Koledar za marec 1926. PleseCna zavelnlco: sv. Jeder!, devico (17.). Namen apostolstvo molitve, določen po sv. očetu: Skandinavski in baltski narodi. Dnevi Godovi Posebni nameni apostolstva molitve Ve£no češčenje ljublj. Sk. lavant. šb. 1 2 3 4 5 6 Poned. Torek Sreda Četrtek Pelek Sobota Albin, šk. Simplicij, p. Kunigunda, c. Kazimir, sp. Friderik, sp. Perpetua, m. Spoznavanje Kristusa, kralja vesoljstva Letošnje velikonočne spovedi Zakonska čistost in zvestoba Mladeniške Marijine družbe Napredovanje posvetitev Srcu Jezusov. Napredek misijonskega zanimanja Šmarjeta Sv. Trojica SI. Jošt Krško Toplice SI. Jurij p. K. Buče Polje Zagorje Prevorje | Hoče 7 8 9 tO 11 12 13 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. p. Tom. Ak. Janez od Boga Franč. Rim., vd. 40 mučencev Sofronij, šk. Gregor Vel., p. Rozina, vd. Ljubljanska bogoslovna fakulteta Letošnji novomašniki Vdovci in vdove. Stari ljudje Vojaki, orožniki, stražniki, financa Uredniki in pisatelji katoliških listov Sodniki, odvetniki, uradniki Post in pokora. Duh. pokore Trnovo sam. V. Kand.,hir. Javorje n. Lj. Ledine Osilnica Sv. Gregor Sv. Križ n. J. | Cirkovce | Črnagora jšl.janž n. D. p. | S. Lovr. n. D. p. | Slivnico | Fram Prevalje j Braslovče | Vransko | Sv. Pavel p. P. | Sv. Martin p. | Sv. Jurij p.Tab. S. Andraž p. V. 14 15 16 17 18 19 20 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Sredpost.Mat. Klemen Hofb. Heriberl, šk. Jedert, dev. Ciril Jer., šk. Jožef, ž. D. M Feliks, m. Spovedniki. Misijonarji. Možje in fantje. Apostolstvo mož Vzgojitelji, vzgojiteljice. Poverjeniki Verski prerod naših deklet Apostolstvo sv. Cirila in Metoda Goreče češčenfe sv. Jožefa Verski dvomljivci, bojazljivci, mlačni Sp. Log Kočevje sam. Novomeslo Vel. Poljane Stari trg p. L. Lj. Jožefinum Suhor 21 22 23 24 25 26 27 Nedelja Poned. Torek Sreda Čelrlek Pelek Sobota 5.p (tiha), Beti. Benvenut, šk. Viktorin, m. Gabrijel, ndang. Oznan. D. M M. B. 7 žalosti Janez Dam. Zakrknjeni grešniki Duhovniški, redovni, misij, naraščaj Visokošolci. Katoliški lajiki Marijini vrtci. Naraščaj kal. organizacij Naše matere Velikodušnost v križih in trpljenju Sv. oče in naši cerkveni predstojniki Stranje Stična Kresnice Tržič Lj. franč. Vel. Dolina St. Rupert 28 29 30 31 Nedelja Poned. Torek Sreda Cvet. Jan. K. Ciril, m. Viktor, m. Modest, šk. Blagoslov polja in živine Odprava pohujšanja in greš. priložn. Odprava pijanč. in drugih slabih navad Bolniki, umirajoči, ta mesec umrli Leskovec Lj. Sale/.ijancl Hinje Velesovo Proinje. S. B. priporoča sebe in svojega moža presv, Srcu Jez,, Mariji, sv. Jožefu in sv. Antonu Pad., da bi srečno živel* v zakonu in v milosti božji. — Neki fant se priporoča v molitev, da bi na pri-prošnjo Matere božje, »v, Lucije, sv. Antona Pad., sv. Male Terezije in sv. Petra Klaverja zadobil ljubo zdravje in- milost izpreobrnjenja. — Druž-benka Mar. presv. Srcu Jez. in Mariji Pomagaj na Brezjah za zdravje. — N. N. se priporoča Mariji Pomočnici, sv. Mali Tereziji za zdravje oči in za druge milosti. — Neki oče priporoča svojo družino presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu ter sv. Duhu. — Družbenka Marijina iz M. se priporoča Mariji Pomagaj, sv. Mali Tereziji za pomoč v raznih potrebah. — Mar. dr. priporoča molitvi neko osebo, ki je kletvini vdana. — Neka mati priporoča najsv. Srcu Jez., sv. Mali Tereziji, sv. Valentinu in Mariji Po.uočnici na Rakovniku svojega božjastnega otroka za ozdravljenje. — Neka vzgojiteljica se goreče priporoča gg. duhovnikom za »mementof pri sv. maši, da bi na priprošnjo Sv. Male Terezije in rajnega škofa M. A. Slomška bila uslišana v neki važni zadevi. Prav tako se priporoča drugim vernikom v molitev. Zahvala se bo objavila v »Bogoljubu« in »Glasniku«. — R. Č. se priporoča v molitev za zdravje. — Mar. družbenka J. S. iz T. priporoča presv. Srcu Jez. in Mar., sv. Jožefu in sv. Mali Tereziji izpreobrnje-nje očeta in brata, — Č. F. iz T. priporoča sv. Srcu Jez. in Mar., sv. Jožefu in Mali Cvetki mir in krščansko življenje v družini. — Marijina družbenka iz Gor. Radgone se priporoča presv. Srcema, Mali Cvetki in vernim dušam za zdravje in dosego zaželjenega poklica. — Mar. družbenka priporoča še nadalje presv. Srcema, sv. Jožefu in sv. Mali Tereziji tožbeno zadevo svojega brata, da bi protivnik pri razsodbi docela spoznal svojo zmoto in se izpreobrnil. — Članica Mar. družbe se priporoča Mariji Pomočnici na Rakovniku, presv. Srcu Jez., sv. Mali Tereziji, sv. Jožefu in sv. Antonu Pad. za dušno in telesno zdravje, za vreden prejem sv. zakr., za zmago v skušnjavah in za ljubi mir. Priporoča tudi svoje sorodnike. — Neimenovana oseba iz C. se priporoča molitvi za milost dobre spovedi. BOBOldUB Mati. Praznik OznanjenjaMatere božje, 25. marca, se bo praznoval letos pri nas kot materinski dan. Pri mizi Gospodovi in pred podobo Marijino boste vi vsi, ki ste svojim ma- kazale pot k Jezusu: Bog vam poplačaj! Kot majhnim otrokom ste ve, matere, sklepale naše drobne ročice, ki še niso mogle prav držati rožnega venca, k molitvi, in za vami smo najprej ponavljali Veronika poda Jezusu potni prt. teram resnično hvaležni, zgodaj zjutraj dejansko pokazali, da znate vračati ljubezen za ljubezen. Pri družbenih in društvenih prireditvah bo središče tega dneva krščanska mati. Sinovi in hčerke Marijine bodo z veseljem sodelovali. Sv. Avguština bi morali povprašati, kaj mu je bila njegova mati. Sveti župnik Vianney bi nas lahko poučil, zakaj in kako moramo biti iz srca hvaležni svojim dobrim katoliškim materam, saj jim za Bogom največ dolgujemo. Za vso vašo ljubezen, dobre matere, za vso vašo skrb, za ves vaš trud in za vse vaše trpljenje: hvala vam! In za vso krščansko vzgojo, ko ste nam po Mariji angelski pozdrav; Češčena, milosti polna! Nismo še razumeli besed, ki smo jih za vami ponavljali, pa vendar se je počasi prelivala Marijina podoba, ki ste jo ve nosile v svojih dušah, v naša otroška srca, vedno jasnejša, vedno čistejša, dokler je nismo vzljubili z isto gorko ljubeznijo, s katero ste jo ljubile ve, blage matere. In to ni bilo težko; saj ste nas učile ne le z besedo, marveč kar je neprimerno več: z živim zgledom. Hvala vam, matere, za to lepo Marijino podobo, ki jo po vaši zaslugi nosimo v svojih dušah, lepšo kot bi jo mogel naslikati Marijin slikar Murillo ali izklesati Michelangelo. Hvala vam za moleke, ki ste nam jih stis- kale v roko, ko smo zapuščali domači krov! In za tisto nepozabno besedo, ki ste jo ponavljale ob vsakem slovesu: P a Marije ne pozabi! Naj bi materinski dan priklical nazaj tudi one, ki ste jim ve še v zibelki večer za večerom delale znamenje sv. križa na čelo, na ustna in na prsi, pa so se v borbi življenja vašim naukom izneverili. Oh, kolikerim je že vprav spomin na rodno pobožno mater pokazal nazaj pot h Kristusu. Kako globoko je ostala vtisnjena podoba plemenite matere v duši enega izmed naših največjih pisateljev, ki je v svojem življenju pozabljal njena naročila, a je vendar spravljen z Bogom zapustil dolino solz. V tistih letih, ko se je začel približevati Bogu, je vedno jasneje vstajala pred njim podoba materina in z njo vsa njena naročila. V spomin so mu prišla leta, ko je doraščal pod materinim varstvom in s hvaležnim srcem tako-le piše: Zjutraj je pristopila mati k moji postelji in me nagovorila: »Ali veš, kaj si sinoči zamudil?« — »Ne vem!« — » Gledala sem in sem čakala, nazadnje pa si zaspal. Nič nisi molil sinoči; še pokrižal se nisi! Še pokrižal se nisi! Truden si bil, ali ne tako truden, da bi roka ne dosegla čela .. .« — Zaspan sem bil, njene besede pa sem slišal vse in sem jih razumel. Ali toliko hudobne hinavščine je bilo v meni, da sem zatisnil oči ter sopel globoko kakor v trudni dremavici. Mati je tiho vstala, sklonila se je do moje glave in me je po-križala na čelo, na ustna in na prsi. Videl sem, da so bile njene oči solzne in da so se ji ustna tresla, Pokrižala me je vdrugič in govorila: »Pri Bogu ostani!« Tako je pisatelju čez dvajset let in več stopila pred dušo materina podoba in njeno naročilo. O, da bi se vsi, ki so pozabili na materinska naročila, spet spomnili nanje na materinski dan. Vi vsi, ki imate svoje matere resnično radi, prisrčno se jim zahvalite na Marijin praznik! Hitite v cerkev, otroci Marijini, pred tabernakelj, in sprejmite v svoja srca živega Boga v sv. obhajilu za svoje matere! Gospod bo vesel vaše hvaležnosti, saj je tudi on srčno ljubil svojo božjo Mater. Kakor za Marijo, ima tudi za vas, krščanske matere, pripravljeno zlato krono, ki jo bodo položili angeli v večnosti na vašo glavo. Zlata mati. J. M. (Konec.) 