporabne in potrebne listine pri vseh javnih uradih, da zamore ugotoviti najemninsko vrednost. Isto pravico ima tudi deželni upravni odbor. Pritožbe. Ko je pregledna komisija ugotovila in odmerila najemninsko vrednost stanovanj, sestavi seznam prizadetih davko- plačevalcev. V tem seznamu mora navesti najemninsko vrednost, ki jo je prijavil davkoplačevalec in ono, ki jo je določila komisija. Sez-nam davkoplačevalcev se mora izložiti, da ga davkoplačevalci lahko pregledajo. Županstvo mora razglasiti, da je seznam davkoplačevalcev izpostavljen, in pozvati davkoplačevalce, naj vložijo svoje morebitne pritožbe (rekurze) v roku, ki ga določuje izvršilni red (15 ali 20 dni). O teh rekurzih razpravlja in sklepa pregledna komisija, proti njenim razsodbam je možno rekurirati tekom 20 dni Po prijavi razsodbe na deželni upravni odbor. Po preteku roka za vlaganje rekurzov sestavi občinski odbor davčno razpredelnico. Radi stvarnih pogreškov v davčni razpredelnici se lahko vloži rekurz v roku 3 mesecev, ko je bila razglašena. Kako visok je davek od najemninske vrednosti. Ta davek mora biti po najnovejšem tostvarnem zakonu proporcionalen (sorazmeren). Proporcionalen je, če se odmeri enako odstotkov od vsake najemninske vrednosti, ne glede na njeno višino. Davek znaša največ 5 odstotkov najemninske vred-■nosti. Občina ne sme obremeniti davkoplačevalca obenem z družinskem in davkom od najemninske vrednosti. Obrtni davek. Obrtni davek (Imposta sulle industrie ecc.) mora plačati vsak, ki se peča s kako obrtjo, trgovino, umetnostjo, če doseže dohodek, ki je bil ugotovljen za državni dohodninski davek (Ricchezza mobile) lir 2000. Ne nanaša se pa na zemljiški dohodek (redditi agrari). Za dohodke skupine B pri dohodninskem davku sme znašati občinski davek največ 3% , pri dohodkih skupine C pa največ 2.40%. Občinski davek na »patent« pa zadene osebo, ki se peča z obrtjo, trgovino itd. in če ima manjši dohodek ko 2000 lir, čeprav ni bil še ugotovljen za državni dohodninski davek (Ricchezza mobile). Ta davek je razdeljen na 7 razredov: I. II. III. IV. V. VI. Vll.razr. Davek znaša lir 40 35 30 25 20 15 10 in največ lir 60 50 40 30 25 20 15 Prispevek za vzdrževanje cest. Davkoplačevalec, ki rabi zaradi svoje obrti, trgovine ali iz drugih razlogov razmeroma več ceste ko drugi davkoplačevalci, se lahko obremeni s tem davkom. Prispevek pa ne sme prekašati tretjine stroškov, ki so potrebni za vzdrževanje ceste. Prispevek za zboljšanje in prirastek vrednosti. Ta davek mora plačati lastnik hiše ali pa zemljišča, katerega lastnina je pridobila na vrednosti po zaslugi del, ki jih je izvršila občina. Davek ne sme prekašati 20% prirastka na vrednosti. Mesto davka se prizadeti davkoplačevalci tudi lahko prisilijo, da prispevajo s primernimi zneski izvršitvi občinskih del. Ti prispevki ne smejo prekašati ene tretjine celotnih stroškov. Davek na obrti, na »patent«, prispevek za vzdrževanje cest ¿in prispevek za zboljšanje so bili uvedeni po kr. odloku od 18. novembra 1925 št. 2220. Kako se občinski davki ugotovijo. Pri treh davkih (družinskem davku, davku na obrti in trgovske obrate ter pri davku od najemninske vrednosti) smo že pojasnili, kako se ugotovijo in predpišejo občinski davki, kako in kdaj je treba nastopati, če se komu godi krivica. O tem po- stopanju hočemo izpregovoriti še nekoliko v splošnem, ker davkoplačevalci ne vedo, posebno pri občinskih davkih, kako bi ščitili svoje pravice. Delo občine. Občina določi tarifo (višino) vsakega davka in način, kako se mora davčna obveznost ugotoviti. Istotako določi občina, kako se morajo sestaviti davčni seznami (matrikole) in kako ter kdaj je treba vložiti rekurze na prvo inštanco. Vse te določbe vsebuje občinski izvršilni red, ki ga sestavi občina in ki ga mora odobriti deželni upravni odbor. Matrikole (davčne sezname) sestavi občinski odbor, ki mu lahko pomagajo pri pripravljalnem delu posebne komisije. Matrikole se morajo izpostaviti v pregled davkoplačevalcem najmanj skoz 15 dni in tekom 15 dni ali pa daljših rokov, ki jih določajo zvršilni redi k posameznim davkom, morajo davko-vlačevalci vložiti rekurze proti postavkam v teh seznamih na prvo instanco — na občinsko davčno komisijo. Občinsko davčno komisijo izvoli občinski svet; šteje v občinah nad 5000 prebi-vailcev 5 članov, v občinah izpod 5000 prebivalcev šteje ta komisija 3 člane. Pri tej komisiji zamorejo davkoplačevalci vložiti rekurz glede vsakega davka in doklade in ne samo v lastnem interesu in radi davkov, ki nje zadevajo, marveč smejo tudi zahtevati z rekurzom, da se obdači oseba, ki jo je občinski odbor pri sestavi matrikole prezrl ali ki jo je prenizko obdačil. Druga instanca. Proti razsodbam občinske davčne komisije je mogoče re-kurirati na deželni upravni odbor, navadno v roku 20. dni. Rekurz je treba napisati V obeh slučajih na kolekovanem papirju za dve liri. Davčna razpredelnica. Ko je rok za rekurze pretekel, sestavi občinski odbor davčno razpredelnico (ruolo), ki se mora najmanj skoz 8 dni razpo-ložiti na vpogled davkoplačevalcem. Ko je prefekt razpredelnico odobril, jo izroči županstvo davčni izterjevalnici, da predpisani davek izterja. Rekurzi na prefekta. Proti postavkam v davčni razpredelnici je mogoče rekuri-rati na prefekta, toda le v treh slučajih: 1. radi postavk, proti katerim se je rekuriralo na prvo instanco in ki niso še končnoveljavno rešene; 2. če je županstvo predpisani razglas matrikole in razpredelnice opustilo; 3. zaradi stvarnih pogreškov, ki se nahajajo v razpredelnici. Na prefekta je treba rekurirati v rokih, ki jih določujejo izvršilni redi za vsak davek posebej. Davkoplačevalci se morajo dobro seznaniti z izvršilnim redom k posameznim davkom, morajo pregledati matrikole (davčne sezname) in davčne razpredelnice, da ugotovijo morebitne krivice, pomanjkljivosti in stvarne pogreške in da vedo, kdaij morajo vložiti rekurze. Alojzij Bajee, ravnatelj Zadružne zveze, Gorica. O PRISTOJBINAH. Poizkusil sem, na kratko pojasniti najvažnejše določbe o občinskih davkih. Vsak umen gospodar bi jih moral dobro poznati. Saj pritiskajo občinski davki po nekaterih občinah s silno pezo na gospodarstvi kmetov, obrtnikov in delavcev. Naj končam to kratko razpravo s pozivom na' nove občinske upravitelje — s pozivom, ki prihaja iz srca vsega ljudstva: Varčujte, varčujte, varčujte z občinskim premoženjem, ki je izročeno vaši skrbi. Pri nalaganju občinskih davkov naj vas vodi pravica1, ki je za vse enaka, — vodi naj vas pa tudi čut, da imajo davki namen, pomagati celi občini kvišku, k blagostanju in da zato z davki ne smete občinarjev pretežko obremenjevati. Pristojbine o najvažnejših predmetih, ki so bile objavljene v lanskem koledarju, se v tekočem letu niso spremenile. Od raznih strani se nam je zatrjevalo, da so se zasebniki, , v veliko večji meri pa naši denarni zavodi pogostoma posluževali spisa »O pristojbinah«, zato smo se odločili, da ga ponatisnemo tudi v letošnjem koledarju. Le glede vknjižninske takse od zneskov nad 10000 lir je bila potrebna mala poprava, ki je izvedena v letošnjem koledarju. Da zadeva nas tu v novih provincah Italije ista dolžnost, plačevati pristojbine, kot prebivalstvo starih provinc, mi ni treba še posebej poudarjati. Z dnevom 1. julija 1923. smo bili izednačeni glede plačevanja pristojbin s provincami stare Italije. Da obstoja registerski urad, pri katerem moramo predložiti v registracijo vsako pogodbo najpozneje 20 dni po nje izstavitvi; da odmeri ta urad pristojbino, ki jo je treba plačati takoj; da zadeva dolžnost prijave vse prizadete pogodbenike; da je za opuščene ali neresnične prijave predpisana občutna globa; da se spisov, podvrženih registraciji, a ne prijavljenih v registracijo, ne more' uveljaviti pred sodnijo, dokler ni bila izvršena registracija in plačana razun pristojbine še občutna kazen, to vse nam je že znano; zanima nas le še višina pristojbin, ki jih moramo plačati. In ker je moj spis namenjen pred vsem našim denarnim zadrugam, bom pisal v prvi vrsti o pristojbinah, ki zanimajo te zadruge in še le v drugi vrsti o pristojbinah tičočih se naših konsumnih zadrug, trgovcev in drugih. 1. Menica. Menica je pri naših denarnih zadrugah skoraj popolnoma izpodrinila zadolžnico, zato je potrebno, da se seznanimo s pristojbinami o menici. Pristojbinski cenovnik našteva osem vrst menic. Za nas prihaja v poštev: a) menica, ki zapade v plačilo v štirih mesecih po nje izstavitvi; b) menica, ki zapade v plačilo \? šestih mesecih po nje •izstavitvi; c) menica, ki zapade v plačilo po šestih mesecih po nje .izstavitvi in d) menica, na kateri ni vpisan niti dan izstavitve, niti dan dospelosti (bianko-menica). Ostale štiri vrste nimajo za nas pomena. Za posojilo, katero se je posojilojemalec obvezal plačati najkasneje v štirih mesecih, vzamemo menico pod a), ki stane: za znesek do 200 lir L —.30 za znesek od 200 do 400 lir L —.50 za znesek od 400 do 600 lir L —.70 za znesek od 600 do 800 lir L —.90 za znesek cd 800 do 1000 lir L 1.30 za znesek od 1000 do 2000 lir L 2.50 za znesek od 2000 do 3000 lir L 3.70 za znesek od 3000 do 4000 lir L 4.90 za znesek od 4000 do 5000 lir L 6.10 itd. za vsakih 1000 l.r ali odlomek od tisoč lir, L 1.20 več. Za posojilo, katero se je posojilojemalec obvezal plačati najkasneje v šestih mesecih, vzamemo menico pod b), ki stane: za znesek do 10 lir L —.30 za znesek od 100 do 200 lir L —.50 za znesek od 200 do 300 lir L —.70 za znesek od 300 do 400 lir L —.90 za znesek od 400 do 500 lir L 1.30 za) znesek od 500 do 600 lir L 1.50 za znesek od 600 do 700 lir L 1.70 za znesek od 700 do 800 lir L 1.90 za znesek od 800 do 900 lir L 2.10 za znesek od 900 do 1000 lir L 2.50 za znesek od 1000 do 1500 lir L 3.70 za znesek od 1500 do 2000 iir L 4.90 za znesek od 2000 do 2500 lir L 6.10 za znesek od 2500 do 3000 lir L 7.30 za znesek od 3000 do 3500 lir L 8.50 za znesek od 3500 do 4000 lir L 9.70 za znesek od 4000 do 4500 lir L 10.90 za znesek od 4500 do 5000 lir L 12.10 za znesek od 5000 do 6000 lir L 14.50 za znesek od 6000 do 7000 lir L 16.90 za znesek od 7000 do 8000 lir L 19.30 za znesek od 8000 do 9000 lir L 21.70 za znesek od 9000 do 10000 lir L 24.10 itd. za vsakih 1000 lir ali odlomek od tisoč lir, 2.40 več. Za posojilo, katerega posojilojemalec ne misli plačati v šestih mesecih, vzamemo menico pod c), ki stane: za znesek do 100 lir L —.50 za znesek od 100 do 200 lir L —.90 za znesek od 200 do 300 lir L 1.50 za znesek od 300 do 400 lir L 1.90 za znesek od 400 do 500 lir L 2.50 za znesek od 500 do 600 lir L 2.90 za znesek od 600 do 700 lir L 3.30 za znesek od 700 do 800 lir L 3.90 za znesek od 800 do 900 lir L 4.30 za znesek od 900 do 1000 lir L 4.90 za znesek od 1000 do 1500 lir L 7.30 za znesek od 1500 do 2000 lir L 9.70 za znesek od 2000 do 2500 lir L 12.10 za znesek od 2500 do 3000 lir L 14.50 za znesek od 3000 do 3500 lir L 16,90 za znesek od 3500 do 4000 lir L 19.30 za znesek od 4000 do 4500 lir L 21.70 za znesek od 4500 dc 5000 lir L 24.10 za znesek od 5000 do 6000 lir L 28.90 za znesek od 6000 do 7000 lir L 33.70 za znesek od 7000 do 8000 lir L 38,50 za znesek od 8000 do 9000 lir L 43.30 za znesek od 9000 do 10000 lir L 48.10 itd. za vsakih 1000 ali odlomek od tisoč lir, L 4.80 več. Doslej so se uporabljale menice z zapadlostjo do šestih mesecev, v našem slučaju pod b), tudi za taka posojila, ki niso bila vrnjena v šestih mesecih. Zadruga je s tako menico lahko čakala na* plačilo 3 leta, ne da! bi bila zgubila niti trohice pravic, ki so ji zajamčene po meničnem pravu. Odslej to ni več priporočljivo. Pristojbinski zakon z dne 30. decembra 1923. štev. 3208 govori o dokolekovunju menic, če niso bile tekom šestih mesecev po njihovi izstavitvi predložene v plačilo. To se sicer nanaša le na menice na vpogled (a vista); dosledno temu pa je pričakovati, da se raztegne ta določba tudi na ostale menice. In za ta slučaj je dobro, da1 kolekujejo naše denarne zadruge svoje menice tako, da jih ne bo treba pozneje dokolekovati. S tem bo tudi ustreženo smislu sedaj obstoječega pristojbinskega zakona1. Pristojbina za menice pod d) to so bianko menice, je enaka pristojbini menice pod c). Našim denarnim zavodom pa teh menic ne priporočam, ker je evidenca o njih nedoločeni zapadlosti nemogoča. 