DR. VIKTOR KOROŠEC / DR. GREGOR KREK ZGODOVINA IN SISTEM RIMSKEGA ZASEBNEGA PRAVA ZGODOVINA IN SISTEM RIMSKEGA ZASEBNEGA PRAVA SPISALA DR. VIKTOR KOROŠEC IN DR. GREGOR KREK PRVI ZVEZEK 2. SNOPIČ RODBINSKO, DEDNO IN CIVILNO PRAVDNO PRAVO SPISAL DR. VIKTOR KOROŠEC ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA V CELJU RODBINSKO, DEDNO IN CIVILNO PRAVDNO PRAVO SPISAL DR. VIKTOR KOROŠEC REDNI UNIVERZITETNI PROFESOR LJUBLJANA 19 4 1 ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA V CELJU IZDANO KOT DEVETA KNJIGA ZNANSTVENE KNJIŽNICE VSE PRAVICE PRIDRŽANE NATISNILA MOHORJEVA TISKARNA (FRAN MILAVEC) V CELJU Predgovor (k drugemu snopiču). Z navzočim drugim snopičem je zaključen moj prvi zvezek učbenika. Ker je g. univ. profesor dr. Gregor Krek že 1. 1937 objavil svoj drugi zvezek, je s tem dovršen celotni učbenik. Smernic, ki so me vodile pri prvem snopiču, sem se držal tudi pri drugem. Marsikatero koristno pobudo kritike, zlasti gospoda univerzitetnega profesorja dr. Bertolda Eisnerja, bom skušal uresničiti v morebitni drugi izdaji; v drugem snopiču to ni bilo izvedljivo, če naj je celotni zvezek ostal enoten. Bog in Marija, ki naj jima velja ob dovršitvi dela moja prva zahvala, naj mi naklonita zdravja in moči, da bi mogel drugo izdajo podati v popolnejši obliki! Naj bi bil tudi drugi snopič vsaj preskromen dokaz moje najiskrenejše hvaležnosti do plemenitega moža, ki mu je posvečen prvi zvezek, do nepozabnega očetovskega pri jatelja gospoda univ. profesorja dr. Pavla Koschaker ja ! Najprisrčneje se tudi tokrat zahvaljujem svojemu oče¬ tovskemu prijatelju gospodu generalnemu tajniku Akade¬ mije znanosti in umetnosti, profesorju dr. Gregorju Kreku. Z njemu lastno ljubeznivo požrtvovalnostjo je vkljub svoji veliki preobloženosti bral obe prvi korekturi in mi dal mno¬ go dragocenih nasvetov, zlasti glede modernega prava. Za požrtvovalno pomoč pri korekturi se najlepše za¬ hvaljujem tudi prijateljema gospodu hon. predavatelju dr. Girilu Kržišniku in gospodu Jakobu Oblaku. Založnici Družbi sv. Mohorja se za vso skrb in ves trud pri tisku in opremi knjige iskreno zahvaljujem. V Ljubljani dne 2. februarja 1941. Dr. Viktor Korošec. Vsebina Predgovor k drugemu snopiču. V Vsebina. VI Č. Rodbinsko pravo. 79. Rodbinsko pravo.267 Prvi oddelek: Pravo zakoncev. 80. Zgodovina in bistvo rimskega zakona.269 81. Sklenitev zakona. — Splošni predpogoji.274 82. Osetbnopravne posledice zakona.278 83. Imovinskopravne posledice zakona. — Splošno.279 84. Dota. ,,,,,,, 282 85. Donatio ante (ali propter) nuptias.288 86. Razveza zakona.290 Drugi oddelek: Pravno razmerje med starši in otroki. 87. Patria potestas. — Osebnopravne posledice.293 88. Patria potestas. — Imovinskopravne posledice.296 89. Nastanek očetovske oblasti.298 90. Prenehanje očetovske oblasti.304 91. Mancipium.306 Tretji oddelek: Varuštvo in skrbništvo. 92. Varuštvo (tutela). — Pojem in vrste.307 95. Tutela impuberum.309 94. Tutela mulierum.313 95. Skrbništvo (cura).315 D. Dedno pravo. Prvi oddelek: Uvod. 96. Dedno pravo. .319 97. Zgodovina rimskega dednega prava . 325 VII Drugi oddelek: In testa! no dedovanje. 98. lntestatno dedovanje. — Splošno.527 99. lntestatno dedovanje po civilnem pravu.327 100. lntestatno dedovanje po pretorskem prava.330 101. Poznejše zakonodajne reforme.334 102. lntestatno dedovanje po Justinijanovili novelah.336 Tretji oddelek: Oporočno dedovanje. 103. Pojem oporoke ... , , 341 104. Testamenti factio. 342 105. Vsebina oporoke.348 106. Substitucija .. , , , 354 107. Oblika oporoke. 357 108. Neučinkovitost oporoke.366 Četrti oddelek: Nujno dedovanje. 109. Formalno nujno dedovanje.370 110. Materialno nujno dedovanje.374 111. Nujno dedovanje po 115. noveli.377 Peti oddelek: Pridobitev dediščine. 112. Pridobitev dediščine po civilnem pravu.380 113. Pridobitev dediščine po honorarnem in po postklasičnem pravu 384 114. Odklonitev dediščine. 385 115. Transmisija ., , , , 386 116. Akrescenca., , , , , 388 117. Collatio. ,,,,,, 390 118. Pravne posledice pridobitve dediščine.392 119. Omejitve dedičeve odgovornosti za dolgove.395 Šesti oddelek: Pravdna zaščita dediča. 120. Hereditatis petitio.. > 400 121. Pravdna zaščita pretorskega dediča.405 Sedmi oddelek: Bona vacantia — bona ereptoria. 122. Bona vacantia — bona ereptoria.407 Osmi oddelek: Legati in fidei komisi. 123. Legati. 410 124. Omejitve veljavnosti legatov.417 125. Pridobitev legatov. 420 126. Fideikomisi. — Zgodovina.421 127. Izenačenje legatov in fideilcomisov.424 128. Vesoljni fideikomis. 425 VIII Deveti oddelek: Mortis eausa donatio — mortis eausa capi o. - 129. Mortis eausa donatio .429 130. Mortis eausa capio.450 E. Civilno pravdno pravo. 151. Od samopomoči do civilnega pravdnega prava.432 132. Actio. ,,,,,,, 435 133. Pregled zgodovine rimskega civilnega pravdnega prava . . . 439 134. Sodni ustroj. . , , > 442 135. Legisakcijsko postopanje .447 136. Formularno postopanje.452 137. Litiskontestacija v fo-rmularnem postopanju.457 158. Pravdno namestovanje. 459 139. Postopanje apud indicem. — Sodba.462 140. Izvršilno postopanje.. 468 141. Začetki kognicijskega postopanja pri pretorju.472 142. Extraordinaria cognitio.. 477 Pregled najvažnejše literature.483 Stvarno kazalo.. 489 Popravki ... > > > 529 Č. Rodbinsko pravo. . § 79. Rodbinsko pravo. I. Pojem. Rodbinsko pravo imenujemo pravna pravila, ki urejajo odnose med člani iste rodbine (familia), to je med zakoncema, med starši in otroki in končno tudi med varuhom in varovan¬ cem, odn. skrbnikom in oskrbovancem. Ti odnosi so pretežno osebnega, oblastnega značaja (moževa oblast nad ženo, očetova oblast nad otroki), (rodbinsko osebno pravo), deloma so pa tudi imovinski (rodbinsko imovinsko pravo). Rimsko rodbinsko pravo je bilo večinoma urejeno v obi¬ čajnem pravu. Nekoliko ga je reformirala Avgustova zakono¬ daja, v postklasični dobi se polagoma pojavljajo krščanski vplivi. Splošno je bilo zelo konservativno. Civilno rodbinsko pravo je veljalo samo za Rimljane. Veljaven rimski zakon (iustae nuptiae) je mogel skleniti le rimski državljan in redno tudi le z rimsko državljanko; le on je mogel imeti rimsko očetovsko oblast (patria potestas) ali moževo oblast (manus). Kakor smo že omenili (str. 130), je civilno pravo zgradilo svoje rodbinsko pravo na agnatskem načelu. Za rodbinsko pripadnost je bila odločilna podrejenost pod določeno oče¬ tovsko oblast, ne pa rojstvo in krvno sorodstvo, kakor velja to po modernem pravu. Rimska rodbina je bila patriarhalna. Žena, ki je postala članica moževe agnatske rodbine, je prišla tudi pod moževo oblast (manus). Nad otroki, rojenimi v veljavnem rimskem zakonu (iustae nuptiae), je imel Rimljan očetovsko oblast (patria potestas), ki je redno prenehala šele ob očetovi smrti. Matriarhalnih potez rimsko pravo nima. Mati ni mogla imeti očetovske oblasti, zato je veljalo o njej: mulier familiae suae et caput et finis est (D. 50,16, 195, 5). Zato niti nezakonski otrok ni spadal v civilno agnatsko rodbino svoje matere. Ne¬ zakonski sin je bil kot pater familias začetnik nove rodbine, ki pa ni imela nobene agnatske zveze ne z materino ne z oče¬ tovo agnatsko rodbino. 1 Rimsko pravo 1/2. 268 Rodbinsko pravo Omenili smo že (§ 34,1), da je kognatsko načelo v klasični in postklasični dobi vedno bolj izpodrivalo agnatsko. Justi¬ ni jan je končno leta 543 v 118. noveli za inteslatno dedovanje popolnoma uveljavil kognatsko načelo. Rodbinska pripadnost se poslej presoja po rojstvu, ne več po očetovski oblasti. Za pripadnike drugih mestnih občin je veljalo njihovo domače rodbinsko pravo. Ravno tako ni bilo rimsko rodbinsko pravo uporabno glede rimskih sužnjev. Pač pa so Rimljani upoštevali po osvoboditvah krvno sorodstvo med osvobojen¬ cema (n. pr. kot zakonski zadržek, za določitev alimentacijske dolžnosti), čeprav je bilo tako razmerje nastalo še v suženjstvu, ko pravno še ni bilo upoštevno (cognatio servilis). IT. Familia. Izraz familia se v rimskih pravnih virih uporablja za različne pojme. Familia lahko pomeni stvamopravno imovino določene osebe, bodisi vso (a° familiae erciscundae [prim. § 56, str. 199]), bodisi le njen najvažnejši del, res mancipi (pri m , izraz za celotno imovino: familia pecuniaque). Lahko pa po¬ meni familia tudi skupino oseb, ki tvorijo neko rodbinsko skupnost (D. 50, 16, 195, 1: familiae appellatio varie accepta e st: nam et in res et in personas deducitur). V osebnem pogledu pomeni navadno familia skupino oseb, ki so pod isto očetovsko oblastjo (familia proprio iure); včasih pomeni familia vse agnate določenega prednika, to je vse osebe, ki bi bile pod isto očetovsko oblastjo, če bi skupni pred¬ nik še živel (familia communi iure) (prim. § 31, str. 130). Red¬ keje pomeni familia sužnje določenega gospodarja, bodisi vse (D. 32, 79pr.: Si... familia legetur, perinde est quasi singuli homines legati sint), bodisi njih posamezne skupine (familia rustica — urbana). Pri Justinijanu označuje familia razen staršev in otrok tudi še osebe, ki jih veže krvno sorodstvo, svaštvo, osvoboditev (patron — osvobojenec); dalje pomeni familia tudi sužnje in drugo imovino (substantia) (C. 6, 38, 5). V naslednjih izvajanjih bomo uporabljali izraz familia vobče v pomenu familia proprio iure. III. Razporeditev snovi. V prvem oddelku bomo razpravljali o pravnih normah, ki urejajo odnošaje med zakoncema, v drugem med starši in otroki, v tretjem pa med varuhom in varovancem, odn. skrb¬ nikom in oskrbovancem. Prvi oddelek: Pravo zakoncev. § 80. Zgodovina in bistvo rimskega zakona. I. Splošno. Po rimskem pojmovanju je zakon (matrimonium) naj¬ popolnejša življenjska skupnost med možem in ženo. Modestin ga opredeljuje takole: Nuptiae sunt coniunctio maris et fe- minae et consortium omnis vitae, divini et humani iuris com- municatio (D. 23, 2, 1). Justinijan pa podaja v svojih institu¬ cijah zanj tole opredelim: Nuptiae autem sive matrimonium est viri et mulieris coniunctio, individuum consuetudinem vi¬ tae continens (1.1, 9, 1). Rimski zakon je bil vedno monogamen: istočasno je mogel biti mož oženjen le z eno ženo in žena le z enim možem. Pri Rimljanih ni nobenih sledov ne o poligamiji ne o poliandriji. Za sklenitev zakona ni bila predpisana nobena določena oblika; vendar ni bilo glede pravnih posledic brez pomena, če je bil zakon sklenjen v določeni obliki (confarreatio, coemptio). Odločilen je bil namreč le namen zaročencev, da ustanovita zakonsko skupnost (affectio maritalis), ki naj se iz nje rodi potomstvo (liberum quaerundum gratia; Gellius, Noctes Atti- cae, 4, 3, 2, cf. 17, 21, 44). Bistvo zakona je po rimskem pojmo¬ vanju bilo v soglasju med možem in ženo, da skleneta zakon (consensus facit nuptias; prim. D. 35,1, 15; D. 50,17, 30). V zvezi s strogo narodnim značajem civilnega prava je razumljivo, da je bil po rimskem pravu veljaven zakon (iustae nuptiae, legitimum matrimonium) mogoč le med Rimljanom in Rimljanko ali med Rimljanom in ženo, ki je imela vsaj conubium. II. Oblike sklenitve zakona. Že v najstarejši zgodovinski dobi je bilo mogoče skleniti veljaven rimski zakon na različne načine. Najslovesnej.