2. Delo. Njena resnična pobožnost jo je vnemala tudi za praktično delo. Drobna, pa žilava, vztrajna, neumorna. Njen dekliški dom jo je vzgojil za — delo. Delo je vzljubila, v delu živela, v delu se izčrpala. Ali lahko delo ali težko, nobenemu se ni upirala, če ga je le zmogla. Delo ji je bilo — življenje, delo — zdravilo, delo — zabava, delo — služba Gospodova, skrb za dušo, priprava na večnost. Nikdar ni godrnjala črez delo. »Dokler bom mogla, bom delala,« je zatrjevala, ko je že težko šlo. In ko skoro ni mogla več, o kako jo je peklo, kako bolestno je vzdihovala; »Ne morem več, zdaj pa ne morem več! O kako bi rada delala!« Njeno delo je bilo solidno, mirno, ne prenaglo, ne prepočasno, pa brez odmora, brez oddiha. Prva k delu, od dela pa zadnja. Še je pogledala, še popravila. Polovičarstva, površnosti ni trpe-1 a, zato marsikomu ni bila simpatična, tistim modernim puhloglavkam, ki jim je neznana čednost — vestnosti. Da ste videli njene žulje! Pa njena bistra pozornost: za vse je vedela, vse modro smo-treno razporedila, za vse skrbela. Vedela je, da živi in dela — vpričo Boga; zato je hotela svoje moči in zmožnosti porabiti v vestnem izvrševanju svojega poklica. Življenje njeno je bil velik težak — delavnik. Počitek, je upala, bo imela — pri Bogu. Marljiva njena roka zdaj trohni v hladni zemlji, duša pa pač že gleda uspeh in sad svojega zemskega dela. 3. Trpljenje. Velik del njenega dela je bilo trpljenje. Koliko bolezni in smrtnih slučajev v rodbini! Stregla je kot usmiljena sestra bolnemu sinku, možu, hčeri. Pri sosedih je rada prevzela opravila, ki so se jih drugi branili. Doživela je razna razočaranja, obrekovanja, sumniče-nja, zapostavljanja, omalovaževanja. Seveda jo je bolelo vse to. Tresoč glas, mil pogled, solza v očesu: to je razodevalo, da trpi njena duša. A vedno je našla tolažbo — na žalostni Materi, na križanem Jezusu! Darovala je vse — Bogu, pa se je srčna rana začela celiti. Kolikokrat je za- pela v grenkih urah tisto: »0 Simon, prosim te, ne brani križa se!« Ko se je zavedela, da bo to, kar trpi ali telesno ali dušno, prav za prav delež križa Kristusovega, je začutila v sebi pogum in junaštvo. V trpljenju se kujejo demanti za nebeško krono; in po njej je hrepenela. Včasih se je izvilo iz njene duše: »O kaj sem že vse jaz prestala!« Pa je hitro popravila in pristavila; »Pa da bi bilo le vse Bogu v čast in pa našim dušam za večno zveličanje!« God žalostne Matere je vedno obhajala s posebno resnostjo. Trpela je, trpela veliko; pa vse je potrpela in pretrpela z Bogom, zaBoga! Nekaj mučeniškega je znak njene zemeljske poti. Pa sicer! Bila je pevka, rada je po-pevala zlasti v mladosti. Bolj ko je šla na njo starost, redkeje je zapela. Pesmic je znala nebroj, predvsem nabožnih, pa tudi šaljivih nekaj in tako zvanih zdravic. Škoda, da se niso popisali ti ostanki izza polpretekle dobe, reki, pregovori, rečenice, primere itd. Iz gospodarskega in gospodinjskega življenja je imela mnogo dragocenih izkušenj, ki so šle ž njo v grob: razna pristna slovenska imena vrtnih, poljskih in gozdnih rastlin, cvetlic itd. Bila je pristen, nadarjen, nepopačen otrok svojega ljudstva. Do zadnjega, do smrtnega uspavanja je ohranila bistro razsodnost. Med umiranjem, ko je držala v roki rdečo mrtvaško svečo, je zaželela »ono belo«, ki jih je imela pripravljene za smrtni boj. Tiho je šepetala češčenomarijo za češčenomarijo, dokler ji ni — ugasnilo življenje. Oči je sama zatisnila, preden je umrla. Umirala je z zaprtimi očmi; le tupatam se je še z umirajočim očesom ozirala na svojce. Prikupi jiva smrt. Res; mirno je zaspala v Gospodu, mirno izročila dušo svojemu Stvarniku. Še par pripomb k njenemu značaju! Silno se je bala, da bi bila komu kaj — dolžna! Opominjala je vedno: Le plačati, le plačati vse! Kmalu! Takoj! Rajši bi bila ves dan lačna, kot da bi bila za košček kruha — dolžna ostala. Še zadnje dni je s skrbjo popraševala svojce, niso li kje kaj dolžni?! Naj bi se poravnalo vse! Glede hrane in obleke in sploh osebnih potrebščin je bila silno skromna in z malim zadovoljna. Ljubila je revščino in siromaštvo kot dediščino Marijino in sv. Družine, v duhu sv. Frančiška, v katerega III. redu je bila nad 30 let. Zelo je častila — sv. Jožefa in je upala, da ji bo on izprosil — srečno zadnjo uro. Resničnim revežem je rada pomagala, lastnim ustom bi bila pritrgala, da bi jim postregla. Lenuharjev pa ni marala. Postne postave se je skrbno držala, ljubila povsod red: vse ob svojem času, na svojem kraju, na primeren način! Opojnih pijač sigurno vse življenje ni izpila niti za eno kupico preveč. Zmernost v jedi in pijači je ena izmed najsijajnejših, skoroda junaških vrlin njenega življenja. Žalila ni nikogar, odpustila je vsem vse. Imela je fin čut v nravstvenih vprašanjih, nekaka — živa moralka. Bila je sinu, ki se je posvetil duhovskemu stanu, najboljši spiritual ona, vzorna krščanska mati, ki ga je z besedo in zgledom trajno uvajala v pravilno pojmovanje naših zemskih nalog in večnih ciljev. Umolknila je — zlata učiteljica in vzgojiteljica krepostnega življenja, umaknila se je — zlata mati, božji otroček, sestra vsem ljudem, romarica proti nebesom. Zlata mati, počivaj v miru! Sloveniji pa daj, dobri Bog, še veliko takih! Sv. Jože!. r Poklic Matere božje in poklic krščanske matere. (Montanus.) Ni jih za k r i s t j a n a in skorajda tudi ne za človeka, slajših besedi, kot sta besedi: mati in Mati božja. Vse, kar hrani človek lepih spominov o zemeljskem življenju, se vrsti ob spominu na rodno mater; vse, kar hrani človek najslajših resnic iz zaklada svete vere, se osredotočuje ob f Dekan dr, J. M. Kržišnik. spominu na Mater božjo. Vse, kar ima človek najvdanejših čuvstev ljubezni in spoštovanja do zemeljskih bitij, se nanaša na telesno mater; vse, kar ima človek najvzvi-šenejših čuvstev občudovanja in vdanost-nega spoštovanja, se nanaša v nadnaravnem oziru za Bogom najprej na Marijo. Sta pa tudi Marija in krščanska mati v tako tesni zvezi in podobnosti med seboj, da kdor misli na eno, mu ne bo težko misliti tudi na drugo, da kdor ljubi eno, bo z lahkoto ljubil tudi drugo. Opozoril bi vas rad danes na to, kako sta si Marija in krščanska mati podobni po svojem poklicu, posebej s tem namenom, da bi vse naše slovenske matere ostale tudi v prihodnje v oni zvesti ljubezni do Marije, kot so bile v preteklosti in so povečini tudi še dandanes. Kaj je bil življenski poklic Marijin? Kaj drugega kot to, da bo mati? Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus« (Lk 1, 31). Zato so jo tudi imeli vsi, tako prijatelji kakor sovražniki, za m a-t e r , in sicer mater Jezusovo. Spet pravi s,v. pismo: »Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. In Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji: Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu, in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo« (Lk 2, 33, 34). »In vrnil se je z njima ter prišel v Nazaret in jima je bil pokoren. In njegova mati je vse to ohranila v svojem srcu.« (Lk 2, 51.) Da! Poklic Marijin je bil ta, da je bila mati. Vse one bridkosti — izvzemši telesne ob rojstvu Jezusovem — vse one skrbi, vse ono veselje, ki ga občuti telesna mati, je občutila tudi Marija; občutila toliko bolj, ker ni samo telesna mati Jezusova, ampak tudi duhovna mati vsega človeštva, vsakega kristjana posebej. Kot materi ji je Bog ustvaril telo, kot materi je ozaljšal njeno dušo z milostmi, kot materi ji je podelil tudi posebnih stanovskih milosti. Kot mater jo vidimo ob rojstvu, kot mater jo srečamo v Nazaretu, kot mati gre za Jezusom v njegovem javnem življenju, kot mater jo najdemo trpečo pod križem, kot mater jo vidimo umirati vsled velike ljubezni do svojega Sina, kot mater jo kličemo na pomoč. In tvoj poklic, krščanska mati! Slutiš ga v svojem srcu in iz naukov svete vere ga dobro poznaš. Sicer ti nekateri govorijo: »Zato si, da se izživiš v počutnih nasladah! Bodi žena, a ne bodi mati! Uživaj, a ne sprejemaj bremen!« — Toda ti veš, da je to nizkotna in podla zmota umazanih strasti. Zakaj po Bogu je pisano: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi; po podobi božji ga je ustvaril; moža in ženo je ustvaril. In Bog ju je blagoslovil in rekel: »Naraščajta in množita se in polnita zemljo, in podvrzita si jo.« (I. Moz. 1, 27.) Da! Krščanska mati ve, da je njen poklic: biti mati. Zakaj zopet je pisano po Bogu, »da bo zveličana z rojenjem otrok, ako ostane v veri in ljubezni in posvečenju z zdržljivostjo.