SSStt j "-«1 ».*» DR. VIKTOR KOROŠEC / DR. GREGOR KREK ZGODOVINA IN SISTEM RIMSKEGA ZASEBNEGA PRAVA 4 o H- c+ , J O L3 fu H* H- b pomanjkanju zanesljivih in jasnih virov je sporen že nje¬ gov obstoj (Lenel). Zlasti pa je nesoglasje med pisci o tem, je li bilo ravno njemu (morda poleg mancipacije) ime nexum ali pa vsem per aes et libram sklenjenim poslom. Prav tako Nepojasnjeni so bistvo in pravne posledice. Pravilno je pač Zažiranje, ki obstoja starorimskega libralnega posojila ne panika in ki pridržuje zlasti temu posojilu naziv nexum. Morda se je dolžnik (nexus) s tem poslom podvrgel oblasti 22 Nastanek obvez upnikovi, če bi obveze ne izpolnil. Ta oblast je zadobila realno vsebino z manus iniectio (glej procesno pravo), ki se je mogla vršiti neposredno brez pripoznanja dolga ali predhodne ugo¬ tovitve s sodbo, ker je bila terjatev že dovolj izpričana z jav¬ nim aktom (Huschke; v najnovejšem času sporno, odkar je Mitteis ta nauk kritično izpodbijal). Ko so dobili Rimljani kovan bakren denar, gotovo pa, odkar so bili uvedeni srebrni novci (že pred prvo punsko vojno, 264 pr. Kr.), je imelo tehtanje samo še imaginaren, simboličen pomen. Vršilo se je nummo uno. V resnici so denar odštevali zunaj formalnega posla. Od prvotnega ma¬ terialnega posla je ostala samo forma, uporabna za razne pravne posle (n. pr. tudi za obvezo kupca, da plača kreditirano kupnino). Posojilo pa se je smatralo še dalje za ustanovljeno izključno le s formalnim aktom per aes et libram , dokler ni ta stara oblika posojila sploh izginila iz pravnega življenja (že pred koncem republikanske dobe) in je odstopila svoje mesto brezobličnemu posojilu (mutuum), ki pa kot negotium stricti iuris vendar ni mogel zatajiti svojega izvora. 2. Mancipatio (odnosno in iure cessio) fidudae causa. Tudi mancipacija sama je bila prvotno potrebna za dosego najrazličnejših pravnih smotrov, tako na področju obligacij¬ skega prava za zavarovanje zahtevkov (fiducia cum čredi- tore) kot surogat zastavitve, za hranitev in posodbo, sploh za pogodbe, s katerimi se izročajo stvari s pridržkom, da jih je treba pozneje zopet vrniti izročitelju (fiducia cum amico contracta). V teh primerih je bila mancipacija v zvezi s posebnim dodatnim dogovorom (pactum fidudae), ki obve¬ zuje m. dr. prejemnika stvari na remancipacijo (napis formula Baetica, Bruns 7 , I, 334) in iz katerega izvira v zadnjem stoletju republike dvoje tožba: a° fidudae directa izročitelja (fiducianta) na izpolnitev dogovora in a° fidudae contraria prejemnika (fiduciarja) na povračilo škode, utrpljene zaradi izpolnitve dogovora. V slovesnem aktu samem je izražala to zvestobno razmerje, dogovorjeno s paktom, posebna fidu¬ ciarna klavzula (fidudae causa). Pri fiduciarni mancipaciji je postal prejemnik formalno lastnik stvari. Smoter ji je bil ta, da dobi stvar le v zavaro¬ vanje neke terjatve ali da jo hrani ali rabi. Oblika je šla torej daleč preko cilja in ni ustrezala navedenim smotrom. Fiduciantov položaj je bil neugoden, ker je fiduciar stvar kot njen lastnik lahko odsvojil ali obremenil. Fiduciantu ni bilo pomoči. Zakaj pristajal mu je tedaj tudi v republikanski Kontrakti starega prava 23 dobi le oseben, obligatoričen zahtevek zoper pre¬ jemnika in njegove dediče na odškodnino. Stvari same fidu- ciant ni mogel zahtevati. Pri tem je bila možnost, da je stvar priposestvoval v enem letu brez ozira na posebne predpostavke priposestvovanja (usureceptio ex fiducia, prim. I. zv. § 58, II, 3, b), le neznatna korektura, ki ni mogla izravnati neprimer¬ nosti te oblike za omenjene posle. Tem nedostatkom so pozneje odpomogli s tem, da so pripoznali posebne kontrakte. Namesto niancipacije v svrho zavarovanja, hranitve in posodbe je sto¬ pila preprosta, brezoblična faktična izročitev stvari (pignus, depositum, commodatum). Fiducia cum arriico contracta je pri¬ šla ob pomen že v III. stoletju, fiducia cum creditore se je vzdržala poleg realne zastavitve (pignus) in konsenzualne zastavitve (hijpotheca), dokler nista mancipacija in injure- cesija sploh izginili. Nasledniki fiduciarne mancipacije pa so imenovani realni kontrakti (prim. § 5, III). 3. Sponsio. Poleg libralnega posojila in mancipacije fidu- ciae causa, predhodnikov realnih kontraktov, zasledujemo v najstarejšem pravu še strogo formalni pravni posel z ime¬ nom sponsio v obliki ustnega vprašanja in odgovora: spon- desne? spondeo. Morda gre tu prvotno za prevzem odgovor¬ nosti za drugo osebo v dobi, ko dolžnik sam odgovornosti ni mogel prevzeti. Trdi se, da je izhodišče sponzije iskati v pro¬ cesu (Mitteis). Sponzor garantira namesto dolžnika pred¬ vsem v procesu kot talec (vas in praes) pri procesnih varšči¬ nah, pri obljubi dolžnika, da se zglasi na sodišču (vadimonium). Nadaljnji razvoj je prevzem odgovornosti po dolžniku samem, ki odgovarja najprej s svojim telesom, pozneje z imovino. Dolg in odgovornost sta spojena. Tudi če ostane Mitteisov nazor o procesualnih koreninah sponzije problematičen, je bila oblika sponzije vsekakor uporabljana tudi zunaj procesa za ustanovitev obligacije tako dolžnika samega (glavnega dolžnika), kakor tudi poroka. Materialnopravna sponsio glavnega dolžnika, ki je bila propria civium Romanorum in nedostopna peregrinom, je v gibkejši obliki prešla v ius commune kot stipulatio (prim. § 5,1 in §§52 in 53; o sponziji poroka § 39, III, 1). V toku razvoja, s povečanjem državnega ozemlja in ra¬ stočim prometom s tu jimi narodi, se je krog pripoznanih ob¬ vez bolj in bolj razširjal, stroge civilne oblike pa so se morale umikati gibkejšim formam ali celo brezobličnosti, dokler ni ta krog slednjič s postklasičnimi inominatnimi ali brez¬ imnimi realnimi kontrakti dosegel obseg, ki meji že skoraj s 24 Nastanek obvez popolno pogodbeno svobodo. Po zaslugi rimskih pravnikov in rimskega pretorja in zbog izrednega razumevanja življenj¬ skih potreb, ki ga pri njih občudujemo, je rimsko pravo razme¬ roma naglo sledilo zahtevam vsakočasne stopnje napredujoče civilizacije. § 5. 2. Kontrakti klasičnega prava. V klasični dobi so polnoveljavne pogodbe, opremljene s tožbeno pravico, contractus. Gajev stavek obligatio contra- hitur pomeni: zveza, vozel se zadrgne. Beseda contractus po¬ meni prav za prav vsak obvezen pravni posel, tudi enostran¬ ski (B o n f a n t e). Običajno pa razumemo pod kontraktom le dvostranske pravne posle ali pogodbe. Kot pogodba predpo¬ stavlja kontrakt sporazum strank, toda obveza nastane le pri eni skupini kontraktov neposredno iz ujemajoče se volje strank, iz konsenza, namreč pri konsenzualnih kon- traktih. Vsi ostali kontrakti ustanavljajo obvezo in terjatev le tedaj, ako so sklenjeni v predpisani obliki ali čim je fak¬ tično dosežen njihov gospodarski smoter, da preide neki imo- vinski objekt iz imovinskega območja ene osebe v imovinsko območje druge osebe. Strogo obliko so zahtevali verbalni in literalni kontrakti (contractus qui verbis, litteris fiunt), faktično izpremembo glede imovinskih predmetov pa realni kontrakti. Le-ti so sklenjeni šele z dajatvijo ene stranke, z dejansko izročitvijo predmeta (re), ki ga mora druga stranka pozneje vrniti (Gai. 3, 89: ... a ut re contrahitur obligatio a ut verbis a ut litteris a ut consensu). I. Verbalni kontrakt. Stipulatio se vrši, kakor sponsio, v obliki ustnega vpra¬ šanja upnika in takojšnjega ustnega odgovora dolžnika: cen- tum mihi dare spondes? spondeo. Ker ni potrebno, da bi for¬ mula imenovala pravni razlog, iz katerega se dolžnik zavezuje (causa), temveč zadošča abstraktna obveza, je stipulacija uporabna za veljavno sklepanje najrazličnejših obligacijskih poslov, vendar izključno le za te. Oblika je bila, čeprav stroga, vendar razmeroma enostavna: zahtevala je razen uporabe določenih besed le prisotnost upnika in dolž¬ nika. Če še pomislimo, da drug, še preprostejši način skle¬ panja kontraktov še ni bil na razpolago, se ne moremo ču¬ diti, da je bila ustna oblika obvezovanja zelo priljubljena in zategadelj praktično izredno važna. Nje ni niti v Justinija- Kontrakti klasičnega prava 25 novem zakoniku zadela usoda prej omenjenih oblik, ki so bile kot obsoletne izločene; le zvodenela je v toku časa tako, da ji slednjič resda niti ustnost in abstraktnost nista bili več bistveni (prim. § 52,11). II. Literalni kontrakt. Zgodaj in gotovo že v zadnjem stoletju republike je bilo običajno, da je vodil pater familias poslovne knjige in vanje vpisoval sporazumno z dolžniki, kar so mu ti dolgovali. Ob¬ veza iz literalnega kontrakta nastane z vpisom v upnikovo poslovno knjigo (codex accepti et expensi), ki se vrši s pri¬ volitvijo dolžnika. Ta način ustanavljanja obveze je bil mo¬ goč samo glede terjatev, ki so že poprej obstajale (tzv. nomina transscripticia). S vrha je bila torej, da izpremeni obveza svoj pravni značaj (kavzalen posel se pretvori v abstrakten posel, transscriptio a re in personam) ali pa da vstopi namesto do¬ sedanjega dolžnika nov dolžnik (transscriptio a persona in personam). Literalni kontrakt je potemtakem služil prenovitvi (novaciji) obstoječe obveze. Kadar je razlog vknjižbe povsem nova obveza (n.pr. dano posojilo), ne gre za pravi knjižni dolg, ki bi nastal z vpisom, temveč je odločilna izročitev de¬ narja (nomina arcaria). Tedaj dolžnik ni obvezan litteris, temveč re (glej zdolaj pod III); vpis nima konstitutivnega pomena, marveč služi samo v dokazovanje (Gai. 3, 151 ... ar¬ caria nomina tiullam facere obligationem, sed obligationis factae testimonium praebere). Kakor o poslovnih knjigah samih in njihovi ureditvi, tako vemo malo pozitivnega tudi o vsebini in pomenu vpisov, ki sta postala ravno v novejšem času predmet mnogih kontro- verz (cf. zlasti Heck, ArchCivPrax. 116, 129; prim. še § 55,1). Razen literalnega kontrakta rimskega izvora so se udo¬ mačile v prometu z Grki in drugimi tujci pod grškim vpli¬ vom tudi druge obveze v pismeni obliki: abstraktne obveznice (chirographa in spngraphae). Po grškem pravu je bila namreč veljavnost obvez razmeroma zgodaj odvisna od naprave li¬ stin, ki niso imenovale pravnega razloga. Pod vzhodnim vpli¬ vom se je pismena oblika bolj in bolj razširila. Celo listine, sestavljene o že sklenjenih stipulacijah (cautiones creditae pecuniae), ki so služile prvotno le dokazovanju, so zadobile skoraj značaj konstitutivnih listin. Dopustnost dokaza zoper njihovo vsebino je bila skrajno omejena. Stipulacija je prišla 26 Nastanek obvez končno ob svoj prvotni značaj in pomen. Odstopiti je morala vlogo listini, ki je bila o njej sestavljena (prim. § 52, II in § 55, II). III. Realni kontrakti. Kontrakte, ki se sklepajo izključno le z dejansko izro¬ čitvijo predmeta (re contrahitur), imenujemo realne kontrakte. Dajatev (res) se izvrši zato, da nastane obveza dolžnika (obligandi causaj, ne pa, da se obstoječa obveza izpolni in razveže (soloendi causa). Obveza dolžnika pa je ta, da svojčas vrne izročeni mu predmet. Gaj omenja v svojih institucijah (3,90) le posojilo (mutui datio): Pogodbenik (posojilodavec) tradira sopogodbeniku (posojilojemniku) vsoto denarja ali količino drugih nadomestnih stvari. Zaradi izročitve postane posojilojemnik obvezan, da mu vrne ob določenem času isto vsoto denarja odnosno isto količino stvari iste vrste. G a j e v e Res cottidianae (cf. D. 44, 7, 13; 5, in 6) pa navajajo razen po¬ sojila že tudi p o s o d b o (commodatum), hrambo (depo- situm) in zastavo (pignus). Postklasična je vsekakor dopol¬ nitev kategorije četvero realnih kontraktov s širokim pojmom tzv. brezimnih ali inominatnih kontraktov, ki do¬ puščajo izmenjavo vsakršnih dajatev in celo storitev, če so le po eni stranki dejansko izvršene (do ut des; do ut facias; facio ut des; facio ut facias), in nudijo tožbo na nasprotno da¬ jatev (a° praescriptis verbis). Predmet obveze torej n i, kakor pri imenovanih realnih kontraktih, vrnitev izročenih stvari, temveč druga nasprotna dajatev, n. pr. pri menji (permutatio) dajatev druge stvari. O poedinih realnih kon¬ traktih prim. §§ 56 do 60, o brezimnih kontraktih prim. § 72. IV. Ko n senzualni kontrakti. Najbližji sedanjemu pojmovanju so pač konsenzualni kontrakti. Edino oni odgovarjajo prav za prav modernemu pojmu pogodbe, ki mu je težišče materialna plat, oblika pa le sredstvo za dosego pravnopolitičnih smotrov. Obveza nastane tu že s sporazumom med upnikom in dolžnikom (con- sensus) o bistvenih sestavinah pogodbe (essentialia negotii). Medtem ko je vzrok nastanka obveze pri doslej obravnava¬ nih tipih zunaj opazno dejstvo (oblika ali faktična izročitev stvari), se zadovoljuje konsenzualni kontrakt že s subjektiv¬ nim momentom soglasja dveh volj, ki jih stranki lahko izra¬ žata na kateri koli način, torej brezoblično. Brez pomena za Kvazikontrakti in pakti 27 pol novel javnost obveze je, je li ena stranka svojo dajatev že izvršila ali ne. Gotovo se stranki pri vsakem kontraktu sporazumeta. Toda pravu ta sporazum pri drugih kontrak- tih ne zadošča. Pri konsenzualnih kontraktik pa odločuje že soglasje strank o dajatvi ali o medsebojnih dajatvah; sklepanje posla se vrši neopazno za zunanji svet. Ti kon- trakti so že plod naprednega pravnega pojmovanja. To nam potrjuje n. pr. dejstvo, da je kupoprodaja, prototip rimskega konsenzualnega kontrakta, po grškem pravu šele sklenjena, ko je predmet izročen proti takojšnjemu plačilu kupnine. Kup je torej perfekten s faktično izvršitvijo obojestranskih dajatev (predmeta in cene), ima potemtakem prvotno značaj realne pogodbe. 1 Čeprav zadošča pri konsenzualnih kontraktih brezoblično izraženo soglasje kontrahentov, vendar njihova vsebina stran¬ kam nikakor ni stavljena na voljo. Kot kontrakti so pripo- znani le taki dogovori, ki imajo po pravu vnaprej določen pravni smoter (causa). Takih konsenzualnih kontraktov v pravem pomenu, ki ustvarjajo z akcijo zaščiteno terjatev, pozna rimsko pravo le četvero; priznati pa moramo, da je baš z njimi zajelo glavne in najvažnejše tipe, ki imajo naj¬ večji pomen v vsakdanjem življenju. Ti kontrakti so: kupo¬ prodaja (emptio venditio), najem v treh oblikah (locatio con- (luctio rei, operarum in operiš), nalog (mandatum) in družba (soeietas). Podrobno o njih v §§ 61 do 71. § 6. 3. Kvazikontrakti in pakti. I. Kvazikontrakti. Navzlic gibčnosti nekaterih pogodbenih tipov, ki so se dali prilagoditi različnim poslovnim smotrom, so klasični ju¬ risti čutili potrebo, da se kontraktni sistem izpopolni. Ver¬ jetno je, da so že klasiki pripoznavali izvestne pravice, iz¬ virajoče iz obvez, ki so imele neko sličnost s kontrakti (Ricco- bono), pa se vendar s kontraktnimi tožbami niso dale ures¬ ničiti, ker obveza ni ustrezala enemu ali drugemu pogoju veljavnega kontrakta. Sem gre n. pr. dejansko poslovodstvo brez naloga (negotiorum g.estio). ki je podobno nalogu (man- 1 Reminiscence na to izhodišče grške kupoprodaje so določbe Ju- stinijanovega prava o prehodu lastnine in nevarnosti (prim. § 61, II in § 62, III). 28 Nastanek obvez datum), pa mu manjka soglasje naročitelja. Pri neupravičeni obogatitvi, recimo zaradi dajatve nedolgovanega predmeta, je obogatena stranka v podobnem položaju kakor posojilo- jemnik, ker morata oba vrniti, kar sta dobila, k čemur sta obvezana na podlagi istovrstne tožbe (condidio, Gai. D. 44, 7, 5 pr.). Vsekakor pa je 'šele postklasična doba 1 take kontrak- tom podobne obveze spravila v zaokrožen sistem (obligationes quasi ex contrattu, P e r o z z i). Kategoriji kvazikontraktov so prištevali razen že na¬ vedenega poslovodstva brez naloga in neupravičene oboga¬ titve (condictiones sine causa) zlasti mandatu podobno raz¬ merje med varuhom in varovancem (tutela), zahtevke razdru¬ žitve naključne skupnosti (communio incidens) in zahtevke iz volila, ki ustvarja obvezo dediča proti volilojemniku (lega- tum per damnationem). O posameznih kvazikontraktih prim. §§ 79 do 82. II. Pada. Razen konsenzualnih kontraktov ne pozna civilno pravo samostojnih brezobličnih pogodb, ki bi ustanavljale iztožljive terjatve. Vsebina takih brezobličnih dogovorov, kijih imenujejo Rimljani pada, tudi nuda pada, je mogla biti le predmet ugovora (exceptio). (Ulp. D. 2, 14, 7, 4: ... nuda padio obligationem non parit, sed parit exceptionem). Toženec se je mogel n. pr. z uspehom sklicevati na to, da mu je tožitelj dolg brezoblično odpustil (padum de non petendo) ali mu dovolil odlog plačila (pactum de non petendo intra certum tempus). 1. Pada adiecla. Izjeme so po civilnem pravu le določeni dodatni dogovori o postranskih določbah (adminicula) h kontraktom, ki jih pri- poznava civilno pravo. Iz takih dogovorov (pada adieda) po¬ deljuje že civilno pravo tožbo, ako so bili sklenjeni neposredno v zvezi s kontraktom (in continenti fada). Tedaj veljajo kot sestavine pogodbe same (contradui insunt) in se tudi uveljav¬ ljajo s tožbo, ki izvira iz kontrakta samega. Taki dogovori služijo deloma poostritvi dolžnikove obveze (augendae obliga- tionis gratia), n. pr. obrestna obljuba, deloma olajšavi njego- 1 Fragment D. 44, 7, 5 iz Gaju pripisovanih Res cottidianae, ki navaja že tudi kvazikontrakte (in kvazidelikte), medtem ko se institucije istega pravnika omejujejo na kontrakte (in delikte), ni zadosten dokaz zoper domnevo o dobi, v katero postavljamo klasifikacijo teh obligacij, ker so Res cottidianae najbrž postklasična kompilacija klasičnih spisov ali pa, če so bile res Gajevo delo, jih je vsaj predelala tuja roka. Toge in gibke pogodbe 29 vega dolga (minuendae obligationis gratia), n. pr. odlog dospe¬ losti. Vselej pa je kontrakt, ki mu služijo v dopolnilo, negotium bonae fidei (prim. § 7; Ulp. D. 2, 14, 7, 5: ... solemus enim di- cere pada conoenta inesse bonae fidei iudiciis, sed hoc acci- piendum est, ut si quidem ex continenti pada subsecula sunt, etiam ex parte adoris insint). Koncesija, ki jo je civilno pravo s tem napravilo prostej- šemu pojmovanju, ni velika. Saj je le posledica integralnega značaja teh paktov, ki jih je smatralo kot sestavino samega kontrakta, pa tudi posledica dejstva, da so bili dodani kon- traktom, ki jih je presojati ex bona fide, z upoštevanjem vseh okoliščin konkretnega dejanskega stanu (prim. § 7). 2. Pada praetoria — pada legitima. Razvoj pa se ni ustavil pri tej koncesiji. Pretorji in cesarji poznejše dobe so upoštevali tudi tu potrebe praktičnega živ¬ ljenja. Pripoznali so samostojno tožbeno pravico neka¬ terim več ali manj samostojnim sporazumom določene vse¬ bine, ki njih pravni temelj (causa) v nobenem konsenzualnem kontraktu ni bil predviden. Te pakte so radi razlikovanja od dodatnih paktov (pada adieda) imenovali pada praetoria odn. pada legitima po tem, ali jim je iztožijivost podelil pretor ali cesar. Vsem iztožljivim paktom pa so dali glosatorji skupno one pada vestita, t. j. s tožbeno pravico opremljene pakte v nasprotju z golimi pakti, nuda pada, iz katerih ni bilo moči tožiti. Daši so Rimljani izjemoma pripoznavali tudi nekatere samostojne pakte kot iztožljive dogovore, so jih do konca raz¬ voja strogo ločili od kontraktov. O posameznih paktih prim. §§73 do 76. § ?. Toge in gibke pogodbe. I. Temelj razlikovanja. Obveznosti, ki nastanejo iz raznih kontraktov in drugih veljavnih dogovorov, so kajpak predvsem različne po vse¬ bini. O tem je razpravljati v posebnem delu pri posameznih kontraktih in drugih pogodbah. Predmet in obseg pogodbenih obveznosti pa sta po rimskem pravu podvržena tudi nekaterim s plošnim pravilom; 1 o katerih je govoriti na tem mestu. Po tem, ali spada neki kontrakt med toge ali stroge pravne Posle (negotia stridi iuris) ali pa med gibke pravne posle (negotia bonae fidei), je že načeloma različen tudi obseg, vča- 30 Nastanek obvez sih tudi predmet obveze. Ta razlika je v tesni zvezi s procesom in s sistemom akcij in zato tudi pojmljiva le, če se oziramo na zasledovanje terjatvene pravice kot procesualnega zahtevka zoper dolžnika (actio in personam). Akcija je namreč določe¬ vala obseg obveze, ker je tvorila podlago pravdne pogodbe [litis contestatio), ki sta jo sklenili stranki in jo je odobril ma¬ gistrat. Vsebina pravdne pogodbe je po klasičnem pravu ozna¬ čena s pismeno formulo. Ker je morala vsaki terjatveni pravici odgovarjati določena formula, tako da brez nje sploh ni prišlo do postopanja, so Rimljani posamezne terjatvene pravice poj¬ movali vselej le v njihovi procesualni obliki. Vsebina terjatve zavisi od vprašanja, kaj more biti predmet spora po proce¬ sualni formuli (quid veniat in actionem)-, predmet pa je raz¬ ličen po tem, ali je formula prepuščala presojo več ali manj sodnikovemu preudarku ali ne. V tem pogledu je bilo zlasti odločilno, ali je formula obsegala dostavek ex fide bona ali ne. V prvem primeru je šlo za iudicium strictum, v drugem za iudicium bonae fidei. II. Razlike v pravdi. 1. V strogi pravdi (iudicium strictum) je imel sod¬ nik odločiti le o tem, ali obstoji ali ne obstoji uveljavljena terjatev taka, kakor izhaja iz formule. Če je bil v intenciji, t. j. v onem delu formule, ki je ozna¬ čeval zahtevek po temelju in vsebini, naveden točno določen dolg (certum), t. j. določena vsota denarja (sestertium decem milia) ali določena količina drugih natančno označenih gene¬ ričnih stvari ali pa pribava civilne lastnine na določeni stvari ali ustanovitev določene, po civilnem pravu pripoznane služ¬ nosti, tedaj je bila naloga sodnika izčrpana s tem, da je preiskal, ali dolguje dolžnik ta predmet ali ne. Kakor hitro je dognal, d a toženec dolguje, je tudi dognal, kaj dolguje. Pormula za denarno posojilo (a° certae creditae pe- cuniae) se je n. pr. glasila: »Si paret N m N m A° A° sestertium decem milia dare oportere, iudex N m N m A° A° sestertium decem milia condemnato, si non paret, absoloito« (L en el EP 3 237). Ako se je sodnik prepričal, da toženec natančno toliko dolguje, ga je obsodil, v nasprotnem primeru ga je moral oprostiti. Oprostiti ga je moral torej tudi tedaj, kadar se je izkazalo, da dolguje toženec manjšo vsoto denarja ali drugo stvar, kakor je to navedeno v intenciji. Pluris petitio ima za posledico, da izgubi tožitelj pravdo docela in do¬ končno, ker je zahtevek z litiskontestacijo konsumiran in Toge in gibke pogodbe 31 je ponovna tožba izključena. Ta strogo formalna vezanost sodbe na besedilo pogodbe odnosno formule, ki odgovarja vedno le splošnemu tipu dotičnega kontrakta, nam sedaj tudi pojasnjuje, zakaj se postranski dogovori pri strogih kontraktih nikdar ne morejo uveljaviti s tožbo iz kontrakta, n. pr. obresti s tožbo iz posojilne pogodbe (mutuum). Saj ta obvezuje dolž¬ nika edino le na vrnitev toliko istovrstnih stvari, zlasti glav¬ nice, kolikor mu je bilo izročenih. Potrebna je posebna tožba, ki jo je nudil posebni, o tem sklenjeni verbalni kontrakt (stipulatio). Zato smo morali v § 6 pod II, 1, ugotoviti, da so jaki dogovori (pada) s kontraktno tožbo kot pada adieda iztožljivi samo pri gibkih poslih. Ako pa je merila intencija na dajatev, ki naj jo določi natančneje šele sodnik (incertum), je moral ta preiskati ne samo, ali je toženec dolžan, temveč tudi, kakšen obseg ima n jegova dajatvena obveznost. Tu je torej po ugotovljenem dejstvu, d a dolguje dolžnik, še vprašanje, kaj dolguje. Taka obligatio incerta je podana, ako gre za količino gene¬ ričnih stvari, ki po svojih lastnostih niso natančneje dolo¬ čene, ali pa za storitev ali opustitev (obligatio faciendi); pri¬ števali so ji tudi obveznost vrniti posest stvari, ki je že upni¬ kova last (restituere v nasprotju k prenosu lastnine v roke nelastnika) in ustanovitev služnosti, ki jo je pripoznavalo civilno pravo (dare). Formula izraža to z besedami quidquid dare facere oportet. Sodniku je tu že dana prilika, da sodi svobodneje. Pluspetio je bila tu nemogoča, ker intentio incerta konkretnega zahtevka sploh ni opisala (quidquid), temveč je j® (v tem primeru obvezna) demonstratio dala spoznati, za katero pravno razmerje gre, n. pr. pri a° incerti ex stipulatu: Quod A s A s de N° N° incertum stipulatus est (demonstratio), 9.ui d qui d ob eam rem N m N m A° A° dare facere oportet (intentio), eius iudex N m N m A° A° condemnato, si non paret, ^bsolvito (L en el EP 3 153). 2. Iudicium bonae fidei. Intencija je merila tudi v gibkem postopanju (iudicium bonae fidei) na incertum, to celo tedaj, kadar je bil predmet dare individualno določene stvari (n. pr. pri menji), ker tu nedoločenost ni potekala iz kontrakta, pač pa iz tega, da je bilo glede na klavzulo bonae fidei negotovo, kakšen zahtevek bode podlaga sodbe in izvršbe, zlasti pa, kakšen bo njegov obseg. Preudarek sodnika je tu še mnogo prostejši kakor pri strogih Poslih z intencijo quidquid dare facere oportet, ker mu je tu s posebnim dodatkom k formuli naročeno, da preišče tožen- 32 Nastanek obvez čevo dajatveno dolžnost s stališča dobre vere in poštenja (quidquid dare facere oportet ex fide bona). Formula pri a° depositi tistega, ki je drugemu dal srebrno mizo v hram¬ bo, je imela n. pr. sledeče besedilo: Quod A s A s apud N m N m mensam argenteam deposuit, qua de re agitur, quidquid ob eam rem N m N m A° A° dare facere oportet e x fide bona, eius iudex N m N m A° A° condemnato, si non paret, absolvito (L e n e 1 EP 3 288). To pomeni predvsem, da sodnik ni vezan na dosloven smisel dogovora, niti ne izključno na civilno pravo. On sme in mora upoštevati tudi individualne okoliščine konkretnega primera, ki mu je predložen v presojo. Odločilno ni samo to, o čemer sta se stranki izrečno pogodili, temveč se je ozirati na vse, kar se mora v konkretnem primeru smatrati za molče pogojeno zlasti tudi glede na običaje in prometne šege. Pre¬ soja ex fide bona zahteva od sodnika, da se bavi, ne da bi bil na to že od magistrata opozorjen z uvrščeno ekcepcijo, z raz¬ nimi dejstvi, ki vplivajo na rešitev vprašanj, je li bila obveza sploh veljavno ustanovljena in ali veljavno ustanov¬ ljena obveza še obstoji. Tako se mora baviti z morebitnim zvijačnim ravnanjem enega pogodnika (dolus praeteritus ali specialis), s silo, ki se je pod njenim vplivom zavezal (metus) ali z morebitnim nasprotnim zahtevkom na temelju istega obveznega razmerja (compensatio). Sodnik si je moral tudi uradoma staviti vprašanje, ali ni morda tožitelj prevarno postopal že samo s tem, da je zahtevek sploh uveljavljal s tožbo (dolus praesens ali generalis) itd. Ako upošteva sodnik te in take okolnosti, se lahko pripeti, da prisodi tožitelju več ali tudi manj nego mu je bilo obljub¬ ljeno; mogoče je celo, da toženca oprosti kljub temu, da se je veljavno obvezal (n. pr. ako je iztožena terjatev z nasprotno dajatvijo docela pobotana in zato ugasnila). Zato gre pri gib¬ kih kontraktih vsekdar za incertum, celo tedaj, kadar je pred¬ met individualno določena stvar (n. pr. pri men ji). Kajti tudi tedaj so možne incidenčne izpremembe omenjene vrste ne glede na to, da gredo upniku ex fide bona navadno poleg glavne stvari še plodovi in ostali prirastek (omnis causa). Že iz tega sledi v tej zvezi važno dejstvo, da je obseg obveze odvisen od vprašanja, katera akcija izvira iz nje in v kateri pravdi je o njej razpravljati in soditi. Retrospektivno smemo reči, da nastane iz kontrakta le taka in tolikšna ob¬ veza, kakršna in kolikšna bo mogla biti pripoznana v pro¬ cesu po značaju uporabne tožbe. Toge in gibke pogodbe 33 III. Materialnopravna razlika. Obseg obvez, ki jih je presojati ex fide bona, je še v dru¬ gem pogledu drugačen kakor pri strogih poslih, to pa zaradi različne stopnje skrbnosti in pazljivosti (diligentia), ki se za¬ hteva od udeležencev. To nam razodeva že beseda »praestare«, ki jo včasih obsega formula gibkega postopanja in ki izraža pač v prvi vrsti odgovornost (prim. § 9,1). Ker pa je vprašanje predpostavk in obsega odgovornosti obravnavati tudi glede obligacij iz deliktov, podamo to tvarino skupno za obveze iz pogodb in iz nedopustnih dejanj (§§ 18 ss.). 1 IV. Vzrok razlikovanja. Zakaj pa loči rimsko pravo stroge obveze od gibkih po tako pomembnih posledicah? Eden od razlogov postane jasen, če ugotovimo, da so stricti iuris negotia enostransko obvezne, bonae fidei negotia pa dvostransko obvezne pogodbe. Pri strogi obligaciji imamo opraviti samo z obljubo ene stranke (n. pr. promisorja pri stipulaciji, posojilojemnika pri posojilu) in zato tudi samo z eno terjatvijo (stipulatorja odnosno poso- jilodavca). Ob taki enostavni konstelaciji je naravno, da se upošteva edino le ta obljuba kot substrat (edine) terjatve. Pri pogodbah bonae fidei pa, pri katerih je vsaka stranka obve¬ zana in hkratu upravičena (n. pr. pri kupoprodaji), nista in ne moreta biti obojestranski terjatvi in obvezi medsebojno neodvisni, ker ustreza terjatvi in dolgu z ene strani dolg in terjatev z druge strani. Gladek potek je mogoč samo, ako se sme vsak udeleženec zanesti na poštenost drugega udeleženca. Ta razmerja medsebojne odvisnosti dajatev se ne dajo vpreči v strogo formalne spone, temveč zahtevajo kar najbolj ela¬ stično obravnavanje, ki dopušča primerno odtehtanje med¬ sebojnih interesov, pravic in dolžnosti, torej upoštevanje vseh posebnih okoliščin konkretnega slučaja, z drugimi besedami presojanje ex fide bona. 1 V modernem pravu nima razlika med togimi in gibkimi posli nobenega pomena. Ne glede na to, da ni več tožbeni zahtevek podlaga z a presojo, temveč materialnopravni zahtevek dajatve, zavzema se¬ danje pravo glede vseh pogodb stališče, da se pri njih razlagi ne smemo držati doslovnega smisla izraza, temveč se mora preiskovati namen strank in umeti pogodbo tako, kakor to ustreza običaju po¬ štenega prometa (§914 0dz.). Glede pomena in učinka dejanj in opustitev je vedno gledati na navade in običaje, ki veljajo v pošte¬ nem prometu (§863 0dz.). 3 Rimsko pravo II. 34 Nastanek obvez § 8. III. Nastanek obvez iz nedopustnih dejanj. I. Delikti. Obveza ne nastane samo po volji strank iz kontrak- tov in drugih pogodb ali pogodbam podobnih dejanskih stanov ali iz enostranskih obljub. Kakor razločujemo v modernem pravu obveze, ki izvirajo iz pravnih poslov, in obveze, ki jim je vzrok neko protipravno ravnanje, tako je že klasično pravo upoštevalo drugo kategorijo obvez, ki nastanejo izven pogodb zoper voljo udeležencev zaradi kršitve pravic, iz delik¬ tov (Gai3,88). Domnevamo celo, da so deliktne obligacije zacimki obligacijskega prava in da so se kontraktne obligacije odločile od njih šele v teku razvoja (prim. § 3, op. 1). V privatnem pravu nas zanimajo le one kršitve tujih pravnih dobrin, ona protipravna dejanja, ki ustanavljajo neposredno privatnopravne zahtevke (delicta privata), v na¬ sprotju k javnim deliktom (delicta puhlica). Kakor smo izvajali (prim. § 3, III), je imela rimskopravna globa (poena) prvotno le namen, da se storilec kaznuje za privatni delikt in s tem da oškodovancu zadoščenje za kršitev njegovih pravic. Nadomeščala je ne samo pri deliktih zoper osebe prastaro maščevalno pravico (oindicta), marveč je bila tudi pri posegih v tujo imovino, n. pr. pri tatvini ali poškodbi stvari, odmerjena z enojno ali večkratno vrednostjo odvzetega ali poškodovanega predmeta. Poena je bila prava kazen, vred¬ nost predmeta le podlaga za določitev kazni. Seveda pa si je oškodovanec s prisojeno denarno kaznijo, ki jo je pri- pravdal s kazensko tožbo v civilnem procesu in ki mu je bila namenjena le kot zadoščenje za osebno žalitev, dejansko pokril tudi škodo (poena rei persecutionem continet). Toda to ni bil smoter kazenske tožbe in globe. Ta izključno kazenski značaj so obdržale nekatere deliktne tožbe prav do konca razvoja (jactiones poenales, n. pr. a° furti). Primerjaj o tem podrobneje Kakor kontraktne obligacije, so bile tudi deliktne obveze omejene na določene tipe, ki jih je deloma predvidevalo že civilno pravo, deloma pa šele honorarno pravo. Civilno pravo pozna samo nekaj točno opredeljenih ne¬ dopustnih dejanj, ki jih nazivi ja delicta (v tehničnem smislu). b Ta J Ob 182 ss.) omenja celo le delikte, ki jih pozna skoraj vse ze zakon XII plošč, namreč naklepno protipravno prisvojitev tujdi premičnih stvari s tatvino ali poneverbo (furtum), na- Nastanek obvez iz nedopustnih dejanj 35 klepno razžalitev (iniuria), protipravno poškodbo stvari (dam- num iniuria datum, ki ga je urejala lex Aquilia iz 3. stoletja pr. Kr.) in kvalificirani naklepni odvzem stvari s silo, raz- bojništvo in rop (rapina). Slednji delikt je bil prvotno le pavrst tatvine (furtum); šele pretor je zanj uvedel posebno tožbo (a° oi bonorum raptorum, Gai. 3,209). Razen tega je pretor predvideval še nekatere druge kaznive dejanske stane in kazensko sankcijo, n. pr. prevaro (dolus, a° doli), izsilje¬ vanje s protipravno grožnjo (metus, a° quod metus causa), naklepno oškodovanje upnikov z odsvojitvami (alienatio in fraudem creditorum, interdictum fraudatorium). Posamezne delikte obravnavamo v §§ 84 do 90. II. Kvazidelikti. Postklasična doba je dopolnila sistem deliktov s tzv. kvazi¬ delikti (obligationes quasi ex delicto). Ideja je podobna oni, ki je ustvarila kvazikontrakte. Dejanskemu stanu manjka ta ali oni znak delikta, navadno znak krivde. Pretor je pred¬ videval acliones in factum za nekatere dejanske stane, ki niso predpostavljali toženčeve krivde, temveč so ustanavljali njegovo obvezo zbog krivde druge osebe ali celo brez vsake krivde. N. pr. kdor stanuje v prostoru, iz katerega je bilo nekaj vrženo ali izlito na obče dostopen kraj, je odgovarjal za škodo, ki je iz tega nastala (a° de deiectis vel effusis). vrav tako je bila zoper brodnike, gostilničarje in imetnike hlevov (nautae, caupones, stabularii) dovoljena tožba zavoljo latvin in poškodb stvari, ki so jih storili njihovi nameščenci v škodo onih, ki so svoje stvari vtovorili na ladjo odnosno Prinesli s seboj v prenočišče ali hlev (a° in factum adversus nautas caupones stabularios). Brez lastne krivde je odgovar¬ jaj tudi gospodar odnosno pater familias za delikte svojih sužnjev in otrok, ki so bili pod njegovo očetovsko oblastjo (actiones noxales). Dejstvo, da ni bilo krivde, pa ni bil vselej bistven znak kvazidelikta. Tako je n. pr. pretor podeljeval tožbo zoper lastnika ali najemnika hiše, ki je neko stvar postavil ali trpel, da je postavljena tako, da je utegnila pasti na splošno dosto¬ pen kraj in s tem komu povzročiti škodo (a° de posito vel s uspenso). Tu je torej zakrivil lastnik ali najemnik neko dejanje ali neko opustitev, iz katere je utegnila nastati škoda. O posameznih kvazideliktih več v §§ 91 do 94. 3* Tretje poglavje: C. Predmet obveze. § 9. I. Dajatev vobče. Pregled. I. Vrste dajatev. Predmet obveze je dajatev v najširšem pomenu besede. Rimski pravniki rabijo za dajatev v najširšem smislu izraze: dare, facere, praestare. Kadar rabijo izraz dare, imajo na¬ vadno v mislih obligacije, ki obvezujejo dolžnika, da pre¬ skrbi upniku lastnino ali drugo stvarno pravico (quod ita datur, ut eius fiat). Facere (k čemur spada tudi non facere), je Rimljanom vsako drugo ravnanje, h kateremu je dolžnik obvezan, n. pr. prenos posesti, izvrševanje službe, vrnitev stvari, ki je bila že prej upnikova last (restituere), opustitev, dopustitev. Nejasno in sporno je, ali ima izraz praestare (morda iz praes stare, t. j. biti porok) tehničen pomen in kakšen. Rabi se le v zvezi z besedama dare, facere, nekako kot dopolnilo teh pojmov in mestoma gotovo pleonastično. Vobče smemo domnevati, da je lebdela pred očmi odgovor¬ nost za škodo v primeru, če se nameravani uspeh obveze izjalovi. II. Lastnosti dajatev. Pri kontraktih določajo dajatev stranke, in sicer načeloma povsem svobodno; pri deliktnih obvezah pa je dajatev pred¬ videna v zakonu. Pogodbena svoboda je toliko utesnjena, kolikor ni vsaka dajatev prikladna, da bi bila predmet polno¬ veljavne obveze. Po rimskem pravu more biti predmet iz¬ tožljive obveze le dajatev, ki je določena, možna in dopustna (prim. §§ 11 ss. odn. §§ 16 in 17) in ki ima denarno vrednost (prim. § 15). Ne glede na te nujne lastnosti utegne biti za način iz¬ polnjevanja in sploh za usodo obveze važno, ali je dajatev deljiva ali ne (prim. § 10). Deljivost dajatve 37 III. Primarne in sekundarne — glavne in postranske dajatve. Razlikujemo dajatve, ki so neposredni predmet obliga¬ cije (primarne), in take, na katere volja strank ne meri ne¬ posredno. Le-te postanejo aktualne navadno šele takrat, ka¬ dar primarna dajatev ni bila izvršena (sekundarne dajatve). Mogoče pa je tudi, da dolgujemo razen glavne dajatve še neko drugo postransko dajatev. Najvažnejša sekundarna dajatev je na višku razvoja povračilo škode (prim. §§ 18 do 20). Tudi globa, pogojena za primer neizpolnitve (stipulatio poenae), je navadno sekun¬ darna dajatev, utegne pa biti postranska dajatev, ako se dol¬ guje poleg glavne dajatve (prim. § 21). Obresti so praviloma Postranske dajatve; dolgujemo jili poleg glavnice. Sekun¬ darne dajatve so obresti tedaj, kadar se morajo plačati kot odškodnina zaradi zamude (prim. § 22 in § 25,11,3). T „ . § 10. 1. Deliivost dajatve. I. Pojem. J J Dajatev je deljiva, ako se da deliti na več enakovrstnih dajatev tako, da imajo vse delne dajatve skupaj bistvo in vrednost prvotne nedeljene dajatve. Pri deljivih dajatvah se smejo delne dajatve razlikovati od nedeljene dajatve samo kvantitativno, nikakor ne kvalitativno. Delitev utegne biti realna (fizična) ali idealna (juristična). Dajatev je realno deljiva, če se da dolgovani pred¬ met deliti fizično na več kosov, ne da bi delitev vplivala na cbstoj predmeta ali da bi nastala gospodarska škoda. Dolgo¬ vanega živega konja je sicer mogoče ubiti in potem fizično fazdeliti, vendar konj ni deljiva stvar, ker deli niso več konj , 111 ker bi zaradi take delitve trpela njegova vrednost. Pač pa mhko delimo dajatev tisoč din ali sto mernikov žita ali zemljišča. Idealno ali juristično deljiva je dajatev, ki dopušča delitev vsaj miselno, pro rata parie. Slika je fizično nede¬ lja, deliti pa se da lastninska pravica na njej (solastnina), “ribava lastninske pravice na sliki je idealno deljiva dajatev. H. Deljive in nedeljive dajatve. I. Dare. Dajatve, ki jim je predmet dare, so praviloma deljive (Paul. D. 45 5 j 5 2 pr. in § 1), ker gre za pribavljanje lastnine ^ drugih stvarnih pravic, ki so po pretežni večini idealno deljive. To velja v prvi vrsti za dajatev količine stvari, 38 Predmet obveze n. pr. denarne vsote, pet konj iste vrste, ker so te dajatve fizično deljive. Pa tudi dare individualno določene posamične stvari (species, prim. § 11, n. pr. čistokrvna kobila Elvira), ki fizično ni deljiva, šteje za deljivo dajatev, kolikor je pravica, ki naj se prenese, idealno deljiva. Ta rešitev včasih ne zadovo¬ ljil je 1 . Vsekakor nedeljiva pajeustanovitevzemljiških služnosti. 2. Facere. Dajatve, ki jim je predmet facere ali non facere, so pra¬ viloma nedeljive, n. pr. opravljanje službe (opus). Vendar niti to načelo ni vselej primerno. 2 Tu se včasih juristično pojmovanje ne ujema z naziranjem laika. Slednji bi imel n. pr. gradnjo hiše za deljivo storitev, ker je potrebno veliko število posameznih storitev stavbenega podjetnika, dokler ni stavba gotova, in ker vidi v teh storitvah dele storitve, t. j. gradnje hiše. V pravnem smislu gre za nedeljivo storitev, ker so posamezna dejanja, ki končno dovedejo do izgotovljene stavbe, kvalitativno nekaj drugega kakor gradnja hiše. 3 Vobče torej velja načelo: kdor stori samo deloma, kar je storiti dolžan, in prav tako, kdor izpolni opustitveno ali dopustitveno dolžnost samo deloma, ta svoje obveze sploh ni izpolnil. 1 Idealna polovica slike ni vselej vredna toliko, kolikor znaša vrednost cele slike, deljena z dvemi. Upravičeno opozarja Dernburg na neugodni položaj, v katerem se nahaja upnik, če je eden od dvojice dolžnikovih dedičev pripravljen prepustiti idealno polovico dolgovanega predmeta, drugi pa se pusti tožiti in je obsojen na denarno vrednost druge polovice. Znameniti odlomek iz Ulpijanovega komentarja k ediktu (D. 45,1, 72 pr.) povzroča tudi v tem pogledu težave, ker proglaša iz¬ ročitev zemljišča (fundum tradi) za nedeljivo dajatev v nasprotju k vladajoči, sicer tudi po Ulpijanu (D. 46, 5,9,1) pripoznani tezi o delji- vosti dajatve (dare) individualno določene stvari. 2 Če se je dolžnik obvezal, da posadi deset sadnih dreves ali iz¬ koplje zemljo v dolžini deset metrov, smemo to pač smatrati za deljivo storitev: čim je posadil pet dreves ali izkopal zemljo v dolžini pet metrov, je izpolnil svojo dolžnost vsaj deloma in se pač ne da trditi, da to ni nobena izpolnitev. 3 Po tem se razlikuje ta storitev od sestavljenih dajatev, ki jih moderna teorija stavi ja v nasprotje k enotnim dajatvam. Se¬ stavljeno dajatev tvori tudi več dajatvenih činov, ki so med seboj ko¬ ordinirani ali od katerih je eden glavni čin, drugi pa so postranski. Glavni primer za koordinirane dajatvene čine so tzv. sukcesivne dajatve, sestoječe iz več samostojnih enakovrstnih dajatve- nih činov, ki jih je opraviti postopoma, n. pr. 100 vagonov premoga, dobavljivih 1. oktobra, 1. januarja in 1. marca; cf. § 918, odst. 2 Odz. Tu imamo opraviti z delnimi dajatvami v nasprotju k dajat¬ ve ni m delom, t. j. k delom enotne, toda deljive dajatve. Znak sukcesivnih dajatev je tudi, da imata pri dvostranskih pogodbah oba pogodnika dati delne dajatve tako, da odgovarja vsaki delni dajatvi enega pogodnika kot odplatek delna dajatev drugega pogodnika. Se- Deljivost dajatve 59 III. Pravne posledice deljivosti in nede¬ ljivosti. Pomen razlikovanja med deljivimi in nedeljivimi da¬ jatvami ni morda ta, da bi smel dolžnik deljivo dajatev samo¬ voljno, brez upnikovega privoljenja, deliti in dajatev iz¬ vršiti postopoma v delih. Tako delno izpolnjevanje obveze se mora vselej posebej pogoditi (prav tako § 1415 Odz.). Od¬ ločilno je, da je pri nedeljivi dajatvi delna izpolnitev celo s privoljenjem upnika izključena, ker je pojmovno nemogoča, medtem ko dopušča deljiva dajatev delno izpol¬ nitev, ako je ta pogojena (prim. § 44, II, 1 , c). Že po za¬ konu pa se delijo deljive terjatve zapustnikove na toliko delov, kolikor je dedičev (nomina sunt ipso iure divisa, Gord. C. 3,36, 6; cf. Ulp. D. 10, 2,2,5). Praktično važna je deljivost ne samo zato, ker se sme obveza dogovorno izpolniti po delih, marveč tudi zato, ker se le terjatev deljive dajatve lahko deloma prenese in razveljavi (n. pr. z delnim odstopom ali delnim odpustom odnosno vsled delne naknadne nemožnosti dajatve). Posebno pomembna pa je deljivost pri obvezah z več upniki ali več dolžniki. Tedaj se deljiva dajatev načeloma cepi na toliko med seboj neodvisnih, enakovrstnih delnih da¬ jatev, kolikor je upnikov ali dolžnikov (tako tudi po §§ 888, 889 Odz.). N. pr. ako se je dolžnik zavezal dvema upnikoma, da plača 100 zlatnikov (deljiva terjatev), je vsakemu upniku obvezan samo za 50 zlatnikov, ako ni izrečno dogovorjeno, da dolguje nerazdelno (prim. § 28,1, §29,1; Pap. D. 45, 2, 11, 1: Cum tabulis esset comprehensum ,illum et cenium aureos s tipulatos‘ neque adiectum ,ita ut duo rei stipulandi essenf, virilem partem singuli stipulati videbantur). Po zakonu sme vsak od več sodedičev, ki jim je pripadla terjatev deljive dajatve, zahtevati samo alikvoten delež; prav tako pa dol¬ guje od več sodedičev, ki morajo plačati zapustnikov dolg, vsak samo svoj delež. Pri nedeljivi dajatvi je vsak dolžnik obvezan, da izpolni obvezo popolnoma; delna izpolnitev bi bila pojmovno ne- Uiožna (Marcel. D. 50, 17,192: Ea, quae in partes dmidi non stavljene dajatve pa moramo z druge strani ločiti od trajnih da¬ jatev (služba vratarja, prepuščanje v najem danega stanovanja), ki jim je nasprotje enkratna dajatev (dobava klavirja, plačilo kupnine zanj). Pri sestavljenih dajatvah gre za več dajatvenih činov, ki si sle¬ dijo v presledkih, se večkrat ponavljajoj pri trajni dajatvi gre samo za e n edini dajatveni čin, ki trpi delj časa. 40 Predmet obveze possunt, solida a singulis heredibus debentur). N. pr. vsak od sodedičev zapustnika, ki mu je kdo obljubil ustanovitev zem¬ ljiške služnosti, lahko zahteva, da to služnost njemu v celem obsegu prepusti; prav tako se sme od vsakega od sodedičev zapustnika, ki je obljubil komu ustanovitev zemljiške služ¬ nosti, zahtevati, da mu ustanovi to služnost v celem obsegu (... et ideo si stipulator decesserit pluribus heredibus relictis, singuli solidam uiam petunt: et si promissor decesserit pluribus heredibus relictis, a singulis heredibus solida petitio est, Pomp. D. 8, 1 , 17). Seveda je s tem obveza izpolnjena glede vseh up¬ nikov odnosno dolžnikov; drugi upniki nimajo ničesar več terjati odnosno ostali dolžniki so obveze oproščeni (prim. § 28). Mogoče je, da želijo stranke, naj dolguje kljub d e - ljivosti vsak od več dolžnikov celo dajatev ali da bodi vsak od več upnikov, ki jim je obljubljena deljiva dajatev, upravičen, da zahteva celo dajatev. Tedaj mora to biti iz¬ rečno dogovorjeno (prim. zgoraj navedeni Papinijanov frag¬ ment in § 29,1). V nekaterih primerih pa predpisuje to že pravna norma, n. pr. predpis, da odgovarja od več soporokov vsak za celotni dolg glavnega dolžnika (prim. § 39, III, 1, c in IV, 3) ali od več sostorilcev tatvine vsak za povračilo celotne škode (prim. § 28,1,2, b; tako tudi po § 891 ss. Odz.). Včasih je potreben poseben dogovor celo pri nedeljivih dajatvah, namreč tedaj, če imej vsak od več upnikov pra¬ vico, da se izvrši dajatev izključno v njegove roke. Ako takega dogovora ni, sme sicer vsak upnik celo terjatev iztožiti sam, toda le tako, da naj izvrši dolžnik dajatev vsem s o upravičencem skupno. 2. Določenost dajatve a) glede na predmet sporazuma. § 11. Individualno in po vrsti določeni predmeti. Da nastane obveza s polnim učinkom, mora dajatev biti določena. Večja ali manjša določenost zavisi deloma od tega, o čem sta se stranki sporazumeli, deloma od načina, kako sta se o dajatvi sporazumeli. Tu in v §§ 12 in 13 je govor o objektu sporazuma, v § 14 pa o načinu sporazuma. Na dlani leži, da je razlika med obvezo, ki mi nalaga izročitev mojega psa Hektorja, ki sem ga prodal, in med obvezo, da dobavim tono trboveljskega premoga ali vedro letošnjega burgundca iz svojega vinograda. Tudi tedaj, ka- Individualno in po vrsti določeni predmeti 41 dar so stranke dajatev določile točno in nedvoumno, je pred¬ met lahko več ali manj določen. Rimljani so nam zapustili zlasti dvoje osnovnih pojmov: dolg individualno določene ali posamične stvari (species, tudi corpus) in dolg po vrsti določene ali generične stvari (genus, tudi quantitas). Ako je predmet dajatve species, gre že od začetka samo za stvar, ki eksistira samo v enem primerku, n. pr. suženj Stih, fundus Cornelianus, Florentina. Pri dolgu generične dajatve se in¬ dividualizira dajatev šele pozneje, navadno z izpolnitvijo, ko je dolžnik iz množine stvari določene vrste, n. pr. iz črede °vac, posamezne izbral in upniku dobavil. Razlika med posamičnimi in generičnimi stvarmi ni isto¬ vetna z razliko med nenadomestnimi stvarmi (tzv. res non fungibiles) in nadomestnimi stvarmi (tzv. res fungibiles, 1 Pristno rimsko: res, quae pondere numero mensurave constant, 1-3, 14 pr.). Nadomestne stvari so določene abstraktno, objektivno, v smislu običajnega pojmovanja ljudi; pri generičnosti gre za voljo strank v posameznem primeru, za konkretno, subjektivno določenost. Kar se v pro¬ metu navadno določi po teži, številu ali meri, je nado¬ mestna stvar;od volje strank pa je odvisno, ali se kaj dolguje kot species ali genus. N. pr. denar ali vino je stvar, ki se določa v prometu po vrsti in številu odnosno meri, torej nadomestna stvar. Ako pa se stranki zmenita, da se mora dati prav tisti denar, ki se nahaja v določeni skrinji, ali vino, ki se nahaja v določenih sodih ( pecuniam, quam in illa arca, vinum Quod in illis doleis ... habeo, Maecian. D. 35, 2, 30, 4), ni to stvar, ki je po vrsti določena (genus), temveč posamična stvar ( s pecies.) (prim. tudi Afric. D. 30, 108, 10). Obratno so sužnji navadno individualizirani, določeni po imenu, n. pr. suženj Stih, Pamfil, torej nenadomestni. Mogoče pa je, da stranki ne Polagata važnosti na individualno določene sužnje, temveč le na določeno število sužnjev, ki jih morebiti še določita natanč¬ neje po vrsti (spolu, starosti i. p., Pomp. D. 23, 3, 18). Tedaj 1 Ta »barbarski« izraz je prvi uporabljal Ulrik Zasy (Ulricus Zasius) kot „novum nostrum pocabulum“ v svojem delu Intellectus iuris singulares (prvič 1526). Izraz se naslanja na besede res quae in genere s uo functionem recipiunt v Pavlovem fragmentu D. 12,1,2,1. O razliki (ned nadomestnimi in potrošnimi stvarmi prim. I. zv., § 41, II, 3 in 4. Na to razliko je še posebej opozoriti, ker nekateri še veljavni zakoniki ®ed njimi ne razlikujejo (n. pr. §§ 971, 983 Odz., čl. 1874 CC.) in ker so Potrošne stvari sicer navadno nadomestne, nikakor pa niso nadomestne v edno potrošne. 42 Predmet obveze ostanejo sicer nenadomestne stvari, vendar se v tem konkret¬ nem primeru ne dolgujejo kot species, temveč kot genus. Navadno se krije volja strank s splošnim naziranjem ljudstva in določi stvari, ki so nadomestne, po vrsti, nena¬ domestne pa kot species. Zato nekateri oba pojma istovetijo. Da je razlikovanje potrebno, se vidi iz praktičnih posle¬ dic, ki so spojene le z obljubo posamične odnosno po vrsti določene stvari, ne pa z obljubo nenadomestnih odnosno nado¬ mestnih stvari. Ako dolžnik dolguje po vrsti določeno stvar (genus), mu je dano na voljo, da izbere predmet izpolnitve iz vseh stvari, ki spadajo k isti vrsti. In obligatione je stvar ab¬ straktno določene vrste. Dolžnik da lahko celo najslabšo stvar določene vrste, če je le brezhibna in kolikor niso pogojene posebne kakovosti (lavol. D. 17, 1,52). Presojajoč razmerje ex bono et aequo, zahteva Gaj dajatev stvari srednje vrste in kakovosti: D. 21,1,18,1: (venditor) qui vero simpliciter cocum esse dixerit, šali s facere videtur, etiamsi mediocrem cocum praestet. Idem et in ceteris generibus artificiorum. 2 Vprav zato pa ostane tudi obvezan, dokler ni izginila poslednja stvar dotične vrste. Dolžnik, ki se je obvezal dobaviti 30 ovac, se ne more z uspehom sklicevati na to, da so poginile vse ovce njegove 300 ovac obsegajoče črede, iz katere je nameraval izbrati dolgovanih trideset. Preskrbeti jih mora kupcu od dru¬ god. To izraža pravilo: genus perire non censetur ali: dolžnik utrpi posledice pogube, njega zadene nevarnost. Drugačen je položaj, ako je predmet dajatve posamična stvar (species). Če moj pes ptičar Hektor, ki sem ga bil prodal, pogine, preden sem ga izročil kupcu, je postala dajatev nak¬ nadno nemožna tudi tedaj, če bi mogel kupcu pribaviti enako dobrega psa iste vrste. Zakaj le psa Hektorja dolgujem in samo tega more kupec od mene zahtevati. Ako pogina nisem za¬ krivil niti sicer zanj nisem odgovoren , 3 sem oproščen vsake 2 Tudi moderno pravo polaga važnost na namen strank in na vero in poštenje v prometu (§ 914 Odz.). Zato se morajo pri odplatnih poslih dajati stvari srednje vrste in kakovosti tako po našem občem, kakor tudi trgovinskem pravu (tu po izrečni določbi čl. 335 Trgovinskega zako¬ nika). Pri volilih in daritvenih obljubah se mora dati stvar, ki je pri¬ merna stanu in potrebam volilojemnika odnosno obdarjenca. Ako je tej zahtevi zadoščeno, sme to biti tudi stvar najslabše kakovosti (§§658,915 Odz.). 3 Po klasičnem pravu je dolžnik navadno že tedaj oproščen, ako pogube le ni povzročil naklepno (dolozno; Pomp. D. 18,6,18: Illud sciendum est, cum moram emptor adhibere coepit, iam non culpam, sed dolum malum tantum praestandum a venditore). Individualno in po vrsti določeni predmeti 43 obveze. Tu ni in obligatione vrsta psov ptičarjev, temveč indi¬ vidualno določen pes (Pomp. D. 45,1, 33: Si Stichus certo die dari promissus ante diem moriatur, non tenetur promissor; prim. § 62, III). Pravilo se glasi: Species perit ei cui debetur ali periculum est creditoris; nevarnost pogube ali poslabšanja dolgovanega predmeta gre na upnikov račun. Iz generične obveze utegne nastati obveza, ki ji je predmet species. Dajatev se koncentrira na individualno določeno stvar. Od trenutka, ko se izpremeni generični dolg v dolg posamične stvari, ne velja več pravilo genus perire non censetur, temveč pravilo, da preide nevarnost na upnika. Kdaj nastopi ta trenutek? Nauk se je razvijal ob kupni pogodbi o generičnih stvareh in je zelo sporen. Izločitvena ali individualizacijska teorija zastopa mnenje, da je odločilen moment, ko dolžnik stvar, s katero hoče obvezo izpolniti, iz določene vrste izbere in izloči (Hofman n), a istočasno o izločitvi obvesti upnika (Regelsberger), in sicer tako, da označi posamično stvar (T h d 1, E n d e m a n n). Dobavitvena ali izpolnitvena teorija, ki jo je branil zlasti I h e r i n g (v svojih Jahrb. 4, 366 ss.), z neka¬ terimi variantami tudi Bekker (Jahrb. d. gem. R. 5, 574 ss.), uči, da se dajatev fiksira šele z izpolnitvijo, t. j. ko je dolžnik storil vse, kar je potrebno za izpolnitev. Pri prinosninah mora dolžnik potemtakem stvar prinesti upniku na dom in nevar¬ nost transporta zadene dolžnika. Pri iskovinah, pri katerih oi or a upnik priti po dajatev, je dolžnik storil vse, če je pri¬ pravljen stvar izročiti, ko jo upnik od njega upravičeno za¬ hteva. Izjema so distančni posli, pri katerih se mora stvar Upniku doposlati; tu zadošča, da je dolžnik stvar odposlal. Že odtlej gre nevarnost transporta na upnikov račun. 4 V teoriji in praksi občega prava je prevladovala I h e r i n g o v a teo¬ rija. Opira se m. dr. na Gai. D. 18,1, 33, 7, Ulp. D. 18,6,1, 1, Paul. D. eod. 5, Alex. C. 4, 48,2. 4 Bekker zahteva, da upnik stvar tudi prejme. Tudi § 429 Odz. ureja prehod nevarnosti v tem primeru tako, da se štejejo poslane stvari za izročene šele, kadar jih destinatar dobi, ustanavlja pa važno izjemo za primer, če je ta sam določil ali odobril način, kako naj se Pošljejo. Ker se morajo običajni načini (po pošti, železnici) imeti za molče odobrene, preide nevarnost tudi po našem pravu praviloma že tedaj, ko je dolžnik stvar odposlal. 44 Predmet obveze § 12. Denarne dajatve. I. Pojem. V zvezi z generičnimi obvezami se navadno obravnava denarna dajatev, ki je v dobi denarnega gospodarstva najbolj pomembna dajatev; saj je moči priba viti si za denar malone vse dobrine. Predmet prave generične obveze pa je le dajatev določe¬ nega števila novcev določene vrste denarja, n. pr. 20 ceki¬ nov ali tolarjev. Take obveze so redke; nazivamo jib obveze denarne vrste (sorte). Dolžnik mora dati upniku (n. pr. nabiravcu novcev) določeno število novcev določene vrste de¬ narja. Še manj gre za denarno dajatev, če sem se obvezal dati n. pr. individualno določene antične novce iz svoje zbirke sta¬ rih novcev (species). Denarna dajatev v pravnem smislu je le dajatev de¬ narne vsote, ki njen predmet ni denar določene vrste, marveč vrednost, izražena v denarju, navadno v določenem številu novcev domače ali tuje vrednote. Ako dolgujemo 500 din, nismo obvezani plačati ravno pet dinarskih stotakov, temveč dati ekvivalent v denarju, t. j. vrednost, ki jo pripisuje zakon vsoti petih dinarskih stotakov. Ta dolg plačamo načeloma lahko tudi z novci po 50 ali po 10 din, pa tudi z italijanskimi lirami ali nemškimi markami v količini, ki predstavlja vrednost 500 din (kurzna vrednost). Ako je pogojeno, da se mora dolg plačati izključno v inozemski vrednoti ali v določeni vrsti (sorti) denarja (»efek¬ tivno«) , govorimo o kvalificiranem ali mešanem dolgu denarne vsote, n. pr. 2000 francoskih frankov, ki jih potrebujem za potovanje v Francijo. Mogoče je tudi, da je dogovorjeno plačilo »v zlatu« (t. j. z zlatimi novci) ali »v kovanem novcu« (ne v bankovcih). V vseh teh primerih hoče pogodnik dobiti od sopogodnika pred. vsem vrednost, ki jo označuje denarni znesek; imamo torej opraviti z denarno dajatvijo. Ker je za kupno pogodbo značilna izmenjava blaga za denarno vsoto, za menjo pa dajatev blaga za blago, ki ni denarna vsota, je opredelba denarne dajatve važna za vpra¬ šanje, ali gre v konkretnem primeru za kup ali za menjo. Za kup gre n. pr., če »menjam« 500 din za čsl. krone za poto¬ vanje v Prago, ker mi ni samo za to, da dobim vrednost Denarne dajatve 45 500 din, temveč čsl. krone, torej blago za denar; menja pa bi bila podana, ako izmenjata dva nabiravca novce, ki jih še nimata. II. Rimsko denarstvo. Za razumevanje rimskih pravnih virov je potrebno nekaj pripomb o rimskem denarstvu. Denar je splošno merilo vred¬ nosti. S tem, da omogočuje izmenjavanje dobrin, postane splošno plačilno sredstvo. Slednjo funkcijo more vršiti le taka stvar, ki jo vzame vsakdo rad kot ekvivalent svoje dajatve, ker ve, da bo tudi on proti dajatvi te stvari lahko dobil stvari, ki jih on potrebuje. Kot taka stvar in torej kot prvi denar služi pri poljedelskih narodih v prvi vrsti živina. Glede Rim¬ ljanov nam to dokazuje že etimologija besede pecunia (od pecus) in dejstvo, da so globe v starih rimskih zakonih izra¬ žene v kosih govedi in ovac, pri čemer je najbrž vrednost enega goveda odgovarjala vrednosti deset ovac (Festus). Ven¬ dar so prebivalci Italije uporabljali kot menjalno sredstvo že zgodaj (pred zakonom XII plošč) kovino, in sicer baker (aes) v neobdelanem stanju (aes rude) ali v palicah (raudera, rauduscula), ki so jih pri plačilu stehtali in po potrebi delili ali obrezali, da je njih težina ustrezala. Pozneje (po izročilu pod predzadnjim rimskim kraljem Servijem Tuli jem) so ozna¬ čevali palice z žigom, ki pa še ni bila garancija za vrednost, temveč le znak težine in normalne vsebine čiste kovine, torej znak uporabnosti palice kot izmenjala. Še tedaj so vrednost ugotavljali s tehtanjem. Merilna edinica je bil rimski funt (libra, pondo) z imenom as libralis in deljen na dvanajstine (unciae). Šele od 4. stoletja dalje so imeli kovan denar v da¬ našnjem smislu, enako velike zlite bakrene kose s stalno vrednostjo (aes graoe), in sicer v začetku še poleg nekovanega bakra. Dolga doba, v kateri so služili nekovani bakreni kosi kot plačilno sredstvo, je karakterizirana po libralnih pravnih poslih (negotia per aes et libram), pri katerih je imela uvedba kovanega denarja in čedalje manjša uporaba bakrenih palic za posledico, da je nepriročno tehtanje postalo nepotrebno; vršilo se je simbolično na ta način, da se je plačnik z bakrenim novcem (nummo uno) dotaknil tehtnice, dočim se je vršilo faktično plačan je (a dnumerare) zunaj libralnega akta (prim. §4,11,1). Ta izprememba je nastopila najkasneje že pred prvo punsko vojno (264 pr. Kr.), ko so zopet — kakor že po¬ prej nekajkrati — reducirali pretežki, za večja plačila ne- 46 Predmet obveze pripravni bakreni denar in uvedli srebrne novce: denarius (10 asov), quinarius (5 asov) in sestertius, tudi zgolj nummus imenovan (2 1 / 2 asa). Zlate novce so redno kovali šele v ce¬ sarski dobi. Avgust si je pridržal izdanje zlatih novcev in nadzorstvo nad kovanjem bakrenih, ki je bilo prepuščeno senatu. Novčna edinica zlate vrednote je bil spočetka aureus (prvotno V« funta zlata), od Konstantina dalje pa bizantinski zlatnik, solidus aureus ( 1 / 72 funta zlata). Pozneje so opetovano menjali tako notranjo kovinasto vrednost novcev (tzv. oalor intrinsecus), kakor tudi imensko ali nominalno vrednost, ki jim jo je država pripisovala (tzv. valor extrinsecus). Za Avgusta je imel aureus vrednost približno 480 din. Sestercij, ki je postal bakren novec, je bil vreden stoti del. Solidus aureus je odgovarjal približno vrednosti 260 din, menjal pa je vrednost stalno v navzdolnji smeri. Z državo samo je propadalo in končno propadlo tudi denarstvo, tako da so se vrnili zopet k bakrenim novcem, ki so jih uporabljali za večja plačila preštete in spravljene v zapečatenih mošnjah (folles), ker so bili posamezni novci zaradi neznatne vrednosti za taka plačila neuporabni. Prišlo je tako daleč, da so določali vrednost celo alternativno po mernikih žita ali njihovi tržni ceni, o čemer priča napis iz dobe cesarja Julijana (361—363) (. .. tritici modios quinque aut pretium frumenti, B r u n s , Fontes I 7 n. 103), kar pomeni, da so se že skoraj vrnili k natu¬ ralnemu gospodarstvu, kakor mi proti koncu svetovne vojne in neposredno po njej. § 13. Vmesni liki; zlasti alternativna obveza in alternativna oblastitev. I. V o b č e. Species in genus sta ekstrema: tam je največja, indivi¬ dualna določenost, tu je možnost izbora izmed neštetih isto¬ vrstnih stvari. Življenje pa ustvarja številne vmesne možnosti. Vrsta stvari je lahko splošno določena (n. pr. cigareta »Var¬ dar«), Pogosto pa polagajo stranke važnost na to, da ustrezajo predmeti določenim lastnostim, ki se pogodijo izrečno ali molče (recimo pri tzv. standardiziranih proizvodih, n. pr. pisalni stroj Smith-Bros, model štev. 5). Čim več posebnim lastnostim mora stvar ustrezati, tem bolj omejeno je število predmetov, ki imajo vsa zaželjena svojstva; tem bolj se tudi približuje generična dajatev individualno določeni dajatvi, n. pr. dolenj¬ sko vino; dolenjski cviček; dolenjski cviček iz A j e - 3 mesni liki; zlasti alternativna obveza in alternativna oblastitev 47 vega vinograda; dolenjski cviček iz A jevega vinograda na Trški gori; dolenjski cviček iz Ajevega vinograda na Trški gori letina 1917 itd. prav do dolenjskega cvička, kar ga je v določenem sodu v Ajevi kleti in ki je že individualno določen predmet. Na meji med generičnimi in species-obvezami so tzv. omejene ali mešane generične obligacije (Paul. D. 18, 6, 5; Gai. D. 18,1, 35, 7), ki obvezujejo dolžnika k da¬ jatvi po vrsti določene stvari iz določene zaloge. Ne¬ kateri pisci jih uvrščajo med species-obveze (Dernburg), drugi med generične obveze (W indscheid). II. Alternativna obveza in alternativna oblastitev. 1. Alternativna obveza. Pri generičnih obvezah dolžnik lahko izbere med vsemi stvarmi, ki pripadajo pogojeni vrsti. Dajatev pa utegne biti inanj določena tudi zato, ker ima ena izmed strank pravico izbora le med dvema predmetoma ali več predmeti, ki so vsi določeni individualno, n. pr. suženj Stih ali suženj Pamfil, ali pa ki pripadajo različnim vrstam stvari, n.pr. 100 ovac ali 10 zlatnikov. Take dajatve imenujemo dajatve na izbor, obveze pa alternativne obveze (obligationes alter- nativae). Pri alternativni obvezi dolgujemo eno a 1 i drugo daja¬ tev, tako da si sme iz teh dajatev izbrati upnik tisto, ki jo želi, ali dolžnik tisto, katero hoče dati, po tem, kateri stranki gre pravica izbora (electio) po pogodbi. Izjemoma določa že zakon, da ima pri volilih pravico izbora volilojemnik, torej upnik, če ni oporočitelj odredil drugače (Ulp. D. 30, 34, 14, Marcel. D. M, 23, prim. op. 1). Sicer pa gre pravica izbora v dvomu, t. j. če ni izrečnega dogovora, dolžniku (Ulp. D. 18, 1,25 pr.; Si ita distrahatur, ,illa aut illa res, utrum eliget venditor, haec erit empta; prav tako tudi po §906Odz.). Po rimskem pravu pravica izbora še ni izčrpana z izbo¬ rom, marveč traja še dalje, dokler ni izbrana dajatev povsem izvršena. Upravičenec dotlej še zmerom lahko izbere drugo dajatev (ius variandi-, drugače po §906Odz.; sicer pa prim. že Paul. D. 18, 5,4 ali Pomp. D. 31,11,1). Ako gre pravica izbora dolžniku, je konsumirana šele, ko je dolžnik da¬ jatev, za katero se je odločil, popolnoma izvršil. Sama izjava o izboru ne zadošča, če ni bila potrjena še s posebnim dogo- 48 Predmet obveze vorom ( constitutum debiti, Pap. D. 13, 5,25 pr.; prim. § 75), ki se je nanašal na izbrano stvar. Upnik izvršuje svojo pra¬ vico izbora z izjavo ali s tem, da iztoži po njem izbrano stvar (z litis contestatio). Ako bi iztožil obe dajatvi, bi bila to pluris petitio. 2. Razlikovanje alternativne obveze od generične obveze in od alternativne obla¬ st i t v e. a) Bistvo alternativne obveze izraža pravilo, da so duae sive plures res in obligatione, una in solutione. S tem je ozna¬ čena m. dr. razlika od generične obveze, ker ni pri slednji sploh noben določen predmet in obligatione, dokler ni dolžnik iz pogojene vrste izločil posamezne stvari in določil za izpol¬ nitev. Ali imamo v konkretnem primera opraviti z alterna¬ tivno ali z generično obligacijo, je quaestio facti. Niso vselej odločilne besede, ki jih rabijo stranke, temveč njih namen (tako tudi po našem pravu, §§ 914, 655 Odz.). Ako voli n. pr. oporočitelj, ki mu stoji pet konj v hlevu, »enega konja«, bi nas to izražanje morda zapeljalo k zaključku, da imamo opraviti z generično obvezo, tako da bi bilo dediču kot dolžniku, če mu gre pravica izbora, mogoče, da volilojemniku da katerega koli konja. Vendar smemo, če ni opore za nasprotno domnevo, sklepati, da je bil namen testatorjev ta, da naj bi smel za izbor upravičeni 1 izbrati enega konja izmed onih, ki spadajo v zapuščino (alternativna obveza). Ako pa proda tisti, ki ima čredo tisoč ovac, njih sto, pa dovoli kupcu, da jih izbere sam iz prodajalčeve črede, bi to kazalo na alternativno obligacijo z upnikovo pravico izbora. Vendar imamo opraviti z generično obvezo: pogin ene ali drage ovce ali celo vseh ovac te črede je brez pomena (generična obveza, prim. zdolaj pod c). Z omenjenim pravilom, da je pri alternativni obvezi več stvari predmet obveze, pa le ena stvar predmet izpolnitve, je izražena plastično tudi razlika med alternativno obvezo in alternativno oblastitvijo (občepravna facultas alternativa), imenovano tudi pravica nadomestitve. Če je dolžniku taka 1 Pri vindikacijskem volilu (legatum optionis), ki je ustanavljal ®* var J 10 P r avn° tožbo, je bil volilojemnik upravičen izbrati (Ulp. D. 30, 34, 14), pri damnacijskem pa, s katerim je dobil volilojemnik samo terjatev zoper dediča, je imel to pravico prvotno dedič tPomp. D. j ’H’ 9- Justini jan pa, ki je prevzel samo legatum per damnationem, določa (1.2,20,22): Si generaliter serous Del alia res legetur, electio legatani est, nisi aliud lestator dixerit (prim. dedno pravo). Naše pravo s , e JfJ 21 /udi glede volila načela in podeliufe pravico izbora v dvomu dediču (dolžniku). j j e Vmesni liki; zlasti alternativna obveza in alternativna oblastitev 49 pravica zagotovljena, dolguje samo eno dajatev, sme se pa obveze oprostiti s tem, da izvrši določeno drugo dajatev. Dru¬ gače kakor pri alternativni obvezi velja pravilo: una res in obligatione, plures sunt in solutione (Paul. D. 44, 7, 44, 5: Si ita stipulalus sim: ,si fundum non dederis, centum dare spon- des?‘ sola centum in stipulatione sunt, in exsolutione fundus). Pravico nadomestitve si dolžnik lahko zagotovi s pogodbo; so pa primeri, v katerih mu to pravico neposredno podeljuje zakon, recimo pri noksalnih tožbah (a nes noxales, prim. § 93): toženi lastnik sužnja, ki je napravil drugi osebi škodo, dolguje odškodnino, sme se pa te obveze oprostiti s tem, da izroči oškodovancu namesto odškodnine sužnja samega. Drug šolski primer je prikratba prodajalca nad polovico vrednosti prodanega predmeta ( laesio enormis, prim. §62,11,2, b,/?). Ta daje kupcu, od katerega zahteva prodajalec, da mu vxne preceno prodani predmet, pravico, da, namesto da bi vrnil stvar, do¬ plača razliko med kupno ceno in pravo vrednostjo predmeta in s tem vzdrži pogodbo v veljavi. Kupec je le zavezan, da vrne kupljeno stvar, dovoljeno pa mu je po zakonu, da svojo ob¬ vezo izpolni z dajatvijo razlike vrednosti. Nadaljnja primera: arrha poenitentialis (§ 41,11,2), pogodbena globa (§ 21,11,3). b) Razlika med generičnimi, alternativnimi in obvezami z alternativno oblastitvijo se kaže predvsem v pravdi. Pri generični obvezi upnik sploh ne more iztožiti določene stvari, temveč le stvar določene vrste. Ker je pri alternativni obvezi več predmetov in obligatione, mora upnik, kadar mu ne gre pravica izbora, tožiti alternativno: dolžnik daj predmet a ali predmet b. Alternativna oblastitev pa obligira dolžnika samo za eno dajatev. Zato meri tožba edinole na to dajatev. c) Praktično važno razliko učinka pa nam predoču je zlasti tudi način, kako reagirajo omenjene obveze na dejstvo, da po¬ stane ena dajatev naknadno nemožna. Ugotovili smo že, da nima naknadna nemožnost dajatve zaradi pogube enega ko¬ mada ali več komadov dolgovane vrste na izpolnitveno dolžnost načeloma nobenega vpliva, dokler le preostane še t f >liko komadov, kolikor dolžnik dolguje (genus perire non censetur). Ako se uniči po nakl jučju 2 ena od dveh alternativno dolgovanih stvari, je s tem izvrševanje izbora onemogočeno, 2 V različne konstelacije se tu ni mogoče spuščati, zlasti v vpra¬ šanje, kakšen vpliv ima povzročitev nemožnosti po dolžnikovi ali upni¬ kovi krivdi, ki ima zopet različne posledice po tem, ali ima pravico izbora dolžnik ali upnik. 4 Rimsko pravo II. 50 Predmet obveze druga dajatev pa ostane in obligatione; (v dvomu) za izbor upravičeni dolžnik izpolni obvezo s tem, da da drugo stvar. Obveza se koncentrira na možno dajatev, ki je edina še pred¬ met obveze (prim. §§ 1447, 907 Odz.). Pač šele Justinijanova je rešitev, da niti pri tem položaju ne preneha pravica izbora, temveč da stopi namesto uničene stvari njena vrednost, tako da sme dolžnik še zmerom izbrati med možno dajatvijo in dajatvijo ekvivalenta za nemožno postalo dajatev (Ulp. D. 30, 47, 4itp.: Sed si Stichus aut Pamphilus legetur et alter ex his vel in fuga sit vel apud hostes, dicendum erit praesentem praestari aut absentis aestimationem ...). Iz načela koncentra¬ cije bi sledilo tudi, da bi bil upnik brez zaščite, ako dolžnik eno stvar sam uniči in se druga naknadno po naključju pogubi. Zato je Justini jan upniku pomagal z a° doli (Pap. D. 46, 3, 95, i itp.). Ker sta obe dajatvi in obligatione, se za izbor upravi¬ čeni dolžnik ne more sklicevati na to, da bi bil izbral ravno ono dajatev, ki je postala nemožna. Ako je več dajatev na izbor, ostane dolžnik zavezan, dokler ni postala poslednja dajatev nemožna. Dotlej utrpi dolžnik posledice pogube. Glede poslednje dajatve pa velja splošno načelo: species perit ei cui debetur; poguba te stvari gre na upnikov rovaš (Paul. D. 18, 1,34,6: Si emptio ita facta fuerit: ,est mihi emptus Stichus aut Pamphilus‘, in potestate est creditoris, quem velit dare, sicut in stipulationibus, sed uno mortuo qui superest dandus est: et ideo prioris periculum a d venditorem, posterioris ad emptorem respicit). Ako gre za obvezo s pravico nadomestitve ( fa- cultas alternativa), je dolžnik, ker je le una res in obligatione, oproščen, če je bila ta stvar uničena po dogodku, ki zanj ni odgovoren; nevarnost uničenja gre po splošnem načelu na upnikov račun (glede nemožnosti prim. v ostalem § 16). § 14. b) Določenost dajatve glede na način sporazuma. Ne samo po kakovosti objekta je dajatev lahko več ali manj določena, temveč tudi po tem, kako sta se stranki dogovorili o njem. Obveznost ne nastane, ako je dolžniku povsem na voljo dano, kaj naj da, in nedostaje zaradi tega vsakega oporišča za ugotovitev, kaj sme upnik od njega terjati in z izvršbo izterjati (Iavol. D. 45, 1, 108, 1: Nulla promissio potest consis- Določenost dajatve glede na način sporazuma 51 iere, quae ex voluntate promittentis statum capit; tako tudi po § 869 Oda.). Nasprotno je dajatev povsem določena, ako je izrečno označena natančno in popolnoma po vsebini in obsegu (certum, cer ta pecunia, certa res), n. pr. deset zlatnikov, moj suženj Stih, olje, ki ga imam v skladišču (Gai. D. 45, 1, 74: Certum est, quod ex ipsa pronuntiatione apparet quid quale quantum- cpte sit, ut ecce aurei decem, fundus Tusculanus, homo Stichus, tritici Africi optimi modii centum, vini Campani optimi am- Phorae centum; Ulp. D. eod. 75,5: Sed qui vinum aut oleum vel triticum, quod in horreo est, stipulatur, certum stipulari intellegitur). Za veljavnost obveze pa taka idealna določenost ni po¬ grebna. V življenju se pojavlja mnogo vmesnih stopenj med Nedoločenostjo in neposredno določenostjo, ki jih pravo upo¬ števa kot dovoljne. Za veljavnost obveze zadošča že, da je več ali manj nedoločena dajatev že za sklepanja pravnega posla objektivno določena vsaj toliko, da jo je moči naknadno ugo¬ toviti, ne da bi se stranke morale pozneje še posebej sporazu¬ meti o nedoločeni točki (incertum). Z drugimi besedami: daja¬ tev mora biti vsaj določljiva. Določljivost je quaestio facti, V kodifikaciji so številni Praktični primeri rešeni, vendar ne tako, da bi se iz njihovih rešitev dala izvajati splošna pravila. Nedoločenosti v trenutku sklenjenega posla utegnejo biti vzrok izjave strank, ki so nepopolne ali nejasne, ali pa vse¬ bina sama, ki je nepopolna. Navzlic temu je obligacija lahko veljavna, če se da nepopolnost ali nejasnost odstraniti bodisi z razlaganjem besedila izjav, bodisi s pomočjo poslovnih obi¬ čajev, ki so splošno v rabi ali ki so se udomačili med konkret¬ nimi strankami, bodisi s pomočjo zakonskih predpisov, ki razlagajo ali dopolnjujejo izjave strank ( ius dispositivum; Prim. I. zv. § 3, II). Samo na videz nedoločena, vendar določljiva je dajatev, c e neki bistveni momenti obveze eni ali celo nobeni stranki niso bili znani, ko je bila obveza sklenjena, pa se dajo vsaj naknadno objektivno ugotoviti, n. pr. kup ali prodaja po ceni, ki jo bo borza notirala na dan izpolnitve. Taka zgolj subjek¬ tivna nedoločenost ni na poti veljavnosti obveze. Pogosto je dajatev posredno določena s tem, da prepu¬ ščata stranki določitev primernemu preudarku tretje do¬ ločene osebe ( arbitrium boni viri, Procul. D. 17, 2, 76 in 78; 4 ' 52 Predmet obveze prim. Gai. 3,140,1. 3, 23, 1, Iust. C. 4, 38,15); ni pa po klasič¬ nem pravu dovolj določena dajatev, katero naj določi ena stranka, bodisi samovoljno ali po primernem preudarku. Izjemoma se zadovoljuje Justinijan z določitvijo po stranki (družbeniku), ako naj določi dajatev po primernem preudarku (Pomp. D. 17, 2, 6 itp.). Sicer pa se zlasti določitev odplatka ni smela prepustiti stranki, ki ga ima dati (n. pr. kupcu dolo¬ čitev kupne cene, Gai. D. 18,1, 35,1). Da je dajatev dovolj določena, če se prepušča dogovorno eni stranki izbor izmed dveh ali več določenih dajatev (alternativna obligacija), se vidi iz izvajanj v § 13, II, 1. Po tem, je li dajatev že vnaprej povsem določena ( certum) ali se mora šele naknadno ugotoviti, razlikuje teorija obli¬ gationes certae in incertae. Razlog tega razlikovanja je pro- cesualnega značaja: intenci ja tožbe (prim. § 7, II). Obligatio faciendi (tudi non faciendi) je usmerjena na incertum (Ulp. 45,1, 75, 7: Qui id quod in faciendo a ut non faciendo consistit, stipulatur, incertum stipulari videtur). Dandi obligatio pa utegne imeti za predmet certum , včasih pa incertum. Vobče se smatrajo obligationes dandi za določene, ako jim je pred¬ met vsota denarja ali druga določena stvar ali tudi določena količina stvari določene kakovosti ali ustanovitev zemljiške služnosti (morda tudi užitka, sporno). Za nedoločene se sma¬ trajo one obligationes dandi, pri katerih gre za generično določene stvari brez zadostne določitve kakovosti (100 mer¬ nikov dobre afrikanske pšenice, tritici Africi boni modii centum, Ulp. D. 45, 1, 75, 2), ali za alternativno dolgovane, pri katerih ima upnik pravico izbora. Iz libralnega in real¬ nega posojila (nexum odnosno mutuum) in iz literalnega kon- trakta nastajajo izključno le določene, iz pravnih poslov, sklenjenih na vero in poštenje (negotia bonae fidei, gl. § 7, II, 2), izključno le nedoločene obveznosti. Verbalni kontrakt pa (sti- pulatio, glej § 52) utegne ustvariti tako določene kakor tudi nedoločene obveznosti. 2 2 Tudi po modernem pravu zadošča objektivna določljivost dajatve. Ako se more obljuba izpolniti na več načinov, ima v dvomu zavezanec izbor (§ 906 Odz.). Ako je določitev dajatve prepuščena eni stranki ali tretji osebi, se šteje izvršitev izbora kot pogoj; pogodba nima učinka, če se dajatev ne določi arbitrio boni viri (š 1056 Odz.). Dajatev, ki bi jo smela določiti poljubna volja stranke ali tretje osebe, je »povsem ne¬ določena« ; pogodba je nična (§ 869 Odz.). Za terjatev volila velja po- sebna določba (§ 659 Odz.): če tretja oseba dajatve ne določi, jo določi sodnik z ozirom na stan in potrebo volilojemnika. Denarna vrednost dajatve 53 § 15. 3. Denarna vrednost dajatve. I. Upnikov interes. Po rimskem pravu more biti predmet obligacije le dajatev, ki ima denarno vrednost, t. j. ki se da oceniti v denarju in se dobiva za denar 1 , še več: po klasičnem pravu je potreben celo oseben in neposreden interes upnika. Še po kodifikaciji ima formalna ustna obveza (stipulatio), ki ji je predmet dajatev t r e t j i osebi, učinek le tedaj, ako ima upnik sam od nje neko imovinsko korist (n. pr. ako je tretja oseba upnikov upnik, Ulp. D. 45,1, 38,17 in 20; prim. tudi §31,11). Toliko je gotovo, da obljube, da se udeležimo društvenega zborovanja a P volimo določenega kandidata v skupščino, ne ustanavljajo Pravne obveze; prav tako ne obljube, ki se nanašajo na °sebno rodbinsko pravo ali na družabno življenje (Ulp. D. 40, 7, 9, 20: ... ea enim in obligatione consistere, quae pecunia lui praestarique possunt). II. Procesualni razlogi. Da zahteva rimsko pravo denarno vrednost dajatve, temu J® razlog ne le dejstvo, da utegne nastopiti trenutek, ko se polgovana dajatev radi neizpolnitve izpremeni v denarno da¬ ljav odškodnine (§ 1, II, 2), temveč predvsem posebnost rim¬ skega formularnega procesa, da more sodba dolžniku naložiti Ju plačilo vsote denarja ( condemnatio pecuniaria; Gai. 4, 48: a utem formularum quae condemnationem habent, a d pecuniariam aesiimationem condemnatio concepta est). To ^ ei ja tudi tedaj, kadar je predmet obveze in spora indivi- j. 1 }. no določena stvar (n. pr. izposojen konj) ali določena ko¬ ntna p 0 vrsti določenih stvari (deset mernikov afrikanske pše- rilCe ) ali kadar gre za storitev, dopustitev ali opustitev. Tako Se Po klasičnem pravu vsaka terjatev s sklenitvijo pravdne j . 1 Od te zahteve razlikujemo dejstvo, da služi dajatev imovinskim j Uuesom upnika. Ako se da kdo portretirati, je njegov interes idealen, ^materialen, vendar ima slikarjeva storitev denarno vrednost (honorar); tu* 1 ?* 110 Pa je neodplatna obljuba, da koga volimo, brez denarne vred- j. . Sll > toda izvoljeni inni lahko imovinsko korist od tega. V prvem p *®eru bi imeli opraviti z veljavno, v drugem z neveljavno obvezo. in°t t as k'nem pravu pa je pač potreben oseben neposreden imovinski n , eres upnikov. Svobodnejše pojmovanje se pojavlja že pri kreditnem izk ^u (izv. mandatum qualificatumj, pri katerem je včasih interesirana p 0l W° ! e tretja oseba, ki ji mandatar kreditira (prim. §71, lin V,l). u darjati pa je, da je ves nauk o tej materiji skrajno sporen. 54 Predmet obveze pogodbe (litis contestatio) izpremeni v denarno terjatev. Obseg tega zahtevka je bil odvisen od tožbe (actio), ki je bila pred¬ videna za dotično obligacijo. Actiones stricti iuris, ki jim je lastna intentio cerla, so dosegale le denarno vrednost dolgo¬ vane stvari (tzv. negativni pogodbeni interes); pri akcijah z intentio incerta se je upoštevala navadno celokupna korist, ki bi jo imel upnik, če bi se bila pogodba izpolnila (affectus ratio- nem in bonae fidei iudiciis habendam, Pap. D. 17, 1, 54 pr.); torej ne samo vrednost stvari, temveč tudi povračilo škode, ki je upniku nastala iz tega, da je dajatev izostala (tzv. pozi¬ tivni pogodbeni interes) n. pr. ker upnik sam zaradi tega ni mogel izpolniti svoje obveze (najemnik, ki mu najeto stano¬ vanje ni bilo dano v uporabo, sme zahtevati znesek, s katerim mora odškodovati svojega podnajemnika, Paul. D. 19, 2, 7; Tryph. D. eod. 8), zlasti pa, ker mu je odšel dobiček, ki bi ga imel neposredno (kupljeni suženj bi bil kupcu pri- bavil koristi, Nerat. D. 19,1, 31,1). Odišlega posrednega dobička (kupec bi bil kupljeno stvar lahko dražje naprej f rodal, kakor jo je kupil) klasično pravo ni upoštevalo (prim. 19, B 11,2; glede pojma pozitivnega in negativnega interesa tudi § 16, II, 1). Šele cesarski proces (extraordinaria cognitio) je dopuščal sodna povelja, glaseča se na restitutio ali exhibitio stvari same, in stvarno izvršbo s pretnjo kazni ali odvzemom dolgo¬ vanega predmeta manu militari, tako da je bila obsodba le še pri obvezah, ki jim je predmet facere, omejena na povračilo škode v denarju. III. Nadomestilo pri dajatvah, ki nimajo denarne vrednosti. Ako dajatev ni imela denarne vrednosti, je upnik pravi¬ loma ni mogel iztožiti. Vendar si je lahko zagotovil izpolnitev vsaj posredno s tem, da si je dal posebej obljubiti plačilo določenega denarnega zneska, ako dolžnik obveze ne bi izpol¬ nil (pogodbena globa, glej § 21; prim. § 1336 Odz.). 2 2 Moderno pravo se zadovoljuje s tem, da imej upnik kateri koli interes, ki je zaščite vreden, in stoji s tem na stališču, ki ga je že za rimsko pravo branil Ih er ing (Gesammelte Aufsiitze 3 , 87 ss; cf. tudi Windscheid, Pand. § 250 , op. 3 ). Čedalje bolj zastopajo tudi nauk, da ni treba, da bi dajatev imela imovinsko vrednost (prim. op. 1 ) in se sklicujejo pri tem zlasti na § 1323 Odz. Zdi se pa, da velja to le izjemoma (n. pr. § 1330 , odst. 2 , Odz. ali § 17 , odst. 4 , Zakona o pobijanju nelojalne konkurence od 4 . aprila 1930 ali § 57 , odst. 3 , Zakona o avtorskem pravu od 26 . decembra 1929 ). Možnost dajatve 55 § 16. 4. Možnost dajatve. I. Vrste n e m o ž n o s t i v obče. Dajatev mora biti načeloma možna vsaj v trenutku, ko je pogodba sklenjena, in v trenutku, ko je litiskontestacija izvršena (Cels. D. 50, 17, 185: Impossibilium nulla obligatio est). Brez učinka je n. pr. obljuba stvari, ki vobče ne eksistira \n rerurn natura ali ki je res extra commercium (Gai. 3, 97: Si id, quod dati. stipulamur, tale sit, ut dari non possit, inutilis est stipulatio, velut si quis hominem liberum quem servum esse credebat, a ut mortuum, quem oioum esse credebat, aut locutn sacrum vel religiosum quem putabat humani iuris esse, dari stipuletur). Obveza nemožne dajatve je torej načeloma nična (izjeme zdolaj). Teorija razlikuje več vrst nemožnosti dajatve. Razliko¬ vanje ima vsaj deloma ne samo instruktiven, marveč tudi Praktičen pomen. Ločijo: a) absolutno od relativne nemožnosti po tem, J© H vedno in vsakomur nemogoče izvršiti dajatev, ker n. pr. stvar ne eksistira (hippocentaurum dari, Gai. 3, 97 a, I. 3, 19,1) ali je po svoji kakovosti sicer možna, vendar v konkretnem primeru neizvršljiva (suženj, ki je že mrtev); b) naravno od pravne nemožnosti po tem, rnra li svoj vzrok v prirodnih zakonih (stvar, ki ni podvržena zakonu padca) ali v pozitivnem pravu (fundus religiosus, D. 45,1, 9,1,1) 5 1 c) objektivno (stvarno) od subjektivne (osebne) Nemožnosti, imenovane tudi nesposobnost za dajatev, po tem, je li vsakomur nemogoče, da dajatev izvrši (dobava določenega, pa že ustreljenega psa), ali pa samo konkretnemu dolžniku, ker mu manjka facultas dandi (obljuba sužnja, ki Ni last promisorja); č) prvotno od naknadne nemožnosti po tem, Je li podana že za sklepanja pogodbe ali nastopi šele pozneje. 1 Pravna nemožnost dajatve sovpada včasih s pravno nedopust¬ nostjo (§ 17,1). Razlikovanje povzroča praktično težkoče. Morda smemo re či: Da se more govoriti o pravni nemožnosti zaradi zakonske Prepovedi, mora biti ta prepoved združena z brezizjemno učinkujočo mektivno izvršljivostjo, tako da je prepovedana dajatev nemožna ne s amo vestnemu državljanu, ki se drži zakonskih predpisov, temveč tudi onemu, ki se ogne tem predpisom in jih hoče kršiti. Sicer bi bila Podana nedopustnost zaradi zakonske prepovedi. 56 Predmet obveze Vobče obligacija le tedaj ne nastane, ako izvira nemož- nost iz prirodnih zakonov in objekta dajatve, veljavna pa je tedaj, ako je le konkretni dolžnik nesposoben (difficultas dandi v nasprotju z dari non posse). Sicer pa vlada tu pre¬ cejšnja nejasnost. Zadošča, da podčrtamo važnost razliko¬ vanja, omenjenega pod c) in č), in omenimo posledice, ki jih ima nemožnost tam navedenih vrst. II. Prvotna nemožnost. 1. Objektivna nemožnost. Prvotno in objektivno nemožna je dajatev pred¬ meta, ki ne eksistira ali ki ob sklenitvi pravnega posla ne eksi¬ stira več. Iz obljube prvotno in objektivno nemožne dajatve ne nastane nobena obveza (Ulp. D. 50,17, 31 ... quod enim impossibile est, neque pacto neque stipulatione potest com- prehendi, ut utilem actionem a ut factum efficere possit). To načelo velja zlasti za strogo obvezo. Verbalni kontrakt (stipulatio) in volilo (legatum) svobodnega človeka sta ne¬ veljavna (Mod. D. 45, 1, 103). Pri gibkih obvezah je dolžnik odgovoren po načelih dobre vere in poštenja (bona fides). Kot veljavno označujejo viri kupoprodajo bodočih stvari, n. pr. plodov, ki bodo nastali šele pozneje (fructus et partus futuri, Pomp. D. 18, 1, 8 pr., recimo partus ancillae sterilis, Paul. D. 19,1, 21 pr.) ali celo kupoprodajo svobodnega člo¬ veka, ki ga ima kupec za sužnja (Lic. Ruf. D. 18, 1. 70). (Prim. § 62, II, 1). Iz posla, ki je ničen zaradi prvotno in objektivno ne¬ možne dajatve, ne samo da dolžnik ni dolžan, da obvezo izpolni; odgovoren ni niti za škodo, ki jo ima upnik zaradi neizpolnitve (tzv. pozitivni pogodbeni interes). Vendar niti taka nična obveza ni vselej brez vsakega učinka. Dolžnik mora namreč, ako je vedel za nemožnost in to up¬ niku zamolčal, poravnati škodo, ki jo utrpi upnik zaradi tega, ker se je subjektivno upravičeno zanesel na veljavnost obveze, quod interest non decipi, tzv. negativni pogod¬ beni interes). 2 Praktično razliko med pozitivnim in ne- 2 To in še bolj podrobnosti glede tožb (kontraktne odnosno a° de dolo) in tožbenega zahtevka so predmet literarnih sporov. Pri gibkih pogodbah, zlasti pri kupu, se je moglo tožiti najprej s tožbo a° in factum, pozneje s kontraktno tožbo (n. pr. a° empti), pri strogih poslih le z a° de dolo (na podlagi posebne stipulacije ali s pozivom na delikt). Medtem ko predpostavlja a° doli, da je postopal dolžnik naklepno, je za¬ doščala pri a° empti morda že sama nemožnost ne glede na to, je li proda- Možnost dajatve 5? gativnim interesom naj ilustrira sledeči primer: Ako mora (po postklasičnem pravu) prodajalec izjemoma povrniti po¬ zitivni interes, je dolžan kupcu povrniti vse, kar bi imel, če bi bila veljavno sklenjena pogodba pravilno izpol¬ njena, n. pr. pri prodaji živine, o kateri je prodajalec vedel, da je bolna, tudi vrednost kupčeve živine, ki je bila po kup¬ ljeni živini okužena (Ulp. D. 19,1,13 pr.). Ako pa odgovarja prodajalec le za negativni pogodbeni interes, mora kupcu povrniti le to, kar bi imel, če bi sploh ne bilo prišlo do sklenitve obveze, torej n. pr. mezdo voznika, ki ga je bil poslal po blago. Sicer pa glej izvajanja o povračilu škode (§ 19, B, II). S tem, da postane za sklepanja obveze nemožna dajatev naknadno možna, obveza praviloma ne postane veljavna (re- gula Catoniana, Cels. D. 34, 7, 1 pr., posplošena v Pavlovem fragmentu D. 50,17, 29: Quod initio vitiosum est, non potest iractu temporis conoalescere). Učinkovita postane obveza na¬ knadno le tedaj, ako je bila že prvotno sklenjena hipotetično, pod odložnim pogojem ali z začetnim rokom, in je postala dajatev možna pred nastopom pogoja ali roka (Pomp. D. 45, 1,31). 2. Subjektivna nemožnost. Prvotna subjektivna nemožnost ne vpliva na ve¬ ljavnost obveze (Ulp. D. 45, 1, 34: Multum interest, utrum ego stipuler rem, cuius commercium habere non possum, a n quis Promittat: si stipuler rem, cuius commercium non habeo, inu- tilem esse stipulationem placet: si quis promittat, cuius non commercium habet, ipsi nocere, non mihi). N. pr. prodaja tuje stvari velja (Venul. D. 45, 1, 137, 4 na koncu, prim. § 62, II, 1); dolžnik, ki ne razpolaga z denarjem, da bi svoj dolg poravnal, je upniku odgovoren za tzv. pozitivni interes. Neplačevitost dolžnika sploh nikdar ne oprosti izpolnitvene dolžnosti. Le v izjemnih primerih, n. pr. pri daritveni obljubi (Paul. D. 42, L 19, 1) se je obsodba glasila samo na to, quantum reus facere Potest (tzv. beneficium competentiae, prim. § 44, V). Učinek sklicevanja na to pravno dobroto je bil ta, da se je mogel dolžnik rešiti osebne izvršbe in konkurza, če je izročil svojo imovino in dal varščino za morebitna nadaljnja odplačila z jalec vedel zanjo ali ni vedel (I h e ring je prvi utemeljeval pojem tzv. culpa in contrahendo s tem, da ravna prodajalec že tedaj kulpozno, če proda stvar, ki je ne pozna, n. pr. dediščino, ki ne obstoji [tul. D. 18,4,18], ali stvar, ki je res extra commercium [Mod. D. 18,1, 62,1]). 58 Predmet obveze imovino, ki jo pozneje pridobi. Sredstva za nujno vzdrževanje je smel pri tem vsaj v nekaterih primerih pridržati že po klasičnem pravu (n. pr. pri daritvi). Po Justinijanovem pravu je imel dolžnik to pravico v vseh primerih, v katerih je bila omenjena dobrota pripoznana (Paul. D. 50,17,173 pr. itp.; D. 42,1,19,1). III. Naknadna nemožnost. Naknadna nemožnost ima morebiti ta učinek, da veljavno sklenjena obveza naknadno ugasne. Nauk o posledicah nak¬ nadne nemožnosti bi bilo sistematično obravnavati v mate¬ riji o prenehanju obveze. Le iz didaktičnih razlogov govo¬ rimo o tej vrsti nemožnosti dajatve takoj v zvezi s prvotno nemožnost jo (prim. še § 49,1). Posledice naknadne nemožnosti so različne po tem, ali je dolžnik v okviru svoje konkretne obveznosti za naknadno nastopivšo nemožnost odgovoren ah ne. Navadno gre za vpra¬ šanje, ali je dolžnik nemožnost zakrivil. Vendar to ni vselej tako, ker odgovarja dolžnik včasih strožje, izjemoma celo za naključje (prim. § 20, III, 3). Ako ga obvezuje njegova obli¬ gacija na tako strožjo odgovornost, prestira seveda tudi po¬ sledice nemožnosti, nastale zaradi dogodkov, ki jih ni zakrivil, vselej do one mere, do katere ga obligira obveza (o obsegu te odgovornosti prim. § 19, B, II in § 20, III). 1. Dolžnik ne odgovarja. Ako dolžnik po ravnokar navedenem merilu ni odgovoren za nemožnost, zlasti torej, ako ni kriv, da je nastopila, je obveze oproščen, če je predmet obligacije posamična stvar (species) ali če bi bile — pri generični obvezi — uničene vse stvari dolgovane vrste (Pomp. D. 45,1, 33: Si Stichus certo die dari promissus urite diern moriatur, non tenetur promissor). Subjektivna naknadna nemožnost pa, n. pr. neplačevitost dolž¬ nika, navadno niti tedaj ne oprašča, kadar je dolžnik ni za¬ krivil (Venul.D.45, 1, 137,4). Mogoče je, da ima dolžnik korist od tega, da ga je ne¬ možnost dajatve rešila obveze. N. pr. prodajalcu, ki je dol¬ žan, da kupcu izroči prodano stvar, je neka druga oseba to stvar uničila ali ukradla. Tu ima prodajalec zoper delinkventa terjatve in tožbe (a° legis Aquiliae odnosno rei oindicatio, a° /urti in condictio furtioa). Kar pridobi na ta način od de¬ linkventa, je korist, ki se imenuje namestovalni commodum. lo korist mora odstopiti kupcu (Ulp. D. 47, 2,14 pr.: Mandare Možnost dajatve 59 eum (scil. venditorem) oportebit emptor furti actionem et con- dictionem et uindicationem et si quid ex his actionibus fuerit consecutus, praestare eum emptori oportet; prim. tudi Gai. D. 18,1,35, 4 in § 37,1,2). Pri nujno dvostranskih pogodbah dolžnik seveda ne more od nasprotnika zahtevati, da ta izvrši svojo dajatev, če dolž¬ nik sam ne more opraviti svoje. Le izjemoma dolguje kupec kupnino kljub temu, da prodajalec stvari ne more dobaviti (periculum est emptoris, prim. § 62,111). 2. Dolžnik odgovarja. Ako je nemožnost naknadno nastopila zaradi okoliščine, za katero je dolžnik po načelih, ki veljajo za konkretno pravno razmerje, odgovoren (si per debitorem stetit quominus solvat), zlasti torej, ako je nemožnost zakrivil, ostane dolžnik ob¬ vezan; obligacija traja še naprej ali, kakor pravijo juristi, se perpetuira, ovekoveči (Paul. D. 45, 1, 91, 3: Veteres consti- tuerunt quotiens culpa intervenit debitoris, perpetuari obli- gationem). Dolžnik se nahaja odslej v subjektivni zamudi (prim. § 25,1, 2) in mora upniku povrniti škodo, ki jo utrpi zaradi tega, ker je bila stvar uničena ali poškodovana, even¬ tualno odstopiti odškodnino, ki jo je sam prejel od poškodo- vavca, ali odstopiti zahtevek povračila škode zoper njega, n. pr. zahtevek zoper tata (Gai. D. 18, 1, 35, 4; Ulp. D. 4, 3, 7, 3). Pri gibkih pravnih poslih sledi pravilo perpetuacije že iz njihovega pojma. Saj je merila actio na vse, quidquid dare facere oportet ex fide bona. Zahtevek obsega že od začetka ne samo obljubljeno (primarno), temveč tudi nadomestilno (sekundarno) dajatev. Pri strogih obligacijah, ki ustanavljajo odgovornost iz¬ ključno le za to, kar je dolžnik obljubil, n. pr. pri stipulaciji, pomeni perpetuacija obligacije, da more upnik še vedno to¬ žiti na rem dare oportere, čeprav dolgovane stvari ni več (Paul. Sent. 5, 7, 4: Cum facto promissoris res in stipulatum deducta intercidit, perinde agi ex stipulatu potest, ac si ea res extaret: ideoque promissor aestimatione eius punitur, ma- xime si in dolum quoque eius concepta fuerit stipulatio). Od¬ govornost je bila prvotno omejena na primere, v katerih je dolžnik storil neko pozitivno dolozno dejanje, s ka¬ terim je dajatev onemogočil, n. pr. če je dolgovanega sužnja sam ubil ali osvobodil, ne pa tudi tedaj, ako je povzročil sužnjevo smrt s tem, da" je opustil ga nadzorovati ali zdraviti. V primeru naklepnega dejanja je imel upnik tožbo a° doli (Ulp. D. 4, 3, 7, 3). Le ako je bil tako oprezen, da si 60 Predmet obveze je dal v zvezi s stipulacijo na dare obljubiti še dolum malum afuturum es.se, je mogel tožiti s kontraktno tožbo, za Juli¬ jana že tudi ne glede na tako obljubo s condictio certi. Za kulpozno opustitev pravilo o perpetuaciji menda niti v postklasični dobi ni bilo uporabno (Paul. D. 45, 1, 91 pr. itp.). Najbrže je veljalo tudi tu načelo odgovornosti za krivdo (prim. § 25, II, 2) šele izza Justinijana, ki je sploh enačil težko krivdo z naklepom. En moment pa je imeti vedno pred očmi: Tudi tedaj, kadar bi nemožnost po omenjenih pravilih kakor koli vplivala na učinkovitost obligacije, je upoštevna le tedaj, kadar je predmet individualno določena stvar (species). Pri dolgovih po vrsti določenih stvari (genus) more biti govor o nemožnosti le, ako bi bile izginile vse stvari pogojene vrste (genus perire non censetur). 3 IV. Nezmogl jivost. V zvezi z naknadno nemožnostjo naj omenimo še otežko- čenje dajatve ali nezmogljivost. Izpolnitev ni naravnost ne¬ mogoča, vendar tako otežkočena, da jo zmore dolžnik le z nezmernimi žrtvami, t. j. s potroškom, ki ga je ceniti višje kakor korist, ki jo ima upnik od izpolnitve obveze. N. pr. za svatovščino so naročene rože za določeno ceno. Ker so po sklenjeni kupni pogodbi zmrznile vse domače rože, bi jih moral vrtnar pribaviti morda iz južne Francije za ceno, ki znaša večkratno kupno ceno. Dajatev je možna, ako bi pla¬ čal vrtnar to ceno, toda zmogljiva ni. Nezmogljivost so začeli upoštevati v širokem obsegu šele za svetovne vojne, ki je povzročala dolžnikom velike težkoče, ker so cene zaradi po¬ manjkanja blaga včasih nepredvidoma poskočile. Vendar bi se morda dalo trditi, da poročajo viri tudi o takih primerih. Gaj pravi (D. 32, 14, 2): Sed si cui legatum relictum est, ut alienam rem redimat vel praestet, si redimere non possit, 3 Glede vpliva nemožnosti dajatve in nesposobnosti dolžnika za izpolnitev nam ni moči izslediti vsestransko zadovoljivih rezultatov. Temu je krivo dejstvo, da so nam več ali manj gotove izpremembe, ki se kodifikatorjem niso vselej posrečile, zatemnile prvotne odločbe pravnikov. Nastalo je zaradi tega mnogo sporov, ki se tičejo že kritike teksta, o katerih pa na tem mestu ni moči razpravljati. Tudi na pod¬ stavi modernih zakonov je ta materija izvor številnih kočljivih pro¬ blemov. Naš Odz. rešuje vprašanje prvotne nemožnosti v § 878, na¬ knadne nemožnosti pa v § 1447. Posledki iz teh določb se v glavnih načelih krijejo z rimskim pravom. Dopustnost 61 quod dominus non vendat, iustam aestimationem inferat (cf. tJlp. D. 30, 71,3). Z legatom tuje stvari obremenjena oseba* ki ji lastnik stvari noče prodati ali jo hoče prodati samo za nezmerno ceno, se obsodi v kognicijskem postopanju (extra- ordinaria cognitio) le na dajatev prave vrednosti stvari. 4 Včasih je dajatev možna samo tako, da žrtvuje dolžnik vse, kar ima, tudi to, kar potrebuje nujno za življenje. Rim¬ sko pravo je to vrsto subjektivne nezmogljivosti deloma upo¬ števalo v določenih primerih s tem, da je podeljevalo dolž¬ niku dobroto obsoditve do zmogljivosti (beneficium compe- tentiae, prim. zgoraj pod II, 2 in § 44, V). § 17. 5. Dopustnost. Dajatev in pogodba sploh ne sme nasprotovati pravni prepovedi niti zakonom morale, nravstvenemu čutu. I. Pravna nedopustnost. Ako zakon prepoveduje sklepanje določene obveze, še ni s tem rečeno, da je obveza nična (negotium nullum, nego- tium nullius momenti). Posledice sklepanja prepovedane obli¬ gacije zavise v prvi vrsti od prepovedujočega (prohibitivnega) zakona, ako ta posledice kršitve izrečno navaja (sanctio legis). Po tem, ali je sploh kakšna sankcija predvidena in katera, razlikujemo leges imperfectae, perfectae, minus quam per¬ fectae in plus quam perfectae (prim. I. zv. § 3, II). Neučinkovitost posla utegne biti določena s predpisom Prisilnega ali popustljivega prava (prim. I. zv. 1. c.). i. Neučinkovitost po prisilnem pravu. Že v civilnem pravu s prisilnim predpisom zagrožena ničnost (lex perfecta) se je morala v procesu upoštevati ipso l ure, uradoma, ne glede na to, ali je to toženec uveljavil z e kscepcijo ali ne. Ako je bil pravni posel po civilnem pravu učinkovit, Pa mu je prepoved prisilnega honorarnega prava odrekala nčinkovitost, je pretor akcijo brez ozira na voljo strank od¬ rekel (actionem denegare) ali le podelil tako, da je istočasno Uvrstil ekscepcijo, n. pr.: exc° SC' Vellaeani (prim. § 40, lil, 3). Pravnih pripomočkov iz čisto honorarnopravnih paktov Pretor ni denegiral, temveč sploh ni dovoljeval (actionem non dar e; cf. k temu Paul. Sent.i, 1, 4 a). 4 Teorija in praksa uporabljata v primerih nezmogljivosti navadno- analogno predpise o naknadni nemožnosti (§ 1447 Odz.). 62 Predmet obveze 2. Neučinkovitost po popustljivem pravu. Poleg omenjenih prepovedi se pojavljajo sporadično tudi zakoni, s katerimi je predvideno, da eden od pogodnikov ali tretje osebe zahtevajo, naj se pravni posel, ki je iure cioili veljaven, po pretorskem pravu ovrže, izpodbija. Za to so bila na razpolago posebna pravna sredstva, n. pr. predlog na restitutio in integrum zaradi metus in dolus, ki je imela za posledico, da je bil pravni posel uničen retroaktivno, ex tune. Navadno pa je zadoščalo, da je toženec uveljavljal raz¬ log neučinkovitosti z ekscepcijo, n. pr. z exc° metus ali doli, ki je učinkovala ex nune (prim. 1. zv. § 21, III, 1). Dejanski stan slednje ekscepcije je moral sodnik pri gibkih poslih upoštevati celo brez ekscepcije z ozirom na intencijo, ki se je sklicevala na bona fides. Posebno vrsto honorarnopravne izpodbojnosti ustanavlja naklepno oškodovanje upnikov po dolžnikovih pravnih po¬ slih: nasprotnik izpodbijalca, t. j. favorizirani upnik istega dolžnika, mora izpodbijalcu povrniti, kar mu je bilo dano in fraudem creditorum (reoocatio, a° Pauliana, prim. § 90). Pravna nedopustnost ima včasih druge posledice. So pri¬ meri, v katerih se prepoved sploh ne dotakne veljavnosti ob¬ veze, temveč ji odreka le iztožljivost, možnost izterjati dajatev z akcijo (naturalis obligatio), n. pr. prepoved po SC. Macedo- nianum (prim. § 2, IV, č) ali prepoved nekaterih daritvenih obljub po lex Cincia (prim. I. zv. § 3, II in tu § 78, II, 1). Ako prepovedujoči zakon sankcije ni izrečno navedel, so morda imeli prepovedane obligacije prvotno, ko so zakone še razlagali strogo formalistično, za veljavne kljub prepo¬ vedi (leges minus quam perfectae). Tej razlagalni praksi je napravil konec šele neki edikt Teodozija II. in Valentini- jana III. iz leta 439, ki proglaša brezizjemno za nične vse pogodbe, ki nasprotujejo kateremu koli prohibitivnemu zakonu, tudi če ne preti izrečno z ničnostjo (C. 1, 14, 5 ... Nullum enim pactum, nullam conventionem, nullum contractum inter eos oideri volumus subsecutum, qui contrahunt lege contrahere prohibente... licet legislator fieri prohibuerit tantum nec specialiter dixerit inutile esse deber e quod faetum est). Ven¬ dar se ta splošna določba upravičeno ni uporabljala, kadar je šlo za zakone, ki so sami izrečno predvidevali neko drugo posledico, a ne ničnosti. 1 1 Tako je treba razumeti tudi § 879, 1. odst., Odz., ki proglaša prav tako kot nične vse pogodbe, ki nasprotujejo zakonski prepovedi. Dopustnost 63 Razlaganje, ki se je strogo držalo besedila zakona, je še bolj izključevalo, da bi bili imeli za prepovedane tudi take pogodbe, ki prepovedi niso naravnost nasprotovale (contra legem), pač pa njenemu smislu in namenu (in fraudem legis agere, ogibanje zakonu, prim. I. zv. § 28, IV). Kdor nima pra¬ vice, išče skrivne stezice. Stranke hočejo po ovinkih, ki jih zakon ni predvidel, doseči baš tisti smoter, ki ga zakon za- branjuje. Redke so izjeme, pri katerih se ozira že klasično Pravo na ogibanje zakonu. Pavel (D. 1,3, 29) n. pr. razlikuje a d legem Cinciam: Contra legem facit, qui id facit quod lex prohibet, in fraudem vero, qui salois verbis legis sententiam cius circumvenit. Posebno klavzulo zoper ogibanje zakonu nahajamo v zakonu lex Fufia Caninia (prim. I. zv. § 32, III, 2; Gai. 1, 46, ki k temu pripominja: sunt etiam specialia senatus- consulta, quibus rescissa sunt ea quae in fraudem eius legis vxcogitata sunt). Pretorski edikt odreka zaščito paktom, ki kršijo zakon ali se mu ogibajo (Ulp. D. 2, 14, 7, 7, v izvlečku citiran v I. zvezku, § 28, IV). II. Nravna nedopustnost. Nravna nedopustnost (negotium turpe, negotium contra bojies moreš, turpis stipulatio) napravi pogodbo nično (Ulp. D. 45,1,26: Generaliter novimus turpes stipulationes nullius es se momenti. Pap. D. 28, 7, 15: ... quae facta laedunt pieta- Cm existimationem oerecundiam nostram et, ut generaliter dixerim, contra bonos moreš fiunt, nec facere nos posse cre- dendum est). Obveza utegne nasprotovati dobrim šegam, ako to velja z a dajatev ali storitev kot tako, n. pr. umor ali svetoskrunstvo (veluti si quis homicidium vel sacrilegium se facturum promittat, Pomp. D. 45,1, 27) ali družba, ki ji je Predmet storitev deliktov (societas maleficii, Ulp. D. 17, 2, 57). jaka obveza je bila nična že po civilnem pravu. Ničnost se Je morala upoštevati uradoma, brez ekscepcije (prim. zgoraj Pod 1, 1). Včasih ni dajatev sama vzrok nedopustnosti, pač pa na¬ sprotuje pravni smoter obligacije (causaf dobrim še¬ gam ali pa okoliščina, da naj postane dajatev predmet pravne obveze, n. pr. obljuba globe za primer, da bi se kdo ne 2 Smoter obligacije, ne pa dajatev v nemoralno svrho. Zato je sprejeta najemnina za lupanar predmet dediščinske tožbe (Ulp. D -5, 3,27,1). 64 Predmet obveze poročil z določeno osebo (... quia inhonestum visum est vin- culo poenae matrimonia obstringi sive futura sive iam con - tracta, Paul. D. 45,1, 134 pr.; prim. o stipulatio poenae § 21, III, 2). Tudi v takih primerih je šele pretor (prim. I, 2) včasih pomagal: odrekel je tožbo (denegatio actionis) ali pa jo sicer pripustil, vendar v prid tožencu in praviloma po njegovem predlogu uvrstil v formulo ekscepcijo (exc° doli), ki je, ako je bila upoštevana, imela za posledico, da je bila tožba za¬ vrnjena. Dejansko je bila torej obveza tudi tu brez učinka. Šele po postklasičnem pravu je bila civilnopravna neučinko¬ vitost s honorarnopravno izenačena. V kompilacijo sprejeti odlomki, kakršen je zgoraj citirani iz Ulpijanovega komen¬ tarja k Sabinu, so že plod izenačevalnih in posploševalnih tendenc. Rimljani so se omejevali na splošno formulacijo pojma nenravnih poslov, kakor jo je m. dr. podal Papini jan v zna¬ meniti zgoraj citirani 1. 15, D. 28, 7, sicer pa postopali kazu- istično, rešujoč konkretne primere iz prakse. 3 II. Sekundarne in postranske dajatve. 1. Povračilo škode. § 18. a) Vobče. V § 1 pod III smo omenili, da je bila odgovornost pri vseh obligacijah primarna, da pa stopi pri obligacijah ex contractu pozneje v ozadje, tako da se odgovornost uveljav- 3 Pojem nenravnosti niti v modernih zakonikih ni točno opredeljen (prim. § 878, odst. i, Odz.), zato predmet različne razlage in spora. Ka¬ kor rimsko pravo in čl. 20 ZGB., tudi novelirani § 879 Odz. ne upošteva več samo dejstva, da nasprotuje dajatev dobrim šegam, temveč da jih žali pogodba sploh. V tej formulaciji so torej obsežene tudi konstelacije, pri katerih se mora obveza o samo po sebi dopustni dajatvi imeti za nedopustno (n. pr. nikdar se poročiti) ali pri katerih se obsoja dejstvo, da zavisi neka dajatev od nasprotne dajatve v denarju (opustitev ovadbe proti plačilu) ali pri katerih je smo¬ ter obligacije zavržen (oderuški posli). Pomni: Smoter, ne pa nagib! N. pr. posodbi puške je smoter, da jo more izposodnik rabiti; ako si jo kdo izposodi, da bi z njo koga ustrelil, je to le neupošteven nagib in posodba velja. Vprašanje, ali gre za ravnanje contra bonos moreš, reši sodnik po svobodnem preudarku. Pri tem upošteva zlasti sodobne nazore ljudstva. Teoretično bi smeli trditi, da žali dobre šege vsako dejanje, ki velja It l. . dostojnimi ljudmi kot nedopustno, ker vodi prej ali slej do učinkov, ki so škodljivi posameznim osebam ali družbi. Povračilo škode 65 tja šele tedaj, kadar dolg ni bil poravnan, in sicer končno v obliki povračila škode v denarju. Edina posledica privatnih deliktov je bila prvotno obveznost dati zadoščenje v obliki denarne kazni (poena); pozneje pa zmaguje tudi v deliktnem pravu bolj in bolj poj¬ movanje, po katerem naj nadomesti storilec kaznivega de¬ janja škodo, ki jo je povzročil oškodovancu. Ta odškod¬ nina je bila včasih že obsežena v denarni globi, včasih pa se je mogla izterjati kot samostojna odškodninska terjatev. Tako utegnejo odškodninski zahtevki končno nastati iz odgovornosti primarno (pri deliktih in drugih nedopustnih dejanjih) in sekundarno (pri kontraktih in drugih pogodbah), lu in tam vpliva dolžnost povrnitve škode na obvezo in njen predmet. I. Splošna načela. Škoda (damnum) je neugodna izprememba, ki zadene koga na imovini. Kvar, ki ga kdo utrpi na drugih, netvarnih (idealnih) pravnih dobrinah (n. pr. na svobodi ali časti), nima po rimskem pravu posledice odškodninske odgovornosti, tem- yeč posledico, da postane kršitelj kazniv in da mora za osebno žalitev dati zadoščenje v obliki globe (poena; Paul. D. 39, 2, 3: Damnum et damnatio ab ademptione et quasi deminutione Patrimonii dieta sunt). Načeloma trpi škodo, ki komu nastane na njegovi imo¬ vini, oškodovanec sam (casus ... a nullo praestantur, Ulp. D. 50, 17,23). Od druge osebe sme zahtevati ekvivalent za škodo ali zadoščenje praviloma le tedaj, kadar nalaga pozitivno pravo drugi osebi posebno dolžnost, da da odškodnino ali zadoščenje. Podlaga take obveznosti utegne biti ta, da je drugi posegel v pravno območje oškodovanca na način, ki ga pro¬ glaša pravni red kot razlog obveznosti (deliktna odgovornost), ali pa ta, da je kršil eden od udeležencev obstoječega obli¬ gacijskega razmerja iz tega razmerja izvirajoče pravice dru¬ gega udeleženca in mu je s tem napravil škodo (kontraktna odgovornost). Kdor je po teh načelih obvezan dati odškodnino, mora kvar poravnati tako, da je položaj oškodovanca po možnosti tak, kakor bi bil, če bi škoda ne bila nastopila. Oškodovanec aaj dobi omne quod eius interesi, pravni interes, t. j. kar mu je do tega, da se oškodba ni dogodila. V prvi vrsti mu je do tega, da se njegove dosedanje pravne dobrine ne zmanjšajo, 5 Rimsko pravo II. 66 Predmet obveze da dobi povrnjeno dejansko škodo (tzv. damnum emergens), v drugi vrsti pa tudi, da mu ne uide dobiček (tzv. lucrum cessans), ki bi ga bil imel, če bi se škodljivi pripletljaj ne bil do¬ godil (Paul. D. 46,8,13 pr.: quantum me a interfuit, id est quan- tum mihi abest quantumque lucrari potui). II. Predpostavke odškodninskega zahtevka. Odškodninski zahtevek more praviloma nastati le, če so dane štiri predpostavke: 1. protipravno ravnanje, t. j. ravnanje, ki nasprotuje bo¬ disi zakonu bodisi prevzetim pogodbenim obveznostim; 2. škoda; 3. vzročna zveza (kavzalni neksus) med tem ravnanjem in škodo; 4. odgovornost neke osebe za škodljivo ravnanje. Praktično je najteže rešiti vprašanje, ali je rav¬ nanje neke osebe res povzročilo škodo, n. pr. ali je poškodo¬ vani človek res umrl za poškodbami. Za zakonodavca pa je glavni problem, ali naj se zadovoljuje praviloma že s samo povzročitvijo škode ali pa naj se postavi na načelno stališče, da odgovarja oseba le tedaj, če se ji more očitati neka krivda. Obče in sedanje pravo zahteva navadno oboje: podani morata biti ne samo objektivna zveza med ravnanjem odgovorne osebe in škodljivim dogodkom (vzročna zveza), marveč tudi določeno subjektivno razmerje oškodovanca do tega dogodka (krivda). K temu je še pripomniti naslednje: a) Vzročna zveza je včasih neposredna, ako ni no¬ benih vmesnih dogodkov med protipravnim ravnanjem in njegovim izidom, n. pr. bodljaj v srce ima neposredno za po¬ sledico smrt. Lahko pa je tudi le posredna, ako namreč škod¬ ljivi uspeh ne sledi neposredno iz ravnanja, temveč se je vrinil med to ravnanje in izid še drug dogodek, ki je vplival na izid, ali več takih dogodkov, n. pr. najemnik, ki se je ravno¬ kar vselil, pusti omaro čez noč na stopnišču; drug najemnik se v temi spodtakne, zadene z glavo ob železno ograjo in se težko poškoduje. Ali: poškodovana oseba zanemari zdravljenje ne¬ znatne rane, ki se ponesnaži, tako da nastopi zastrupljenje krvi in smrt. Primeri posredne povzročitve delajo pogosto pre¬ glavice, zlasti če ne gre za dejanja, temveč za opustitve. b) Krivda je lahko različna, večja ali manjša. Povračilo škode 67 Kdor povzroči škodljiv dogodek vedoma ali hotoma, ravna 2 naklepom (dolus). Za naklepno postopanje ni morda potrebno, da je storilec naravnost hotel uspeh, ki je na¬ stal, ali da je imel namen povzročiti škodo. Zadošča, da se je zavedal, da dovede njegovo postopanje do tega dogodka in da je kljub tej zavesti hotel tako ravnati. Mal o m a r n o pa postopa, kdor se ne zaveda po¬ sledic svojega ravnanja, pa bi se jih bil moral zavedati, če bi bil pazil tako, kakor to zakon od njega zahteva (culpa). Po večji ali manjši meri nepazljivosti razlikujemo težko a li veliko krivdo (culpa lata) in lahko ali malo krivdo odnosno nemarnost (culpa leviš). Za vprašanje, ali gre v konkretnem primeru za eno ali drugo, so odločilna merila, s katerimi merimo pazljivost. Ako vzamemo za vzgled zelo vestnega in °preznega človeka, je malomarnost že najmanjše odstopanje °d pravilnega ravnanja; če se pa zadovoljujemo s pazljivostjo Povprečnega človeka kot merilom ali celo s pazljivostjo, s ka¬ tero postopa človek brez trdne volje in s pomanjkljivo uvidev¬ nostjo, tedaj je odgovornost za malomarnost zelo omiljena. Ako povzročitelj škode ni ravnal niti naklepno niti malo¬ marno, je škodljivi dogodek, vsaj kar se tiče povzročitelja, ”" “ v ’ za katero praviloma ni odgovoren, temveč ki gre, že omenili (pod I), na rovaš oškodovanca samega, je, da je med več povzročitelji eden povzročil škodo medtem ko utegne biti nastala škoda s stališča naključna. III. Način in obseg povračila škode. Ustrezno svojemu namenu se vrši povračilo škode v prvi v rsti s tem, da se vzpostavi prejšnje stanje, n. pr. da se vrne odvzeta ali popravi poškodovana stvar (tzv. naturalna resti- mcija), v drugi vrsti pa, ako to ni mogoče, s tem, da se plača denarni znesek, ki ustreza vrednosti povzročene škode, n. pr. denarna vrednost ubitega psa. Ker pa je bilo po klasičnem Pravu mogoče obsoditi dolžnika le na denarno dajatev (con- deninatio pecuniaria), se je vsak zahtevek tudi nedenarne dajatve z izvršeno utrditvijo spora (litis contestatio) nujno l2 premenil v zahtevek denarne dajatve; tako tudi zahtevek povračila škode, čeprav bi se dala škoda popraviti in natura. Višina odškodnine je vselej odvisna od dajatve, ki jo sme zahtevati upnik, in s tem od tožbe (actio), s katero more daja¬ tev izterjati. Pri obvezah iz pogodb se tu uveljavlja razlika ' i terjatev ko ga je tožil cesionar, ne imel ^ _ vati se na beneficium competentiae. Vendar je to sporno; zoper tezo go¬ vorijo mesta, kakor Valer. C. 7, 73, 7, Anton. C. 8,18, 2, in tudi notranji razlogi, ker za dolžnika pač ne more biti odločilno, ali izterja upnik svojo terjatev neposredno sam ali pa po¬ sredno po cesionarju. Izmenjava upnikov mu ne sme škodo¬ vati; saj pri prenosnem aktu ni sodeloval. 