ša oblika je bila confarreatio, ki je bila naj¬ brž v rabi pri patrieijih. Svoje ime je imela po darovanju hlebčka iz pire (panis farreus), 'ki sta ga poročenca darovala Jupitru. Sodelovala 'sta dva svečenika (pontifex maximus in 1 * 270 Pravo zakoncev jiamen Dialis) in deset prič. Medtem ko je ta oblika poroke imela sakralen značaj, tega ni več pri drugih porokah. V Ga- jevi dobi je konfareacija že skoro popolnoma izginila. Izjemno se je ohranila le še zato, ker so mogli nekatera svečeniška dostojanstva (Diales, Martiales, Quirinales, rex sacrorum; Gai. 1,112) doseči samo možje, ki so bili rojeni in tudi sami živeli v konfareacijskem zakonu. Druga oblika, p er coemptionem, spominja na sklenitev zakona, ko ženin kupi nevesto. Namenjena je bila plebejcem. Z mancipacijo pred petimi pričami in tehtničarjem je ženin nevesto navidezno kupil. Vprašal jo je, ali mu hoče postati družinska mati (an šibi mater familias esse vellet); nevesta je pritrdila (velle). Nato je nevesta vprašala ženina, ali ji hoče biti družinski oče (an vir šibi pater familias esse vellet). Ko je mož pritrdil (velle), je bil zakon sklenjen. 1 Če je bil zakon sklenjen s konfareacijo ali s koempcijo, je prišla žena takoj ob sklenitvi pod moževo oblast (manus) in tako prestopila v njegovo agnatsko rodbino; pri tem jo je zadela capitis deminutio minima. Zakon je bilo mogoče veljavno skleniti tudi brez kon- fareacije ali koempcije. Pri brezoblični sklenitvi zakona so predvsem tradicionalne poročne šege in običaji (ženin je od¬ peljal nevesto na svoj dom, deductio in domum mariti, potem ko jo je iztrgal njeni materi iz rok, itd.) kazali na to, da gre za sklenitev veljavnega zakona. Vendar je mož v tem primeru zadobil oblast (manus) nad ženo šele, ko je zakon trajal ne¬ prekinjeno leto dni. Podobno kakor je priposestvovalec po enem letu postal lastnik premičnine (usucapio), je nastala tudi moževa oblast (manus) po enem letu zaradi dejanskega nje¬ nega izvrševanja (usus). Če je žena zapustila moža, preden je minulo leto dni, nad njo ni nastala moževa oblast. Kadar se je žena pozneje zopet vrnila k svojemu možu, se je enoletna doba pričela znova. Tako je žena lahko trajno preprečevala, da bi prišla pod mo¬ ževo oblast (manus). To ravnanje je bilo znano že decemvirom, ki so ga celo favorizirali. Določili so namreč, da usu ne na¬ stane moževa oblast, če žena vsako leto zapusti za vsaj tri noči možev dom (quotannis trinoctio abesset atque eo modo usum cuiusque anni interrumperet; Gai. 1 , lil). Čeprav je taka žena živela v veljavnem zakonu (iustae nuptiae), vendar ni postala agnatinja v moževi rodbini, ampak je še naprej 1 Fragment Ulpijanovih institucij, G i r a r d , Textes 5 , str. 493. Zgodovina in bistvo rimskega zakona 271 pripadala k agnatski rodbini svojega očeta. Njeni otroci so prišli pod moževo očetovsko oblast (odn. pod oblast njegovega rodbinskega poglavarja) in so bili ugnati v njegovi rodbini. V takem zakonu je bila po agnatskem načelu mati tujka nasproti lastnim otrokom. Praktično se je to pokazalo pri intestatnem dedovanju. Decemviralna določba o trinočju pripoznava tako poleg zakona, v katerem je imel mož nad ženo oblast (manus), tudi zakon, v katerem je mož ostal trajno brez take oblasti (sine rnanu). Pozneje je bilo talcih zakonov vedno več. V klasični dobi je bila že pretežna večina zakonov sine manu. Zato je razumljivo, da v klasični dobi ni bilo niti potrebno, da bi bila žena vsako leto za tri noči zapustila možev dom usurpandi eausa (Geli. 3, 2, 13): pri brezoblično sklenjenem zakonu ma¬ nus ni več nastajala usu. S tem, da so taki prosti zakoni postali vsesplošni, so se hkrati znatno zrahljali tudi odnošaji med možem in ženo. Odkar se je zelo razširila razporoka, si je tudi žena lastila pravico, da enostransko razdre zakonsko zvezo. Ker je žena ostala še pod oblastjo svojega očeta, jo je le-ta lahko zahteval nazaj z interdiktom de liberis exhibendis, item ducendis in je mogel samovoljno razdreti najboljši zakon. Mož je v obrambo zakona sicer lahko nastopil zoper druge osebe (interdictum de uxore exhibenda) z zahtevo, da mu žene ne zadržujejo. Zoper ženinega očeta je uspel šele, odkar je Antoniu Pij pre¬ povedal, da bi smel oče razdreti složen zakon (bene concordans Jnatrimonium, Paul. 5, 6,15). Stare oblike sklepanja zakonov so v klasični dobi pola¬ goma popolnoma izginile. Konfareacijsko obliko, ki je bila potrebna zaradi zasedbe nekaterih svečeniških mest, je neki senatov sklep skušal 1. 23 po Kr. umetno poživiti in olaj¬ šati tako, da je določil, da pridejo žene takih svečenikov pod moževo oblast samo v sakralnem pogledu. Nekoliko dalj se je ohranila koempcijska obUka, ki je izginila šele v četrtem stoletju po Kr. Tudi njo so uporabljali pogosto kot sredstvo za druge namene. Tako je n. pr. sklenila žena tak zakon večkrat samo navidezno, in sicer zato, da se je rešila kakega neljubega agnatskega varuha (tutelae eoitandae eausa), zlasti, da je lahko napravila oporoko (prim. § 94). III. Avgustova reformna zakonodaja. Hudi nravni propad, ki je po državijanskih vojnah zajel rimsko družbo, je skušal Avgust zajeziti z več zakoni. Z njimi 272 Pravo zakoncev je radikalno posegel v zasebno in rodbinsko življenje. Dva zakona je predlagal sam na podstavi tribunske oblasti ljud¬ skim skupščinam: to sta lex Iulia de maritandis ordinibus (18 pr. Kr.) in lex Iulia de adulteriis (18 pr. Kr.). Tretji zakon sta po njegovem naročilu predlagala 1. 9 po Kr. konzula M. Papius Mutilus in C. Poppaeus Sabinus ; po njih se zakon imenu je lex Papia Poppaea. Zaradi notranje zveze se lex Iulia de maritandis ordinibus in lex Papia Poppaea navajata kot lex Iulia et Papia Poppaea. Besedilo nam ni ohranjeno; iz digest povzamemo le nekaj posameznih določb. Lex Iulia de adulteriis je določila, da sta prešuštvovanje (adulterium) z omoženo žensko in nečistovanje (stuprum) z neomoženo žensko kaznivi. Prešuštnico in zapeljivca je smel ženin oče ubiti, ako ju je zalotil pri prešuštvovanju v svoji ali v zetovi hiši. Žaljeni soprog ju je smel ubiti le v nekaterih primerih (kadar je bil zapeljivec njegov suženj ali osvobojenec ali osvobojenec njegovega očeta ali pa kaka persona infamis). Zakona lex Iulia de maritandis ordinibus in lex Papia Poppaea sta skušala pospeševati sklepanje zakonov in favori¬ zirati zakonce, ki so imeli otroke. Vsak Rimljan med 25. in 60. letom, vsaka Rimljanka med 20. in 50. letom starosti naj bi živela v veljavnem zakonu. Vdovci, vdove in razporočeni naj bi se vnovič poročili; za ženo so pri tem veljali določeni čakalni roki (šest mesecev po divorciju, 1 poldrugo leto po re- pudiju, 1 dve leti po moževi smrti; Vlp. 14), tekom katerih ni bila dolžna sklenili novega zakona. Dalje je Avgust pre¬ povedal, da bi se državljani, ki so bili rojeni kot prosti (ingenui), ženili z oporečnimi ženskami (vlačugami, zvodni¬ cami). Senatorjem in njihovim potomcem je do pravnukov prepovedal ženitev z osvobojenkami, igralkami in hčerami igralcev. Izpolnitev svojih določb je skušal Avgust zagotoviti po¬ sredno tako, da je poročenim, zlasti zakoncem z večjim šte¬ vilom otrok, pripoznal različne pravne ugodnosti. Druge, ki niso ustrezali njegovim zahtevam, pa je skušal zadeti pri oporočnem dedovanju. Konzul, ki je bil oženjen, je imel prednost pred neoženje- nim; oni, ki je imel otroke, pred drugim, ki jih ni imel. Naturalnih osebnih dajatev (munera personalia) za občino in državo je bil oproščen, kdor je imel v Rimu tri, v Italiji štiri, v provinci pet otrok. Varuštva je postala prosta ingenua, ki je 1 O obeh pojmih prim. str. 291, op. 1 . Zgodovina in bistvo rimskega zakona 273 rodila tri, osvubojenka pa, če je rodila štiri otroke. Osvobo¬ jenec, ki je imel dva otroka, ni bil dolžan opravljati patronu obljubljenih služb (operae); če je imel osvobojenec tri otroke in preko 100.000 sestercijev imovine, ni imel patron več dedne pravice po njem. Najvažnejše pa so bile dednopravne posledice. Avgustova zakonodaja je odrekla osebam, ki niso ustrezale njenim za¬ htevam, sposobnost (capacitas), da bi kot dediči ali kot volilo- jemniki pridobili to, kar jim je bilo v oporoki naklonjeno, razen če je šlo za najbližje sorodnike ali za oporočiteljevega zakonskega druga. Obveljalo je, da neporočeni sploh niso mo¬ gli pridobiti naklonitev (coelebs nihil capit), poročeni brez otrok pa so pridobili le polovico naklonitve (orbus dimidium capit). Nepridobljena naklonitev je pripadla tistim oporočnim dedičem, ki so imeli vsaj enega otroka; če teh ni bilo, takim legatarjem; če tudi teh ni bilo, fiskusu. Podrobneje bomo o tem razpravljali v dednem pravu (prim. §§ 112,1; 116, III). IV. Poznejši razvoj. V postklasični dobi se polagoma kažejo že krščanski vplivi. Krščanstvo skuša notranje prenoviti družbo. Drugače kakor Avgustova zakonodaja stavi visoko ideal devištva. Za¬ konodaja vedno bolj opušča osnovno Avgustovo zamisel, da je treba z imovinskopravnimi posledicami pospeševati skle¬ panje zakonov. Polagoma je bila odpravljena večina določb Avgustove zakonodaje. Vendar tudi pustklasična doba z Justi¬ ni janom vred ni popolnoma prekvasila dotedanjega rimskega zakonskega prava s krščanskim pojmovanjem. To je storilo šele kanonsko pravo. Tudi ni bila uvedena nobena enotna, splošno obvezna oblika za sklenitev zakona. 