« (I. Tim, 2, 15.) Eden je bil Sin Marijin, ker je svet potreboval le enega odrešenika: »en Gospod, ena vera, en krst, en Bog in Oče vseh« (Efež. 4, 5) — a vendar je govorila Marija: »Glej, dekla sem Gospodova; zgodi se mi po tvoji besedi« (Luk. 1, 38), kakor bi hotela reči: če je volja božja, postanem mati neomejenega števila otrok, in res postala je duhovna mati neštetim. Tako pa tudi krščanska mati ne stavi volji Kajpada se krščanska mati zaveda, da je poleg njenega naravnega materinstva še drugo, vzvišenejše, duhovno materinstvo. Zakaj mati je v polnem pomenu besede, če se katera deviška duša po volji božji odreče zakonskemu življenju, pa se iz ljubezni do Boga odloči, da streže Botticelli (Florenca): Plačilo materine ljubezni. božji nobenih mej, ampak se ji brezpogojnobolnikom, da skrbi za uboge, da se žrtvuje izroči brez ozira na pomisleke, ki jih nudi izprijeni svet. Čast njena je čast materinstva, pa naj bo mati enega ali — po volji božji — številnih otrok. V ta namen jo je Bog izvolil kot mater, v ta namen ji je ustvaril dušne in telesne zmožnosti, v ta namen jo je obdaril z neštetimi milostmi posebej v zakramentu sv. zakona. »Glej! dekla sem Gospodova; zgodi se mi po njegovi volji,« govori velikodušna tudi njena duša, vse drugo prepušča Bogu in njegovi skrbi. za one, katerih svet ne more trpeti v svoji sredi. Zares! Vsa čast naravnemu materinstvu, ki se začne in vrši po volji božji, še večji blagor pa njemu, ki ga Bog kliče v duhovno materinstvo. Zato pa krščanska mati ne brani, če spozna, da Bog kliče katerega njenih otrok na to navidez trnjevo, a v resnici večkrat duhovnega veselja polno in pred Bogom tako zaslužno pot! Matere! Hitite z veseljem po tolažbo in pomoč k Materi Gospodovi. Scheffer (Paris-Louvre): Sv. Avguštin in njegova mati Monika. O apostolskem delu matere. M. Stular. Vsaka žena, posebno pa ona, ki je v Marijini družbi, mora v svoji družini apostolsko delovati, t, j. družino od slabega odvračati, pa k dobremu obračati, opominjati. Če tega ne stori, ne stori svoje dolžnosti in je slaba žena, slaba mati. Apostolsko pa lahko deluje na razne načine: 1. Z lepim zgledom, t. j. da sama lepo živi in svoji družini na sebi pokaže, kako je treba živeti. Treba je torej, da sama vsak dan lepo moli: jutranjo in večerno molitev, trikrat na dan ange-lovo češčenje, pred jedjo in po jedi; vsaj vsako nedeljo in vsak zapovedan praznik z veseljem in pravočasno v cerkev gre, pa ne samo k sv. maši, ampak tudi — če ni posebnega zadržka — k popoldanski službi božji. Dalje, da večkrat na leto prejme sv. zakramente, da pridno in vestno opravlja vsako svoje delo. Tako pokaže družini, kako se mora moliti, v cerkev hoditi, sv. zakramente prejemati in delati. Njen zgled drami in vnema vso družino za dobro. Taka zgledna mati je v hiši kakor luč, ki širi svetlobo okoli sebe, kakor topla peč, ki vso hišo blagodejno ogreva, kakor dobra in točna ura, ki vedno prav kaže. Mati pa, ki ne daje lepega zgleda, je kakor zakajena leščerba, ki slabo sveti; kakor slaba peč, ki ne daje gorkote in kakor pokvarjena ura, ki narobe kaže. — Katera izmed vas bi hotela tako slaba biti? Mislim, da je ni med slovenskimi materami. Zato pa na dan z lepim zgledom: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in časte vašega Očeta, ki je v nebesih«. (Mt. 5, 16.) Da, tako naj sveti luč vašega lepega zgleda, krščanske matere, pred vašo družino, da vidijo vaša dobra dela in časte z lepim življenjem našega Očeta, ki je v nebesih. 2. Deluj apostolsko z besedo! Poučuj! Žena, mati, ki sama zase lepo živi,, pa družine, zlasti otrok ne uči, je še manj ko polovičarka. Je podobna mojstru, ki svojemu učencu nikoli nič ne razloži. Mati je in mora biti prva in najboljša učiteljica svojim otrokom, zlasti učiteljica v vednosti svetnikov, v lepem krščanskem življenju. Dobra mati ima priliko, da to in ono versko resnico ali nauk otrokom po domače razloži, zbudi v otrocih zanimanje za ver- ske stvari in jih pouči, kako se to in ono izvaja. Opominjaj k molitvi, službi božji, k sv. zakramentom in k vsaki dobri stvari! Mnoge matere opominjajo in prigovarjajo svoje otroke k telesni hrani, k dušni hrani (k molitvi in sv. zakramentom), pa jih morda nikdar ne opominjajo. Slaba mati, ki skrbi samo za otrokovo telo, a zanemarja njegovo dušo, ki je neskončno več vredna kakor telo in neprimerno bolj skrbi potrebna, kakor telo. Svari pred slabim! Mati, ki svojih otrok ne svari pred grehom, je slabša ko ona mati, ki ne brani svojim otrokom strupa. Ona mati, ki ne svari svojih otrok pred grešnimi prilikami, je slabša ko ona, ki ne zakriči, ko otrok drvi proti prepadu ali se ne zgane, ko se ji otrok potaplja. — Ne reci: saj nič ne pomaga! Če ne pomaga takoj zdaj, bo pomagalo morda pozneje. Če ne bi tudi nikoli pomagalo tvojemu otroku, bo pomagalo tvoji duši, ker si svojo dolžnost storila, ko si otroka svarila. Ako vkljub tvojim naukom, opominom in svarilom grešno živi in se pogubi, se bo pogubil po svoji krivdi, ne po tvoji in bo sam dajal odgovor. Ako pa ga ne svariš, boš ti kriva njegove pogube in boš tudi račun dajala od njegove duše: »Kadar hudobnemu porečeš: Hudobnež, umrl boš, umrl, pa mu tega ne porečeš, da bi se hudobni vrnil s svojega pota; bo hudobni umrl v svoji krivici, njegovo kri (dušo) pa bom terjal iz tvojih rok. Če pa hudobnega opominjaš, da naj se vrne s svojih potov, in se ne vrne s svojega pota; bo sam umrl (= se pogubil) v svoji krivici, ti pa si otel svojo dušo.« (Eceh. 33, 8—9.) 3. Deluj apostolsko z molitvijo! Kar je dež za posejano seme, da more vzkliti, to je molitev za tvoje nauke, opomine in svarila, da rode dober sad v srcih tvojih otrok in družine. Z zgledom in besedo sadi, z molitvijo pa zalivaj in gotovo ne bo ostalo brez sadu. Molitev dobre matere ima posebno moč do božjega Srca. Krasne zglede imate, krščanske matere, v sv. Moniki, sv. Ani, sv. Frančiški Rimski in mnogih drugih svetih materah, katerih molitev je bila za njihove družine vir milosti in blagoslova. Česar niso zmogle s svojim lepim zgledom in s svojo besedo, so zmogle s svojo molitvijo. Jezus na križu. Ako torej ne pomaga, če govoriš s svojim otrokom o Bogu, pa govori z Bogom o svojem otroku in boš zmagala. Najlepša in najizdatnejša prilika za to so trenutki po sv. obhajilu, ko imaš še živega Kristusa v sebi. Takrat je ura za tvoje prošnje in ura božjega usmiljenja, ko Gospod usliši vse tvoje prošnje, če so le pametne. Pametne pa so, ako Ga prosiš za zveličavne stvari, torej za take stvari, ki pomagajo tvoji družini k zveličanju. Tam prosi za stanovitnost dobrim, za po-boljšanje slabim, za sv. strah božji vsej svoji družini. Prosi večkrat, zato pojdi v ta namen, za svojo družino večkrat k sv. obhajilu, pa prosi z živo vero in neomajnim zaupanjem kakor kananejska žena za zdravje obsedene hčerke, ki ni nehala Gospoda prositi, dokler je ni, zmagan od njenih prošenj, uslišal in pohvalil njeno vero: »0 žena, velika je tvoja vera. Zgodi se ti, kakor hočeš. In njena hči je bila zdrava od tiste ure.« Mt, 15, 28. Bog nam daj mnogo takih apostolskih mater, ki s svojo besedo mičejo in s svojim zgledom vlečejo svojo družino k vsemu dobremu! Potem bomo imeli mnogo krščanskih in srečnih družin. O postu. Dr. Jos. Ujčič. 1. Če izda katoliška Cerkev kake postave, namerava pospeševati v prvi vrsti bogoljubno življenje. Vendarle so vsi njeni zakoni taki, da so zelo koristni ne samo za duševni, temveč tudi za telesni in časni blagor vernikov. Ko bi bila Cerkev postavljena naravnost za to, da vodi ljudi k časnemu blagru, bi ne mogla izdati boljših postav nego nam jih je dala. Tako so na pr. predpisi o zakonskih zadržkih ne samo za čednostno življenje vernikov, marveč prav koristni, da, naravnost potrebni tudi zato, da se ohranijo družine zdrave. Isto smemo reči o postu. Če slišijo nekateri ljudje besedo post, se kar prestrašijo, misleč, da bodo morali umreti lakote ali se vsaj odpovedati silno potrebni hrani: za svoje »ljub o« zdravje se kar tresejo. In vendarle je post silno koristen ne samo za duhovni napredek, temveč tudi za telesno zdravje, 2. Kaj zahteva prav za prav postna postava? Ta postava zahteva, da se odpovemo gotove dni (n. pr. ob petkih) uživanju mesa ali pa, da se ob drugih dneh nasitimo le enkrat na dan. Podobne postave najdemo pri vseh narodih najbolj različnih ver. Vse vere zahtevajo, da se njih pristaši vzdrže nekaterih jedil ali pa, da se v gotovih časih sploh odpovedo uživanju vsake hrane. -- Iz stare zaveze nam je znano, da so imeli Judje v tem oziru zelo natančne postave, katerih so se bogaboječi Izraeliti držali tako natančno, da so dali zanje svoje življenje. Tako je stari Eleazar rajši umrl, nego da bi užival svinjsko meso, ki je bilo Judom po Mojzesovi postavi strogo zabranjeno. Iz naših časov ter iz sosednih krajev vemo, da imajo slične zapovedi Mohamedanci: Le-ti bi ne uživali pod nobenim pogojem svinjskega mesa; kakor vemo, tudi vina ne pijejo. 