2. Na drugi strani preidejo s terjatvijo tudi vse ugod¬ nosti na prevzemnika, torej postranske in s terjatvijo samo 4 Po § 1397 Odz. odgovarja odstopnik prevzemniku tako za resnič¬ nost kakor za izterljivost terjatve, ako je odstop odplaten, toda nikdar Zi ? več, nego je dobil od prevzemnika. Kdor odstopi terjatev brez od- platka, sploh ni odgovoren zanjo, razen če je vedoma podaril tujo ter¬ jatev in to obdarjencu zamolčal (§ 945 Odz.). proti zakoncu-dolžniku cediral zakonec, Odstop terjatve 165 zvezane prednostne pravice (prioilegia causae), n. pr. pravica do obresti, zastavna pravica, poroštvo (Herm. D. 18, 4, 23 pr., Diocl. C. 4,10, 7, Alex. Sev. C. 8,40,14). IV. Razmerje dolžnika do odstopnika in prevzemnika. Za razmer je med dolžnikom in upnikoma je odločilen tre¬ nutek, ko je dolžniku dostavljena denunciacija, t. j. izjava prevzemnika, da ga sprejme za svojega dolžnika (Gord. C. 8, 41,3 pr.). Po pravilnem mnenju ne zadošča, da je debitor cessus za cesijo dejansko vedel; on mora biti obve¬ ščen po cesionarju, razen če je dolžnik odstop že sam pri- poznal nasproti cesionarju ali z njim izvršil litiskontestacijo ali dolg celo izpolnil. Šele s trenutkom denunciacije preneha legitimacija cedenta za sprejem plačila in za druge akte raz¬ polaganja (Alex. Sev. C. 8,16,4). Izjemno pravilo velja za kup dediščine. Tu zadošča, da dediščinski dolžniki vsaj dejansko vedo, da so dediščina in z njo k njej spadajoče terjatve prodane prevzemniku. Ta izjema je praktično utemeljena; saj so dediščinski dolžniki kupcu pogostoma neznani. Ako pa kateri od dolžnikov niti dejansko ni vedel za prodajo dediščine in se je n. pr. s pro¬ dajalcem dediščine poravnal, se je mogel zoper kupčevo tožbo braniti z exceptio transacti negotii (Pap. D. 2, 15, 17). 1. Razmerje pred denunciacijo. Do denunciacije ima debitor cessus opraviti le s čeden- t o m, ki je njegov edini upnik. Ker pa je cesionar pridobil upnikove pravice že z odstopom, se lahko pripeti, da terjata od dolžnika plačilo tako cedent kakor cesionar. Za dolžnika je odločilno le, ali ga je cesionar obvestil ali ne. Šele po iz¬ vršeni denunciaciji je cesionar njegov upnik. Ako je dolžnik pred denunciacijo, čeprav po iz¬ vršenem prenosu, izvršil kako pravno dejanje napram cedentu (n. pr. mu plačal ali se z njim poravnal), velja to dejanje tudi za in zoper cesionarja, ki se more zaradi neupravičenega cedentovega postopanja držati le cedenta (Herm.D. 18,4,23,1). Zoper dolžnika še nima cesionar nobene tožbe (C. 8, 16, 4). Ako bi ga cesionar vendarle tožil, bi dolžnik lahko zaprosil za ekscepcijo (n. pr. exceptio transacti negotii, kakor po prej omenjenem Papinijanovem fragmentu). Če je bil debitor ces¬ sus tako nepreviden, da je plačal cesionarju ali z njim izvršil litiskontestacijo, pa ga je pozneje tožil cedent, se je mogel 166 Naknadna izprememba subjektov dolžnik pač braniti z exceptio doli, ki je izpričana vsaj za primer odpusta dolga po kupcu dediščine (pacturn de non petendo, Ulp. D. 2, 14,16 pr.). 2. Razmerje po denunciaciji. Z denunciacijo se preobrne razmerje med upnikoma in dolžnikom. O cesiji obveščeni dolžnik ima zopet samo enega upnika. To pa je sedaj c e s i o n a r. Temu ustrezno so učin¬ kovita le pravna dejanja, ki jih izvrši dolžnik proti c e s io¬ na r j u ali cesionar proti dolžniku; brez učinka pa so pravna dejanja, izvršena proti cedentu ali po cedentu. Po posebni določbi konstitucije cesarja Anastazija iz 1.506 (C. 4, 35, 22; tzv. lex Anastasiana) ni mogel cesionar, ki je pridobil terjatev odplatno, od dolžnika izterjati več, kakor je sam zanjo plačal (. .. ita tamen, ut, si quis datis pecuniis huiusmodi subierit cessionem, usque a d ipsam tantummodo solutarum pecuniarum quantitatem et usurarum eius actiones exercere permittatur). 5 5 Po našem pravu nastopi učinek za dolžnika, ko je dolžniku postal prevzemnik znan (š 1395 Odz.). Prevzemnik ima zoper dolžnika enake pravice kakor odstopnik, ko je terjatev odstopil (§ 1394 Odz.), torej tudi postranske pravice; zastavne pravice pa se morajo vendar prenesti po predpisih, ki veljajo za prenos teh pravic. Dolžnik pridrži vse prigovore, razen če je terjatev dobrovernemu prevzemniku pri- poznal (§ 1396). O odgovornosti odstopnika prevzemniku prim. op. 4. Tretji oddelek: Utrjevanje obvez. § 38. I. Sredstva za utrditev obvez vobče. I. C autione s. Rimska obligacija je že sama po sebi dovolj trdna vez, da je njena izpolnitev zajamčena. Prvotno in dolgo časa naj- jačja izpodbuda za njeno izpolnitev je bila osebna odgovor¬ nost talcev odnosno porokov, pozneje dolžnika samega, ki so zapadli upniku s svojim telesom, če niso plačali (prim.§ 1,11,2). Tudi pozneje, ko je dolžnik odgovarjal samo še s svojo imo- vino, je mogel in moral še marsikaj sam prispevati k temu, da se čim bolj zavaruje stanje, ki ustreza pravu in upnikovi pravici. Učinkovito sredstvo za utrjevanje so bile posebne vrste varščine, imenovane cautiones. Smoter teh varščin je bil, da odstranijo kolikor moči dvome o obstoju, vsebini in učinkovitosti obveze in da za¬ gotovijo upniku dolžnikovo pripravljenost za izpol¬ nitev, pa tudi sredstva, s katerimi se zadosti njegovemu za¬ htevku, ako bi dolžnikova imovina ne bila za¬ dostna. 1. Dvomi se odstranjujejo posebno uspešno s tem, da se pretvori prvotna gibka kavzalna obveza v striktno ab¬ straktno, n. pr. z literalnim, zlasti pa z verbalnim kontraktom, t. j. s stipulacijo ali promisijo, ki jo viri pogosto nazivljejo cautio tudi v primerih, v katerih gre za prvotno ustanovitev obveze. Justini jan jo naravnost istoveti s cautio, uporabljajoč zanjo izraz docpdleict, t. j. varnost ali varščina (C. 6, 38, 3). Fit quod dicitur: beseda dolg dela. Verbalna kavcija s sti¬ pulacijo pomeni v resnici že sama na sebi utrditev upnikovega položaja, ker je — kakor n.‘pr. današnja menica — zbog svoje neizpremenljive in preproste oblicnosti, zbog abstraktnosti in strogosti varna pred različnimi ugovori, ki bi jih mogel 168 Utrjevanje obvez dolžnik uveljavljati na podlagi prvotnega kavzalnega posla. Upnik sicer iz formalne ustne obljube ne sme zahtevati, kar bi mu šlo po dobri veri in poštenju, temveč samo to, kar je bilo obljubljeno; toda t a zahtevek mu je kar moč zagotov¬ ljen. Ako zahteva kupnino, obljubljeno s stipulacijo, mu ni treba dokazovati, da je bila kupna pogodba veljavno skle¬ njena in z njegove strani tudi izpolnjena; izključeni so tudi vsi ugovori, ki bi jih imel kupec iz kupne pogodbe (n. pr. da se je zmotil glede predmeta, da mu stvar ni bila izročena, da ima hibe). Zato je tudi magistrat, kadar je naložil stranki neko dolžnost z ozirom na pravdo, dal nalog, da obljubi stranka izpolnitev te dolžnosti s stipulacijo (stipulationes praetoriae). Te stipulacije naj zagotovijo nasprotniku stranke kot stipu¬ lationes cautionales (v ožjem smislu) tožbeno pravico, n. pr. cautio damni infecti (prim. I. zv. § 62,11,3), ali uspešno nadalje¬ vanje in dovršitev začete pravde, n. pr. operiš novi nuntiatio, cautio iudicatum soloi, stipulationes iudiciales, ali pa oboje, n. pr. vadimonia (stipulationes communes) (Ulp. D. 46, 5, 1 pr. in §§ 1 do 3). Varščina sama (satisdatio) je bila dana s po¬ roki, redkeje z zastavo. * 1 Ko se je pod grškim vplivom razširjala uporaba pismene oblike za pogodbe, daje dolžnik upniku dokazno listino o stipulaciji, n. pr. zadolžnico. Tudi tej je ime cautio, z grško izposojenko tudi chirographum. Primer take listine, ki jo je predložil Papinijan svojim slušateljem, reproducira Pavel D. 12,1, 40 (prim. tudi § 52, II, 1). 2. Pripravljenost dolžnika, da izpolni svojo ob¬ veznost, si je mogel upnik zagotoviti tudi s tem, da si je dal od dolžnika samega obljubiti globo za primer neizpolnitve, in sicer zopet v obliki stipulacije (stipulatio poenae, prim. § 21 ). Tudi prisega (cautio iuratoria) se je pozneje udomačila, n. pr. obljuba dolžnika pod prisego, da bo razpravljal pred magistratom. Bila je prvotno privilegij, podeljen s konstitu- 1 Včasih je magistrat podelil interesentu deteneijo stvari z missio in possessionem, ki je važno zavarovalno sredstvo v stvarnem (prim. I. zv. & 62, II, 3) in dednem pravu, n. pr. za zavarovanje terjatve, ki jo ima volilojemnik zoper dediča: missio legatorum seroandorum causa (prim. dedno pravo). Sredstva za utrditev obvez vobče 169 cijo cesarja Zenona imenitnim osebam (personae illustres, C. 12, 1, 17), za Justinijana pa splošno dopustna (1.4, 11, 2). 2 3. Proti dejanskim zaprekam, ki grozijo izpolnitvi sami zlasti, če dolžnik ob času izpolnitve ne bi razpolagal z za¬ dostno imovino, se more upnik zavarovati zlasti tudi s tem, da mu more dolžnik ponuditi poroke (cautio fideiussoria, Gai. D. 2, 8,1) ali dati zastavo (cautio pigneraticia, Ulp. D. 37, 6, 1, 9, Ulp. D. 40, 5, 4, 8) ali položiti predmet dajatve pri ne- udeleženi tretji osebi (sequestratio, Florent. D. 16,3,17, Modest. D. 50, 16, 110; prim. § 59, III, 2). II. Varnost, dana s pristopom tretje osebe. 1. Poroštvo. Poleg načinov, s katerimi pripomore upniku dolžnik sam do večje varnosti, je bilo praktično najvažnejše sredstvo za¬ varovanja upnikove terjatve to, da se je obvezala poleg dolž¬ nika še ena oseba (ali več oseb) za isti dolg. Kakor je bil v najstarejši dobi talec (praes) glavna opora upnikove pravice, je v poznejšem pravu z zgolj imovinsko odgovornostjo dolžnika poleg le-tega v prvi vrsti zopet druga oseba, ki jamči za dolžnikovo obvezo. To je porok. Z njim dobi upnik še drugega dolžnika. Ta se zavezuje kot so- dolžnik (kumulativni prevzem dolga) ali samo kot sub¬ sidiarni dolžnik, ki mora plačati šele, ko in kolikor glavni dolžnik obveze ne izpolni. S poroštvom vzame oseba, ki ni subjekt obligacije, dolg na sebe iz njej materialno tuje, toda formalno lastne obveze. 2. Intercesija. Materialno tujo obvezo prevzamemo lahko tudi s tem, da zastavimo svojo stvar za tuj dolg ali pa stopimo celo sami namesto dosedanjega dolžnika, s čimer preneha njegov dolg (privativni prevzem dolga, prim. § 54,11,2). Kljub oprostitvi primarno obvezanega dolžnika utegne tudi to iz¬ boljšati upnikov položaj, n. pr. če je prvotni dolžnik nepla- čevit. V vseh primerih, v katerih prevzame nekdo materialno tuj dolg, pa bodi na ta ali oni način, govorimo o intercesiji (intercessio). Pripomniti je, da rabijo viri ta izraz navadno 2 Že za Cicerona veže prisega ne zato, ker se boje kazni bogov (non ad iram deorum, quae nulla est), marveč ker to zahteva pravič¬ nost in zvestoba (ad iustitiam et ad fidem pertinet, Cicero, de off 3 29 , 104 ). 170 Utrjevanje obvez v tem širšem pomenu vsakršnega prevzema tuje obveze, ven¬ dar pa tudi v ožjem pomenu prevzema, ki je podvržen ome¬ jitvam velejskega senatuskonzulta (prim. § 40, II). III. Realna utrditev. Osebna varnost, ki jo dajeta dolžnik in porok, je steber rimske obligacije. Personalni kredit stoji od nekdaj v ospredju: v prvotnih primitivnih in tesnih razmerah že zato, ker je bilo Rimljanom, ki so drug drugega v mali mestni državi večinoma še osebno poznali in lahko presodili, ali je drugi vreden zaupa¬ nja, na razpolago vedno mnogo prijateljev, patronov, osvobo¬ jencev, klientov, ki so bili pripravljeni in so si šteli naravnost v častno dolžnost (officium), da Rimljanu pomagajo v stiski; 3 4 dalje pač tudi zato, ker ni bilo mnogo takih stvari, ki bi jih dolž¬ nik mogel pogrešati in dati v zavarovanje upnikove terjatve. Vrh tega je bilo zavarovanje s fiducijo in ročno zastavo bolj ovira kakor pospeševatelj gospodarskega prometa in kredita. V teh oblikah je dolžnika oropalo razpolaganja z zastavljeno stvarjo. Pozneje uvedena brezoblična, konsenzualna zastavitev (hijpotheca) pa je izpostavljala upnika čedalje večji nevarnosti, ker je bila z njo mogoča večkratna zastavitev istega predmeta in so se množile zakonske hipoteke ne samo na posameznih imovinskih predmetih, temveč na vsej imovini, ne da bi bilo poskrbljeno za javno razvidnost zastavnih pravic, kakor dandanašnji z ustanovo javnih, zlasti zemljiških knjig (prim. I. zv. § 74) d Zato realna zavarovalna sredstva in najvažnejše med njimi, zastava, niti od daleč niso bila tako pomembna kakor osebna ali kakor so pomembna v modernem pravnem življenju, v katerem je poroštvo zaradi povsem drugačnih 3 Zvestoba (fides) in prijateljstvo (amicitia) sta vprav značilni za rimsko socialno življenje. Prijatelji so morali biti in so bili pripravljeni za vsako pomoč. Ko si je za Ciceronovega pregnanstva njegova žena hotela pomagati iz zadreg s prodajo zemljišč, ji je mož odsvetoval, češ si erunt in officio amici, pecunia non deerit (Ad fam. 14,1, 5). Ni se motil: prijatelji so vedeli, kaj je njihova prijateljska dolžnost (ibidem 14,3,3). Prijatelj žrtvuje za prijatelja vse, pa če bi bilo treba zapustiti ravno pot, pravi Cicero v svoji apoteozi prijateljstva (Lael. 17,61), v kateri rabi številne izraze za eno zamisel: sine amicitia vitam esse nullam (ibidem 23,86; prim. še Schulz, Prinzipien des r. Rechts, 158 ss.). Visoko spoštovanje prijateljstva pojasnjuje marsikateri pojav rimskega prava, med drugim tudi razširjenost poroštva in razmeroma majhen pomen, ki ga je imelo realno zavarovanje. 4 Drugače v Egiptu, kjer so Rimljani razpolagali z odlično ureje¬ nimi seznami zemljišč in se okoriščali z grškimi arhivi listin ter starim Poroštvo 171 družabnih in gospodarskih razmer in zaradi razširitve pro¬ meta v osebnem, časovnem in krajevnem pogledu garancija, ki jo sprejme upnik le faute de mieux. Kdor privede poroke, dandanašnji bolj škoduje zaupanju vase, kakor bi mu koristil. Če torej že zastavno zavarovanje, najmočnejše od realnih utrditev obligacije, po rimskem pravu daleč zaostaja za per¬ sonalnim jamčenjem, je naravno, da so bili drugi načini stvar¬ nega zavarovanja še manj v rabi. Zlasti ni bilo dajanje are ali zadavka (prim. § 41) praktično tako pomembno in razšir¬ jeno kakor pri drugih antičnih narodih. V naslednjih paragrafih obravnavamo intercesijo, zlasti poroštvo, in aro. Ostala v tem paragrafu omenjena utrjevalna sredstva so bila ali bodo obdelana na označenih mestih. § 39. II. Poroštvo. I. Pojem. Poroštvo je pogodba, s katero se kdo zaveže upniku za¬ radi njegove večje varnosti poleg njegovega dolžnika, da iz¬ polni dolžnikovo obveznost. Kakor smo kratko omenili v § 38 pod A II, je poroštvo v republikanski dobi (glede predzgodovine prim. tudi § 1, II, 2) že akcesorna obveza (accessio), ki naj zagotovi iz¬ polnitev glavne obveze (obligatio principalis) s tem, da obljubi pri obligaciji doslej neudeležena oseba (porok) kot postran¬ ski dolžnik dajatev, ki jo dolguje dolžnik iz glavne obveze (glavni dolžnik). Iz akcesornosti poroštvene obveze sledi logično, da je poroštvo veljavno le, ako je glavni dolg veljaven, in da je z njim vred deležno iste usode, n. pr. poroštvo za obvezo umobolnega je nično (Gai. D. 46, 1, 70, 4). Videli pa bomo, da egiptovskim zemljemerstvom in kjer so ustanovili v metropolah posa¬ meznih oblasti posebne zemljiške registre [pifiAiodfarj iyv.tl]Gtel maltam, quam non spopondissent, non deber e conveniri decrevit). Poroštvo preneha razen iz razlogov, ki se tičejo njega samega, s popolnim prenehanjem glavnega dolga (Ulp. D. 46, 3,43), tako med drugim tudi, če glavni dolžnik utrpi capitis deminutionem. Vendar odgovarja porok pri capitis deminutio niinima za obveznost glavnega dolžnika, ki jo je bil pretor vzpostavil (Scaev. D. 46, 1,60; prim. § 48). Z združitvijo (con- fusione) glavnega in porokovega dolga ugasne poroštvo le, če ni porokova obveza za upnika ugodnejša; n. pr. ne ugasne, ako porok postane dedič glavnega dolžnika, ki je bil obvezan le naturaliter (Pap. D. 46, 3, 95, 3: Quod volgo iactatur fide- iussorem, qui debitori lieres extitit, ex causa fideiussionis libe- rari, totiens verum est, quotiens rei plenior promittendi obli- gatio inoenitur). Mogoče pa je, da se je porok vprav z ozi¬ rom na to obvezal, ker bi glavna obveza utegnila prenehati. V virih je določeno, da poroku ne koristi vzpostavitev v prej¬ šnji stan, ki je dovoljena nedoletnemu glavnemu dolžniku, ako je porok prevzel poroštvo ravno z ozirom na nedoletnost glavnega dolžnika (Paul. Sent. 1, 6: Qui sciens prudensque se pro minore obligavit, si id consilio fecit, licet minori succur- ratur, ipsi tamen non succurretur; Ulp. D. 4, 4,13 pr., Pap. D. 46,3,95,3 i. dr.). Ako porok predmet glavne obveze pred na¬ stopom zamude uniči, n. pr. obljubljeno žival usmrti, je to za glavnega dolžnika naključje, ki njega liberira in zato po¬ sredno tudi poroka kot akcesornega dolžnika. Po Julijanu ima upnik v takem primeru zoper poroka le a° de dolo (Pap. D. 4, 3, 19: Si fideiussor promissum animal ante moram occi- derit, de dolo actionem reddi adoersus eum oportere Neratius Priscus et Iulianus responderunt, quoniam debitore liberato Per consequentias ipse quoque dimittitur). Fragmenti, ki so bržkone interpolirani, podeljujejo tožbo a° ex stipulatu iz po¬ roštva kot utilis actio (n. pr. Marcian. D. 22, 1, 32, 5). VI. Poroštvo kot pravni posel posebne vrste. Iz naših izvajanj izhaja, da kaže poroštvo svoja značilna znaka, odvisnost in subsidiarnost porokove obveznosti, šele pod Justinijanom. V kodifikaciji je poroštvo že pravni posel 182 Utrjevanje obvez posebne vrste, ki je podvržen tudi svojim posebnim normam. Te norme so bile uporabne ne samo za fidejusijo, temveč, kolikor svojstvo poroštvenega posla ne zahteva drugače, tudi za poroštva, ki so bila sklenjena v drugih poslovnih oblikah. Tako veljajo pravila o predhodnem izterjanju glavnega dolga, o regresu, o deljeni odgovornosti soporokov tudi za ostale po¬ godbe, ki služijo poroštvenim svrham (zgoraj pod II). Ne velja pa n. pr. določba o podedljivosti fidejusije za poroštvo v obliki mandata (mandatum qualificatum), ker prenehajo terjatve iz mandatne pogodbe po posebnem, zanjo veljavnem predpisu s smrtjo enega ali drugega kontrahenta (prim. § 71, V). Podobno ne velja n. pr. za constitutum debi ti alieni norma, da ne bi smel imeti za predmet aliud, ker je ta pre¬ torski pakt kolikor toliko samostojna pogodba in ni, kakor fidejusija, omejena na obljubo iste dajatve (id — idem). Zna¬ čilna pravila, ki se ne ujemajo s pravili, veljavnimi za fide¬ jusijo, bodo omenjena na dotičnih mestih (v § 71, V, § 75 in § 76,1). 6 VII. P a vrsti poroštva. 1. Podporoštvo. Tudi za dolg poroka samega more kdo biti upniku za poroka (fideiussor fideiussoris, Ulp. D. 46, 1, 8, 12). Tako poroštvo imenujemo podporoštvo. Podporoštvo je akcesija poroštva in le posredno tudi glavne obveze. Podporok more zahtevati, da toži upnik pred 0 Po noveliranem besedilu § 1346 Odz. je poroštvo veljavno le, če se je porok obvezal pismeno. Kdor je porok za poslovno nesposobno osebo, je odgovoren sam (§§ 1352, 896 Odz.). Porok je obvezan le, ko¬ likor je izrecno izjavil (§ 1353 Odz.). Ne sme se sklicevati na osebne izvršilne in druge privilegije in omejitve odgovornosti glavnega dolž¬ nika, pač pa lahko uveljavlja sicer vse ugovore, ki jih ima glavni dolžnik (§ 1364 Odz.). Sekundarnost porokove obveze je dosti manj iz¬ razita, nego po rimskem pravu in modernih zakonih: Porok nima do¬ brote predhodne tožbe (beneficium excussionis); upnik ga lahko toži, kadar glavni dolžnik na njegov opomin ni izpolnil obveze (8 1355 Odz.). Glavnega dolžnika je treba prej tožiti le pri odškoditvenem po¬ roštvu in če je izrečno dogovorjeno, da pride porok na vrsto šele v skrajnem primeru. Če se kdo zaveže kot »porok in plačnik«, je odgo¬ voren kakor korealni dolžnik (§§ 1357, 891 Odz.). Korealno odgovarja tudi več porokov z zakonsko zajamčeno regresno pravico (§§ 1359, 896 Odz.; beneficium divisionis jim ne gre). Terjatev zoper poroka se more odstopiti le hkratu z glavno terjatvijo; prav tako ugasne z njo in kaj¬ pak tudi samostojno, kadar nastopi glede poroštva samega razlog, da preneha, n. pr. z odpustom (§ 1363 Odz.). lntercesija 183 njim ne samo poroka, za katerega je intercediral, temveč tudi glavnega dolžnika. Tudi pravico regresa ima praviloma zoper poroka in zoper glavnega dolžnika. 2. Poroštvo za regres. Drug pomen ima porok za regres, ki se obveže poroku za škodo, ki bi jo ta utrpel, ako in kolikor bi moral plačati in bi propadel s svojimi regresnimi zahtevki proti glavnemu dolžniku. Medtem ko služi podporoštvo še vedno večji var¬ nosti upnika, se obvezuje porok za regres radi varnosti po¬ roka samega. Od prej (pod III, 3) omenjenega odškoditvenega poroštva se razlikuje poroštvo za regres po tem, da imamo tam opraviti samo z enim porokom, čigar odgovornost je omejena na to, česar upnik ne dobi od glavnega dolžnika, medtem ko sta tu dva poroka, od katerih jamči eden, porok za regres, za to, česar glavni porok ne dobi od glavnega dolžnika. 3. Odškoditveno poroštvo (tzv. fideiussio indem- nitatis) je poroštvo za primanjkljaj, ki ostane, ko je upnik dolg od glavnega dolžnika že izterjal. O njem prim. zgoraj pod III, 3. § 40. III. lntercesija. I. Pojem. Po klasičnem pravu je intercesija vsake vrste obvezo- vanje za tuje osebe na ta način, 1. da stopi intercedent dolžniku ob stran, n. pr. s tem, da mu je za poroka ali da se obveže naravnost kot korealni dolžnik ali da zastavi svojo stvar za tuj dolg (kumula¬ tivna intercesija), ali 2. da stopi na mesto dosedanjega dolžnika kot edini dolžnik (privativna intercesija, prim. § 36,111). Slednje se lahko vrši bodisi tako, a) da vzame intercedent dolžnikovo obvezo na sebe, n. pr. z ekspromisijo (§ 54, II, 2) ali z litiskontestacijo, bodisi tako, b) da se obveže že od prvega početka samo intercedent na¬ mesto druge osebe, ki bi se je obveznost materialno tikala (tiha intercesija, tzv. intercessio tacita), n. pr. A vzame od Bja posojilo, ker C, ki to posojilo potrebuje, pri Bju nima kredita. A to stori v nadi, da bo C vrnil posojilo. B postane s tem Ajev, C praviloma Bjev dolžnik. Med Bjem in Cjem ne nastane nobeno obveznostno razmerje. O intercesiji je na tem mestu razpravljati le toliko, ko¬ likor so od vseh njenih vrst izključene ženske kot interce- 184 Utrjevanje obvez dentinje. Poedine vrste pa se obravnavajo, kamor spadajo sistematično (zastavitev: I. zv. §§ 74 ss. in tu § 60, poroštvo: § 39, korealnost: § 29, novacija: §§ 46 in 54, litiskontestacija: §§ 46,1,2 in procesno pravo). 1 II. Senatus consultum V ellaeanum. Ženske so bile pri Rimljanih od nekdaj predmet posebne pozornosti, ne vedno z namenom, ščititi ravno njihove inte¬ rese (kakor nam že dokazuje staro varuštvo nad ženskami, tutela mulierum, glej rodbinsko pravo). Zdi se, da tudi prvi zacimki prepovedi intercediranja žensk ne izvirajo samo iz zaščitne ideje, temveč predvsem iz pojmovanja, da gre za kočljiv posel, ki bodi le zadeva moških (oirile officium). Že edikti Avgusta in Klavdija so prepovedali intercedi- ranje zakonske žene za svojega moža (Ulp. D. 16, 1, 2 pr.: ... edictis eorum er at, interdictum, ne feminae pro viris suis intercederent). Razvoj pa je začasno zaključil senatuskonzult, ki je bil izdan pod Klavdijem 1.46 po Kr. po predlogu, ki ga je bil stavil consul suffectus tega leta Vellaeus Tutor. Ta tzv. SC. Vellaeanum, čigar besedilo je reproducirano v od¬ lomku iz Ulpijanovega komentarja k ediktu D. 16, 1,2,1, je prepovedal kljub uvodni splošni frazi ,feminarum, quae pro aliis reae fierent‘ edino le poroštva (fideiussiones) in poso¬ jilne pogodbe za druge (mutui dationes pro aliis). S tem je senat le potrdil prakso, ki se je bila razvijala na podlagi omenjenih ediktov (tametsi anle videtur ius ita dictum esse). Saj novega prava bi senat takrat niti ne bil mogel ustvariti. Jurisprudenca pa je pojem intercesije razširila na druge načine prevzemanja tuje obveze (alienam obligationem in se suscipere, Ulp. D. 16, 1, 2, 5, Diocl. C. 4, 29, 16 in 18), s kate¬ rimi se ženska izpostavlja nevarnosti, da bo morala prevzeti dolg pozneje sama plačati ali pa trpeti, da se njena, za tujo obvezo dana zastava vnovči v poplačilo tujega dolga. Senatov sklep navaja kot pravnopolitični razlog svojih določb izrečno samo razmotrivanje, da naj bodo tam ome- 1 Odz. navaja v § 1344 tri načine intercesije: da prevzame kdo dolg z upnikovim dovoljenjem kot edini plačnik, kar ima Odz. za izpre- membo obveze (§ 1345), ali da pristopi obveznosti kot sodolžnik, za katerega veljajo predpisi o korealnosti (§ 1347), ali da se obveže, da plača, ako prvi dolžnik ne izpolni svoje obveze, torej kot porok (§ 1346). Dobroto velejskega senatuskonzulta odklanja Odz., očitno ka- zoč na rimsko pravo: »Tuje obveze sme prevzeti vsakdo brez raz¬ like spola, kdor prosto upravlja svojo imovino« (§ 1349). Intercesija 185 njeni posli pridržani moškim (cum eas virilibus officiis fungi et eius generis obligationibus obstringi non sit aequum). Prav¬ niki pa so že poudarjali tudi namen, ščititi ženske pred pre¬ malo premišljenim prevzemanjem tujih obvez, ker so ženske radi svoje neizkušenosti in lahkovernosti preveč nagnjene zanašati se, da bo obvezo tako izpolnil pravi dolžnik (sexus inbecillitas, infirmitas feminarum, Ulp. D. 16,1,2,2 in 3). III. Pravno stanje po klasičnem pravu. Na podlagi velejskega senatuskonzulta in cesarskih od¬ ločb je izoblikovalo pravoznanstvo naslednje pravno stanje: 1. Splošne predpostavke pravne dobrote. a) Prevzem tuje obveze. Ženska je morala tujo obvezo prevzeti, t. j. obljubiti imovinsko žrtev za drugo osebo. Ženski torej nikakor ni bilo prepovedano, da tuj dolg neposredno plača, t. j. da za drugo osebo neposredno kaj žrtvuje. Plačilo tujega dolga ni intercesija (n. pr. Gord. C. 4,29,9). To je utemeljeno. Zakaj izpolnitveni pravni posel, kakršen je n. pr. plačilo, predočuje ženski žrtev neposredno, medtem ko pri obvezovanju še ne čuti posledic svojega de¬ janja in se da laže pregovoriti (quia facilius se mulier obli - gat quam alicui donat, Ulp. D. 16, 1, 4,1). Intercedent se mora obvezati upniku. Kdor obljubi dolžniku, da mu povrne, kar bo moral dolžnik svojčas dati upniku, ne intercedira, ker se s tem, kakor pravi Papinijan, sam za svojo osebo obligira (Ulp.-Pap. D. 16,1, 8, 1). Kateri pravni posli spadajo pod pojem prevzema po kla¬ sičnem pravu, smo omenili zgoraj pod I. Na kratko so po¬ vzeti v kodeksu C. 4, 29, 4. b) Prevzem tuje obveze. Obveza mora biti interceden- tinji materialno tuja. V smislu senatuskonzulta ne intercedira žena, ki je napram upniku sama obvezana in upravičena (... cum prima facie quidem alienam, re vera autem suam obligationem suscipiat, Gai. D. 16,1,13 pr.; Paul. D. 16, 1,22 in 24 pr.). N. pr. A jeva kupi neko stvar od Bja za C ja kot nje¬ gova posredna namestnica, vsled česar odgovarja Ajeva Bju za plačilo kupnine. Iz tega razloga tudi ne gre za prepovedano intercesijo, če kupi ženska dediščino in s tem prevzema dedi¬ ščinske dolgove, ali če.intercedira ženska za svojega poroka (Gai. D. 16, 1, 13 pr.) ali za kogar koli, kdor se je bil zavezal po njenem nalogu. Saj gre v primerih, kadar ima dolžnik 186 Utrjevanje obvez proti intercedentinji regresno pravico, le za formalno tuj, toda materialno lasten dolg (Paul. D. eod. 3). Dvomljivo je, ali smemo podvesti pod prepoved tudi prevzem tuje obveze, ki jo ima prevzemnica pomotoma za svojo. Odločiti bi bilo, da je intercesija veljavna (Ulp. D. h. t. 16,1,26), dasi je po Pavlovi trditvi prevladovalo nasprotno mnenje (eod. 23: plerique existimaoerunt). c) Prevzem tuje obveze kot tuje. Ni prepovedano, da prevzame ženska tuj dolg v namenu, da hoče obvezo sama tudi izpolniti, n. pr. da bi s tem pridobila nasprotno dajatev ali se oprostila neke svoje obveznosti. Ženska ugo¬ vora sploh nima, če je bila njena dajatev uporabljena v njeno korist (Callistr. D. eod. t. 21 pr.: Si pro aliquo mulier interces- serit, sed in rem eius quod acceptum versaretur, exceptio senatus consulti locum non habet, quia non fit pauperior). Iz tega vidika smemo pač tudi pritrditi mnenju, po katerem navadno in vsaj pri privativni intercesiji ne gre za prepove¬ dano intercesijo, kadar intercedira ženska zato, da bi dolžnika obdarila (Ulp. D. h. t. 4,1). Vendar je to vprašanje sporno. 2. Posebne predpostavke pravne dobrote. Čeprav bi bili izpolnjeni pogoji, navedeni pod 1., je se- natuskonzult lahko neuporaben iz razlogov, ki se tičejo kon¬ kretnega intercesijskega posla, in sicer zlasti tedaj: a) ako je bil upnik glede intercesije v opravičljivi zmoti, n. pr. če ni vedel, da kontrahira sploh z žensko, ki intercedira, kakor navadno pri tihi intercesiji (Ulp. D. h. t. 4 pr.; Paul. D. eod. 11 in 12); b) ako je ženska upnika varala (Ulp. D. h. t. 2, 3; Paul. D. h. t. 30; Diocl. C. 4, 29,18), n. pr. če dopusti zakonska žena, da zastavi njen mož njene stvari za svoj dolg v nameri, da se ona pozneje sklicuje na senatuskonzult (Alex. Sev. C. 4, 20,5); c) ako je upnik nedoleten (minor) in je pravi dolžnik neplačevit (Gai. D. 4,4,12). S tem, da se ženska pravni dobroti odreče, se uporaba senatuskonzulta ne izključuje, ker bi bil z neuporabo obrez- uspešen namen senatuskonzulta, da naj bodo intercesije pri¬ držane moškim in zlasti, da naj bodo ženske varovane pred prenagljenim prevzemanjem tujih obvez, vse to v javnem in¬ teresu (protivno, toda pač za poseben primer Pomp. D. 16,1, 32, 4). Intercesija 187 3. Učinki prepovedi. a) Razmerje med upnikom in interceden- t i n j o. Obvezo, ki je nastala vsled intercesije ženske, je tožena ženska lahko ovrgla z ekscepcijo (exc° SC * Vellaeani). Radi upoštevanja tega ugovora pretorju ni bilo treba izpremeniti edikt, ker je zadoščala že splošna ediktna formula si in ea re nihil contra legern senaiusoe consultum factum sit. Dodal je samo naziv senatuskonzulta. Ekscepcijo je moral pretor uvrstiti po službeni dolžnosti. Dopustna je bila celo še v iz¬ vršilnem postopanju zoper tožbo actio iudicati (Ulp.-Iul. D. 14,6,11). Ako je bil dejanski stan ekscepcije podan, je bila intercesija 'brez učinka; ostala ni niti naturalna obligacija, kakor pri ekscepciji SC * Macedoniani (prim. § 2, IV, 1, č, Marcian. D. 12, 6, 40pr.). Ženska, ki je izpolnila obvezo, vedoč, da ima pravico ugovora, ni uživala več zaščite, ker so bila njena plačila, kakor smo ugotovili (zgoraj pod III, 1 a), popolnoma veljavna. Ako je plačala v zmoti, je plačano lahko nazaj zahtevala z obogatitveno tožbo, condictio indebiti, ker ni dolgovala niti naturaliter (Marcian. D. 12, 6, 40 pr.; Ulp. D. 16, 1, 8, 3; Gord. C. 4, 29, 9). b) Razmerje med upnikom in dolžnikom. Ker je intercesija postala exceptione neučinkovita, se je mogel upnik držati edinole pravega dolžnika. Toda tu mo¬ ramo razločevati: a) Pri kumulativni intercesiji (zgoraj pod I, 1) zahteva upnik izpolnitev enostavno s tožbo, ki jo ima iz posla, skle¬ njenega med njim in dolžnikom. P) Pri privativni intercesiji (zgoraj pod 1,2 a) bi bil upnik iure cioili brez zaščite, ker je dolžnikova obveza z interce- sijo ugasnila, odgovornost intercedentinje pa vsled ekscepcije prenehala. Tu je pretor priskočil na pomoč in tožbo zoper dolžnika vzpostavil, restituiral. Zato imenuje Gaj to tožbo actio restitutoria (D. h. t. 13, 2). Formula ji je bila fikticijska (prim. procesno pravo) po shemi si. Seia non intercessisset, tum si N m N m dar e oporteret (L e n e 1, Ed. P 3 287). y) Pri tihi intercesiji (zgoraj I, 2 b) upnik zoper pravega dolžnika tožbe sploh nikdar ni imel. Tu mu je moral pretor tožbo šele podeliti. Z njo se obveznostno razmerje tako rekoč instituira (actio quae instituit magis quam restituit obligatio- nem, Ulp. D. h. t. 8,14). Zato se ta tožba imenuje a° institutoria (ne zamenjaj s tožbo a° institoria, o kateri prim. § 35,11,1).Tožba 188 Utrjevanje obvez je bila bistveno istovetna z ono, ki bi bila upniku pristajala zoper dolžnika, če bi bil dotično pogodbo (n. pr. posojilo) sklenil z dolžnikom, ne pa z intercedentinjo. Formula nam ni znana (L e n el 1. c.). c) Razmerje med intercedentinjo in dolž¬ nikom. Navadno obstoji med intercedentinjo in dolžnikom pravno razmerje, ki dovoljuje intercedentinji, da zahteva od dolžnika kritje ali oprostitev od obveze in — ako je morala plačati — povračilo. Ako je ženska intercedirala z vednostjo in po želji dolžnika in je morala prevzeti dolg plačati, ga je lahko tožila z a° mandati contraria (prim. § 71,111); actio negotiorum gestorum contraria pa ji je pristajala, ako se je bila zavezala brez dolžnikove volje, vendar ne zoper njegovo izrečno prepoved, vsekakor pa v njegovo korist (prim. § 79, II, 2). Ako je hotela intercedentinja svoja sredstva izjemoma žrtvovati dokončno in efekt pravnega posla pri- baviti dolžniku neodplatno (animo donandi), ni imela seveda proti njemu nobenega zahtevka. Sporno pa je tu že vprašanje, ali se ni smela ženska morda sklicevati na senatski sklep (prim. zgoraj III, 1 , c). IV. Justinijanove reforme. Sedeš materiae Justinijanovih izprememb so: v kodeksu konstituciji 22 in 23 naslova Ad senat us consultum Vellaea- num (4,29) in Nov. 134,8, iz katere je uvrščena authentica ,si qua mulier za mestom C. 4, 29, 22. Justini jan je podobno kakor Avgustovi in Klavdijevi edikti (prim. pod II) zopet razlikoval med intercesijo za¬ konske žene za svojega moža in drugimi intercesijami žensk. 1. Intercesija ženske vobče je v primerih, v katerih je po dotedanjih predpisih sploh obvezovala, veljavna le, če je posvedočena z javno, po treh pričah podpisano listino (inslru- mento puhlice confecto et a tribus testibus subsignato, C. 4, 29,23,2). Drugače je nična in tožba se mora uradoma zavr¬ niti. Dotlej prepovedane intercesije so ostale tudi še naprej prepovedane. Vendar se je mogla ženska sedaj ekscepciji odreči: a) če je izjavila v javni listini, da intercedira odplatno (C. h. t. 23 pr. in 1); Ara 189 b) če je polnoletna ženska po preteku dveh let intercesijo obnovila in pripoznala (C. h. t. 22); c) če se je izrečno odrekla ugovoru samemu, da bi izpol¬ nila eno od predpostavk, po katerih je mogla postati varuhinja svojemu potomstvu (Iust. C. 5,35,3 pr., prim. rodbinsko pravo). 2. Intercesija zakonske žene za svojega moža je vselej ipso iure absolutno nična, tudi če je o njej bila sestav- ljena javna listina in bi šlo sicer za enega od primerov, v ka¬ terih je bila intercesija doslej veljavna (zgoraj pod III, 2 in IV, 1, a in b). Le dozdevna izjema je primer, da je dajatev bila uporabljena v korist žene. Tedaj pa sploh ne gre za intercesijo (zgoraj III, 1, c). § 41. IV. Ara. I. Pojem in pomen. Kakor realna zavarovalna sredstva sploh, je bila tudi ara ali zadavek pri drugih antičnih narodih bolj razširjena, med njimi tudi pri Grkih, od katerih so Rimljani menda prevzeli običaj, da daje stranka stranki pri sklepanju nekaterih pogodb, zlasti kupa, denarni znesek, prstan ali podobno. 1 Ta dajatev (arrha, upoaftuv, iz semitščine) pa ima pri različnih narodih in pri enem narodu v raznih razdobjih, semtertja celo pri eni in isti pogodbi različen pomen. Včasih naj loči dokončni sklep pogodbe vidno od predhodnih neobveznih pogajanj in naj tako ugotovi perfekcijo pogodbe; včasih služi zavarovanju terjatve tudi s tem, da zagotavlja izpolnitev obveze, ker jo izgubi izročitelj are ali jo mora prejemnik vrniti v enojnem ali dvojnem znesku, če ne izvrši svojih obveznosti. Mogoče je dalje, da ara obveze sploh ne utrdi, marveč jo nasprotno zrahlja s tem, da omogočuje strankam enostranski odstop od pogodbe, če žrtvujejo dano aro ali vrednost sprejete are. Sled¬ njič ni izključeno, da vrši ara pri sklepanju konkretne po¬ godbe več funkcij obenem. Pri Rimljanih je imela ara prvotno gotovo drug pomen kakor n. pr. pri Grkih. To je pač v zvezi s tem, da so Rimljani poznali razmeroma zgodaj konsenzualne, že s sporazumom sklenjene pogodbe, medtem ko Grki vsaj v starejši dobi takih poslov niso poznali, temveč le pogodbe, ki se sklepajo z izro- 1 Tudi pri starorimski zaroki je bilo dajanje are (arrha sponsalicia) v navadi, pač kot zaostanek pri starih narodih običajnega kupa neveste. Tudi tej ari je bil predmet cesto prstan (annulus pronubus), morda pred¬ hodnik današnjega zaročnega in poročnega prstana. 190 Utrjevanje obvez čitvijo predmeta, podobno kakor rimski realni kontrakti (n. pr. posojilna pogodba z izročitvijo denarja). Kupna pogodba se n. pr. ni mogla skleniti samo s tem, da sta se stranki sporazumeli o blagu in ceni. Kupec se je zavezal plačati kupnino bržkone s tem, da je prodajalcu dal aro, prodajalec pa se je zavezal izročiti blago s tem, da je aro sprejel. Gre torej za posebno realno aralno pogodbo, ki obvezuje stranki, da v bodoče izročita obljubljene predmete same iz roke v roko, t. j. da v bo¬ doče skleneta realno kupno pogodbo. Taka ara je po pre¬ vladujočem mnenju dala stranki pravico, da se oprosti obveze s tem, da žrtvuje dano aro ali, če jo je sprejela od druge stranke, da jo vrne v enojnem ali dvojnem znesku. Ara je bila potemtakem neke vrste ročna zastava, ki je zapadla kot edini objekt jamčenja, če ni prišlo do ročnega kupa. Pogodbeniki sami niso odgovarjali, dokler predmeti kupne pogodbe niso bili izročeni. Za tako aro pri Rimljanih ni bilo potrebe, ker so mogli sklepati najvažnejše prometne posle, zlasti tudi kupno po¬ godbo, z brezobličnim sporazumom. Zato ara po rimskem pravu tudi ni v bistveni zvezi s sklepanjem pogodbe same. Po rimskem pravu je kupna pogodba že sklenjena, ko sta se stranki zedinili o prepustitvi določene stvari in plačilu zanjo določene cene. Ara je bila le vidni znak za to, da je pogodba sklenjena. Druge njene funkcije zasledujemo šele v mlajšem pravu, na katero je že vplivalo helenistično pojmovanje. Teorija razlikuje med aro, ki se daje, da bi se zagotovilo sklepanje pogodbe (tzv. arrha contractu imperfecto data), in med aro, ki se daje pri sklepanju pogodbe, da bi se zagoto¬ vila izpolnitev pogodbe (tzv. arrha contractu perfecto data). Slednja se pojavlja v različnih že omenjenih funkcijah. II. Arrha contractu perfecto data. Ustrezno različnim funkcijam nam je razpravljati ločeno o posameznih vrstah. 1. Arrha confirmatoria. Ako se da nekaj kot znak perfektne pogodbe, je to tzv. arrha confirmatoria. Klasičnemu pravu je bila ara znana samo v tej funkciji (Gai. 3, 139: Emptio et oenditio contrahitur, cum de pretio convenerit, quamois nondum pretium numeratum sit, ac arra quidem data fuerit: nam quod arrae nomine datur, argumentum est emptionis et oenditionis contractae; cf. tudi Gai. D. 18, 1, 35 pr.). Ara 191 Ako se pogodba izpolni, mora prejemnik aro, ki sedaj nima nobenega pomena več, vrniti ali jo — ako je pogodbena dajatev sopogodbenika istovrstna — poračunati na to dajatev (Ulp.-Iul. D. 19,1,11, 6itp.). Ako bi stranki pozneje pogodbo sporazumno razveljavili, mora prejemnik dati aro prav tako nazaj (Diocl. C. 4, 45, 2, 1 in 2), sicer ga nasprotnik lahko toži na vrnitev. Po Julijami mu je na razpolago tožba iz kupne pogodbe (utilis actio ex empto), po Ulpijanovem mnenju pa tudi obogatitvena tožba, ker ni več pravnega razloga za to (sine causa), da bi prejemnik aro obdržal (condictio causa data, causa finita, Ulp.-Iul. D. 19,1,11, 6; prim. tudi Ulp. D. 14, 3, 5,15, in § 82, V, 2, c). Iz teh tožb smemo sklepati, da pre¬ jemnik ni dobil are samo v hrambo, ampak da je postal pra¬ viloma njen lastnik. Drugače bi jo bil mogel izročitelj vindi- cirati. Za pojem klasične are je značilno, da se niti izročitelj niti prejemnik are nikdar ne more oprostiti obveze s tem, da žrtvuje aro. 2. Arrha poenitentialis. V postklasičnem pravu so upoštevali tudi grško pojmo¬ vanje vsaj na vzhodu. O tem pričajo rimsko-sirska pravna knjiga (Bruns-Sachau, 216 ss.) in egiptovske listine iz rimske dobe. 2 Sankcioniral je to pojmovanje Justini jan (C. 4, 21, 17, 2 iz I. 528; prim. I. 3, 23 pr. na koncu). Pomen te vrste are je ta: Ako je n. pr. kupec dal aro, mora prodajalec, ako pogodbe ne izpolni, aro vrniti v dvojnem znesku ali poleg are še njeno vrednost (duplum)-, kupec pa, ki kupnine ne plača, pride ob dano aro. Na ta način torej vsaka stranka lahko enostransko odstopi od pogodbe, če žrtvuje aro odnosno njeno vrednost. Ara vrši funkcijo skesnine (tzv. arrha poenitentialis). Kot taka pogodbe ne utrjuje, temveč vez rahlja. Pri kupnih pogodbah, ki so bile sklenjene pismeno (cum scriptura), je imela ara pač vselej pomen skesnine, ker poleg listine ni bilo treba še drugega dokaza o sklenjeni po¬ godbi. V dvomu pa je ara le dokaz perfektne pogodbe, torej arrha confirmatoria. 3. Arrha poenalis. Zadavek utegne imeti tudi isti smoter kakor pogodbena globa: zavarovanje izpolnitve. Ako stranka, ki je dala aro, pogodbe ne izpolni iz razloga, za katerega je po predpisih, 2 Wessely-Mitteis, Corp. pap. Raineri I št. 19, vrsta 24 iz 1. 330; cf. komentar str. 590, št. 2; B. G. U. 2, 446 itd. 192 Utrjevanje obvez veljavnih za konkretno pogodbo, odgovorna, obdrži prejemnik aro kot odškodnino ali začetno plačilo na odškodnino (arrha poenalis). V tej funkciji se razlikuje ara od pogodbene globe (§21) po tem, da se slednja le obljubi, ara pa se takoj izroči. Po Justinijanovem pravu je ara pač vršila obenem potrdilno in kazensko funkcijo (1.3, 23 pr.). Iz naših izvajanj se vidi, da pomeni dajanje are po rimskem pravu vedno sklepanje drugega posla poleg glav¬ ne pogodbe, da pa nikdar ni sestavina glavne pogodbe ali oblika, v kateri se sklepa ta pogodba. III. Arrha contractu imperfecto dat a. Ara se more dati tudi pred sklepanjem pogodbe. Tedaj ji je naloga, da zagotovi sklenitev določene pogodbe v bodoč¬ nosti in bodi varščina, da pride pozneje do sklenitve te po¬ godbe (pactum. de contrahendo). To je najbrž oni lik, ki smo ga spoznali v grškem pravu. Ara ima tudi isti pomen, namreč biti skesnina, ki daje pogodbeniku pravico, da pogodbe ne sklene (arrha poenitentialis, zgoraj II, 2). Razlika je samo ta, da za¬ pade ara odnosno duplum pri skesnini tedaj, če se perfektna pogodba ne izpolni, medtem ko pride stranka ob aro, dano ali sprejeto pred perfekcijo pogodbe, tedaj, ako onemo¬ goči sklenitev pogodbe. Pri Rimljanih Justini janove dobe je zadobila ta ara poseben pomen, ker so takrat začeli raz¬ likovati: za kupne pogodbe, ki so bile sklenjene kakor poprej, z doseženim sporazumom o blagu in ceni, je ostalo staro pravo v veljavi. Poleg teh brezobličnih pogodb pa so se pogosto sklepale pogodbe pismeno. Glede teh pogodb določa justinijan (1.3, 23 pr.): In his (scil. emptionibus et venditionibus) autem quae scriptura conficiuntur non aliter perfectam esse emptio- nem et venditionem constituimus, nisi et instrumenta emptionis fuerint conscripta .... Pogodba, o kateri se je imela po dogo¬ voru strank (Iust. C. 4, 21, 17 pr.) sestaviti lastnoročno pisana in podpisana listina ali listina, posvedočena po notarju (ta- bellio), ni bila sklenjena, dokler tej obliki ni bilo ustreženo. Dotlej sta mogla oba pogodbenika poljubno odstopiti. To pa ni bilo več dopustno, ako je bila dana ara (hoc etenim subse- cuto ... is qui recusat adimplere 3 contractum, si quidem emp- tor est, perdit quod dedit, si vero venditor, duplum restituere 3 Točneje Iust. C. 4, 21.17, 2: venditionem recusans, t. j. ki se je bra¬ nil skleniti (ne izpolniti) pogodbo. Zadržna pravica 193 compellitur . .., I. 3, 23 pr.). Posledica je torej tudi tu, da ara zapade odnosno da se mora in duplo vrniti. Vobče je zgodovina in dogma v Justinijanovi kodifikaciji nepregledno pomešana. Radi novih funkcij, ki jih je ara sedaj imela, ni vselej jasno, kaj je bilo pozitivno pravo glede ene ali druge funkcije. 4 § 42. V. Zadržna pravica. I. Pojem. Zastava in ara sta sredstvi realnega zavarovanja, pri ka¬ terih mora dolžnik upniku neko stvar navadno izročiti. Včasih pa je tako sredstvo upniku na razpolago brez izročitve; stvar je tako že v upnikovih rokah. Pravni položaj je ta: Dolžnik dolguje neko stvar upniku, ki sam dolžniku nekaj dolguje. Dolžnik pravi: jaz ne izpolnim svoje obveznosti in zadržim svojo dajatev, dokler mi ti, upnik, ne daš, kar si ti meni dolžan. Z začasnim zadrževanjem pritiska dolžnik na upnika, da poravna svoj dolg. Kadar je to dolžniku (hkratu upniku) dovoljeno, govorimo o zadržni ali retencijski pravici. Zadržna pravica upravičuje dolžnika edinole, da zadrži dolgovano stvar, ne pa da bi razpolagal z njo. Retinent n. pr. ne sme predmeta rabiti, uživati ali prodati, da bi s tem pokril svojo terjatev. Zadržna pravica je torej res le zavarovalno sredstvo in neposredno nikdar ne dovede do zadovoljitve, kakor zastavna pravica ali pobotanje. II. Predpostavke. O tem, kdaj sme pogodbenik dolgovano stvar zadržati, ni moči navesti splošno veljavno pravilo. Vobče se zahteva: 1) da je nasprotni zahtevek, zaradi katerega se stvar za¬ držuje, dospel in 4 Po našem pravu se z a d a v e k (ara) d a pri sklepanju pogodbe kot znak, da je pogodba sklenjena, in kot varščina, da bode izpolnjena. Ako se pogodila po krivdi ene stranke ne izpolni, sme nekrivd na stranka sprejeto aro obdržati ali terjati dvojni znesek are, ki jo je dala (§ 908 Odz.). V nasprotju s tem se skesnina navadno obljubi; vse¬ kakor dobi stranka s tem pravico, da odstopi od pogodbe, dokler še ni bila niti deloma izpolnjena. Stranka mora ali izpolniti pogodbo ali pla¬ čati skesnino (§909 Odz.; alternativna oblastitev). Ako se da ara in hkratu pogodi pravica odstopa, nadomešča ara skesnino, tako da izgubi izročitelj aro, kadar odstopi, ali jo mora, če jo je sprejel, dvojno vrniti (§910 Odz.). Arrha pacto imperfecto data je našemu pravu tuja. 13 Rimsko pravo II. 194 Utrjevanje obvez 2) da so medsebojni zahtevki v razmerju naravne ali pravne odvisnosti in zveze (koneksitete). Ni povsem pojasnjeno, ali je bila zadržna pravica že izdavna utemeljena v pojmovanju pogodb kot pravnih poslov na roke (n. pr. ročni kup) in že takrat tudi v dobri veri, ali pa je šele klasična doba poudarjala razmerje odvisnosti med¬ sebojnih obveznosti (ne glede na zgodovinski izvor iz staro¬ davnih pogodbenih oblik) in načelo dobre vere. Pri nujno dvostranskih pogodbah je vsekakor že cesarska doba pripoznavala, da sme toženec, zlasti proda¬ jalec, dolgovani predmet navadno zadržati, dokler tožitelj ni pripravljen, da sam izpolni svojo obvezo (prim. § 27, II, 2 a, a in tam v op. 3 citirani Ulpijanov fragment D. 19,1, 13, 8, Scaev. D. 18,4, 22). Glede slučajno dvostranskih pogodb je veljalo isto, ako je imel z glavno tožbo (a° directa) toženi pogodnik zoper tožitelja nasprotni zahtevek iz iste pogodbe, n. pr. za¬ stavni upnik zoper zastavitelja ali izposojevalec (komodatar) zoper posodnika (komodanta) zaradi izdatkov, potrošenih za zastavljeno odnosno izposojeno stvar (cf. v § 27, II, 2, b, citi¬ rani Pomponijev fragment D. 13, 7, 8 pr. odnosno Paul. D. 47, 2,15,2). Za uveljavljenje teh nasprotnih zahtevkov so bile predvidene posebne nasprotne tožbe (n. pr. a° pigneraticia contraria ali a° commodati contraria (prim. § 27,11,2, b). Re¬ tencijska pravica toženega retinenta je bila upoštevana uradoma (ker je šlo za iudicium bonae fidei), pri strogem dolgu (stipulatio) pa vsled ekscepcije (prim. 1. c. in tam op. 2). Včasih odreka posebna norma zadržno pravico kljub temu, da je koneksiteta medsebojnih zahtevkov po¬ dana. Hranitelj n. pr. ne sme zadržati pri njem shranjene stvari radi potroškov ali škode, ki mu jih je stvar povzročila (Iust. C. 4, 34, llpr.). Nasprotno podeljuje cesarsko pravo izjemoma re¬ tencijsko pravico kljub temu, da koneksitete ni. Za¬ stavni upnik ima namreč pravico, da zastavljeno stvar, če¬ prav je z zastavo zavarovana terjatev že poravnana, še dalje zadrži zaradi drugih (tzv. hirografarnih) terjatev, ki z zastavo niso zavarovane. Prvotno sta morali stranki to retencijsko pravico izrečno dogovoriti. Neki reskript cesarja Gordijana III. iz leta 239 po Kr. pa (C. 8, 26, 1,2) je določil, da jo imej za- Zadržna pravica 195 stavni upnik že po zakonu (tzv. pignus Gordianum, prim. I. zv. § 78, II). 1 1 Po našem pravu ima zadržno pravico razen posebno določenih oseb (n. pr. najditelja po §§ 391, 392 Odz. ali advokata po § 30 Adv. zak. ali nekaterih priveligiranih javnih kreditnih zavodov) le tisti, ki bi moral neko telesno stvar izročiti, pa ima dospelo nasprotno terjatev za¬ radi tega, kar je za stvar potrošil, ali zaradi škode, katero mu je stvar po¬ vzročila (§ 471 Odz.). Izključena ie zadržba samolastno ali zvijačno od¬ vzetih, izposojenih, v hrambo ali rabokup vzetih stvari (§ 1440 Odz.). Ugovor zadržne pravice ima za posledico, da se obsodi toženi retinent na izročitev zadržane stvari le proti temu, da se mu da nasprotna da¬ jatev iz roke v roko. Izvrševanje zadržne pravice se lahko odvrne, če da tožitelj varščino (§ 471 Odz.). 13 Četrti oddelek: Prenehanje obvez. § 43. A. Pregled. I. Načini prenehanja v o b č e. 1. Hoteno ali nehoteno prenehanje. Obligacija lahko preneha po volji obeh strank ali ene stranke, n. pr. z izpolnitvijo, prenovitvijo, pobotanjem, odpu¬ stom, ali brez volje vsled nastopa določenega dogodka, n. pr. vsled naključne nemožnosti izpolnitve, vsled nastopa konč¬ nega roka ali razveznega pogoja, vsled smrti enega kontra- henta. 2. Prenehanje ipso iure i n op e exceptionis. Nekatere vzroke prenehanja pozna že civilno pravo. Sod¬ nik jih je moral upoštevati ipso iure. Glede drugih določenih vzrokov je šele pretor dal možnost, da se uveljavljajo. Slednje ni bilo mogoče tako, da bi bil pretor zanikal pravico, ki je bila iure civili pripoznana, nego le tako, da je odrekel svojo pomoč pri zasledovanju pravice v pravdi. Uvrstil je v formulo ekscepcijo v prid tožencu (ope exceptionis). Ta razlika pa ni samo formalnega značaja. Obligacija, ki ugasne ipso iure, je ugasnila za vedno. Mrtva je in je nič ne more več zbuditi. Z obligacijo je prenehalo dare facere oportere. Viri rabijo izraze obligatio inefficax, sine effectu, inutilis, inanis; obligatio ipso iure perimitur, tollitur, evanes - cit. Ekscepcija pa se ne dotika obstoja obveze, temveč le njene učinkovitosti ; ona obvezo le ohromi, ji vzame možnost uveljavljanja. Navadni izrazi so: actor summovetur, removetur, expellitur, excluditur exceptione. S prenehanjem ipso iure je postala vsaka »akcija« dobesedno brezuspešna. Nemožnost uveljavljanja pa, ki jo povzroča ekscepcija, se da morda pozneje izlečiti, če nastopi dejstvo, vsled katerega pride ugovor ob moč, tako da obligacija zopet oživi. Če pre¬ neha obligacija ipso iure, ima to tudi učinek proti vsakomur; učinek ekscepcije je navadno omejen na določene osebe. Z Pregled 197 akceptilacijo n. pr., ki učinkuje ipso iure, se ukine obveza trajno, neozdravljivo in absolutno; ravno nasprotno pa velja n. pr. za pretorski brezoblični odpust dolga (pactum de non petendo). II. Starejše pravo. 1. Formalne pogodbe o odpustu dolga — C ontr ar iu s actus. Kakor smo omenili v § 1 pod II, 3, je naravnost smoter obveze, da bodi razvezana (solutio) in da bodi zavezanec raz¬ rešen (liberatio). Po civilnem pravu se to izraža tudi vidno: Formalni pravni akt, ki naj obvezo uniči, mora redno ustre¬ zati formalnemu aktu, ki jo je ustvaril. Od tega načela so bile pač že zgodaj izvzete deliktne obveze. Prenehale so menda že za časa XII plošč brezoblično. Sicer pa se je moral izvršiti strogo obličen akt v obliki, ki je odgovarjala ustano¬ vitvenemu obličnemu poslu (Ulp. D. 50,17, 35: Nihil tam na¬ turah est quam eo genere quidque dissoloere, quo colligatum est). Sama dejanska izpolnitev dolžnika še ni razrešila ob¬ veze, če ni bil izvršen contrarius actus. Uveljavlja se pri tem starodavna ideja, ki preveva rimsko pravo še pozneje, da se more namreč nekoč ustvarjeni pravni učinek odpraviti le na način, ki je kongruenten, pa hkrati nasproten onemu načinu, ki je učinek povzročil. N. pr. preklicanje (ademptio) vindi- kacijskega legata z besedami non do non lego ali dam- nacijskega legata z besedama ne dato; sklepanje slovesnega zakona patricijev s confarreatio in njegova razveza z diffarre- atio; nexi datio in liberatio. To pojmovanje se še zrcali v onih odlomkih, po katerih se mora tudi kontrakt razvezati na isti način, kakor je bil sklenjen (prout quidque contractum est, ita et solni debet, Pomp. D. 46, 3, 80). Se pravniki so zahtevali, da se razvežejo verbalni kontrakti nerbis, realni kontrakti z izročitvijo stvari, re, in tudi brezoblični, s samim konsenzom sklenjeni konsenzualni kontrakti samo z brezobličnim sporaz¬ umom o prenehanju (contrario consensu, mutuo dissensu; Ulp. P). 50, 17, 35 i. f.: nudi consensus obligatio contrario consensu dissoloitur). 1 1 Razveljavitev contrario consensu. je mogoča le re integra (non secuta, Iul. D. 18, 5, 5,1), t. j. dokler še nobena stranka ni izpolnila. Za¬ kaj tak brezobličen dogovor je imel le kot pogodba o razdoru civilno¬ pravno veljavnost in zato ni nudila tožbe na vrnitev dajatve (pactio non parit obligationem, prim. § 6, II). K zgodovini kontrarnega akta pri konsenzualnih kontraktih prim. § 50, op. 2. 198 Prenehanje obvez Glede posameznih obvez bi bilo še pripomniti sledeče: Obvezo, ki je bila nastala z libralnim aktom (nexum, prim. § 4, II, 1), je bilo moči ukiniti zopet le per aes et libram. Pri ustanovitvi obveze je upnik odtehtal, pozneje odštel dolžniku denar z določenimi besedami. Obveza je pre¬ nehala tako, da je sedaj dolžnik izročil upniku denar, izrekajoč predpisane besede (Gai. 3,174). Ta formalni akt so- lucije (solutio per aes el libram) je bil prvotno tako zelo po¬ treben, da dejanska izpolnitev brez in neodvisno od njega obligacije ni ukinila. Še več! Formalni akt je dolžnika opro¬ stil tudi tedaj, kadar obligacija dejansko sploh ni bila iz¬ polnjena. Ko so imeli že kovan denar, se je plačilo dejansko izvršilo izven slovesnega akta, pri aktu samem pa le kot imaginaria solutio, t. j. kot simbolično potrdilo o izpolnitvi. Podobna skladnost ustanovitvenega in ukinitvenega akta je bila potrebna pri verbalnem kontraktu. Obveza, ki je na¬ stala verbis, t. j. z vprašanjem upnika in odgovorom dolž¬ nika (prim. § 5,1 in § 52,1), se je razveljavila verbis, toda prav tako v nasprotni obliki: z akceptilacijo, t. j. z vprašanjem dolžnika in odgovorom upnika: Quod ego tibi promisi, habesne acceptum? habeo (Gai. 3,169). 2 Solutio per aes et libram in acceptilatio sta bili v rabi še v klasični dobi. Litteris ustanovljena obligacija (expensilatio) se je raz¬ vezala zopet litteris, s pismeno akceptilacijo v upnikovi bla¬ gajniški knjigi (prim. § 55,1,4). Isto velja, kakor smo že omenili, mutatis mutandis tudi za konsenzualne kontrakte (prim. § 50, II), tako da prenehajo stare obligacije praviloma z aktom, ki korespondira z aktom ustanovitve. Formalizem prvotnih razveznih aktov je najbrž v zvezi s prvotnim pojmovanjem odgovornosti: vezanost, ki jo je ustvaril formalni akt, se ni mogla odpraviti brezoblično, sa¬ mo s tem, da je dolžnik obvezo dejansko izpolnil, temveč le tako, da je bila formalna vez formalno razvozlana. Formalni značaj ukinitve starih obvez je bil pozneje (domnevno že v pozni republikanski dobi) povod, da so oblične izpolnitvene posle, zlasti akceptilacijo, uporabljali za razve¬ ljavljanje obvez tudi tedaj, kadar se izpolnitev dejansko sploh ni vršila, temveč sta stranki hoteli obvezo razdreti iz drugih razlogov. Tako so ti posli abstrahirali od razloga ukinitve in 2 Grško: to/Sajr i.hjvdntct toda; P/ oj lapdjv, I. 3, 29, 1. Pregled 199 postali abstraktne pogodbe o odpu stu dolga. Kon- trakt je veljal sporazumno razvezan ne glede na pravni raz¬ log ukinitve. To ni izključevalo, da so uporabljali akceptila- cijo še v klasični dobi tudi tedaj, kadar se je izpolnitev de¬ jansko vršila izven nje. Tedaj je imela podobno funkcijo kakor pobotnica (apocha) in se je po Ulpijanu od nje razli¬ kovala po tem, da je oprostila dolžnika ne glede na to, ali je bil kontrakt res izpolnjen (D. 46, 4, 19, 1: Inter acceptila- tionem et apocham hoc interesi, quod acceptilatione omni modo liberatio contingit, licet pecunia soluta non sit, apocha non alias, quam si pecunia soluta sit). Pripoznavali pa so brž¬ čas že pred začetkom cesarske dobe, da ima že sama brez¬ oblična izpolnitev razvezno moč tudi glede obličnih obvez (Gai. 3,168 ss.), tako da ne velja več pravilo, da se more oblični pravni posel ukiniti edinole contrario actu. Svoj pomen pa je le-ta tudi tedaj še vedno obdržal v primerili, kadar obveza dejansko ni bila izpolnjena in sta stranki iz drugih razlogov želeli, da bi obveza prenehala, zlasti zaradi odpusta dolga. Svoj značaj kot contrarius actus verbalnega kontrakta je akceptilacija ohranila toliko, kolikor je mogel biti z njo raz¬ veljavljen samo verbalni kontrakt. Ako naj bi se bila uki¬ nila z njo katera druga obveza, n. pr. iz realnega kontrakta ali delikta, ni bilo to izvedljivo drugače kakor tako, da se je prvotna obligacija najprej prenovila (prim. § 46) in s tem izpremenila v verbalno obligacijo in da se je šele t a uničila z akceptilacijo. To pa je bilo okorno zlasti tedaj, kadar je hotel dolžnik dobiti oprostitev od vseh svojih dolgov iz raz¬ ličnih obvez in je upnik v to privolil. Tedaj bi bilo potrebnih toliko stipulacij, kolikor je bilo obvez. Tej neudobnosti je odpomogel Aquilius Gallus (prim. I. zv. § 10,11). Sestavil je stipulacijsko formulo quidquid te mihi ex quacumque causa dare facere oportet, ki je omogočala, da sta stranki mogli iz- premeniti vse raznovrstne obveze z eno stipulacijo (stipula- tio Aquiliana, 1.3,29,2, Flor. D. 46, 4,18, 1). To je bila torej »generalna« stipulacija, sklenjena v svrho »generalne« akcep- tilacije. 2. Drugi razlogi prenehanja. Že od nekdaj je obvezo uničila pravdna pogodba (litis contestatio) ne glede na to, ali sta stranki to hoteli ali ne. Od litiskontestacije teče spor (deductio in iudicium) in to ima za posledico, da se isti zahtevek ne more vdrugič uveljaviti (bis de eadem re ne sit actio), da je tožbena pravica »konsumi- 200 Prenehanje obvez rana«. Uveljavljeni zahtevek ugasne ipso iure, t. j. s samim dejstvom litiskontestacije, ali pa exceptione (rei iudicatae vel in iudicium deductae). Prim. § 46,1,2 in procesno pravo. Prav tako se obligacije ipso iure razveljavljajo z nova¬ čijo (prim. § 46), z naknadno nemožnostjo dajatve, za katero dolžnik ne odgovarja (prim. § 16, III, 1 in § 49,1), s konluzijo (prim. § 49,111), pri gibkih poslih s poravnavo (transactio, prim. § 50,1, 2), nekatere tudi s smrtjo ali s capitis deminutio dolžnika ali upnika (prim. § 47 odnosno § 48). Po pretorskem pravu (ope exceptionis) prenehajo obveze zlasti, kadar je bil sklenjen brezobličen dogovor o odpustu dolga (pactum de non petendo, prim. § 50) in kadar je mogel dolžnik uveljaviti dospelo in enakovrstno nasprotno terjatev (compensatio, prim. § 51). III. Klasično in postklasično pravo. Prostovoljni vzroki prenehanja obligacije so izpolnitev (solutio) in njeni surogati, prenovitev (novatio), pobotanje (compensatio), odpust dolga (acceptilatio in pactum de non petendo); neprostovoljni pa so zlasti združitev terjatve in dolga v eni osebi (confusio), smrt in capitis deminutio upnika ali dolžnika, zastaranje, litis contestatio (toda prim. § 46, 1,2). Ipso iure učinkujejo: izpolnitev, odpust dolga v obliki akceptilacije, prenovitev, confusio, smrt, capitis deminutio, litis contestatio; ope exceptionis pa zlasti odpust dolga v obliki pakta in pobotanje. O teh razlogih prenehanja razpravljamo v §§ 44 do 48. Razen navedenih razlogov je še mnogo drugih, n. pr. na¬ ključna naknadna nemožnost dajatve, stek več pridobitvenih razlogov (concursus causarum), razvezni pogoj in končni rok. Tu omenjene obravnavamo v § 49, I, II in IV. O nekaterih razlogih je govor na drugih mestih, n. pr. o vzpostavitvi v prejšnji stan (v procesnem pravu), o enostran¬ ski odpovedi (pri pogodbah, pri katerih je že po zakonu pred¬ videna, prim. zlasti § 67, IV, 2, § 70, IV, 3 in § 71, IV, 2). Prav tako se omenjajo razlogi, ki niso splošnega značaja, v zvezi z dotično materijo, n. pr. prenehanje porokove obveznosti vsled ugasnitve obveznosti glavnega poroka (§ 39, V) itd. Na tem mestu (pod IV) naj opozorimo samo še na neka¬ tera pravna dejstva, glede katerih je več ali manj sporno, ali obvezo res uničujejo ali pa jim samo jemljejo iztožljivost. Pregled 201 IV. Sporni primeri. 1. Izguba terjatve zaradi upnikove samo¬ pomoči. V razvitem pravu je samopomoč, t. j. ofenzivno izvrše¬ vanje pravice (v nasprotju k samoobrambi) načeloma prepo¬ vedana. Že pod Avgustom je bilo nasilje (ois) kaznivo; v dobi principata in cesarjev pa je prodrlo načelo, da izgubi za ka¬ zen svojo pravico, kdor si s silo priskrbi njene koristi, 'kako je izgubil n. pr. lastnik lastninsko pravico na svoji stvari, ako jo je drugemu samolastno odvzel (Valent. Theod. et Arcad. C. 8,4,7). Že po nekem dekretu Marka Avrelija (tzv. decretum divi Marci) pa je prišel upnik ob svojo terjatev, če je dolž¬ niku samolastno odvzel ali izsilil iz njega stvari, da bi se z njimi poplačal (Callistr. D. 4, 2, 13: Quisquis igitur probatus tnihi fuerit rem ullam debitoris vel pecuniam debitant non ab ipso šibi sponte datam sine ullo iudice temere possidere vel accepisse, isque šibi ius in eam rem dixisse: ius crediti non habebit; prav tako tudi Callistr. D. 48, 7, 7). Toženi dolžnik je bil zaščiten ope exceptionis in najbrž niti naturaliter ni bil več obvezan. Zoper slednjo domnevo govori sicer Pomp. D. 12, 6, 19 pr.: Si poenae causa eius, cui debetur debitor liberatus est, naturalis obligatio manet et ideo solutum repeti non potest. Taka abstraktno oblikovana pra¬ vila pa je treba vselej previdno razlagati, ker pravniki z njimi navadno zaključujejo obravnavo konkretnega primera in se izrek pogostoma nanaša le na ta primer (1. c. morda na SC. Macedonianum). 2. Zastaranje. Po civilnem pravu obveze sploh ne zastarajo (actiones perpetuae) razen tožbe a° auctoritatis (prim. § 64, II, 1) in zahtevkov zoper sponsores in fidepromissores po zakonu lex Furia (de sponsu, prim. § 39, III, 1, c in 2). Pravo pretorjev in edilov pozna že številne časovne omejitve (actiones tempo - rales). Po bizantinskem pravu so vse tožbe iz obligacij pod¬ vržene tridesetletnemu zastaranju, kolikor niso bili že prej do¬ ločeni krajši ali pozneje daljši roki (Honor. et Theodos. C. 7, 39,3,2: II ae autem actiones annis triginta continuis extin- guantur, quae perpetuae videbantur, non illae, quae antiquitus temporibus limitantur. Cf. I. 14, 12 pr.). Dovršeno zastaranje je torej uničevalo t o ž b e n o pra¬ vico (extinguantur) in toženi dolžnik je dosegel z ekscepcijo, da je bil tožitelj zavrnjen. 202 Prenehanje obvez Drugo vprašanje pa je, ali je s tožbo prenehala tudi obveza. Glede tega vprašanja si nasprotujejo zastopniki močnejšega in slabšega učinka zastaranja. Prvi zagovarjajo pravilo, da preneha z akcijo tudi terjatev (n. pr. B e k k e r , Windscheid), po mnenju drugih ostane obveza nedotak¬ njena, ker še ni izpolnjena, le sredstva za izterjanje (akcije) da ni več (n. pr. Savigny, Puchta, Eisele). Kljub temu, da nudijo viri za slednji nazor neposredno le šibko oporo (prim. § 2, IV, 2), je moči njemu v prilog na¬ vesti, da govorijo viri o terjatvah, ki z akcijami niso več isto¬ vetne, odkar so pripoznane tudi neiztožljive obveze. Glavni argument pa je po n. mn. pravnopolitične narave. Ustanova zastaranja ima svoj izvor v stremljenju po varnosti gospodar¬ skega prometa in po socialnem miru. Iz tega razloga odreka pravo izterljivi pravici, ki izredno dolgo časa ni bila uveljav¬ ljena, izjemoma možnost, da se uveljavlja z akcijo, ko je ta čas potekel (prim. I. zv. § 29,1V). Ni pa namen (ratio), da se upniku terjatev vzame. Če jo hoče dolžnik prostovoljno izpolniti, vedoč, da ga upnik ne more tožiti, to gotovo ni da¬ ritev. Prav tako nasprotuje pravnemu čutu, da bi smel dolž¬ nik, ki je izpolnil obvezo, ne vedoč, da ga upnik k temu ne more prisiliti, dajatev terjati nazaj, češ da ni bil ničesar dol¬ žan. Zato smemo odobravati teorijo občega prava o milejšem učinku, po katerem ugasne sicer z zastaranjem actio, tako da je toženi dolžnik zaščiten z ugovorom, dočim ostane ob¬ veza še dalje kot naturalna obligacija (prim. § 2, IV, 2). 3 3. Oprostilna sodba. Ako je bil toženec oproščen, je zahtevek, če je prej sploh obstajal, prenehal. Ako ga je upnik kljub temu ponovno uveljavljal s tožbo, je mogel toženec zaprositi za exceptio rei iudicatae vel in iuclicium deductae (Gai. 4, 106). Ekscepcija se je glasila po Lenelovi rekonstrukciji: Si ea res q. d. a. iudi- cata non est inoe iudicium deducta non est. (EP 3 511). Saj je že litiskontestacija (res in iudicium deducta) obrezuspešila obnovitev tožbe. Zelo sporno pa je tudi tu, ali ostane dolžnik, ki je bil s sodbo neupravičeno oproščen, kljub temu še naturaliter obvezan. Viri si nasprotujejo. Obstoj naravne obveze zatrju¬ jeta Julijan (Paul. D. 12, 6, 60 pr.: ... licet enim absolutus sit, natura tamen debitor permanet...) in Pavel sam D. 12, 6, 28: ludex si male absolvit et absolutus sua sponte solverit, repe- tere non p otest. Nasprotno navaja Trifonin (D. 20, 6, 13), ute- 3 O stališču Odz. prim. § 2, op. 4. Izpolnitev 203 meljujoč odločbo o nekem drugem vprašanju, kot argument: nam etsi a iudice quamuis per iniuriam absolutus sit debitor, tamen pignus liberatur. Ne glede na Trifoninov odlomek se nam zdi predvsem odločilen pomen pravnomočnosti: s sodbo naj se pravno razmerje dokončno ugotovi. Njen praktični učinek je ta, da je tožiteljev zahtevek uničen. Sicer pa tudi omenjena Pavlova fragmenta nista pripravna dokazati na¬ sprotno tezo o obstoju naturalne obligacije . 4 Pripoznati pa se mora toliko, da ne daruje, kdor prostovoljno izpolni zah¬ tevek, glede katerega je bila njegova oprostitev izrečena ne¬ upravičeno . 5 B. Prenehanje ip so ture. § 44. I. Izpolnitev. I. P o j e m. Naravni način prenehanja obveze je njena izpolnitev (so- lutio). Pri obvezah, ki jim je predmet denarna dajatev, jo ime¬ nujemo plačilo, izraz, ki ga rabimo tudi v smislu izpolnitve sploh. Ker se obveze, ustrezno njihovi svrhi, navadno končajo z izpolnitvijo, so že klasiki izraz solutio večidel rabili za razvezo, ki je posledica izpolnitve, dasi je obsegal prvotno in po svoji terminologiji vsako oprostitev dolžnika od te¬ lesne odgovornosti (me a te solno liberoque) in je bil torej isto- veten z lib eratio . 1 4 Odlomek D. 12,6, 28 izključuje možnost repetendi zato, ker pred¬ postavlja, da je izpolnjujoči dolžnik vedel, da mu ni treba plačati (iudex... male absoloit/. Soluti retentio, znak naravne obveze, pa je v tem, da zahteva dajatev lahko nazaj, kdor jo je izvršil, ne vedoč, da ga upnik ne more prisiliti (prim. § 2,11). J listini janova odločba v Pavlovem odlomku D. 12, 6, 60 pr. pa obravnava primer, da je dolžnik, ki je bil res dolžan, izpolnil, ne da bi počakal sodbo. Tedaj ne more zahtevati vrnitve dajatve, sklicujoč se na oprostilno sodbo. Ta pravilna odločba je oči- vidno nespretno utemeljena. Pravi razlog ni ta, da je oproščeni dolžnik naturaliter obvezan, temveč da je v tem primeru obvezo izpolnil kot pravi dolžnik. 5 Dejstvo, da je ista stvar že pravnomočno razsojena, se mora po modernem pravdnem pravu uradoma upoštevati; ni treba, da se toženec na to sklicuje z exceptio Tei iudicatae (§ 507, odst. 2, cpp.). For¬ malno pravnomočna sodba ius facit inter partes; oprostilna sodba zahte¬ vek povsem uničuje. 1 Prvotni, splošni pomen je ohranjen v Pavlovi opredelbi D. 46, 3, 54: Solutionis verbum pertinet ad omnem liberationem quoquo modo factam..., medtem ko ima IJlpijan v svoji definiciji D. 50,16,176, pred očmi mlajši, ožji smisel: ,Solutionis' verbo satisfactionem quoque omnem accipiendam placet. .Soloere' dicimus eum, qui fecit quod facere promisit; v istem smislu tudi Marcijan D. 46, 3,49 pr. 204 Prenehanje obvez Z izpolnitvijo mora upnik dobiti dajatev prav takšno, kakršno je imel terjati. Nastati mora konkretni uspeh, ki je nanj merila terjatev. Prvotno je solutio prav za prav ugotovitev, da je upnikova pravica ugasnila in dolžnik rešen odgovornosti. Ni bilo odlo¬ čilno, ako je bilo v to svrho kaj dano in sprejeto. Brezoblična solutio mlajšega prava pa, ki se je udomačila po vplivu iuris gentium, je predvsem izpolnitev tistega, kar dolžnik dolguje, v ospredju ni več oprostitev od odgovornosti, marveč dajatev, faktična zadostitev. Objekt solucije ali razrešitve ni več dolžnik, temveč obligacija. Sedaj se ta »razveže« (soloere) z dajatvijo. Že v kasnejši republikanski dobi zadošča preprosta izpolnitev, t. j. izvršitev dolgovane dajatve. Odslej ne prašajo več, kakšna je obveza, iz katere je dolg nastal, ali je to obveza iz kontrakta, delikta, sodbe. Brez pomena je, ali gre za dajatev denarja ali drugih stvari ali za izvrševanje službe itd. Odločilno je, da je upnikovi terjatvi popolnoma zadoščeno. S tem preneha obli¬ gacija ipso iure in dolžnik je prost (Paul. D. 46, 3, 61: In per- petuum cpiotiens id, quod tibi debeam, ad te pervenit et tibi nihil absit..competit liberatio). V klasičnem smislu je torej izpolnitev ukinitev obveznostnega razmerja z izvršitvijo da¬ jatve (v najširšem smislu, prim. § 9,1), ki je bila predmet ob¬ veze (praestatio vera rei debitae). Izpolnitev je prostovoljen način ukinitve, ker se mora udejstvovati volja dolžnika in navadno tudi upnika. Ni pa strankam na voljo dano, a 1 i hočeta dajatev izvršiti od n. sprejeti. Zakaj upnik more dolžnika prisiliti s tožbo, da plača, in če dolžnik upniku ponudi dajatev, zadenejo upnika posle¬ dice sprejemne zamude, če je ne sprejme (prim. §26, II). Drugače kakor po starejšem pravu (§ 43, II, 1) je bila iz¬ polnitev oblikovnih predpisov potrebna le, ako je dajatev (ne obligacija) to zahtevala, kakor n. pr. po klasičnem pravu, če je bil dolžnik obvezan, prenesti lastnino na nepremičnini, ker se je to moglo izvršiti le z maneipacijo ali injurecesijo. Ako pa je dolžnik dolgoval drugo stvar (res nec mancipi), je svojo obveznost že izpolnil s tem, da je stvar izročil brezoblično, s tradicijo. Zdaj je bilo torej brez pomena, za katero vrsto obligacij je šlo. II. Bistvene predpostavke veljavne iz¬ polnitve. Vprašanje veljavne izpolnitve zavisi od predmeta obveze, od osebe, ki je izpolnila, in od osebe, ki je dajatev prejela. Izpolnitev 205 1. Glede predmeta obveze. a) Če smo izvršili dajatev, na katero nas obligacija obve¬ zuje, na pravem kraju in o pravem času, smo obligacijo izpol¬ nili. Ako smo dolžni, da nekaj storimo, opustimo ali dopustimo, smo morali to storiti, opustiti, dopustiti. Ako je predmet dajatve dare (prim. §9,1), moramo upniku pribaviti lastnino ali drugo stvarno pravico na dolgovani stvari. b) Dolžnik mora dati natančno to, kar je dolžan; nima torej pravice, dati namesto dolgovanega predmeta nekaj drugega, n. pr. vrednost predmeta v denarju ali namesto vsote denarja zemljišče, najsi bi bilo mnogo več vredno, kakor denarna terjatev (... aliud pro alio invito creditore solvi non potest, Paul. D. 12, 1, 2,1). Pogosto pa nima upnik nič zoper to, da mu da dolžnik kaj drugega, kakor je bilo dogovorjeno. Ako drug predmet vedoma sprejme namesto dolgovanega, je dolžnik s tem po klasičnem pravu oproščen (datio in solutum). Sporno je bilo v začetku cesarske dobe le, ali učinkuje taka dajatev namesto izpolnitve ipso iure, kakor izpolnitev sama (tako so učili Sabini janci. nostri praeceptores, Gai. 3, 168), ali pa le ope exceptionis (doli mali) (po mnenju Prokulijancev). Zmagali so Sabini janci (I. 3, 29 pr.). Izjemoma je podelil Justinijan (Nov. 4, 3; authentica »lioe nisi« h C. 8, 42, 16; cf. Nov. 120, 6, 2) tzv. beneficium dationis in solutum neplačevitemu dolžniku, ako ima zemljišča, ki se ne dajo vnovčiti. Upnik je bil tedaj lahko prisiljen, da sprejme zemljišča za njihovo cenilno vrednost namesto plačila dolgo¬ vane denarne vsote (tzv. datio in solutum necessaria v na¬ sprotju z datio in solutum voluntaria, na katero mora upnik pristati). Ako se upniku namesto plačila dani predmet evincira, ker dolžnik nanj ni prenesel lastnine, je upnik imel tožbo iz prvotnega obveznostnega razmerja (manet pristina obligatio, Marcian. D. 46, 3, 46 pr., Diocl. C. 7, 45, 8,1). Karakala pa ob¬ ravnava ta primer tako, kakor bi bil upnik dani predmet s svojo dajatvijo kupil (eiusmodi contractus vicem venditionis obtinet), tako da je mogel upnik uveljavljati evikcijski zahte¬ vek z a° empti utilis (C. 8, 44, 4; tako tudi Ulpijan v D. 13, 7, 24 pr. itp., prim. § 64). c) Dolžnik mora izvršiti dajatev popolnoma v smislu ob¬ veze; nima torej niti pri deljivih dajatvah pravice, da jo deli in upniku ponudi deloma, ako na to upnik ni pristal (prim. § 10, II, III). Izjema je delitev dajatve med več soporoki 206 Prenehanje obvez po zakonu lex Furia in pozneje vsled tzv. beneficium dioisionis (prim. § 59, III, 1, c in IV, 3). Povsem pa je izpolnil dolžnik svojo obvezo le tedaj, ako ji je ustregel ob pravem času in na pravem kraju. O tem, kdaj se šteje, da se je izpolnitev izvršila pravočasno in na pravem kraju, smo razpravljali v §§ 23 do 26. č) Ako je dolžnik obvezan, da izvrši istemu upniku več dajatev iz različnih obvez, ki so jim predmet istovrstne stvari, zlasti vsota denarja, sme določiti, katera obveza bodi s kon¬ kretno dajatvijo izpolnjena (quod potius debitum ooluerit so- lutum, Ulp. D. 46,3,1). Ako to opusti, je vprašanje: katero terjatev je šteti za plačano? V tem pogledu veljajo sledeča pravila za vrstni red: Dajatev je zaračunati: a) najprej na obrestni dolg in šele potem na glavnico (Ulp. D. 46, 3, 52); /?) najprej na dospele terjatve (Ulp. 46, 3, 3, 1; Maec.-Iul. D. eod. 103); y) najprej na oni dolg, ki je dolžniku najtežji ali, kakor pravi Ulpijan, od katerega bi bil upnik hotel biti v prvi vrsti oproščen, če bi bil dolžnik (D. 46,3,1), n. pr. najprej na nesporni dolg, na materialno lastni dolg (pred poroštvenim), na dolg, ki ga, če ga ne izpolni, infamira ali ki ima zanj posledico kazni (D. 46, 3, 1 do 8, Pap. eod. 97 itp.). Če noben dolg ni za dolžnika težji od drugega (si nulla praegraoet), je zaračunati dajatev d) najprej na dolg, ki izvira iz starejše obveze (antiquior causa, Ulp. D. 46, 3, 5 pr.), e) Šele, ako nobenega teh razlogov prvenstvenega upoštevanja ni, se porazdeli izvršena dajatev sorazmerno na vse terjatve (Paul. D. eod. 8). d) Pri nujno dvostranskih pogodbah mora vsaka stranka izpolniti le proti istočasni izpolnitvi po drugi stranki iz roke v roko, ako ni dogovor jeno, da mora ena stranka izpolniti pred drugo. Ako toži stranka, ki še ni izpolnila, uveljavlja toženec lahko ugovor neizpolnjene pogodbe (tzv. exc° non adimpleti contractus, prim. § 27, II, 2. a,«). 2. Glede osebe, ki izpolni obvezo. Rimljani navadno niso polagali nobene važnosti na osebo, ki izpolni obvezo, temveč le na to, da nastopi zaželjeni gospo¬ darski uspeh obveze. Pravno veljavna je izpolnitev, ako jo izvrši katera koli poslovno sposobna oseba, tudi če dolžnik o tem ne ve ali celo zoper njegovo voljo (Gai. D. 3, 5, 39: Sol - vendo pro alio licet invito et ignorante liberat eum ... natu- ralis enim simul et civilis ratio suasit alienam eondicionem meliorem quidem etiam ignorantis et inviti nos facere posse , deteriorem non posse; cf. Diocl. C. 8, 42, 17). Osebno je moral Izpolnitev 207 dolžnik izvršiti dajatev, če se je zavezal, da jo bo osebno opra¬ vil, brez posebnega dogovora pa službojemnik pri pogodbi o službi (locatio conductio operarum, prim. § 68,1). Delovršno pogodbo (locatio conductio operiš, prim. §69,11, 1) mora pod¬ jetnik izpolniti osebno tedaj, kadar zavisi ustrezna izpolnitev od posebnih dolžnikovih lastnosti ali sposobnosti, n. pr. če naj znamenit slikar portretira naročnika. Ako je smoter pravnega posla že dosežen, ker je obljub¬ ljeno dajatev že izvršila druga oseba, n. pr. podarila ali vo¬ lila upniku določeni predmet obveze (concursus duarum cau- sarum lucrativarum, prim. § 28, A, I, 2, a,/?), je postala izpol¬ nitev naknadno nemožna. Dolžnik je ipso iure oproščen (prim. § 49, II). 3. Glede osebe prejemnika. Izpolnjena je obveza, ako je dobil dajatev upnik sam ali katera koli druga oseba za njega. Kadar mora upnik izpolnitev tudi sprejeti (kar n. pr. ni potrebno, če je dal upnik nalog [mandatum], ki ga je dolžnik izvršil), njegova terjatev kljub sprejemu ne ugasne, če je bil upnik poslovno nesposoben; tožečemu upniku pa, ki zahteva pozneje izpolnitev vnovič, se upira dolžnik z ugovorom obogatitve (exceptio doli mali, Paul. 46, 3, 15; Ulp. eod. 66; I. 2, 8, 2). Osebe, katerim more dolžnik veljavno plačati, so zlasti: a) soupnik (correus, adstipulator, prim. § 29, II, lb); b) solutionis causa adiectus t. j. oseba, katero je upnik že vnaprej ob sklepanju pravnega posla pogodbeno in ne¬ preklicno označil kot prejemnika plačila, ki mu sme dolžnik plačati z oprostilnim učinkom (s stipulacijo: mihi aut Titio dare spondes, Ulp. D. 46, 3, 12, 3; prim. § 31,1,1). Ta dolžni¬ kova pravica ne ugasne z upnikovo smrtjo. Edini razlog, iz katerega pride dolžnik ob pravico, plačati tzv. mandatarju za inkaso ali plačilnemu mestu, je ta, da se njegov položaj bist¬ veno izpremeni, tako da ne uživa več kredita, n. pr. da je solutionis causa adiectus postal suženj, šel v pregnanstvo, bil adoptiran (Afric. D. 46, 3, 38 pr.). Solutionis causa adiectus je bil samo prejemnik plačila, ni pa bil upnik in zato tudi ni imel pravice tožiti, drugače kakor prejemnik plačila, ki je aa zunaj nastopal kot soupnik (adstipulator: Quod Titio de- bes, idem mihi dare spondes?); c) oseba, ki jo je oblastil upnik, da sprejme dajatev, ali na katero je dolžnika napotil, da ji plača (iubere, mandare, delegare, Marcian. D. 46. 3, 49; Ulp. D. eod. 12 pr.). Taka obla- 208 Prenehanje obvez stitev odnosno tako pooblastilo ne veže upnika niti njegovih dedičev; č) zakonski zastopnik, n. pr. tutor. Saj dolžnik pupilu sine tutoris auctoritate sploh veljavno plačati ni mogel. Ven¬ dar ga je ščitil ugovor (exceptio doli), ako je plačal pupilu, kolikor je ta vsled tega obogatel (Gai. 2, 84, Paul. D. 46, 3, 15); d) neoblaščena oseba, ki ji je plačal dolžnik, če je upnik to naknadno odobril (rali enim habilio mandato comparatur, Ulp.D.46,3, 12,4). V vseh teh primerih je plačal dolžnik upniku v osebi nekega za to upravičenega prejemnika plačila. So pa tudi slučaji, v katerih ne plača upniku niti posredno, pa je vendar liberiran, in sicer tedaj: a) ako prejemnik postane pozneje upnik (n. pr. če je bilo plačano pomotoma dedičevemu substitutu, cum institutus deli- beraret, in se pozneje deferira dediščina substitutu, Pap. D. 46,3,96,4); b) ako nelegitimirani prejemnik upniku dejansko izroči, kar je prejel od dolžnika (n. pr. Ulp. D. eod. 61); c) ako postane upnik dedič prejemnika plačila (Ulp. D. 13 ’ 7 ' . v . . . v č) ako je dolžnik plačal bivšemu pooblaščencu, ne vedoč, da je pooblastilo ugasnilo (Ulp. D. 46, 3, 12, 2). ITI. Učinek izpolnitve. S pravilno izpolnitvijo preneha obveza s postranskimi zahtevki ipso iure. Ako upnik ustrezajoče dajatve ne sprejme, nastopi upnikova zamuda (mora accipiendi, prim. § 26,11). Tedaj in tudi sicer, kadar dolžnik dajatve ne more izvršiti iz razlogov, ki so na upnikovi strani, sme dolžnik predmet dajatve, ako je denar ali druga premičnina (Ulp. D. 16,3, 1,36 in 37, Nov. 91,2), zapečaten položiti na primernem kraju (prim. § 45). IV. Dokazila. — Pravna domneva izpolnitve. 1. Uistine. Poleg prič so listine glavna dokazila izvršene izpolnitve. Rimljani so poznali objektivno formulirane listine, ki bi jih mogli primerjati z današnjimi zapisniki. One pripo¬ vedujejo o poteku dogodka, zlasti o tem, kaj so stranke iz¬ javile. Na ta način so sestavljene zlasti starejše pobotnice (apochae) na voščenih deščicah (tabulae), n. pr. pompejske Izpolnitev 209 (prim. I. zv. § 13, V, 3). Te pobotnice posvedočujejo, da je up¬ nik potrdil prejem plačila (dixit se accepisse). Pozneje so bile v rabi že subjektivno stilizirane pobotnice, pri katerih je iz- stavitelj izjavljajoča oseba sama (scripsi me accepisse). Taka listina se imenuje chirographum (včasih epistola). Lastno¬ ročni podpis (subscriptio) ni bil potreben; težišče dokazne moči so bile priče, ki so prisostvovale. V Egiptu je od nekdaj papyrus uporabljan kot material. Tudi tam so imeli subjektivno koncipirane listine (xeiQ(>yQacpor in mcoi.ivrji.itt 2 ) in objektivno poročajoče zapisnike ( ovyyQacpr/), ki so jih sestavljali notarji ali bankirji in katere so podpisale ali stranke same ali njihovi zaupniki. Izven Egipta so se listine na papiru (chartae) udomačile mnogo pozneje; splošno uporabljane so šele v 6.stoletju. V virih pozne klasične dobe se chartae omenjajo (n. pr. Ulp. D. 37, 11, 4; eod. 1; tu poleg listin iz pergamenta: membrana). Pobotnice so imele dokazno moč šele 30 dni po izdaji. Dotlej so se lahko zahtevale nazaj ali izpodbijale v pravdi. Ako pa upnik med tem rokom ničesar ni ukrenil, je pobotnica tvorila popoln dokaz izpolnitve, ki se ni dal ovreči niti z do¬ kazom, da obveza ni bila izpolnjena. Justini jan je v konsti¬ tuciji C. 4,30,14,1, možnost tz x. exceptio non numeratae pe- cuniae zoper zadolžnico razširil na pobotnico (prim. § 57, II). 2. Pravna domneva izpolnitve. Včasih ni potrebno, da se izpolnitev dokaže. Določena dejstva ustanavljajo pravno domnevo (praesumptio iuris, prim. I. zv. § 22, IV), da je obveza izpolnjena; n. pr. če upnik vrne dolžniku zadolžnico (cautio, Paul. D. 2, 14, 2,1) ali če jo prečrta ali uniči ( chirographum cancellatum, Modest. D. 22, 3,24). Pobotnice o javnih davščinah, plačanih za poslednja tri leta, ustanavljajo pravno domnevo, da so prej zapadle davščine poplačane (Marcian. D. 10,22,3). Kakor vsaka, tako 2 XuQoy(>tt(fov je listina, ki je sestavljena v obliki pisma, torej brez Prič, epistola v smislu rimskega prava. Ne sme se z njo zamenjati vnoyQcc(prj ki pomeni podpis zavezane stranke na objektivno formulirani listini. XeLQoyQcc(pov se začenja s pozdravno formulo in je na koncu da¬ tiran, ne obsega pa navadno podpisa.. — 'Pno/uvijfia je le ponudba. Po¬ godba sama se lahko sklene v poljubni obliki. Pogosto pa obsega že tudi sklenjeno pogodbo, tedaj., namreč, kadar je potrjena s podpisom. Navadno je podpisan ponudnik. Najbrž je vsaka stranka podpisala odpravek listine, ki je bil določen za drugo stranko (Mittcis- W i 1 c k e n, Grundziige, I/i, 53 ss.). 14 Rimsko pravo II. 210 Prenehanje obvez se more tudi pravna domneva izpolnitve ovreči, in sicer z dokazom, da obveza ni bila izpolnjena (Modest. 1. c.). 3 V. Beneficium competentiae. 1. Pojem. Nekatere osebe so uživale privilegij, da so bile sicer dolžne poravnati dolg v polnem obsegu, da pa je bila sodba in iz¬ vršba vendar omejena. Dokler je dolžnik razen s svojo imovino (po pretorskem pravn) še odgovarjal tudi s svojo osebo (po civilnem pravu), so imeli nekateri dolžniki prednost, da se je sodba in izvršba omejevala edino le na njihovo imovino. Personalna ekseku- 3 Tudi po našem pravu upnik ni dolžan, da bi sprejel delno plačilo ali dajatev namesto izpolnitve (§ 1415 do 1415 Odz.). Nekatere dajatve namesto plačila se niti z upnikovim pristankom ne morejo izvršiti, n. pr. dajatve blaga obrtnim pomočnikom namesto mezde (tzv. truck, § 214 Obrtnega zakona). Upnik mora sprejeti drugo dajatev pri alternativni oblastitvi, ako ima dolžnik pravico izbora (§906 Odz.). — O tem, ka¬ teri od več dolgov velja za plačan, odloča v prvi vrsti dogovor (§ 1415 Odz.); v dvomu veljajo za plačane najprej obresti, potem glavnica, od več glavnic tista, ki jo upnik že terja ali je dospela in potem tisti dolg, ki je za dolžnika najtežji (§ 1416 Odz.). Ako manjka vsak kriterij, se plačilo sorazmerno porazdeli na vse dolgove. — Pri nujno dvostranskih pogodbah se mora obveza izpolniti iz roke v roko, če ni bilo drugače določeno. Tožba in sodba se glasita na izpolnitev proti nasprotni da¬ jatvi. Izjemoma ima celo tista stranka, ki bi bila dolžna, da opravi svojo dajatev pred drugo stranko, zoper njeno tožbo ugovor neiz¬ polnjene pogodbe, če je tožena stranka v nevarnosti zaradi slabih imo- vinskih razmer tožeče stranke. Tožitelj ugovor lahko prestreže s tem, da da varščino (§§ 1052 , 1065 Odz.). — Nepogojno in dospelo obvezo lahko izpolni tudi poslovno nesposobna oseba (§ 1421 ). Ako kdo plača namesto dolžnika dolg, za katerega ni odgovoren, in pred plačilom ali ob plačilu zahteva, da mu upnik odstopi svoje pravice do dolžnika, učinkuje to kakor odkup terjatve (§ 1422 ). Kdor plača formalno lasten dolg, ki pa gospodarsko obremenjuje drugega (n. pr. porok), vstopi ipso facto v upnikove pravice (§ 1558 , cessio legis, prim. § 57 , 1 , 5 ). — Od drugega mora upnik sprejeti plačilo le, če se mu ponudi s pri¬ stankom dolžnika (§ 1425 ). Seveda je takih dajatev, storitev itd., ki jih more po naravi stvari izpolniti le dolžnik osebno. Osebna izpolnitev je tudi po našem pravu pravilo za službojemnika in podjetnika pri služ¬ beni odnosno delovršni pogodbi (§§ 1155 , 1165 ). — Dolg se mora izpol¬ niti upniku, njegovemu pooblaščencu ali plačilnemu mestu (§ 1424 ). So pa primeri, pri katerih je dolžnik zaščiten tudi, če plača neupravi¬ čenemu prejemniku, n. pr. cedentu ali prejšnjemu pooblaščencu, ako za cesijo odnosno prenehanje pooblastila ni vedel (§ 1595 odn. § 1026 ). Izpolnitev osebi, ki ni svojepravna, oprašča le, kolikor je sprejeto bilo uporabljeno v njeno korist (§ 1424 ). — Upnik mora izdati pobotnico (§ 1426 ) (tudi potr jen račun je pobotnica) in vrniti zadolžnico. Domneve plačila navajajo §§ 1427 do 1450 Odz. Izpolnitev 211 cija je bila izključena. Že po neki lex Iulia (najbrž iz Avgu¬ stove dobe) je mogel dolžnik s prostovoljnim odstopom vse svoje imovine (cessio bonorum) odvrniti personalno eksekucijo in infamijo. Pridobil je s tem tudi pravico, da so mu pri opravljanju izvršbe pustili, kar je nujno potreboval za živ¬ ljenje. Pravico na izključno imovinsko izvršbo so razširjali pretorski edikt, cesarsko zakonodavstvo in pravniki polagoma tudi na določene druge primere. Če se je mogel dolžnik skli¬ cevati na tako izjemno pravico, je pretor sodniku v formuli naročil, naj obsodi toženca samo in id quod facere potest ali in quantum facere potest, t. j. z omejitvijo na vrednost ta- časne dolžnikove imovine. Sodnik je moral ugotoviti takratno imovinsko stanje dolžnika in je mogel le-tega obsoditi samo na znesek, ki se je dal kriti z ugotovljeno imovino. Tedaj dolžnik ni odgovarjal s svojo osebo, temveč le s svojo imovino (Ulp. D. 42, 3, 6, Gord. C. 7, 72, 3). Od 2. stoletja po Kr. dalje pa so v primeru, kadar je bil daritelj tožen zaradi izpolnitve daritvene obljube, dopuščali, da se od njegove imovine že vnaprej odračuna toliko, kolikor potrebuje za svoje preživljanje (actio in id quod facere possit d and a est, ita ut et ipsi donatori aliquid sufficiens relin- quatur, Pomp. D. 42,1, 30). V tem smislu je šele Justini jan razširil omenjeno dobroto na vse slučaje, za katere je bila predvidena condemnatio in id quod facere potest (posplošeno pravilo v Paul. D. 50,17, 173 pr. je interpolirano). Ko je bila osebna izvršba sploh odpravljena (pod Antoninom Pijem?), je imela ta prednostna pravica samo še ta pomen, da je bil privilegirani dolžnik obsojen in eksekviran samo na to, kar zmore. Za to pravno dobroto so rabili v srednjem veku ne baš točni izraz beneficium competentiae. Na višku razvoja pomeni torej dobrota kompetence po¬ sebno pravico, zbog katere morajo toženemu dolžniku ostati sredstva za eksistenco, ako to uveljavlja. Eksistenčni mini¬ mum se odšteje od kosmate imovine; le daritelj je uži¬ val še posebno ugodnost, da so od njegove imovine najprej odšteli ostale njegove dolgove (deducto a ere alieno, Paul. D. 42,1, 19,1). Še od te aktivne imovine mu je moralo preostati toliko, kolikor je potreboval za življenje. Z upoštevanjem kompetence se ni morda znižal dolg. In¬ tenci ja tožbe je obsegala celotni dolžni znesek. Kolikor torej dolg vsled prepustitve nujno potrebnega ni bil izterljiv z izvršbo, je obstajal naprej. Dolžnik je užival prav za prav le izvršilni privilegij, da mu je ostalo ,aliquid sufficiens 14* 212 Prenehanje obvez ,ne egeat‘. Če je bil n. pr. dolg poravnal v polnem obsegu, ni mogel ničesar terjati nazaj; in če so se pozneje njegove imo- vinske razmere zboljšale, je moral neporavnani ostanek pla¬ čati naknadno. Zato je sodnik tožencu, preden ga je obsodil, naročil, da obljubi z verbalno pogodbo, da bo ostanek po¬ ravnal, če se bode njegovo imovinsko stanje zboljšalo (Ul p. D. 17,2,63,4). Pravna dobrota kompetence je bila strogo osebna pra¬ vica, ki ni učinkovala v prid drugim na obvezi udeleženim osebam,n.pr. poroku (Pomp.D.42,1,24 pr.). Prim. tudi § 37,111, i. 2. Primeri. Pravno dobroto kompetence so končno uživali zlasti: 4 a) daritelf, ki je tožen na podlagi daritvene obljube (n. pr. Hermog. D. 39, 5, 33 pr.); b) ascendenti nasproti descendentom; c) zakonca med seboj; č) otroci, ki so postali sui iuris, zaradi dolgov iz dobe, ko so bili še pod očetovsko oblastjo, in sicer »ne predolgo« potem, ko je ta oblast prenehala in le, če niso po očetu de¬ dovali (n. pr. Ulp. D. 14, 5, 2); d) vojaki (miles, ciui sub armata militia siipendia meruit, Ulp. D. 42,1,6 pr.); e) družbeniki, če so toženi z actio pro socio (Ulp. D. 17, 2, 63 pr.); f) patron nasproti svojemu osvobojencu; g) osebe, ki so obljubile doto, ne da bi bile za to obve¬ zane (extranei, Ulp. D. 23, 3, 33). Razen teh primerov so še nekateri drugi, deloma sporni, ki so še bolj kazuistične narave; omenjeni so v zvezi z do- tično tvarino. 5 T t, . § 45. II. Položba. 1. Pojem. Eno od nadomestil izpolnitve je položba (depositio) dol¬ govanega premičnega predmeta, zlasti denarja, na določenem mestu. Dopustna je, če dolžnik dajatve ne more izvršiti za¬ radi dejstev, ki jim je upnik vzrok. 4 Sedeš materiae 1.4,6,38, Ulp. D. 42,1,16 do 25. 5 Beneficium competentiae je ohranil Odz. v določbi § 947, po ka¬ teri sme daritelj, ki mu pozneje primanjkuje potrebno vzdrževanje, zahtevati od obdarjenca zakonske obresti od darovane vrednosti, ko¬ likor podarjena stvar ali njena vrednost še obstoji in ako ni obdarjenec sam v enakem neugodnem položaju. Izvršilno pravo predvideva šte¬ vilne izjeme od izvršbe, ki jim je smoter, da omogočijo zavezancu eksistenco. Položba 213 Po klasičnem pravu je smel dolžnik, kakor se zdi, po¬ ložiti dolgovani denar zapečaten pri sebi (Pap. D. 22,1, 7), v templju (in aede aliqua, Ulp.-Pomp. D. 4, 4, 7, 2, Ulp. D. 16, 3, k 37) ali na varnem kraju (tuto in loco, Marcel. D. 26, 7, 28, l). 1 Dolžnik je smel položeni predmet vsak čas vzeti nazaj; tedaj je dolg oživel. Položba torej nima dokončnega učinka izpol¬ nitve. Vendar se ustavi s položbo nadaljnje obrestovan je in upnik ne sme morebiti dane zastave prodati (Gord. C. 8, 27, 8itp.). Če je dolžnik predmet položil pri sebi, je mogel priti v položaj zamude vsled upnikovega opomina (Pap. 1. c.). Bolj učinkovita je bila puhlica ali sollemnis depositio, t. j. položba, ki se je vršila s posredovanjem magistrata (prae- toris officio) pri tretji osebi in ki jo pozna že Julijan (D. 40, 5,47,2; prim. Paul. D. 40, 7, 4 pr.). Kar je bilo položeno na ta način, tega dolžnik ni mogel vzeti nazaj brez pretorjevega dovoljenja (Ulp. D. 27, 4, 3, 6). Ako je dolžnik denar pretorju ponudil in ga potem zapečateno položil na javnem mestu (puhlice), je to najbrž že po poznem klasičnem pravu dolž¬ nika neposredno razrešilo obveze (Pap. D. 27,1, 56,1). Tedaj upnik ni imel zoper dolžnika nobene tožbe več, temveč le (po J listini janovem pravu) tožbo zoper hranitelja (a° depositi utilis) (Diocl. C. 4, 32,19, 4itp.). Ker s hraniteljem ni bil v nobenem pogodbenem odnosu, je to primer pogodbe v prid tretje osebe, ki dobi neposredno tožbeno pravico iz pogodbe med dolžnikom-deponentom in hraniteljem (prim. § 31,1, 2). Položba se vrši pod Justinijanom v cerkvi ali na kraju, ki ga sodnik določa (. .. publicum intellegi oportet vel sacratissimas aedes vel uhi competens iudex super ea re aditus deponi eas disposuerit, C. 4, 32,19, 1), po občem pravu pri sodišču. II. Predpostavke. Razlogi, iz katerih dolžnik svojih obveznosti ne more iz¬ polniti zaradi ovir, ki so nastale na upnikovi strani, so zlasti sledeči: 1. Upnik je v sprejemni zamudi (mora accipiendi, prim. §26). 2. Dolžniku oseba upnika ni znana, n. pr. ker je sporno, kdo bo dedič za umrlim upnikom (Ulp. D. 16,3,1, 27), ali sporno, kdo je upravičen od več deponentov, ki so predmet 1 Položba pri menjavcu denar ja, apud nummularium (Afric. D. 3, 39 itp.) je dvomljiva kakor ves fragment, ki govori uvodoma o po- ložbi iussu creditoris. 214 Prenehanje obvez spora dali v hrambo sekvestru (Ulp. D. eod. 5, 2; prim. § 59, III, 2). 3. Dolžniku iz drugih razlogov ni mogoče plačati, n. pr. zaradi odsotnosti upnika (Paul. D. 40, 7,4 pr.). 4. Dvomljivo je, ali je dolžnik oproščen, ako je nedo- letnemu upniku (minor XXV annis) ponudil dolgovani denar, potem pa ga položil na javnem mestu iz bojazni, da bi minor zaprosil za vzpostavitev v prejšnji stan (metu in integrum restitutionis, Hermog. D. 46,1, 64). III. Učinek. Dokler položba še ni bila nepreklicna, je bil dolžnik le oproščen odgovornosti, ki mu jo je sicer nalagala obveza. Odgovoren je bil le, ako je postopal dolozno (Paul. D. 18,6, 5). Položba je ustavila tudi pogodbeno obrestovanje (Pap. D. 22, 1,7 in D. eod. 1, 3 na koncu). Po Dioklecijanovi konstituciji C. 8,42,9 je položba dolžnika neposredno oprostila, ako je bila izvršena v kraju izpolnitve na javnem mestu obsigna- tione totius debitae pecuniae sollemniter facta (cf. Diocl. C. 4,32,19). Vendar ni s to določbo uvedla nič povsem novega (prim. zgoraj pod I). V svoji prvotni obliki položba pač ni mogla učinkovati ipso iure. Ni pa opore za trditev, da bi celo dokončna položba po predpisih Dioklecijanove konstitucije učinkovala le ope exceptionis, kakor nekateri trdijo (n. pr. Dernburg-So- k o 1 o w s k i , 8 679 op. 12) , 2 § 46. III. Prenovitev. I. Pojem. Poleg drugih starih, strogo obličnih pogodb, ki jim je predmet oprostitev dolžnika, povzroča prenehanje obligacije ipso iure zlasti njena prenovitev (nouatio). 1. Tzv. prostovoljno prenovitev (novatio ooluntaria, Paul. D. 46,2,29) opredeljuje Ulpijan v svojem komentarju k 2 Dolžnik se po § 1425 Odz. lahko reši obveze s tem, da položi dol¬ govani predmet pri katerem koli rednem sodišču prve stopnje, ako je izvršitev dajatve nemogoča iz razloga, ki je podan v upnikovi osebi, n. pr. če je upnik neznan, odsoten, v sprejemni zamudi. O položbi mora biti obveščen upnik ali skrbnik, ki ga je postaviti za odsotnega ali neznanega upnika (§ 276 Odz.). Predmet sodne položbe more biti le denar, vrednostni papirji in dragocenosti, drugi predmeti se izročajo sekvestru v hrambo (§ 968 Odz.). S položbo se ustavi obrestovanje, ne¬ varnost pogube ali poškodbe preide na upnika. Prenovitev 215 Sabinu (D.46,2,1 pr.) tako-le: Novatio est prioris debitiin aliam obligationem vel civilem vel naturalem transfusio atque trans- latio. Podoba je, da je ta definicija izhajala iz pravnega stanja stare dobe, v kateri pojma debitum (dolg) in obligatio (odgovornost) še nista bila istovetna (prim. § 1, II, 2). V smislu tega prvotnega pojmovanja bi bila novacija pretvorba ob¬ stoječega dolga (debitum) v novo odgovornost (obligatio) v obliki stipulacije. Novacija bi ustanavljala odgovornost, ki je nadomeščala dosedanji dolg; »prelila« bi stari dolg v novo odgovornost. Če pa imamo pred očmi poznejši razvoj, ki je dovedel do istovetenja dolga in odgovornosti, smemo reči: S prenovitvijo nadomeščajo stranke dosedanjo obvezo z drugo obvezo, ki ima isti gospodarski smoter kakor stara obveza. Pri tem je namen strank usmerjen ne toliko na ukinitev stare obveze, kolikor na ustanovitev nove. Volja ne gre neposredno za ukinitvijo kakor n. pr. pri odpustu dolga s formalnim kon- trarnim aktom (prim. § 43, II, 1), pač pa za ustanovitvijo nove obveze s pomočjo ukinitve stare obveze. Zakaj pa hočeta stranki nadomestiti staro obvezo z novo? Razlogi so različni: v staro obvezo naj vstopi nov upnik na¬ mesto prejšnjega ali nov dolžnik namesto dosedanjega. To se je dalo doseči prvotno le tako, da se je stara obveza odpra- yila, hkratu pa ustanovila nova obveza, torej z novačijo (prim. § 36,1 in III, § 54, II). Obveznostno razmerje takoj spet oživi v drugi obliki in se nadaljuje. Po tem se novacija bistveno razlikuje od dajatve namesto izpolnitve, ki to razmerje do¬ končno likvidira (prim. § 44, II, 1 b). Pa tudi med istim upnikom in dolžnikom je včasih za¬ želeno, da se obligacija v enem ali drugem pogledu izpremeni. Upnik si n. pr. želi zagotoviti ugodnosti, ki jih ima zanj stricti iuris negotium. Zato sklene z dolžnikom strog abstrak¬ ten posel (stipulatio) namesto dosedanjega gibkega kavzal¬ nega posla. 1 Vsebina obligacije ostane ista. Mogoče je tudi, da naj se nadomesti naturalna obligacija z iztoži jivo, pogojna z nepogojno, neterminirana s terminirano, 1 To stremljenje po striktnosti in jasnosti pravnih odnosov je ro¬ dilo tudi tzv. stipulatio Aquiliana (I. 3, 29, 2, Flor. D. 46, 4, 18), s katero s ta se stranki dogovorili, da naj stopi namesto različnih med njima ob¬ stoječih terjatev samo ena terjatev, glaseča se na znesek, ki je ostal, ko sta medsebojne terjatve poračunili (tzv. saldo; Ulp. D. 2, 15, 4 ! ^tguiliana stipulatio ... omnes praecedentes obligationes novat et per- emit, ipsaque peremitur per acceptilationem). Prim. tudi § 43, II, l i n zdo- mj pod II, i, a. 216 Prenehanje obvez ali narobe, ali da prevzame še druga oseba (porok) odgovor¬ nost za dolg. Vsekdar pa morata stranki nekaj novega dogovoriti, če se ne vrši kaka izprememba glede subjektov (Gai. 3, 177: Sed si eadem persona sit, a qua postea stipuler, ita demurn novatio fit, si quid in posteriore stipulatione novi sit, forte si condicio a ut dies a ut sponsor adiciatur ant detrahatur). Poznejše, vsekakor pa Justinijanovo pravo je dopuščalo tudi, da se je izpremenil obseg dajatve (Iust. C. 8, 41, 8 pr.: si quis... quantitatem augendam vel minuendam esse crediderit; prim. že Diocl. C. 4, 2,10). 2. Pravdna pogodba (litis contestatio), s katero sta stranki z odobritvijo magistrata ugotavljali sporne točke, zlasti dejstvo, ali obstoji spor, o čem in med katerima strankama, je imela, kakor že večkrat omenjeno, učinek, ki je zelo podoben učinku prenovitve: obligacija, ki je bila predmet tožbe, je prenehala, na njeno mesto pa je stopila pravdna obligacija. To pogodbo so nazivali pandektisti prisilno prenovitev (no¬ vatio necessaria), s čimer pa je izražena antiteza k tzv. pro¬ stovoljni prenovitvi, ki vsaj po starejšem pravu ne drži (dru¬ gače pri extraordinaria cognitio, prim. proces). Zakaj tudi pravdna pogodba je bila res pogodba, sklenjena z voljo strank. Da je prenovitev »prisilna«, je imelo tedaj le ta pomen, da nastopi prenovitev po sili zakona, č e sta stranki izvršili litis- kontestacijo. Bolje se nam zdi, da razlikujemo med materialno¬ pravno in procesualnopravno prenovitvijo. II. Materialnopravna prenovitev. Prenovitvi so bile dostopne vsake vrste obveze, toda pre¬ novitev sama se je mogla vršiti najbrž le z verbalnim kon- traktom, s stipulacijo (o literalni akceptilaciji, ki je, kakor literalni kontrakt sploh, že zgodaj odmrla, prim. § 5, II in § 55, I, 4 in II, 1). Priporočljivo je zategadelj, da obravnavamo tzv. prostovoljno prenovitev še v posebnem delu v zvezi z naukom o stipulaciji (§ 54). Na tem mestu naj sledi nekaj pripomb o splošnih predpostavkah prenovitve in njenih glavnih učinkih. 1. Predpostavke. a) Obnoviti se morejo obveze brez razlike, ali so civilno- ali honorarnopravne (Ulp. D. 46, 2, 1, 1), prav tako dolgovi, ki še ne obstoje zaradi pogoja ali ki se ne morejo izterjati z akcijo zaradi roka (Ulp. eod. 8, 1, Pap. D. 2, 15, 4) ali ki so le naravni, dvomljivi ali sporni (stipulatio Aquiliana, ki je imela Prenovitev 217 tedaj značaj poravnave, Pap. D. 2,15, 4, Ulp. eod. 2, Alex. C. 2,4,3). b) Prenovitvena pogodba ukine obvezo le, ako hkratu ustanovi novo obvezo. Pri sklepanju morajo imeti stranke na¬ men, da odpravijo staro obvezo (animus novandi). Saj bi bilo mogoče, da hočeta postaviti novi obvezi staro ob stran, ne pa na njeno mesto, tako da bi sklenili novo pogodbo le zaradi izpolnitve, ne pa namesto nje. Po civilnem pravu so naravnost domnevali, da ugasne z novo obvezo stara, veljavno sklenjena obveza (Pomp. D. 45, 1, 18). To je bilo utemeljeno v formalnem značaju strogih obligacij, ker je bila tedaj velika nevarnost, da mora dolžnik, ki se je glede iste dajatve obvezal z različnimi obličnimi prav¬ nimi posli, odgovarjati na podlagi vsakega od njih. N. pr., če je upnik odštel posojilo in bi se bil dolžnik istočasno ob¬ vezal s stipulacijo, da posojilo vrne, bi bil obvezan vrniti ga na osnovi realnega kontrakta (mutuum) in še enkrat na osnovi verbalnega kontrakta. Pravniki so rekli, da je obli- giran samo iz stipulacije (Ulp. D. 46, 2,6,1). Ko je nudil pre¬ torski edikt z exceptio doli generalis širokogrudno sredstvo za upoštevanje pravega namena strank, se ni bilo več toliko bati večkratne obsodbe. Tedaj je bil na razpolago tudi že pretorski konstitut (prim. § 75). Vendar so starejši pravniki še v številnih primerih domnevali prenovitveni namen (tzv. praesumpta novatio, n. pr. Pomp. D. eod. 1. 7, Paul. D. 45,1, 126, 2, Pomp. D. 15,1, 18). Šele Justinijan je položaj preobrnil, postavljajoč jasno načelo: Voluntate solum esse, non lege no- oandum (C. 8, 41, 8,1,1. 3, 29, 3 a). Odslej velja torej nasprotna domneva, da namreč stranke nimajo namena, nadomestiti z novo obvezo že obstoječo. Ako ga imajo, morajo to izrečno izjaviti ali mora to biti vsaj razvidno iz okoliščin (slednje sporno zaradi različne razlage navedene konstitucije). c) Od pravila, da ukine prenovitev staro obvezo le, če ustanovi obenem novo (pod b), je ločiti pravilo, da nastane nova obveza le, če je stara prenehala. To pravilo pa velja le tedaj, ako je bil namen, prenoviti obligacijo, odločilen za skle¬ nitev novači je. Ako to ni tako, moramo razlikovati: a) če pogodba sicer ne obsega izjave, da hočeta stranki obstoječo obvezo razveljaviti, pa se vendar sklicuje na neko obstoječo obvezo, ustvari novo obvezo le tedaj, če je obveza, na katero se sklicuje, res obstajala; 218 Prenehanje obvez ft) če se pogodba ne ozira na obvezo, ki naj bi bila z njo ukinjena, ustvari vselej novo obvezo; dejstvo pa, da je staro obvezo ukinila, je uveljaviti z exceptio doli. 2. Učinki. Veljavna ustanovitev nove obveze ima nujno posledico, da stara ugasne (Gai. 3, 176 . .. nooatione tollitur obligatio). Prenovitev učinkuje ipso iure, tako rekoč vsled popolne trans¬ fuzije krvi (transfusio a tque translatio, Ulp. D. 46, 2, 1 pr.). Ako je sklenil eden izmed korealnih dolžnikov ali upnikov prenovitveno pogodbo z upnikom odnosno dolžnikom, je s tem morda prenehala odgovornost ostalih sodolžnikov odnosno terjatev ostalih soupnikov (prim. § 29, II, 1, b). a) Obenem s staro obvezo prenehajo načeloma z njo zve¬ zani privilegiji (Paul. D. 46,2, 29) in vse akcesorne pravice, zlasti zastavne (Paul.D.46,2,18), in poroštva (Carac.C.8,40,4). Obresti ne tečejo več (Paul. 1. c.). Tudi stanje zamude pre¬ neha (Ulp. 46, 2, 8 pr.). Ako naj ostanejo vse te pravice in po¬ sledice ohranjene novi terjatvi, se morajo iznova ustanoviti (n. pr. Marcian.-Papin. D. 20, 4, 12, 5, Ulp. D. 13, 7. 11, 1). b) Sporno je, ali ostanejo prigovori praviloma ohranjeni, kolikor se nova obveza sploh sklicuje na staro 2 . Zdi se, da so pravniki vsaj v določenih primerih bili naklonjeni pritrditvi temu vprašanju, n. pr. če je šlo za strogo prepovedano daritev med zakoncema, ki naj bi se izpremenila v abstraktno ob¬ ljubo, vendar ob sklicevanju na prvotno (neveljavno) obvezo (Ulp. D. 24, i, 5, 3 in 4, Iul. D. eod. 39), 3 2 N. pr. pri stipulaciji ,Quidquid ex vendito dare facere oportet dari spondesne? spondeo‘ (Papin. D. 46, 2, 2?) ali (pri izmenjavi dolžnika): ,Decem quae Titius debet, tu (Semproni) dari spondesne? spondeo‘ (Ulp. D. 46, 2, 8, 4). 3 Odz. prenovitve ne obravnava v 3. poglavju 3. dela, ki se bavi s prestankom obvez, nego v 2. poglavju tega dela, kjer je govor o izpre- membi obvez. S prenovitvijo »preide stara obveza v novo«, tako da se izpremeni pravni temelj ali vsebina obveze, ne da bi ji pristopila tretja oseba (§§ 1376, 1377 Odz.). Važen primer izpremembe pravnega temelja: sklep abstraktne namesto dosedanje kavzalne obveze, n. pr. izdaja me¬ nice za dolg iz kupne pogodbe. Stara obveza ugasne; z njo ugasnejo poroštva, zastavne in druge postranske pravice, ako stranki nista s po¬ sebnim sporazumom določili drugače (§ 1378). V dvomu pa se ne šteje, da je stara obveznost prenehala, dokler lahko ostane poleg nove v moči (§ 1379 i. f.j. če je novo obveznostno razmerje neveljavno, ostane staro v veljavi; ako je bila stara obveza neveljavna, je tudi nova brez učinka. Prenovitev 219 III. Procesualnopravna prenovitev. S pravdno pogodbo (litis contestatio) preneha materialno¬ pravni zahtevek iz obligacije (dar e odnosno dar e facere opor¬ tere; Gai. 3, 180: tollitur obligatio, obligatio principalis dissol- vitur, incipit teneri reus litis contestatione). S tem se je pre¬ prečevalo, da se isti zahtevek ne bi uveljavil vdrugič (bis de ea dem re ne sit actio). Prejšnja obveza pa je nadomeščena z novo, pravdno obvezo, ki ji je predmet condemnari oportere. To pomeni, da sta stranki podvrženi sodbi sodnika, ki sta si ga izbrali. Ustrezno temu namenu pa preneha tudi pravdna obliga¬ cija, kakor hitro sodnik izreče sodbo. Namesto pravdne obli¬ gacije stopi tedaj obveza, da obsojeni toženec izpolni sodnikov ukaz (iudicatum facere oportere). Tožitelj ima sedaj tožbo na dejansko izpolnitev judikatne obligacije z izvršbo (a° iudicati). Oproščeni toženec se, če treba, enostavno sklicuje na opro¬ stilno sodbo. Ako je upnik prvotno tožbo v isti stvari še enkrat podal, se je toženec mogel braniti z exceptio rei in iudicium deductae ali rei iudicatae (Gai. 3, 181; 4,106 do 108). Ipso iure je bila ponovna tožba izključena, ako je bila prva pravda legitimum iudicium z intentio iuris cioilis (prim. pravdno pravo). Na ta način se s tem, da teče pravda (res in iudicium de- ducta), prvotni materialni zahtevek »konzumira« in prenovi v pravdno obligacijo. Zato primerjajo viri litiskontestacijo in sodbo z novačijo in govorijo mestoma naravnost o noviranju (Pap. Fr. Vat. 263, lustin. C. 7, 54, 3, 2; cf. Paul. D. 46, 2, 29). Kakor smo omenili že v § 7, II, 1, je bil prenovitveni uči¬ nek litiskontestacije razvoju nekaterih pravnih ustanov na potu in po starejšem pravu za upnika včasih usoden pri stro¬ gih pravdah (iudicia stricti iuris), zlasti, če je intenci ja ime¬ novala točno določen predmet (certum). Ako je toženec de¬ jansko dolgoval kaj drugega, n. pr. manjšo vsoto denarja ali še ne dospelo dajatev (pluris petitio), ga je moral sodnik oprostiti. Ker pa je bil upnikov zahtevek z litiskontestacijo konsumiran, je bila ponovna, popravljena tožba izključena in upnik je prišel ob svojo terjatev. Da in kolikor se je to izpremenilo v cesarski dpbi za Justinijana (cf. Ženo C. 3,10, 1 in 2, 1.4,13,10), bo obrazloženo v procesualnem pravu (glede korealne obveze prim. že tu § 29, II, 1, c). 