1 V. Zaroka. Navadno se je pred poroko sklenila zaroka, s katero se je obljubila sklenitev zakona (sponsalia sunt mentio et repro- missio nupliarum futurarum, D. 23, 1, 1). Tak dogovor sta prvotno sklenila očeta ženina in neveste navadno s sponsio. V latinskih mestih, v katerih do zavezniške vojne (90 pr. Kr.) še ni veljalo rimsko pravo, je bil ta dogovor iztožljiv. Klasično rimsko pravo, ki je poudarjalo načelo prostosti pri sklepanju zakonov, tudi pri zarokah ni dopuščalo iztožljivosti zaročne 1 To je storil šele tridentinski cerkveni zibor 1.1563 z dekretom Tametsi; prim. R. Kuse j, Cerkveno pravo, 2. izd., str. 475 ss. 274 Pravo zakoncev obljube. Ničen je bil celo dogovor, da mora plačati pogodbeno kazen (poemi) zaročenec, ki bi neupravičeno prelomil zaročno obljubo. — Pod vplivom vzhodnega pravnega pojmovanja je zaroka imela večji pomen v p ost klasični dobi. Ženin je dal nevestinemu očetu (ali materi), varuhu ali njej sami ob zaroki znatnejše darilo kot nekako zaročno aro (arrha sponsalicia)-, v nekem papiru se poroča, da je znašala 14 Bolidov. Če brez ženinove krivde pozneje ni bil zakon sklenjen, je moral pre¬ jemnik aro vrniti, in sicer redno v dvojnem znesku (C. 5,1,5). — Cesarska zakonodaja ureja tudi vprašanje, v koliki meri je treba vrniti druga darila, če ni prišlo do zakona (prim. II. zv., str. 409) ž VI. Konkubina! Avgustova zakonodaja, 'ki je prepovedala zakone z ne¬ katerimi vrstami žensk, je nehote pospeševala konkubinat (priležništvo). Konkubinat je trajna, monogamna zveza moža z določeno žensko, posebno s tako, ki je mož ne more vzeti za ženo zaradi kalke ovire (n. pr. zaradi prepovedi zakonov senatorjev z osvobojenkami). Priležništvu manjka affectio maritalis. Iz take zveze rojeni otroci so liberi naturales. Zakonodaja krščanskih vladarjev je sicer načelno od¬ klanjala konkubinat. Vendar je zagotovila takim otrokom pravico do vzdrževanja in jim je vsaj v majhnem obsegu omogočila dedovanje po očetu. Odpravljen je bil konkubinat na Vzhodu šele v devetem stoletju (Leon Modri), na Zapadu pa ga zasledujemo do dvanajstega stoletja. § 81. Sklenitev zakona. — Splošni predpogoji. 0 oblikah, ki so jih uporabljali za sklenitev zakona, smo že govorili. Tu se omejimo na splošne predpogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da pride do veljavnega zakona. 1 2 Pri tem je 1 Po modernem pravu zaroka votbče nima velikega pomena. Odz. (§ 45) določa, da »ne povzroča nobene pravne obveznosti, niti da se sklene zakon sam, niti da se izpolni, kar se je pogodilo za primer od¬ stopa« (prim. § 1297 BGB. in čl. 91 ZGB.). CC. je ne omenja. Pravne posledice zaroke se pokažejo ob neupravičenem razdoru zaroke; nedolžni del sme zahtevati povračilo resnične škode, ki jo ima zaradi razdora (§ 46 Odz.; prim. čl. 92ss. ZGB., §§ 1298ss. BGB.). Posebno strogo stališče zavzema angleško pravo, ki daje posebno tožbo: action for breach of promise of marriage. 2 Lepo jih povzame Ulpijan (Reg. 5, 2); lusium matrimonium est, si inter eos, qui nuptias contrahunt, conubium sit, et tam masculus pubes Sklenitev zakona — Splošni predpogoji 275 brez pomena, ali gre za zakon, v katerem je žena in manu, ali za zakon sine manu. I. Starost. Po namenu, ki ga ima zakon, se zahteva, da sta zaročenca že dorasla (puberes). Pri deklicah je že zgodaj obveljala kot meja izpolnjeno dvanajsto leto, pri dečkih je končno obveljalo po zaslugi prokulijancev štirinajsto leto, medtem ko so bili sabinijanci za individualno presojo, kjer naj odloča očetova volja, da sin obleče moško togo * 1 . II. Consensus. Rimski zakon temelji na prosti privolitvi obeh zaročencev. 2 Kadar je ženin ali nevesta še pod očetovsko oblastjo, je treba, da privoli tudi pater familias , 3 Če je pater familias nevestin ded, zadošča njegovo privoljenje. Pri ženinu mora v takem primeru privoliti tudi ženinov oče, čeprav je sam še filius familias; kajti otroci iz bodočega zakona bodo njegovi sui heredes. Za nevesto sui iuris je bila varuhova auctoritatis mterpositio potrebna vsaj za zakon, v katerem je prišla pod moževo oblast (manus) in zato možu prepustila vso svojo unovino. Avgust je dovolil, da je za nevesto pretor lahko nadomestil očetovo privoljenje, če ga je oče neupravičeno odrekal; za sina je bilo to mogoče šele po Justinijanovem pravu. — V postklasični dobi ni treba več očetovega pri¬ voljenja, če je hči stara več kakor 25 let. Do te starosti je quam femina potens sit, et utrique consentiant, si sui iuris s urit, aut etiam parentes eorum, si in potestate sunt. 1 Po Odz. (§ 48) je starostna meja doraslost. Nemško pravo določa kot mejo za moške polnoletnost, za ženske dovršeno 16. leto; pri tem dovoljuje zakon izpregled za ženske (§ 1303 BGB.). Za moške prihaja v poštev morebitna prejšnja proglasitev polnoletnim. Švicarsko pravo določa kot redno starostno mejo za moškega izpolnjeno 20., za žensko Pa 18. leto; izpregled je mogoč po 18., odn. 17. letu (čl. 96 ZGB.). Fran¬ cosko pravo določa za moškega dovršeno 18., za žensko pa 15. leto; predsedniku republike pridržuje dovoljevanje izpregledov (čl. 144 s. CC.). 2 Privoljenje obeh strank je bistveni predpogoj za veljaven zakon (prim. § 44 Odz., § 1318 BGB., čl. 117 ZGB.), izrečno ugotavlja to 61.146 CC.: II n’y a pas de mariage lorsqu’il n’y a point de consentement. — Privolje¬ nje pa mora biti izraženo v slovesni, zakonito določeni obliki. 3 Moderno pravo zahteva samo pri nedoletnih osebah ter pri polno¬ letnih, katerih poslovna sposobnost je omejena, da privoli njihov oče ali varuštveno sodišče, ki zasliši varuha; sodišče sme celo suplirati manjkajoče očetovo privoljenje, če ga oče neupravičeno odreka (§§ 49 ss. Odz.). švicarski (čl. 98) in francoski (čl. 148) zakonik zahtevata pri¬ voljenje staršev, nemški daje to pravico materi, kadar je oče ne more izvrševati (§ 1305). 276 Pravo zakoncev potrebno očetovo privoljen je tudi taikrat, kadar je bil oče hčer emancipiral; če ni bilo več očeta, je privolila mati ali drug bližnji sorodnik. III. Conubium. Kakor smo že omenili, more Rimljan skleniti po civilnem pravu veljaven zakon (iustae nuptiae) z Rimljanko ali pa z ženo, ki ima conubium. Kunubij z Rimljani so imeli pri¬ padniki starih latinskih občin (Latini veteres), ker jim je bil zagotovljen v meddržavni pogodbi. Individualno so ga cesarji podeljevali dosluženim veteranom, ki so jim večkrat tudi do¬ volili, da so se prvič smeli civilnopravno veljavno oženiti s kako peregrinko ; 1 redno je bila to dotedanja priležnica. — Podobno tudi Rimljanka ni mogla z Nerimljanom skleniti veljavnega zakona. — Suženj ni imel konubija z nikomer. Beseda conubium se uporablja tudi v ožjem smislu; po¬ meni, da je med dvema določenima osebama zakon mogoč. Zadržki, ki zakon preprečujejo, so različni. 1. Sorodstvo in svaštvo. Zakon ni dovoljen med najbližjimi (kognatskimi) sorod¬ niki. Vedno je veljala ta prepoved glede sorodnikov v ravni črti med predniki in potomci, in sicer brez omejitve. V stranski črti je zadržek prvotno segal do šestega kolena. Po klasičnem pravu je bil zakon prepovedan le v drugem in v tretjem kolenu. Izjemoma je senat 1. 49 po Kr. zaradi cesarja Klavdija ukinil prepoved celo za zakone med stricem po očetu in ne¬ čakinjo; Konstantin je to izjemo zopet odpravil 1. 342 (C. Th. 3,12,1). Svaštvo ni bilo zadržek v republikanski dobi. Po klasič¬ nem pravu je zadržek svaštva obstajal v ravni črti med tastom in snaho, med taščo in zetom, med očimom in pastorko ter med mačeho in pastorkom. V postklasični dobi se je zadržek razširil tudi na svaka in svakinjo . 2 * Zakon, ki bi bil v nasprotju s temi prepovedmi, bi bil ničen in krvoskrunski (incestae nuptiae, Gai. 1,64). 1 Priim. Bruns 7 , I, str. 276, No. 99, v. 7 ss.: ... quibus ... ius tribuo conubi, dam iaxat cum singulis et primis uxoribus, ut etiamsi peregrini iuris feminas matrimonio suo iunxerint, proinde liberos tollant, ac si ex duobus cioibus Romanis natos. 2 Po Odz. (§ 65) sega zadržek sorodstva v ravni črti neomejeno daleč, v stranski črti pa do četrtega kolena (med brati in sestrami, Sklenitev zakona — Splošni predpogoji 277 2. Socialne razlike. Po zakonu XII plošč so bili še prepovedani zakoni med Patriciji in plebejci. Kmalu nato je bila ta prepoved odprav¬ ljena z lex Canuleia (445 pr. Kr.). Nove zadržke je uvedla Avgustova zakonodaja, ki je svobodno rojenim (ingenui) pre¬ povedala zakone z zloglasnimi ženskami (prešuštnicami, zvod¬ nicami in igralkami), osebam senatorskega stanu pa zakone z osvPbojenkami. Pod Justinijanovim vplivom je ukinil te omejitve cesar Justin, da je tako omogočil svojemu nečaku zakon s Teodoro, bivšo igralko. Zakon, ki je bil sklenjen v na¬ sprotju z Avgustovimi prepovedmi, ni bil sicer ničen, vendar ni štel za veljaven zakon v smislu Avgustove zakonodaje, zlasti ne v dednopravnem pogledu. Dalje je šel Matk Avrelij, ki je določil, da je tak zakon ničen. Po cesarskih konstitucijah ni bil dovoljen zakon med osvobojencem in patrono ali njeno hčerjo, enako tudi ne za¬ kon svobodne žene s tujim kolonom. 5. Posebni zadržki. Prešuštnica se ni smela omožiti s sokrivcem. — Varuh in skrbnik se ni mogel oženiti z varovanko, odn. oskrbovanko, preden ni položil računov in preden ni nevesta postala 25 let stara. — Prepovedan je bil zakon provincialnega namestnika z ženo, ki je bila rojena v tisti provinci ali imela tam domo- vališče. — V prvih dveh stoletjih po Kristusu je bilo pre¬ povedano aktivnim vojakom, da bi se oženili. — Po zakonu Valentinijana, Teodozija I. in Arkadija (C. 1,9,6 iz 1.388) so bili prepovedani zakoni med Židi in kristjani. bratranci in sestričnami, z brati in sestrami roditeljev); vendar se do¬ voljuje izpregled zadržka, razen v ravni črti ter med brati in sestrami. Ravno tako daleč sega zadržek svaštva (§ 66). Francosko pravo določa zadržek sorodstva in svaštva v ravni črti neomejeno (čl. 161 CC.) ; v stranski črti med brati in sestrami, svaštvo v istem kolenu pa le, če je bil zakon, s katerim je svaštvo nastalo, razvezan z razporoko (čl. 162 CC.). Končno je prepovedan zakon med stricem in nečakinjo, teto in nečakom (čl. 163). Predsednik republike ima pravico dispenze v poslednjem primeru kakor tudi glede zakona med svakom in svakinjo. Nemški BGB. omejuje zadržek na sorodstvo in svaštvo v ravni črti ter na brate in sestre (§ 1310). Švicarski ZGB. določa, da obstaja zadržek sorodstva v ravni črti, med brati in sestrami, stricem in nečakinjo, teto in nečakom (čl. 100, št. 1); zadržek svaštva pa obstaja med tastom (taščo) in snaho (zetom) ter med očimom (mačeho) in pastorko(m) (čl. 100, št. 2). 278 Pravo zakoncev Zlasti se tudi ni mogel vnovič oženiti, kdor je živel v ve¬ ljavnem zakonu, dokler je zakon trajal. Vdova je morala čakati devet mesecev, v krščanski dobi eno leto, da se je preprečil morebitni dvom glede očetovstva (ne turbatio sanguinis fiat ). 