2. Zadolžnica. Dasi je zadolžnica skoraj popolnoma izginila pri naših denarnih zadrugah, in morala napraviti prostor menici, so vendar še slučaji, ki silijo zadrugo poseči po zadolžniei. To se zgodi takrat, ko da zadruga Posojilo proti zemljeknjižni varščini, ali kakor pravimo po navadi, na vknjižbo. Zadolžnico napišemo na »Carta bollata« za 3 lire. Carta bollata ima na vsaki strani 25 vodoravnih in 2 pokončni črti. Popisati se sme le prostor, ki se nahaja med vodoravnimi in pokončnimi črtami. Registrska pristojbina znaša L 1.30 za vsakih 100 lir, vknjiž-ninska taksa po L 2.50 od vsakih 100 lir. Potemtakem stane zadolžnica za posojilo 1000 lir, brez pravice vknjižbe: Carta bollata .... L 3.— Registrska pristojbina 10X1-30 . L 13.— skupaj .....L 16 — Ce pa zadolžnico vknjižimo, moramo plačati še vknjižninsko takso, ki stane 10X2 — . . L 20 — vsega skupaj torej ...» 36.— brez stroškov za legalizacijo podpisov pri notarju. Pri zneskih nad 10000 lir se zviša vknjižninska talksa na L 2.50 od vsakih 100 lir. 3. Knjige. Trgovski zakon navaja le dve vrsti trgovskih knjig: a) Libro giornale in b) Libro degli inventari. V kategorijo pod a) spada naš blagajniški dnevnik, v kategorijo pod b) pa: knjiga za hranilne vloge, knjiga za posojila, knjiga za tekoče račune, knjiga za deleže, knjiga inventarja in knjiga bilanc. Pri konsumnih zadrugah spada: amerikanski žurnal, knjiga došlih faktur in knjiga faktur o prodanem blagu v kategorijo pod a), knjiga upnikov in dolžnikov, skontro blaga in knjiga, v katero vpišemo konec leta v zalogi se nahajajoče blago pa v kategorijo pod b). Zakon zahteva^ da trgovske knjige, ki jih vodijo banke, trgovci, industrijalci, gospodarske zadruge, posojilnice in druge sorodne ustanove, kolekujemo na ta način, da nalepimo na vsako polo v vezani knjigi, obsegajočo 4 strani, po en kolek za 10 stotink. 4. Istotako kolekujemo pri zadrugah imenik članov in zapisnike načelstvenih in nadzorstvenih sej ter zapisnike občnih zborov s kolekom 10 stotink vsako polo obsegajočo 4 strani. 5. Hranilne knjižice, glaseče se na ime vlagatelja ali na pri-nesitelja, kolekujemo tako, da nalepimo na vsak list obsegajoč 4 strani, kolek za 50 stotink. 6. Knjižice tekočih računov, sem spadajo tudi posojilne knjižice, kolekujemo, če ne obsegajo več kot 5 pol, s kolekom dveh lir, ako pa obsegajo več kot 5 pol, kolekujemo vsako polo s kolekom za 50 stotink. Koleke, ki smo jih nalepili na knjige in knjižice, prepečati registrski urad. 7. Računske izvlečke in prepise računov iz trgovskih knjig, obvestila o bremenopisih in dobropisih na tekočem računu, potrdila o pravilnosti računskega izvlečka, kolekujemo, ne oziraje se na višino zneska, s kolekom 20 stotink. 8. Zapiske, zaključke in prepise naročil, četudi niso podpisani, izstavljeni: a) po trgovskih potnikih in zastopnikih trgovskih hiš, b) po dobaviteljih ali trgovskih hišah samih, ne oziraje se na vrednost naročenega blaga, kolekujemo s kolekom 10 stot. 9. Istotako kolekujemo s kolekom 10 stotink potrdila o sprejetju naročil, ki jih pišejo dobavitelji naročnikom. 10. Knjige tujcev, ki jih vodijo hotelirji, gostlničarji in druga podobna podjetja, kolekujemo vsako polo s kolekom 2 lir. 11. Izpiske ali prepise iz matrik, naj jih vodi kdorkoli, to so: domovnice, rojstni listi, poročni listi in mrtvaški listi pišemo na»carta bollata« za 4 lire. 12. Navadna potrdila, pobotnice, račune, sezname in podobne listine kolekujemo: do zneska L 100.— s kolekom L - -.10 do zneska L 1000.— s kolekom L - -.50 do zneska L 3000.— s kolekom L 1,— do zneska L 6000.— s kolekom L 2.— do zneska L 10000.— s kolekom L 3.— do zneska L 13000 — s kolekom L 4,— doi zneska L 16000.— s kolekom L 5.— do zneska L 20000,— s kolekom L 6.— do zneska L 23000,— s kolekom L 7,— do zneska L 26000,— s kolekom L 8.— do zneska L 30000,— s kolekom L 9,— itd. za vsakih 1000 lir ali odlomek old 1000 lir 30 stotink več, do zneska 200000 lir. Pobotnice za zneske čez 200000 lir ko- lekujemo s kolekom 60 lir. 13. Izmenjava blaga. Pod izmenjavo blaga (scaimbio) razumevamo kupčijo z blagom, ki se vrši med pridelovateljem, tovarnarjem, trgovcem in zasebnikom. Blago samo delimo v štiri pristojbinske kategorije. V I. kategorijo spadajo pridelki in izdelki, ki jih neobhodno potrebujemo za preživljanje; v II. kategorijo spadajo surovine in nekatere potrebščine za kmetijstvo; v III. kategorija spadajo izdelki in polizdelki; v IV. kategorijo pa luksurijozno blago. Predmeti I. kategorije so: Žito, koruza, ječmen, riž in njihovi podizdelki: otrobi, krmilna moka in riževe pleve. Nadalje: moka, drobne otrobi, testenine, vrtni pridelki, sveže in suho sadje, paradižnikove koriserve, meso, mesni izdelki, mesne in ribje konserve, perutnina, domači zajci, ribe, jajca, mleko, maslo, sir, slanina, mast, olje in olive, kis če ni v botiljkah, sladkor, kava in kavine primesi. Nadalje: kurivo, petrolej in bencina, milo za pranje in lug. Račune o predmetih I. kategorije kolekujemo za zneske: od 1 do 100 lir s kolekom L —.10 od 100 do 1000 lir s kolekom L —.50 od 1000 naprej s kolekom L 1.— Predmeti II. kategorije so: Surovine, apno, kreda, cement, barve, opekarski izdelki, umetna gnojila, žveplo, asfalt, oves, bencina in petrolej če se ne uporabljajo za kurivo, svilodi (galeta), predivo, karbid, rožiči, kmetijski pridelki, tamarindo, vosek, kosti, bombaž, žima, morska trava, seno, kostna moka, gobe, led, pesek, koruza za krmo, masti in olja za strojni pogon, volna, hmelj, surov marmor, cementni izdelki za stavbinske svrhe, kovine v kosih in palicah, med v satovju, proso, laneno olje, slama, surove kože, sviloprejkino seme, laneno seme, soda, stearina in cunje. Račune o predmetih II. kategorije kolekujemo za zneske do 20 lir s kolekom L —.10 do 40 lir s kolekom L —.20 do 60 lir s kolekom L —.30 do 80 lir s kolekom L —.40 do 100 lir s kolekom L —.50 do 200 lir s kolekom L 1,— do 300 lir s kolekom L 1.50 do 400 lir s kolekom L 2.— itd. za vsakih nadaljnih 100 lir ali odlomek od 100 lir, 50 stotink več. Predmeti III. kategorije so: Navadni krojaški, čevljarski, mizarski in drugi izdelki in polizdelki rokodelcev; sukno, tkanine in podobni predmeti, ki odgovarjajo našim vsakdanjim potrebam. (Izvzeti so luksurijozni predmeti). Nadalje govedo, vštevši ono, ki je določena za zaikolj in zaklana živina. Račune o predmetih III. kategorije kolekujemo za zneske do 20 lir s kolekom L —.20 do 40 lir s kolekom L —.40 do 60 lir s kolekom L —.60 do 80 lir s kolekom L —.80 do 100 lir s kolekom L ].— do 200 lir s kolekom L 2.— do 300 lir s kolekom L 3,— do 400 lir s kolekom L 4.— itd. za vsakih nadaljnih 100 lir ali odlomek od 100 lir, 1 liro* več. Predmeti IV. kategorije so: Izdelki iz morske pene, izdelki iz srebra in zlata, luksurijozni avtomobili, izdelki iz slonove kosti, biseri, rokavice iz kože, čipke, kožuhovina, glasovirji, perje za okraske ženskih klobukov, vezenine, svila in orijentalske preproge. Nadalje mizarski izdelki, če znaša cena: 1 postelje za 1 osebo nad 1500 lir 1 postelje za 2 osebi nad 2500 lir 1 nočne omarice z nastavkom nad 400 lir 1 predalčnika z nastavkom nad 2000 lir 1 omare z dvemi vrati nad 3000 lir 1 omare s tremi vrati nad 5000 lir 1 omare za obleko nad 2000 lir 1 jedilnice nad 3000 lir 1 mize za raztegniti nad 1500 lir 1 tapecirane stolice nad 300 Ur 1 kanapeja nad 1200 lir 1 naslonjača nad 600 lir 1 mize nad 500 lir 1 omare s steklom ali zrcalom nad 1500 lir Nadalje: umivalniki, toaletne mizice, pisalne mize, divani, omare zal knjige, navadne omare, če znaša cena nad 2000 lir. Nadalje omare za shrambo perila, posode in drugih podobnih predmetov, tapeciranih naslonjačev, riposejev itd. če znaša cena nad 1000 lir. Račune o predmetih IV. kategorije kolekujemo za zneske: do 20 lir s kolekom L —.40 do 40 lir s kolekom L —.80 do 60 lir s kolekom L 1.20 do 80 lir s kolekom L 1.60 do 100 lir s kolekom L 2.— do 200 lir s kolekom L 4.— do 300 lir s kolekom L 6.— do 400 lir s kolekom L 8,— ' itd. za vsakih nadaljnih 100 lir ali odlomek od 100 lir 2 liri več. Mogoče se bo komu zdelo nepotrebno, da! sem razne kose pohištva navedel, imenoma, ker je pa mizarstvo v naši deželi zelo razvito, bo marsikateremu mizarju, ki ni vedel kak kolek naj nalepi na svoj račun, moja navedba dobroldošla. 14. Les. Glede mehkega, t. j. hojevega, smrekovega, borovega in me-cesnovega lesa veljajo od 1. julija 1. 1. sledeče določbe: Pristojbina znaša za1 vsakih 100 lir vrednosti ali povprečne tržne cene: a) L 1.50 od hlodov pripeljanih iz gozda, ne oziraje se nato, ali so bili kupljeni od države, občine ali zasebnega gospodarja. b) L —.50 od hlodov obtesanih s sekiro. c) L 1.— od žaganega lesa (desk), od vsega tistega lesa, ki se je nahajal dne 30. junija t. 1. v skladiščih trgovcev. Račune o razprodaji lesa, od katerega .ie bila plačana pristojbina, navedena pod a), b) in c) kolekujemo: do 100 lir L —.10 od 100 do 1000 lir L —.50 od 1000 do 200000 lir po L —.30 zal vsakih tisoč lir. Od pogodb napravljenih med lastniki gozdov in onimi, ki so kupili gozdove za izsekati, se plača razun pristojbine navedene pod a) še 1 odst. registerska pristojbina. Od lesa, ki ga uvozimo iz inozemstva, znašal uvozna carina: a) 1 odst. od priprosto obtesanih hlodov, ki po svoji naravi niso sposobni za predelavo; b) 1 in pol odst. od surovega ali s sekiro obtesanega lesa; c) 2 odst. od rezanega lesa (desk). Račune o razprodaji tega lesa kolekujemo kakor zgoraj: do 100 lir L —.10 od 100 do 1000 lir L —.50 od 1000 do 200000 lir po L —.30 za vsakih 1000 lir. POŠTNE PRISTOJBINE za kraljestvo in italj. naselbine, kakor tudi za ljudovlado S. Marino, za Dodekanez in Albanijo. Pisma, navadna za vsakih 15 gramov .... » v kraju Samem za vsakih 15 gramov » naslovljena vojakom (izvzemši častnike) in za županstva za vsakih 15 gramov Dopisnice, z daljšim besedilom..... » z daljšim besedilom v kraju ter naslovljene vojakom...... » s plačanim odgovorom .... » s plačanim odgovorom v kraju . Razglednice, z ne več negoli 5 besedami » z več negoli 5 besedami v kraju ali poslane vojakom ..... » z več negoli 5 besedami izven kraja . Posetke (vizitke) z ne več negoli 5 besedami L —, .60 -.30 -.30 -.40 -.20 -.80 -.40 -.20 -.20 -.40 -.20 Obvestila o rojstvu, smrti, poroki in slična . Trgovski računi (fakture), ki ne presegajo 15 gramov Rokopisi zai prvih 200 gramov..... » zal vsakih nadalj. 50 gr. do najvišje teže 2 kg Časopisi in sicer dnevniki za vsak iztis, ki ne presega 50 gramov v poštno tekočem računu » in sicer dnevniki, ki presegajo predpisanih 50 gramov za vsakih nadaljnih 25 gramov dodatna pristojbina (v pošt. tek. računu) Časopisi in sicer tedniki z a vsak iztis, ki ne presega 50 gramov ( v pošt. tek. računu) . » isti, za vsakih nadalj. 