220 Prenehanje obvez Daši je učinek pravdne pogodbe novatoren, se vendar posledice te prenovitve bistveno razločujejo od posledic ma¬ terialnopravne prenovitve (cf. zgoraj 11,2). Kljub litiskonte- staciji ostanejo namreč ohranjeni privilegiji, postranske pra¬ vice, zlasti zastavne (Marcian. D. 20,1, 13, 4), poroštva — izza Justinijana (C. 8,40, 28) — in obresti tečejo dalje (Paul. D. 22, 1,35), vse to v nasprotju z materialnopravno novačijo. Pavel (D. 46, 2, 29) utemeljuje to s stavkom: neque enim deteriorem eausam nostram facimus aciionem exercentes, sed meliorem. § 47. IV. Smrt. Če izhajamo iz domneve, da so najstarejše obligacije na¬ stale iz deliktov, bi morala s smrtjo dolžnika njegova odgo¬ vornost prenehati, ker sme kazen zadeti le storilca delikta osebno. S storilčevo smrtjo bi odpadel subjekt, ki bi se mogel kaznovati, zato tudi zahtevek, da se kaznuje (. .. in poenam heres non succedit, Marcel. D. 39, 1,22). Prav tako bi se tudi iz pojmovanja rimske obligacije kot osebne vezi med upnikom in dolžnikom dalo sklepati, da bi morala, kakor dolg in od¬ govornost z dolžnikovo smrtjo, tako tudi pravica upnika pre¬ nehati z njegovo smrtjo. Dejansko še sedaj ni dognano, je li bila odgovornost za obveze po civilnem pravu sploh po- dedljiva ali pa so morda vse obveze ugasnile z zavezančevo smrtjo. Mnogo govori za to, da je podedljivost rezultat raz¬ voja, zlasti pretorjevega delovanja in kavtelarne jurispru- dence (Korošec, Erbenhaftung; prim. dedno pravo). I. Obveze iz deliktov. Kazenske tožbe iz deliktov (actiones poenales) so bile spočetka 1 vsekakor aktivno in pasivno nepodedljive. Šele pre- tor in pravniki so odstopali od tega načela, vsaj kar se tiče oškodovanca. V klasični dobi prehajajo kazenske tožbe že 1 Ali ni tudi pri Rimljanih zgodovinsko potrjeni dobi predhodila arhaična, v kateri se krvna osveta ni ustavljala pri storilcu, temveč se je raztezala na sorodstvo in pleme storilca, predvsem na storilčevo potomstvo? Primerjanje z drugimi antičnimi in sedaj živečimi narodi na isti kulturni stopnji, na kateri si predstavljamo, da so bili Rimljani, preden so stopili v zgodovino, opravičuje domnevo, da je bilo tako tudi pri Rimljanih predzgodovinske dobe. Saj se pojavlja prvotno povsod le slepo maščevanje; ideja kazni pa ji sledi kot plod premišljevanja in višje kulture. Smrt 221 na upnikove dediče, medtem ko so možne izključno le zoper storilca, ne pa zoper njegove dediče (Gai. 4,112: est enim certissima iuris regula, ex maleficiis poenales actiones in here- dem nec conpetere nec dari solere ... Sed heredibus huius modi actiones conpetunt nec denegantur, excepta iniuriarium acti- one et si qua alia similis inoeniatur actio). Izvzete iz aktivne podedljivosti so le a° iniuriarum in sploh tzv. actiones vindic- tam spirantes, s katerimi zahteva upnik zadoščenje za njemu storjeno osebno razžaljenje in v katerih se je ohranila stara maščevalna ideja (prim. § 83,1). Polagoma pa so se pojavljale še druge izjeme prin¬ cipa pasivne nepodedljivosti. Pri nekaterih deliktih honorar¬ nega prava je pretor podeljeval tožbo a° in factum concepta hidi zoper storilčeve dediče. Vendar to ni več deliktna tožba; oškodovani zahteva z njo samo to, kar je dediču pripadlo vsled zapustnikovega delikta (id quod ad eum pervenit). Taka tožba zoper storilčeve dediče je bila n. pr. predvidena, kadar bi se bila mogla zoper storilca samega naperiti a° metus causa ali a° de dolo (Gai. D. 4, 2, 19, odnosno Gai. D. 4, 3, 26). iz te honorarnopravne prakse je slednjič Justinijan izvajal pravilo, da je prvotna, kazenska tožba iz pretorskih deliktov dopustna zoper dediče na povračilo obogatitve (Gai. D. 4,3, 26: In heredem eatenus daturum se eam actionem (scil. de dolo) proconsul pollicetur, quatenus ad eum peroenerit, id est quatenus ex ea re locupletior ad eum hereditas venerit; cf. Paul. D. 44, 7, 35 pr.). S kazenskimi tožbami ne smemo zamenjati drugih tožb zaradi deliktov, ki že, če so naperjene zoper storilca samega, ne gredo za tem, da se toženec kaznuje, temveč da povrne na¬ pravljeno škodo, n. pr. condictio furtioa ali a° rerum amo- tarum med zakonci (actiones rei persecutoriae). Te tožbe so Pasivno podedljive (Ulp. D. 13, 1, 7, 2, Paul. D. 25, 2, 6, 3). Poudariti je končno, da je tudi pri kazenskih tožbah Praviloma pasivno nepodedljiv le kazenski zahtevek, ne pa zahtevek iz pravdne obligacije vsled litiskontestacije. Po izvršeni litiskontestaciji obstoji nova, pravdna obligacija, ki ne preneha s smrtjo (Gai. D. 50, 17,139 pr.: Omnes actiones, ( iuae morte a ut tempore pereunt, semel inclusae iudicio saloae Permanent; prav tako Paul. h. t. 164 in Callistr. D. 44, 7, 59: Sciendum est ex omnibus causis lites contestatas et in heredem s imilesque personas transire). Isto velja za a° iudic-ati, s ka- 222 Prenehanje obvez tero zahteva tožitelj v formularnem postopanju izvršbo na podlagi obsodbe (prim. procesno pravo). 2 II. Obveze iz kontraktov. Kontraktne tožbe so bile po klasičnem pravu načeloma podedljive, aktivno in pasivno. Iz posebnih razlogov so prenehali s smrtjo adstipulatio (prim. § 53,1), oba starejša lika poroštva (sponsio in fidepro- missio, prim. § 39, lil), stipulatio faciendi in non faciendi ter nalog (mandatum) in družba (societas). Glede slednjih dveh konsenzualnih kontraktov se da že iz infamije, ki je posledica obsodbe, sklepati, da sta njuni tožbi deliktnega izvora. Konirakta temeljita na osebnem za¬ upanju in zvestobi, ki obstoji med upnikom in dolžnikom; kršitev pogodbe se šteje kot nezvestoba, prevara (prim. § 3, op. 1). Pri verbalnem kontraktu je misliti na strogo formalno vez, pri stipulatio faciendi še v posebni meri na dejstvo, da ni vsak dolžnik sposoben, izvršiti obljubljeno dejanje (... pu- tabant non esse possibile factum ab alio compleri, quod alii impositum est , lust. C. 8, 37, 13, 1). Podedljivost se je tu (pr¬ votno najbrž tudi pri stipulatio dandi) mogla doseči le tako, da je dolžnik ob sklepanju obligacije pristavil tudi dediča (mentio heredis, pendant stipulacije, o kateri smo govorili v § 31 pod 1,2; n. pr. stipulacija ,per te non fieri neque per heredem tuum, quo minus mihi ire agere liceat?‘, Paul. D. 45, 1,2,5). Morda so dediča redno pristavljali in končno ta pri¬ stavek kot samoumeven opuščali, ko je bila podedljivost kontraktnih dolgov že splošno pripoznana. Justinijan je za¬ vrgel to tenkoumno in nepotrebno razlikovanje (subtilis et supervacua scrupulositas, C. 8, 37, 13,1) in odredil splošno po¬ dedljivost vseh stipulacij (... generaliter sancimus omnem stipulationem, sive in dando sioe in faciendo ... inveniatur, 2 S smrtjo ugasnejo po § 1448 Odz. le take pravice in obveznosti, ki so omejene na osebo ali se tičejo zgolj osebnih dejanj umrlega (prim. S 531 Odz.). Izmed imovinskih zahtevkov zaradi deliktov preneha s smrtjo m. dr. zahtevek bolečnine zaradi telesne poškodbe (§ 1325 Odz.). Podedljiv pa je zahtevek določenega zneska bolečnine, ki ga je že po¬ škodovanec zahteval s tožbo ali poškodovavec pripoznal s poravnavo. Isto velja za polno zadoščenje zaradi naklepne kršitve osebne svobode (§ 1329 Odz.). Zaostali uveljavljajo terjatev kot svojo terjatev. Zahte¬ vek na povračilo dejanske škode in izgube dobička vsled razžaljenja časti (§ 1330 Odz.) preide na dediče. Capitis deminutio 223 e t a d heredes et contra heredes transmitti, sioe specialis here- dum fiat mentio sioe non . . C. 8, 37, 13 pr.). Razen omenjenih izjem od načela podedljivosti, ki jih predvideva pravo, je seveda mogoče, da se stranki izrečno dogovorita, da naj preneha obveza s smrtjo ene ali druge stranke, ali da sledi ta njuna volja že iz kontrakta samega, H- pr. delovršna pogodba z umetnikom (artifex), ki je edini sposoben za zahtevano delo (Ulp. D. 46, 3, 31) ali operae offi- ciales osvobojenca v nasprotju k operae fabriles (Ulp. D. 38,1,6) .v § 48. Y. Capitis deminutio. Capitis deminutio je bila prvotno pravna smrt (Gai. 3, 101: Quaecumque de morte diximus, eadem et de capitis de- minutione dieta intellegemus; cf. tudi Gai. 3, 153). Izenače- yanje s smrtjo ima za posledico, da obveze prenehajo ipso iure. Deminut nima več aktivne imovine in ne odgovarja za prejšnje dolgove. Aktivna imovina preide v druge roke, n. pr. rodbinskega poglavarja (posvojitelja pri arogaciji, zakon¬ skega moža pri conventio in manum). Dolgovi ugasnejo. Nihče ne postane zavezan namesto deminuta. Kdor dobi deminu- lovo aktivno imovino, ne odgovarja za njegove dolgove. De¬ minut sam ostane najbrž zavezan iure naturali (Ulp. D. 4, 3,2,2.: manent obligati naturaliter, prim. § 2, IV, 2). Ko so že razlikovali troje vrst deminucije (prim. I. zv. § 35), je c. d. maxima pomenila popolno obglavljenje oseb¬ nosti (serous nullum caput habet), kolikor ni iure postliminii 3 Operae officiales so bile usluge, na katere je bil osvobojenec patronu obvezan le moralno: operae fabriles pa so bila dela, ki so jih opravljali sicer razni obrtniki. Ako se je osvobojenec izrečno zavezal, da jih bo opravljal za patrona, so bile lahko predmet tožbe. 4 Po prisilnih odločbah ugasneta pravica prodajalca iz prodaje s pridržkom rešilnega kupa (§ 1070 Odz.) in predkupna pravica (§ t076 Odz.). Popustljivo pravo je, da preneha pooblastitev s smrtjo tako po- oblastitelja kakor pooblaščenca (§ 1022 Odz.), službena pogodba s smrtjo službojemnika (§ 1153 Odz.), delovršna pogodba s smrtjo podjetnika, ako gre za posebne njegove osebne lastnosti (§ 1171 Odz.) in družbena Pogodba s smrtjo enega družbenika (§ 1206 Odz.). Tudi vzdrževalni zah¬ tevki navadno ugasnejo, ko upravičenec umrje (zahtevki zakonske žene Po §§ 796,1243 Odz. ter zakonskih otrok in roditeljev po §§ 143,795 od¬ nosno § 154 Odz. so novi Zahtevki teh oseb). Izjemoma ne pre¬ nehajo vzdrževalni zahtevki nezakonskih otrok zoper nezakonskega (joeta, ki gredo zoper dediče nezakonskega očeta, ako je bilo očetovstvo ze pred njegovo smrtjo priznano ali sodno ugotovljeno (§ 171 Odz.). 224 Prenehanje obvez zopet oživela. Kogar pa je zadela c. d. media, je izgubil državljanstvo. Vsled tega so morala v obeh primerih prenehati vsa civilnopravna razmerja. S c. d. minima, s katero je demi- nut izločen iz agnatske rodbine ali postal član take ali vstopil v drugo, so iure cioili ugasnili tudi dolgovi. Imovinske pravice, kolikor jih je mogel deminut dotlej imeti, so prešle na poglavarja agnatske rodbine (n. pr. pri arogaciji) ali na deminuta samega (pri emancipaciji). Prenehanje deminutovih dolgov je bilo za deminutove upnike pogubno. Tu je pretor priskočil na pomoč. Kadar je šlo za capitis deminutio minima, je pretor po¬ magal z vzpostavitvijo v prejšnji stan (restitutio in integrum) in podeljeval kontraktne tožbe zoper deminuta (Ulp. D. 4, 5, 2, 1). Ako je bil postal alieni iuris in je pater familias zanj prevzel pravdo, je le-ta tudi odgovarjal s svojo imovino. Ce pa pravde ni prevzel in je deminut ostal indefensus, je pretor dovolil, da se bivša deminutova imovina proda (Gai. 3,84; 4,38). Emancipirani dolžnik je bil sam imovinsko spo¬ soben in je odgovarjal sedaj s svojo imovino tudi za svoje dolgove. Pozneje je bilo pri veliki in srednji deminuciji mogoče, tožiti tistega, komur je aktivna imovina pripadla. Tožbe so bile fikticijske actiones utiles (cf. Gai. 4, 38, Ulp. D. 4, 5, 2 pr.). Ako se ta ni hotel spuščati v pravdo, mu je bila pridobljena imovina odvzeta in prodana (Paul. D. 4, 5, 7, 2 in 3). Iz vsega tega sledi, da je mogel tisti, ki mu je aktivna imovina pripadla, po pretorskem pravu to imovino obdržati le po odštetju dolgov (deducto a ere alieno). Gospodarski uspeh pretorjeve reforme je bil torej v vseh primerih navadno ta, da so bili dolgovi dejansko plačani. Pravno pa so dolgovi prenehali. Pri tem je ostalo tudi še takrat, ko smrt kontraktnih ob¬ veznosti sploh ni ukinjala več. Da se ni moglo tudi za de- minucijo razviti ustrezno običajno pravo (z recepcijo hono¬ rarnega prava v civilno), si smemo morda razlagati tako, da so bili primeri deminucije praktično naravno manj pomembni in vsled tega pretor in pravniki niso imeli povoda, da bi se vedno znova bavili z učinkom deminucije, kakor so se bavili z učinkom smrti. Končno je praktičnim potrebam zadoščala možnost zasledovanja s pretorskimi pripomočki, s katerimi se je dala odgovornost za dolgove dejansko doseči. Kar se tiče aktivne imovine, je ostalo pravno stanje glede velike in srednje deminucije bistveno neizpremenjeno. Drugi razlogi prenehanja ipso iure 225 Tudi glede c. d. minima je šele bizantinsko pravo izvršilo važne izpremembe, ki so v zvezi z izpremenjenim pojmo¬ vanjem f amili je. Kolikor je moglo sploh še biti govora o tej deminuciji spričo dejstva, da sta manus in causa mancipii odmrla, se ni več vršilo s to deminucijo nobeno premikanje imovine. Osebe pod očetovsko oblastjo so bile sposobne, imeti svojo imovino, ne samo pekulij, temveč bona adventicia (kot nuda proprietas). Edini učinek deminucije je bil ta, da se je imovina osebe, ki je bila prej sui iuris, pretvorila v pecu- lium ali bonum adoenticium. Emancipirani pa je z emanci¬ pacijo pridobil popolno lastnino glede dosedanje pekuliarne in adventicijske imovine. Izpremenile se torej niso pravice, temveč le osebe, ki so aktivno imovino faktično uživale. Dolgovi iz deliktov ne ugasnejo vsled deminucije. Ka¬ zenski zahtevki so šli za maščevanjem. Objekt maščevanja pa je fizična oseba, na katero nobena deminucija ni vpli¬ vala. Maščevanje ostane mogoče, zato tudi zasledovanje s kazenskimi tožbami (Ulp. D. 4, 5, 2, 5: Nemo delictis exuitur, quamvis capite deminutus sit). § 49. VI. Drugi razlogi prenehanja ipso iure. Od drugih razlogov, ki ukinjajo obvezo ipso iure, naj omenimo tu še nekatere važnejše: I. Nemožnost dajatve. Ako postane dajatev naknadno objektivno nemožna (naravno ali pravno), ugasne obligacija; ostane le zahtevek povračila v denarju, ako dolžnik za nemožnost odgovarja, zlasti ako je v zamudi. Vrniti mora tudi morebitno obogatitev, ki mu je pripadla vsled dogodka, ki je povzročil nemožnost. Subjektivna nemožnost dolžnika praviloma ne oprašča (prim. § 16,111). Glavni primeri, v katerih preneha obligacija, so: 1. Naključna poguba ali poškodba dolgovane posamične stvari (species); imenuje se navadno casus (quae sine culpa a ccidunt, Ulp. D. 50,17, 23; prim. tudi § 20,111,3). Isto velja, ako postane stvar res extra commercium. 2. Pri nujno dvostranskih pogodbah ugasne z nemoč¬ nostjo dajatve ene stranke navadno tudi obveznost druge stranke; n. pr. ako najemodavec svoje obveznosti ne more izpolniti, preneha tudi najemnikova obveznost. So pa tudi Primeri, v katerih obdrži zahtevek tista stranka, ki je njena 15 Rimsko pravo II. 226 Prenehanje obvez dajatev po naključju postala nemožna. To velja zlasti za kupno pogodbo (prim. § 62, III). 1 II. Concursus c au s ar um. Obveza ugasne, ako dobi upnik, ki ima terjati posamično stvar, isto stvar iz drugega pravnega razloga od druge osebe, n. pr. nekdo kupi stvar od nelastnika in pridobi stvar pozneje od lastnika s tem, da jo še od njega kupi ali da mu jo lastnik podari. Starejši so tu uporabljali pravilo, da preneha dolg, če in eum casum incidit, a quo incipere non potest (prim. zdo- laj pod III), češ ne moremo niti skleniti kupne ali daritvene pogodbe o stvari, ki je naša last; zato mora taka pogodba ugasniti, če postane stvar naknadno naša last iz drugega pravnega razloga. Julijan je uporabo tega pravila omejil na primer, da sta oba pridobitvena razloga neodplatna (lukra- tivna), n. pr. daritev in volilo (D. 44, 7,17: Omnes debitores, qui speciem ex causa lucratioa debent, liberantur, cum ea species ex causa lucrativa a d creditores pervenisset), in na primer, da sta oba odplatna (onerozna), n. pr. dvakratni kup (D. 45,1, 56, 7). Izključil pa je uporabo, če je en posel odplaten, a drugi neodplaten, n. pr. kupec pridobi stvar od druge osebe kot volilo ali volilojemnik kupi stvar od drugega (D. 44, 7, 19; prim. Paul. Sent. 2,17,8). Po Justinijanovem pravu ugasne obveza le, kadar konkurira več lukrativnih pridobitvenih razlogov (concursus causarum lucrativarum). V resnici gre tudi tu za nemožnost izpolnitve; saj se upniku ne more več dati, kar že ima (Pomp. D. 45, 1,16 pr.: Si Stichum aut Pamphilum mihi debeas et aIter ex eis meus factus sit ex aliqua causa, reliquum debetur mihi a te; prim. § 13, II, 2, c). III. Združitev (confusio). Obveze prenehajo ipso iure, če postane upnik pozneje dolžnik glede iste obveze ali narobe, če se torej združi lastnost upnika in lastnost dolžnika v eni osebi (prim. v stvarnem pravu I. zv. § 69,1, 2 in § 78,1, 3). Glavni primer: Upnik de¬ duje po svojem dolžniku ali dolžnik po svojem upniku (Pomp. D. 46, 3, 95, 2: Aditio hereditatis nonnumquam iure confundit obligationem, veluti si creditor debitoris vel contra debitor creditoris adierit hereditatem). Confusione pa lahko prenehajo 1 Po §§ 1048, 1447 Odz. ugasne obveza vsled naknadne objektivne nemožnosti, vsled naknadne subjektivne nemožnosti pa tedaj, če je na¬ stala vsled dogodka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Drugi razlogi prenehanja ipso iure 227 tudi zahtevki iz noksalnih tožb (prim. § 93), ako pridobi tisti, ki mu je tuj suženj povzročil škodo, s singularno sukcesijo oblast nad storilcem, ki mu je moral biti izročen (Gai.4,78). Pravnikom je bila združitev neke vrste izpolnitev: izvrši jo dolžnik, ki je postal upnik, ali upnik, ki je postal dolžnik. (Pap. D. 46, 1, 50: ...obligatio ratione confusionis intercidit &ut [quod est verius] solutionis potestate; cf. tudi Terent. D. 54, 3, 21, 1, Paul. D. 21, 2, 41, 2). V resnici pa gre za naključno nastalo subjektivno nemožnost izpolnitve s posledicami, ki jih ta vobče ima. Nihče ne more samemu sebi biti ničesar dolžan niti od samega sebe ničesar terjati. Obveznostno raz¬ merje more nastati samo med najmanj dvema različnima osebama, med upnikom in dolžnikom; prenehati mora, ako naknadno ena od njih odpade (Paul. D. 45, 1,140, 2: ... extin- gui obligationem, si in eum casum inciderit, a quo incipere non potest; prim. Gai. 4, 78). Da je dejanska nemožnost razlog prenehanja obligacije, izhaja očitno iz sledečih za presojo važnih razmotrivanj: 1. Kadar je več subjektov na aktivni ali pasivni strani, utegne obveza, ki je glede enega dolžnika ali upnika ugasnila confusione, še vedno ostati učinkovita glede ostalih dolžnikov ali upnikov. To bi ne bilo mogoče, ako bi šlo za izpolnitev (prim. § 29, II, 1, b). Recimo: Upnik postane dedič enega od svojih korealno zavezanih dolžnikov. Tedaj ugasne obveza le glede tistega sodolžnika, po katerem je dedoval; zoper ostale obdrži tožbo. Odšteti si mora samo delež, ki bi ga moral kot sodolžnik prispevati k dajatvi zaradi notranjega razmerja med sodolžniki in njihovih regresnih pravic (prim. § 29,11,2). Ako upnik deduje po poroku, ki se mu je zavezal poleg glav- uega dolžnika, ugasne samo porokova obveznost; zahtevek zoper glavnega dolžnika mu ostane ohranjen. Podobno velja tudi tedaj, če postane porok upnikov dedič (Paul. D. 46, 1,71 pr. i. f.: Quod si creditor fideiussori heres fuerit vel fideiussor creditori, puto convenire confusione obligationis non liberari reumj . 2 2 Ako deduje eden od soupnikov po drugem soupniku ali eden °d sodolžnikov po drugem sodolžniku, nima to vobče na pravno raz¬ merje med dolžnikom in ostalimi upniki odnosno med upnikom in ostalimi sodolžniki nobenega vpliva (Venul. D. 45, 2,13, Scaev. D. 46, 3, 93, 1). Drugo velja, če nastopi združitev v osebi glavnega dolžnika in Poroka. Tu so zastopali mnenje, da traja porokova obveznost na- Pfej, ako je to za upnika ugodnejše, n. pr. ker je obveza glavnega dolž- mka le naturalna (Pap. D. 46,3, 95, 3; toda cf. tudi Scaev. D. 46, 3, 95, 3). 15* 228 Prenehanje obvez 2. Kadar se združitev v eni osebi pozneje razdere, obveza lahko oživi. Tudi to bi bilo izključeno, ako bi bila izpolnitev vzrok prenehanja. Glede noksalnih zahtevkov so bili vsaj Prokulijanci celo mnenja, da tožbena pravica vsled konfuzije sploh ne preneha, temveč le počiva, dokler traja združitev (Gai. 4, 78: ... dioersae scholae autores ... quiescere actionem putant). Vsekakor pa se konfundirana pravica in obveznost lahko zopet ločita druga od druge, tako da ima vsaka svoj subjekt, n. pr. če mora fiducijar dediščino restituirati univerzal¬ nemu fidejkomisar ju {prim. dedno pravo). V takih primerih je pretor ugasle actiones vzpostavil kot a nes utiles ficticiae (Iul. D. 36,1,28, ll). 3 IV. Razvezni pogoj in končni rok. 1. Razvezni pogoj. Civilno pravo najbrž tudi pri obligacijah ni pripoznavalo razveznega pogoja in končnega roka. Dopuščalo je le, da odloži formalno izražena volja strank učinek posla s tem, da skleneta posel stricti iuris z odložnim pogojem. Ker pa so bili nekateri razvezni pogoji postali običajni, so jih pravniki zgodnje klasične dobe v namenu, da jim pripomorejo do učinka, tolmačili kot odložne pogoje. Skonstruirali so si pravni posel tako, da skleneta stranki pogodbo samo brez pogoja, a hkratu dodatni dogovor o prenehanju te pogodfbe pod odložnim pogojem, da nastopi določen dogodek. Brž ko se je pogoj uresničil, je učinkoval dodatni dogovor in tako posredno razveljavil glavno pogodbo (prim. Paul. D. 41, 4, 2, 4). 3 Po § 1445 Odz. ugasneta terjatev in obveznost confusione. Dokler sta zapuščina in dedičeva imovina še ločeni (n. pr. dokler traja zapu¬ ščinska razprava ali separatio bonorum po §812 Odz.), se terjatve in obveznosti lahko uveljavljajo. Pri izračunan ju zapuščinskih aktiv in pasiv se štejejo terjatve in dolgovi, kakor so obstajali pred združitvijo, n. pr. kadar gre za določitev nujnih deležev (§ 784 Odz.) ali odtegljajev, ki si jih morajo odšteti upniki (§§ 814, 815) in volilojemniki (§ 692), če je dedič nastopil dediščino cum beneficio inoentarii. Ža združitev terjatve z obveznostjo enega od sodolžnikov velja isto, kakor po rimskem pravu (v tekstu pod III, 1). Ako pa se združi terjatev enega od soupnikov z dolgom, ugasne terjatev glede vseh upnikov. Podedovanje upnika po glavnem dolžniku liberira praviloma poroka. Z združitvijo porokovega dolga s terjatvijo ugasne seveda porokov dolg; glavni dolg ostane. Združitev porokovega dolga z glavnim dolgom nima nobenega vpliva. Upniku je lahko do tega, da uveljavi zoper poroka, ki je dedoval po glavnem dolžniku, baš poroštvo, ker bi se mogel porok kot dedič glavnega dolžnika sklicevati na beneficium inoentarii (prim. zgoraj op. 2). 229 Drugi razlogi prenehanja ipso iure 'J ake brezoblične dodatne dogovore (pada adieda) je bilo inogoče po civilnem pravu uveljaviti izjemoma celo s tožbo iz kontrakta, toda le pri gibkih poslih, pri katerih so se mogli upoštevati zbog klavzule bonae fidei. Imeli so tedaj učinek, da se je pogodba razdrla in da je morala vsled tega vsaka stranka drugi vrniti, kar je bila že prejela na podlagi glavne pogodbe. Pri strogih pogodbah, kolikor niso bili sploh adus legitimi, qui non redpiunt diern vel condidonem (D. 50, 17,77), je pomagal pretor s svojimi pakti (pada conoerita), iz katerih je podeljeval ekscepcijo (exc° padi), ali pa z uvrstitvijo splošne exc° doli (Paul. D. 44, 7, 44, 2: ... locus erit exceptioni padi conventi vel doli mali). Potemtakem smemo trditi, da je učinkoval nastop raz- veznega pogoja pri gibkih poslih ipso iure (iudex ga je moral upoštevati že zaradi formule), pri strogih poslih pa ope ex- ceptionis. Praktično najvažnejši primeri dodatnih paktov so se že prav zgodaj pojavljali pri kupoprodaji. To sta zlasti in diem a ddidio in lex commissoria . * * 4 In diem addidio je dala pro¬ dajalcu pravico, da odstopi od pogodbe, ako bi našel v določenem roku boljšega kupca (fundus esto emptus nisi si quis intra kalendas lanuarias proximas meliorem condidonem fecerit, quo res a domino abeat, Paul. D. 18, 2, l). 5 Isto pravico si je pridržal prodajalec z lex commissoria za primer, da kupec kupnine ne bi plačal pravočasno (si ad diem pecunia s oluta non sit, ut fundus inemptus sit, Pomp. D. 18,3,2). Kupec si je mogel s padum displicentiae pridržati pravico, da v določenem roku od pogodbe odstopi, ako bi mu blago ue ugajalo (ut si displicuisset res inempta esset, Ulp. D. 18, 1,3). Te pravice je uveljavljal prodajalec s kontraktno tožbo a" venditi, kupec pa s kontraktno a° empti; zahtevala sta s tem razdor pogodbe. Tudi v teh primerih so še klasiki navadno šteli, da je glavna, t. j. kupna pogodba sklenjena brezpogojno, pogojno Pa, in sicer suspenzivno pogojno, dodatni pakt o morebitnem razdoru (Ulp. D. 18, 2, 2 pr., eod. 4, 4 glede prodaje s pri- 1 Ne zamenjaj z dogovorom, imenovanim tudi lex commissoria, po katerem je smel zastavni upnik zastavljeno stvar obdržati zase, če dolž¬ nik ni plačal (prim. I. zv. § 74,.II, 2). 5 Stilistično je to negativen odložen pogoj. Rezolutivno obliko na¬ vaja Ulpijan (D. 6,1,41 pr.): ut, si alius meliorem condidonem attulerit, recedatur ab emptione. 230 Prenehanje obvez držkom boljšega kupca; Pomp. D. 18, 1, 6, 1 glede prodaje z lex commissoria; Paul. D. 18, 5, 6 glede kupa s pactum dipli- centiae). Nastop pogoja je razdrl pogodbo ipso iure. d 2. Končni rok. Kar je bilo povedano o razveznem pogoju, velja vobče tudi za končni rok. Dopusten je bil po civilnem pravu samo pri brezobličnih (gibkih) poslih. Pri strogo obličnih obvezah (stipulatio, legatum per damnationem) se nanj niso ozirali. Pretorsko pravo je tudi to izpremenilo in dovoljevalo do¬ dajanje končnega roka k pravnim poslom honorarnega prava, pri strogih civilnopravnih poslih pa skrbelo, da se je končni rok upošteval, ako je bil uveljavljen z exceptio (doli ali padi). Tako je po kodifikaciji načeloma dovoljeno, da se postavi končni rok, ki učinkuje neposredno (Diocl. Fragm. Vat. 283 = C. 8, 54, 2). 6 7 C. Prenehanje op e exceptionis. § 50. I. Brezoblična pogodba o odpustu dolga. I. Pojem. 1. Civilno pravo. Terjatve prenehajo vobče z odpustom dolga, če upnik izjavi voljo, da se jih odreče, in če dolžnik ta odrek sprejme. Zoper dolžnikovo voljo torej upnik dolga ne more odpustiti 6 Vendar je treba ločiti učinek nastopa pogoja na obligacijo in na stvarno pravioo. Ker je kup sam po tem pojmovanju sklenjen nepo¬ gojno, so nekateri pravniki, začenši z Julijanom, pripoznavali, da gre kupcu, ki mu je bila stvar tradirana, do nastopa pogoja vsaj priposest- vovalna posest s pravico uživanja in publicijanske zaščite (Paul. D. 41, 4, 2, 4 odnosno eod. § 3 odnosno eod. § 5). Zdi se, da se je mogel kupec, ki je bil pendente condicione bonitarni lastnik, zoper rei oindicaiio prodajalca braniti z exc° rei venditae et traditae (prim. I. zv. § 55, II in § 61, II). Ko pa je pogoj nastopil, te ekscepcije pač ni imel več ali jo je mogel prodajalec pobijati z replicatio doli. S tem se je dosegalo, da je prodajalec s svojo lastninsko tožbo zmagal. Iz tega se je utegnilo raz¬ vijati pojmovanje, da pade pretorska lastnina že s samim nastopom pogoja nazaj na prodajalca (Ulp. D. 6,1,41 pr.). Odtlej se sme morda reči, da učinkuje nastop razveznega pogoja ne samo na obligacijo, temveč neposredno tudi stvarnopravno, na lastninsko pravico, ki je sicer po civilnem pravu sploh ni bilo moči prenesti samo za določeno dobo (cum ad tempus proprieias transferri nequiverii, Fragm. Vat. 283). 7 Po našem pravu prenehajo pravice in obveznosti z nastopom razveznega pogoja ali končnega roka neposredno (§ 6% odnosno § 708 Odz.). O prodaji s pridržkom boljšega kupca po našem pravu prim. § 62, op. 7. Brezoblična pogodba o odpustu dolga 231 (Lab. D. 46,3,91: Si debitor tuus non vult a te liber ari et praesens est, non potest invitus a te solni). Po civilnem pravu je bilo mogoče dolg odpustiti edinole contrario aciu: verbalni kontrakt verbis, literalni kontrakt litteris, realni re in konsenzualni contrario consensu. Pri teh formalnih poslih je volja strank merila neposredno na razveljavitev obveze, bodisi da je bil dolg dejansko plačan, bodisi da je bil razlog drug, n. pr. odpust. Uspeh je bil vselej prenehanje obveze ipso iure (prim. § 43, II, 1). Brezoblično razveljavljenje z istim uspehom je poznalo civilno pravo samo glede nekaterih deliktnih obvez. Tak brezobličen dogovor, imenovan pactum ali pactio, pomeni prvotno v resnici sklepanje miru (pax) med oškodovancem in delinkventom. Pri tatvini in poneverbi (furtum) in pri raz¬ žalitvi (iniuria) je taka brezoblična poravnava uničila obli¬ gacijo ipso iure (Paul. D. 2,14, 17,1: Quaedam actiones per pactum ipso iure tolluntur: ut iniuriarum, item furti). Razlog, da se je oškodovanec s storilcem poravnal, je bil pač vselej, da je storilec plačal vraždo, t. j. odkupnino za osebno osveto (Koschaker, SZ. 37, 365). Odkar so bile stopile na njeno mesto kazenske tožbe (a nes poenales), je bil pactum že do¬ govor, s katerim se je oškodovanec odrekel kazenskemu zahtevku, ki ga je imel tedaj po zakonu. 2. Poznejše pravo. Šele honorarno pravo je razširilo oprostilni učinek brez¬ obličnega odpusta na kontraktne in kvazikontraktne obveze, in to brez ozira na to, kateri vrsti kontraktov so pri¬ padale. Ta brezoblični dogovor o odpustu je pactum de non pe- tendo. Ker je bil brezobličen, ga je bilo po splošnih načelih mogoče skleniti tudi molče, n. pr. s tem, da je upnik dolž¬ niku vrnil zadolžnico (cautio; Paul. D. 2,14, 2, 1). Če formalni odpust (acceptilatio) ni bil veljaven, ker ni ustrezal bistvenim lastnostim kontrarnega akta, n. pr. ker sta stranki hoteli realni kontrakt razdreti z akceptilaci jo, je bilo mogoče, da je ta samo na sebi pomanjkljivi in neveljavni posel odgovarjal manjšim zahtevam brezobličnega pakta in da je kot tak obveljal (tzv. konverzija; Ulp. D. 46, 4, 19 pr. : Si accepto latum fuerit ei, 2, Ulp. D. 2,11, 2 pr.). 234 Prenehanje obvez fide, upoštevati tudi sklenjeni pakt. 2 3 * * * * To je veljalo kajpada tudi za pactum de petendo. Medtem ko učinkuje formalna akceptilacija, sklenjena z enim sodolžnikom, erga omnes, zoper vsakogar, kakor pla¬ čilo (prim. § 29, II, l,b), je vplival pactum d. n. p. prvotno le na posamezno terjatveno pravico, ne na celotno obveznostno razmerje, torej ne na ostale sodolžnike. Le pakt, ki ga je sklenil upnik z glavnim dolžnikom, je učinkoval tudi za poroka zaradi akcesornosti njegove obveznosti. Zato je upnik, ki je hotel izpustiti iz odgovornosti samo enega sodolžnika ali enega soporoka, sklenil pakt, ne pa akceptilacije. Dvom¬ ljivo je, ali so že klasiki pripoznavali, da učinkuje pakt na samo obveznostno razmerje, če še nobena stranka nobene dajatve ni izvršila (re integra, re nondum secuta, 1.3,29,4). Vsekakor poznejšega izvora je razlikovanje med pada d. n. p. in personam in pactum d. n. p. in rem. Polagali so namreč pozneje važnost na namen strank in dovoljevali, da oprosti upnik s paktom, ki ga je sklenil z dolžnikom, ne samo le-tega (učinek in personam), temveč tudi druge osebe, n. pr. poroke in dediče (učinek in rem ; Paul. D. 2, 14, 21, 5 odnosno Paul. D. eod. 25,1). Vendar učinkuje odpust in rem samo v prid tretjim osebam, glede katerih je pogodniku do tega, da njihova obveza preneha, n. pr. pakt dolžnika v prid korealnim dolžnikom, med katerimi je skupnost in regresna pravica (Paul. D. 2, 14, 21, 5; eod. 25 pr.), ali pakt glavnega dolžnika v prid poroku (Paul. D. eod. 20, 5 i. £.), ne pa pakt poroka v prid ostalim porokom ali glavnemu dolžniku (Paul. D. eod. 23). Seveda pa sta stranki lahko izrečno določili, da naj učin¬ kuje pakt tudi za tretjo osebo, ki se za njeno oprostitev dolž¬ nik ne zanima, n. pr. pakt poroka tudi za glavnega dolžnika. Toda tedaj se tretja oseba (glavni dolžnik) ni mogla sklicevati na pakt, pač pa se je lahko branila z exc° doli (Paul. D. eod. 25, 2). 8 2 Ker so omenjene pogodbe razen tega vse konsenzualne, skle¬ njene z brezobličnim sporazumom, je bila podoba, da je pakt prav za prav le eden od primerov starocivilnega pravila, po katerem je bilo moči razvezati obvezo samo na isti način, kakor je bila ustanov¬ ljena. Zato so učili, da preneha tudi konsenzualni kontrakt contrario actu, t. j. contrario consensu (Stoli, SavZ. 44, i ss; prim. § 43, II, 1). 3 Tudi po našem pravu je odpust (»odrek«, §1444 0dz.) pogodba, če naj upnika veže (§§ 861, 939 Odz.). Daritev je tedaj, ako je sklenjen animo donandi. Oblikovni predpis za daritve (§ 52, odst. 1, št. 4 Not. zak.) po pravilnem mnenju za odpust ne velja. Pogodba o odpustu se sklene lahko molče. Vrnitev zadolžnice dolžniku utegne pomeniti, da je dolg Pobotanje 235 § 51. II. Pobotanje. I. Pojem in zgodovina. S pobotanjem (compensatio) prenehajo medsebojne ter¬ jatve in dolgovi upnika in dolžnika, kolikor se terjatev in dolg ene stranke krijeta z dolgom odnosno terjatvijo druge stranke (Compensatio est debiti et crediti inter se contributio, Modest. D. 16,2, l). * 1 N. pr. A dolguje Bju 100, prav toliko jaa B Aju. A in B sta si bot; obe terjatvi in obveznosti ugasneta. Če pa dolguje A Bju 100 in B Aju samo 50, preneha s pobotanjem Bjev dolg povsem, Ajev dolg pa glede delnega zneska 50. B torej lahko terja od Aja še 50. Smisel pobotanja je ta, da si prihranita stran¬ ki vsaj eno plačilo in da plača samo ena stranka, za kolikor je njen dolg večji od dolga druge stranke. To je koristno ne samo zato, ker so z izpolnitvijo, ki je postala nepotrebna, mnogokrat združeni stroški, temveč zato, ker utegne stranka, ki plača pred nasprotno stranko, utrpeti škodo, če nasprotna stranka ni plače vita. Po modernem pravu je pobotanje izključno materi¬ alnopravna ustanova. Stališče modernih zakonikov je pri lem različno le glede vprašanja, ali povzroča prenehanje obveze že dejstvo, da je nastala nasprotna terjatev dolžnika zoper upnika, ali pa šele izjava ene stranke, da hoče pobotati. Po tem govorimo tudi sedaj še o učinkovanju pobota ipso iure ali ope exceptionis. Toda to ima sedaj čisto drug pomen kakor v starem Rimu. Po rimskem pravu je pobotanje predvsem ustanova procesualnega prava, ki pa ima različne materialno¬ pravne posledice. Po klasičnem pravu niso bile niti te posle¬ dice iste kakor sedaj, zlasti ne posledica, da bi pobot raz- odpuščen; sicer pa ustanavlja pravno domnevo, da je plačan (§ 1428 Odz.). Odpust ali odlog, ki ga dobi sodolžnik za svojo osebo, ostalim sodolžnikom ni v korist (§894); arg. ex. contr. so oproščeni vsi, c e je odpust sklenjen brez ozira na dolžnikovo osebo. V ostalem je učinek in personam ali in rem predmet razlaganja; važno je tudi po Uašem pravu dejstvo, ali obstoje med sodolžniki regresne pravice. Glavnemu dolžniku dovoljeni odpust velja tudi za poroka (§ 1363 Odz.). 1 Rimski pravni jezik rabi izraza compensare, compensatio pred¬ vsem za delovanje dolžnika, ki uvel javlja svojo nasprotno dajatev nasproti tožiteljevi terjatvi (n. pr. D. 16, 2, 2 ali D. eod. 10, i, 3 i. f.) ali za delovanje upnika, ki odšteje dolžnikovo terjatev sam od svoje (n. pr. D. 16, 2,18,1 ali C. 4, 31, 3), mestoma pa brez dvoma tudi za učinek, ki nastopi brez delovanja strank takrat, ko nastane nasprotna terjatev (n. pr. D. 16, 2,10, D. 24, 3, 39). 236 Prenehanje obvez veljavil vse mogoče medsebojne terjatve in obveznosti strank. To nam predočuje sistem Gajevih in Justinijanovih Institucij (4, 61 ss. odn. 4, 6, 30), ki kompenzacije ne obravna¬ vajo med razlogi prenehanja obligacij, temveč v procesnem pravu, v zvezi s procesno formulo gibkega postopanja (bonae fidei iudicium). Pojem rimske obligacije zahteva, da mora dolžnik, ki ga je upnik tožil, obvezo izpolniti ne glede na to, ali je bil morda tudi upnik sam dolžniku kaj dolžan. Če je tako, mora dolžnik nastopiti kot tožitelj v posebni pravdi. Od tega načela je dopuščalo civilno pravo le dvoje izjem: agere cum compensatione in agere cum deductione, ne da bi imelo pri tem predstavo, da se terjatve s kompenzacijo uni¬ čujejo. 1. Agere cum compensatione. Bankirji (argentarii) svojih naročnikov (komitentov) niso smeli tožiti zaradi posameznih terjatev, ki so jih imeli zoper nje, če so bili sami dolžniki komitentov iz istega ali katerega koli drugega pravnega razmerja. Od svojih terjatev so mo¬ rali najprej odšteti svoje dolgove (nasprotne terjatve naroč¬ nika) in le prebitek (saldo) je smel biti predmet intencije (.. .ut a b initio compensatione facta minus intendat šibi dari oportere, Gai. 4, 64). To je bilo navadno mogoče, ker so bile medsebojne terjatve izvečine denarne ali vsaj istovrstne (quod eiusdem generis et naturae est: veluti pecunia cum pecunia compensatur, triticum cum tritico, vinum cum vino, Gai. 4, 66). Ako se je v postopanju pred sodnikom pokazalo, da je bankir zahteval znesek, ki je presegal saldo, je bankir pravdo izgubil zbog pluris petitio. Za to ni bilo potrebno, da se je toženec izrečno skliceval na svoje nasprotne terjatve, še manj je moral zahtevati, da pretor uvrsti v formulo ekscepcijo. Tožbena formula sama je opozarjala sodnika, da upoštevaj morebitne nasprotne terjatve. Glasila se je: Si paret N m N m A° A° sestertium decem milia dare oportere amplius quam A s A s N° N° debet, iudex N m N m A° A° sestertium decem milia condemna, si non paret absoloe (L e n el, EP 3 256, cf. Gai. 4, 64). Tu ni bilo mesta za ugovor; kompenzacija, ki jo je bil že izvršil bankir sam, je učinkovala ipso iure. Vendar klasiki s pravilom ipso iure compensatur še niso hoteli izraziti, da gre za materialnopravno razveljavitev obveze. Bil jim je najbrž bolj proces ualni predpis, da je moral bankir manj terjati ( minus petere, cf. Paul. D. 16,2,21 i. f.), Pobotanje 237 kakor pa materialnopravna norma, da se je s tem samo po sebi znižal tožencev dolg (minus debere). V ospredju je omejitev terjatve, ne pa prenehanje dolga. 2. Agere cum deductione. V podobnem položaju kakor bankir je bil kupec kon¬ kurzne imovine (bonorum emptor). Konkurzno postopanje se je sestajalo poglavitno iz dveh delov, iz missio in bona, t. j. izročitve dolžnikove imovine v detencijo upnikov skupno z dolžnikom, in iz oenditio bonorum, t. j. iz dražbe dolžnikove imovine in domika najboljšemu ponudniku (bonorum emptor), ki je s tem postal vesoljni naslednik dolžnikove imovine. Iz terjatev, ki so spadale v konkurzno imovino, je bil po pretorskem pravu neomejeno upravičen, tožiti kridarjeve dolžnike. On sam pa je dolgoval kridarjevim upnikom samo odstotke njihovih terjatev, ki so se določale sorazmerno kup¬ nini konkurzne imovine in dolgovom (pro portione qua bona venierunt). Glede preostanka dolgov je ostal prezadolženec ci¬ vilnopravno obvezan (Lenel, EP 3 428). Potemtakem s konkur- zom načeloma niso prenehale niti njegove terjatve niti njegove obveznosti. Pač pa se je materialni položaj izpremenil, kolikor je stopil v pravna razmerja dolžnika kupec njegove imovine. Kupec je mogel sicer kridarjeve terjatve uveljavljati v polnem obsegu, toda le tako, da je bil pripravljen upoštevati tudi nasprotne terjatve dolžnikovega dolžnika v polnem ob¬ segu (... deducto eo quod invicem ei bonorum emptor de- fraudatoris nomine debet, Gai. 4,65). Ne bonorum emptor, temveč sodnik je zaračunal vse nasprotne terjatve, ki jih je imel toženec zoper prezadolženca. Konkurzni dolžnik naj bi ne bil prisiljen, da bi plačal svoj dolg v celem obsegu, a na drugi strani naj bi se zadovoljil z odstotki svojih terjatev, ki jih je bil obvezan plačati kupec konkurzne imovine njemu. Pri tem ni bilo treba, da bi bila nasprotna terjatev že dospela (et id quod in diem debetur, Gai. 4, 67), niti da bi bila nasprotna dajatev istovrstna (et quod non est eiusdem generis, Gai. 4, 66; prim. zdolaj pod II, 2, a, y in d). Klavzula o deduk¬ ciji ni bila, kakor klavzula o kompenzaciji (prim. zgoraj 1), Uvrščena v intentio, ker se od kupca konkurzne imovine ni nioglo zahtevati, da so mu znane nasprotne terjatve kon- kurznih dolžnikov. Bonorum emptor torej ni sam kompenziral. Pač pa je condemnatio obsegala dodatek, s katerim je bilo sodniku naročeno, da obsodi toženca le na znesek, ki je pre¬ ostal po odbitku onega, kar je imel toženec terjati kot kon- 238 Prenehanje obvez kurzni upnik (cum deductione). Tu ni bilo nevarnosti, da bi bil kupec popolnoma zavrnjen, ker je iudex kompenziral. Kako se je glasila klavzula o dedukciji, ne vemo. Gotovo pa je imela pri nasprotnik terjatvah dioersae qualitatis doda¬ tek q uanti id erit (Gai. 4, 66: si vero pecuniam pet at bonorum emptor et invicem frumentum a ut vinum is debeat, deducto quanti id erit, in reliquum experitur). Nasprotna dajatev druge vrste se je torej izpremenila v denarno dajatev, da je bila kompenzacija mogoča. Dedukcijska klavzula je bila upo¬ rabljena le po predlogu toženca (L e n e 1 EP 3 1. c.). 3. Bonae fidei iudicia. Na dlani leži, da se je morala iz sojenja ex bona fide izcimiti praksa, da se je sodnik oziral na morebitne nasprotne zahtevke iz pravnega razmerja, ki je bilo predmet tožbe (ex pari specie), če jih še ni upošteval tožitelj sam. Za to je imel sodnik tem več prilike, kadar je šlo za nujno dvostranske gibke pogodbe, iz katerih so vselej nastale nasprotne terjatve; saj je veljalo za te pogodbe splošno pravilo, da je obsodba možna samo na dajatev za nasprotno dajatev iz roke v roko. Sodnik se je torej itak že redno bavil z vprašanjem, ali ima morda tudi toženec iz istega pravnega razmerja (ex eadem causa) neko terjatev in kakšno. Vendar ni bil dolžan to storiti, če tega po njegovem mnenju ni zahtevalo načelo dobre vere in poštenja (Liberum est tamen iudici nullam omnino invicem compensationis rationem habere, Gai. 4, 63). Zamislimo si lahko primer, v katerem bi ugotovitev obstoja in višine na¬ sprotne terjatve zahtevala dolgotrajne poizvedbe ali zamotan obračun. Verjetno je, da je sodnik v takem primeru po svo¬ bodnem preudarku, ki mu je bil zagotovljen, imel tako na¬ sprotno terjatev za zapreko, da se pravda izvede kakor treba. Tedaj je prepuščal tožencu, da svoj ilikvidni zahtevek uve¬ ljavlja v posebnem procesu. Potemtakem po civilnem pravu ni šlo za pravico toženca, temveč le za omejitev toži- teljeve pravice, ki sme le toliko terjati, kolikor ustreza dobri veri. S tem je bila po civilnem pravu združena omejitev kondemnacije toženca officio iudicis. Sodnik je določal po prostem preudarku, kaj gre tožitelju po načelu dobre vere in poštenja in z ozirom na konkretne okoliščine, običaje in šege. Ker je gibko postopanje vobče merilo na povračilo interesa (quantum ob eam rem dare facere oportet, prim. § 7, 11,2 in lil), ni bilo potrebno, da bi bile dajatve in nasprotne dajatve enakovrstne. Sodnik je mogel po merilu dobre vere oceniti in določiti tudi vrednost nasprotne dajatve v denarju. Pobotanje 239 Čeprav se pobotanje pri gibkih poslih vobče ujema z onim, ki ga je moral vršiti bankir, so vendar razlike ne samo glede postopanja (tu tožitelj, tam sodnik v sodbi, ki toženca pri gibkem poslu ni mogel oprostiti zaradi pluris petitio), nego tudi glede materialnopravnih predpostavk, kolikor pri gibkih pogodbah ni bilo treba enakovrstnosti dajatev, pač pa potrebno, da izvirajo nasprotne terjatve iz istega pravnega posla, kar se ni zahtevalo za pobotanje bankirja. Skupno pa je vsem doslej obravnavanim primerom, da ni bilo treba ekscepcije. Toliko smemo tudi glede gibkih poslov govoriti o compensatio ipso iure (compensationem factam oideri et ipso iure inoicem liberaiionem, Ulp. D. 16, 2, 10 pr.). 4. Stricti iuris iudicia. a) Pri strogih pogodbah sta se stranki sicer mogli po¬ botati sporazumno, zlasti s prenovitveno stipulacijo, pa tudi z dvojnim brezobličnim pactum de non petendo (prim. § 50) in tedaj pobotanje uveljavljati s tožbo iz stipulacije odnosno exceptione padi conoenti. v strogi pravdi sami pa po civil¬ nem pravu ni bilo prilike, da bi se upoštevali nasprotni zah¬ tevki (prim. § 7, II, 1), razen že zgoraj (pod 1 in 2) omenjenih izjem; nasprotni zahtevki iz istega pravnega razmerja že zato niso bili upoštevni, ker so bile stroge pogodbe enostranske pogodbe, ki so ustanavljale le eno terjatev (prim. § 27,11,1). Tu je pomagal magistrat, če se je toženec v postopanju, ki se je vršilo pred njim (in iure), skliceval na to, da ima zoper ložitelja enakovrstno in dospelo nasprotno terja¬ tev, čeprav je v tem primeru vselej izvirala iz drugega prav¬ nega razmerja (ex dispari causa). Tedaj je mogel pretor, če toženčevega predloga ni imel za neumestnega (compensatio¬ nem denegare, Gai. D. 16, 2, 8), tožitelja opomniti, naj svoj zahtevek primerno zniža (si paratus est compensare, tul. D. 16,2,2). Ako tožitelj tega ni storil, je mogel pretor odreči npniku zaščito (actionem denegare), n. pr. če je mogel toženec svojo nasprotno terjatev takoj dokazati. Pretor pa je mogel pomagati tožencu tudi s tem, da je uvrstil v formulo ugovor exceptio doli (generalis po pravilu Dolo facit, qui petit quod redditurus est, Paul. D. 50, 17, 173,3). Slednje je imelo za po¬ sledico, da je sodnik, če se je prepričal, da obstoji nasprotna terjatev in da je dospela, tožitelja zavrnil glede celotnega zahtevka, ker se je tožitelj in iure upiral znižanju zah¬ tevka in s tem dolozno ravnal, t. j. na način, ki nasprotuje dobri veri in poštenju (Iul. D. 16, 2, 2). 240 Prenehanje obvez b) Važno izpremembo pripisuje Justini jan v svojih in¬ stitucijah (4,6, 30) nekemu reskriptu Marka Avrelija. Ko je obravnaval kompenzacijo pri gibkih tožbah, nadaljuje: Sed et in strictis iudiciis ex rescripto dioi Marci opposita doli mali exceptione compensatio inducebatur. Ako se razume ta lapidami izrek dobesedno, bi bila ne samo exceptio doli pri strogih poslih pripuščena šele z nekim reskriptom Marka Avrelija, torej v pozni klasični dobi, tem¬ več bi bilo z njim že tudi pripoznano, da ima ta ekscepcija, če je upoštevna, učinek pobotanja, ne pa oprostitve toženca. V prvem pogledu smemo pač domnevati, da se je excep- tio doli že dosti prej uporabljala za uveljavljanje nasprot¬ nega zahtevka (prim. Julijan pri Ulp. D. 16, 2,10, 3: ... et se~ cundum lulianum tam in ipsa stipulatione quam in ex sti- pulatu actione poterit obici compensatio). Dvomljiva pa je na drugi strani zlasti trditev, da je že reskript Marka Avrelija uvedel kompenzacijski učinek eks- cepcije, tako da je sodnik moral obsoditi na razliko med tožiteljevo in toženčevo terjatvijo in toženca le tedaj oprostiti, če je bila njegova terjatev enako velika, kakor tožiteljeva, ali večja od nje. Strogo razlagajoč preveč lakonični Justinijanov citat, so starejši pisci to tezo večinoma vzdrževali. Vendar se zdi, da je imela ekscepcija omenjeni učinek takrat le po¬ sredno, kolikor je tožitelj, boječ se morebitne popolne za¬ vrnitve, ustregel pretorjevemu opominu in sam znižal zah¬ tevek že in iure, da pa je propadel s celotnim zahtevkom, kadar se je protivil in je bila zato v formuli uvrščena exc° doli. 2 2 Morda smemo izvzeti tožbo z intentio incerti (prim. § 7,11,1) in je bilo mogoče, da je sodnik tu z ozirom na nedoločeno intencijo quidquid dare facere oportet zahtevani znesek znižal za znesek nasprotne ter¬ jatve (Paul. D. 44,1, 22 pr.: exceptio . .. modo eximit reum damnatione, modo minuit damnationem). Pri tožbah z intentio certi pa je ekseep- cija, ko je bila uvrščena v formulo, imela pač zmerom posledico, da je bil toženec oproščen. Saj je bila po formuli mogoča le popolna kon- demnacija ali popolna absolucija. Po mnenju nekaterih novejših pisa¬ teljev (prim. zlasti Kretschmar, Entwicklung der Kompensation 1907) je bilo mogoče, da se je a° certi nadomestila z a° incerti. Po uve¬ ljavljeni ekscepciji in iure je mogel pretor — tako se sodi — tožitelja prisiliti, da je sklenil s tožencem o obojestranskih zahtevkih novacijsko stipulacijo s formulo, ki je bila incerta (quidquid ex causa condictionis dare facere oportet, prim. Ulp. D. 45,1, 29,1). Na podlagi te stipulacije da je bila podeljena actio z intentio incerti in exc° doli, ki da je omogo- čevala, da je sodnik kompenziral. Ako tožitelj na tako stipulacijo ni pristal, da je pretor podelil formulo z intentio certa in exc° doli, tako Pobotanje 241 Nadaljnji razvoj je vsekakor dovedel tudi pri strogih pravdah do prave kompenzacije, ki je končno pod Justinija- nom učinkovala celo brez ekscepeije, ipso iure. Kompenzacija se je seveda še dalje mogla nanašati le na nasprotne terjatve ex alia causa, toda vseeno, ali ex pari ali ex dispari c-ausa (recimo terjatev kupnine proti posojilni terjatvi; Paul. Sent. 2, 5, 3: ex pari specie et causa dispari admittitur compensatio). II. Justinijanovo pravo. 1. V o b č e. Novote naznanja Justini jan sam v deloma že prej citi¬ rani 1.30,1.4,6: Sed nostra constitutio eas compensationes, quae iure aperto nituntur, latius introduxit, ut actiones ipso iure minuant sive in rem sive personales sive alias quascum~ que excepta sola depositi actione . .. (prim. Iust. C. 4, 32, 14). Tu je torej povsem jasno izrečeno: Compensatio znižuje tožbeni zahtevek ipso iure, brez ekscepeije, najsi bi šlo za stvarno- ali za osebnopravni zahtevek. Tej novi ureditvi je gotovo že postklasična doba priprav¬ ljala tla. Formalni proces, ki je strogo ločil postopanje pred magistratom (in iure) od postopanja pred sodnikom porotni¬ kom (in iudicio), je bil ob koncu 3. stoletja izginil. Na nje¬ govo mesto je stopila extraordinaria cognitio, ki združuje oba dela v enotno postopanje pred sodnikom uradnikom. S tem (la je bil tožitelj v nevarnosti, da svoj zahtevek povsem izgubi. Exc° doli bi torej tudi po tej hipotezi bila le sredstvo za pritisk na tožitelja. Temelji v virih pa so krhki (Koschaker, SZ. 50 [1909], 457 ss.); kljub temu uče tako tudi nekateri sistemi (n. ,pr. S o h m-M i 11 e i s- W e n g e r 495'S., Siber 276). Po drugi, tudi precej polžki poti hodijo oni, ki utemeljujejo tezo o kompenzacijskem učinku ekscepeije s tem, da je mogel tožitelj še in iudicio pristati na kompenzacijo in s tem doseči obsodbo toženca na znižani znesek. To bi bilo sprejemljivo, če bi smeli v besedilu eks- cepcije si in ea re nihil dolo malo A * A 1 faetum sit vel fiat besedo ,fiat‘ razumeti tako, da se nanaša ne samo na trenutek litiskontesfacije, tem¬ več tudi na trenutek, ko sodnik izreče sodbo. Toda ta razlaga nasprotuje načelu, da je smel sodnik v klasičnem postopanju obsoditi le na znesek, ki mu je predpisan v formuli. Resda poskušajo zagovorniki tega ninenja ta pomislek pobiti z domnevo, da je to načelo veljalo, če se je izrekla sodba brez ozira na \,oljo tožiteljevo, ne pa tudi tedaj, kadar je tožitelj sam svojo terjatev naknadno znižal, pri čemer se opirajo na to, da je dolžnika opraščala tudi izpolnitev, izvršena p o litiskonte- staciji, vsaj po mnenju Sabinijancev (Gai. 4,114). 16 Rimsko pravo II, 242 Prenehanje obvez je izginilo tudi nasprotje med pobotanjem, ki ga je zahtevalo civilno, in onim, ki ga je dopuščalo honorarno pravo. Toliko je odpadla tudi razlika med strogim in gibkim postopanjem. Sodnik je odločal o ugovorih, ne da bi bila potrebna formula, ki bi ga za to pooblaščala. Odveč je bil procesualni predpis, po katerem je moral toženec uveljavljati nasprotni zahtevek pred pretorjem, ki mu je smel, ne pa moral podeliti ekscep- cijo. Dovolj je bilo, če je toženec sodnika nanj dejansko opozoril kadar koli, dokler sodnik še ni izrekel sodbe. Učinek tega sklicevanja na nasprotno terjatev je bil vedno pobo¬ tanje, nikdar ne popolna oprostitev toženca, razen ako je imel ravno toliko ali še več terjati od tožitelja, kakor ta od njega. Če singularno pravo bankirjev ni bilo že prej odmrlo, je bilo sedaj odpravljeno, ker je Justini jan splošno dolo¬ čil, da upnik zaradi pluris petitio pravde ne izgubi, temveč je zavezan tožencu povrniti v trojnem znesku stroške, ki jih je ta imel vsled pretiranega zahtevka (C. 3, 10, 2: TQinlaaiova didorco Ttjv Tta(>' altiav avtov ovufiaoav »5 diadi/jj) Cr^uiuv). Suponiral je, da se mora kot resnično iztožena terjatev šteti znesek, ki ga sodnik prisodi, t. j. znižani znesek. Ako je bil ta znižani znesek oni znesek, ki ga je dolžnik dolgoval, je bilo moči to znižanje utemeljevati že s samim dejstvom, da se je po¬ javila terjatev nasproti terjatvi. Tako je Justinijan prišel do načela, da mora biti dolžnik vselej oproščen do zneska, kolikor znaša njegova nasprotna terjatev; pobotanje učinkuje tudi v tem smislu vselej ipso iure (C. 4, 31, 14 pr.: Compensa- tiones ex omnibus actionibus ipso iure fieri sancimus ...). Ako je bila v katerem koli stanju procesa zatrjevana nasprotna terjatev, jo je sodnik moral upoštevati, kolikor se je krila s tožiteljevo terjatvijo, ravno tako, kakor če bi bil toženec svoj dolg izpolnil (Alex. Sev. C. 4,31,4: Si constat pecuniam inoicem deberi, ipso iure pro soluto compensationem haberi oportet ex eo tempore, ex quo ab utraque parte debetur, uti- que quoad concurrent quantitates...). Kolikor se krijejo, so ugasnile medsebojne terjatve v momentu koeksistence; toda dokler kompenzacija ni izvršena po sodniku ali po strankah (pogodbeno), je nasprotna terjatev le razlog kompenza¬ cije, ne pa razlog prenehanja. Prenehanje ne nastopi ipso iure, temveč šele s sodbo ali pogodbo, s katerima se medsebojne terjatve pobotajo. Pobotanje 243 Šele sedaj se lahko mimo reče, da preneha obveza s kom¬ penzacijo ipso iure, 3 če si pri tem ne predstavljamo, da bi bilo pobotanje že avtomatično izvršeno v trenutku koeksi¬ stence obeh terjatev, temveč, da ga je imeti v tem trenutku za izvršeno, č e je toženec svojo terjatev v procesu prijavil. Samo tedaj, kadar bi bilo ugotavljanje nasprotne terjatve uresničitev tožbene terjatve neprimerno zavlačevalo, je bil sodnik upravičen, da se nanjo ni oziral. To se pravi: zahteva se likvidnost nasprotne terjatve (si causa ex qua compensatur Hquida sit.. C. 4, 31,14, 2). 2. Predpostavke. a) glede terjatev. Za pobotanje so terjatve pripravne le, če so: a ) medsebojne, tako da je upnik iz ene obveze dolžnik iz druge obveze (Gord. C. 4, 31, 9: Eius, quod non ei debetur qui convenitur, sed alii, compensatio fieri non potest); 3 Stavki kakor ,ipso iure compensatur ', ,ipso iure compensatio fit‘, ,ipso iure inoicem liberatio fit‘, ki smo jih deloma tudi navedli iz in¬ stitucij in kodeksa, pa jih prav tako zasledimo v digestah (n. pr. D. 16, 2, 21, D. eod. 10 pr. in 21), so delali interpretom od nekdaj največje preglavice. Za naš smoter ni potrebno, da bi o pomenu teh stavkov podrobneje razpravljali. Važno je slednjič le vprašanje, ali vpliva na¬ sprotna terjatev na iztoženo šele tedaj, kadar je uveljavljena (z eks- cepcijo ali brez nje) ali pa takoj s koeksistenco obeh terjatev brez delovanja strank. Odgovor na to vprašanje dajemo v tekstu ustrezno prevladujočemu mnenju. S tem pa seveda ni pojasnjen pomen, ki ga je imelo ravno pravilo o kompenzaciji ipso iure v različnih dobah in na različnih mestih virov. Tu so mnenja lahko različna ne samo po tem, za katero dobo naj se reši to vprašanje, temveč tudi po tem, ali je motriti pravilo v posameznem tekstu s stališča procesualnega ali materialnega prava. Ius lahko pomeni postopanje pred pretorjem v na¬ sprotju s postopanjem pred sodnikom (apud iudicem), lahko pa tudi civilno pravo v nasprotju s honorarnim pravom. Compensatio utegne v tej zvezi pomeniti le pravico do kompenzacije, ki nastopi sama po sebi, kakor hitro medsebojne terjatve koincidirajo, ali pa res pobotanje samo, t. j. medsebojno uničenje terjatev, ki bi nastopilo že z omenjenim dej¬ stvom. Ipso iure pomeni »po pravu« v nasprotju s potrebo, da pride ma¬ gistrat na pomoč, ali »po pravu« v nasprotju s potrebo, da sodelu¬ jejo stranke, ali »po pravu« v nasprotju z nevezanostjo, t. j. s pro¬ stim preudarkom sodnika itd. Že ta različnost pomenov je morala roditi nepregledno množino teorij in hipotez, ki si deloma naravnost nasprotujejo, deloma poskušajo premostiti prepad in posredujejo ali Prehajajo druga v drugo. Spričo številnih ovir, ki so rešitvi problema na poti, zlasti tudi zaradi težko združljivih tekstov (prim. le zgoraj v tekstu pod 1,4, b citirani del zakona 30 1.4,6, s Paul. Sent. 2,5,3, ki ekscepcije sploh ne omenja), se ni čuditi, da se pojavlja slednjič večje ali manjše nagnjenje k nazoru, da so stavki o kompenzaciji ipso iure 16* 244 Prenehanje obvez P) pravnoveljavne, tako da jih ni moči ovreči s perempto- ričnimi ekscepcijami (lavol. D. 16,2, 14: Quaecumque per ex- ceptionem peremi possunt, in compensationem non veniunt). Terjatve iz naravnih obvez so navadno za pobotanje pri¬ pravne (Ulp. D. 16, 2, 6: Etiam quod natura debetur, venit in compensationem; prim. Paul. D. 40, 7, 20, 2 glede obveze suž¬ nja; gl. § 2, III, 2); y) istovrstne, zlasti denarne terjatve in terjatve nado¬ mestnih stvari, vseeno ali iz istega ali drugega pravnega raz¬ merja. Dolgovi posamičnih stvari niso pobotijivi (Gai. 4, 66: ... quod eiusdem generis et naturae est: veluti pecunia cum pecunia compensatur, triticum cum tritico, oinum cum vino . .. sed ita si eiusdem naturae qualitatisque sit); d) dospele (Ulp. D. 16, 2, 7 pr.: Quod in diem debetur, non compensabitur, antequam dies venit, quamquam dar i opor teat); e) likvidne, t. j. take, ki jih je moči ugotoviti brez zavlače¬ vanja razprave o iztoženi terjatvi, n. pr. terjatve, ki so že ugotovljene s sodbo, pripoznanjem ali javnimi listinami (Iust. C. 4, 31, 14, 1: Ita tamen compensationes obici iubemus, si causa ex qua compensatur liquida sit et non multis amba- gibus innodata, sed possit iudici facilem exitum sui praestare). b) glede upravičene osebe. Stranka, ki ima nasprotno terjatev, pripravno za pobo¬ tanje, se mora na to sklicevati v procesu. Ekscepcije ni treba več. Zato je brez pomena, v katerem stanju procesa to stori. Včasih lahko uveljavlja nekdo pravico pobotanja, ki jo je neka druga oseba pridobila, ali jo lahko uveljavlja nekdo zoper drugo osebo kakor ono, zoper katero je bila pravica pridobljena. u) Porok sme compensando uveljavljati ne samo nasprotne terjatve, ki jih ima sam zoper upnika, nego tudi nasprotne terjatve, ki jih ima zoper njega glavni dolžnik (Paul. D. 16, 2, 4, Gai. eod. 5; prim. § 39, V). d) Korealni dolžnik sme pobotati ne samo s svojimi na¬ sprotnimi terjatvami, temveč tudi z nasprotnimi terjatvami sodolžnikov, kolikor je med sodolžniki skupnost in obstoje med njimi regresne pravice (Pap. D. 45,2, 10, fragment, ki je reproduciran v § 29 pod II, 1, b). Toženi dolžnik pa more terjatev sodolžnika uporabiti za pobotanje le, dokoder v virih pred Justinijanom sploh interpolirani (radikalno A p p 1 e t o n , deloma tudi E i s e 1 e), s čimer bi bila seveda največja težava odstra¬ njena (pregled znamenitejših mnenj in njih zastopnikov podaja Wind- scheid-Kipp, Lehrb. d. Pandekten, II, § 349, op. 10). Pobotanje 245 sega njegova regresna obveznost; dati mora varščino za to, da sodolžnik kompenzacijo odobri, t. j. da od upnika ne bo zahteval, kar je dolžnik proti njemu compensando uveljavil (Paul. D. 16, 2, 9,1 glede sina pod oblastjo). y) Dolžnik sme pobotati ne samo nasprotne terjatve, ki jih ima zoper cesionarja, ampak lahko pobota tudi one, ki jih ima zoper cedenta (prim. § 37,111,1). c) Pobotanje je izključeno: a) ako se je dolžnik pobotanju odrekel; (l) zoper terjatev na izročitev onega, kar si je dolžnik vzel z neupravičeno samolastnostjo, n. pr. z ropom (Just. C. 4,31,14,2: Possessionem autem alienam perperam occupanti- bus compensatio non datur); y) zoper terjatev na vrnitev v hrambo dane stvari (a° depositi directa), kar je važno pri nepristni hrambeni po¬ godbi (depositum irregulare), ki obvezuje hranitelja le, da vrne enako količino enakovrstnih stvari (lust. C. 4, 31, 14, 1 i. f., lust. C. 4, 34,11, I. 4, 6, 30, ki navaja tudi pravnopolitični razlog: a liquid compensationis nomine opponi satis impium esse credidimus, ne sub praetextu compensationis depositarum rerum quis exactione defraudetur; prim. § 59,11,2,bin III,1,b); d) zoper določene terjatve fiskusa in mestnih občin (Pa¬ pin. D. 16, 2, 20, Hermog. D. 49, 14, 46, 5, Alex. C. 4, 31, 3 in 7). Zoper terjatve fiskusa se morejo sploh kompenzirati le terja¬ tve, ki gredo dolžniku zoper isto blagajno (statio fisci), kateri dolguje (Antoniu. C. 4, 31, 1). Tudi zoper compensando uveljavljene terjatve naj bi bila kompenzacija izključena (compensatio compensationis non datur). Upnik, ki ima zoper dolžnika več terjatev, a iztoži samo eno, s katero hoče dolžnik svojo nasprotno terjatev pobotati, ne more — tako pravijo — zoper to nasprotno terja¬ tev replicando uveljaviti eno od ostalih svojih terjatev. Viri za to dvomljivo pravilo ne nudijo neposredne zaslombe. 3. Učinki. Ko je pobotanje uveljavljeno in v sodbi izvršeno, učin¬ kuje nujno nazaj do trenutka, ko sta terjatev in nasprotna terjatev, pripravna za kompenzacijo, obstajali prvič druga poleg druge. V tem momentu sta terjatvi, kolikor se krijeta, ugasnili. Ni torej odločilen dan, ko je sodba bila izrečena. To je važno zlasti v treh smereh: a) Obresti od tega trenutka ne tečejo več (Ulp. D. 16, 2, 11: Cum alter alt eri pecuniam sine u sur is, alt er usurariam debet, eonstitutum est a divo Sever o concurrentis apud utrumque 246 Prenehanje obvez S xantitatis usuras non esse praestandas; Ulp. D. eod. 12, Alex. .4,31,4 in 5, Philip. C. 8,42, 7). b) Ako dolžnik plača, ne vedoč za možnost pobotanja, sme seveda svojo terjatev iztožiti; lahko pa tudi s condictio indebiti zahteva nazaj, kar je plačal. Saj ni bil več dolžan plačati, ker je bila tožiteljeva terjatev izpostavljena njegovemu ugovoru (Ulp. 16, 2,10, 1: Si quis igitur compensare potens solverit, condicere poterit quasi indebito soluto; Pap. D. 12, 6, 56, Ulp. D. 12, 6, 30, prim. 8 25,1,1, a). c) Z nasprotno terjatvijo vred je morala pač prenehati tudi morebitna zamuda (prim. § 25, III in § 26, III) in pogod¬ bena globa ni mogla več zapasti, čeprav za to v virih nimamo neposrednega dokaza. 4. Načela o kompenzaciji veljajo tudi za stvarnopravne zahtevke (Iust. C. 4, 31. 14 pr.: Compensationes ex omnibus actionibus ipso iure fieri sancimus nulla differentia in rem vel personalibus actionibus inter se obsernanda). 5. Zaradi navidezne podobnosti pobotanja z zadržno pra¬ vico na j navedemo še glavne razlike odtepravice (prim.§42): Z retencijo se zahtevek nasprotnika ne odpravi, marveč se nasprotnik samo prisili, da svojo dajatev izvrši. Retencija služi le zavarovanju dolžnika, ki mu ni treba izpolniti, dokler upnik ne izpolni svoje obveze, kompenzacija pa ukinitvi medsebojnih terjatev. Zadržna pravica zahteva koneksiteto, ne pa istovrstnosti terjatev, pobotanje nasprotno istovrstnost, ne pa koneksitete (vsaj po Justinijanovem pravu). Tudi retencijska pravica se je pri strogih pogodbah uveljav¬ ljala z exceptio, toda s tem se ni doseglo, da je bil toženec oproščen, ampak le, da je bil obsojen pod pogojem, da iz- p olni tudi tožitelj svojo obvezo (prim. § 27, op. 2). 4 4 Zoper voljo nasprotne stranke tudi po Odz. ni mogoče nasprotno terjatev kompenzirati, če ni pravnoveljavna, medsebojna, enakovrstna, dospela in resnična (§§ 1438 do 1441). Po vladajočem mnenju pa se zahteva, drugače kakor po rimskem pravu, tudi iztožljivost. — Izjeme rimskega prava glede medsebojnosti (tekst II, 2, b) veljajo tudi po našem pravu, izvzemši primer pobotanja z nasprotno terjatvijo sodolžnika: prav tako izključitev kompenzacije v primerih, naštetih v tekstu pod II, 2, c (§§ 1440,1441). Pobotanje pa je izključeno tudi glede izposojenih in v najem ali zakup vzetih stvari (§ 1440) in po posebnih zakonih še v drugih primerih. Resničnost (likvidnost) se sicer zahteva (§ 1439 Odz.), toda civilni postopnik skrbi za to, da postane vsaka v procesu uveljav¬ ljena nasprotna terjatev likvidna (§ 48? Cpp.). — Pobotanje se vrši ipso iure (»po sebi«, § 1438 Odz.) z dnem, ko se terjatev in nasprotna terja¬ tev snideta, toda le, ako je bilo uveljavljeno. Tedaj se terjatvi med¬ sebojno razveljavljata, kolikor se krijeta. Učinki pobota so isti kakor po rimskem pravu (tekst II, 3). Drugi del: POSAMEZNE OBLIGACIJE Prvi oddelek: Kontrakti. Prvo poglavje: Verbalni kontrakti. § 52. I. Stipulacija vobee. I. Pojem in pomen. Stipulatio 1 je bila strogo formalna ustna pogodba, s ka¬ tero se je obvezal osebno navzoči dolžnik (promissor) v ne¬ posredni zvezi in dobesednem skladu s predhodnim vpraša¬ njem osebno navzočega upnika (stipulator). Uporabljane be¬ sede so bile: D ari spondes? spondeo; dabisne? dabo; pro- mittis? promiito; fidepromittis? fidepromitto; fideiubes? fide- iubeo; facies? faciam (Pomp. D. 45,1, 5,1: Stipulatio autem est verborum conceptio, quibus is qui interrogatur daturum facturumve se quod interrogatus est responderit; Gai. 5,92; 1.3,15,1). Skladnost besed je bila za veljavnost neobhodno potrebna. Dogovori, kakor spondesne? promiito ali spondesne 1 Glede terminologije je pripomniti: ,Stipulari‘ se pravi o upniku (imenovanem tudi reus stipulandi), ki si da nekaj obljubiti, si nekaj pogodi; dolžnik (tudi reus promittendi ) pa obljubi: ,promittit‘, ,repro- mittit', ,spondet‘. Beseda stipulari izvira morda iz stipula, deminutiva od stips, ki utegne pomeniti majhen novec (H u v e 1 i n). Paul. Sent. 577,1 jo izvaja iz stipulum (quod per eas [scil. stipulationes ] firmitas obliga- iionum constringitur: stipulum enim veteres firmum appellaverunt). Po tem bi pomenila stipulacija utrjevalno pogodbo. Zastopana pa so še druga mnenja o etimologiji (n. pr. B e s e 1 e r , SZ. 45, 430). 248 Verbalni kontrakti decem? spondeo quinque ali nepogojno vprašanje in pogojni odgovor so bili nični (Gai. 3, 102,1. 3, 19, 5). 2 Prastara oblika spondesne? spondeo je bila še po klasič¬ nem pravu pridržana rimskim državljanom, druge oblike so bile iuris gentium, veljavne tudi med peregrini in prav tako med Rimljani in peregrini (Gai. 3, 93: ... obligatio ,dari spon- des? spondeo‘ propria cioiurn Romanorum est; ceterae vero iuris gentium sunt, itaque inter omnes homines, sive cives Ro- manos sive peregrinos, valent). Druge oblike so bile že za časa Severov veljavne tudi, če je bil uporabljen grški ali drug tuj jezik, medtem ko je bilo to izključeno pri obliki, ki je bila propria cioium Romanorum (ut ne quidem in Graecum ser- monern per interpretationem proprie transferri possit, Gai. 1. c.). Od tedaj je bilo tudi mogoče, da je en pogodnik vprašal v enem, drugi pa odgovoril v drugem, n. pr. asirskem jeziku; samo da sta se razumela in je bil odgovor skladen z vpra¬ šanjem (Ulp. D. 45,1,1,6). Stipulacija je bila pogodba, ki je bila sklenjena, brž ko sta pogodnika in continenti izrekla določene besede ; bila je verbalni kontrakt, 3 pri katerem zavisi obligacija edino le od izgovorjenih besed. Stipulacija je stricti iuris negotium, enostranski kontrakt strogega prava. Promissor dolguje natančno to, kar je ob- 2 Temu resda nasprotuje Ulp. D. 45,1,1, 4: Si stipulanti mihi ,de¬ cem 1 tu ,Diginii‘ respondeas, non esse contractam obligationem nisi in decem constat. Ex contrario quoque si me ,oiginti‘ interrogante tu ,de¬ cem 1 respondeas, obligatio nisi in decem non erit contracta: licet enim oporlet congruere summam, attamen manifestissimum est viginti et decem inesse. Pravilo bi bilo torej ,in maiori minus 1 . Odlomek pa je najbrž interpoliran (prim. n. pr. Mitteis, Rom. Privatrecht 284, op. 64). Justini jan sam ga je na citiranem mestu svojih institucij zatajil. 2 Druge ustne obljube, zlasti dictio dotis in iusiurandum liberti smo že kratko omenili (prim. § 1,1). Mogoče je šlo tudi pri obljubi dote za kontrakt in se je le oblika omejevala na enostransko obljubo, brez predhodnega vprašanja ( uno ioquente, Gai. 3, 95 s.). Dictio dotis je bila stari način ustanovitve dote. V klasični dobi se je umak¬ nila stipulaciji. Enostranost obljube osvobojenca ( iurata operarum pro- missio, Gai. 3,96) si lahko razlagamo tako, da gospodar s svojim suž¬ njem ni mogel skleniti stipulacije in da je mogel suženj po osvoboditvi prevzem obveznosti odreči, tako da ni preostalo nič drugega, kakor da se je suženj zavezal s p ris e go, t. j. da je klical nase kazen bogov, če bi prelomil svojo obljubo. Daši se morda te kazni vsaj pozneje niso resno bali, je tudi tu, kakor povsod, v ozadju zvestoba (fides), ki je vezala moža na njegovo besedo (Cicero, De offic. 3, 29,104: quod autem adfirmate quasi deo teste promiseris, id tenendum est: iam enim non ad iram deorum, quae nulla est, sed ad iustitiam et ad fidem pertinet . . .. Qui in ius igitur iurandum violat, is fidem oiolat. ..). Stipulacija vobče 249 ljubil, nič več, nič manj. Zlasti ne dolguje plodov, n. pr. obre¬ sti, niti zamudnih, ali odškodnine zaradi svoje nemarnosti. Dolžnik je odgovarjal le za culpa in faciendo, t. j. za nemož- nost ali poslabšanje dajatve, ki sta povzročeni po njegovem pozitivnem dejanju, ne pa po opustitvi (Paul. D. 45, 1,91 pr.). Drugače je bilo, ako je dolžnik določeno odgovornost izrečno prevzel, n. pr. za naklep, če je bila v stipulacijo sprejeta clausula doli (,dolumque malum huic rei promissionique abesse a/ uturumque esse stipulatus est Ule, spopondit ille, Pap. D. 45, 1, 121 pr., Iul. D. eod. 53). Brezoblični dodatni dogovori (pacta in continenti adiecta) na stipulacijo kot strogo obvezo niso imeli vpliva. Čim redkeje se je uporabljal nexum s svojo kruto od¬ govornostjo in neposredno izvršbo — lex Poetelia Papiria de nexis (a. 326 ali 313 pr. Kr.) ga je le neznatno omilila (prim. § 1, II, 2) — tem bolj je postala stipulacija, pri kateri je postala izvršba mogoča šele na podlagi sodbe, običajna oblika zavezovanja. Vladala je v klasični dobi vsemu pravnemu življenju. Po ustnosti, enostavnosti, prilagodnosti in strogosti je bila stipulacija splošno dostopno, zelo pripravno in naj¬ bolj priljubljeno sredstvo gospodarskega prometa. Medtem ko je bila uporaba neksuma vobče omejena na dogovore o plačilu denarja, zlasti posojila, se je raztezalo področje sti- pulacije na vse obligacijsko pravo; celo rodbinskopravne obveze so se sklepale s stipulacijo, n. pr. obljuba dote, in dedno- pravne obveze, n. pr. obljuba dediča, da izroči legatarju uni¬ verzalno volilo. Glavno torišče pa je bilo in ostalo obligacijsko pravo. S stipulacijo je bilo mogoče ustanoviti katero koli obvezo, Pa tudi izpremeniti že obstoječi, toda zaradi brezob¬ ličnosti neiztožljivi dogovor in s tem doseči, da je po¬ stal iztožljiv (Paul. Sent. 2, 22, 2: Omnibus pactis stipulatio subici debet, ut ex stipulatu actio nasci possit), n. pr. obrestna obljuba pri striktnih kontraktih (prim. § 22,11,1,a), pogodbena globa (prim. § 21), poroštvo (§ 39,11,111 in V). Izpremembe pa so se lahko nanašale tudi na iztožljive pogodbe. V rabi so bile zlasti tedaj, kadar si je hotel upnik priskrbeti tožbo iz stroge pogodbe namesto tožbe iz gibkega posla, ki je bila izpostavljena različnim toženčevim ugovorom. Pri sina- lagmatičnih pogodbah, n. pr. kupoprodaji, si je navadno vsak Pogodbenik s stipulacijo •zagotovil dajatev drugega pogod¬ benika. Potrebni sta bili tedaj dve stipulaciji, n. pr. prodajalec je obljubil: Stichum mihi dare spondes? spondeo, kupec pa 250 Verbalni kontrakti je obljubil: centum mihi dar e spondes? spondeo (stipulatio in restipulatio). Tedaj se je sklepala stipulacija zaradi pre¬ novitve (novatio, prim. § 46,1,1, in II), ki je razen tega še omo- gočevala, da je vstopil v obligacijo nov dolžnik (expromissio ali pasivna delegacija) ali nov upnik (delegatio nominis ali aktivna delegacija) (prim. § 54, II). Pogosto je bil uporabljen verbalni kontrakt tudi zato, da je pristopil še en upnik poleg dosedanjega upnika (adstipulatio) ali zlasti še en dolžnik poleg dosedanjega dolžnika (adpromissio) (prim. § 53). Pritzv. stipulatio Aquiliana sta mogla pogodbenika vse med njima obstoječe terjatve in obveznosti preračunati v denar in pre¬ bitek, ki se je pri tem pokazal v korist enega od njih, ugo¬ toviti s stipulacijo. Prav tako je bilo mogoče kvitirati plačilo salda z eno samo akceptilacijo (generalno pobotnico) (Florent. D. 46, 4, 18,1). Kot dodatek k drugi, gibki pogodbi je bila stipulacija včasi formulirana brez ozira na to pogodbo in njen pravni razlog (causa), n.pr. decem milia dabis? dabo, včasi pa je pravni raz¬ log imenovala in se s tem sklicevala na vsebino druge po¬ godbe, n. pr. quod ex empto (ali centum quae ex empto) mihi debes, dare spondes? Strankam je bilo dano na voljo, da sprej¬ mejo v stipulacijo poleg pravnega razloga pogodbe poljubno tudi nasprotne obveznosti stipulatorja. Pravno važno in za upnika sila mikavno pa je bilo pri tem, da se je bilo treba upniku sklicevati le na izvršeni verbalni akt in da je bila stvar toženega dolžnika, da se je skliceval na morebitne hibe osnovnega pravnega posla in si izprosil uvrstitev ekscepcije (exc° doli generalis), ki je moral njen dejanski substrat tudi dokazati. Stipulacija je bila namreč abstraktna pogodba ne samo tedaj, kadar je sama od pravnega razloga obljube po¬ polnoma abstrahirala, temveč do neke meje celo tedaj, kadar se je sklicevala na pravni razlog, n. pr. na sklenjeno kupno pogodbo. Kajti tedaj je bilo za veljavnost stipulacije sicer dejstvo pomembno, ali je pravni razlog za sklepan ja sti¬ pulacije res obstajal; brez pomena pa je bilo, ali je obstajal še takrat, ko je stipulator svojo terjatev uveljavljal. Naj ob tej priliki pojem abstraktnosti še nekoliko raz¬ ložimo! Vsaka obljuba ima svoj smoter in tako tudi stipulacija. Obljubim nekaj, ker pričakujem, da mi bo nasprotnik nekaj dal, n. pr. 100 z ozirom na pričakovano posojilo (stipulatio ob causam, Ulp. D. 46, 2,6,1 in Pomp. eod. 7), ali da upniku Stipulacija vobče 251 zagotovim izpolnitev, n. pr. plačilo kupnine (stipulatio debiti, Alfen. D. 44,1, 14), ali da koga obdarim itd. Vse te obljube imajo svoj pravni razlog (causa). Mogoče je, da imenujem ta razlog v svoji obljubi in rečem: Obljubim ti 100, ki si mi jih posodil ali ki jih dolgujem kot kupnino ali iz daritvene po¬ godbe. So pa tudi obljube, ki se povsem ločijo od razloga ob¬ veze in ga ne imenujejo. Take obljube niso odvisne od veljav¬ nosti tega razloga. Ako sem obljubil 100 brez dodatka, ni od¬ ločilno, ali sem posojilo prejel odn. ali je kupna (daritvena) po¬ godba veljavna ali ne. J ake obljube imenujemo abstraktne, ker abstrahirajo od pravnega razloga. V pravdi se zanima sodnik samo za vprašanje obljube, ne pa za pravni razlog, radi katerega je bila obljuba storjena. Abstraktne obveze po¬ stavljamo nasproti kavzalnim obvezam, ki pravni raz¬ log (causa) navajajo in ki njihova učinkovitost ne zavisi samo od tega, da je bila obveza veljavno sklenjena, temveč tudi od tega, da niti naknadno niso nastopili razlogi, ki so ji vzeli učinkovitost. Upniku, ki je uveljavljal svojo terjatev iz verbalnega kontrakta, se je bilo treba sklicevati izključno le na skle¬ njeno stipulacijo. Ni mu bilo treba opisati in dokazati na¬ stanek posla, ki je dal povod, da je prišlo do stipulacije. Dolžnik je moral uveljaviti in dokazati, da ga stipulatio de¬ biti ne veže, ker ni prišlo do sklepa veljavnega osnovnega posla, ali da ga stipulatio ob causarn ne veže, ker upnik pri¬ čakovane dajatve ni izvršil. Tedaj se je branil toženec z exc° doli generalis, pri stipulaciji ob causam pa, če promissor va¬ lute ni sprejel, z exc° non numeratae pecuniae. Ako je pro- missor sam tožil, so mu bile na razpolago condictio indebiti (pri stipulatio debiti) ali condictio causa data causa non se- cuta odnosno querela non numeratae pecuniae (pri stipulatio ob causam). Edina neugodnost, ki je bila združena s stipulacijo, je bila ta, da sta morala upnik in dolžnik pri sklepanju biti navzoča. Izravnala jo je nekoliko možnost, da je upnik poslal k dolžniku sina ali sužnja, ki je bil pod njegovo oblastjo, in dal pogodbo skleniti po njem. Saj je ta pridobil terjatve ne za sebe, nego za svojega očeta odnosno gospodarja, ki je bil po pretorskem pravu poleg sina ali sužnja dolžan, da iz¬ polni njegovo obveznost (prim. § 34). Težkočam, ki so ute¬ gnile nastopiti, če naj bi bil dolžnik tožen v drugem kraju, a ne v dogovorjenem kraju izpolnitve, se je v neki meri od- pomoglo s pretorsko a° de eo quod certo loco (prim. § 23,1). 252 Verbalni kontrakti II. Razvoj stipulacije. 1. Ustnost in pismenost. Stipulacija se nam je predstavljala kot jasen, rimskemu pravu svojstven lik. 4 Doživela pa je v večstoletni dobi raz¬ voja toliko metamorfoz, da jo končno v Justinijanovem pravu komaj še spoznamo. Izhajajoč od stipulacije, kakor smo jo opredelili in pri kateri je še strogo varovana oblika ustnega vprašanja in odgovora in njuna kongruentnost, zasledimo že od začetka 3. stoletja po Kr. popuščanje. Veljavni so bili n. pr. že odgo¬ vori, ki vprašanjem niso ustrezali dobesedno; le golo pri- kimanje ni zadoščalo (Ulp. D. 45, 1, 1,2: Si quis ita interrogat ,dabis‘? responderit ,quid ni', et is utique in ea causa est, ut obligetur: contra si sine oerbis adnuisset non ... obligatur, qui ita adnuit). Po neki konstituciji cesarja Leona iz leta 472 po Kr. (C. 8,37, 10,1) je bila obličnost sploh odpravljena; odločilen je bil zmisel, najsi je bil izražen s katerimi koli besedami (Omnes stipulationes, etiamsi non sollemnibus vel directis, sed quibuscumque oerbis pro consensu contrahentium compositae sint, legibus cognitae suam habent firmitatem). Od vse stroge oblike bi bila potemtakem preostala edinole ustnost. Toda tudi ta se je morala končno skoraj popol¬ noma umakniti pismenosti, ki je bila spočetka le sredstvo dokaza, ki pa je pozneje naravnost nadomestovala ustni dogovor. Da je bilo mogoče dokazati, da je med dvema pogod- nikoma res prišlo do sklepa stipulacije, so se stranke že v republikanski dobi posluževale namesto pogosto nezanes¬ ljivih prič čedalje bolj zapisov, najprej objektivno stiliziranih zapisnikov, sestavljenih pred pričami, pozneje pa subjektivno formuliranih zadolžnic ( cautiones , chirographa). To je bilo izhodišče za globoko segajoče izpremembe. Že v klasični dobi so pripoznavali obstoj stipulacije, če je bila le v prisotnosti obeh sporazumnih strank sestavljena listina, s katero je bila stipulacija izpričana (stipulatus est ille, spopondit Ule). Zadoščala je tudi lastnoročna zadolžnica 4 Prazgodovina stipulacije je v temi. O njenem razvoju je mnogo teorij. Nekateri pisci jo izvajajo iz promisorne prisege sakralnega prava, drugi iz talstva, prevzetega v procesu (M it te is); drugi zopet so mnenja, da sta v stipulaciji historične dobe zliti stara obljuba dolž¬ nika (sponsio) in poroštvo, ki ga je prvotno prevzela tretja oseba, po¬ zneje dolžnik sam (stipulatio) (Segre, Luzzato), ali da izvira stipulacija iz poravnave o deliktih (Collinet) itd. Stipulacija vobče 253 (quod si scriptum fuerit instrumento promisisse aliquem, perinde habetur, atque si interrogatione praecedente respon- sum sit, Paul. Sent. 5, 7, 2; primeri takih zadolžnic Paul. D. 12, k 40, Modest. D. 22,1, 41, 2). Na mnogih mestih kodifikacije se ponavlja ideja, da se domneva, da je bil formalni ustni dogovor ob prisotnosti strank sklenjen, če je to z listino po- svedočeno (n. pr. Paul. D. 45, 1, 134, 2, Ulp. D. eod. 30, Sev. et Carac. C. 8, 37,1). Dejstvo, ki ustanavlja obvezo, je potem¬ takem še zmerom ustni dogovor, listina le dokazilo. Če se je moglo na drug način dokazati, da ustnega dogovora ni bilo, ni bilo obveze kljub listini. Toda kamen se je bil sprožil; za njim so padali vsi bistveni znaki stare stipulacije. Vsled rastočega pomena pismenosti in ugleda listine si je ta priborila postojanko za postojanko in potisnila končno v ozadje ustno pogodbo z vsemi njenimi vrlinami. Propadanje rimskega lika se je začelo v pozni cesarski dobi pod grškim vplivom, ko je vzhod stopil v območje rim¬ skega prava (constitutio Antoniniana cesarja Karakale, a. 212 po Kr.). Grki so od nekdaj dajali prednost pismenim po¬ godbam. Pomena stipulacije kot stroge ustne pogodbe niso pojmovali. Glavna stvar jim je bila listina. Zahtevam rimskega prava so sestavljalci listin po svoje ustrezali s tem, da so listinam na koncu dodajali klavzulo, po kateri se je vršil zares dogovor v obliki vprašanja in pritrdilnega odgovora (v.ai hrtovmAdg wf.ioh')yr l Gsv [louoUr/^oa] : na vprašanje je [sem] to pripoznal, obljubil; prim. Ulp. D. 2, 14, 7, 12: Quod fere novissima parte pactorum ita solet inseri ,rogavit Titius , spo- Pondit Maeoius‘, haec verba non tantum pactionis loco acci- piuntur, sed etiam stipulationis). Tako klavzulo so najbrž pristavljali tudi tedaj, kadar ni bilo ne vprašanja, ne odgo¬ vora, niti istočasne prisotnosti strank in je bila klavzula le prazna pisarniška floskula. Svet se je tej praksi polagoma privadil. Posledica te postopne popustljivosti je bilo končno, da je bila pismena stipulacijska klavzula neovrgljiv dokaz za sklenitev sti¬ pulacije (1.3,20,8: In stipulationibus fideiussorum sciendum est generaliter hoc accipi, ut, quodcumque scriptum sit quasi &ctum, videatur etiarn actum: ideoque constat, si quis se scripserit fideiussisse, oidbri omnia sollemniter acta). Zakon sam že abstrahira od ustnega dogovora. Ustnost je bila žrtvovana pismenosti: ustna obljuba sploh ni bila več 254 Verbalni kontrakti potrebna; zadoščala je listina, čisto v smislu helenističnega pojmovanja. Kljub temu pa listina ni nudila upniku vseh ugodnosti prvotne stipulacije. Če se je mogel upnik prvotno omejevati na dokaz sklenjenega ustnega dogovora (s pričami ali listino) in prepuščati dolžniku, da je uveljavljal in dokazal dejstva, ki so utemeljevala njegove materialne ugovore, je pozneje za¬ doščalo, da je dolžnik ta dejstva samo zatrjeval, n. pr. da poso¬ jilne valute ni prejel, in že je moral upnik dokazati, da jo je dolžniku res izročil (Carac.C. 4,30,3, a. 215: Si ex cautione tua, licet hypotheca data, conoeniri coeperis, exceptione opposita seu doli seu non numeratae pecuniae compelletur petitor probare pecuniam tibi esse numeratam: quo non impleto solutio sequetur). Praktično je to pomenilo, da je bil upnik obremenjen z dokazom pravnega razloga, ako ga je toženi dolžnik zanikal z exc° doli ali exc° non numeratae pecuniae. Odkar je formalno postopanje odmrlo, je imel izdatelj zadolžnice tudi sam tožbo na ugotovitev, da denarja ni prejel, in na vrnitev zadolžnice (querela non numeratae pecuniae); zadostoval pa je tudi navaden protest pri nasprot¬ niku ali pokrajinskem namestniku zoper resničnost zadolžnice (contestatio, Diocl. C. 4, 30, 9 in C. 4, 9, 4). V vseh teh primerih je zadela upnika dolžnost, da je dokazal na drug način, kakor z listino, da je dolžniku denar odštel. Toda ta pravna sredstva dolžnika so bila omejena na določen rok, ki ga je bilo računati od dneva izstavitve zadolž¬ nice. Rok je znašal prvotno eno leto, od Dioklecijana pa pet let (C. Hermog.: Exceptionem non numeratae pecuniae non anni sed quinquennii spatio deficere nuper censuimus, Krueger-Momms en - S tu d e m u n d , Coli. 2, 234). Po preteku tega roka dolžnik svojega ugovora ni mogel uveljav¬ ljati na noben način. Ideja je bila ta: Že z zadolžnico je bil dolžnik pripoznal svojo obveznost in posredno tudi upnikovo terjatev; ako ves omenjeni rok ni storil ničesar, da bi zadolž¬ nico razveljavil, je to že drugo (molčeče) pripoznanje, ki ga ni mogel več ovreči noben protidokaz (Alex. C. 4, 30, 8, 2). V prid upniku je določil Justin I. (C. 4, 30, 13), da veljajo ti predpisi samo tedaj, ako se zadolžnica izrečno sklicuje na pravni razlog (cautio discreta), ki je ustanovljen pred izdan jem zadolžnice (antecedente causa; stipulatio ob causam, prim. tudi temu primerno izpremenjen Pavlov fragment D. 22, 3,25,4). Justini jan je tudi skrajšal rok za tožbo na dve leti (biennium continuum, C. 4,30,14 pr.) in zapretil s kaznijo dupli Stipulacija vobče 255 onemu, ki bi neupravičeno tožil (Nov. 18, 8). Razen tega pa je časovno omejitev normiral za vsa, tudi nedenarna posojila (aliae res, C. 4, 30, 14 pr.) in — s še krajšimi roki — za neka¬ tera druga pravna razmerja (C. eod. 14,1 in 2, C. 5,15, 3). Kakor vidimo, se suče zakonodavstvo skoraj izključno le okrog listine in njene dokazne moči. Ali je bila za Justinijana ustna stipulacija res brez vsakega pomena? Ni dvoma, da se je mogla stipulacija veljavno skleniti tudi brez listine; prav tako pa je verjetno, da jo je v praksi pismena oblika s svojimi ugodnostmi popolnoma izpodrinila. Edina reminiscenca na staro stipulacijo je določba, da je mogoče listino izpodbijati z dokazom, da ena od strank na dan, ko je bila listina sestavljena, sploh ni bila v občini, kjer je bila sestavljena (C. 8, 37,14, 2: Et si inter praesentes paries res acta esse dici- tur, et hoc esse credendum, si tamen in eadem civitate utraque Persona in eo die commanet, in quo huiusmodi instrumentum scriptum est, nisi is, qui dicit sese vel adoersarium abesse, Hquidis ac manifestissimis probationibus ... ostenderit sese vel adversarium suum in eo die civitate afuisse; cf. I. 3,19, 12). To pa ni bila toliko koncesija ustnosti stipulacije, kolikor rezultat logičnega mišljenja, da v odsotnosti strank pogodba sploh ni mogla biti sklenjena. 2. Abstraktnost in kavzalnost. Stipulacija je prestala metamorfozo še v drugem pogledu. Ne samo da ni bil več ustni dogovor odločilen in je zadoščala navadno predložitev listine, zoper katero je bil dopusten le omejen protidokaz, je prišla stipulacija tudi ob abstraktni značaj. Od upnika so poleg listine zahtevali še dokaz, da je res obstajal pravni razlog, kolikor ga listina sama ni navajala: stipulacija je postala kavzalen posel. Ni bilo več odločilno, kar sta stranki ustno določili, temveč vsebina listine (zgoraj pod 1), a ta samo toliko, kolikor je temeljila na veljavnem pravnem razlogu. Ako je listina pravni razlog navajala (tzv. cautio discreta), je zadoščala za obsodbo že listina tudi kot dokaz osnovnega posla fcausa). Izpodbijanje je bilo tedaj, kakor smo videli, zelo otežkočeno. Ako pa je iistina vsebovala le golo obljubo brez navedbe pravnega razloga in je bila torej abstraktno formulirana (cautio indiscreta), je moral upnik dokazati, iz katerega vel javnega pravnega razloga je izvirala ta abstraktna obljuba. Tako ali tako je bila abstraktna obljuba sama brez pravnega učinka, če se je dolžnik uprl (Sin autem cautio indebite exposita esse dicatur et indiscrete loquitur, tune eum, 256 Verbalni kontrakti in quem cautio exposita est, compelli debitum esse ostendere, quod in cautionem deduxit..., Paul. D. 22, 3, 25, 4 itp.; cf. lustinus C. 4, 30,13). Tako se je pojem abstraktnosti pravnih poslov sploh poizgubil. Starejše obče pravo ne pozna ustne stipulacije, pač pa pismene zadolžnice, ki so le kavzalne. Zoper to teorijo je prvi nastopil O. B ii h r s svojo slovito monografijo An- erkennung als Verpflichtungsgrund (prvič 1855), v kateri se je mogel sklicevati zlasti na običajno pravo med trgovci, med katerimi so bile abstraktne listine, n. pr. menice, že davno pripoznane. Šele pod njegovim vplivom in vplivom starejšega trgovinskega prava je pojem abstraktnosti oživel in doživel znamenito renesanso v abstraktnih literalnih obve¬ zah trgovinskega prometa (v vrednostnih papirjih, n. pr. trgov¬ skih nakaznicah in obveznicah, v imetniških papirjih). III. Predmet stipulacije. Po predmetu obljube razlikujemo dvoje stipulacij: stipu¬ latio cer ti ima za predmet dare določene vsote denarja (certae pecuniae) ali določene količine nadomestnih stvari ali dolo¬ čenih posamičnih stvari ali ustanovitev zemljiške služnosti in užitka (certae rei); stipulatio incerti je vsaka druga stipu- lacija, n. pr. stipulatio faciendi. Razlika je bila važna za pravna sredstva, s katerimi je upnik uveljavljal svojo terjatev. IV. Tožbe. 5 Ako je šlo za stipulatio certa, je tožil upnik s condictio. Ta je bila condictio certae creditae pecuniae (z intentio certa in condemnatio certa), ako je bil predmet stipulacije določena vsota denarja. Formula se je glasila: Si paret N m N m A° A° sestertium decem milia dare oportere, iudex N m N m A° A° sestertium decem milia condemna, s. n. p. a. (L e n e 1 EP 3 237). Iz formule torej ni bilo razvidno, ali je tožil upnik iz posojila, kupoprodaje ali katerega koli drugega razloga. Ako je upnik zahteval preveč, je izgubil pravdo. Za stipulatio certae rei je bila na razpolago condictio certae rei, imenovana tudi condictio triticaria (intentio certa, condemnatio pa incerta, ker se je morala dajatev preračunati r> V legisakcijskem postopanju je bila za uveljavljanje stipulacijske terjatve (ex sponsione) uporabna legis actio per iudicis postulationem, kar nam je sedaj odkril Antinupolski Gaj (A r a n g i o - R n i z , Fram- menti di Gaio 1933, v v. 182 s). Akcesorna stipulacija 257 n a denar). Njena formula je bila: S.p.N m N m A° A° tritici Africi optimi modios centum dare oportere, quanti ea res est, L p. N m N m A° A° c. s. n. p. a. (L e n e 1, EP I. * 3 240). Najbrž je bila za stipulacijo posamične stvari predvidena posebna formula. Causa pa ni bila v nobeni tožbi navedena; condem- natio se je glasila prav tako na quanti ea res est. Iz stipulatio incerti je upnik tožil z actio incerti ex stipu- latu, ki se je na razlog (stipulacijo) sklicevala ( quod .. . incer- tum stipulatus est, Lenel, EP 3 152). Intencija se je glasila: quidquid N m N m A° A° dare facere oportet (Gai. 4,136). Vse tožbe so bile a nes stricti iuris (prim. § 7,11, 1). Dolžnikova obrambna sredstva smo že omenili pod II, 1. § 55. II. Akcesorna stipulacija. Akcesorna stipulacija je stipulacija, sklenjena kot do¬ datek k drugi stipulaciji ali sploh h kateri koli drugi pogodbi. Mogoče je, da sta subjekta glavne obveze in akce- sorne stiprdacije ista in je predmet drug, n. pr. če si stipulira upnik obresti iz stroge pogodbe (prim. § 22, II, 1, a) ali pogodbeno globo za primer neizpolnitve (stipulatio poenae, prim. § 21). Pogosto pa pristopi drug subjekt h glavni obvezi, t. j. drug upnik, ki ima terjati isti predmet kakor glavni upnik (adstipulatio) ali pa drug dolžnik, ki dolguje isti pred¬ met kakor glavni dolžnik (adpromissio). I. Adstipulatio. Včasih želi upnik, da obljubi dolžnik dajatev še drugi osebi, tako da je ta upravičena ne samo, da sprejme dajatev (kot solutionis causa adiectus, prim. § 31,1,1), marveč da jo tudi izterja, n. pr. upnik odpotuje za dalj časa ali je drugače zadržan zaradi preobilnih poslov ali terjatev naj bi bila plač¬ ljiva šele po upnikovi smrti (post mortem Titii eosdern X dare spondes), t. j. v roke dedičev. Ker je bilo direktno namesto- vanje po starem pravu izključeno (prim. § 33, III) in stipulatio post mortem nemogoča (prim. § 31,1, 2), se je ta smoter po ovinku dosegal z adstipulacijo tako, da je upnik pritegnil svojega zaupnika h glavni stipulaciji in da si je ta v zvezi z glavno stipulacijo kot akcesorni upnik (adstipulator) z drugo stipulacijo pogodil od dolžnika isto dajatev, kakor 17 Rimsko pravo II. 258 Verbalni koutrakti glavni upnik, ali tudi manj, ne pa več: idern mihi dar e spon- des? odnosno eorundum X mihi V dare spondes? (Gai. 5,110 do 113). To je bilo mogoče tudi, kadar naj bi bila dajatev izvršena po upnikovi smrti, ker je dolgoval dolžnik iz akce- some stipulacije adstipulatorju, ki je, dokler je sam živel (nepodedljivost), terjatev lahko izterjal in njen predmet iz¬ ročil dedičem glavnega upnika (Gai. 3, 117, 1.3,19,13). Ako bi besedice ,idem ne bilo, bi bila nastala kumula¬ tivna Obveza: dolžnik bi bil dolgoval glavnemu in akcesor- nemu upniku, vsakemu vso dajatev. Z adstipulacijo je nastala obveza, ki je imela isti učinek kakor aktivna korealna obveza (prim. § 29, II, 1). Zlasti je bil dolžnik povsem prost, ko je izvršil dajatev enemu upniku. Od korealnega upnika se je adstipulator razlikoval po tem, da je bil le akcesoren, formalen upnik v prid stipulatorju. Vendar je bil kot pravi upnik nasproti dolžniku upravičen, da prosto razpolaga s terjatvijo, jo sprejme, izterja, pa tudi dolg odpusti z akceptilacijo (prim. § 29, II, 1, b). Stvarno in nasproti glavnemu upniku pa je bil adstipulator le mandatar glavnega upnika in kot tak obvezan, da izroči od dolžnika prejeto dajatev stipulatorju odnosno njegovim dedičem. Dokler mandatni kontrakt še ni nudil naročitelju dovoljne zaščite (prim. § 71,11,2), je imel glavni upnik zoper adstipulatorja, ki je bil svojo fiduciarno pravico zlorabil za to, da je dolžnika in fraudem creditoris oprostil obveze, deliktno tožbo na povračilo škode po drugem poglavju zakona lex Aquilia (Gai. 3, 215). 1 Ko je bilo neposredno namestovanje v pravdi dejansko omogočeno v širšem obsegu (prim. § 33, III, 2) in je bila pri- poznana tudi stipulatio post mortem samega stipulatorja (prim. § 31,1, 2), je prišla adstipulacija ob svoj pomen. Ker je bil zahtevek glavnega upnika tudi nasproti namestniku zadostno 1 V prvem in tretjem poglavju je lex Aquilia. prinesla norme o poškodbi stvari. Določbe o nezvestem adstipulatorju torej siste¬ matično niso spadale vanjo. Tak zakon, ki združuje v sebi norme o heterogenih predmetih, so imenovali lex per saturam lata (satura scil ,lanx, t. j. skleda z mešano vsebino), vouo- 7toXl& negii/tov, mnogotere predmete obsegajoči zakon. Neka lex Caecilia Didia (98pr. Kr.) je normirala, ne quid per saturam ferretur, da ne bi bili komiciji na ta način prisiljeni, sprejeti nekaj, česar ne bi hoteli, samo zato, ker je to bilo sestavina nekega sicer sprejemljivega zakona. Lahko so tudi prezrli take podtike, ki s siceršnjo vsebino zakona niso bili v zvezi. Prepoved se seveda ni nanašala na naš plebiscit, ki je bil izdan že okrog 1. 287 pr. Kr. Prenovitvena stipulacija 259 varovan z a° mandati directa iz naloga (prim. § 71, II, 2), je Postala adstipulacija obsoletna (Ulp. D. 9, 2, 27, 4: Huius le gin s ecundum quidem capitulum in desuetudinem abiit). II. Adpromissio. Adpromissio je akcesorna stipulacija na dolžnikovi strani. Poleg glavnega dolžnika obljubi še druga oseba kot adpro- missor isto dajatev (idem), ki jo je bil obljubil glavni dolžnik, ali manj ali pod pogojem. Adpromissio in aliam rem ali in duriorem causam ni bila veljavna (Ulp. D. 46, 1, 8, 7). Adpromissio je torej poroštvo v obliki stipulacije. Od Pasivne korealnosti se adpromissio razlikuje po svojem akce- sornem značaju. O predmetu smo razpravljali v § 39 pod II do V. § 54. III. Prenovitvena stipulacija. Novačijo ali prenovitev smo vobče že obravnavali, mate¬ rialnopravno zlasti v § 46 pod I, 1, in II. Stipulacija je bila prav posebno prikladna za premeno katere koli obveze, ker je bila oblika za vsakršno obvezo in je nudila tudi priliko, da so stranke od prvotne obveze in njenega pravnega razloga abstrahirale. S stipulacijo so stranke lahko izpremenile gibke posle v stroge, v neki meri tudi vsebino obveze, zlasti pa tudi subjekte. Slednja izpre- )nemba je bila posebno pomembna v rimskem pravu, ki se Je dolgo upiralo vsem pravnim ustanovam, ki povzročajo enostranske izpremembe osebnega razmerja med upnikom Ul dolžnikom, zlasti odstopu terjatve, t. j. vstopu novega up¬ nika v obvezo brez dolžnikovega sodelovanja, in prevzemu dolga, t. j. vstopu novega dolžnika brez upnikovega sodelo¬ vanja (prim. §36). S privoljenjem udeležencev je bilo oboje niogoče, toda le tako, da sta stranki prvotni posel uničili 2 ustanovitvijo novega, t. j. s prenovitvijo, ki se je vršila Poglavitno v obliki stipulacije. I. Prenovitvena stipulacija med istima 0 s e b a m a. Ako ostaneta subjekta novacijske stipulacije ista kakor Pri prenovljeni obvezi (iriter easdam personas), se mora nova obveza od stare razlikovati po nečem drugem (aliquid novi, Gai. 3,177), drugače bi novacija ne imela smisla. 17* 260 Verbalni kontrakti Včasih sta stranki tako izpremenili na rok vezane ali nepodedljive (n. pr. deliktne) ali naravne dolgove v trajne odnosno pasivno podedljive odnosno iztožljive. Navadno pa sta hoteli izpremeniti osnovno obvezo, n. pr. iz gibke obveze ali iz brezobličnega pakta napraviti strogo verbalno obvezo, ki jo je bilo moči razdreti z akceptilacijo. Primerjamo to lahko s postopanjem upnika, ki si dandanašnji zagotovi strogo odgovornost dolžnika s tem, da zahteva od njega menico. Premena gibkega posla v strogi je imela važne posledice: Če je bil n. pr. kupninski dolg prenovljen, je stopila na mesto tožbe iz kupne pogodbe na plačilo kupnine (a° venditi), za katero je bil določen iudicium bonae fidei, stroga a° certae pecuniae (prim. § 52, IV in §7,11,1). Kupec je mogel biti tedaj obsojen izključno le na plačilo stipuliranega denarnega zneska brez morebitnih postranskih obveznosti (n. pr. obresti). Besedilo stipulacije je bilo v takih primerih: Centam, quae ex empto mihi debes, dari spondes? ali tudi nedoločeno: Quidquid te (ex causa locati) mihi dare facere oportet ali sl. Ako je bila že prvotna obveza strogo formalna, zlasti stipulacija, je utegnila biti novota v tem, da je bil novi obvezi dodan ali pa odvzet pogoj ali rok ali kraj izpolnitve ali porok (Gai. 3, 177: forte si condicio a ut dies aut sponsor adiciatur a ut detrahatur). Predmet obveze pa je moral ostati isti, kar izhaja že iz Ulpijanove opredelbe novacije, ki smo jo navedli v § 46 pod 1,1. V poznejšem, vsekakor pa v Justinijanovem pravu so dopuščali celo nekatere izpremembe predmeta, n. pr. pove¬ čanje ali zmanjšanje količine po istotam citirani Justinijanovi konstituciji C. 8,41,8, ali stipulacija vina namesto prvotno dolgovane denarne vsote (Diocl. C. 4,2,10; prim. dalje Juli- janu pripisovani fragment D. 45,1,58). II. Prenovitvena stipulacija z izmenjavo oseb. Inter alias personas se je vršila prenovitvena stipulacija tako, da je nastopil nov upnik namesto starega upnika ali nov dolžnik namesto dosedanjega dolžnika. Tu zadošča že ta nooum-, ni treba nobene siceršnje izpremembe stare obveze. 1. Izmenjava upnikov (delegatio nominis ali aktivna delegacija. Prenovitvena stipulacija 261 Položaj je bil lak-le: Upnik Tiči j (delegant) ukaže ali dovoli svojemu dolžniku Se ju (delegatu), da le-ta obljubi to, kar je njemu dolžan, Gaju kot novemu upniku (delegatarju). Tedaj sklene delegat Sej z delegatar jem Gajem stipulacijo: Quod Titio debes, id tu miki dar e spondes? spondeo. Ako se to zgodi a nimo novandi, je s tem nastala nova, verbalna obveza med delegatom in delegatarjem, s katero je stara obveza med delegantom in delegatom ugasnila. Gaj je imel terjati od Seja isto, kar prej Tiči j. Razlog taki premeni je iskati v notranjem razmerju med delegantom in delegatarjem. Upnik Ticij je bil navadno Gaju kaj dolžan. Namesto da bi sam izvršil dolžno dajatev, je Pozval svojega dolžnika Seja, naj plača svoj dolg ne njemu (sedanjemu upniku), temveč Gaju (novemu upniku). Ako dolžnik na to pristane in Gaju plača, sta s tem poravnani terjatev deleganta zoper delegata in terjatev delegatarja zoper deleganta. Prihranjeno je torej eno plačilo, ker bi sicer moral plačati delegat svojemu prvotnemu upniku delegantu, la pa svojemu upniku delegatarju. Ako je bila delegantova terjatev večja od delegatarjeve, je kajpak delegat dolgoval preostanek delegantu; ako pa je bila delegatar jeva terjatev v ečja od delegantove, je dolgoval delegant presežek delega¬ tarju. Podobno je delegant koga drugega (delegatarja) lahko obdaroval: izposloval je pri svojem dolžniku (delegatu), da je ta dajatev, ki jo je bil njemu dolžan, obljubil onemu, ki ga je delegant hotel obdariti (delegatarju). Tudi posojilo je mogel delegant na ta način dati delegatarju. Podobnost pravnega položaja s cesijo je očitna. Go¬ spodarski uspeh, nasledovanje v terjatveno pravico druge osebe, dosegamo sedaj bolj enostavno brez sodelovanja dolž¬ nika z odstopom terjatve. V Rimu pa tak prenos terjatve brez dolžnikovega (privoljenja prav dolgo ni bil mogoč (prim. § 36, II), zato prenovitvena stipulacija dobrodošlo sredstvo, s katerim so dosegali isti smoter. Prezreti pa ne smemo, da je med njo in odstopom važna pravna razlika. Ne glede na to, da mora dolžnik pri prenovitvi sodelovati, medtem ko je za odstop potrebna samo denunciacija dolžnika (prim. § 36, II, 3 in § 37, IV), ne pridobi nov upnik stare terjatve (kakor pridobi cesionar pri odstopu cedentovo terjatev), marveč novo terjatev iz stipulacije, ki se ujema s staro le po predmetu. 262 Verbalni kontrakti 2. Izmenjava dolžnikov (expromissio in dele- gatio debiti ali pasivna delegacija). 0 prenovitveni stipulaciji z izmenjavo dolžnikov govo¬ rimo tedaj, kadar si da upnik Ticij po Seju novandi causa obljubiti, kar mu je bil doslej dolžan njegov dolžnik Gaj: Quod Gaius mihi debet, id tu miki dare spondes? spondeo- Navadno se rabi za to vrsto stipulacije izraz expromissio, če prevzame novi dolžnik dolg dosedanjega dolžnika iz lastnega nagiba, n. pr. ker hoče dosedanjega dolžnika obdarovati na ta način, da ga njegove obveznosti oprosti. Za to ni bilo treba privolitve dosedanjega dolžnika Gaja (Ulp. D. 46, 2,8,5: liber at autem me is qui quod debeo, pro- mittit, etiamsi nolim). Saj je bilo po rimskem pravu mogoče, da tretja oseba obvezo drugega celo izpolni zoper dolž¬ nikovo voljo (prim. § 44, II, 2). Pogosteje pa se zavezuje novi dolžnik na željo sta¬ rega dolžnika in po njegovem nalogu ali nakazu (iussum). Za ta način izmenjave se je udomačila kot tehnična označba delegatio debiti ali pasivna delegacija 1 . Z njo pozove dosedanji dolžnik Gaj (delegant) bodočega dolžnika Seja (delegata), ki je navadno njegov dolžnik, naj obljubi njego¬ vemu, Gajevemu, upniku Ticiju (delegatarju) to, kar je Gaj Ticiju dolžan. Delegacija zadeva torej najprej razmerje med starim in novim dolžnikom (delegantom in delegatom). Vsled nje pa se sklene stipulacija med novim dolžnikom in upnikom (delegatom in delegatarjem). Odtlej je delegat Sej edini dolžnik Ticijev, in sicer iz nove, stipulacijske obveze, Gaj pa je oproščen. 1 Izraza expromissio in delegatio se v virih ne rabita dosledno kot tehnična izraza za v tekstu opredeljena pojma. Prim. Ulp. D. 23,3, 36, kjer je uporabljen izraz expromittere v zvezi z izmenjavo upni¬ kov ali Pomp. D. 14,6,20, kjer je uporabljen, ne da bi se bila sploh izvršila kakšna izprememba oseb. Po Ulp. D. 46, 2,11 pr. pomeni delegare: vice sua alium reum dare creditori vel cui iusserit. Pomen pa je širši. Delegare je pomenil piscem tudi izven novacije vsak ukaz tretji osebi, bodisi da naj izvrši neko dajatev (dare), bodisi da jo samo obljubi (promittere), , bodisi, da komu odpusti dolg (liberare). N. pr. kar mi dolguješ, plačaj Aju (ukaz za dare) ali obljubi A ju s stipulaci jo (ukaz za promittere) ali poravnaj tako, da odpustiš dolg svojemu dolžniku in mojemu upniku Aju (ukaz za liberare). Pri delegaciji v našem smislu gre le za ukaz za promittere s stipulacijo. Ako z njim naroči upnik svojemu dolžniku, da obljubi dajatev drugemu upniku, je ta nalog delegatio nominis ali aktivna dele¬ gacija (v tekstu pod II, 1); ako pa z njim pozove dolžnik drugega dolžnika, naj se obveže upniku mesto njega, starega dolžnika, imenujemo to delegatio debiti ali pasivno delegacijo (v tekstu pod II, 2). Prenovitvena stipulacija 263 Gospodarski smoter je tudi pri pasivni delegaciji navadno ta, da si stranki prihranita eno plačilo. Dosedanji dolžnik ima od bodočega dolžnika nekaj terjati. On bi torej moral plačati svojemu upniku, njegov dolžnik pa njemu. Namesto da bi vsak opravil svojo dajatev, reče delegant delegatu: Kar mi dolguješ, ne plačaj meni, ampak obljubi to mojemu upniku. S plačilom, ki ga delegat izvrši delegatarju, sta oba dolžnika rešena svojih obveznosti. 3. Videli smo, da imajo stranke določene razloge za premeno stare obligacije. Kaj tedaj, ako so ti razlogi le dozdevni in se ne uresničijo? Pokazalo bi se n. pr. pri aktivni delegaciji, da delegant ni bil delegatarju ničesar dolžan. Ali velja novačijska stipulacija kljub temu? Odgovor zavisi od oblike, v kateri je bila stipulacija sklenjena. Ako se je skli¬ cevala na notranji odnos, n. pr.: Quod T itio debes, id mihi dar e spondes? ali Quidquid te ex causa locati mihi dare facere oportet, je bila novači jska stipulacija neveljavna, če ta odnos ni obstajal. V takem primeru so bili dopustni vsi ugovori, ki so izvirali iz prvotnega pravnega odnosa. Stipulacija je bila tedaj kavzalen posel. Ako pa je bila stipulacija sklenjena v strogi abstraktni obliki, n. pr. C dare spondes?, je veljav¬ nost stipulacije od veljavnosti temeljne obveze neodvisna, ker zakriva stipulacija dejstvo, da gre za novačijo. Tedaj se morejo uveljaviti le ugovori, ki so utemeljeni v medsebojnem razmerju med stipulatorjem in promisorjem. Glede vpliva prenovitve na akcesije in ugovore prim. še § 46, II, 2. 2 2 Moderno pravo pozna samo še prenovitev inter easdem personas, če je izpremenjen pravni temelj ali glavni predmet (prim. § 46, op. 3). V se druge funkcije novacijske stipulacije so prevzeli samostojni pravni posli: nakaz, prevzem dolga, odstop terjatve itd. Drugo poglavje: Literalni kontrakt. § 55. Literalni kontrakt. I. Rimski literalni kontrakt. 1. Pojem in nastanek. Odkar je postala pismenost v Rimu splošna kulturna pridobitev višjih družabnih slojev, si je poleg verbalne obveze priborila pripoznanje obligatio litteris contracta, formalni enostranski literalni kontrakt, ki je bil, kakor vse formalne pogodbe, negotium stricti iuris. Kakor je bila stipulacija usta¬ novljena z uporabo določenih besed, tako je bila literalna obveza ustanovljena z zapisom. Poročila o tem kontraktu so zelo vrzelasta in medla. Zato je že vnaprej poudarjati, da so naslednji rezultati raziskavanja v marsičem hipotetični, pri¬ dobljeni ne samo neposredno iz virov, nego tudi deloma s posrednim sklepanjem. Že v zadnjem stoletju republikanske dobe je imoviti Rim¬ ljan vodil različne knjige o svojem imetju in njega izpre- membah, med njimi vsekakor tudi blagajniško knjigo o svo¬ jih prejemkih (accepta) in izdatkih (expensa), ki se je ime¬ novala codex accepti et expensi (tudi tabulae accepti et ex~ pensi) 1 in je imela obliko, podobno našim knjigam, ne pa, kakor liber, obliko zvitih pol. Odprta je kazala dve nasproti si sto¬ ječi strani: accepti pagina in expensi pagina. Domneva se, da je rodbinski poglavar na eni strani zapisoval denarne prejemke (accepta), n. pr. prejem posojila, poplačilo denarne terjatve po dolžniku, na nasprotni strani pa denarne izdatke (expensa), n. pr. plačilo dolga upniku ali izročitev denarne vsote kot posojila drugi osebi. Prvotno so ti vpisi služili pač samo dokazovanju, ne pa obvezovanju; pravno torej ni bil 1 Za pravo sta bila brez pomena zlasti dnevnik (adoersaria, ephe- meris) za vsakdanje, začasne vpise in tzv. kalendarij (liber kalendarii) o obrestonosnih terjatvah in prvega vsakega meseca (kalendae) sprejetih obrestih. Nekatere važnejše začasne vpise je prenašal pater familias dokončno v blagajniško knjigo. Literalni kontrakt 265 odločilen vpis, temveč dejansko plačilo (nomina arcaria, ghzdolaj pod 5). Poleg teli vpisov pa so se udomačili tudi vpisi o fiktivnih plačilih, s katerimi je dolg nastal ali prenehal brez ozira na to, ali je bilo plačilo dejansko izvr¬ šno ali ne. Ako je pater familias zapisal neko vsoto, kakor ki bila plačana lici ju (Titio expensum), je s tem ugotovil, da mu Ticij to vsoto dolguje; ako pa jo je zapisal kot da Ja je od Tiči ja prejel (a Titio acceptum), je to lahko pome¬ dlo, da je Ticij dolg v resnici poravnal ali da je dolg dru¬ gače prenehal (acceptilatio) ali pa tudi, da je poglavar Tiči ju Postal to vsoto dolžan. Pravni razlog je bil pri akceptilaciji pmenjen ali zamolčan; expensilatio pa pravnega razloga ni imenovala; obveza je bila abstraktna. Ustvarila je literalno obvezo (litteris contrahitur), ki je nastala, kakor hitro je upnik zapisal dolg med svoje izdatke (expensum ferre, ex- Pensi latio). Predmet te obveze je mogla biti samo denarna dajatev. 2. Vrste literalni h obvez. Po Gajevem poročilu (3, 128 ss.) so služili konstitutivni v pisi prenovitvi že obstoječih obvez. Podobno kakor je Uovacijska stipulacija ustvarjala novo obvezo inter easdam per- s onas ali inter alias personas (prim. § 54), so bile tudi preno¬ vitve litteris dvojevrstne: nomina transscripticia a re in per- s onam (brez izmenjave dolžnika) in nomina transscripticia a persona in personam (z izmenjavo dolžnika). a) Transscriptio a re in personam. Rodbinski poglavar je •mel terjatev iz katerega koli kavzalnega pravnega posla, u. pr. terjatev kupnine, in ga je hotel prenoviti v literalno obvezo. Tedaj si predstavljamo postopanje tako-le: Zapisal je najprej v razpredelek accepta: accepta a Titio ex vendito Y milia, kakor da bi bila kupnina plačana in kupninski dolg razveljavljen. Hkratu pa je zapisal v razpredelek expensa: e xpensa Titio X milia, kakor da bi bil isto vsoto Ticiju iz¬ plačal. S tem je obremenil Tiči ja za isto vsoto, toda dolg ni bil več kupninski, temveč nov, od prvotnega pravnega razloga ueodvisen knjižni dolg, obligatio litteris (Gai. 3, 129: A re in Personam transscriptio fit, veluti si id quod tu ex emptionis causa a ut conductionis aut societatis mihi debeas, id expen- tibi tulero). Izvršen je bil torej dvojen vpis: acceptilatio P fingiranem sprejemu kupnine in »prepis«, transscriptio med lz datke, expensilatio; prva zato, da je bil kavzalni dolg raz¬ veljavljen, druga, da je bil ustanovljen nov, knjižni dolg, ki se je bil ločil od svojega pravnega razloga (causa) in je 266 Literalni kontrakt bil abstrakten z vsemi ugodnostmi, ki izvirajo iz abstraktnosti za upnika. Dolžnik je odslej dolgoval določeno vsoto denarja ex litteris, brez ozira na to, ali je upravičevala kupna po¬ godba prodajalca, da zahteva večjo ali manjšo ceno. b) Transscriptio a persona in personam. Smoter je izme¬ njava dolžnikov s prenovitvijo, n. pr. namesto dosedanjega dolžnika Ticija naj bi Sej postal dolžnik, ker ga je Ticij delegiral kot novega dolžnika. Tedaj je zapisal lastnik bla¬ gajniške knjige v razpredelek accepta: a Titio accepta X mi - lia, kakor bi bil ta znesek od Ticija res dobil, v rubriko ex- pensa pa: Seio expensa X milia, kakor bi bil Se ju ta znesek res izročil. Gre torej zopet za dvojen vpis fingiranih dejstev (Gai. 3,130: A persona in personam transscriptio fit, oeluti si id quod mihi Titius debet, tibi id expensum tulero, id est si Titius te delegaoerit mihi). Učinek pa je bil zopet ta, da je stara obveza prenehala in nastala nova, abstraktna ex litteris, ki je obvezovala odslej novega dolžnika Seja. c) Samostojna ustanovitev literalne ob¬ veze. Dvomljivo je, ali so služili vpisi le prenovitvi ob¬ stoječih obvez ali pa so bili uporabni tudi za to, da se nove obveze samostojno ustanovijo. To je samo na sebi malo ver¬ jetno, če se pomisli, da bi bil mogel pater familias z vpisom kogar koli obvezati. Trdilo se je, da je veljal upnikov expen- sum le tedaj, kadar mu je v dolžnikovi blagajniški knjigi odgovarjal acceptum, ali pa da je moral dolžnik akcept odo¬ briti in v upnikovi knjigi podpisati i. dr. Toda to so domneve, za katere nimamo v virih nobene opore. 3. Učinki. Literalni kontrakt je ustanavljal enostransko, strogo, na vknjiženo denarno vsoto (certa pecunia) glasečo se obvezo. Tožba je bila torej condictio, a° certae creditae pecuniae (Ci- cero, Pro Roscio Com. 5,14; prim. § 7, II, 1, § 52, IV). orabna samo med rimskimi »Ir¬ je 'bilo, ali so nrngli peregrini z ekspenzilacijo postati vsaj obvezani. Sabin in Kaši j sta rekla: da, ako gre za trans¬ scriptio a re in personam. Nerva pa je vprašanje sploh zani¬ kal (Gai. 3,133). Tujcem so bile dostopne vsekakor literalne obveze grškega porekla (prim. zdolaj pod II). Literalnemu kontraktu je bil lahko pristavljen rok (Ci- cero Ad fam. 7, 23), ne pa pogoj (Pap. Fragm. Vat. 329). Upo¬ raben je bil izključno le za denarne terjatve. Že zato je glede uporabnosti daleč zaostajal za verbalnim kontraktom. blagajniške knjige. Dvomljivo Literalni kontrakt 267 Prednost pred njim je bila le ta, da je bil lahko sklenjen med odsotnimi (. .. a bsenti expensum ferri potest, Gai. 3, 138). 4. Prenehanje. Knjižna terjatev, ustanovljena z vpisom med expensa, je mogla prenehati samo z vpisom, in sicer z vpisom izbrisa na strani akceptov, torej z acceptilatio (contrarius actus, prim. § 43, II). Upnik je označil vsoto, ki jo je svoj čas bil vpisal kot expensum, kot sprejeto (acceptum ferre). S tem je uničil dolg, ki je bil nastal litteris. Ni pa bilo potrebno, da bi bil dolg v resnici poplačan. Kakor stipulacijska akceptilacija, je tudi literalna učinkovala abstraktno, ne glede na dejansko izpolnitev, n. pr. tudi, če je bil dolg odpuščen. Opozoriti pa je, da je to veljalo samo za literalno obvezo, ki je bila na¬ stala z ekspenzilacijo. Kupninska terjatev n. pr., ki jo je pater familias, kakor smo navedli, ob transkripciji vpisal tudi kot a cceptum, s tem ni v resnici prenehala, temveč šele s prenovitvijo po ekspenzilaciji. 