1 § 82. Osebnopravne posledice zakona. Najvažnejša osebnopravna posledica veljavnega zakona (iustae nuptiae) je v tem, da pridejo otroci pod moževo oče¬ tovsko oblast, odn. pod oblast njegovega očeta ali deda, kadar je mož sam še filius familias. Ta posledica nastopi ne glede na to, ali je žena pod moževo oblastjo (in rnanu) ali ne. V vsakem zakonu je žena dolžna možu zakonsko zvestobo; nezvestoba je kazniva po zakonu lex Iulia de adulteriis. Drugače pa so pravni učinki različni z ozirom na to, ali ima mož nad ženo oblast ali ne. I. Manus. Kadar je prišla žena pod moževo oblast in tako vstopila v moževo agnatsko rodbino, je bila pod načelno enako oblast¬ jo, kakor so bili otroci pod očetovsko oblastjo. Nasproti možu je bila pravno filiae loco; če je bil mož sam še pod očetovsko oblastjo, je bila nasproti rodbinskemu poglavarju neptis loco. Tudi ob intestatnem dedovanju je bila v enakem položaju kakor njeni lastni otroci. Dejansko je bil njen osebni položaj znatno ugodnejši, kakor je bil položaj otrok, in tudi mnogo boljši od položaja grške žene. Kot mater familias je žena zavzemala odlično me¬ sto v svoji rodbini. Romulu je tradicija pripisovala strogo prepoved, da mož ni smel prodati žene. Že v najstarejši dobi je bila tudi moževa pravica nad ženinim življenjem (ius vitae ac necis) omejena na redke primere (predvsem prešuštvova¬ nje). Toda celo v teh primerili je moral mož prej zaslišati mnenje domačega sodišča (iudicium domesticum), v katerem so sodelovali tudi ženini kognati. Čeprav moža ni vezalo mnenje domačega sodišča, ga je le-to s svojo avtoriteto vendar marsikdaj obvarovalo pred prenagljenim ravnanjem. II. Zakon sine manu. Kadar žena ni prišla pod moževo oblast, se v njenem osebnem pravnem položaju načelno ni nič izpremenilo. Ostala 1 Prim. § 120 Odz., § 1313 BGB., čl. 103 ZGB„ čl. 228 CC. Osebnopravne posledice zakona 279 je še naprej agnatinja v rodbini svojega očeta. Dokler je njen oče živel, je bila pod očetovsko oblastjo, po njegovi smrti je imela varuha (tutor mulieris). Z interdiktom de liberis ex- hibendis, item ducendis 1 je oče lahko vsak čas zahteval hčer nazaj in s tem razdrl zakon. Šele od Antonima Pija dalje je mož zoper ta interdikt lahko ugovarjal, da je zakon matri- monium, bene concordans, in talko rešil zakon. Najbrž šele v postklasični dobi so možu pripoznali interdicium de uxore exhibenda a c ducenda, s katerim je mož lahko zahteval svojo ženo nazaj tudi od njenega očeta. Dejansko je tudi ta zakon imel pomembne posledice. Iz njega je nastala societas vitae med zakoncema. Žena je dolgo¬ vala možu zvestobo; sledila je njegovemu domicilu in delila z njim njegov družabni položaj. Mož je bil dolžan, da jo brani in da uveljavlja actio iniuriarum, če je bila žaljena. Med njima tudi niso bile mogoče penalne tožbe (n. pr. actio furti j . 1 2 § 83. Imovinskopravne posledice zakona. — Splošno. I mov in skop ravne posledice zakona so bile drugačne v za¬ konu cum manu kakor v zakonu sine manu. I. Manus. Ko je prišla žena pod moževo oblast, je bil njen imovinski pravni položaj popolnoma enak položaju otroka, ki je bil pod 1 Qui quaeve in potestate Lucii Titii est, si is eave apud te est dolove malo tuo factum est, quo minus apud te esset, ita eum eamoe exhibeas. (L e n e 1, EP 3 , str. 488.) 2 Po Odz. sta oba zakonca enako zavezana k zakonski dolžnosti, zvestobi in medsebojnemu dostojnemu vedenju (§ 90) ter medsebojni pomoči (§44). Prim. § 1353 BGB., čl. 159ZGB., čl. 203, 212 CC. Mož je po § 91 Odz. glava rodbine (ipo čl. 160 ZGB. glava [poglavar) skupnosti). Mož vodi hišno gospodarstvo; ženo mora dostojno vzdrževati in jo zastopati (§91). Žena dobi moževo ime in uživa pravice njegovega stanu. Iti mora za možem v njegovo domov ališče, podpirati ga v pridobivanju in se držati njegovih naredb glede domačega reda (§ 92). Nedoletna hči, ki se omoži, pride v osebnem pogledu pod moževo oblast, oče pa obdrži glede imovine položaj skrbnika (§ 175). Če se omoži nedoletna nevesta, ki ima varuha, odloči sodišče, ali se varuštvo prepusti možu (§ 260). Francoski zakonik nalaga možu dolžnost varstva, ženi pa dolžnost pokorščine (čl. 213: Le mari doit proteetion a isa femme, la femme obeissanee a son mari). Žena ne dobi moževega imena, lahko ga pa privzame. Splošno pa CC. zelo omejuje ženino poslovno sposobnost v Prid možu (prim. čl. 215, 217 CC.). Prim. §§ 1353»s. BGB.; čl. 159 ss. ZGB. 280 Pravo zakoncev očetovsko oblastjo: žena je bila i mo vinsko popolnoma ne¬ sposobna. Ako je bila dotle j imovinsiko sposobna, je pridobil vso njeno aktivno imovino mož (odn. njegov pater familias), pasiva pa so po civilnem pralni ugasnila. Pretor je pozneje pomagal oškodovanim upnikom, da so smeli z izvršbo poseči na prejšnjo ženino imovino (prim. § 35, str. 134). Ob intestatnem dedovanju je žena dobi la enak del kakor vsak izmed otrok. II. Sine manu. Kadar je žena ostala prosta moževe oblasti, se vsled skle¬ nitve zakona ni zanjo imovinskopravno načelno nič izpre- menilo! Če je bila namreč takrat še pod očetovsko oblastjo, je ostala imovinsko nesposobna do očetove smrti. Če je bila že sui iuris, je tudi v zakonu obdržala svojo imovino in z njo po splošnih načelih sama razpolagala. Po svojem preudarku je lahko s posebnim mandatom prepustila možu upravo svoje imovine; mandat je lahko preklicala, kadar je hotela. 1 2 Vendar je življenjska skupnost zakoncev v zakonu sine manu z neko notranjo silo vplivala tudi na imovinskopravno ureditev. Nastajali so novi pravni liki in posebni pravni predpisi. Največ zaslug za ta razvoj ima običajno pravo. 1. Dota (dos). Ker je bil mož dolžan skrbeti za vzdrževanje rodbine, je bilo pravično, da je tudi žena prispevala ad onera matrimonii ferenda. Imovina, ki jo je žena ali zanjo kdo drug v ta namen prepustil možu, se je imenovala dota (dos, grško cPtgn). Ostala imovina, ki je žena ni prepustila za doto, ampak jo je še naprej sama obdržala, se je imenovala parafernalna. 1 Podobno velja po § 123? Odz., da obdrži vsak zakonec svojo prejšnjo imovino, če se o uporabi imovine nista posebej dogovorila. Vse pridobitve med zakonom ostanejo zakoncu, ki jih je pridobil. V dvomu se domneva, da je pridobil mož. Po francoskem pravu pa velja brez posebnega dogovora v dvomu sistem imovinske skupnosti (communaute legale, čl. 1393, 1400 ss. CC.). Po nemškem pravu (§1363 BGB.) dobi mož s sklenitvijo zakona na ženini imovini upravo in užitek, razen na pridržani imovini (§ 1365 ss.). Po švicarskem pravu velja v dvomu redno sistem spojitve imo¬ vine (Giiterverbindung) (čl. 178, 194 ss. ZGB.). 2 Po § 1238 Odz. ima mož na ženini prosti imovini upravo, dokler žena ne ugovarja. O užitkih redno ni dolžan polagati račun (§ 1239). Imovinskopravne posledice zakona — Splošno 281 2. Parafernalna imovina. Kadar je žena poverila njeno upravo možu, je bil le-ta odgovoren za isto skrbnost, kakor jo je kazal v lastnih za¬ devah (diligentia quam suis, prim. II. zv., str. 78). Zaradi zah¬ tevkov iz parafernalne imovine (n. pr. žena je možu odstopila parafernalne terjatve), je Justinijan pripoznal ženi vesoljno zastavno pravico na moževi imovini (C. 5,14,11; leta 530). 3. Prepoved daritev med zakoncema. V zvezi z Avgustovo reformno zakonodajo je nastala koncem zadnjega stoletja pred Kristusom (pred 1. 8 pr. Kr.) najbrž običajnopravna norma, da so daritve med zakoncema prepovedane in nične. 1 Namen prepovedi je 'bil, da prepreči sebično izrabljanje in izsiljevanje, kar je bilo nevarno zlasti spričo velikega števila razporek. — Ta norma je tembolj pre¬ senetljiva, ker je še lex Cincia izvzela daritve med zakoncema od splošnih daritvenih omejitev (prim. II. zv., istr. 410). Senatov sklep, ki je bil sprejet 1. 206 na Severovo in Ka- rakalovo pobudo (oratio Severi et Antonini), je uveljavil na¬ čelo, da dariteljevi dediči ne morejo izpodbijati daritve, če je daritelj umrl, ne da bi jo bil sam izpodbijal (D. 24, 1, 32, 2: Fas esse eum quidem qui donavit paenitere: heredem vero eripere forsitan adversus voluntatem supremam eius qui do- naverit durum et avarum esse. — Prim. II. zv., str. 413). 4. Pracsuinptio Muciana. Po predklasičnem pravniku Q. Mueiju Scevoli se imenuje posebna pravna domneva glede imovine, ki je v ženini posesti. Če žena ne more dokazati, kje je to imovino pridobila, se domneva, da jo je dobila od moža ali od osebe, ki je bila pod moževo oblastjo. 2 Odkar je veljala prepoved daritev med zakoncema, so potem sklepali naprej, da je taka imovina mo¬ ževa last, razen če more žena dokazati kaj drugega. 3 1 Veljavnost daritev med zakoncema se presoja po splošnih načelili (§ 1246 Odz.). Francoski zakonik jih načeloma dovoljuje, postavlja pa zanje posebne predpise (preklicljivost čl. 1096) (čl. 1094—1100). 2 D. 24,1,51, Pomp.: Quinius Mucius ait, cum in controversiam ve¬ nit, unde ad mulierem quid peroenerit, et verius et honestius est quod non demonstratur unde habeat existimari a viro aut qui in potestate eius esset ad eam peroenisse. 3 Po § 1237 Odz. se domneva, da je pridobitev imovine med za¬ konom moževa. Po § 1362 BGB. velja domneva glede premičnin, zlasti tudi imet- niških papirjev in papirjev na ukaz, opremljenih s slepim indosamen- 282 Pravo zakoncev 5. Kakor smo že omenili (§ 82), med zakoncema niso upo¬ rabne penalne tožbe kakor tudi ne one odškodninske tožbe, v katerih je obsodba povzročala infamijo. Pri odškodninskih tožbah se je formula tako izpremenila, da ni bilo infamije (actio in factum; C. 5, 21, 2). Včasih so namesto penalne tožbe uvedli posebno nepenaluo tožbo. Zaradi tatvin, izvršenih glede na bližnjo razporoko, je imel okradeni zakonec nepenalno a° rerum amotarum, ne pa a° furti (prim. II. zv., str. 452). 6. Pri vseh medsebojnih tožbah je toženi zakonec smel uveljavljati beneficium competeniiae; varovan mu je moral ostati potrebni eksistenčni minimum (prim. II. zv., str. 210 ss.). 7. Donatio ante (propier) nuptias. Od daritvene prepovedi so bile izvzete nekatere daritve, med njimi tudi donatio ante (pozneje propter) nuptias. O njej in o doti bomo razpravljali v naslednjih para¬ grafih. § 84. Dota. I. Pojem in vrste. Pojem dote že poznamo. Gre za imovino, ki jo — zlasti v prostem zakonu —prepusti žena, ali zanjo kdo drug, možu v lastnino kot prispevek za vzdrževanje rodbine. Predpogoj za doto je, da pride do veljavnega zakona. Če ni zakona, ni dote (neque enim dos sine matrimonio esse potest; D. 23, 3,5). Pravi pomen je imela dota v zakonu, v katerem žena ni prišla pod moževo oblaist in je zato ohranila svojo imovino, če je bila sui iuris, medtem ko je v zakonu cum manu itak pripadla vsa imovina možu. Doto je bil dolžan ustanoviti pater familias neveste. Zah¬ tevati je mogla izpolnitev te dolžnosti samo hči, ne tudi zet. Od Karakala naprej je hči lahko iztožila svojo zahtevo od očeta v ekstraordinarnem postopanju * 1 (D. 23, 2,19). Nasproti tom, v prid možu; v prid ženi pa velja domneva glede stvari za njeno osebno uporabo. Francosko pravo te domneve ne pozna. 