50 gr (v pošt. tek. rač.) Mesečniki, četrtletniki, polletni k i, ceniki, katalogi (v poštno tekočem računu) za vsak iztis do 50 gramov . » isti, za vsakih nadaljnih 50 gramov (v poštno tekočem računu) dodatno . Tiskovine večje obsežnosti, kojih ena stran presega 25 cm, izvzemši če jih odpošlje založnik, plačajo dodatnoi pristojbino » periodične (časopisi) poslane izven poštno tek. rač. od zasebnikov za vsakih 50 gr . » neperiodične, (knjige, brošure itd. poslane old kogar si bodi za vsakih 50 gramov (do največje teže 2 kg) Vzorci brez vrednosti za prvih 100 gramov . » brez vrednosti za vsakih nadaljnih 50 gramov (do najvišje teže 350 gramov) . Ekspresna pristojbina, poleg običajne pristojbine . Ekspresne pošiljatve se dostavljajo le v mejah obveznega pošt. okrožja, izven tega se dostavljajo proti sledečim potninam: a) do 500 m . b) nad 500 m za vsak km ali del istega Te potnine se pri slabem vremenu in za nočni čas zvišajo do dvojnega zneska. Priporočitev (rekomandacija) poleg običaj, pristojbin (Odšk. za izgublj. priporoč. pošiljatve znaša 15 L) Zavarovanje pisem (denarnih), vrhu običajne pristojbine in pristojbine za priporočitev za prvih 200 L za vsakih nadaljnih 100 L (ali manj) Zavaruje se lahko do zneska 1000 L; pri poštnih uradih II. razreda do 500 L Povratnice........ Povzetje, stalna pristojbina..... Za poštnoležeče pošiljatve vrhu običajnih pristojbin ako te pristojbine ne plača odpošiljatelj . Zavoji do teže 1 kg ..... » do teže 3 kg . . , » do teže 5 kg ..... » do teže 10 kg ..... Pri zavojih večje obsežnosti 50% doplačila. Zavoji nad 10 kg se ne sprejmejo. Poštna spremnica za zavoje stane 2 L (oz. 3 L) kar se pa pri plačanju pristojbine odšteje. Zavarovanje zavojev, poleg običajne pristojbine za prvih 200 L ..... » za vsakih nadali. 100 L ali ulo-mek istih Zavarovani zavoji morajo biti zašiti v platno in šivi gosto zapečateni. Povzetje pri zavojih do 1000 L..... Pristojbina za shrambo zavojev na pošti pri navadnih zaivojih dnevno ...... vendar le do najvišje vsote 5 L, » —.20 » —.30 » —.60 » —.20 » —.01 -.006 -.013 -.011 » -.016 » -.011 » —.10 » —.10 » —.10 » —.40 » —.20 » 1.25 » —.30 » —.60 1.25 » —.80 » —.30 » —.60 » —.50 » —.20 » —.30 » 2,50 » 5,— » 8,— » 13,— 1.— -.50 —.60 — 25 Pristojbina ista pri zavojih z naved. vrednostjo dnevno » —.40 do najvišje vsote 8 L Brezplačno hrani pošta zavoje le tri dni. Odšk. za izgubljene navadne zavoje znaša 25 L Poštne nakaznice do 25 L .....» _.40 » od 25 L do 50 L . . » —.80 k od 50 L do 100 L . . » 1.20 » od 100 L doi 200 L . » 2.— » za vsakih nadaljnih 100 L ali ulomek istih » —.50 » naslovlj. vojakom z najvišj. zneskom 25 L » —.20 Tiskovina poštne nakaznice .....» _.10 Brzojavne nakaznice poleg običajnih pristojbin za navadno nakaznico in za brzojavko še . . . » —.50 Najvišja dovoljena svota 1000 L. Reklamacije ..,...,» _.40 Pismene prošnje za premembo naslova že odposlanih pošiljatev itd. ....... —.60 Poštne legitimacije ....... 2._ Splošna določila. Nefrankirana pisma, nefrankirane dopisnice z daljšim besedilom, nefrankirani trgovski računi, rokopisi in vzorci plačajo globo, ki znaša dvojno vsoto pristojbine. Nezadostno frankirani pa plačajo globo dvojne vsote primanjkljaja. Nefrankiranih ali nezadostno fran-kiranih dopisnic ali razglednic, ki ne obsegajo več negoli 5 besed besedila, pošta sploh ne odpošilja, kakor tudi drugih zgoraj ne navedenih pošiljatev. Pristojbina za pisma in druga obvestila s strani županstev se zniža na polovico. Poštnoležeča pisma morajo imeti pravi naslov prejemnika in ne izmišljenega. Naslovljena morajo biti na prejemnike, ki so dosegli 18. starostno leto. Brzojavke, navadne 25 st. za besedo najmanj (8 bes.) » 2.— » nujne plačajo trikratni znesek . . » 6.— Brzojavna nakaznica poleg 25 stot. za vsako besedo . » 3.— Brzojavna nujna nakaznica plača trikratni znesek . » 9,— poleg 75 stot. za vsako besedo. Navadno obvestilo, da je došla brzoj. na svoj naslov » 2.— Nujno obvestilo . ......»6,— Navadno obvestilo za brzojavno nakaznico . . » 3.— Nujno obvestilo ........ 9.— Poštni promet z inozemstvom. Navadna pipma v Avstrijo, Ceško-Slovensko, Rumu- nijo in Ogrsko za prvih 20 gramov . . .L 1.00 za vsakih nadaljnih 20 gramov . . . . » —.75 Dopisnice v te države , . . . . . » —.60 Za Albanijo veljajo iste pristojbine kakor za notranjost kraljestva. Pristojbine za druge države. Pisma do 20 gramov » za vsakih nadaljnih 20 gramov Dopisnice .... » s plačanim odgovorom Razglednice s samim podpisom Rokopisi za vsakih 50 gramov » najmanjša pristojbina Vzorci za1 vsakih 50 gramov (do 2 kg) » najmanjša pristojbina Tiskovine za vsakih 50 gramov (do 2 kg) Priporočitev , . . . Povratnice , L 1.25 » —.75 » —.75 » 1.50 » —.25 » —.25 » 1.25 » —.25 » —.50 » —.25 » 1.25 » Reklamacije ....... Prošnje za spremembo naslova itd..... Ekspresi ....... Povzetje (poleg sorazmerne pristojbine L —.50 za vsakih 100 lir in ulomek) Poštne legitimacije ....... Pristojbina za poštnoležeče pošiljke, ako plača Od- pošiljatelj ...... » ista!, ako jo plača prejemnik Zavarovalnina za vsakih 300 lir .... Škatle z označeno vrednostjo, poleg pristojbin za priporočitev, zavarovanje in obnovitev na carinskem uradu za vsakih 50 gr ... naljmanjša pristojbina ..... Pristojbina za obnovitev škatle na car. uradu , Mednar. poštne nakaznice stalna pristojbina (poleg sorazmerne pristojb. L 0.50 za vsakih 100 L ali ulomek) 2.50 2.50 2.50 1,— 5,— —.20 —.30 1.25 1.— 5.— 2.50 1.20 SEJMI. Ajdovščina — 10. marca, križev petek, 24. junija, 10. avg., 15. okt. — Akvileja (Oglej) — 26. do 28. marca, 11. do 13. julija, 19. do 21. decembra. — Avče—nedeljo po 5. avgustu. — Bazovica — 20. dne vsakega meseca. — Bitinje — dan sv. Ane 26. julija. — Boljunec — 24. vakega meseca in 1. septembra. — Bovec—14. febr., dan po velk noči in po binkoštih, nedeljo po 25. juliju, nedeljo po 28. okt., 21. novembra in nedeljo po 13. decembru. — Breginj — prvi četrtek aprila in prvi četrtek oktobra. — Brezovica — 28. aprila, 3. julija, 17. oktobra. — Buje — 31. januarja, 8. septembra. — Buzet — ponedeljek po sv. imenu Marijinem. — Cerkno — sredpostni ponedeljek, 23. aprila, 14. septembra, 4. novembra. — Cerovo — 25. aprila, 16. maja, 26. junija, 12. julija, 16. avgusta. — Cres — 5. do 7. avgusta. — Čepovan — 15. septembra. — Červinjan — ponedeljek po sv. Martinu 3 dni. — Črniče — prvo nedeljo po sv. Vidu. — Črni Vrh — sv. Jurija dan, nedeljo po sv. Marjeti, ponedeljek po malem Šmarnu, nedeljo po sv. Martinu. — Dekani — 9. marca, 9. jun., 9. septembra, 9. decembra (živinski semnji). — Devin — 24. junija (konjski semenj). — Divača — 26. dan vsakega meseca. — Dolina — 4. julija. — Dol-Otlica — prvo nedeljo v septembru. — Dornberg — 15. septembra. — Dutovlje — 3. februarja in vsakega 4. dne v mesecu (živinski in kramar, sejmi). — Goče — dan sv. Andreja (prašiči). — Gorica — vsak drugi in zadnji četrtek v mesecu, 16. marca osem dni, 24. avgusta 14 dni, 1. okt. osem dni, ponedeljek pO sv. Andreju 14 dni. — Gorjansko — dan sv. Mohorja. — Gradišče ob Soči — vsak drugi torek, 20. januarja, ponedeljek in torek po prvi nedelji aprila, osem dni po veliki noči. — Herpelje — vsak drugi dan v mesecu. — Hrastovlje — na praznik v. Treh kraljev — Idrija — velikonočno sredo, 16. maja, o sv. Janezu, 15. sept. 15. oktobra sv. Terezije dan, 16. novembra, dan sv. Barbare. — Ilirska Bistrica — prvi ponedeljek meseca junija^ ponedeljek po sv. Jurliu, prv ponedeljek po malem Šmarnu, ponedeljek po sv. Martinu. — .lelšane — /. aprila. — Kanal — ponedeljek pred sv. Martinom, 19. marca sv. Jožefa dan (nov!). — Klana — na dan sv. Roka!, 16. avg., dan sv. Jeronima, 30. septembra. — Kobarid — 9. marca, 13. junija, dan po rojstvu M. D. in ponedeljek po zahv. nedelj. — Kojpko — ponedeljek po sv. Juriju, ponedeljek po posv. cerkva. — Komen — sv. Jurija 24. apr. sv. Tilha (v Svetem), mal. Šmarna (v Tomaževici), sv. Ivana (v Volčjem Gradu), sv. Križa (v Ivanjem Gradu). — Koper — 21. septembra, 21, oktobra. — Krmin — 25, junija in 4. septembra po tri dni, vsak ponedeljek v mesecu živinski trg. — Kubed — drugi ponedeljek po rožni nedelji, ponedeljek po sv. Martinu. — La-binj (Albona) — 29. junija, 8. oktobra. — Log (pod Mangartom) — dan sv. Štefana, prvo nedeljo v avgustu. — Log (pri Vipavi) — 15. avgusta, 8. septembra. — Lokev — veliki ponedeljek, 9. novembra. — Lokovec — sv. Petra1 in Pavla. — Lovran — 24. in 27. aprila. — Lož — 15. marca. — Milje (Muggia) — 26. junija, 7., 8. in 9. oktobra. — Monfalcone (Tržič) — 20. marca in 6. decembra po dva dni. — Moščertice — 2. februarja, 29. novembra, — Naborjet — ponedeljek pred Vsemi Svetimi — Na-brežlna — 5. aprila, 17. septembra, 27. oktobra. — Novi Grad (Caistelnuovo) — 8. aprila, 8. junija, 27. novembra. — Osp — zadnjo nedeljo junija, prvo nedeljo novembra. — Pazin — 2. avgusta. —1 Piran — 24. aprila in 15. septembra po dva dni. — — Planina — sv. Jurija dain, 12. julija, sv. Roka, sv. Andreja. — Podgrad (Istra) — vsak mesec dne 8., le v novembru 27. Ako je isti dan praznik, pa prvi delavnik. — Podraga — na dan cerkv. žegnanja, v nedeljo po sv. Mohorju in Fortunatu, 15. julija. — Pontabelj — 30. junija, 8. septembra, 16. oktobra. — Poreč (Parenzo) — 21. novembra. — Postojna — ponedeljek po vne-boihodu, sv. Luke dan, 24. avg., 3. decembra in prvi dan vsakega meseca. — Povirje — ponedeljek po sv. Antonu Padov. in po sv. Frančišku Ksav. — Prem — ponedeljek po sv. Gregorju, ponedeljek pred malim Šmarnom, ponedeljek po sv. Uršuli. — Prosek — sv. Martina dan, 11. novembra, ako je ta dan nedelja, pa dan poprej. — Rakitna — ponedeljek pred sv. Gregorjem, četrtek po sv. Juriju, sv. Medarda, ponedeljek pred sv. Simonom in Judo. — Renče — prvi ponedeljek v septembru. — Ricmanje — sv. Jožefa dan. — Rihemberg — veliki torek, 4. julija, kvat. soboto v septembru, 21. decembra. Če je 4. julija in 21. decembra nedelja, dan pozneje. — Ročinj — 30. novembra. — Rovinj (Rovigno) — 11. do 20. novembra. — Senožeče — četrtek po binkoštih, ponedeljek po kvat. nedelji v septembru. — Sežana — dne 12. in 22. vsakega meseca (živ. semenj). V slučaju praznika se vrši semenj naslednji dan. — Slap (pri Vipavi) — v ponedeljek velikega tedna, 22. novembra, sv. Lucije dan. — Slavina-Prestranek — 24. junija (v Matenji vasi). — Sliv je — 15. aprila, 26. septembra. — Sorica — sv. Luke dan (živinski sejm). — Spodnja Idrija — sv. Roka dan, 16. avgusta (za živino), ponedeljek po nedelji rožnega venca, 11. novembra, 17. marca, 3. maja. — Suta pri sv. Tilhu — 11. julija, 1. septembra, 7. oktobra. — Sv. Anton (pri Kopru) — ponedeljek po sv. Antonu Pad., 20. oktobra. — Sv. Križ-Cesta — ponedeljek po sv. Reš. Tel., 14. septembra. — Sv. Lucija (pri Tolminu) — 14. februarja1, sv. Lucije dan, torek po veliki noči, torek po binkoštih, v nedeljo po 28. oktobru, 21. novembra, 13. decembra. — Sv. Mihael (Nadanje Selo) — 30. novembra. — Šmarje — v tednu po jesenskih kvatrah, 3. febr., 22. nov. — Šmarje pri Kopru — ponedeljek po prvi nedelji meseca oktobra. — Štanjel — 7. januarja, 21. maja, 30. junija, 22. avgusta. — Šturje — 1. februarja, ponedeljek po beli nedelji, v sredo po nedelji rožn. venca. — Št. Peter na Krasu — dne 10. vsakega meseca (živinski in kramarski sejmi). Ako je ta dan nedelja ali praznik, pa dan pozneje. To so živinski in kramarski sejmi, tudi za konje in pre-šiče. Na praznik sv. Petra in Pavla velik kramarski sejem. — Št. Vid pri Vipavi — 14. marca, sv. Vida dan in 20. junija. — Št. Viška Gora — sv. Jožefa, sv. Vida, 15. junija, sv. Petra in Pavla!. — Tolmin — 23. aprila, 21. septembra, nedelja po Rešn. Telesu, sv. Matevža 21. septembra. — Tomaj — 29. junija. — Trbiž — prvo soboto v aprilu in okt., 30. junija, 16. oktobra. — Tribuša (Dolenja) — sv. Jakoba dan. — Trenta — sv. Ane dan, 8. septembra. — Trnovo — ponedeljek po sv. Treh kraljih, 24. junija, 19. oktobra, ponedeljek po sv. Petru in Pavlu. — Turjak (Monfalcone) — 20. aprila, 10. oktobra, 9. decembra po dva dni. — Ukve — zadnji ponedeljek v marcu in septembru. — Unec — prvi ponedeljek v marcu (živinski sejem). — Vipava — Mesečni sejmi 20. vsakega meseca; pustni ponedeljek, velikonočni torek, ponedeljek pred malim Šmarnom, na dan sv. Simona (28. oktobra). — Vodnjan — 10. avgusta, 13. decembra.