5. N omi n a ar c ar i a. Z vpisi, ki so ustvarjali in razveljavljali literalne kon- trakte, ne smemo zamenjati vpisov o izvršenih plačilih po¬ sojil (nomina arcaria). Ti vpisi so služili, kakor vpisi v naših trgovskih knjigah, ugotovitvi imovinskega stanja rodbinskega poglavarja in zlasti tudi kot dokaz. Dolžnika ni obvezal vpis, temveč le izplačilo posojilne valute, ki jo je moral vr¬ niti. Ako denar ni bil izročen, namišljeni prejemnik ni bil obvezan kljub vpisu. Tu je bil torej obligiran re, z izročitvijo denarja, ne pa litteris (Gai. 3,131: Alia causa est eorum no- minum, quae arcaria vocantur. In his enim rei, non litterarum obligatio consistit, quippe non aliter valent, quam si numerata sit pecunia; numeratio autem pecuniae re facit obligationem. Qua de causa rede dicemus arcaria nomina nullam facere obligationem, sed obligationis fadae testimonium praebere). II. Literalni kontrakt vzhodnega tipa. 1. Grški literalni kontrakt. Rimski literalni kontrakt je odmrl v cesarski dobi skupno z institucijo blagajniških knjig v zgoraj označenem pomenu. Najbrž že za časa Severov ni bil več splošno uporabljan. Justini jan ga označuje izrečno kot obsoleten (I. 3, 21 pr.: Olim scriptura fiebat obligatio, quae nominibus fieri dicebatur, quae nomina hodie non sunt in usu .. •)■ Že Gaj pa pristavlja pravilu, da peregrini načeloma ne morejo biti obvezani transscripticiis nominibus, quia quodam- 268 Literalni kontrakt modo iuris cioilis est tališ obligatio (3, 133), določbo, da se litte- ris lahko obvezujejo z listinami (chirographis et syngraphis, 3, 134). Spngrapha je objektivno stilizirana listina, chirogra- phum pa subjektivno formulirana listina (prim. § 44, IV, 1). Po vsebini in učinku sta oba abstraktni, formalni, dispozi¬ tivni listini o fiktivnem posojilu (duveiov), ki obvezujeta brez ozira na to, ali obstoji materialna causa ali ne. Take listine so bile na Grškem od nekdaj običajne (Mit te is). 2. Spojitev grške listine s stipulacijsko listino. S Karakalovo constitutio Antoniniana (prim. I. zv. § 33,1) je grškemu literalnemu kontraktu peregrinov odklenkalo, ker je bila veljavnost rimskega prava razširjena na vse prebi¬ valce rimskega cesarstva in rimsko pravo tega kontrakta za Rimljane ni pripoznavalo. Na vzhodu je stopila na njegovo mesto degenerirana stipulacija, zadolžnica, ki je samo pri¬ čala o izvršenem ustnem aktu, a je imela že kot taka obvezno moč, ne glede na to, ali je bil ustni akt v resnici iz¬ vršen ali ne. V tej obliki si je stipulacija polagoma osvojila pripoznanje tudi na zapadu. Helenistični notarji in pisarji so pristavljali svojim listinam stipulacijsko klavzulo, ki smo jo omenili v § 52 pod II, 1, in s tem pripravljali teren za sti¬ pulacijsko listino (cautio), ki ni bila niti verbalni niti literalni kontrakt, temveč pripoznanje ali dokaz o neki izven nje skle¬ njeni stipulaciji ali pa celo o drugem pravnem poslu, ki v obliki stipulacije sploh ni mogel biti sklenjen. Chirographiun (6uoXo]«j ;oyrr/ivai : pripoznam, da sem prejel) je bil v post- klasični dobi, najbrž od 3. stoletja dalje, običajna zadolžnica (cautio) z večjo ali manjšo dokazno močjo, nič več. Tako sta se spojila verbalni in literalni kontrakt končno v neko zmes, ki ni več niti eno niti drugo. 3. Vrednotnice. Vrednostnih papirjev ali vrednotnic v današnjem smislu, t. j. papirjev, ki bi bili nosilci pravic, tako da more pravica nastati, biti uveljavljena, prenesena in uničena edinole s papirjem, stari vek najbrž ni poznal. Pač pa so z listinskimi klavzulami nadomeščali pomanjkljivo razviti ustanovi odstopa terjatev in namestovanja. Iz teh klavzul so se morda raz¬ vijale srednjeveške izvršilne ter ordre- in imetniške klavzule. Na podlagi izvršilnih klavzul je bilo mogoče voditi izvršbo neposredno, brez predhodne sodbe. Ako se je papir glasil na ukaz (ordre) ali imetnika, se je dala terjatev prenesti na druge osebe z izročitvijo papirja, ki je nosil na hrbtu upravi- Literalni kontrakt 269 čenčevo ime (indosament), odnosno celo samo z izročitvijo papirja. 2 Med Grki so bili splošno uporabljeni različni znaki in znamke (ovp{3ola), ki so imele funkcijo naših legitimacijskih papirjev. S takimi markami iz brona, žgane gline ali svinca so se izkazovali v Atenah in Egiptu že v predkrščanskih sto¬ letjih obiskovalci gledališč, sodnih razprav, ljudskih zborovanj, da so plačali vstopnino in zato bili upravičeni za obisk. Tudi v Rimu so bile zlasti v 1. in 2. stoletju po Kr. splošno v rabi bronaste, svinčene ali koščene vstopnice za gledališča, cir¬ kuse, kopališča itd. ter kontrolne izkaznice brezposelnih za pre¬ jemanje žita ali olja iz javnih skladišč (prim. naše krušne in podobne izkaznice med svetovno vojno) in za prejemanje denarnih podpor. Take izkaznice, ki so se imenovale tesserae (od gršk. teaaaosg), so bile tudi predmet misilijev (iactus mis- silium, prim L zv. § 48). Kdor je tako znamko pokazal pri uradu ali zavodu, je bil deležen dotičnih dobrot, n. pr. dobil je določeno količino žita ali vsoto denarja. Učinek legitima¬ cijskih znakov je samo ta, da imetniku ni treba dokazati svojo pravico na drug, vsekakor težji način in da opraščajo zavezanca posebnih poizvedb, ali je prezentant znaka v res¬ nici upravičen. Upravičenec pa z izgubo legitimacijskega zna¬ ka nikakor ne pride ob svojo pravico, če jo more dokazati na drug način, in na drugi strani zavezanec ni dolžan, da se zadovolji s predloženo izkaznico, ako ima razloge, da dvomi o upravičenosti prezentanta (kdor predloži n. pr. garderobno znamko, velja prima facie kot deponent plašča in kot upra¬ vičen, zahtevati, da se mu plašč izroči). 2 Obče pravo je prepoznavalo prvotno izključno le^ kavzalne do¬ kazne listine. Nobena zadolžnica ni bila niti dokazna, če ni označila causam debendi. Trgovinski promet se s tem ni mogel zadovoljiti. Udo¬ mačila se je menica, ki temelja obveze niti ne sme imenovati; v rabi so bile trgovske nakaznice in obveznice in imetniški papirji, ki vsi ustanavl jajo obveze, in sicer načeloma abstraktne ob¬ veze. Abstraktnost teh obvez sega še dalje, kakor pri rimskih abstrakt¬ nih obvezah, ker abstrahirajo tudi od oseb in od njihovih individu¬ alnih prigovorov. Moderne vrednotnice varujejo imetnika prigovorov iz kavzalnega posla med prvotnima pogodnikoma. To omogočuje, da se prenese terjatev, na katero se glasi vrednotnica, z izročitvijo papirja na prejemnika papirja, ne da bi se mu bilo treba bati, da tega ne dobi, kar obeta vsebina papirja. Prenos papirja (z indosamentom odnosno brez njega) zadošča za prenos.pravice v onem obsegu, ki ga označuje vsebina papirja. Te moderne listine imajo torej tudi prenosno funkcijo. Prav tako pa je obveza vezana na obstoj papirja in torej preneha, če se papir uniči. Tretje poglavje: Realni kontrakti. § 56. I. Značaj, izhodišče in razvoj realnih kontraktov. I. Značaj. Rimski realni kontrakti, kolikor imajo posebna imena, so: posojilo (mutuum), posodba (commodatum), hramba (depositum) in zastavitev (pignus). Tem pogodbam je skupno, da njihova ustanovitev ni vezana na nobeno obliko. Vendar ne nastajajo ob¬ veze s samim sporazumom, temveč šele potem, ko ena stranka drugi stranki neko stvar dejansko izroči (Ve contra- hitur). To, kar obvezuje n. pr. pri posojilu, ni sporazum o izročitvi denarja po eni in o svoječasni vrnitvi po drugi stranki, temveč edinole dejanska izročitev denarja po poso- jilodavcu credendi animo. Izročitev se vrši obligandi causa, ker nastane s tem šele obveznost posojilojemnika, da posojeno vsoto denarja vrne, ne pa, kakor pri drugih, n. pr. konsenzual- nih pogodbah, solvendi causa, zato, da bi bila obveznost da- joče stranke izpolnjena. Če se stranki samo dogovorita, da izročita druga drugi neko stvar, to ni realni kontrakt, ker sta se s tem samo sporazumeli, da bosta ta kontrakt pozneje sklenili. Ta dogovor imenujemo dogovor o bodoči pogodbi ali predhodno pogodbo (pactum de contrahendo). Ta pogodba ustanavlja le obojestransko obveznost, da skleneta stranki domenjeno pogodbo. Za to mora biti vsebina bodoče pogodbe seveda že za sklepanja predhodne pogodbe dovolj določena. Vendar po rimskem pravu ni bilo mogoče prisiliti pogodbenika z brez¬ obličnim paktom, da sklene glavno pogodbo; ako je bila sklenjena stipulacija, je bilo moči tožiti samo na povračilo škode (Paul. D. 45,1, 68: Quod si it a stipulatus fuero: ,pecu- niam te mihi crediturum spondes? 1 incerta est stipulatio, quia id venit in stipulationem, quod mea interest). Čeprav je navedenih četvero kontraktov po omenjenem bistvenem znaku združenih v eno kategorijo kontraktov, so Značaj, izhodišče in razvoj realnih kontraktov 271 vendar samo poslednji trije istega porekla, medtem ko je iz¬ hodišče brezobličnega posojila iskati drugod in je, ustrezno različnemu izvoru in razvoju, tudi siceršnji značaj te pogodbe bistveno drugačen. II. Izhodišče in razvoj realnih kontraktov. 1. Posojilo. Od starorimske posojilne pogodbe per aes et libram je bila ob času, ko je bil že kovan denar v obtoku, ostala samo še oblika imaginarnega posojila. Ta je bila sicer potrebna za veljavnost pogodbe, drugače pa brezpomembna, ker se je Posojilna valuta že takrat izročala izven libralnega akta (prim. § 4, II, 1). Nexum je konec republikanske dobe vsekakor izginil iz pravnega življenja. Saj je v dobi republike že brezoblična izročitev sama, brez libralnega akta, civilnopravno pripoznana kot realni kontrakt posojila, imenovan mutuum (Re contrahitur obligatio velut mutui datione, Gai. 3, 90). Tožba, ki izvira iz tega kontrakta in ki meri na vrnitev danega posojila, je bila v formularnem postopanju condictio, ista ložba, s katero so se sploh stvari zahtevale nazaj, ki jih je imela v rokah neupravičena oseba kot indebitum, bodisi da je šlo za denar (condictio ali actio certae creditae pecuniae), bo¬ disi da so bile predmet druge nadomestne ali posamične stvari (condictio triticaria odn. certae rei) (prim. § 52, IV in § 82). Zdi se, da so nekateri klasični pravniki bili mnenja, da nastane vselej, kadar so bile stvari izročene, čeprav brez prav¬ nega razloga, realni kontrakt, ki obvezuje prejemnika, da jih vrne. Sicer bi se s tem vprašanjem Gaj ne pečal (Gai. 5, 91 1 ). Vsekakor sta si dejanska stana posojila in neupravičene obogatitve zelo blizu tedaj, če sta stranki nameravali skleniti posojilno pogodbo, a se je to izjalovilo, n. pr. zaradi poslovne nesposobnosti posojilodavca (Iul. D. 12, 1, 19, 1) ali zaradi zmote posojilojemnika v osebi posojilodavca (Cels. D. eod. 32, Iz v. condictio Iuventiana). Tedaj je denar že od začetka brez pravnega razloga v rokah posojilojemnika, ki je neupravičeno obogaten. Stvarni položaj pri posojilu pa je podoben neupra¬ vičeni obogatitvi tudi tedaj, kadar je bil denar izročen po brezhibnem sporazumu, in sicer od trenutka, ko je na- 1 Unde quidam putant pupillum aut mulierem cui sine tutoris aucto- ritate non debitum per errorem, datum est, non teneri condictione, non magis quam mutui datione. Sed haec species obligationis non videtur ex contractu consistere, quia is qui soloendi animo dat, magis distrahere oult negotium quam contrahere. 272 Realni kontrakti stopil čas vrnitve. Tako si lahko razlagamo, da je tožba ista iz posojila in iz neupravičene obogatitve in da se celo zdi, kakor bi bilo mnenje zastopano, da je posojilna obveznost le eden od primerov odgovornosti za neupravičeno obogatitev. Kot dediščino po starem neksumu je prevzelo brezoblično posojilo strogo enostranost in strogi značaj tožbe, ki izvira iz njega. Mutuum je negotium stricti iuris; s condictio se začenja iudicium stricti iuris. Obsodba je mogoča samo na točno določen znesek denarja ali točno določeno količino drugih nadomestnih stvari (certa pecunia, certa res). 2. Ostali realni kontrakti. Mutuum je najstarejši realni kontrakt. Gajeve institucije poznajo samo njega. V delu Res cottidianae ali Aurea (prim. $? 6, op. 1) pa, ki je v marsičem naprednejše od institucij, pri¬ števa pisec realnim kontraktom že tudi posodbo, hrambo in zastavitev (glede posodbe: D. 44, 7, 1, 3, glede hrambe: D. eod. 1.1, 5, glede zastavitve: D. eod. 1.1,6). Kako je prišlo do pripoznanja teh realnih kontraktov? Izhodišče jim je bila mancipatio (odn. in iure cessio) fiduciae causa (prim. § 4, II, 2). Obligacijske pogodbe o izro¬ čitvi predmetov na posodo, v hrambo ali v zastavo so se sklepale dvotirno: s formalnim prenosom v lastnino in z do¬ datnim brezobličnim dogovorom (pactum fiduciae), da imej prevzemnik stvar le začasno za določeno svrho, a da jo vrni po doseženem smotru zopet izročitelju (fiducia cum amico odnosno cum creditore contracta, prim. §4,1,2). Ker izročitelj ni imel namena, da prenese na prejemnika lastnino, temveč samo posest ali detencijo, je bila mancipacija precej nerodno sredstvo za dosego pravega poslovnega smotra, to tem bolj, ker je prišel fiduciant ob stvarnopravno zaščito. Šlo je torej za to, da izročitelj obdrži lastninsko pravico kljub izročitvi, a da se doseže hkratu zaželjeni gospodarski uspeh. To je bilo mogoče, če se je brezoblični pactum fiduciae popolnoma osamosvojil od mancipacije, sicer pa da je težišče prešlo od pravnega posla prenosa lastnine na dejstvo iz¬ ročitve v posest ali detencijo, z drugimi besedami: s pripo- znanjem brezobličnega realnega kontrakta. Za antično pojmovanje je bil to velik skok. Da se je posrečil, si moremo razlagati le, če upoštevamo izredni pomen, ki ga je imela posebno pri Rimljanih zvestoba, fides. Rimska etimologija besede fides (fiat quod dictum est, Cicero, De offic. 1, 7. 23, De re publ. 4, 7) podaja, čeprav je naivna, bistveno vsebino: vezanost na besedo. Nezvestoba je Rimljanom za- Značaj, izhodišče in razvoj realnih kontiaktov 273 vržna lastnost, madež, greh, celo delikt. O zvestobi Rimljanov so pisali tudi drugi narodi. 2 Ni čuda, da so dali formalnim sponam, zlasti če tudi sicer niso bile pripravne, razmeroma zgodaj slovo in se zanašali na to, da bo tisti, ki mu je bila neka stvar izročena samo za določeno svrho, jo vrnil, ko bo svrha dosežena. Zaupali so svoje stvari drugim tudi brez formalnega pravnega posla, to tem laže, ker je izročitelj obdržal lastnino. Seveda je moralo tudi sodstvo to zaupanje spoštovati in ščititi onega, ki je svoje stvari komu zaupal brez formalnih garancij, in sicer ne samo zato, ker ni smelo dopustiti, da se kaznuje z materialno škodo tisti, ki se je zanesel na splošno domnevano vrlino poštenosti, temveč tudi zato, ker je moralo kaznovati onega, ki je kršil samoumevno zapoved zvestobe. Kakor navadno, je bil pretor tisti, ki je pripomogel sploš¬ nemu pojmovanju do zmage. Ščitil je tako brezoblično pravno razmerje s tožbami, ki jim je bila formula in factum concepta. Tu je bilo najbrž mogoče sklicevati se na dobro vero (bona fides, kar je prav za prav pleonazem), ki je zahtevala od sopogodnika, da vrne stvar, ki mu je bila zaupana, da jo samo hrani, rabi ali zadrži kot zastavo. Kakor omenjeno, so kršitev tega zaupanja imeli naravnost za kaznivo kršitev zvestobe, tako da imajo te a"' 5 in factum conceptae prvotno prav za prav značaj deliktnih tožb. Gaj navaja še for¬ mulo take tožbe pri hrambeni pogodbi (4, 47: Si paret A m A m apud N m N m mensam argenteam deposuisse eamque dolo malo N* iV ; A° A° redditam non es.se, quanti ea res erit, (antam pecuniam iudex N m N m A° A° condemnato, s. n. p. a. fožitelj je torej s tožbo dosegel, da mu je dolozni toženec povrnil interes (quanti ea res erit). Pozneje so bile te pretorske tožbe recipirane v civilno pravo in so postale kontraktne tožbe, mereče na izpol¬ nitev pogodbe, t. j. na vrnitev predmetov, ki so bili dani v hrambo, na posodo ali v zastavo odnosno na njihovo vrednost. Formula za tako tožbo, ki je bila in ius concepta, se je glasila pri hrambeni pogodbi po Gaju (1. c.): Quod A •' A s apud N m N m mensam argenteam deposuit, qua de re agitur, quidquid ob eam rem N m N' n A° A° dare facere oportet ex fide bona, eius iudex N m N m A° A° condemnato nisi resti- tuat 3 * , s. n. p. a. Le tedaj, kadar je nekdo dal svoje stvari v 2 Nr. pr. Diodor 27,4,1, kjer hvalijo Lokri tr/v tibv 'Pmfiatmv nlouv. 3 Besedi nisi restituat (v veronskem palimpsestu: NR) sta dvomljivi (L e n e 1, EP 3 288, op. 12). 18 Rimsko pravo II, 274 Realni kontrakti hrambo v nujni sili (tzv. depositum miserabile), je pretorska tožba zoper hranitelja, ki je stvari poneveril ali naklepno poškodoval, obdržala svoj deliktni značaj: obsodba se je gla¬ sila in duplum (Ulp. D. 16,3,1,1). Po Julijanovem ediktu sta bili formula in factum in formula in ius concepta razen za hrambeno tudi za posodbeno pogodbo v rabi; glede zastavne pogodbe je obstoj in ius koncipirane formule sporen, vendar verjeten (prim. Gai. D. 44, 1, 1, 6, reskript Aleksandra Severa C. 4, 24, 6, L e n e 1 EP 3 255 in Gai. 4, 62). In ius koncipirane tožbe so bile, kakor se vidi iz navedene formule, iudicia bonae fidei. Mesto stare fiducia cum amico contracta sta zavzemala brezoblična commodatum in depo¬ situm (dare utendum odn. seroandum), ki sta bila sklenjena s samo izročitvijo stvari v detencijo, za rabo odnosno v hrambo. Na mesto fiducia cum creditore contracta pa je stopil brezoblični pignus, ki je bil perfekten s prepustitvijo za¬ stavljene stvari v posest. Drugače kakor pri posojilu je torej pri teh kontrakti h zmagala ideja zvestobe, pa tudi ideja dobre vere. Saj je bilo mogoče, da prejemnik stvari z najboljšo voljo ni mogel vrniti, tako da se mu ni moglo očitati nikakšno nezvesto ravnanje, n. pr. če je bila stvar pri njem brez njegove krivde uničena ali ukradena. Tedaj sta zahtevali dobra vera in poštenje, da prejemnik ni smel biti obsojen. Ta preustroj je pospeševal tudi prehod od togega legis- akcijskega postopanja k formularnemu postopanju. Staro postopanje se je moralo v 2. stoletju po Kr., če ne že prej, predvsem v pravdah med Rimljani in peregrini polagoma umakniti gibkejšemu formularnemu procesu, v katerem je pretor lahko podeljeval tožbe za vse zahtevke, ki so se mu zdeli upravičeni. 3. Zaključek. Kakor je iz prednjih izvajanj razvidno, kažejo posojilo na eni strani in ostali realni kontrakti na drugi strani določene bistvene znake, ki pričajo o njihovem poreklu. Posojilo kot potomec strogega formalnega libralnega akta ustanavlja še vedno enostransko striktno obvezo (tzv. con - tractus unilateralis), medtem ko so posodba, hranitev in za¬ stavitev kot naslednice fiduciarnih poslov gibke obveze, ki dopuščajo z ozirom na bona fides tudi uveljavljanje more¬ bitnih nasprotnih zahtevkov z actio contraria (tzv. contractus Posojilna pogodba 275 bilaterales inaequales) (prim. § 27, II, 1 in 2, b). Razen tega gre pri posojilu vselej za nadomestne stvari, ki postajajo z brezoblično izročitvijo last prejemnika, pri ostalih realnih kontraktih pa načeloma za posamične stvari (idem), ki jih dobi prevzemnik samo v posest (pri zastavitvi) ali v detencijo (pri posodbeni in hrambeni pogodbi). Le vezanost nastanka obveze na izročitev predmeta je skupna vsem realnim kontraktom. Ustrezno njihovemu po¬ menu kot poslov, s katerimi pogodnik sopogodniku zaupa, kreditira, se obravnavajo te pogodbe pod naslovom De rebus creditis (D. 12,1, C. 4, l). 4 S § 57. II. Posojilna pogodba. I. Pojem in ustanovitev. Posojilo (mutuum, po čudni etimologiji virov ,quod ex nieo tuum fit‘, Paul. D. 12, 1, 2, 2,1. 3,14 pr.) je pogodba, s ka¬ tero izroči nekdo (posojilodavec) drugemu (posojilojemniku) določeno količino nadomestnih stvari, navadno vsoto denarja, v lastnino s pridržkom, da mu mora posojilojemnik vrniti isto količino istovrstnih stvari (tantundem eiusdem generis, Gai. D. 44, 7, 1, 2: Re contrahitur obligatio mutui datione. Mutui autem datio consistit in his rebus, quae pondere numero mensuraoe constant, veluti vino oleo frumento pecunia nume- rata, quas res in hoc damus, ut fiant accipientis, postea alias recepturi eiusdem generis et qualitatis; prim. Gai. 3, 90, Paul. 4 Čeprav je moderni kontraktni sistem zgrajen na načelu brez¬ obličnega konsenza strank, spoznavamo realni karakter še v da¬ našnji posojilni, posodbeni, hrambeni in zastavni pogodbi. Konsenz ustvarja le predhodno pogodbo; za nastanek pogodbe same je odločilno le, da se stvari dejansko izroče kot posojilo, na posodo, v hrambo ali kot zastavo (§983, stavek 2, Odz. odnosno §971, stavek 2, Odz. odnosno §957, stavek 2, Odz. odnosno § 1368, stavek 2, Odz.; prav tako tudi po S 607, odst. 1, in § 610 BGB glede posojila in po prevladujočem mnenju piscev tudi glede ostalih tu omenjenih pogodb). Predhodna pogodba (dogovor bodoče pogodbe, § 936 Odz.) je po našem pravu obvezna, ako so določeni čas sklepanja kakor tudi bistvene sestavine bodoče pogodbe in se okolnosti do sklepanja glavne pogodbe niso bistveno izpremenile (rebus sic stantibus). Zahtevo, da se sklene glavna pogodba, je uveljaviti v enem letu po pogojenem času, sicer se ne more več zahtevati, da sklene druga stranka dogovorjeno pogodbo. Ko sodba o zahtevku postane pravnomočna, velja vobče zahtevana izjava volje za oddano in pogodba za sklenjeno. To pa seveda ne velja za realne pogodbe, ker se dejanska izročitev ne more fingirati. Zato je toženca prisiliti z izvršbo, da pred¬ met pogodbe izroči tožitelju. 18* 276 Realni kontrakti D. 12,1, 2,1, Ulp. Fragm. Vindob. 2, i, 1.1. c.). Ni torej posojilo, če naj se vrne vino za izročeno pšenico (Paul. D. 12, 1,2 pr.). Posojilo je osnovni kreditni posel. Dokler se je promet v okviru naturalnega gospodarstva omejeval na medsebojno pomoč sosedov, so se posojila dajala v pšenici, olju, vinu. Z začetkom denarnega gospodarstva je postal običajni predmet denar. V klasični dobi je bil mutuum poleg stipulacije edina oblika rimskega posojila. Smoter izročitve je ta, da prejemnik z izročenimi stvarmi (valuto) razpolaga po svoji volji. Pogosto izražajo stranke to voljo že pred sklepom pogodbe v posebnem brezobličnem dogovoru (tzv. pactum de mutuo dando odn . accipiendo). Tak dogovor izhaja od molčečega pogoja, da bo bodoči posojilo- jemnik tudi ob času izplačila posojilne valute poslovno spo¬ soben in vreden kredita (prim. Afric. D. 46, 3, 38 pr.; tzv. mol¬ čeča clausula rebus sic stantibus; o predhodni pogodbi prim. še § 56,1). Ta dogovor ni bil obvezen, če ni bil sklenjen v obliki stipulacije. 1. Izročitev predmeta. Za veljavnost posojila je neobhodno potrebno, da se pre¬ nese valuta v lastnino posojilojemnika. Ker gre za res nec mancipi, se prenos veljavno vrši z brezoblično tradicijo (prim. I. zv. § 55, I). Veljavnost tradicije pa zavisi od tega, da je posojilodavec lastnik (Paul. D. 12, 1, 2, 4: In mutui datione oportet dominum esse dantem ... in D. eod. 2, 2: si non fiat tuum, non nascitur obligatio) in da je tudi sposoben razpola¬ gati s stvarmi. Ako ni bil lastnik ali ni bil sposoben, da pravnoveljavno razpolaga, ni nastalo posojilo, ker stvari niso mogle postati last posojilojemnika. Zato je pupil, ki je bil dal posojilo brez varuhovega sodelovanja (auctoritatis interpositio), izročene stvari lahko vindiciral ali je imel tožbo a° ad exhi- bendum 1 zoper zlovernega prejemnika. Zoper dobrovernega 1 Z a° ad exhibendum je bilo mogoče uveljavljati obligacijsko- pravni zahtevek, da toženec predloži neko stvar in iure. Svrha je bila ta, da je tožitelj lahko ugotovil, ali je bila stvar, ki je bila v toženčevi detenciji, istovetna s stvarjo, ki jo je tožitelj nameraval od njega vindicirati (Paul. D. 10,4,2: Exhibere est facere in publico potesiaiem ut ei qui agat experiundi sit copia). Postopanje je torej neke vrste pripravljalno postopanje, ki daj tožitelju gotovost, da je oseba, ki jo hoče tožiti, pasivno legitimirana. Glavni primer je omenjen v I. zvezku § 59, IV, drug primer istotam § 51, III, 2. Tožba je bila lastniku na raz¬ polago tudi tedaj, kadar se toženec ni hotel spuščati v pravdo o lastnini. Lahko jo je naperil tudi, kdor je hotel s tožbo uveljavljati pravico užitka ali zastavno pravico; prav tako volilojemnik, ki je imel pravico izbrati eno stvar iz več njemu voljenih predmetov (optio; Ulp. D. 10,4,5, Posojilna pogodba 277 prejemnika, ki je stvari porabil, mu je pristajala condictio sine causa zaradi neupravičene obogatitve, ker je imel in porabil stvari objektivno brez pravnega razloga (sine causa, 1.2,8,2). Isto je veljalo vobče tedaj, kadar posojilodavec ni bil lastnik in je postal prejemnik naknadno lastnik iz drugega pravnega razloga, ne s tradicijo, n. pr. s pomešan jem spreje¬ tega denarja z lastnim denarjem (commixtio), s priposestvo vanjem, podedovanjem itd. Prejemnik, ki iz katerega koli raz¬ loga ni postal lastnik, posojilodavcu ni dolgoval tantundem eiusdem generis, marveč samo toliko, za kolikor je bil obogaten (condictio sine causa), tz v. condictio de bene depensis; lul. D. 12, 1, 19, 1). Prejšnji lastnik se je lahko držal posojilodavca (n. pr. s condictio furtiva, Ulp. 12, 1,13 pr., z a° a d exihiben- dum ali rei vindicatio), ako je prejemnik stvari zloverno po¬ rabil. Tedaj je lahko zahteval povračilo vrednosti stvari. Za veljavnost posojila po klasičnem pravu ni potrebno, da se izvrši prenos lastnine neposredno; zadošča tudi po¬ sredni prenos na ta način, da izplača druga oseba namesto posojilodavca, a po njegovem nalogu svoj denar, n. pr. posojilodavčev dolžnik (Paul. D. 45,1,126, 2, Iust. C. 4, 27, 3), ali tako, da izplača posojilodavec denar drugi osebi po nalogu posojilojemnika (Ulp. D. 12, 1, 9, 8 i. f.), ali da upnik prepusti svojemu dolžniku kot posojilo, kar mu je ta doslej dolgoval iz drugega pravnega razloga, n. pr. iz mandatne pogodbe (Ulp. D. 12, 1, 15). Mogoče je tudi, da izroči posojilodavec dolžniku katero koli stvar, n. pr. srebrno skledo, da jo prejemnik proda in izkupilo obdrži kot posojilo. Ta dogovor imenujejo navadno contractus mohatrae (po srednjeveški, iz arabščine izvirajoči 6 in 10). Tožen je bil lahko vsak posestnik ali detentor, ki je mogel stvar vrniti (facultas restituendi, Ulp. D. 6, 1,9, Ulp. D. 10, 4, 5, 6); morda tudi tisti, ki je posest naklepno opustil (qui dolo malo desiit possidere). Z ozirom na to, da se je obsodba mogla glasiti vedno le na denarno vsoto (condemnatio pecuniaria), se smoter tožbe, t. j. predložitev stvari, v kla¬ sični dobi neposredno ni dal doseči. Toženec je bil obsojen na denarni znesek, s katerim je tožitelj ocenil pod prisego svoj interes in ki je bil najbrž istoveten z zneskom, ki ga je mogel tožitelj dobiti v glavnem procesu, tako da je bil efekt obsodbe, kar se tiče odškodnine, isti kakor pri sami lastninski tožbi, vendar z razliko, da lastninska pravica ni bila ugotovljena. A° adexhibendum']e bila arbitrarna tožba: pretor je dal s tem, da je v formulo uvrstil klavzulo nisi arbitrio iudicis exhibebitur, možnost, da je sodnik tožencu dovolil, da se izogne obsodbi, če stvar predloži. Po justinijanovem pravu je sodnik toženca, ki stvari kljub sodnikovemu povelju ni hotel predložiti, neposredno obsodil na predložitev, ki jo je bilo moči doseči prisilno z izvršbo (manu militari). 278 Realni kontrakti označbi). 2 Nevarnost preide že z izročitvijo stvari na prejem¬ nika, tako da je posojilna valuta, če se stvar uniči ali po¬ slabša, prodajna vrednost stvari (Ulp. D. 12,1, 11 pr. in eod. 4 pr. i. f.; drugega mnenja, sklicujoč se na Julijana, Afric. D. 17, 1, 34 pr.). Samo podobna je konstelacija, če se tistemu, ki išče posojilo, izroče stvari s sporazumno cenitvijo (species utrius- que consensu aestimatas) in z dogovorom, da bodi cenilni zne¬ sek posojen (Diocl. C. 4, 2, 8). 2. Sporazum o svrhi. Stvari morajo biti izročene, da prejemnik lahko razpolaga z njimi, kakor more sploh lastnik razpolagati s svojimi stvarmi. Izročitelj in prejemnik morata stvari dati in prevzeti kot posojilo (Paul. 44, 7, 3,1: Non satis autem est dantis esse nummos et fieri accipientis, ut obligatio nascatur, sed etiam koc animo dari et accipi, ut obligatio constituatur). Ako stranki glede te svrhe nista složni, manjka causa credendi in izročitelj lahko zahteva stvari nazaj s condictio sine causa. N. pr. ako izroči A Bju denar kot darilo (quasi donaturus), B ga pa sprejme kot posojilo, ni to niti daritev, niti posojilo, ker ni konsenza (Ulp. D. 12, 1, 18 pr.: ... donationem non esse... et puto nec mutuam esse magisque nummos accipientis non fieri, cum alia opinione acceperit). A ne more tožiti s posojilno, temveč le z obogatitveno tožbo (prim. I. zv. § 55, VI). Isto velja tudi, če je konsenz pomanjkljiv zaradi zmote v osebi posojilodavca. juvencij Celz navaja (D. 12, 1,32) sle¬ deči primer: A je prosil mene in Tiči ja za posojilo; jaz sem ukazal svojemu dolžniku Cju, naj ta Aju posojilo izplača. C je to storil. A pa je bil mnenja, da je dobil posojilo od Tiči ja, ker je imel Cja za Ticijevega dolžnika. Celz odloča, da je A meni obligiran zaradi obogatitve, ne pa iz posojila: non quia pecuniam tibi credidi (hoc enim nisi inter consentientes fieri non poteši): sed quia pecunia me a a d te pernenit, eam mihi a te reddi bonum et aequum est. Po Juvenciju Celzu se imenuje condictio sine causa v tem primeru condictio Iuven- tiana. Zahtevek je utemeljen ne zato, ker ima posojilo- daveč pravico terjati denar nazaj po posojilni pogodbi, temveč zato, ker prejemnik nima pravice, ga obdržati. 2 Izraz se je uporabljal v več pomenili, zlasti tudi v pomenu pro¬ daje stvari na kredit, ki jo prodajalec takoj zopet kupi nazaj, toda za nižjo, takoj izplačano kupnino. Učinek je ta, da dobi prvotni kupec na ta način posojilo v znesku nižje kupnine (Sehey, Obligations- verhaltnisse 83). Posojilna pogodba 279 Smoter pogodbe in izročitve denarja mora biti dajanje kredita. Ako se denar izroči zato, da naj krije prejemnik z njim morebitno škodo, ki mu jo povzroči izročitelj, to ni posojilo, temveč varščina v gotovini (tzv. pignus irregulare, prim. § 60, III). Ako je smoter ta, da prejemnik denar brani, gre za nepristno hrambeno pogodbo (tzv. depositum irregulare, prim. § 59, III, 1). Smoter je lahko tudi to, da prejemnik denar prepelje na drug kraj, tako da prevozniku ni treba naslov¬ ljencu izročiti prevzetih novcev, temveč samo denarno vred¬ nost (tantundem eiusdem generis). Smoter je izvršitev prevoza (tzv. locatio conductio operiš irregularis, prim. § 69,1). II. Obveznosti in pravice. Kot strogo enostranska pogodba ustanavlja posojilo samo eno obveznost, namreč obveznost posojilojemnika. Njej odgo¬ varja samo ena terjatev: terjatev posojilodavca. Posojilodavec je izključno le upnik, posojilojemnik izključno dolžnik. Posojilojemnik je obvezan, da vrne natančno toliko stvari iste vrste, kolikor jih je sprejel; ne več, ne manj (Ulp. D. 12, k H» !) ; , Tožba posojilodavca je ista kakor stipulatorjeva tožba pri stipulatio certi: pri denarnih posojilih a° certae creditae pecu- niae (condictio certi, tu imenovana tudi condictio mutui), pri posojilih drugih stvari condictio certae rei ali condictio triti- caria (od triticum = pšenica, ki je bila glavni predmet ne¬ denarnih posojil; Ulp. D. 13, 3, 1 pr.). Obrazce teh tožb smo navedli v § 52 pod IV. Iz njih izhaja, da posebnih tožb iz posojilne pogodbe ni. Če je na nekaterih mestih govor o neki mutui actio (n. pr. Diocl. C. 7, 35, 5), se to ne nanaša na obliko, temveč na vsebino tožbe. Ako ni drugače dogovorjeno, je denar vrniti v vrednosti posojenega denarja, ne morda v isti vrsti novcev (Paul. D. 46, 3, 99). Gre torej za dolg denarne vsote v tehničnem pomenu (prim. § 12,1). Ako čas vrnitve ni določen, se sme posojilo takoj zahtevati nazaj (quod sine die debetur statim debetur, prim. Pomp. D. 50, 17, 14). Včasih se da nasprotna norma sklepati iz okoliščin, n. pr. če si je vzel upnik že vnaprej obresti, ki pojmovno predpostavljajo, da je glavnica prepuščena za dotično daljšo rabo (prim. § 22; Florent. D. 2, 14, 57 pr.: Qui in futurum usuras a debitore acceperat, tacite pactus videtur, ne intra id tempus sortem petat). 280 Realni kontrakti Ker je posojilojemnik z izročitvijo postal lastnik, utrpi posledice, če se stvari po naključju uničijo (Gai. D. 44, 7,1, 4: Et ille quidem qui mutuum accepit, si quolibet času quod accepit amiserit, nihilo minus obligatus permanet; prim. I. 3, 14, 2). Kljub uničenju mora vrniti tantundem eiusdem generis (Paul. D. 12, 1,2 pr.). Ker posojilojemnik nikoli ne dolguje več, kakor je dobil (re non potest obligatio contrahi, nisi quatenus datum sit, Paul. D. 2,14, 17 pr. i. f.), ne dolguje obresti, če niso bile morda do¬ govorjene s posebnim verbalnim kontraktom (prim. § 22, II, 1, a, in Paul. Sent. 2,14, 1: Si pactum nudum de praestandis usuris interpositum sit, nullius est momenti). Obrestni dolg postane ex stipulatione, ne pa ex re. Zato je bilo enostavneje stipulirati istočasno z obrestmi tudi glavnico (stipulatio sortis et usura- rum). Brezobličen pakt (nudum pactum) je izjemoma zadoščal pri pomorskem posojilu (zdolaj pod III, 2), od Aleks. Severa tudi za obresti od nedenarnih posojil zaradi kondemnacijske klavzule quanti ea res est (C. 4,32, 11) in po Justinijanovi noveli 136, 4 tudi od posojil bankirjev. Za obrestno posojilo rabijo Rimljani navadno izraz faenus. Seveda tudi zamudnih obresti ni bilo mogoče terjati. V klasični dobi so temu odpomogli s stipuliranjem globe (stipulatio poenae) tako, da je moral toženec, ki je, tožen z a° certae creditae pecuniae, podlegel, plačati zmagovavcu še tretjino tožbene vsote povrh (Gai. 4, 171). Tožeči upnik mora dokazati, da je izplačal valuto kot posojilo. Navadno je to dokazal z zadolžnico. V tretjem sto¬ letju po Kr. se je v Rimu uveljavilo pravilo, da je smel izdatelj zadolžnice v določenem roku (pod Justinijanom v roku dveh let) po izdanju zadolžnico izpodbijati že z navadnim oporekom, s protestacijo, s čimer je postala neobvezna (exc° non numeratae pecuniae) ali zahtevati sam s tožbo querela non numeratae pecuniae, da se mu zadolžnica vrne (Iust. C. 4, 30, 14 pr.). S tem je posojilodavca prisilil, da je izplačilo drugače dokazoval. Ako se je dokaz upniku posrečil, je zadela izda- telja po Justinijanovem pravu globa dvojnega zneska zaradi doloznega tajenja. Po preteku tega roka je bil vsak protidokaz zoper listino izključen, tako da je obvezovala celo, če valuta ni bila izplačana (Diocl. C. 4, 9, 4, AIex. C. 4, 30, 8). Tudi brez¬ obličen protest, dostavljen upniku ali — v njegovi odsotnosti — oblastvu, je zadoščal (Alex. C. 4, 30, 8, Diocl. C. 4,2, 5 in C. 4, 9, 4, Iust. C. 4, 30, 14, 4). Zato je imel Justini jan zadolž- Posojilna pogodba 281 niče, ki so bile zaradi poteka roka varne pred izpodbijanjem, naravnost za literalne kontrakte (prim. naslov 1.3,21: de lit- terarum obligatione in njegovo vsebino). Ako je toženec pri¬ znal, da mu je bilo posojilo odšteto, pa zatrdil, da ga je vrnil, je moral seveda on dokazati to dejstvo, ki je uničilo tožbeni zahtevek (reus in exceptione actor est, Ulp. D. 44, 1,1; v tem pogledu je zanj veljalo pravilo: actore non probante reus absoloitur ali ei incumbit probatio qui dicit, non qui negat, Paul. D. 22, 3, 2). Kot dokaz mu je služila pobotnica (apocha). Tudi glede nje so vobče veljala dokazna pravila kakor za zadolžnico. Rok, ki je bil po njegovem preteku dokaz, da posojilo ni bilo vrnjeno, izključen, je znašal trideset dni (lust. C. 4, 30, 14) , 3 III. Posebna pravila. 1. Denarna posojila sinovom pod oblastjo. V § 2 pod IV, 1, č, smo že omenili, da je bilo prepovedano, dajati denarna posojila sinovom, ki so bili pod očetovsko oblastjo 4 , in da so kljub prepovedi dana posojila ustvarjala le neiztožljivo obvezo (SC. Macedonianum). Occasio legis 3 Po svojih bistvenih znakih se posojilna pogodba našega prava popolnoma ujema z rimskim pojmom. Zlasti je tudi realni kontrakt (§983 Odz.), veljaven brez posebne oblike razen posojil med zakoncema (notarski akt, § 52, odst. 1, št. 2, Zak. o javnih notarjih). Za prenos lastnine je uporabna vsaka tradicija, tudi brevi manu traditio, prav tako izročitev tretji osebi ali po tretji osebi ali na ta način, da se obstoječi dolg izpremeni v posojilni dolg (§§ 959,1376 Odz.) ali v abstraktni dolg s po¬ močjo menice aii drugih vrednotnic. Obresti si^ mora posojilodavec izgovoriti (§ 984 Odz.); ako njihova višina ni določena, velja zakonska obrestna mera 5%, pri trgovinskih poslih pa 6% (prim.§22,op.3). Ista mera velja za zamudne obresti, ki jih je vedno plačevati od dospelosti gluv- ničnega dolga. — Zadolžnica je samo dokazilo. Z besedami § 1001 Odz., da je »popoln« dokaz, je le izrečeno, da je zadolžnica dokaz samo za to, kar je v njej posvedočeno. Dokazno moč presoja sodnik po svobodnem preudarku (§ 368 Cpp.). Protidokaz je vselej mogoč, zlasti tudi o tem, da dolžnik valute ni prejel. ' Praktično je bilo v prvi vrsti za sinove po dovršenem 25. letu Cpuberes maiores XXV annis), ki so bili pod očetovsko oblastjo. Zakaj dokler je bil filius familias impubes infanlia maior (do dopolnjenega 14. leta), se sploh veljavno ni mogel zavezati; doraslega nedoletnika (pubes) pa je navadno že ščitila restitutio in integrum, ki je imela večji učinek, kakor sklicevanje na senatski sklep (namreč da je bila pogodba razveljavljena). 282 Realni kontrakti je bila baje 5 , da je neki Macedo umoril svojega očeta, ker so ga preganjali oderuhi in je hotel sin z očetovo zapuščino poplačati svoje dolgove; ratio pa je bila, da bi se preprečilo, da sin in njegovi upniki preže na smrt rodbinskega pogla¬ varja; saj je bila tožba po senatovem sklepu izključena tudi po očetovi smrti (Ulp. D. 14, 6 , 1 pr.). Pod prepoved spadajo le denarna posojila, pa niti ta ne, če je upnik sinu to, kar mu je dolgoval, n. pr. kupnino, prepustil kot posojilo (Ulp. D. 14, 6 , 3, 3). Tzv. contractus mo- hatrae pa je v prepovedi obsežen, če je bila ta oblika uporab¬ ljena le in fraudem legis, da bi se pogodnika izognila pre¬ povedi (Ulp. D. eod. 7, 3: Sed si fraus sit senatus consulto adhibita, puta frumento vel vino vel oleo mutuo dato, ut his distractis fructibus uteretur pecunia, suboeniendum est filio familias). Ako je pater familias že vnaprej privolil, je bilo posojilo polnoveljavno, n. pr. če je bil svojega sina namestil kot svojega trgovskega pomočnika (institor, Ulp. D. eod. 7,11; prim. § 35,11). Pa tudi z naknadno odobritvijo po očetu je postalo posojilo vsaj po Justinijanovem pravu iztožljivo (prim. § 2, op. 3); prav tako, če je bil posojilni znesek uporabljen v očetovo korist (in rem patris versio, Ulp. h. t. 7, 12, Paul. eod. 1. 17, prim. § 35, III, 2). Sin, ki je razpolagal z izločeno imovino (peculium castrense in quasi castrense), je bil, kakor rodbinski poglavar, obvezan do višine te imovine. V interesu prometa je bila prepoved neuporabna, če upnik, ne da bi bil za to kriv, ni vedel, da je posojilojemnik sin pod oblastjo (Ulp. D. h. t. 3 pr., Pomp.-Iul. eod. 19: . .. exceptionem senatus consulti MacedoJiiani nulli obstare, nisi qui sciret a ut scire potuisset filium familias esse eum cui credebat). V interesu nedoletnega upnika pa je bilo določeno, da imej njegova zaščita prednost pred zaščito posojilojemnika pod oblastjo. Nedoletni upnik je lahko zahteval vzpostavitev v prejšnji stan (Ulp. D. 4,4,11,7). Procesualno je bila posledica prepovedi denegatio actionis in iure, ako je bilo nesporno, da gre za prepovedano posojilo, 5 Kritično in morda preveč skeptično označuje B e s e 1 e r (Beitrage zur Kritik d. rom. Rechtsquellen 4,130) umor očeta kot »abotno bizan¬ tinsko legendo«. Res govori o njem šele Teofil v svoji parafrazi insti¬ tucij (4,7,7, prim. I. zv. § 16,1). Vendar omenja že senatski sklep sam ,cetera scelera‘ (Ulp. D. 14, 6,1 pr.). Posojilna pogodba 283 sicer pa exceptio SC* Macedoniani. Sin je lahko zahteval uvrstitev te ekscepcije tudi potem, ko je postal že sui iuris; toda po doseženi samostojnosti je mogel pogodbo najbrž odobriti, s čimer je bila ekscepcija izključena (Sev. C. 4, 28, 2). Zaščito ekscepcije so uživali tudi sinovi dediči, poroki in sploh vsi, ki so imeli zoper sina regresne pravice (Ulp. D. 14,6,9,3). Ako pa je bil dolg poplačan, se plačano ni moglo več zahtevati nazaj, vseeno ali je dolg plačal oče ali sin, ko je postal sui iuris, ali kdo drug (Ulp. 12,1,14, Marcian. D. 12,6, 40 pr. itd.). 2. Pomorsko posojilo. Posebne važnosti za promet starega veka je bilo pomorsko posojilo (faenus nauticum ali pecunia traiecticia). Digeste in kodeks mu posvečata poseben naslov (D. 22, 2, C. 4, 33). Bistvo tega iz grških prometnih običajev prevzetega po¬ sojila je, da je obveznost posojilojemnika, vrniti glavnico in dogovorjene obresti, odložno pogojna, namreč odvisna od tega, da ladja srečno dospe v luko, kamor je bila namenjena. Nevarnost pogube denarja ali blaga je šla torej na rovaš posojilodavca. Zdi se, da je šlo prvotno za transport posojenega denarja v določeno luko, da bi se s tem denarjem nakupilo blago in to zopet pripeljalo domov. Obveznost posojilojemnika je bila podana, ko je posojeni denar dospel v prekmorsko luko. Gotovo pa so dajali taka posojila tudi za nabavo blaga, ki je bilo namenjeno drugam, tako da je bila obveznost posojilo¬ jemnika odvisna od tega, da dospe blago v namembno luko (pecunia traiecticia, Modest. D. 22, 2,1). Spadala pa so semkaj tudi posojila, dana za popravo ladij ali za plačila moštvu, ako je bilo dogovorjeno, da naj se vrnejo ta posojila le, ako ladja dospe v namembno luko. Posojilodavec je kapitanu navadno dal natančna navodila za smer in čas vožnje in ni bil odgovoren za nevarnost, če je kapitan ta navodila samolastno zanemaril. Posojilodavec ni odgovarjal za krivdo posojilojemnika ali moštva niti za škodo, ki jo je povzročila kakovost blaga (Diocl. C. 4, 22, 3). Ker je prevzel posojilodavec nevarnost pomorskega transporta in je bil vsled tega njegov rizik izredno velik, je bilo pomorsko posojilo v več pogledih privilegirano. Po klasičnem pravu si je smel posojilodavec izgovoriti premijo, 284 Realni kontrakti usurae maritimae, ki prav za prav niso bile obresti, t. j. od- platek za rabo tuje glavnice, temveč zavarovalna premija. Zato je bila višina neomejena (Paul. Sent. 2,14, 3: Traiecticia pe- cunia propter periculum creditoris, quamdiu navigat naois, infinitas usuras recipere potest). Šele Justinijan je postavil mejo in določil, da se smejo jemati največ 12 odstotne obresti (centesimae usurae, C. 4, 32, 26, 2). Te obresti ali premije so se mogle zahtevati celo tedaj, kadar niso bile dogovorjene s sti- pulacijo, temveč, kakor pri gibkih poslih, samo z brezobličnim paktom (Scaev. D. 22, 2, 5,1, prim. tudi § 22, op. 1). Običajno je posojilojemnik tudi zastavil ladjo. Bistveno pa to ni bilo, niti ni bil osebni posojilni dolg odvisen od usode zastave. Posojilodavec ni utrpel nevarnosti zastave, temveč denarja ali blaga. 6 § 58. III. Posodbena pogodba. I. Pojem. Posodba ( commodatum - commodo datum, utendum datum, Ulp. D. 13, 6, 1) je pogodba, s katero izroči nekdo (posodnik, komodant) drugi osebi (izposojevalcu, komodatarju) posa¬ mično premično ali tudi nepremično stvar neodplatno za rabo, določeno po času ali po pogojeni svrhi. Dogovor, po katerem b o nekdo dal drugemu neko stvar na posodo brez odplatka, da jo rabi (pactum de commodando), ni bil obvezen, če ni bil sklenjen v obliki stipulacije (prim. §56, T). S pogodbo je postal izposojevalec samo imetnik stvari; lastnino in posest in iz njih izvirajočo zaščito je obdržal po¬ sodnik, ako je bil dotlej lastnik odnosno posestnik. Za veljav¬ nost komodata pa ni bilo potrebno, da bi bil posodnik lastnik ali posestnik. Lahko kdo izposodi komu stvar, ki jo ima sam le v najemu ali ki jo je bil celo ukradel (Paul. D. 13, 6, 15: Commodare possumus etiam alienam rem, quam possidemus, tametsi scientes alienam possidemus, Marcel, eod. 16: ita ut si fur vel praedo commodanerit, habeat commodati actionem). Praviloma ničen pa je bil komodat, ako je bila izposojena 0 Po tem se razlikuje od pomorskega posojila modernega prava (bodmerija), pri katerem gre bistveno za zastavitev ladje in tovora. Lastnik ladje ali kapitan ali lastnik tovora zastavijo za posojilo ladjo odn. vtovorjeno blago in se obvezujejo, da povrnejo posojilo in plačajo posebno premijo, če ladja odn. tovor srečno dospe v namembno luko. Ako se ladja ali tovor pogubi po naključju, pride posojilodavec ob posojilno valuto in premijo. Posodbena pogodba 285 stvar komodatarjeva last. Vendar se to pravilo ni nanašalo na primere, v katerih lastnik ni imel pravice rabe, n. pr. ker je bil stvar komu prepustil za užitek. Tedaj si je lahko stvar izposodil od uživalca (arg. iz Tertul. D. 16, 2, 28). Iz dejstva, da mora komodatar po končani rabi ali določeni dobi vrniti isto stvar, sledi, da izposojene stvari načeloma ne smejo biti potrošne, t. j. stvari, ki se s smotrno rabo porabljajo (res quae usu consumuntur Del minuuntur, prim. k zv. § 41, II, 4). Le izjemoma si lahko mislimo možnost, da se posodijo potrošne stvari, tedaj namreč, kadar je dogovorjena taka raba, ki porabo izključuje, n. pr. posodba sadja za okra¬ sek mize ali za razstavo (Ulp. D. 13, 6, 3, 6: N on potest commo- dari id quod usu consumitur, nisi forte a d pompam vel osten- tationem quis accipiat). Pojem utegne biti še bolj pojasnjen, če ugotovimo glavne znake, po katerih se komodat razlikuje od drugih, na videz podobnih pogodb. Brž ko se pojavi pri nekem razmerju eden od teh razlikovalnih znakov, slede iz tega seveda še druge razlike, n. pr. značaj posla kot strogega ali gibkega, kot real¬ nega ali konsenzualnega kontrakta. 1. Razlikovanje od posojila. Po tem, da predmet posodbe navadno ne morejo biti niti potrošne niti nadomestne stvari, se razlikuje posodba od poso¬ jila, ki se more sklepati le o nadomestnih stvareh (prim. L zv. § 41, II, 3 in tu §11). Medtem ko postanejo nadomestne stvari prejemnikova lastnina in morajo postati njegova last, če naj izpolnijo svojo nalogo, da z njimi prosto razpolaga, ostanejo posamične izposojene stvari posodnikova last in izposojevalec jih dobi z izročitvijo samo v svojo detencijo. S tem je tudi že rečeno, da prejemnik ne uživa nobene stvarnopravne zaščite, niti lastninske niti posestne. Znak vseh realnih kontraktov razen posojila je sploh, da ostane lastnina pridržana izročitelju. Glede drugih razlik prim. še § 57 pod II. 2. Razlikovanje od najema. Posodba je po rimskem pravu bistveno neodplatna. Kdor prepušča komu rabo posamične stvari odplatno, n. pr. hišni lastnik stanovanje za najemnino, ali knjižnice, ki izposo¬ jajo knjige, za izposojevalnino, ne sklene posodbene pogodbe, temveč najemno pogodbo (locatio conductio rei, prim. § 67), ki se razlikuje od posodbe poleg drugega tudi po tem, da je konsenzualni kontrakt (Ulp. D. 13, 6, 5, 12: Labeo a it commo- 286 Realni kontrakti dati actionem locurn habere, quod ego puto verum esse, nisi merces interoenit: tune enim vel in faetum vel ex locato conducto agendum erit; prav tako I. 3, 14, 2). Ako se prepušča raba stvari za drugo povratno dajatev, ne za plačilo za rabo, gre za inominatni realni kontrakt (Ulp. D. 19, 5, 17, 3). 3. Razlikovanje od prekarija (prepustitve rabe do poljubnega preklica). Najvažnejša je razlika, ki loči posodbo od neodplatne prepustitve rabe do poljubnega preklica (precarium). Le-ta je pri Rimljanih od pamtiveka izpolnjeval znamenito socialno nalogo kot jedro razmerja med patronom in klientom, pozneje tudi med patriciji ali veleposestniki in od njih odvisnim proletariatom (ius applicationis, Cicero, De orat. 1,187). Patron je podeljeval klientu po njegovi prošnji (preces) določene ugodnosti, med njimi tudi uporabo svojih stvari, zlasti ne¬ premičnin, do poljubnega preklica, morebiti tudi za določeno dobo (Cels. D. 43, 26, 12 pr.), toda neobvezno (Ulp. D. eod. 1 pr.: Precarium est, quod precibus petenti utendum conceditur tamdiu, quamdiu is qui concessit patitur). 1 Prekarij je bil po klasičnem pravu dejansko razmerje zvestobe, ne pa pravno razmerje. Ustanovljeno ni bilo s pogodbo. Ako je bil sklenjen kontrakt o vrnitvi stvari, ki je bila komu do preklica neodplatno prepuščena, ni nastal prekarij (Pomp. D. 43,26,15,3: Cum quis de re šibi restituenda cautum habet, precarium interdictum ei non competit). Prekarij sploh ni vezal nikogar: ne izročitelja stvari (precario dans), pa tudi ne prejemnika (precario accipiens). Zato tudi ni nastala na nobeni strani nikakšna odgovornost za diligenco. Prekarist je bil odgovoren edinole za dolozno ravnanje in — zaradi splošne izenačitve naklepa s težko krivdo v cesarski dobi — tudi za culpa lata (prim. Ulp. D. 45, 6,2 in eod. 8, 3 in 5, D. 50, 17, 23 in opozorilo v §20 op. 3). Prekarist pa tudi ni imel pravice na povračilo potroška in škode. Vsaj viri take pravice nikjer ne omenjajo. Ker ni obstajala nobena obveza, ni imel precario dans nobene obligatorne tožbe zaradi vrnitve. Pretor mu je podel je- 1 Za prekaristično so imeli v klasični dobi tudi razmerje zastavi- telja, ki mu je zastavni upnik dovolil, da ostane zastava pri njem, ali kupca, ki mu je izročil prodajalec kupljeno stvar pred plačilom kup¬ nine (Cels. D. 43, 26,11 odn. Ulp. eod. 20). Posodbena pogodba 287 val na podstavi dejstva, da je prekarist tujo stvar dejansko imel (precario ab illo habere), samo posestno zaščito z rekuperator- nim interdicturn de precario, ki je osnovan edino na dej¬ stvu, da prekarist stvari ni vrnil, ko je izročitelj preklical podeljeno mu ugodnost (prim. formulo interdikta v I. zv. § 46, IV, 2). V cesarski dobi je izročitelj stvar lahko terjal nazaj tudi s condictio sine causa, ker je imel prekarist stvar od preklica naprej brez razloga (Iul. D. 43, 26,19, 2: Cum quid precario rogatum est, non solum interdicto uti possumus, sed et incerti condictione, id est praescriptis verbis). 2 Iz po¬ delitve posestne zaščite se vidi, da je bil prekarist, drugače kakor izposojevalec, jurističen posestnik. Samo v raz¬ merju do izročitelja ta zaščita ni pomagala, ker je njegova posest s preklicom postala viciozna (prim. I. zv. § 46. IV, 2). II. Obveznosti in pravice. Commodatum je bonae fidei negotium in slučajno dvo¬ stranska pogodba. Iz njega nastajajo bistveno in vselej obvez¬ nosti komodatarja, včasih pa tudi obveznosti komodanta. Obe stranki pa morata storiti in opustiti vse, kar zahteva ali zabranjuje dobra vera. 1. Obveznosti izposojevalca. a) Izposojevalec prevzame zmerne stroške vzdrževanja izposojene stvari, n. pr. krmljenja živali ali prehrane sužnja (modica impetidia, Gai. D. 13, 6,18, 2, Modest. Coli. 10, 2, 5). b) Praviloma je izposojevalec edini interesiran. Bona fides zahteva, da odgovarja po klasičnem pravu za čuvanje (custo- dia, Gai. 3, 206, prim. § 19, B, I, 2, a,/?), v postklasični dobi za vsakršno krivdo (culpa et diligentia in custodiendo; Gai. D. 13, 6,5,3: In rebus commodatis tališ diligentia praestanda est, (lualem quisque diligentissimus pater familias suis rebus ad- - Po navedenem mestu identificira Julijan obogatitveno tožbo (condictio sine cnusa) z actio praescriptis verbis, kakor da bi bil prekarij inominatni realni kontrakt (prim. §72). Že to samo na sebi ni vero¬ dostojno. Naravnost nemogoče pa je, (la bi bil Julijan istovetil strogo tožbo (condictio) z actio bonae fidei, kakršna je a° praescriptis verbis. Tu gre pač za očitno interpolacijo, kar upravičuje domnevo, da je a° praescriptis verbis tudi v Ulpijanovem fragmentu D. eod. 2, 2 naknadno dodana (Itaque cum quid precario rogatum est, non solum hoc interdicto uti possumus, sed etiam praescriptis verbis actione, quae ex bona fide oritur). Ker pa omenjajo tudi'Paulove Sentence (5, 6,10) ,civilis actio huius rei, sicut commodu(i‘, smemo sklepati, da izvirajo ta mesta iz glos postklasičnih pravnikov. Realni kontrakti hibet, prim. Ulp. D. eod. 5, 3) in celo za naključje, ki je moglo stvari zadeti le vsled protipogodbene rabe, n. pr. če je vzel srebrnino, ki mu je bila izposojena le za pojedino, prirejeno prijateljem, s seboj na potovanje in je tako postala žrtev roparjev ali brodoloma (Gai. D. 13, 6, 18 pr.). To pa ni prava odgovornost za casus, ker je dogodek posredno povzročen po krivdi (tzv. casus mixtus). Za rimsko mentaliteto značilna je določba, ki nalaga iz¬ posojevalcu dolžnost, da reši v nevarnosti izposojeno stvar pred svojimi stvarmi (Proinde et si incendio nel ruina aliquid contigit vel aliquid damnum fatale, non tenebitur, nisi forte, cum possit res commodatas saloas facere, suas praetulit, Ulp- D. 13, 6, 5, 4). Za naključje, ki zadene stvar ob rednem uporabljanju, izposojevalec ne odgovarja (Pomp. h. t. 23), razen, ako je bilo to dogovorjeno (Afric. D. eod. 21, 1, Diocl. C. 4, 23,1). Ko je nastopila njegova zamuda, odgovarja seveda po občih načelih tudi za naključje (prim. § 25, II, 2, kjer je omenjena tudi izjema). Izjemoma se utegne pripetiti, da je tudi posodnik intere- siran, n. pr. v prej navedenem primeru izposojevanja srebr¬ nine, če jo naj uporabi izposojevalec za pojedino, ki jo priredi skupnemu prijatelju obeh pogodnikov. Digeste (Gai. D. 13, 6, 18 pr.) odločajo po mnenju nekaterih (scriptum apud quosdam) tako, da odgovarja izposojevalec le za dolus, ki bi v smislu kodi¬ fikacije obsegal tudi težko krivdo, medtem ko se Gaju podtika mnenje, da bi imel prestirati isto odgovornost kakor zastavni upnik glede zastave in zakonski mož glede dote (ut ita culpae fiat aestimatio, sicut in rebus pignori datis et dotalibus aesti- mari solet). Ker pa je ta odgovornost različna (za omnis culpa odnosno le za culpa in concreto), je mesto pač izpremenjeno. Najbrž je komodatar v takem primeru odgovarjal le za naklep in veliko nemarnost. To potrjuje tudi Ulpijan, navajajoč m. dr. primer, da posodi ženin svoji nevesti nakit ali obleko, quo honestius culta ad se deduceretur (D. 13, 6, 5,10). c) Glavna obveznost izposojevalca je, da vrne izposo¬ jeno stvar po preteku dobe, ki je določena po času ali po načinu rabe, n. pr. s tem, da se voz izposodi samo za popol¬ danski izlet. Vrniti je isto stvar, pa tudi vse pritikline (Ulp. D. 13, 6, 5, 9 in D. 47, 2,14,15) in plodove (Paul. D. 22, 1, 38,10). Posodbena pogodba 289 Za uveljavljanje omenjenih zahtevkov je bila posodniku najprej na razpolago samo tožba z intentio in factum con- cepta (Gai. 4,47, prim. §56,11,2), pozneje pa kontraktna tožba, ki se zove a° commodati (directa). Njen obrazec se je ujemal z obrazcem za tožbo iz hrambene pogodbe, ki smo jo na na¬ vedenem mestu reproducirali (Lenel, EP 3 253). 2. Morebitne obveznosti posodnika. a) Ker posodnik od pogodbe nima koristi, mora izposoje¬ valcu povrniti le ono škodo, ki je izposojevalcu nastala vsled posodnikovega naklepnega postopanja ali njegove težke krivde, n. pr. če mu je vedoma posodil poškodovano posodo in se je vanjo vlito vino ali olje pokvarilo ali je izteklo (Item qui sciens vaša vitiosa commodavit, si ibi infusum vinum vel oleum corruptum effusumve est, condemnandus eo nomine est, Gai. D. 13, 6, 18, 3) ali če je posodil sužnja kradljivca osebi, ki za to njegovo lastnost ni vedela, in je suženj potem res kradel (Paul. D. eod. 22: cum sciens talem esse servum ignoranti commo¬ davit). Ker gre izposojevalcu — drugače kakor prekaristu — pravica do rabe za izrečno ali molče določeno dobo, mu posodnik ne sme stvari odvzeti pred potekom te dobe, n. pr. trame, ki jih je bil posodil, da izposojevalec z njimi podpre svojo hišo (Paul. D. 13, 6,17, 3). b) Posodnik mora izposojevalcu povrniti potrebne iz¬ datke za stvar, kolikor presegajo običajne vzdrževalne stro¬ ške (prim. zgoraj II, 1, a), n. pr. znatnejše stroške zdravljenja sužnja ali stroške iskanja sužnja, ki je bil pobegnil (Gai. D. 13, 6, 18, 2, Paul. Sent. 2, 4, 1). Ako je bil izposojevalec tožen zaradi vrnitve izposojene stvari (z actio commodati directa), mu je bilo mogoče uvelja¬ viti te nasprotne zahtevke brez posebnih formalnosti, ker je bila pravda iudicium bonae fidei in je moral sodnik te za¬ htevke upoštevati. Utegnilo pa se je pripetiti, da posodnik sploh ni tožil, ker je bila stvar po naključju uničena ali je bila že vrnjena, ali pa da je sicer tožil, pa se sodnik ni oziral na nasprotne zahtevke izposojevalca ali da so bili le-ti večji, kakor vrednost izposojene stvari (Gai. D. 13, 6,18, 4). Za take primere je imel izposojevalec posebno tožbo, a° commodati contraria (Paul. eod. 17, §§ 1, 3, 5, Gai. eod. 18, 2 do 4), za ka¬ tero pretor najbrž ni proponiral posebne formule; zamenjal je enostavno imena v demonstraciji in ius koncipirane formule (Lenel, EP 3 253 s.). 19 Rimsko pravo II, 290 Realni kontrakti Razen omenjenih pripomočkov se je izposojevalec mogel obvarovati škode tudi s tem, da je izposojeno stvar zadržal, dokler njegovi nasprotni zahtevki niso bili kriti (Iul. D. 47, 2, 60; prim. § 42, II). 3 § 59. IV. Hrambena pogodba. I. Pojem. Hramba (depositum, grško naqcr/.aradrpori) je pogodba, s katero nekdo (položnik, deponent) izroči drugemu (hrani¬ telju, depozitarju 1 ) premično stvar, da jo neodplatno hrani (dare seroandum; Ulp. D. 16, 3,1 pr.: Depositum est, quod custobiendum alicui datum est, dictum ex eo quod ponitur: praepositio enim de auget depositum, ut ostendat totum fidei eius commissum, quod ad custodiam rei pertinet). Čeprav rabijo viri izraz custodire, ne gre za strogo dolž¬ nost čuvanja in nadzorovanja v smislu odgovornosti za eu- stodia, o kateri je bil govor v § 19 pod B, I, 2, a (prim. tam pod /?j. Justini jan to še izrečno poudarja (1.4,1,17: Sed is, apud quem res deposita est, custodiam non praestat, sed tantum in eo obnoxius est, si quid ipse dolo malo fecerit...). Po klasičnem pravu hranitelj le ni smel ravnati zlonamerno 3 Kakor po rimskem pravu, postane posodbena pogodba, ki ji je tudi sicer pojem isti, obvezna šele z izročitvijo; gol sporazum je pred¬ hodna pogodba, ki je obvezna tudi, če je brezoblična (§§971 in 936 Odz.). Posodba do poljubnega preklica (prekarij) ni »prava pogodba« (§ 974 Odz.). Ako se sme po konkretnih okoliščinah sklepati, da imej prekarist p r a v i c o , čeprav vsak čas preklicno, je kot posestnik pravice pose- sorično zaščiten (sporno). — S posodbeno pogodbo se lastninske in po¬ sestne razmere vobče ne izpreminjajo; izposojevalec je le imetnik stvari, toda, drugače kakor po rimskem pravu, posestnik pra¬ vice in kot tak tudi posesorično zaščiten. Posodnik ne sme stvari nazaj terjati pred potekom dobe (§ 976 Odz.). Zoper njegovo voljo pa tudi izposojevalec stvari ne sme vrniti prej, če bi to bilo za posodnika težavno (§ 977 Odz.; drugače po rimskem pravu z ozirom na pravilo diei adiectio pro reo, prim. s 24,1). — Protipogodbena raba, zlasti tudi nedopustna prepustitev rabe drugi osebi, napravi izposojevalca odgovornega tudi za naključje in upravičuje posodnika, da terja stvar takoj nazaj (§ 978 Odz.). Odgovornost izposojevalca za vzdrževanje in škodo se vobče ujema z ono po rimskem pravu (§§879,981). Posodnik odgovarja (kakor vsakdo, pogodbeno ali izvenpogodbeno, § 1295 Odz.) za vsako krivdo. Vzajemne tožbe so vezane na prekluzivni rok 30 dni od vrnitve stvari (§ 982 Odz.). Zadržne pravice izposojevalec nima (§ 1440 Odz.). 1 Osebo, kateri se stvar izroči v hrambo, imenu jejo viri deposi- tarius. So pa tudi fragmenti, ki rabijo ta izraz za osebo, ki stvar depo¬ nira ( deponens; cf. Ulp. D. t6, 3, 7, 2 in 3). Hrambena pogodba 291 ali nezvesto (Modest. Coli. 10, 2, 1, Paul. Sent. 2, 12, 6). Šele J »stinijanov pojem dolusa obsega tudi veliko nemarnost (culpa lata). S tem je naložena hranitelju dolžnost, da se mora vendar v neki meri pobrigati za stvar, ki je pri njem shra¬ njena. Nepravilno je torej naziranje, po katerem bi hranitelj prevzel le obveznost, da položniku da prostor na raz¬ polago, kamor se stvar lahko spravi. Korist ima tu izročitelj, ne pa prejemnik, kakor pri po- sodbi. Bistveni znaki hrambene pogodbe so njen značaj kot realnega kontrakta bonae fidei in njena neodplatnost. Njen predmet pa je praviloma posamična stvar. Depositum je re¬ alni kontrakt (is, apud quem res aliqua deponitur, re obli- gatur.. 1,3,14,3). Ako vzame kdo stvar v hrambo proti odplatku, je to druga pogodba, n. pr. službena pogodba, f/o- catio conductio operarum (Ulp. D. 16, 3, 1, 8), ev. inominatni realni kontrakt (Ulp. D. eod. § 9). Ako stvar ni bila deponentova last ali je bila last depozi¬ tarja, je veljalo isto, kakor pri posodbi (prim. § 58,1). Tudi ukradena stvar se je morala deponentu (tatu) vrniti, ako okra¬ deni lastnik ni uveljavljal svoje pravice (Ulp.-Marcel. D. 16, 3,1, 9; cf. Tryphon. D. eod. 31,1). Mnogokrat prevzame pogodnik izročene mu stvari zato, ker je to potrebno, da se izpolni neka druga pogodba, n. pr. najemna, zakupna, službena, delovršna, mandatna pogodba. Ali je tedaj na to slučajno združeno hrambo uporabljati pred¬ pise o hrambeni pogodbi ali pa je tudi hramba podvržena predpisom glavne pogodbe? Odločilen je smoter, ki ga hočeta stranki predvsem doseči. Ako izroči n. pr. stranka svojemu prokuratorju dokazne listine, da jih shrani in uporabi pri bodoči pravdi, so norme o nalogu (mandatu) odločilne tudi za hrambo, ker strankama ni šlo v prvi vrsti za to, da se spravijo listine na varen kraj, temveč za to, da prokurator z njimi vsak čas razpolaga in da jih ima zato pri sebi (Ulp. D. 17,1,8 pr.: Si procuratorem dedero nec instrumenta mihi causae reddat... Labeo putat mandati eum teneri nec esse probabilem sententiam existimantium ex hac causa agi posse depositi: uniuscuiusque enim contractus initium spectandum et causam). Lastninske in posestne " razmere se s hrambeno pogodbo ne izpreminjajo. Depozitar, ki nima volje, imeti stvar kol svojo (animus rem šibi habendi, prim. I. zv. § 45,1, 2), postane 19' :292 Realni kontrakti le detentor, ki detinira stvar za deponenta (Paul. D. 41,2, 5 , 2 °). Depozitar pri njem shranjene stvari ni smel vedoma in brez dovoljenja položnika rabiti, sicer bi bil zagrešil tatvino rabe (furtum usus) in deponent bi ga bil lahko tožil tudi s tatvinsko tožbo (Paul. D. 16,3,29 pr.: Si saculum vel argen- tum signatum deposuero et is penes quem depositum fuit me inoito coniraciaveril, et depositi et furti actio miki in eum competit; prim. Gord. C. 4, 34, 3 in § 84,1,2, b). II. Obveznosti in pravice. Kot negotium bonae fidei obvezuje in upravičuje hram- bena pogodba oba pogodnika po merilu dobre vere. Zato je obvezan ne samo hranitelj, temveč včasih tudi položnik, kolikor je ravnal contra bonam fidem (contractus bilateralis inaequalis). Kaj zahteva dobra vera od vsakega pogodnika, presoja sodnik po primernem preudarku (I. 4, 6, 28, Ulp. D. 16,3,1,23). 1. Obveznosti hranitelja. a) Hranitelj mora vzeti stvar v svojo hrambo. Kaj to pomeni, je povedano pod I. b) Hranitelj prevzame odgovornost za stvar. Ko je bilo deponentu na razpolago edino le pretorska a° in factum con- cepta (prim. § 56,11,2, kjer je tudi obrazec ponatisnjen), je bila depozitar jeva odgovornost omejena na naklep (eamque dolo malo redditam non esse). Tožba je imela deliktni značaj. To se je izpremenilo z recepcijo in factum koncipirane for¬ mule v civilno pravo. S formulo, ki je bila in ius concepta in se je izrečno sklicevala na dobro vero (quidquid dare fa- cere oportetex fide bona), je postala hramba contractus bonae fidei (besedilo formule gl. § 56, II, 2). Depositum je bil nujno neodplaten. Ker nima hranitelj od njega nobene koristi, je odgovarjal sicer še zmerom le za dolozno ravnanje (... quia nulla utilitas oersatur apud quem deponitur, merito dolus praestatur solus .. Ulp. D. 13, 6, 5, 2 in eod. 1,8) in Justinijanove institucije se sklicujejo pri tem tudi na dejstvo, da mora deponent le svoji lahkomiselnosti pripisati, če je zaupal stvar malomarnemu prijatelju (1.3, 14,3: ...quia, qui negligenti amico rem custodiendam tradit, suae facilitati id imputare debet). Toda dolus je imel takrat že mnogo širši pomen kakor prvotno. Ko je imela že bona fides odločilen vpliv na sojenje, so imeli za dolozno že marši- Hrambena pogodba 293 katero ilojalno, nezvesto, nedostojno ravnanje, skratka tudi nemarnost, ki je nasprotovala zahtevi, da sme pogodnik svo¬ jemu sopogodniku zaupati (prim. § 19, B, I, 2, b, /?). Tako smemo morda že za klasično pravo domnevati, da je depozitar od¬ govoren tudi, če je tako skrajno nemarno postopal, da je kršil s tem upravičeno zaupanje položnika. 2 Pravilo pa, da odgovarja depozitar razen naklepa vselej tudi za težko krivdo, s čimer je bila culpa lata izenačena z naklepom, je vsekakor postklasično, produkt izenačevanja pojmov dolus in culpa lata (prim. Gai. D. 44, 7, 1, 5 i. f.). Posebno težko se je pregrešil hranitelj, če je ravnal zoper dobro vero, kadar mu je kdo dal svoje stvari na čuvanje v nujni sili, ko ni imel prilike, da si izbere hranitelja, n. pr. pri vstaji, požaru, potresu in podobnih nepričakovanih elementarnih nezgodah (tzv. depositum miserabile). Za hranitev sploh je bila v zakonu XII plošč predvidena tožba deliktnega značaja, po kateri je bil hranitelj obsojen in duplum (Paul. Sent. 2,12, 11: Ex causa depositi lege duodecim. tabularum in duplum aclio datur, edicto praetoris in simplum). To pravilo je pretorski edikt obdržal za tzv. depositum miserabile (Ulp. D. 16, 3,1,1: Praetor a it: Quod neque tumultus neque inccndii neque rui- nae neque naufragii causa depositum sit, in simplum, earum autem rerum, quae supra comprehensae sunt, .. .in duplum ■ .. iudicium dabo). Da je odgovarjal hranitelj tudi za naključje, ki je bilo le posledica njegovega doloznega ravnanja ali njegove ve¬ like nemarnosti, ni bila izjema od normalne odgovornosti, n. pr. če je hranitelj položeno stvar samolastno odsvojil (fur- tum rei) ali samolastno in v dobičkaželjnem namenu uporabil v svojo korist (furtum usus) in je bila stvar pri tem po na- 2 Cels. D. 16, 3, 32: Quod Nerva diceret latiorem culpam dolum esse, Proculo displicebat, miki oerissimum videtur. Nam et si quis non ad eum modum quem hominum natura desiderat diligens est, nisi tamen ad suum modum curam in deposito praestat, fraude non caret: nec enim salva fide minorem is quam suis rebus diligentiam praestabit. Ta izrek pa je v Celzovih digestah uvrščen v XI. knjigo De tutelis (Len el, Palingen. I, 142), kompilatorji so mu nakazali mesto v naslovu Depositi vel contra. Pomislek povzroča zlasti diligentia quam suis, tako da bi šlo za hrambo po varuhu o priliki njegovega poslovanja. Cf. Ulp. D. 16, 3,1,10. Pripoznanje strožjega merila odgovornosti se da pri klasikih težko izslediti v rabljenih izrazih (dolus, culpa, diligentia itd.). Dolus sam je že dobil širši pomen pri poslih, ki so od strank zahtevali po¬ stopanje bona fide. Umeje se po sebi, da je mogel hranitelj odgovornost za nemarnost izrečno prevzeti (Ulp. D. 16, 3,1, 6 in eod. 5, 2). 294 Realni kontrakti ključju uničena (Ulp. D. 16,3, i, 25, Gord. C. 4,34,3). Prav tako ni odgovornost za naključje nič posebnega, če jo je depozitar izrečno prevzel (Ulp. D. 16, 3, 1, 35 in eod. 5, 2, Alex. C. 4, 34, 1) ali če je bil v zamudi z vrnitvijo stvari (Pomp. D. 16, 3, 12, 3; prim. § 25,11,2). Od načela odgovornosti za naklep in težko krivdo pa so morali odstopiti, kadar je bila položba izvršena v interesu hranitelja in je zato utilitetni princip zahteval drugo merilo odgovornosti, n. pr. če je kapitalist, preden se je podal na daljše potovanje, izročil komu stvari, zlasti denarno vsoto (prim. zdolaj pod III, 1) v hrambo s tem, da je smel depo¬ zitar denar, a ko bi ga potreboval, obdržati kot posojilo. V ta¬ kem primeru je šla nevarnost pogube na račun hranitelja (Ulp. D. 12, 1, 4 pr.). Ako se je hranitelj drugemu naravnost ponujal, da sprej¬ me njegove stvari v hrambo, se je s tem po Justinijanovem mnenju zavezal, da prevzame odgovornost za posebno paz¬ ljivost (periculo se depositi illigasse, ita tamen, ut non solum dolum, sed etiam culpam et custodiam praestet, non tamen casus fortuitos, Ulp. D. 16, 3,1, 35). Po tem je bila torej od¬ govornost stopnjevana do vštete lahke krivde (culpa leviš). e) Hranitelj mora pri njem shranjeno stvar vrniti in spe- cie, brž ko to zahteva položnik. Ako je bila doba hranitve določena, ni to pomenilo, da bi bil smel hranitelj stvar do poteka dobe obdržati (Ulp. D. 16, 3, 1, 22, eod. §§ 45 in 46). Na drugi strani je ni smel vrniti pred določeno dobo ali — če doba ni bila določena — preden je položnik zahteval vrnitev. S stvarjo vred je moral vrniti tudi pritikline in plodove, n. pr. tele, če je krava pri njem storila (Ulp. eod. 1,24, Paul. D. 22,1, 38, 10), prav tako tudi korist, ki jo je imel, če je smel stvar rabiti, zlasti obresti od nezaprto izročene mu denarne vsote (Scaev. D. 16, 3, 28, Gord. C. 4, 34, 3 in 4; prim. zdolaj pod III, 1). Te hraniteljeve obveznosti je položnik lahko uveljavljal s pretorsko tožbo (s formulo, ki je bila in factum concepta) ali s tožbo a° in ius concepta, ki je sodniku naročevala, naj sodi ex fide bona (Gai. 4, 47, obrazca glej § 56 pod II, 2: prim. Lenel, EP 3 288 s.). Tožba položnika se imenuje actio de¬ positi directa. Hranitelja, ki je bil obsojen po tej tožbi, je zadela vedno infamia (actio famosa, Gai. 4, 182, Modest. Coli. 10,2,4), prav tako obsojenega hraniteljevega dediča (Ulp. D. 3, 2, 6, 6). Hrambena pogodba 295 2. Obveznosti položnika. a) od hrambene pogodbe ima navadno edinole položnik korist. Po splošnih načelih odgovarja torej kakor diligens pater familias in mora skrbeti za to, da stvar ne napravi hranitelju škode, n. pr. da ne da komu na čuvanje sužnja, o katerem ve, da krade (Afric. D. 47, 2, 62, 5 in D. 13, 7, 31 i. f.). Utilitetni princip veleva, da odgovarjaj položnik za vsako krivdo (omnis culpa, prim. § 19, B, I, 2, b,/?). b) Po sebi se umeje, da mora položnik povrniti hrani¬ telju tudi potrebne in koristne izdatke (Modest. Coli. 10, 2, 5), seveda tudi vzdrževalne stroške, n. pr. stroške krmljenja živali ali prehrane sužnja (Modest. D. eod. 12 pr. in 23), ali stroške transporta iz kraja, kjer je stvar shranjena, v kraj, kjer jo je treba vrniti (Pomp. D. 16, 3, 12 pr.). Hranitelj je imel za izterjanje svojih nasprotnih zahtev¬ kov, kolikor jih sodnik ni mogel upoštevati v sodbi o podani direktni tožbi ex fide bona, posebno tožbo: a° depositi con- traria (Modest. Coli. 10, 2, 5, Iust. C. 4, 34,11). Drugače kakor izposojevalec, hranitelj ni smel zadržati stvari, ki je bil zaradi njih vrnitve tožen, in ako je bil tožen na povračilo škode, ni smel svojih nasprotnih zahtevkov uve¬ ljavljati pobotoma. Tako vsaj po Justinijanovem pravu (C. 4, 34,11, toda prim. že Paul. Sent. 2,12, 12). 3 3 Tudi po našem pravu je hrambena pogodba realni kontrakt (§ 957 Odz.); dopustna je tudi o nepremičninah (§960Odz.), ni pa nujno ne- odplatna. Nagrada je lahko pogojena izrečno ali tudi molče, z ozirom na hraniteljev poklic (§ 969 Odz.). Depozitar je le imetnik (po § 868 BGB »neposredni« posestnik) in nima pravice do rabe (§ 958 Odz.). Ako je rabil stvar ali jo brez potrebe in položnikovega dovoljenja drugemu dal v hrambo ali je v zamudi, odgovarja tudi za naključno škodo, kateri bi stvar brez tega ne bila izpostavljena (§ 965 Odz.). Sicer od¬ govarja po občih načelih (kakor tudi položnik) za vsako krivdo, za naključje pa niti takrat ne, kadar bi bil mogel položeno, dasi drago¬ cenejšo stvar oteti, žrtvujoč svojo lastno (§ 964 Odz.). Hranitelj mora vrniti stvar z vso prirastjo vred v istem stanju, v katerem jo je bil prevzel, na zahtevo položnika tudi pred potekom dogovorjene d-obe (§§ 961,962 Odz.). Položnik mora hranitelju povrniti po njegovi krivdi povzročeno škodo in stroške vzdrževanja stvari (§ 967 Odz.). Zaradi teh nasprotnih zahtevkov hranitelju ne gre niti retencijska niti kompen¬ zacijska pravica (§ 1440 Odz.). — Za uveljavljanje vzajemnih obveznosti je določen tridesetdnevni prekluzivni rok po vrnitvi stvari (§ 967 i. f. Odz.). 296 Realni kontrakti III. Pavrsti hrambene pogodbe. 1. Nepristna hramba (tz v. depositum irre- g ul ar e). Afco položnik komu izroči nadomestne stvari nezaprte, zlasti ako mu depositi causa odšteje denar (torej v nezape- čateni vreči), nastane pravno razmerje, ki je na videz zelo podobno posojilni pogodbi. Prejemnik postane lastnik in de- bitor quantitatis; ni treba, da vrne iste stvari ali novce, tem¬ več tantundem eiusdem generis. Ker postane hranitelj lastnik, lahko razpolaga z denarjem in ima vsled tega povrniti poleg iste vsote denarja tudi korist, t. j. obresti, če si jih je položnik dal obljubiti. Vendar so med nepristno hrambo in posojilom bistvene razlike, ki izvirajo deloma iz smotra, ki naj mu pogodba služi. Pri depozitu gre izročitelju za to, da spravi denar na varen kraj (pri Grkih je bil to spočetka navadno tempelj); prejemnik mu stori uslugo, da prevzame denar v svoje var¬ stvo. Posojilo daj prejemniku možnost, da z valuto razpolaga; tu gre izročitelj prejemniku na roko s tem, da mu kreditira. Kreditira sicer tudi deponent denarne vsote, ki napravi de¬ pozitarja z izročitvijo za lastnika; toda kredit ni s vrh a nepristne hrambe, temveč samo posledica. Razliko nam najbolj objasnjujejo tipični hrambeni posli, ki jih sklepajo vlagatelji s hranilnicami. Namen vlagatelja ni, da hranilnici da posojilo, da ji kreditira, temveč da bodi njegov denar varno shranjen. Ker pa pridobi hranilnica z izročitvijo de¬ narja, ki ga ji ni treba vrniti in specie, možnost, da z de¬ narjem izvede različne gospodarske transakcije, daje vlaga¬ teljem tudi obresti, del koristi, ki jo sama pridobiva s temi transakcijami. Tudi Rimljani so dajali denarne vsote odprte v hrambo. Zelo dvomljivo pa je, ali so take posle že klasiki imeli za deposita. Z večjo verjetnostjo domnevamo, da posebnega pojma depozita nadomestnih stvari niso poznali in da zlasti niso posvečali svoje pozornosti notranji in bistveni razliki od posojila: povsem drugemu gospodarskemu smotru. 4 V 4 Iz virov ni dobiti jasne slike. Klasiki se niso bavili toliko s pro¬ blemom, ali je tudi položba nadomestnih stvari depositum, kolikor s praktično predvsem važnim vprašanjem, ali postane prevzemnik lastnik, ki mora vsled tega utrpeti nevarnost pogube, ali ne. Temu vprašanju so splošno pritrjevali (Ulp. D. 12,1, 9, 9, Alf. D. 19, 2, 31, vrsta 28, Paul. Sent. 2,12, 9 — Coli. 10, 7, 9). Vendar tega posla večinoma niso imeli za depositum, temveč za mutuum. Zato je bila tožba na vrnitev posojilna Hrambena pogodba 297 postklasični dobi (prim. Gord. C. 4, 34, 4), najbrž pa šele pod justinijanom se je uveljavilo pojmovanje, ki je upoštevalo tudi razliko smotra in predvsem značaj pogodbe kot gibkega posla. Vse ostale lastnosti, po katerih se nepristna hramba razlikuje od posojila, so posledice dejstva, da je slednje ne- gotium stricti iuris, hramba pa negotium bonae fidei. Te razlike so poglavitno sledeče: a) Olicialne obresti (prim. § 22,11,2), zlasti zamudne in povračilne obresti, kakor tudi z brezobličnim sporazumom (pactum adiectum) dogovorjene obresti je moči zahtevati le od položene denarne vsote, ker to veleva dobra vera (prim. v opombi 4 navedena mesta). Pri posojilu se morajo obresti vselej stipulirati (s formalnim verbalnim kontraktom). b) Depozitar nima niti pri nepristni hrambi retencijske ali kompenzacijske pravice, posojilojemnik pa jo ima (prim. zgoraj pod II, 2). Pravica pobotanja bi bila baš pri nepristni hrambi aktualna, ker bi se bila dala izvrševati ne samo zoper odškoditvene zahtevke deponenta, temveč tudi zoper glavni njegov zahtevek vrnitve položene vsote. Izključena je bila tudi exc° non numeratae pecuniae (Iust. C. 4, 30, 14, 1), ki je bila pri posojilu dopustna (prim. § 57,11). c) V hrambo dani denar se lahko zahteva vsak čas na¬ zaj, tudi če je bila doba hranitve določena, posojilo le, če doba ni bila določena. č) A° depositi directa je actio famosa, kar ne velja za tožbo iz posojila. * * * * 5 tožba (a° certae creditae pecuniae) in obresti so se mogle zahtevati le, če so bile obljubljene s stipulacijo (tako n. pr. Alfen. 1. c. in pač tudi Pap. D. 16, 3, 24 [močno predelan] ter Paul. 1. c.). Gibko tožbo a° depositi na plačilo obresti pripuščata najbrž Scaev. D. 16, 3, 28 in Paul. D. eod. 29. 1, na plačilo zamudnih obresti Papin. eod. 25,1. Jasno normira Gord. C. 4, 34, 4 pravico do obresti ex actione depositi. Spričo stališča, da lastnina vsekakor preide na prejemnika — bilo kot posojilojemnika, bilo kot depozitarja — je čudno, da so pripoznavali izročitelju privilegij vindi- kacije v konkurzu bankirja (nummularius, mensularius), pri katerem je bil denar shranjen (Ulp. D. 16, 3, 7, 2 in D. 42, 5, 24, 2). 5 Ako se dopusti hranitelju raba, je pogodba po § 959 Odz. poso¬ jilna ali posodbena pogodba po tem, ali gre za nadomestne ali za ne- nadomestne stvari. Navzlic temu se pojem nepristne hrambene pogodile zlasti pri bančnem deponiranju denarja in vrednotnic ne da konfundi- rati s posojilom. Od posojila se nepristna hrambena pogodba sedaj razlikuje tudi po tem, da ustvarja iskalni, ne, kakor posojilo, prinosni dolg, da zanjo ne velja noben oblikovni predpis (prim. § 57, op. 2) in da mora položnih navadno plačati hrambeno pristojbino. Moderni pro¬ met pa je pod italijanskim in angleškim vplivom ustvaril še več vmes¬ nih pavrsti hrambene pogodbe. Med njimi je redni hrambi najbližji 298 Realni kontrakti 2. Sekvestracija. Ako več oseb izroči neko stvar tretjemu (sekvester") v hrambo z dogovorom, da se mora stvar svoj čas eni od njih vrniti, se hramba imenuje sekvestracija (Paul. D. 16, 3,6). V sekvestraciji se spaja s hranitveno svrho še smoter, da bodi stvar do dogovorjenega dogodka položnikom nedostopna in odtegnjena njihovemu razpolaganju. Navadno je prišlo do take vzajemne položbe tedaj, kadar sta bili stranki glede neke stvari v sporu (controversia). Spo¬ razumeli sta se med seboj in s sekvestrom, da mora le-ta izročiti stvar po končani pravdi zmagovalcu ali tistemu, ki je bil v pogodbi določen kot prejemnik (Fest. 33, Bruns' 11,37, Florent. D. 16, 3, 17 pr.). O drugih primerih sekvestra- cije, n. pr. o položbi listin, poročajo Paul. D. 16, 3,6 (certa condicione custodiendum reddendumque traditur), Afric. D. 46, 3, 39, Gai. D. 10, 2, 5, Valer. C. 4, 34, 5, Diocl. eod. 6. Dokler traja sekvestracija, izključuje sekvester dogovorno vse deponente in je jurističen posestnik (Florent. D. 16, 3, 17, 1), torej ne samo detentor, kakor depozitar pri pristni hrambi. Kot posestnika ga ščitijo posestni interdikti (prim. I. zv. § 44,1). Zoper sekvestra je bila predvidena posebna tožba, seques- traria depositi actio (Pomp. D. 16, 3, 12, 2, Ulp. D. eod. 5, 1) s (lepot vsot: hranitelj hrani isto količino stvari, zlasti vrednostnih papirjev ali drugih enakovrstnih stvari, ločeno od svoje imo- vine kot last položnika. Hranitelj mora vedno imeti isto ko¬ ličino shranjeno, sme pa poedine kose nadomestiti z drugimi, n. pr. če so mu bile izročene srečke določene loterije brez ozira na številke srečk. Bliže nepristni hrambi je tzv. nabiralni de pot: Enako¬ vrstne stvari različnih deponentov se pomešajo, tako da postanejo deponenti solastniki po meri, po kateri so prispevali. Svojo količino lahko vsak deponent vindicira, n. pr. tzv. depot alla rinfusa glede žita, špirita, petroleja itd. po § 26 Zakona o javnih skladiščih od 23. avgusta 1930. Možno je končno, da je hranitelju dovoljeno, da od deponentov prevzete stvari s svojimi pomeša (pomešani de¬ pot): Stvari postanejo solastnina depozitarja in depo¬ nentov. Tzv. safe deposits so položbe vrednotnic, dokumentov, dragocenosti i. sl. pri bankah, ki so pod sozaklep^m (en ključ do predala ima deponent, drugi pa banka; predal se da odpreti le z uporabo obeh ključev). To je hrambena, ne najemna pogodba. Zakaj banka daje za plačilo pristojbine (prim. op. 3) ne samo prostor (predal) na razpolago, temveč ima tudi dolžnost hranitelja, da čuva nad stvarmi. 6 Po Modestinu (D. 50,16,110): dictus a b eo, quod occurenti aut quasi sequenti eos qui contendunt committitur. V resnici izvira beseda od secus, kakor equester od equus, in pomeni osebo, ki stoji na strani, ki ni stranka, temveč nepristranska oseba, posredovalec. Ročnozastavna pogodba 299 formulo, ki je bila najbrž in factum concepta (L e n e 1, EP 3 29°). Ako je sekvester iz upravičenega razloga odstopil od po¬ godbe, dokler še ni bilo odločeno, komu naj stvar izroči, je moral stvar položiti v templju (Ulp. D. 16, 3, 5, 2; prim. § 45, 11 , 2)2 3. Ne kot vrsto hrambe, temveč samo, da opozorimo na bistveno razliko, naj omenimo še položbo dolgovanega pred¬ meta na določenih krajih (depositio), ki je poseben način izpolnitve različnih obveznosti in sploh ni pogodba (prim. § 45). § 60. V. Ročnozastavna pogodba. I. Poje m. Ročnozastavna pogodba (pignus, contractus pignerati- cius iz grške besede mrtfvvgL = utrdim) * 1 * je pogodba, s katero izroči nekdo (zastavitelj) upniku (zastavnemu upniku) pre¬ mično ali nepremično stvar v zavarovanje upnikove terjatve z dogovorom, da vrni upnik stvar, brž ko bo dolg poravnan. Poleg stvarne (zastavne) pravice ustanavlja izročitev stvari v zastavo tudi obligacijsko razmerje med zastaviteljem in prejemnikom zastave, zlasti terjatev zastavitelja zoper zastavnega upnika radi vrnitve zastave. Veljavnost zastavne pogodbe pa ni odvisna od tega, da je bila zastavna pra¬ vica veljavno ustanovljena, temveč le od tega, da so izpol¬ njene predpostavke veljavne zastavne pogodbe. Z izročitvijo stvari v zastavo preide posest na za¬ stavnega upnika, drugače kakor pri brezobličnem dogovoru o zastavitvi (hijpotheca), pri katerem si je moral upnik po¬ sest šele pribaviti z a° Seroiana ali interdictum Salnianum, kadar dolžnik dolga ni plačal (prim. I. zv. § 74, kjer je tudi razložen razvoj zastavne pravice iz fiduciarnega prenosa last¬ nine [fiducia cum creditore contracta] preko pretorske ročne 7 Pravice in obveznosti sekvestra se po § 968 Odz. presojajo po načelih, ki veljajo za hrambeno pogodbo. Sekvester je posestnik pra¬ vice, ne pa stvari same. Velik pomen ima sekvestracija dandanes kot sredstvo izvršbe (prisilna uprava), ki pa seveda ni pogodbena, temveč jo odreja sodnik po predlogu zahtevajočega upnika. 1 Prim. neznanstveno etimologijo v Gai. D. 50,16, 238,2: ,Pignus 1 appellatum a pugno, quia res, quae pignori daniur, manu traduntur. Vnde etiam videri potest verum e s s e, quod quidam putant, pignus proprie rei mobilis constitui. Zdi se, da izvira iz te razlage nemški izraz ,Faust- pfand', ki se pojavlja šele v dobi recepcije rimskega prava ( pugnus — pest). 300 Realni kontrakti zastave s prenosom posesti do brezobličnega sporazuma o za¬ stavitvi). Ko je upnik s stvarnopravno tožbo (a° in rem hypo- thecaria) pridobil posest, se uporabljajo smisloma pravila o ročnozastavni pogodbi tudi na konsenzualno zastavno po¬ godbo (lul. pri Marcian. D. 20, 5, 7 pr. i. f.). Zastavitelj ni vedno tudi osebno dolžnik; lahko zastavi svojo stvar za dolg drugega (Marcian. D. 20, 1, 5, 2: Dare a li¬ tem quis hijpothecam, potest sine pro sua obligatione sive pro aliena). Tedaj gre za primer kumulativne intercesije (prim. § 40,1,1). Ker prenese zastavitelj na zastavnega upnika samo po¬ sest in je predpostavljeno le, da je stvar in bonis zastavite!ja, ustanavlja zastavno pravico lahko tudi emfitevta, morda tudi superficiar (Paul. D. 13, 7, 16, 2), predvsem pa pnblicijanski po¬ sestnik. Učinek zastavne pravice je tedaj seveda omejen, ko¬ likor zastavna pravica ne sme kratiti pravic, iz katerih ome¬ njeni upravičenci izvajajo svoje pravice. Pri puhlici janski po¬ sesti zastavitelja n. pr. je zastavni upnik zaščiten toliko, ko¬ likor bi bil zaščiten zastavitelj (Paul. D. 20, 1, 18: Si ab eo, qui Publiciana uti potuit quia dominium non habuit, pignori accepi, sic tuetur me per Servianam praetor, quemadmodum debitorem per Publicianam). Kot jurističen posestnik je bil zastavni upnik s posest¬ nimi interdikti zaščiten ne samo nasproti drugim osebam, tem¬ več tudi nasproti zastavitelju samemu, ki ni bil več posestnik. 1. Predmet pogodbe. Predmet zastavne pogodbe je lahko vse, kar more biti predmet zastavne pravice, predvsem tudi terjatve (pignus nominis) in razne stvarne pravice, med njimi tudi zastavna pravica sama (subpignus). Prim. o tem I. zv. § 75, II in § 76, III do V. Zastavna pogodba, sklenjena pod pogojem, da postane zastavitelj v bodoče lastnik, ima popoln učinek, brž ko se pričakovanje uresniči (Marcian. D. 20, 1, 16, 7: Aliena res utiliter potest obligari sub condicione, si debitoris facta fue- rit, Gai. D. 20, l, 15 pr.). Lahko se zastavlja tudi vesoljna sedanja in bodoča imo- vina, zlasti tudi skupnost stvari, n. pr. čreda (Marcian. D. 20, 1, 13 pr.) ali zaloga blaga (Scaev. D. eod. 34 pr.). Tu na¬ stane vprašanje, kaj je s stvarmi, ki se naknadno iz skup¬ nosti izločijo (n. pr. prodajo) ali naknadno uvrstijo v čredo ali zalogo blaga (n. pr. nakupijo). Enoten odgovor na to vprašanje ni mogoč. Ako spada odsvajanje k redni uporabi, Ročnozastavna pogodba 301 preneha zastavni neksus z odsvojitvijo, nove pridobitve pa so zastavni pravici podvržene. Pri skupnosti stvari pa, ki niso redno izpostavljene spremembam, n. pr. pri galeriji slik ali knjižnici, so podvržene zastavni pravici le one stvari, ki so pripadale skupnosti ob ustanovitvi zastave, te pa tudi tedaj, če bi bile pozneje izločene (sporno) (prim. Marcijana in Sce- volo na navedenih mestih). S stališča, da gre za bodočo stvar, je prodrl končno tudi nazor, da veljajo plodovi zastavljene stvari prav tako brez posebnega dogovora za zastavljene, ako postanejo zastaviteljeva last s separacijo, n. pr. tudi otrok, ki ga je porodila sužnja (sporno; prim. med dr. Paul. D. 20, 1, 29, 1: Si mancipia in causam pignoris ceciderunt, ea quoque, quae ex his nata sunt, eodem iure habenda sunt. Quod tamen diximus etiam adgnata teneri, sive specialiter de his convenerit sive non, ita procedit, si dominium eorum ad eum pervenit qui obligavit . . . ; Ulp. D. 40, 5, 26, 2, Alex. Sev. C. 8, 24, 1: Partus pigneratae ancillae in pari causa qua mater esse olim placuit; nasprotno Paul. Sent. 2, 5, 2: Fetus vel partus eius rei quae pignori data est pignoris iure non tenetur, nisi hoc intra contrahentes convenerit). Z zastavo je zastavljena tudi prirast, n. pr. poslopje na zastavljenem zemljišču (Paul. D. 13, 7,21) ali naplavina (alluvio; Marcian. D. 20, 1,16 pr.: Si fundus hypothecae datus sit, deinde alluvione maior factus est, totus obligabitur), ne tako tudi samostojne akcesije, n. pr. insula in flumine nata, aIveus derelictus ali zaklad (arg. Ulp. D. 7,1, 9, 4). Premične pritikline veljajo praviloma tudi za zastavljene, kolikor se sme domnevati, da so to stranke hotele. Zastava jamči za vsak še ne poravnan del dolga, bodisi glavnice, bodisi zavarovanih obresti (Paul. D. 45,1, 85, 6, Pap. D. 21,2, 65, Gord. C. 8, 27, 6) in cela stvar, torej vsak del stvari, jamči za zavarovano terjatev. Ako se stvar deli, služi še dalje vsak njen del zavarovanju terjatve. Ako pa se terjatev deloma poplača ali vsled dedovanja deli, zahteva lahko upnik odnosno vsak upnik za svojo delno terjatev kritje iz cele stvari (Valer. C. 8, 31,1). Ako podeduje več dedičev po zastavnem dolžniku, se deli tudi samo njegov osebni dolg med sodediče (nomina ipso iure sunt divisa, prim. § 28, A, 1,1), zastava pa jamči za vsak del dolga (Pomp. D. 13, 7, 8, 2). 302 Realni kontrakti 2. Zavarovana terjatev. Zastavno pogodbo je moči skleniti v zavarovanje vseh terjatev, vseeno ali izvirajo iz kontrakta, delikta ali drugih razlogov, in ali imajo za predmet plačilo denarne vsote, dajatev drugih nadomestnih stvari ali posamičnih stvari ali pa storitev dejanj (Ulp. D. 13, 7, 9, 1). Celo neiztožljiva terja¬ tev se lahko zavaruje z zastavo; tedaj se lahko uveljavlja zastavna pravica z zastavno tožbo, čeprav se terjatev sama ne da iztožiti (Marcian. D. 20, 1, 5 pr., Paul. D. 36, 1, 61 pr.). Tudi že dospele terjatve ali terjatve pod pogojem ali z rokom in bodoče terjatve so lahko predmet zavarovanja z zastavo. Z zastavno pogodbo ustanovljena zastavna pravica služi samo po sebi tudi zavarovanju terjatev, ki se zavarovani terjatvi naknadno pridružijo po pravu, torej zlasti za¬ varovanju zakonskih obresti in vseh obveznosti, ki nastanejo iz dolžnikove zamude ali krivde, dalje vseh izdatkov, ki jih potroši zastavni upnik na zastavo (Pomp. D. 13, 7, 8, 5: Cum pignus ex pactione venire potest, non solum ob sortem non solutam venire poterit, sed ob cetera quoque, veluti usuras et quae in id impensa sunt). Na pogodbene obresti in pogodbeno globo se zastavna pogodba ne nanaša, če to ni bilo posebej dogovorjeno (Ulp. D. 13, 7, 11, 3, Marcian. D. 20, 1, 13, 6). Zastavni upnik je smel zastavo zadržati tudi v zavaro¬ vanje drugih hirografamih terjatev, za katere stvar ni bila zastavljena (tzv. pignus Gordianum, ki se je razvil iz po¬ godbenih klavzul, običajnih že pred Gordijanovim re- skriptom [1. 239 pr. Kr.]; prim. § 42, II, 2). II. Obveznosti in pravice. Contractus pigneraticius je negotium bonae fidei in con - tractus bilateralis inaequalis. Glavna obveznost je obveznost zastavnega upnika; izjemoma utegnejo nastati tudi obveznosti za zastavitelja. 1. Obveznosti zastavnega upnika. a) Zastavni upnik mora vrniti zastavo s prirastjo in specie v istem stanju, kakor jo je bil prevzel (Gord. C. 4, 24, 7), brž ko je zavarovana terjatev poravnana (Ulp. D. 13, 7, 9, 3, Pap. I). eod. 40,2) ali ko je zastavna pravica iz drugih razlogov ugasnila, n. pr. če se je upnik zadovoljil z drugimi zastavami ali s poroki (Ulp. I. c. in D. 13, 7, 9, 5, Gai. D. eod. 10). Ako dolž¬ nik svoje dospele obveznosti ni izpolnil in je prišlo do prodaje Ročnozastavna pogodba 303 zastave (distractio pignoris, prim. L zv. § 76, II), je moral za¬ stavni upnik zastavitelju izročiti presežek izkupila (super- fluum, hpperocha), ki je preostal po zadostitvi upnika, z obrestmi vred (Pomp. D. 13, 7, 6, 1, Paul. D. eod. 7). b) Zastavna pogodba služi predvsem varnosti zastavnega upnika. Zato mora le-ta zastavljeno stvar braniti in upravljati kakor diligens pater familias in. odgovarja za vsako krivdo (Paul. D. 13, 7, 14: Ea igitur, quae diligens pater familias in suis rebus praestare solet, a creditore exiguntur). Za naključje ne odgovarja (Ulp. D. eod. 13, 1), razen ako je bilo to izrečno dogovorjeno in razen primera, omenjenega zdolaj pod c. Ulpijan omenja sicer na navedenem mestu tudi kustodijo, za katero odgovarjaj zastavni upnik »ut in commodato«, kar pa pomeni v smislu kodifikacije le odgovornost za lahko krivdo (prim. §58, II, l,b). c) Zastavni upnik je bil sicer posestnik zastavljene stvari, ni je pa vobče smel uporabljati brez posebnega zastavitelje- vega dovoljenja, n. pr. zastavljenih oblačil, knjig, nakita, sre¬ brnine. Drugače je zagrešil furtum usus in je bil odgovoren za naključno uničenje ali poslabšanje, ki je pri tem zadelo zastavo (Gai. D. 47, 2, 55 pr.: Si pignore creditor utatur, furti tenetur). Včasih pa bi bilo naravnost negospodarsko, če bi pustil zastavni upnik zastavljene stvari neuporabljene, tedaj namreč, kadar je njih smoter, da dajo z rabo lastniku donos, n. pr. stanovanjska hiša, njiva, sadovnjak. Take stvari je smel upnik uporabljati in jih je celo moral smotrno uporabljati, da je dobil koristi, ki so jih donašale v normalnem gospodarstvu (Sever.-Anton. C. 4, 24, 1 do 3). Zastavni upnik je moral tedaj plodove pobirati za zastavitelja in je bil odgovoren, če tega po svoji krivdi ni storil (Diod. C. 8, 24, 2). Posest na teh plo¬ dovih je pridobil s percepcijo. Lahko pa je bilo dogovorjeno, da jih imej namesto obresti svoje terjatve (dvri%(>r](ns, tzv. pactum antichreticum, Marcian. D. 20, 1, 11, 1). Pri terjatvah, za katere obresti niso bile dogovorjene, je smel plodove do višine zakonitih obresti obdržati (tzv. antichresis tacita, Paul. D. 20. 2, 8: Cum debitor gratuita pecunia utatur, potest cre¬ ditor de fructibus rei šibi pigneratae ad modum legitimum usuras retinere; prim. I. zv. § 74, II, 2). Kolikor upnik koristi po teh predpisih ni smel obdržati, jih je moral zastavitelju izročiti ali odšteti od svoje terjatve (Pap. D. 13, 7,42, Alex. C. 4, 24, 3). 504 Realni kontrakti Te zahtevke je zastavitelj uveljavljal z direktno a° pigne- raticia, ki je imela najbrž, kakor tožba pri hrambi in posodbi, dvoje obrazcev: formula in factum in formula in ius concepta. Le slednja formula je obsegala klavzulo ex bona fide. Njena uporaba je predmet sporov, vendar prav verjetna (prim. § 56, II, 2 in Lenel EP 3 255, ki rekonstruira formulo tako-le: Si paret A m A m N° N° rem q. d. a. ob pecuniam debilam pignori dedisse eamque pecuniam solutam eooe nomine satisfactum esse a ut per S m N m stetisse, quo minus solveretur, ea mque rem A° A 0 redditam non esse, quanti ea res erit, tantam pecu¬ niam iudex N m N m A° A° condemna s. n. p. a.). Zastavni upnik je bil potemtakem obsojen tudi tedaj, kadar je bila izpolnitev obveze preprečena po njegovi zamudi. 2. Obveznosti zastavitelj a. a) Zastavna pogodba je v korist tudi zastavitelju, ker dobi z njo kredit (I. 3, 14, 4: ... pignus utriusque gratia datur, et debitoris, quo rnagis ei pecunia crederetur, et creditoris, quo magis ei in tuto sit creditum . ..). Iz utilitetnega principa sledi, da je bil tudi zastavitelj odgovoren za vsako krivdo (omnis culpa; Ulp. D. 15, 6, 5, 2). b) V okviru omenjene odgovornosti mora zastavitelj za¬ stavnemu upniku povrniti škodo, ki jo ta utrpi, n. pr. če mu je izročil zastavitelj v zastavo sužnja, ki je kradel (Afric. D. 47, 2, 62, 1), ali če je zastavil svobodnega človeka (Diocl. C. 8, 15, 16). Vsaj po Justinijanovem pravu je zadevala zastavitelja odgovornost tudi za to, da je zastava ustrezala lastnostim, ki so bile pogojene ali ki so bile nepogrešljive, če naj bi služila zastava svojemu namenu. Odgovoren je bil n. pr., kdor je zastavil navadno rudo, zagotavljajoč, da je zlato (Ulp. D. 13, 7, 1,2), ali stvar, ki ni bila njegova in zato izpostavljena evik- ciji (Ulp- O. eod. 7, 9 pr., Paul. D. eod. 16, 1, Marcian. D. eod. 32). Tedaj je mogel upnik zahtevati takojšnje plačilo ali pa izročitev ustrezne zastave s tožbo iz kontrakta (po klasičnem pravu morda le z a° doli in pod predpostavkami te tožbe). c) Zastavitelj je moral zastavnemu upniku povrniti tudi potrebne izdatke, ki jih je upnik moral potrošiti za stvar ali ki jih je zastavitelj bil odobril. Kot potrebne izdatke so smatrali n. pr. zdravniški honorar za obolelega zastavljenega sužnja ali stroške za popravljanje hiše (Pomp. D. 13, 7, 8 pr.), za utrjevanje potov (Carac.-Geta C. 8, 13, 6) ali za nadaljnjo izobrazbo sužnja v umetnostih. Pri tem pa upnik ni smel Ročnozastavna pogodba 305 napraviti iz zastave take stvari, ki je zastavitelj ni mogel rabiti ali ki ga je čezmerno obremenjevala, n. pr. iz navadne paše, ki jo je dolžnik komaj mogel plačati, napraviti zemljišče visoke vrednosti, tako da bi znašali dotični stroški, ki bi jih moral povrniti, več kakor posojilo in bi dolžnik moral za njih kritje zopet najeti denar drugod ali zastavo prodati ali prepustiti upniku (Ulp. D. 13, 7, 25; prim. tudi Paul. D. 10, 2, 29 i. f., Gord. C. 4, 24, 7). Tožba zastavitelja je bila a° pigneraticia contraria (Ulp. D. 13, 7, 9 pr.); imela je najbrž tudi dvoje obrazcev kakor a° dir ec ta. Obe tožbi, direktna in nasprotna, sta bili kajpada actiones in personam. Tožitelju je bilo mogoče tožiti samo so- pogodbenika, ne pa tretje osebe. Zaradi nasprotnih zahtevkov je imel zastavni upnik za- držno pravico; imel jo je, kakor omenjeno, tudi v zavarovanje drugih terjatev, za katere zastava ni bila izročena in ki niso bile niti v zvezi z zavarovano terjatvijo (tzv. pignus Gordia- num, prim. § 42, II). III. Nepristna ročnozastavna pogodba. Tudi nadomestne stvari so lahko predmet redne zastavne pogodbe, n. pr. žito ali denar v vrečah. Tedaj jih poseduje zastavni upnik, dokler ne ugasne pogodba ali zastava. Za redno zastavno pogodbo gre tudi, če nameščenec ob nastopu službe izroči svojemu šefu kot varščino za morebitno po njem povzročeno škodo denar v zapečateni kuverti. Mogoče pa je, da zastavitelj da upniku nadomestne stvari v zastavo nezapečatene, da mu n. pr. denar, ki naj služi kot varščina, našteje z dogovorom, da mu mora upnik po pre- stanku pravnega razmerja vrniti isto vsoto denarja. To so imenovali v občepravni doktrini pignus irregulare, nepristno zastavo. Tedaj upnik ne postane samo posestnik, temveč last¬ nik stvari; uporablja in porabi jih lahko in utrpi nevarnost pogube ali poslabšanja, samo da mora isto količino enako¬ vrstnih stvari vrniti, ko je smoter zastavne pogodbe dosežen. Ako pa dolžnik svojih obveznosti ne izpolni, krije upnik lahko svojo terjatev z ono količino zastavljenih stvari, ki ustreza terjatvi. Če je predmet zastave denar, kompenzira s svojo denarno terjatvijo in vrne zastavitelju samo prebitek (super- fluum, hyperocha). Na vrnitev meri zastaviteljeva a° pignera¬ ticia directa. 20 Rimsko pravo II. 306 Realni kontrakti Razlika nepristne zastavne pogodbe od posojila je po¬ glavitno v smotru: tu kredit, tam varnost terjatve, za katero se varščina da. Sicer pa primerjaj, kar je bilo povedano o nepristni hrambeni pogodbi (§ 59, III, 1). IV. Postranski dogovori. Kolikor tu ni bilo govora o raznih dopustnih, nedopustnih in domnevanih postranskih dogovorih (pactum antichreticum, lex commissoria, pactum de distrahendo pignore), je to ob¬ ravnavano v I. zvezku § 74, II, 2. 2 - Zastavna pogodba je po našem pravu sklenjena, če dolžnik ali namesto njega kdo drug izroči upniku premično stvar ali da vknjižiti na svoji nepremičnini upnikovo zastavno pravico, kar nadomešča pri nepremičninah tradicijo (§ 1368 Odz., prim. §§ 431, 451, odst. 1, Odz.). Gre torej za realni kontrakt. Zastavni upnik ne postane niti pri ročni zastavi posestnik stvari, temveč le posestnik pravice. Ako upnik zastavo dalje zastavi, odgovarja za naključje, po katerem je bila pri podzastavnem upniku uničena ali poslabšana (§ 460 Odz.), to kljub te¬ mu, da izvršuje s tem pravico (§§ 1305, 1295, odst.2, Odz.). Upnik sme zahte¬ vati drugo primerno zastavo, ako se pokaže, da vrednost zaradi pozneje razodete pomanjkljivosti prvotne zastave ne zadošča za kritje dolga (§458 Odz.). — Neveljaven je postranski dogovor, po katerem naj pri¬ pade zastava upniku, ako dolžnik pravočasno ne plača (lex commissoria), dalje dogovor, da jo sme upnik prodati ali zase obdržati za poljubno ali tudi v naprej določeno ceno (§ 1371 Odz.), zlasti tudi dogovor, po katerem imej upnik pravico užitka zastavljene stvari (pactum anti¬ chreticum). Dogovor o prepustitvi same rabe pa je dopusten (§1372 Odz.). Četrto poglavje: Konsenzualni kontrakti. § 61. I. Konsenzualni kontrakti vobče. I. Pojem in pomen. Konsenzualni kontrakti so kontrakti, ki so sklenjeni, brž ko sta se stranki na kateri koli način sporazumeli o bistvenih sestavinah kontrakta. V malo razvitem gospodarstvu rimskega kmeta niso stari oblični posli povzročali preveč neprilik, ker je pač pravne posle razmeroma redkokdaj sklepal in je tedaj navadno lahko izpolnil vse stroge predpise. Saj se je osebno občevanje med pogodniki v malem Rimu vršilo še brez težav. Ko pa je gospodarski promet postal živahnejši in je bila izmenjava dobrin takorekoč že vsakdanja potreba, se je moralo sklepanje vsaj najvažnejših pogodb olajšati in oprostiti raznih obličnosti starega prava, ki jim je bilo pogosto težko ustreči. Za razvoj trgovine so bile stroge oblike, osebna prisotnost strank, ne- gibčna obveznost, pa tudi takojšnja izvršitev dajatev vsaj po eni stranki prave coklje. Ako naj bi trgovina uspevala, je moralo trgovcu biti mogoče, da prodaja blago brez posebnih obličnosti, tudi po pismenem naročilu in predvsem ne samo za takojšnje plačilo, temveč na kredit. Praktični Rimljani so pogodbe, ki so bile posebno po¬ membne za življenje in gospodarstvo, že prav zgodaj oprostili omenjenih ovir. To se je moglo zgoditi, ker se je strankam nudila namesto strogih oblik in z njimi zvezanih kavtel druga garancija. To garancijo jim je dajala bona fides. Res da je pomenila prvotno samo zvestobo, ki zahteva, da vsakdo drži točno svojo besedo (fit quod dicitur), in ki je bila njena kršitev naravnost delikt. Toda pojem se je etično izpopolnil. Kdor je obvezan ex bona fide, je vezan ne samo na svojo besedo, temveč mora ravnati tako, kakor je običajno med poštenimi ljudmi in kakor zahtevajo prometne šege, ne glede na to, kaj je izrečno obljubil. Po načelu dobre vere v tem 20 * 308 Konsenzualni kontrakti smislu se je pogodnik lahko zanesel ne samo na besedo svo¬ jega sopogodnika; računati je smel tudi s tem, da medsebojne izjave ne bodo razlagane dobesedno, temveč tako, kakor to ustreza občevanju med poštenimi ljudmi. Le s tem, da so bili konsenzualni kontrakti negotia bonae fidei, se je dalo nado¬ mestiti, kar so izgubili vsled žrtvovanja vseh obličnosti. Niti določenih besed, niti pismene oblike ni bilo treba; posli so bili lahko sklenjeni med odsotnimi z dopisovanjem ali s posredo¬ vanjem sla (Gai. 3, 136: Ideo autem istis modis consensu dici - mus obligationes contrahi, quia neque oerborum neque scrip- turae ulla proprietas desideratur sed sufficit eos qui riegotium gerunt, consensisse. Unde inter absentes quoque talia negotia contrahuntur, veluti per epistolam a ut per internuntium). Pri teh pogodbah se kajpak tudi ni zahtevalo, da bi ena stranka izvršila svojo dajatev obligandi causa, kakor pri realnih kon- traktih (I. 3, 22,1: ... ac ne dari quidquam necesse est, ut substantiam capiat obligatio .. .). Saj je zadostoval že spo¬ razum, da je bila pogodba sklenjena. II. Razvoj. Za proste like kontraktov, ki so bili osnovani na načelu dobre vere in poštenja v prometu, naravno ni bilo mesta, dokler ni bilo legisakcijsko postopanje, ki dobre vere sploh ni upoštevalo, nadomeščeno s formularno pravdo. Koncem republikanske dobe pa so bili najbrž vsi konsenzualni kon¬ trakti pripoznani, 1 kupna pogodba pač že v drugem stoletju pr. Kr. Pripoznanje pogodb, ki nastanejo iz preprostega spo¬ razuma, je brez dvoma plod daljšega razvoja. Predstavljamo si ga lahko tako, da je bila n. pr. kupna pogodba sklenjena prvotno z dajatvijo blaga in z istočasno izročitvijo denarja. To je kupoprodaja XII plošč: ročni kup, ki pa se je sam razvil iz menje (Paul. D. 18,1, 1 pr.: Origo emendi nendendique a permutationibus coepit). Saj so, dokler še niso imeli denarja, zamenjali svoje stvari za druge stvari, ki so jih ravno potre¬ bovali. Vedno uporabno menjalno sredstvo in hkratu merilo za vrednost stvari je bil baker. Na jprej so ga v zameno odtehtali, 1 Že Cicero (De offic. 3,17, 70) poroča: Q. quidem Scaevola, pontifex maximus, summam vim esse dicebat in omnibus his arbitriis, in quibus adderetur, ex fide bona, fideique bonae nomen existimat manare latissi- me idque oersari in tutelis societatibus fiduciis mandaiis rebus empiis venditis conductis locatis, quibus nitae societas continerelur.. cf. Cicero, De deor. nat. 3, 30, 74. Konsenzualni kontrakti vobče 309 pri važnih predmetih v prisotnosti petih prič in tehtničarja (mancipatio). Ta stara formalna kupoprodaja je bila sklenjena s prenosom stvari na kupca in z istočasno izročitvijo odplatka prodajalcu; na dogovore o blagu in ceni se ni ozirala. Ko je prišel bakreni denar v promet, je bilo tehtanje le simbo¬ ličen akt, abstrakten posel o izročitvi lastnine. Kupnino so dejansko že plačevali brezoblično, navadno prej ali istočasno; vendar je prodajalec pač že pri simbolični mancipaciji tu pa tam kupcu dovolil, da je kupnino plačal pozneje, čeprav najprej bržkone pod pogojem, da je kupec dal primerno varščino. Trgovcu pa je moralo biti mogoče, da je kreditiral tudi brez varščine, zlasti pa, da je obljubil dobavo blaga, ki ga še sam ni imel in ga ni mogel takoj izročiti. Take dogovore je bilo treba upoštevati, tako da ni bila več izključno odločilna stvarnopravna mancipacija odn. tradicija niti isto¬ časno plačilo denarja, kakor pri ročnem kupu. Tako si lahko mislimo, da je bila pogodba sklenjena, ne da bi bil prodajalec izročil stvar in ne da bi bil kupec plačal kupnino, samo z obljubo obeh strank in sprejemom obljube po nasprotni stranki. Prav verjetno je, da so se te obojestranske obljube kolikor moči vršile v priljubljeni obliki stipulacije. Mnogokrat pa so tudi to formalnost kot nadležno opustili, tako da je soglasnost obeh brez obličnih obljub že sama ustvarila obligacijo (consensu contrahitur). Najbrž že v 2. stoletju pr. Kr. so smatrali za odločilen že sporazum strank o blagu in ceni, tako da je pogodba neodvisna od izročitve in ni več v zvezi s stvarnopravnim pridobitvenim poslom. III. Glavna pravila. Konsenzualni kontrakti so bili: kupoprodaja, rabokup (v treh variantah sedanjega najema odnosno zakupa, službene in delovršne pogodbe), družba in nalog (Gai. 3, 135: Consensu fiunt obligationes in emptionibus venditionibus, locationibus eonductionibus, societatibus, mandatis). Vsi štirje kontrakti so bili gibke in dvostranske pogodbe, in sicer prvi trije nujno dvostranske, nalog pa slučajno dvo¬ stranska. Iz gibkosti in dvostranosti izhajajo tudi glavna pravila, ki veljajo zlasti za nujno dvostranske konsenzualne kontrakte. 1. Vsak pogodnik dobi s sklenjenim dogovorom samo¬ stojen, iztožljiv zahtevek, ki se presoja po tem, kaj je na- 310 Konsenzualni kontrakti sprotnik dolžan po dobri veri in poštenju (quidquid dare facere oportet ex fide bona). 2 Bona fides zahteva, da se upoštevajo tudi postranski dogovori, ki so pri takih pogodbah običajni (Ulp. D. 21,1, 51, 20: . .. ea enim, quae sunt moriš et consuetudinis, in bonae fidei iudiciis debent venire; prim. tudi Ulp. D. 19, 1, 11, 1: Quod si nihil convenit, tune ea praestabuntur, quae natura- liier insunt huius iudicii potestate). Iz tega se vidi, da veljajo naturalia negotii, kolikor ni bilo drugače dogovorjeno, brez posebnega domenka za pogojena. Po sebi se umeje, da se je moral sodnik na dolozno ravnanje vedno ozirati; tu ni bilo treba posebne tožbe (a° de dolo), niti posebne ekscepcije (exc° doli). 2. Noben pogodnik ne more zahtevati izpolnitve, dokler ni sam izpolnil ali vsaj ponudil izpolnitev, razen ako je bilo izrečno ali molče dogovorjeno, da mora en pogodnik izpolniti pred drugim. Zavrnjen mora biti pogodnik, ki je tožil sopo- godnika radi izpolnitve, ki pa svoje dajatve ni izvršil ali pome¬ del (tzv. exceptio non adimpleti contractus, prim. § 27, II, 2, a). 3. Ker nalaga pogodba vsaki stranki obveznost, se moramo vprašati, kaj je z obveznostjo pogodnika, če za njegovega so- pogodnika ni nastala veljavna obveznost? Tedaj včasih tudi on ni zavezan, n. pr. kadar je bila dajatev nasprotne stranke že ob sklenitvi posla objektivno nemožna (Paul. D. 18,1, 57; prim. § 16, II, 1). Mogoče pa je, da je pogodnik postal zavezan, čeprav za sopogodnika ni nastala nobena obveznost (negotium clau- dicans), n. pr. ker se impubes brez varuhove pomoči ni mogel zavezati (prim. I. zv. § 37, III, 2). Tedaj je impubes iz te po¬ godbe upravičen, ni pa zavezan (Ulp. D. 19, 1, 13, 29: Si quis a pupillo sine tutoris auetoritate emerit, ex uno latere constat contractus: nam qui emit, obligatus est pupillo, pupillum šibi 2 Demonstratio akcije se je omejevala na kratko označbo pogodbe, n. pr. pri kupu: Quod A s A s de No N° hominem, quo de agitur emit (cf. Gai. 4,59); njej je sledila intentio incerta: quidquid ob eam rem N m N m A° A° dare facere oportet ex fide bona, a končala se je formula s condemnatio incerta: eius iudex N m N m A° A° condemna s. n. p. a. (prim. formulo in ius koncipirane hrambene tožbe v §56,11,2). Condem¬ natio je bila infinita, če je pretor ugotovitev denarnega zneska popol¬ noma prepuščal sodniku, ali pa cum taxatione, če je pretor sam določil največji znesek, do katerega je smel sodnik kondemnirati, ali če je sodniku naročil, da ta šele izračuni najvišji znesek, n. pr. do višine pekulija ali —. kadar je imel toženec beneficium competentiae — do zmogljivosti (dumtaxat quod N s N s facere potest), n. pr. pri tožbi iz družbene pogodbe, a° pro socio (prim. § 44, V in § 70, III, 2, c). Konsenzualni kontrakti vobče 311 non obligat). Drug primer je prodaja ukradene stvari, o kateri ve samo kupec, da je ukradena, ne pa prodajalec. Pro¬ dajalec lahko zahteva kupnino, dolozni kupec pa ne more zahtevati izročitve blaga (Paul. D. 18, 1, 34, 3: si emptor solus scit, non obligabitur venditor nec tamen ex vendito quicquam consequitur, nisi ultro quod convenerit praestet). Kako se taka enostranska terjatvena pravica iz dvo¬ stranske pogodbe ujema z dobro vero? Ključ za odgovor nam daje ravnokar citirani Pavlov fragment: Neobvezani pogodbenik je mogel obvezanega sopogodnika le tedaj pri¬ siliti k izpolnitvi, če je svojo dajatev prostovoljno po¬ nudil. Saj bi bil sicer res dolozno postopal, če bi se bil skli¬ ceval na obveznost sopogodnika iz pogodbe, ki je sam ni pripoznal, kolikor je šlo za njegovo lastno obveznost. Zato je imela zavezana stranka, ki je bila tožena, tudi zadržno pra¬ vico (Paul. D. 18, 5, 7,1). Toda uspešno tožiti more edinole neobvezana stranka, obvezana pa mora biti pripravljena na izpolnitev, ne da bi sama uspela s svojo tožbo. 4. Včasih obveznost ene stranke naknadno ugasne. Ako je vzrok ta, da je svojo obveznost izpolnila ali da je terjatvi nasprotne stranke drugače zadoščeno, obdrži seveda oproščena stranka svoj zahtevek zoper stranko, ki še ni izpolnila svoje obveznosti. Ako pa preneha obveznost enega pogodnika iz drugega razloga, velja pravilo: Kdor sam ni dolžan, izpolniti svojo obveznost, tudi ne more zahtevati, da sopogodnik izvrši svojo dajatev (Lab. D. 19,1,50: Bona fides non paiitur, ut, cum emptor alicuius legis beneficio pecuniam rei venditae debere desisset antequam res ei tradatur, venditor tradere compelletur et re sua careret). Za kupca pa je veljala tu izjema: Ako je bila prodana stvar brez prodajalčeve krivde pred izročitvijo uničena ali se je poizgubila, je moral kupec plačati celo kupnino kljub temu, da stvari ni dobil. O tem prim. še § 62 pod III. 5. Pogodnik, ki je izpolnil svojo obveznost, more zahte¬ vati samo, da tudi sopogodnik izpolni svojo; ne more pa odstopiti od pogodbe in zahtevati, da se mu njegova dajatev vrne (n. pr. Diocl. C. 4, 38, 8 in C. 4, 49, 6). 3 3 Nekateri pisci (n. pr. Windscheid) so mnenja, da to ne velja, kadar je izvršil pogodnik svojo dajatev, ker je pomotoma mislil, da je njegov sopogodnik svojo dajatev že opravil, ali kadar jo je izvršil, zanašajoč se na to, da izvrši tildi sopogodnik svojo dajatev. Pogodnik bi tedaj smel svojo dajatev nazaj terjati s condictio indebiti odn. con- dictio ob causam datorum. 312 Konsenzualni kontrakti II. Kupna pogodba. § 62. 