3. Da je Cerkev izdala predpise o uživanju gotovih jedil, vidimo že na apostolskem zboru, ki se je vršil okrog leta 50. Tedaj so apostoli prvim vernikom za-branili, da bi uživali n. pr. živalsko kri, ali pa meso zadušenih živali. Ko se je Cerkev razširila vse okrog sredozemske kotline, se je ustanovila neka posebna postna disciplina. Obstajala je v tem, da verniki ob gotovih dneh niso uživali ne mesa, ne jajc, ne mlečnih izdelkov: dalje, da so se zdrževali vsake hrane kar do solnčnega zapada. Te navade so po našem pojmovanju kajpada precej stroge; toda pomisliti moramo, da so vladali že pri starih Grkih strogi postni običaji in da so kristjani, prišedši iz poganskega sveta v katoliško Cerkev, smatrali postne predpise kot nekaj samo po sebi umljivega; poleg tega so bili stari kristjani polni gorečnosti ter so radi poslušali glas katoliške Cerkve. Ko se je kat. Cerkev začela širiti med severne narode, so njeni blagovestniki z verskimi nauki vred začeli širiti tudi postno postavo: toda izkazalo se je, da je postna postava, ki je bila za grško in italijansko podnebje še razmerno lahka, za severno podnebje precej težka, — Kot blaga mati je Cerkev mnogokrat popustila v strogosti postnih postav in tako se je tekom stoletij razvil oni postni red, ki je zdaj tudi po cerkvenem zakoniku splošno veljaven. Ta red zahteva, da se, kakor zgoraj omenjeno, vzdržimo ob gotovih časih mesa, oziroma, da si pri jedi pritrgamo. 4. Če se enkrat na teden zdržimo mesa, nam ta zdržnost ne samo prav nič ne škoduje, temveč koristi v dvojnem oziru: v zdravstvenem ter v vzgojnem. Naše telo potrebuje namreč različnih snovi, ako hočemo, da se počuti dobro, Res je, da naš goltanec želi navadno le gotove jedi, V tem oziru smo nekoliko podobni nerazumnemu otroku tudi v odrasli dobi; vendarle nam zdrav razum veleva, da ne smemo nerazsodno slediti želodcu, saj tega ne dovolimo niti otrokom. Ljudje radi uživajo mesne jedi in — na žalost — mestne kuharice kaj drugega ne znajo posebno dobro pripraviti. Posledica tega je, da mislijo, zlasti v bolj premožnih družinah, da morajo uživati vsak dan meso. Tak način prehrane pa ni nikakor zdravju koristen. Res je, da proti zmernemu uživanju mesa tudi zdravniki ne ugovarjajo, toda ravno tako je res, da potrebuje telo v prehrani nekake spremembe. Saj opazujemo tudi pri ljudeh, ki imajo vsak dan dobro pogrnjeno mizo, da se svoje, sicer bogate hrane naveličajo. Človeško telo si želi pač tudi v prehrani raznoličnosti, ker čuti potrebo po onih snoveh, katerih mu kuhinjska umetnost ni dobavila. Po tem vidiku moramo pozdraviti zdržnost od mesa kot silno koristen predpis. Ta zakon skrbi, da ne prenasitimo telesa potom mesa z beljakovinami in da mu privoščimo razne druge snovi, ki jih potrebuje za svoj obstanek, 5, Da bi bilo vsakdanje uživanje mesa potrebno za človeško zdravje, tega pameten človek ne bo trdil. Saj vidimo, da ljudje na deželi uživajo le redkokdaj meso in se počutijo pri tem prav dobro. V katoliški Cerkvi imamo razne redove, ki ne uživajo nikoli mesa, tako n, pr. trapisti, kartuzi-janci, karmeličanke itd. Da, imamo naravnost cele narode, in sicer kulturne narode, ki živijo brez mesa. Tako n. pr. Kitajci in Japonci uživajo skoraj izključno rastlinsko hrano. Take ljudi imenujejo v e g e -t a r j a n c e. Nekateri pisatelji menijo, da so bili prvi rodovi človeštva vegetarjanci ter da so začeli ljudje uživati meso šele od očaka Noeta naprej. Da bi dokazali to svojo misel, se sklicujejo radi na sv. pismo. Tu pa mo- ramo omeniti, da kaj takega iz sv. pisma ne moremo dokazati. Znabiti, da so prvi rodovi uživali res malo mesa, toda v sv. pismu ne najdemo nikjer, da bi bilo meso ljudem zabranjeno. Nasprotno! Kar v začetku sv. pisma čitamo, da je Bog dal človeku oblast nad vsemi živalmi: iz tega sledi, da jih sme človek uporabljati na vsak način, ki je človeški naravi primeren Če je torej meso primerna hrana, jo bo smel človek uživati. — Vegetarjanci se tedaj ne morejo sklicevati na sv. pismo kakor da bi prva Mojzesova knjiga govorila njim v prilog. 6. Zdržnost od mesa je pa tudi v a -žen vzgojni učitelj. Človeškemu telesu ne smemo privoščiti vsega, kar si poželi, temveč ga je treba k r o t i t i s tem da mu odpovemo marsikak užitek, čepra^ ta užitek sam po sebi ni grešen. Tako je koristno, ako otroku odtegnemo kaj na slaščicah, odraslemu pa na cigaretah, ne vinu itd. S tem, da nam Cerkev zabranjujt ob petkih uživanje mesa, nas vadi v pokorščini in utrjuje našo voljo, da se zna premagati tudi v drugih rečeh. 7. Še bolj pa kot zdržnosti, se boje nekateri ljudje posta. Post zahteva, da se nasitimo le enkrat na dan; dovoljuje pa cerkveni zakonik, da smemo razen tega zaužiti nekaj tudi zjutraj in zvečer. Ta postava veže tekom štiridesetdnevnega posta, v kvaternih tednih in na predvečer nekaterih velikih praznikov. — Na prvi pogled se zdi ta predpis še pobožnim ljudem zelo strog, češ, zdaj bomo umrli lakote. — V resnici pa bi mogel človek pri taki prehrani ostati čil in zdrav do svojih sto let. Če se sme enkrat na dan poštene najesti, pa vzeti še zraven zjutraj in zvečer malo okrepčila, je izključeno, da bi umri lakote. Tak način življenja je za zdraviš-še naravnost dober, ker dovoljuje prebavilom to, česar vroče želijo, namreč, počitka. Napačno je, če kdo misli, da moramo ščegetati prebavila venomer z uvozom nove hrane, saj prebavila ne morejo istodobno prebavljati in izločevati. 8. Pri postu končno ne smemo mislit; toliko na svoj želodec, temveč na Boga in na svojega bližnjika. V duhu Cerkve se mora postiti predvsem volja, kakor zahteva to že prerok Izaija, ki pravi, da post ki ga zahteva, je v tem, da razrešimo spone krivičnosti. (Iz. 58, 6.) Največji post je, da se zdržimo greha. Zdrževati se moramo, pravi sv. Leon Veliki, jedi, še bolj pa zmot. Tedaj bomo s postom in z molitvijo res dosegli to, kar prosimo. Isti svetnik pa opominja, naj izpopolnimo svoj post z usmiljenjem do revežev. Darujmo kreposti, kar odtegnemo nasladi. Fiat refectio pauperis, abstinentia jejunan- tis: kar si pritrgamo na hrani, to bodi posvečeno v podporo revežem, v obrambo vdov, v korist sirot, v tolažbo žalostnih, v pomirjenje nesložnih. (Leo sermo XIII.) Vzgoja otrok v krščanski družini. Kanonik Jos. Vole. (Konec.) IV. Nevoščljivost, Dandanes je med mnogimi sloji — razen marsičesa druzega grdega — razširjena tudi ta grda navada, da vse gleda le gor, kaj imajo drugi (višji) več dobrega in boljšega, nihče pa ne pogleda dol, koliko je še večjih revežev po svetu, kot so ti, ki jih razganja nevoščljivost. Pa, ko bi bilo le samo gledanje — koliko je pa tudi odurnega zabavljanja in divjega rohnenja po nižjih družinah čez imovitejše in njih premoženje, pridobivanje in uživanje — vse vpričo otrok! Ali je potem čudno, če zrastejo otroci, ki to poslušajo često dan aa dan, sebični, poželjivi, nezadovoljni, uporni in nevoščljivi do brezumnosti? Ali ie to tisti mir in tista sreča, ki naj jim jo dajo starši s seboj na življenja pot? Mar bi jih bili pravočasno poučili o drugačni modrosti: da v nezmernem uživanju in ba-haštvu ni nič več sreče ko v grdi zavisti; da pa užije obilo sreče v življenju ta, kdor je z malim zadovoljen. Že stari modrijan Sokrat je to učil: »Najbližji bogovom je tisti, kdor najmanj rabi.« Toda o tem še izpregovorimo posebe. 3, Starši naj svoje otroke tudi zgodaj p o u č e o tem, kako grda in neumna ie nevoščljivost. Opozore naj jih večkrat aa lepi nauk Kristusov; »Vse tedaj, karkoli hočete, da vam ljudje store, tudi vi njim storite!« (Mat, 7, 12.) Nevoščljivec pa hoče ravno narobe; Kar sebi želi, drugim ne privošči. Nevoljen je na dobrote, ki jih prejema kdo drugi od ljudi ali Boga. Ali imaš ti komu zapovedovati, kaj naj Bog da in komu naj da? Ali ima obdarjeni kaj manj, če si mu ti nevoščljiv? Ali imaš ti kaj več, če rediš zavist v srcu? Še to pokončaš v sebi, kar imaš dobrega, namreč mir in zadovoljnost. Ali ne čutiš, da nevoščljivost ni sreča? Mučiš se ko ptica v precepu: duša ti je nepokojna, srce sovražno, življenje grenko. »Nevoščljivost in jeza krajšata dni,« pravi sam Sveti Duh, (Sir. 30, 26.) Tako življenje v nevoščlji-vosti ni več vredno človeka. Sliči že peklenskemu življenju. »Po nevoščljivosti hudičevi je prišla smrt na svet, in kateri so na njegovi strani, ga posnemajo.* (Modr. 2, 24, 25.) Še več. Grši ko hudobec je nevoščljivec. Peklenski duh ni nevoščljiv, če manj trpi kateri njegovih angelov, človek pa je človeku. Kajnu je upadel obraz, ko je gledal bratovo srečo. Kako grd je nanj spomin! Če smo dolžni ljubiti celo take, ki nam store ali žele kai hudega, kako more biti kdo zlovoljen takemu, ki mu ni storil nikoli nič žalega? — Otrok mora uvideti iz takega nauka, d.3 je nevoščljivec res aboten in pristuden človek. Če bi pa tak nauk res še tudi ne pomagal — tudi otroško srce je včasih čudna stvar! — potem je seveda treba močnejših zdravil. Zelo modro pisana stara vzgojna knjižica svetuje to: Posebno primerno za nevoščljive otroke je da jim še tisto vzamete, kar se jim zavoljo nevoščljivosti premajhno in preslabo zdi; da jim tisto kazen daste, katero bližnjemu privoščijo ali zavoljo katere se vesele. Tožba od nevoščljivcev ne poslušajte radi. Ako vidite, da iz nevoščljivosti tožijo, bo največ pomagalo, da oba kaznujete: zatoženega zavoljo prestopka (če je dokazan), tožnika pa zavoljo nevoščljivosti. Ako bi pa bila tožba popolnoma neupravičena, potem naj tožnik sam in sicer dvojno kazen dobi. (Jan Ažman; Krščanska izreja slov. mladine.) 