— Volosko — 16. maja, 26. julija, 16. avgusta. — Vremski Britof — 15. avg. — Vrh (Idrija) — ponedeljek po tretji nedelji po veliki noči, 27. julija, 9. septembra. — Vrhpolje (pri Vipavi) — 22. januarja, sv. Primoža dan. — Zagorje —10. marca, torek po binkoštih, 17. septembra, kvaterni ponedeljek pred božičem. llllllll!lll!jlllll!IIIEI!UII!IU!l[lllll[![H KRAJEVNA IMENA V URADNEM ITALIJANSKEM PREVODU. Vse slovenske, hrvatske in nemške občine, vasi in sela v Italiji so dobila nova uradna imena in sicer v italijanskem jeziku. Poštni uradi morajo odklanjati vse priporočene in zavarovane pošiljke, zavoje, nakaznice in brzojavke, ako kraj in pošta nista napisana v uradni obliki. Zato priporočamo izvleček iz kr. odlokov z dne 18. januarja 1923 št. 53 in z dne 5. julija 1923 št. 1489, ki določata nova uradna imena naših krajev. Razlaga k tisku: Imena krajev, ki so sedež občin, smo tiskali z VELIKIMI črkami. 2 = županstvo; p = pošta. A. FURLANSKA POKRAJINA. AJBA = Aiba; p Ročimj AJDOVŠČINA = Aidussina; p Ajševica — Aisevizza; p ANHOVO = Anicova Corada; p Plave AVČE — Auzza; p Bača = Baccia; ž Grahovo, p Podbrdo Bača = Baccia di Modrea,; ž in p Sv. Lucija BANJŠICE = Santo Spirito della Bansizza; p Grgar Barbana = Barbana nel Collio; ž Biljana; p Dobrovo BATE rr Battaglia della Bansizza; p Grgar Batuje = Battuglia; ž in p Črniče Bela = Bella di Vipacco; ž Podkraj, p Col Bela pristava = Bella Prestava; ž Kožbana, p Dolenje (Dolegna) BILJANA = Bigliana; p Dobrovo BILJE = Biglia; p Miren Bodrež = Bodres; ž in p Kanal Bogu = Bogo; ž Vrabče, p Št. Vid pri Vipavi Borjana = Boreana; ž Kred, p Kobarid BOVEC = Plezzo; p Brdice — Brizza; ž Kožbana, p Dolenje (Dolegna) Brdice = San Lorenzo di Brizza; ž Biljana, p Dobrovo BREGINJ — Bergogna; p BRESTOVICA = Brestovizza in Valle; p Tržič (Monfalcone) Brezovk = Bresovico; ž Kožbana, p Dolenje (Dolegna) BRJE = Boriano; p Komen Brje = Bria dei Furlani; ž in p Rihemberg BUDANJE = Budagne; p Vipava Bukovica = Boccavizza; ž Vrtojba, p Volčjadraga( Valvolciana) Bukovo = Pieve Buccova; ž Cerkno, p Grahovo Ceglo = Castelletto Zeglo; ž Medana, p Dobrovo CERKNO = Circhina; p Cerovo dol. = Cero di sotto; ž in p Števerjan Cerovo gor. = Cero di sopra; ž in p Števerjan COL = Zolla; p Coljava = Zolliava; ž Gabrovica, p Komen Čadrg =r Ciadra; ž in p Tolmin CEKOVNIK = Ceconico; p Idrija CEPOVAN x= Chiapovano; p ČEZSOČA = Oltresönzia; p Bovec Cezsoški log = Loga di Oltresönzia; ž Čezsoča, p Srpenica Ciginj = Cighino; ž in p Volče Cipi — Cippi; ž in p Štanjel Črna — Cerna d'Idria; ž Dole, p Idrija ČRNIČE =r Cernizza Ooriziana; p ČRNI VRH = Montenero d'Idria; p DESKLE = Descla; p Plave Doblar = Doblari; ž in p Ročinj Dobravlje = Dobräule di Santa Croce; ž in p Sv. Križ Dobrovo = Castel Dobra; ž Biljana; p Dol — Vallone; ž Opatjeselo, p Miren DOL = Dol; ž Dol-Otlica, p Ajdovščina DOLE — Dole; p Idrija Dolenje = Dolegna di Vipacco; ž Planina, p Ajdovščina Dolga poljana = Campolongo di Vipacco; ž Budanje, p Vipava Dolje = Döllia; ž in p Tolmin DÖRNBERG = Montespino; p DREŽNICA = Dresenza; p Drnovk = Dornovico; ž Biljana, p Dobrovo Duplje = Duple San Tommaso; ž Vrhpolje, p Vipava Dvor = Dor di Plezzo; ž in p Bovec ERZELJ = Ersel in monte; p Vipava Fojana = Eleana; ž Biljana, p Dobrovo QABERJE = Gäbria, p Štanjel Gabrije = Qäbria al Vipacco; Sovodnje, p Miren Qabrije = Qäbria di Tolmino; ž in p Tolmin QABROVICA = Qabrovizza; p Komen GOČE = Gozze; p Vipava GODOVIČ = Godovici; p GOJAčE = Goiaci; p črniče Golobrdo = Collobrida; ž Kožbana, p Dolenje (Dolegna) Gorenja vas = Goregna di Canale; ž in p Kanal GORJANSKO = Goriano; p Komen Gorje — Goriani di Circhina; ž in p Cerkno Gozd = Bosco; ž in p Col Gradišče = Gradiscutta; ž Renče, p Prvačina Gradišče = Gradischie di Vipacco; ž in p Vipava GRAHOVO = Gracova Serravalle; p Grant = Grandi; ž in p Grahovo GRGAR = Gargaro; p Griže = Grise; ž Vrabče, p Št. Vid pri Vipavi Hlevnfk = Claunico; ž Kožbana, p Dolenje (Dolegna) Homec = Com es; ž Sedlo, p Breginj Hruševica = Crussevizza di San Daniele; ž in p Štanjel Huda južna = Villa Iüssina; ž Grahovo; p Hudi log — Boscomalo; ž Sela, p Tržič (Monfalcone) IDERSKO — Idresca d'Isonzo; p Kobarid Ideršček = Idresca di Dole; ž Dole, p Idrija IDRIJA — Idria; p Idrija = Idria della Bäccia; ž in p Sv. Lucija Idrijska bela = Bella d' Idria; ž in p Črni vrh Idrijski log = Loga d' Idria; ž in p Črni vrh Ivan ji grad = Castelgiovanni; ž Gorjansko, p Komen Javornik = Giavornico; ž in p Črni vrh Jako vice = Giacozze; ž Vrabče, p Št. Vid pri Vipavi Jelični vrh = Ieliccini Val Zala; ž Dole, p Idrija Jesenica = Gessenizza; ž in p Cerkno Jezerca — Geserza; ž in p Dreženca KAL — Cal di Canale; p Avče Kal r= Cal di Plezzo; ž in p Bovec Kal = Cal di Gracova; ž Grahovo, p Hudajužna KAMNJE = Camigna; p Črniče Kamno Camina; ž Libušnje; p Kobarid KANAL — Canale d' Isonzo; p Kanji dol =: Canidol; ž in p Črni vrh Kanomlja spod. = Canonla bassa; ž Spodnja Idrija, p Idrija Kanomlja gor. — Canonla alta; ž Spodnja Idrija, p Idrija Kanomlja sred. = Canonla media; ž Spodnja Idrija, p Idrija Klane = Clanzi in Valle; ž Brestovica, p Komen Kneža = Chiesa San Giorgio; ž Grahovo, p Podmelec KOBARID = Caporetto; p Kobdilj = Cobidil San Gregorio; ž Štanjel KOBJEGLAVA = Cobbia; p Štanjel Koboli = Cobolli; ž in p Štanjel KOJSKO = Ouisca; p KOMEN = Comeno; p Koritnica = Coritenza di Plezzo; ž in p Bovec Koseč = Cossis; ž in p Drežnica Kosovelje = Cossovella; ž Pliskovica, p Komen Kostanjevica = Castagnavizza del Carso; ž Temnioa, p Komen Kovk = Cucco; ž in p Col Kovk = Cucco; ž Šturje, p Ajdovščina Kozana = Cosana del Collio; ž Kojsko Kozarno = Cosarna Santo Spirito; ž Biljana, p Dobrovo Kozaršče = Cosarsa; ž in p Volče KOŽBANA — Cosbana nel Collio; p Dolenje (Dolegna nel Collio) Krasno = Crasena Furlana; ž in p Kojsko KRED — Čreda; p Robič (Robis) Kregolišče = Cregolischie; ž Brje, p Komen Križna gora = Montecroce di Tarnova; ž in p Col Krn = Montenero di Caporetto; ž Libušnje, p Kobarid Krnice = Carnizza d' Idria; ž Spodnja Idrija, p Idrija Kronberg = Moncorona; ž in p Solkan Kuk = Cucco di Gracova; ž Grahovo, p Podbrdo Labinje = Labigna; ž in p Cerkno Laidra = Ladra; ž Libušnje, p Kobarid Lažna = Lasna Valfredda; ? Trnovo, p Čepovan LEDINE — Ledine; p Idrija Levpa = Pieve di Leupa; ž Kal, p Avče LIBUŠNJE = Libussina; p Kobarid Lipa = Lippa di Comeno; ž Temnica, p Komen LIPALJA VES = Laglesie San Leopeldo; p Pontafel Lisjaki = Lissialchi; ž in p Štanjel LIVEK = Luico; p Logaršče = Logarsca; ž Ponikve, p Podmelec Logje = Longo; ž in p Breginj LOG spod. = Bretto di sotto; p Log sr. Log sred. = Bretto di mezzo; ž Log; p LOKAVEC — Locavizza di Aidussina; p Loke — Locca; ž in p Solkan LOKOVEC = Locavizza di Canale; p Čepovan Lokve = Crocera Loqua; ž Trnovo, p Čepovan Lokvica = Loquizza Seghetti; ž Opatjeselo, p Miren Lome = Lome in Monte; ž in p črni vrh Lom kanalski = Lom di Canale; ž Kal, p Sv. Lucija Lom tolminski = Lom di Tolmino; ž in p Sv. Lucija LOŽE — Lose; p Vipava Ložice = Losizze di Zuanutti; ž in p Št. Vid pri Vipavi Lubinj = Lubino; ž in p Tolmin Lukovec = Locavizza di San Daniele; ž in p Štanjel Magozd =r Magosti; ž in p Drežnica Mahniče = Machinici Comparetti; ž Vrabče, p Št. Vid pri Vipavi Mali dal = Dol piccolo; ž in p Komen Mialo polie = Pôglie piccolo; ž in p Col Manče = Mance; ž Lože, p Vipava MEDANA r= Medana; p Dobrovo Medvedje brdo = Montorso; ž in p Oodovič Mihalji = Micali; ž Škrbinai p Komen MIREN = Merna; p Mirnik = Mernico; ž Kožbana, p Dolenje (Dolegna) Mlinsko = Molin d'Idresca; ž Idersko, p Kobarid Modreja = Modrèa; ž in p Sv. Lucija Modrejce = Modreuzza; ž in p Sv. Lucija Morsko r= Villa Morsca; ž in p Kanal Mrzli log = Loga di Montenero; ž in p Orni vrh Nadrožica = Villa Nadrosizza; ž Gorjansko, p Komen Neblo = Nèbola; ž in p Dolenje (Dolegna) Nemci = Casali Nenzi; ž in p Trnovo pri Gorici Nemški rut = Rutte di Gracova; ž in p Grahovo Novaki dol. = Novacchi di sotto; ž in p Cerkno Novaki gor. = Novacchi di sopra; ž in p Cerkno Nova vas = Nova villa; ž Opatjeselo, p Miren Novelo — Novello; ž Temnica, p Komen Nožno = Nošena; ž Kožbana, p Dolenje (Dolegna) Obloke = Oblocca; ž Grahovo, p Hudajužna OPAT JE SELO — Opacchiasella; p Miren Orehek = Orecca di Circhina; ž in p Cerkno Orehovica = Oreccovizza; ž in p Št. Vid pri Vipavi Orehovlje = Raccogliano; ž Bilje, p Miren Orešje = Orèssia; ž in p Col OSEK = Ossecca; p Šempas Otalež = Ottales; ž in p Cerkno Otlica = Ottelza; ž Dol-Otlica, p Ajdovščina OZELJAN = Ossegliano; p Šempas Peč = Peci; ž Sovodinje, p Miren Pečine = Pècine; ž Ponikve, p Slap ob Idriji Petrovo brdo = Colle Pietro; ž Grahovo, p Podbrdo Pevma = Piuma; ž Podgora; p PLANINA = Planina; p Vipava Planina = Planina di Circhina; ž in p Cerkno Plave = Plava; ž Deskle; p Plešivo = Plessiva di Medana; ž Medana, p Dobrovo PLISKOVICA = Pliscovizza della Madonna; p Komen Plužne = Plùsina; ž in p Bovec Podbela = Sant' Elena Natisone; ž Sedlo, p Breginj Podbreg = Piediriva; ž in p Št. Vid pri Vipavi Podbrdo = Piedicolle; ž Grahovo; p Podbrje = Podibosco; ž in p Št. Vid pri Vipavi PODGORA = Piedimonte del Calvario; p Podgrič = Pogrieci; ž in p Št. Vid pri Vipavi Podklanec = Piediriva; ž Dole, p Idrija PODKRAJ = Podicrai del Piro; p Col Podmelec = Piedimelze; ž Tolmin; p Podpoznik — Poggio Pôsino; ž Kožbana* p Dolenje (Dolegna) PODRAGA = Podraga; p Št. Vid pri Vipavi Podsabotin = Poggio S. Valentino; ž Podgora, p Pevma Polje = Pôglie grande; ž Vrabce, p Št. Vid pri Vipavi Poljice = Poglizze di Monte Sanvito; ž Št. Viška gora, p Cerkno Poljubinj = Polubino; ž in p Tolmin PONIKVE = Paniqua; p Slap ob Idriji Poreče = Porecci di Vipacco; ž in p Št. Vid pri Vipavi Porzen = Porsen; ž Grahovo, p Podbrdo Potok — Potocco del Confine; ž Dole, p Idrija Potoki = Potocchi di Čreda; ž Kred, p Robič (Robis) Prapretno = Pràpeno; ž in p Tolmin Prapretno brdo = Prapeno del Monte; ž št. Viška gora, p Slap ob Idriji Predel = Predil; ž in p Log Predgriže — Pregrise in Montenero; ž in p Crnivrh Preserje — Presserie; ž in p Komen PRVACINA = Prevacina; p Puštala = Pustalla; ž in p Čepovan Rakovec = Racovizza; ž Ponikve, p Podmelec Ravna = Rauna del Castello; ž in p Črniče Ravne = Rauna di Dresenza; ž in p Drežnica Ravne = Rauna di Sabbice; ž in p-Tolmin Ravnica = Raunizza di Gargaro; ž in p Grgar Reka = Recca San Giovanni; ž in p Cerkno RENČE r= Ranziano; p R1HEMBERG = Rifembergo; p Robedišče r= Robedischis; ž in p Breginj ROČINJ = Ronzina; p Rubija — Riibbia; ž Škrbina, p Komen Rubije = Castel Rubbia; ž Sovodnje, p Miren Rupa = Ruppa di Merna; ž in p Miren Rute = Rutte di Volzana; ž in p Volče Sanabor = Senabor Val Bella; ž in p Col SEDLO = Sedula; p Breginj SELA = Sella delle Trincee; p Tržič (Monfalcone) Sela = Sella; ž Vrabce, p Št. Vid pri Vipavi Selce = Seize di Caporetto; ž Libušnje, p Kobarid Selišče = Sellischie di Tolmino; ž in p Tolmin Selo = Sella del Bivio; ž in p Črniče Selo =■ Sella di Volzana; ž in p Volče Senik = Senico; ž Kožbana, p Dolenje (Dolegna) SKRILJE = Scrilla; p Sv. Križ SLAP — Slappe Zorzi; p Vipava Slap = Slappe d'Idria; ž Sv. Lucija Slapnik = Slapenico; ž Kožbana, p Dolenje (Dolegna) Smast = Smasti; ž Libušnje, p Kobarid Snežeče = Solesenchia; ž Biljana, p Dobrovo SOČA Sonzia; p SOLKAN = Salcano; p SOVODNJE = Savogna d'Isonzo; p Miren SPODNJA IDRIJA = Idria di sotto; p Idrija SRPENICA = Serpenizza; p Stanovišče = Stanovischis Serpentina; ž Sedlo, p Breginj Staroselo = Sella di Caporetto; ž Kred, p Kobarid Strmec = Bretto di sopra; ž in p Log Strmec = Stermizza di Montenero; ž in p Črnivrh Stržišče = Sant' Osvaldo; ž Grahovoi, p Hudajužna Sužid = Susida; ž in p Kobarid SVETA LUCIJA — Santa Lucia di Tolmino; p SVETI KRIŽ = Santa Croce di Aidussina;; p Sveto = Sutta; ž in p