1. Pojem, predmet in učinki kupne pogodbe. Odkar je nastopila doba denarnega gospodarstva in so dobrine izmenjavali večinoma za denar, je bila menja le podrejenega pomena 1 . Dobrine so navadno krožile za denar; pravni posel, ki je to omogočeval, je bila kupoprodaja ali kupna pogodba (emptio venditio). I. Pojem. Kupna pogodba je nujno dvostranski konsenzualni kon- trakt, s katerim se en pogodbenik (prodajalec, venditor) zavezuje, da bode drugemu pogodbeniku (kupec, emptor) izročil neko stvar ali blago (res, merx) v trajno posest, drugi pogodbenik pa, da bo za to dal prodajalcu določeno vsoto denarja (cena, pretium) v last. Potemtakem je kupna pogodba sklenjena (coniracta), brž ko sta se stranki dokončno sporazumeli glede blaga in cene. S tem pa po rimskem pravu pogodba ni Bila vselej tudi perfektna (perfecta). Znak perfekcije je bil Rimljanom dejstvo, da preide nevarnost pogube stvari na kupca (Paul. D. 18, 6, 8 pr.: Necessario sciendum est, quando perfecta sit emptio: tune enim sciemus, cuius periculum sit: nam perfecta emptione periculum ad emptorem respiciet.. .). Iz tega vidika so bile zlasti kupne pogodbe, ki so bile sklenjene pod odložnim pogojem, perfektne šele, ko se je pogoj izpolnil (1. c., UIp. D. 23.3.10.5) . Pogodbe, pri katerih je cena določena po meri, teži ali številu (tzv. emptio ad mensuram), so veljale za per¬ fektne šele, ko so bili predmeti kupcu odmerjeni, odtehtani ali odšteti. Take posle so imeli za pogojno sklenjene (Gai. D. 18.1.35.5) . Prav tako ni bila perfektna prodaja določenega, toda še ne izločenega števila ali mere ali teže iz neke zaloge, n. pr. 5 steklenic vina (Alex. C. 4, 48, 2), ker je bil predmet po¬ godbe določen šele z izločitvijo. Mogoče je tudi, da skleneta 1 Kako si predstavljamo nastanek konsenzualnega kupa iz menje preko ročnega kupa, smo poskušali objasniti v § 61 pod II. Izvor iz roč¬ nega kupa je zapustil po n. mn. sledove v nekaterih značilnih in važnih normah, ki jih s stališča konsenzualne pogodbe ne moremo razlagati, ki pa so najbrž v zvezi s prvotno obliko kupa, z ročnim kupom, n. pr. v normah o prehodu lastnine in nevarnosti na kupca (prim. zdolaj pod lil). Pojem, predmet in učinki kupne pogodbe 313 stranki pogodbo s pridržkom, da hočeta o njej sestaviti še listino. Tedaj je pogodba veljala za perfektno šele, ko je bila listina sestavljena (I. 3, 23 pr.). Ne samo v stari dobi, temveč še sedaj je ročni kup vsakdanji pojav, zlasti kadar gre za dobrine manjše vrednosti, ki so določene neposredno za vsakdanjo rabo ali uživanje. V dobi, kadar je stiska za denar, pa vidimo, da skuša kupec, če je le mogoče, dobiti blago na up ali kredit, t. j. ob predhodni izročitvi stvari, ki pa se ne vrši obligandi causa, kakor pri realnih kontraktih, temveč solvendi causa. Realne kupne po¬ godbe že Rimljani klasične dobe niso več poznali; prav tako je neznana današnjemu pravnemu življenju. Tudi tedaj, ka¬ dar izroči prodajalec blago, ne da bi dobil tudi kupnino zanj, ali če plača kupec kupnino, preden dobi blago, je kupna pogodba sklenjena, ko sta se stranki sporazumeli o blagu in ceni (essentialia negotii). Kupna pogodba obvezuje prodajalca, da izroči kupcu kupljeno stvar, kupca pa, da plača kupnino. (O teh in drugih obveznostih odn. pravicah strank je govor v § 63). Od drugih pogodb se razlikuje kupoprodaja zlasti po sledečih znakih: 1. od m e n j e (permutatio) po tem, da se pri men ji blago izroči za blago; menja je torej realni kontrakt o izmenjavi blaga za blago (prim. § 72, II, 2); 2. od najema in zakupa (locatio conductio rei) po tem, da se pri tej pogodbi obeta le začasna raba odnosno tudi začasno uživanje izročene stvari; 2 3. od službene in delovršne pogodbe (locatio conductio operarum odn .operiš) po tem, da se z njima ne obeta izročitev stvari v trajno posest, temveč da bo sopogod- nik za denar opravljal neko službo odnosno dovršil neko delo. Za kup gre po prevladujočem mnenju tedaj, ako se sopogod- nik zaveže, da za plačilo izdela neko stvar s svojim ma¬ terialom (Gai. 3, 147; prim. § 66,1, 3). 3 2 Skupni naziv najema in zakupa »rabo k u p « je prevod izraza »Bestandvertrag«, ki ga uporablja Odz. zaradi krajšega izrazovanja; s kupom nima nič opraviti (Labeo D. 18, 1, 80, 3). Ako bi bila stvar iz¬ ročena v začasno neod platno rabo, bi s tem nastala posodbena pogodba (commodatum). 3 Kupna pogodba je tudi po našem pravu konsenzualen kontrakt o prepustitvi stvari za določeno vsoto denarja (§ 1053 Odz.). Ako je na¬ sprotna dajatev deloma denar, "deloma pa kaj drugega, gre le tedaj za kup, ako znaša denarna dajatev vsaj polovico vrednosti celotne na¬ sprotne dajatve (§ 1055 Odz.). 314 Konsenzualni kontrakti II. Predmeti kupne pogodbe. 1. Blago. Blago (merx) v širšem pomenu je vse, kar se da za ekvi¬ valent v denarju prenesti na drugo osebo, tako da ostane trajno v njeni oblasti; v ožjem in navadnem smislu pa so to le premične stvari. Prodajajo se lahko ne samo telesne stvari (nepremične in premične), temveč tudi pravice, zlasti terjatvene pravice, kolikor niso izključene iz prometa (res extra commercium) odnosno iz prenosa (Paul. D. 18,1, 34,1: Omnium rerum, quas quis habere vel possidere vel persequi potest, venditio rede fit: quas vero natura vel gentium ius vel moreš civitatis com - mercio exuerunt, earum nulla venditio est). Zemljiške služ¬ nosti so bile lahko predmet kupoprodaje tako, da jih je last¬ nik zemljišča odplatno ustanovil (Gai. 3,145, Iavol. D. 8,1,20); že obstoječe služnosti pa se niso mogle pro¬ dati, ker so bile neodsvojljive razen užitka, ki je bil odsvoj- ljiv glede izvrševanja (Ulp. D. 7,1,12, 2; prim. I. zv. § 67, II). Predmet kupa je lahko tudi celotna imovina, n. pr. dedi¬ ščina (cf. zlasti D. 18, 4, 7 ss.), pekulij (n. pr. Paul. D. 21, 2, 5), celotna imovina neplačevitega dolžnika (bonorum emptio, prim. § 51,1, 2). Dokler je bila kupoprodaja ročni kup, so mogle biti njen predmet seveda le posamične stvari. Sporno je, ali je poznala vsaj klasična in postklasična doba kup po vrsti določenih stvari v pravem smislu. Zdi se, da so se posluževali zlasti v trgovini z vinom, oljem, žitom stipulacije, ne pa brezobličnega kupa. Viri pričajo le o obljubljeni dobavi iz določene zaloge, iz katere se naj stvari jemljejo in kupcu odmerijo, odtehtajo itd. (omejene ali mešane generične obveze, prim. § 13,1, in Gai. D. 18,1,35, 5, Ulp. D. 18, 6,1,1, Alex. C. 4, 48, 2). Bodoče, t. j. stvari, ki za sklepanja pogodbe še niso eksistirale, so se lahko prodajale, n. pr. bodoči plodovi (tzv. emptio rei speratae). Ako take stvari pozneje niso nastale, ni bilo treba plačati kupnine, ker je bila pogodba sklenjena pod tihim pogojem, da bodo nastale. Če pa je to preprečil prodajalec, je odgovarjal za to iz kupne pogodbe (Pomp. D. 18, 1, 8pr.: Nec emptio nec venditio sine re quae veneat potest intellegi. Et tamen fructus et partes futuri rede ementur, ut, cum editus esset partus, iam tune, cum contradum esset ne- gotium, venditio fada intellegatur: sed si id egerit venditor, Pojem, predmet in učinki kupne pogodbe 315 ne nascatur a ut fiant, ex empto agi posse). Ničen je bil kup prostega človeka za slučaj, da bo postal suženj in s tem šele sposoben predmet pravnik poslov (Paul. D. 18,1, 34, 2: Liberum hominem scientes emere non possumus. Sed nec tališ emptio aut stipulatio admittenda est: ,cum servus erit‘, quam- vis dixerimus futuras res emi posse: nec enim fas est eius- modi casus exspectare). Od kupa bodoče stvari (emptio rei speratae) nam je raz¬ likovati kup n a d e (tzv. emptio spei), pri katerem je po rimskem pojmovanju predmet le upanje, šansa (spes, alea), da bo stvar nastala, ne pa bodoča stvar sama; n. pr. kup rib, ki jik bo prodajalec vlovil pri določenem vlovku, ali kup nov¬ cev, ki jih bo ujel, kadar se mečejo med ljudstvo (Pomp.D. 18,1, 8,1: Aliquando tamen et sine re venditio intellegitur, veluti cum quasi alea emitur. Quod fit, cum captum piscium vel avium vel missilium emitur: emptio enim contrahitur etiam si nihil inciderii, quia spei emptio est.. .). Kup nade je učinkovit tudi tedaj, če prodajalec nobene ribe ne vlovi ali nobenega novca ne ujame. Kup je torej nepogojen. Kupec mora plačati ceno tudi, če je njegov up šel po vodi. Drug primer je kup dedi¬ ščine, o kateri ni gotovo, a po prodajalcu zagotovljeno, da mu bo pripadla (lavol. D. 18, 4,10, Ulp. eod. 11; prim. pa Paul. D. 18,4,7). Ako je prodajalec dolozno preprečil, da bi se up uresničil, odgovarja za to (Cels. D. 19,1, 12). 3a Ako kupljena stvar že v trenutku prodaje ne obstoji več ali je bila že takrat vsaj v glavnem delu uničena, n. pr. stvar 8a Emptio rei speratae je po § 1275 Odz. pogojno sklenjen kup; emptio spei, pri kateri se kupi samo nada, po našem pravu ni kup, tem¬ več pogodba na srečo; »kupec« pa nosi tudi po sedanjem pravu nevar- nost docela izpodletelega pričakovanja (§ 1276 Odz.). Kup dediščine je tudi pogodba na srečo, ako ne gre za kup na podlagi inventarja (§ 1278 ss. Odz.). — Med pogodbe na srečo štejemo zlasti tudi igro in stavo. V Rimu so bile igre (lusus, alea) za denar prepovedane in tudi kaznive. Morebiti izplačani dobitek je bilo mogoče terjati nazaj (Iust. C. 3, 45, 1,2). Izjemoma so veljale nekatere bojne igre (tekma v metanju sulic, v tekanju, skakanju, boksanju (Paul. D. 11,5,2,11) in igre, pri katerih so bili dobitki določeni, da se neposredno zavžijejo (quod in convivio vescendi causa ponitur, Paul. D. eod. 4 pr.). Stave (sponsiones) pa so bile od nekdaj pogoste, dovoljene in celo iztožljive (z a° prae- scriptis oerbis, Ulp. D. 19, 5,17, 5). Po našem pravu so dopustne igre in stave neiztožljive, če cena ni "bila plačana ali položena (§§ 1271,1272 Odz.). Kar pa je bilo dano za izpolnitev, se ne more terjati nazaj, in sicer niti tedaj, če je šlo za prepovedano igro (§§ 1174,1432 Odz.). 316 Konsenzualni kontrakti je bila docela ali v glavnem delu pogorela, ne da bi stranki to vedeli, ne pride do veljavne pogodbe (Paul. D. 18,1, 57 pr.). Prodaja t u j i h stvari je veljavna, ker prodajalec ni dolžan, da prenese lastnino na kupca (Ulp. D. 18,1, 28). Pro¬ dajalec odgovarja tedaj praviloma le za to, da lastnik kupcu stvari ne odvzame (odgovornost za evikcijo, prim. § 64). Ne¬ veljavna bi bila prodaja tuje stvari le tedaj, če bi bila contra bonos moreš, n. pr. če bi obe stranki vedeli, da je stvar ukradena. Ako ve to le prodajalec, sta obe stranki obvezani, ako pa samo kupec, je obvezan le kupec; prodajalec pa kup¬ čeve obveznosti ne more uveljaviti, če sam ne izpolni svoje prostovoljno (Paul. D. 18,1, 34, 3; prim. § 61,111,3). Kup lastne stvari so imeli za veljaven, ako naj bi pridobil kupec s tem posest stvari, ki jo je imel slučajno prodajalec, n. pr. kot zastavni upnik. Tak kup, ki je prav za prav le kup posesti, je utegnil imeti pomen tedaj, kadar je hotel lastnik svoj položaj v pravdi s tretjo osebo ojačiti (in pari causa melior est condicio possidentis; tako vsaj Paul. D. 18, 1,34,4: Rei suae emptio tune nalet, cum ab initio aga- tur, ut possessionem emat, quam forte venditor habuit, et in iudicio possessionis potior esset, prim. pa Pomp. D. 18, 1, 16, Iavol. D. 41, 3, 21 i. f.). 2. Cena. a) Cena (pretium) mora biti naštet denar (Gai. 3, 140: pretium in numerata pecunia consistere debet). Kakor že ome¬ njeno, je to glavni znak, po katerem se kupoprodaja razlo¬ čuje od me nje (permutatio), ki je razen tega sklenjena šele z izročitvijo stvari, torej realni kontrakt (prim. § 72,11,2). Pri menji se daje stvar za stvar. Ker je tudi denar stvar, je poudarjati, da se mora kupec obvezati na plačilo denarne vsote (prim. § 12,1). O tem, da je cena v denarju bistven znak kupoprodaje, ni bilo mnenje rimskih pravnikov vedno enotno. Sabini- janci so imeli za kupoprodajo tudi pogodbo, pri kateri ekvivalent za blago ni bil denar, n. pr. suženj ali toga ali zemljišče (Gai. 3, 141, 1.3,23,2). V tem nazoru se zrcali še staro pojmovanje ročnega kupa iz dobe, ko denar še ni bil splošno menjalno sredstvo in merilo vrednosti. Tako so kup imeli le za pavrst menje. Nasprotno mnenje Prokulijancev, po katerem mora biti dajatev enega pogodnika denarna, si je priborilo zmago brez dvoma že ob koncu klasične dobe, morda pa že prej. Saj so bile obveznosti prodajalca in kupca Pojem, predmet in učinki kupne pogodbe 317 tudi sicer tako zelo različne, da so morale zanje veljati tudi različne norme, ne pa, kakor pri menji, za oba pogodnika enake (Paul. D. 18,1,1, i: ... nam ut aliud est vendere, aliud emere, alius emptor, alius venditor, sic aliud est pretium, aliud merx: quod in permutatione discerni non potest, uter emptor, uter venditor sit). b) Cena je morala biti določena (pretium certum), pra¬ vična (iustum) in resnična (verum). Tako se vsaj vobče formu¬ lira pravilo o potrebnih lastnostih cene. To pravilo pa deloma ni točno, deloma nam pove nekaj, kar se umeje po sebi. q ) Pretium certum. Gaj (3, 140) pravi: Pretium autem cer¬ tum esse debet. Po njegovem poročilu so Labeon in Sabini- janci imeli pogodbo za neveljavno, s katero je bilo dogovor¬ jeno, da naj ceno določi tretja oseba, medtem ko so Proku- lijanci tudi tu zavzemali nasprotno, napredno stališče. V § 14 smo izvajali, da zadošča za veljavnost pogodbe vobče že ob¬ jektivna določljivost dajatve. Že v cesarski dobi so bile veljavne pogodbe, s katerimi je kupec obljubil ceno, za katero je stvar kupil prodajalec (quanti tu eum emisti) ali »za denar, ki ga ima kupec v skrinji« (quantum pretii in arca habeo) ali »za sto in toliko, za kolikor več bo kupec stvar prodal naprej« (centum et quanto pluris eum oendidero) (Ulp. D. 18, 1,7,1 in 2). Že po klasičnem pravu je bilo tudi dopustno, da so stran¬ ke prepuščale določitev cene primernemu preudarku tretje osebe. Tedaj je bila veljavnost odvisna od tega, da je tretja oseba določila ceno, drugače je bila pogodba nična (posebno jasno po Justinijanovem pravu I. 3, 23,1, lust. C. 4, 38,15). Kupcu samemu se določitev cene veljavno ni mogla prepuščati (prim. § 14). P) Pretium iustum. Prav tako cena po klasičnem pravu ni morala odgovarjati »pravi«, »objektivni« vrednosti. Kupna pogodba je bila veljavna, čeprav je kupec pridobil stvar za slepo ceno ali jo je prodajalec prodal za ceno, ki je vrednost daleč prekoračila (Paul. D. 19, 2, 22, 3: ...in emendo e t ven- dendo naturaliter concessum est quod pluris sit minoris emere quod minoris sit pluris vendere et ita invicem se ^ circumscri- bere; Ulp.-Pomp. D. 4, 4, 16, 4). S tem često napačno razume- vanim Pavlovim fragmentom ni rečeno, da sme pogodnik sopogodnika opehariti, pač pa je naglašeno, da je vrednost subjektiven element in da se cena ne sme presojati po ob¬ jektivnem merilu. V konkretnem primeru imata subjektivno 318 Konsenzualni kontrakti lahko oba pogodnika dobiček, čeprav se proda stvar za neprimerno nizko ali kupi za neprimerno visoko ceno. Šele Justinijan je pripoznal prodajalcu, ki je prodal stvar za ceno, manjšo od polovice obče vrednosti, pravico, da je izpodbijal pogodbo zaradi prikratbe nad polovico (tzv. laesio enormis, laesio ultra dimidium) in zahteval stvar nazaj. Seveda je moral biti tudi sam pripravljen, da vrne kupcu kupnino. V takem primeru pa je kupec pogodbo lahko vzdr¬ žal, če je pred pravno močjo razveljavljajoče sodbe ponudil razliko med občo vrednostjo in dogovorjeno ceno (... huma- num est, ut vel pretium te restituente emptoribus fundum venditum recipias auctoritate intercedente iudicis, vel, si emp- tor elegerit, quod deest iusto pretio recipies. Minus autem pretium esse videtur, si nec dimidia p ar s veri pretii soluta sit, Diocl. C. 4, 44, 2, itp.; cf. C. eod. 8; tzv. facultas alternativa kupca, prim. § 13, II, 2, a). Zakonodavčev namen je bil, da ščiti prodajalca, ki je bil po denarni stiski primoran, prodati stvar pod nič. V sred¬ njem veku in v kodifikacijah iz začetka 19. stoletja so to do¬ ločbo razširili tudi na kupca, ki je bil obljubil več od dvojne vrednosti stvari, in še dalje tudi na vse nujno dvostranske po¬ godbe. S stališča pa, da predpostavlja pravo, da sklepajo stranke pravne posle pazljivo (vigilantibus iura), je bilo to pravilo zopet odpravljeno, najprej v trgovinskem pravu, s komercializacijo državljanskega prava pa tudi v modernih civilnih zakonikih. Poskus cesarja Dioklecijana, poseči v pogodbeno svobodo z določitvijo najvišjih cen vsem važnejšim potrebščinam (edictum de pretiis rerum venalium, 301 po Kr.), se ni obne¬ sel, kakor so bile jalove podobne naredbe za časa svetovne vojne. Cene regulira gospodarsko življenje po razmerju med ponudbami blaga in povpraševanjem po njem. y) Pretium verum. Samoumevno mora biti cena resno ob¬ ljubljena, ne za šalo ali v šoli v pedagoške svrhe, in zares zamišljena kot taka, ne samo na videz dogovorjena, simuli¬ rana, tako da kupec nima namena, da jo plača, niti proda¬ jalec, da jo terja (Ulp. D. 18,1, 36: Cum in venditione quis pretium rei ponit donationis causa non exacturus, non vide¬ tur vendere; cf. Paul. D. eod. 55). Navidezna kupoprodaja je nična, morebiti prikrita daritev veljavna le, če ustreza pred¬ pisani obliki (prim. I. zv. § 23,11). Ako je prodal prodajalec za nižjo ceno v namenu, da podari kupcu razliko med njo Pojem, predmet in učinki kupne pogodbe 319 in občo vrednostjo stvari (tzv. negotium mixtum cum dona- tione), je posel veljaven kot prodaja. Le neznatna cena ni no¬ bena cena, n. pr. sestercij za zemljišče; tu gre za daritev. 4 III. Učinki. S kupno pogodbo se ustanavljajo le vzajemne obliga¬ cijske pravice in obveznosti, o katerih bo govor v na¬ slednjem paragrafu; lastnina na stvari z njo ne preide na kupca (prim. v § 1 pod II, 1 cit. Pavlov fragment D. 44, 7,3 pr.). Da pridobi kupec lastnino, je potreben še pravni posel, s katerim se prenese lastnina, navadno torej mancipatio ali in iure cessio odnosno iraditio. Že po klasičnem pravu pa je bil prodajalec obvezan le, da izvrši prenosni akt, ne pa tudi, da z njim kupcu dejansko pribavi lastnino. Pa tudi prenosni akt ni essentiale kupne pogodbe, kakor pri realnih pogodbah; vrši se le solvendi, ne pa obligandi causa. Če pa je bil v redu izvršen in je bil prodajalec lastnik, je kupec z njim pridobil lastnino. Posebno pozornost vzbuja tu norma, po kateri je bil prehod lastnine razen od prenosa odvisen še od tega, da je kupec plačal kupnino ali da je dal vsaj varščino zanjo ali da mu je kupnina bila brez varščine kreditirana (Pomp. D. 18,1, 19, itp.: Quod vendidi non aliter fit accipien- tis, quam si a ut pretium nobis solutum sit aut satis eo nomine factum vel etiarn fidem habuerimus emptori sine ulla satis- factione; I. 2,1, 41). 4 Pravila kodifikacije glede cen so vobče v Odz. recipirana. Cena mora biti določljiva. Stranki lahko prepustita določitev določeni tretji osebi ali več osebam. Ako tretja oseba cene v pogojenem roku ne do¬ loči odnosno se cena ne da določiti z večino glasov, se šteje, da po¬ godba ni bila sklenjena. Ako rok ni bil določen, sme vsak pogodnik odstopiti, dokler cena ni določena (§§ 1056, 1057 Odz.). Objektivno je cena določena tudi, če gre za kup po tržni ceni (§ 1058 Odz.) ali po borzni ceni ali po »tarifi«. Ako je za blago predpisana najvišja do¬ pustna cena (taksa), velja pogodba, ki določa višjo ceno, toda le s ceno, kolikor najvišje cene ne presega (§ 1059 Odz.). Možnost izpodbijanja zaradi prikratbe nad polovico je razširjena ne samo na kupca, temveč na obe stranki in sploh na vse sinalagmatične pogodbe (§§ 1060, 954 Odz.); izključena je le v nekaterih primerih (§ 935 Odz.), splošno pa po Trgovinskem zakoniku (čl. 286). Tudi po Odz. lahko druga stranka ohrani posel v moči, če doda, kar manjka do obče vrednosti (§ 954 Odz.). Po sebi se umeje, da mora cena biti resno zamišljena (§§ 869, 1066 Odz.). Negotium mixtum cum donatione se ne more izpodbijati zaradi pri¬ kratbe nad polovico (§ 935 Odz.), pač pa preklicati po pravilih, ki ve¬ ljajo za daritve. 320 Konsenzualni kontrakti Iz tega, da je zahtevalo Justinijanovo pravo za prehod lastnine tudi plačilo kupnine, bi se utegnilo sklepati, da je tudi prehod nevarnosti pogube ali poslabšanja stvari (periculum) vezan na plačilo kupnine, ker gre po naključju nastala škoda praviloma na lastnikov račun (casus nocet domino). Vendar to ni tako. Po kodifikaciji je nosil kupec posledice kvarnega naključja že od perfekcije pogodbe (periculum est emptoris perfecta emptione; cf. Paul. D. 18, 6, 8 pr., I. 3, 23, 3). To pomeni praktično: kupec mora plačati pro¬ dajalcu vso kupnino celo tedaj, če je bila stvar po sklenjeni pogodbi, toda še preden je bila izročena, brez prodajalčeve krivde uničena ali poslabšana. Kupec torej za svoj denar ničesar ni dobil ali vsaj stvari ni dobil takšne, kakršna je bila pogojena; vendar dolguje kupnino. Vprašanje, odkod izvirajo te norme o prehodu lastnine in nevarnosti, še ni pojasnjeno. Morda imajo svoj izvor ven¬ dar že v klasičnem pravu; število fragmentov, ki jih potrju¬ jejo, bi govorilo za to. Morda si jih smemo razložiti s prvotnim pojmovanjem pogodbe kot ročnega kupa: Ker so sklepali pogodbo prvotno tako, da sta bila stvar in denar izročena iz roke v roko in je moral kupec obenem z dogovorom pla¬ čati kupnino in dobiti stvar izročeno, se zdi logično, da pre¬ ide v istem trenutku, t. j. s plačilom kupnine in sklenitvijo pogodbe tudi lastnina in vsled tega tudi nevarnost na kupca. Pri realnem ročnem kupu so strnjena vsa ta dejstva: konsenz, izročitev stvari in plačilo kupnine. Ko se je pozneje drugo od drugega ločilo, je ostalo vendar še pri starem pravilu, ki je veljalo tudi tedaj, kadar stvar ni bila izročena ali kup¬ nina ni bila plačana ob sklenitvi pogodbe. 5 Uporabnost pravila periculum est emptoris pa je bila omejena tudi pod Justinijanom; toda izjeme so deloma le 5 Starejše razlage navedenih pravil ne zadovoljujejo. Tako je n. pr. Windscheid mnenja, da so pri kupu kot odsvojitvenem poslu šteli, kakor bi bila prodana stvar sestavina kupčeve imovine že pred tradi¬ cijo. Po J h e r i n g u je razlog iskati v krivdi kupca, če se izpolnitev odloži. Taka krivda da je navadno podana in so jo naravnost domne¬ vali. Dernburg si predstavlja prvotno kupoprodajo kot pogodbo, ki je ustvarjala dvoje samostojnih obveznosti; prodajalčev zahtevek kupnine, da je bil neodvisen od kupčevega zahtevka, da se mu izroči stvar. Pozneje da se je branil kupec, ako je prodajalec terjal kupnino, ne da bi bil izročil stvar, z exc° mercis nori traditae, podvrst jo ugovora exc° doli (generalis). Za tako ekscepcijo pa da ni bilo podlage, ako je bila stvar po naključju uničena, ker prodajalec ni dolozno ravnal, če je iztožil dolžno kupnino (prim. k temu § 27, op. 2). Vse te in številne diuge razlage šepajo. O problemu še ni izrečena zadnja beseda. Pojem, predmet in učinki kupne pogodbe 321 navidezne, kolikor namreč izključujejo po rimskem pravu že perfekcijo pogodbe (prim. zgoraj pod 1). a) Kupčevo odgovornost za naključje sta stranki lahko izključili s posebnim dogovorom, po katerem je ostal proda¬ jalec za naključje odgovoren (Iul. D. 18, 5, 5, 2, 1.3,23,3). b) Predmet kupne pogodbe je moral biti individualno določen (species). Ako so bile uničene pred izročitvijo stvari, ki so bile določene po vrsti (genus), to ni zadevalo kupca; naključna poguba pred izročitvijo je bila prodajalcu v škodo (genus perire non censetur, prim. § 11). Tu je delovala že ideja, da pogodba sploh ni bila perfektna, dokler take stvari niso bile kupcu odmerjene, odtehtane ali odštete (Gai. D. 18,1, 35,4: ...non tamen aliter oideatur perfecta venditio, quam si admensa adpensa adnumerataoe sini; Alex. C. 4, 48, 2). c) Razlog, da pogodba ni bila perfektna, je bil odločilen tudi glede pogodb, ki je bil njih učinek odvisen od nastopa odložnega pogoja. Kupec je imel sicer škodo, ako se je bila stvar pendente condicione poslabšala ; ako pa je bila uničena, je bila pogodba brez učinka in oproščen je bil tudi kupec vsake obveznosti. č) Zaradi odgovornosti prodajalca za čuvanje (custodia, prim. § 63,111,1) nevarnost po klasičnem pravu morda ni šla na kupčev rovaš, ako je bila stvar prodajalcu ukradena po sklenjeni pogodbi. Pravilo periculum est emptoris ne bi bilo samo na sebi nič posebnega, temveč le uporaba splošnega načela species perit ei cui debetur; posebnost je le pravilo, da je moral ku¬ pec plačati vso kupnino, čeprav ni dobil ničesar za to (I. 3, 23,3: Emptoris damnum est, cui necesse est, licet rem non fuerit nactus, pretium soloere). Naravno je, da mora tisti, ki ga zadene morebitna na¬ ključna škoda, imeti tudi korist, ki morebiti nastane po na¬ ključju. Zato je šla kupcu v prid vsa prirast, prav tako na¬ ključno poboljšanje stvari in povišba njene vrednosti. To je izraženo s paremijo: Cuius periculum, eius est et commo¬ dum (Paul.D. 18,6,7 pr.: Id, quod post emptionem fundo acces- sit per alluoionem vel perit, a d emptoris commodum incom- modumque pertinet: nam et si totus ager post emptionem flumine occupatus esset, periculum esset emptoris: sic igitur et commodum eius esse debet; prav tako I. 3, 23, 3 i. f.). Razen tega je bilo pravilo periculum est emptoris omiljeno tudi s tem, da je moral prodajalec tožbe, ki jih je včasih imel 21 Rimsko pravo II. 322 Konsenzualni kontrakti zaradi škodljivega dogodka, odstopiti kupcu ali pa izročiti, kar mu je bilo na njihovi podlagi prisojeno (tzv. namestovalni commodum, prim. § 16,111,1, § 37,1,2). IV. Posebne vrstekupoprodaje inpostran- ski dogovori. Pri kupni pogodbi kot gibkem poslu so bili dopustni razni postranski domenki, glede katerih sta se stranki složili v okviru pogodbe z brezobličnimi pakti in ki sta jih mogli uve¬ ljavljati navadno s kontraktnimi tožbami. 5 tremi takimi dogovori smo se že seznanili v § 49 pod IV, 1; to so: in diem addiciio," lex commissoria in pactum displicentiae. Razen njih naj bodo omenjeni še sledeči dogovori: 1. Kup na ogled ali na poskus njo (tzv. empiio ad gustum) je kupna pogodba, sklenjena pod pogojem, da kupec blago odobri. Pogoj je lahko zamišljen kot odložen ali razvezen. Odobritev zavisi po namenu strank navadno od poljubne volje kupca (si Stichus intra certum diem tibi pla~ cuerit, erit tibi emptus aureis tot, I. 3, 23, 4). Ni pa izključeno, da je vezana na mnenje strokovnjakov. Tak pomen je imela degustatio, ki je bila pri Rimljanih običajna pri kupu vina (Ulp. D. 18,6,1 pr., eod. 4 pr. in 1, Paul. D. 18,1,34,5). Pridržana poskušnja je bila pomembna, kajti le tedaj je šla škoda na račun prodajalca, če se je vino skisalo ali je postalo kanasto (periculum acoris et mucoris).’' 6 Prodaja s pridržkom boljšega kupca daje po našem pravu proda¬ jalcu pravico, da proda stvar v določenem roku boljšemu kupcu. Ako stvar še ni bila izročena, je učinek pogodbe odložen, dokler ne nastopi pogoj (§ 1083 Odz.); ako je izročena, je pogodba sklenjena z razveznim pogojem (§ 1084 Odz.). Prodajalec lahko popolnoma po svoje presodi, ali je kupec »boljši« ali ne (§ 1085 Odz.). 7 Prim. §§ 1080 do 1082 Odz. in čl. 339 Trg. zak. Od kupa na po¬ skusu jo je razločevati kup z a poskušnjo, s katerim kupi kupec en komad blaga brezpogojno, da ga lahko preizkusi in kupi morebiti poz¬ neje še več komadov. Slednja kupčeva izjava nima pravnega pomena, ker je z njo izražen le nagib za brezpogojni kup enega komada (prav tako 61.341 Trg. zak.; prim. I. zv. § 21,111). Zopet kaj drugega je kup po poskušnji ali po vzorcu, s katerim se prodajalec zavezuje, da dobavi blago, ki ustreza vzorcu. Obveza je brezpogojna (prim. čl. 340 Trg. zak.). — Kup na ogled je v dvomu pogojen kup. Prodajalec ni več obvezan, če kupec blaga ne odobri v dogovorjenem ali zakonskem roku, ki znaša pri nepremičninah eno leto, pri premičninah pa tri dni. Molk velja za odobritev, ako je bila stvar kupcu izročena in je potekel poskusni rok. Obveznosti in pravice iz kupne pogodbe 323 2. Kupoprodaja s pridržkom rešilnega kupa (tzv. pactum de retro emendo) in kupoprodaja s pridrž¬ kom povratne prodaje (tzv. pactum de retro ven- dendo). Pri prvi gre prodajalcu pravica, da kupi stvar poz¬ neje nazaj, pri drugi gre kupcu pravica, da stvar pozneje nazaj proda. Ako ni bilo drugače dogovorjeno, je veljala prvotna cena tudi za drugo kupoprodajo (Procul. D. 19, 5,12, Alex. C. 4, 54, 2, Diocl. C. eod. 7). 8 9 3. Kupoprodaja s pridržkom predkupne pravice daje navadno prodajalcu pravico, da mora kupec stvar, ako bi jo hotel prodati, prej ponuditi njemu in, če bi to zahteval, prepustiti pod istimi pogoji, pod katerimi bi jo hotela ku¬ piti tretja oseba. Predkupna pravica je včasih pristajala že po zakonu, tako n. pr. kupcu, če je hotel prodajalec, sklicujoč se na skle¬ njeno in diem addictio, skleniti kupno pogodbo z drugim po- godnikom, ki je bila za njega (prodajalca) ugodnejša (n. pr. Ulp. D. 18, 2, 6,1, Paul. D. eod. 7 in 8)/ Predkupna pravica ni učinkovala nikdar zoper tretje osebe; upravičenec jo je mogel izvrševati samo zoper sopo- godnika, ne pa zoper njegove pravne naslednike. 10 § 63. 2. Obveznosti in pravice iz kupne pogodbe. I. V o b č e. V trenutku, ko se stranki sporazumeta o blagu in ceni, nastanejo za prodajalca različne obveznosti, ki jih uveljavlja kupec s tožbo a° empti, za kupca pa obveznosti, ki jih uve- 8 Prodaja s pridržkom rešilnega kupa je po § 1070 Odz. dopustna le pri nepremičninah. Prodajalčeva pravica je strogo osebna in nepre- nosna, z vpisom v zemljiško knjigo zadobi stvarnopravni učinek zoper tretje osebe (§ 1070 Odz.). Za kup s pridržkom povratne prodaje veljajo smisloma iste določbe (§ 1071 Odz.). 9 Že po zakonu je imel predkupno pravico (ius proiimiseos) lastnik nepremičnine, če je nameraval emfitevta odsvojiti svojo emfitevzo (Iustin. C. 4, 66, 3; prim. I. zv. § 73). 10 Predkupno pravico si pridrži prodajalec lahko pri prodaji ne¬ premičnin in premičnin (§ 1072 Odz.). Z vpisom v zemljiško knjigo dobi absoluten učinek (§§ 1073, 1079 Odz.). Prodajalec mora stvar v določe¬ nem roku potem, ko mu je bila ponudena, zares odkupiti, sicer ugasne predkupna pravica. Zakonski rok znaša pri premičninah 24 ur, pri ne¬ premičninah pa 30 dni (§ 1075 Odz.). Prodajalec mora, če ni drugače dogovorjeno, plačati ceno, ki je bila kupcu ponudena po tretji osebi (§ 1077 Odz.). 21 324 Konsenzualni kontrakti ljavlja prodajalec s tožbo a° venditi. Obe tožbi sta actiones bonae fidei. Prodajalec je načelno že od trenutka konsenza obvezan, da blago izroči, kupec pa, da plača kupnino; oba brez ozira na to, ali je sopogodnik že izpolnil svojo obveznost ali ne. Vsak pogodnik lahko tudi zahteva izpolnitev, čeprav še sam ni izpolnil. Ker pa je smisel kupa, da se vrši dajatev za da¬ jatev, je moral pogodnik obenem ponuditi svojo dajatev, si¬ cer je smel nasprotnik v cesarski dobi svojo dajatev zadržati. To ie tedaj ni veljalo, če sta se stranki izrečno pogodili, da mora ena stranka izpolniti pred drugo. Če je tožila ena stranka, ne da bi izpolnila ali vsaj po¬ nudila svojo dajatev, je to tožena stranka lahko uveljavila (občepravna exc° noti adimpleti contractus) in je bila tedaj obsojena le na dajatev za nasprotno dajatev iz roke v roko (prim. § 27, II, 2, a, a). II. Obveznosti kupca. 1. Kupec mora plačati dogovorjeno kupno ceno, t. j. iz¬ ročiti prodajalcu denar v last (dare pretium; Ulp. D. 19, 1, 11,2 i. f.: Emptor autem nummos venditoris facere cogitur; Paul. D. 19, 4, 1 pr.). Ker gre za negotium bonae fidei, mora od kupnine plačati tudi oficialne obresti (Ulp. D. 19, 1, 13,20, Cels. D. eod. 38,1 , prim. § 22, II, 2). 2. Kupec mora prodajalcu povrniti potrebne izdatke, ki jih je potrošil prodajalec za stvar pred njeno izročitvijo, n. pr. stroške zdravljenja obolelega sužnja ali stroške njegovega pogreba, pa tudi koristni potrošek, ako je kupec vanj pri¬ volil ali je domnevati, da potrošek ustreza kupčevi volji, n. pr. izdatke za izobrazbo prodanega sužnja (Ulp. D. 19, 1, 13, 22). 3. Kupec mora stvar prevzeti (Pomp. D. 19, 1 , 9: Si is, qui lapides ex fundo emerit, tollere eos nolit, ex vendito agi cum eo poteši, ut eos tollat). Te zahtevke je prodajalec uveljavljal z a° venditi, ki ji je bila formula sledeča: Quod A*A S N° N° hominem Stichum vendidit, quidquid ob eam rem N m N m A° A° dare facere opor- tet ex fide bona, eius iudex A Tm N m A°A° condemnato, si non paret absolvito (L e n e 1, EP 3 299). III. Obveznosti prodajalca. Prodajalec mora storiti vse, kar je v njegovi moči, da preskrbi kupcu posest in lastnino na prodani stvari. Da se ta smoter doseže, ima prodajalec različne obveznosti. Obveznosti in pravice iz kupne pogodbe 325 1. Odgovornost za prodano, a še ne izro¬ čeno stvar. Ker je bil prodajalec dolžan, da stvar kupcu izroči (zdo- laj pod 2), je moral poskrbeti, da je po sklenjeni pogodbi in do izročitve ne zadene nobena nezgoda. Morda je imel v klasični dobi dolžnost, da jo je čuval po načelih kustodije, t. j. da je odgovarjal tudi za naključje razen tipičnih raz¬ bremenilnih primerov višje sile (Gai. D. 18,6, 2,1, Ulp. D. 47, 2, 14 pr.; prim. § 19, op. 3). Po Justinijanovem pravu je ta odgovornost postala navadna odgovornost za lahko krivdo, ki se presoja individualno po subjektivnih momentih. Vse¬ kakor je moral prodajalec stvar čuvati z vso skrbnostjo (dili- gentia in custodiendo; Paul. D. 18, 6, 3: Custodiam autem ven- ditor talern praestare debet, quam praestant hi quibus res commodata est, ut diligentiam praestet exactiorem, quam in suis rebus adhiberet; prim. tudi § 20, III, 2, b, /3). Kolikor prodajalec po tem merilu ni odgovarjal, zlasti torej, ako je bila stvar pred izročitvijo po naključju uničena, se poizgubila ali bila poslabšana, je to šlo na kupčev račun (prim. § 62, III). Seveda pa sta mogli stranki prodajalčevo odgovornost sporazumno omiliti ali pa tudi zvišati do odgovornosti za naključje. Prodajalčeva zamuda povzroča od¬ govornost za naključje že po zakonu (1.3, 23, 3 a; prim. § 25, 11 , 2 ). 2. Izročitev stvari. a) Kupčev namen je in je bil tudi pri Rimljanih ta, da pridobi od prodajalca lastnino na kupljeni stvari. Zato je prodajalec vsekakor zavezan, da izroči kupcu stvar na način, ki je sam na sebi pripraven, prenesti lastnino, t. j. pri stvareh, ki so bile res mancipi, z mancipatio ali z in iure cessio (Gai. 4, 131 a), pri ostalih stvareh pa s traditio (Ulp. D. 19, 1, 11, 2, Paul. Sent. 1,13 a, 4: Si id quod emptum est neque trada- tur neque mancipetur, venditor cogi potest, ut tradat a ut mancipet). Prodajalec je bil torej dolžan, da je izvršil pre¬ nosni akt. Viri označujejo to njegovo obveznost kot rem prae¬ stare, possessionem tradere, vacuam possessionem tradere. Ako so bile prodane pravice, je bila obveznost to, da je pro¬ dajalec pravico za kupca ustanovil ali že obstoječo pravico nanj prenesel (Paul. D. 44, 7, 3 pr.). Ta obveznost prodajalca, da stvar mancipira odnosno tradira, nikakor ni istovetna z obveznostjo, da prenese pro¬ dajalec na kupca v resnici lastninsko pravico (dare). Za usta¬ novitev take obveznosti je bila potrebna posebna stipulacija 326 Ko [lseriziialnj kontrakti (n. pr. fundurn dari). (Ulp. D. 18, 1, 25,1: Qui vendidit necesse non habet fundurn emptoris facere, ut cogitur qui fundum stipulanti spopondit). Neposredno je bil torej prodajalec zavezan le, da izroči kupcu stvar v brezhibno posest (tradere, Ulp. D. 19,1,11, 2), tako da kupec stvar lahko obdrži in nemoteno uživa (prae- stare, ut rem emptori habere liceat, Afric. D. 19,11, 30,1; Ulp. D. 1. c.). Njegova obveznost je bila obligatio faciendi, ne pa obligatio dandi (prim. § 9,1). Prodajalec je storil svojo dolž¬ nost, ako je poskrbel, da je kupec pridobil priposestvovalno, tzv. publicijansko posest, ki mu je zagotavljala v pravdi zmago zoper vsakogar, samo ne zoper bolj upravičene osebe, zlasti ne zoper lastnika (Ulp.-Iul. D. 19,1,11,13: Idem Neratius ait venditorem in re tradenda debere praestare emptori, ut in lite de possessione potior sit: sed lulianus ... probat nec vi¬ den tradituni, si superior in possessione emptor futurus non sit: erit igitur ex empto actio, nisi hoc praestetur). Ker prodajalec ni bil odgovoren, če kupcu ni preskrbel lastnine, je bil rešen tudi za bodočnost vsake odgovor¬ nosti, ako je kupec, ki od prodajalca ni pridobil lastnine, le-to naknadno pridobil le, ker je stvar priposestvoval ali ker jo je dosedanji lastnik derelinkviral ali ker je suženj umrl, preden ga je lastnik od kupca vindiciral (Ulp. D. 21, 2, 21 pr. in § 1, Venul. D. eod. 76, Diocl. C. 8, 44,26; prim. pa še § 64, 11,3, c). Prodajalčeva odgovornost za pravico se prične šele tedaj, ko tretja oseba stvar kupcu v pravdi odvzame. Tedaj pa je vseeno, je li tretji zahteval stvar kot lastnik (z rei vindicatio) ali kot posestnik na temelju druge pravice (n. pr. kot zastavni upnik s tožbo a° Seroiana) ali samo kot detentor (n. pr. kot uzufruktuar z vindicatio ususfructus). Zakaj v vseh teh pri¬ merih je prenehala možnost, da kupec stvar obdrži in uživa. To prodajalčevo odgovornost imenujemo odgovornost za evikcijo ali za pravne hibe. O njej še podrobneje v nasled¬ njem § 64. b) S prodano stvarjo vred je moral prodajalec izročiti kupcu tudi pritiklino in prirast, sploh koristi, ki jih je bila stvar donesla po sklenjeni pogodbi. Saj gre tudi nevarnost pogube in poslabšanja stvari od tega trenutka na kupčev račun. Izročiti mora zlasti plodove (Fragm. Vat. 15), tudi juristične plodove, n. pr. prejete najemnine in zakupnine, naplavino (alluvio, Paul. D. 18, 6, 7 pr.), lastniku pripadajočo polovico zaklada ali stvari, ki jih je bil pridobil prodani Odgovornost prodajalca za evikcijo 32" suženj v dobi med sklenitvijo pogodbe in izročitvijo (Ulp. D. 19, 1,13, 13). 3. Splošna odgovornost za vsakršno krivdo (omnis culpa), tudi ne glede na primer, o katerem je bil govor zgoraj pod 1. 4. Jamčenje za določene bibe stvari, o ka¬ terem še spregovorimo v § 65. Izpolnitev obveznosti, omenjenih pod 1 do 3, je kupec lahko uveljavljal s tožbo a° empti po sledečem obrazcu: Quod A s A s de N° N° hominem q. d. a. emit, q. d. r. a., quidquid ob eam rem N m N m A° A° dare facere oportet ex fide bona, eius iudex N m N m A° A° c. s. n. p. a. (L e n e 1, EP 1 * 3 299) 2 § 64. 3. Odgovornost prodajalca za evikcijo. I. Pojem. Kakor dandanes, je kupec predpostavljal tudi v Rimu, da pridobi z izročitvijo kupljene stvari lastninsko pravico. Smoter kupa je bila torej pridobitev lastninske pravice (Labeo D. 18, 1,80,3: Nemo potest videri eam rem vendidisse, de cuius dominio id agitur, ne a d emptorem transeat, sed hoc a ut locatio est a ut aliud genus contractus). Kako se to ujema z našo ugotovitvijo (§63,111,2), da je prodajalec svoji izpolnitveni obveznosti že zadostil z izro¬ čitvijo v posest (tradere), ne da bi prenesel lastn i no? Saj je moral kupec, če mu prodajalec ni mogel preskrbeti lastnine, stvar izročiti tožečemu lastniku, prav tako pa tudi onemu, ki je imel na prodajalčevi stvari kak ius in re aliena, ki je izključeval, da bi kupec stvar obdržal in poljubno z njo razpolagal. Pojasnilo je v tem, da postane po rimskem pravu od¬ govornost prodajalca baš v tem trenutku aktualna, ko se pokaže, da prodajalec svoje obveznosti, da preskrbi kupcu uti frui habere possidere licere, ni izpolnil, t. j. ko tretja oseba kupcu stvar evincira. Retrospektivno je to prav za prav od¬ govornost za prenos lastnine, ki pa je ni mogoče uveljaviti, 1 Kupec mora v dvomu plačati ceno iz roke y roko (§ 1062Odz.). Prodajalec mora stvar do izročitve skrbno čuvati in jo izročiti; odgo¬ varja za evikcijo in jamči za hibe (prim. § 65, op. i). Do izročitve obdrži prodajalec lastnino (Š 1055 Odz.); dotlej gre naključno uničenje na nje¬ gov rovaš (§§ 1061,1047 Odz.). 328 Konsenzualni kontrakti dokler tretja oseba ne uveljavi svoje pravice na stvari, t. j. dokler stvari ne evincira. Odgovornost za evikcijo se je razvijala polagoma. II. Zgodovina. 1. Actio auctoritatis. O najstarejših primerih odgovornosti za evikcijo nam poročajo viri pri mancipaciji. Kdor je neko stvar pridobil z mancipacijo, je, če mu je tretja oseba osporavala posest, odsvojitelju lahko naznanil spor (litem denuntiare, auctorem laudare). Tedaj se je moral odsvojitelj najbrž sam spuščati v pravdo (liti subsistere) in jo sam in na svojo odgovornost voditi do kraja. Po klasičnem pravu je nastopal odsvojitelj kot pravdni zastopnik pridobitelja, le v razmerju do pridobitelja na lastno odgovornost kot procurator in rem suam. Ako je v pravdi podlegel, je tožitelj tudi izvršbo (actio iudicati) opravljal zoper njega (Ulp.-Iul. D. 21, 2, 21, 2, Pap. D. eod. 66, 2, cf. Fragm. Vat. 317, 332). Tedaj (auctoritatis nomine oictum esse), kakor tudi, če se odsvojitelj sploh ni spuščal v pravdo (auctoritatem defugere), je imel pridobitelj zoper odsvojitelja tožbo kazenskega značaja, s katero je pridobitelj lahko zahteval plačilo globe v dvojnem znesku kupnine (tzv. actio auctoritatis, Paul. Sent. 2, 17, 1: Venditor si eius rei quam vetididit dominus non sit, pretio accepto auctoritatis manebit obnoxius ... in ibid. 3: Res empta mancipatione et traditione perfecta si eoincatur, auctoritatis venditor duplo tenus obli- gatur). V Justinijanovem pravu se je poizgubila z mancipacijo tudi a° auctoritatis (sledove še lahko ugotavljamo, n. pr. v Ju¬ li janovem fragmentu D. 21, 2, 39, pri Celzu D. eod. 62, pri Venuleju D. 45, 1, 139 itd.). 2. S tipu latione s d upi a e. Pri kupoprodajah stvari, ki niso bile res mancipi, ali pri pogodbah s tujci, ki niso imeli ius commercii, pozneje pa tudi pri drugih kupnih pogodbah, zlasti o dragocenih stvareh (Ulp. D. 21, 2, 37, 1), je postalo običajno, da je prodajalec prevzel odgovornost za evikcijo s posebno stipulacijo, obe¬ tajoč dvojno kupnino, če bi kupec stvari ne mogel obdržati (tz v. stipulationes duplae, scil. pecuniae). Obrazci takih stipu- lacij so nam ohranjeni n. pr. na sedmograških voščenih plo¬ ščicah. Obsegali so poleg izjave o tem, da blago nima dolo- Odgovornost prodajalca za evikcijo 329 cenili hib (n. pr. pri sužnju: sernum furtis noxisque solutum esse, prim. § 65, II, 3) približno sledečo vsebino: quod si quis eam puellam ... evicerit, quo minus emptorem ... uti frui ha- bere possidere rede liceat, tum quanti ea puella ernpta est, tantam pecuniam et alterum tantum dari fide rogaoit emptor, fide promisit venditor (prim. Corp. inscr. lat. 936 s. in Bruns, Fontes I 7 , 330). Pri stvareh manjše vrednosti, n. pr. pri prodajah drobnice (ovac, svinj, koz), so se zadovoljevali tudi s stipulacijo enoj¬ nega zneska. Včasih pa so stipulirali celo trojni ali četverni znesek (cf. Paul. D. 21, 2, 56 pr.). Ako je bila stipulacija sklenjena, je mogel kupec pravice iz nje (ne iz kupne pogodbe) uveljavljati, če je v pravdi kljub temu, da se je skrbno branil in prodajalcu pravočasno naznanil spor, podlegel in zato moral stvar izročiti tožitelju ali mu plačati cenilno vrednost (Pomp. D. 21,2, 16, 1). Mogoče pa je bilo tudi tu, da je vstopil prodajalec sam v pravdo kot procurator in rem suam. 3. Ac ti o empti. Ker so se stipulacije omenjene vrste čedalje bolj udo¬ mačile, je edikt kurulskih edilov odredil, da sme kupec pri kupu na trgu zahtevati, da se prodajalec s stipulacijo zaveže, da prevzame odgovornost v primeru evikcije. Končno je prodrlo pravilo, da kupec izostalo obljubo še lahko nak¬ nadno zahteva s tožbo iz kupne pogodbe (a° empti, Ulp.-Nerat. D. 19,1,11,8). Po poznejšem klasičnem pravu stipulacija sploh ni bila več potrebna. Kupec je lahko že neposredno s kupno tožbo zahteval povračilo škode, ki mu je nastala vsled manjkajoče pravice, ker je bilo to utemeljeno že v dobri veri. Saj se je kupec z ozirom na običajnost obljub upravičeno zanašal na to, da bo mogel stvar nemoteno rabiti (Ulp. D. 21, 1, 31, 20: Quia adsidua est duplae stipulatio, idcirco placuit etiam ex empto agi posse, si duplum venditor mandpii non caveat: e a enim, quae sunt moriš et consuetudinis, in bonae fidei iudiciis de- bent venire). Pri tem pa ne smemo prezreti, da so bile med tožbo iz stipulacije in tožbo iz kupne pogodbe razlike glede pred¬ meta, nastanka in primerov, v katerih sta bili uporabni. a) Predmet zahtevka iz stipulacije je bil znesek, ki ga je stipulacija točno označevala, navadno dupla pecunia, qua mercatus est emptor. Z a° empti je zahteval kupec po¬ vračilo škode, ki je bila odmerjena po načelih dobre vere, 330 Konsenizualni kontrakti ne pa vnaprej določenega zneska. Dobil je povrnjeno korist (interes), ki bi jo bil imel, ako bi bil stvar smel obdržati in nemoteno rabiti (id quod interest rem evictam non esse, Iul. D. 21, 2,8, Paul. D. eod. 70). b) Zahtevek iz stipulacije je bil prvotno podan le, če je bila stipulacija sklenjena; pozneje je bil prodajalec lahko prisiljen, da jo je sklenil, ali se je sklenitev celo domnevala, ako in kjer so bile stipulacije običajne. Tedaj je bila odgo¬ vornost različna le, kadar kupec obljube s stipulacijo ni zahteval odnosno kadar stipulacije niso smatrali za molče sklenjeno, t. j. glede stvari, ki jih niso prištevali dragocenejšim stvarem (res pretiosiores, n. pr. biser, suženj, Ulp. D. 21,2,37,1) ali v krajih, kjer te vrste stipulacije niso bile običajne (Gai. D. 21,2,6). c) Obe tožbi nista vedno enako uporabni v vseh primerih. S stipulacijo se je prodajalec zavezal le pod pogojem, si res vel pars eius evicta fuerit quo minus uti frui habere possidere liceat. Zahtevek je nastal potemtakem šele, ko kupec stvari zaradi evikcije ni smel več obdržati (Ulp. D. 21,2,21,1). Kupec se na stipulacijo ni mogel sklicevati, če mu je lastnik sporno stvar podaril ali volil, preden je bila evincirana (Gai. D. 21, 1,57,1). Drugače pri tožbi iz kupa. Le-ta nastane, ko kupec stvari ne more več obdržati, opirajoč se na kupno pogodbo, ker je tedaj kršena dobra vera. Če je torej kupcu mogoče stvar obdržati le zbog tega, ker ga za to upravičuje drug pravni naslov, lahko kljub temu toži z a° empti, n.pr.čemu je lastnik stvar volil (Iul. D. 19, 1, 29) ali če je kupec postal lastnikov dedič (Paul. D. 21, 2, 9) ali če je stvar drugače pri¬ dobil neodplatno (ex causa lucrativa, Ulp. D. 19, 1, 13,15). V formularnem postopanju je imel kupec, od katerega je prodajalec sam stvar evinciral, sklicujoč se na naknadno pridobljeno lastnino, ali od katerega so jo vindicirali njegovi dediči ali tisti, ki je stvar pozneje pridobil od prodajalca, poleg omenjenih tožb tudi ekscepcijo (exc° rei venditae et traditae, Ulp. D. 21, 3, 1 in Pomp. eod. 2, prim. I. zv. § 59, Vlil). Kupec je lahko izbral, ali se je pustil v evikcijski pravdi obsoditi in je pozneje tožil ex stipulatu na duplum ali pa je takoj zoper vindikacijo prijavil ekscepcijo (Ulp. D. 21, 2,17: ... eligere autem emptor potest, utrum rem velit retinere intentione per exceptionem elisa, an potius re ablata ex causa stipulationis duplum consequi). Odgovornost prodajalca za evikcijo 331 III. Predpostavke odgovornosti. 1. Evikcija. Načeloma je bil prodajalec odgovoren le v primeru uspešne evikcije. Odgovoren pa je bil tudi, če je evincent uveljavljal pravico le glede idealnega deleža stvari ali le glede užitka, ki ga je imel na stvari (Pomp. D. 18,1, 66 pr., Paul. D. 21, 2,15, 1, Iul. D. eod. 39, 5). Glede obremenitve pro¬ dane stvari z drugimi stvarnimi pravicami, n. pr. z zastavno pravico, odločbe niso povsem jasne (prim. Paul. D. 21, 2, 35, Paul. D. 19,1, 21,1, Pap. D. eod. 41, Diocl. C. 4, 49,9). Vobče se zdi, da je prodajalec odgovarjal, kolikor je moral kupec stvar upravičencu izročiti. Odgovornost za obremenitev z zem¬ ljiškimi služnostmi je morala biti posebej prevzeta 1 (Pomp. D. 18,1, 66 pr., cf. Paul. D. 21, 2, 15, 1). Od načela, da zavisi odgovornost od evikcije, so pripo- znavali že klasiki nekatere važne izjeme. Te izjeme so sledeče: a) Kupcu je ostala stvar, toda ne vsled pridobitve od prodajalca, temveč ker je pridobil stvar drugače od platno ali neodplatno, n. pr. kupec jo je kupil od lastnika (Pomp.- Cels. D. 21, 2, 29 pr.) ali kupec je bil obsojen, da plača litis- estimacijo in je le zato smel obdržati stvar (Pomp. D. eod. 16, 1) ali kupec je dobil stvar od lastnika podarjeno ali kot njegov dedič (Paul. D. eod. 9 in 41, 1, Paul. Sent. 2, 17,8: Fun- dum alienum mihi uendidisti: postea idem ex causa lucrativa meus factus est: competit mihi adoersum te ad pretium recu- perandum actio ex empto; cf. še Ulp. D. 19, 1,13, 5). Odgovor¬ nost je tu utemeljena, ker je kupec v primeru ponovne od- platne pridobitve kupnino plačal dvojno, v primerih neod- platne pridobitve pa plačal kupnino brez potrebe. Prim. o tej konstelaciji zgoraj pod II, 3, c. b) Odgovornost je brez ozira na evikcijo nastopila, ako je prodajalec vedoma prodal tujo stvar (Afric. D. 19,1, 30, 1). 1 Že pri mancipaciji je odgovarjal prodajalec zaradi zemlji¬ ških služnosti le, če je z dictum in mancipio (nuncupatio) zemljišče izročil ,uti optimus maximusque est‘ (Nerat. D. 21, 2,48) ali zagotavljal, da je zemljišče prosto takih služnosti. Tožba je merila na sorazmerno znižanje cene (Ulp. 21,1, 61). Isti zahtevek je obsegala a° empti pač tudi tedaj, ako je prodajalec zatrjeval, da obstoji neka služnost v korist prodanega zemljišča in to ni bilo res (Pomp. D. 18,1, 66 pr.).. Pri tra¬ diciji je prodajalec take obljube lahko storil s stipulacijo (promis- sum) ali z brezobličnim pactum-adiectum. Tožba je merila, kakor se zdi, na toliko, kolikor je bilo zemljišče manj vredno, ker je bilo obreme¬ njeno (Paul. D. 21, 2,15,1). 332 Konsenzualni kontrakti c) Kupec je smel kupnino že zadržati, dokler je pravda o lastnini še tekla (tzv. exc° eoictionis imminentis, Fragm. Vat. 12, Pap. D. 18,6,19,1). 2. Izvršena izročitev stvari. Dokler stvar ni bila izročena kupcu, je mogel kupec tožiti le na izročitev in, ob prodajalčevi zamudi, na odškodnino (Marcel. D. 21, 2, 61, Cels. D. eod. 62 pr.). 3. Naznanilo spora. Kupec je moral prodajalca obvestiti, da je tožen (litis denuntiatio). To je bilo potrebno, da je prodajalec mogel kupca v pravdi podpirati in da je sodba zoper kupca imela učinek tudi zoper prodajalca (Pomp. D. 21, 2, 29, 2). Ako ku¬ pec svojega auktorja ni obvestil in je bil obsojen, ni imel zoper prodajalca nobene pravice zaradi evikcije (Paul. D. 21, 2, 53,1: Si cum possit emptor auctori denuntiare, non denun- tiasset idemque victus fuisset, quoniam parum instructus esset, hoc ipso videtur dolo fecisse et ex stipulatu agere non potest; Alex. C. 8, 44,8). Naznanilo spora ni bilo potrebno, ako se mu je bil pro¬ dajalec odpovedal (Modest. D. 21, 2, 63 pr.), ako je bil nezna¬ nega bivališča ali se je dolozno izognil obvestitvi (Paul. D. eod. 56, 5). 4. Obstoj pravice evincenta ob sklenitvi pogodb e. Pravica, ki je na njeni osnovi tretja oseba stvar evinci- rala, je morala obstajati že takrat, ko je bila kupna pogodba sklenjena (Paul. D. 21, 2, 11 pr.). Kupec torej ni mogel izvajati iz evikcije nobenega zahtevka, ako je evincentova pravica na¬ stala šele pozneje n. pr., ker je evincent stvar pozneje pri- posestvoval (Paul. D. eod. 56, 3) ali ker je bila stvar pozneje razlaščena (Paul. D. eod. 11 pr.). Vseeno je bilo, ali je tretja oseba tožila z rei vindicatio ali z a° Publiciana ali z a° Seroiana (Pomp. D. 21, 2, 34, 2, Paul. D. eod. 35, Anton. C. 8, 44, 4 in 5). Ako pa je kupec pod¬ legel v posestni pravdi, tega niso šteli za evikcijo, češ da stvar še ni bila tradirana (Ulp.-Iul. D. 19, 1, 11, 13, toda cf. Ulp. D. 45, 1, 38, 3; prim. zgoraj pod 2). 5. Prodajalec ni odgovarjal, če je bilo kupcu že takrat, ko je sklenil pogodbo, znano, da ima tretja oseba boljšo pravico, razen ako je bilo baš to njegovo znanje povod, da si je bil dal obljubiti, da prodajalec to pravno bibo odpravi (Diocl. C. 8, 44, 27). Prav tako prodajalec ni odgovarjal, če je bil odgovornost izrečno odklonil (pactum de non praestanda Jamčenje prodajalca za kakovost stvari 333 eoictione), razen ako je pri tem postopal dolozno, n. pr. vedel, da mu na stvari ne gre nobena pravica (Pomp. D. 19,1, 6, 9, Scaev. D. 21, 2,69, 5). IV. Posledice odgovornosti. Ako je bila odgovornost obljubljena s stipulacijo, je moral plačati prodajalec dogovorjeni znesek. S tožbo iz kupne pogodbe je kupec zahteval korist, ki bi jo bil imel, če bi bil mogel stvar obdržati in z njo razpolagati (tzv. pozitivni in¬ teres). Prodajalec sužnja je moral n. pr. povrniti tudi vse, kar je pridobil suženj in kar bi bilo pripadlo kupcu (Iul.D.21,2,8). § 65. 4. Jamčenje prodajalca za kakovost stvari. I. Pojem. Lastnosti kupljene stvari kupcu navadno niso tako dobro znane kakor prodajalcu. Mnogokrat je naravnost prisiljen, da kupi, kakor se pravi, mačka v Žaklju. Dobra vera in poštenje zahtevata, da mora prodajalec tako postopati, da se kupec nanj lahko zanese, zlasti da kupca opozori na važne hibe stvari, ki jih kupec ne more zapaziti, in da ne pripisuje stvari važnih lastnosti, ki jih nima. Če prodajalec tako ne postopa, greši zoper dobro vero in poštenje; le naravno je, da mora kupca za to odškodovati. Toda razvoj je šel še dalje: pravo je prodajalcu naprtilo odgovornost celo za take hibe, za katere sam ni vedel, vseeno, ali je to nevednost zakrivil ali ne, torej tudi, če ni zanje niti mogel vedeti, dasi je pazil, kakor treba. Odgovornost prodajalca za kakovost prodane stvari vobče imenujemo jamčenje. Za jamčenje gre prav za prav le pri kupu posamičnih stvari (species). Zakaj kadar prodajalec dobavi pomanjkljive stvari, ki so bile določene po vrsti, pogodbe sploh ni izpolnil; saj je bil po pogodbi dolžan, da dobavi brezhibne stvari določene vrste in kakovosti. Kupec torej lahko zahteva z a° empti, da mu prodajalec dobavi stvari določene vrste in kakovosti in s tem izpolni svojo obveznost. Pri kupu posa¬ mične stvari pa je prodajalec svojo obveznost izpolnil, če je le izročil prav ono stvar, ki jo je kupec hotel pridobiti, čeprav je njena kakovost zaostajala za njegovim pričako¬ vanjem. Pri kupu posamične stvari kupi kupec stvar takšno, 334 Konsenzualni kontrakti kakršna je, tel quel, tovto toiovto, kakor pravijo papiri. Tu morajo biti prav posebni razlogi, če naj jamči prodajalec kljub temu, da je izročil prav tisto stvar, ki si jo je kupec zaželel. Teh razlogov je bilo z napredovanjem gospodarstva in prava čedalje več. II. Zgodovina jamčenja. 1. Že po starem pravu je moral prodajalec pri mancipa- ciji, ako je navedel napačne podatke o površini zemljišča, plačati globo v dvojni vrednosti one zemlje, ki je manjkala do obljubljene površinske mere. Tožba je bila a° de modo agri (Paul. Sent. 2, 17, 4: Distracto fundo si quis de modo men- tiatur, in duplo eius quod mentitus est officio iudicis aesii- matione facta convenitur). Z mancipacijo je iz Justinijano- vega prava izginila tudi ta tožba. 2. Že po civilnem pravu je bilo mogoče, da je kupec uveljavljal določene hibe, in sicer take, o katerih je proda¬ jalec pri mancipaciji (nuncupatio) obljubil, da ne obstoje (dieta in mancipio, leges mancipii), in take, ki jih je bil pro¬ dajalec poznal, a vedoma zamolčal kupcu (Cicero, De orat. 1,39,178, De offic. 3, 16,65). Uveljavljal je lahko tudi ob¬ ljube, s katerimi je prodajalec kupca naklepno spravil v zmoto glede določenih lastnosti stvari. Tedaj je kupec lahko z a° empti zahteval, da mu je bila povrnjena škoda, ki jo je imel, ker je sklenil pogodbo, zanašajoč se na prodajalčeve obljube odnosno na njegovo poštenost, ali da je bila kup¬ nina znižana, če prodajalec ni bil pripravljen vzeti stvar nazaj (Paul. Sent. 2, 17, 6). 3. Kakor glede evikcije je mogel prodajalec tudi s po¬ sebno stipulacijo prevzeti garancijo, da stvar nima določenih hib (Ulp.D.21,2,31). 4. Tudi tu so take stipulacije postale običajne in utirale pot zakonskemu jamčenju na široki podlagi. Uvedli so ga kot dodatek k civilnopravnemu jamčenju kurulski edili. Njim je bilo poverjeno tržno sodstvo, in sicer za blago, ki je bilo prvotno pač najvažnejše in največ izpostavljeno mož¬ nosti raznih neočitnih hib: za sužnje in vprežno živino (edil- ski edikt glede kupa sužnjev: Ulp. D. 21,1, 1,1, glede kupa živine: Ulp. D. eod. 38 pr.). Edilski edikt je obsegal poglavitno naslednje določbe: Jamčenje prodajalca za kakovost stvari 335 a) Prodajalci sužnjev in živine so bili dolžni, da nedo- statke in hibe blaga javno naznanjajo (palam recte pronun- tianto odnosno dicunto). Ta pronuntiatio se je lahko vršila tudi ob priliki mancipacije. Kolikor se je nanašala na to, da blago nima določenih hib, je kupca neposredno upravi¬ čevala, da je podal kupno tožbo zaradi dieta in mancipio (prim. § 64, op. 1). Hibe, o katerih se je prodajalec moral iz¬ javiti, so bile zlasti bolezni in določene slabe lastnosti suž¬ njev in njihovega značaja, n. pr. da suženj rad pobegne (fugitivus) ali da se potepa (erro) ali da sta suženj ali živina obremenjena z odgovornostjo za škodo, ki sta jo napravila (noxa, prim. § 93). b) Zaradi hib, ki jih prodajalec ni navedel in ki tudi niso bile očitne (Ulp. D. 21, 1,1, 6, Ulp. D. eod. 14,10 i. f.), je mogel kupec najbrž zahtevati garancijo v obliki stipulacije (obrazec v ediktu je obsegal tudi jamčenje za evikcijo, L e - n e 1, EP 3 567, op. 2—4; primeri so na sedmograških ploščicah, Bruns, Fontes I 7 329 ss., št. 130 ss., in na papirih, Mitteis, Chrestomathie 272). Ako je prodajalec prevzel tako garancijo in je bila stvar pomanjkljiva, je kupec lahko iztožil stipuli- rani interes. Ako takšna stipulacija ni bila sklenjena, je smel kupec, kakor pravi Gaj (D. 21,1, 28), v dveh mesecih zahtevati, da se mu vrne kupnina proti temu, da tudi on vrne stvar (iudi- cium redhibendi), ali pa, če je hotel blago obdržati, zahte¬ vati v šestih mesecih interes, navadno znižanje cene. c) Najbrž še v klasični dobi običajna zaščita kupca s tem, da je prodajalec mogel biti prisiljen, skleniti garancijsko stipulacijo, v ediktu ni omenjena. Kakor pri odgovornosti za evikcijo, je črpal kupec, ako so se hibe pokazale po izro¬ čitvi stvari, tudi tu zaščitne pravice že neposredno iz kupne pogodbe in brez posebne stipulacije. Edilski edikt je v ta namen predvideval dvoje tožba: a° redhibitoria, s katero je kupec lahko zahteval, da se kupna pogodba razveljavi, in a° quanti minoris (scil. essem empturus, si id ita esse scissem, Ulp. D. 19, 1,13 pr.), s katero je zahteval, da se cena zniža ustrezno zmanjšani vrednosti (o tožbenih obrazcih cf. Lenel, EP 3 555 ss.). Ker je tožbi predvideval edikt kurulskih edilov, se imenujeta actiones aediliciae, edilicijski tožbi. Glede teh tožb, med katerima je kupec lahko izbiral (ius variandi), so veljala naslednja pravila: n) Podlaga tožbama je bilo dejstvo, da stvar ni imela lastnosti, glede katerih je prodajalec resno in izrečno ob- 336 Konsenzualni kontrakti ljubil, 1 da jih stvar ima, n. pr. da je suženj umetnik (Ulp. D. 21,1,17,20) (dieta, če so lastnosti obljubljene ob pogajanjih, promissa, če so obljubljene s posebnim dogovorom, n. pr. s stipulacijo, Ulp. D. 21, 1, 19, 2; prim. pa tudi zdolaj pod III, 2), dalje pa dejstvo, da je imela stvar znatne hibe (oitium vel morbus, quod usum ministeriumque impediat, Ulp. D. 21, 1,1,8), ki so bile kupcu neznane in ki jih niti ob primerni skrbnosti ni mogel opaziti (Ulp. D. eod. 14, 10 i. f.: a d eos enim morbos vitiaque pertinere edictum aedilium probandum est, quae quis ignoraoit vel ignorare potuit; cf. Ulp. D. eod. 1, 6, Pomp. D. eod. 48, 4). Navadno se govori o skritih ali tajnih hibah. To pomeni ne samo, da kupec hib za sklepanja ni mogel spoznati, temveč da so bile hibe takrat lahko tudi prodajalcu neznane, brez razlike, ali se mu sme to neznanje šteti v krivdo ali ne. V tem je ravno važna razlika od kupne tožbe (a° empti, zgoraj pod 11,2), ker jamči prodajalec po edilskem ediktu tudi brez vsake krivde. Čeprav so edili hoteli v prvi vrsti preprečiti goljufivo postopanje prodajalcev, obsega jamčenje po njihovem ediktu vse hibe, najsi jih je proda¬ jalec poznal ali ne. To pravilo so imeli za pravično, ker je imel prodajalec priliko, da lastnosti stvari spozna (Ulp. D. 21, 1, 1, 2: ... dummodo sciamus venditorem, etiamsi ignoravit ea quae aediles praestare iubent, tamen teneri debere. Nec est hoc iniquum: potuit enim ea nota habere venditor). Z a° empti je bilo mogoče terjati od prodajalca vse, kar je od njega zahtevala bona fides. Zato ta tožba ni zadoščala, kadar je šlo za hibe, ki so ostale tudi prodajalcu kljub potrebni pazljivosti prikrite, n. pr. bolezni živine, ki so se pokazale šele po izročitvi. Če je torej edilski edikt na eni strani obremenjeval pro¬ dajalca z izredno strogim jamčenjem, ni bilo na drugi strani mogoče, da bi kupec od njega zahteval povračilo interesa, n. pr. škode, ki je nastala vsled tega, ker je bolna živina s skrito boleznijo okužila kupčevo živino (Ulp.-Iul. D. 19, 1, 13 pr.), temveč le, da se kup razveljavi ali cena zniža. Vrh tega pa je bilo jamčenje po ediktu tudi časovno omejeno. Rok za tožbo zaradi razveljavitve je bil pol leta, sex menses utiles, zaradi znižanja kupnine pa leto dni, annus utilis (Ulp. D. 21, 1, 19, 6). Ker gre za tempus utile 1 Splošno hvalisanje in poveličevanje blaga (ad nudam laudem) ne zadošča (Ulp. D. 21,19 pr., 3). Jamčenje prodajalca za kakovost stvari 337 (prim. I. zv. § 29, III), tečeta omenjena roka šele od dneva, ko je kupec za hibe dejansko zvedel, ali od dneva, ko bi bil zanje mogel zvedeti, če bi ne bil skrajno nemaren (quo primum experiundi potestas fuerit, cf. Papin. D. 21,1, 55). S tem, da je kupec tožil zaradi znižanja kupnine, je prišel ob pravico, zahtevati, da se kup razveljavi zaradi iste hibe. Saj bi bilo nelogično, če bi kupec, ki je bil tožil zaradi zni¬ žanja kupnine in s tem molče pripoznal, da je pogodba ve¬ ljavna, pozneje zahteval, da se pogodba spozna za neveljavno. Nasprotno pa prejšnja a° redhibitoria ni izključevala poznejše a° quanti minoris (toda cf. Iul. D. 44, 2, 25, 1 , po katerem se obe tožbi medsebojno izključujeta, če se to uveljavlja z exc° rei iudicatae). Vsekakor je bila večkratna a° quanti minoris dopustna, če je šlo za različne hibe (Ulp. D. 44, 2, 25, 1). /3) Actio redhibitoria ima svoje ime od tega, da mora prodajalec dobiti nazaj, kar je imel. To se je moglo zgoditi le tako, da je tudi on kupcu vrnil, kar je dobil od njega (Ulp. D. 21,1, 21 pr.: Redhibere est facere, ut rursus habeat venditor quod habuerit, et quia reddendo id fiebat, idcirco redhibitio est appellata quasi redditio). Uspešna a" redhibito¬ ria ima torej za posledico, da se vzpostavi položaj, kakršen je bil pred sklepom pogodbe (Ulp.-Iul. D. 21,1, 23, 7:... iudi- cium redhibitoriae actionis utrumque, id est venditorem et emptorem quodammodo in integrum restituere deber e). Prodajalec mora potemtakem vrniti zlasti kupnino z obrestmi od dne plačila (Ulp. D. 21,1, 27 in D. eod. 29, 2), ku¬ pec pa stvar s pritiklino in prirast jo (Ulp. D. eod. 23, 9, D. eod. 31, 2 do 4, D. eod. 33, Gai. D. eod. 24) in plačati tudi od¬ škodnino za morebitno znižanje vrednosti stvari, ki je bila povzročena po njegovi, čeprav le lahki krivdi ali krivdi nje¬ govih ljudi (Ulp. D. eod. 31,11 in 12, Pomp. D. eod. 48 pr.). Če je bila stvar pri kupcu uničena po naključju, je to šlo na pro¬ dajalčev račun; prodajalec je moral vrniti kupnino tudi, če ni dobil ničesar nazaj (mortuus redhibetur; cf. Ulp. D. 21, 1, 31, 11, D. eod. 38, 3). Pri kupih stvari majhne vrednosti (simplariae venditio- nes) se a° redhibitoria ni dovoljevala (Pomp. D. 21, 1, 48, 8: Simplariarum venditionum causa ne sit redhibitio, in usu est). III. J u s t i n i j a n o v o pravo. Justinijanu je pripisovati sledeče izpremembe edilicij- slcega jamčen ja: 22 Rimsko pravo II, 338 Konsenzualni kontrakti 1. Jamčenje ni več omejeno na hibe, ki so lastne zlasti sužnjem in živini, temveč se nanaša na stvari vseh vrst (prim. zgoraj pod II, 4, a, Ulp. D. 21, 1 , 1 pr., D. eod. 49, in D. eod. 63, Diocl. C. 4, 58, 4, 1). 2. Z mancipacijo je odmrla tudi a° de modo agri (zgoraj pod II, 1), pa tudi uporaba tožbe iz kupa a° empti za dieta in mancipio (zgoraj pod 11,2). Namesto jamčenja za dieta in mancipio in poleg stipulacijskih obljub je utemeljena splošna jamčevalna obveznost prodajalca že tudi v brez¬ obličnih obljubah za dieta et promissa (prim. zgoraj pod II, 4, c,«; tam navedena opredelila v D. 21, 1, 19, 2 je najbrž postklasičnega izvora). 3. Praktično brezpredmetno je postalo pravilo, po katerem je kupec, kakor še v klasični dobi, prodajalca lahko prisilil, da prevzame garancijo s stipulacijo (zgoraj II, 4, b). Saj je zadoščala že brezoblična obljuba. 4. Šele po Justinijanovem pravu je morda iz a° empti izviral zahtevek, da se kupcu povrne pozitivni, ne samo nega¬ tivni interes (Ulp. D. 19, 1, 13 pr.; prim. zgoraj pod II, 2). Vsled teh izprememb veljajo po Justinijanovem pravu v glavnem naslednja pravila: Ako katera koli kupljena stvar nima obljubljenih lastnosti ali ima hibe, ki jih je prodajalec naklepno zamolčal ali o katerih je izrečno zatrdil, da jih stvar nima, se je kupec lahko odločil za a° empti, s katero je zahteval izpolnitveni interes, ali pa za a" redhibitoria odnosno a° quanti minoris, s katerima je mogel doseči, da se kup razveljavi odnosno cena zniža, slednje pa le v roku šestih mesecev odnosno enega leta a tempore scientiae. Zaradi drugih hib je imel kupec le edilicijski tožbi, med katerima je lahko izbiral. 2 2 Odz. obravnava odgovornost za evikcijo in jamčenje za stvarne hibe pod skupnim vidikom jamčenja za hibe (pravne odnosno stvarne). Pravila veljajo ne samo za kup, temveč načeloma za vse sinalagmatične pogodbe. — jamčenje za pravne hibe nastopi pri odsvojitvi tuje stvari, ako se zamolčijo nenavadna bremena ali zagotavlja, da je stvar prosta navadnih bremen (§ 923, izjeme §§ 928 do 930 Odz.). Po Odz. ni potrebno, da bi tretja oseba svoje pravice uveljavljala s tožbo. Ako pa je to storila, mora kupec prodajalcu naznaniti spor, če ne, prodajalec zoper njegov zahtevek iz jamčenja lahko uveljavlja vse ugovore, ki so ostali zoper evincenta neizvedeni. Kolikor bi bili ti ugovori povzročili drugačno odločbo, je prodajalec oproščen (š 931 Odz.). — Jamčenje za stvarne hibe nastopi, ako obljubi prodajalec bistvene lastnosti ali zamolči nenavadne hibe ali zagotavlja, da je stvar prosta navadnih hib (§ 923 Odz.). Hiba mora biti podana že v trenutku prehoda nevar¬ nosti, t. j. navadno pred izročitvijo. Pri boleznih živine so z naredbo Najemna pogodba vobče 339 III. Najemna pogodba. § 66. 1. Najemna pogodba vobče. I. Vrste najemnih pogodb. Kakor so bili Rimljani sploh varčni, kadar je šlo za pripoznanje in uporabljanje pravnih likov (prim. le stare pogodbene tipe civilnega prava, stipulacijo, furtum, iniuria, condictiones), tako jim je zadoščala najemna pogodba (locatio conductio) za več zelo različnih dejanskih stanov, ki so med seboj le v rahli idejni zvezi, izvirajoči predvsem iz naziva samega. Locare pomeni »postaviti«, conducere »odvesti, vzeti s se¬ boj«. Kaj se pa »postavlja« in »odvede«? Postavljali so na trg vprežno živino (že po zakonu XII plošč, Gai. 4, 28) in sužnje, pozneje tudi druge premičnine; tisti pa, ki so jih potrebovali (n. pr. kadar so želi), so jih jemali s seboj, da so jih uporab¬ ljali, in so za to dali odplatek, Svobodni pa so postavljali svojo delovno moč za plačilo na trg (operas suas locare, Paul. D. 19, 2, 38 pr.), slednjič tudi tvarine, da jih drugi odneso, obdelajo in izdelek vrnejo (locare opus faciendum, lav. D. eod. 51, 1). Kakor v grški terminologiji (endidovcu — b/le ta recepta na¬ slanjala na brezoblične garancijske pogodbe helenističnega svetovnega prometa (žyyvy in &vaSoyi]), ki so merile na prevzem stvari in odgovor¬ nost za svoječaisno izročitev. Z grškimi bankirji in z grškimi brodniki da sta se recepta udomačila tudi v Rimu. 398 Dopolnila kontraktnega sistema sporno, ali je imel recipere ta ali oni pomen. Pri receptu bankirja in razsodništva je imela beseda vsekakor jurističen pomen: prevzem neke obveznosti. I. R e c e p t um argentarii. Receptum argentarii je bila brezoblična pogodba, s katero se je bankir zavezal, da izvrši za koga drugega neko dajatev. Navadno je bankir tako obvezo prevzel pač zato, ker je bil »drugi« oseba, ki je imela pri njem imovino, s katero je lahko razpolagala. Tedaj se je bankir praviloma zavezal po nalogu drugega, ki mu je dal ta nalog, ker je bil sam dolž¬ nik tretje osebe, kateri se je bankir obvezal. Stvarni položaj je bil torej navadno tak-le: Komitent Tiči j je naročil svojemu bankirju Seju, da se zaveže Gaju na njegov (Ticijev) račun za izplačilo določene denarne vsote, ki jo je Ticij dolgoval Gaju. S tem, da je bankir Gaju obljubil, da mu bo izplačal to vsoto (solvi recepit), je postal Gaju tudi sam obvezan, in sicer celo tedaj, če ne bi bil Ticij Gaju ničesar dolgoval. Med bankirjem in Gajem ustanovljeno razmerje je bilo ne¬ odvisno od tega, ali je bil naročitelj Ticij Gaju kaj dolžan, nekako tako, kakor pri modernem meničnem akceptu. Iz te pogodbe med bankirjem in Gajem je le-ta imel pretorsko tožbo a° recepticia in factum concepta na izpolnitev (I. 4, 6, 8). Poudariti pa je treba, da situacija ni bila nujno takšna, kakor smo jo opisali. Ne samo, da se predmet recepta ni ome¬ jeval na denarno dajatev, temveč je lahko obsegal vse, kar je moglo biti predmet stipulacije (Iust. C. 4,18, 2, 1), ni bilo potrebno, da je Ticij bankirju dal nalog; bankir se je lahko zavezal celo ignorante et inoito debitore (Titio). Razen tega Ticij ni moral biti Gajev dolžnik (Iust. C. 4, 18,2, 1 i. f.). Re¬ cept je bil obvezen ne glede na to, ali in katero interno pravno razmerje je obstajalo med Ticijem in bankirjem (n. pr. nalog) in ne glede na to, ali in kakšno obvezno razmerje je obstajalo med Ticijem in Gajem. Bankirjeva obveza je torej abstrahirala od pravnih razlogov (causa obligandi), katerim je služila. Toliko se sme reči, da je bil recept abstraktna po¬ godba. Ni pa bil samo recept neodvisen od obveze naročitelja (dolžnika), temveč tudi naročiteljeva obveza od recepta. Zlasti naročiteljeva obveza z receptom ni bila morda novirana (Gai. Frg. 120 [Gai. D. 13, 5, 28]: Ubi quis pro alio recepit Receptu m 399 /D.: constituit/ se soluturum, adhuc is, pro quo recepit [D.: constituit] obligatus manet). Že zato in ne glede na brezobličnost in možnost sklepanja med odsotnimi je imel recept prednost pred delegacijo dolga v obliki stipulacije. Zakaj glede stipulacije je veljalo pravilo: solvit, qui rem delegat; prvotni dolg je nujno prenehal (prim. § 54,11,2). Ako se je bankir zavezal za dolg svojega komitenta, je imel recept podoben učinek kakor poroštvo in je bil poleg kon- stituta in tzv. mandatum qualificatum tretja vrsta intercesije, ki je omogočevala brezoblično sklepanje poroštva namesto formalne fidejusije. Justinijan je recept bankirja kot konstitutu podobno pravno ustanovo (pecunia constituta, cui similis videbatur re- cepticia, I. 4, 6, 8) in kot obsoletno iz kompilacije izločil in odpravil (C. 4,18, 2 pr., C. eod. 2, 1 a) ter ga podredil pod raz¬ širjeni konstitut. Tako je marsikatere odločbe pravnikov, ki so se prvotno nanašale le na recept, prevzel v obliki, kakor bi se bile že od početka nanašale na konstitut (L e n e 1). Pri tem pa je deloma žrtvoval posebnosti recepta: Recept se je na¬ našal na vse stvari, klasični konstitut je bil omejen na na¬ domestne stvari. Po Justinijanu je veljala določba glede pred¬ metov recepta tudi za konstitut (prim. § 75, III, 1). A° recep- ticia je bila a° perpetua, a° de pecunia constituta vsaj včasih annalis, od Justinijana pa tudi vselej perpetua. Medtem ko je mogel konstituent obljubiti, kar je bil sam dolžan, je bil recept mogoč samo pro alio. Recept je bil vselej aktivno in pasivno podedljiv, kar je odslej veljalo brezizjemno tudi za konstitut. Recept je bil mogoč brez navedbe dneva izpolnitve, dočim je bilo to pri konstitutu vsaj sporno (prim. § 75, III, 2). Posebno važno pa je, da je iz recepta nastala obveza neod¬ visno od obstoja glavne obveze, medtem ko je bila obsodba na podlagi akcije iz konstituta vselej in tudi po Justinija- novem pravu vezana na pogoj, eam pecuniam debitam fuisse (prim. § 75, III, 3). Dejstvo, da Justinijan v tem pogledu kon¬ stituta ni prilagodil pravilom recepta, nam tudi razloži, za¬ kaj je specialno pravo bankirjev odpravil in ga subsumiral pod splošno pravo konstituta. Razlog je predvsem abstraktni značaj recepta in kavzalnost konstituta ter dejstvo, da je kavzalnost vse bolj odgovarjala bizantinskemu pojmovanju obligacij (prim. zlasti reformo, kateri je bila abstraktna sti- pulacija podvržena v bizantinskem pravu, § 52, II, 2). 400 Dopolnila kontraktnega sistema II. R e c e p t um n a ut ar u m , c au p o n um , stabu- lariorum. Pretor je predvideval v svojem ediktu akcijo zoper brod¬ nike (nautae — exercitores navis, Ulp. D. 4, 9, 2) , gostilničar je (caupones) in lastnike hlevov (stabularii), kadar so prevzeli stvari na čuvanje in jih niso vrnili (Ulp. D. 4,9,1 pr.: Ait praetor: ,Nautae caupones stabularii quod cuiusque salvum fore receperint nisi restituent, in eos iudicium dabo‘)- Pri tem receptu je sporno, kaj pomeni beseda ,recipere‘ (prim. zlasti negotovo vsebino odlomkov Ulp. D. 4, 9,1,1; 7, 8, Paul. D. eod. 4 pr.). Že glede na pomen, ki ga ima pri ostalih receptih, smemo smatrati mnenje za pravilno, po katerem je pretor pri tem imel pred očmi ne samo dejanski prevzem stvari, temveč obvezo navedenih obrtnikov, da vrnejo gostu prevzete stvari nepoškodovane. 2 Dogovor o tej obvezi je bil dodatek h glavnemu kontraktu med gostom in recipien- tom (locatio conductio ali neodplatni depositum; Paul. D. 4, 9, 4, 2 in D. eod. 6 pr.). Ta dodatek je bil s stališča potnika potreben, ker mu siceršnja odgovornost iz kontrakta (za omnis odnosno za lata culpa) ni dajala dovolj varnosti. Saj je bil prisiljen zaupati poštenosti ljudi, ki pri Rimljanih vobče niso bili na dobrem glasu (hoc genus hominum, Ulp. D. 4, 9, 3,1; prim. tudi Ulp. D. eod. 1,1). Živahnejši trgovinski promet in drugi stiki so Rimljana prisilili, da se je podal pogosteje na pot tudi v bolj oddaljene, njemu še neznane kraje, tako da je postal domenek o strožji odgovornosti naturale negotii. Ako pa se uživimo v položaj potnika, ki je lačen in utrujen ponoči prispel do nekega prenočišča, si lahko predstavljamo, da ni bilo pričakovati, da bi se spuščal v pogajanja glede varnosti svojih stvari in šele po doseženem sporazumu prenočil. Prav verjetno je, da so smatrali pozneje strožjo odgovornost že za molče dogovor¬ jeno, če so gostilničarji — kakor je bilo to menda navada — imeli razobešeno izjavo, da bo prtljaga pri njih na varnem (sarcinae saloae erunt). Tedaj je gostilničar odgovarjal strožje, brž ko je gost vstopil v gostilno in tam s svojo prtljago, z vozom in priprego prenočil (Uenel). Morda že klasiki na 2 Ohranjenih je nekaj papirov iz dobe pred Justinijanom, po ka¬ terih so se brodniki, ki so oskrbovali vožnjo po Nilu, zavezali, da bodo prevozno blago na svojo odgovornost prepeljali in nepoškodovano do¬ stavili (Gibov xccl dxttxovQytjtov rib (ucnnOi! xivdvv(o; prim. Mitteis, Grdz. 260 in Mitteis, Chrestom. 389 ss.). Pri tem odgovornost za vis maior izrečno ni bila izključena. Receptu m 401 koncu 2. stoletja — nemara pod helenističnim vplivom (prim. op. 1) — niso več zahtevali niti molčečega dogovora, temveč je bila strožja odgovornost že zvezana s samim dejstvom, da je potnik svoje stvari prinesel v gostilno ali na ladjo in da so jih gostilničar odnosno brodnik ali njuni ljudje de¬ jansko prevzeli. Po J ustinijanovem pravu je odgovornost vsekakor nastopila vsled dejanskega prevzema in ne več ex recepto v smislu posebnega dogovora. Kakšna je bila ta strožja odgovornost? Ulpijan pravi (po D. 4, 9, 3,1): ... hoc edicto omnimodo qui recepit tenetur, etiamsi sine culpa eius res periit vel damnum datum est, nisi si quid damno fatali contingit. Odgovornost brez krivde ob¬ sega zlasti tudi brezpogojno odgovornost za krivdo nameščen¬ cev, drugih potnikov in sploh drugih ljudi, torej za naključje. Izključena je bila samo odgovornost za višjo silo (damnum fatale). Recipientu je bila zagotovljena exceptio, če so se stvari poizgubile ali so bile poškodovane vsled brodoloma ali ropa morskih roparjev in pač tudi vsled drugih določenih neodvratnih dogodkov, n. pr. tatvine (Ulpijan nadaljuje 1. c.: Inde Labeo scribit, si quid naufragii a ut per vim piratarum perierit, non esse iniquum exceptionem ei dari. Idem erit di- cendum et si in stabulo aut in caupona vis maior contigerit). Verjetno je, da je sklicevanje na ,damnum fatale‘ in ,vis maior interpolirano (prim. pa tudi Ulp. D. 47, 2,14, 17: ,peri- culum). V klasični dobi se je odgovornost najbrž krila s ku- stodijo v klasičnem pomenu (Gai. D. 4, 9, 5 pr.: custodiae no- mine tenentur; prim. tudi Ulp. D. 47, 2,14, 17, Ulp. D. 47, 5, 1, 4) in potemtakem obsegala vsako, tudi naključno škodo razen one, ki so jo povzročili določeni neodvratni dogodki (prim. § 19, B, 1,2, a). Po kodifikaciji izključujejo odgovornost vse¬ kakor vsi primerijaji, ki se dajo subsumirati pod pojem višje sile (prim. § 20, III, 3, zlasti tudi op. 4). Recipient le tedaj ni bil odgovoren po strožjem merilu, ex recepto, če je strožjo odgovornost že vnaprej izrečno od¬ klonil in potnika opozoril, naj sam pazi na svoje stvari, in če je potnik na to pristal (si praedixerit, ut unusquisque vecto- rum res sua servet neque damnum se praestaturum, et con- senserint vectores praedictioni.. Ulp. D. 4, 9, 7 pr. i. f.). Potnikova tožba a° in factum (de recepto) je imela za predmet vrednost stvari, ki niso bile vrnjene. Bila je a° per- petua in tudi pasivno podedljiva (Ulp.-Pomp. D. 4,9,3,4, prim. pa Ulp. D. eod. 7, 6). L en el rekonstruira formulo za tožbo zoper brodnike takole: Si p. N m N m , cum navem exerceret, 26 Rimsko pravo II. 402 Dopolnila kontraktnega sistema A'A 1 res q. d. a. saloas fore recepisse, nisi restituet, q. e. r. e., t. p. iudex N m N m A° A° c. s. n. p. a. (EP 3 * * * 131). Razen tožbe de recepto je pretorski edikt predvideval še dvoje penalnih tožb zoper omenjene osebe: eno zaradi po¬ škodbe stvari (damnum iniuria datum), drugo zaradi proti¬ pravne prisvojitve stvari (furtum), kolikor so te delikte zagrešile osebe, ki so se jih ti podjetniki posluževali pri iz¬ vrševanju svoje obrti, ne pa tudi, kolikor so jih izvršili drugi potniki. (O tem kvazideliktu še v § 92, III). 3 III. R e c e p t um arbitri i. Ako sta se stranki pogodili, naj odloči sporne odnose med njima zaseben razsodnik namesto rednega sodnika (compro - missum, prim. S77,II), sta si morali stranki pred Justinijanom s stipulacijo obljubiti pogodbeno globo (poena, pecunia com- promissa), če bi se razsodila ne držali, i n se razen tega še domeniti s tretjo osebo (arbiter), da prevzame posel raz¬ sodnika (arbitrium). Ta prevzem se imenuje recipere (Ulp.- Pedius D. 4, 8, 13, 2: Recepisse autem arbitrium videtur, .. qui iudicis partes suscepit finemque se sua sententia contro - versiis impositurum pollicetur; manj točno Iust. C. 3, 1, 14,1). Arbiter se je včasih tudi še s prisego zavezal, da bo spor razsodil po svoji vesti (n. pr. B r u n s , Fontes I 7 , no. 185, Iust. C. 3, 1,14 pr., prim. Nov. 82,11), potrebno pa to ni bilo (Iust. C. 2, 56, 4,1). Za razsodnika niso bili sposobni: serous, razen če je bil izbran za razsodnika za primer, da bo osvobojen, dalje ne mulier (Iust. C. 2, 55, 6), pupillus, furiosus, surdus (gluh), mu- 3 Odgovornost gostilničarjev, ki prenočujejo goste, je tudi po Odz. posebej urejena. Tretja novela, ki je izločila določbe glede voznikov in brodnikov, ker zadoščajo glede njih določbe čl. 395 ss. Trgov, zakonika odn. pomorskega prava, je predpise Odz. glede gostilničarjev deloma izpremenila, deloma dopolnila. Ne glede na določene izjeme (§§ 970 a in 970 b Odz.) so gostilničarji odgovorni za stvari, ki so jih d o n e s 1 i sprejeti gostje, ako gostilničarji ne dokažejo, da škode niso zakrivili niti sami, niti kdo njihovih ljudi niti tuje osebe, ki zahajajo v hišo. Za donesene veljajo stvari, ki so izročene gostilničarju ali komu njegovih ljudi ali ki so prinesene na mesto, ki je za to določeno. Prav tako odgovarjajo posestniki hlevov in hranišč (garaž) za živinčeta in vozila, vstavljena pri njih, in posestniki kopališč za stvari, ki jih gostje običajno doneso (§ 970 Odz.). Odklonitev odgovornosti z izobešeno objavo je brez pravnega učinka (§ 970a Odz.). Gostov zahtevek praviloma ugasne, ako gost škode ne naznani gostilničarju brez odloga (§ 970 b Odz.) in zahtevka ne uveljavi v 30 dneh (§ 967 v zvezi s § 970, odst. 1, Odz. arg. verb. »kot hranitelji«). Pakti cesarskega prava 403 tus (nem), minor viginti annis in v istem sporu postavljeni iudex (Ulp. D. 4, 8, 7 pr. in 1. 9 pr., § 1 in 2, Call. D. eod. 41). Stranki na izrek nesposobnih razsodnikov nista bili vezani in pretor jih ni mogel prisiliti, da se izreku pokorita. Raz¬ sodnik tudi ni smel biti tisti, ki je bil sam stranka (de re sua, Marcian. D. eod. 51), pač pa je smel biti drugače interesiran na izidu spora, n. pr. filius familias v stvari svojega očeta (Gai. D. eod. 6). Razsodnik je smel razsodništvo odložiti, če so naknadno (post arbitrium receplum) nastopili razlogi ekskuzacije, n. pr. verske ali državne dolžnosti, nujni posli, bolezen, starost, celo alia incommoditas (Paul. D. 4, 8,32,4, Ulp. D. eod. 15, Paul. D. eod. 16). Zbog recepta razsodnik ni mogel biti tožen, da izreče sodbo. Pač pa ga je pretor, če sta se stranki pritožili, v kogni- cijskem postopanju k temu prisilil (Verba edicti: Qui arbi¬ trium pecunia compromissa receperit, eum sententiam dicere cogam, Lenel, EP 3 131). Prisilni sredstvi sta bili obsodba na denarno globo (multa, Paul. D. 4, 8, 32,12) in rubež (pigno- ris capio). Da pa je mogel pretor razsodnika prisiliti, je bilo po ediktu potrebno, da sta stranki druga drugi obljubili po¬ godbeno globo (pecunia compromissa) za primer, da bi se izreku ne pokorili (non sententiae stare). Po ekstenzivni raz¬ lagi je zadostovala tudi obljuba aliae rei vice poenae (Ulp.- Pomp. D. 4, 8, 11, 2). Stipulationes poenae so bile potrebne, ker se je izpolnitev razsodnikovega izreka dala doseči le posredno s tem, da se je globa izrekla za zapadlo. Šele pod Justinijanom je končno zadostovalo izrečno ali molčeče pripoznanje raz¬ sodila in tožeča stranka je imela tožbo a° in factum, tožena pa ugovor exc° veluti padi (Iust. C. 2, 56, 5). Dogovor med strankama, da jima sodi razsodnik (com- promissum), ni bil padum praetorium, temveč padum legiti- mum (prim. § 77, II). IV. Pakti cesarskega prava. § 77. 1. Obljuba dote in pogodba na razsodnike. Brezoblični dogovori, ki jih je cesarsko pravo pripoznavalo za iztožljive (tzv. pada legitima), šobili: dogovor o ustanovitvi dote (pollicitatio dotis), dogovor, s katerim se sporazumeta stranki, naj jima sodi razsodnik (pogodba na razsodnika, com- promissum), in dogovor o daritvi (pollicitatio donationis). 26* 404 Dopolnila kontraktnega sistema I. Pollicitatio dotis. Dota se je mogla možu ali dati ali obljubiti. Dana je bila tako, da je bil predmet dote izročen v lastnino, da je bila služnost (n. pr. užitek) ustanovljena, da so bile terjatve od¬ stopljene, skratka tako, da je postal predmet neposredno se¬ stavina moževe imovine. Dota pa je bila ustanovljena tudi že s tem, da je bila samo obljubljena. O enostranski slo¬ vesni obljubi (dictio dotis) in o obljubi v obliki stipulacije (promissio dotis) je govor v rodbinskem pravu. Na tem mestu je le omeniti, da je, ko je dictio dotis odmrla, konstitucija cesarjev Teodozija II. in Valentinijana III. iz leta 428 pri- poznala iztožljivost tudi za brezoblični dogovor o ustanovitvi dote (pollicitatio dotis; C. 5,11, 6: Ad exactionem dotis, quam semel praestari placuit, qualiacumque sufficere verba cense- mus, sioe scripta fuerint sine non, etiamsi stipulatio in pollici- tatione rerum dotalium minime fuerit subsecuta). Poudariti je, da je bila dota že ustanovljena z dogovorom, ne morda šele z izpolnitvijo obljube. Predmet dote je v pri¬ merih neizvršene izročitve terjatvena pravica, ki jo je pridobil mož zoper osebo, ki je bila doto obljubila. 1 II. C o m p r o mi s s u m. Dogovor, da se stranki glede med njima obstoječega spora podvržeta razsodilu privatnega sodnika (arbiter), se je moral prvotno skleniti v obliki vzajemnih stipulacij (com-promittere, zato compromissum), s katerima sta si stranki medsebojno obljubili denarno pogodbeno globo, če bi se izreku razsodnika ne pokorili. Nobena stranka ni bila dolžna, da se udeleži postopanja pred razsodnikom. Njegov izrek ni bil izvršljiv niti ni ustanavljal ugovora, da je stvar že razsojena (exc° rei iudicatae). Stranka, ki se ni pokorila, je le žrtvovala obljub¬ ljeno globo (Ulp. D. 4, 8, 2: Ex compromisso placet exceptio- nem non nasci, sed poenae petitionem). Pod Justinijanom pa je postal že brezobličen do¬ govor na razsodnike neposredno obvezen, iztožljiv in izvršljiv (a° in factum odnosno exc° neluti pacti), ako je bil potrjen s prisego ali pripoznan po obeh strankah s podpisi (tzv. laudum homologatum) ali tudi molče s tem, da ga v 10 dneh nobena stranka ni izpodbijala (C. 2, 55, 4 in 5). Prisego je 1 Obljuba dote je sedaj predmet ženitne pogodbe (§1217 0dz.) in kot taka veljavna samo, če je oddana v obliki notarskega zapisa (§ 52, odst. 1, št. 1, Zakona o javnih notarjih). Daritev 405 Justini jan pozneje (nov. 82,11) prepovedal, ker sta se stranki pogosto s prisego zavezali, da pripoznata bodoči izrek raz¬ sodnikov, ki zakonov in sodnega običaja niso poznali, tako da sta stranki naknadno, ko sta spoznali, da sta vsled razsodila oškodovani, zahtevali, da se stvar preišče, in s tem prelomili svojo prisego. Nekateri spori zlasti zaradi javnopravnih interesov niso mogli biti predmet razsodiščne pogodbe, n. pr. delicia famosa (Paul.-Iul. D. 4, 8, 32, 6) ali dedna pravica, o kateri je bil kdo sklenil tako pogodbo z zapustnikom (Paul. D. eod. 32,10). Stranki sta se mogli zediniti tudi na več razsodnikov. Praviloma je odločila večina glasov razsodnikov (Pomp. D. 4, 8,18, Ulp.-Cels. D. eod. 17, 7). Ako je bilo enoliko glasov, je odločila oseba, ki so jo morali razsodniki po pretorjevem nalogu izvoliti (Ulp. D. eod. 17, 6). Le ako za nobeno odločbo ni bilo večine, razsodilo ni bilo obvezno. To pa po Julijanovem mnenju ni veljalo, če je med trojico razsodnikov eden glasoval za obsodbo na 15, drugi na 10, tretji pa na 5, češ da so vsi trije soglašali glede zneska 5 (Ulp. D. eod. 27, 3) . 2 r n § 78. 2. Daritev. I. Po jem. Daritev (donatio) v pravnem smislu je neodplatna naklo- nitev imovinske vrednosti med živimi, vsled katere se imovina ene osebe (daritelj, donator) zmanjša, imovina druge osebe (obdar jenec, accipiens) pa poveča (. .. quae et donantem pau- periorem et accipientem faciet locupletiorem, Ulp. D. 24,1,5,8) d 2 Pogodba na razsodnika mora biti sedaj pismena in ima pravni učinek samo, kolikor smejo stranke o spornem predmetu skleniti po¬ ravnavo (§ 1392 Odz. in §672 Cpp.). Izključena je n. pr. glede spora o veljavnosti zakona (§ 1382 Odz.). Podrobnosti in zlasti postopanje pred razsodnikom (-ki) ureja Civilni pravdni postopnik (§§ 673 ss. Cpp.). Posel razsodnika mora prevzeti le tisti, kdor se je pismeno zavezal; toda tudi ta sme iz važnih razlogov naknadno odstopiti (§ 674 Cpp.). Mogoča je tudi pogodba brez določbe razsodnikov. Tedaj postavi vsaka stranka po enega razsodnika, oba razsodnika pa si izvolita predsednika (§ 675 Cpp.). Aktivni sodniki ne smejo sprejeti izvolitve (§673 Cpp.). Raz¬ sodnik, ki prevzete dolžnosti ne izpolni, je odgovoren za vsako škodo, ki jo je zakrivil s tem, da svoje dolžnosti sploh ni izpolnil ali da je zavlačeval n jeno izpolnitev (§ 680, odst. 2, Cpp.). 1 Daritev ni pravni posel, "ki bi se dal, kakor drugi posli, uvrstiti v eno od jurističnih kategorij, v stvarno, terjatveno, rodbinsko ali dedno pravo. Zato poudarja naša opredelba prav za prav le gospodarski smoter, ki mu služi daritev. Ta smoter se, podobno kakor pri usta- 406 Dopolnila kontraktnega sistema 1. Bistveni znaki daritve. a) Zmanjšanje odnosno povečanje imo- vine strank je bistveno za daritev v pravnem smislu. Zato ne gre za daritev, če kdo drugemu neodplatno prepusti rabo stvari ( commodatum ) ali mu neodplatno opravi neki posel ali napravi drugo uslugo (mandatum, depositum) ali če kdo zavrne dediščino ali volilo v korist drugega (Ulp. D. 24, 1,5,13 in 14). Za daritev pa gre, če ima naklonitev učinek, da pride daritelj ob določene trajne in redne dohodke, če n. pr. lastnik hiše nekomu brezplačno prepusti uporabo stanovanja, ki ga daje drugače v najem (Pomp. D. 39, 5, 9 pr.: Jn aedibus alienis habitare gratis donatio videtur). b) Animus d o n a n di. Po Justinijanovem pravu je moral daritelj imeti namen, da obdarjencu izkaže svojo darežljivost (liberalitas) (lul. D. 39, 5,1 pr.: Dat aliquis ea mente, ut statim Delit accipientis fieri nec ullo ea su a d se reoerti, et propter nullam aliam cau - sam facit, quam ut liberalitatem et munificentiam exerceat: haec proprie donatio appellatur). Ako tega namena ni, ne gre za daritev, pač pa morebiti za poslovodstvo brez naloga (Paul. D. 3, 5,33), tedaj namreč, če kdo opravi posle druge osebe brez njenega naloga z namenom, da tej osebi ugodnosti iz teh poslov prepusti brez odplatka, n. pr. če plača stric animo donandi dolgove svojega nečaka. Ako se ne da ugotoviti uiti daritveni namen niti drug določen namen, se ono, kar je bilo dano, lahko zahteva nazaj s tožbo radi neupravičene oboga¬ titve (condictio sine causa). novitvi dote ali pri poravnavi, lahko doseže z ustanovitvijo ali prenosom stvarnih pravic ali z ustanovitvijo ali prenosom terjatev ali na različne druge načine. To je tudi razlog, da obravnavajo sistemi daritev včasih v obligacijskem pravu, včasih v splošnem delu. Justinijan je uvrstil določbe, ki urejajo materijo ex prqfe9so, med določbe o stvarnem pravu (I. 2, 7, D. 39, 5) pač zato, ker se daritev večidel vrši s prenosom lastnine. Kakor tu pa je daritev povsod le causa nekega drugega pravnega posla (ustanovitve užitka, odstopa terjatve, odpusta dolga itd.). Kdor hoče veljavno darovati, mora torej izpolniti poleg gospodarskega smotra, ki smo ga naglasili v definiciji in ki označuje posel kot daritev, tudi predpostavke veljavnosti onega posla, s katerim se hoče ta gospodarski smoter doseči. Veljavna mora biti n. pr. tudi tradicija ali cesija, če naj se izvršita donandi causa. Le če ta posel daritveni razlog zamolči, kakor abstraktna stipulacija po klasičnem pravu, stopi gospodarski smoter v ozadje; tedaj zadošča, da je zadoščeno zahtevam abstraktnega posla. Kolikor daritev še ni izvršena, temveč samo obljubljena, ustanavlja daritev kot taka terjatveno pravico in je predmet obravnavanja v obligacijskem pravu. Le toliko je tudi sistematično upravičeno, če razpravljamo o daritvi v drugem zvezku. Daritev 407 c) Pogodba. N on potest liberaliter nolenti adquiri, pravi Ulpijan (D. 39, 5,19, 2; cf. Cicero, Topiča, 8, 37: neque donationem sine accep- tatione intellegi posse). Po tem se torej zahteva sporazum, pogodba o neodplatni prepustitvi animo donandi in sprejemu ponujenega darila kot darila. Za daritev gre le tedaj, če je obdarjenec, vedoč za namen daritelja, njegovo daritveno ponudbo sprejel izrečno ali molče. Brez učinka je torej pravni posel kot daritev, če n. pr. obdarjenec denarno vsoto, ki mu jo kdo izroči v daritve¬ nem namenu, sprejme, misleč, da jo je dobil kot posojilo (Ulp. D. 12,1, 18 pr.: Si ego pecuniam tibi quasi donaturus dedero, tu quasi mutuarn accipias, lulianus scribit donationem non esse prav tako je kupoprodaja, če kupec ni spoznal, da mu je prodajalec neko stvar prodal pod nič, ker ga je hotel obdariti, v celoti kupoprodaja (prim. zdolaj pod 2, e) in le kot taka veljavna. Vendar so primeri, v katerih rimsko pravo ni zahtevalo, da bi obdarjenec daritev sprejel, n. pr. če je daritelj animo donandi plačal obdarjenčev dolg (Ulp. D. 24, 1, 7, 7). Naglasiti je treba, da daritev, vsaj po klasičnem pojmo¬ vanju, ni bila poseben obligacijskopraven posel, temveč osnova (causa) drugim pravnim poslom. Prvotno se namreč pojavlja v daritelju volja po smotru, 2 t. j. volja pomnožiti obdarjenčevo imovino. Ta volja izzove v daritelju sklep, da komu nakloni del svoje imovine, in je pravni razlog (causa), da prenese določen del svoje imovine na obdarjenca s pravnim poslom, ki je za to pripraven. Tako se je pri tzv. ročnem darilu daritev vršila neposredno dando, z izročitvijo stvari v last ali z ustanovitvijo zemljiške služnosti, užitka itd. (prim. § 14) ali pa tudi z odstopom neke terjatve ali z odpustom dolga (liberando). Pravni razlog vsem tem poslom je bila tedaj daritev. Mogoče pa je, da daritelj smotra noče ali ne more takoj uresničiti. Tedaj obdarjencu samo obljubi, da prenese nanj lastnino, mu prepusti stanovanjsko pravico, odpusti dolg itd. Za veljavnost take obljube je bila po klasičnem pravu 2 Razlikuj smoter pravnega posla od nagiba! Moji volji, da koga obdarim, je lahko razlog ta, da dosežem drug cilj, n. pr. da obdarjencu izkažem svojo hvaležnost ali da se ponašam s tem pred svetom. Ta nagib je navadno brez pomena (prinr.T. zv. § 21, III), Da pa je bila enostranska obljuba v prid mestnim občinam le tedaj obvezna, če je bila izvršena ob honorem Del aliam iustam causam, je izjema, kakor je izjema ta pravni posel sam (prim. op. 3). 408 Dopolnila kontraktnega sistema potrebna stipulacija (promittendo). * 3 Tudi tej obljubi je bila podlaga causa donandi, samo da je ni imenovala, kadar je bila stipulacija abstraktno formulirana. Šele Justinijanovo pravo je pripoznalo brezoblično daritveno obljubo splo¬ šno za veljavno in iztožljivo (pactum legitimum). To je tudi povod, da se s tem pravnim likom bavimo na tem mestu. 2. Posebne vrste daritve. a) Daritev im o vin e. Dopustno je bilo, da je dari- telj komu podaril vso svojo imovino, ne samo sedanjo, tem¬ več tudi bodočo. S tem obdarjenec še ni postal lastnik dari- teljevih stvari, upnik glede njegovih terjatev itd. Potrebno je bilo, da je daritelj posamezne sestavine svoje imovine posebej prenesel na obdarjenca, n. pr. s tradicijo, cesijo itd. Obdarje¬ nec torej ni bil dariteljev vesoljni naslednik. Dariteljevi dol¬ govi so obremenjevali slej ko prej edinole daritelja; zoper obdarjenca niso imeli dariteljevi upniki nobenega zahtevka. Zakaj kot darilo je veljala le čista imovina (quod superest de- dudo a ere alieno, Paul. D. 23, 3, 72 pr.). Daritelj pa si je mogel izgovoriti, da obdarjenec posamezne obveznosti izrečno pre¬ vzame. 4 5 b) Remuneratorna daritev (munus) je dari¬ tev, ki jo daritelj izvrši ali obljubi kot nagrado za usluge, ki jih je storil obdarjenec daritelju, tretjim osebam ali občini. Zanjo veljajo vobče pravila o daritvi. Primer: Regulus »daruje« in dovoljuje Nikostratu stanovanjsko pra¬ vico, ker ga je Nikostrat vzgojil in izobrazil (Papin. D. 39, 5, 27). Izjemoma nepreklicna je bila daritev kot nagrada za to, da je obdarjenec daritelju rešil življenje (Paul. D. 39, 5, 34, 1: Si quis aliquem a latrunculis vel hostibus eripuit et aliquid pro eo ab ipso acdpiat, haec donatio inreoocabilis est. . prim. Paul. Sent. 5, 11, 6). 5 8 Z izjemo (pollicitatio ob honorem v prid občinam, D. 50,12) smo se seznanili že v § 27 pod I. 4 Držeč se zakonskih predpisov, daruje lastnik lahko vso sedanjo imovino; bodočo pa le, kolikor ne presega polovice (§ 944 Odz.). Pre¬ vzemnik imovine je po našem pravu (§ 1409 Odz.) poleg odsvojitelja up¬ nikom neposredno odgovoren za dolgove, vendar le do vrednosti pre¬ vzete imovine in le toliko, kolikor je za dolgove vedel ali moral vedeti ob izročitvi imovine. 5 Daritve za nagrado, iz hvaležnosti ali glede na usluge obdarjenca je presojati po pravilih o daritvah (§ 941 Odz.). Od remuneratornih daritev razlikujemo običajna, zlasti novoletna darila služinčadi ali drugim osebam, napitnine, tzv. dolžna darila. Po rimskem pravu bi taka Daritev 409 c) Daritev z naročilom (donatio sub modo). Ob¬ darjenec je pridobil zahtevek sub modo naklonjenega darila takoj, bil pa je obvezan, da izpolni naročilo. Čim je bila da¬ ritev dejansko izvršena, sta imela daritelj in tretja oseba, ki je bilo naročilo v njeno korist, tožbo iz morebitne stipulacije, brez nje pa tožbo a° praescriptis verbis za izpolnitev naročila (Diocl. C. 8, 53, 9 in 22). Razen tega je daritelj darilo lahko zahteval nazaj s condictio causa data causa non secuta in — ako je bilo obdarjencu naročeno, da vzdržuje tretjo osebo — celo s stvarnopravno vindicatio utilis (Valer. C. 4, 6, 3, Diocl. C. eod. 8 in C. 8, 54, 3). V ostalem primerjaj glede naročila I. zv. § 26. č) Donatio ant e nuptias je po klasičnem pravu daritev med zaročencema, ki je podvržena splošnim pravilom daritve. Kljub razdoru zaroke darila ni treba vrniti (Pap. Fragm. Vat. 262). Po konstituciji Konstantina C. 5, 3, 16 ostane v primeru smrti enega zaročenca vsaj polovica daril zaročenca pre- živečemu zaročencu, če sta se zaročenca že bila poljubila (osculo interoeniente); če ne, pride vsa daritev ob učinek. Slednje velja glede daril zaročenke brez razlike, ali je bila poljubljena ali ne. 0 O tej daritvi kakor o Justinijanovi daritvi donatio propter nuptias prim. rodbinsko pravo. d) Daritev za primer smrti (donatio mor ti s causa) je daritev, ki velja pod pogojem, da obdarjenec daritelja preživi (Marcian. D. 39,6,1 pr.). Ta daritev se presoja večidel po pravilih, ki veljajo za volila. * * * * * 6 7 Prim. dedno pravo. e) Negotium mixtum cum donatione je daritev, kateri so primešani elementi drugih poslov, n. pr. prodaja stvari za ceno, ki je donandi causa določena niže od vrednosti stvari (kupoprodaja med prijatelji) ali najem za neprimerno visoko darila pač ne spadala pod pojem daritve (prim. Ulp. D. 39, 5,19,1), ker se ne dajejo iz darežljivosti, temveč zaradi običaja. Po našem pravu so daritve, s katerimi se zadošča nravni dolžnosti ali dostojnosti, prave in celo privilegirane daritve (§ 785, odst. 2, Odz., § 50, št. i, Konkurznega zakona in § 3, št. 1, Zakona o izpodbijanju pravnik dejanj zunaj kon- kurza). 6 § 1247 Odz. daje tistemu zaročencu, ki ni kriv, da ni prišlo do zakona, pravico, da daritev prekliče. 7 Daritev za primer smrti je veljavna kot volilo, ako so upoštevane predpisane obličnosti. Za pogodbo jo je imeti le, ako je obdarjenec darilo sprejel, ako se je daritelj izrečno odrekel pravici, da jo prekliče, in ako je bil o tem sestavljen notarski zapis (Š 956 Odz., § 52, odst. i, št. 4, Zak. o javnih notarjih). 410 Dopolnila kontraktnega sistema ceno ali mandat, pri katerem se mandatar zaveže, da izvrši na¬ log na svoje stroške. Tak posel, sklenjen med zakoncema (prim. zdolaj pod 11,3), je bil docela ničen, ako se je skrival za drugim, dovoljenim poslom, ako je bila n. pr. kupoprodaja sklenjena samo na videz; drugače pa ničen, kolikor je šlo za daritev (Ulp. D. 24,1, 5, 5, Pomp. D. eod. 31, 3). Kaj drugega je prodaja za primerno ceno, od katere pa prodajalec naknadno del odpusti v daritvenem namenu. Tu gre za dvoje ločenih poslov: za kupoprodajo in daritev. Med zakoncema je kupo¬ prodaja veljavna, popust pri ceni pa ni veljaven. 8 II. Omejitve. Če daritelj darilo takoj izroči ali daritev drugače takoj izvrši, n. pr. služnost ustanovi, terjatev odstopi, si to navadno prej dobro premisli, ker se s tem njegova imovina neposredno zmanjša. Tu vobče ni povoda, da se pravo vmešava. Drugače pa je, če kdo samo obljubi, da koga šele v bodoče obdari. Tu so potrebni posebni predpisi, ki obvarujejo daritelja lahko¬ miselnih obvez in ki skrbe za zanesljiva dokazila, če bi se daritelj pozneje skesal in bi nastal spor. Zato vežejo zakono- davstva zlasti daritvene obljube navadno na določene oblike, ki opozarjajo daritelja na pomen njegovega dejanja in olajšujejo dokazovanje. Včasih sploh prepovedujejo dolo¬ čene daritve, pri čemer odločajo različni pravnopolitični raz- logi. Pravo pa se mora baviti z daritveno obljubo tudi zato, ker je to pravni posel, ki enega kontrahenta izključno obre¬ menjuje. Potrebno je, da se dariteljeve obveznosti presojajo po posebnem, milejšem merilu. t. Najstarejši zakon, ki je omejeval daritvene obljube, je bila lex Cincia de doniš et muneribus, plebiscit iz leta 204 pr. Kr. Ta zakon je prepovedal pretirane honorarje (munera), ki so jih zlasti advokati pogosto izsilili, in darila, ki so pre¬ segala nam neznano višino. Prepoved pa ni veljala, če je bil pogodnik zakonec drugega pogodnika ali z njim v sorodstvu ali svaštvu ali pa njegov patron, pupil ali oseba, ki je daritelja rešil življenje (Paul. Fragm. Vat. 298 do 309). 8 Po našem pravu je zelo sporno, kako je presojati mešani pravni posel. Toliko je gotovo, da se posel ne more izpodbijati zaradi pri- kratbe nad polovico, ako je zavezanec pristal na nerazmeren odplatek, dasi mu je bila prava vrednost znana, in tudi ne, ako je domnevati iz razmerja oseb, da so hotele skleniti mešano pogodbo (§ 935 Odz.). Daritev 411 Kakšne posledice je imela kršitev te prepovedi, zakon ni določil (lex imperfecta). Pravila o tem so ustanovili pretor, pravniki in cesarsko zakonodavstvo. Daritev, ki je nasprotovala prepovedi, je bila po civilnem pravu veljavna, kolikor je bila izvršena (donatio perfecta). Neizvršena (donatio imperfecta) je bila daritev tudi tedaj, kadar izvršitev obdarjencu ni zagotovila polne pravice, n. pr. kadar je bila res mancipi samo tradirana; zakaj obdarjenec je bil izpostavljen lastninski tožbi. Tedaj, kakor tudi v primeru, ako je hotel obdarjenec tožiti daritelja iz daritvene ob¬ ljube, mu je pretor odrekel zaščito, če se je daritelj sklice¬ val na lex Cincia (exc° legis Cinciae, Cels. D. 39, 5, 21,1). Donatio perfecta je imela popoln učinek, razen ako je daritelj izpolnil daritveno stipulacijo, ne vedoč za prepovedu¬ joči zakon, tako da je mogel darilo zahtevati nazaj z oboga- titveno tožbo na povračilo nedolgovanega (s condictio indebiti; Ulp. Fragm. Vat. 266: Indebitum solutum accipimus, non solum si omnino non debebatur, sed et si per aliquam exceptionem peti non poterat.. . JJnde si quis contra legem Cinciam obli- gatus non excepto soloerit, debuit dici repetere eum posse .. .)■ Neizvršena daritev je bila po postklasičnem pravu polno¬ veljavna, ako je daritelj umrl, ne da bi se bil skliceval na zakon lex Cincia, in je obdarjenec stvar dejansko že užival (morte Cincia remooetur, Pap. Fragm. Vat. 259). V tem pri¬ meru je mogel obdarjenec ekscepcijo iz zakona lex Cincia izpodbijati z replicatio doli (tune enim exceptionem voluntatis perseverantia doli replicatione perimit, Pap. Fragm. Vat. 294; prim. tudi Ulp. Fragm. Vat. 266 in Diocl. ibid. 312). Ako so bile podarjene premične stvari, je moral obdarjenec biti posestnik več kot šest mesecev, tako da je bil zoper njega izdani inter- dictum utrubi brezuspešen (prim. I. zv. § 46, III, 2). V klasični dobi je bila lex Cincia vobče še živo pravo. Vendar jo je že praksa pozne republikanske in klasične dobe uporabljala z omejitvami. Približno v 4. stoletju po Kr. je bila že zastarela. Justini jan jo omenja le v noveli 162,1, ozna¬ čujoč jo kot davno razveljavljen zakon (v prevodu: .. . legis Cinciae veteris, quam suo i.ure e legum corpore suo respublica pridem remooit.. .)■ 2. Namesto omejitev zakona lex Cincia se je že v 3. sto¬ letju po Kr. udomačila navada, da so dajali daritvene obljube zapisati. V pozni cesarski dobi je bil ta posel poverjen dolo¬ čenim javnim organom, ki so imeli ius aeta conficiencli in ki 412 Dopolnila kontraktnega sistema so njihove listine uživale javno vero (publica fides). Ti organi so listino strankam prečitali (recitatio, professio) in jo prepisali v zapisnik (insinuatio), izv. professio ali insinuatio a p ud acta (Constant. Cod. Theod. 3, 5,1: Pater noster nullam voluit libe- ralitatem valere, si actis inserta non esset). Konstanci j Klor in Konstantin pa sta določila, da daritve brez posvedočbe po zapisniku — vseeno ali so bile izvršene ali samo obljubljene — niso bile veljavne, kolikor so presegale določeno vrednost. Po Justinijanovi konstituciji C. 8,53, 34 pr. iz leta 529 so bile daritvene pogodbe do vrednosti 300 solidov, po konstituciji C. eod. 36, 3 iz leta 531 do vrednosti 500 solidov (približno 100.000 din) veljavne brez insinuacije. Daritve, ki so presegale ta znesek, so bile brez insinuacije veljavne le, kolikor tega naj¬ višjega zneska niso prekoračile (Iust. C. 8, 53, 34, 1). Na ta način je pri daritvah večje vrednosti glede podarjene stvari lahko nastala skupnost (communio), n. pr. solastnina daritelja in obdarjenca. Lastnik večjega dela je imel pravico na celoto, če je lastnika manjšega dela za njegov delež odškodoval. Ako lastnik večjega dela ni hotel ponuditi odškodnine, se je stvar, če je to bilo mogoče, dejansko delila po vrednosti deležev; če ne, je imel lastnik manjšega dela prej omenjeno pravico lastnika večjega dela (Iust. C. 8, 53, 34, 2). Daritvene obljube manjše vrednosti (do 500 solidov) so bile sedaj obvezne in iztožljive ne samo, če so bile storjene v obliki stipulacije, temveč tudi kot brezoblični pakti (Iust. C. 8, 53,35, 5 b). Vse te olajšave so bile uvedene zlasti zato, ker je šlo cesarju za pospeševanje daritev v pobožne namene. Posebno privilegirane so bile nekatere daritvene obljube, ki so bile kljub brezobličnosti v celoti veljavne tudi tedaj, ako so presegale maksimalno višino, med njimi zlasti daritve cesarja in daritve cesarju (Iust. C. 8, 53, 34, 1 a), daritve za obnovo poslopja, ki je pogorelo ali se je podrlo (Iust. C. eod. 36, 2), daritve zaradi ustanovitve dote (Iust. C. 5, 12, 31 pr.). 8 9 3. Singularna omejitev je prepoved daritev med zakon¬ cema (donatio inter oirum et uxorem), ki je veljala za čas, dokler je trajal zakon. Ulpijan (D. 24, 1,1) trdi, da je koren i- nila v običajnem pravu (Moribus apud nos receptura est, ne inter virurn et uxorem donationes oalerent). Zdi se pa, da je 8 Po § 52, odst. 1, št. 4, Zak. o javnih notarjih so pogodbe o daritvi »brez dejanske izročitve«, t. j. neizvršene daritve, veljavne le, ee so posvedočene po notarskem zapisu. Daritev 413 bila ta prepoved v zvezi z Avgustovim zakonodavstvom, ki mu je bil namen preprečiti brezzakonstvo in brezdetnost (prim. rodbinsko pravo). Vsekakor jo srečamo šele v Avgustovi dobi in je torej mlajša nego prepoved legis Cinciae, ki daritev med zakoncema ne samo da ni prepovedala, temveč jib je celo privilegirala (prim. zgoraj pod II, 1). Ni jasno, kaj je povzro¬ čilo to prepoved. Za časa Severov so jo utemeljevali s tem, da ni moralno, če si da zakonec, ki preti z ločitvijo, nadaljevanje zakona odkupiti z darili (Ulp.-Anton. D. 24,1,3 pr.: ... ne con- cordia pretio conciliari oiderentur .. Paul.-Afric. D. eod. 1, 2: ... ea ratione eventurum, ut venalicia essent matrimonia). S tem bi se ujemala neka izjema od načela, da so take daritve nične. Daritve namreč, ki jih zakonec do svoje smrti ni pre¬ klical, so postale z njegovo smrtjo veljavne (convalescentia), kakor bi bile potrjene z legatom (oratio Karakale iz leta 206 po Kr.; cf. zlasti Ulp. D. 24,1, 32, 2: Ait oratio, ,fas esse eum quidem qui donavit paenitere: heredem pero eripere forsitan adoersus voluntatem supremam eius qui donanerit durum et avarum esse). Tudi med daritvami zakoncev so bile nekatere veljavne in privilegirane, n. pr. daritve za slučaj smrti, ki pa so bile vsakčas preklicne (Ulp. D. 24,1, 9, 2), ali daritve za obnovo zgradbe (Paul. D. eod. 14; druge izjeme v D. eod. 40 do 42). Pri večini primerov veljavnosti takih daritev je bila osnovna misel pač ta, da naj bi zakoncu ne bilo zabranjeno skrbeti za drugega zakonca za čas, ko zakon več ne bo obstajal. To se vidi tudi iz tega, da so bile tudi daritve divortii causa in exilii causa veljavne (Ulp.-Iul. D. 24,1, 11,11 odn. Paul. D. eod. 43) , 10 III. Odgovornost. Po utilitetnem načelu (Afric. D. 30,108, 12, prim. § 20, III, 2) je daritelj odgovarjal samo za naklep in veliko nemarnost. Oproščen je bil plačevanja zamudnih obresti (Modest. D. 39, 5, 22) in je jamčil za stvarne hibe in evikcijo le, če je postopal dolozno (Mod. D. 21, 1, 62: Ad res donatas edictum aedilium curulium tion pertinere dicendum est; Ulp.-Lab. D. 39, 5,18, 3: Si quis mihi rem alienam donanerit inque eam sumptus magnos fecero et sic mihi enincatur, nullam mihi actionem contra donatorem competere: plane de dolo posse me adnersus eum 10 Daritve med zakoncema so po našem pravu veljavne, toda ne- izvršene le v obliki notarskega akta (prim. op. 9). 414 Dopolnila kontraktnega sistema habere actionem, si dolo facit). V takih primerih je moral dolozni daritelj obdarjencu povrniti vso škodo in ves potrošek, n. pr. potrošek, združen z izpolnitvijo naročila (modus), pravdne stroške zaradi evikcije, škodo, ki je nastala, ker je podarjena stvar vsled svoje hibe pokvarila obdarjenceve stvari. 11 IV. Posebnosti daritve. 1. Daritelj je imel beneficium competentiae, ako ga je ob¬ darjenec tožil zaradi izpolnitve daritvene obljube, in sicer tako, da mu je moralo tudi po odtegnitvi drugih dolgov ostati še toliko, kolikor je potreboval za življenje (Paul. D. 42,1 , 19, 1: Is quoque, qui ex causa donationis convenitur, in quantum facere potest condemnatur et quidem is solus deducto a ere alieno .. prim. § 44, V, 1, in 2, a). 2. Daritelj je daritev lahko preklical (reoocatio) zaradi nehvaležnosti, ako je imel za to razlog, ki ga je zakon pred¬ videval, zlasti če ga je obdarjenec hudo razžalil ali se ga dejansko lotil, ga občutno oškodoval na imovini ali ni izpolnil obveznosti, ki so mu bile naložene. V vseh primerih je moral obdarjenec ravnati dolozno in je moralo — razen določenih privilegiranih daritev — dejstvo nehvaležnosti biti ugotovljeno v pravdi. Dariteljevi dediči niso imeli pravice preklica, niti je ni imel daritelj proti obdarjenčevim dedičem (Iust. C. 8, 55, 10). Daritve kot nagrade za rešitev življenja so bile nepre¬ klicne (prim. zgoraj pod I, 2, b). Po Justin ijanovi konstituciji C. 8, 55, 8 je daritev lahko preklical tudi patron, ki ob času obdarovanja osvobojenca ni imel otrok, pa so mu bili otroci rojeni pozneje. S preklicom daritev ni postala nična, temveč je bila usta¬ novljena le obligatorna obveza obdarjenca, da vrne darilo ali, ako ga nima več, obogatitev (s condictio causa finita odn. sine causa). Tožba je bila aktivno in pasivno podedljiva, če je bil preklic izvršen že inter primas personas (Philip. C. 8, 55, 1, Iust. C. eod. 10). 11 Po § 945 Odz. je odgovoren za škodljive posledice, kdor vedoma podari tujo stvar in obdarjencu to okolnost zamolči. Daritelj odgovarja po splošnih pravilih za vsako krivdo in tudi za zamudo. Za hibe ne jamči po pravilih o jamčenju, ki veljajo samo za odplatne pogodbe, pač pa po splošnih načelih za škodo, ki jo je mogel predvideti, n. pr. pri daritvi popadljivega psa ali nabite puške. Izključitev jamčenja za hibe ustreza ljudskemu pojmovanju (Podarjenemu konju ne glej na zobe!). Kvazikontrakti 415 3. Daritve so mogli dariteljevi nujni dediči izpodbijati zaradi kršitve nujnega deleža (querela inofficiosae donationis; o tem prim. dedno pravo), lahko pa tudi dariteljevi upniki (n. pr. Ulp. D. 42, 8, 6,11; prim. tudi § 90, II, 1, č). 