4. Še na nekaj naj opozorimo. Izku-šamo to: bolj ko nam je kdo tuj, manj se nam vzbuja nevoščljivost zaradi njega. Večkrat pa ko občujemo s kom, rajši se nam zaradi njega kak trn zatakne v srce Zato je menda tudi največ nevoščljivosti — vsaj otroške — med brati in sestrami, pa med najožjimi tako zvanimi »prijatelji«, posebno pa »prijateljicami«. Kar ima eden ali ena dobrega in mičnega, to hoče imeti tudi drugi in druga, da ne zaostane; in če ne more doseči, potem je že bolečina v srcu. Zlasti deklice znajo biti v tej reči zelo hudobne. Nalašč zato se katera lepše oblači, moderneje spleta (ali striže), ele- gantneje vede, duhoviteje govori, da draži k nevoščljivosti svoje »prijateljice«. Plemenito to ni. Zato je tem bolje, čim manj imajo otroci v teh letih takih prijateljstev zunaj doma. Plemenito prijateljstvo res človeka boljša, toda mora biti res prijateljstvo, resnobno in nesebično, ne pa golo barantanje s čuvstvi, kakor je v navadi med tako mladežjo. Kdor hoče biti vsakomur prijatelj, še sam sebi ni dober. In kdor hoče z vsemi tekmovati, se zagrize v nevoljo in nevoščljivost, da mu postane življenje muka. Nevoščljivec je sam sebi rabelj. * * * Zdaj, ko smo si ogledali to četrto strupeno zel med poglavitnimi grehi, priporočimo še par čednosti, ki zelo branijo v otroška srca grdi nevoščljivosti. Ena je skromnost. Človek, ki je skromen, je z malim zadovoljen in ne gleda na druge. Ne v jedi ne v pijači ne v obleki ne v hlepenju po veselju ali kateremkoli uživanju ne stopi čez meje, ki so primerne njegovemu stanu. Sam sebi čisto zadostuje; drugo, kar je zunanjega, ako je — potem dobro; ako ni — tudi prav. Srečni otroci, ki so izmlada utrjeni v tej čednosti! Bogati so sredi reve, mirni sredi žalosti, zadovoljni sredi tuje boga-tije. Njih duša je nevoščljivosti nedostopna. Otroci pa, ki hočejo imeti — kakor pravimo — od vsake muhe pečenko in morajo biti na vsaki kaši in noreti za vsakim užitkom in modo, so igrače v kremp-ljih nevoščljivosti. Taki otroci potem niso v življenju nikoli zadovoljni, ker pač niso bili nikoli prav vzgojeni. »Zahtevajmo od življenja prav malo,« svetuje naš pisatelj-potopisec Jos. Lavtižar, »in prejeli bomo prav veliko.« Druga lepa čednost, ki kroti nevoščljivost, je rodoljubnost. Ako smo že dolžni, da ljubimo vsakega človeka, celo protivnika, koliko bolj smo dolžni, da ljubimo svoje rojake, ljudi svojega jezika in krvi. Toda — na žalost! — smo Slovenci v tem pogledu čudnega ravnanja. Mnogokrat se čuje n. pr. od izseljencev; »Če more kdo v tujini vzeti našemu človeku zaslužek ali snesti kruh, najprej ga Slovenec Slovencu.« In doma tudi: koliko za-hrbtnosti, škodoželjnosti, zavisti in ovajanja med rojaki, sosedi in občani! Kako pa drže skup Lahi, Nemci, Židje na tujem in doma! Ne puste propasti sorojaka, če si morajo podporo zanj od ust pritrgati. Pri nas pa rodoljubnost tako malo poznana čednost! Mnogo se govori o ljubezni do domovine, malo o ljubezni do rojakov. V naši mladini gojimo več rodoljubnega duha! To bo narodu v splošno korist, mladini pa še močno orožje zoper nevoščljivost. Dopovedujte, starši, otrokom iskreno, koliko so pretrpeli naši pradedje v stoletnih bojih že s Turki, da so se ohranili; koliko se borili in se še bore z Nemci in Italijani, da si rešijo svojo narodnost; kako malo nas je pred svetom, kako šibko je še naše gospodarstvo, kako diven naš jezik, kako lep naš svet — in mi bi se med seboj zajedali in grizli, ko se itak pred tujim navalom komaj vzdržimo? Kar pošteno pridobi en sam Slovenec, kjer napreduje v katerikoli stroki, kar si priborimo na ugledu in pravicah in pridobimo na znanju in narodni svojini, to nas mora vse veseliti od srca. To je rodoljubje! Zlasti naj se mladina že pod domačo streho ogreva v ljubezni do rojakov pod tujim jarmom, naj rada zbira za njih šole in društva, naj moli za njih obstanek. Globok stud pa naj vcepijo starši svojim otrokom pred vsako narodno sramoto, brezver-stvom, sirovostjo, pijančevanjem, hlinje-njem, ovaduštvom, pa tudi pred tistim lažnivim rodoljubjem, ki samo kriči in na-piva »živio narod!« — »živela domovina!« — ne stori pa ničesar omembe vrednega ne za narod ne za domovino. Tako samo-pašno rodoljubje naj se otrokom prignusi že pri domači mizi; razvnemajo pa naj se v delavni, nesebični ljubezni do naroda. Tako pristno ljubezen do svojega naroda in doma naj pa starši z leti raz-plamte v otrocih tudi v ljubezen do širše domovine in države, kar jim ne bo težko, ako bo država našemu rodu, ako več ne — vsaj pravična mati. Saj je vsak Slovenec že rojen dober državljan. Starši! Gre za bodočnost vaših otrok, za bodočnost slovenskega ljudstva. V kakšni družbi so vaši sinovi in hčere? Kam zahajajo? Ali so si izbrali krščansko organizacijo? * »Nebeško kraljestvo trpi silo in silni ga ote-majo.« (Mt. 11, 12.) — Prvo orožje v tem boju je volja, cela in odločna volja. Samo želeti in hrepeneti po nebeškem kraljestvu — še ni volja; danes začeti, jutri odnehati — ni volja; nekaj storiti, ne pa tega, kar je nujno potrebno — ni volja; ne storiti vsega, kar je treba — ni volja. Odpuščenje malih grehov izven spovedi. Prof. dr. Fr. Jere, (Konec.) Spravno in očiščevalno moč ima tudi molitev za odpuščenje grehov. Sam Gospod je v svojo molitev vstavil prošnjo: Odpusti nam naše dolge. Pri tem je pač mislil na vsakdanje pogreške pravičnih ljudi. Ako pride ta ali podobna prošnja prav iz srca, ki nima nagnjenja do greha, prav gotovo pri Bogu izprosi odpuščenje. Sv. Cerkev večkrat rabi to sredstvo. Sv. mašo začenja z očitno spovedjo, ki jo moli tudi pred vsakim sv. obhajilom. Tako naj bi tudi mi nikdar ne šli k premišljevanju, daljši molitvi, k sv. zakramentom, če nismo prej Boga prosili odpuščenja grehov. »Odpustite in se vam bo odpustilo.« S temi besedami je sam Zveličar pokazal na drug bogat vir božjega usmiljenja. Ko sv. Avguštin opominja vernike, naj pred sv. obhajilom duše očistijo malih grehov, jim veleva samo to: »Ne pozabite poprej moliti: In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Ako odpustiš, se ti bo odpustilo.« Dalje odpušča male grehe pobožna raba blagoslovljenih reči. Za zgled, kako se to godi, naj nam služi blagoslovljena voda. Ko sv. Cerkev vodo blagoslavlja, moli, naj bi bila voda vsem, ki jo bodo pobožno rabili, v dušno in telesno korist. Ker Bog vedno uslišuje molitev sv. Cerkve, kadar gre za naše duše, moramo misliti, da nam bo pri pobožni rabi blagoslovljene vode milost božja ganila srce, da bomo obudili popolno ljubezen ali kesanje, ki odpuščata grehe. Posebno imenitno sredstvo za odpuščenje malih grehov je presv. Rešnje Telo, in sicer kot sv. obhajilo in kot daritev. Sv. obhajilo po-množuje posvečujočo milost in obnavlja božjo ljubezen; s tem povzročuje odpuščenje malih grehov. Dejanska navzočnost Zveličarjeva v človekovi duši namreč stori, da ta goreče in presrčno obuja kesanje, ljubezen, dober .namen; zato je jasno, da izbriše eno samo sv. obhajilo večino malih grehov, če ne vseh. Spolniti je treba le en pogoj: v duši ne sme biti nobenega nagnjenja do malih grehov. Kolikor ostane v duši nagnjena do greha, toliko ostane tudi greha. Sicer je pa sv. obhajilo najboljše sredstvo tudi zoper nagnjenje do greha. Zato pravi Pij X. v svojem odloku o pogostnem sv. obhajilu: »Ne more se zgoditi, da bi vsakdanje sv. obhajilo polagoma ne oprostilo duše vsakega nagnjenja do greha.« Kot daritev pa izbrisuje presv. Rešnje Telo grehe s svojo spravno močjo. Kri božjega Sina gane nebeškega Očeta, da podeli pri maši navzočim duha spokor-nosti, ki izbrisuje grehe; kazni za greh pa sv. maša odpušča naravnost in neposredno. Eno najboljših sredstev, da od Boga dobimo odpuščenje grehov in se nam odpravijo posledice grehov, je o b u j e n j e grehu nasprotne kreposti. To se zgodi tako, da takoj po grehu sklenemo, storjeno krivdo popraviti z dejanjem tiste kreposti, zoper katero smo grešili. In ako to storimo iz nadnaravnega nagiba, da namreč s tem pokažemo svoje kesanje nad grehom in tako Bogu zadoščujemo, more tako dejanje kreposti spremeniti slabe posledice greha v dobre. Kdor se tega navadi, bo kmalu doživel, kako hitro se tema, ki je po grehu nastala v njegovi duši, spet izčisti in se volja, ki je po grehu oslabela, spet okrepi. Da, njegova gorečnost bo po padcu še večja ko prej. V lepem krščanskem življenju je torej malo vaj, ki bi bile tako priporočati ko ta; zlasti pa naj bi se spovedenci, ki so se namenili odpraviti kako napako, prav posebno potrudili, da tako ravnajo. Če smo bili danes mlačni v molitvi, če smo opustili pripravo na molitev ali bili celo prostovoljno razstreseni, popravimo to s tem, da se bomo drugi dan prav skrbno pripravili na molitev in se varovali vsake raztrese-nosti. Ako smo se zoper bližnjega pregrešili z neprijaznimi besedami ali pomanjkanjem uslužnosti in postrežljivosti, porabimo prvo priliko in pridimo bližnjemu naproti s tem večjo ljubeznivostjo in uslužnostjo. Slično ravnajmo v drugih rečeh. Tako prava ljubezen do Boga kaznuje vsako nerednost z nasprotno krepostjo. Tako zna krščanska modrost