1 Kolikšna naj bi bila dota, je sodnik presojal po očetovi imovini, po številu otrok in polestate in ipo družabnem položaju (dignitas) bo¬ dočega moža. Po poznejšem pravu (C. 5, 12,14) je izjemno morala doto ustanoviti mati; v tem se zopet pokaže napredovanje kognatskega načela. Dota 283 možu je bila samo žena dolžna dati doto, pa tudi ona le naturalno. 1 Če je nevestin pater familias ustanovil doto, se je ime¬ novala clos profecticia; če jo je ustanovila žena sama ali kdo drug razen očeta, je bila to dos adventicia. Dos recepticia se je imenovala dota, če je mož ob ustanovitvi obljubil s stipu¬ lacijo ustanovitelju, da mu bo doto vrnil, ko bo zakonska vez prenehala. II. Ustanovitev dote. Doto je bilo predvsem mogoče takoj dati (datio dotis). Ustanovitelj je prepustil možu dotalne stvari v lastnino (z man- cipacijo, in iure cessio, izročitvijo), ustanovil zanj užitek, mu eediral terjatev in podobno. Pogosto so doto samo obljubili in jo tako ustanovili. Predmet dote je bila v tem primeru terjatev, ki jo je ženin pridobil iz dotalne obljube. Doto so lahko obljubili na tri načine: a) z dictio dotis. S tem verbalnim kontraklom je mogel ustanoviti doto le nevestin oče ali očetov prednik, nevesta sama ali njen dolžnik. Tako je bilo moči ustanoviti doto le pred sklenitvijo zakona. Nevestin oče je izjavil ženinu n. pr.: dotis filiae meae tibi erunt sestertium milia centum (prim. D. 50,16,125). Navzoči ženin je molče izrazil svoje soglasje. — Justinijanovo pravo ne pozna več dictio dotis. b) s stipulacijo (promissio dotis). Mož si je dal od ustano¬ vitelja obljubiti doto s stipulacijo. To se je lahko zgodilo pred zakonom ali pa po sklenitvi zakona. Kadar je bila s sti¬ pulacijo kot dota obljubljena količina nadomestnih stvari, je ustanovitelj lahko izročil obljubljeno v treh enakih zapored¬ nih letnih obrokih (annua, bima, trima die). 1 Odz. prepušča predvsem ženinu in polnoletni nevesti, ki ima lastno imovino, kako se sporazumeta glede dote (§ 1219 ). Če nevesta nima zadostne lastne imovine, so dolžni dati svojemu stanu in imovini pri¬ merno doto nevestini predniki, in sicer v onem redu, kakor so dolžni preskrbovati in preživljati otroke. Nezakonska hči sme zahtevati doto samo od svoje matere (§ 1220 Odz.). Po nemškem pravu je dolžan oče, da hčeri, ki nima zadostne imovine, oskrbi za možitev primerno balo (Aussteuer). Kadar oče tega ne more ali če je umrl, zadene ta dolžnost mater (§ 1620 BGB.). Nemški zakonik pa ne pozna dolžnosti dotiranja (prim. § 1624 BGB: Ausstattung). 2 Rimsko pravo 1/2. 284 Pravo zakoncev c) s pollicitatio. Brezoblična obljuba dote (prim. 11. zv., str. 404) je bila od Teodozija II. naprej iztožljiva, in sicer z a° praescriptis verbis. III. Pravni položaj d o talne imovine. Po rimskem pravu je dota moževa last. 1 Po civilnem pravu mož ni bil omejen v razpolaganju z dotalnimi predmeti; smel jih je porabiti, odsvojiti, uničiti itd. A k o je zakonska skupnost pozneje prenehala, ni bil dolžan ničesar vrniti. Sčasoma so Rimljani občutili, da je taka ureditev preveč enostranska: posebno je postalo to vprašanje pereče, odkar so bile raz- poroke vedno bolj pogostne. Mož je ženo lahko odslovil (re- puclium) in je obdržal vso dotalno imovino. To je nasprotovalo zdravemu pravnemu čutu Rimljanov, ki so se zavedali, da gre pri doti vendarle za imovino, ustanovljeno v ženinem interesu; na to kaže okolnost, da so jo označevali kot res uxoria (quam- uis in bonis mariti dos sit, mulieris tamen est; D. 23, 3,75). Zato so z reformami skušali doseči dvoje: a) omejiti moževo razpolaganje z zemljišči kot najvaž¬ nejšimi dotalnimi predmeti, da se tako varuje dotalna sub¬ stanca ; b) vsa j za nekatere primere zagotoviti vrnitev dote, potem ko bi zakonska skupnost prenehala. IV. Omejitev v razpolaganju z dotalnimi zemljišči. Avgustov zakon lex lulia de adulteriis (18 pr. Kr.) je v posebnem poglavju, ki se navadno imenuje lex lulia de fundo dotali, prepovedal, da bi mož brez ženinega dovoljenja od¬ svojil kako italsko zemljišče, ki ga je bil dobil za doto (ne dotale praedium maritus inoita uxore alienet; Paul. 2, 21 b, 2). Zastaviti ni smel Totalnega zemljišča niti z ženinim dovolje¬ njem. (prepoved intercesije). Justini jan je 1. 530 (C. 5,13,1 § 15) razširil prepoved na vsa zemljišča; tudi ni več dovolil od- 1 Po §§ 1227 s. Odz. je dota v dvomu ženina last. Mož ima na njej užitek, dokler traja zakonska skupnost. Kadar so predmet dote: gotovina, odstopljene terjatve ali potrošne stvari, ima mož na njih laistnino. Mož postane lastnik tudi tedaj, če je prevzel dotalno imovino, obstoječo iz nepotrošnih stvari, za določeno ceno in se zavezal, da bo vrnil ustrezni denarni znesek (§ 1228 Odz.). Vselej pa mora svojčas vrniti vrednost. Po moževi smrti pripade dota ženi, če ona prej umrje, pa njenim dedičem; vse to velja, kolikor ni bilo drugače dogovorjeno (§ 1229). Dota 285 svojitve z ženinim privoljenjem. V 61. noveli (1. 537) je dovolil odsvojitev z ženinim privoljenjem, če žena dve leti pozneje pismeno ponovi svoje privoljenje. V. Vrnitev do t e. Čim pogostejše so postajale razporoke, tem bolj potrebno je postalo, zagotoviti si vrnitev dote, če bi zakonska skupnost prenehala. Včasih si je ustanovitelj dal obljubiti vrnitev dote s sti- pulacijo. Tedaj je smel s stipulacijsko tožbo zahtevati (sam ali njegovi dediči) vrnitev dote od moža ali od njegovih de¬ dičev. Kot actio stricti iuris, pri kateri ni bilo mogoče upošte¬ vati posebnih okolnosti, ni bila actio ex stipulatu kaj pri¬ merna za rodbinsko pravo. Nekako od drugega stoletja pr. Kr. naprej je ženin na¬ vadno obljubil ustanovitelju s posebnim paktom (cautio rei uxoriae), da bo doto vrnil. Pretor je ta dogovor ščitil s tožbo actio rei uxoriae. Zaradi svoje primernosti se je cautio rei uxoriae kmalu tako razširila, da je pretor dovoljeval tožbo actio rei uxoriae tudi, kadar dogovor ni bil izrečno sklenjen. Tako je prešla actio rei uxoriae v običajno in s tem v civilno pravo. * 1 Tako je bilo izpremenjeno staro civilno pojmovanje, da dote nikoli ni treba vrniti. Formula tožbe se je najbrž glasila (L e n e 1, EP 3 , str. 305): S. p. N m N m A ae A ae dotem partemoe eius reddere oportere, quod eius melius aequius erit, eius iudex N m N m A ae A ac condemna S. n. p. a. Iz besedila formule se vidi, da predmet vrnitve ni bila vsa dota, ampak le quod eius melius acquius erit. Pri določitvi obsega vrnitvene dolžnosti so Rimljani upoštevali, kako je prenehal zakon, ali je bilo kaj otrok in za kakšno doto je šlo. 1. Kadar je zakon prenehal, ker je žena umrla, je dos aduenticia ostala možu. Dos profecticia mu je ostala le ta¬ krat, če tudi ustanovitelj ni več živel. Drugače pa je moral to doto vrniti ustanovitelju (dos a patre profecta ad patrem revertitur; Ulp. 6, 4), pri čemer si je smel za vsakega otroka pridržati petino dote. 2. Če je zakon prenehal zaradi razporoke, je bilo ženi sami do vrnitve. A'ko je bila žena sui iuris , je lahko sama to- 1 Postanek tožbe actio rei uxoriae ni podrobneje znan. V izvajanjih se držimo domneve, ki jo je postavil Mitteis, Romisches Privatrecht, I- str. 53, op. 31. 286 Pravo zakoncev žila, drugače je uveljavljal a° rei uxoriae njen oče z njenim privoljenjem (adiuncta filme persona). — V tem primeru je bita treba vrniti vsako doto: adventicijsko in proiekticijsko. Mož si je smel iz različnih razlogov pridržati dele dote. — Ako je žena po razporoki umrla, je dota ostala možu, razen če je bil z vrnitvijo že v zamudi. Tedaj so namreč ženini dediči lahko zahtevali vrnitev dote. Pridržati je smel mož za vsakega otroka po šestino dote, toda največ tri šestine; vse to je smel samo tedaj, če je raz- poroko zakrivila žena ali njen pater familias. — Ako je prišlo do razporoke zaradi ženinega zelo nenravnega življenja (moreš graviores; adulterium), je mož smel pridržati šestino dote, zaradi manjših njenih nerodnosti (moreš leviores) pa osmino. — Mož si je smel pridržati tudi toliko, kolikor je bil za dotalno imovino potrošil (propter impensas); dalje, kolikor je bil ženi podaril (ničnost daril med zakoncema!) (propter res donatas) in končno toliko, kolikor mu je bila žena odnesla njegovih stvari (propter res amotas). 3. Kadar je zakon prenehal zaradi moževe smrti, je žena (odnosno zanjo oče adiuncta filiae persona) smela zahtevati nazaj vsako doto. O pridržanju tu ni govora. Če je mož v oporoki volil ženi kot volilo njeno doto (legatum dotis ali legatum pr o dote), je pretor z ediktom de alterutro ženi dal na izbiro, da zahteva volilo, ali pa da toži z actio rei uxoriae na vrnitev dote; obojega žena ni mogla zahtevati. Jusiinijan je edikt de alterutro odpravil. Žena je smela terjati razen dote tudi oporočno naklonitev, razen če je mož drugače določil. Kadar je bila vrnitev dote obljubljena s stipulacijo, je že po klasičnem pravu žena lahko terjala oboje. Vrniti je bilo treba nenadomestne dotalne predmete (n. pr. zemljišča) takoj po razvezi zakona, pri nadomestnih stvareh pa stvari iste vrste in količine v treh enakih letnih obrokih (annua, bima, trima die). Če je prišlo do razporoke po moževi krivdi, je zaradi moreš graviores (prešuštvovanje) moral mož vrniti tudi nadomestne stvari takoj, zaradi moreš leviores pa so se vrnitveni roki skrajšali na polovico. Mož je moral vrniti le dotalne stvari, ne tudi donosov; le-ti so bili uporabljeni za vzdrževanje rodbine. To je ve¬ ljalo pri stipulaeijski tožbi in pri actio rei uxoriae. Radi uničenja in izgube dotalnih stvari je mož že po predklasičnem pravu odgovarjal pri a° rei uxoriae, če je ravnal Dota 287 dolozno ali pa vsaj kulpozno. Mož, ki je bil z a° rei uxoriae tožen, da me doto, je imel beneficium competentiae. Actio rei uxoriae je tako skušala v mnogih pogledih upo¬ števati posebne konkretne razmere; zato je bila primernejša kakor pa stipulacijska tožba. Pozneje si je ustanovitelj vča¬ sih zagotovil vrnitev dote s stipulacijo tako, da je ženin ob¬ ljubil vrniti toliko, kolikor bi žena dosegla z actio rei uxoriae (quod iudicio rei uxoriae mulier consecutura fuerit). Včasih so ob ustanovitvi doto ocenili (dos aestimata). Te¬ daj je ustanovitev dote obstajala iz dveh pravnih poslov: ustanovitelj je dotalne stvari ženinu prodal in mu je obenem prepustil kupnino za doto (aestimatio venditionis causa). V tem primeru so glede odgovornosti za uničenje stvari veljala načela o kupni pogodbi. Ob ocenitvi so lahko sklenili tudi različne pakte, n. pr. da je treba vrniti stvari ali pa vrednost (ut aut aestimatio aut res praestentur, D. 23, 3,10, 6). Včasih se je ocenitev dote izvršila le, da se je v naprej določila od¬ škodnina, če dotalnih stvari ne bi bilo več takrat, ko bi jih bilo treba vrniti (aestimatio taxationis causa). VI. J u s ti n i j a n o v e reforme. Justini jan je dotalno pravo reformiral 1. 