12 C. Kvazikontrakti. § 79. I. Poslovodstvo brez naloga. Doslej smo obravnavali posamez samo take obveze, ki temeljijo na sporazumu strank. Iztožljive obveze pa so včasih nastale iz drugih dopustnih dejstev ali odnosov, ki so sicer podobni dejanskemu stanu enega ali drugega kontrakta, ki pa niso mogli ustanoviti kontraktov, ker je manjkal dogovor med strankama, zlasti izjava zavezanca. Nekatere take obli¬ gacije navaja že Gaj v svojem delu Res cottidianae (D. 44, 7, 5 pr. in 3). Morda jih je že on imenoval s skupnim nazivom obligationes ex nariis causarum figuris (prim. Gai. D. 44, 7,1 pr.). Postklasičen je pač izraz obligationes quasi ex contractu, ki se pozneje uporablja za te vrste obligacije, kakor je post- klasična tudi sistemizacija dejanskih stanov, ki spadajo pod ta pojem (naslov I. 3, 27; prim. § 6, op. 1) in ki ne tvorijo po¬ godb, temveč ustanavljajo obveznosti ex lege. Med praktično najvažnejše kvazikontrakte * 1 štejemo po¬ slovodstvo brez naloga. 12 Daritev je moči preklicati zaradi »velike nehvaležnosti«, t. j. zaradi kaznive poškodbe daritelja na telesu, časti, svobodi ali imovini (§94SOdz.). Tožba je aktivno in pasivno podedljiva, obdarjencev dedič pa odgovarja le za obogatitev (§ 949 Odz.). Pravico do zakonskih obresti od vrednosti darila ima daritelj, če pozneje njemu samemu primanjkuje potrebno vzdrževanje in ni tudi obdarjenec v enakem položaju (§ 947 Odz.), kakor tudi, če se daritelju brez otrok po sklenjeni pogodbi rode otroci (§ 954 Odz.). Kdor ima proti daritelju pravico vzdrževanja, sme obdarjenca tožiti na to, česar mu daritelj ne more več dati (§950 Odz.). Pravico izpodbijanja daritev gre prikrajšanim nujnim dedičem (š 95i Odz.) in tudi dariteljevim upnikom (po predpisih Konkurznega zakona in Zakona o izpodbijanju pravnih dejanj zunaj konkurza). 1 Kvazikontraktnc odnose našteva justinijan v I. 3, 27, 1 ss. Semkaj spada tudi razmerje med dedičem in volilojemnikom: dedič je bil z nastopom dediščine obvezan, da izplača legatarjem volila, ki so mu bila naložena ( legatum per damnationem, 1.3,27,5; glej dedno pravo). — Po¬ godbi podobno obligacijsko razmerje je nastalo tudi med gostilničarji, brodniki in posestniki hlevov na eni strani in njihovimi gosti na drugi strani, odkar za njihovo odgovornost iz recepta ni bilo več treba do¬ govora, temveč samo dejstvo, da so potniki svoje stvari prinesli v prenočišče, ladjo ali hlev (prim. § 76, II). — Sorodni kvazikontraktom so tudi primeri, v katerih ima kdo pravico, zahtevati od drugega, da 416 Dopolnila kontraktnega sistema I. Pojem. Poslovodstvo brez naloga (negotiorum gestio) je obliga¬ cijsko razmerje, ki nastane iz dejstva, da opravlja nekdo (poslovodja, negotiorum gestor) posel ali posle za drugo osebo (gospodar, dominus negotii), ne da bi bil za to obvezan po kontraktu (mandatu, službeni, delovršni ali drugi pogodbi) ali po zakonu (curator prodigi, furiosi, minoris, Ulp. D. 3, 5, 5,3, Paul. D. 27, 3, 4, 3, Ulp. D. 26, 7, 5,6). Pretor pravi v svojem ediktu de negotiis gestis: Si quis negotia alterius (pravilno: a bsentisj, sine quis negotia, quae cuiusque cum is moritur fuerint, gesserit: iudicium eo nomine dabo (Ulp. D. 3, 5, 3 pr.). Pretor je uredil s tem predvsem od¬ govornost prostovoljnega zastopnika, ki je v odsotnosti pri¬ jatelja ali za njegovo zapuščino, dokler je dedič ni nastopil, opravljal razna pravdna dejanja brez posebnega naloga. Pravniki so, dopuščajoč deloma actiones utiles negotiorum gestorum, razširili uporabo edikta na vsako poslovodstvo, za katero ni bila predvidena posebna tožbena formula. Kakor pri mandatu so bili posli lahko fizična opravila, n. pr. po¬ pravljanje hiše (Ulp. D. 3, 5, 5,13), ali pravni posli ali ob¬ enem opravila obeh vrst. Mislili so pa tudi klasiki predvsem na primer, da ostane gospodar indefensus, ker je odsoten (Ulp. D. 3, 5, 1: Hoc edictum necessarium est, quoniam magna uti- litas absentium versatur, ne indefensi rerum possessionem aut venditionem patiantur vel pignoris distractionem vel poe- nae committendae actionem, vel iniuria rem suam amittant). Da bi bil imel poslovodja naravnost namen izvršiti posle v tujem interesu (animus aliena negotia gerendi), po kla¬ sičnem pravu ni bilo potrebno. Poslovodja je včasih posloval bolj prisiljen kakor prostovoljno, n. pr. če je oblastvo najem- predloži neko stvar in iure pred pretorjem (exhibere), ako je to po¬ trebno, da more uveljaviti drug, glavni zahtevek; n. pr. lastnik ima pra¬ vico zahtevati, da drugi predloži stvar, ki jo hoče od njega vindicirati, o kateri pa ne ve gotovo, ali je stvar, ki jo ima toženec, res istovetna s stvarjo, ki jo hoče vindicirati. Temu smotru je služila obligacijsko- pravna a° ad exhibendum (prim. § 57, op. 1, in I. zv. § 59, IV). Z ozirom na condemnatio pecuniaria se je smoter tožbe po klasičnem pravu dal do¬ seči le posredno: z obsodbo na denarno vsoto, ki jo je tožitelj kot svoj »interes« potrdil s prisego; toženec pa se je mogel obsodbi izogniti, če je stvar predložil (nisi arbitrio iudicis exhibebitur, pravi formula). Po Justinijanovem pravu je obsodba obsegala neposredno ukaz, naj toženec stvar predloži. — Ostale, važnejše kvazikontrakte obravnavamo v sle¬ dečih §§ 80 do 82; to so: varuštvo nad nedoraslimi, naključna skupnost in neupravičena obogatitev. Poslovodstva brez naloga 417 niku, ki ga je imelo prima facie za obvezanega, naročilo, da popravi ali posnaži cesto in je najemnik to delo opravil za odsotnega lastnika hiše, ki je bil v resnici zavezan (Papin. D. 43,10,1, 3; prim. § 67, II, 2). S poslovodstvom je nastalo obligacijsko razmerje, ki je bilo podobno mandatu in ki je nalagalo poslovodji obveznost, da je posel vestno opravil in o tem položil gospodarju račun, gospodarju pa obveznost, da poslovodji povrne potrošek in škodo. Navadno je poslovodja opravil vedoma in namenoma tuj posel na račun druge osebe (tzv. pristno poslovodstvo). Mo¬ goče pa je bilo, da je opravil posel, ki je bil objektivno tuj, za sebe, sui lucri causa, ne pa v interesu drugega (tzv. ne¬ pristno poslovodstvo), n. pr. ujetnik plača delež odkupnine" tudi za človeka, ki je bil z njim ujet, ker bi drugače sam ne bil izpuščen (Paul. D. 3, 5, 20 pr.), ali dedič plača tudi sodedi¬ čev delež zapustnikovega dolga, da bi s tem rešil zastavo prodaje (Sev.-Anton. C. 2, 18,3). Tudi taki posli ustrezajo be¬ sedam edikta: si quis negotia alterius [absentis] gesserit. Pri tzv. nepristnem poslovodstvu je bilo možno dvoje kon¬ stelacij: a) Poslovodja je bil po pomoti prepričan, da oprav¬ lja svoj posel. To je bilo mogoče, če je tujo stvar v dobri veri odsvojil kot svojo in prejel kupnino. Tedaj je bil za kupnino obogaten in je moral lastniku stvari, če je ta ni mogel vindicirati od kupca, izročiti vsoto, za katero je bil obogaten. Če tega ni storil, ga je lastnik mogel tožiti z a° negotiorum gestorum directa (po Afric.-Iul. D. 12, 1, 23 s condictio). Drug primer je bil ta, da je dozdevni dedič plačal zapustnikove dolgove in legate (Pap. D. 3, 5, 48). Tedaj mu je moral pravi dedič povrniti potrošek, ki ga je poslovodja od njega zahte¬ val z a° negotiorum gestorum contraria (cf. Pap. D. 5, 3, 50, 1). V teh primerih so se torej uporabljale določbe o poslovodstvu. b) Poslovodja je vedel, da gre za tuj posel in je izvršil posel kljub temu zase (sui lucri causa) ter na ta način pridobil koristi iz posla. V tem primeru je gospodar od po¬ slovodje lahko zahteval z direktno tožbo iz poslovodstva, da mu izroči vse, kar je pridobil vsled posla; lahko pa je zahteval tudi, da se vzpostavi položaj pred poslovodstvom. Po klasič¬ nem pravu gospodar ni bil' obvezan, da povrne takemu poslo¬ vodji potroške; šele po Justinijanovem pravu je bil odgovoren za to, za kar je bil obogaten ob času pravde (Ulp. D. 3, 5, 5, 5 27 Rimsko pravo II, 418 Dopolnila kontraktnega sistema it p.: .../pse tamen si circa res meas aliquid impenderit, non in id quod ei abest, quia improbe ad negotia me a accessit, sed in quod ego locupletior factus sum habet contra me actio- nem). Pristno poslovodstvo se je lahko nanašalo na objektivno tuja opravila, n. pr. krmljenje A j e v e živine ali popravlja¬ nje njegove hiše (aIterius ve ipsa gestum negotium, Ulp. D. 3, 5, 5, 13), ali pa na opravila, ki so nevtralna in le sub¬ jektivno tuja, n. pr. kmet kupi poljedelske potrebščine. Tu je kup posel, ki ga je kmet lahko sklenil za sebe ali pa tudi za drugega kmeta. V slednjem primeru ni zadoščalo dej¬ stvo, da je kdo take posle opravil, nego je moral pač imeti in pokazati tudi voljo, da opravi posel za drugo osebo (animus aliena negotia gerendi). Dokončno pa je postal tak posel za poslovodjo tuj šele z naknadno odobritvijo (ratiha- bitio) gospodarja ali s tem, da ga je ta moral odobriti (Ulp. D. 3, 5, 5,11: ... ratihabitio constituet tuum negotium, quod ab initio tuum non erat, sed tua contemplatione gestum). Na¬ men poslovodje, da opravi posel v tujem interesu, je splošno zahtevalo šele bizantinsko pravo, ki mu je bila za njegovo pojmovanje poslovodstva kot kvazikontrakta neka posebna volja poslovodje potrebna. II. Vzajemne obveznosti in pravice strank. 1. Obveznosti poslovodje. a) Poslovodja mora posel (posle) opraviti skrbno, kakor zahtevata dobra vera in poštenje, in gospodarju izročiti vse, kar je vsled posla prejel, zlasti ne samo prejeto glavnico, marveč tudi obresti, ki jih je od nje prejemal ali vsaj mogel prejemati (Gai. D. 3, 5, 2, Paul. D. eod. 18, 4). Načeloma naj se nihče ne vmešava v druge posle. Zato gredo poslovodji zahtevki iz poslovodstva (zlasti povračilo potroška) le tedaj, ako je bil opravljeni posel za gospodarja res koristen. Za koristnost ni bilo odločilno subjektivno mne¬ nje poslovodje, da je posel za gospodarja koristen, če pa z gospodarjevega stališča ni bil. Celo potrebno opravilo ni vselej koristno. Potrebno je n. pr., da se hiša, ki se ruši, popravi; vendar popravljanje hiše za gospodarja ni koristno, če je hotel hišo derelinkvirati, ker mu je bil potrošek za popravila prevelik ali ker hiše ni potreboval (Ulp.-Cels. D. 3, 5, 9, 1: ... is enim negotiorum gestorum . .. habet actionem, qui utiliter negotia gessit: non autem utiliter negotia gerit, Poslovodstva brez naloga 419 qui rem non necessariam vel quae oneraiura est patrem fami- lias adgreditur). Na drugi strani so opravila lahko koristna, ne da bi bila potrebna, n. pr. poslovodja ugodno kupi neko zemljiško parcelo, ki jo je hotel odsotni lastnik sosed¬ nega zemljišča že davno kupiti zaradi arondacije svojega posestva. Koristni so torej taki posli, glede katerih je poslo¬ vodja mogel in moral domnevati, da bi jih bil opravil go¬ spodar sam, če bi bil mogel. Koristnosti posla niso presojali po končnem učinku po¬ slovodstva, marveč po tem, ali je bil posel v smislu naših izvajanj koristen takrat, ko se ga je poslovodja lotil (Ulp. D. 3, 5, 9,1 i. f. ... ut enim eventum non spectamus, debet uti- liter esse coeptum). Poslovodja je torej lahko zahteval povra¬ čilo izdatkov, če je n. pr. popravil hišo, ki je pozneje pogo¬ rela, ali če je zdravil sužnja, ki je pozneje umrl (si utiliter gessit, etsi effectum non habuit, Ulp. ibidem). b) Poslovodja je odgovoren za naklep in vsakršno krivdo, dasi sam od posla nima nobene koristi (Pomp. D. 3, 5, 10: Si negotia absentis et ignorantis geras, et culpam et dolum prae- stare debes). Ta odgovornost je: a) razširjena na odgovornost za naključje, ako je poslo¬ vodja izvršil posel zoper izrečno ali domnevano prepoved gospodarja, n. pr. če je sklenil zanj nov pravni posel take vrste, kakor ga gospodar ni sklepal. Če je nastala škoda iz ta¬ kega posla, je zadela le poslovodjo; morebitno korist pa je moral izročiti gospodarju. Če je bilo več takih poslov in je imel poslovodja pri nekaterih dobiček, pri drugih pa škodo, je moral gospodar dobiček s škodo pobotati (compensatio lucri cum damno, Pomp. D. 3, 5, 10 i. f.); /3) zmanjšana, tako da je bil poslovodja odgovoren samo za naklep in težko krivdo (prvotno le za naklep), če je po¬ slovodja opravil posel v nujni sili, da bi z njim odvrnil od gospodarja neposredno pretečo škodo, n. pr. če je poplačal go¬ spodarjeve dolgove, da ne bi bila njegova imovina prodana (Ulp. D. 3, 5, 3, 9: ... si affectione coactus, ne bona me a distra- hantur, negotiis te meis optuleris, aequissimum esse dolum dumtaxat te praestare . ..). Ako je poslovodja opravljal sploh vse posle namesto gospodarja, je bil po klasičnem pravu odgovoren tudi, če je opustil opraviti nove posle, ki jih je gospodar navadno opravil; pa tudi pri opravljanju posameznih poslov tedaj, če 27' 420 Dopolnila kontraktnega sistema započetega posla ni dokončal ali drugih z njim zvezanih po¬ slov ni izvršil (Pap. D. 3, 5, 30, 2). Dejstvo, da je gospodar opravljeni posel v o b č e odobril (prim. zdolaj pod 2, a), mu ne jemlje pravice, da zahteva od poslovodje povračilo škode zaradi hib (Scaev. D. 3, 5, 8). c) Kakor mandatar mora tudi poslovodja položiti račune o svojem poslovanju (tenetur ut administrationis rationem reddat, 1.3,27,1). Zaradi zahtevkov, ki gredo gospodarju iz teh obveznosti poslovodje, ima gospodar zoper poslovodjo tožbo actio nego- tiorum gestorum directa, ki je bila a° in ius concepta in bonae fidei. Njen obrazec se glasi v Lenelovi rekonstrukciji: Quod N s N s negotia A 1 A ' 2 gessit, q. d. r. a., quidquid ob eam rem N m N m A° A° dare facere oportet ex fide bona, eius iudex N m N m A° A° c. s. n. p. a. (EP 3 105). 2. Obveznosti gospodarja. a) Ako gospodar gestorjev posel naknadno odobri, mora poslovodji povrniti potrošek z obrestmi vred, ki jih je poslo¬ vodja plačal ali ki bi jih bil mogel dobiti od svojega, za gospo¬ darja uporabljenega denarja (Paul. D. 3, 5,18, 4). Gospodar je posel moral odobriti, če je ustrezal de¬ janski ali domnevni volji gospodarjevi in je bil v njegovo korist vsaj začet. Po odobritvi je poslovodja v podobnem položaju kakor mandatar (Ulp. D. 46, 3, 12, 4 i. f.: rati enim habitio mandat o comparatur). Vendar ne postane morda z odobritvijo manda¬ tar (Scaev. D. 3, 5, 8: ...utique mandatum non est). Za man¬ dat pa gre, če odobri gospodar poslovanje, ki je bilo začeto brez naloga in ki ga poslovodja vsled te odobritve nadaljuje (Ulp. D. 50, 17,60: Semper qui non prohibet pro se interoenire mandare creditur. Sed et si quid ratum habuerit quod gestum est, obstringitur mandati actione). Odobritev prejšnjega po¬ slovodstva brez naloga velja kot molčeč nalog za bodočnost. Ako se je poslovodja zaradi opravljanja posla obvezal, n. pr. da plača zidarju za popravljanje hiše določeno mezdo, je moral gospodar te obveznosti prevzeti (Gai. D. 3, 5, 2). Poslovodji, ki je ravnal zoper voljo gospodarja, le-ta pra¬ viloma ni bil dolžan povrniti potrošek, najsi bi bil posel tudi v njegovo korist (Ulp.-Iul. D. 3, 5, 7, 3, Iust. C. 2,18, 24). Le 2 Za drugi dejanski stan edikta (cf. besedilo pod 1) z izpremembo: negotia quae Titii, cum is moreretur, fuerunt... (prim. Ulp. D. ", 5, 3,6). Poslovodstva brez naloga 421 če je kdo izpolnil javne obveznosti gospodarja, n. pr. popravil cesto, mu je moral gospodar potrošek povrniti brezpogojno (Ulp. D. 3, 5, 3,10, Papin. D. 43, 10,1, 3); prav tako, če je kdo pokopal človeka, dasi zoper voljo zavezancev (dedičev). Za slednji primer je predvideval pretor posebno tožbo, actio fu- neraria, ki je bila tudi a° in bonum et aequum concepta (Ulp. D. 11, 7,12, 2 in 3, Ulp.-Labeo D. eod. 14, 13; prim. pa Lenel, EP 3 231). b) Kolikor po teh pravilih dominus negotii ni bil dolžan povrniti potrošek, je moral poslovodji izročiti vsaj ono, za kar je bil obogaten (Ulp. D. 3, 5, 5, 5; prim. zgoraj I, b; cf. tudi Ulp. D. 15, 3, 3, 4). Ako je bil gospodar pupil, je bila njegova obveznost sploh vselej omejena na to, da povrne le obogatitev (Ulp.-Iul. D. 3, 5, 5, 2, Paul. D. eod. 36 pr., Sever. C. 18,2, 2). c) Kakor smo omenili v § 78 pod I, l,b, gospodar ni bil dolžan, da povrne potrošek, ako je poslovodja opravil posel donandi causa. Ta namen pa je moral dokazati gospodar (Ulp. D. 3, 5, 4, Alex. C. 2,18,11), razen ako je šlo za vzdrževanje descendentov po ascendentih, n. pr. stari materi. Tedaj se je namreč animus donandi domneval iure pietatis in je moral poslovodja dokazati, da je otroka vzdrževal animo recipiendi (Paul. D. 3, 5, 33). Po pravu kodeksa je bila tožba poslovodje v slednjem primeru sploh izključena (Alex. C. L c.). Tožba poslovodje zoper gospodarja je actio negotiorum gestorum contraria. Obrazec je isti kakor za tožbo gospodarja, samo da sta seveda vlogi tožitelja in toženca zamenjani, da je torej Aulus Agerius poslovodja, Numerius Negidius pa go¬ spodar. 3 3 Po Odz. je poslovodja brez naloga, kdor opravi samolastno tuj posel (tudi faktičen) na tuj račun in z namenom, da ga opravi na tuj račun. Brezpomembna je zmota v osebi gospodarja. Nepristno poslo¬ vodstvo (na lasten račun) se presoja po pravilih poslovodstva, če je poslovodja in mala fide, sicer pa po pravilih, ki veljajo za dobrovernega posestnika. Po Odz. je razlikovati poglavito četvero vrst poslovodstva: 1. poslovodstvo vstiski: Če je poslovodja odvrnil pretečo škodo, ima pravico, da se mu vrne potrebni in smotrno napravljeni potrošek tudi tedaj, če je trud brez njegove krivde ostal brezuspešen (§ 1036 Odz.); ako je otel tujo stvar neizogibne pogube, razen tega še pra¬ vico do sorazmerne nagrade, največ po 10% (§ 403 Odz.). Nagrada gre tudi za pomoč pri pomorskih nezgodah (čl. 9 ss. Zakona od 29. julija 1912). 2. Koristno poslovodstvo: Če je poslovodja izvršil posel z ozirom na subjektivne razmete gospodarja v njegovo jasno pretežno korist, mu mora gospodar povrniti potrošek (§ 1037 Odz.). Ako pretežna korist ni jasna ali le objektivno podana, ima poslovodja samo pravico, da odvzame potrošek, če je to brez škode mogoče (§ 1038 Odz.). 3. Š k o d- 422 Dopolnila ko ntr akt nega sistema § 80. II. Varuštvo nad nedoraslimi. Poseben primer opravljanja tujib poslov in splob uprav¬ ljanja tuje imovine je bilo poslovanje varuha nedoraslih (tutela impuberum). O tej pravni ustanovi je že govor v I. zvezku § 37, III, A, 2, in je razpravljati podrobneje v rod¬ binskem pravu. Na tem mestu nas zanimajo samo obveznosti, ki so nastale iz varuštva, in pravna sredstva, s katerimi so se te obveznosti mogle uveljavljati. I. Zaščita varovanca vobče. 1. Po starem pravu je varuštvo ustanavljala le oblast (ois a c potestas). Varuh je opravljal varuške posle čisto po svojem svobodnem preudarku domini loco. Edina njegova dolžnost je bila zvestoba v takrat še zelo ozkem pomenu. Če je to zvestobo kršil, je bil varovanec zaščiten zaradi de¬ likta. Zakon XII plošč (tab. VIII, 20) je predvideval dvoje pravnih pripomočkov: accusatio suspecti tutoris, v kazenskem procesu uporabno popularno tožbo, ki je merila na odstrani¬ tev nezvestega testamentarnega varuha (Ulp. D. 26, 10, 7 pr. in D. eod. 1, 6), in privatno kazensko tožbo na denarno globo po izvršenem obračunu, actio rationibus distrahendis, zoper zakonskega varuha, ki je varovančevo imovino poneveril. S to tožbo je bivši varovanec po dokončanem va- ruštvu lahko zahteval, da varuh da račun o svojem poslo¬ vanju in povrne duplum vrednosti, ki je bila pupilu odteg¬ njena (Tryphon. D. 26, 7, 55,1, Ulp. D. 27, 3,1, 20). Tutela je bila v stari dobi rodbinskopravno razmerje javnoprav¬ nega značaja. 2. Že pod principatom so zakonskega varuha s pre¬ torskimi prisilnimi sredstvi, zlasti z rubežem, primorali, da Ijivo poslovodstvo: Če je poslovodja izvršil take izpremembe na tuji stvari, da je stvar za lastnika nerabna za svrho, za katero jo je doslej rabil, sme gospodar zahtevati, da poslovodja postavi stvar na lastne stroške v prejšnji stan ali, če to ni mogoče, da da polno za¬ doščenje (§ 1038 Odz.). 4. Prepovedano poslovodstvo: Če po¬ stopa poslovodja zoper gospodarjevo voljo, velja isto kakor pod 3 (§ 1040 Odz.). — Pri koristnem poslovodstvu mora poslovodja začeti posel nadaljevati, dokler ni dovršen. Pri tem in pri poslovodstvu v stiski sme vračuniti zares pridobljeno korist v povzročeno škodo (compensatio lucri cum damno, § 1312 Odz.). Vselej mora dati račun (§ 1039 Odz.) in je odgovoren za vsako krivdo, pri poslovodstvu pod 2 do 4 tudi za na¬ ključno škodo, nastalo vsled njegovega vmešavanja (§ 1311 Odz.). — Za odobreno poslovodstvo veljajo predpisi o nalogu. Varuštvo nad nedoraslimi 423 je ob nastopu službe stipuliral varščino s poroki (satisdatio rem pupilli salvam fore, Gai. 199, 200, Ulp. D. 26, 4, 5,1,1. 1, 24, 3). Na podlagi take stipulacije je bivši varovanec ob konča¬ nem varuštvu lahko zahteval odškodnino z a° ex stipulatu (Pomp. D. 46, 6, 9, Paul. D. eod. 1, Nerat. D. eod. 11). 3. Dosedaj omenjena zaščitna sredstva so ohranjena še v Justinijanovem pravu; accusatio suspecti in a° rationibus distrahendis sta celo razširjeni na varuhe vseh vrst (Ulp. D. 26,10,1,5). Pripravni sta bili sley ko prej, kadar je šlo za nezvestobo in odstranitev odnosno za obračun po končanem varuštvu, samo da je bila omenjena tožba sedaj a° mixta, ki je merila na enojno vrednost in je bila elektivno na raz¬ polago poleg novega pripomočka: actio tutelae. Že v republikanski dobi je namreč pripoznana tožba, ki ni več izvirala neposredno iz tutele, temveč iz dejstva, da je tutor opravljal varovančeve posle (gestio; prim. Cicero, De off. 3,17, 70, po katerem je to tožbo poznal že pontifex ma- ximus Qu. Mucius Scaevola kot iudicium bonae fidei). S to tožbo je varovanec uveljavljal že obveznosti varuha iz o bli- gaci jskopra vnega razmerja (obligatio tutelae) in samo zato, ker je opravljal varovančeve posle. Medtem ko je bil kurator še vedno le navaden negotiorum gestor in odgo¬ voren na temelju splošne tožbe a° negotiorum gestorum directa (Paul. D. 27, 3, 4, 3), je bila glede tutorja uvedena posebna tožba. Bizantinci so prištevali obveznosti, ki so izvirale iz varuštva, že kvazikontraktom (I. 3, 27, 2, Gai. D. 44, 7, 5,1). 4. Od Konstantina naprej je bil varovanec zaščiten tudi po zakonski generalni hipoteki na varuhovi imovini in že po klasičnem pravu po zakonski specialni hipoteki na stvareh, ki jih je nabavil varuh s sredstvi varovančeve imovine (prim. I. zv. § 75,111,3,4). II. Actio tutelae. Varuh, ki je upravljal imovino nedoraslega varovanca, je bil, podobno kakor negotiorum gestor, z varovancem v raz¬ merju, ki je bilo slično mandatu. Ker rimsko pravo načeloma ni pripoznavalo neposrednega namestovanja, varuh ni mogel opravljati poslov varovanca v varovančevem imenu. Če ni bilo mogoče, da bi varovanec sam nastopil kot kontrahent ob sodelovanju varuha, ker je bil pupil odsoten (absens) ali še ni bil izpolnil 7. leta (infans), 424 Dopolnila kontraktnega sistema je moral varuh skleniti posel v svojem imenu in uspeh posla naknadno prenesti na varovanca, torej kot posredni na¬ mestnik. Tedaj je bil varuh po klasičnem pravu varovancu obvezan, da postopa tako, kakor zahteva bona fides, zlasti da vrši vestno varuštvene posle, da po končanem varuštvu položi račun (Ulp. D. 27, 3, 1, 3) in izroči varovancu vso imo- vino z vsemi s poslovanjem pridobljenimi koristmi (Ulp. D. eod. 5). Povrniti mu je moral tudi škodo, ki jo je povzročil s svojimi dejanji in opustitvami. Odgovoren je bil torej ne samo za posle, ki jih je opravil, temveč tudi za one, ki bi jih moral opraviti, a jih ni opravil (quae fecit tutor, cum facere non deberet, item in his quae non fecit, Ulp. D. 27, 3,1 pr.). Glede merila, po katerem je varuh odgovarjal po klasič¬ nem pravu, gredo mnenja narazen. Izhodišče je bilo pač poj¬ movanje, po katerem je varuh odgovarjal, če je varovanca oškodoval z vedoma nezvestim ravnanjem. Saj je prvotno le dolozno ravnanje izključevalo dobro vero in poštenje. Toda od poštenjaka so prav kmalu več zahtevali kakor samo to, da drugega ne prevari in ga naklepno ne oškoduje. Za rahlo- čutnejše pojmovanje je bil dolus malus že vsaka kršitev za¬ upanja, ki ni ustrezala ravnanju dostojnega človeka (prim. § 19, B, I, 2,'b,/?). Viri zahtevajo od varuha fidemet diligentiam (n. pr. Gai. 1, 200, Pomp. D. 27, 5, 4), torej ne samo zvestobo, marveč tudi skrbnost. Domnevati smemo, da je obsegala va¬ ruhova odgovornost že za časa Severov tudi krivdo (Modest. Coli. 10, 2, 3: In mandati vero iudicium dolus, non etiam culpa deducitur. Quamvis singulariter denotare liceai in tutelae iudicium utrumque deduci, cum solius pupilli, non etiam tu- toris utilitas in administratione versetur). Kako daleč je se¬ gala diligentia odnosno culpa v klasični dobi, ni dognano; povsem jasno to ni izraženo niti v kodifikaciji (prim. Ulp. D. 50,17,23, kjer je govor splošno o culpa in diligentia, z Ulp. D. 27, 3,1 pr.: ... praestando dolum, culpam et quantum in suis rebus diligentiam). Vendar smemo za Justinijanovo pravo trditi, da je odgovarjal varuh samo za culpa in con- creto (diligentia quam suis). To je ustrezalo tudi postklasič- nemu načelu, da odgovarja po tem milejšem merilu, kdor upravlja tujo imovino (prim. § 20. II, 2, c). Ako je bilo več poslujočih sovaruhov (tutores gerentes), so načeloma odgovarjali solidarno, medtem ko so tutores ho- norarii, ki jim je bil poverjen samo nadzor, bili odgovorni le subsidiarno, če so zanemarili nadzorovanje (Ulp. D. 26, 7, 3,2). Varuštvo nad nedoraslimi 425 Praviloma je bila actio tutelae pripuščena šele po kon¬ čanem varuštvu (nisi finita tutela sit, tutelae agi non potest, Paul. D. 27, 3, 4 pr.), le izjemoma, dokler je varuštvo trajalo (Ulp. D. 27, 4, 1, 3). V slednjem primeru je moral tožiti skrb¬ nik, ki je bil postavljen varovancu za pravdanje. Zoper varuhove dediče je bila tožba mogoča le zaradi naklepa ali težke krivde varuha (Sever. C. 5, 54,1). Ker je bilo razmerje zvestobe kršeno, je imela obsodba za posledico infamijo (Gai. 4,182, cf. verba edicti Iul. D. 3,2,1). Predvidena je bila tudi nasprotna tožba varuha zoper varovanca, a° tutelae contraria, ki je (po dovršenem varuštvu) merila ne samo na povračilo primernih izdatkov z obrestmi vred (Ulp. D. 27, 4, 1, 3 in D.eod. 3) in na to, da prevzame bivši varovanec obveznosti, ki jih je bil varuh osebno vzel nase za varovančev račun (Paul. D. eod. 6), temveč eventualno tudi plačilo nagrade za varuhov trud ( solacium, Callistr. D. 26, 7, 33, 3). Po Justinijanovem pravu je tudi a° tutelae mogoča pri vsaki vrsti varuštva. Edinole možnost, da se varuh prisili na cautio rem salvam fore, je ostala omejena na zakonske va¬ ruhe (I. 1, 24 pr.). 1 III. Actio tutelae u til is. Ker a° tutelae ni izvirala iz tutele, temveč iz poslovod¬ stva varuha, ni bila uporabna, če varuh sploh ni posloval (tutor cessans). Res da so poslovanje (gerere) imeli za osnovo tožbe tudi glede neizvršenih poslov že tedaj, kadar je varuh opravil vsaj eden posel (Pap.-Sab.-Cass. D. 26, 7, 37 pr.). Toda če sploh ni posloval, ga je mogel v klasični dobi k temu prisiliti le magistrat (konzul) extra ordinem (Ulp. D. 26, 7, 1 pr.: ...Gerere atque administrare tutelam extra ordinem tutor cogi solet). Šele od Marka Avrelija naprej je bil tutor cessans odgovoren za vsako škodo, če se ni v 50 dneh opra¬ vičil (periculo suo cessare, Ulp. Fragm. Vat. 155 s., Ulp. D. 26, 7, 1, 1, cf. Paul. D. 23, 2, 60, 3). Tožba je bila actio tutelae utilis . 2 1 Formula tožbe a° tutelae se je glasila: Quod N s N s A‘ A‘ (contra¬ ria: A* A* Ni N*) tutelam gessit, quidquid ob eam rem NmNm A<> A° dare facere oportet ex fide bona, eius iudex Nm Nm A» A« c. s. n. p. a. (Lene 1, EP 3 318). 2 Morda z demonstracijo ,quod N * Ns, cum A* Ai tutor esset, tute¬ lam (ali: negotia) eius non gessit‘ (L e n el, EP 3 318, op. 10). 426 Dopolnila kontraktnega sistema Če je bilo več sovaruhov, od katerih eden ni vršil po¬ slov, je ta navadno odgovarjal le subsidiarno {post ceteros qui gesserunt, Pap. D. 26, 7, 39,11, Diocl. C. 5, 52, 3). IV. Actio protutelae. V Rimu je bilo cesto dvomljivo, kdo je dolžan in upra¬ vičen, da opravlja varovančeve posle, ker je bila n. pr. opo¬ roka, s katero je bil varuh postavljen, izpodbijana ali ker se ni dalo ugotoviti, kdo je najbližji moški agnat (po Justinija- novem pravu najbližji za dedovanje upravičeni kognat) in kot tak pozvani tutor testamentarius odnosno legitimus. Tako se je večkrat dogodilo, da je nekdo, misleč, da je on pozvan, opravljal varuške posle, ne da bi bil v resnici pozvan (pro- tutor). Med njim in varovancem so nastale medsebojne ob¬ veznosti in pravice, ki so bile podobne onim med varovan¬ cem in varuhom. Za to razmerje je proponiral pretor najbrž tožbo a° negotiorum gestorum (morda utilis) s formulacijo: Quod N s N s pro tutore A‘ A‘ negotia gessit, quidquid, si tutor fuisset, .. . oporteret ex fide bona, in ustrezno formulo za a° contraria (Lenel, EP 3 321). Ta tožba se zove actio pro¬ tutelae (Ulp. D. 27, 5,1 pr. ss.). Nasproti takemu dozdevnemu varuhu (falsus tutor) so bile zaščitene tudi tretje osebe, ki so se bile spuščale z njim bona fide v pravne posle (n. pr. z in integrum restitutio prop- ter errorem, Ulp. D. 27,6, 1,6). Ako je tisti, ki je nastopil kot varuh, vedel, da ni varuh, je odgovarjal za polni interes (Ulp. D. 27, 6, 7 pr.). V. Odgovornost drugih oseb za varuhovo poslovanje. Razen varuha so odgovarjali postulatores , ki so zaprosili, da se postavi določena oseba za varuha (Ulp. D. 27, 7, 2), a d- firmatores, ki so varuha priporočali kot sposobnega (Ulp. D. eod. 4, 3), in nominatores, ki so bili v prvi vrsti poklicani za varuhe, pa so predlagali drugega varuha, da bi se rešili tega posla (Ulp. D. 27, 7, 2). Subsidiarno so bili od cesarja Trajana naprej odgovorni tudi municipalni magistrati (magistratus minores) zaradi krivde pri postavljanju varuha (naslov De magistratibus con- veniendis, D. 27, 8, Diocl. C. 5, 75, 5). 3 3 Po našem pravu mora varuh imovino upravljati z vso pazljivostjo poštenega in marljivega gospodarja (§ 228 Odz.); odgovoren je za vsa¬ kršno svojo krivdo, za nameščene osebe pa, če jih je vzel v službo, Naključna skupnost 427' § 81. III. Naključna skupnost. I. Pojem. Skupnost pravic, predvsem lastnine, po idealnih deležih (pr o partibus indivisis) lahko nastane iz pogodbe (societas, prim. § 70), pa tudi brez volje strank vsled naključja, n. pr. s tem, da podeduje več oseb po enem zapustniku ali da kdo voli ali podari isto stvar več osebam ali da se stvari raznih lastnikov pomešajo itd. Tako brez volje strank nastalo skupnost imenujemo sedaj communio incidens, opirajoč se na Ulpi- janov fragment D. 17, 2, 31: Communiter autem res agi pot- est etiam citra societatem, ut puta cum non affectione so- cietatis incidimus in communionem, ut venit in re duobus legata, item si a duobus simul empta res est, aut si hereditas vel donatio communiter nobis obvenit...). Rimsko pravo je razlikovalo trojno naključno skupnost: skupnost dediščine, skupnost stvari in skupnost mej. Temu je ustrezalo troje tožb: actio familiae erciscundae, ki je me¬ rila na ureditev odnosov med več sodediči in je bila znana že zakonu XII plošč (proficiscitur e lege duodecim tabularum, Gai. 4, 42; cf. Gai. D. 10, 2, 1 pr. in sedaj tudi Antinupolski Gajev fragment PSI. 1182,194 ss., dalje C. 3, 36), potem actio communi dioidundo za ureditev odnosov med več solastniki (D. 10,3, C. 3,37) in actio finium regundorum za ureditev mejnih odnosov med lastniki sosednih zemljišč (D. 10, 1, C. 3, 39). Prim. I. zv. § 63 odn. § 56, glede prve tožbe tudi dedno pravo. II. Pravno razmerje med deležniki. Naključna skupnost je ustvarjala zvezo med deležniki in skupno stvarjo, torej stvamopravno razmerje, pa tudi vedoč, da so nesposobne (§ 264 Odz.). Več sovaruhov opravlja posle navadno pod skupno odgovornostjo (§ 1011 Odz.), če sodišče ne odredi, da se uprava med nje deli; tedaj je vsak odgovoren za svojo panogo uprave (§§ 209, 210 Odz.). Ako sodišče postavi vedoma nesposobnega va¬ ruha, je tudi sodišče odgovorno za vsako škodo in odišli dobiček (S 202 Odz.); razen tega odgovarja subsidiarno, ako je zanemarilo nadzoro¬ vanje (§ 265 Odz.). Varuh je dolžan, da vsako leto da račun o upravi imovine, kolikor ga tega ne oprosti oporočitelj ali sodišče (S 238 Odz.). Po končanem varuštvu mora izročiti končni račun in imovino varovan- čevo (§§ 262, 263 Odz.) ter povrniti povzročeno škodo (§ 264 Odz.). — Varuh sme zahtevati povračilo potroška in razmerno letno nagrado iz prihrankov, največ 5% čisjih dohodkov, eventualno vsaj po konča¬ nem varuštvu primerno nagrado, če je nedoletnikova imovina neznatna in jo je ohranil nezmanjšano ali je pridobil nedoletniku dostojno pre¬ skrbo (§ 266, 267 Odz.). 428 Dopolnila kontraktnega sistema medsebojno zvezo med posameznimi deležniki, ki je obligacijskopravnega značaja. Vsak deležnik sme sicer celo skupno stvar posedovati in rabiti, vendar le tako, da s tem ne moti sodeležnikov v enakih njihovih pravicah. Obvezan je torej ostalim delež¬ nikom, da jih pripušča k souporabljanju in uživanju stvari. Skupno stvar pa je treba tudi vzdrževati; stroške za vzdrže¬ vanje je včasih poplačal eden udeležencev v interesu ostalih. Včasih je samo eden užival plodove ali skupno stvar poško¬ doval ali drugim deležnikom drugače povzročil škodo. Vsa ta dejstva (communicatio lucri et damni, Ulp. D. 10, 3, 3 pr.) ustanavljajo obveznosti med posameznimi deležniki, ki se vobče ujemajo z obveznostmi družbenikov. Ker pa ne iz¬ virajo iz pogodbe, temveč iz samega dejstva skupnosti, jih prišteva poznejše rimsko pravo obligacijam quasi ex con- tractu (prim. § 79 uvod). Skupnost, ki je nastala brez volje strank, je le redkokdaj ustrezala praktičnim potrebam, že zato, ker noben deležnik ni mogel prosto razpolagati s celo stvarjo, temveč samo s svojim idealnim deležem. Zato je naravno, da pravo ni moglo deležnikov za vekomaj prikleniti na skupno posest in uži¬ vanje in da je nalagalo vsakemu deležniku tudi obvez¬ nost, da dopusti razdor skupnosti, če je to zahteval le eden izmed sodeležnikov, in prav tako pravico, da sam zahteva razdor, če skupnost ni ustrezala njegovim interesom (Diocl. C. 3, 37, 5: In communionem vel societatem nemo compellitur invitus detineri). Dogovor, da se skupnost nikdar ne sme raz¬ dreti (ne omnino divisio fiat), je bil ničen (Paul. D. 10, 3, 14, 2), obvezen le dogovor, ne intra certum tempus societas divi- deretur (Paul. D. eod. 14, 3). Stvarnopravni odnosi so pojasnjeni že v I. zvezku (§ 63). Na tem mestu je razpravljati o obveznostih iz skupnosti, ki so se, kakor stvarnopravni odnosi, uveljavljale v delitvenih pravdah (iudicia divisoria). Predmet delitvenim pravdam je bil razdor skupnosti in delitev (adiudicare) ter ureditev medsebojnih obveznosti de¬ ležnikov (praestationes personales), tako onih obveznosti, ki so se tikale še dobe, dokler je obstajala skupnost, kakor tistih, ki jih je bilo treba ustanoviti šele zaradi delitve. Sodnikov izrek se torej v teh pravdah ni omejeval na odločbo, da ob¬ velja pravno razmerje, kakor ga je zatrdil tožitelj ali toženec, in da je temu primerno toženca obsodil ali oprostil, temveč je moral pravno razmerje, ki obveljaj v bodoče, šele usta- Naključna skupnost 429 noviti. Toliko je sodba imela konstitutiven učinek ne pa — kakor navadno — le deklarativen pomen. Konstitutivnemu značaju sodbe je v tožbeni formuli od¬ govarjala tzv. adiudicatio, s katero je bilo vsakemu delež¬ niku prisojeno, kar mu je po razdoru skupnosti šlo po sod¬ nikovem primernem preudarku (quantum adiudicari opor- tet, iudex Titio adiudicato, Gai. 4, 42). Sodnik je skupno stvar razdelil telesno in vsakemu deležniku prisodil določen fizi¬ čen del ali, ako to ni bilo mogoče, enemu domaknil celo stvar in ga bkratu obsodil, da izplača ostalim odkupnino za nji¬ hove deleže (Ulp. D. 10, 2,55) ali odredil prodajo stvari in razdelil izkupiček itd. (1.4,17,4 in 5, Alex. C. 5, 57, 5). Delitvene pravde so imele svojstven značaj tudi, kolikor so bili udeleženci s stališča sodnika obenem tožitelji in to¬ ženci, ker je mogla že adiudicatio ustanoviti obveznosti tudi tožitelja samega (iudicium duplex, actiones duplices ali mix- tae; Ulp. D. 10, 2, 2, 3: unusquisque heredum et rei et actoris partes sustinet; Ulp. D. 44, 7, 37, 1: Mixtae sunt actiones, in quibus uterque actor est, ut puta finium regundorum, familiae erciscundae, communi dividundo .. ., Iul. D. 10,1, 10). Actiones duplices pa so bile delitvene tožbe tudi zato, ker so bile tožbe tam in rem quam in personam. Osebne ali obligacijske tožbe so bile delitvene tožbe v dveh pogledih: Kakor smo videli, je sodba lahko ustanovila nove ter- jatvene pravice. Vsak deležnik in tudi tožitelj sam je utegnil biti obsojen na dajatev, za katero dotlej še ni bil ob¬ vezan, n. pr. če je sodnik enemu deležniku domaknil celo stvar in ga obsodil, da plača sodeležnikom odkupnino. Že zato je imela tožbena formula razen adjudikacijskega po¬ velja tudi kondemnacijsko povelje. Condemnatio se je morda glasila: quidquid ob eam rem alterum alteri praestare opor- tet ex fide bona, 1 * eius iudex alterum alteri condemnato (L e - n el, EP 3 208 s.). Razen tega pa je tožbeni obrazec predvideval izrečno povelje, naj obsodi sodnik deležnike na povračilo^ potroška in škode, torej na izpolnitev zahtevkov, ki so bili že nastali, 1 Zelo dvomljivo je, ali so bile delitvene tožbe že po klasičnem pravu iudicia bonae fidei. Gaj (4,62) jib med temi ne omenja. Prim. pa Iul. D. 10 , 3, 24 pr., Gai. D. 41,1,45, Ulp. D. 10, 3, 4, 2, Gord. C. 3, 36, 9 in 1.4,6,28. Vsekakor je bila sodba dejansko mogoča le, če so se upoštevale vse okoliščine konkretnega primera, torej ex fide bona. 430 Dopolnila kontraktnega sistema dokler je skupnost še obstajala. To je bilo n. pr. v demonstra¬ ciji formule communi dwidundo izraženo z besedami: si quid in communi damni datum factumoe sit sine quid eo nomine a ut absit eorum cui a ut a d eorum quem peroenerit (L e n e 1, EP 3 211; prim. Ulp. D. 10, 3, 3 pr. in D. eod. 4, 3); podobno v de¬ monstraciji delitvene tožbe dedičev: quod in ea hereditate ab eorum quo, postea quam heres factus sit, gestum admis- sumoe sit (L e n e 1, 1. c. 207; cf. Ulp. D. 10, 2,49). Kakor izhaja iz navedenih besedil obrazcev, je bilo le z delitveno tožbo mogoče uveljaviti omenjene obligacijske zahtevke, torej samo obenem z zahtevkom, da se skupnost razdere (prim. še Alfen. D. 10, 3, 26). Šele po Justinijanovem pravu so solastniki skupne stvari lahko zahtevali povračilo šdcode in potroška tudi durante communione, brez delitvene tožbe, z a° utilis. Deležniki so odgovarjali za dolus in culpa (Ulp. D. 10, 2, 16, 4, Paul. D. eod. 25, 16), in sicer ustrezno izjemnemu polo¬ žaju upraviteljev tuje imovine (prim. § 20, III, 2, a, d) za culpa in concreto (Paul. D. 10, 2, 25,16: ...talem igitur diligentiam praestare debet cpialem in suis rebus). 2 2 Odz. ureja skupnost lastnine in drugih stvarnih pravic ex pro- fesso v §§ 825 do 858 za vse vrste skupnosti, najsi temeljijo na na¬ ključju, zakonu ali dedovanju (§ 825), za skupnost na podlagi pogodbe pa še posebej v poglavju o družbeni pogodbi (§§ 1175 do 1216, prim. § 70, op. 4). Glavne pravice deležnikov v dobi, dokler skupnost traja, so podobne onim po rimskem pravu (§§ 828, 829 Odz.); Odz. pa obsega več dispozitivnih norm, n. pr. normo, da odloča o stvareh, ki zadevajo redno upravo in rabo, večina glasov po razmerju deležev (§ 833 Odz.) in da imajo pri važnih izpremembah preglasovani deležniki določene pravice (zahtevati varščino, izstopiti itd., §§ 834, 835 Odz.). Vsak delež¬ nik sme praviloma zahtevati razdružitev, toda ne ob neugodnem času ali v škodo ostalih deležnikov (§ 830 Odz.). Delitev se mora izvršiti v zadovoljstvo vsakega deležnika; če se ne sporazumejo, odloča žreb, razsodnik ali, ako se niti na eden od teh načinov ne zedinijo, sodnik (§ 841 Odz.), ki posluje praviloma v nepravdnem postopanju (§§ 266 ss. Zakona o nepravdnem postopku). Ako se stvar ne da deliti ali vsaj ne brez znatnega zmanjšanja vrednosti, se stvar proda, in sicer, če to zahteva le en deležnik, na sodni dražbi; izkupiček se razdeli (§ 843 Odz.). — Posebne določbe glede ureditve mej obsegajo §§ 850 do 853 Odz. in §§ 275 do 283 Zakona o nepravdnem postopku. — Sodediči so pred prisodbo zapuščine dolžni, da prispevajo po razmerju svojih ded¬ nih deležev za zadostitev upnikov in volilojemnikov (§ 820 Odz.). De¬ litev zapuščine med sodediče se vrši v nepravdnem postopanju, kolikor se sodediči ne sporazumejo izvensodno; če so udeleženi sodediči, ki niso svojepravni, mora zapuščinsko, včasih tudi varstveno sodišče de¬ litev odobriti (§§ 127 do 132 cit. zak.). Neupravičena obogatitev 431 § 82. IV. Neupravičena obogatitev. I. Pojem. Dejstvo, da je neki predmet naše imovine prešel v posest drugega, ki do njega materialno nima pravice, usta¬ navlja obvezo drugega, da nam ta predmet ali njegovo vrednost vrne, kakor nam mora ob dospelosti vrniti posojilo, ki ga je dobil od nas. V takih primerih je predmet v posesti drugega brez pravnega razloga (sine causa); drugi se je ne¬ upravičeno obogatil s tem predmetom ali vsaj s tem, kar je od njega še ostalo v njegovi imovini. Da se materialnemu pravu ustreže, mora drugi obogatitev zopet vrniti v našo imovino (Pomp. D. 50, 17, 206: lure naturae aequum est ne- minern cum aUerius detrimento et iniuria fieri locupletiorem). Obogatitev je utegnila nastati bodisi vsled izpolnitve pravnega posla, sklenjenega med obogatenim in oškodova¬ nim, bodisi vsled enostranskega dejanja, n. pr. vsled delikta, specifikacije tuje stvari, združitve tuje stvari z lastno, bodisi vsled naključnega dogodka, n. pr. vsled avulzije ali aluvije tuje zemlje ali naključnega pomešanja tujega denarja z lastnim. Za uresničitev obogatitvenega zahtevka je Rimljanom služila osebna, abstraktna tožba stricti iuris z nazivom con- dictio. Tožba torej ni izvirala iz tega, da je imel toži- t e 1 j poseben pravni razlog, da nekaj terja od drugega, marveč iz tega, ker drugi ni imel pravnega razloga, da bi obdržal, kar je prejel. Obogatitveni zahtevek je zahtevek posebne vrste. »Obo¬ gaten« sem vobče tudi tedaj, če je moj sopogodbenik izpolnil pogodbo, jaz pa je še nisem. To pa ni neupravičena oboga¬ titev v tehničnem smislu. Sopogodbeniku je na razpolago tožba iz kontrakta. Prav tako ima tožbo iz kvazikontrakta, da izravna imovinsko stanje, kakor ustreza pravu. Podobno je zoper tistega, ki je z deliktom ali kvazideliktom pridobil neupravičene koristi, poskrbljeno za pomoč v obliki deliktnih in kvazideliktnih tožb. Condictiones so načeloma tožbe za one primere neupra¬ vičene obogatitve, glede katerih ni niti kontraktnih, niti de¬ liktnih tožb, s katerimi bi mogel oškodovani obogatenega prisiliti, da vzpostavi imovinsko stanje, kakor ustreza mate- 432 Dopolnila kontraktnega sistema rialnemu pravu. 1 Eden od glavnih primerov je bila izročitev lastnine, ki je bila izvršena v izpolnitev abstraktnega prav¬ nega posla, če je bil kavzalni posel, ki mu je bila podlaga, neveljaven ah brez učinka. Poudarjati je tudi, da obogatitvena tožba, če izvzamemo zlovemo obogatitev, vsaj po postklasičnem pravu ni merila (kakor pri kontraktnih tožbah) kar tako na predmet, ki je prišel v roke obogatenega. Navadno ji je bil predmet le to, za kar je bila imovina obogatenega še takrat povečana, ko se je sodilo. Presadili so semkaj najbrž pojem obogatitve, ki s starimi kondikcijami ni imel opraviti, ki pa se je bil drugod uveljavil. Tako so impuberes infantia maiores, ki so prevzemali nase obveze brez sodelovanja varuha, odgovarjali le za to, in quantum locupletiores facti sunt (prim. I. zv. § 37, III, 2) ali dediči delinkventa iz nekaterih deliktnih tožb le za to, quod a d eos pervenit. II. Zgodovina. Vrsta starega legisakcijskega postopanja je bila legis- actio per condictionem, ki je dobila svoje ime po pozivu to- žitelja, naj pride toženec določenega dne pred pretorja, da se postavi sodnik. Po Gaju (4, 18 do 20) sta to legisakcijo uvedla dva zakona: lex Silia za zahtevke, ki jim je bil pred¬ met certa pecunia, in lex Calpurnia za zahtevke, ki so merili na to, da naj toženec tožitelju pribavi lastnino na neki dolo¬ čeni stvari (certa res). V formularnem procesu je bila condictio osebna tožba, actio in personam, ki je bila stricti iuris in ki je njen obrazec obsegal le zahtevek, ne pa pravnega razloga tega zahtevka (abstraktna tožba). Ohranjena sta nam obrazca za cotidictio (ali actio) certae pecuniae in za actio certae rei (ali condictio triticaria); pona¬ tisnjena sta v § 52 pod IV. V obeh primerih dopušča formula le, da se zahteva vr¬ nitev vrednosti prav tistega, kar je toženec prejel (ne morda le obogatitev). Obe tožbi sta služili tudi izterjanju posojila 1 Kljub tej načelni funkciji kondikcij srečamo v kodifikaciji tudi take dejanske stane, ki so že s kontraktnimi ali deliktnimi tožbami zaščiteni, n. pr. zaradi poneverbe depozita je deponent lahko tožil z a° depositi directa, pa tudi s condictio furtioa, zaradi odvzema posesti zemljišča je imel dejicirani posestnik interdictum unde vi (prim. I. zv. § 46, IV, 1), hkratu pa condictio possessionis (Paul. D. 16, 3,13,1 odnosno tJip.-Cels. D. 13, 3, 2) itd. Efekt tožb, ki konkurirata, pa res da ni bil vselej enak. Neupravičena obogatitev 433 (mutuum, prim. § 52, IV, in § 57, II), povračilnemu zahtevku iz realnega kontrakta. In res se je še Gaj (3, 91) bavil z vpra¬ šanjem, ali ne ustvarja dajatev nedolgovanega morda tudi kontrakta, sklenjenega re (Is quoque qui non debitum accepit ab eo qui per errorem soloit, re obligatur. Nam proinde ei condici potest si paret eum dare oportere, ac si mutuum acce- pisset). Toda Gaj je odločil to vprašanje drugače: Sed haec species obligationis non oidetur ex contractu consistere, quia is qui soloendi animo dat, magis distrahere vult negotium quam contrahere. Razločevalni znak med posojilom in kon¬ dikcijo je bil torej po Gaju dejstvo, da je tožitelj pri posojilu dal denar ali druge stvari obligandi causa, medtem ko je kot kondicent zahteval nazaj, kar je bil dal soloendi causa. Skupno pa je bilo prvotno vendar obema, da je obligacija nastala z izročitvijo stvari. S tega stališča se je dalo zagovarjati poj¬ movanje, po katerem je obveznost posojilojemnika prav za prav le pavrst obveznosti radi obogatitve, ki je postala tudi pri posojilu neupravičena, ko bi se bilo moralo vrniti. To pojmovanje se da zaslediti še tudi pozneje, ko so bili oboga- titveni zahtevki iz sistema kontrakiov izločeni. Saj je še kla¬ sično pravo načeloma zahtevalo, da je obogatitev nastala iz dajatve (dare), ki ji je predmet certa pecunia ali certa res. Koder je šlo za neupravičeno stvarnopravno pridobitev, zlasti lastnine, je bilo za zasledovanje zahtevka s kondikcijo po klasičnem pravu potrebno, da je bil obogateni pravno- veljavno pridobil lastnino, tako da je bila rei oindicatio oško¬ dovanega zoper obogatenega izključena. Izjema je bila le condictio furtioa (prim. zdolaj pod V, l,a). Šele Justinijan je splošno pripuščal kondikcijo že tedaj, če je obogateni pridobil le posest (condictio possessionis, prim. zdolaj pod III). Dejanski stani, ki so se mogli uveljaviti s kondikcijo, so bili zelo različni. Klasično pravo je smatralo še vse primere samo za pojave ene in iste pravne ustanove in uporabljalo za vse primere omenjeni abstraktni formuli. Šele postklasična teorija je razlikovala različne zahtevke, klasificirala posa¬ mezne tožbe in uporabnost kondikcij izredno razširila in po¬ splošila. Kodifikacija ne veže več tožbene formule na zahte¬ vek tistih stvari, ki jih je obogateni prejel, tako da gre po¬ nekod res le za obogatitev ob času tožbe. III. Predmet. Po klasičnem pravu je bil predmet kondikcije predvsem certum dare. 28 Rimsko pravo II. 434 Dopolnila kontraktnega sistema Condictio certae pecuniae meri na izročitev določene de¬ narne vsote v lastnino (pecuniam dare) in izvira iz stipulacije, literalnega kontrakta, zlasti tudi iz dejstva, da je bila denarna vsota izročena kot veljavno posojilo, pa tudi kot plačilo nekega dozdevnega dolga, ki dejansko ni obstal (Cicero, Pro Roscio com. 5,14). S plačilom nedolgovanega nastala neupravičena obogatitev je bila v istem smislu vir realne obligacije, kakor posojilo, namreč ustanovljena rez obveznostjo prejemnika, da bo vrnil isto denarno vsoto ali isto količino nadomestnih stvari iste kakovosti. Condictio certae rei je merila na izročitev določene stvari ali na ustanovitev služnosti ali osebnih rabnih pravic. Izvirala je iz stipulacije ali iz dejstva, da je bila stvar izročena v last (rem dare) brez pravnega razloga. Strogo tožbo so morda že pravniki 2. stoletja razširili na druge predmete obogatitve, za katere pa je šele postklasična doba predvidevala kondikcijo s posebnim imenom: condictio incerti. Vplival je pri tem morda ius gentium (po Marcijanu D. 12,1, 32) in upoštevanje primernosti (aequitas) (poCelzuD. 12,1,32: ut obligarite existimem, non quia pecuniam tibi credidi [hoc enim nisi inter consentientes fieri non potest]: sed quia pecunia me a a d te peroenit, eam mihi a te reddi bonum et aequum est). Pri tej kondikciji je šlo po klasičnem pravu za tožbo radi facere, t. j. radi dajatve (v širšem smislu), ki ji ni bil predmet dare, torej n. pr. izvršitev dela, prepustitev posesti. Velik del primerov te kondikcije pa je interpoliran. Klasična je najbrž tzv. condictio possessionis m. dr. v primeru, da je bila v izpol¬ nitev neke obveze izročena tuja stvar. Lastnik te stvari jo je mogel od dolžnika vindicirati, dolžnik pa, ki jo je svojemu upniku dal, bi je sicer ne bil mogel nazaj zahtevati, če bi mu ne bilo dovoljeno, da jo od upnika kondicira (Paul. D. 12, 6, 15 , l ). 2 2 Drug primer te kondikcije: condictio na vrednost snovi, ki jo je moral plačati pri specifikaciji predelovatelj, ki je postal lastnik izdelka, tudi tedaj, kadar ni šlo za protipravno prisvojitev snovi (Gai. 2,79, Pomp. D. 24,1, 29,1 in Gai. D. eod. 30, Paul. D. 13, i, 13). — Že v op. 1 smo omenili, da posebna kondikcija ni bila vedno potrebna; tako n. pr. tudi kondikcija na vrnitev zastave, ker je bila na razpolago a° pigneraticia directa, ali kondikcija na izročitev plodov, ki jih je bil pobral zakupnik, ker je bilo mogoče isto doseči z a° locati, ali tzv. condictio liberationis na odpust dolga iz stipulacije, ki je bila sklenjena glede na neveljaven razlog, ker je mogel dolžnik odpust uveljaviti z exc° doli (Gai. 4,116) in, če je bil dolg pomotoma že poplačal, zahtevati vrnitev s condictio indebiti Neupravičena obogatitev 435 Ko so condictiones dopuščale že tudi zahtevek incerti, je prvotno pojmovanje, da gre za realno obvezo, obledelo. S tem je bila uporabnost kondikcij zelo razširjena. Pri Justinijanu srečamo že tudi povsem nove tipe, zlasti tzv. condictio ex lege za vse zahtevke, ki so bili osnovani na nekem novem zakonu, za katere pa ta zakon ni predvideval posebne tožbe (Paul. D. 13, 2 itp.), in tzv. condictio generalis iz vsakega kontrakta, kva- zikontrakta in delikta, ki naj bi upniku omogočila, da zahteva vrednost dolžne dajatve po njegovi cenitvi kot certum, in to celo iz gibkih poslov, iz katerih so bile po klasičnem pravu možne izključno le actiones incerti (Ulp. D. 12,1, 9 pr. in 3 itp.; prim. § 7, II, 2). IV. Izprememba predmeta. Mnogokrat je bil predmet, ki ga je bilo kondicirati, med tem, ko je bil v rokah obogatenega, že konsumiran ali odsvo- jen ali sicer izpremenjen. 1. Pri a nes certae pecuniae se izpremembe ne morejo do¬ goditi, prav tako ne kakor pri posojilu. Zdi se pa, da so bile morda izjeme. Nekateri fragmenti trdijo, da mož, ki je podaril svoji ženi denarno vsoto (kar je bilo prepove¬ dano in nično, prim. § 78, II, 3), ni mogel vsega zneska nazaj zahtevati, če je bil znesek porabljen za nakup sužnja, temveč samo toliko, za kolikor je postala njegova žena bogatejša (quantum locupletior facta sit mulier). Ako je torej žena za podarjenih 10 kupila sužnja, ki je bil vreden 15, je morala vrniti 10; ako je kupila sužnja za 10, ki je bil vreden 5, je dolgovala le 5; nič pa ni bila dolžna, če je suženj, kupljen za 10, umrl, tako da od podarjenih 10 nič ni ostalo v njenih rokah (Paul. D. 24, 1,28, 3). * * 3 2. Pri a nes certae rei je bilo seveda mogoče, da se indivi¬ dualno določena stvar ni mogla vrniti, ker je bila uničena. Ako se je to zgodilo po naključju, je bil nasprotnik kondicenta dajatve oproščen, razen če je bil v zamudi. Ker je bil tat vedno v zamudi, so ga zadevale tudi kvarne posledice naključja. (prim. tekst pod V, 2, a). — Pretorjev album najbrž ni predvideval po¬ sebnega obrazca za primere poznejše tožbe condictio incerti. Glasiti bi se bila morala približno tako: S. p. Nm Nm. eam stipulationem, quam A s A s repromisit, A° A° acceptam facere oportere, quanti ea res est, t. p. iudex c. s. n. p. a. (L e n e 1, EP 3 156 ss.). ’ ’ y ' 3 Morda pa gre v tem primeru za retentio ex dote propter res dona- tas, t. j. za pravico moža, da odtegne svoja darila od dote, ki j 0 mora vrniti (prim. Ulp. lib. sing. regul. 6, 9 in rodbinsko pravo). 28' 436 Dopolnila kontraktnega sistema Tožba se je glasila na rem dare tudi tedaj, ako je bila stvar porabljena, samo da je obsodbi na denar bila za podlago vrednost predmeta (Paul. D. 12, 6,65,6). Ako je bil obogateni sužnja osvobodil, ne vedoč, da je dolžan vrniti ga, je bil te obveze oproščen; ako pa je to storil vedoč, da ga mora vrniti, je bil dolžan povrniti škodo, t. j. sužnjevo vrednost (Paul. D. 12, 6, 65, 8). Ako je bil sužnja prodal sine fraude, je moral vrniti, kar mu je od kupnine ostalo (quod ex pretio habes, Ulp. D. eod. 26,12); ako pa je to storil v zavesti, da bo sužnja moral vrniti (n. pr. obdarjenec pri daritvi za primer smrti, dokler je daritelj še živel), je merila tožba kljub prodaji na dajatev sužnja, če se kondicent ni hotel zadovoljiti s kupnino, za katero je bil obogateni sužnja prodal (UIp.-Iul. D. 39, 6, 37, 1). V. Posamezne kondikcije. Teorija razlikuje condictiones ob causam praeteritam, s katerimi se zahteva obogatitev zato, ker je bilo nekaj dano z ozirom na (neveljavni) pravni posel, ki je bil sklenjen pred dajatvijo (n. pr. condictio indebiti) in condictiones ob causam futuram, s katerimi se zahteva obogatitev zato, ker je bila dajatev izvršena glede na uspeh, ki naj bi nastopil v bodoč¬ nosti, ki pa ni nastopil (n. pr. condictio ob causam datorum). Za naše svrlie pa je važnejše neko drugo razločevanje. Obogatitev utegne namreč biti subjektivno neupravi¬ čena, če je obogateni nekaj pridobil iz pravno nedopustnega ali nenravnega razloga. Mogoče pa je, da je obogatitev samo objektivno protipravna, ne da bi se mogla pridobitelju očitati krivda ali nepoštenost. To razlikovanje je pomembno, ker merijo tožbe zaradi subjektivno neupravičene obogatitve ne samo na to, za kar je toženec obogatel, temveč na povračilo vsega kondicentovega interesa. Po Justinijanovem pravu ima subjektivna protipravnost za posledico le dolžnost, da toženec vrne, za kolikor je njegova imovina v resnici povečana. 1. Subjektivna neupravičenost je podlaga obogatitvene tožbe zlasti v naslednjih treh primerih: a) Condictiofurtioa. Ako so bile stvari ukradene ali poneverjene (furtum, prim. § 84), je imel lastnik zoper storilca tožbo na vrnitev stvari, ki jo imenuje Justinijan condictio fur- tioa (naslova D. 13,1, C. 4, 8). Aktivno je legitimiran za tožbo izključno le lastnik (Ulp. D. h. t. 1 , 1: In furtiva re soli domino condictio competit), morda tudi oseba, ki ji gre zastavna pra- Neupravičena obogatitev 437 vica na izmaknjeni stvari (Ulp.-Arist. D. eod. 12,2). Tožen more biti le storilec sam, ne pa nasnovatelj (consilio) ali pomočnik (ope) (Ulp. D. eod. 6, Paul. D. 50,16, 53, 2). Več sostorilcev od¬ govarja solidarno (Diocl. C. 4, 8,1, prim. tudi §28,1,2, b). Za¬ htevek gre tudi zoper storilčeve dediče (Ulp. D. 13, 1,9). Predmet tožbe je bila vrnitev izmaknjene stvari, certa res, condemnatio pa se je glasila na quanti ea res est. S tožbo naj bi dobil lastnik nazaj protipravno prisvojeno stvar; povrnjena naj bi mu bila tudi vsa škoda. Kot merilo odgovornosti je veljala odgovornost dolžnika, ki je v dajatveni zamudi (sem- per enim fur moram facere oidetur, Ulp. D. 13, 1, 8, l,Tryphon. D. eod. 20). Odgovarjal je torej tudi za naključje (prim. § 25, 1,1, b, « in 11,2). Toženec je moral povrniti pridobljene, pa tudi one plodove, ki bi jih mogel pridobiti, a jih krivdno ni pridobil. Ako je bila stvar uničena ali se je izgubila, je bil odgovoren za najvišjo vrednost, ki jo je stvar imela v času, odkar je bila izmaknjena, do obsodbe (id tempus speciandum, quo res umquam plurimi fuit, Ulp. D. 13, 1, 8, 1). Obogatitveni, torej osebni zahtevek je tu osnovan brez kondicentove dajatve. Posebnost te kondikcije je tudi, da je konkurirala s stvarnopravno tožbo (rei vindicaiio). Lastnik je lahko izbiral med obema tožbama (odio furum, I. 4, 6, 14, Pomp. D. 47, 2, 9, 1). Ker je merila condictio furtiva tudi na povračilo vse škode, je bil zahtevek obsežnejši od zahtevka, uveljavl jenega z lastninsko tožbo (prim. I. zv. § 59, VI). Poleg teh dveh tožb, ki so bile a nes rei. persecutoriae, je oškodovani lastnik razpolagal še z a° furti, t. j. z deliktno tožbo (a° poena- lis), ki je merila na prisodbo denarne kazni. V primeri z njo je imela condictio to prednost, da jo je (kot reipersekutorno tožbo) tožitelj lahko naperil tudi zoper storilčeve dediče. Na drugi strani pa je bil za a° furti aktivno legitimiran ne samo lastnik, temveč vsakdo, cuius interest furtum factum non esse (prim. § 84, II, 1, b). b) Condictio ob iniustam causam. Ako je kdo izvršil dajatev zaradi izpolnitve neke obveze (ob causam praeteritam), ki njenega smotra pravo ni odobravalo, je pristajala tistemu, ki je bil izvršil tako dajatev, condictio ob iniustam causam zoper prejemnika (Ulp. D. 12, 5, 6: Perpeiuo Sabinus probavit veterum opinionem existimantium id, quod ex iniusta causa apud quem sit, posse condici.. .)■ Tožbo je n. pr. imel dolž¬ nik, ki je plačal oderuške obresti (Paul. Sent. 2, 14, 2: Usurae supra centesimam solutae sortem minuunt, consumpta sorte repeti possunt) ali ki je izpolnil obvezo iz izsiljene stipulacije 438 Dopolnila kontraktnega sistema (Pomp. D. 12, 5, 7). Darila med zakoncema je bilo moči vin- dicirati (Ulp. D. 24,1, 3, 11), po porabi pa se je obogatitev kon- dicirala (Ulp. D. eod. 5,18, prim. zgoraj pod IV, 1). Glede obsega zahtevka so prvotno veljala pravila, ki so bila dana za a° certae pecuniae; zato se n. pr. niso mogle zahte¬ vati obresti (prim. Diocl. C. 4, 7, 4). Po Justinijanovem pravu so pač zahtevek presojali po istih načelih, kakor zahtevek iz condictio furtioa (prim. Diocl. C. eod. 7). c) Condictio ob turpem causam. Ako je kdo sprejel neko dajatev za bodoči nenravni smoter (causafuiurainhonesta), je lahko zahteval vrnitev s tožbo condictio ob turpem causam, ne glede na to, ali je bil smoter z dajatvijo dosežen ali ne (Paul. D. 12, 5,1, 2: Quod si turpis causa accipientis fuerit. etiamsi res secuta sit, repeti potest). N. pr. kondicent je nekaj dal, da bi prejemnik ne izvršil zločinstva (dedi tibi, ne sa- crilegium facias, ne furtum, ne hominem occidas, Ulp. D. eod. 2 pr.) ali je nekaj plačal hranitelju, da bi mu vrnil pri njem deponirano stvar (ut rem milii reddas depositam apud te, Ulp. D. eod. 2,1). Ta condictio pa je bila mogoča samo tedaj, ako je bil iz¬ ključno le sprejem nenraven. Nenravnost ni smela biti obojestranska (Pap. D. 12, 7, 5 pr.: ... cum ob turpem causam dantis et accipientis pecunia numeretur, cessare condictionem et in delicto pari potiorem esse possessorem...). Plačanega zneska n. pr. ni mogel kondicirati, kdor je z njim podkupil sodnika (Paul. D. 12, 5, 3: ...si pecunia detur, ut male iudi- cetur) ali kdor je kaj dal za izvenzakonsko spolno občevanje ali za to, da prejemnik ne izda, da je kondicent kradel (Ulp. D. eod. 4 pr. in 1). Še manj je bila seveda ta condictio podana, kadar je edinole kondicent sam zagrešil nenravnost. To iz¬ haja m. dr. iz sofistično utemeljene odločbe pri Ulp. D. 12, 5, 4, 3: Sed quod meretrici datur, repeti non potest... sed nova ratione, non ea, quod utriusque turpitudo ver sat ur, sed solius dantis: illam enim turpiter f a c e r e , qu o d sit meretrix, non turpiter accipere, cum sit meretrix. 2. Objektivna neupravičenost. Ako je obogateni neko stvar dobil pravnoveljavno (n. pr. s tradicijo), pa se pokaže, da bi stvari po pravu vendar ne smel obdržati, je bila stvarnopravna tožba izključena, ker je obogateni pridobil lastnino. Ker pa je pravo imelo pridobitev za materialno neupravičeno, se je moralo imovinsko stanje izravnati v korist tistega, ki je iz njegove imovine stvar prešla v imovino drugega. Neupravičena obogatitev 439 Primeri kondikcije, ki spadajo v to skupino, so naslednji: a) C ondi c t i o in d e b iti. Če je kdo pomotoma ne¬ kaj dal, da bi izpolnil obvezo, ki dejansko ni obstajala, in je prejemnik dajatev sprejel v isti zmoti, je smel dozdevni dolžnik zahtevati, da se mu stvar vrne (Gai. 3, 91: Is quoque qui non debitum accepit a b eo, qui per errorem solvit, re obligatur). Ta kondikcija predpostavlja, da je bilo nekaj dano v izpolnitev dolga, da ta dolg ne obstoji in da sta se vršila izpolnitev in sprejem v zmoti. a) Nekdo je izvršil dajatev (v širšem smislu), n. pr. prenesel drugemu denar ali druge nadomestne stvari ali posa¬ mično stvar v lastnino, ali je prevzel delo z namenom, da s tem izpolni obvezo in da se s tem oprosti obveze (Ulp. D. 12,6,26,2 in D. eod. 31, Marcian. D. eod. 40, 2). ^Neobstoječ je dolg, če sploh ni nastal, n. pr. zaradi ničnosti posla, ali če je sicer nastal, pa je naknadno ugasnil, n. pr. če ga je že dolžnik plačal, njegov dedič pa je znesek ponovno plačal. Enak učinek ima plačilo dolga, ki mu nasprotuje peremp- toren ugovor (exceptio perpetua), o katerem plačnik ne ve, da je po njem zaščiten, n. pr. če je darilo izročil, ne vedoč, da se lahko sklicuje na lex Cincia (exceptio legis Cinciae; Ulp. Fragm. Vat. 266, Ulp. D. 12, 6, 26, 3; prim. § 78, II, 1), ali če bi bil mogel svoj dolg pobotati s svojo terjatvijo (exceptio com- pensationis), pa je plačal (Ulp. D. 16, 2,10,1: Si quis igitur compensare potens solverit, condicere poterit quasi indebito soluto). Kondikcija pa ne bi bila zmagovita, ako bi bila po¬ tem, ko je exceptio uveljavljena, še ostala naturalna obliga¬ cija, kakor n. pr. tedaj, kadar je bila uporabna exc° SC' Mace- doniani. Saj je bistven znak naravne obveze, da se ne more terjati nazaj, kar je kdo plačal v zmoti, kakor bi šlo za iztož¬ ljivo obvezo (soluti retentio; prim. §2, II). Za neobstoječ dolg je šlo tudi tedaj, če je plačal dolžnik osebi, ki jo je imel pomotoma za svojega upnika. Toda iz¬ ključena je bila kondikcija, če je bil pravi upnik to plačilo naknadno odobril ali če mu je bila dajatev izročena (Paul. D. 12,6, 65,9, Diocl. C. 4, 5, 8). Če je izpolnil obvezo kdo drug, ne pa dolžnik, je dajatev lahko kondiciral, razen ako dajatve ni izvršil v lastnem imenu, temveč v imenu in na račun dolžnika, misleč, da je dolžniku obvezan, izpolniti njegovo obvezo. Zakaj upnik je tu dobil le to, kar mu je šlo (suum recepit, Paul. D. 12,6,44). 440 Dopolnila ikontraktnega sistema Kondicirati se ni moglo plačilo še ne dospelega dolga (Paul. D. 12, 6, 10: In diem debitor adeo debitor est, ut a rite diem solutum repetere non possit), pač pa pendente condi- cione izvršeno plačilo dolga, ki je odložno pogojen ali sicer negotov (Pomp. D. 12, 6, 16 pr.). y) Zmota. Kdor izvrši dajatev, vedoč, da ni dolžan, je ne more kondicirati (... si sciens se non debere soloit, cessat repetitio, Ulp. D. 12, 6,1, 1). Navadno je to daritev (Paul. D. 50,17,53: Cuius per errorem dati repetitio est, eius consulto dati donatio est; prim. tudi § 2, II). Zmota kondicenta je morala biti opravičljiva (Pomp. D. 22,1, 3,1, Ulp. D. eod. 6). Zato je bila kondikcija, ki se je skli¬ cevala na zmoto o objektivnem pravu (ignorantia iuris), uspeš¬ na le, če je bil oškodovanec minor XXV annis, vojak, ženska ali neizobraženec (prim. I. zv. § 23, III). Ako je kdo sprejel nedolgovano dajatev, zavedajoč se, da je plačnik ne dolguje, je storil delikt (furtum) in do¬ zdevni dolžnik ga ni tožil s condictio indebiti, temveč s con- dictio furtiva, kar je imelo za posledico, da je bil obogateni strožje odgovoren (Scaev. D. 13, 1, 18; prim. zgoraj pod V, 1, a). b) Condictio ob c a u s a m d at o r um predpostav¬ lja, da je bilo nekaj dano in sprejeto, ker sta stranki pričako¬ vali, da bo temu v bodočnosti sledil določen dopusten uspeh ali da se uresniči dovoljen smoter, pa je ta uspeh ali smoter izostal. Tedaj je stranka, ki je izvršila to dajatev, le-to lahko nazaj zahtevala s condictio ob causam datorum ali causa data causa non secuta (Paul. D. 12, 5, 1 , 1: Ob rem igitur honestam ita repeti potest, si res, propter quam datum est, secuta non est), ker ni bilo pravnega razloga (causa), da bi prejemnik da- J ‘atev obdržal. N. pr. nekdo je izročil zemljišče kot doto za lodoči zakon, do katerega sploh ni prišlo (Iul. D. 12, 4, 7,1: Fundus dotis nomine traditus, si nuptiae insecutae non fue- rint, condictione repeti potest ...). Na mestu je bila ta kon¬ dikcija tudi v vseh primerih, v katerih je kdo kaj dal, ker je pričakoval od prejemnika nasprotno dajatev (do ut des). Ako je nasprotna dajatev izostala, je imel tožbo ob causam dati, s katero je zahteval, da se mu povrne dajatev causa non secuta, šele po poznejšem pravu tudi tožbo na izpolnitev na¬ sprotne dajatve iz brezimnega realnega kontrakta (a° prae- scriptis oerbis, prim. § 72,1). c) Condictio causa f init a. V nekaterih primerih se je s condictio zahtevalo, da se vrne dajatev zaradi tega, ker je pravni razlog (causa), ki se je bil že uresničil, pozneje pre- Neupravičena obogatitev 441 nehal biti (tzv. condictio ob causam finitam; Ulp. D. 12, 7,1, 2: Sive ab initio sine causa promissum est, sive fuit causa pro- mittendi quae finita est... dicendum est condictioni locum fore). To so bili primeri, v katerih naj bi ustanovila dajatev neko t r a j n o stanje in je to stanje prenehalo potem, ko je že nekaj časa trajalo, n. pr. daritev je bila preklicana (Phil. Frag-m. Vat. 272, prim. § 78, IV, 2), ali dolžnik, čigar dolg je prenehal, je zahteval, da se mu vrne zadolžnica (Diod D. 4,9,2), ali pogodnik, ki je bil dal aro, je zahteval, da se mu ara vrne, ker je bil posel izpolnjen, zaradi katerega je bila dana (Ulp. D. 19, 1,11, 6; prim. § 41, II, 1). e) Condictio sine causa. N širšem pomenu je vsaka kondikcija condictio sine causa, ker je bistvena predpostavka te tožbe ravno to, da ni pravnega razloga, da bi prejemnik ob¬ držal dajatev. Po justinijanovem pravu pa je condictio sine causa posebna vrsta obogatitvene tožbe (naslov D. 12,7), pod katero je kodifikacija subsumirala dejanske stane, ki niso bili kriti z nobeno drugo kondikcijo. S to kondikcijo je bilo mogoče kondicirati dajatev, ki je bila izvršena na podlagi pogodbe, ki je bila od početka nična, n. pr. darilo, ki ga je sprejel prejemnik, meneč, da gre za posojilo (Ulp. D. 12, 1, 18 pr.; prim. § 57,1, 2), ali posojilo, ki je bilo brez učinka za¬ radi zmote v osebi posojilodavca (condictio Iuventiana, Cels. D. 12,1, 32, prim. § 57,1, 2), ali obogatitev posojilojemnika, ki ni postal lastnik, pa je porabil posojilno valuto (tzv. condictio de bene depensis, Iul. D. 12, 1, 19, 1, prim. § 57,1, 1). Predmet te kondikcije je bilo m. dr. tudi darilo brez predpisane insinua¬ cije (§ 78, II, 2). 4 4 Odz. ne pozna splošne obogatitvene tožbe v smislu rimske kondikcije. Kdor je sprejel dajatev brez pravnega razloga, mora vrniti včasih več kakor obogatitev (če je bil zloveren), včasih manj (če je bil dobroveren) (§§ 1437 in 350 Odz.). Condictio indebiti je na mestu tudi tedaj, če je bila stvar dana ali dejanje storjeno v pravni zmoti (§ 1431 Odz.). Nedolgovana stvar ali, če to ni mogoče, njena vrednost se mora vrniti, za storjeno dejanje pa dati odplatek, ki je primeren pribavljeni koristi (§ 1431 Odz.). Dajatev, izvršena v izpolnitev naravne obveze, se ne more zahtevati nazaj. Plačilo neobstoječega dolga, o ka¬ terem plačnik ve, da ga ne dolguje, je tudi po našem pravu navadno imeti za daritev (§ 1432 Odz.). Vrnitev plačila se more zahtevati tudi, če je dolg še odvisen od izpolnitve pogoja ali če je sicer negotov, ne pa, če še ni bil dospel rok za plačilo (§ 1434 Odz.). — Recipirani sta tudi condictio ob causam datorum in condictio causa finita (§ 1435 Odz.). — Kar je kdo vedoma dal, da bi prejemnik za to izvršil nemožno ali nedopustno dejanje, tega ne more nazaj zahtevati, pač pa to, kar je kdo dal, da bi preprečil nedopustno dejanje (§1174 Odz.). Tretji oddelek: Obveze iz deliktov in deliktom podobnih dejanskih stanov. Prvo poglavje: Delikti. § 83. Delikti vobče. I. Bistvo obvez iz deliktov. Po rimskem pTavu je privatni delikt protipravna in krivdna kršitev pravne dobrine, za katero je predvidena pravna zaščita v obliki določene tožbe. Kakor ni kontrakta brez kontraktne tožbe, tako ni privatnega delikta brez de¬ liktne tožbe. Vobče so bile posamezne tožbe in zato tudi delikti ve¬ zani na sledeče predpostavke: 1. Dovršena kršitev zaščitene pravne dobrine, zlasti osebnosti in imovine, s pozitivnim dejanjem; sam po¬ skus delikta ni bil razlog za tožbo. 2. Objektivna protipravnost posega v tuje pravice (iniuria — sine iure). Poškodba v silobranu, ki ne pre¬ korači dovoljenih mej, ni delikt. 3. Vzročna zveza med dejanjem storilca in oškodbo. 4. Subjektivna odgovornost storilca, ki je bila navadno podana le tedaj, ako je storilec postopal z nakle¬ pom (dolozno), in le izjemoma, če se mu je mogla očitati samo malomarnost (culpa). Le najstarejše pravo se ni brigalo za subjektivni element. Zadoščalo je že dejstvo, da je bila oseba ali stvar protipravno poškodovana, ne glede na to, ali se je to zgodilo naklepno ali krivdno ali brez naklepa ali krivde. Odločilen je bil le izid storilčevega dejanja. Osam¬ ljena je določba XII plošč, po kateri se je upoštevala subjek¬ tivna plat: kdor je ubil človeka brez naklepa, je moral žrtvo- Delikti vobče 443 vati samo ovna (tab. VIII, 24: si telum manu fugit magis quam iecit, aries subicitur). Kakor opazujemo skoraj pri vseh starih narodih in pri narodih, ki so še sedaj na ustrezni stopnji kulture, je tudi rimsko pravo prehodilo s časom štiri faze razvoja, toda tako, da ni pri vseh deliktih doseglo enako visoke stopnje. Na kratko bi te faze lahko označili takole: 1. neomejeno zasebno maščevanje; 2. prostovoljna odpoved maščevanju, če storilec prostovoljno plača vraždo, ki jo zahteva oško¬ dovani po svobodnem preudarku (pro fure damnum decidere, Gai. 4,37); 3. čuvanje javnega miru po javnem oblastvu z določitvijo globe (privatne kazni) za posamezne delikte, s katero se oškodovani mora zadovoljiti in ki jo mora storilec na njegovo zahtevo dati; 4. država sama prevzame zasledovanje in kaznovanje deliktov, storjenih zoper posa¬ mezne državljane — javno kazensko pravo. Pravo zakona XII plošč se je glede nekaterih deliktov ustavilo že na prvi stopnji, deloma pa se je povzpelo do tretje stopnje. Le pri najtežjih zločinih, n. pr. pri umoru, po¬ žigu, je skrbelo javno oblastvo, da je bil storilec kaznovan. S tem razvojem deliktnega prava iz privatne maščevalne pravice oškodovanca si lahko razlagamo sploh celo ustanovo rimskih privatnih deliktov in privatnih deliktnih tožb, ki jo moderno pravo pripoznava le izjemoma. S tega stališča nam postane jasna in logična marsikatera norma, ki se nam zdi na prvi pogled samovoljna in logično neutemeljena. Značilno je n. pr., da gre zahtevek kaznovanja le oško¬ dovancu in da njegovi dediči ne morejo nastopiti z njegovimi kazenskimi tožbami (a nes poenales). Prav tako zadeva izpol¬ nitev tega zahtevka le storilca samega, ne pa njegovih de¬ dičev. Zakaj? Ker je kazenski zahtevek le oblika, v kateri se uveljavlja osebna maščevalnost in ker oškodovanec ni dobil zadoščenja, če kazen ni zadela tistega, ki mu je storil krivico. 1 šele pravniki so dopuščali izjeme, tako da je končno aktivna podedljivost kazenskih tožb postala pravilo, od katerega so bile izjeme tzv. a ctiones vindictam spirantes (n. pr. a° iniuriarum), ki so najbolj obdržale značaj iskanja oseb¬ nega zadoščenja (magis enim nindictae quam pecuniae habet persecutionem, Paul. D. 37, 6, 2, 4). Načelo pasivne nepo- 1 Kazenski zahtevek ni .prenehal, če je bil storilec capite demi- nutus. človek je bil živ in je dal lahko zadoščenje za svoj zločin. Daši so torej njegove druge obveznosti z deminucijo ugasnile, je ostal ka¬ zenski zahtevek zoper njega ohranjen. 444 Delikti dedljivosti pa je ostalo naprej (Gai. 4,112: Est enim certissinia iuris regula, ex maleficiis poenales actiones in heredem nec conpetere nec dari solere... Sed heredibus huius modi actiones : conpetunt nec denegantnr, excepta iniuriarum actione et si qua similis inveniatur actio). Le redko je odstopil pretor tudi tu od načela in podelil posebne tožbe (actiones in factum) zoper storilčeve dediče (Venul.-Cass. D. 42, 8, 11, Paul.-Cass. D. 44, 7, 35 pr.). Morda se je iz teh tožb izcimila postklasična odgovornost dedičev za obogatitev (in quantum a d eos per- venit). Kadar koli pa je bila podana nepodedljivost, je bil zahtevek aktivno in pasivno podedljiv, če je le bila litiskonte- stacija izvršena že z zapustnikom. v načrtanem razvoju je bilo tudi utemeljeno, da deliktni zahtevki niso obstajali med pripadniki istega doma (domus), ker je zadoščala kazenska oblast rodbinskega poglavarja od¬ nosno gospodarja (Ulp. D. 47, 2,17 pr.: Seroi et filii nostri fur- tum quidem nobis faciunt, ipsi autem furti non tenentur: neque enim qui potest in furem statuere, necesse habet ad- versus furem litigare: idcirco nec actio ei a oeteribus pro- dita est). Kazenski značaj penalnih tožb je varovan tudi v pra¬ vilu, da je odgovarjalo več sostorilcev kumulativno, tako da je moral vsak plačati celotno globo, ki je bila torej prava (denarna) kazen, nikakor pa ne odškodnina. Vendar so bile tudi tu izjeme. Iz nekaterih deliktov so namreč pozneje izvirale poleg kazenskih tudi prave imovin- ske tožbe (a nes rei persecutoriae) ali vsaj tožbe, ki so upošte¬ vale poleg kazenskega momenta tudi odškodninski element. Slednje tožbe, ki so merile na res in na poena in ki jim je dal Justinijan ime actiones mixtae, so imele po klasičnem pravu drug pomen kakor po kodifikaciji. Po Gaju se je tudi s temi tožbami zahtevala le denarna kazen, ki pa je hkratu služila kot odškodnina. A° mixta torej v Gajevem smislu ni mogla kumulativno konkurirati z a° poenalis niti z a° rei persecutoria, ker je z njo uveljavljeni zahtevek neloč¬ ljivo obsegal kazen in odškodnino. Konkurenca je bila e 1 e k - t i v n a ; tožitelj se je moral odločiti za a° mixta ali za eno od imovinskih tožb. Drugače po Justinijanovem pravu, po ka¬ terem je obsegal z a" mixta prisojeni večkratni znesek vredno¬ sti po določenem delu (enojnem znesku) odškodnino (res), po ostalem delu (n. pr. trojnem znesku) pa kazen (poena). Zato je tožba konkurirala z a° rei persecutoria in je bil dovoljen izbor quoad concurrentes quantitates. Ako je bil n. pr. oropani Delikti vobče 445 tožil z reipersekutorno condictio furtioa, je mogel s penalno tožbo zaradi ropa (a° oi bonorum raptorum), ki je merila na četverni znesek vrednosti odvzetega predmeta, zahtevati še trojno vrednost, namreč ostali del, ki odgovarja kazni. Po klasičnem pravu bi bil imel oropani samo izbero med con¬ dictio furtiva in tožbo zaradi ropa . 2 Ako je bil že tožil s con¬ dictio furtioa, s katero je pripravdal samo odvzete stvari ali njihovo enojno vrednost in morebitni interes, ni mogel ničesar več zahtevati s kazensko tožbo; ako pa je bil tožil najprej z a° vi bonorum raptorum na denarno kazen v četvernem znesku, je bila condictio furtioa izključena. Klasični princip je veljal po Justinijanovem pravu samo za tožbo zaradi po¬ škodbe stvari (a° legis Aquiliae), ki je bila a° mixta, pa ni niti kodifikacija razločevala med res in poena, tako da je moral oškodovani izbirati med to tožbo in uporabno imovinsko tožbo, n. pr. a° commodati directa, a° locati itd . 3 II. Vrste deliktnih obligacij. Klasiki so razvijali pojem štirim glavnim privatnim de¬ liktom, iz katerih so nastale obligacije. Vsi štirje imajo svoj izvor že v civilnem pravu. Ti delikti so: protipravna prisvo¬ jitev, imenovana furtum (tatvina), iniuria v ožjem pomenu (žalitev osebnosti), damnum iniuria datum (poškodba stvari) 2 Pri tem predpostavljamo, da je merila tožba zaradi ropa res na poena in res, kar je bilo sporno; prim. § 85. 3 Deliktni zahtevki današnjega zasebnega prava, ki nikakor niso, kakor rimskopravni, omejeni na določene dejanske stane, merijo sko¬ raj vsi samo na povračilo škode v najširšem smislu (ki obsega po §§ 1323 in 1324 Odz. včasih tudi »poravnavo povzročene žalitve«). Se¬ danje pravo pozna torej praviloma le a nes rei persecutoriae, tuje pa so mu kazenske in mešane tožbe. Ker so deliktni zahtevki praviloma vsi odškodninski zahtevki, jih uveljavljajo lahko tudi oškodovančevi de¬ diči in ti kakor oškodovanec sam tudi zoper oškodovalčeve dediče (izje¬ me so nekateri zahtevki strogo osebnega značaja, n.pr. zahtevek bolečnine, ki je nepodedljiv, kolikor ga ni že zapustnik uveljavil, § 1325 Odz., arg. ex verb. »na zahtevo«). Odgovornost sostorilcev in drugih udeležencev delikta ni kumulativna, temveč, kolikor se deleži posameznikov ne dajo določiti, solidarna (§ 1302 Odz.). — Ako je pri poškodbi tudi poškodo¬ vanec kriv, je sorazmerno soodgovoren, in sicer, ako se razmerje ne da določiti, po enakih delih s poškodovalcem (§ 1304 Odz.). — Delikte zasleduje kazensko sodišče na javno obtožbo, v nekaterih primerih na obtožbo prizadete privatne osebe. Kazenskopravni in zasebnopravni zahtevki konkurirajo kumulativno; privatnopravne uveljavlja oškodo¬ vani lahko tudi pred kazenskim sodiščem kot tzv. zasebni udeleženec (§ 52 Kaz. postopnika). Prim. še § 20, op. 4, in § 47, op. 2. 446 Delikti in rapina (razbojništvo, rop) (Gai. 3, 182: ...si quis furtum fecerii, bona rapuerit, damnurn dederit, iniuriam commiserit). Pretorski edikt je obsegal določbe o izsiljevanju (me- tus) in prevari (dolus) ter o oškodovanju upnikov (fraus cre- ditorum). i Od dotičnih tožb je a" doli postala s časom tako rekoč univerzalna tožba za vse mogoče dejanske stane in do¬ polnjevala deliktni sistem na podoben način, kakor brezimni kontrakt prvotne štiri vrste kontraktov. A. Delikti civilnega prava. § 84. I. Protipravna prisvojitev. I. Pojem. Furtum je vsakršna naklepna protipravna prisvojitev (contrectatio) tuje premične stvari z dobičkaželjnim name¬ nom. Delikt je bil po rimskem pravu storjen ali tako, da je storilec stvar samo lastniku brez njegove volje odvzel, jo od¬ nesel (furtum od ferre) ali tako, da si je lastil protipravno samo njeno rabo ali samo njeno posest (Paul. D. 47, 2, 1, 3: Furtum est contrectatio rei fraudulosa lucri faciendi gratia vel ipsius rei vel etiam usus eius possessionisve). Pojem rimske tatvine je po tej opredelbi (cf. definicije pri Geli. Noct. att. 11,18, 20 s., Gai. 3, 195, Paul. Sent. 2, 31,1) dosti širši od današnjega, ker obsega ne samo odvzem stvari (furtum rei, prim. § 314 Kaz. zak.), temveč tudi protipravno rabo tuje stvari, ki je v detenciji storilčevi (furtum usus, Gai. 3,196,197), torej dejanski stan, ki tvori sedaj poseben delikt poneverbe ali utaje (prim. § 318 Kaz. zak.), in protipravno lastitev posesti stvari (tzv. furtum possessionis, Gai. 3, 200). Furtum pa je bil Rimljanom še marsikateri drug dejanski stan, ki niti v klasičnih opredelbah ni obsežen, m. dr. včasih dejanski stan današnje prevare ali goljufije, n. pr. zavestni sprejem nedolgovanega plačila (Scaev. D. 13,1, 18; prim. § 82, V, 2, ai. f.), ali dejanski stan poškodbe stvari, n. pr. uničenje listin (Ulp.-Lab. D. 47, 2, 31,1, i. dr.). Po civilnem pravu je bil furtum tudi odvzem stvari s silo (rop); šele pretorski edikt 1 Pretor je uvedel med drugim tudi posebno tožbo gospodarja zoper tistega, ki je zapeljal njegovega sužnja (a° de seroo corrupto, naslova D. 11,3, C. 6,2), Predmet ji je bil dvojni znesek interesa (prim. tudi § 86, op. 2). Protipravna prisvojitev 447 je na koncu republikanske dobe predvideval za ta delikt po¬ sebno tožbo: a° ni bonorum raptorum (Gai. 3, 209; prim. § 85). Če se torej kratkosti na ljubo v sledečih izvajanjih po¬ služujemo izraza »tatvina« kot označbe za ,furtum‘, je imeti pred očmi, da pojma nista istovetna. Analiza rimske tatvine nam predočuje sledeče bistvene vsebine tega pojma: 1. Predmet tatvine je morala biti pravdoma tuja stvar (prim. pa zdolaj pod 2, c). Zato je tatvina izključena na niči ji stvari (res nullius), n. pr. na ribah v vodi ali na divjačini, ki živi prosto, ali na zapuščenih stvareh (res derelictae). Iz¬ gubljene stvari niso niči je, zato so predmet tatvine (Ulp. D. 47,2,43,4 do 11). Ako pa je imel storilec stvar, ki je bila dejansko res derelicta, za izgubljeno, ni zagrešil tatvine kljub naklepu (zdolaj pod 4), ker objektivno ni bilo pripravnega predmeta (Ulp. D. 47, 2, 43, 5: Quod si dominus id dereliquit, furtum non fit eius, etiamsi ego furandi animum habuero .. .). Stvar je morala biti premična, vsaj po mnenju, ki je končno obveljalo (prim. še Sab.-Gell., Noctes att. 11, 18, 13, odločno pa že Gai. D. 41, 3, 38 i. f.: a bolita est enim cpiorun- dam veterum sententia existimantium etiam fundi ločine furtum fieri). Samo res prinatae so mogle biti predmet tatvine; ako so bile res sacrae protipravno odvzete, je bil to poseben delikt (sacrilegium); prav tako, če so bile prisvojene res publicae ( peculatus). Za posebne vrste tatvine so imeli od Marka Avrelija naprej tudi prisvojitev stvari, ki so spadale v neko še ne¬ sprejeto zapuščino (crimen expilatae hereditatis, Marcian. D. 47,19, 1 ss.). Posebna tožba je bila predvidena za tajno po¬ sekan je tujih dreves (a° arborum furtim caesarum, ki je stopila na mesto stare tožbe a° de arboribus succisis, Ulp. D. 47,7,7,1: Nec esse bane furti actionem seribit Pedius, cum et sine furto fieri possit, uit quis arbores furtim caedat). Zakon XII plošč določa tudi za primer protipravne uporabe (vzidave) tujega stavbenega gradiva in tujih tramov posebno tožbo: a° de tigno iuneto (Paul. D. 10, 4, 6, naslov D. 47, 3; gl. I. zv. §51, II, 2). Obe akciji sta merili na dvojno vrednost Umak¬ njenih predmetov (Ulp. D. 47, 7, 7, 7 odn. Ulp. D. 47, 3, 1 pr.). 2. Prisvojitev stvari (contrectatio) je utegnila biti različna: a) Od vzem tuje stvari (furtum rei, tatvina). Storilec je moral stvar vzeti v posest in (navadno) odnesti (Paul. D. 47, 2, 448 Delikti 21 pr.: Sed verum est in tantum eos furti actione teneri, quantum abstulerunt). Tudi ugrabljen je svobodnih članov družine in potestate ali in manu so imeli starejši za tatvino (Gai. 3,199). Nekam čudno se zdi, da so imeli beg sužnja za tatvino; suženj je bil tako objekt in subjekt dejanja in je tako rekoč samega sebe ukradel (Afric. D. 47, 2, 61). b) Raba tuje stvari (furtum usus, utaja). Najbrž šele od konca republikanske dobe naprej so smatrali za prisvojitev tudi neupravičeno rabo tuje stvari (I. 4, 1, 6: Furtum anteni fit non solum, cum quis intercipiendi causa rem alienam amovet, sed generaliter cum quis alienam rem invito domino contractat). Glavni primeri zadevajo zaupane stvari, n. pr. v hrambo ali zastavo dane stvari, če jih hranitelj od¬ nosno zastavni upnik rabi zase, ali v najem ali na posodo dane stvari, če jih najemnik ali komodatar protipogodbeno rabi (1.1. c., Gai. 3,196). Tudi kdor se je izdal za upnika in sprejel dajatev, ki jo je dolžnik dolgoval drugi osebi, ali kdor je sploh vedoma sprejel nedolgovano dajatev, je storil tatvino (Scaev. D. 13,1, 19: ... furtum fit, cum quis indebitos nummos sciens acceperit . ..; Pap. D. 47,2,81,5in6, Afric. D. 46,3,38,1). Zakon XII plošč je za poneverbo varovančeve imovine po zakonskem varuhu predvideval posebno deliktno tožbo a° rationibus distrahendis, ki je merila na duplum (prim. §80,1, 1). c) Lastitev posesti stvari (furtum possessionis) je bila po pojmovanju Rimljana od pozne republikanske dobe naprej furtum, če storilec ni bil upravičen, da poseduje. To je bilo mogoče zlasti, če je zastavitelj odvzel zastavnemu upniku posest ročne zastave, ki mu je bila izročena s pogodbo (pignus, 1.4,1,10) ali ako je lastnik svojo stvar samolastno izmaknil poštenemu posestniku (Gai. 3, 200). V teh primerih je bila torej mogoča tatvina lastne stvari. 3. Prisvojitev je morala biti izvršena v dobičkaželj- nem namenu (contrectatio fraudulosa, animus lucri. fa- ciendi). Za tatvino ni šlo, če si je storilec tujo stvar prisvojil, da jo uniči, ali če si je prisvojil tujo stvar brez vrednosti. Pač pa je bila tatvina, če je kdo tujo stvar izmaknil, da jo drugemu podari, ker ni bilo potrebno, da imej storilec trajen dobiček, temveč je bilo dovolj, če je tat s tem navezal ob¬ darjenca nase kot »dolžnika svoje dobrotljivosti« (species enim lucri est ex alieno largiri et beneficii debitorem šibi adquirere; Gai. D. 47, 2, 55,1). Protipravna prisvojitev 449 4. Storilec se je moral zavedati protipravnosti svojega dejanja (dolus malus, affectus furandi, Gai. 3,197 = I. 4, 1, 7: ... furtum sine dolo malo non committitur). Kdor si prisvoji stvar, ki jo ima za zapuščeno, ki pa je le izgubljena, ne krade (Ulp. D. 47, 2, 43,6: Sed si non fuit derelictum, puta- vit tamen derelictum, furti non tenetur; cf. nasprotni primer zgoraj pod 1); prav tako ni tat, kdor proda tujo stvar v de¬ janski ali pravni zmoti, da je njegova. 5. Prisvojitev se je morala vršiti inoito domino, zoper lastnikovo voljo. Stvar je morala torej sploh imeti lastnika. Tudi iz tega razloga ne gre za tatvino, če si kdo prisvoji zapuščeno stvar, čeprav jo ima le za izgubljeno (prim. zgoraj pod 1). II. Tožbe. 1. Kazenske tožbe. a) Pravo zakona XII plošč. Kakor nekatera druga primitivna prava, n. pr. germansko, židovsko, je razlikoval tudi zakon XII plošč (tab. VIII, 12 ss.) med očitno in prikrito tatvino (furtum manifestum in nec rnanifestum). Furtum manifestum je bila tatvina, pri kateri so tata zasačili na samem delu (dum fit) ali ga neposredno po dejanju prijeli na mestu tatvine (eo loco ubi fit; Sab.-Gell. Noct. 11, 18, 11, Gai. 3,184: Manifestum furtum quidam id esse dixerunt, quod dum fit deprehenditur. Alii vero ulterius quod eo loco deprehenditur (ubi fit) ali, če tudi drugod, pa vsaj z ukradeno stvarjo (Ulp. D. 47, 2, 3, 2). Očitna je bila tudi tatvina, pri kateri so tata videli, pa je tat pobegnil in, za¬ sledovan, stvar vrgel proč (Ulp.-Cels. D. eod. 7, 2, prim. I. 4,1, 3). Vsaka druga tatvina je bila furtum nec manifestum. Fur manifestus se je mogel najprej z okradenim porav¬ nati glede vražde (pro fure damnum decidere). Če se to ni zgodilo, so ga privedli pred magistrat. Če je bil tat suženj, so ga našibali in pahnili s tarpejske skale (nerberibus affici et ex saxo praecipitari). Če je bil tat svoboden človek, so ga bičali in ga je nato magistrat izročil okradenemu v oblast (addictio), tako da je bilo njegovo življenje in njegova svo¬ boda v rokah okradenega. Bil je odslej loco adiudicati (in causa mancipii), po mnenju nekaterih starih piscev celo su¬ ženj. Okradeni ga je smeh po 60 dneh ubiti ali prodati trans Tiberim (Geli. Noct. 11,18,8, tab. VIII, 14, Geli. ib. 20,1, 7, Gai. 3, 389: Poena manifesti furti ex lege XII tabularum capitalis 29 Rimsko pravo II. 450 Delikti erat. Nam liber verberatus addicebatur ei cui furtum fecerat. JJtrum autem servus efficeretur ex addictione an adiudicati loco constitueretur veteres quaerebant). Za posebno kvalificiran delikt so, kakor druga stara prava, n. pr. grško, imeli tatvino po noči. Ako je bil tat zaloten pri kraji po noči, pa tudi, ako se je, čeprav po dnevu, postavil v bran z orožjem (telum), ga je okradeni lahko ubil, ko je poprej pozval sosede s krikom za priče (prim. jugosl. »pokrik« in nemški »Geriifte«; tab. VIII, 12: Si nox furtum faxsit, si im occisit, iure caesus esto; tab. VIII, 13: Luci... si se telo defen- dit, ...endoque plorato [Cie. p. Tuli. 21, 50:] hoc est concla- mato, ut aliqui audiant et conveniant; Gai. D. 9, 2, 4,1 in D. 47, 2, 55, 2; prim. Ulp. Coli. 7, 3, 2 in 3). Kakor z zasačenim tatom so postopali tudi s tatom, pri katerem so našli ukradene stvari po izvršeni slovesni hišni preiskavi (quaestio), kakor jo podobno srečamo pri skoraj vseh indogermanskih narodih. Za rimsko hišno preiskavo (per lancem liciumque) so bile predpisane razne formalnosti: zlasti je moral okradeni vstopiti v tujo hišo, oblečen le s predpasni¬ kom (licium) in v roki držeč samo skledo (lanx). Pomena teh obličnosti si Rimljani sami že v klasični dobi niso znali raz¬ lagati (cf. Gai. 3, 192 in k temu ib. 193: lex tota ridicula est). Tudi sedaj so razlage zelo različne. 1 Prav tako še ni povsem pojasnjen pomen dveh penalnih tožb na trojno vrednost pred¬ meta (triplum), od katerih je bila ena (a° furti concepti) na- E erjena zoper gospodarja, pri katerem so našli ukradeno lago, brez razlike, ali ga je sam ukradel ali ne; druga (a° furti oblati) pa je bila tožba za regres gospodarja zoper tistega, ki mu je ukradeno stvar podtaknil (Gai. 3,186 s.). Fur manifestus je torej še predmet zasebne osvete, če ni plačal vražde, ki jo je okradeni zahteval. Na naprednejši stopnji zakonsko določene odkup¬ nine stoji zakon XII plošč že glede tajne tatvine. Tu je mogel okradeni zahtevati le dvojno vrednost ukradene stvari (tab. VIII, 16: Si adorat [i. j. agit] furto, quod nec manijestum erit duplione damnum decidito; Gai. 3, 190, Geli. 11, 18, 15). 1 Najbolj verjetno se nam zdi, kar domneva Egon W e i G, SavZ. 43, 455 ss. (prim. K ii b 1 e r , Gesch. d. r. Recbts, 54): Da okradeni ni smel biti oblečen, je bilo določeno zato, da ne bi mogel v obleki vtihotapiti ukradene stvari v tujo hišo. Ker pa je imel dostop tudi v prostore, v katerih so prebivale ženske, naj bi imel obledje zaradi sramežljivosti pokrito z opasnikom. Za morebiti najdene ukradene stvari naj bi mu služila plitva skleda. Protipravna prisvojitev 451 Pozornost vzbuja dejstvo, da so s tatom, ki ni bil zasačen na dejanju, postopali mnogo mileje. Zakaj? Morda smemo domnevati, da je zakonodavstvo, ki je še odobravalo izvrše¬ vanje zasebne osvete, upoštevalo razpoloženje okradenega, njegovo razburjenost v momentu, ko je tata zasačil, in na drugi strani dejstvo, da se je njegova maščevalnost domnevno že ohladila, preden so prišli tatu na sled. b) Pravo pozne republikanske in cesarske dobe. Pretor je prevzel določbe zakona XII plošč v svoj edikt, pa jih deloma izpremenil, deloma dopolnil. Kapitalno kazen za zasačenega tata je, sledeč duhu časa, izpremenil v denarno kazen, in sicer v višini četverne vrednosti ukradene stvari (Gai. 3, 189 i. f.: Sed postea inprobata est asperitas poenae et tam ex seroi persona quam ex liberi quadrupli actio praetoris edicto constituta est). Tudi hišna preiskava se je še vršila, toda pač brez starih obličnosti in, kakor se domneva, le v pri¬ sotnosti prič; prav tako sta se ohranili tožbi a° furti concepti in a° furti oblati, ki sta bili v zvezi s hišno preiskavo. Pretor pa je dodal še dvoje tožb: a° furti prohibiti zoper tistega, ki se je upiral hišni preiskavi (prim. Gai. 3,192) in a° furti exhibiti zoper tistega, ki se je branil, da izroči pri njem najdene ukradene stvari. Obe tožbi sta merili na quadruplum. Za časa Justinijana je hišna preiskava po okradenem in z njo tudi četverica omenjenih tožb že bila obsoletna; zoper dotične krivce je zadostovala a° furti nec manifesti (in desuetudinem abierunt. .. cum manifestissimum est, quod omnes, qui scien- tes rem furtivam susceperint et celanerint, furti nec manifesti obnoxii sunt, 1.3, 1,4). Obrazec tožbe zaradi očitne tatvine se ne da rekonstru¬ irati. A° furti nec manifesti je imela približno sledečo for¬ mulo: Si paret A° A 6 a N° N° opeoe consilio N‘ N 1 furtum faetum esse paterae aureae, quam ob rem N m N m pro fure damnum decidere oportet, quanti ea res fuit, cum furtum faetum est, tantae pecuniae duplum iudex N m N m A° A° con- demna, s. n. p. a. (L e n e 1, EP 3 324 ss.). Kot civilnopravna tožba je bila a° furti mogoča samo med rimskimi državljani. Pri peregrinih je pretor fingiral rimsko državljanstvo, uvrščajoč tzv. fikticijsko formulo (si civis Eo- manus esset, Gai. 4, 37). Ker je bila posledica obsodbe infamija (Gai. 4, 182), je hila a° furti nedopustna zoper osebe, katere je bilo treba imeti v čislih (roditelji, patron). Tudi zoper drugega zakonca 29* 452 Delikti a° furti ni bila dopustna (nam in honorem matrimonii turpis actio adoersus uxorem negatur, Gai. D. 25, 2, 2, cf. še glede moža Paul. D. eod. 6, 2). Če je bila tatvina izvršena, ko je že tekla pravda zaradi ločitve zakona, je bila po pretorskem pravu dopustna posebna tožba zaradi tatvine z nazivom a° rerum amotarum in z istim zahtevkom kakor condictio furtiva, toda šele, ko je bila ločitev izvršena (Paul. D. eod. 3, 3, Gai. D. eod. 26). Če je bilo dejanje storjeno po ločitvi, je drugi zakonec lahko tožil z navadno tatvinsko tožbo a° furti (Paul. D. eod. 3 pr.). Varovanec je imel zoper zakonskega varuha, ki je poneveril varovančeve stvari, po zakonu XII plošč prej ome¬ njeno a° rationibus distrahendis (prim. § 80,1, 1). Odkar je obveljalo naziranje, da je mogel tudi varuh zagrešiti tatvino na varovančevi imovini, je ta tožba kumulativno konkurirala z a° furti nec manifesti na duplum, tako da je denarna kazen utegnila znašati četverno vrednost poneverjenih stvari (Ulp.- Pap.D. 27,3,1,22). 2 Tožen je mogel biti izključno le tat sam, če je šlo za furtum manifestum (Paul. D. 47, 2, 34); a° furti nec manifesti pa se je mogla naperiti tudi zoper nasnovatelja in pomočnika [cuius ope consilio furtum factum est [Gai. 3, 202, 1.4,1,11; prim. zgoraj obrazec tožbe]). Tožitelj je bil v republikanski dobi lahko vsakdo, kdor je bil sploh interesiran na tem, da bi se tatvina ne bila zgodila (cuius interest rem salvam esse ali rem non subripi; tako še Gai. 3, 202, Ulp.-Sab. (?) D. 47, 2,10), torej stvarnopravni upra¬ vičenec, n. pr. lastnik, uživalec, pa tudi obveznopravni upravi¬ čenec, n. pr. komodatar. Toda ta splošna formula ni ustrezala. Kaj tedaj, če je kdo ukradel tatu ukradeno stvar? Že Sce- vola je drugemu tatu, čeprav je bil interesiran, tožbo odrekel (. .. tamen cum eo is cuius interest furti habet actionem, si honesta ex causa interest, Pomp. D. 47, 2, 77, 1). Klasično pravo je pač zahtevalo interes posebne vrste. Tako niso bile aktivno legitimirane osebe, ki so imele le obligacijski zahte- 2 §§ 324 in 325 našega Kazenskega zakonika nas spominjata na izjemno pojmovanje omenjenih tatvin. Tatvina in utaja (prestopka) med zakoncema ali med predniki in potomci v premi vrsti se sploh ne preganjata, če obstoji med temi osebami skupnost življenja; če pa te skupnosti ni, le na zasebno obtožbo. Med predniki in potomci v stranski vrsti je zasebna obtožba mogoča, če žive v skupnosti, sicer pa javna. Zaradi takih tatvin in utaj se preganjajo varuhi in vzgojitelji le na za¬ sebno tožbo. Sodišče sme tem osebam kazen omiliti po svobodni oceni, v posebno lahkih primerih jih lahko celo oprosti kazni. Izgube častnih pravic ne sme izreči. Protipravna prisvojitev 453 vek, da se jim stvar izroči, n. pr. stipulacijski upnik ali kupec, ki mu stvar še ni bila izročena (Paul. D. 47, 2, 13, Ulp. D. eod. 14 pr. in 1). Isto velja za nepoštenega posestnika (Ulp. D. eod. 12,1). Dopuščali pa so klasiki k tožbi razen lastnika take osebe, ki so bile lastniku za tatvino neomejeno odgovorne, To pa so bile najbrž le take osebe, ki so bile odgovorne za custodia. Viri omenjajo komodatarja, nekatere podjetnike pri delovršni pogodbi (fullo, sarcinator) in zastavnega upnika (Gai. 3, 204 ss., Ulp. D. 47, 2, 12 pr., Paul. D. eod. 15 pr.; prim. § 19, B, I, 2, a, /?). V primerih, v katerih je bila neka druga oseba upravičena tožiti, je bil lastnik za tožbo legitimiran le, če je bil tisti neplačevit, ki je bil njemu odgovoren za kustodijo (Gai. 3, 203 do 205). A° furti je bila a° perpetua. Zoper več sostorilcev je kon¬ kurirala kumulativno. Zaradi tatvine po sužnju ali osebi pod oblastjo jo je bilo moči naperiti kot noksalno tožbo zoper go¬ spodarja odnosno rodbinskega poglavarja (prim. § 93). Aktivno in pasivno podedljivost je bilo presojati po splošnih pravilih: tožbo so imeli po klasičnem pravu tudi dediči okradenega; ugasnila pa je s smrtjo (ne tudi z deminucijo) tatu. 2. Druge tožbe. Poleg penalne a° furti je imel okradeni lastnik zoper tata še lastninsko tožbo na vrnitev ukradene stvari (rei vindi- catio) in tožbo condictio furtiua, ki je kot a° rei persecutoria izključevala vindikacijo in druge nepenalne tožbe (Ulp. D. 13, 1,1, Diocl. C. 6, 2, 12, 1), ne pa penalne a° furti (Pomp. D. 47, 2,9,1). Kondikcija je bila umestna, če bi bila vindikacija zoper tata odrekla, n. pr. ker je bila ukradena stvar uničena ali je tat ni več imel. S kondikcijo, ki je bila mogoča samo zoper storilca, ne pa zoper nasnovatelja ali pomočnika, se je zahte¬ vala izročitev stvari s plodovi odnosno povračilo najvišje vrednosti, ki jo je stvar kdaj imela (id tempus spectandum, quo res unquam plurimi fuit, Ulp. D. 13, 1, 8,1). Bila je aktiv¬ no in pasivno podedljiva. Ugasnila pa je z deminucijo (Paul. D. 47, 2, 15) in se ni mogla naperiti kot noksalna tožba (Ulp. D. 15, 1,3,12). Več sostorilcev ni bilo odgovornih kumula¬ tivno, temveč le solidarno. Dajatev, izvršena po enem storilcu, je ostale opraščala (Diocl. C. 4, 8, 1), ne pa tudi (vsaj po pred- klasičnem pravu) litiskontestacija z enim od več sostorilcev (tzv. preprosta solidarnost, prim. § 28,1, 2, b, o tej obogatitveni tožbi sploh § 82, V, 1, a). 454 Delikti § 85. II. Razbojništvo (rop). Plenjenje, ki se je razpaslo med državljanskimi vojnami, je bilo povod, da je pretor M. Terentius Lucullus najbrž 1. 76 ali 77 pr. Kr. v ediktu poleg tatvine predvideval dejanski stan posebnega delikta odnosno posebne tožbe za razbojništvo (rapina). Po besedilu edikta 1 * je šlo za dolozno poškodbo stvari, ki so jo izvršili oboroženi ali v tolpo zbrani ljudje (hominibus armatis coactisve), ali pa za odvzem blaga s silo, ki ga je izvršil posamezen človek (bona ui rapta). Occasio legis in druge okoliščine govorijo za to, da je bil prvotni dejanski stan raz¬ bojništvo, kombinacija nasilnega odvzema in poškodbe stvari, ki so jo zagrešile roparske tolpe navadno obenem. Najbrž so pravniki prvi tolmačili besedilo edikta ekstenzivno in ga raz¬ širjali tudi na rop v smislu nasilnega odvzema stvari po posameznem storilcu ter je pretor to pozneje upošteval in dodal še klavzulo, ki je obsegala dejanski stan ropa po posameznem storilcu. Slednji dejanski stan se je ujemal z dejanskim stanom tatvine, samo da so bile stvari odvzete s silo (Ulp. D. 47, 8, 2, 23,1. 4, 2, 2). Tožba je bila actio vi bonorum raptorum, penalna tožba, ki je merila vselej na četverno vrednost, tudi tedaj, kadar storilca niso zasačili na samem delu. Tožiti pa je bilo treba v roku enega leta (annus utilis: in anno quo primum de ea re experiundi potestas fuerit, Ulp. D. 47, 8, 2,13 in 4,8, Paul. D. eod. 54, 3). Po preteku tega roka je merila tožba le na enojno vrednost (Gai. 3, 209). Sporno je bilo, je li tožba radi ropa kot čisto kazenska tož¬ ba kumulativno konkurirala s tožbo condictio furiiva ali pa je imel oškodovanec le pravico, da izbira med njo kot tožbo, ki spaja kazenski in odškodninski zahtevek, na eni strani in kondikcijo na drugi strani. Mnogo govori za to, da je bila a° vi b. r. prvotno čisto penalna tožba, tako da je imel oškodovanec poleg nje tudi še kondikcijo radi odškodnine (Gai. 4, 8). Če pa bi bila kazenska tožba, pri kateri je v kazni obsežena tudi odškodnina, bi bila kondikcijo izključila, kon- dikcija pa njo. Po Justinijanovem pravu je bila a° mixta 1 L e n e 1, EP 3 394 rekonstruira edikt takole: Si cui dolo malo homi¬ nibus armatis coactisoe damni quid factum esse dicetur sive cuius bona vi rapta esse dicentur, in eum qui id fecisse dicetur, in anno, quo primum de ea re experiundi potestas fuerit, in quadruplum, post annum in simplum iudicium recuperatorium dabo. Item si serDus familiave fecisse dicetur, in dominum iudicium noxale dabo. Poškodba stvari 455 v takratnem pomenu (prim. § 83, I); actio in condictio sta konkurirali quoad concurrentes quantitates (1.4,6,19: Vi autem bonorum raptorum actio mixta est, quia in quadruplo rei persecutio continetur, poena autem tripli est; prim. tudi I. 4, 2 pr.). V ostalem so veljale tudi za tožbo radi ropa določbe o a° furti, zlasti tudi določba, da je tožitelj tisti, cuius interest rem salvam esse, in da dediče ni bilo moči tožiti, niti zaradi obogatitve. Obsodba je bila združena z infamijo. Kdor je bil pregnan z orožjem s svojega posestva, je bil zaščiten z javnopravno (kriminalno) tožbo po zakonu lex Iulia de vi publica (1.4,15,6). § 86. III. Poškodba stvari. I. Zgodovina odgovornosti za poškodbe stvari. 1. Pravo zakona XII plošč. Povsem v megli je, ali je poznalo decemviralno zakono- davstvo enoten pojem poškodbe stvari. Fragment plošče VIII, 5 ,. .. rupit... sarcito‘ nam ne daje nikakšne opore za tako domnevo. 1 Iz zakona so nam znani le nekateri posamezni dejanski stani poškodbe stvari. Predvidene so bile n. pr. kazni za tistega, ki je posekal tuja drevesa (tab. 8,11) ali pustil svojo živino pojesti plodove, ki so padli s tujih dreves na njegovo zemljišče (tab. 8, 7; prim. Ulp. D. 19, 5, 14, 3), ali ki je zažgal tujo hišo ali pridelke (tab. 8,10, Gai. D. 47, 9, 9) ali začaral tujo setev ali tuje plodove (tab. 8, 8). Ulpijan poroča (D. 9,1, 1 pr.), da je tistemu, ki mu je tuj četveronožec (qua- drupes) napravil škodo, po zakonu XII plošč odgovarjal last¬ nik živali, da pa se je ta mogel odgovornosti rešiti s tem, da je žival samo izročil oškodovancu ( noxae dedere, tab. 8, 6). 2. L e x A q uil i a. Splošno 2 je urejal poškodbo stvari šele plebiscit, ki ga je predlagal tribun Aquilius in ki se po njem imenuje lex Aquilia de damno. Domnevajo, da je bil plebiscit sklenjen 1 Fantazija je znala iz teh besedic skonstruirati celo neko a« de rupitiis sarciendis (H u s c h k e)! 2 Poleg tožbe po zakonu lex Aquilia so obstajale vendar še neka¬ tere tožbe za posebne dejanske stane, n. pr. a° sepulchri violati (na¬ slova D. 47,12, C. 9 , 19 ) zoper tistega, ki je naklepno poškodoval tuje grobišče (pristajala je interesentom, če pa takih ni bilo, kot popularna 456 Delikti okrog 1. 287 pred Kr.; gotovo pa datira iz 3. stoletja pred Kr. S tem zakonom so bili razveljavljeni vsi zakoni, ki so poprej normirali poškodbo stvari, zlasti pa zakon XII plošč (Ulp. D. 9, 2,1 pr.: Lex Aquilia omnibus legibus quae ante se de damno iniuria locutae sunt, derogavit, sive duodecim tabulis, sive alia quae fuit...). Zakon je obsegal tri poglavja, od katerih se je bavilo drugo z deliktno tožbo zoper nezvestega adstipulatorja (accep- tilatio in fraudem creditoris, prim. § 53,1 in istotam op. 1). Prvo in tretje poglavje sta se nanašali na poškodbe stvari, in sicer prvo poglavje na protipravno usmrtitev tujega sužnja in tuje četveronoge čredne živine (iniuria occidere servum alienum quadrupedemve pecudem), tretje pa na druge proti¬ pravne poškodbe, storjene s tem, da so se stvari sežgale, zlo¬ mile ali drugače pokvarile (iniuria urere, frangere, rumpere). * * 3 Ako je bil suženj ubit ali je bila ubita žival iz črede, 4 * * je moral storilec ne glede na dejansko škodo plačati naj¬ višjo vrednost, ki jo je imel objekt delikta v zadnjem letu pred dejanjem (quanti id in eo anno plurimi fuit, Gai. D. 9, 2, 2 pr., I. 4, 3, 9); ako pa je šlo za pokončanje drugih stvari ali samo za poškodbo (de omni cetero damno), najvišjo vred¬ nost v zadnjih 30 dneh pred dejanjem (Ulp. D. 9, 2, 27, 5, I. 4, 3,13 do 15). Civilnopravna tožba, ki je služila za izterjanje teh zahtev¬ kov, je bila actio legis Aquiliae. Obrazec ni ohranjen in se tudi ni dal zanesljivo rekonstruirati (L e n e 1, EP 3 200ss.). tožba vsakomur, Ulp. D. eod. 3 pr.), ali a° servi corrupti (naslov D. 11,3) zoper tistega, ki je sužnja skrival ali moralno pokvaril (kot a° utilis dopustna tudi zoper tistega, ki je zapeljal sina ali hčer pod oblastjo, Paul. D. 11, 3,14,1). Morda spada semkaj tudi a« de pastu pecoris, o ka¬ teri prim. § 93, IV, 2. 3 Bruns, Fontes i 7 45 s. rekonstruira besedilo prvega in tretjega poglavja (zlasti na podlagi Gai. D. 9, 2, 2 pr., Ulp. D. eod. 27, 5 in Gai. 3, 210, 217, 218) takole: Si quis servirni seroamoe alienum alienamne quadrupedemoe pecudem iniuria occiderit, quanti id in eo anno plu- rimi fuit, tantum aes ero dare damnas esto, odnosno: Ceterarum rerum si quis alteri damnum faxit, quod usserit fregerit ruperit iniuria, quanti ea res erit in diebus XXX proximis, tantum aes ero dare dam¬ nas esto. 4 Gai. D. 9, 2, 2, 2: quadrupedes, quae pecudum numero sunt et gre- gatim habentur, veluti oves caprae booes equi muli asini... elefanti et cameli... Pojem četveronožcev (quadrupedes) se torej tu ne krije s pojmom onih quadrupedes, ki so res mancipi (quae collo dorsoDe do- mantur), ker obsega tudi ovce, koze, velblode, slone in tudi svinje (Labeo lege cit.). Poškodba stvari 457 II. Predpostavke akvilijske odgovornosti po klasičnem in post klasičnem pravu. Daši imamo pri akvilijski tožbi opraviti s splošnim poj¬ mom poškodbe stvari, so bile njeni uporabnosti vendar vsaj prvotno postavljene ozke meje, ki so jih razširili šele pretor, pravniki in končno tudi kodifikacija. Dejanski stan delikta je zahteval sledeče sestavine: 1. Damnum i ni uri a datum. Škoda je morala nastati vsled protipravnega dejanja. Protipravnost (iniuria, i. e. quod non iure fit) so pač že v republikanski dobi tolmačili tako, da je storilec odgovarjal le za poškodbo, ki jo je zakrivil. Damnum iniuria datum so istovetili z damnum culpa datum (Ulp. D. 9, 2, 5,1 = Coli. 7, 3, 4). Culpa je tu pomenila naklepno ravnanje (dolus malus) in vsako malomarnost (In lege Aquilia et leoissima culpa ve¬ nit, Ulp. D. 9, 2,44 pr.). Samo naključna poškodba ni usta¬ navljala tožbenega zahtevka (Gai. 3, 211: ... inpunitus est qui sine culpa et dolo malo času quodam damnum committit). Naključne so bile n. pr. poškodbe v stanju nujne sile (Ulp. D. 9, 2, 29, 3 in 49, 1) ali v silobranu (Gai. D. eod. 4) ali v stanju neprištevitosti (furiosus, infans, Ulp. D. eod. 5, 2). Storilec tudi ni odgovarjal, če bi bil mogel oškodovanec poškodbo pre¬ prečiti, pa je to po svoji krivdi opustil (Ulp. D. eod. 9, 4; tzv. compensatio culpae; prim. § 20, III, 2, a, y). Krivda pa je morala biti culpa in faciendo, pozitivno protipravno dejanje, ne sama opustitev (non facere, prim. Ulp. D. 7, 1, 13, 2). Vendar so se s časom izjemoma zadovo¬ ljevali tudi z opustitvijo; v katerem obsegu in kdaj, je sporno. Toliko smemo trditi, da je bila tožba dopustna, če je kdo povzročil poškodbo s samo na sebi dopustnim dejanjem le zato, ker je pri tem krivdno nekaj opustil, kar bi bil moral storiti. N. pr. kirurg je uspešno operiral sužnja, pa ga ni zdravil dalje (qui bene secuerit et dereliquit curationem, Gai. D. 9, 2, 8 pr.) ali delavec, ki je popravljal hišo, ni opozoril na morebitno nevarnost ljudi, ki so šli mimo hiše (Paul. D. eod. 31,1.4,3,5), ali kurjač je pri topilni peči zaspal in hiša je pogorela (Ulp. D. eod. 27, 9 in Coli. 12, 7, 7). 2. Damnum c o r p o r e datum. Poškodba je morala še po klasičnem pravu biti posledica neposrednega fizičnega vplivanja človeka na objekt (occidere odn. urere, frangere, rumpere). Zakon se ni nanašal na poškodbe, ki so le posredno nastale vsled protipravnega 458 Delikti dejanja. Vendar so tu pomagali včasih z analognimi tožbami (a nes in factum), n. pr. če je kdo sužnja zaprl in pustil, da je umrl gladu (Ulp. D. 9, 2, 9, 2), ali mu dal strupa mesto zdra¬ vila, ki ga je suženj zaužil (Ulp. D. eod. 7, 6 in 9 pr.), ali če je kdo preplašil konja in se je ponesrečil suženj, ki je na njem jezdil (Ulp. D. eod. 9,3), ali če je kdo drugemu zbil denar iz roke in je denar padel v morje (Ulp. D. eod. 27, 21). 3. Damnum c o r p o r i datum. Poškodba je morala zadeti stvar. Ni zadoščalo, da je imel lastnik le katero koli imovinsko škodo, n. pr. da je kdo privezanega sužnja odvezal in mu tako dal priliko, da je pobegnil (I. 4, 3, 16 i. f.), ali da je kdo prerezal vrv, s katero je bila ladja privezana, vsled česar je burja ladjo odgnala na odprto morje, kjer se je potopila. V slednjem primeru je bilo prvotno mogoče tožiti le zaradi poškodbe vrvi, ne pa zaradi uničene ladje; zaradi ladje je imel lastnik analogno tožbo a° utilis. A° utilis ali pa a° in factum — viri ne razlikujejo točno — je bila sploh dobrodošlo sredstvo, ki so ga uporabljali tudi za dejanske stane, ki prvotno v akvilijski tožbi niso bili obseženi, n. pr. če je bila vrednost stvari zmanjšana brezr poškodbe vsled pomešanja z manj vrednimi stvarmi (žlahtno seme s semenom od plevela ali žito s plevelom ali s peskom, Ulp. D. 9, 2, 27, 14 in 20), ali celo, če je bila stvar upravičencu samo odvzeta, ne da bi bila utemeljena a° furti (Procul. D. 41,1,55, Ulp.-Quint. D. 4, 3, 77, 1.4,3,16 i. f.). Predmet poškodbe so morale biti stvari, med katere so že po akvilijskem zakonu spadali tudi sužnji (drugače še po zakonu XII plošč). 5 Poškodbe stvari, ki so bile res publicae, sacrae ali reli- giosae, niso bile predmet privatne tožbe; preganjale so se uradoma ali s popularno tožbo. V kodifikaciji je omenjena a° legis Aquiliae kot a° utilis celo za telesno poškodbo svobodne osebe. Najbrž se je ta določba nanašala na osebo, ki je v dobri veri služila kot' servus (homo liber bona fide seroiens, Ulp. D. 9, 2,13,1). So pa tudi fragmenti, ki splošno dovoljujejo analogno akcijo svo¬ bodni osebi tudi zaradi poškodbe, ki jo je sama utrpela (Ulp. D. eod. 13 pr.: Liber homo suo nomine utilem Aquiliae habet 5 Kdor je usmrtil ali poškodoval sužnja, po zakonu XII plošč ni storil delikta poškodbe stvari, temveč se je z njim postopalo, kakor bi to dejanje zagrešil na svobodnem človeku; bil je to torej delikt žalitve osebnosti, iniuria v ožjem smislu (prim. § 87,1). Poškodba stvari 459 actionem: directam enim non habet, quoniam dominus rnem- brorum suorum nemo videtur). Ni verjetno, da so ta mesta klasičnega izvora. Lažje si historično razlagamo tožbo očeta zaradi poškodbe sina pod oblastjo na povračilo stroškov zdravljenja in odišlega zaslužka (Ulp. D. eod. 5, 3 in 7 pr., Ulp.-Iul. D. 19,2,13,4). Saj so bili liberi in potestate in uxor in mami lahko tudi predmet tatvine (Gai. 3,199). 4. Aktivna legitimacija za tožbo. Po akvilijskem zakonu samem je mogel tožiti samo ,erus‘, t. j. lastnik poškodovane stvari (Ulp. D. 9, 2, 11, 6: Legis autem Aquiliae actio ero competit, hoc est domino). Toda pač že po klasičnem pravu so bili z analognimi tožbami in tožbami in factum zaščiteni tudi uzufruktuar in uzuar (Ulp. D. 9, 2, 11, 10, Paul. D. eod. 12), zastavni upnik in pošteni posestnik (Ulp. D. eod. 17 pr. in 11,8). Morda je klasična celo a° in factum zakupnika, če je kdo semenu vedoma primešal plevel (Ulp.