Komen Svino = Villa Svina; ž in p Kobarid ŠEBRELJE — Sebreglie; p Slap ob Idriji ŠEMPAS = Sambasso; p Šent Maver = San Mauro ali' Isonzo; ž Podgora, p Pevma Šent Mihel = San Michele; ž Ozeljan, p Šempas ŠENT PETER = San Pietro di Gorizia; p Šent Tomaž = San Tommaso di Scrilla; ž Skrilje, p Sv. Križ ŠENT VID — San Vito di Vipacco; p ^ ŠENT VIŠKA GORA = Monte Sanvito; p Slap ob Idriji Šibelji = Sibeglia; ž Škrbina, p Komen Škofi Scoff i; ž Brje, p Komen ŠKRBINA = Scherbina; p Komen Škrljevo = Scrio; ž Kožbana, p Dolenje (Dolegna) Šlorenc = San Lorenzo di Nebola; ž Biljana, p Dobrovo ŠMARJE = Šamana; p Štanjel Šmartno = San Martino; ž in p Kojsko ŠTANDREŽ = Sant' Andrea di Gorizia; p Štandrež ŠTANJEL = San Daniele del Carso; p ŠTEVERJAN = San Floriano del Collio; p ŠTURJE = Sturie delle Fusine; p Ajdovščina TEMNICA = Temenizza; p Komen TOLMIN = Tolmino; p Tomaževica = Tomasovlzza; ž in p Komen TRENTA = Trenta d' Isonzo; p Soča TRIBUŽA gor. = Tribussa sup.; p Slap ob Idriji Tribuša spod. = Tribussa inf.; ž Št. Viška gora, p Slap ob Idriji TRNOVO = Tarnova della Selva; p TRNOVO = Ternova d'Isonzo; p Kobarid Trtnik = Tertenico; ž Grahovo, p Podbrdo Tublje = Tuble di Boriano; ž Brje, p Komen Tupelče = Villa Tupelce; ž Kobjcglava, p Štanjel Ukanje = Ucagna dei Marchi; ž Anhovo, p Kanal UKVE = Ugovizza; p USTjE = Ustie; p Ajdovščina Vale = Valle di Brestovizza; ž Brestovica, p Tržič (Monfalcone) Vedrijan = Vedrignano; ž in p Kojsko VELIKE 2ABLJE = Sable grande; p Sv. Križ VELIKI DOL = Dol grande; p Komen VIPAVA = Vipacco; p Vipolže = Vipulzano; ž in p Kozana Višnje = Visne; ž Podkraj, p Col Višnjevik = Visnovico; ž in p Kojsko Vitovlje = Vittugrlia; ž Osek, p Šempas Vodice = Vodizze in Selva Piro; ž Podkraj, p Col Voglarji = Carbonari; ž in p Trnovo pri Gorici VOGRSKO = Ville Montevecchio; p Volčjadraga (Valvolciana) VOJSKO = Voschia; p Idria VOJŠČICA = Voissizza di Comeno; p Komen Volarje = Volaria; ž in p Tolmin VOLCE = Volzana; p Volčji grad — Volci; ž in p Komen VRABCE — Monte Urabice; p Št. Vid pri Vipavi Vrh kanalski = Verco di Canale; ž in p Kanal Vrhovlje = Vercoglia di Ouisca; ž in p Kojsko Vrhovlje — Vercoglia di Cosbana; ž Kožbana, p Dolenje (Dolegna) VRHPOLJE = Verpogliano; p Vipava Vrh sv. Mihaela =_ S. Michcle del Carso; ž Opatjeselo, p Miren Vršno = Ursina; ž Libušnje, p Kobarid Vrtoče = Vertozza; ž Sovodnje, p Miren VRTOJBA dol. = Vertoiba in Campisanti inf.; p Št. Peter pri Gorici Vrtojba gor. = Vertoiba in Campisanti sup.; p Št. Peter pri Gorici VRTOVIN = Vertovino; p Crniče Vučja ves = Valbruna; ž in p Ukve Zadlaz = Villa Grotta di Dante; ž in p Tolmin Zadlog — Salloga d' Idria; ž in p Črni vrh Zakriž = Sacris; ž in p Cerkno Zalibreg = Salimbergo; ž Biljana, p Dobrovo Zatolmin = Sottolmino; ž in p Tolmin Zavrae = Saurazzi; ž Dole, p Idrija Zemono = Zemono; ž in p Vipava Znojile = Monte Snoile; ž Grahovo, p Huda južna Zabče = Sabbice; ž in p Tolmin Žabnice = Camporosso in Valcanale; p ŽAGA = Saga; p Srpenica Zapuže — Sapuse; ž Šturje, p Ajdovščina Žirovnica = Serovenza; ž Dole. p Idrija. B. TRŽAŠKA POKRAJINA. AVBER = Alber di Sesana; p Tomaj Bane = Banne; trž. okolica, p Opčine Barka = Barca; ž Naklo, p Britof Barkovlje = Barcola; trž. predm.; p Bazovica = Basovizza; trž. okolica; p Belsko = Oblisca di Postumia; ž in p Postojna Betanija = Bettania; ž Naklo, p Divača Boljunec = Bagnoli della Rosandra; ž Dolina, p Boršt Boršt- = Sant'Antonio in Bosco; ž Dolina; p Brestovica = Brestovizza di Poverio; ž Povir, p Sežana Brezje = Bresie; ž Hrenovice, p Hrašče Brežec = Brese; ž Naklo, p Divača BRITOF = Cave Auremiane; p Brje = Berie di Sesana; ž Kopriva, p Dutovlje Brišče = Bristie; ž Zgonik, p Prosek Briščiki = Borgo Grotta Gigante; ž Zgonik. p Prosek Buje = Buie del Timavo; ž in p Košana BUKOVJE = Buciiie; p Postojna Cerovlje = Ceröglie deli' Ermada; ž Mavhinje, p Devin' Col = Zolla di Monrupino; ž Veliki Repen, p Opčine Carbola Zgornja = Chiarbola; trž. predm., p Trst Cehovini = Cecovini; ž Štjak, p Sežana Cepno = Ceppeno; ž in p Košana Cermelice = Cermelizze; ž Hrenovice, p Hrašče Dane = Danne di Sesana; ž Naklo, p Divača Dane = Danna; ž in p Sežana DEVIN = Duino; p Devinščina = Devincina; ž Zgonik, p Prosek Divača = Divaccia; ž Naklo, p DOBERDOB = Doberdö del Lago; p Ronchi Dobravlje = Dobraule di Tomadio; ž in p Tomaj DOLENJA VAS = Villa bassa di Senosecchia; p Senožeče Dolenje = Dolegna di San Giacomo; ž Štjak, p Sežana Dolenje Vreme = Auremo di sotto; ž in p Britof DOLINA = San Dorligo della Valle; p Draga = Draga Sant'Elia; ž Dolina, p Boršt DUTOVLJE = Duttogliano; p FAMLJE = Fämie; p Britof Filipčje brdo = Filippi; ž in p Tomaj Gabrče = Gaberce Auremiano; ž in p Senožeče Gabrovec = Gabrovizza S. Primo; ž Zgonik, p Prosek Godnje = Godignano; ž in p Dutovlje Gorenje = Goregna di Poverio; ž Povir, p Sežana Gorenje = Goregna di Buciiie; ž Bukovje, p Postojna Gorenje Ležeče = Lesecce Auremiano; ž Gorenje Vreme, p Britof GORENJE VREME = Auremo di sopra; p Britof Gorice = Goricce del Timavo; ž Famlje, p Britof Gorice = Goricce Carentano; ž Hrenovice, p Hrašče Gradec = Grazza; ž in p Št. Peter na Krasu Gradinje — Gradigne di Sesana; ž Avber, p Tomaj Gradišče = Gradisehie di San Canziano; ž Naklo, p Britof Gradišče = Gradišča di San Giacomo; ž Štjak, p Sežana Grahovo brdo = Gracovo di Tomadio; ž in p Tomaj Greta = Gretta; trž. predm.; p Trst (Trieste) Grobišče = Grobišče; ž Slavina, p Prestranek Gropada = Gropada; trž. okolica, p Bazovica Hrastje = Crästie di San Pietro; ž in p Št. Peter na Krasu Hrašče = Crästie di Postumia; ž Postojna; p HRENOVICE = Crenovizza; p Hrašče Hruševje = Cruscčvie; ž Hrenovice, p Razdrto Jamlje = Iamiano; ž Devin, p Tržič (Monfalcone) Kačice = Cacitti; ž Naklo, p Divaiča Kačja vas Caccia; ž in p Postojna Kal = Cal di San Michele; ž Šmihel, p Št. Peter na Krasu Kazlje = Casigliano di Sesana; ž Štorje, p Sežana Kjadin — Chiadino; trž. predm., p Trst (Trieste) Klenik — Clenico; ž in p Št. Peter Koče = Cocce; ž Slavina, p Prestranek Kolonja rr Cologna; trž. predm.; p Trst Koludrovica = Colludrozza; ž Zgonik, p Prosek Kontovel = Contoveilo; trž. okol., p Prosek KOPRIVA = Capriva nel Carso; p Dutovlje KOŠANA = Cossana; p Krajna vas = Villa Cargna; ž Skopo, p Dutovlje Kreplje = Crepegliano; ž in p Dutovlje Križ = Croce di Tomàdio; ž in p Tomaj Krtinovica = Cartinozza; ž Štjak, p Sežana Landol = Landolo; ž Hrenovice, p Hrašče LAŽE — Lase; p Senožeče Ležeče = Lesecce di San Canziano; ž Naklo, p Britof Lipica = Equile Lipizzano; trž. okolica, p Bazovica LOKEV = Corgnale; p Lonjer = Longera; trž. predm., p Katinara Mačkolje = Caresana d' Istria; ž in p Dolina Majceni = Màizzeni; ž Štorje, p Sežana Mala pristava = Prestava piccola; ž Šmihel, p Nadanje selo Mali otok — Ottocco piccolo; ž in p Postojna Mali repen — Rupin piccolo; ž Zgonik, p Prosek Malo brdo = Berdo piccolo; ž Hrenovice, p Razdrto Malo Ubeljsko = Oblisca piccola; ž Hrenovice, p Razdrto Matavun = Mattauno; ž Naklo, p Divača Matenja vas = Mattegna; ž Slavina, p Prestranek MAVHINJE — Malchina; p Devin Medja vas = Medeazza; ž in p Devin Merče = Merciano; ž Povir, p Sežana MILJE = Muggia; p Miljski hribi = Monti di Muggia; ž in p Milje Miramar = Miramare; trž. okolica, p Prosek Misliče = Villa Mislice; ž Naklo, p Britof NABREŽINA = Aurisina; p Nadanje selo = Nadagna; ž Šmihel NAKLO = Nacla San Maurizio; p Divača Nemška vas = Villa Santandrea; ž in p Št. Peter na Krasu Neverke = Neverche; ž Šmihel, p Nadanje selo Nova Sušica = Sussizza nuova; ž Šmihel, p Nadanje selo Nova vas — Villanova di San Giacomo; ž Štjak, p Sežana Opčine = Villa Opicina; trž. okolica; p Orehek = Orecca di Postumia; ž Slavina, p Prestranek Orlek = Orle; ž in p Sežana Ostrožno brdo = Monforte del Timavo; ž Košana, p Št. Peter na Krasu Otošče = Vitozza; ž Dolenja vas, p Senožeče Padrič = Padriciano; trž. okolica, p Bazovica Palčje = Palci; ž in p Št. Peter na Krasu Petelinje = Petteline; ž in p Št. Peter na Krasu Plavija r= Plàvia; ž in p Milje Plešivica = Plessiva di Poverio; ž Povir, p Sežana Podbreže == Villa Podibrese;- ž Štjak, p Sežana Podgrad = Nigrignano; ž Naklo, p Divača Poljane = Marcottini; ž Doberdob, p Ronchi Poljane = Pollane; ž Štjak, p Sežana Ponikve — Paniqua di Sesana; ž Avber, p Tomaj POSTOJNA = Postùmia; p Potoče = Potocce di Villabassa; ž Dolenja vas, p Senožeče POVIR = Poverio; p Sežana Praprot = Prepotto di San Pelagio; ž Šempolaj, p Nabrežina Prebeneg = Prebenico; ž in p Dolina Prečnik = Precenico di Comeno; ž Slivno, p Nabrežina Predjama = Castel Lueghi; ž Bukovje, p Postojna Prelože = Prelose di Corgnale; ž in p Lokev Prestranek = Prestrane; ž Slavina; p Prosek = Prosecco; trž. okolica; p Radohova vas = Radoccova; ž in p Št. Peter na Krasu Rakitnik = Rachiteni; ž Slavina^ p Prestranek Rakulik = Raccolico; ž Hrenovice, p Hrašče Raša = Rassa; ž Avber, p Tomaj Ravne = Raune di San Giacomo; ž Štjak, p Sežana Razdrto = Preval; ž Hrenovice; p Razguri = Rasguri; ž Štjak, p Sežana Ricmanje = San Giuseppe della Chiusa; ž Dolina, p Boršt Rocol = Rozzol; trž. predm.; p Trst (Trieste) RODIK = Roditti; p Kozina (Cosina) Rojan = Roiano; trž. predm.; p Trst (Trieste) Sajevče = Saiecce Castelvecchio; ž Hrenovice, p Razdrto Sajevče = Saiecce di Lase; ž Laže, p Senožeče Salež = Sales; ž Zgonik, p Prosek Samotorca = Samatorza; ž Zgonik, p Prosek Selce = Selze di San Pietro; ž Št. Peter, p Prestranek Selo = Sella di San Giacomo; ž Štjak, p Sežana Senadole = Senadole; ž Štorje, p Sežana SENOŽEČE = Senosecchia; p Sesljan = Sistiana; ž Mavhinje, p Devin SEŽANA = Sesana; p SlNADOLE = Sinadole; p Senožeče SKOPO = Scoppo; p Dutovlje SLAVINA = Villa Slavina; p Prestranek Slavinje = Slavigne; ž Hrenovice, p Razdrto SLIVNO = Slivia; p Nabrežina Stara sušica = Sussizza vecchia; ž Šmihel, p Nadanje selo Stara vas = Stara di Postumia; ž in p Postojna Strane = Strane; ž Hrenovice, p Razdrto Strmca = Stermizza Mater Dei; ž in po Postojna Studenec == Studenza; ž Hrenovice, p Hrašče Studeno == Studeno; ž in p Postojna Suhorje = Succoria; ž in p Košana Sveta Marija Magdalena spod. = Santa Maria! Maddalena infer.; trž. predm.; p Trst (Trieste) Sveta Marija Magdalena zgor. = Santa Maria Maddalena superiore; trž. predm., p Trst (Trieste) Sveti Križ = Santa Croce di Trieste; trž. okol.; p ŠEMPOLAJ = San Pelagio; p Nabrežina ŠENT PETER = San Pietro del Carso; p Šent Tomaž = San Tommaso della Rassa; ž Štjak, p Sežana Šepulje = Seppuglie; ž in p Tomaj Skedenj = Servola; trž. predm.; p Škocijan = San Canziano della Grotta; ž Naklo, p Divača Škofije = Scoffe; ž Naklo, p Britof Škorklja = Scorcola; trž. predm.; p Trst Šmarje = Santa Maria di Sesana; ž in p Sežana ŠMIHEL = San Michele di Postumia; p Nadanje selo Šmihel = San Michele di Senosecchia; ž Hrenovice, p Hrašče ŠTJAK = S. Giacomo in Colle; p Sežana ŠTORJE = Storie; p Sežana TOMAJ = Tomadio; p Trebče = Trebiciano; trž. okol.; p Bazovica Trebižani = Trevisani; ž Štjak, p Sežana Trnje = Tergni; ž in p Št. Peter na Krasu Trnovica = Ternova piccola; ž Šempolaj, p Nabrežina Utovlje = Uttoglie; ž in p Tomaj Vareje = Varèa; ž Naklo, p Divača Vatovlje = Vattoglie; ž Naklo, p Britof Večkoti = Vescotti; ž Štjak, p Sežana Velika pristava r= Prestava grande; ž Smihelj Veliki otok = Ottoeco grande; ž in p Postojna VELIKI REPEN = Rupin grande; p Opčine Veliko brdo = Berdo grande; ž Hrenovice, p Razdrto Veliko Ubeljsko = Oblisca grande; ž Hrenovice, p Razdrto Verdelj = Quardiella; trž. predm.; p Sv. Ivan pri Trstu (San Giovanni di Quardiella) Vižovlje = Visogliano; ž Mavhinje, p Devin Voglje = Vogliano; ž Veliki Repen, p Opčine Vovče = Volce Auremiano; ž in p Košana Vrhovlje = Vercogliano di Monrupino; ž Veliki Repen, p Opčine Zagradec = Sagrado di Sgonico; ž