530 v obsežni konstituciji (C. 5,13,1). Mož je ostal sicer formalno še vedno lastnik dotalnih stvari, dejansko pa je postal njegov pravni položaj tako omejen, da ima na dotalni imovini prav za prav le užitek, dokler zakon obstoji. Vrnitev dote je poslej načelno mogoče vedno zahtevati. Od obeh klasičnih tožb je Justinijan obdržal le actio ex sti- pulatu, ki se pa v marsičem razlikuje od istoimenske klasične tožbe. Ta tožba je namreč uporabna tudi tedaj, če stipulacija glede vrnitve dote sploh ni bila sklenjena. Justinijanova actio ex stipulatu je tudi actio bonae fidei. Z njo so lahko zahte¬ vali vrnitev dote ne le žena, ampak tudi njen pater familias (adiuncta filiae persona) in ženini dediči. Možu je ostala pravna dobrota beneficium competentiae, ni pa imel več re¬ tencijskih pravic. Nepremičnine je bilo treba vrniti takoj, premičnine pa v enem letu. Za čas, dokler je zakon trajal, so plodovi in drugi donosi dotalnih stvari ostali možu; donosi iz onega leta, ko je zakonska skupnost prenehala, so se sorazmerno delili med obe stranki. 288 Pravo zakoncev S posebnim dogovorom (pactum de reddenda dote) sta se stranki glede povračila dote tudi lahko drugače dogovorili. Omenili smo že, da je Justini jan odpravil edikt de al- terutro ter da je postrožil Avgustovo prepoved glede odsvo¬ jitev dotalnih zemljišč. Vrnitev dote je skušal Justinijan zavarovati s tem, da je za to terjatev ženi priipoznal zakonito zastavno pravico na vsej moževi imovini. Ta vesol jna hipoteka je imela celo pred¬ nost pred starejšimi, razen pred fiskusovo, kadar je žena sama zahtevala vrnitev dote. Izpremenjeno pojmovanje dote se kaže posebno v določbi, da sme žena z rei vindicatio zahtevati dotalne stvari, ki še obstajajo, kakor tudi stvari, ki so bile kupljene za dotakni denar. Misel, da je dota po svojem bistvu ženina imovina, se tu že očitno pokaže, čeprav je zakonodavec izrečno še ne pripozna. Možu je pripoznal Justinijan vesoljno zastavno pravico na imovini ustanovitelja dote, in sicer zaradi izročitve ob¬ ljubljene dote, razen tega pa tudi zaradi evikcije stvari, ki so predmet dote. § 85. Donatio ante (ali propter) 'nuptias. Medtem ko je dotalno pravo čist rimski pravni lik, je drugi pravni lik donatio ante (propter) nuptias nastajal šele v postklasični dobi pod vzhodnimi vplivi. Darila med zaročencema so bila tudi med Rimljani v navadi (sponsalicia largitas). Lex Cincia jih je prištevala med privilegirane daritve, za katere niso veljale njene omejitve (Fragm. Vat. 302: Excipiuntur ... sponsus sponsa. Prim. II.zv., str. 410 s.). Drugače kakor daritve med zakoncema, so ostale dovoljene tudi po klasičnem pravu. Pravno so bile to daritve (res simpliciter donatae). Darilo je lahko dal zaročenec ali zaročenka. Če pozneje ni prišlo do zakona, kljub temu ni mogel daritelj zahtevati darila nazaj, razen če si je bil to izrečno izgovoril. Takim daritvam namreč niso Rimljani pri¬ pisovali večjega pomena, ker so bile njihov predmet navadno le stvari majhne vrednosti. Na Vzhodu pa je bilo že tisočletja v navadi, da je ženin, navadno ob zaroki, podaril nevesti kako gospodarsko po¬ membno darilo, ki ji je pozneje lahko služilo za preživljanje, če je postala vdova. Ta darila so zato imela tudi velik pravni pomen. Donatio ante (ali proipter) nuptias 289 Koncem klasične dobe in v post klasični so se take da¬ ritve zelo razširile. Imenovali so jih donatio ante nuptias. Temu pravnemu institutu se pozna, da ga je oblikovala samo cesarska zakonodaja in da ni bilo več klasične jurisprudence, ki bi ga bila obdelovala in notranje razvila. Od mnogošte¬ vilnih postklasičnih zakonodajnih reform naj omenimo le naj¬ važnejše. Konstantin je 1. 319 (C. Th. 3, 5, 2) določil, da take daritve veljajo že ex lege samo pod pogojem (ločila condicio), da bo zakon sklenjen. Če pozneje ni prišlo do zakona, je bilo važno, po čigavi krivdi se to ni zgodilo. Kadar je bil kriv ženin, ni mogel ničesar zahtevati nazaj. Kadar pa zakon ni bil sklenjen po krivdi neveste, njenega rodbinskega poglavarja ali zato, ker je eden od zaročencev umrl, tedaj so zaročenec ali nje¬ govi najbližji dediči (le oče, mati in sinovi) lahko zahtevali vrnitev daril. Konstantinova konstitucija iz 1. 536 (C. Th. 3, 5, 6) je dodala še določbo, da se sme ob nevestini ali ženinovi smrti zahtevati nazaj le polovica daril, kadar je bila zaroka že potrjena s poljubom (osculo interoeniente). V nadaljnji za¬ konodaji se je donatio ante nuptias v mnogih pogledih vzpo- redila z doto. Justini jan. je skušal ta institut enotno urediti. Že njegov prednik Justin je dovolil, da se sme ta daritev še med zako¬ nom povečati (C. 5, 3, 19). Justini jan pa je določil, da se sme celo ustanoviti med zakonom vkljub prepovedi daritev med zakoncema. Zato jo odslej imenuje donatio propter (na¬ mesto ante) nuptias. Za take daritve niso veljali predpisi glede sodne insinuacije (prim. II. zv., str. 412). Mož je daritev ženi navadno le obljubil; stvari so ostale še naprej v njegovi lastnini in užitku. Vendar ni smel nepre¬ mičnin, ki so bile podarjene, prodati ali zastaviti. Donatio propter nuptias ni smela biti večja kakor je bila dota (anti- dos). Ženi je dal Justini jan vesoljno zastavno pravico na mo¬ ževi imovini, ki pa ni bila privilegirana. Za hčer je bil oče dolžan ustanoviti doto, za sina pa donatio propter nuptias. Po moževi smrti je žena dobila darilo v lastnino le, če ni bilo otrok, drugače samo v užitek. Kadar pa je žena umrla pred možem, je daritev ostala možu v lastnini ali vsaj v užitku . 1 1 Odz. pozna podoben pravni lik v zaženilu (§§ 1230 s.). Nemški državljanski zakonik ni prevzel donacije propter nuptias. 290 Pravo zakoncev § 86. Razveza zakona. Razloge, zaradi katerih se rimski zakon razveže, našteva P tud us (D. 24, 2,1): Dirimitur matrimonium divortio mor te captivitate vel alia contingente servitute utrius eorum. I. Smrt. Po smrti enega zakonca postane preživeči prost zakonske vezi in lahko sklene nov zakon. Za moža pri tem ni nobenih časovnih omejitev. Vdova pa je morala čakati določeno dobo, da se je izkazalo, če ni bila morda noseča od poko jnega moža (ne turbatio sanguinis fiat). Ta doba je znašala po civilnem in po klasičnem pravn devet mesecev, po post klasičnem pa eno leto. Ker je znašala žalovalna doba po prednikih in po¬ tomcih devet mesecev, so tudi ženino čakalno dobo imenovali annus lugendi. Da ni bil ta naziv popolnoma upravičen, do¬ kazuje dvoje okolnosti: Vdova je namreč morala čakati ome¬ njeno dobo po moževi smrti tndi takrat, ko bi ji za njim ne bilo treba žalovati (n. pr. ker je bil kot zločinec obsojen na smrt). Ni pa ji bilo treba več čakati, potem ko je rodila, če¬ prav čakalna doba še ni minula. Če se je vdova sicer poročila še pred koncem omenjenega roka, njen zakon zato ni bil ničen (lex minus quam perfecta). Po civilnem pravu je morala taka žena manom pokojnega moža darovati spravni dar (booem jelam immolare). Po pre¬ torskem pravu je postala infamis, če je bila že sui iuris; dru¬ gače je kazen zadela njenega očeta. Postklasična zakonodaja je skušala vdovo kaznovati z različnimi imovinskimi neugod¬ nostmi: vdova je izgubila vse, kar je bila pridobila iz pokoj¬ nikove imovine; tudi ni mogla poljubno razpolagati v prid drugemu možu. Avgustova zakonodaja je vdove naravnost silila, da so se vnovič omožile. Morale so to storiti vsaj v dveh letih po moževi smrti. II. Capitis deminutio. Vsaka zakonska zveza preneha, če zadene enega zakonca capitis deminutio maxima. Capitis deminutio media razdere zakon kot matrimonium iustum; minima razveže le zakon, v katerem živi žena pod moževo oblastjo. Razveza zakona 291 III. Dioortium — repudium . 1 Zakonska zveza je po rimskem pravu lahko prenehala z razporek o. Ali je bilo od vsega početka to mogoče, je ne¬ gotovo. Zdi se, da najstarejše običajno pravo razporoke še ni poznalo. Kajti 1. 235 (ali 231) pr. Kr. se je neki Spurius Carvilius Ruga ločil od svoje žene zaradi njene sterilnosti; dogodek je vzbudil veliko pozornost, kakor izpričuje to A. Gellius, ki ga uvršča med znamenite zgodovinske dogodke (Nocies Atticae 17, 21, 44). 2 Čeprav morda to res ni bil prvi primer, je bila pa razporoka sredi tretjega stoletja pr. Kr. gotovo še zelo redek pojav. V naslednjih stoletjih je zlasti v Rimu obenem s propadanjem morale število razporek vedno bolj naraščalo. Pesniki se norčujejo iz žen, češ da štejejo leta po možeh mesto po konzulih; govore o ženah, ki imajo v petih jesenih osem mož. Po rimskem pravu je bila razveza zakona, prav tako ka¬ kor njegova sklenitev, popolnoma prepuščena zakoncema; država pri tem ni sodelovala. Vsaj po predklasičnem in po klasičnem pravu ni bilo za razporoko treba nobenih določenih razlogov. Šele v postklasični dobi se je pod krščanskim vpli¬ vom to vsaj nekoliko izpremenilo. Zakon, v katerem je mož imel oblast (manus) nad svojo ženo, je mogel iz početka razdreti samo mož. Pri tern je moral izvršiti dejanje, ki je bilo nasprotno onemu, ki je bila z njim manus ustanovljena. Če je bil zakon sklenjen s konfapeacijo, se je razporoka izvršila z diffareatio. Če je manus nastala s koempcijo ali s pripasestvovanjem, je bila za razvezo po¬ trebna ponovna navidezna prodaja žene (remancipatio). Zakon sine nuinu je lahko razdrl vsak zakonec, tudi žena. Z interdiktom de liberis exhibendis, item ducendis ga je tja do Antonina Pija mogel razdreti tudi ženin oče. Ko je pri prostem zakonu postala enostranska razporoka (repudium) splošno mogoča, so kmalu pripoznavali enako pra¬ vico obema zakoncema tudi v zakonu cum manu. Pač pa je 1 Izrazov dioortium in repudium rimski pravni viri ne razlikujejo strogo dosledno. Repudium pomeni prav za prav enostransko odslovitev žene, ki jo ukrene mož. Dioortium (razhod, ločitev) kaže bolj na do¬ govorjeno razporoko. 2 Prim. tudi Gellius, Nocies Atticae 4,5,1—3: Memoriae traditum est, quingentis fere annis post Romam conditam... nullis etiam tune matrimoniis dioerteniibus. 