- Cels. D. eod. 27, 14). Drugače obligacijskopravni upravičenci niso bili aktivno legitimirani. Čudno se zdi, da ni mogel to¬ žiti komodatar, ki je po klasičnem pravu odgovarjal za ku- stodijo in je imel tudi tatvinsko tožbo (Ulp.-Iul. D. eod. 11,9). Kakor a° furti je bila tudi a° legis Aquiliae kot civilno¬ pravna tožba omejena na rimske državljane; tudi tu so s fikticijsko formulo omogočevali, da je tudi peregrin lahko tožil in mogel biti tožen (Gai. 4, 37 i. f.: Similiter si ex lege Aquilia peregrinus damrii iniuriae aga t a ut cum eo agatur, ficta cioitate Romana iudicium datur). III. Obseg odgovornosti. Tožbenemu zahtevku je bil predmet prvotno le enojna vrednost stvari same (verum rei pretium). Šele pravniki so jemali za osnovo polni interes (id quod interest), ki je obsegal razen vrednosti stvari zlasti tudi odišli dobiček, izvzemši do¬ biček, ki bi ga bil oškodovanec utegnil imeti, če bi bil mogel nepoškodovano stvar naprej prodati (circa ipsam rem). Sto¬ rilec je moral n. pr. povrniti, kar bi bil pridobil gospodar za dediča postavljenega sužnja, če bi ta ne bil ubit pred na¬ stopom dediščine (Gai. 3, 212; c. f. tudi Gai. 3, 214, Ulp. D. 9, 2,21,2). Že iz akvilijskega zakona pa izhaja, da je bila odločilna najvišja vrednost, ki jo je imel ubiti suženj ali ubiti četvero- nožec v zadnjem letu pred dejanjem odnosno poškodovana stvar v zadnjih 30 dneh pred deliktom. Storilec, ki je dejanje 460 Delikti tajil, pa je moral plačati dvojni znesek (crescit in duplum adoersus infitiantem, Gai. 4, 9, Gai. D. 9, 2, 2,1, I. 4, 6, 26). A° legis Aquiliae je veljala za tožbo, s katero zasleduje tožitelj rem et poenam, po Justinijanovem pravu torej za a° mixta (I. 4, 6, 19). Kazen je pri tem prav za prav le cenitev po najvišji vrednosti (I. 4, 3,9) in — pri storilcu, ki je tajil — še enkratni znesek te vrednosti. Vendar prevladuje kazenski značaj tožbe. To nam potrjuje dejstvo, da je odgo¬ vornost več storilcev tudi pri Justinijanu kumulativna (Ulp. D. 9, 2, 11, 2 i. f.: ... ex lege Aquilia quod alius praesti- tit, alium non releoat, cum sit poena), dalje, da je bila tožba dopustna kot noksalna tožba (Gai. 4,76), da ni ugasnila vsled deminucije capitis, pač pa s smrtjo storilca, po cesar¬ skem pravu resda s koncesijo, da so dediči mogli biti toženi vsaj zaradi obogatitve (Ulp. D. 9, 2, 23, 8: ...sed in ker edem vel ceteros haec actio non dabitur, cum sit poenalis, nisi forte ex damno locupletior heres factus sit; cf. I. 4, 3, 9). Čeprav je a° legis Aquiliae bila a° mixta, je tudi po Ju¬ stinijanovem pravu izključevala tožbo a° rei persecutoria. Zahtevek torej ni bil, kakor sicer pri a nes mixtae, deljen na res in poena (elektivna konkurenca, prim. § 83,1. i. f. pa tudi Paul. D. 44, 7, 34 in 41, 1). Razen storilca je bil odgovoren tudi pomočnik (Ulp. D. 9,2,11,1), ni pa odgovarjal nasnovatelj, če ni imel pravice, da daje storilcu povelja (Iavol. D. 9, 2, 37 pr.: Liber bomo si iussu alterius manu iniuriam dedit, actio legis Aquiliae cum eo e st qui iussit, si modo ius imperandi habuit). § 87. IV. Žalitev osebnosti. Rimljani so imenovali žalitev osebnosti iniuria. Iniuria pa je bila prvotno in v širšem smislu vsaka protipravnost (quod non iure factum est, hoc est contra ius..., Ulp. D. 9, 2, 5, 1; adUrjpa, 1.4, 4 pr.). Protipravno ravnamo proti drugemu človeku na različne načine, n. pr. tako, da poškodujemo nje¬ gove stvari (damnum iniuria datum, § 86), zlasti pa tudi če meri naše dejanje neposredno zoper njegovo osebnost. Slednja protipravnost se je osamosvojila in je kot iniuria zar’ t^o^v poseben privatni delikt: namerno protipravno izrazovanje za¬ ničevanja ali omalovaževanja tuje osebnosti z dejanji ali be¬ sedami, ki naj kratijo drugi osebi telesno integriteto, svobodo ali čast (1.4, 4 pr.: Generaliter iniuria dicitur omne quod non Žalitev osebnosti 461 iure fit: specialiter alias contumelia, quae a contemnendo dieta est.. .)■ Navadna psovka Rimljana stare dobe gotovo ni napotila k sodišču, da bi si bil tam iskal zadoščenja; reagiral je pač sam takoj na podoben ali bolj občuten način. Že to nam kaže, da je mogla naša opredelba veljati le za dobo, ko so Rimljani že bili dosegli razmeroma visoko stopnjo kulture. Pojem ima torej svojo zgodovino. I. Pravo zakona XII plošč. Zakon XII plošč je smatral osebnost za okrnjeno zlasti tedaj, kadar je nekdo neposredno posegel v telesno celo¬ vitost svobodnega človeka, pa tudi tedaj, kadar je kdo dru¬ gega zaklel s čarodejnimi besedami, da bi drugi zbolel ali umrl (mala carmina incantare), kakor tudi, če ga je javno osramotil (occentare). Slednja delikta sta bila predmet kaz¬ novanja po javnem kriminalnem pravu in nas tu ne zanimata. Kakor pri poškodbi stvari se ni zakon niti tu povzpel do količkaj splošnega pojma, temveč naštel le nekatere po¬ samezne dejanske stane, ki jim je določil kazni. Najstrožje kaznivi dejanski stan je bilo pohabljenje člo¬ veškega uda (tudi oči, nosa, ušes, membrum ruptum). Tu je zakon še dovoljeval izvrševanje zasebne osvete. Poškodovani je storilcu lahko storil isto zlo, ki ga je sam utrpel (talio, od tališ; glavo za glavo, najkrajše pravo). Vendar že decemvi- ralno zakonodavstvo ni več odobravalo neomejenega zaseb¬ nega maščevanja, temveč mu je bil talion le ultima ratio. Le če storilec ni plačal spravnine (vražde), ki jo je zahteval poškodovanec (pactum), se je le-ta smel nad njim maščevati s povračilom enakega zla (tab. VIII, 2: Si membrum rupsit, ni cum eo pačit, talio esto; Geli. Noct. 20, 1, 14, Gai. 3, 223). Za lažje poškodbe so bile določene denarne globe, in sicer za zlomljeno kost (os fradum) svobodnega človeka 300 asov, nesvobodnega pa 150 asov (tab. VIII, 3: Manu fustive si os fregit libero, CCC, si servo, CL poenam subito; Pard. Coli. 2, 5, 5). Vsak drug poseg v telesno integriteto, n. pr. z udarcem ali sunkom (iniuria v najftžjem pomenu), je bil poravnan že s plačilom 25 asov (tab. VIII, 4: Si iniuriam faxit, viginti quin- que poenae sunto; Geli. Noct. 20, 1, 12, Gai. 3, 223). 4,62 Delikti Ako je kdo drugega ubil brez krivde, je moral agnatom ubitega dati ovna (aries subicitur) (tab. VIII, 24, prim. § 83,1). Namerno ubijstvo (umor) je bilo javen delikt (I. 4, .18, 5). II. Pretorsko pravo. Primitivno pravo XII plošč ni več zadoščalo kulturnemu napredku. Nemogoč je bil kruti talionski sistem, nezadostna ureditev maloštevilnih posameznih primerov in neprimerna odmera kazni zgolj po izidu dejanja, brez upoštevanja sub¬ jektivnega momenta. Vrhtega postavke glob niso mogle več ostati v moči, ker vsled izprememb denarnih razmer niti naj¬ manj niso več ustrezale teži deliktov . 1 K vsemu temu še pride, da čast kot taka sploh ni bila zaščitena, kar pofinjenemu čutu poštenja in dostojnosti ni moglo več zadoščati. Tem nedostatkom je odpomogel pretor, ki so mu pri ure¬ jevanju tega delikta najbrž grška mestna prava lebdela pred očmi. Razširil je žalitev (contumelia) tako, da je obsegala ne samo telesne poškodbe (tzv. realne in juri je), temveč tudi raz¬ žalitve z besedami (tzv. verbalne injurije) in razžalitve s kret¬ njami, še celo opustitev takih dejanj, ki so bila običajni izraz spoštovanja druge osebe (Paul. Coli. 2, 5,4). Za obsodbo je bilo odslej potrebno, da je storilec ravnal namerno (affectus ali animus iniuriandi, Ulp. D. 47, 10, 3, ki zato izključuje de¬ likt, če je storila dejanje umobolna ali nedorasla oseba ali prištevita oseba za šalo ali če je razžalila svobodno osebo, misleč, da je njen suženj). Globa ni bila več enkrat za vselej določena, temveč se je v vsakem primeru odmerjala po kon¬ kretnih okoliščinah. Posebno visoka je bila, če je bil delikt kvalificiran (iniuria atrox), n. pr. če je šlo za razžalitev uradne osebe ali častite žene ali za razžalitev na javnem kraju ali spričo zbranega ljudstva (Paul. Coli. 1. c.). Temelj reforme je bil splošni edikt (edictum gene¬ rala), s katerim je pretor določil, da mora tožitelj natančno navesti, kakšna razžalitev ga je doletela in s katero globo 1 Za časa XII plošč je bila globa 25 asov (25 funtov bakra) še zna¬ ten znesek. Proti koncu druge punske vojne je bil as vreden kakih 70 par, globa 25 asov po tab. VIII, 4 torej približno 17 Din 50 par, smešna vsota. Drastično to ilustrira Labeon (Geli. Noct. 20,1,13), češ da je pre¬ drzen mladenič, L. Veratius, dal vsakomur, kogar je srečal, za za¬ bavo zaušnico, njegov suženj pa, ki mu je sledil, da je klofutanemu takoj izplačal določeno globo 25 asov. Propter ea ... praetores post ea hanc abolescere ... Žalitev osebnosti 463 bodi storilec po njegovi cenitvi obsojen (Paul. Coli. 2, 6, 1: Qui autem iniuriam.. . aget, certum dicat, quid iniuriae fac- tum sit, et taxationem ponat...). Sodniki — bilo jih je več, recuperatores (Geli. Noct. 20, 1, 13) — so svojo odločbo na pod¬ lagi teh navedb lahko prilagodili okoliščinam posameznega primera in zahtevano globo eventualno tudi znižali, če se j im je zdela čezmerna (quantam pecuniam recuperatoribus bonum a equum oidebitur, Lenel, EP 3 399). Za iniuria atrox je pretor sam določil najvišjo denarno kazen, ki je sodniki niso smeli prekoračiti. Dejanski stan razžalitve (iniuria) je bil morda tudi v ediktu spočetka omejen na realne in juri je; vsaj vzorec tožbe, ki se tiče udarca s pestjo (pugnus, Paul. Coli. 2,6, 4; prim. zdolaj tožbeni obrazec), govori za to. Po klasičnem pravu je obsegala vsako ravnanje, s katerim je storilec izrazil zavestno svoje zaničevanje ali omalovaževanje tuje osebe (contumelia od contemnere) iz prevzetnosti (vfiQ'S, Paul. Coli. 2, 5, 1; prim. I. 4, 4 pr., Ulp. D. 47,10,1 pr.). Semkaj so šteli tudi motenja v rabi stvari, ki so vsem ljudem skupne ali določene za občo rabo (res omnium communes, res publico usui destinatae, prim. I. zv. § 41,1) (Ulp. D. 43, 8, 2, 9 in D. 47, 10, 13, 1 in 7). Prav tako je zagrešil ta delikt, kdor je oviral lastnika v raz¬ polaganju z njegovo stvarjo (Ulp. D. 47,10, 24, Iavol. D. eod. 44, Iul. D. 19,1,25). Razen splošnega dejanskega stanu je predvideval pre¬ torski edikt še specialne dejanske stane, in sicer: 1. sra¬ motitev (convicium = convocium = skupno kričanje več ljudi), ki je bila storjena s tem, da je bila prirejena komu mačja godba pred hišo ali kjer koli se je pokazal v javnosti (Ulp. D. 47, 10, 15, 2); 2. kršitev sramežljivosti po¬ štene žene ali nedoraslega človeka (de ad temp tal a pudicitia), ki jo je zagrešil, kdor je tem osebam odvedel spremljevalca, brez katerega se niso smele pokazati v javnosti (comitem abducere), ali kdor jih je na cesti nagovoril z nedostojnimi besedami (adpellare) ali jih zasledoval (adsectari) (Gai. 3, 220, I. 4, 4,1 i. f.; cf. Ulp. D. 47, 10, 15,15 ss.); 3. obrekovanje ali kleveta (ne quid infamandi causa fiat), s čimer so bila zadeta vsa dejanja, ki so utegnila ponižati drugo osebo pred svetom (Ulp. D. 47, 10, 15, 25); 4. pretepanje tujih sužn jevfJe iniuriis quae serois fiunt, Ulp. D. 47,10,15, 34). Poseben edikt je nadalje omogočeval, 5. da se je tožba mogla podati tudi kot a° noxalis (de noxali iniuriarum actione) zo¬ per gospodarja sužnja, ki je zagrešil injurijo (Ulp. D. eod. 464 Delikti 17,4 in 5), in 6. da je lahko tožil tudi sin pod oblastjo, če ni bilo drugih, ki bi bili v njegovem imenu tožili (si ei, qui in alterius potestate erit, iniuria facta esse dicetur, Ulp. D. eod. 17,10). (O besedilu teh specialnih ediktov prim. L en el, EP 3 400 ss.). Malone vsi ti posebni dejanski stani so prav za prav že kriti v splošnem ediktu. Klasiki so jih tudi smatrali le za primere splošnega delikta injurije. Omeniti pa nam je tu še zakon pod imenom lex Cornelia de iniuriis (pod diktatorjem L. Kornelijem Sulo okrog 1.81 pr. Kr.), kolikor je predvideval civilnopravno tožbo zaradi realnih razžalitev in zlasti tudi zaradi motenja hišnega miru (pulsare, verberare odnosno domum vi introire, Paul. Sent. 5, 4,8, Ulp. D. 47, 10, 5 pr. ss., 1.4, ,4, 8). Kljub poudarjanemu javnemu interesu postopanje ni bilo iudicium publicum, ker je imel le razžaljeni pravico, da stavi predlog na kaznovanje (Paul. D. 3, 3, 42, 2: ... etsi pro publica utilitate exercetur, pri- vata tamen est). Odločalo pa je sodišče porotnikov pod vod¬ stvom magistrata, kakor pri kriminalnem postopanju (Hermog. D. 47,10, 45). Pretorska tožba zaradi razžalitve je bila aclio iniuriarum aestimatoria. V formulo je bil sprejet dejanski stan in zahte¬ vana globa. Sodniki (recuperatores), ki so odločali v kolegi¬ jih, so dobili nalog, da toženca obsodijo na plačilo kazen¬ skega zneska, ki se jim je zdel primeren glede na ugotovljeni dejanski stan (tudi glede na imovinsko škodo, Diocl. C. 9, 35,8). Obsoditi niso smeli na večji znesek, kakor je tožitelj zahteval (a° in aequum et bonum concepta, condemnatio cum taxatione); pač pa so smeli prisoditi manj. Ako je bil pred¬ met iniuria atrox, pri kateri je najvišji znesek določal pretor, so sodniki sicer smeli prisoditi manjši znesek, toda se tega večinoma niso upali propter ipsius praetoris auctoritatem (Gai.3,224). Tožbeni obrazec se je glasil v Lenelovi rekonstruk¬ ciji (EP 3 399): Quod ... A° A° pugno mala percussa est.. q. d. r. a., quantam pecuniam recuperatoribus bonum aequum nidebitur ob eam rem N m N m A° A° condemnari, tantam pecu¬ niam, dumtaxat HS ..., si non plus quam annus est, cum de ea re experiundi potestas fuit, recuperatores N m N m A° A° c. s. n. p. a. Obsodba je povzročala toženčevo infamijo (Gai. 4, 182, Paul. Sent. 5, 4, 9, Iul. D. 3, 2,1 pr.). Žalitev osebnosti 465 Tožba je bila penalna tožba, in sicer a° vindictam spi- rans; ugasnila je tudi s smrtjo užaljenega, če ni bil že po¬ prej sam tožil, in seveda tudi s storilčevo smrtjo (Gai. 4, 112, Ulp. D. 47, 10,13 pr.), ne pa z njegovo deminucijo (Ulp. D. 4, 5, 2, 3). Tožbeni zahtevek je ugasnil že s samim paktom (Paul. D. 2, 14, 17,1) in s potekom enega leta, ki ga je bilo računati utiliter (prim. obrazec; Gai. 4, 110, Paul. D. 44, 7, 35 pr., Diocl. C. 9, 35, 5). Zaradi razžalitve mrtve osebe so lahko tožili njeni dediči (Ulp. D. 47,10, 1, 4). Če je kdo razžalil zakonsko ženo ali otroke Rimljana ali se lotil tujega sužnja, so to smatrali, kakor je bilo storjeno možu, očetu ali gospodarju (Gai. 3,221, 222,1. 4, 4, 2). Če je pa razžalil suženj tujo osebo, je odgovarjal noksalno tudi gospodar (Ulp. D. 47, 10, 17, 4; prim. § 93). So¬ storilci so odgovarjali kumulativno (Gai. D. 47,10, 34). III. Cesarsko pravo. Smer pojmovanja razžalitve kot javnega delikta, v katero je pokazovala že lex Cornelia de iniuriis, so cesarji še na¬ daljevali. Končno je razžaljeni lahko izbiral, ali hoče tožiti s privatno kazensko tožbo (a° iniuriarum) ali pa storilca rajši izročiti v telesno kaznovanje extra ordinem. Postklasični pravnik Hermogenijan poroča, da se je razžaljeni navadno odločil za slednjo alternativo (D. 47, 10, 45, 1.4,4,10). Morda šele Justinijanovo pravo je dopuščalo akcijo tudi pri injurijah, ki niso bile naperjene neposredno zoper osebo, temveč so izražale omalovaževanje osebe le^ posredno s tatvino ali poškodbo njenih stvari ali z drugačnim doloznim posegom v njeno imovino. Tu je bila a° iniuriarum subsidiarno mogoča, če dotična deliktna tožba ni bila podana, recimo pri poskus eni tatvini (prim. § 83,1, 1), kadar se je tat z na¬ menom, da nekaj ukrade, vtihotapil v tujo hišo, ne da bi prišlo do izvršitve tatvine (Paul. D. 47, 2, 21, 7). 2 2 Po našem pravu se vobče zahteva za odgovornost radi telesne poškodbe in razžalitve časti samo krivda. Storilec mora praviloma povrniti dejansko škodo in izgubljeni dobiček. Kdor poškoduje koga na telesu, mora povrniti tudi bodoči zaslužek, če je postal poškodovanec nezmožen za pridobivanje, in vrh tega plačati primerno bolečnino (§ 1325 Odz.). Zlasti pri ženskah se upošteva tudi okolnost, da je bila oseba vsled poškodbe ogrdena, kolikor utegne to ovirati boljše pre- skrbovanje poškodovane osebč (§ 1326 Odz.). Ako poškodovanec vsled poškodbe umrje, imajo zaostali, kolikor jih je moral usmrčeni po zakonu vzdrževati, tudi pravico, da zahtevajo, kar jim je vsled smrti odšlo (§ 1327 Odz.). Povračilo škode in izgubljenega dobička je pred- 30 Rimsko pravo II. 466 Delikti B. Delikti honorarnega prava. § 88. I. Prevara. Sledeč duhu časa in upoštevajoč rahlejši čut, ki se je uveljavljal v ljudstvu glede vprašanja, kaj je nepošteno, je pretor poskrbel za zaščito pred neodobravanimi dejanji s tožbami, ki jih civilno pravo sploh ni poznalo. Najvažnejša izmed teh tožb je bila actio de dolo zaradi naklepne oškodbe i m o v i n e. O te j tožbi in še važnejšem ugovoru exceptio doli je bil govor že v I. zvezku (§ 21, III, 2), kolikor prihaja prevara v poštev kot nagib za sklepanje pravnih poslov, o ekscepciji tudi v tem zvezku (§ 19, B, 1,1, b), kolikor je bila zelo pomemben regulator odgovornosti iz for¬ malnih pravnih poslov. Tožba pa je ustanavljala ne samo odgovornost za prevarijivo ravnanje pogodbenikov, temveč — vsaj po J ustinijanovem pravu — odgovornost za vsako naklepno, tuji imovini škodljivo dejanje, zaradi kate¬ rega pravo oškodovancu ni nudilo zaščite z drugo tožbo (si alia actio non erit, Ulp. D. 4,3 pr.). Zato je bila a° de dolo izključena, kadar je bil upnik dolžnika prevaril: pri gibkih poslih, ker je dolžnika zaščitila že kontraktna tožba (a° bonae fidei), pri kontraktih stricti iuris, ker je dolžnik razpola¬ gal z exc° doli. Prav tako pa niti upnik ni imel te tožbe pri kontraktih bonae fidei, ker je bil tudi on zaščiten po tožbi iz kontrakta. Dopustna pa je bila tožba, če je dolžnik pri striktnem poslu prevarljivo postopal. Če je pri pogodbi E revaro zagrešila tretja oseba, ki sicer ni bila udeležena, je ilo treba pogodbo kljub tej prevari izpolniti, ker se je mogel pogodnik proti sopogodniku sklicevati le na prevaro svojega sopogodnika. Zaradi prevare tretje osebe pa je bila zoper njo utemeljena a° doli, ako ni bila morda predvidena tudi zoper njo posebna tožba, n. pr. a° tutelae directa prevaranega pu- pila, če se je varuh sam udeležil prevarljivega dejanja so¬ pogodnika (Ulp. D. 4, 3, 5, ki pa dopušča tožbo a° doli, če je videno tudi za primer, če kdo zavede žensko s kaznivim dejanjem ali sicer z zvijačo, pretnjami ali zlorabo odvisnosti, da mu dovoli nezakon¬ sko spolno občevanje (§ 1328 Odz.). Kdor oropa koga svobode, mora dati polno zadoščenje in — ako mu svobode ne more več vrniti — pla¬ čati zaostalim odškodnino kakor pri usmrtitvi (§ 1329 Odz.). Pri obreko¬ vanju razžaljeni lahko zahteva tudi preklic in objavo preklica, če ogrožajo razširjena neresnična dejstva kredit, pridobivanje ali napre¬ dovanje razžaljenega in če je bilo obrekovanje javno (§ 1330 Odz.). Z nekaterimi izjemami so vsi ti zahtevki aktivno in pasivno podedljivi. Prevara 467 bil varuh neplačevit [itp.j). Končno je a° doli nudila zaščito zlasti tudi tedaj, kadar je kdo drugega prevaril izven pravnega posla. V začetku klasične dobe je bilo še potrebno, da je storilec drugega naravnost ogoljufal (machinatio quaedam alterius decipiendi causa, cum aliud simulatur et aliud agitur, Ulp,- Serv. D. 4, 3, 1,2). Pozneje je dolus malus obsegal sploh vsako naklepno oškodbo tuje imovine, ki ni bila v skladu z zvestobo in z dobrimi šegami (Labeo autem posse et sine simulatione id agi, ut quis circumveniatur: posse et sine dolo malo 1 aliud agi, aliud simulari, sicuti faciunt, qui per eiusmodi dissimu- lationem deseroiant et tuentur vel sua vel aliena: itaque ipse sic definit dolum malum esse omnem calliditatem fallaciam machinationem ad circumveniendum fallendum decipiendum alterum adhibitam, Ulp. D. 4, 3, 1,2; prim. pa Ulp. D. 39, 3,1, 12, kjer predpostavlja Marcel namen, komu prizadeti škodo, animus nocendi). 2 Kot subsidiarna tožba je bila a° de dolo pripuščena le, ko je pretor poprej preiskal dejanski stan (causa cognita; si iusta causa esse videbitur, Ulp. D. 4, 3,1,1). Obrazec tožbe je obsegal klavzulo o restituciji (clausula arbitraria), ki je to¬ žencu omogočevala, da se je obsodbi izognil z vrnitvijo tega, kar je s svojim deliktom pridobil. Ako se dotičnemu pozivu sodnika ni odzval, je bil obsojen na (enojni) znesek, ki ga je bil tožitelj pod prisego označil kot cenilno vrednost (quanti ea res est. Ideo autem ... quantitas non adicitur, ut possit per contumaciam suam tanti reus condemnari, quanti. actor in litem iuraoerit, Paul. D. 4, 3, 18 pr.). Z obsodbo je bila zdru¬ žena infamija (Iul. D. 3, 2, 1). Po Lenelovi rekonstrukciji (EP 3 * 113) je imel tožbeni formular nekako sledeče besedilo: Si paret dolo malo N i N‘ factum esse, ut A S A S N° N° (Lucio Titio) fundum q. d. a. 1 O pojmu dolus bonus cf. Ulp. D. 4, 3,1, 3 in I. zv. § 21, III, 2. Dolus malus ima prav za prav troje pomenov: ipri exceptio doli je pomenil v klasični dobi že vsako ravnanje, ki nasprotuje dobri veri; prim. § 7, 11,2 in § 19, B, 1,1, b in 2, b). Kadar je šlo za odgovornost iz pravnih poslov, je bil istoveten z naklepom. V smislu tu obravnavane akcije je bil dolus malus prvotno zavestna prevara. 2 Glede na razmerje med tožbo zaradi prevare (a° de dolo) in tožbo zaradi poškodbe stvari ( a° legis Aquiliae) je pripomniti, da je območje tožbe zaradi prevare deloma ožje, kolikor obsega le naklepne po¬ škodbe, deloma pa širše, kolikor se nanaša ne samo na poškodbe stvari, temveč na vsako oškodbo imovine. A° de dolo je bila torej na raz¬ polago, če je šlo za naklepno oškodbo, ki se ni tikala stvari. 30* 468 Delikti mancipio daret, neque plus quam annus est, cum experiundi potestas fuit, neque ea res arbitrio iudicis restituetur, quanti ea res erit, tantam pecuniam iudex N m N m A° A° c. s. n. p. a. Iz obrazca je razvidno, da je bilo moči tožiti le intra annum utilern (a° annalis). Šele od Konstantina naprej je rok znašal dve leti (C. 2, 20,8). Po preteku tega roka je oškodo¬ vancu ostala le še obogatit vena tožba (a° in factum), ki ni povzročala infamije (Gai. D. 4, 3, 28 i. f. itp.?). Ker je bila a° de dolo le subsidiarna tožba, ni mogla nik¬ dar konkurirati z drugimi, zlasti tudi ne z nedeliktnimi imo- vinskimi tožbami. Druga posebnost v primeri z ostalimi de¬ liktnimi tožbami je bila ta, da je tožba ugasnila, brž ko je poravnal škodo eden izmed več sostorilcev (Ulp. D. 4, 3,17 pr.). To in obsodba le na enojni znesek daje tožbi lice, kakor bi bila odškodninska, ne pa kazenska tožba. Vendar so jo pojmo¬ vali kot tožbo, ki je merila na kazen. To se vidi m. dr. tudi iz tega, da je bila mogoča kot noksalna tožba (Ulp. D. 4, 3, 9, 4). Dopustna je bila le zoper povzročitelja prevare, ne pa zoper druge osebe, ki so vsled prevari jivega de jan ja imele neko korist (a° in personam, cf. n. pr. Ulp. D. 44, 4, 4, 33). Adoersus here- dem je bila mogoča le glede onega, quod ad eum pervenit (Ulp. D. 4, 3,17, l), kar je bilo vsaj po kodifikaciji istovetno s tem, za kar je bila dediščina vsled tega dejanja še obogatena ob pridobitvi dediščine (quatenus ex ea re locupletior ad eum hereditas venerit, Gai. D. eod. 26). V formuli je bilo treba v tem primeru uvrstiti za besedami ,quanti ea res erit‘ še besede ,quod ad eum pervenit 1 . 3 § 89. II. Izsiljevanje. Približno v isto dobo kakor Lukulov edikt za razbojništvo in Galova formula za a° de dolo spada tudi splošna formula Octaviana (okrog 1.80 pr. Kr.), ki je bila izhodišče pretorske zaščite zaradi izsiljevanja. Z arbitrarno tožbo actio quod me- tus causa se je lahko zahtevalo zadoščenje zaradi izsiljevanja imovinskih koristi z nevarno grožnjo. Zgodovina in bistvo 3 Prevara povzroča pri prometnih pravnih poslih, glede katerih velja načelo zaupanja (§876 Odz.), zlasti pri pogodbah, izpodbojnost, če je prevaro zagrešila nasprotna stranka ali pa če se je ta udeležila prevare tretje osebe ali za to prevaro ooividno morala vedeti (§§ 870, 875 Odz.). Poslednja volja in neodplatni posli, na katere je vplivala prevara, so neveljavni (§§ 565, 901 i. f. Odz.). Oseba, ki je prevaro zakri¬ vila, mora vedno povrniti škodo, tudi če ostane pravni posel v veljavi (§ 1295 Odz.). Oškodovanje upnikov 469 tožbe je obravnavana v L zvezku v zvezi z naukom o poslovni volji (§ 21, III, 1). Naglasiti pa je, da nikakor ni bilo potrebno, da bi se izsiljevanje nanašalo ravno na sklepanje ali izpol¬ nitev pravnega posla. Vsak izsiljeni dogodek je bil lahko pred¬ met tožbe. Pravila so vobče ista kakor ona, ki smo jih navedli glede tožbe a° doli. Glavne razlike so sledeče: Penalni značaj tožbe je tu kljub temu, da obsodba ni napravila toženca infamnega, očit¬ nejši, ker se je kondemnacija glasila na četverno vrednost izsiljene pridobitve, če je bila tožba podana intra annum utilem, in šele po preteku enoletnega roka na enojno vrednost (Ulp. D. 4, 2, 14, 1: Si quis non restituat [vsled restitutorne klavzule], in quadruplum in eum iudicium pollicetur: quadru~ plum autem omne quodcumque restitui oportuit. Satis clemen- ter cum eo praetor agit, ut daret ei restituendi facultatem, si vult poenam eoitare. Post annum vero in simplum actionem pollicetur, sed non semper, sed causa cognita). Dalje je bila tožba kot a° in factum mogoča tudi zoper tretjo osebo, ki je pridobila nekaj tega, kar je bilo izsiljeno (prim. objektivno formulacijo edikta: quod metus causa gestum erit, Ulp. D. 4, 2, 1, pr., in Ulpijanovo pripombo v D. eod. 9,1: Animadoer- tendum autem, quod praetor hoc edicto generaliter et in rem loquitur nec adicit a quo gestum ...). Vendar je merila ta a° in rem scripta (kakor tudi zoper nasilnikove dediče, Ulp. D. eod. 16, 2, Gai. D. eod. 19) samo na povračilo obogatitve (po Justinijanovem pravu [?] pred potekom enoletne dobe tudi na quadruplum, Ulp. D. 4, 2, 14, 3, z utemeljitvijo, da je tretja oseba glede na restitutorno klavzulo imela itak priliko, da pred obsodbo vrne pridobljeno stvar: Nec cuiquam iniquum videtur ex alieno facto alium in quadruplum condemnari, quia non stalim quadrupli est actio, sed si res non restituetur ). 1 § 90. III. Oškodovanje upnikov. Pogosto oškoduje dolžnik svoje upnike s tem, da odsvoji predmete svoje imovine, preden se vesoljna njegova imovina zagotovi kot konkurzna imovina za poplačilo njegovih dolgov (alienatio in fraudem creditorum). Dokler je bila izvršba (eksekucija) opravljena zoper osebo, je dolžnik pač redkokdaj tako nezvesto ravnal, ker se 1 Za izsiljevanje (»nepravični in utemeljeni strah«) veljajo isti predpisi kakor za prevaro (§§ 870, 875, 565 Odz.; prim. § 88, op. 3). 470 Delikti je s tem izpostavljal posledicam personalne eksekucije, ki so bile zelo krute (prim. § 1, II, 2). Y zadnjih stoletjih republi¬ kanske dobe pa je osebna izvršba stopila v ozadje; eksekucija se je vršila poglavitno v vesoljno dolžnikovo imovino v obliki konkurza. Imovina je bila upnikom izročena v posest (missio in possessionem, in bona) in je bila po izpolnitvi nekaterih obličnosti in po preteku določenega roka kot celota prodana tistemu, kdor je zanjo največ ponudil (oenditio odnosno emp- iio bonorum). Bonorum emptor je moral v okviru kupnine plačati dolžnikove dolgove sorazmerno. Predmet te kupopro¬ daje je bila dolžnikova imovina v onem stanju, v katerem je bila takrat, ko je bila posest izročena. Dotlej je dolžnik s predmeti svoje imovine prosto razpolagal. Lahko je torej sklepal poljubne pravne posle, tudi takšne, o katerih je vedel, da z njimi povzročuje, pospešuje ali stopnjuje svojo neplače- vitost in da tako oškoduje svoje dosedanje upnike. Sedaj se je pokazala potreba, da dobijo upniki zaščito pred takim škodljivim ravnanjem svojega dolžnika. Sredstva, ki jih je v to svrho nudil pretor, so bila različna, 1 morda že po tem, ali je šlo za prvotno konkurzno postopanje (emptio bonorum) ali za poznejšo obliko konkurza, pri katerem je postavljeni konkurzni skrbnik (curator bonorum) prodal posamezne dolžnikove objekte (distractio bonorum). I. Pretorsko pravo. Slika, ki jo dobimo na podlagi kodifikacije o honorarnem pravu, je skrajno meglena. Kompilatorji so z namenom, da spojijo posamezne pretorske pripomočke zoper fravdulozno postopanje dolžnika, besedilo edikta brez dvoma znatno izpre- menili in s tem zabrisali sledove, ki bi nas mogli voditi do količkaj gotove rekonstrukcije pretorskega prava. Problemi so zelo zamotani, rezultati raziskavanj sporni in problematični. Zato se moramo zadovoljiti z nekaj pripombami, ki se nasla¬ njajo na kolikor toliko utemeljene hipoteze. 1 Posebna pripomočka zaradi prikratbe nujnega deleža in fraudem patroni, ki so jih zagrešili osvobojenci z naredbo poslednje volje ali z dolozno odsvojitvijo med živimi, sta bili pretorski tožbi na povračilo: actio Fabiana (frg.de form. Fab. 6) pri testamentarnem in actio Calvi- siana pri intestatnem dedovanju (glej dedno pravo). O izpodbijanju osvoboditve sužnjev in fraudem fisci cf. frg. de iure fisci 19. Nične so bile osvoboditve sužnjev in fraudem creditorum po zakonu lex Aelia Sentia (1.1,6 pr.). Oškodovanje upnikov 471 Besedilo edikta prinašata zlasti dva močno predelana Ulpijanova fragmenta: D. 42,8, 10 pr. in D. eod. 1 pr. Z ediktom, reproduciranim v prvem fragmentu, je pretor obetal posesoričen interdikt, ki se drugod imenuje interdictum fraudatorium. S tem interdiktom so mogli posamezni upniki intra annum utilem pridobiti posest odsvojenih predmetov. 2 V besedilu kodifikacije na koncu omenjena actio in fac- tum in v ediktu v D. 42, 8,1 pr. obetana actio najbrž sploh ni bila posebna actio (in factum), temveč je šlo prvotno za vzpo¬ stavitev v prejšnji stan (restitutio in integrum) s sledečo tožbo a° rescissoria. Medtem ko so razpolagali z interdiktom le po¬ samezni upniki, je bila restitutio in integrum pravno sredstvo, ki se ga je mogel posluževati samo c ur at or b o - nor um. Dosegel je z njo, da so 'bile tožbe (n. pr. lastninska tožba), ki jih je bil dolžnik vsled odsvojitve stvari izgubil, restituirane. Na ta način je mogel te tožbe sedaj uporabljati kurator v imenu upnikov in namesto fravdatorja. Lahko je kurator n. pr. prisilil pridobitelja odsvojenega predmeta s tožbo rei vindicatio utilis, da mu je predmet izročil, tako da je ku¬ rator mogel stvar vnovčiti v interesu upnikov. Edikt torej ni obetal posebne tožbe, pač pa so različne tožbe nastale vsled restitucije rescissa alienatione vel liberatione (cf. I. 4,6,6). 3 V predelanem tekstu ediktov omenjena actio odnosno actio in factum, ki bi jo imeli tako posamezni upniki kakor tudi skrbnik konkurzne imovine, bi bila potemtakem že rezul¬ tat prizadevanj kompilatorjev, da poenostavijo komplicirano pretorsko zaščito in jo osredotočijo okrog ene tožbe, v kateri bi bili spojeni interdikt, restitucija in rescisorna tožba. To tožbo so najbrž šele Bizantinci imenovali actio Pauliana (brž¬ kone glede na Pavlov fragment D. 22, 1, 38, 4). 2 Lenel, EP 3 397, rekonstruira besedilo tega interdikta tako-le: Quae L. Titius fraudandi causa sciente te in bonis q. d. a. fecit: ea illis quos eo nomine q. d. a. ex edicto meo in possessionem ire esseoe oportet, si non plus quam annus est , cum de ea re q. d. a. experiundi potestas est, restituas. Interdum causa cognita et si scientia non sit, interdicam... 3 Po L e n e 1 u, EP 3 442, je formula rescisorne tožbe, ki je bila fikticijska in arbitrarna, imela nekako naslednje lice: Si quem hominem L. Titius N° N° mancipio dedit, L. Titius N° N« mancipio non dedisset, tum si pareret eum hominem q. d. a. ex iure Quiritium L. Titii esse, si ea res arbitrio iudicis non restituetur, q. e. r. e., tantam pecuniam iudex ~Nm J\jm A° A° c. s. n. p. a. Ali je bil podan animus fraudandi in je bil varovan izpodbijalni enoletni rok (kateri dejstvi v formuli nista omenjeni), je moral pač pretor preiskati, preden je odobril akcijo. 472 Delikti II. Justinijanovo pravo. — Actio P a ul ian a. A° Pauliana je enotna izpodbijalna tožba Justinijanovega prava, ki je kolikor toliko zadevala vse nepoštene spletke dolžnika v škodo upnikov. 1. Predpostavke, a) Alienatio. Dolžnik (fravdator) je odsvojil nekaj svoje imovine. Odsvojitev moramo umeti v najširšem smislu; ob¬ segala je labko odsvojitev stvari in pravic, pa tudi prevzem bremen in obvez (obligando) in odrek pravicam (liberando) (Ulp. D. 42, 8,1, 2 in D. eod. 2 in 3 pr.). Odsvojitev je utegnila biti tudi opustitev, n. pr. dolžnik ni uporabil tožbene pravice, ki je bila časovno omejena, ali ni izvrševal posesti ali služnosti (Ulp. D. 42, 8, 3,1, Paul. D. eod. 4: In fraudem facere videri ctiam eum, qui non facit quod debet facere, intellegendum est, id est si non utatur seroitutibus). Po modernem pravu je moči izpodbijati tudi plačila določenih dolgov, ki jih je izvršil dolžnik z namenom, da za¬ gotovi posameznemu upniku ugodnost pred ostalimi upniki. Po rimskem pojmovanju dolžnik ni ravnal fravdulozno (zdo- laj pod b), če je, preden je bila njegova imovina izročena v posest upnikov, plačal, kar je bil dolžan; še manj pa upnik (zdolaj pod č), če je od dolžnika sprejel, kar mu je bil ta dolžan (Ulp. D. 42, 8, 6, 7: ... eoque iure nos uti, ut, qui debi- tam pecuniam recipit ante, quam bona debitoris possideantur, quamnis sciens prudensque soloendo non esse recipiat, non timere hoc edictum: šibi enim uigilaDit). Niti plačila nedo¬ spelih dolgov niso bila izpodbojna (sporno); upnik je moral povrniti le odišle obresti za čas med plačilom in dnevom dospe¬ losti (interusurium, Ulp. D. 42, 8, 10, 12; Iul. D. eod. 17, 2). Tudi izpolnitve neiztožljivih obvez ni 'bilo moči izpodbijati (Pap. D. eod. 19, Callistr. D. eod. 20). Izpodbojna pa je bila ustanovitev zastavne pravice v korist enega upnika (Ulp. D. eod. 10, 13). b) C onsilium fr audandi. Dolžnik je moral ravnati z naklepom, t. j. z zavestjo, da oškoduje upnike (Ulp. D.42,8, 1,1). Ni pa potrebno, da bi imel naravnost namen, ki meri na prikrajšanje upnikov (Iul. D. eod. 17, 1: ...q uamois non proponatur consilium fraudandi habuisse, tam,en qui čredi- tores habere se scit et universa bona sua alienaoit, intellegen- dus est fraudandorum creditorum consilium habuisse. . .). Dolžnik, ki hoče z odsvojitvijo komu izkazati svojo hvalež¬ nost, pa se zaveda, da utegne to imeti kvarne posledice za njegove upnike, je dal prav tako povod za izpodbijanje te Oškodovanje upnikov 473 odsvojitve, kakor dolžnik, ki mu je glavni smoter, da prikrajša upnike v njihovih pravicah. c) Eventus fr audi s. Ravnanje dolžnika je moralo tudi dejansko imeti za posledico, da je postal neplačevit in da njegovi zapostavljeni upniki niso mogli dobiti iz njegove imo- vine, kar so imeli terjati (.. . si eoentum fraus habuit, scilicet si hi creditores, quorum fraudandorum causa fecit, bona ipsius vendiderunt, Ulp. D. 42, 8, 10, 1). č) Conscientia fraudis. Dolžnikov sopogodbenik je po¬ stal upnikom zavezan le tedaj, če je vedel za dolžnikov dolus (Ulp. D. 42, 8, 10, 2: Quod a it praetor ,sciente‘, sic accipimus ,te conscio et fraudem participante : non enim si simpliciter scio illum creditores habere . ..; cf. edikt: ... cum eo, qui frau¬ dem non ignoraverit, Ulp. D. eod. 1 pr.). Izjema je veljala le tedaj, če je sopogodbenik od dolžnika nekaj pridobil neod¬ plačno (ex titulo lucrativo). N. pr. dolžnik je drugega obdaril ali se odrekel zastavni pravici, ki jo je doslej imel (Ulp. D. eod. 2, Pap. D. eod. 18). Smatrali so, da je tisti, ki je dobil od dolžnika tako ugodnost, naknadno postal sokriv, če je vztra¬ jal pri neodplačno pridobljenem dobičku (certat de lucro captando) napram upniku, ki se je boril, da prepreči izgubo (certat de damno vitando). Vendar gre tu prav za prav za kvazidelikt (prim. § 94, IV). To pravilo odgovornosti zlovernega pridobitelja in pri- dobitelja ex titulo lucrativo so najbrž uporabljali tudi glede tretjih oseb, ki so bili kaj pridobili dolo malo od neposrednih sopogodbenikov prezadolženca (Paul. D. 42, 8, 9). 2. Glavna pravila. a) A° Pauliana je osebna tožba (a° in personam, Paul. D. 22, 1, 18 pr. in 4, drugače kakor stara vindicatio utilis, I. 4, 6, 6). Bila je arbitrarna tožba: do kondemnacije je moglo torej priti šele tedaj, če toženec ni izpolnil, kar mu je ukazal arbitratus (prim. restitutorno klavzulo si ea res arbitrio iudicis non resti- tuetur v obrazcu, op. 3, in I. zv. § 59, V). b) Tožitelj je konkurzni kurator (curator bonorum) ali oškodovani upnik (Ulp. D. 42, 8, 1 pr.). c) Tožen je bil dolžnikov sopogodbenik, ako je bil conscius fraudis ali je pridobil lukrativno. Morebiti pa je mogel biti tožen tudi fraudator sam (Ulp. D. 42, 8, 1 pr. in 10 pr. in 24, Venili. D. eod. 25, 7). Vendar taka tožba pač ni imela praktič¬ nega pomena, ker je bila dolžniku vsa imovina zaplenjena. č) Smoter tožbe je bil ta, da toženec oškodovanega upnika vzpostavi v položaj, v katerem bi bil, če ne bi bil dolžnik stvari 474 Delikti odsvojil (Paul. D. 22,1, 38, 4: ... praetor id agit, ut perinde sint omnia, atque si nihil alienatum esset). Nasprotnik izpod- bijalca je moral torej vrniti ne samo pridobljeni predmet od¬ nosno njegovo vrednost, temveč tudi vse plodove, akcesije in obresti, in sicer ne samo one, ki jih je pridobil, temveč tudi one, ki bi jih bil pridobil predvidoma dolžnik (UIp. D. 42, 8,10, 19 in 20, prim. pa Venul. D. eod. 25, 4 in 5). Toženi pridobitelj si je lahko odračunal, kar je bilo potrebno potrošiti za pri¬ dobljeno stvar (impensae necessariae). Kolikor so mogli biti toženi dobroverni pridobitelji, so bili odgovorni le za obogatitev (Ulp. D. 42, 8, 6, 11 in 12). d) Tožbo je bilo treba podati intra annum utilem od dne¬ va, ko je dolžnikova imovina šla na dražbo (ex die venditionis bonorum, Ulp. D. 42, 8,10,18 in 6, 14). Po preteku tega roka je bilo mogoče izterjati samo obogatitev (quod ad eum pervenit, Ulp. D. eod. 10, 24). e) Dediči izpodbijalčevega nasprotnika so bili odgovorni po splošnih pravilih, veljavnih za penalne obveze, t. j. samo za obogatitev (Venul. Sat. D. 42, 8,11). f) Drugače kakor kazenske tožbe, a° Pauliana najbrž ni bila mogoča kot a° noxalis (Ulp.-Labeo D. 42, 8, 6, 12) in so¬ krivci niso odgovarjali kumulativno. Prav tako nimamo opore za domnevo, da bi bili posamezni pravni pripomočki, dokler so bili še samostojni, konkurirali kumulativno. 4 4 Odz. je .poznal le zelo omejeno izpodbijalno pravico upnikov (§955). Vso materijo urejata sedaj podrobno Konkurzni zakon od 22. no¬ vembra 1929 (v 8š 27 do 42) glede pravnih dejanj, izvršenih pred uvedbo konkurza, in Zakon o izpodbijanju pravnih dejanj zunaj konkurza od 22. januarja 1931 (Izip. z.). Izven konkurza so izpodbojna določena pravna dejanja (tudi opustitve, § 7 Izp. z.), ki jih je dolžnik izvršil v določenih rokih pred izpodbijanjem z namenom, da oškoduje svoje upnike, če je bil sopogodnik conscius fraudis; razen tega daritve, zavarovanje in vrni¬ tev dote tudi ne glede na ta namen (§§ 2 in 3 Izp. z.). Pri zakonskem drugu in bližnjih svojcih se conscientia fraudis domneva (§ 2, št. 3 cit. z.). Samo zavarovanje ali plačilo neizpodbojno obstoječe obveze zu¬ naj konkurza praviloma nista izpodbojni. Za izpodbijanje je upravičen upnik, ki je njegova terjatev izvršna, kolikor izvršba ni dosegla popol¬ nega plačila ali ga predvidoma ne bi dosegla (§ 8 cit. z.). Nasprotnik izpodbijalca ni nikdar dolžnik sam, temveč le njegov sopogodnik, le-tega dedič ali zloverni ali neodplatni naslednik (§ 11). Z uveljavlja¬ njem izpodbijalnega zahtevka pridobi izpodbijalec obligacijskopravni zahtevek na vzpostavitev izpremenjenega pravnega položaja, kolikor je to potrebno, da se terjatev poplača. Ta zahtevek uveljavlja s tožbo, ev. tudi z ugovorom (§ 8), slednje tudi pred izvršnostjo izpodbijalčeve ter¬ jatve (§ 10). Dobroverni pridobitelj dolguje samo obogatitev, če je bila njegova pridobitev izpodbojna edinole zaradi neodplatnosti, ne pa, če bi bila izpodbojna tudi, ako bi bila odplatna (§ 13). Drugo poglavje: Kvazidelikti. § 91. I. Kršitev sodniških dolžnosti. Ko smo (v § 8 pod II) omenili, da za kvazideliktne tožbe vobče ni bilo potrebno, da bi bil toženec kaj zakrivil, smo tudi že naglasili, da to ni veljalo glede vseh kvazideliktov. Med izjeme spada tudi tožba zoper sodnika, ki je, kakor so pravili, pravdo sebi nakopal (qui litem suam fecit), t. j. ki je s kršitvijo svojih dolžnosti povzročil stranki škodo, tako da je včasih sam odgovarjal za sporno vsoto. A° in factum concepta, ki jo je pretor predvideval, naj bi stranko ščitila ne samo proti nepravičnemu sojenju (kakor to na videz izraža formula), temveč predvsem proti samo na sebi malotnim prestopkom zakona, ki se tičejo vodstva pro¬ cesa, n. pr. proti zamudi terminov ali kršitvi predpisov glede preložitve terminov. Take napake niso bile niti kršitve kon- traktnih obveznosti, niti delikti, in včasih se sodniku v resnici ni mogla dati krivda za zanemarjanje takih procesualnih predpisov, kadar jih je povzročila njegova nevednost (impru- dentia). Saj je bila ta v neki meri opravičljiva pri laiku, neučenem sodniku. Zato pretor ni zahteval od sodnika dolo¬ čene diligence, temveč je sodniku, ki je imel soditi o pregrešku drugega sodnika, prepuščal, da je ocenjeval po primernem preudarku, ali in v kateri meri ga je obsoditi (1.4, 5 pr.: Si iudex litem suam fecerit, non proprie ex maleficio obligatus videtur. Sed quia neque ex contractu obligatus est et utique peccasse aliquid intellegitur, licet per imprudentiam: ideo videtur quasi ex maleficio teneri, et in quantum de ea re aequum religioni iudicantis videbitur, poenam sustinebit). Kondemnacijska formula se je najbrž glasila: quantum ob ea m rem aequum videbitur N m N m A° A° condemnari. tantam pecuniam iudex N m N m A°A° c. s. n. p. a. (tako L en el, EP 3 169, kljub Ulpijanovemu fragmentu D. 5, 1, 15, 1, ki pripo- znava oškodovani stranki pri doloznem postopanju sodnika 476 Kvazidelikti vrednost spora, n. pr. kadar je eni stranki očitno dal prednost ali jo sovražil ali je bil podkupljen [vera litis aestimatio]; prim. pa pravkar cit. mesto iz institucij = Gai. D. 50, 13, 6 = D. 44, 7, 5,4). Formula je bila koncipirana in bonurn et ae- quum; zato ni bilo izključeno, da je sodnik, če je to smatral za primerno, obsodil toženca na quanti ea res est. Tožbe ni bilo mogoče naperiti zoper sodnikove dediče (Ulp. D. 5,1,16) d § 92. II. Kršitve prometne varnosti. Iz kvazideliktov izvirata zlasti dve tožbi, ki sta ščitili varnost prometa: actio de deiectis vel effusis in actio de posito vel suspenso. Lahko pa rečemo, da je istemu smotrn služila tudi actio adversus nautas caupones stabularios. I. Actio de deiectis vel effusis. Ako je bilo iz nekega prostora nekaj vrženo ali izlito na kraj, ki je bil splošno dostopen (quo vulgo iter fit vel in quo consistitur, Ulp. D. 9, 3,1 pr.) in je bil vsled tega nekdo po¬ škodovan na telesu ali svoji imovini, je bil lahko tožen tisti, kdor je v tem prostoru stanoval. Ta tožba je bila a° de deiectis vel effusis. Tožitelj je oseba, ki je bila poškodovana, toženec pa sta¬ novalec tudi tedaj, če je dejanje storil kdo drug. Stanovalec je torej morebiti odgovarjal, ne da bi kaj zakrivil (Gai. D. 44, 7,5, 5). Poudariti je, da se s to tožbo ni mogel zasledovati 1 Tožbe zoper državne uradnike zaradi kršitev dolžnosti rimsko pravo ni poznalo, pač pa odgovornost mestnih magistratov (naslov D. 27,8, Ulp. D. 39, 2, 4, 7 ®s.). Na te določbe je navezala tzv. sindikatna odgovornost sodnikov po občem pravu, ki je bila razširjena tudi na druge državne uradnike. Odgovornost države ali občin za protipravno ravnanje uradnikov niti po občem pravu še ni bila pripoznana. Neza¬ dostno je bila ta materija urejena tudi po Odz. (zlasti § 1341). Sedaj odgovarjajo sodniki, kakor tudi ostali državni in samoupravni organi, kajpada za kazniva dejanja pred kazenskim sodiščem in tudi po disci¬ plinskih predpisih. Za škodo, ki jo povzročijo ti organi z nezakonitim ali nepravilnim izvrševanjem službe, odgovarjata pred rednim sodiščem uslužbenec i n država ali samoupravno telo (čl. 18 in 101, odst. 1, i. f. Ustave). Za škodo, ki jo je državljanu prizadel sodnik, izvršujoč uradne dolžnosti, je v prvi vrsti odgovorna država. Njej pa gre regresna pravica na povračilo poravnane škode, ki jo je povzročil sodnik namenoma ali iz skrajne malomarnosti (čl. 25 Zakona o sodnikih rednih sodišč od 8. jan. 1929). Kršitve prometne varnosti 477 pravi krivec, niti lastnik hiše, če ni bil slučajno sam stanovalec v prostoru, iz katerega je bilo nekaj vrženo ali izlito; prav tako ni mogel biti tožen stanovalčev gost (Ulp. D. 9, 3, 1, 4: Haec in factum actio in eum datur, qui inhabitai, cum quid deiceretur vel effunderetur, non in dominum aedium .. .; Ulp. D. eod. 1, 9: Habitare autern dicimus vel in suo vel in conducto vel gratuito. Hospes plane non tenetur .. .). Ako je več oseb v enem nadstropju stanovalo skupno (Ulp. D. 9, 3,1,10), ne v ločenih stanovanjih (Ulp. D. 9, 3, 5, 2), je bila tožba dopustna zoper vsako izmed njih. Odgovornost pa je bila le solidarna, tako da je plačilo enega sostanovalca opraščalo ostale (Ulp. D. eod. 3), ne pa že litiskontestacija z enim od njih. Obsojeni je imel pravico regresa z a° pro socio ali analogno tožbo (Paul. D. eod. 4). Razen stanovalca so z a° de deieciis vel effusis odgovarjali imetnik skladišča (horrearius), najemnik hranišča (conduc- tor apothecae) in najemnik delavnice ali učilnice (qui con - ductum locum habebat, ut ibi opus faciat vel doceat) (Ulp. D. 9,3,5, 3). Ako so vržene ali izlite stvari poškodovale tuje stvari, domačo žival ali sužnja, je oškodovani lahko zahteval dvojni znesek povzročene škode. Če je bil svoboden človek ranjen, je imel tožbo, ki je bila in bonum et aequum concepta. Do¬ segel je z njo obsodbo na quantum ob eam rem aequum iudici videtur. Pri določevanju odškodnine je sodnik upošteval zlasti stroške zdravljenja in odišli zaslužek, ne pa popačenja, ker je veljalo telo svobodnega človeka za necenljivo (Cicatricium autern aut deformitatis nulla fit aestimatio, quia liberum corpus nullam recipit aestimationem, Gai. D. 9, 3, 7). Če je bil svoboden človek ubit, je imel vsakdo popularno tožbo na pla¬ čilo globe 50.000 sestercijev (po Justinijanu 50 zlatnikov). To¬ žili so kajpak predvsem interesiranci, n. pr. sorodniki (Ulp. D. 9, 3, 1 pr. in D. eod. 5, 5). Tožba je bila vobče perpetua in aktivno, ne pa pasivno podedljiva. Zaradi usmrtitve svobodnega človeka je trajala tožbena pravica le eno leto. Ker je bila tožba popularna, ni bila niti aktivno podedljiva. Ako je bil svoboden človek samo poškodovan, je bila actio za njega samega perpetua, za dru¬ gega tožitelja pa annalis (Ulp. D. 9, 3, 5, 5). Ako je poškodbo zakrivil suženj, je gospodar odgovarjal noksalno (Ulp. D. 9, 3,1 pr. i. f.). 478 Kvazidelikti II. Actio de p o sit o vel suspenso. Ako je bila neka stvar tako postavljena ali obešena, da je utegnila iznad hiše pasti na splošno dostopen kraj in s tem komu napraviti škodo, je bila dovoljena tožba zoper lastnika ali najemnika hiše (dominus, inquilinus), ki je stvar tako postavil ali obesil ali trpel, da je bila tako postavljena ali obešena (Positum habere etiam is rede videtur qui ipse qui~ dem non posuit, verum ab alio positum patitur. . Ulp. D. 9, 3,5,10; cf. 1.4, 5,1). Ta tožba (a° de posito vel suspenso) je merila na plačilo 10.000 sestercijev odnosno 10 zlatnikov (Ulp. D. 9, 3, 5, 6). Podobno kakor pri kršitvi sodniških dolžnosti, je podlaga tožbenega zahtevka tudi tu krivda, namreč opustitev primerne pazljivosti, tako da gre prav za prav tudi tu za pravi delikt. Na drugi strani pa ni bilo potrebno, da bi bila škoda dejansko nastala; zadoščalo je, da je u t e g n i 1 a nastati (Ulp. D. 9, 3, 5, 11). Ako pa je stvar dejansko napravila škodo, je tudi krivec odgovarjal, toda z a° legis Aquiliae (utilis) (Ulp. D. 9, 3, 5, 12). Zato tudi gospodar, ki je trpel, da je njegov suženj stvar nevarno postavil, ni odgovarjal noksalno, temveč zaradi svoje krivde (Ulp. D. 9,3, 5,10). Le ako ni vedel za to, je bila dovoljena noksalna tožba (Ulp. D. eod. 5, 6 i. f.). Kot penalna tožba je bila a° de deiectis vel effusis aktivno podedljiva, pasivno pa ne (Ulp. D. 9, 3, 5,13). Za primer, da je grozilo, da se zruši cela zgradba, ni bila predvidena nobena tožba. Ogroženi si je lahko pomagal s tzv. cautio damni infedi (prim. I. zv. § 62, II, 3) A 1 2 1 Varnosti prometa je služila tudi določba edilskega edikta de feris o tožbi zoper osebo, ki je na javno dostopnem kraju imel divjo ali nevarno žival, čeprav privezano, toda tako, da je utegnila napraviti škodo. Ako je bila svobodna oseba usmrčena, je moral storilec plačati 200.000 sestercijev odnosno 200 zlatnikov; ako je bila samo ranjena, je odgovarjal storilec z a° in bonum el aequum concepta za znesek, ki ga je določil sodnik. Zaradi siceršnje škode je tožba merila na duplurn (Ulp. odn. Paul. D. 21,1, 40,1; 1.41 in 42). Po Justinijanovem pravu je ta tožba kumulativno konkurirala s tožbo a° de pauperie (1.4,9,1 i. f.: numquam enim actiones praesertim poenales de eadem re concurrentes alia aliam consumit; o tej tožbi prim. § 93, IV, 1). 2 Po § 1318 Odz. odgovarja stanovalec, ako je kdo poškodovan na telesu ali imovini vsled tega, ker je neka nevarno obešena ali po¬ stavljena stvar na njega padla ali ker je bilo iz stanovanja nekaj vrženo ali izlito. Odgovoren je v vseh primerih stanovalec, ne glede na krivdo. Medtem ko po rimskem pravu vsaj pri tožbi de posito Del suspenso ni bilo potrebno, da bi bila škoda res nastala, predpostavlja to § 1318 Odz. v vseh primerih. Oseba, ki je kriva, odgovarja solidarno Kršitve prometne varnosti 479 III. A c tio adnersus naut a s caupones sta,- b ul ar i o s. Medtem ko je principal za krivdo svojih nameščencev navadno odgovarjal samo toliko, kolikor je njega samega za¬ dela krivda, ker je zanemaril potrebno pazljivost pri izberi in nadzorovanju svojega osebja (culpa in eligendo odnosno in custodiendo), so brodniki (lastniki ladij), gostilničarji in imetniki hlevov brezpogojno odgovarjali za tatvine (furtum) in poškodbe stvari (damnum iniuria datum), ki so jih zagrešili njihovi ljudje na stvareh sprejetih potnikov. Pa še več! Nji¬ hova odgovornost se je nanašala na omenjene delikte celo tedaj, če so jih storile osebe, ki so pri njih stalno stanovale (inhabitatores perpetui); ni pa obsegala deliktov potnikov (viatores) (Ulp. D. 47, 5,1, 6). Kar zadeva tatvine, je odgovarjal brodnik (in pač tudi gostilničar in imetnik hleva, Ulp. D. 47, 5, 1 pr. in 6) in duplum za tatvine, ki jih je storil sam ali eden njegovih ljudi ali na katerih je bil sam ali eden njegovih ljudi udeležen kot nasnovatelj ali pomočnik (ope, consilio) (Ulp. D. 47, 5 pr., prim. L en el EP * * 3 * 334). Ako je bil krivec suženj, se je mogel njegov gospodar obveze oprostiti z noxae deditio (Ulp. D. eod. 1 , 5 ). Zaradi poškodbe stvari je bila v pretorskem al¬ bumu prav tako proponirana a° in factum adoersus nautas caupones stabularios. Iz formule 3 se vidi, da je merila tudi ta tožba na dvojni znesek najvišje vrednosti, ki jo je imel ubiti suženj ali ubiti četveronožec v zadnjem letu pred dejanjem s stanovalcem, ki ima pravico regresa, če je on povrnil škodo. Več sosta¬ novalcev odgovarja solidarno le, če stanovanje ni realno deljeno. — Ako je škoda povzročena s tem, da so se razrušili ali odločili deli zgradbe ali druge naprave, je posestnik zgradbe ali naprave dolžan, povrniti škodo, če je dogodek posledica pomanjkljive kakovosti zgradbe ali naprave in če posestnik ne dokaže, da je uporabljal vso skrbnost, ki je bila potrebna, da se nevarnost odvrne (§1319 0dz.). — Kakor povsod v Državljanskem zakoniku, gre tudi tu samo za povračilo škode. Kazenski zakonik, drugi zakoni in policijske naredbe določajo kazni, kolikor so take in druge promet ogrožajoče opustitve kaznive po javnem pravu (glede ogrožanja varnosti življenja ali zdravja ljudi v javnem prometu n. pr. §§ 204, 205 Kaz. zak.). 3 Po izločitvi besedila, ki se je nanašalo na gostilničarje in imetnike hlevov, se je glasil obrazec v L e n e 1 o v i rekonstrukciji (EP 3 205) takole: S. p. in nave, quam N*N S ium exercebai, N m Nm eumoe, quem N s N s eius naDis navigandae causa ibi tum habuit, A° A° damnum iniuria dedisse, q. d. r. a., quanii ea res in eo anno plurimi (in diebus triginta proximis) fuit, taniam pecuniam duplam iudex N m Nm A« A« c. s. n. p. a. 480 Kvazidelikti odnosno poškodovana stvar v zadnjih 30 dneh, kakor se je glasila tudi obsodba po tožbi a° legis Aquiliae (prim. § 86, III). Izmed več brodnikov je vsak odgovarjal po deležu na ladji; prav tako mutatis mutandis več gostilničarjev ali imet¬ nikov hlevov (Ulp. D. 4, 9, 7, 5). Tožba je bila a° perpetua in pasivno nepodedljiva (Ulp. D. eod. 7, 6,1. 4, 5, 3 i. f.). Zaradi dejanja svojega sužnja je odgovarjal principal noksalno (Ulp. D. eod. 7,4), zaradi dejanja, ki ga je storil suženj principalo- vega nameščenca, je bila tožba zoper principala dovoljena kot a° utilis (Ulp. D. eod. 7, 3). Seznanili smo se tu že z drugim posebnim sredstvom za¬ ščite, ki je bilo potnikom na razpolago ne glede na zaščito, ki jim je nudila tožba zoper neposredno odgovorno osebo (tata ali poškodovalca). Tožba zoper storilca je bila navadno pač iluzorna, ker potniku večinoma ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je njegove stvari ukradel ali poškodoval; če pa mu je bilo to mogoče, mu obsodba ni prinesla zaželjenega zadoščenja, ako je bil storilec neplačevit. Preostala pa mu je resda še tožba iz recepta (prim. § 76 pod II). Toda odgovornost prin¬ cipalov je bila tu vsaj prvotno vezana na dogovor s potnikom in prevzem stvari na čuvanje. Razen tega pa je obsegala le enojno vrednost stvari, dočim je meril zahtevek iz kvazi- delikta na duplum. Tožba iz kvazidelikta je za receptom zaostajala le, ker ni bilo mogoče naperiti jo zoper dediče. 4 § 93. III. Odgovornost za delikte ljudi pod oblastjo in za poškodbe po živalih. V prejšnjih paragrafih smo pogosto omenili, da je bila ta ali ona deliktna tožba dopustna tudi kot noksalna tožba. To je pomenilo, da je mogel tožitelj naperiti deliktno tožbo ne samo zoper storilca, temveč, če je bil storilec suženj ali sin 4 Po §13l6 0dz. so gostilničarji, ki prenočujejo goste, dalje druge v § 970 Odz. navedene osebe in brodniki ter vozniki odgovorni za škodo, ki jo povzroče njihovi uslužbenci gostu ali potniku na donesenih ali prevzetih stvareh v njihovi hiši, njihovem zavodu ali na njihovem vozilu. Sporno je razmerje med to kvazideliktno odgovornostjo in od¬ govornostjo po § 970 (prim. § 76, op. 3). § 1316 Odz. je sedaj sploh manj¬ šega pomena, odkar je strožja odgovornost voznikov in brodnikov ure¬ jena po Trgovinskem zakoniku odnosno pomorskem pravu in po poseb¬ nih zakonih (Zakon o odgovornosti železniških podjetij od 5. marca 1869 in 12. jul. 1902, Zakon o motornih vozilih od 9. avg. 1908, Zakon o trčenju ladij od 29. jul. 1912 itd.). Noksalna odgovornost 481 pod očetovsko oblastjo, tudi zoper njegovega gospodarja od¬ nosno očeta . 1 Taka tožba se je imenovala noksalna tožba (actio noxalis). I. Zgodovina. Noksalna odgovornost je izvirala iz starodavne pravice maščevanja in je v svojih izhodiščih pojem ne samo rimskega, grškega, germanskega, slovanskega prava, temveč ustanova, ki jo še dandanes nahajamo pri raznih narodih južne Afrike in Azije in ki jo zasledujemo skoraj povsod, kjer je kultura na nizki stopnji. Po rimskem pravu gospodar prvotno sploh ni odgovarjal za kontraktne obveznosti ljudi, ki so bili pod njegovo oblastjo. To odgovornost je šele pretor uvedel (prim. §§34 in 35). Drugače je bilo glede obvez iz deliktov. Tu je bil dominus že po starem pravu prizadet, kolikor ni smel pre¬ prečiti izvrševanja osvete nad sužnjem, ki je bil storil nedo¬ pustno dejanje. Prepustiti ga je moral oškodovancu, da ga je ta kaznoval po svoji volji (noxae deditio). Če gospodar de¬ linkventa ni izročil, je zadelo maščevanje gospodarja samega. Kakor pa se je mogel kot storilec izogniti maščevanju, če je plačal spravnino, ki jo je zahteval oškodovanec ali — pozneje — določil zakon, tako je mogel preprečiti maščevanje tudi tedaj, kadar je bil storilec njegov suženj, ki ga ni hotel žrtvovati: poravnal je zahtevano odnosno določeno denarno kazen. Po zakonu XII plošč je bilo še brez pomena, ali je gospo¬ dar za delikt svojega sužnja vedel ali ne (Ulp.-Cels. D. 9,4,2,1: ... in lege antujua, si servus sciente domino furtum fecit vel aliam noxam commisit, servi nomine actio est noxalis nec dominus suo nomine tenetur). Šele v poznejši republikanski dobi, ko so že točneje razlikovali med povzročitvijo in krivdo, je gospodar za storjeno dejanje odgovarjal ne noksalno, temveč kot storilec, če mu je bilo znano, da kani suženj storiti delikt in njegove izvršitve ni preprečil (tako je izpri¬ čano vsaj glede tožbe a° legis Aquiliae po Ulp. D. 9, 4, 2; frag¬ menta 3 in 4 istega naslova, ki to potrjujeta za vse noksalne 1 Kakor pri adjekticijskih tožbah (§ 35 ), govorimo tudi tu zaradi skrajšanja le o sužnju in gospodarju, kolikor ni veljalo kaj posebnega za osebo pod oblastjo in rodbinskega poglavarja. Po Justinijanovem pravu so bile noksalne tožbe sploh dopustne samo še zaradi deliktov sužnjev. 31 Rimsko pravo II, 482 Kvazidelikti tožbe, morda nista pristna; cf. Lenel, EP 3 57; prim. še zdo- laj pod 11,2). S časom se je preobrnilo razmerje med izročitvijo sto¬ rilca (noxam dedere) in plačilom denarne kazni (noxiam sar - čire): 2 Medtem ko je bila prvotno primarna dolžnost izro¬ čitev sužnja, plačilo kazni le surogat, je bil pozneje gospodar v prvi vrsti obvezan plačati globo, noxae deditio pa je prišla šele v drugi vrsti v poštev, kolikor se je mogel gospodar iz¬ ogniti plačilu, če je izročil sužnja . 3 Noksalne tožbe so bile utemeljene deloma v zakonik, deloma v honorarnem pravu, zlasti v pretorskem ediktu. Že zakon XII plošč omenja noksalno odgovornost glede tatvin, ki so jih zagrešili sužnji in sinovi pod oblastjo, in glede škode, ki so jo napravili četveronožci (prim. zdolaj pod IV). V za¬ konu lex Aquilia je noksalna odgovornost ustanovljena glede poškodbe stvari (Ulp. D. 9, 4, 2, 1). Pretorski edikt je pred¬ videval noksalne tožbe že za različne delikte, predvsem za dejanski stan tožb a° iniuriarum in a° vi bonorum raptorum (Gai. 4, 76). Po klasičnem pravu je bilo noksalno načelo upo¬ rabljeno najbrž že za vse privatne delikte. Nanašalo se je takrat tudi še na delikte sinov pod oblastjo. Obrazci noksalnih tožb so se glasili alternativno na plačilo denarne kazni ali noxae deditio. Toženi gospodar, ki je pred pretorjem (inter- rogatio in iure) pripoznal, da je storilec njegov suženj, je pravdo že vnaprej lahko odvrnil s tem, da je storilca z man- cipacijo izročil v last oškodovancu. Ako se je odločil za to, da delinkventa brani (defendere) in je v pravdi podlegel, je bil obsojen na plačilo globe ali izročitev storilca. Ta alter¬ nativna oblastitev je trajala še naprej, ko je bil že tožen zaradi izvršbe (a° iudicati). Še sedaj se je gospodar lahko izognil plačilu globe, če je storilca, eventualno njegovo mrtvo truplo, mancipiral oškodovancu (Ulp. D. 42,1,6, 1). Le ako je 2 ,Noxa‘ pomeni človeka (ali žival), ki je povzročil škodo, ,noxia‘ pa delikt (1.4,8 , 1: Noxa autem est corpus quod nocuit, id est seruus: noxia ipsum maleficium, oeluti furtum damnum rapina iniuria). 3 Ustanova noksalne odgovornosti gospodarja odnosno rodbinskega poglavarja in njen razvoj sta zanimiva, če jo primerjamo s sličnimi ustanovami pri drugih narodih, n. pr. slovanskih (odgovornost zadruge odnosno starešine). Pri Rimljanih je bilo izhodišče konflikt med mašče¬ valno pravico oškodovanca in pravico oblasti odnosno lastnine gospo¬ darja, ne pa katera koli gospodarjeva krivda. To še vidi najbolj iz tega, da ni bil odgovoren gospodar, ki je imel lastnino takrat, ko je bil delikt storjen, temveč gospodar, ki je bil lastnik sužnja, ko je oškodovanec njegovo odgovornost uveljavljal (prim. tekst pod IT, 3). Noksalna odgovornost 483 gospodar že od početka odbil plačilo i n izročitev, ga je mogel oškodovani tožiti sine noxae deditione, tako da se pla¬ čila globe, če je bil obsojen, ni mogel več rešiti z mancipacijo storilca. Za dediči jo je bila torej načeloma potrebna formalna man- cipacija. Le ako je šlo za a° iniuriarum noxalis, je zadostovalo, da je gospodar sužnja izročil samo zato, da ga je oškodovani primerno strahoval (natepel) (Ulp. D. 47,10,17,4), Za ta primer je bil proponiran poseben edikt (Lenel, EP 3 401 s.). II. Predpostavke noksalne odgovornosti. 1. Privaten delikt. Omenili smo že, da je no¬ ksalna odgovornost obsegala končno vse privatne delikte, pa tudi samo te delikte. To je utemeljeno v zgodovini te usta¬ nove. Zakaj z obsodbo vsled noksalne tožbe naj bi bila na¬ domeščena osveta odnosno (pozneje) prostovoljno dano osebno zadoščenje v obliki spravnine. Za javne delikte, ki so jih smatrali kot poseg v interese občestva, tako privatno zado¬ ščenje ni bila zadostna kazen. Tudi kvazidelikti vsaj prvotno zvečine niso ustanavljali noksalne odgovornosti (prim. Gai.-Iul. D. 44, 7, 5, 5). 2. Storilec delikta ni smel biti homo sui iuris. Moral je biti suženj ali persona in patria potestate ali — vsaj pr¬ votno — in manu ali in mancipio. Že po klasičnem pravu pa je mogel biti tožen sin pod oblastjo sam, če ga oče v noksalni pravdi ni defendiral (Iul. D. 9, 4, 34). Vsekakor že pred Justi- nijanom se je smatrala noxae deditio otrok pod oblastjo za neprimerno strogost in je postala obsoletna (I. 4, 8, 7: ... nooa autem hominum conversatio huius modi asperitatem recte respuendam esse existimaoit et ab usu communi haec penitus recessit...). Ako je bil gospodar sam udeležen pri nedopustnem de¬ janju, noksalna tožba ni bila utemeljena. Za udeleženca so ga imeli končno že tedaj, kadar je suženj izvršil delikt sciente domino in je mogel gospodar izvršitev preprečiti, pa tega ni storil (cum prohibere posset,non prohibuit, Ulp. D. 9,4,3; prim. zgoraj pod I). Odgovarjal je tedaj, kakor nasnovatelj ali po¬ močnik, z navadno deliktno tožbo brez možnosti dedicije (po Pavlovem fragmentu D. 9, 4, 4, 2 bi bil odgovarjal tudi noksal- no, toda elektivno; cf. še Ulp. D. eod. 2). Ker je bil dominus odgovoren kot delinkvent, ni ta odgovornost prenehala, če je sužnja prodal ali osvobodil (Ulp. D. eod. 5, 1). 30 ' 484 Kvazidelikti 3. T o ž e n e c je moral imeti oblast nad storilcem v mo¬ mentu litiskontestacije, drugače bi ga ne bil mogel izročiti. Če je torej storilec po izvršitvi delikta, toda pred litiskontes- tacijo prišel pod oblast drugega gospodarja (n. pr. suženj je bil prodan, sin pod oblastjo adoptiran), je postal novi imetnik oblasti noksalno odgovoren, čeprav delikt ni bil storjen ta¬ krat, ko je on imel oblast nad storilcem (noxa caput sequi- tur). Ako je oblast nad storilcem pred litiskontestacijo pre¬ nehala (n. pr. suženj je bil osvobojen, sin emancipiran), ni bilo več podlage za noksalno tožbo in oškodovanec se je odslej mogel držati samo storilca samega (Gai. 4, 77: Omnes autem noxales actiones caput secuntur. Nam si filius tuus servusve noxam commiserit, quamdiu in tua potestate est, tecum est actio; si in alterius potestatem pervenerit, cum illo incipit actio esse; si sui iuris coeperit esse, directa actio cum ipso est, et noxae deditio extinguitur). Neodločilno je bilo, ali je imetnik oblasti prišel p o litiskontestaciji ob oblast, n. pr. ker je sužnja odsvojil ali osvobodil ali ker je suženj umrl (iul. D. 9, 4,16 v zvezi z Iavol. D. 9, 2, 37, 1). Samo če je smrt storilca nastopila vsled nedopustnega dejanja, se je mogel to¬ ženec oprostiti s tem, da je svojo deliktno tožbo zoper krivca odstopil onemu, ki ga je bil umrli oškodoval, ali pa tudi ne¬ posredno odstopiti truplo sina ali sužnja (ne tudi živali) (Gai. 4,81 in Gai. Augustod. 82 do 84). Predhodno vprašanje, ali je bil toženec v trenutku litis¬ kontestacije lastnik sužnja in ali je imel tudi faktično mož¬ nost, da ga izroči (in potestate esse), so reševali s tzv. inter- rogatio in iure. Vprašanje je šlo za tem, ali toženec pripozna lastnino na prisotnem sužnju (interrogatio de iure: an eius sit) ali pa za tem, ima li toženec odsotnega sužnja v svoji fak¬ tični oblasti (interrogatio de facto: an in potestate sit). Po od¬ govoru (responsio) je pretor dal tožbeno formulo (L e n e 1, EP 3 159 ss.). 4. T o ž i t e 1 j je bil oškodovanec. Ni pa mogel tožiti tisti, kdor je imel storilca v svoji oblasti, ko je storil delikt. Zakaj tedaj je imel tako že priliko, da ga je kaznoval. Sabi- nijanci so prodrli z mnenjem, da niti tisti ni bil za tožbo aktivno legitimiran, kdor je imel storilca v svoji oblasti za časa litiskontestacije (Gai. 4, 78, 1.4,8,6). Kumulacija tožb zoper osvobojenega sužnja in njegovega bivšega gospodarja ni bila dopustna, ker je bil smoter obeh tožb, da se kaznuje storilec, ne pa gospodar (Paul. D. 47, 8, 3). Noksalna odgovornost 485 Obsodba se je glasila, kakor vedno, na denar (quanti ea res est), toda alternativno tudi na noxae deditio. Denarna kazen, na katero je bil gospodar obsojen, je bila določena po istem merilu, po katerem bi jo bilo treba določiti, če bi bila tožba a° directa. A° iniuriarum noxalis pa je bila a° arbi- traria. Tu je iudex pred kondemnacijo gospodarju naročil (arbitratus), da izroči sužnja oškodovancu samo zaradi stra¬ hovanja in je bilo mogoče, da je bila morebiti izrečena de¬ narna kazen določena z višjim zneskom. III. Učinki. Pred Justinijanom se je morala noxae deditio pri sužnjih in pri onih živalih, ki so bile res mancipi, vršiti z mancipa- cijo, pri drugih živalih s tradicijo. Justinijanovo pravo se zadovoljuje v vseh primerih s tradicijo. Ako storilec v mo¬ mentu izročitve ni bil več pod oblastjo, se je dediči ja po starem pravu vršila tudi z mancipacijo; izročeni je bil tedaj in causa mancipii. Kdor je bil na ta način izročen, je bil v oblasti oškodo¬ vanega in izpostavljen njegovemu maščevanju. Pojmovanje pa se je pozneje omililo. Izročeni sin je bil, kakor se zdi, v podobnem položaju kakor neplačeviti dolžnik, ki je bil prvotno upniku izročen na milost in nemilost, pozneje pa le seroi loco primoran, da odsluži dolg s svojim delom (prim. § 1, III, 2). Zato je tudi izročeni sin pozneje lahko zahteval, da ga novi imetnik oblasti osvobodi, čim je dolg odslužil. Glede sinov pod oblastjo je to mnenje zastopal že Papini jan (Coli. 2, 3,1: Per hominem liberum noxae deditum si tantum adguisitum sit, quantum damni dedit, manumittere cogendus est a praetore qui noxae deditum accepit. ..). To je bilo logično in pravično. Justini jan pa je to pravilo razširil na sužnje (I. 4, 8, 3) in s tem dal sužnju, ki je storil delikt, ugodnejši položaj, kakor je bil položaj sužnja, ki ničesar ni zakrivil. Saj sužnji drugače nikdar niso uživali te ugodnosti. 4 * Ako nedorasli, duševno bolni ali slaboumni koga poškodujejo, sme poškodovani praviloma (prim. § 1308 Odz.) zahtevati povračilo od oseb, ki so zanemarjale skrb za te ljudi (§ 1309 Odz.), eventualno tudi od samega poškodovalca (§1310 Odz.). Moderno pravo pa predvideva sploh številne izjeme od načela, da nihče ni odgovoren za protipravna de¬ janja drugih, in sicer tudi v primerih, v katerih se odgovorni osebi ne more dati niti krivde in eligendo oel custodiendo. Kdor je n. pr. dolžan izpolniti neko obvezo in ise za izpolnitev poslužuje zastopnika ali po¬ močnika, je odgovoren za krivdo teh oseb kakor za svojo lastno krivdo 486 Kvazidelikti IV. Posebnosti odgovornosti za škodo, po¬ vzročeno po živalih. 1. Actio de pauperie. Po starodavnem pojmovanju je bila tudi žival odgovorna za protipravno poškodbo, ki jo je povzročila. Rimski kmet stare dobe je imel tudi hudobne poškodbe po živalih za de¬ likte; ohladil je svojo jezo nad živaljo samo. Zato mu je moral lastnik žival izročiti, če pa tega ni hotel, povrniti škodo, ki jo je bila povzročila. To je tudi stališče zakona XII plošč (tab. Vlil, b, Ulp. D. 9,1, 1 pr.: Si quadrupes pauperiem fe- cisse dicetur, actio ex lege duodecim tabularum descendit: quae lex ooluit aut dari id quod nocuit, id est animal quod noxiam commisit, aut aestimationem noxiae offerre). Paupe- ries (od pauper) pomeni škodo, damnurn. S tožbo, imenovano actio de pauperie (tudi actio noxalis, cf. Gai. Augustod. 4, 82), je bil lastnik četveronožca, ki je napravil škodo, primoran, da izroči žival (noxae deditio) ali povrne po živali povzročeno škodo. Zakon XII plošč je imel najbrž v mislih le domače živali, kakor konje, govedo, koze. Na pse je bila določba morda raz¬ širjena s posebnim zakonom (lex Pesolania [?], Paul. Seni. 1, 15, 1). Zdi se, da že klasično pravo tožbe ni več omejevalo na domače živali, temveč jo je pripuščalo glede vseh četvero- nožcev (Ulp. D. 9, 1 , 1 , 2). 5 Kot a° utilis je bila dovoljena celo glede škode, ki jo je napravila katera koli žival, tudi če ni bila četveronoga (Paul. D. eod. 4). V cesarski dobi je bilo že vsem jasno, da živali niso pri- števite in da ne morejo storiti delikta (Ulp. D. 9, 1, 1, 5: Pau- peries est damnum sine iniuria facientis datum: nec enim pot- est animal iniuria fecisse, quod sensu caret). Kljub temu pa je ostala stara tožbena pravica in je bila celo razširjena. Toda, kakor pri ostalih noksalnih tožbah, je bil primarni zahtevek (§ 1313 a Odz; prim. tudi §§ 1314 in 1315 Odz.). So tudi specialni zakoni, ki ustanavljajo odgovornost določenih vrst ljudi (podjetnikov itd.) za oškodbo drugih oseb po svojih ljudeh in pomočnikih, ne da bi se pra- šalo, ali so odgovorni ljudje krivi, niti ali so krivi njihovi pomočniki. Tako je n. pr. železniško podjetje brezpogojno odgovorno za krivdo svojih uslužbencev, če je bila neka oseba po dogodku v prometu oško¬ dovana ali usmrčena (§ 1 Zakona od 5. marca 1869), ali lovski upravi¬ čenec brezpogojno odgovoren za škodo po lovu, ki jo napravijo njegovo lovsko osebje ali njegovi lovski gostje (§ 50, št. 1, Zakona o lovu). 5 Zato je mogla tudi konkurirati s tožbo po edilskem ediktu de feris, prim. § 92, op. 1. Noksalna odgovornost 487 sedaj plačilo globe, noxae deditio pa sekundarna možnost iz¬ polnitve obveze. Lastnik ni bil odgovoren noksalno, če je žival napravila škodo le zato, 'ker je to kdo drug zakrivil, n. pr. nekdo je dražil konja, da je udaril, ali psa, da je popadel drugo osebo (Ulp. D. 9,1, 1,6). V takih primerih je bila titemeljena di¬ rektna deliktna tožba zoper krivca, n. pr. a° legis Aquiliae; prav tako, če je mogel lastnik predvideti, da utegne žival na¬ praviti škodo. A° de pauperie torej ni bila dovoljena, če je žival škodo napravila, ker lastnik ni znal ravnati z njo, n. pr. ni znal jezditi, ali ker žival (popadljiv pes) ni bila dovolj čuvana. Tudi v takih primerih je bila a° legis Aquiliae (utilis) mogoča in krivec ni imel pravice dedicije, tudi če je bil last¬ nik živali (Gai. D. 9, 2, 8, 1, Ulp. D. 9,1, L 5, Nerat. D. 9, 2, 53). Ni povsem jasno, kaj imajo viri v mislih, ko zahtevajo, da je morala napraviti škodo conira naturam /era mota (Ulp. D. 9, 1, 1, 7) in ali je ta določba klasičnega izvora. Pisci zve¬ čine menijo, da je morala žival napraviti škodo iz izredne hudobnosti ali v stanju razdraženosti, ki pri drugih istovrstnih živalih ni običajna in ki je ni bil nikdo zakrivil (Ulp.-Serv. D. 9, 1,1,4: ...puta si equus calcitrosus calce percusserit, a ut bos cornu petere solitus petierit .. .)• Tožba bi torej ne bila dopustna, ako bi se n. pr. sicer miren konj splašil vsled ne¬ predvidenega močnega hrupa ali hipno nastopivše močne svetlobe. A° de pauperie je bila a° in ius concepta. Njeno formulo rekonstruira Lenel (EP 3 195) takole: S. p. quadrupedem pauperiem fecisse qua de re agitur, quam ob rem N m N m A° A° aut noxiam sarcire a ut in noxam dedere oportet, quanti ea res est, tantam pecuniam aut in noxam dedere iudex N m N m A°A° c. s. n. p. a. Tožiti je smel vsakdo, cuius interest: ne samo lastnik po¬ škodovane stvari, temveč n. pr. tudi komodatar (Paul. D. 9, 1,2 pr.). Toženec je bil, kdor je bil lastnik živali v trenutku litiskontestacije (Ulp. D. eod. 1,12: ... etiam in quadrupedibus noxa caput sequitur .. .)■ Tožba je bila aktivno in pasivno podedljiva (Ulp. D. eod 1,17). 2. Actio de p a st u p e c or i s. Poleg tožbe a° de pauperie so v klasični dobi (Ulp. D. 19, c >,14,3) uporabljali še posebno tožbo actio de pastu pecoris. ki je tudi že omenjena v zakonu XII plošč. Sporno je, ali gre tu za noksalno ali pa za navadno penalno tožbo. Z njo 488 Kvazidelikti je bil lahko tožen tisti, ki je pustil živino na tuja zem¬ ljišča, kjer je žito ali druge plodove popasla (qui immisso pecore depaverit).* Za noksalnost bi govoril Paul. Sent. 1,15,1: Si quadrupes pauperiem facerit damnumne dederit quidve depasta sit, in dominum actio datur, ut a ut damnum aestima- tionem subeat aut quadrupedem dedat... V zadnjem času se širi nazor, da niti Pavlove sentence niso brez glosemov in inter¬ polacij in da jim ne gre neomejeno zaupanje. Ker je ravno citirano besedilo v nekaterih pogledih sumljivo (L e n e 1, EP S 198), nagibljejo k mnenju, da je tožba navadna a° ex delicto.’’ § 94. IV. Drugi dejanski stani s škodljivimi učinki in zasebnopravnimi posledicami. 1. Poleg že obravnavanih deliktov in kvazideliktov so utegnili imeti škodljiv učinek in različne zasebnopravne po¬ sledice še drugi dejanski stani, zlasti dejanja, bodisi da so bila sama na sebi dopustna ali nedopustna. Omenjamo tu le slabo kakovost stvari, vsled katere je utegnila nastati poškodba tujih stvari, recimo v primerih, v katerih se je smela zahtevati cautio damni infecti (prim. I. zv. § 62,11,3). Starejši teoretiki (med njimi S a v i g n y) so nepravilno pripisovali deliktni značaj tudi posestnim interdiktom, zlasti interdiktu quod vi aut clam (prim. I. zv. § 46, IV), zaščiti zoper gradnjo stavbe, ki je ogrožala sosedno zemljišče (operiš novinuntiatio, prim. I.zv. § 62, II, 4), in še drugim dejanskim stanom. 6 Gre torej za drug dejanski stan kakor pri deliktu po tab. VIII, 7, omenjenem v § 86 pod 1,1. 7 Za škodo, povzročeno po živali, odgovarja po § 1320 Odz. tisti, kdor je žival k temu izpodbodel, dražil ali zanemarjal jo zavarovati. Razen tega je odgovoren tisti, kdor drži žival, ako ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. Predpostavljena je torej navadno krivda; strožja je odgovornost, ker mora imetnik živali do¬ kazati, da ni zanemaril zavarovanja in nadzorovanja, medtem ko obre¬ menjuje dokaz krivde sicer praviloma oškodovanca. O odgovornosti za izid je moči govoriti le tedaj, če je bilo imetniku živali brez njegove krivde nemogoče, da žival zavaruje in nadzoruje; zakaj odgovarjal bi tedaj vendarle, ker se mu ne more posrečiti dokaz, da je žival nadzo¬ roval in zavaroval kakor treba. Ne glede na krivdo pa ustanavlja Odz. odgovornost lastnika živine, ki napravi škodo na tujem zemljišči! (§ 1321). Brez krivde odgovarja dalje imoviti lastnik besne živali, ki ugrizne revnega človeka (Dvornopisarniška dekreta od 11. jan. 1816 in 17. maja 1821) in zlasti lovski upravičenec za »škodo po divjačini« na zemljiščih in pridelkih ter za »škodo po lovu«, ki jo napravi z lovom on sam, njegovo lovsko osebje, njegovi lovski gostje in lovski psi navedenih oseb (§ 50 Zakona o lovu od 5. dec. 1931). Druga nedopustna dejanja 489 Ti dejanski stani niso ustanavljali obligacij; včasih pa so bili povod, da se je moral lastnik ogrožajoče stvari za¬ vezati (s stipulacijo ali satisdacijo; prim. § 38,1). II. Rimsko, zlasti pretorsko pravo pa je dalje obsegalo niz policijskih predpisov, ki je njih kršitev ustanavljala pri- vatnopravne zahtevke. Ti predpisi so se nanašali zlasti na javne ceste in javno vodovje. V prvo skupino so spadali m. dr. privatnopravni zahtevki zaradi naprave (immittere) na javnem kraju, vsled katere je utegnila nastati škoda (pretorski edikt Ne quid in loco puhlico vel itinere fiat, Ulp. D. 43, 8, 2 pr., lul. D. eod. 6 in 7), zaradi naprave na javni poti, vsled katere je bila ta poslab¬ šana (edikt Quod in itinere puhlico factum erit, ut restituatur, Ulp. D. eod. 2, 20 do 44), zaradi motenja pri uporabljanju ali popravljanju javne poti (edikt Ut via puhlica itinereve pu¬ hlico ire agere liceat, Ulp. D. 43, 8, 2, 45, odnosno edikt De oia puhlica et itinere puhlico reficiendo, naslov D. 43, li). Drugi skupini smemo prištevati n. pr. zahtevke zaradi naprave v javnem tekočem vodovju ali na bregovih, ki je ovirala plovstvo (edikt Ne quid in flumine puhlico ripaoe eius fiat, quo peius navigetur, naslov D. 43, 12) ali vsled ka¬ tere se je tok vode izpremenil (edikt Ne quid in flumine pu¬ hlico ripaoe eius fiat, quo aliter aqua fluat, naslov D. 43,13), in zaradi motenja v uporabljanju javnega tekočega vodovja in bregov (edikt Ut in flumine puhlico naoigare liceat, naslov D. 43, 14). Večinoma niti iz teh dejanj niso nastale obveze. Pretor je pomagal z interdikti, s katerimi je odredil vzpostavitev položaja, kakršen je bil pred prepovedanim dejanjem. Le v nekaterih primerih je predvideval tudi obsodbo na quanti ca res erit v tz v. iudicium secutorium (prim. procesno pravo), n. pr. zaradi motenja pri popravljanju javne ceste (Ulp. D. 43, 11,1,3). ITI. Izmed številnih nedopustnih dejanj, ki so utegnila škodljivo vplivati na pravosodstvo (prim. le naslov D. 43, 4: Ne vis fiat ei qui in possessionem missus er at , 1 naslov D. 2, 10: 1 Poleg interdikta (Ulp. D. eod. 4) aktivno podedljiva, pasivno ne- podedljiva a° in factum annalis na interes (Ulp. D. eod. 1 pr., 5 in 8) zope ; r onega, ki se je dolozno upiral, da se izvrši po pretorju odrejena izročitev v poseist. 490 Kvazidelikti De eo per quem factum erit, quo minus quis in iudicio sistat, 2 naslov D. 2, 7: Ne quis eum, qui in ius vocabitur, vi eximat) 3 naj omenimo le še pretorsko tožbo a° calumniae. Ako je kdo nekaj sprejel za to, da vodi nepravično pravdo ali da tako pravdanje opusti, je bila sicer oseba, ki je to dala, v drugem primeru zaščitena z obogatitveno tožbo (condictio ob turpem causam); v prvem primeru pa tega, kar je bila dala, ni mogla s to tožbo terjati nazaj, ker je sama ravnala nenravno (prim. § 82, V, 1, c). Tedaj je imela tretja oseba, zoper katero naj bi bila pravda šla, tožbo, ki je merila na quadruplum tega, kar je prejemnik dobil, če je bila tožba podana v enem letu, pozneje pa na simplum (Ulp. D. 3, 6, 1 pr.). Ako pa je oseba drugi nekaj dala za to, da n e bi vodila nepravične pravde, je a° calumniae konkurirala s con¬ dictio ob turpem causam, toda samo elektivno (čeprav je bila najbrž a° poenalis) (Ulp. D. eod. 5,1). Dediči tistega, ki je kaj dal, niso mogli tožiti z a° calumniae, temveč samo s tožbo na povračilo tega, kar je bil zapustnik dal (Gai. D. eod. 4). Zoper prejemnikovega dediča je bila a° calumniae dovoljena samo in id quod ad eum peroenit (Ulp. D. eod. 5 pr.). IV. Kvazideliktni dejanski stani se dajo ugotoviti tudi pri nekaterih deliktih, kolikor je bila namreč deliktna tožba dopustna tudi zoper tretje osebe, ki same niso bile sokrive, pa so iz delikta dejansko pridobile neko korist (n. pr. a° quod metus causa ali a° Pauliana, prim. § 89 odn. § 90, II, 1, c). 2 A° in factum na interes (Iul. D. eod. 3 pr.) zoper osebo, ki je pravdno stranko naklepno ovirala, da ni mogla priti k naroku. Actio je bila dopustna kot noksalna tožba, v roku enega leta aktivno po- dedljiva, pasivno samo glede obogatitve. Solidarna odgovornost več storilcev (Ulp. D. eod. 1, 4, 5 in 6). 3 A° in factum zoper tistega, ki je k sodišču pozvano osebo s silo zadržal; merila je na toliko, quanti ea res est ab actore aestimata. (Ulp. D. eod. 5,1). Dovoljena kot a° noxalis (Ulp.-Pomp. D. eod. 1,1). Aktivno podedljiva, kolikor so dediči interesirani, toda le v roku enega leta; pasivno nepodedljiva (Ulp. D. eod. 5, 4). STVARNO KAZALO (za drugi zvezek) Abducere comitem 463 absolutna, relativna nemožnost 55 absolutna in relativna teorija o višji sili 83 op. 4 abstraktna daritvena obljuba 406 op. 1 abstraktne listine 269 op. 2 abstraktne obveze 17, 250 s, 398 abstraktne obveznice 25 is, 269 op. 2 abstraktni posli 17, 250 s, 255 s abstraktnost in kavzalnost tradi¬ cije 17 — literalnega 'kontrakta 25, 265 — mancipacije 309 — pravnih poslov 17, 250 s — recepta 398, 399 — stipulacije 24 s, 250 s, 255 s accepta 265 ss acceptilatio 197, 198 s, 231, 265 ss — in fraudem creditoris 124 op. 2, 258 in op. 1, 456 —.prenehanje obveze 197, 198, 265 — pri korealni obvezi 124, 234 accidentalia negotii 391 accusatio suspecti tutoris 422, 423 acta conficere, ius 411 —, professio apud acta 412, 441 actio ad exhibendum 276s, 276 op. 1, 416 op. 1 — adversus nautas caup. štab. 35, 479 in op. 3 -utilis 480 — aestimatoria 387 op. 4, 389 — annalis 151, 399, 454, 477 — arbitraria 97, 277 op. 1, 468, 471 op. 3, 473, 485 — arborum furtim caesarum 447 — auctoritatis 16 op. 1, 201, 328 — calumniae 490 — Calvisiana 470 op. 1 — certae creditae pecuniae 30, 256, 260, 266, 271, 279, 297 op. 4, 432 — certi, incerti 240 op. 2 — civilis incerta 386 — commodati 114 actio commodati contraria 194, 289 — — directa 289, 445 — communi dividundo 362 op. 1, 370, 427, 430 — conducti 343, 348, 353, 355, 359, 361 — constitutoria, gl. a° de pecunia constituta — de aestimato 387 op. 4, 389 — de arboribus succisis 447 — de deiectis vel effusis 18, 35, 476 s, 478 op. 2 — de dolo 35, 56 op. 2, 59, 70, 118, 181, 221, 304, 310, 375, 384, 446, 466 ss, 467 op. 2, 469 — de eo quod certo loco 75, 97, 251 — de in rem verso 146, 151 s, 282 _utilis 152 — de modo agri 16 op. 1, 334, 338 — de pastu pecoris 456 op. 2, 487 s — de pauperie 81, 478 op. 1, 486 s -utilis 486 — de peculio 145, 149 ss, 282 — de pecunia constituta 394 in op. 1, 395, 397, 399 — de posito vel suspenso 35, 478 — de recepto nautarum... 401 — de rupitiis sarciendis 455 o,p. 1 — de servo corrupto 446 op. 4, 456 op. 2 -utilis 456 op. 2 — de tigno iuncto 447 — depensi 173, 174 — depositi 16 op. 1, 32, 114, 297 in op. 4 -contraria 295 -directa 273, 294, 297 op. 4, 432 op. 1 — — secpiestraria 298 -utilis 132, 213 — doli 50, 70. 118, 446, gl. a° de dolo — duplex 429 — empti 56 op. 2, 112 op. 3, 229 310 op. 2, 323, 327, 329 s, 331 op. 1 ’ 333, 334, 336 -utilis 191, 205 492 actio ex fideicommisso 132 — ex sponsu 88 — ex stipulatu 88, 387 op. 3,409, 423 - incerta 75 -utilis 181 — exercitoria 145, 147, 149 in op. 1 -utilis 143 — Fabiana 470 op. 1 — familiae erciscundae 127, 427,430 — famosa 294, 297, 377 — ficticia 471 op. 3 — fiduciae 16 op. 1, 22 — finium regundorum 427 — funeraria 421 — furti 34, 58, 292, 437, 451 ss, 458 -concepti 450, 451 — — exhibiti 451 — — manifesti, nec manifesti 451 s -oblati 450, 451 -prohibiti 451 — hypothecaria in rem 300 — in factum 56 op. 2, 131 op. 3, 221, 273, 292, 304, 341 op. 3, 385, 388, 390, 394, 403, 404, 458, 471. 475, 479, 489 op. 1, 490 op. 2 in 3 -ad exemplum legis Aqui- liae 69 — -civilis 386 -de recepto 401 -quod metus causa 469 -recepticia 398, 399 — in ius concepta 273, 292, 294, 304, 385, 487 — in personam 2, 4. 30, 468, 473 — in rem 469 — incerti 240 op. 2 -ex stipulatu 31, 257 — iniuriarum aestimatoria 162, 221, 443, 464, 465, 482 -noxalis 463, 483, 485 — institoria 145,147 ss, 149 op. 1,187 — institutoria 187 — iudicati 187, 219, 221, 328, 482 — legis Aquiliae 58,116, 445, 456 ss, 459, 460, 467, 480, 481, 487 -in factum 456, 458, 459 -utilis 458, 478, 487 — locati 343, 349, 356, 359, 361, 434 op. 2, 445 — mandati 114 -contraria 126, 135, 174, 176, 188, 376, 379, 380 s actio mandati directa 124 op. 2, 126, 133, 259, 377 — mixta 116, 425, 454 s, 460 — mutui, gl. condictio mutui —• negotiorum gestorum contraria 174, 188, 417, 421, 426 — — — directa 417, 420, 423 -utilis 416, 426 — noxalis 81, 453, 460, 463, 480 ss — Pauliana 62, 471, 472 ss, 490 — perpetua 399, 401, 453, 477, 488 — pigneraticia 114, 131 op. 3 -contraria 194, 305 -directa 304, 305, 434 op. 2 —- poenalis 437, 465 — popularis 422, 458, 477 — praescriptis verbis 26, 233, 287 op. 2, 315 op. 3 a, 346, 386 in op. 1, 587 op. 3, 389, 390, 409, 440 — pro socio 16 op. 1, 126, 310 op. 2, 369, 372 s --utilis 477 — protutelae 426 — Publiciana 230 op. 6, 300, 332 —- quanti minoris 113, 335 ss, 339 op. 2 — quasi institoria 141, 148 s — quod iussu 145, 147, 175 — quod metus cauisa 35, 118, 221, 468 s, 490 — rationibus distrahendis 118, 422, 423, 448, 452 — recepticia in factum 399 — redhibitoria 113, 335 ss, 339 op. 2 — rerum amotarum 22t, 452 — rescissoria 471 in op. 3 — restitutoria 187 — sepulchri violati 455 — Serviana 326, 332, 349 — tributoria 146, 152 s — tutelae 423 ss, 425 op. 1 -contraria 425 - directa 466 -utilis 425 in op. 2 — utilis 131 op. 2, 430 — — ad exemplum institoriae 141, 149 — — adversus nautas etc. 480 — — de in rem verso 152 -de pauperie 486 — — depositi 132, 213 -empti 191 — — ex stipulatu 181 493 actio utilis exercitoria 143 -legis Aquiliae 456 ss, 478, 487 -negotiorum gestorum 416, 426 — — pro socio 477 -tutelae 142, 425 in op. 2 — — varovanca 142 — venditi 131 op. 3, 229, 260, 324, 392 — vi bonorum raptorum 35, 445 in op. 2, 447, 454 s -noxalis 482 — vindictam spirans 465 actione teneri 4 s actionem cedere 158 — denegare 61, 64, 239, 282 — habere 4 — mandare 158 — non dare 61 actiones adiecticiae qualitatis 81, 120, 140, 144 ss, 381 — aediliciae 335 ss, 338 — annales 399, 468, 474, 489 op. 1, 490 op. 2, 3 — bonae fidqj 5, 54, 75 s, 392, 393, 466 — certae pecuniae 435 — certae rei 435 —, cessio actdonum 367 — eontrariae 114, 194 — directae lil, 114, 194 — duplices 429 — in factum 35, 273, 393, 444, 458 — in ius 273, 393 — in personam 305 — incerti 435 — mixtae 429, 444 s, 460 — noxales 35, 49,120, 227, 228,481 ss — perpetuae 201, 399, 401, 477 — poenales 34, 220 s, 231, 443 — populares 18, 422, 458, 477 — rei persecutoriae 221, 437, 444, 445 op. 3 — stricti iuris 5, 54, 75, 387, 393 — temporales 201 — utiles 157 s, 178, 224 -ficticiae 224, 228 — — negotiorum gestorum 416 — vindictam spirantes 162, 221, 443 actus contrarius 197 ss, 234 op. 2 actus legitimi 229 addictio in diem 229 s, 322 in op. 6, 323, 393 — tatu 449 udemptio peculii 150 — vindikacijskega legata 197 adfirmatores 426 adiecta pacta gl. pacta adiectus solutionis causa 128 130, 207, 257 adiudicatio 161, 428 s adiudicatus 449 adjekticijska odgovornost 144 s adminicula 28 administratio cum libera 136 adnumerare 45 adoptio sina pod oblastjo 207, 484 adpellare (iniuria) 463 adprobatio operiš 359 adpromissio 119, 172, 250, 259 adsectari (iniuria) 463 adstipulatio 119, 124 op. 2, 130, 250, 257 ss —.prenehanje s smrtjo 222, 258 adstipulator 207, 257 s —, nezvesti 124 op. 2, 258 in op. 1, 456 adtemptata pudicitia 465 adversaria 264 op. 1 aes 21, 45 — et libra, negotia, 21 s, 45 —, solutio per aes et 1. gl. solutio aestimatio litis 97, 476 — rei, vera 73 —, (starinarska pogodba) 387 — taxationis causa 353 aestimatoria actio, gl. actio aestimatorius contractus 387 ss, gl. tudi starinarska pogodba affectus furandi 449 — iniuriandi 462 agere contra legem 63 — cum compensatione 236 s — cum deductione 237 s — in fraudem legis 63 — in rem suam 156 s — praescriptis venbis 386 op. 1 agrimensor 80, 341 op. 3, 374 akcesije 301, 326, 474 akcesorna stipulacija 257 ss akcesorne pravice pri odstopu ter¬ jatve 162 -pri prenovitvi 218, 220 — obveze in terjatve 119 akordno delo 342, 355 aktivna delegacija 250, 260 s — korealnost, gl. tam aktivna legitimacija za a° de de- iectis 477 494 aktivna legitimacija za a° de pau- perie 48? -furti 437, 452 s — -iniuriarum 463 s -legis Aquiliae 459 -noxalis 484 -Pauliana 473 — —-vi bonorum raptorum 455 — -condietio furtiva 436 s aktivna podedljivost tožb 443, 453, 477, 478, 487, 489 op. 1, 490 op. 2, 3 akvilijska odgovornost 116, 455 ss alea (igra) 315 op. 3 a —.predmet kupa 315 alienatio in fraudem creditorum 35, 446, 469, 472 alimentacija, gl. vzdrževanje alimentacijski zahtevki, neodstop- ljivi, 162 s -, nepodedljivi 223 op. 3 alluvio 301, 305, 326, 431 alteri stipulari 87 s, 138 alternativna oblastitev, gl. facultas alternativa — tožbena pravica 384, 390, 397 alternativne obveze 46 ss, 85 alternativni tožbeni zahtevek 389 alveus derelictus 301 amicitia 170 op. 3 analogne tožbe, gl. a°, a nes utili(e)s anatocizem 94, 95 op. 3 animus aliena negotia gerendi 416, 418 — contrakendae societatis 362 in op. 1 — donandi 188, 232, 406, 407, 421 — fraudandi 471 op. 3 — iniuriandi 462 — lucri faciendi 448 — nocendi 467 — novandi 217 — recipiendi 421 annales actiones 399, 468 annulus pronubus 189 op. 1 anonymon synallagma 383 antichresis, pactum 303, 305,306op. 2 — tacita 303 Antoniniana constitutio 253, 268 apocha 199, 208, 281 apotheca, conductor, 477 applicatio, ius, 286 Aquiliana stipulatio, gl. tam ara, gl. arrha aralna pogodba 190 arbiter, gl.compromissum, receptum arbitrarna klavzula, gl. clausula arbitrarne tožbe, gl. a° arbitraria arbitratus 473 arbitrium boni viri 51, 52 op. 2 arbitrium razsodnika 402 argentarius, gl. bankirji arrha 171, 189 ss — confirmatoria 190 s — contractu imperfecto data 192, 193 op.4 — contractu perfecto data 190 ss — poenalis 191 s — poenitentialis 49, 191, 192 — sponsalicia 189 op. 1 arrogatio 223 as libralis 45 — (obresti) 92 ascendenti, beneficium competen- tiae 212 asignacija, gl. nakaz assessores 356 atrox iniuria 462, 463, 464 auctoris laudatio, nominatio 328, 529, 332 auctoritatis interpositio 142 aureus 46 avarie grosse 360 avtomobili, odgovornost, 480 op. 4 avufeio 431 Babice 340 op. 2, 374 Baetica formula 22 baker, menjalno sredstvo, 308 s bančni depot 297 op. 4, 5 bankirji, aktivna korealnost 125 —, brezoblična obrestna obljuba 90 op. 1 —. družbene pogodbe 363, 365 —, exc° mercis non traditae 111 op. 2 —, iregularni depot 297 op. 4 —, pobotanje 236 s, 242 —.poroštvo 178 —, posojila 90 op. 1, 280 —, receptum 172, 293, 397 in op. 1, 387 op. 1, 398 s beg sužnja 71, 448 beneficium cedendarum actionum 127, 178 s, 381 — competentiae 8, 57, 61, 144, 210 ss, 310 op. 2, 365, 370 495 beneficium oompetentiae daritelja 211, 212 in op. 5, 414 -poroka 180, 212 -pri odstopu 164 — dationis in solutum 205 — divisionis 125, 179, 182 op. 6, 206, 381 — excussionis s. ordinis 177 s, 182 op. 6, 381 — inventarii 228 op. 3 besne živali 488 op. 7 blagajniške knjige 25, 264 ss blago, poveličevanje 336 op. 1 —. predmet kupa 312, 314 ss —, prodajalcu ukradeno 321 blazni, gl. furiosi bodmerija 284 op. 6 bodoče stvari, kup, 56, 314 s bogovi, daritvena obljuba, 109 bolečnina 222 op. 2, 445 op. 3, 465 op. 2 bona fides, pojem, 32, 33, 73 s, 307 s bona adventicia 225 — societatis 367 bonae fidei actiones, gl. tam -iudicia, gl. tam -negotia, gl. tam boni moreš, negotium contra b. m. 65 s bonorum cessio 211 — distractio 9, 470 — emptio, gl. tam in konkurz — emptor, compensatio, 237 — venditio 8, 237, 470, gl. tudi emp¬ tio bonorum, konkurz bonum nomen 164 borzna cena 51, 319 op. 4 brezimni realni kontrakti 383 ss, gl. tudi inominatni realni kontrakti brodniki 35, 72, 81, 82, 143. 149, 397 op. 1, 400 ss, 400 op. 2, 479 s, 480 op. 4, gl. tudi receptom nautarum Calumnia 490 capitis deminutio družbenika 365, 370 s -glavnega dolžnika 181 -korealnega dolžnika 122 -minima 14 -, prenehanje obvez 200, 223 ss -, restitutio in integrum 224 -, vpliv na deliktne obveze, 225, 443 op. 1, 453, 460, 465 caput (glavnica) 89 casus 65, 70, 71, 81 s, 225 — maior 71, 82 — mixtus 288 — pri kupu 82, 320 s. —, gl. tudi naključje, periculum, vis maior Catoniana regula 57 caupones 35, 72, 81, 82, 400 ss, 479 s,. 480 op. 4 — gl. tudi receptum causa cedendi 163 s — credendi 278 — data, causa finita, non secuta 251, 390, gl. tudi condictio — durior 180, 259, 396 — futura 436 — iniuista 437 s, 441 op. 4 — iudicati, pignus, 9 — mancipii 225, 449, 485 — obligandi 250, 254 ss, 265 s, 398 -in c. solvendi 26, 433 — praeterita 436 —, sine causa, gl. condictio —, stipulatio ob causam 250, 254 — traditionis 17 — turpis 63, 438, 441 op. 4, 490 cautio creditae pecuniae 25 s — damni infecti 168, 478 — discreta, indiscreta 254, 255 — rem pupilli salvam fore 132, 423, 425 — (stipulatio) 167 — (zadolžnica) 209, 231, 252 ss, 254 s, 268, 280 s cautiones 167 ss cavere 153 cedent 160 —.odgovornost 164 in op. 4 —, razmerje do cesionarja 163 s —,-dolžnika 165 s cedere actionem 158 celotna imovina, predmet daritve 408 in op. 4 -, — kupa 314 -,— odstopa 211 cena, borzna, tarifna, tržna, 319op.4 —.določena po kupcu 52, 317 —.kupna, 316®s —, navidezna, 318 —, gl. tudi kupnina, pretium cene potrebščin, najvišje, 318, 319 op. 4 496 centesimae usurae 92, 284 certa intentio, gl. tam — legisactio 364 — pecunia 51, 266, 271, 432, 435, gl. tudi a°in condictio c.pecuniae — res 51, 437, gl. tudi a° in con¬ dictio certae rei - , stipulatio c. rei 256 .certae, incertae obligationes 52,256 certum kot predmet tožbe 30, 51, 52, 219, 435 — pretium 317 —, stipulatio certi, gl. tam cesar, daritvene obljube 412 cesarski legati 356 cesarskopravni pakti 29, 391, 403 s s cesionar 160 — , razmerje do cedenta 163 s — , - dolžnika 165 s cessio 12, 141 op. 3, 158, 160 ss, 408 — actionum 367 — ad potentiorem 163 in op. 3 — bonorum 211 — , denuntiatio 158, 165 s — donationis causa 406 op. 1, 407 — in novatio 261 — legis 117, 161 s, 162 op. 2, 210 — necessaria 156, 161 — , pactum de non cedendo 162 — , privilegia causae, personae 164, 165 — strogo osebnih pravic 162 — voluntaria 160 s — gl. tudi odstop terjatve cessus, debitor c. 160, gl. tudi tam ceste, javne, policijski predpisi 489 chartae 209 chirographum 25, 168, 209 in op. 2, 252, 268 — cancellatum 209 civilnopravni pakti 391 ss claudicans negotium 310 s clausula arbitraria 467, 469, 473 — doli 249 — rebus sic stantibus 275 op. 4, 276 — gl. tudi klavzula eodex accepti et expensi 25, 264 ss cognitio extraordinaria, gl. extra- ordinaria c. cognitor in rem suam 156, 159 colonia partiaria 352, gl. tudi delni zakup colonus 340 colonus partiarius 552 comes rerum privatarum 94 commercium, ius 328 commixtio, gl. pomešanje commodatum 23, 26, 114, 270, 272 ss, 284 ss — in daritev 406 —,pactum de commodando 284 —, razlika od kupa in najema 258, 313 op. 2 —, gl. tudi posodbena pogodba commodum, namestovalni, 58, 59, 161, 322 communes stipulationes 168 communicare 368 communicatio lucri et damni 428 communio incidens 28, 427 s.s — —, obveznosti deležnikov 428 s -pri brezoblični daritvi 412 — —, razlika od družbe 362 in op. 1 — — gl. tudi naključna skupnost compensatio 14, 15 op. 4,32,200,235 ss —, agere eum c. 236 s —, bonorum emptor 237 — compensationis 245 — culpae 80, 457 — ipso iure 236, 239, 243 in op. 3 —, izraz 235 op. 1 — lucri cum damno 368, 419, 422 op. 3 — pri korealni obvezi 124 — gl. tudi pobotanje compensationem denegare 239 oompromissum 402, 404 s concursus causarum 117, 200. 