Zgonik, p Prosek Zagon = Zagon; ž in p Postojna Zalog = Saloga di Postumia; ž in p Postojna Zavrhek = Zaverco; ž Naklo, p Britof ZGONIK = Sgonico; p Prosek Žeje = Zèle; ž Slavina, p Prestranek Zirje =Sirie; ž Povir, p Sežana C. ISTRSKA POKRAJINA. Artviže = Artuise; ž in p Materija Bošte = Boste; ž Marezige, p Koper Brezovica = Bresovizza Marenzi; ž in p Materija Cmotič = Cernotti; ž Herpelje-Kozina, p Klanec (Clanz) Crnikal San Sergio; ž Dekani; p DEKANI = Villa Decani; p Erjavce = Eriacci; ž in p Podgrad Gaberk = Qàbrega; ž in p Podgrad Gabroviea = Oabrovizza d' Istria; ž in p Dekani Qolac = Golazzo; ž Materija, p Obrov Gradišče = Gradischie di Castelnuovo; ž in p Podgrad HERPELJE = Erpelle; ž Herpelje-Kozina, p Kozina Hotičina = Coticcina; ž in p Materija Hrastovlje = Cristôglie; ž Dekani, p Črnikal Hrušica = Crussizza di Castelnuovo-; ž in p Podgrad Huje = Cùie; ž in p Podgrad Javorje = Giavôrie; ž in p Podgrad Jelovice = Gelovizza; ž in p Materija KOPER — Capodistria; p Koštabona = Costabona; ž in p Pomjan Kovčice = Calcizza; ž in p Materija Kozina = Cosina; ž Herpelje-Kozina; p Kozjane = Cosiane; ž in p Materija Krkavci = Carcase; ž in p Pomjan Kubed = Côvedo; ž Dekani, p Crnikal Loka = Lonche; ž Dekani, p Crnikal Maile Loče = Locce piccola; ž in p Podgrad Male Mune = Mune piccola; ž Podgrad, p Vele Mune MAREZIGE — Marèsego; p Koper Markovščina = Marcôssina; ž in p Materija MATERIJA = Matteria; p Obrov = Obrovo Santa Maria; p Osp = Ospo; ž Dekani, p Crnikal Podbeže = Pobese; ž in p Podgrad Podgorje = Piedimonte del Taiano; ž Herpelje-Kozina; p PODGRAD — Castelnuovo d'Istria; p Podpeč = Popècchio; ž Dekani, p Crnikal Poljane = Pogliane del Carnaro; ž Podgrad, p Ičici (Ville d' Icici) POMJAN = Paugnano; p Pregarje = Pregara; ž Podgrad, p Obrov Prelože = Prelose Sant'Egidio; ž Podgrad, p Obrov Prešnica = Bresanza; ž Herpelje-Kozina; p Klanec (Clanz) Račice = Racizze di Castelnuovo; ž Podgrad, p Buzet (Pinguente) Ritomeče — Rittomece; ž in p Podgrad Rižana — Lazzaretto Risano; ž Koper, p Dekani Rožar = Rosarioi; ž Dekani, p Crnikal Slivje = Slivia di Castelnuovo; ž in p Materija Sobonje = Sobogna; ž in p Podgrad Sočerb = San Servolo; ž Herpelje-Kozina; p Dolina Starad = Starada; ž in p Podgrad Studena gora = Studena in Monte; ž in p Podgrad Sveti Anton = San Antonio di Capodistria; ž in p Dekani Škofije = Albaro-Vescova; p Šmarje = Monte di Capodistria; ž Pomjan, p Koper Tatre = Tatre; ž in p Materija Tinjan = Antignano d' Istria; ž Dekani, p Škofije Truške — Truscolo; ž Marezige, p Koper Vele Mune = Mune grande; ž Podgrad Vodice = Vodizze di Castelnuovo; ž Materija, p Obrov Zajelšje = Zaielse di Castelnuovo; ž in p Podgrad Zazid = Sasseto; ž Dekani, p Crnikal Zejane = Seiane; ž Podgrad, p Vele Mune D. REŠKA POKRAJINA. Bač = Baccia di Bisterza; ž in p Knežak BISTRICA = Bisterza; p Brdce = Berze di Torrenova; ž in p Trnovo Brdce = Berze; ž in p Jelšane Celje = Ceglie; ž in p Prem Dobro polje = Poglie di Torrenova; ž in p Trnovo Dolenje = Dolegna di Elsane; ž in p Jelšane Dolenji Zemon — Zemon di sotto; ž Jablanica, p Bistrica Drskovče = Drescozze; ž in p Zagorje Gorenje Bitinje = Bittigne di sopra; ž in p Prem Gorenji Zemon = Zemon di sopra; ž Jablanica, p Bistrica Harije - Carie; ž Trnovo, p Bistrica JABLANICA = Castel Jablanizza; p Bistrica Janeževo brdo — Berdo San Giovanni; ž in p Prem Jasen = Iasena di Bisterza; ž Jablanica, p Bistrica JELŠANE = Elsane; p Juršiče = Giiirsici; ž in p Knežak Kilovče = Monte Chilovi; ž iri p Prem KNEZAK = Fontana del Conte; p Koritnica = Coritenza di Bisterza; ž in p Knežak Koseze = Cossese; ž Trnovo, p Bistrica Kuteževo = Cottesevo; ž Jablanica, p Bistrica Lipa = Lippa di Elsane; ž in p Jelšane Mala Bukovica = Bucovizza piccola; ž in p Trnovo Majrečje = Merecce; ž in p Trnovo Nova Kračina — Craccina nova; ž in p Jelšane Parje = Parie; ž in p Zagorje Pasjak i= Passiaco; ž in p Jelšane Podgraje = Villa Podigraie; ž Jelšane, p Bistrica Podstenje = Postegna; ž in p Trnovo Podstenjšček = Postegnesca; ž in p Trnovo Podtabor = Tabor di Sembie; ž in p Knežak PREM — Primano; p Radečevo brdo rr Ratecevo in Monte; ž in p Prem Rupa — Ruppa di Elsane; ž in p Jelšane Smerje = Smeria; ž in p Prem Spodnje Bitinje = Bittigne di sotto; ž in p Prem Soze = Sose; ž in p Trnovo Sušak = Sussa; ž in p Jelšane Šapjane = Sappiane; ž in p Jelšane Šembije — Sembie; ž in p Knežak Šilen Tabor = Tabor grande; ž in p Zagorje Tominje = Tomigna; ž in p Trnovo Topolec — Topolza; ž in p Trnovo TRNOVO — Torrenova di Bisterza; p Trpčane = Terciane; ž Jablanica, p Bistrica Velika Bukovica = Bucovizza grande; ž in p Trnovo Vrbica = Verbizza; ž Jablanica, p Bistrica Vrbovo = Verbovo; ž Jablanica, p Bistrica Zabiče = Žabice Castelvecchio; ž Jelšane, p Bistrica ZAGORJE — Sagoria San Martino; p Zarečica = Sarecizza in Val Timavo; ž in p Trnovo Zarečje = Sarecce di Torrenova; ž in p Trnovo l'l!llll!lllllllillllllllllllllllllllllllll!Hl ...................................|l|l|i|;ii l!iN;r!!|l|l!l|l';H'r> r i'........ i ..........'I: ■ i: ■■■;!,H l!!'.:i: i, ■ -■:: .................................................................................................IMnMWH»»HIHIIHHIIIIB«IIHMHIHIIMI........MlllllllllllllllllIMIMIIIIllll!........ LISTNICA GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE. Tretje leto je poteklo, odkar Goriška Mohorjeva družba živi. To leto je prineslo Družbi veliko, težav, odboru mnoge skrbi in dela, — prineslo ji je pa tudi veliko božje pomoči. S ponosom zremo na goro dobrih, zrelih, katoliških knjig, ki jih je Družba že poslala v slovenske domove; četrt milijona dobrih knjig je šlo v svet, dvestopetdesettisoč zagovornikov pravicc in božje resnice in lepote. Naj gre naša.iskrena zahvala vsem gg. pisateljem, požrtvovalnim rojakom, predvsem gg. poverjenikom, ki so nesebično sodelovali, da je Družba dosegla ta uspeh! — Lanske knjige — Koledar, Sanguis martyrum, Socialna čitanka, Nevesta s Korinja — so izzvale živahno kritiko; na eni strani popolno in navdušeno priznanje, od druge strani pa prigovore. Strokovna kritika je v najuglednejših revijah (v Domu in Svetu, Socialni misli, Času, Našem domu itd.) brez pridržka odobrila knjige in jih postavila v zgled velikim knjižnim založbam. Vendar je odbor, kot je pravično, vestno pretehtal vse nasvete in prigovore gg. poverjenikov in se je odločil, da letos izda knjige lažje vsebine, poljudne, ki pa naj vseeno imajo trajno vrednost. Ta odločitev odseva iz vseh peterih knjig, ki jh letos pošiljamo v svet. Prosimo gg. poverjenike, da nam tudi v bodoče sporočajo svoje nasvete in želje ljudstva. Koledar je domač: kaže nam naše može, našo zgodovino, naše kraje; v povestih vidimo naše ljudi s Krasa in Vipavske in .Notranjske. Koledar je žitnica, iz katere naj Mohorjan zajema celo leto. Zato smo izbrali samo kleno zrnje. Koledar je zamišljen kot zbornik trajne veljave, ki nam kaže dom in odpira okno v svet. Tak bo tudi v bodoče. — Koledar je uredil g. dekan Venceslav Bele. Tehnično delo je izvršil g. dr. J. Kralj. Jelkin nageljček je priprost, a zelo lep kmečki roman iz peresa Evgena Kumičiča. Iz knjige dehti Istra: življenje pastirice, burne poti mladih mornarjev, hrepenenje po rožnem domu. po krščanskem domu. Prevajalec je knjigo točno in z okusom prevedel in mestoma krajšal, tako da jo bo s pridom bralo staro in mlado. Legende o sv. Frančišku. Letos je 700 let, kar je zatisnil oči najljubeznivejši svetnik katoliške Cerkve, sv. Frančišek Asiški. Goriška Mohorjeva družba želi, da bi tisoči spoznali življenje in duha sv. Frančiška. Zato je naprosila znamenitega pisatelja Ksaverja Meška, naj priredi svoje »Legende«, ki so prvič izšle v »Domu in svetu«, za Družbo. G. pisatelj je napisal izviren uvod, v katerem nam v velikih, sijajnih slikah kaže življenje svetnikovo. V sedmih Legendah je z nežno občuteno besedo označil otroško vero, skromnost, preproščino, ponižnost in junaško viteštvo in neizmerno moč svetni,kovega srca. Luč v temini. Goriška Mohorjeva družba ni gluha za glas novega katoliškega gibanja. Po vseh katoliških deželah se drami v moški mladini katoliško življenje, življenje s Cerkvijo, cv-haristično občestvo. Tudi v naših mladeničih in dekletih naj zaživi duh žive vere. Na to pot kaže ta knjižica. Kolački. No. slednjič je Družba nasula kolačkov za male in velike. V njih boste našli mnogo veselja, pa tudi mnogo koristnih naukov. Knjiga je sestavljena sistematično, po premišljenem strokovnem načrtu. V knjigo je prireditelj vpletel prvi pouk o cerkvenem letu, seve v obliki, ki je otroškemu umu dostopna. Upamo, da bo sveti Mohor, apostol in prvi prosveti-telj naših dežel, blagoslovil to delo. Z božjo pomočjo in s podporo vrlih gg. poverjenikov bomo to delo nadaljevali kljub silnim oviram, ki vstajajo na poti. Nekaj teh ovir smo odstranili. Znano je, da so nekateri podrejeni državni uradi zahtevali od državnih nastavljencev, naj podpišejo izjavo, da niso člani G. M. D. Odbor je takoj posredoval pri cerkvenih krogih in pri prizadetih ministrstvih. Dobil je ugodno zagotovilo'. Druge ovire, predvsem finančne narave, bomo tekom časa tudi odstranili s tem, da bomo spremenili kakovost papirja za Koledar. Kaj pa bo Družba izdala za leto 1927.? 1. Koledar. Spremenili bomo obliko, zasnova in smer pa ostane. Za Koledar nam je obljubil leposlovne prispevke izvrstni pisatelj Fr. Milčinski, dalje Janez Jalen, Narte Velikonja, V. Bele in drugi. Dosedanje sotrudnike prosimo, naj nam ostanejo zvesti, druge pa vabimo, naj vstopijo v tovarišijo delavcev za Mohorjevo družbo. 2. Domača povest. Piše jo znani slovstvenik Franc Jaklič, ki se je našim Moihorjanom sila priljubil z »Nevesto s Korinja«. Razen tega bo izdala Družba še en preveden roman in en molitvenik. Članarina ostane 6 lir. Gospodje poverjeniki; Dragi Mohorjani! Začeli smo graditi Družbo iz nič, s samim idealizmom. Zaupali smo v Boga in v srčno dobroto našega ljudstva in upanje nas ni varalo. Kljub težavam zremo vedrega duha v bodočnost. Kličemo vam v duhu primorskega apostola sv. Mohorja in duhu ustanovitelja naše Družbe, služabnika božjega Antona Martina Slomška: Z Bogom za ljudstvo! m® TAJNIŠTVO in UPRAVA Goriške Mohorjeve družbe je v Gorici, Corso Verdi, št. 1. Dopisi naj se pošiljajo na ta naslov ! Družba ima TEKOČE RAČUNE pri poštnih . hranilnicah v Trstu, št. 11-105 in v Ljubljani, št. 20446 ter pri Zadružni zvezi v Gorici. Denar za družbo naj se izroča, če ne naravnost upravi - edino pri teh zavodih. Za vplačila izvršena drugod uprava ne odgovarja! KAJ IMAŠ STORITI, KO PREJMEŠ KNJIGE? PLAČAJ gospodu poverjeniku prispevek za ovojnino in prevoz knjig. VPIŠI se takoj med ude za prihodnje leto (1928). STORI, KAR MOREŠ, da se v tvoji okolici poveča število udov. MOLI PO NAMENU DRUŽBE za razširjenje in ohranitev katoliške vere ter za žive in mrtve ude-sobrate. KAZALO. Koledarsko gradivo.........1—27 Simon Gregorčič: Himna v čast sv. Cirila in Metoda. Naši možje. V. Š. Matevž Ravnihar.......29 V. B.: Josip Kocijančič.......32 Ignacij Leban > Batujski: Spomini na Simona Gregorčiča.......34 R. K.: Trije bratje Lebani......39 Janko Leban: Moj dom.......43 —: Anton Martin Slomšek.....44 Slomškovi biseri..........45 I. T.: Ivan Cankar.........46 —: Dr. Jožef Kržišnik..............17 Iz minulih časov. Potovanje grofa Žige Herberštajna po Rusiji pred štiristo leti.......49 Franc Rupnik: Boj med Avstrijci in Fran« cozi pri Razdrtem.......53 V. Bele: Iz mrtvaške knjige. (Drobtinice iz zgodovine kanalske župnije.) . . 57 Janko Leban: Spomin.......60 Naša zemlja. Jakob Soklič: Klanec v Istri.....61 Mengore............62 Starodavna tisa v Stranah pod Nanosom 63 Jože Abram: Bogatin.......63 Stržišče pod Črno prstjo......70 Leposlovje. Franc Milčinski: Posojilo......71 Ivan Cankar: Njen grob. (Iz knjige »Po« dobe iz sanj«.)