292 Pravo zakoncev moral mož v 1em primeru izpustiti ženo iz svoje ob lasti; k temu ga je bilo mogoče tudi prisiliti. Avgust je najbrž samo določil obliko za razporoko (lex lulia de aduUeriis). Zakonec, ki se je hotel razporočiti, je mo¬ ral svojo voljo ustno izjaviti pred sedmimi pričami in pred svojim osvobojencem, ki je nato kot sel (nuntius) sporočil to drugemu zakoncu. Fraza nuntium remittere je zato postala tehnični izraz za razporoko. V postklasični dobi se je pod vzhodnim vplivom razvila druga oblika. Zakonec, ki se je hotel razporočiti, je poslal drugemu odslovilno pismo (libellus repudii). Cesarja Teodo¬ zij II. in Valentini jan III. sta 1. 449 določila, da se mora raz- poroka izvršiti misso repudio (C. 5,17,8 pr.). Justinijan je obdržal razen te oblike tudi razporoko z izjavo pred sed¬ mimi pričami. Reforme postklasiene dobe so pod krščanskim vplivom vsaj nekoliko skušale omejiti najbolj samovoljne razporoke. Konstantin (C. Th. 3,16, 1) je dovolil razporoko le iz treh — za moža in ženo deloma različnih — razlogov. Teodozij II. in Valentinijan III. sta 1. 449 povečala število razporočnih raz¬ logov; drugačna xazporoka je bila kazniva. Sporazumna raz¬ poroka je ostala popolnoma presta. V njuni konstituciji se izrečno naglasa potreba, da razporoka mora biti otežkočena v interesu otrok (C. 5, 17, 8: Solutionem etenim matrimonii difficiliorem debere esse favor imperat liberorum). Justinijan je najprej uredil to vprašanje v kodifikaciji, nato ga je še enkrat obravnaval v 117. noveli. Razporoka je mogoča po njegovem pravu: a) ex iusta causa. Justinijan našteva v 117. noveli (cc. 8 in. 9) razloge, zbog katerih sme mož ali pa žena razdreti zakon, ker zadeva drugega zakonca neka krivda (veleizdaja, pre¬ šuštvovanje, strežen je po življenju i. dr.); b) bona grada. Gre za razporoko, ki jo zahteva eden zakonec iz razlogov, ki so podani pri drugem zakoncu, čeprav brez njegove krivde (n. pr. mož zaradi ženine nerodovitnosti); c) communi consensu. Sporazumno razporoko je Justi¬ nijan v 117. noveli prepovedal, razen če storita to zakonca castitatis concupiscenUa (c. 10). Njegov naslednik Justin II. je s 140. novelo 1.565 Justinijanovo prepoved zopet odpravil; d) sine iusta causa. Brez upravičenega razloga izvršena razporoka je kazniva, ni pa nična. Drugi oddelek: Pravno razmerje med starši in otroki. § 8?. Patria potestas. — Osebnopravne posledice. I. Pojem. Rimska patria potestas, lik civilnega prava, je pravno neomejena oblast rodbinskega očeta (pater familias) nad otroki, ki se mu rodijo v veljavnem zakonu (iustae nuptiae), ter nad njihovimi agnatskimi potomci in nad osebami, nad katerimi je nastala s posinovitvijo (arrogatio, adoptio) ali s po- zakonitvi jo (legitimatio). Ker je očetovska oblast načelno neomejena, se po svoji pravni vsebini komaj razlikuje od gospodarjeve oblasti nad sužnji. Glavna razlika je v tem, da imajo otroci (liberi!) upanje, da postanejo po očetovi smrti svojepravni. Vsak sin postane takrat pater familias, njegovi otroci, vnuki in pra¬ vnuki pridejo s tem pod njegovo oblast. Očetovska oblast je imela različne osebnopravne in imo- viniskopravne posledice. Med osebnopravnimi so bile najvaž¬ nejše naslednje. II. Ius vitae a c necis. Civilno pravo je pripoznavalo očetu pravico, odločati o življenju in smrti svojih otrok. Pri tem je očividno pričako¬ valo, da oče že iz verskih in nravnih razlogov ne bo zlorabljal tolikšne pravice. Oče je že ob otrokovem rojstvu odločil, ali hoče novo¬ rojenčka sprejeti v svojo družino ali ne. Babica (obstetrix) je položila novorojenčka predenj na tla, ut aspiceretur, num rectus esset. Če ga je oče pobral (tollere, suscipere), ga je s tem sprejel v družino; drugače so ga izpostavili na posebnem ioru (forum olitorium), pohabljence pa so vtopili. Romulu pripisuje tradicija predpis, da oče ni smel zavreči sinov in prve hčere. Oče je smel obsoditi sina na smrt. Običaj je zahteval, da je prej zaslišal domače sodišče (iudicium domesticum), čigar mnenje pa za očeta ni bilo obvezno. 294 Pravno razmerje med starši in otroci Pravico nad življenjem in smrtjo otrok pripoznava očetu še Konstantin (C. Th. 4, 8 [Kriiger 9j, 6 iz 1.323). Valenti- n 'jan I. je okoli 1. 363 odvzel očetu tolikšno oblast in je naj¬ strožje kazni pridržal državnemu sodnemu kaznovanju. Očetu je poslej ostala samo kaznovalna oblast: (correctionis medicina) glede manjših prestopkov (C. 9, 15,1). Usmrtitev otroka se kaznuje kot sorodstveni umor (parricidium); usmrtitev novo¬ rojenčka pa smatra Valentinijan I. 1. 374 za navadni umor. III. lus vendendi. Praktično važnejša je bila očetova pravica, da je smel otroke prodati. Po tradiciji je kralj Numa prepovedal, da bi oče prodal sina, ki mu je bil že dovolil, da se oženi. Zakon XII plošč je določil, da oče izgubi očetovsko oblast nad sinom, če ga je trikrat prodal; glede drugih potomcev se je inter¬ pretacija zadovoljevala z enkratno prodajo. Vendar so po¬ zneje uporabljali to prvotno kazensko določilo za to, da so omogočili prenehanje očetovske oblasti (adoptio, emancipatio) po volji dosedanjega rodbinskega poglavarja. Da se je sča¬ soma mišljenje glede te očetove pravice popolnoma izpre- menilo, dokazuje Karakala, ki imenuje prodajo otrok rem illicitam et inhonesiam (C. 7,16, 1). Spričo težkih gospodarskih razmer tretjega in četrtega stoletja po Kr. so najprej dovoljevali prodajanje otrok v hudi stiski (Paul., Sent. 5, 1, 1: contemplatione extremae necessitatis aut alimentorum gratia). Pavel skuša varovati takim otrokom ingenuiteto. Konstantin je 1.329 omejil očetovo pravico na prodajo novorojenčkov in to le v skrajni bedi (C. 4, 44, 2 pr.: propter nimiam paupertatem egestatemque victus causa). Vendar odloča sedaj kupec, ali bo imel otroka za posinov- ljenca ali za sužnja. V istem obsegu dovoljuje prodajo otrok tudi Justinijanovo pravo. Vendar se sedaj pripoznava star¬ šem, otrokom samim in vsakemu tretjemu pravica, da odkupi otroka ali za enako kupnino, ali pa da zanj da enakovrednega sužnja; otroku ostane varovana tudi ingenuiteta. IV. Noxae datio. Zaradi sinovih deliktov je bil oče dolžan plačati penalni znesek oškodovancu (prim. II. zv. § 93, str. 480 ss.). Če ni ho¬ tel plačati, je lahko izročil krivca oškodovancu, pri katerem je ostal in mancipio, dokler ni s svojim delom odslužil škode. — Justinijan je prepovedal noksalno izročanje otrok. Patria potestas — Gsebnopravne posledice 295 V. Privolitev očeta v sklenitev zakona. Kakor smo že omenili, je bilo za zakon sina ali hčere treba tudi očetovega privoljenja. Kadar je bil pater familias ženinov ded, je moral privoliti tudi ženinov rodni oče. Pori vplivom Avgustove zakonodaje je postalo mogoče, da je oblastvo supliralo vsaj privoljenje za nevesto, če ga je njen pater familias neupravičeno odrekal. Po Justinijanovem pravu je oblastvo lahko izdalo manjkajoče očetovo privoljenje tudi za ženina. VI. Sankcije. Nasproti otrokom je oče uveljavil svojo oblast z nepo¬ sredno silo. Če se mu je zdelo potrebno, se je lahko obrnil na oblastvo s prošnjo za pomoč (extraordinaria cognitio). Svojo oblast je mogel nasproti tretjim osebam uveljavljati z vindicatio filii, podobno kakor lastninsko pravico. Če je bilo roditeljsko razmerje samo sporno, se je to vprašanje najprej rešilo s posebno ugotovitveno tožbo (praeiudicium). Pretorsko pravo je dajalo očetu interdictum de liberis exhibendis, item ducendis. Oče je smel zahtevati, da mu tretji, pri komer se je otrok nahajal, pripelje otroka in ne ovira očeta, da ne bi odpeljal otroka s seboj. VII. Druge omejitve. Potomci smejo tožiti svoje prednike samo z magistratovim dovoljenjem. Onečaščujočih tožb (actiones famosae) sploh ne smejo naperiti zoper nje. VIII. Očetovske dolžnosti. V skladu s preponderantnim pravnim položajem rodbin¬ skega poglavarja je razumljivo, da so njegove dolžnosti mno¬ go manj normirane in poudarjene kakor pa pravice. Ulpijan ugotavlja, da obstaja med predniki in potomci ne glede na oblastveno razmerje, alimentacijska dolžnost (D. 25, 3, 5,1: Et magis puto, etiamsi rum sunt liberi in potestate, alendos a parentibus et vice mutua alere parentes debere). Pater familias je moral ustanoviti doto za hčer ali vnu¬ kinjo, ki je bila v njegovi oblasti. K temu ga je hči (ozir. vnukinja) mogla prisiliti v ekstraordinarnem postopanju. 1 1 Očetovska oblast je po modernem pravu zelo različna od rimske. Oblast je zaradi otroka; zato so pri njej bolj poudarjene očetove dolž¬ nosti kakor pravice. Iz istega razloga je njeno trajanje redno omejeno na dobo nedoletnosti (§ 172 Odz.). Izvrševanje očetovske oblasti v znatni meri nadzira država. 296 Pravno razmerje med starši in otroci § 88. JPatria potestas. — In i o v in s k o p r a v n e posledice. I. Splošno. Otroci pod očetovsko oblastjo so bili po rimskem pravu aktivno imovinsko nesposobni; niso mogli biti ne lastniki ne upniki. Tse, kar je otrok in potestate pridobil, je pridobil nujno za očeta. Oče mu niti ni mogel podeliti imovinske spo¬ sobnosti. Če mu je prepustil del svoje imovine, da je sin z njo gospodaril, se je ta imovina imenovala pekulij (peculium). Pe- kulij je ostal še naprej očetova lastnina, po njegovi smrti je bil del očetove zapuščine. V zvezi s pekuliarno imovino je pretor z adjekticijskimi tožbami ustanovil — vsaj v določenem obsegu — akcesorno soodgovornost očeta za nekatere sinove pogodbene obveznosti (prim. II. zv. §§ 34 s.). Za sinove delikte je oče odgovarjal nOksalno (prim. 11. zv. § 93); po klasičnem pravu se je lahko rešil odgovornosti, če je krivca prepustil oškodovancu v man- cipij. Dorasli filius familias se je mogel veljavno zavezovati; po klasičnem pravu pa se ni mogla zavezati filia familias. Singularnopravna je določba, ki jo je pod Vespazijanom uve¬ del SC. Macedonianum. Denarnih posojil, ki jih je bil najel filius familias, ni bilo mogoče od njega izterjati tudi takrat ne, ko je bil že sui iuris; ostal pa je naturaliter zavezan (prim. II. zv., str. 14 in 281 ss.). Dosledno bi bilo, da bi sin ne bil smel tožiti. Vendar je že po klasičnem pravu sin lahko tožil z analogno tožbo ( actio utilis), če je bil oče ali njegov prokurator odsoten ali če pro¬ kurator ni hotel tožiti. Tožiti je smela tudi hči. Od popolne imovinske nesposobnosti otrok je cesarsko pravo polagoma pripoznalo različne izjeme. Poleg očetovske Oblasti poznajo moderni zakoniki roditeljsko oblast, ki pristoji očetu in materi skupno (§ 139 ss. Odz., § 1626 ss. BGB., čl. 273 ss. ŽGB.). Ta oibsega skrb za vzgojo in vzrejo otrok (§ 139 Odz.), vodstvo otrok (§ 144 Odz.), skrb za pogrešane in pobegle otroke ter nepretirano, zdravju neškodljivo kaznovanje (§ 145 Odz.). Francoski CC. dovoljuje