207, 226 condemnatio 75, 237 — cum taxatione 310 op. 2, 464 — in id quod facere potest 211, gl. beneficium competentiae — incerta pri a° empti 310 op. 2 — infinita 310 op. 2 — pecuniaria 9, 53 s, 67, 73,416 op. 1 — pri a° ad exhibendum 277 op. 1 -a° constitutoria 397 -a° duplex 429 -a« in factum adversus iudi- cem 475 s -a° iniuriarum 464 -condictio furtiva 437 -tožbah iz stipulacije 256 s -kupca konkurzne imovine 237 497 condemnatio pri zamenjavi subjek¬ tov 146 op. 1, 156 condicio, gl. pogoj condictio 28, 431 s, 434 op. 2 — causa data, causa finita 191, 414, 440 s, 441 op. 4 -, causa non secuta 251, 387, 390, 393, 409, 440 s — certae creditae pecuniae 256, 271, 279, 394, 434 -rei 256, 271, 279, 434 — certi 60, 90, 279 — de bene depensis 277, 441 — ex lege 435 — ex poenitentia 387 —, facere, predmet, 434 — furtiva 58, 100, 117, 118 in op. 2, 221, 277, 432 op. 1, 433, 436 s, 440, 445, 452, 453, 454 — generalis 435 — incerti 434, 435 op. 2 — indebiti 12, 187, 232, 246, 251, 311 op. 3, 392, 434 op. 2, 436, 439 s, 441 op. 4 — iz literalnega kontrakta 266 — Iuventiana 271, 278, 441 —, legis actio per c. 432 — liberationis 434 op. 2 — mixta 454 s — mutui 279 — — utilis 157 — ob causam datorum 251, 311 op. 3, 387, 436, 440 s, gl. tudi condic¬ tio causa data, non secuta — ob causam finitam 191, 414, 440 s, 441 op. 4 — ob causam futuram, praeteritam 436 — ob iniustam causam 437s, 441 op.4 — ob rem dati 383 — ob turpem causam 438, 441 op. 4, 490 — oderuških obresti 437 — possessionis 387 op. 3, 432 op. 1, 433, 434 — isine causa 277, 278, 287 in op. 2, 406, 414, 441 — triticaria 256, 271, 279 condictiones sine causa 28,339,431iss conducere, izraz 339, 341 in op. 4 conductor apothecae 477 — operarum, gl. službodavec ■— operiš, gl. podjetnik 'j conductor rei, gl. najemnik, zakup¬ nik confarreatio 197 oonfiscatio 371 confusio 2 in op. 1, 122, 124 op. 4, 181, 200, 220, 226 ss, 227 in op. 2, 228 op. 3, 258 conreus 118 op. 3, gl. correus conscientia fraudis 475, 474 op. 4 consensus 309 — contrarius 197, 234 op. 2 consilium (nasvet) 375 — fraudandi 472 — gl. nasnovatelj delikta consortium 364 constitutio Antoniniana 253, 268 constitutum debiti 12, 14, 48, 172 182, 393, 394 ss -in novatio 397 -. kavzalnost, 399 -, poroštvo, 182, 395 in op. 2, 396 -, predmet 395, 396 -, razlika od fidejusije 182, 395 op. 2, 396 — —, razlika od recepta bankirjev 399 -, sponsio, restipulatio dimidiae partis 394, 397 contestatio 254 — litis, gl. litis contestatio contra legem agere 63 contractus 16 s, 20 ss, 24 ss — bilaterales 110 ss -aequales 110 ss -inaequales 113 s — bonae fidei 29 s, 31, 56 op. 2, 68 —, obligationes ex contractu 16 s, 20 ss, 246 ss — stricti iuris 29 s, 56 op. 2, 68 — unilaterales 110, 274 — gl. tudi kontrakti, pogodbe contractus aestimatorius 387 ss, gl. tudi starinarska pogodba — mohatrae 277 s, 282, 388 op. 4 — non adimpletus, gl. exceptio — pigneraticius 299 ss — isocidae 353 contrarium iudicium 114 contrarius actus 197 ss, 234 op. 2 — consensus 197 in op. 1, 234 op. 2 contrectatio 446, 447 ss — fraudulosa 448 contumelia 462 32 Rimsko pravo II. 498 contumelia, izraz 463 conventio 20 — in manum 223 conventionales usurae 90 s convicium = convocium 463 corpus 4i, gl. species correi credendi, debendi 121 — stipulandi, ipromittendi 121 correus stipulandi 130, 207 creditor, pojem, 1, gl. tudi upnik crimen expilatae hereditatis 447 crimina 17 s cruces iurisconsultorum 13, 99, 393 culpa 66 s, 74, 76, 77 ss, 79 op. 3 —, compensatio culpae, gl. tam — et custodia 73 — in abstracto 78, 82 — in concreto 78, 80, 82 op. 4, 365, 424, 430 — in contrahendo 57 op. 2, 378 — in custodiendo 72, 81, 82 op. 4, 349, 355, 358, 479, 485 op. 4 — in eligendo, gl. c. in custodiendo — in faciendo 73, 249, 457 — in non faciendo 81 — lata 67, 78, 79 op. 3 — leviš 67, 77, 79 in op. 3 — levissima 77 op. 2 — omnis 79, 82 op. 4 — pri deliktih 442 -poškodbi stvari 447 — gl. tudi diligentia, krivda, malo¬ marnost curator bonorum 470, 471, 473 — furiosi, minoris, prodigi 416, 423 —, zakonski zastopnik 134 — gl. tudi skrbnik cunsus usurarum ultra duplum 94 custodia, odgovornost 70, 71 s, 74, 76, 81, 82, 287, 321, 325, 349, 358, 401, 453 —, pactum de custodiendo 71 Čas izpolnitve 98 ss, 279, 294, gl. tudi izpolnitev čast, gl. žalitev, iniuria četveronožec napravil škodo 455, 482, 486 —, pojem 456 op. 4 —, poškodba ali usmrtitev četvero- nožca 456 ss — gl. tudi quadrupes človek, svobodni, telesna poškodba 458, 477 človek, svobodni, ugrabljenje 448 —, —, usmrtitev 477, 478 op. 1 čreda (pecunia) 5 op. 3 —, predmet najema 353 op. 1 —, — zastavne pogodbe 300 čuvanje, odgovornost, gl. custodia Dajatev, deljivost 36, 37 ss —, delna 38 op. 3, 210 op. 3 —, denarna 44 ss —, denarna vrednost dajatve 36, 53 s, 53 op. 1, 54 op. 2 — denarne vrste (sorte) 44, 389 — denarne vsote 44, 279, 316, 349, 389, 395 —, določenost 36, 40 ss, 50 ss —, določitev po eni stranki ali tretji osebi 51 s, 52 op. 2, 317 —, določljivost 51 s, 52 op. 2 —, dopustnost 36, 61 ss —, dospelost 99 s —, enkratna, trajna 39 op. 3 —, enotna, sestavljena 38 op. 3 —, glavna, postranska 37 —, individualno določena 40 ss, 106 s, gl. tudi species —, izprememba z litiskontestacijo 54 —, lastnosti 36 s —, možnost 36, 39, 49 s, 55 ss, 196, 390 op. 6, gl. nemožnost — namesto izpolnitve 123, 124 op. 4, 205, 210 op. 3 —, nemožnost 200, 225 s, gl. možnost —, nezmogljivost (otežkočenje) 60 s, 61 op. 4 —, po vrsti določena 40 ss, 107 s, gl. genus —, po jem 4 —, položba, gl. depositio —.primarna, sekundarna 37 —, vrste 36 — za nemožno, nedopustno dejanje 441 op.4 dajatve, istovrstnost 236, 237, 244, 246 in op. 4 — na izbor 47 ss —, sekundarne in postranske 64 ss —•, sukcesivne 38 op. 3 dajatvena zamuda 59 s, 81, 86, 98, 99 ss, 124, 325 damnacijski legat 28, 48 op. 1, 122, 230, 415 op. 1 damnum emergens 66, 68, 83 op. 4 499 dammim fatale 401 — iniuria datum 35, 69, 72, 116,402, 445, 455 ss, 460, 465, 479 —, pojem 65 s dandi facultas 55 — obligatio 3, 52, 326, 333 s — stipulatio 222, 256 dare, predmet delegacije 262 op. 1 —, — kondikcije 435, 436 —, — obveze 1, 36, 37, 73, 386 —, — tožbe 31, 32 — servandum 274, 290 —■ utendum 274 dari post mortem, stipulatio 131, 176, 257 s darila, dolžna, 408 op. 5 —, običajna 408 op. 5 —, ročna 407 daritelj, beneficium competentiae 211, 212 in op. 5, 414 —, jamčenje za hibe 413, 414 op. 11 —, odgovornost 79, 164, 413 s —. preklic daritve po njegovih de¬ dičih 414 —, zamuda 104, 414 op. 11 daritev 369, 405 ss — ene stvari več osebam 427 —, izpodbijanje 415 in op. 12 —, izpodbojnost 473, 474 op. 4 —, izvršena in obljubljena 410, 412 ss, 412 op. 9 — med zakoncema 218, 410, 412 s, 413 op. 10, 438 — med zaročencema 409 in op. 6 —, nagradna, 408 in op. 5 —, omejitve 410 ss •—, plačilo nedolgovanega 439 s, 441 op. 4 —.preklic 409 op. 6, 414, 415 op. 12, 441 —, prikrita 318 —, remuneratorna 408 in op. 5 — s poslovodstvom brez naloga 406, 421 — terjatve 163, 164 — tuje stvari 448 — vse imovine 408 in op. 4 — z naročilom 131 op. 2, 387 op. 3, 409, 414 — za primer smrti 409 in op. 6’ daritvena obljuba 15 op. 4, 42 op. 2, 57, 58, 62, 109, 403, 407 s, 410 ss -, abstraktna 406 op. 1 daritvena obljuba bogovom 2, 109 — — cesarja ali cesarju 412 -mestnim občinam 2 s, 58, 109, 407 op. 2, 408 op. 3 — — za ustanovitev dote 412 daritveni namen, gl. animus donandi datio in solutum 205, 210 op. 3 -, beneficium dationis, 205 -pri korealni obvezi 123, 124 oip. 4 davčna družba 363, 570 davščine, državne, javne, 7, 346 debiti constitutum, gl. constitutum — delegatio, gl. delegatio — solutio 12 — stipulatio 251 debitor cessus 160 -, razmerje do cedenta in cesio- narja 165 s —.pojem 1, gl. dolžnik debitum in obligatio 5 ss, 215 —■ transferre 158 decemviralno zakonodavstvo, gl. lex XII tabularum decretum divi Marci 201 dediči, dariteljevi, preklic daritve 414 —, delitev terjatev 39 —, dozdevni, plačilo legatov, dolgov 417 —, družbenikovi 370, 372, 373 op. 4 — izpodbijalčevega nasprotnika 474 — kaznivega sodnika 476 —, korealna obveza pri legatu 122 — mandantovi 379 — mandatarjevi 379 —, naključna skupnost 364, 427, 430 op. 3 — nasilnikovi 469 —, nujni, izpodbijanje daritev 415, 415 op. 12 — obdarjenčevi 414 —, obogatitev vsled zapustnikovega delikta 444, 460, 469 —, odgovornost za zapustnikovo prevaro 468 — oškodovanca 443 — podjetnikovi 360 op. 1 — poškodovalca stvari 460 — razžaljene mrtve osebe 465 — storilca delikta 432, 437, 443 s, 460, 469, 474 32 ' 500 dediči varuhovi, tožba zoper nje 425 dediščina, predmet kupa, 165, 185 s, 314, 315 op. 3 a —, skupnost med sodediči 427, 430 op. 2 —. zavrnitev 406 deditio noxae 455, 479, 481 ss dedni zakup 340 op. 1 dednopravne obveze 249 •— pogodbe 16 deductio, agere cum deductione 237 s — in iudicium 199 s defendere 482, 483 degustatio 322 dejanska škoda, gl. damnum emer- gens deklarativni, konstitutivni učinek sodbe 429 dela nižje in višje vrste 340 in op. 2 delegacija, aktivna 250, 260 s —, pasivna 250, 262 s delegare, pomen 134, 262 op. 1, 381 delegatio debiti 159, 183, 250, 262 s -, razlika od recepta bankirjev 399 — nominis 155, 250, 260 s deleži družbenikov na dobičku in izgubi 368 ss, 372, 373 op. 4 deležnik pri naključni skupnosti 427 ss —, smrt d. 362 op. 1 delicta 3, 442 ss — famosa, compromissum 405 — privata 17 ss, 34 s — puhlica 17 s, 34 — gl. tudi delikti delictum, obligationes ex d. 15, 17 ss, 34 s, 116, 442 ss delikt, poskus d. 442 delikti civilnega prava 446 ss — honorarnega prava 466 ss —, javni 17 ss, 34, 483 —, nastanek obvez iz d. 17 s, 34 ss, 116ss —, obogatitev vsled njih 432, 444, 460, 469 — otrok pod očetovsko oblastjo 35, 81, 480 ss —, pojem, gl. nastanek —, poravnava, gl. pactio —.predpostavke 442 delikti, prenehanje obvez iz d. 197, 231 — s kvazideliktnim dejanskim sta¬ nom 490 — sužnjev 13, 35, 480 ss —, zasledovanje d. 18 s, 443 ss, 445 op. 3 deliktna odgovornost 65, 69 s, 442 ss deliktne obveze 15, 17 ss, 34 s, 116 ss, 197, 220 ss, 225, 231, 442 ss -. poroštvo zanje 175 in op. 1 -.prenehanje 197, 231 -, vpliv deminucije capitis 225 -, — smrti 220 ss deliktne tožbe, gl. kazenske tožbe, a nes poenales delitev terjatev med dediče 39 delitvena dobrota 123,179,182 op. 6, 206, 381 delitvene pravde 428 ss, 429 op. 1 deljene obveznosti in terjatve 115 deljivost dajatve 36, 37 ss, 115 op. 1 delna dajatev 38 op. 3, 210 op. 3 delna plačila 39, 392 delni odpust dolga 39, 234 — odstop terjatve 39 delni zakup 340 op. 1, 352, 354 op. 2, 362 op. 1 delo, akordno 342, 355 delovna pogodba, gl. službena po¬ godba delovno pravo 344, 356 op. 1 delovršna pogodba 341, 357 ss -, nepristna 279, 357 -, odstop od p. 358 in op. 1 -gl. tudi locatio conductio ope¬ riš dementes, odgovornost 77, 82 op. 4 demonstratio pri a° communi divi- dundo 430 -a° empti 310 op. 2 -a° familiae erciscundae 430 -a° incerta ex stipulatu 31 -a° tutelae utilis 425 op. 2 denar 45 s —, menjavci denarja 213 op. 1, 296 —, pomešan je tujega d. z lastnim 431 —, predmet men je 389 —, transport d. 283, 357 denarius 46 denarna kazen 18, 34, 65, 87, gl. tudi poena 501 denarna posojila sinovom 14 in op. 3, 281 ss — vrednost dajatve 36, 53 s — vrsta, dajatev 44, 389 — vsota, dajatev 44, 279, 316, 349, 389, 395 denarne dajatve 44 ss — terjatve nedoletnikov 102 denarstvo, rimsko 45 s denegatio actionis 61, 64, 239, 282 — compensationis 239 denuntiatio (cessio) 158, 165 s — litis 328, 332 deponent, obveznosti 295 in op. 3 —, odgovornost 79, 295 —, več deponentov 213 s, gl. tudi sekvester deponirane stvari, pobotanje 246 op. 4 -, zadržna pravica 195 op. 1 depositarius, izraz 290 op. 1, gl. de¬ pozitar depositio 107, 124 op. 5, 208, 212 ss, 296, 299 — sollemnis 213 — gl. tudi sodna položba depositum 23, 26, 70, 78 s, 114, 131 in op. 2, 272 ss, 275 op. 4, 290 ss, 400, 406 —, čas izpolnitve 98, 294 — irregulare 279, 296 s, 296 op. 4, 297 op. 5 — miserabile 273 s, 293 —, obresti, gl. tam —, pobotanje 245, 295 in op. 3, 297 —, poneverba 432 op. 1 —, razlika od drugih pogodb 291 — ukradene stvari 291 depot alla rinfusa 298 op. 5 —, bančni 297 op. 4, 298 op. 5 depozitar, detencija 292 —, domnevana korealnost 122 —, nagrada 295 op. 3 —, obveznosti 292 ss —, odgovornost 74, 78, 79 in op. 3, 80, 101, 292, 295 op. 3 —, zadržna pravica 194, 295 in op. 3 descendenti, vzdrževanje 421 ,, detencija komodatarja 284 — najemnika 345 — pri realnih kontraktih 275 — zastavnega upnika 306 op. 2 detentor tujih stvari 72, 276 op. 1, 416 op.1 dieta et promissa 336, 338 — in mancipio 331 op. 1, 354, 338 dictio dotis 3, 248 op. 3, 404 diei adiectio pro reo 98 in op. 1, 290 op. 3 dies a quo 57 — ad quem 196, 200, 230, 393 — veniens 98 s — gl. tudi čas izpolnitve diffareatio 197 difficultas dandi 56 dilatoria exceptio 232 diligentia 33, 70 s, 73 — diligentis patris familias 77, 78, 82 — quam suis 78, 80, 82 op. 4, 293 op. 2, 365, 424, 430 — gl. tudi culpa dimidia centesima 93 directum iudicium 114, gl. tudi a ne s directae direktno, indirektno namestovanje 129, 134 ss disimulirana daritev 318 dispache 361 op. 4 dispozitivno pravo 51 dissensus mutuus 197 distančni posli 43 in op. 4 distraetio bonorum 9, 470 —, pactum de distrahendo pignore 306 — pignoris 303 divjačina, predmet tatvine 447 —, škoda po d. 488 op. 7 divje živali, gl. ferae divortium, donatio div. causa 413 dobava dela, pogodba o d. d. 357 dobavitvena teorija 43 dobiček, neposredni, posredni 54 —, odišli 54, 66, 68, 83 op. 4, 459, 465 op. 2 —, porazdelitev med družbenike 368 ss, 372, 373 op. 4 dobra vera in poštenje, pojem 32, 33, 73 s, 307 s dobre šege 63 s, 64 op. 3 dobrota delitve 123, 179, 182 op 6, 206, 381 — obsoditve do zmogljivosti, gl. be- neficium competentiae 502 dobrota predhodne tožbe 177 s, 182 op. 6, 381 dodatna odgovornost imetnika ob¬ lasti 144 s-s dogovor bodoče pogodbe 275 op. 4 dogovori contra bonos moreš 63 s, 88 —, postranski, pri kupu 229 s, 322 s, 395 —, —, pri zastavni pogodbi 306 in op. 2 dokazila o izpolnitvi 208 s dokazna moč pobotnice 281 -zadolžnice 252 ss, 280 s, 281 op. 3 dokazne listine, gl. listine dokazno breme posojilodavca 280 -pri odškodninskih zahtevkih 83 dokazovanje krivde 83 dolg denarne vrste (sorte) 44, 389 — denarne vsote, gl. tam — in odgovornost 5 ss, 12 op. 2 —, obljuba dolga, gl. constitutum —.odsluženje z delom 8, 485 —, plačilo donandi causa 406, 407 —,— in fraudem creditorum 472 —, — nedospelega, pogojnega d. 440, 441 op. 4 —, — neupravičencu 440, 448 —.prevzem d. 124 op. 5, 159, 160 op. 2, 169 —, zmota o obstoju d. 439, 440, 441 op. 4 dolgovi, denarni 44 ss — konkurznega dolžnika, nedospeli 472 -, neiztožljivi 15 op. 4, 472 —, neiztožljivi, izprememba v iz¬ tožljive 260 —, nepodedljivi, izprememba v po- dedljive 260 —, zapustnikovi, plačani po do¬ zdevnem dediču 417 —, zastarani 15 in op. 4, 201 s določenost dajatve 36 -glede na način sporazuma 50 ss — -predmet sporazuma 40 ss določitev dajatve po primernem preudarku 51 s določitev dajatve po stranki ali tretji osebi 51 s, 52 op. 2 določljivost dajatve 51 s, 52 op. 2 dolus (delikt) 35, 69 s, 446, 466 ss, gl. tudi prevara dolus (naklep) 35, 67, 69 s, 74, 76 s, 446 — bonus 467 op. 1 —, clausula doli 249 —, exceptio doli, gl. tam — generalis, praesens, praeteritus, specialis 32 — malus 449, 467 in op. 1 —, pactum ne dolus praestetur 79 — , pojem 67, 74, 77, 79 in op. 3 —, predpostavka delikta 442 —, replicatio doli 230 op. 6, 411 dolžna darila 408 op. 5 dolžnik, debitor, pojem 1 — manceps 7 s —, neplačevitost 57, 58, 158, gl. tudi konkurz —.odsotnost, ujetništvo 101 —, prodaja d. v suženjstvo 7 dolžniki, izmenjava 262 s dolžnikova imovina, posest upnikov 470, 471 dolžnikova zamuda, gl. dajatvena zamuda domače živali, njih poškodba 477 -, škoda po njih 486 dominus negotii, indefensus 416 -, neupravičena obogatitev 417, 421 - , obveznosti 420 s, 421 op. 3 - , odgovornost 417 -, odsotnost 416 -, pupillus 421 dominus servi, dodatna odgovornost za sužnjeve obveze 13, 144 ss -, kazenska oblast 444 -, noksalna odgovornost 35, 81, 453, 463, 477, 478, 480 ss -, obogatitev 152 -, pogodbe z ljudmi pod oblast¬ jo 13 -, udeležen pri deliktu sužnja 483 domnevana korealnost 122 domum vi introire (iniuria) 464 donatio 405 ss — ante nuptias 409 503 donatio, cessio donationis causa 406 op. 1, 407 — divortii causa 413 — exilii causa 413 — imperfecta 411 s, 412 op. 9 — inofficiosa 415 —, insinuatio, professio 412, 441 — inter virum et uxorum 218, 410, 413 in op. 10, 438 — mortis causa 409 in op. 7 —, odpust dolga donationis causa 406 op. 1, 407 — perfecta 411 ss —, revocatio 414, 415 op. 12, 441 — sub modo 131 op. 3, 387 op. 3, 409, 414 — gl. tudi daritev dopustitev, predmet obveze 1, 36, 38, 53 dopustnost dajatve 36, 61 ss — pogodbe 61 ss dos, dictio dotis 3, 248 op. 3, 404 —, pollicitatio d. 404 —, promissio d. 404 — gl. tudi dota dospelost dajatve 99 s —, odločilna za odškodnino 75 —, odlog d. 232, 235 op. 3, 392, 395 — terjatev pri pobotanju 237, 244, 246 op.4 dota, izpodbojnost vrnitve in zava¬ rovanja 474 op. 4 —, izročitev d. 387 op. 3, 440 —, obljuba d. 3, 248 op. 3, 403 s —, odgovornost moža za d. 80 —.ustanovljena z daritveno oblju¬ bo 412 —, gl. tudi dos dozdevni dedič, plačilo zapustniko¬ vih dolgov 417 dražba konkurzne imovine 474 društvo, razlika od družbe 362, 366 družba, davčna 363, 370 —, delitev skupne lastnine 370 —.pridobitna d. 363, 364 —.priložnostna d. 364 —, razlika od društva 362, 366 —, trgovinska 363, 366 op. 2, 373 op. 4 —, večna 371 — vesoljne imovine 363, 364 š družbena pogodba 27, 354 op. 2, 362 ss, 379 -bankirjev 363, 365 družbena pogodba med zakoncema 373 op.4 -in starinarska pogodba 388 -, odpoved 370, 371, 372, 373 op.4 -, prenehanje 370 ss, 373 op. 4 -, razlika od naključne skup¬ nosti 362 in op.1 -gl. tudi societas družbeni vložki, pridobitev lastnine 363, 364 s, 367, 373 op. 4 družbenik 52 —, beneficium competentiae 212, 365 —, capitis deminutio 363, 370 s —, dediči d. 370, 372, 373 op. 4 —, deleži dobička in izgube 368 ss, 372, 373 op. 4 —, delitev lastnine 370 —, izguba imovine 371 —, izključitev d. 373 op. 4 —, konkurz 371, 373 op.4 —, obubožan je 371 —, obveznosti 366 ss, 372 —, odgovornost 80, 368, 372 —, — njegovih dedičev 372, 373 op.4 —, popis njegove imovine 373 op. 4 —.poslovodja brez naloga 366 —, preklic 373 op. 4 —,smrt 222, 364, 370, 373 op.4 —,solastnik 363 —, umobolnost 373 op. 4 —, zasega njegove imovine 371 —, zločinstvo 373 op. 4 —, gl. tudi socius družbeno razmerje med soporokil74 državne davščine, zakup 7, 346 državni uradniki, odgovornost 476 op. 1 duplae stipulationes 328 s, 334 s, 377 duplex iudicium 429 durior causa 180, 259, 396 duševno bolni, odgovornost 77, 82 op. 4, 485 op. 4 dvostranske pogodbe 110 ss, 233 s, 309 ss -, zadržna pravica 194 dvostranski pravni posli 110 Edictum de feris 478 op. 1, 486 op. 5 — de pretiis 318 — generale o žalitvah 462 s — triplex 151 edikt kurulskih edilov o jamčenju 334 ss 504 edikti glede javnih cest in javnega vodovja 489 s edilicijske tožbe 335 ss, 338 »efektivno«, pomen 44 effundere vinum (upnikova zamu¬ da) 107 in op. 1 egestas socii 371 Eisernviehvertrag 353 eksekucija, gl. izvršba electio 47 elektivna konkurenca deliktnih tožb 444, 460, 483, 490 elektivna odgovornost 118 — podsodnost 97 op. 1 emancipatio 224, 225, 484 emendatio morae, gl. purgatio »empfangsbediirftige Willenserkla- rung« 107 op. 1 emphyteusis 340 op. 1, 345 emphyteuta kot zastavitelj 300 emphyteuticarium ius 352 emptio bonorum 8 s, 237, 314, 470, gl. tudi konkurz emptio venditio 27, 101, 312 ss -ad gustum 322 in op. 7 -ad mensuram 312 -contracta, perfecta 312 -rei speratae 56, 314 s, 315 op. 3 a, 342 -spei 315 in op. 3 a — —, gl. tudi kup, prodaja enkratna dajatev 39 op. 3 enostranske obljube 2 s, 14, 109 s, 248 op. 3, 407 op. 2, 408 op. 3, gl. tudi pollicitatio enostranske pogodbe 110, 279 enostransko dejanje, obogatitev 431 enotne dajatve 38 op. 3 ephemeris 264 op. 1 epistola divi Hadriani 179 — (pobotnica) 209 erctum non citum 364 erus 459 essentialia negotii 26 eventus fraudis 473 evictio 205, 316, 326, 327 ss, 327 op. 1, 338 op. 2, 377, 390, 413, 414 op. 11 —, exceptio evictionis imminentis 332 —, pactum de non praestanda evic- tione 332 s evincent s pravico užitka 331 evincirana stvar, priposestvovanje 332 -, razlastitev 332 exceptio dilatoria 232 — divisionis, gl. beneficium d. — doli 12, 62, 64, 70, 86 ss, 105, 107, 112 in op. 2, 166, 178, 180, 207, 208, 217, 218, 229, 230, 232, 239, 250, 251, 254, 310, 320 op. 5, 393, 396, 434 op. 2, 466 — compensationis 439, gl. tudi tam — evictionis imminentis 332 — excussionis, gl. beneficium — in factum concepta 112 op. 2 — legis Cinciae 411, 439 — mercis non traditae 111 op. 2, 320 op. 5 — metus 62, 180 — ne pecunia peteretur 390 — non adimpleti contractus 112, 206, 310, 324 — non numeratae pecuniae 209, 251, 254, 280, 297 — non rite adimpleti contractus 112 s — pacti 28, 88, 229, 230, 232, 239, 392, 393 -de non petendo 180 — peremptoria 232, 244, 439 — perpetua 232, 439 —, prenehanje obveze ope exceptio- nis 196 s, 200, 230 ss — quod facere potest 180 — quod metus causa 62, 180 — rei in iudicium deductae 200, 202, 219 -iudicatae 180, 200, 202, 203 op. 5, 219, 337, 404 -venditae et traditae 230 op. 6, 330 — SO Macedoniani 14,187, 285, 439 — SO Vellaeani 61, 187 — transacti negotii 165, 233 op. 1, 390 — veluti pacti 403, 404 exeeptiones personae cohaerentes 180 in op. 4 — rei cohaerentes 180 exercitor navis 143,149, 400, gl. tudi nautae exhibere 276 op. 1, 416 op. 1 exhibitio, obsodba na e., 54,416 op. 1 exilium, donatio exilii causa 413 505 expensa (lit. kontrakt) 265 ss expensi latio 198, 265 s expensum ferre 265 —, tabulae accepti et e. 264 ss expilata hereditas, crimen 447 expromissio 155, 159, 183, 250, 262, 399 expromittere, pomen 262 op. 1 extra ordinem, kaznovanje, 465 extraordinaria cognitio 8, 54, 61, 216, 241, 340 op. 2, 341 in op. 3, 379, 425 Fabrikanti, obresti 94 facere, culpa in faciendo, non fa- ciendo, gl. culpa —, predmet kondikcije 434 —, — obveze 1, 36, 38 in op. 1, 54, 73, 386 faciendi obligatio 31, 52, 326, 434 — stipulatio 222, 256 facultas alternativa 46 ss, 85, 87, 193 op. 4, 210 op. 3, 318, 481 ss — dandi 55 — restituendi 277 op. 1 faenus 89 —, pojem 280 faenus nauticum 90 op. 1, 94, 100, 280, 283 s — unciarium 93 falsus procurator 137 — tutor 426 familia, pecunia, pojem 5 op. 3 — rustica 139 ferae, edictum de feris, gl. tam fideicommissum a debitore relic- tum 132 fideiussio 175 ss, 395 — indemnitatis 176, 185 —, podedl jivost 176, 182 —, razlika od recepta bankirjev 399 —, — od konstituta 182, 395 op. 2, 396 — gl. tudi poroštvo fideiussor fideiussoris 182 s. fidejkomis, denarni, nedoletnika 102 —, univerzalni 228 fidepromissio 174 s —, prenehanje s smrtjo 176, 222 fides 11, 139, 170 op. 3, 248 op. 3, 272 s — bona 32, 33, 73 s, 307 s fiducia 170 fiducia cum amico contracta 22 s, 272 s — cum creditore contracta 22 s, 272 s, 299 —, mancipatio fiduciae causa 22 s, 272 —, pactum fiduciae 22, 272 —, usureceptio ex f. 23 fikticijska formula 187, 451, 459 fikticijske tožbe 224, 228, 471 op. 3 filius familias, aktivna legitimacija za a° iniuriarum 464 -, denarna posojila 14 in op. 3, 281 ss — —.njegove obveze 11, 13 s, 144 s -, njegovi delikti 35, 81, 480 ss -. poškodba 459 -, razsodnik 403 - servi loco 485 filozofi 340 op. 2, 374 fiscus, obresti 90 op. 1, 104 —, osvoboditve in fraudem fisci 470 op. 1 —, pobotanje 245 —, statio fisci 245 fizična opravila kot predmet man¬ data 374, 382 op. 3 folles 46 formalizem 20 s, 198 formula Baetica 22 — ficticia 187, 451, 459 — Octaviana 468 — tožb 30 -iz konsenzualnih kontraktov 310 op. 2 — z zamenjavo subjektov 146 op. 1, 156 — za a° certae pecuniae 30, 256 -commodati contraria 289 - directa 289 -communi dividundo 430 -— conducti 343 -de pauperie 487 -de peculio 150 -de recepto nautarum 401 s -depositi 32 — — — — directa 273 -sequestraria 299 -doli 467 s -empti 327 -familiae erciscundae 430 -furti nec manifesti 451 -in factum concepta 273,304 506 formula za a° in factum adversus nautas etc. 479 op. 3 -in ius concepta 273, 304, 385 -incerti ex stipulatu 31 —■-iniuriarum 464 -institoria 148 -locati 343 -mandati 377, 378 -negotiorum gestorum 420, 421 -noxalis 482 -pigneraticia 304, 305 -pro socio 369 -protutelae 426 -quod iussu 147 -rescissoria 471 op. 3 -tutelae 425 op. 1 -venditi 327 -condictio certae creditae pe- cuniae 256 - rei 256 -incerti 435 op. 2 -triticaria 257 formularno postopanje 53, 274, 308, 432 frangere (damnum) 456 fratrum societas 364 fraudator 472 fraudatorium interdictum 35, 471 fraudulosa contrectatio 448 fraus creditorum 35, 446, 472 s —, in fraudem legis agere 63 fravdulozni pravni posli, izpodbi¬ janje 470 ss fructus eiviles 89 fullo (valjavec), aktivna legitima¬ cija za a° furti 453 —, odgovornost 72, 358 fundus instructus 353 fundum tradi 38 op. 1 fur semper in mora 100 furiosi, izključeni kot razsodniki 402 —, njihov skrbnik 416, 423 —, odgovornost 77, 82 op. 4 —, poškodovalec 457, 485 op. 4 —, subjekt razžalitve 462 furtum 34 s, 339, 402, 436, 440, 445, 446 ss, 479 —, konkurenca tožb 437 — kot damnum iniuria datum 458 furtum manifestum, nec manifestum 448 ss — possessionis 446, 44S —, predmet 447 s —, prenehanje obveze vsled pakta 231 — rei 291, 293, 446, 447 s —, tožbe 449 s — usus 292, 293, 446, 448 —, gl. tudi tatvina Ganerbschaft 364 garancija za izgube 580 op. 2 — zaradi hib stvari 335 garancijska pogodba 380 op. 2, 397 op. 1 generalno in specialno pooblastilo 136 generične obveze 40 ss, 47, 48 s, 58 -, mešane ali omejene 47, 314 generične stvari, predmet obveze 40 ss, 60, 314, 321, 333 genus 40 s s, 49, 60 Geriifte 450 gestio (varuha) 423 ss gibke pogodbe 29 ss, 52, 56 op. 2, 68, 70, 309 ss, 391 -, odgovornost iz g. p. 73 s -, gl. tudi contractus, negotia bonae fidei glavne dajatve 37 glavni dolžnik, capite deminutus 181 -, odsotnost 178 -, pobotanje z njegovimi ter¬ jatvami 180, 244 — —, zamuda 102 glavnica 89 globa gl. poena —, pogodbena, gl. tam in stipulatio poenae gluhi 402 goljufija gl. dolus, prevara Gordianum pignus 195, 302, 305 gospodar posla, gl. dominus negotii — sužnja, gl. dominus servi gospodarska funkcija obligacij 4 gospodarstvo, naturalno 46 — po sužnjih 140 op. 2 gostilničarji 35 —, odgovornost 72, 81, 82, 400 ss, 479, 480 op. 4 —, gl. tudi receptu m cauponum grobišče, poškodba 455 op. 2 507 grožnja, nevarna 468 grški literalni kontrakt 267 ss gustus, emptio ad gustum 322 in op. 7 Haibere actionem 4 habitatio, služnost 340, 346 havarija 360 s, 360 op. 2, 361 op. 4 hčere, domače, njih obveze 144 herctum non citum, gl. erctum heredes sui 364 heredis mentio 222 hereditas expilata, crinem 447 Heuer geht vor Kauf 354 op. 2 hibe, pravne, odgovornost 338 op. 2, gl. evictio —, stvarne, garancija 335 —,—, jamčenje daritelja 413, 414 op. 11 —, —, — menjavcev 390 —, —, — najemodavca 346 —, —, — podjetnika 358, 359 —,—,— prodajalca 327 in op. 1, 333 BS,’ 338 op. 2 —, —, pronuntiatio 335 hipoteka, gl. hypotheca hišna preiskava 450 in op. 1, 451 hišni lastnik, odgovornost 477 hišni mir, motenje 464 hlevi, imetniki hlevov, gl. stabularii homicidium 63 homines rustici 440 honorarium 340, 374, 378 s — (munera) 410 honorarno pravo 61 s honorarnopravni pakti 393 ss horrearius, odgovornost 72, 477 hramba nadomestnih stvari, gl. ne¬ pristna hrambena pogodba hrambena pogodba 290 ss -, nepristna 245, 296 s, 296 op. 4, 297 op. 5 hranišče, najemnik h. 477 hranitelj, gl. depozitar hvalisanje blaga 336 op. 1 hyperocha 303, 305 hypographa 209 op. 2 hypomnema 209 in op. 2 hypotheca 23, 170, 299 s —, confusio 2 op. 1 —.prevzem h. 160 op. 2 — tacita 349 s, 352, 354 op. 2, 423 —, gl. tudi pignus, zastavna pogodba Iactus mereium 360 s — missilium 269, 315 idealna deljivost 37 s, 37 op. 1 idealne dobrine 65 ignorantia iuris 440, 441 op. 4 igre 15 op. 4, 315 op. 3a illustres personae 94, 169 imaginaria solutio 198 imaterialna škoda, povračilo 83 op. 4 imaterialni interes 53 op. 1, 65 imetnik hleva, gl. stabularii imetnik oblasti, gl. dominus, pater familias — skladišča, gl. horrearius imetniški papirji 2 op. 1, 109 op. 1, 256, 268, 269 op. 2 immittere 489 imovina, prevzem i. 160 op. 2 —, vesoljna, predmet daritve 408 in op. 4 — t —, — kupa 314 —,—, — odstopa 211 imovinska vrednost dajatve, gl. de¬ narna vrednost imovinske tožbe, gl. a»« rei perse- cutoriae imovinski interes 53 s, 53 op. 1, 54 op. 2 -, smoter družbe 362 impendia 287, 377, gl. tudi impen- sae, potrošek impensae 114 — necessariae 474 -, utiles, voluptuariae 347 imperfecta donatio 411 s, 412 op. 9 — lex 61, 411 imperitia, odgovornost 73, 74, 355 imprudentia, odgovornost 73 — sodnika 475 impuberes infantia maiores, odgo¬ vornost 77, 82 op. 4, 432 — — —, posojilojemniki 281 op. 4 —, sklepanje konsenzualnih kon- traktov 310 —, tutela 422 ss in diem addictio 229 s, 322 in op. 6, 323, 393 in fraudem legis agere 63 in iure cessio 138, 319, 325, 364, 367 — -fiduciae causa 22 s, 272 in rem versio 146, 149, 151 s, 282 in solutum datio, gl. datio inanis obligatio 196 508 incantare mala carmina 461 incerta intentio, gl. tam — obligatio 31, 52 incertae, certae obligationes 52 incertum, condictio incerti 256 —, predmet tožbe 31, 32, 51, 52 —, stipulatio incerti 256 incola 340 indebitum 232, gl. tudi condictio in- debiti indefensus capite deminutus 224 — dominus negotii 416 indirektno, direktno namestovanje 129, 134 individualizacijska teorija 43 individualno določena dajatev 40 ss, gl. tudi species, posamične stvari indosament 269 in op. 2 inefficax obligatio 196 infamia mediata 70, 294, 370, 377, 425, 451, 455, 464, 468 infans, poslovanje varuha 423 s —, poškodovalec 457 infirmitas, odgovornost 73 inhabitatores perpetui 479 iniuria (delikt) 35, 339, 445, 458 op. 3, 460 ss — atrox 462, 463, 464 — prenehanje obveze 230 ss — s poškodbo stvari ali tatvino 465 —, gl. tudi žalitev iniuria (protipravnost) 69, 457, 460 iniusta causa 437 s, 441 op. 4 inkaso, mandatar za i. 126 inofficiosa donatio 415 inominatni realni kontrakti 19, 23, 26, 286, 287 op. 2, 291, 346, 383 ss, 440 inquilinus, odgovornost 478 insinuatio donationis 412, 441 institor 143, 147 ss, 282 instrumentum (inventar) 353 — publice confectum 188 insula aedificanda 38, 542 — in flumine nata 301 insulae 344 intentio certa, incerta 30 ss, 52, 54, 73, 98 s, 240 op. 2 — in factum, in ius concepta 385 — iuris civilis 219 — pri a o constitutoria 397 -empti 310 op. 2 - a nes utiles 157 intentio pri tožbah iz stipulacije 256 s — -kupca konkurzne imovine 237 -- zamenjavi subjektov 146 op. 1, 156 intercessio 119, 159, 169 s, 183 ss — cumulativa 183, 187, 300 — privativa 183, 187 — tacita 183, 187 — za terjatve nedoletnika 186 interdieta possessoria 488 — zaradi kršitev policijskih pred¬ pisov 489 interdictum de migrando 350 — de precario 287, 387 op. 3 — fraudatorium 35, 471 — quod vi aut clam 432 op. 1, 488 — Salvianum 299, 349 —■ utrubi 411 interes, imaterialni in imovinski, 53 s, 53 op. 1, 75 —, imovinski, družbenikov 362 —, pogodbeni, negativni, pozitivni 53 s, 56 s, 75, 333, 459 —, pravni 65 s —, prisega o interesu, gl. tam —, gl. tudi korist interpellatio 100 s interpositio auctoritatis 142 interrogatio de facto 484 — de iure 484 — in iure 482, 484 interusurium 472 intestatno dedovanje patrona 470 introire domum vi (iniuria) 464 inutilis obligatio 196 invecta et illata 349 s, 354 op. 2 inventar pri zakupu 353 iskovine, koncentracija obveze 43 —.zamuda 100 istovrstnost dajatev pri pobotanju 236, 237, 244, 246 in op. 4 -pri zadržni pravici 246 iubere 145 iudex, izključen kot razsodnik 403 —, qui litem suam fecit 475 iudicia bonae fidei 30, 31 s, 385 -, pobotanje 238 s -, gl. tudi a nes in negotia bo¬ nae fidei — divisoria 428 ss, 429 op. 1 — stricti iuris 30 s, 219, 239 ss 509 iudicia stricti iuris, gl. tudi a n ^s in negotia stricti iuris iudiciales stipulationes 168 iudicium, deductio in i. 199 s — directum, contrarium 114 — duplex 429 — legitimum 219 — puiblicum 464 — redhibendi 335 — secutoriuin 199 s iumenta 343 iura personalissima 162 iurata operarum promissio 3, 14, 248 op.3 ius acta conficiendi 411 — applieationis 286 — civile 10 op. 1, 161 s — commercii 328 — dispositivum 51 — emphyteuticarium 352 — fraternitatis 365 — gentium 10 op. 1 — honorarnim 61 s — iurandum in litem 76, 416 op. 1 -liberti 248 op. 3 — poenitendi 387 — postliminii 223 — protimiseos 323 op. 9 — tollendi 347 — variandi 47 -s, 335 ss iussum 147, 175, 375 iustum pretium 317 Iuventiana condictio 271, 278, 441 izbor, dajatve na i. 47 ss —, pravica izbora 47, 52 op. 2 izdatki, gl. impensae, potrošek izguba družbene imovine 371 —, garancija za i. 380, op. 2 —, porazdelitev i. med družbenike 368 ss, 372, 373 op. 4 izgubljene stvari, odgovornost za i. st. 71 -.tatvina 71, 449 izgubljeni dobiček, gl. odišli d. izid, odgovornost za i. 66, 68, 70, 76, 82 op. 4, 488 op. 7 izkaznice 269 izkazovanje hvaležnosti, daritev 408, 410, 414 -, izpodbojnost odsvojitve 472 izključitev družbenika 373 op. 4 izlivanje na javen kraj 476 s, 478 op. 2 izločitvena teorija 43 izmenjava dolžnikov 159 s, 262 s — subjektov 154 ss, 260 ss, 266 — upnikov 155 ss, 260 s izpodbijanje daritev 415 in op. 12 — fravduloznih pravnih poslov 470 ss, gl. tudi oškodovanje up¬ nikov izpodbojnost neodplatnih pravnih poslov 473, 474 op. 4 — plačil konkurznega dolžnika 472 — pravnih poslov radi nedopust¬ nosti 62 -- — radi prevare 468 op. 3 izpolnitev 205 ss —, čas i. 98 ss, 203 ss, gl. tudi tam —, dajatev mesto izpolnitve 123,124 op. 4, 205, 210 op. 3 —, delna i. 39, 392 —, dokazila 208 s — korealne obveze 123, 124 op. 4 — kraj i. 96 ss, 205 —, obljuba i. 394 ss, gl. tudi consti- tutum —, obogatitev vsled i. 431 —, osebna 207, 210 op. 3, 223 —. pravna domneva o i. 209 s, 210 op. 3 —, prevzem i. 160 —, veljavna 204 ss —, zakasnela, gl. zamuda —, gl. tudi plačilo, solutio, prene¬ hanje obvez izpolnitvena obljuba, gl. constitu- tum — teorija 43 — zamuda 99 ss, gl. tudi dajatvena zamuda izposojene stvari, pobotanje 246 op. 4 -, zadržna pravica 195 op. 1 izposojevalec, gl. komodatar izprememba dolga pri korealni ob¬ vezi 124 op. 5 — neiztožljivih terjatev v iztož¬ ljive 260 — obvez z literalnim kontraktom 265 s -z litiskontestacijo 54 -z verbalnim kontraktom 233, 239, 240 op. 2, 249, 259 ss — predmeta obogatitve 435 s 510 izprememba subjektov obvez 154ss, 260 ss, 266 — terminiranih terjatev v trajne 260 izredno postopanje, gl. extraordi- naria cognitio izročitev dolžnikove imovine upni¬ kom 470 — dote 387 op. 3, 440 — mrtvega trupla 482, 484 — v posest po pretorju 489 op. i izsiljeno dejanje, pridobitev tretje osebe v,sled i. d. 469 izsiljevanje 446, 468 s, 469 op. 1, gl. tudi metus izvenkontraktne obveze, gl. delikt¬ ne obveze, kvazidelikti izvenzakonsko spolno občevanje 438, 466 op. 2 izvršba 8 s, 54, 57, 211, 219, 277 op. 1, 328, 469 s —, missio in bona 8, 237, 470 — s sekvestracijo 299 op. 7 —, gl. tudi a° iudicati izvršilne klavzule 268 Jamčenje za stvarne hibe, darite- lja 413, 414 op. 11 -, menjavcev 390 -, najemodavca 346 -, podjetnika 358, 359 -, prodajalca 327 in op. 1, 333 ss javna obljuba 3 op. 2, 109 ss javne ceste in vode, policijski pred¬ pisi 489 — davščine, zakup 346 — obveznosti, poslovodstvo brez naloga 421 javni delikti 17 ss. 34, 483 judikatna obligacija 219, 221 juristična oseba 362, 366 Kakovost stvari, jamčenje, gl. tam ikalendarij 264 op. 1 kapitan ladje 143, 149 -, prevozna pogodba 149 -- pri havariji 360 s -, zadržna pravica 361 kavzalne listine 254, 255 s, 269 op. 2 kavzalni neksus 66, 69, 442 kavzalni posli 17, 251, 255 s kavzalnost 17, 24, 255 s, 269 op. 2 kavzalnost in abstraktnost stipula- cije 255 s -— tradicije 17 — konstituta 399 —, neposredna in posredna 66, 69 kazen, gl. poena kazenska oblast gospodarja 444 kazenske tožbe, aktivna podedlji- vost 443, 445 op. 3 -, pasivna nepodedljivost 443 s, gl. tudi aktivna, pasivna po- dedljivost — —, vpliv deminucije capitis, gl. tam -, gl. tudi a nes poenales kazensko pravo, javno 443 kaznovanje extra ordinem 465 klavzula, arbitrarna (restitutorna) 467, 469, 473 —, stipulacijska 268 —, gl. tudi clausula klavzule, listinske 268 s kleveta 463, 466 op. 2, gl. tudi in- iuria klienti 374, gl. tudi osvobojenec knjigotrštvo, kondicijski posel 389 op. 5 kognicijsko postopanje, gl. extra- ordinaria cognitio komisija, prodajna 387 ss, 389 op. 5 komodant, obveznosti 79, 289 —, odgovornost 79, 289, 290 op. 3 komodatar, aktivna legitimacija za deliktne tožbe 453, 459 —, detentor 284 —, domnevana korealnost 122 —, obveznosti 287 ss —, odgovornost 72, 79, 287 s, 290 op. 3 —, zadržna pravica 108 op. 2, 290 in op. 3 kompenzacija krivde 80, 457 koncentracija obveze 43, 50 končni rok 196, 200, 230, 395 kondicijski posel, knjigotrški 389 op. 5 koneksiteta zahtevkov pri pobo¬ tanju 246 -pri zadržni pravici 194 s, 195 op. 1, 246 konkurenca krivd, gl. compensatio culpae konkurenca tožb 123, 444 s, 445 op. 3 511 konkurenca tožb pri furtum 437, 453 -oškodovanju upnikov 474 -prevari 468 -ropu 444 s, 454 s -, gl. tudi elektivna, kumulativ¬ na konkurenca konkurz 9, 57, 237, 469 s, 471, 474 op. 4 — o imovini družbenika 371, 373 op. 4 --mandanta in mandatarja 382 op. 3 —, gl. tudi oškodovanje upnikov konkurzna imovina, dražba 474 -, kupec k. i. 237 konkurzni dolžnik, dolgovi 15 op. 4, 472 — kurator, gl. curator bonorum konsenzualni kontrakti 24, 26 s, 197, 307 ss -, gibke dvostranske pogodbe 508, 309 ss -, impubes kot stranka 310 —• —, odstop 387 -, zadržna pravica 194, 310, 311 konstituent, obveznosti 396 s konstitut, gl. constitutum debiti konstitutivni učinek sodbe 429 konsumiranje zahtevka 219 kontrakti, brezimni realni 19, 23, 26, 383 ss — klasičnega prava 24 ss —, konsenzualni, gl. tam —, literalni 24, 25, 52, 264 ss —, realni 24, 26, 270 ss — starega prava 20 ss —, verbalni 24 s, 247 ss —, gl. tudi pogodbe kontraktna odgovornost 65, 70 ss kontraktne obveze 16 s, 20 s, 245 ss konvencionalna globa, gl. pogodbe¬ na globa, stipulatio poenae konverzija 231 koordinirane terjatve, obveze 115 ss korealna stipulacija 118 korenine obveze 118 s, 120iss, 258 -dedičev pri damnacijskem legatu 122 -, nastanek 121 ss -,regres 126 -.teorije 120 op. 1 -, učinki 123 -, vpliv akceptilacije 124, 234 korealne obveze, vpliv dajatve mesto plačila 123, 124 -, — izpolnitve 123, 124 op. 4 -, — izpremembe dolga 124 op. 4 -, — kompenzacije 124 in op. 4, 244, 246 op. 4 -, — novači je 124 in op. 4, 125 op. 5, 218 -, — odpovedi dolga 124 op. 4 -, — odpusta dolga 124 s, 124 op. 4, 125 op. 5 -, — plačila 123, 124 op. 4 -,— pogube predmeta 124 -, — prevzema dolga, gl. tam -, — pripoznan ja dolga 124 op. 4 -, — sodne položbe 124 op. 4 -,— zamude 102, 124 in op. 3 -,— zastaranja ene obveze 122 s, 124 op. 4 -, — združitve 122, 124 op. 4, 227 in op. 2, 258 korealnost, aktivna 258 —, —, bankirjev 125 —, —, volilo jemnikov 122 —, domnevana 122 —, pasivna 259, 392 —, —, sodedičev 122 —, —, isoporokov 174 ss korist, naključno nastala 321 —, namestovalna 58, 59, 161, 322 —, gl. tudi interes koristi od poslovodstva varuha 424 -prodane stvari 326 -zastavljene stvari 32, 301, 303, 306 op. 2 koristni potrošek 347 koristno poslovodstvo 418 s, 420, 421 op. 3 korporacija, razlika od družbe 362, 366 kra j izpolnitve 96 ss, 205 — tožbe 96, 97 kreditirana kupnina 278 op. 2, 309, 313, 319 kreditni nalog, gl. mandatum quali- ficatum krivda 66 s, 73 s, 76, 77 s —, dokazovanje 83 —, kompenzacija k., gl. eompensatio culpae —, lahka 67, 77, 79 in op. 3 — sodolžnika 124 —, težka 67, 78, 79 op. 3 512 krivda, tuja 81, 82 op. 4 — za nemožnost dajatve 59 —, gl. tudi culpa, malomarnost kršitev nujnega deleža 415 in op. 12, 470 op. 1 — pogodbene obveze, delikt 16 op. 1 — policijskih predpisov 489 s — pravnih dobrin 442 — sodniških dolžnosti 19, 475 s — sramežljivosti 463 — svobode 222 op. 2, 466 op. 2 kršitve prometne varnosti 476, 489 krvna os veta 220 op. 1, gl. tudi ma¬ ščevalna pravica kumulativna intercesija 183, 187, 300 — konkurenca tožb iz deliktov 444, 453, 478 op. 1 — odgovornost sostorilcev delikta 116, 444, 453, 460, 465 kumulativni prevzem dolga 169 kup lastnih stvari 316 —, mancipacijski 309 — na ogled ali poskušnjo 322 in op. 7 — nade 315 in op. 3a — pekulija 314 — po poskušnji ali vzorcu 322 op. 7 — pravic 314, 325 — razdere najem 344, 351 s —, rešilni 323 in op. 8 —, ročni 308, 320 — vesoljne imovine 314 — za poskušnjo 322 op. 7 kupec konkurzne imovine 237 —, nevarnost pogube stvari 82, 320 s — ni legitimiran za a° furti 453 —, obveznosti 324 —, odgovornost 79, 82, 320 s, 324 —. posestna pravda zoper k. 332 kupljena stvar, priposestvovanje 526 kupna pogodba 27 in op. 1, 312 ss -in starinarska pogodba 388 -in traditio 16 s, 325, 327 -, listina o njej 313 -, odstop od k. p. 229 -, posebne vrste 322 s, 322 op. 7, 323 op. 8 -, razlika od delovršne pogodbe 313, 342, 357, 359 op. 1 -,-menje 313, 316, 389 s — —,-najema in zakupa 313 kupna pogodba, razlika od posod- be 313 op. 2 -,-službene pogodbe 313 -.razvoj 308 s — —, realna 190, 320 kupnina 51, 52, 312, 316 ss, 319 op. 4 —, kreditirana, gl. tam —, varščina za njo 319 —, gl. tudi cena kupoprodaja bodočih stvari 56, 314 s — dediščine 157, 165, 185 s, 314, 315 op. 3a — in stipulacija 249 — med prijatelji 409 — na up ali kredit 278 op. 2, 309, 313, 319 — nadomestnih stvari 312, 314 — navidezna 318 — obsega naplavino 326 -prirast in pritiklino 326 — po zakonu XII plošč 308 s —.prehod lastnine 319 s —, — nevarnosti 320 s — s pridržkom boljšega kupca 323 in op. 6 -povratne prodaje 323 in op. 8 -predkupne pravice 323 in op. 9, 10 -rešilnega kupa 323 in op. 8 — svobodnega človeka 56, 315 — terjatve 164, 178, 314 — (tujih stvari 57, 316 — užitka 314 — za borzno ceno 51, 519 op. 4 — za slepo ceno 318 s, 407 — zemljiških služnosti 314 —, gl. tudi emptio venditio kurator, gl. curator, skrbnik kurulski edili, edikt de feris 478 op. 1, 486 op. 5 -, edikt o jamčenju za hibe 334 ss kurzna vrednost 44 kvalificirana žalitev, gl. iniuria atrox kvalificirani dolg denarne vsote 44 kvazidelikti 19, 35, 475 ss —, noksalna odgovornost za k. 483 —. prometni 476 ss kvazideliktni dejanski stani pri de¬ liktih 490 kvazikontrakti 19, 27 s, 383, 415 ss 513 Ladja, lastnik, gl. brodniki, nautae —, najem 1. 385 —.zastavna pravica na 1. 284 in op. 6 — gl. tudi lex Rhodia laesio enormis 49, 318, 319 op. 4 lahka krivda 67, 77, 79 in op. 3 lanx 258 op. 1, 450 in op. 1 lastitev posesti, protipravna 446, 448 lastne stvari, predmet kupa 316 -, — najema 345 -, — tatvine 448 lastnik ladje, gl. brodniki — hiše, odgovornost 477, 478 — hleva, odgovornost 72, 82, 400 ss, 479 s — skladišča, gl. horrearius — živali, odgovornost 455, 486 s, 488 op. 7 — živine, odgovornost 487 ,s, 488 op. 7 lastnina, delitev med družbenike 370 —, prehod 1. pri nakupu 319 s — pri menji 389 -starinar.ski pogodbi 388, 389 op. 5 —, pridobitev 1. na družbenih vlož¬ kih 363, 364 s, 367, 370, 373 op. 4 latifundia 139 laudatio auctoris 328, 329, 332 laudum homologatum 404 legales usurae 90 op. 1, 91 s, 95 op. 3, 297, 302, 324 legata, missio 1. servandorum causa 168 op. 1 legati, cesarski, spremstvo 356 legatum nominis 162 — optionis 48 op. 1, 276 op. 1 — per damnationem 28, 48 op. 1, 230, 415 op, 1 -, korealna obveznost dedi¬ čev 122 -vindicationem 48 op. 1, 197 — sinendi modo relictum 104 —, gl. tudi volilo leges damnatae 13, 99, 393 — mancipii 334 — minus quam perfectae 62 — perfectae 61 legis aotio certa 364 -per condictionem 432 legis actio per iudicis postulatio- nem 256 op. 5 — — per manus iniectionem 8, 174 legisakcijsko postopanje 274, 308, 432 legitimacija za tožbo, gl. aktivna, pasivna legitimacija legitimacijski papirji 269 legitimae usurae 93 s legitimum iudicium 219 leonina societatis 369 in op. 3 levissima culpa 77 op. 2 lex Aelia Sentia 470 op. 1 — Anastasiana 164, 166 — Appuleia 174 — Aquilia de damno 35, 68, 69, 79, 80, 124 op. 2, 258 op. 1, 455 ss, 482, gl. tudi a° legis A. — Caecilia Didia 258 op. 1 — Calpurnia 432 — Cicereia 174 — Cincia de doniš 62, 63, 410 s, 439 — commissoria 102, 229 in op. 4, 306 in op. 2, 322, 393 — Cornelia 174, 464, 465 — duodecim tabularum 7 op. 4, 18, 21 ss, 34 s, 45, 68, 93, 94, 197, 308, 339, 343, 422, 427, 442, 443, 447, 448, 449 s, 451, 455, 456, 458 in op. 5, 461, 481 s, 486, 487 — »frater a fratre« 13 — Fufia Caninia 63 — Furia de sponsu 174, 179, 201, 206 — Genucia 93 — imperfecta 61, 411 — interpellat pro bomine 100 — Iulia (cessio bonorum) 211 -de vi publica 455 — »Lecta« 99, 393 — minus quam perfecta 62 — per saturam lata 258 op. 1 — perfecta 61 — Pesolania 486 — Poetelia Papiria de nexis 8, 249 — praepositionis 148 — Publilia 173 — Rhodia de iactu 360 s — Silia 432 liber kalendarii 264 op. 1 liberalitas 406 liberalni posli dolžnika 473 33 Rimsko pravo II. 514 liberare, predmet delegacije 262 op. 1 —, gl. tudi odrek liberatio 197, 203 liberi in potestate, njih poškodba 459 -, gl. tudi filius familias, otroci pod oblastjo liberti, gl. osvobojenec libertus, ius iurandum L, 248 op. 3 libra 45 libralni pravni posli 21 s, 45, 52, 198 libripens 21 licium 450 in op. 1 likvidnost terjatve, pobotanje 244, 246 op. 4 listine, abstraktne in kavzalne, 254, 255 s, 269 op. 2 — o izpolnitvi 208 s — o kupoprodaji 313 —, reeitatio, professio, insinuatio 412, 441 —, sestavljal« listin 209, 374, 411 s —, uničenje 1. 446 —, gl. tudi chartae, cliirographum, hypographa, instrumentum, syn- graphae listinske klavzule 268 s literalni kontrakt 24, 25, 52, 264 ss -, abstraktnost 25, 265 -, grški 267 ss — —, izprememba obveze 198, 267 -, pogoj in rok 266 -, prenehanje obveze 198, 267 liti subsistere 328, 329 litis aestimatio 97, 476 — contestatio 30, 48, 54, 55, 67, 75, 97, 141 op. 3, 159, 176 ss, 484, 487 -, izprememba dajatve 54 -, novatio 219 s -, obvezo uničujoči učinek 117, 118 in op. 2, 120 op. 1, 125, 159, 173, 176, 178 s, 199, 200, 202, 216, 219«, 477 -z enim sostorilcem delikta 453 -z glavnim dolžnikom 396 -z zapustnikom 444 — denuntiatio 328, 332 litispendenca 199 s ljudje pod oblastjo, gl. filius fami¬ lias, sužnji locare, izraz 339, 341 op. 4 locatio conductio 27, 111, 339 ss, 400 -mercis vehendae 385 -navis 385 -perpetua 352 -, prvotno realni kontrakt?, 343 op. 6 locatio conductio operarum 27, 340 s, 354 ss -.osebna izpolnitev 207, 210 op. 3, 223 — -, gl. tudi službena pogodba locatio conductio operi« 27, 210 op. 3, 291, 341 s, 385 -irregularis 279, 357 -kapitana 149 -, odstop od pogodbe 358 in op. 1 -, osebna izpolnitev 207, 210 op. 3, 223 -, razlika od kupa 313, 342, 357, 359 op. 1 -,-mandata 374 -,-službene pogodbe 342, 359 op. 1 -,-starinarske pogodbe 388 — -, gl. tudi delovršna pogodba locatio conductio rei 27, 113, 339 s, 343 s, 345 ss, 385 -irregularis 353 -, prvotno realni kontrakt?, 343 op.6 -, razlika od kupa 313 -, relocatio tacita 350 -gl. tudi najem, zakup locatio perpetua 352 locator operarum, gl. službojemnik — operiš, gl. naročnik — rei, gl. najemodavec, zakupoda- vec lov, odgovornost za škodo 488 op. 7 lovski upravičenec, odgovornost 82 op. 4, 488 op. 7 lucida intervalla 77 lucri cum damno compensatio 368, 419, 422 op. 3 — et damni communicatio 428 lucrum cessans 54, 66, 68, 83 op. 4, 477 — ex fortuna 363 lusus 315 op. 3 a 515 Magister navis (kapitan) 143, 149, 360 s magistrati, mestni 426, 476 op. 1 magistratus minores 426 maior casus 71, 82 mala carmina incantare 461 mala havarija 360 op. 2 malefioia 17 s, gl. tudi delicta, de¬ likti maleficium, societas m. 63 malomarnost, pojem 67, 68, 69, 74 —.predpostavka delikta 442 —, gl. tudi culpa, krivda manceps (dolžnik) 7 s mancipacijski kup 308 s mancipatio 21, 138, 309, 319, 325, 328, 331 op. 1, 334, 367 —, abstraktnost 309 — fiduciae causa 22 s, 272 — noxae 482, 483 — po enem družbeniku 364 mancipium 331 op. 1, 334, 338, 483 —, causa mancipii 225, 485 —, leges mancipii 334 mandans, mandant, dediči m. 379 — .konkurz 382 op. 3 —, obveznosti 375 s, 377 ss, 379, 382 op. 3 —, smrt 379, 382 op. 3 mandare (izraz) 373 op. 1 — actionem 158 mandatar(ius), adstipulator 258 —, izraz 373 op. 1 —, konkurz 382 op. 3 —, nagrada 340 s, 374, 378 s —, njegovi dediči 379 —, obveznosti 376 s —, odgovornost 79 op. 3, 80, 101, 376 s, 382 op. 3 —, polagan je računa 376, 389 op. 5 —.pravni zastopnik 374 —, predujem 378 —.regres 126, 135, 173 s, 377 s —, smrt 379, 382 op. 3 — za inkaso 126, 207 — zemljemerec 374 mandator, gl. mandans mandatum 27, 79 op. 3, 114, 116, 173, 178, 373 ss, 406 — ad agendum in rem suam 156 s — ad hoc 136 — in negotiorum gestio 420 — kot poroštvo 380 s mandatum mea, tua, aliena gratia 375 s —, neodplatnost 356 op. 1, 374, 382 op. 3 —, odpoved 380, 382 op. 3 — pecuniae credendae, gl. m. qua- lificatum — post mortem 379 — preklic 380, 382 op. 3 —, prenehanje m. 222, 379 s, 382 op.3 — qualificatum 53 op. 1, 127, 172, 182, 376, 380 s, 399 —, razlika od delovršne pogodbe 374 —,-depozita 291 —,-službene pogodbe 356 op. 1, 374, 382 op. 3 —, gl. tudi nalog manumissio 483, 484 — in fraudem fisoi 470 op. 1 — inter amicos 365 — po enem družbeniku 364 s — servi loco izročenega sina 485 manus, conventio in m. 223 — iniectio 22, 173 -, legisactio per m. i. 8 — militaris 54, 277 op. 1 maritimae usurae 284 maščevanje, pravica m. 18, 34, 443, gl. tudi krvna osveta materialnopravna prenovitev 2l6ss maximae usurae 93 s medsebojnost terjatev 244 s, 244 op. 4 meje, skupnost m. 427, 430 op. 2 membrana 209 membrum ruptum 461 menica 109 op. 1, 218 op. 3, 256, 269 op. 2, 281 op. 3 menja 26, 31, 32, 44, 308, 389 s —, lastnina 389 —, 'nevarnost 390 op. 6 —. predmet 389 —, razlika od kupa 313, 316, 389 s menjavci denarja 213 op. 1, 297 op. 4, 213 op. 1 menjavec, jamčenje za hibe 390 —, obveznosti 389 —. odgovornost 390 mensularius 297 op. 4, gl. menjavci denarja mensura, emptio ad m. 312 mentio heredis 222 33 ' 516 merces 340, 341, 348 s, 355 s —, remissio mercedis 352 merx 312, 314 ss —, iaetus mercium 360 s — non tradita, exc° 111 op. 2, 320 op. 5 — peculiaria 153 — vehenda 385 mestne občine, daritvena obljuba m. občinam 2, 58, 109, 408 op. 3 -, obresti od posojil 90 op. 1 -, pobotanje 245 mestni (municipalni) magistrati 426, 476 op. 1 mešane generične obveze 314 mešani dolg denarne vsote 44 mešetar 134, 341 op. 3 mešetarska pogodba 341 op. 3 metanje stvari na javen kraj 476 s, 478 op. 2, gl. tudi a° de deiectis vel eff. metus 32, 35, 62, 369 s, 446 —, exceptio m. 62, 180 —, gl. tudi a° quod metus causa, izsiljevanje mezda 355 s, 356 op. 1, gl. tudi mer¬ ces minor XX annis 403 — XXV annis, curator, 416 -, ignorantia iuris 440 -, položba dajatve zanj 214 -, posojilojemnik 281 op. 4 miserabile depositum 273 s, 293 missilia, iaotus, 269, 315 missio in bona 8, 237, 470 -possessionem 168 op. 1, 470 — legatorum servandorum causa 168 op. 1 mixtae actiones, gl. a°, a nes mixta(e) mixtum negotium, gl. tam modus 131 op. 2, 387 op. 3, 409, 414 mora 75, 218, 246 — accipiendi (creditoris) 86, 99, 105 ss, 208, 213, 358, 359 — ex re 101 s —, fur semper in mora 100 —, purgatio m., gl. tam — solvendi (debitoris) 59 s, 81, 86, 98, 99 ss, 124, 325 morilec 68 mortis causa donatio 409 in op. 7, 413 motenje hišnega miru 464 motenje pri uporabljanju potov in voda 489 — v rabi stvari in razpolaganju 463 motorna vozila, odgovornost 480 op. 4 mož, odgovornost za doto 80 možnost dajatve 36, 39, 49 s, 55 ss, 196, 390 op. 6, gl. tudi nemožnost mrtvec razžaljen 465 cmrtvo truplo, izročitev 482, 484 mulieres, tutela 184, gl. tudi žena, ženska multa 403 munera (honorarji) 410 municipaini (mestni) magistrati 426, 476 op. 1 mutuae obligationes 110 ss mutus, izključen kot razsodnik 402 mutuum 14, 22, 26, 30, 52, 90, 270, 271, 275 ss, 296 op. 4, 432 ss —, pactum de mutuo dando 276 —, gl. tudi posojilo mutuus dissensus 197 Nabiralni depot 298 op. 5 nada, kup n., 315 in op. 3 a nadomestitev, pravica n. 46 ss, gl. tudi facultas alternativa nadomestne stvari 41 s -, predmet hrambe 296 s - konstituta 395 - kupa 312, 314 - posojila 275, 285 - zastavitve 305 s nadzorovanje sužnja, zanemarjeno 428 nagib 64 op. 3, 407 op. 2 nagrada depozitarja 295 op. 3 — mandatarja 340 s, 374, 378 s — podjetnika 359, 360 op. 1 — poslovodje 421 op. 3 — varuha 425, 427 op. 3 — za nepravično pravdanje 490 — za opustitev nepravičnega prav¬ danja 490 nagradna daritev 408 in op. 5 najem 27, 339 ss, 345 ss — črede 353 op. 1 —, kup razdere najem 344, 351 s, 354 op. 2 — ladje 385 — lastne stvari 345 —.pobotanje s stvarmi, vzetimi v najem 246 op. 4 517 najem potrošnih stvari 346 — pravic 345 —, predmet n. 343 s, 345 —, razlika od kupa 313 —,-posodbe 285, 313 op. 2 —, gl. tudi locatio conductio rei najemna pogodba 291, 339 ss -, molčeča obnovitev 350 s, 354 op. 2 -, nepristna 353 -, odpoved 351, 354 op. 2 -.odpovedni roki 344, 351, 354 op. 2 -, odstop 346, 350 -, periculum 344, 348 -, predmet 345 s -, prenehanje n. p. 350 ss -, vpliv smrti 351, 354 op. 2 -, zgodovina 343 s najemnik delavnice, hranišča, učil¬ nice 477 —, detentor 345 — hiše, odgovornost 478 —, obveznosti 348 ss —, odgovornost 72, 74, 79, 349 —, smrt n. 351, 354 op. 2 najemnina, plačevanje 343, 348 s, 354 op. 2 najemnine od prodane stvari 326 najemodavec, jamčenje za hibe 346 —, obveznosti 346 ss —, odgovornost 79, 346, 347 s —, periculum 344, 348 —, zakonska zastavna pravica n. 349 s, 354 op. 2 najvišje cene potrebščin 318 -(takse) 319 op. 4 nakaz 381 s nakaznice, poštne 557 —, trgovske 256, 269 op. 2 naklep, gl. dolus naklepna oškodba imovine 466 ss, 467 op. 2 , gl. prevara naklepno in malomarno dejanje 68 naključje, odgovornost za n. 49s, 67, 69, 81, 82 op. 4 —, gl. tudi periculum, casus, vis maior naključna korist 321 — nemožnost dajatve, gl. tam” — poškodba stvari 225, 457 — skupnost 427 ss -, obveznosti iz n. s. 428 s naključna skupnost, razdor 428 ss, 430 op. 2 -, razlika od družbe 362 in op. 1 -gl. tudi communio ineidens — solidarnost 116 s naključni dogodek, obogatitev 431 naključno uničenje, gl. poguba naknadna nemožnost 55, 58 ss, 60 op. 3, gl. tudi nemožnost — odobritev, gl. ratihabitio nalog 373 ss — in hramba 291 — in pooblastilo 135 ss — in starinarska pogodba 388, 389 op. 5 —, kreditni, gl. mandatum qualifi- catum —. prekoračenje n. 143 op. 4, 137 —, prodajni 389 op. 5, gl. starinar¬ ska pogodba — gl. tudi mandatum namerno ubijstvo, gl. umor namestniki, svobodni, 142 s, 148 s, 152 namestovalna korist 58, 59, 161, 322 namestovanje 119, 129, 134 s, 268, 366 nameščenci, odgovornost za njih krivdo in delikte 401, 479, 486 op. 4 napitnine 408 op. 5 naplavina 301, 326, 431 naprave, škodljive, na javnem kraju in v javnem vodovju 489 naravna in pravna nemožnost 55 in op. 1 , 61 naravne obveze 10 ss, gl. neiztož- ■ljive obveze naročilo, daritev z n. 131 op. 2, 387 op. 3, 409, 414 — vzdrževanja 409 naročitelj, izraz 373 op. 1 —, gl. mandant naročnik, izraz 373 op. 1 —, obveznosti 359 —, odgovornost 360 op. 1 —, smrt 359, 360 op. 1 —, gl. tudi locatio cond. operiš nasilnik, odgovornost dedičev 469 nasnovatelj (consilio) poškodbe stvari 460 — tatvine 437, 452, 453, 479 518 nasprotne tožbe, gl. a°, anes contra- ria(e) nastanek obrestne obveze 90 ss — obvez iz deliktov, kvazideliktov 17 s, 34 ss -pogodb 16 s, 20 ss nasvet (mandatum tua gratia) 375 s naturalis obligatio, izraz 10 op. 1, gl. neiztožljive obveze — restitutio 67 — societas 364 naturalno gospodarstvo 46 nautae, odgovornost 35. 72, 82, 143, 149, 397 op. 1, 400, 479 s, 480 op. 4 navadna havarija 360 op. 2 navidezna kupoprodaja 318 naznanilo spora 328, 329, 332 necessaria novatio 216 nedeljivost dajatve, gl. deljivost nedoletnik, denarne terjatve n. 102 —, intercesija za terjatve n. 186 —. poroštvo za dolgove n. 181, 182 op. 6 — gl. tudi puberes minores nedopustna dejanja, dajatev za n. d. 441 op. 4 -na škodo pravosodstva 489 s -, nastanek obvez iz n. d. 34 s -, odgovornost za n. d. 69 s -, gl. tudi delikti, kvazidelikti nedopustnost in pravna nemožnost 55 op. 1 — odstopa terjatve 162 s — pogodbe 61 ss -, nravna 63 s -, pravna 55, 61 ss nedorasli, kršitev njegove sramež¬ ljivosti 463 —, odgovornost 77, 82 op. 4, 432 —, — za delikte n. 485 op. 4 —, subjekt žalitve 462 nedospele terjatve, odstop 162 nedospeli dolg, plačilo 440, 441 op. 4 -, — po konkurznem dolžniku 472 negativni, pozitivni interes 54, 56 s negligentia, odgovornost 73 negmotna škoda, povračilo 83 op. 4 negotia bonae fidei 29 ss, 52, 68, 70, 309 s, 391 -in stricti iuris, razlika 29 ss, 33, 56, 59 s, 73, 82 op. 4, 90 s, 96 s, 103, 110 s, 215, 229, 230, 233, 238 ss negotia per aes et libram 21 s, 45, 52, gl. tudi maneipatio, nexum — gl. tudi contractus negotiatio, societas negotiationis 363 negotiorum gestio 27 s, 133,152,174, 178, 406, 415 ss, gl. tudi poslo¬ vodstvo brez naloga negotium, accidentalia n. 391 — claudicans 310 s — contra bonos moreš 63 s — , essentialia n. 26 — mixtum cum donatione 319 in op. 4, 409 s — nullius momenti 61 — transactum, exc° 165, 233 op. 1, 390 — turpe 63 s, 438 — utiliter eoeptum 419 neizkušenost, odgovornost za n. 73 neizobraženci, ignorantia iuris 440 neiztožljive obveze 10 ss, 62, 140, 178, 201, 202, 203, 215, 216, 223, 227 op. 3, 244, 302, 395, 397, 439, 441 op.4 nemarnost, gl. eulpa, krivda, malo¬ marnost nemi, nesposobnost za razsodnike 403 nemoralni dogovori 63 s, 88 nemožno dejanje, dajatev zanj 441 op. 4 nemožnost dajatve 39, 42, 49 s, 55 ss, 60 op. 3, 196, 200, 225 s, 226 op. 1, 390 op.6 - , pravna n. in nedopustnost 55 op. 1 - . prenehanje obvez, gl. tam nenadomestne stvari 41 s, gl. tudi nadomestne s. nenravni pravni posli 63 s, 64 op. 3 neodplatni pravni posli, izpodboj¬ nost 473, 474 op. 4 - , vpliv prevare 468 op. 3 neodplatnost mandata 356 op. 1, 374, 382 op. 3 neodstopljive terjatve 162 s neplačevitost dolžnika 57, 58, 473, gl. tudi konkurz — glavnega dolžnika 178 — soporoka 179 — varuha 467 519 nepodedljivi dolgovi, izprememba v podedljive 260 -, gl. tudi pasivna podedljivost nepodedljivost kazenskih tožb, ak¬ tivna 443, 490 -, pasivna 394 op. 1, 443 s, 453, 455, 460, 465, 477, 478, 480, 489 op. 1, 490 op. 2, 3 — obveznosti in terjatev 220 ss, 223 op. 4 neposredni, posredni dobiček 54 neposredno, posredno namestova- nje 129, 134 ss nepoznanost upnika 213 s nepravično pravdanje, nagrada zanj 489 s nepristna delovršna pogodba 357 — hrambena pogodba 245, 296 s, 296 op. 4, 297 op. 5 — najemna pogodba 353 — solidarnost 116 s, 396 — zastavna pogodba 305 s nepristno poslovodstvo 417 s, 421 op. 3 neprištevitost 457 nesposobnost za dajatev 55, gl. tudi 'subjektivna nemožnost neučinkovitost obveze radi nedo¬ pustnosti 61 ss neupravičena obogatitev, gl. tam — raba tuje stvari 446, 448 neupravičeni sprejem plačila 439, 440, 446, 448 nevarno obešenje ali postavljanje stvari 478 in op. 2 nevarnost, prehod na kupca 320 s — pri men ji 390 op. 6 -starinarski pogodbi 388 s —, gl. tudi casus, naključje, peri- cu 1 um nevednost sodnika, odgovornost 475 nexum 21 s, 52, 197, 198, 249, 271 nexus 21 nezmogljivost 60 s, 61 op. 4 ničije stvari, tatvina 447 ničnost pravnih poslov 56 s, 61 ss nočna tatvina 450 noksalna odgovornost 81, 453, 460, 465, 468, 474, 477, 478, 479, 480 ss noksalne tožbe 453, 460, 480 ss, gl. tudi a°, a nes noxali(e)s nomen 2, gl. terjatev — bonum, verum 164 nomen, delegatio nominis, gl. tam — legatum 162 —, pignus nominis 300 nomina arcaria 25, 265, 267 — 'ipso iure divisa 39, 115, 301 — transscripticia 25, 265 s nominatio auctoris, gl. laudatio nominatores 426 notar (tabellio) 192, 209 novacijska stipulacija 233, 239, 240 op. 2, 259 ss novatio 14, 15 op. 4, 25, 154 s, 200, 214 ss, 250 —, daritve med zakoncema 218 — in cessio 261 — in constitutum debili 397 —, materialnopravna 216 ss — necessaria 159, 216 —, obrestovanje 218, 220 — pogojnih terjatev 216 — praesumpta 217 —, predmet 216, 259 —.prenehanje obvez 196, 200, 214 ss — pri korealni obvezi 124 in op. 4, 125 in op. 5, 218 —, procesualnopravna 219 s —, purgatio morae vsled n. 218 — s stipulacijo, gl. tam — terminiranih terjatev 216 — voluntaria 214 ss —, vpliv na akcesorne pravice 218 in op. 3, 220 —,-poroštvo 218 in op. 3, 220 — z litiskontestacijo 216, 219 s noxa 335 — caput sequitur 484, 487 —, izraz 482 op.2 noxae deditio 481 ss, 485 — mancipatio 482, 483 noxam dedere 455, 482 noxia, izraz 482 op. 2 noxiam sarcire 482 nravna nedopustnost pogodbe 63 s, 64 op. 3 nuda pacta 28, 29, 280 nujna sila 457 -, poslovodstvo brez naloga v n. s. 419, 421 op. 3 nujni dediči, izpodbijalci daritev 415 in op. 12 nujni delež, prikratba 415 in op. 12, 470 op. 1 520 nujno dvostranske pogodbe 59, 110 ss, 210 op. 3, 249 -- —, zadržna pravica 194 nullum negotium 61 numerata pecunia 316, 389 nummularius 213 op. 1, 297 op. 4 nummus sestertius 46 — unus 45 nuncupatio 21, 331 op. 1, 334 nuntius 134 Obdarjenec, dediči o. 414 —, rešitelj življenja 408, 410 obešenje stvari, nevarno 478 in op. 2 običajna darila 408 op. 5 objektivna nemožnost 55, 56 s — protipravnost 442, 457 — teorija o višji sili 83 op. 4 — zamuda 59, 101 s, 105 op. 2 objektivno neupravičena obogati¬ tev 436, 438 ss oblacija, realna, verbalna 105 s oblast, kazenska, gospodarja 444 — v obligacijskem pravu 5 ss oblastitev 136 s —, alternativna, gl. facultas alter¬ nativa —, prekoračenje o. 143 op. 4 obligacije, gl. obligationes, obveze obligacijskopravne pogodbe 16 ss obligatio alternativa 47 ss, 85 — certa 52 — dandi 3, 52, 326, 333 s — ex bona fide 307 — faoiendi 31, 52, 326, 434 — in debitum 5ss, 215 — in solidum 115 ss — inanis 196 — incerta 31, 52 — inefficax, inutilis 196 — litteris contracta 24, 25, 264 ss —.nastanek 16 ss — naturalis 10 ss, 10 op. 1 — non faciendi 52 — perpetua 59, 73, 103 —, pojem 1 ss — praedium praediorumque 172 —, predmet 36 ss — sine effectu 196 —, suscipere obligationem 159 — una eademque 118 — gl. tudi obveza obligationes alternativae 46 ss, 85 — certae, incertae 52 — ex contractu 16 s, 20 ss, 247 s:s — ex delicto 15, 17 ss, 34 s, 116 ss, 197, 220 ss, 225, 231, 442 ss — ex pactis 19, 28 s, 390 ss — ex variis causarum figuris 19, 383, 415 — mutuae 110,ss — quasi ex contractu 19, 27 s, 383, 415 ss — quasi ex delicto 19, 35, 475 ss —, gl. tudi obveze oblika, pomen 20 s obljuba, daritvena, gl. tam — dolga, gl. constitutum debili — dote 212, 248 op. 3, 404, gl. tudi tam in dos. —, enostranska 2 s, 14, 109 s, 248 op. 3, 404 — izpolnitve, gl. constitutum —, javna 2 s, 3 op. 2, 108 s — obresti 28, 90, 94, 249, 257, 393 obnovitev najema in zakupa, mol¬ čeča 350 s, 354 op. 2 obogatitev, neupravičena 271 s, 417, 431 -s s —, —, dedičev 444, 460, 469 —, —, gospodarja posla 152, 417, 421 —,—,— sužnja 152 —, objektivno neupravičena 436, 438 ss — poslovodje brez naloga 417 — pri oškodovanju upnikov 474 —, sub iektivno neupravičena 436 ss, 468 — vsled deliktov 432 -enostranskega dejanja 431 -izpolnitve pravnega posla 431 -naključnega dogodka 431 obogatitvene tožbe 431 s-s, 468 -, gl. tudi condictio(nes) obrazec tožbe, gl. formula obrekovanje 463, 466 op. 2, gl. tudi iniuria obresti 31, 37, 89 ss, 206, 249, 280, 377, 378 —, izračunan je 92 —, jamčenje zastave za o. 302 — od pobotanih terjatev 245 -terjatev in dolgov fiskusa 90 op. 1, 104 —, oderuške 92 ss, 94, 95 op. 3, 437 521 obresti, odgovornost poroka za o. 180 s —, oficialne (zakonske) 90 op. 1, 91 s, 95 op. 3, 297, 302, 324 —, omejitve jemanja o. 94, 95 in op. 3 —, personae illustres 94 —, pogodbene 90 s —.pojem 89s —.povračilne 91, 92, 297 —, pravdne 91 —. prejete (percipirane) 91 — pri hrambeni pogodbi 294, 2%, 297 in op. 4 — pri odstopu glavne terjatve 89, 165 —, restitucijske 91 —, uporabljene 92, 378 —, vrnitev o. 474 —, vrste o. 90 ss —, zakonite (legitimae usurae) 93 s —, zakonske (legales usurae) 90 op. 1, 91 s, 95 op. 3, 297, 324 —, zamudne, gl. tam —, zamujene 92 — zastavnopravno zavarovane ter¬ jatve 302 —, gl. tudi usurae obrestna mera, določitev 92 ss obrestna obljuba 28, 90, 94, 249, 257, 393 — —, omejitve 94, 95 in op. 3 -s paktom 391 s, 392 -s stipulacijo 257 obrestna obveza, nastanek 90 ss obrestne garancije 380 op. 2 obrestni dolg, zaračunanje pred glavnico 206 obrestno posojilo 280 obrestovanje po prenovitvi 214 op. 2 218, 220 obsoditev do zmogljivosti, gl. bene- ficium competentiae obvestitev dolžnika o cesiji 158 165 s obveza, delna izpolnitev 39, 392 —, gospodarska funkcija o. 4 —.nastanek 16 ss —, neučinkovitost 61 ss —, ovekovečenje, gl. perpetuatio —, pojem 1 ss —, pravdna 216, 219 s, 221 —. predmet 36 ss obveza, relativni učinek 3 ss —, gl. tudi obligatio obveze, abstraktne 398 —, — in kavzalne 17, 250 s, 255 s —, akcesorne 119 —, alternativne 46 cs, 85 —, dedno-, rodbinsko-, stvarno- pravne 16, 249 —.deljene 115 —, generične 40 ss, 48 ss, 58 — hčera 144 —, koncentracija o. 43, 50 —, koordinirane 115 ss —, korealne 120 ss, gl. tudi tam —, mešane generične 47, 314 —, naravne, gl. neiztožl jive o. —, nedopustne 61 ss —, omejene generične 47, 314 — otrok pod oblastjo, gl. otroci in filius familias —, prenehanje 196 ss — pupilov 12, 13 s —, solidarne 115 ss —, stroge, gibke, gl. negotia bonae fidei, stricti iuris —, subjekti 109 ss —, —, izprememba s. 154 ss, 260 ss, 266 — sužnjev 11, 13, 144 ss —, utrjevanje o. 167 ss —, vkupne 120 ss —, vpliv litiskontestacije, gl. tam —, gl. tudi obligationes obveznice, abstraktne 25 s, 269 op. 2 —, trgovske 256, 269 op. 2 obveznosti ex lege 415 — iz nakl jučne skupnosti 428 s occentare (iniuria) 461 Octaviana formula 468 oče, gl. pater familias oderuške obresti 92 ss, 94, 95 op. 3, 437 oderuški posli 64 op. 3, 95 op. 3 odgovornost, deliktna 65, 69 s, 442 ss — do višje sile, gl. vis maior —.dodatna, imetnika oblasti 144 ss —, elektivna 118 — in dolg 5 ss, 12 op. 2 — iz gibkih pogodb 59, 73 s — iz strogih pogodb 73 —, kontraktna 65, 70 ss —, kumulativna, sostorilcev delikta, gl. tam 522 odgovornost, noksalna, gl. tam —, omiljena 80, 106 s, 392 —, stopnjevana 103 — za čuvanje 71 s, gl. tudi custodia — za evictio 327 ss, gl. tudi tam — za izid (povzročitev, uspevek) 66, 68, 70, 82 op. 4, 488 op. 7 — za krivdo 79 s, gl. tudi tam in culpa — za naklep 79, gl. tudi dolus — za naključje, gl. tam — za pravne hibe 338 op. 2, gl. tudi evictio — za tujo krivdo 81, 82 op. 4, 485 op. 4 odišli dobiček 54, 66, 68, 83 op. 4, 459, 465 op. 2 — zaslužek 459, 477 odkrito in prikrito (tiho) namesto- vanje 129, 134 ss odkup prodane zastave, pridržek 131 op. 3 — terjatve 210 op. 3 odlog dospelosti (plačila) 232, 235 op. 3, 392, 395 odložitev razsodništva 403 odložni pogoj 57, 312, 314, 315 op.3a, 321 odobritev, naknadna, gl. ratihabitio odplatek, določitev po stranki ali tretji osebi 52 in op. 2, 317 odplatnost pooblastilne pogodbe 356 op. 1, 382 op. 3 odpoved družbene pogodbe 370, 371, 372, 373 op. 4 — mandata 380 — najemne pogodbe 344, 351, 354 op. 2 —.prenehanje obveze 200 — pri korealni obvezi 124 op. 4 odpovedni roki pri najemu 344, 351 odpust dolga 197 ss, 230 ss —. delni 39 — donationis causa 406 op. 1, 407 — po adstipulatorju 258 —, prenehanje obveze 196, 197, 198, 200, 230 ss — pri korealni obvezi 124 s, 124 op. 4, 125 op. 5 — pri poroštvu 180, 234 — pri stipulaciji 434 op. 2 odrek dobroti vele jskega sen. sklepa 188 s odrek (odpust dolga) 234 op. 3 — pobotanju 245 — pravicam v škodo upnikov 472, 473 — zahtevku za odplatek 387 op. 3 — zastavni pravici 475 odsluženje dolga z delom 8, 485 odsotnost dolžnika (zamuda) 101 — glavnega dolžnika 178 — gospodarja posla 416 — upnika 214 odstop akcesornih pravic 162 — terjatev 160 ss -, beneficium competentiae 164 -, delni o. 39 -, nedopustnost 162 s -, nedospelih t. 162 -, neiztožljivih t. 12, 162 -, pogojnih t. 162 -.poroštvo 162, 165 -, prisilni, prostovoljni 160, 161 in op. 1 -, terminiranih t. 162 -, vpliv na obrestovan je 89, 165 — —, — na zastavno pravico 165, 166 op. 5 -z listinskimi klavzulami 268 s -, zakonski 161 s, 162 op. 2 -, gl. tudi cessio — tožbe 127, 178, 381 — vesoljne imovine 211 odstop od brezimnega kontrakta 387 -delovršne pogodbe 358 in op.l -konsenzualnih pogodb 311,387 -kupne pogodbe 229 -najemne pogodbe 346 s, 350 -službene pogodbe 355 odstopnik, gl. cedent odsvojitev v škodo upnikov, gl. alienatio in fraudem creditorum odškodba, dejanska 83 op. 4, gl. tudi damnum emergens odškoditveno poroštvo 176,182op.6 183 odškodninski zahtevek, dokazno breme 83 -, obseg 67 s, 75 -, predpostavke 66 s -, gl. tudi povračilo škode odtrgana zemlja 431 odvisne pravice, neodstopljive 162 s odvzem posesti zemljišča 432 op. 1 — svobode 466 op. 2 523 odvzem tuje stvari 446, 44? s gl. tudi furtum -kot poškodba 458 -s silo 446, 454 s, gl. tudi rapina — zastave po zastavitelju 448 officium 1?0 in op. 2 oficialne obresti 90 op. 1, 91 s 95 op. 3, 297, 302, 324 ogibanje zakonu 63 ogled, kup na o. 322 in op. 7 ogrda človeka 465 op. 2 omejene generične obveze 47, 314 omejitve glede jemanja obresti 94, 95 in op. 3 omnis causa 32 — culpa 79, 80, 82 op. 4 operae fabriles 3, 223 in op. 3 — Iiberales, illiberales 340 in op. 2 —• officiales 3, 163, 223 in op. 3 operarum promissio, iurata 3, 14, 248 op.3 operiš novi nuntiatio 168, 488 opomin 100 s, 105 op. 2, 182 op. 6 oprostilna sodba, učinek 202 s optio, legatum optionis 48 op. 1, 276 op. 1 opus, predmet obveze 38 —, redemptor operiš 341 —, gl. pomočnik pri deliktu opustitev čuvanja 73 —, delikti, storjeni z o. 69, 457, 462, 472, 474 op. 4 —, denarna globa za o. 85 — nadzorovanja sužnja 478 —. odgovornost za opustitev dejanj 75, 424 —.predmet obveze 1, 36, 38, 53 opuščena rečna struga 301 ordre, klavzula 268 s —.papirji na ordre (ukaz) 109 op.l, 268, 269 op. 2 —, gl. tudi vrednotnice os fractum 461 oseba, juristična 362, 366 osebna izpolnitev obveznosti 207, 210 op. 3, 223 in op. 4, 355, 356 op. 1, 357, 359 op. 1, 376 osveta, krvna 220 op. 1 , gl. tudi ma¬ ščevanje osvoboditev servi loco izročenega ■sina 485 osvoboditev sužnjev in fraudem fisci 470 op. 1 —, gl. tudi manumissio osvobojenec, ius iurandum 248 op. 3 —, opravljanje služb za patrona 163 —.prikratba nujnega deleža pa¬ trona po o. 470 op. 3 —, gl. tudi iurata operarum pro¬ missio, patronus oškodba imovine, naklepna 70, 466 ss, gl. dolus, prevara oškodovanje upnikov 35, 62, 446, 469 ss -, restitutio in integrum 471 -z akceptilacijo 124 op. 2, 258, 456 otežkočenje dajatve 60 s, 61 op. 4 otroci (pod oblastjo), beneficium competentiae 212 — delikti o. 35, 81, 480 ss —, objekti telesne poškodbe 465 —, obveze o. 144 ss —, gl. tudi filius familias otrok (dnfans) 423 s, 457 ovekovečenje obveze, gl. perpetua- tio obligationis Pacta 19, 28 s, 390 ss — ad augendam obligationem 391, 392 — ad minuendam obligationem 392 s — adiecta 28 s, 229, 249, 391 ss — conventa 229, 393 — in continenti facta 28 s, 391 ss — in fraudem legis 63 — legitima 29, 391, 403 ss — nuda 28, 29, 280 — praetoria 29, 391, 393 ss — vestita 29 pactio 231, 390, 461 pactum 20, 231, 390 ss, 461 — adiectum 91, 297, 331 op. 1 — antichreticum 303, 305, 306 op. 2 — de commodando 284 — de contrahendo 192, 270, 276, 284, gl. tudi predhodna pogodba — de custodiendo 71 — de distrahendo pignore 306 — de mutuo dando, accipiendo 276 — de non cedendo 162 524 pactum de non petendo 88, 124,166, 180, 197, 200, 230 ss, 234, 390,393, gl. tudi odpust dolga — de non praestanda evictione 332s — de petendo 233 — de retro emendo 323 in op. 8 — de retro vendendo 323 in op. 8 — displicentiae 229, 322, 393 —, exceptio pacti, gl. tam —, — veluti pacti 403, 404 — fiduciae 22, 272 — in favorem tertii 87, 128, 130 ss — ne dolus praestetur 79 —, obrestna obljuba, gl. tam — (pactio), gl. tam —, poroštvo 392 — ut petere liceat 233 pakti 390 ss, 391 op. 1 —, cesarskopravni 403 ss —, civilnopravni 391 ss —, honorarnopravni 393 ss papirji, imetniški 109 op. 1, 256, 268, 269 op. 2, gl. tudi vrednotnice parricida 68 pars quanta, quota, zakupnina 352 pasivna delegacija 159, 183, 250, 262 s, 399 — korealnost, gl. tam — legitimacija gospodarja radi in- jurije sužnja 464, 465 -nasnovatelja delikta gl. na- snovatelj -pomočnika pri deliktu, gl. po¬ močnik -za a° de deiectds vel effusis 476 s -de pastu pecoris 488 -de pauperie 487 -de positio vel suspenso 478 -funti 452 -legis Aquiliae 460 -Pauliana 473 -vi bonorum raptorum 455 — -a"« noxales 484 -condictio furtiva 437, 453 pasivna podedljivost tožb 220 ss, 401, 443 s, 453, 476, 487, 490 -zahtevka pogodbene globe 87 -, gl. tudi pasivna legitimacija paša živine na tujem zemljišču 488 in op. 7 pater familias, diligentia 77, 78, 81, 82 -, dodatna odgovornost za ob¬ veze 13, 144 ss -, kazenska oblast 444 — —, odgovornost za delikte ljudi pod oblastjo 13, 35, 453, 463, 480 ss patronat 286, 374 patronus 170 —, beneficium competentiae 212 —, nalog 374 —, nedopustnost tatvinske tožbe zoper njega 451 —, obljuba osvobojenca, gl. iurata oper. promissio —, pogodbenik pri daritvi 410 —. preklic daritve 414 —, prikratba nujnega deleža 470 op. 1 —, terjatve zoper osvobojenca 163 Pauliana actio, gl. tam pauperies, izraz 486, gl. poškodbe po živalih peculatus 447 peculium 140, 149 ss, 225 —, ademptio p. 150 — castrense, quasi castrense 144, 282 —. predmet kupa 314 pecunia 5 op. 3, 45, gl. tudi denar — certa 51, 266, 271, 432 — compromissa 402 — credenda, gl. mandatum qualifi- catum — non numerata, gl. exceptio, que- rela — numerata 316, 389, gl. tudi pre- tium — traiectitia 283 s, gl. tudi faenus nauticum pecuniaria condemnatio, gl. tam pensio 340 perceptae usurae 91 perceptio plodov po zakupniku 353 -zastavnem upniku 303 percipiendae usurae 92 peregrini 23, 175, 248, 451, 459 peremptoria exceptio 232, 244, 439 perfecta donatio 411 s — emptio venditio 312 — lex 61 periculum 43, 58, 59, 81 s, 401 periculum acoris et mucoris 322 — emptoris 8, 320 s — locatoris 344, 348 — pri službeni pogodbi 356 -- starinarski pogodbi 388 —, gl. tudi casus, naključje, nevar¬ nost, poguba, vis maior permu ta tio 26, 313, 389 s, gl. tudi menja perpetua actio 201, 399 — exceptio 252, 439 — locatio 352 perpetuatio obligationis 59 s, 73,103 perpetui inhabitatores 479 personae illustres 94, 169 personalissima iura, cessio 162 personalna eksekucija 8, 210 s, 470, gl. tudi izvršba pietas 11, 421 'pignoris capio 403 — causa indivisa 301 pignus 23, 26, 114, 170, 270, 272 ss, 299 ss, 448 —, distractio 303 — Gordianum 195, 302, 305 — in causa iudicati captum 9 — irregulare 279, 305 s — legale (tacitum) 349 s, 352, 354 op. 2, 423 — nominis 300 —, pactum de distrahendo pignore 306 —, gl. tudi zastavna pogodba pismena stipulacija 252 ss placitum 20 plačila in fraudem creditorum 472, 474 op. 4 plačilno mesto 130, 207, 210 op. 3, gl. tudi solutionis causa adiectus plačilo, delno 39, 392 —, listine o p. 208 s — najemnine, zakupnine 343, 348 s, 352, 354 op. 2 — nedolgovanega 439 s, 441 op. 4 — nedolžnika 439 — nedospelega in pogojnega dolga 440, 441 op. 4 — neiztožl jivega dolga 439,441 op. 4 —, odlog p. 232, 235 op. 3 —, prejemnik p. 207 s — pri korealni obvezi 123,124op.4 — pupilu 208 525 plačilo, sprejem po neupravičencu 208, 439, 440, 446, 448 — tujega dolga donandi causa 406, 407, 421 — zakonskemu zastopniku 208 — zapustnikovih dolgov po do¬ zdevnem dediču 417 —, gl. tudi izpolnitev, solutio plačljivost naravnih obvez 12 plodovi 32, 377 — kot zakupnina 352 —, kup bodočih plodov 314 —, padli s tujih dreves 455 —.pridobitev s percepcijo 303, 353 — prodane stvari 326 — ukradene, poneverjene stvari 457 _ —, vrnitev p. 41, 294, 474 —, začaran je p. 455 —, zakonska zastavna pravica na p. 350, 352, 354 op. 2 — zastavljene stvari 301, 303 —, zažiganje p. 455 plures rei credendi s. stipulandi 118 -debendi s. promittendi 118 pluris petitio 30, 31, 48, 219, 236, 239 pobotane terjatve, obresti 245 pobotanje 12, 14, 15 op. 4, 233, 235 ss — bankirjev 236, 242 —, istovrstnost dajatev 236, 237, 244, 246, 246 op. 4 —, koneksiteta zahtevkov 246 —, medsebojnost terjatev 244 s, 244 op. 4 — mestnih občin 245 —, odrek p. 245 — posamičnih stvari 244 —, pravnoveljavnost terjatev 244 —, prenehanje obveze 196, 200, 235 ss — pri hrambeni pogodbi 245, 295 in op. 3 — pri korealni obvezi 102, 124, 244,. 246 op. 4 — pri posodbeni pogodbi 246 op. 4 —, purgatio morae vsled p. 244 —, razlika od zadržne pravice 246 — s samolastno odvzetimi stvarmi 245, 246 op. 4 — stvarnopravnih zahtevkov 246 —, vpliv na pogodbeno globo 246 526 pobotanje z izposojenimi, v najem vzetimi stvarmi 246 op. 4 —, gl. tudi compensatio pobotnica 199, 208 s, 210 op. 3 —, dokazna moč 281 počastitev, opustitev p. 462 poddružba 362, 373 op. 4 podedljivost fidejusije 176, 182 — kazenskih tožb, gl. aktivna, pa¬ sivna podedljivost podedovanje 277 podjeitje, prevzem p. 160 op. 2 podjetnik, jamčenje za hibe 358, 359 in op. 1 —, nagrada 359, 360 op. 1 —, obveznosti 357 s —, odgovornost 72, 81, 358 s, 359 op.l —, smrt 360 op. 1 podkupovanje sodnika 438 podnajem 345, 349, 350 podnajemnik 350, 354 op. 2 podporoštvo 182 s podzastavna pravica 300, 306 op. 2 poena in res 444 s, 445 op. 2 —, pojem 18, 34, 65, 87 —, stipulatio poenae, gl. tam poglavar, rodbinski, gl. pater fami- lias pogodba, dopustnost 61 ss —, garancijska p. 380 op. 2, 397 op. 1 —, mešetarska p. 341 op. 3 — na razsodnike 402, 404 s —■, neizpolnjena p., gl. exceptio non adimpl. contractus — o dobavi dela 357 —, pojem 16 —, pomorska prevozna 149, 360 s —.pravdna p., gl. litis contestatio —, predhodna p., gl. tam —.prevozna p. 149, 357, 360s — gl. tudi contractus pogodbe 16 s, 110 ss —. dedno-, rodbinsko-, stvarno- pravne 16, 249 —, dvostranske 110 ss —.enostranske 110, 279 —, gibke, stroge (tope) 29 ss, 56 op. 2, 59, 68, 73 s, 309 ss, gl. tudi ne- gotia b. fidei, stricti iuris —, na srečo 315 op. 3 a —, nastanek obvez iz p. 16 s, 20 ss —, nujno dvostranske p. 59, 110 ss — o odpustu dolga 230 ss pogodbe, sinalagmatične 59, 110 ss, 233 s, 309 ss, 319 op. 4, 338 op. 2 —.slučajno dvostranske 113 ss, 274 — v breme tretjih oseb 119, 127 s, 132 s — v prid tretjim osebam 87 s, 119, 128, 130 ss —, vpliv prevare 466, 468 op. 3 — gl. tudi kontrakti pogodbena globa 37, 49, 54, 79, 83 ss, 130, 249, 257 -, odgovornost poroka za p. g. 108 s -pri konstitutu 394, 397 -pri pobotanju 246 -pri pogodbi na razsodnike 402 -, zastava ne jamči 302 -gl. tudi stipulatio poenae pogodbene obresti 90 s, 302 pogodbeni interes 53 s, 56 s, 75, 333, 459 pogoj, kazualni 86 —, odložni 57, 312, 321 —,—, pri kupu 314, 315 op. 3 a, 321 —■ pri kupu na ogled 322 — pri literalnem kontraktu 266 — pri prodaji s pridržkom boljšega kupca 322 op. 6 —, razvezni p. 196, 200, 228 ss, 393 pogojne terjatve, predmet novači je 216 -, — odstopa 162 -, zastava za p. t. 302 pogojni dolg, plačilo 440, 441 op. 4 poguba posamične stvari 124, 225, 321 — predmeta korealne obveze 124 — gl. tudi casus, naključje, perieu- lum, vis maior pohabljenje človeškega uda 461 pokrik 450 polaganje računa po mandatarju 376, 389 op. 5 -poslovodji brez naloga 420 -varuhu 422, 424, 427 op. 3 policijski predpisi, kršitev 489 pollicitatio 2, 108, 407 op. 2, 408 op. 3 — donationis 403, 408, gl. tudi da¬ ritvena obljuba — dotis 403, 408 — gl. tudi enostranske obljube polno zadoščenje 83 op. 4 položba dajatve, gl. depositio položba v templju 296, 299 položnik, gl. deponent pomešani depot 298 op. 5 pomešanje stvari 277, 427 -z manj vrednimi stvarmi 458 — tujega denarja z lastnim 277, 431 pomočnik (ope) pri deliktih 437, 452, 453, 460, 479, 483 pomočniki, trgovski 147 ss, 362 op. 1, gl. tudi institor pomorska prevozna pogodba 149, 360 s — škoda, velika 360 s, 261 op. 4 pomorsko posojilo 90 op. 1, 94, 100, 280, 283 s pondo 45 poneverba 34, 446, 448 — depozita 432 — med zakoncema in sorodniki 451 s, 452 op. 2 — varuhov in vzgojiteljev 422, 448, 452 op. 2 — gl. tudi furtum, tatvina poneverjene stvari, plodovi 437 ponudba izpolnitve 105 s pooblastilna pogodba 382 op. 3, 389 op. 5 pooblastilo 135 s, 374 s — in nalog 135 s —, prekoračenje 137, 143 op. 4, 382 op. 3 pooblastitelj, smrt 223 op. 4 pooblaščenec, smrt 223 op. 4 pooblaščeni družbenik 366 popačenje osebe 477 popis družbenikove imovine 373 op. 4 popularne tožbe 18, 422, 458, 477 popustljivo pravo 62 poravnava 200, 232 s, 387 op. 3 — pri deliktih 18, 231, 390, 461 porazdelitev dobička in izgube pri družbi 368 ss, 372, 373 op. 4 — škode pri veliki havariji 361 in op. 4 porok, beneficium competentiae 180, 212 — in plačnik 182 op.6 —.odgovornost za obresti 180s —,-pogodbeno globo 181 —.pobotanje 180, 244 —, prenehanje obveze 181, 200 —, regresna pravica, gl. tam —, smrt 173, 176, 222 527 porok, zamuda glavnega dolžnika, vpliv 102 poroštvo 12, 13 ss, 15 op. 4, 119, 169, 171 ss, 184, 249, 259, 395 s —, odstop glavne terjatve 162, 165 —, odškoditveno p. 176, 183 —, restitutio in integrum 181 — s konstitutom 395 in op. 2, 396 — s kreditnim nalogom 380 s, gl. tudi mandatum qualificatum — s paktom 392 —, vpliv novacije 218 in op. 3 —, — odpusta dolga 234 —, — združitve 227 in op. 2 — z receptom bankirja 399 — za deliktne obveze 175 in op. 1 — za dolg nedoletnika 181,182 op. 6 -umobolnega 171 — za regres 183 — za terjatev bankirja 178 posamične stvari, predmet obveze 40 ss -, — pobotanja 244 -, — realnih kontraktov 275 -.uničenje 103, 124, 225, 321 -gl. tudi species posebna havarija 360 op. 2 posebno in splošno pooblastilo 136 posekanje tujih dreves 447, 455 posest, izročitev po pretor ju 489 op. 1 —, odvzem p. 432 op. 1, 448 —, prehod p. pri zastavni pogodbi 275, 299, 306 op. 2 —, priposestvovalna p. 230 op. 6, 326 —, protipravna lastitev p. 446, 448 —, publicijanska p. 326 — upnikov na dolžnikovi imovini 470, 471 posestna pravda zoper kupca 332 posestni interdikti 488, 489, gl. tudi interdicta posestnik, izposojevalec 290 op. 3 —, pošteni 459 —, prekarist 287, 290 op. 3 —, publicijanski, kot zastavitelj 300 —, sekvester 290 op. 3, 298 —, zastavni upnik 275, 299, 306 op. 2 posinovitev 223 poskus delikta 442 poskušena tatvina, iniuria 465 poskušnja, kup na in za p., po p., 322 op. 7 528 poslednja volja, prevara pri p. v. 468 op.3 posli, pravni, gl. tam —, varovančevi, gestio 423 ss poslovne knjige 25 poslovodja brez naloga, daritelj 406, 421 — -, družbenik 366 -, nagrada 421 op. 3 -, neupravičena obogatitev 417 -.obveznosti 418 ss, 421 op. 3 -.odgovornost 419, 422 op, 3 -, potrošek 419, 420 s -, regresne pravice 174 poslovodstvo brez naloga donandi causa 406, 421 -, koristno 418 s, 420, 421 op. 3 -, prepovedano 419, 422 op. 3 -, pristno, nepristno 417 s, 421 op.3 -, ratihabitio 418, 420 -, škodljivo 419, 421 op. 3 -v nujni sili 419, 421 op. 3 -gl. tudi negotiorum gestio — varuha, koristi 424 posodba, preklicna 286 s, 290 op. 3, 387 op. 3 posodbena pogodba 275 op. 4, 284 ss -o potrošnih stvareh 285 — —, pobotanje 246 op. 4 -, razlika od posojila 285 — — gl. tudi commodatum, fiducia cum amico posodnik, gl. komodant posojilna pogodba 184, 271 s, 274 s, 275 ss, 275 op. 4 -med zakoncema 281 op. 3 -pupila 13 -, razlika od nepristne hrambe 279, 296 in op. 4 -sinov pod oblastjo 14, 281 ss -gl. tudi mutuum, nexum posojilo bankirjev 90 op. 1, 280 —, libralno 21 s —, nedenarno 90 op. 1, 275 s, 279, 280 —, obrestno 280 —, pomorsko 90 op. 1, 94, 100, 280, 283 s, 432 s —, razlika od posodbe 285 posojilodavee, dokazno breme 280 posojilojemnik, impubes infantia maior 281 op. 4 —, obveznosti 279 ss —, priposestvovanje posojenih stva¬ ri 277 —, pubes maior XXV annis 281 op. 4 posredni, neposredni dobiček 54 posredno, neposredno namestovanje 154 possessio, gl. posest postavljanje predmetov, nevarno 478 in op. 2 postopanje, formularno 53, 274, 308, 432 —, izredno, gl. extraordinaria cog- nitio —, konkurzno 470 —, legisakcijsko 274, 308, 432 postranske dajatve 37, 64 ss postranski dogovori pri kupu 229 s, 322 s, 393 — -— pri zastavni pogodbi 306 in op. 2 po9tulatores 426 poškodba stvari 35, 69, 72, 400 s, 402, 446, 455 ss, 460, 476 s, 479 s, 480 op. 4 -, kumulativna odgovornost 116 -, naključna 225, 475 -, nasnovatelj 460 -.odgovornost za p. 72, 116, 455 s — — po potnikih 479 — — po vrženih ali izlitih stvareh 476 — — po živalih 71, 455 -, pomočnik 460 -, rapina 454 -(sužnja) 458 op. 5, gl. tudi tam -z odvzemom stvari 458 -gl. tudi damnum iniuria da¬ tum poškodba telesa otroka pod oblastjo 459 -po vrženih ali izlitih stvareh 476, 478 op. 2 -sužnja 456 ss, 458 op. 5, 477 - zakonske žene 459 - ženske 465 op.2 poškodbe po živalih 486 ss, 488 op. 7 — živali 456 — gl. tudi četveronožec, živali poškodovalec, furiosus, infans 457 529 poškodovalec, odgovornost 457, 459s —, — njegovih dedičev 460 poškodovanec, njegova sokrivda poštna nakaznica 357 potentiores, odstop terjatev 163 in op. 3 potniki, odgovornost za njihove stvari, gl. brodniki, gostilničarji —, — za njihovo krivdo 401 potrebščine, najvišje cene p. 318 potrošek, koristni, potrebni 347 —, povračilo p. 289, 295 in op. 3, 302, 304 s, 324, 347, 359, 368, 377 s, 382 op. 3, 414, 417, 418, 420 s, 425, 427 op. 3, 428, 474, 477 — gl. tudi dmpensae potrošne stvari 41 op. 1 -, predmet najema 346 -, — posodbe 285 poveličevanje blaga 336 op. 1 povračilne obresti 91, 92, 297 povračilni znesek 88 op. 1 povračilo škode 37, 64 ss, 69 -, način in obseg 67 s, 75 s -po klasičnem pravu 69 ss -po Justini jano vem pravu 76ss -po starem pravu 68 -, predpostavke 66 s -pri kontraktih in k vazi ko n- traktih 295, 289, 504, 347, 349, 368, 369, 372, 373 op. 4, 378, 382 op. 3, 414 in op. 11, 420, 422 op. 3, 427 op, 3, 428, 430 -pri zamudi 75, 103, 108 -gl. tudi poškodba povratna prodaja 323 in op. 8 povzročitev, odgovornost za p., gl. izid pozitivni pogodbeni interes 54, 56 s, 75, 333, 338, 459 požig 443, 455 praedictio 174 praedium praediorumque obligatio 172 praefecti annonae 143 — praetorio 94 praeiudicium 174 praepositio 148 praes 7, 23, 169 praescriptis verbis agere 386 op. 1 praeses provinciae 341 praestare (pomen) 33, 36 — actionem 158 praestationes personales 428 praesumpta novatio 217 praesumptio iuris 209 s, 210 op. 3 praetoria pacta, gl. tam praetoriae stipulationes 168 prava solidarnost 118 s pravda, tekoča 199 s pravdanje, nepravično 490 pravdna obveza 125, 129, 216, 219 s 221 pravdna pogodba, gl. litis contes- tatio pravdne obresti 91 pravdni skrbnik 141 op. 3, 425 pravica izbora 47, 52 op. 2 — nadomestitve 46 ss, gl. tudi fa- cultas alternativa pravice, akcesorne, neodstopljive 162 —,— pri prenovitvi 218, 220 — kot predmet kupa 314, 325 -— najema 345 pravna domneva izpolnitve 209 s, 210 op. 3 — in naravna nemožnost 55, 61 s — nedopustnost pogodbe 55, 61 ss — nemožnost in nedopustnost, raz¬ lika 55 op. 1 — zmota 440, 441 op. 4 pravne hibe 338 op. 2, gl. tudi evic- 'tio pravni interes 65 s pravni posli, abstraktni, kavzalni 17, 250 s, 255 -, distančni 43 in op. 4 -.dvostranski 110 -, fravdulozni, izpodbijanje 469 s s -, gibki, strogi, gl. negotia bo- nae fidei, stricti iuris -, libralni 21, 45, 52, 198_ -, nenravni 63 s, 64 op. 3 -, ničnost 56 s, 61 ss -skrbnika 141 s -varuha 141 -, vpliv prevare 466, 468 op. 3 pravni smoter obligacije, gl. smoter pravni zastopniki, mandatarji 374 pravnoveljavnost terjatev 244 pravosodstvo, nedopustna dejanja v škodo p. 489 s precarium 286 s, 290 op. 3, 587 op. 3 34 Rimsko pravo II. 530 predhodna pogodba 270, 275 op. 4, 276, 290 op. 3, gl. tudi pactum de contrahendo — tožba, dobrota p. t. 177 s, 182 op. 6, 381 prediatura 172 predkupna pravica 223 op. 4, 323 in op. 9,10 predložitev sporne stvari in iure 276 op. 1, 416 op. 1 predmeti dajatve, denar 44 s -, določeni individualno, po vrsti 40 ss -, nadomestni, nenadomestni 41 ss -, species, genus 40 ss predmeti konstituta 395, 396 — kupne pogodbe 314 ss — menje 389 — najema 343 s, 345 s — novacije 216, 259 — obogatitvenih tožb 433 ss — obvez 36 ss — starinarske pogodbe 389 op. 5 — tatvine 447 — tožbe condictio furtiva 437 predujem mandatarja 378 prehod lastnine pri kupu 319 s -pri starinarski pogodbi 389 op. 5 — nevarnosti pri kupu 320 s -men ji 390 op. 6 -starinarski pogodbi 388 s, 389 op.5 prejemnik naloga, gl. mandatar — plačila 207 s prejete (pereipirane) obresti 91 prekarij, gl. precarium prekarist 286s, 343 —. odgovornost 80, 286 —, posestnik 287, 290 op. 3 preklic družbenika 373 op. 4 preklican je daritve 409 op, 6, 413, 414, 415 op. 12, 441 — dela 360 op. 1 — mandata 380 — obrekovanja 466 op. 2 preklicna posodba 286 s, 290 op. 3, 3S7 op. 3 prekoračenje naloga 143 op. 4 — oblastitve 143 op. 4 — pooblastila, gl. tam premične stvari, predmet tatvine 447 -, prvotni predmet najema 343 s, 345 premija pri pomorskem posojilu 283 s, 284 op. 6 prenehanje obvez 196 ss -, hoteno, nehoteno 196, 200 -ipso iure 196, 200, 203 ss -iz adstipulacije 222, 258 -deliktov 197, 231 -družbene pogodbe 370 ss, 373 op. 4 -literalnega kontrakta 198, 267 — --mandata 222, 379 sl, 382 op. 3 -na jemne pogodbe 350 ss -neksuma 197 s — -tatvine in žalitve 231 — — ope exceptionis 196 s, 200, 230 ss -poroka 173, 176, 181, 200, 222 -, solutio 197, 200, 203 ss — — vsled akceptilacije 197, 198, 200, 265 -concursus causarum 200, 226 -deminucije capitis 200, 223 ss — -formalnega pravnega po¬ sla 197 ss -izpolnitve 196, 198 s, 200, 203 ss -konfuzije 200, 226 ss -litiskontestacije 199, 200, 216, 219ss -naključne nemočnosti 197, 200, 225 s -nastopa končnega roka in razveznega pogoja 196, 200, 228 ss -odpovedi, gl. tam -odpusta dolga 196,197,198, 200, 230 ss -- oprostilne sodbe 202 s -pakta 230 ss -pobotanja 196, 200, 235 ss -položbe 212 ss -poravnave 18, 200, 231 — — — prenovitve 196, 200, 214 ss -smrti, gl. tam 531 prenehanje obvez vsled vzposta¬ vitve v prejšnji stan 200 -zastaranja 15, 200, 201 s -zaradi upnikove samopomoči 201 prenehanje zamude, gl. purgatio morae prenos terjatve v izterjavo, mesto plačila 161 op. 1 -gl. odstop prenosna funkcija vrednotnic 268, 269 op. 2 prenovitev 214 ss, gl. tudi novatio prenovitvena stipulacija 233, 239, 240 op. 2, 259 ss prepoved odstopa terjatve 163 prepovedano poslovodstvo 419, 422 op. 3 preprosta solidarnost 117 s, 453 pretepanje tujih sužnjev 463 pretium 312, 316 ss, 355 s, 389 — certum 317 —, edictum de pretiis 318 — iustum 317 — pri službeni pogodbi 355 s — verum 318, 459 —, gl. tudi cena, kupnina prevara 446, 466 ss — pri intercesiji 186 — gl. tudi dolus (delikt) prevoz denarja 357 prevozna pogodba 149, 357, 360 -, pomorska 149, 360 s prevzem bremen, obvez na škodo upnikov 472 — dolga 159 s, 160 op. 3 -, kumulativni, privativni 169 -pri korealni obvezi 124 op. 4 — hipoteke, imovine (podjetja), izpolnitve 160 s, 160 op. 2 — razsodništva, gl. receptum arbi- trii prevzemnik naloga, gl. mandatar, procurator — terjatve, gl. cesionar pridobitev lastnine na družbenih vložkih 363, 364 s, 367, 370, 373 op. 4 pridobitna družba 363, 364 pridobitne in gospodarske zadruge 366 op. 2 pridržek boljšega kupca 322 op. 6, gl. tudi in diem addictio pridržek odkupa prodane zastave 131 op. 8 — povratne prodaje 323 in op. 8 — predkupne pravice 223 op. 4, 323 in op. 9, 10 — rešilnega kupa 223 op. 4, 323 in op. 8 prikratba nad polovico 49, 318, 319 op. 4 — nujnega deleža 415 op. 12, 470 op. 1 prikrita daritev 318 prikrito, odkrito namestovanje 134 priložnostna družba 364 primarne dajatve 37 prinosnine, koncentracija obveze 43 —, zamuda 100 priposestvovalna posest 230 op. 6, 326 priposestvovanje evincirane stvari 332 — kupljene stvari 326 —, opuščeno p. 472 — posojilojemnika 277 pripoznanje dolga pri korealni ob¬ vezi 124 op. 4 -, gl. tudi constitutum, stipula- tio Aquiliana prirast istvari 32, 75, 301, 326 prirodno pravo 10 in op. 1 prisega (cautio iuratoria) 168 s, 169 op. 2 —, promisorna 252 op. 4 — sužnja 248 op. 3 — tožitelja o interesu 76, 416 op. 1 prisilna uprava 299 op. 7 prisilni odstop terjatve 161 in op. 1 prisilno in prostovoljno namesto¬ vanje 134 — pravo 61 pristno, nepristno poslovodstvo 417 s, 421 op. 3 prisvojitev, protipravna, izgubljene stvari 449 — zapuščene stvari 447 —, gl. tudi furtum pritikline stvari 294, 301, 326 privativna intercesija 183, 187 privativni prevzem dolga 169 privilegia causae, personae pri če¬ ši ji 164, 165 proces, cesarski, gl. extraordinaria cognitio 34 ' 532 proces, formulami, gl. postopanje procesna obligacija 125, 216, 219 s, 221 procesni skrbnik 141 op. 3, 425 procesualnopravna prenovitev 219 s procurator 140 s, 382 —, falsus p. 137 — in rem suam 141 op. 5, 156, 159, 328, 329, 373 op. 1 — omnium bonorum 140 s —, pooblaščenec 375, 382 op. 3 — unius rei 373 op. 1 prodaja dolžnika v suženjstvo 7 s — s pridržkom boljšega kupca 322 op. 6 -povratne prodaje 323 op. 8 —, samopomočna p. 108 — isužnja-delinkventa 483, 484 — tujih stvari 57, 316 — zastave 131 op. 3, 302 s prodajalec, jamčenje za hibe 327 in op. 1, 333 s —, obveznosti 324 ss, 333 ss —, odgovornost 72 op. 3, 79, 316, 325, 327 ss, 331 ss, 392 prodajna komisija 387 ss, 389 op. 5, gl. tudi starinarska pogodba prodajni nalog 389 op. 5 prodana stvar, plodovi, pritikline 326 — zastava, pridržek odkupa 131 op. 3 prodigus, curator p. 416 profesorji prava 340 op. 2, 374 professio apud acta 412, 44t prohibitivni zakoni 61, 62 prometna varnost, kršitve p. v. 476 ss prometni pravni posli 468 op. 3 promisorna prisega 252 op. 4 promissa (dieta) 336, 338 promissio dotis 404 — operarum, iurata, 3, 14, 248 op. 3 promissor, izraz 247 promissum 531 op. 1 promittere, pomen 262 op. 1 pronuntiatio (hib) 335 prostovoljni odstop terjatve 160 prosto vol ino, prisilno namestova- nje 134 protest posojilodavca (testatio) 100 protestatio posojilojemnika 280 protipravna dejanja, gl. delicta protipravna lastitev posesti 446, 448 —■ prisvojitev tuje stvari 445, 446, 447 ss, gl. furtum — raba tuje stvari 446, 448 — sila, gl. metus protipravnost, objektivna 442, 457 protutor 426 proxeneta, proxeneticum 134, 341 op. 3 prvotna in naknadna nemožnost 55 s, 60 op. 3 puberes maiores XXV annis, poso- jilojemniki 281 op. 4 — minores XX annis 403 — — XXV annis, gl. minor pubertati proximi, odgovornost 77 puhlica depositio 213, 214 publicani, societas 341, 363 publicatio 371 publicijanska posest 326 publicijanski posestnik kot zasta- vitelj 300 publicitetno načelo 171 op. 4 publieum iudicium 464 pudicitia adtemptata 463 pulsare (iniuria) 464 pupillus absens 423 s —, dominus negotii 421 —, izključen kot razsodnik 402 —, obveze p. 12, 13 —, plačilo pupilu 208 —, pogodnik pri daritvi 410 —, posojilodavec 276 —, posojilojemnik 13 purgatio morae 86, 104 s, 108 -vsled novacije 218 -vsled pobotanja 246 Quadrupes 455, 456, 459, 482 — pojem 456 op. 4, 486 — gl. tudi četveronožec quaestio per lancem lieiuinque 450 in op. 1 quaestor sacri palatii 94 quaestus, societas qu. 363 quantitas 41, gl. tudi genus quasi patrimonium 150 quasi procurator 145 querela inofficiosae donationis 415 — non numeratae pecuniae 251, 254, 280 quinarius 46 533 Raba, služnost 340 — stvari, motenje 463 - po najemniku 349 — tuje stvari, protipravna 446, 448, gl. tudi furtum usus — zastavljene stvari 303, 305, 306 op. 2 rabokup, izraz 313 op. 2, 354 op. 2, gl. locatio cond. rei, najem, zakup rabokupna pravica, vknjižba 354 op. 2 račun, polaganje r., gl. tam »rak« 389 op. 5 rapina 35, 446 s, 454 s — , compensatio 245 — , konkurenca tožb 444 s, 454 s ratihabitio 14 op. 3, 137, 147, 208, 282, 382 op. 3, 418, 420 rationes separatae 150 raudera, rauduscula 21, 45 razbojništvo 454 s, gl. tudi rapina razdor naključne skupnosti 428 ss, 430 op. 2 razlastitev evincirane stvari 332 razpolaganje s stvarmi, motenje v r. 463 — s ter jatvami 2, 155 razsodnik, arbitrium 402, gl. tudi receptum arbitrii — , pogodba na r. 402, 404 s razsodništvo, nesposobnost za r. 402 s —, odložitev r. 403 —/prevzem r., gl. compromissum, receptum arbitrii razsojena stvar, gl. exceptio rei iudicatae razvezni pogoj, gl. tam razžalitev, gl. žalitev osebnosti realna deljivost 37 s — in verbalna oblači ja 105 s realne injurije 462, 463, 464 realni kontrakti 24, 26, 197, 270 ss - , brezimni, gl. inominatni r. k. receptum 397 in op. 1 — arbitrii 393, 397, 402 s — argentarii 172, 393, 395 in op. 2, 397 in op. 1, 398 s - , abstraktnost 398, 399 - , razlika od delegatio debiti 399 - , - fidejusdje 399 receptum argentarii, razlika od konstituta 399 — nautarum cauponum stabulario- rum 82, 393, 397 in op. 1, 400 ss, 480 -, kvazikontrakt 415 op. 1 recipere, pomen 397 in op. 1, 400 recitatio listin 412 recuperatores 463, 464 redemptor operiš 341 redbibendi iudicium 335 reditus 89 regres, poroštvo za r. 183 regresne pravice 283 -intercedentinje 188 -mandatarja 126, 135, 173 s, 377 s -poroka 173 s, 175, 178 s, 180 — — poslovodje brez naloga 174 -pri a° de deiectis vel eff. 477, 479 op. 2 ---de posito vel susp. 479 op. 2 - družbi 126 -korealni obvezi 126 s, 127 op. 7, 234 -sodedičev 127 regula Catoniana 57 rei aestimatio vera 73 rei vindicatio 58, 131 op. 3, 230 op. 6, 276 op. 1, 277, 326, 332, 433, 437, 453 --- utilis 471, 473 relativna, absolutna nemožnost 55 —, — teorija o višji sili 83 op. 4 relativnost učinka obligacij 3 ss relocatio tacita 350 remissio mercedis 352 remuneratorna daritev 408 in op. 5 renuntiatio 37), 380 replicatio doli 230 op. 6, 411 — pacti ut petere lieeat 233 res certa, gl. certa r. —, furtum rei, gl. tam — in iudicium deducta 200, 202, 219 — in poena 444 s, 445 op. 2 — iudicata, gl. exceptio rei i. — sperata, emptio 56, 314 s, 315 op. 3 a, 342 —, transscriptio a re in personam 25, 265 — vendita et tradita, exceptio 230 op. 6, 330 534 res consecratae, publicatae 371 — derelietae 447, 449 — extra commercium 55, 57 op. 2, 225 — fungibiles, non fungibiles 41 s, 41 op. 1, gl. tudi nadomestne stvari — hereditariae 447 — litigiosae 165 — mancipi, tradirane 411 — nullius 447 — omnium communes 463 — privatae 447 — publicae 447, 458 — puhlico usui destinatae 463 — religiosae 458 — sacrae 447, 458 restipulatio 250 — dimidiae partis 394, 397 restitucijske obresti 91 restituendi facultas 277 op. 1 restituere 31, 36 restitutio in integrum 15, 62, 200, 214, 281 op. 4, 282 -pri capitis deminutio mi- nima 224 -pri oškodovanju upnikov 471 -pri poroštvu 181 -propter errorem 426 — naturalis 67 — rei 54 restitutorna klavzula 467, 469, 473 rešilni kup 223 op. 4, 323 in op. 8 rešitelj življenja, obdarjenec 408, 410 retencijska pravica 193 ss, gl. tudi zadržna pravica retentio ex dote 435 op. 3 — soluti 12, 439 retorji 374 reus debendi, credendi 1, 118 — promittendi, stipulandi 118, 247 op. 1 revocatio 62, 380 — donationis 414, 415 op. 12, 441 rezolutivni pogoj, gl. pogoj, raz- vezni ribe v vodi niso predmet tatvine 447 ročna zastava, gl.pignus ročni kup 308, 320 ročno darilo 407 ročnozastavna pogodba 299 ss, gl. tudi pignus rodbinski poglavar, gl. pater fami- lias rodbinskopravne pogodbe 16, 249 rok, končni r. 196, 200, 230, 393 —, odpovedni r. 344, 351 — pri literalnem kontraktu 266 —, terjatve z rokom, gl. termini- rane t. —, začetni r. 57, 216 rop 446, 454 s, gl. tudi rapina rumpere (damnum iniur. datum) 456 rustici homines, ignorantia iuris 440 Sacrilegium 63, 447 safe deposits 298 op. 5 salarium 340, 374, 378 s saldo 215 op. 1, 236 Salvianum interdictum 299, 349 samolastno odvzete stvari, pobota¬ nje 245, 246 op. 4 -, zadržna pravica 195 op. 1 -gl. tudi furtum samopomoč upnikova 201 samopomočna prodaja 108 op. 2 sanctio legis 61 sarcinator 72, 358, 453 sarcire noxiam 482 satisdatio 168, 179, 489 — rem pupilli salvam fore 423, 425 — gl. tudi cautio(nes) satura, lex per s. lata 258 op. 1 sekundarne dajatve 37, 64 ss sekvester 214, 298 s, 298 op. 6, 299 op. 7 sekvestracija 169, 298 s, 299 op. 7 sel 134 seme, poslabšanje s. 459 semisses usurae 92, 93 senatores 94 senatus consultum Macedonianum 14, 62, 187, 201, 281 ss, 439 -Vellaeanum 61, 184 s, 187 separatio bonorum 228 op. 3 sequester, izraz 298 op. 6 sequestraria depositi actio 298 sequestratio, gl. sekvestracija servandum dare 274, 290 Serviana actio, gl. tam 535 servitus, gl. služnost iservus, arbiter 402 — corruptus 446 op. 4, 456 op. 2 — erro 335 — fugitivus 71, 110, 335 — noxa 335 — gl. tudi suženj sestavljena dajatev 38 op. 3 sestertius 46 setev, začaranje s. 455 sila, protipravna s., gl. metus —, višja, gl. vis maior silobran 442, 457 simplariae venditiones 337 simulirana kupoprodaja 318 sin pod oblastjo, gl. filius familias sinalagmatične pogodbe 59, 110 ss, 249, 319 op. 4, 338 op. 2 sindikalna odgovornost 476 op. 1 skesnina 85, 191, 192, 193 op. 4 skladišče, imetnik s., gl. horrearius skrbnik, konkurzni, gl. curator bo- norum —, pravdni 141 op. 3, 425 —, sklepanje pravnih poslov po njem 141 s — gl. tudi curator skupnost dedičev 364, 427, 430 op. 2 — me j 427, 430 op. 2 —, nakl jučna 427 ss, gl. tudi com- munio incidens —, splošna, vseh dobrin 363 — stvari 300, 427 —, večna 428 slaboumni, odgovornost 77, 82 op. 4, 485 op. 4 slovničarji, mandatarji 374 slučajno dvostranske pogodbe 113 •ss, 274 -, zadržna pravica 194 službena pogodba 210 op. 3, 340s, 342, 354 ss -, odstop od s. p. 355 -, periculum 356 -, razlika od delovršne p. 342, 359 op. 1 -,-hrambene p. 291 -,-kupa 313 -,-mandata 356 op. 1, 374, 382 op.3 _ ( -starinarske p. 388 -gl. tudi locatio conductio ope- rarum službene dolžnosti uradnika, krši¬ tev 476 op. 1 službodavec, obveznosti 355 s, 356 op. 1 —, smrt 356 službojemnik, obveznosti 355, 356 op. 1 —, odgovornost 355 —, smrt 223 op. 4 služnost rabe 340 — stanovanja 340, 346 — užitka, gl. tam služnosti, predmet kupa 314 —, zemljiške, ustanovitev 38, 40, 52 smoter obligacije 63 in op. 2, 64 op. 3, 250, 254 s, 362, 398, 405 op. 1, 407 op. 2 smrt adstipulatorja 222, 258 —, daritev za primer smrti 409 in op. 7 — deležnika pri naključni skup¬ nosti 362 op. 1 — družbenika 222, 223 op. 4, 364, 370, 372, 373 op. 4 —• mandanta, mandatarja 379, 382 op. 3 — naročnika 359, 360 op. 1 — pod jetnika 223 op. 4, 360 op. 1 — pooblastitelja, pooblaščenca 223 op. 4 — poroka 173, 176, 222 — poškodovalca stvari 460 —, prenehanje obveze 196, 200, 220 s — službodavca 356 — islužbojemnika 223 op. 4 —, vpliv na deliktne obveze 220 ss —, — na kazenske tožbe, gl. aktiv¬ na, pasivna podedljivost —, — na rabokupno pogodbo 351, 354 op.2 — vsled telesne poškodbe 465 op. 2, 477, 484, gl. tudi poškodba telesa societas 27, 70, 126, 135, 178, 352, 362 ss, 427 — ad exemplum fratrum 364 — fratrum 364 —, izraz 362 op. 1 — leonina 369 in op. 3 — maleficii 63 — naturalis 364 — negotiationis 363 — omnium bonorum 363, 364 s, 367 — publicanorum 341 536 societas publicanorum vectigalium 363 — quaestus 363 — unius rei 364 — vectigalium 363, 370 — gl. tudi družba socii argentarii 363 isocius, egestas 371 —, izraz 362 op. 1 — gl. tudi družbenik sodba, deklarativni, konstitutivni učinek 429 —, oprostilna, učinek 202 s — v delitvenih pravdah 428 s sodediči, korealnost 122 —, odgovornost 80 —, razdor skupnosti 428, 430 op. 2 —, regresne pravice 127 —, skupnost glede dediščine 364, 427, 430 op. 2 sodišče, odgovornost za varuhovo poslovanje 427 op. 3 sodna položba 108 op. 2, 214 op. 2 — — pri korealni obvezi 124 op. 4 sodnik, kršitev dolžnosti 19, 475 s —, odgovornost s. 475 s, 476 op. 1 —, — dedičev sodnikovih 476 —.podkupovanje s. 438 -— gl. tudi iudex sodolžnik, krivda, zamuda 124 —, gl. tudi korealne obveze sokrivda poškodovanca 445 op. 3 sokrivec oškodovanja upnikov 474 solacium 425 solastnina družbenikov 363,gl. tudi lastnina solidarna odgovornost 116, 1l7ss -sostanovalcev 477 -sostorilcev delikta 116, 117 s, 437, 445 op. 3, 453, 490 op. 2 -sovaruhov 424, 426, 427 op. 3 -stanovalca in krivca 477, 479 op. 2 solidarne obveze 115 ss solidarnost, nepristna (naključna) 116 s, 396 —.prava 118 s —.preprosta 117 s, 453 — v ožjem smislu (korealnost) gl. korealnost solidus aureus 46 sollemnis depositio 213 soluti retentio 12, 203 op. 4, 439 solutio 197 ss, 203 ss — debiti 12 — imaginaria 198 — per aes et libram 21, 173, 198 —, pomen 9, 203 s, 203 op. 1 — gl. tudi izpolnitev, plačilo solutionis causa adiectus 128, 130, 207, 257 soporoštvo 174, 179, 182 op. 6 sorodniki, tatvine med s. 452 op. 2 sors 89 —, stipulatio sortis et usurarum 280 sorta denarja 44, 389 sortimentniki 389 op. 5 sostanovalci, odgovornost 477 sostorilci delikta, odgovornost 437, 453, 468, 474 -, gl. tudi kumulativna, solidar¬ na odgovornost soupravičenci po naključju 80,427 ss sovaruhi, odgovornost 424, 426, 427 op. 3 specialna izvršba 9 specialno, generalno pooblastilo 136 species 38, 40 ss, 47, 58 ss, 389 —, jamčenje prodajalca 333 —.poguba 103, 124, 225, 321 — pri upnikovi zamudi 106 s — gl. tudi posamične stvari specificatio 451, 434 op. 2 spes, emptio venditio sp. 315 in op. 3 splošna skupnost dobrin 363 splošno, posebno pooblastilo 136 spolno občevanje, izvenzakonsko 438, 466 op. 2 sponsalia 88 sponsio 6, 23, 172 ss, 252 op. 4, 256 op. 5 — dimidiae partis 394, 397 —, prenehanje s smrt jo 173, 176, 222 — (stava) 315 op. 3a spori, izključeni od kompromisa 405 in op. 2 sprejem dajatve mesto izpolnitve, gl. datio in -solutum — plačila po neupravičencu 439, 440, 448 sprejemanje gostov, gl. receptom nautarum etc. 537 sprejemna zamuda 86, 98, 99, 105 ss, 208, 213, 358, 359 -gl. tudi zamuda sramežljivost, kršitev 463 sramotitev 461, 463 stabularii 35, 72, 82, 400 ss, 479 s, gl. tudi receptum nautarum stanovalec, odgovornost s. 476 s, 478 op.2 —, — za njegove delikte 479 stanovanje, služnost st. 340, 346 starinarska pogodba 387 ss -, aestimatio 387 -, odgovornost 588 s, 389 op. 5 -, periculum 388 -, predmet 389 op. 5 -, prehod lastnine, nevarnosti 389 in op. 5 -, razlika od drugih pogodb 388 statio fisci 245 stava 15 op. 4, 315 op. 3a stavbeno gradivo, protipravna upo¬ raba 447 stek tožb, gl. konkurenca stenografi, mandatarji 374 stipulacija, korealna 118 stipulacijska klavzula 268 stipulacijsko poroštvo 180 s, 250 stipulari alteri 87 s, 138 —, izraz 247 op. 1 stipulatio 23, 24 s, 31, 52, 53, 56, 59 s, 90, 112 op. 2, 138, 167 s, 245 ss, 489 —, abstraktnost 24 s, 250 'S, 255 s —, akcesorna 257 ss — Aquiliana 199, 215, 216, 233, 250 — certae pecuniae, rei 256 — certi 256 — dandi 222, 256 —, daritvena obljuba 406 op. 1 — debiti 251 — faciendi 222, 256 — incerti 256 —, izsiljena st. 437 —, kavzalnost 255 s —, novacijska 215 ss, 233, 239, 240 op. 2, 259 ss — o predmetih kupne pogodbe 309, 314 -neiztožljive obveze 249 — ob causam 250 s, 254 — obljuba obresti 257 stipulatio, odgovornost dolžnika 73 —, odpust dolga iz st. 454 op. 2, gl. tudi acceptilatio — poenae 37, 49, 54, 64, 83 ss, 130, 132, 156, 168, 257, 280, 394, 402 -gl. tudi pogodbena globa — post mortem dari 131, 176, 257 s — sortis et usurarum 280 — tožba iz st., gl. a° ex stipulatu — turpis 63 s — ustnost in pismenost 248, 252 ss stipulationes cautionales, commu- nes, iudiciales, praetoriae 168 — duplae 328 s, 334 s, 377 stipulator, izraz 247 storilec delikta, capitis deminutio 443 op. 1 — —, odgovornost dedičev st. 432, 437, 443 s, 469, 474 storitev 4, 53 — nedopustnost st. 63 — gl. tudi dajatev, facere strahovanje sužnja 483, 485 stranka določi dajatev 52 in op. 2, 317 stricti iuris actiones, gl. actiones -iudicia, gl. a nes , iudieia stricti iuris -negotia, gl. tam stroge obveze, gl. negotia stricti iuris — pogodbe, izprememba v gibke 260 -, odgovornost 59, 73 -gl. tudi pogodbe stroški zdravljenja 459, 477 struga, opuščena 301 stvari, bodoče, predmet kupa 56, 314 — brez vrednosti 448 — , generične 40 ss, 60, 314, gl. tudi tam in genus —, izgubljene 71, 449 —, izposojene 195 op. 1, 246 op. 4 — , lastne, predmet kupa 316 —, —, — najema 345 — , —, — tatvine 448 — , motenje v rabi in razpolaganju 463 —, nadomestne, nenadomestne 41 s, gl. tudi tam —, niči je 447, 449 538 stvari, odvzem st. 446, 454 s —,-s silo 446, 454 s —.poneverjene, plodovi 437 —, posamične, gl. tam in species —, poškodba st., gl. tam —, potrošne 41 op. 1 —, —, predmet najema 346 —, —, — posodbe 285 —. prodane, plodovi, pritikline 326 —, protipravna raba st. 446, 448 —, samolastno odvzete, gl. tam —, skupnost st. 300, 427 —, species, genus, gl. tam — srednje vrste in kakovosti 42 op. 2 —, tuje, gl. tam —, ukradene, plodovi 437 —, vzete v hrambo 195 op. 1, 246 op. 1 —, — v rabokup 195 op. 1, 246 op. 4 —, zapuščene 447 —, zaupane 448 — gl. tudi res stvarne hibe, gl. tam stvarne pravice, razlika od terjat¬ ve nih 3 s s stvarnopravne obveze 16 stvarnopravni zahtevki, pobotanje 246 sub jekti, izprememba 154 ss, 260 ss, 266 — obvez 109 ss —, zamenjava v tožbeni formuli 146 op. 1, 156 subjektivna nemožnost 55, 57 ss — teorija o višji sili 83 op. 4 subjektivna, objektivna zamuda 59, 101 s, 105 op. 2 subjektivno neupravičena obogati¬ tev 436 ss sublocatio 345, 349, 350 submisija 353 subpignus 300, 306 op. 2 subsistere liti 328, 329 sui heredes 364 sukcesivna dajatev 38 op. 3 suknar, gl. zaplatar superficiar kot zastavitelj 300 superficies, predmet najema 345 superfluum 303, 305 surdus, izključen kot razsodnik 402 suscipere obligationem 159 suspenzivni pogoj, gl. pogoj, od- ložni suženj, beg s., odgovornost 71 — izključen kot razsodnik 402 —, objekt žalitve 463 —. odgovornost za delikte s. 13, 35, 480 ss —, opustitev nadzorovanja s. 478, 481, 483 —, osvoboditev s., gl. tam —, poškodba, usmrtitev s. 456 ss, 458 op. 5, 459, 461, 477 —, prisega 248 op. 3 —.prodaja sužnja storilca 383, 484 —, solutionis causa adiectus 207 —, strahovanje tujega s. 463, 483, 485 _ —, subjekt tatvine in poškodbe stvari 448, 449, 453, 479 —, — žalitve 463 —, zapeljava s. 446 op. 4, 456 op. 2 —, gl. tudi servus suženstvo, prodaja dolžnika v s. 7 sužnji, delikti s. 13, 33, 480 ss, gl. tudi noksalna odgovornost —.gospodarstvo s s. 140 op. 2 —.obveze s. 11, 13, 144ss svetoskrunstvo 63, 447 svoboda, osebna, kršitev 222 op. 2, 466 op. 2 svobodni človek, predmet kupa 315 -, — telesne poškodbe 458 -, — volila 56 -,tat 449 -, u grabljenje s. č. 448 svobodni ljudje kot namestniki 142 s, 148 s, 152 symbola 269 synallagma 110 —, anonymon 383 syngraphae 25, 209 Škoda, dejanska 66, 68, 83 op. 4 — po divjačini in lovu 488 op. 7 -živalih 486 ss -živini 455, 488 op. 7 —, pojem 65 —, pomorska š., gl. havarija —, ugotovitev š. 76 — gl. tudi poškodba, povračilo š. škodljive naprave na javnem ce- stovju in vodovju 489 škodljivo poslovodstvo 419, 421 op. 3 539 Tabellio 192 tabulae accepti, expensi 264 ss — (voščene deščice) 208 s tacita antichresis 303 — hypotheca, gl. tam — intercessio 183, 187 s — relocatio 350 tajitev poškodbe stvari 460 takse 319 op. 4 talec 7, 23, 169 talio 18, 461 talstvo 252 op. 4 tarifne cene 319 op. 4 tat, addictio 449 —, aktivna legitimacija za a° furti 452 s —, capitis deminutio 453 —, dediči t. 437 —, zamuda 100 tatvina 34 s, 446 ss — človeka pod oblastjo, odgovor¬ nost 453 — med sorodniki 452 op. 2 -zakoncema 451 s, 452 op. 2 — na stvareh roditeljev in patrona 451 —, nasnovatelj in pomočnik 437, 452, 453, 479 — po noči ali z orožjem 450 —, poskušena t. 465 — potnikov 479 — v prenočiščih in na ladjah 81, 479 s — varuha in vzgojitelja 452 op. 2 — gl. tudi furtum, poneverba taxatio 76 —, aestimatio taxationis causa 353 —, condemnatio cum taxatione 310 op. 2, 464 tehtničar 21 tekoča pravda 199 s telesna poškodba, gl. tam tempus utile 336, 354, 465, 468, 471, 474 teneri aetione 4 s tenuiores 344 terjatev, prenos v izterjavo, mesto plačila 161 op. 1 —.prevzemnik t., gl. cesionar terjatve, akcesorne 119 —. daritev t. 163, 164 —. delitev med dediče 39 terjatve, deljene t. H5 —. dospelost 237, 244, 246 op. 4 —, istovrstnost 236, 237, 244, 246 in op. 4 —■, 'koordinirane 115 ss —, kupoprodaja t. 163, 164, 314 —, likvidnost 244, 246 op. 4 —, medsebojnost 244, 246 op. 4 —, neiztožljive, gl. tam —, neodstopljive 162 s —, odkup t. 210 op. 3 —, odstop t., gl. tam in cessio —, pobotljivost 244 s —, pogojne 162, 216, 302 —, pravnoveljavnost t. 244 —, razpolaganje s t. 2, 155 —, terminirane, gl. tam terjatvene pravice, razlikovanje od drugih pravic 3 terminirane terjatve, izprememba v trajne 260 -, predmet odstopa 162 -, — prenovitve 216 -, zastava za 1.1. 302 tesserae 269 testamentarni varuh 422, 426 testamentarno dedovanje patrona 470 op. 1 težka krivda 67, 78, 79 op. 3, gl. tudi culpa, malomarnost thesaurus, gl. zaklad tiha intercesija 183, 187 s tiho namesto vanje 134 titulus lucrativus 473 toge pogodbe, gl. negotia stricti iu- ris, pogodbe tožbe, analogne, gl. a°, a nes utili(e)s —, arbitrarne, gl. a° arbitraria —, delitvene 428 ss, 429 op. 1 —, edilicijske 335 ss, 338 —, fikticijske 224, 228, 471 op. 3 —, imovinske, gl. a nes rei persecu- toriae — iz konsenzualnih kontraktov, formula 310 op. 2 —, kazenske, gl. tam in a ne s poena- les —, konkurenca t., gl. tam —, kraj t. 96, 97 —, nasprotne, gl.a°, a nes contraria(e) —, odstop t. 127, 178, 381 —, gl. tudi actio, actiones 540 tožbena legitimacija, gl. aktivna, pasivna 1. tožbena pravica, alternativna 384, 390, 397 tožbeni obrazec, gl. formula -z zamenjavo subjektov 146 op. i, 156 traditio 16 s, 44, 276, 281 op. 3, 319, 325, 327, 331 op. 1, 367, 373 op. 4, 485 — donandi causa 406, 408 — fundi 38 op. 1 — rei mancipi 411 trajna dajatev 39 op. 3 tramovi, protipravna uporaba 447 transactio 200, 232 s, 387 op. 3 transactum negotium, gl. exceptio t. n. transferre debitum 158 transport denarja 283, 357 transscriptio a persona in perso- nam 25, 266 — a re in personam 25, 265 trapezitae 397 op. 1, gl. tudi ban¬ kirji tretje osebe določajo dajatev 51 s, 52 op. 2, 317 -, pogodbe v breme t. o. 119, 127 s, 132 s -, pogodbe v prid t. o. 87 s, 119, 127 s -, prevara po t. o. 466 -, udeležba pri obvezah 119, 127 ss -, udeležba na uspehu izsilje¬ nega dejanja 469 trgovci 94, 365 —, ljudje pod oblastjo 153 trgovinska družba 363, 366 op. 2, 373 op. 4 trgovske nakaznice, obveznice 256, 269 op. 2 trgovski pomočniki 147 ss, 362 op. 1, gl. tudi institor tributio 153 truck 210 op. 3 tržna cena 319 op. 4 tuja krivda, odgovornost za t. k. 81, 82 op.4 tuje stvari, odvzem 446, 447 s, gl. furtum, rapina tuje stvari, poškodovane 476 s, gl. tudi poškodba stvari -, predmet daritve 448 -, — najemodaje 345, 346, 348 -, — prodaje 57, 316 -.protipravna raba 446, 448 turpe negotium 63 s turpis causa 63, 438, 441 op. 4, 490 —• stipulatio 63 s tutela impuberum 28, 70, 135, 379, 422 ss — mulierum 184 tutor, accusatio suspecti t. 422, 423 — cessans 425 — falsus 426 — gerens, honorarius 424 — legitimus 422, 425, 426 — testamentarius 422, 426 —, vis ac potestas t. 422 — gl. tudi varuh Ubijstvo brez naklepa 68, 422 s, 462 —, namerno, gl. umor učinek obligacij 3 ss učitelji, mandatarji 374 — prava 340 op. 2, 374 udeleženec, zasebni 445 op. 3 ugovor, gl. exceptio ugrabljenje svobodnih 448 ujetništvo dolžnika (zamuda) 101 ukaz, klavzula 268 —, papirji na u. 109 op. 1, 268, 269 op. 2 ukradene stvari, plodovi od njih 437 -, deponirane 291 ultra alterum tantum, usurae 94, 95 op. 3 ultra dimidium, laesio 49, 318, 319 op. 4 umetniki 340 umobolni, izključeni kot razsod¬ niki 402 —, odgovornost u. 77, 82 op. 4, 485 —, — za njihove delikte 485 — poroštvo za u. 171 —, skrbnik u. 416, 423 —, subjekt razžalitve 462 umobolnost družbenika 373 op. 4 umor 63, 68, 443, 462 541 unciae 45, 92 unciarium faenus 93 uničenje listin 446 — stvari, naključno, gl. poguba universitas 366 univerzalna izvršba 8 univerzalni fidejkomis 228 upnik, nepoznan 213 s —, odsoten 214 —, pojem 1 'S —, samopomoč u. 201 upniki, izmenjava u. 260 s —, oškodovanje u., gl. tam upnikova zamuda, gl. sprejemna zamuda uporaba zastave 303, 305, 306 op. 2 uporabljene obresti 92, 378 uprava imovine, mandat 374 —, prisilna 299 op. 7 uradnik, kršitev službenih dolžno¬ sti 476 —, objekt razžalitve 462 ureditev skupnih mej 427, 430 op. 2 urere, damnum iniur. datum 456 usmrtitev četveronožca 456 ss — sužnja 456 ss, 458 op. 5, 459 — svobodnega človeka 465 op. 2, 477, 478 — gl. tudi ubijstvo uspevek, odgovornost za u., gl. izid ustanovitev služnosti užitka 52, 406 op. 1 — zemljiških služnosti 38, 40, 52 usucapio, gl. priposestvovanje usurae 89 ss — centesimae 92, 284 — conventionales 90 s — in obligatione 90 s — legales (officio iudicis) 91 s, 95 op. 3 — legitimae 93 s — maritimae 284 — maximae 93 s — perceptae 91 — percipiendae 92 — semisses 92, 93 — ultra alterum tantum s. duplum 94, 95 op. 3 — usurarum 94 s — gl. tudi obresti usurarum pravitas 95 op. 3 usureceptio ex fiducia 23 usus 340 —, furtum u., gl. tam ususfructus 276 op. 1, 340 —, vindicatio u. 326 — gl. tudi užitek ustnost stipulacije 248, 252 utaja, gl. poneverba utendum dare 274 uti 339 — frui 340 utilis vindicatio 409 utilitetni princip 74, 78, 80, 294, 295, 304, 388 utrditev obvez, sredstva za u. 167 ss — spora, gl. litis contestatio uxor in manu, telesna poškodba 459 uzuar 459 uzufruktuar, gl. uživalec užitek 276 op. 1, 340 — evincenta 331 — na zastavljeni stvari 306 op. 2 —, predmet kupa 314 —, — najema 345 —, ustanovitev 52, 406 op. 1 — gl. tudi ususfructus uživalec, aktivna legitimacija za tožbe 452, 459 Vadimonia 23, 168 valjavec 72, 358, 453 valor intrinsecus, extrinsecus 46 variae causarum figurae 19, 383, 415 varnost, prometna, kršitev v. 476 varovančeva imovina, poneverba 422, 448, 452 op. 2 -, zakonska zastavna pravica 423 — zaščita 422 ss varovančevi posli, gestio 423 ss varščina dolžnika 168 — kupca 309, 319 — soporoka 179 — varuha 132, 423, 425 — za poškodbe stvari 488 s — gl. tudi cautio(ones) varuh, nagrada 425, 427 op. 3 —, neplačevitost v. 467 —, obveznosti 422 s —, odgovornost 80, 424 s, 426 op. 3 —, — drugih za njegovo poslovanje 426, 427 op. 3 —, — sodišča 427 op. 3 542 varuh, odstop terjatve zoper varo¬ vanca varuhu 163 —, plačilo v njegove roke 208 —, polaganje računa 422, 424, 427 op. 3 —, poneverba varovančeve imovi- ne, gl. tam —, ipotrošek 425, 427 op. 3 —, povračilo škode 424, 427 op. 3 —, pravni posli 141 s —, tatvina v. 452 op. 2 —, tožba zoper njegove dediče 425 —, udeležba pri prevari pupila 466 —, varščina, gl. tam —, zakonski zastopnik 134 — gl. tudi tutor varuštvo, gl. tutela vas 23 vectigalia, zakup 346, gl. tudi socie- tas večna družba 371 — skupnost 428 večni zakup 352 veleposest, rimska 139 velika havarija 360 s, 361 op. 4 Vellaeanum senatus consultum, gl. tam venaliciarii 363 venditio bonorum, gl. emptio bono- rum, konkurz venditiones simplariae 337 verbalna, realna oblacija 105 s verbalne injurije 462 verbalni kontrakti 24 s, 52, 247 ss -, prenehanje obveze 197 s — gl. stipulatio verbalno poroštvo 172 ss verberare (iniuria) 464 versio in rem 146, 149, 151 s, 282 verum nomen 164 — pretium 318 vesoljna imovina, predmet daritve 408 in op. 4 -, — kupa 314 -, — odstopa 211 -, skupnost, gl. communio, dru¬ žba vestita pacta 29 veščaki v računarstvu 374 viatores 401, 479 vinculum iuris, pomen 6 vindieatio pri nepristni hrambi 297 op. 4 — rei, gl. rei vindieatio — ususfructus 326 — utilis 409 vindicta 18, 34 vindikaeijski legat 48 op. 1, 197 vis 201 vis ac potestas tutoris 422 —- maior 71, 81, 82, 83 op. 4, 325,401 -, teorije 83 op. 4 -, gl. tudi casus, naključje, pe- riculum višja sila, gl. vis maior vknjižba predkupne pravice 323 op. 10 — rabokupne pravice 354 op. 2 — rešilnokupne pravice 323 op. 8 vkupne obveze, gl. korealne obveze vložki družbenikov 367 s, gl. tudi lastnina vodovje, javno, policijski predpisi 489 vojaki,beneficium competentiae 212 —, ignorantia iuris 440 volilo 42 op. 2, 47, 52 op. 2, 61 — in daritev za primer smrti 409 in op. 7 — svobodnega človeka 56 — ustanavlja kvazikontrakt 4t3 op. 1 —. zavrnitev 406 — gl. tudi legatum volilojemniki, a° ad exhibendum 276 op. 1 —, aktivna korealnost 122 — iste stvari 427 voluntaria novatio 214 ss voščene deščice 208 s votum 2, 109 vozniki, odgovornost 480 op. 4 vprežna živina 343 vražda 18, 251, 443, 449, 461 vrednost, denarna, gl. tam —kurzna 44 vrednostni papirji, gl. vrednotnice vrednostno pismo 357 vrednotnice 2 op. 1, 3 op. 2, 109 op. 1, 256, 268, 269 op. 2, 281 op. 3 vrnitev dote 474 op. 4 vrsta denarja, dajatev 44, 489 543 vrsta, po vrsti določene stvari, gl. generične stvari vsota denarja, dajatev v. d., gl. tam —, depot vsot 298 op. 5 vstopnice v javne lokale 269 vzdrževalni zahtevki, neodstopljivi 162 s -, nepodedljivi 223 op. 4 vzdrževanje descendentov 421 —, naročilo vzdrževanja 409 — zaostalih poškodovane osebe 465 op. 2 vzidava tujega gradiva 447 vzpostavitev prejšnjega položaja 489 — v prejšnji stan, gl. restitutio in integrum vzročna zveza med dejanjem in škodo 66, 69, 442 Začaranje setve, plodov 455 začetni rok 57 zadavek 189 ss, 193 op. 4, gl. tudi ara zadolžnica 209, 231, 254 s, 280 s —, 'dokazna moč z. 252 ss, 280 s —.vrnitev z. 210 op. 3, 234 op. 3 zadoščenje, polno z. 83 op. 4 zadruge, pridobitne in gospodarske 366 op. 2 — (slovanske) 364 zadržna pravica 108 in op. 2, 193 ss -hranitelja 195 op. 1, 295 in op. 3, 297 -izposojevalca 108 op. 2, 195 op. 2, 290 in op. 3 -kapitana ladje 361 -, koneksiteta zahtevkov 194 s, 195 op. 1, 246 -najemnika 195 op. 1 -pri dvostranskih pogodbah 194 -konsenzualnih kontraktih 194, 310, 311 -odstopu terjatve 162 -, razlika od pobotanja 246 -samolastno in v rabokup vze¬ tih stvari 195 op. 1 -zastavnega upnika 305 zaklad 301, 326 zakletev 461 zakon, gl. lex zakonca, beneficium competentiae 212 zakonca, daritve med z. 218, 410, 412 s, 413 op. 10, 438 —, družbene pogodbe med z. 373 op. 4 —, poneverbe in tatvine med z. 451 s, 452 op. 2 —, posojilne pogodbe med z. 281 op. 3 zakonite obresti 93 s zakonska zastavna pravica rabo- kupnika 349 s, 352, 354 op. 2 -- varovanca 423 zakonska žena, intercesija z. ž. 184, 188, 189 — —, objekt telesne poškodbe 459 -, — žalitve 465 zakonske obresti 90 op. 1, 91 s, 95 op. 3, 297, 302, 324 — —, jamčenje zastave za z. o. 302 zakonski odstop 161 s, 162 op. 2 — varuh 422, 425, 426, gl. tudi tutor — zastopnik, prejemnik plačila 208, gl. tudi curator, tutor zakonsko zastopanje 134 zakup 340 —, dedni z. 340 op. 1 —, delni z. 340 op. 1, 352, 354 op. 2, 362 op. 1 — državnih davščin 7, 346 —, molčeča obnovitev 350 s, 354 op. 2 —, odpoved 351, 354 op. 2 —, posebna pravila 352 ss —, večni z. 352 — gl. tudi locatio cond. rei, najem zakupnik, aktivna legitimacija za a° legis Aquiliae 459 —, obveznosti 348 ss, 352 ss, 354 op. 2 —, pridobitev plodov 353 zakupnina 348 s, 352, 354, 354 op. 2 — od prodane stvari 326 zakupodavec, obveznosti 346, 352 —, odgovornost 347 s —. zakonska zastavna pravica 350, 352, 354 op. 2 zaloga blaga, predmet zastavne po¬ godbe 300 zamenjava subjektov v tožbeni for¬ muli 146 op. 1, 156 zamuda, dajatvena (dolžnikova, iz- polnitvena) 59, 81, 86, 98, 99 ss, 124, 325 — glavnega dolžnika 102 544 zamuda, objektivna, subjektivna 59, 101 s, 105 op. 2 —, po jem 99 —.povračilo škode 75, 103, 108 —, prenehanje, gl. purgatio morae — pri iskovinah in prinosninah 100 — pri korealni obvezi 102, 124 in op. 3 — prodajalca 325 — sodolžnika 124 —, sprejemna (upnikova) 86, 98, 99, 105 ss, 208, 213, 358, 359 — tatu 100 — gl. tudi mora zamudne obresti 90, 91, 102, 103 s, 105 op. 2, 249 -, jamčenje zastave 302 -od posojila 280, 281 op. 3 — —, odgovornost daritelja za z. o. 413 -, — poroka za z. o. 180 s -pri nepristni hrambi 297 in op. 4 zamujene obresti 92 zapeljava sužnja 446 op. 4, 456 op. 2 zaplatar 72, 358, 453 zapravljivec, skrbnik z. 416 zapustnik, delikti z., obogatitev de¬ dičev 444, 460, 469 —, dolgovi z., plačani po dozdevnem dediču 417 —, litis contestatio z z. 444 —, terjatve z., delitev 39 zapuščene stvari 447, 449 zaročenca, daritve med z. 409 in op. 6 zaroka 88 zasebni udeleženec 445 op. 3 zasebno maščevanje 18, 34, 443, gl. tudi krvna osveta zasega družbenikove imovine 371 zasledovanje deliktov 18 s, 443 ss, 445 op. 3 zaslužek, odišli z. 477 zastaranje 15 in op. 4, 201 s — enega korealnega dolga 122 s, 124 op. 4 — glavne obveze pri konstitutu 396 —, prenehanje obvez vsled z. 396 zastava 12, 13 ss, 15 op. 4, 170, 394 —, akcesije 301 zastava, jamčenje za pogodbene obresti in pogodbeno globo 302 —, obseg jamčenja 301 s — , odvzem posesti z. 448 —.plodovi 32, 301, 303, 306 op. 2 —.prodaja z. 131 op. 3, 302 s — , uporaba z. 303, 305, 306 op. 2 — za neiztožljive, pogojne, termi- nirane terjatve 302 zastavitelj, emfitevta, superficiar kot z. 300 — , obveznosti 304 s — , odgovornost 304 s —, pridržek odkupa prodane z. 131 op. 3 —, publieijanski posestnik 300 zastavitev nadomestnih stvari 305 s zastavna pogodba 275 op. 4, 299 ss -, nepristna 305 s -, postranski dogovori 306, 306 op. 2 -, predmet 300 ss - , prehod posesti 275, 299, 306 op. 2 -gl. tudi pignus zastavna pravica 9, 276 op. 1, 299 — — na ladji 284 in op. 6 -na zastavni pravici 300, 306 op. 2 -obsega prirast zastave 301 — — , odrek 473 -, odstop 162 -pri odstopu terjatve 165, 166 op. 5 - pri prenovitvi 218, 220 -, zakonska z. p., gl. tam zastavni upnik, aktivna legitima¬ cija za deliktne tožbe 436 s, 453, 459 -, detentor in posestnik pravice 306 op. 2 -, obveznosti 302 ss - , odgovornost 72, 79, 303 -, posestnik 299 -, pridobitev plodov 303 -— , zadržna pravica 194, 305 zastopanje, zakonsko 134 zaupane stvari, furtum 448 zavarovanje dote 474 op. 4 — proti vlomu 474 op. 4 zavedba ženske 466 op. 2 zavrnitev dediščine, volila 406 zaščita varovanca 422 ss zažiganje stvari 456 — tuje hiše, pridelkov 455 zdravi jen je, povračilo stroškov 459, 477 . zdravnik, mandatar 374 združitev, gl. confusio zemljemerec 80, 341 op. 3, 374 zemljiške knjige 170 op. 4 zemljiške služnosti, odgovornost prodajalca 331 -.predmet kupa 314 -, ustanovitev 38, 40, 52 zgradba, zrušen je 478, 479 op. 2 zlatnik 46 zlato, plačilo »v zlatu« 44 zločinstvo družbenika 373 op. 4 zmogljivost 60 s, 61 op. 4, 310 op. 2 —, dobrota obsoditve do z., gl. be- neficium competentiae zmota o obstoju dolga 439, 440 —, pravna 440, 441 op. 4 — pri intercesiji 186 zrušenje zgradbe 478, 479 op. 2 zvestoba, gl. fides 545 Žalitev osebnosti 35, 65, 231, 445, 458 op. 5, 460 ss, 465 op. 2 -, kvalificirana 462, 464 -gl. tudi iniuria (delikt) železniška podjetja 380 op. 2, 480 op. 4, 486 op. 4 žena, častita, objekt žalitve 463 —, zakonska, gl. tam ženska, ignorantia iuris 440 —, intercedentinja 183 ss —, nesposobna za razsodnika 402 —, ogrdena 465 op. 2 —, zapeljana 465 op. 2 žitni komisarji 143 živali, besne 488 op. 7 —, divje, nevarne 478 op. 1 —, domače, gl. tam —.poškodbe po ž. 455, 486ss, 488 op. 7 —.poškodovane 456« — gl. tudi quadrupes živina, paša na tujem zemljišču 488 —, škoda po živini 455, 488 op. 7 —, vprežna, prvotni predmet na¬ jema 343 Popravki. Str. 11, 15. vrsta od zgoraj »jih«, prav: »ga«. Str. 39, 18. vrsta od zgoraj »ali delnim odpustom odnosno«, prav »odnosno delnim odpustom a 1 i«. Str. 105, opomba, 3. vrsta od zdolaj »krivde«, prav: »zamude«. Str. 107, opomba, 4. vrsta od zgoraj »ttAIoi«, prav: »nCd-oi*. Str. 107, opomba, 9. vrsta od zdolaj »Bulletino«, prav: »Bullettino«. Str. 148, 10. vrsta od zgoraj »ovlaščuje«, prav: »oblašča«. Str. 161, 15. vrsta od zgoraj »11,1«, prav: »III, 1«. Str. 195, opomba, 3. vrsta od zgoraj »priveligiranih«, prav: »privilegiranih« Str. 219, 17. vrsta od zdolaj »konzumira«, prav: »konsumira«. Str. 233, 12. vrsta od zgoraj »pa«, prav: »po«. Str. 285, 9. vrsta od zdolaj »§ 57«, prav: »§ 56«.