........79 Ivo Česnik: Zvesto dekle......80 J. Langerholc: Prepir........85 J. Langerholc: Mešetar.......86 Filip Ter čel j: Vipavska.......86 Po okroglem svetu. R. Bednarik: Borba za severni tečaj . . Iz zdravstva. Dr. Franc Jakončič: Nekoliko nasvetov za pomoč v nezgodah...... Naše prosvetno delo. Filip: Naši fantje......... V. Bele: Naš kmečki dom...... Dekliška greda. G. Eliot -- K. Ozvald: Zvestoba .... B. M.: Ženski poklic........ B. F.: Hagara. (Dekliška podoba iz stare zaveze) ........... Gojitev cvetlic.......... Majhni nasveti za dom.....•. . Mladinski kotiček. Ivan Košir: Dejanje sv. Detinstva . . . Milan Povšič: Otroške igračke .... 87 91 96 98 100 101 102 103 104 105 106 Kraljestvo božje. A. G.: Sveti Alojzij........109 Stanko Stanič: Sveti Stanislav Kostka . 111 Fran Pire, Congr. Miss.: Katoliški misijo« nar.............112 Prvi reški škof..........115 Razgled po svetu. R. Bednarik: Letopis 1926 ..... Gospodarstvo. Dr. Josip Bitežnik: Občinske davščine Alojzij Bajec: O pristojbinah . . . Poštne pristojbine....... Sejmi............. Krajevna imena v uradnem italijanskem prevodu ......... Listnica............ 117 124 129 132 133 134 140 KAJ SE DEKLICU PRIMERI. Župnik pri izpraševanju neveste: »Kdo te je pa odrešil?« Nevesta: »En KraševecK Župnik vpraša ženina: »Zakaj sta bila Adam in Eva v raju tako srečna?« Ženin: »Zato ker nista imela tašče.« * * * » Župnik: »Kakšna kazen je zadela Adama po grehu?« Ženin: »Da je moral Evo poročiti!« * * # Župnik: »Naštej sedem sv. zakramentov!« Nevesta: »Sv. zakon; — sv. krst...« Župnik: »Po vrsti bi morala znati!« Nevesta: »Saj je tako prav po vrsti: najprej zakon in potem šele krst.« Župnik: »Kakšen zakrament je Bog postavil za odpuščanje grehov?« Ženin: »Zakrament poroke!« Župnik: »No, jaz sem mislil, da samo zakra? ment pokore, pa bo tudi najbrže zakrament po* roke zraven!« Župnik: »Kedaj in s katerimi besedami je Bog postavil zakrament sv. zakona?« Ženin: »Zakrament sv. zakona je Bog postavil že v raju, ko je rekel: »Sovraštvo postavim med teboj in med ženo!« * * * Župnik: »Naštej mi zakonske zadržke!« Nevesta: »1. Ako ni nobenega snubca ...« * * * V višji dekliški šoli je katehet razlagal evan? geljsko priliko o pametnih in nespametnih devi= cah. Ob koncu razlage je zastavil vprašanje: »Kak? šen nauk sledi za nas iz te prilike?« — Hitro se oglasi ena izmed deklet in pravi: »Da moramo vedno čakati ženina!« Velika izbera KLOBUKOV za gospe in gospodične OTILIJA CALLIGARIS Z GORICA - VIA MAMELI ŠTEV. 4. Popravila slamnikov in drugih klobukov LASTNA IZDELOVALNICA f? MOBILIJA O nrMT DOMAČEGA IN TUJEGA IZDELKA Vi 17JJJA11 X = Gorica = ll TAPECERIJA Zaloga v lastni hiši: Piazza della Vittoria Z1 TELEF. 66. Stalna razstaua: Via Mameii 2 Podružnica: Via Dreossi 2 Delavnica in skladišče: Androna Coceviutta 4, 7------ Spalne — jedilne sobe — kuhinjsko pohištvo — železno in medeno pohištvo — predsobe — opreme za društva in pisarne — stolice in naslonjači v veliki izberi — mizice — otroški vozički — divani — žimnice vsake vrste — šušte — kovinaste mreže itd. itd. 11111 Popolne opreme za gostilne, sanatorije in zavode. Sprejema vsakovrstna naročila in zagotavlja natančno in solidno izvršitev. Razumna žirafa. ■ M- U. ■ m D' ALFONZ 5EH v TOLMINU sprejema v lastni hiši poleg nekdanjega gasilnega doma. Zdravljenje živčnih bolezni z električnim tokom. - II spešno zdravljenje z ultravioličnimi žarki zlasti prot slabokrvnosti, škrofulozi, pljučnemu katarju, ter za — kasnelemu razvoju v nežni otroški dobi — edini domaČi in najbližji zobo- l| i n ¡¡I zdravniki in zobotehnični am- ¡m bulatorij, kjer se izdelujejo vsakovrstna u-metna zobovja v kavčuku in v zlatu po zmernih cenah. Popravila v najkrajšem času. registrovana zadruga z omenjenim jamstvom II URAD v Gorici, Corso Verdi štev. 37 SKLADIŠČE v Gorici, Via Morelli 32 POŠTNI TEK. RAČUN štev. 11/984 TELEFON INTERURBAN štev. 283 URADNE URE: Ob delavnikih od 8 do 12 Razumna žirafa. GOSPODARSKI LIST II berejo vsi napredni kmetje Uredništvo in uprava: Gorica - Corso Verdi št. 37 Letna naročnina: L. 12 And. Cotar Gorica - Rastel] št. 34 priporoča svojo bogato zalogo vsakovrstnih čevljev domačega Izdelka iz lastne delavnice in tovarniških :::: Blago prvovrstno. Cene zmerne! Anton Koren nasi. Gorico Mika zaloga stekla, porcelana, šip in kuhinjske posode ter sploh vseh v to stroko spadajočih predmetov. Na debelo! Na drobno! SOCIETÁ SERVIZI AUTOMOBILISTICI TELEFON 245 Ing. F. RIBI & C. ===== GORICA - VIA IX AGOSTO ŠTEV. 6 TELEGR : RIBIAUTO DNEVNA AVTOMOBILSKA PROGA: Gorica - Idrija, Gorica - Postojna, Gorica - Komen, Gorica - Čepovan, Gorica - Renče, Gorica - Dobrovo, Gorica-Čedad, Gorica- Palmanova, Gorica-Červinjan, Gorica -Gradež POSEBNE AVTOMOBILSKE VOŽNJE: v Postojno, v Gradež, Oglej, na božjo pot v Barbano in k vznožju Svete gore. == PLOVBA PO LAGUNAH iz Gradeža v Oglej, Belvedere in na božjo pot v Barbano. Pri -večkratni uporabi« za šole In zavode posebne cene. ===== Zalooa gumijevih koles, bencine itd. Poprave. Vulkanizacija ===== 0202000001020101010102020000010102020000000101020202020000485353020223000053530202010202020000010102 55J555555553555555555555555555555555535555555555 00900000020000000200000000000101010100000000020102023102 Poredni mesarček. Ni bil neumen. ■Talko, sedaj je vse pripravljeno za klobase! Žvanut je bil siromak, imel pa je konja. Tega je privezal v hlevu tako, da je prišla glava tja, kjer je navadno rep. Potem je dal razglasiti med ljudi, naj pridejo, da bodo videli konja, kateri ima tam glavo, kjer je navadno rep. Vse prebivalstvo mesta je prihitelo; od vsakega, ki je hotel v hlev, je vzel majhno vstopnino in ga spustil potem noter. Kdor pa je šel v hlev, je prišel osramočen nazaj in ni iz= pregovoril besede. <=3C=> Obleka dela človeka. Modrijan je prišel v mesto in je slišal, da je neki tamkajšnji mož zelo gostoljuben in da rad pogosti tujce. Modrijan je šel k njemu v stari, slabi suknji, ta pa se ni zmenil zanj in mu ni po« nudil sedeža. Potrt je modrijan zopet odšel. Drugi dan je najel čisto prteno obleko, jo oblekel in šel zopet tja. Tu se mu je hišni gospodar poklonil, mu ponudil sedež zraven sebe in dal napraviti slasten obed. Ko je modrijan sedel, je začel polagati po« samezne grižljaje na svojo obleko. Gospodar ga je vprašal: »Zakaj to dtelaš?« On mu odgovori: »Ko sem prišel včeraj v stari suknji, nisem dobil nič jesti; danes, ko pridem v lepi obleki, se mi po« nudi jed. Mislim torej, da je jed določena za obleko in ne zame.« Gostitelj se je sramoval in prosil odpuščanja. Nekdanji slikarji. Dva slikarja sta se zmenila med seboj: »Naslikati hočeva vsak eno podobo in videla bova, katera bo najboljša.« Prvi slikar je naslikal trto z grozdjem in jo obesil pred mestna vrata. Tu so prileteli ptički in kljuvali po grozdju. Ljudje so zelo hvalili podobo, šli potem na dom drugega slikarja in vprašali: »Kje imaš svojo sliko?« On jim odgovori: »Za onole zaveso so!« Prvi slikar je hotel dvigniti zaveso; ko je položil nanjo roko, je spoznal, da to ni bila zavesa, ampak stena, na katero je bila zavesa naslikana. Tedaj pravi drugi slikar: »Ti si naslikal podobo, s katero si varal ptičke, jaz pa tako, s katero sem varal slikarja.« fl. FERLUBflS G.-Gopica ulica Garibaldi št. 20 Lastna tovarna štedilnikov. - Zaloga peči in cevi iz barvane majolike. - Sprejema naročila za opremo vsakovrstnih kuhjnj, ognjišč, sten, kopelji in stopnjic. Plošče v različnih in najmodernejših barvah za kritje podov itd. P ARF U MERIJ A Bogata izbira dišav in vsakovrstnega mila. Toaletne potrebščine. Predmeti za darila. Cene zelo Drobnarije in umetnine, Nabožni predmeti. Koralde iz brušenega beneškega stekla. zmerne! G. B. GIUMLIA - - POSTOJNA G. CARLOTTO - GORICA PIAZZA CAVOUR ŠT. 3 - - - TELEFON ŠT 137 Izbrana zelenjadna in travniška semena Zaloga semenskih žit in umetnih gnojil Prodaja na drobno in na debelo □ Zobozdravniški atelier □ Robert-a Berka Gorica, Corso Verdi št. 36 bivši asistent g. Dr. Pikl-a zobozdravnika v Gorici Sprejema tudi ob nedeljah in praz-' nikih predpoldne ZALOGA ZGANJA L F0GQR dediči GORICA. SOLKANSKA CESTA UMETNA GNOJILA KUPUJ LE PRI ZADRUZNI ZVEZI V GORICI OPEKARNA DEŠKEGA SEMENISCfl D DOmBRflDI PRI DOhtJIDRflGI Ima na prodaj raznovrstno opeko za zidavo, strehe itd. - Material prvovrsten. - Cene zmerne! Za informacije in naročila obrnite se na oskrbništvo v Gorici-Via Dreossi 16 IIÜE Ljubezen. Prvi teden po poroki. Prvi mesec po poroki. Drugi mésec po poroki. Restavracija „CENTRAL" V GORICI, v hiši Centralne posojilnice, CORSO VERDI 32 Izborna kuhinja Najboljša vina Krasen salon za goste Za obilen obisk se priporoča Josipina Podgornik Odlikovana mehanična delavnica RUDOLF VUGA - GORICA !na Kornu - Draščekova hiša. Zaloga dvokoles, motornih koles, vsakovrstnih šivalnih strojev, nadomestnih delov, gumijev za kolesa, olja in bencina. — Cene zmerne. Posojanje dvokoles. RADIOLOGIČNI KABINET DR. GIOVANNI SMERCHINICH BIVŠI ZDRAVNIK-RADIOLOG V RUDOLFOVI BOLNIŠNICI NA DUNAJU / / SODNIJSKI IZVEDENEC V RADIOLOGIJI PREISKOVANJE IN ZDRAVLJENJE BOLEZNI Z RÓNT-GENOVIMI ŽARKI / V TEŽKIH SLUČAJIH SE APA-/////// RAT PRENESE NA DOM /////// GORICA - VIA SEMINARIO 24 - TELEFON 117 GORICA Mirodilnica (drogerija) ,Dianar UIH RHSTELLO šteu. 27 GORICA »»•V***9************9**************8******9***********9****«**************«***** Zaloga raznovrstnih kemičnih proizvodov, medicinalnih zelišč, suhih in oljnatih barv, firnežev, čopičev, 999 ščeti, toaletnega in navadnega mila, cevi in drugih izdelkov iz kavčuka itd. — Blago prvovrstno, cene ^ zmerne, postrežba točna in solidna, za kar jamči in se priporoča ceni. občinstvu ANT. MERVIČ V Podružnica Ljubljanske kreditne banke v fiorici - Teiofon štev. 50 - Corso Verdi (Trgovski Dom) ¿BS« Delniška glavnica Din. 50,000.000 | Skupne rezerve nad Din. 10,000.000 Centrala: Ljubljana — Podružnice : Brežice, Celje, Črnomelj, Kranj, Maribor, Metkovič, Novi Sad' Ptuj, Sarajevo, Split, Trst. — Agencija: Logatec. Vloge na knjižice po 4%. — Vloge v tekočem računu lir ali dinarjev, (najugodnejše obrestne mere). — Nakup valut, čekov, deviz in obligacij vojne odškodnine (bonov) po najugodnejših cenah. Nakazila v tu- in inozemstvo. - Borzni in ostali bančni posli. ©WS>(3i& 5S©:© □ □□□□□□□□ aDnaDaoo□□□□□□□□ □DDDDDaDDnnDDaDcaoijonaccoannoDaooooDaaooo | Gospodar išče služabnika. Kje je. Kavarna "Commercio" Goric» P« starem ribjem trgu Gorica Vsakovrstni slovenski, nemški in drugi ^ časopisi. Postrežba točna! CossioLuigi Mestno hranilnica ljubljanska (Gradska štedionica) v Ljubljani Freiernova ulica sprejema vloge na hranilne knjižice in na tekoči račun proti najugodnejšemu obrestovanju .'. Stanje hranilnih vlog znaša nad 220 miljonov din. Jamstvo za vloge in obresti je pri n;ej večje, nego kjerkoli drugod, ker jamči za ves-Mestni hranilnici ljublanski zaupani denar poleg lastnega hranilni-čnega premoženja Mestna občina ljubljanska z vsem svojim oremoženjem in z davčno močjo § Zaradi tega nalagajo pri njej sodišča denar ne-§ doletnikov, župni uradi cerkveni denar, občine pa občinski denar. □ □ o § Naši rojaki v Ameriki nalagajo svoje prihranke § največ v naši hranilnici, ker je tu denar popolnoma g varno naložen □ ------—-- □ □ Hranilnica daje posojila po nizki obrestni meri na posestva in menice g j s ° □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□oooonanoooanooaooooddaaaodaadddunoanooeiod | GORIŠKA LIVARNA IN MEHANIČNA DELAVNICA O» O. PRINZIO & FIOL,IO f GORICA - - VIA BRIGATA CASALE ŠT. 13. - - TELEFON ŠT. 92 - - GORICA jggj IZDELUJE VSAKOVRSTNE KME- - C® oSHftSfc TIJSKE STROJE, MLINE, ŽAGE, \ HSI» V ftl X HIDRAVLIČNA KOLESA TER -^FSt/T C® Jmm tmfti POSAMEZNE DELE / ZALOGA / ' / »IMl JJMf STISKALNIC ZA GROZDJE, JE- J fi® "A J* KLENIH CEVI,JEKLENIH PLOŠČ, A £ fSifR \V ll^ir STREŠNIH OKEN, PEČI. ' , jJ^ »Bj ^ i cene|brez konkurence-p* ^ ^ ^ slfi SIS Prav mu je povedala. V Pragi zaprosi pri nekem plesu mlad gospodek z nežnim glaskom češko go= spodično: »Diirfte ich um einen 1 anz bitten?