celo napake koristno uporabljati v dušni napredek. To so glavna sredstva, s katerimi se izbrisujejo mali grehi izven spovedi. Večina teh sredstev nam je vsak čas pri rokah in uporaba nam ne dela težav. Zato ta sredstva pridno in vsak dan upo-rabljajmo! Iz tujine za domovino. J. Kalan. Zadnjič sem rekel, da menda pogrešate nekoga, ki bi vas v »Bogoljubu« kaj podrezal in pokregal. Vsaj tako sem slišal poleti, ko sem bil doma. No, sem dejal, če res nimate nikogar, bom pa moral spet jaz to narediti, ki imam precej talenta za to. Da se pa ne boste preveč ustrašili, vas moram brž potolažiti. Zato vam bom takoj povedal, o čem mislim pisati. Pripovedovati vam hočem iz Nemčije nekaj prav lepega, pa tudi nekaj prav — grdega ... Kaj pa je takega, da je lepo in grdo obenem? Pri vas v Jugoslaviji imate zdaj malo tihega kulturnega boja, v Nemčiji so ga imeli pred nekaj časom tudi, pa veliko bolj kričečega. Mislim, da boste radi slišali, kakšen je bil ta kulturni boj. Kdor še ne ve, kaj je to: kulturni boj, bo kmalu izvedel. Jaz sem ravnokar prebral njega zgodovino in nisem mogel nehati, dokler nisem prišel do konca. Morebiti bodo ravno zgledi iz tujine dobro služili domovini, da se versko še bolj dvigne. — Poprej pa še to-le: Spominjate se, da sem zadnje čase večkrat potožil, da mi knjige in knjižice, vam namenjene, preslabo kupujete. In povem vam, da mi še danes ne gre v glavo, kako more biti kaka slovenska družba, ki bi ne marala in ne imela »Vodila Marijinih družb«. In vendar je še vedno precej takih. To je kakor bi otrok katekizma ne imel! Da, »Vodilo« je prav katekizem Marijinih družb, četudi ni pisan v vprašanjih in odgovorih. Seveda so družbe tudi brez njega izhajale, dokler ga še ni bilo. Pa časih so ljudje izhajali tudi brez železnice in druge take ropotije; danes pa pravijo, da ne izhajajo več. Dalje: S pesmicami »Pojte« in »Prepevajte« sem mislil, da vam bom veselje napravil in da boste željno po njih segli, ker so zbrane v njih skoro vse najbolj znane in lepe domače pesmi, in da se bo začelo na vseh straneh veselo ljudsko petje v cerkvi in doma. Pa kako debelo sem se zmotil! ... Vi ne veste, kako Nemci pojejo! Saj sem vam zadnjič povedal, da pri moji maši redovnice pojejo vsak dan. Ne tako lepo kakor pri nas, pa vendar pojejo! Dekleta, ki se v hiši učijo gospodinjstva, pa pojejo skoro ves dan, in večkrat tudi prav lepo. — Tretjič: S prodajo znanega »Fantiča« bi že smel nekako zadovoljen biti. Prva izdaja, 3000 izvodov, bo , kmalu razprodana. Pa vendar nisem zadovoljen. »No, seveda, saj ti nisi nikoli zadovoljen!« Če pa ne morem biti! »Zakaj ne?« Pomislite vendar, koliko je slovenskih fantov! Pomislite, kako naši fantje še vedno živfe. kake težave imamo ž njimi! Fantovsko živ ljenje, to je glavni »problem« — to se prav> slovensko »trd oreh« — dušnega pastirstvs ali verskega življenja. Če hočemo ta trd oreb razluščiti, moramo vzeti v roke take klešče ki jih prav v živo primejo. In knjižica »Fantič, .le gor vstan!« fante zagrabi noter v dušo (Veste, da jo moram malo pohvaliti, ker Jo noben drug noče!). »Ali ste nas dali!« so m; že rekli fantje, »kar pri duši nas prime«. Pt vendar jo radi berejo, samo če jo v roke dobijo. Vem, da je šla knjižica po vasi, da «c jo fantje drug za drugim požirali, in šele pri zadnji hiši se je ustavila. A meni ni všeč, če gre knjižica iz rok v roke, in da se enkrat »požre«, potem pa mir besedi. Vsak otrok mora imeti s v o r katekizem — in »Fantič« naj bi bil kateki zem naših fantov! — in katekizem je treba otrokom razlagati in študirati ga morajo Tako tudi fantovski katekizem! Kakor »Zlate knjiga« Orlom, tako »Fantič« vsem fantom ker ta ima pred očmi vse brez razlike! A le en sam vzgojitelj fantov-študeatov v Ljub ljani mi je z veseljem pripovedoval, kako gi pri skupnih sestankih berejo in razlagajo, da imajo fantje obenem zabavo in korist od njega. 3000 izvodov knjižice, ki ne želi nič manj, kakor vsem slovenskim fantom v letih norosti oči odpreti, njih življenje v pravo smer zasukati in prenarediti, — 3000 izvodov je vse premalo! To je tako, kakor če poleti v hudi suši dež toliko prileti, da malo prah zmoči Vidite, to je tisto, Slovenci, kar sem vam že tolikokrat povedal: pri nas gre vse premalo na globoko. Zato pa kljub vsemu trudu ni napredka v duhovnem življenju, na Nemškem se pa katoliško ljudstvo očividno dviga. — »Fantič« se bo natisnil drugič, popravljen in spopolnjen, in radoveden sem, če se ga res ne bo razpečalo še enkrat toliko. — Ne gre pa samo za moje knjižice, ampak tudi za druge. Čudim se, da se Zabukovčeva »K Materi« bolje ne razpečava, ki je pisana tako resnobno in tako temeljito, da mora lahkomiselna dekleta tudi popolnoma presukati iD preurediti. — Ne morem pa, da bi pri tej priliki ne omenil tudi Bleivveisove »Hči Brezmadežne«, ki še ni razprodana in jo imajo v zalogi tiskovnega društva v Kranju še ne vem koliko. Ali ni škoda, da leži v zabojih zabita, namesto da bi se brala in kaj koristila?! Da bi se nekatere moje in druge knjige razpečale, v ta namen ste imeli zadnjič »Bogo- ljubu« priložen naročilen list. Ta misel se ni porodila v moji glavi, ampak v glavi drugega bolj praktičnega gospoda. Kaj boste s tem listom naredili? Pogledali in na stran položili? vrgli med smeti? v peč? Ali napisali in odposlali? ... Pa nimamo denarja, je revščina, pomanjkanje, mi ugovarjate. Ali mi pa verja- mete, da je tudi na Nemškem veliko revščine in pomanjkanja? Boben poje ne samo .po Slovenskem, ampak tudi po Nemškem. Knjig in časnikov pa kar mrgoli. Tu dobite tiskano vse, kar si izmislite. Pa gre vse v denar. Tudi duhovniki močno pritiskajo, da si ljudje naročajo dobre knjige in časnike. Mož dela in molitve. 22. januarja je umrl v Trnovem na Notranjskem dekan dr. J. M. K r ž.i š n i k. Večna ljubezen, kateri je preblagi pokojnik posvečal svoje moči, zdravje in življenje, ga je poklicala na nebeško svatbo... Naj sledi tu samo nekaj potez iz njegovega trudaljubivega življenja. Poln modrosti Sv. Duha je razumel, da je vir prave sreče le v mirni vesti. »Kako se mi smili tak človek, ki svoja najlepša leta preživi v grehih! Kolika škoda! Saj ne more biti srečen.« Tako in podobno je izražal svoje sočutje do grešnikov, Zato je pa sam sebe obsodil v temno spovednico. Ob nastopu svoje dekanijske službe je dal napraviti veliko spovednico, ki nosi na pročelju vrezan napis: »Pojdi v miru!« Tu notri so se izlivale po njegovem posredovanju reke usmiljenja božjega na zadolžene duše. Pokojni je bil mož dela. Spovedoval je neprestano, včasih kar cele noči. Nekoč se mu je pripetilo nekaj izrednega. Izvrševal je poklic usmiljenega Samarijana v spovednici, ko je nenadoma udarila strela v cerkev in v njegovo spovednico; uničila mu je sicer čevelj na nogi, veselja do dela mu pa ni mogla vzeti. Vsako nedeljo in delavnik je čakal kot usmiljeni Samaritan, da izleči ranjene in bolne duše. Zlasti ob nedeljah je bil tako rekoč ves dan v cerkvi. Ob petih zjutraj je že čakal v spovednici. Da spovedancem ni bilo treba čakati na sv. obhajilo, je po prvi sv. maši obhajal na vsake pol ure... Kako so prihajali ljudje od blizu in daleč v tihi domek miru! Nikdar mu jih ni bilo preveč. Gorečnost ga je gnala še v sosedne župnije na misi-jone. Hodil je od Jelšan do Slavine, od Klanca pa do Divače. Na kvaterno nedeljo v adventu se je potrudil celo v oddaljene Juršiče, kjer je delil zakrament svete pokore vso noč do štirih zjutraj. Če pomislimo, da je imel poleg dušno-pastirskega dela v cerkvi, v uradu in samostanu tudi še pouk krščanskega nauka v šoli, in sicer na teden več kot vsak učitelj, če upoštevamo, da je bilo treba hoditi na vnanje šole, ki jih je šest, po erto uro daleč, moramo res priznati, da je delal za tri! — Pokojni je bil tudi velik prijatelj Marijinih družb. Lansko leto je ustanovil mladeniško Marijino družbo, dekliško pa je vodil od ustanovitve, celih 26 let. Poleg tega je imel skrb še za sosedne družbe. Kakor v slovo, so se lansko leto zbrale 8. septembra vse dekliške Mar. družbe od Postojne — do Brezovice in Jelšan na skupen shod v Trnovem o priliki 25 letnice tamkajšnje družbe. — Pa tudi na može ni pozabil. Za apostolstvo mož jih je pridobil 260, ki zvesto vztrajajo. Predlanskim sta z g. kaplanom posvetila skoraj vse družine v župniji presv. Srcu Jezusovemu. — Koliko dela! Prav je povedal postojnski dekan Kerhne v poslovilnem govoru v cerkvi pokojnemu: »Kako bogato žetev, kako velik voz dobrih del pelješ v nebesa!« — Rajni dekan je pa bil tudi mož molitve. Videl sem ga večkrat, kako zbrano in pobožno je maševal. Če je le utegnil, je opravil pobožnost sv. križevega pota. Vsak dan je bil pri sv. maši, preden je sam opravil sv. daritev. Te pobožnosti ni ohranjal v srcu, izžarevala je v blagodejni ljubezni do bližnjega. Lepo je rekel o njem njegov tovariš: »Napake je že imel, kot vsak človek, greha pa ni imel...« In vendar se je pokojni večkrat izrazil: »Bojim se sodbe! Odgovornost za toliko duš!