« (Ali bi vas smel poprosili za ples?) Ona mu od'govori: »Gospod, ali ne znate češki?« »Znam, toda nočem govoriti!« »Tudi jaz znam plesati, toda nočem!« ga zavrne vrla Čehinja. Moderni trgovec. »Zakaj je vaš šef danes tako slabe volje?« »Konkurz je hotel napovedati in je sedaj zapazil, da ima še premalo dolgov.« Ženski molk. »Ali pa zna Vaša žena molčati?« — »Zna prav dobro molčati toda samo takrat, ko 'o jaz po čem vprašam.« RAVNIK ŠTEFAN v KANALU T0Ü9RN9 SODOVHE m P0K9LIC Velika trgovina z vsakovrstnim mešanim blagom. Steklo. Šolske potrebščine. Manufaktura itd. - Zaloga - usnja in čevljarskih potrebščin - RESTAV R AC1JA S PRENOČIŠČEM Domača vina - Prvovrstna kuhinja MASLO kupuje od našiti mlekarn po najvišji ceni Zadružna zveza v Gorici ilvtoprEU0zn0 podjetje Sokol & Kebat Prevaža vsakovrstno blago dnevno iz GORICE V TRST in NAZAJ. Posebni vozovi za PREVAŽANJE MOB1LIJE. Pride in pripelje na dom. Sedež v Gorici, vla Codelli 14, telef. 140 _._ Knjigarna In papirnica Časopisi in m uzikalije EMILIO WOKULAT&C. GORICA, CORSO V. E. 7 in vogal via Barzellini Priporoča svoje izvrstne Fotografske aparate vsake velikosti in cene ter svoje Priročne gramafone z najmodernejšimi ploščami. H Fotografični " atelje — ? GORICA - Corso Verdi 36 ANTON JERKIČ £ Povečavanje slih in fotografiranje no porcelan. - - * 9C*XOI>X'X*XX*X»X»X*X*X*X*XOt*X*X*Je A ▼ • <4 Centralna kurjava-vodovodi-plin-kopališča * PIETRO KREN GORICA - Via Mazzini št. 13 T Dobro znana domača RESTAVRACIJA „PRI UNIVERZI" Na Travniku 12 (v bl žini škofije) ANDREJ FIEGEL - GORICA streže z izvrstno kuhinjo-toči edino domača pristna vina. Ima na razpolago snažne sobe za tujce. Postrežba točna, Cene zmerne. I ZOBOZDRAVNIK Dr. Lojz Kraigher Specialist za bolezni v ustih in na zobeh, sprejema za vsa zobozdravniška in zo-botehniška dela I v Gorici, na Travniku štev. 20 Ob sobotah in nedeljah tudi v Ajdovščini št. 146 Postaja v Trstu, via Mazzini, telef. 1348 SS9SS9G^3^0S93¡SSSSGS9SS9S®SS9®S®©3>S®©¡ Banca délia Venezio Giulia Anon. družba - Glavnica L 5,000.000 - popolnoma vplačana - Včlanjena v Italijanski bančni zvezi. Centrala v Trstu, P. Goldoni 4. Podružnica v Gorici, Via Garibaldi 5. ter v Ajdovščini, Alboni, Bujah, Červinjanu, Dinjanu, Gradežu, Gradiški, Idriji, Ilirski Bistrici, Kobaridu, Kopru, Korminu, Opatiji, Pazinu, Postojni, Pulju, Reki, Tolminu, Tržiču, itd. Izvršuje vse bančne in menjalne posle. Kje je lovec? Ženska bridkost. Sodnik priči: »Gospodična, Vaša starost?« Gospodična molči. Sodnik: »No, gospodična, povejte, koliko ste približno takole po navadi stari?« Za nedeljske lovce. Baron na lovu: »Kdo je tista stara baba, ki se plazi tam po grmovju?« Lovski čuvaj: »To sem naročil gospodu baronu zč — izgovor, če bi nič ne zadeli.« V družbi gostov se začne norčevati nekdo, ki je bil sam plešast, iz svojega plešastega soseda: »Le poglej, pravi, popolnoma brez las sem, a ne nosim lasulje, kakor ti.« — »Se nič ne čudim,« pravi ta »saj prazno poslopje ne potrebuje strehe«. Mož (vpraša sprehajalca): »Pardon, ali ste mo; goče videli v bližini kakega stražnika?« — Spre* hajalec: »Obžalujem, ne!« — Mož: »No, potem mi pa blagovolite prijazno izročiti denar in vašo uro!« •m t- v- domačih živali, kakor tudi ko-14 f) 7P. že lisice, zajca, jazbeca, divjih ^ koz itd. plačuje po najvišjih cenah FR. STRES - - KOBARID Zaloga usnja in čevljarskih potrebščin. - Zaloga raznovrstnega obuvala. - Prodaja na drobno in na debelo. V TOLMINU DflKOB ŠULIG03 VIA CARDUCC119 - GORICA - GOSP. ÜL. 19 A A A A A A priporoča svojo veliko zalogo najfinejših švicarskih preciznih ur vseh vrst in znamk Z jamstvom do 5 let V V V V V V A A A A A A Zaloga zlatih in srebrnih izdelkov po najnižjih cenah Kupuje in zamenjava zlato in srebro Ima tudi vse optične predmete.'". V V V V V V VALENTIN TREVEN =sII>RIJA== TRGOVINA z MEŠANIM BLAGOM USTANOVLJENA LETA 1871. NAJVEČJA KNJIGARNA Toplo priporočamo: HOTEL - RESTAURANT „M0DM39N" Oskar Gabersčik v Tolminu Zaloga prve LEOPOLDO ZAKRAISEK GORICA, CORSO GIUSEPPE VERDI IS ©©0© ©Q©©0©© ©©©©O©©© ©©©0©© ©©©©©©S©G© ALUMINIJ, STEKLOVINA, PORCELAN ITD. IGRAČKE VELIKA IZBERA OPANK. ,ooocxx)ocoooooooooooooooocxxxxxxx3oooooooooooooooooooooooocxxxxxxxji GIUSEPPE CULOT 1 GORICA---VIA RASTEtLO ŠTEV. 2 § o ZALOGA: drobnarij, igračk in nabožnih § V predmetov. POSEBNOST: športni predmeti | °0ooooooooooooooooooooooooooc^ ALOJZIJA SORLI Trgotina z manufak. turnim ter mešanim blagom. Usnje, klobuki FRANC KSAVEt* GO Lil iDRUA TRGOVINA USTANOVLJENA LETA 1875. z manufakturnim, špecerijskim in kolonijalnim blagom na debelo in drobno. Zaloga vseh vrst sukanca za izdelovanje idrijskih čipk! Največja manufakturna trgovina v Gorici RLIGGCRO penuti GORICA - CORSO G. VERDI ŠT. 19 - TELEF. 95 Bogata zaloga volne, domače in inozemske, svile, žameta, tepihov, preprog, zaves, lino-leum — Platno in perilo vsake vrste — Žima in perje za štramace. Sploh vse blago za neveste.7.7.7.'.'.'.v. Cene zelo ugodne! Kje je mož? KUPUJTE PRI ZADRUZKI ZVEZI V GORICI Na Dunaju je v nekem hotelu nagovoril po* strežček novodošlega trgovca z besedami: Vaša milost. Ta mu ponižno pojasni, da ni ne plemeniti ne milostljivi gospod. -— »Vaša milost,« odvrne pgstrežček, »ne bodite užaljeni za to; pri nas na= govorimo vsakega lumpa tako.« Da mu ne ukradejo. Profesor: »Učite se pridno, dragi moji, kajti tega, kar se naučite, vam nihče ne more ukrasti.« Dijak: »E, če je tako, potem mi še težje ukrade to, česar se — ne naučim.« A MODRO GALICO in ŽVEPLO > Kirurg primarij sanatorija Villa S. Giusto in občinske bolnišnice v Gorici Dr. Lojze Sussig, bivši asistent na dunajski vseuiilišini kliniki profesorja Hohenegga - sprejema vsak delavnik od 2 do 3 popoldne Corso Verdi 21-11, telefon št. 196 RESTAVRACIJA S PRENOČIŠČEM „ AHA TRANSALPIIVA" I. GRUSOVIN - Nasproti severnemu kolodvoru - GORICA Toči izborna domača vina - Sveže pivo - Mrzla in gorka jedila ob vsakem času - Velik, senčnat vrt - - -Postrežba točna! - - Cene zmerne! ! i Aromatična esenca Rabarberova tinktura „Hlarcantonio" Zdravilo, ki se pridobiva z destilacijo iz aromatičnih alpskih zelišč. Z izbor-nim uspehom se rabi zoper bruhanje, zlasti pri slabostih in nosečnosti. Olajša takoj bolečine v trebuhu, glavobol in umiri živčevje pri nervoznih in hi- Jeruzalemski balzam Ta tinktura, ki se dobi iz kitajske rabar-bere in drugih medecinskih rastlin, je pravi balzam za tiste, ki trpijo na želodčnih boleznih. Zlast dobro deluje pri slabi prebavi, popravi kmalu tek in se z uspehom rabi že dosti let pri'različnih bolečinah želodca, kakor tudi pri hemoroidih. Pije se: 2-3 krat na dan po 1 žličko, samo ali na vodi. steričnih napadih. Cena steklenici E. 3-50 Cena L. 4 00 Zaloga u lekarni: G. B. POtltOIll Gorico, Via Raslello Zaloga v lekarni: G. B. Foiitoili Gorica, Via Raslello 020202000000010101000000000102020200000002310003010101020202020202020000041101 Katoliška knjigarna v Gorici via Carducci 2 je dala na svetlo in ima v zalogi naslednje knjige: I. Svetne knjige. /. Valerija. Roman iz katakomb. Ant. de Waal. Razprodan. 2. Junaštvo in zvestoba. Zgodovinski roman iz ča- sov francoske revolucije. Jos. Spill-mann. 362 str...........Lit. Ki' 3. Pogodba. Burka s v petjem v dveh de- janjih. Dr. Ivo Česnik. 40 str. . . . „ 2" - 4. Enodejanke. Pefiger: Ivane. Vse naše! Kje je meja? Damoklejev meč. Satan. Fr. Bevk. 116 str......„ 5' 5. Slepi slavčki. Povestice za mladino. Karel Širok. Slikal Avgust Černigoj. Krasna izdaja. Vezana. 120 str. . „ 5'- 6. Malčki in palčki. 85 najlepših pesmi za otroke zbral France Bevk . . . .......Nevezano 3, vezano „ 4,— 7. Radi oreha. Ljudska igra z mešanimi vlogami. Dragotin Vodopivec. 30 str. S pisateljevo sliko........„ 3" — 8. Rast. Publikacije primorskih dijakov. Trije snopiči po.........„ 2' 9. La questione economica. Govor drž. poslanca drja E. Besednjaka v rimski zbornici dne 3. aprila 1925 . . . . „ 2' - 10. Slovenski pritrkovavec Prof. Ivan Mer- cina. Navodilo za pritrkovanje. 243 vzorcev. — Take knjige nima noben drug narod. 136 str. s pisateljevo sliko. Nevezano Lit. 8, vezano . . . „ U 11. Zadnji dnevi velikega mučenika. Povest iz Amerike. Boštjan Franko. 80 str. 18 risb............... 4' 12. Oče budi tvoja volja. Istrski roman. Dr. Ivan Pregelj. S slikami 96 str. Karton iran............. 3'50 13. Spominska knjiga ob 70 letnici prevzv. drja Fr. Sedeja, kneza in nadškofa v Gorici ............„ 10 — Nadalje je „Katoliška knjigarna" prevzela zalogo „Naše založbe" 14. Jadranski almanah 1923. Pregled kul- ture Slovencev v Italiji. Nad 40 so-trudnikov. L ilustracijami...... 6 — 15. Jadranski almanah 1924........ 6 16. Faraon. 15povestic. Fr. Bevk. 127 str. „ 4'— 17. Za novi rod. Tri enodejanke: Profesor Gradnik. Knjigovodja Hostnik. Za- morka. 72 str..... ..... ......Nevezan Lit. 2, vezan „ 3' 18. Plebanus Joannes. Zgodovinski roman iz 14. stoletja. Dr. Ivan Pregelj. 198 strani............. 8 — i I X v- 19. Bedak Pavlek. 5 iger: Bedak Pavlek. §|§ Skrb in Smrt. Kraljič in služabnik. s|| Neubogljivci. Dobrota je sirota. ss 4 strani glask. France Bevk. 100 str. Lit. 3'— |g 20. Slovenski italijanski slovar. - Spisal jH dr. Josip Valjavec. 404 str....... 28 - ¡§H II. Verski spisi. 21. Na Sveto goro. Zgodovina Sv. gore z majniškimi premišljevanji. 270 str. || Dr. M. Brumat . . . Nevez. 4, vez. „ 6 — || 22. Dve uri krščanskega nauka. 30 strani M M debela knjižica, ki obsega pogla- =s vitne resnice in molitve, pripravne ||g za recitacijo v 2 zborih v šoli in MM v cerkvi............... 0'60 MM 23. Molitve za Markovo. 20 str. debela MM brošura z molitvami, ki se oprav- p s Ijajo ob prošnjih dnevih . . . . „ 0'60 ij|| 24. Mali strežnik. Navodilo za cerkvene J g strežnike ............. 0'60 25. Mali katekizem.Izšel 1. septembra 1926. || .......Broš. Lit. 1.50, vez. „ 2— ¡¡i III. Naši molitveniki. || 26. Oče naš. 126 str. . . . Cene od T80 do 8 Lit. §j| 27. Angelček. Najmanjši slov. molitvenik. 192 str. = = ............ Od 2'70 do 10 Lit. p| 28. Zdrava Marija. 190 str. . . . Od 4 50 do 40 Lit. §j§ 29. Kam greš? ¿00 str.....Od 270 do 10 Lit. || 30. Zgodi se tvoja volja. 430 str. . Od 6 do 16 Lit. 31. Za Jezusom. 256 str. ... Od 3 50 do 8 50 Lit. jg| 32. Reši dušo. Silno velike črke. 396 str. Od 6-8.50 Lit. M1 Naše molitvenike smo izdali v vseh mogočih ve- =| zavah: od najbolj priproste do najbolj razkošne. ¡|| Pripravljata se novi izdaji Slomškovega „Življenja ¡¡j srečni pot" in Baragove „Dušne paše." lil;-. 0100010002010202020202000101020201000200000101000100000000020001010100020102010202020100020002010101020102000001010002020200000000020101020202000100000201020201000000000001000101010101010230000001 01010200000600000001000202020000000001010101020202000000010102020000000100000101010202011007070200000001010101100611110200000201020000000001080811020202020000100001010202000001010202010101010100 nitlNillllillHIlISilillil! J- KUPUJTE „ADRIAW ČEVLJE in SMIDHLE Prodaja na drobno v GORICI CORSO VERDI 32 ter v nad 50 komisijskih zalogah pri raznih trgovcih in zadrugah po deželi. ADRIA čevlji so izdelek edine domače industrije te stroke edine industrijske zadruge Čevljarske zadruge v Mirnu ADRIA čevlji so izdelek naših domačih ljudi, in denar, ki ga potrosiš za ADRIA čevlje, ostane med nami v deželi. Ko pridete v Gorico, oglejte si vedno zanimivo izložbo v oknih trgovine „ADRIA", Corso Verdi 32 232348534891484848485348532391484853485348