« Na večer svojega življenja je priredil ponovitev sv. misijona v domači župniji. Misijon se je pričel v nedeljo 17. januarja, a on je moral leči. Kolika žrtev za njegovo apostolsko gorečnost! Drugi dan je zbral vse svoje moči, da je opravil sv, daritev — poslednjikrat! Bolezen ga je zgrabila z vso silo, da ni mogel več misijonsko delovati; pač pa je še v poslednjih težkih dneh s trpljenjem in molitvijo veliko storil za neumrljive duše .., Ljubezen božja, o kateri nam je tolikokrat govoril prečudno lepo in ki je ožarjala vse njegovo delovanje, ta ljubezen mu je vlila toliko vdanost v božjo voljo, da je bil pripravljen na klic Gospodov. S smehljajem na ustnih se je poslovil od iskrenoljubljene matere, nato mirno zaprl oči in izročil Bogu svojo dušo v petek 22. januarja zvečer okoli 6. ure ., . Veliki zvon je oznanil faranom, da je nehalo biti plemenito srce, ki je tako nesebično ljubilo in toliko trpelo. Naslednje dni so kar trumoma prihajali ljudje, da še enkrat vidijo očetovsko obličje ljubljenega dušnega pastirja in pomolijo zanj. Oh, koliko solz hvaležne ljubezni se je tu pretočilo! Pogreb je bil nad vse veličasten. Takega ne pomni naša dolina. Škofijski namestnik Msr. Sain, blizu 30 gg. duhovnikov in okoli 5000 ljudstva je spremljalo ljubljenega pokojnika na zadnji poti. Vencev je bilo 36; nosili so jih odlični gospodje. Pred krsto so nosile belo oblečene deklice znake pokojnikove duhovniške časti: kelih, mašno knjigo, biret in vijolični pas. Ob krsti so stopale deklice z lilijami, prepletenimi s črnim florom. Po oknih so gorele sveče, kakor o Telovem. Množica je molila rožni venec za dušo preblagega dekana. V cerkvi in ob odprtem grobu so odlični gg. govorniki proslavljali velika dela vzornega moža, in srca tisočerih so plakala za njim. Onemele so ustnice, ki so nas tako ljubeznivo in vztrajno vzpodbujale h krepostnemu življenju — edinemu viru prave sreče. Odrevenela je noga, ki je junaško stopala pred nami pod zastavo Marijino; omahnila je posvečena desna roka, ki nas je tako radodarno krepčala z angelskim kruhom... Preljubljeni duhovni oče! Delo te je izmučilo, da si legel v hladni grob; a Tvoj duh živi med nami. Zdi se, da šele zdaj začenjamo bolje umevati Tvoje zlate nauke, Tvoje svetle zglede. Seme Tvojih toplih naukov in očetovskih opominov ne sme usahniti, marveč mora rasti in se lepo razvijati, da obrodi stoterne sadove za večno življenje. Počivaj v miru, sveta duša, in uživaj Boga! •f Kardinal Mercier. Po dolgem bolehanju se je preselil 23. jan. v večnost nadškof in kardinal Jožef Mercier, primas Belgije, star 75 let. Pokojni je slovel po svoji globoki učenosti, pa tudi po izredni domovinski ljubezni, ki jo je izpričal med svetovno vojno. Po končam vojski je šel, dasi v visoki starosti, v Ameriko, kjer je izprosil dovolj sredstev, da je mogel zopet dvigniti slavo vseučilišča v mestu Mecheln in podpreti druge plemenite naprave. V zadnjem svojem pastirskem listu opominja vernike, naj odpuste svojim nekdanjim protivnikom (Nemcem). Ko je prejel sv. zakramente umirajočih, je izjavil: Zdi se mi, da ni daleč trenutek, ko me bo prišla spremit sv. Mala Terezija. Pokojni je bil velik častilec sv. »Male cvetke«. Poleg bolniške postelje je imel njene svetinje, podobo Lurške Marije in razpelo. Pred smrtjo je še rekel; »Kolikokrat sem pridigoval: Bog je poln ljubezni! V to ljubezen popolnoma zaupam!« Pokojni se je do zadnjega trudil za združenje vseh Angležev s kat. Cerkvijo. LISTEK. ♦ Od satana k Bogu. Adolf Rette — A. Kopitar. (Dalje.) Prišedši v gozd, sem krenil po stezi, ki se vije skozi dobravo Rdečih jam. Bilo je okoli desete ure zvečer. Junijska noč, vsa mehka, vsa sinja, vsa vonjava, je kraljevala pod drevesi. Skozi visoko vejevje sem videl migljajoče zvezde. Slavec je go-stolel. Milina sence in tišine mi je prijala kakor po navadi. Silno težko srce me je težilo v prsih. Šlo mi je skoro na jok; kesanje, ki mu nisem bil vajen, se je budilo v meni. No, sem si očital, pravkar si v imenu vede razvnel te ljudi, ki so preprosti in polni dobre volje. Za pojutrnji dan si jim obljubil raj na zemlji in ko so te vprašali, na kakšen granit naj postavijo stavbo, ki jim jo predlagaš graditi, si moral obmolkniti! Zabičevati nevednežem nauk, ki nima trdne podlage, to vendar ni kaj iskreno! In nikar se ne izgovarjaj: najbrže ne boš nikdar ^ mogel premagati te težkoče ... Postavi Darwina na Haeckela, Lamarcka na Geoffroy Saint Hilaire-a, podpri nauk o razvoju z monizmom; vsa stavba se ziblje na pesku. Priznati moraš; ta temni ocean, svetovna tajna, neprestano razdira tvoje zamisli. Brž mi šine pametna misel. Sklenil sem še: nikdar več se ne izpostavim, da bi lagal ali se umikal, kadar preprosti ljudje ugovarjajo. Dokler si ne pridobim trdnega in znanstvenega prepričanja o postankih, ne bom več širil socializma z besedo. Hitro sem pa dodal: to me ne bo oviralo, da se ne bi boril v svojih knjigah in člankih. Kaj prida se da doseči le tedaj, če priporočam razbijati meščanske okove, ki nas stiskajo ... Take reči sem si govoril. In vendar sem ostal nemiren, potrt do dna svojega bistva. Blodil sem pod vejami. Nehote sem klical, ne vedoč koga, naj mi odgovori na to prašanje o postankih, o katerem sem menil, da sem ga tako premišljeno izločil iz svojih misli. Oziral sem se proti tužnemu, z zvezdami posejanemu nebu in zdelo se mi je, da vidim, kako strašno se na njem izraža sfingin krohot. Prav nobena stvar me ni razjasnila. Vse je molčalo. In črni grmi so mi svbjo ogromno temo širili v dušo. No! sem naposled vzkliknil. Glava mi je utrujena. Dve uri sem govoril in to me je izmučilo. Jutri se mi glava odpočine ... Pojdimo domov leč! Vlegel sem se torej na posteljo, toda dvom me ni zapustil. Obračal sem se sem in tja in tehtal dokaze, ki so se izjalovili, čim so nastali. To noč nisem mogel očesa zatisniti. Semtertja mi je tale misel kakor puščica šinila v glavo: če Bog vendar je?.,. Toda takoj sem čul, kako strašno krohotanje se oglaša v meni. . Kljub temu se mi je ta misel povra-čala, tako da sem se pomiril šele proti jutru, ponavljajoč, da, če Bog vendar je?... Več ko tri leta je minilo, odkar me je tisti večer tako potrlo. Danes, ko me neizrekljiva Luč milostno razsvetljuje, veru- jem, da je ljubi Bog izbral to priliko mojega govora, da me polagoma osvoji. Hvala mu za to na veke! II. V brezdno napuha in pohotnosti, kamor sem že bil tako davno zdrknil, sem se pogreznil tako globoko, da se mi duša ni za vedno obrnila k Bogu, dasi se mi je tedaj vest prvikrat zbudila. Prestati mi je bilo še dokaj bridkosti, ustaviti se ne-kekrati klicem milosti in umazati se do studnosti z blatom strasti, preden sem našel pravo pot, po kateri sem se povzpel k večni Lepoti. Zame se je pričela doba silnega omahovanja. Tekal sem od nauka do nauka, iščoč povsod vero, ki bi mi utolažila srčni nemir, pa je seveda nisem našel. Tedaj sem bil podoben tistim zbegan-cem, o katerih tako krasno govori sestra Katarina Emmerich v »Bridkem trpljenju Gospoda našega Jezusa Kristusa«; »Jezus je videl, kako so se ljudje zdaj ločili od prave vinske trte in legli med divje grozde, zdaj se kakor izgubljene črede izročili grabežljivim volkovom, braneč se iti v hlev Dobrega pastirja... Na pesek so zidali koče, ki so jih neprestano podirali in iznova gradili, kjer pa ni bilo ne oltarja ne daritve. Vetrnice so imeli na strehah in nauki so se jim menjavali kakor veter, Često so podirali koče in razvaline metali v vogelni kamen Cerkvi, ki je ostala neomajna, Z zavezanimi očmi so tavali okoli vrta Cerkve. Niso marali priti na ta vrt, kajti bali so se trnja v meji...« V svetišču, kjer sem vedo postavil na tron, so torej pokale stene. Izlepa se nisem mogel odločiti, da bi jih podrl, tako sem bil še prešinjen z varavimi sklepi človeškega razuma. Do tiste točke nisem dospel, kjer sem moral priznati, da je znanost nekakšen kino, kjer se vrstijo bežne slike. To sem pa vendar dosegel, da sem napram učenjakom začel biti nezaupljiv. Če sem med temi sejalci protislovnih besedi sploh kdaj srečal nekaj pametnih duhov, ki so naravne pojave proučevali previdno in pošteno, sem češče naletel na brezvestne stremuhe, ki okužujejo modro-slovne in prirodoslovne stolice. Oh, kako prepisujejo delo drugega, kako kričavo izrabljajo po goljufiji pridobljeni ugled, da mešajo pojme ljudem, jara gospoda, ki jo tako dobro opisuje Leon Daudet. Taki sleparji, ki se laskajo dobremu ljudstvu in ga izkoriščajo, so se mi zdeli čimdalje ogabnejši. To so mili bratci politikov, ki tolikokrat na dan varajo ubogo francosko ljudstvo. Kot črnogledi čarodeji kuhajo kapljice, s katerimi zastrupljajo preprostim duha. S pomočjo nauka o razvoju so zvarili neko tako zvano nravnost, ki jo menijo opravičiti s tem, da ji dajo kot glavno primes vero v brezmejni napredek človeštva. Vrhu tega je v tem le zanka kar bi lahko imenovali vabo za volilce. V resnici ti modraki, ki so tako vdani vladi, ne verujejo ničesar, pač pa so pripravljeni napolniti si žepe s prodajo sumljive šare in ponašati se z naslovi in velikimi pisanimi trakovi. Dijaki in kongregacije. DRUŽBEN! IMS GLASNIK Pogosto se zgodi, da nekateri še vedno zamenjavajo namen kongregacije z namenom dijaške zveze. Oba namena sta lepa, ali zamenjati jih nikar. Le nevešče oko bi zamenjalo Triglav z Mangartom, le nevešč organizator bi zamenjal kongregacijo z dijaško zvezo. Visoka gora je dijaška zveza, ki hoče združiti dijake istega mišljenja, hotenja in čuvstvo-vanja v eno celoto, pripravljati jih za organiziran kulturen nastop v življenju; ali še višja gora s svojim namenom je kongregacija, Združiti dijake istega mišljenja, hotenja in čuvstvovanja pod varstvom skupnega ideala, ki jim kaže smer in kaže moč. Tudi dijaška zveza ima svoje ideale in jih mora imeti, zakaj brez njih ni mladine. Ti ideali kažejo mladini smer. Dijaška zveza daje mladini gotove smernice, ali moči, zadostnih moči jim ne nudi. Mladina v najnevarnejših letih potrebuje največ moči. Kongregacija nudi svojim to moč. Kongregacija je kakor vodovodna pot, ki ne kaže samo smeri, kam naj voda teče, marveč po tej vodovodni poti res tudi teče oživljajoča voda. Kongregacije so Marijine poti, po katerih teče Marijina milost. Dijaške zveze, ki so številnejše po svojih članih, so primernejše za javne nastope; ali to je še daleč oddaljeno od onega podrobnega dela, ki je potrebno za vzgojo lepega značaja, ki je po^oj in podlaga za dobrobit domovine in naroda. Najlepši značaji so se doslej kovali in se še kujejo v Marijanski kongregaciji. Kongregacija ne dela s hrupom in manifestacijo, marveč tiho in neslišno, kakor resnična pomlad zacvete po vrteh, zapoje po logih. Zdi se ti, da je prišla čez noč, pa ni prišla nenadoma, marveč polagoma se je pripravljala dan za dnem. Tako se razvija, tako cvete kon- gregacija. Kar pa se hitro naredi, se tudi hitro podere. Dvojna je mladina, je dejal pred 20 leti francoski ministrski predsednik Waldeck-Rousseau, ki pri nas nastopa. Prvo mladino vzgaja republika, drugo pa Cerkev Obedve mladini se ne poznata, ter sta pripravljeni na medsebojni boj. Ali mladina ki jo je država vzgojila, si mora podvreči mladino, ki jo je vzgojila Cerkev. In danes po 20 letih? Jonatan Savlov sin se je oklenil Davida pastirja z betle-hemskih poljan. Mladina, ki jo je vzgojila država, se je udeležila kongresa katoliške mladine v Toulousu ob slavnostni akademiji sv. Tomaža Akvinskega dne 6, in 7, marca 1920, V isti kapeli so se sešli katoliški študentje, dijaki, ki so na državnih licejih in visokih šolah, da bi skoraj prisostvovali pobožnosti in pridigam oo. do-minikancev. Ali ni to zbližanje mladine iz katoliških šol z dijaki državnin učnih za v^dov dan radosti in narodne sreče? Kdc pa so bili prireditelji tega zaželjenega kongresa? Predvsem kongreganisti Niso sicer nastopili po svojem imenu, pač pa po svojem duhu, po svojih načelih, pc svojih najboljših zastopnikih. Tako snuje, tako dela, tako manifestira kongregacija. Ne lastno, marveč božje češčenje je njen prvi namen. S tem svojim namenom globoko zasega v socialno življenje, je preustvarja, prekvašuje in dviguje, Nikdar si ne sme in ne more kongregacije podvreči kakšna druga organizacija. Nasprotno sodimo, da bodo najboljši bojevniki v krščanskih organizacijah vedno in povsod kongreganisti. Če treba, radi bodo navidezne uspehe prepustili drugiji organizacijam, sami pa se bodo posvetili velikemu delu Marijanskemu, To Marijan- sko drevo je globoko ukoreninjeno v ne-porušnem organizmu sv. Cerkve. In cvet in razvoj in sad tega 350 letnega drevesa je časih — zgodovina pove — tako čudovit, da se zdi, da je zasejan prav po Marijini volji. Vse, kar je zasadila ona, ne bo več iztrgano. Ako tako premišljujemo kongregacijo, smo ponosni, da smo nje člani. Žive veje — živa kongregacija hočemo biti. Združeni z njo po tedenskih sestankih, vsakdanjih družbenih molitvah, zlasti pa po večkratnem sv. obhajilu. Vesel je bil francoski kardinal Dubois, ko se je pred leti na poti v Rim mudil tudi v Ljubljani, štirih naših zastopnikov, ki so se mu šli poklonit v imenu naših dijaških organizacij Vsakemu je dai Marijino svetinjo v spomin. Ali naj bo to znamenje in opomin, da naj tako in še lepšo Marijino podobo nosi vsak kongreganist v svojem srcu? Tako bodi naj jo nosi! Kongres na Patrona Hungariae — zaščit-nica Ogrske se imenuje Brezmadežna. Letos hočejo otroci Marijini na Ogrskem izpričati, da v njih še tli stara ljubezen do nebeške Matere; zato sklicujejo za dneve od 23, do 25. maja (o Binkoštih) velik kongres vseh Marijinih družb v Budimpešto. Priprave so v najlepšem razvoju. Vneti kongreganisti se trudijo, da bo ta marijan-ska slavnost prekosila vse enake dosedanje Ogrskem. prireditve. Posebno veličastna bo procesija od jezuitske cerkve preko krasnega črez-donavskega mostu Franca Jožefa k novozgrajeni lurški jami. V načrtu je tudi slavnostna velika maša in skupno sv. obhajilo kongreganistov na trgu pred državnozbor-niško palačo. Svečanost se bo izvršila z geslom: Navdušena obnovitev stare ljubezni poštenih Ogrov do nebeške Matere, patrone Ogrske dežele. Skrb za bolne in mrtve člane. Splošna pravila določujejo sledeče: »...Kadar se kdo izmed njih preseli v večnost, naj ga spremijo k večnemu počitku. Vsak naj sam moli zanj; razen tega naj skupno opravijo zanj mrtvaški oficij ali druge molitve (rožni venec, molitveno uro itd.) ter dajo za sveto mašo, da bo umrli deležen odpustka oltarnega privilegija.« — Če nekoliko razdrobimo to pravilo, bi morda dobili sledeče določbe: I. Zasebno: 1. Udje naj obiskujejo bolnega uda za časa bolezni, kolikor jim dopuščajo okoliščine, v katerih se nahajajo sami in bolnik. 2. Pomagajo naj mu z dušnimi in telesnimi deli usmiljenja, odnosno opozorijo naj ga zlasti, da pravočasno uredi svoje dušne in časne zadeve. 3. Za časa bolezni naj zanj molijo in darujejo včasih sv. obhajilo. 4. Za umrlega naj molijo osem dni psalm »Iz globočine vpijem k tebi« ali se ga na drug način spominjajo v molitvi. II. Javno: 1. Pogreba se udeležujejo vsi udje s svetinjami (in zastavo). 2. Od umrlega se poslovijo s petjem ob odprti jami, preden truplo zagrebejo, potem ko je duhovnik truplo blagoslovil. 3. Že pri pogrebni sv. maši darujejo za umrlega sv. obhajilo; če pa ne, pa gotovo pri prihodnji sv. maši, za katero naj udje sami zložijo in ki naj se vrši 8. ali 30. dan ali obakrat po smrti. 4. Če je bolezen dolgotrajna, naj se ga spominjajo skupno v molitvi pri shodih sicer pa naj gotovo pri prvem skupnem shodu po smrti za umrlega opravijo kako skupno pobožnost (psalm: Iz globočine. rožni venec, litanije, molitveno uro). Bolj kot za zunanje slavlje (venci, dragocena krsta, tenčice), naj udje mislijo na dušno zveličanje bolnega oziroma umrlega člana! Obljubljene nagrade. Da a zl jo žu k ca >01 ▼ di | Kupi Čevlje v tovar- j niški zal. Carla Pollaka | lunajska cesta 23 dvorifte 30% ceneje. Ti pristojaja rno k vsaki obleki, dajo lah itko postavo telesa, da vsak pc i je, pri tem pa ne trpe ne noge rostane mlajši za 10 k« >st ne le »i te t! lo V LJUDSKA POSOJILNICA registrovana zadruga z neomejeno zavezo V LJUBLJANI Obrestuje hran. vloge po najugodnejši obrestni meri, vezane vloge po dogovoru ter brez vsakega odbitka. Svoje prostore ima tik za frančiškansko cerkvijo, v lastni palači, zidani še pred vojno iz lastnih sredstev. Poleg jamstva, ki ga nudi lastna palača, veleposestvo in drugo lastno premoženje, jamčijo pri Ljudski posojilnici kot zadrugi z neomejenim jamstvom, za vloge vsi člani s svojim premoženjem, ki presega večkratno vrednost vseh vlog. Hranilne vlog« znašajo nad 300 milijonov kron. NEVESTE predno se odločite nakupiti vso kuhinjsko posodo in orodja, oglejte si veliko in najcenejšo izbiro pri tvrdki Stanko Florianiič trgovin« z Seleznlno LJubljana, Sv. Petra cesta 35 Pri nakupu manafakturnega blaga pri poročamo „Bogoljubovim" bravcem Oblačilnico za Slovenijo Najboljša postrežba, na) nit je cene! Priporočamo Kolinsko cikorijo ZLATOROG Katera gospodinja ne pozna v modro-rumene ikatlje paketiranega Ztatorog - terpentinovega mila, katero je vsled čudovitega uspeba pri pranju in velike izdatnosti s ploino priljubljeno! Zlatorog - terpentinovo milo se izdeluje iz najbol.iib surovin z dodatkom terpentina, je torej tudi za najfinejše perilo popolnoma neškodljivo) — Zla-torog-terpentinovo milo je najboljše, najdragocenejše, zlata ▼redno ! Da to simboliziramo in vzbudimo v najširših krogih zanimanje za to neprekosljivo milo, se vpreia od 1. avgusta 1925. v vsak tisočeii komad 10-frank-zlatnik, kateii se pojavi pri ypo-rabi mila. Dosedaj se je našlo že mnogo zlatnikov. Poskusite tudi Vi srečo, kupite en komad Zlatorog-terpen-tinovega mila, perite z njim in prepričajte se o njegovi izvanredi kakovosti. Morda boste tudi Vi našli zlatnik! £ IME ili!1