očetu, da predlaga za otroka, ki se je hudo pregrešil (čl. 375: Le pere qui aura des sujets de mecontentement tres graves sur la conduite d’un enfant), isodni zapor do enega meseca, če otrok še ni stopil v 16. leto, do šestih mesecev pa za otroka od za¬ četega 16. leta do polnoletnosti (čl. 375 ss. CC.). Otrok dobi ime svojega očeta (S 146 Odz.). staršem dolguje spošto¬ vanje in pokorščino (§ 144 Odz., čl. 371 CC.; čl. 275 ZGB.). Po Odz. izbere oče poklic nedoraslemu otroku: dorasli sme ev. s posredovanjem sodišča doseči drugačno odločitev (§ 148 Odz.). Patria potestas — Imovinskopravne posledice 297 II. Peculium castrense, quasi castrense. Cesar Avgust je pripoznal sinu in potestaie pravico, da je smel z oporoko razpolagati glede imovine, ki jo je pridobil kot vojak, kakor tudi glede predmetov, ki jih je prejel od svojcev, ko je odhajal k vojakom (occasione militiae). To imo- vino so imenovali peculium castrense (Paul. 3, 4a, 3: Castrense autem peculium est, quod in castris adquiritur vel quod pro- ficiscenti a d militiam datur). Kmalu so pripoznali sinu pra¬ vico, da je tudi med živimi lahko razpolagal s to imovino. Kadar filius familias o tej imovini ni napravil oporoke, je imovina pripadla očetu iure peculii; zaradi tega oče za sinove dolgove ni bil odgovoren neomejeno kakor dedič, ampak le za toliko, kolikor je bil vreden peku lij. Po 118. noveli je ob¬ veljalo tudi v tem primeru redno zakonito dedovanje. — Filius familias je obdržal ugodnosti glede kastrenzijskega pe- lculija tudi še potem, ko ni bil več vojak. Enak položaj so od Dioklecijana naprej pripoznavali imovini, ki jo je filius familias pridobil v civilni uradniški službi, v dvorni službi, kot duhovnik, advokat, ali ki jo je prejel kot cesarjevo ali cesaričino darilo (peculium quasi ca¬ strense). III. Peculium adoenticium. Načelo, da otrok nujno pridobiva za očeta, je Konstantin omejil glede dediščine, ki je pripadla otroku po materi. Oče je sicer tudi poslej upravljal to imovino, ni je pa smel od¬ svojiti; po očetovi smrti ni spadala v n jegovo zapuščino, am¬ pak je bila sinova last. Kmalu je obveljalo mnenje, da otrok sam pridobi lastnino na vsaki imovini, ki mu neodplatno pripade od matere (bona materna) ali od materinih sorodnikov (bona materni generis). Vendar ni smel otrok do očetove smrti s tako imovino razpolagati ne med živimi, ne mor tis causa; upravo in užitek na njej je imel namreč oče. Če je otrok umrl pred očetom, tedaj je pripadla ta imovina očetu iure peculii, po Justinijanovem pravu iure hereditario. Načela, ki so veljala za bona materna, je Justinijan raz¬ širil na vsako imovino, ki je sin ni pridobil iz očetove imovine. Obče pravo je tako imovino imenovalo bona adoenticia ali peculium adoenticium. Semkaj je spadalo vse, kar je filius familias pridobil od tretjih oseb ali s svojim lastnim delom. Pri tem je ta imovina ali bona adoenticia regularia, kadar ima oče na njej upravo in užitek, ali pa bona adoenticia ir- 298 Pravno razmerje med starši in otroci regularia, kadar je naklonitelj določil, da oče nima uprave in užitka na imovini. Tako je po Justini j anovem pravu veljalo civilno pravo le še glede imovine, ki jo je otrok pridobil od očeta (peculium profecticium). Ta imovina je ostala očetova; kar je otrok z njo pridobil, je ipso iure pridobil za očeta. Tudi po Justinijanovem pravu niso bila mogoča obliga¬ cijska razmerja med očetom in otroci, razen kolikor bi šlo za peculium castrense, quasi castrense ali bona adventicia ir- regularia. Daritve med očetom in otrokom, ki je bil v njegovi oblasti, so bile nične ; konvalescirale so pa že po postklaisičnem pravu, če je oče umrl, ne da bi jih bil preklical . 1 § 89. Nastanek očetovske oblasti. I. Rojstvo. Pater familias je zadobil očetovsko oblast nad otrokom, ko je bil le-ta rojen v veljavnem zakonu (iustae nuptiae) ne glede na to, ali je bila otrokova mati in manu ali ne. Rodbinski poglavar je zadobil oblast ne le nad lastnimi otroki, ampak tudi nad agnatskimi potomci svojih sinov ali vnukov. Za zakonskega je veljal otrok, ki je bil rojen najprej 182. dan po sklenitvi zakona, kakor tudi oni, ki se je rodil najkasneje 300. dan po razvezi zakona. 2 Klasiki se pri določitvi 1 Po modernem pravu tudi otroci pod očetovsko oblastjo niso več imovinsko nesposobni. Kar otrok kakor koli zakonito pridobi, je njegova last (§ 149 Odz.). Dokler je otrok pod očetovsko oblastjo, je oče njegov zakoniti zastop¬ nik (§ 152 Odz.) in upravlja njegovo imovino (§ 150 Odz.). Donose imo¬ vine mora uporabljati za otrokovo vzdrževanje. Morebitni prebitek mora naložiti in o tem letno dajati račun; le malenkostne prebitke sme varuštveno sodišče brez obračunavanja prepuščati očetu (§ 150). Oče pa ne upravlja otrokove proste imovine; semkaj spadajo stvari, ki se doraslemu nedoletniku prepuste v uporabo kakor tudi to, kar pridobi s svojo marljivostjo nedoletnik, ki ni v oskrbi staršev (§ 151 Odz.). Otroci pod očetovsko oblastjo se morejo veljavno zavezati samo z oče¬ tovim privoljenjem. Le otroci, ki niso v oskrbi staršev, se lahko sami s pogodbo zavežejo za službene posle (§§ 152, 246 Odz.). Dokler traja očetovska oblast, ima po mnogih pravih oče na otro¬ kovi imovini pravico užitka (§§ 1649, 1652 BGB., čl. 384 CC. [do 18. leta), čl. 292 ZGB.); po Odz. redno te pravice nima (prim. § 150). — Dolžnost vzdrževanja obstoji med potomci in predniki (§§ 143, 154 Odz.). 2 Ustrezna doba obsega po Odz. (§ 138) čas od (vštetega) 181. (180. po čl. 254 ZGB. in čl. 312 CC.) dne po sklenitvi zakona do 300. dne (čl. 252 ZGB.) po razvezi zakona; po § 1592 BGB. pa od 181. do 302. dne. Nastanek očetovske oblasti 299 teh rokov sklicujejo na Hipokratovo mnenje. — Kot zakonski oče otroka je veljal mož otrokove matere, kar so izražali s pra¬ vilom: pater is est quem nuptiae demonstrant (D. 2,4, 5). Izjemno je v klasični dobi lahko nastala včasih očetovska oblast, čeprav eden zakonec ob sklenitvi zakona ni bil rimski državljan. 1 2 II. Posinovitev (posvojitev). Nad tujimi potomci je očetovska oblast lahko nastala tudi s posebnim pravnim poslom: s posinovitvijo. Rimsko pravo je razlikovalo posinovitev svojepravne osebe od posinovitve osebe alieni iuris; prvo je imenovalo arrogatio, drugo pa adoptio. 1. Arrogatio. Arrogatio je imela za posledico, da je posinovljenčeva rodbina pravno ugasnila. Zato je bila mnogo važnejša kakor adoptio. Zanjo je bilo namreč treba sklepa kuriatnih komici- jev. Potem ko je pontifikalni kolegij zadevo proučil (causa cognita), je pred zbranimi komiciji pontifex maximus vprašal posinovitelja, ali hoče, da mu bo navzoči posinovijenec zako¬ niti sin (an velit eum quem adoptaturus sit, iustum šibi filium esse); za njim je vprašal posinovljenega, ali mu je to prav (an id fieri patiatur). Nato se je obrnil do komicijev in jih je — podobno kakor magistrat glede kakega zakonskega pred¬ loga — slovesno vprašal: Velitis iubeatis, Quirites, uti L. Va- lerius L° Titio tam iure legeque filius siet, quam si ex eo patre matreque familias eius natus esset, utique ei vitae necis- que in eum potestas siet, uti patri endo filio est. Haec ita, uti dixi, ita vos Quirites rogo (Geli. 5, 19, 9). 2 Ko so komiciji to odobrili, je arrogator zadobil očetovsko oblast nad arogi- ranim in nad osebami, ki so bile dotlej v oblasti arogiranega. Pridobil je tudi vsa njegova aktiva, medtem ko so dolgovi po civilnem pravu ugasnili (capitis deminutio; prim. § 35). 1 To je veljalo v cesarski dobi za Latinca, ki se je oženil z Rim¬ ljanko, da bi pridobil rimsko državljanstvo in očetovsko oblast; oboje je dosegel, potem ko sta zakonca mogla dokazati pred oblastvom ( causae probatio), da imata iz tega zakona eno leto starega otroka ( anniculus ). — Podobno je bilo, če se je Rimljan oženil z Nerimljanko, ki jo je imel za Rimljanko. Če je pozneje lahko pokazal oblastvu enoletnega otroka in dokazal svojo zmoto, je žena pridobila rimsko državljanstvo, on sam pa očetovsko oblast nad otrokom (erroris causae probatio). — Tudi veteranom so cesarji včasih podeljevali očetovsko oblast nad otroci, katere so jim bile priležnice dotlej rodile. 2 Prim. Gai. 1, 99: El populus rogatur, an id fieri iubeat. 3 Rimsko pravo 1/2. 300 Pravno razmerje med starši in otroci Sele preior se je zavzel za posinovljenčeve upnike in jim je dovolil izvršbo na ono imovino, ki bi jo imel arogirani, če ga ne bi bila zadela capitis deminutio minima. Ker so knriatni komiciji že kmalu izgubili svoj pomen, je pozneje 30 liktorjev predstavljalo narod. Arogacijsko slo- vesnost so odslej opravili pred njimi. V postklasični dobi se je arogacija izvršila s cesarjevim reskriptom. V tej obliki je ostala tudi v Justinijanovem pravu. Dokler se je arogacija vršila v komicijih, jo je bilo mo¬ goče opraviti samo v Rimu. Ker ženske in nedorasli niso imeli dostopa v komicije, niso mogli biti arogirani. Antonin Pij je dovolil arogirati nedoraslega, kadar je bil za to kak važen razlog (si iusta causa adoptionis esse videbitur, Gai. 1,102). Še pozneje je postalo mogoče arogirati tudi ženske (Gai epit. 1,5,2). Izjemno je Dioklecijan dovolil neki ženski, da je po¬ sinovila svojega pastorka (in solacium amissorum liberorum); pri tem je izrečno poudaril: a muliere .. . adrogare non posse certum est (C. 8, 47, 5). Za nedoraslega, ki se je dal arogirati, je bilo nevarno, da ne bi njegov posinovitelj zlorabil svoje oblasti s tem, da bi ga zopet emancipiral, sam pa obdržal njegovo imovino. Zato se je arrogator moral zavezati s stipulacijo, ki jo je sklenil z državnim sužnjem (serous publicus), odn. v postklasični dobi s tabularijem (tabularius) 1 , da bo povrnil vso posinovljenčevo imovino, če bi le-ta umrl pred doraslostjo. Imovino je moral povrniti osebam, ki bi dedovale, če bi arogacije ne bilo. Aro- gator ni smel emancipirati posinovljenca, razen če je ta kaj zakrivil. Tudi v tem primeru mu je moral vrniti vso njegovo bivšo imovino. Če ga je neupravičeno emancipiral ali raz¬ dedinil, je arogirani imel pravico do četrtine posinoviteljeve zapuščine (cjuarta dioi Pii); razen tega je smel zahtevati še vso imovino, ki jo je bil ob posinovitvi prepustil ustanovitelju, ali pa mu jo je pozneje pridobil. Po Justinijanovem pravu se je arogacija izvršila s ce¬ sarjevim. reskriptom (imperatoris auctoritate). Arogirati je smela sedaj le moška oseba, ki je bila vsaj 60 let stara ali pa hudo bolna. Skopljenci (castrati) niso smeli arogirati. Po¬ sinovljeni je moral biti vsaj za 18 let (plena puberlas) mlajši 1 Gre za osebe javnega zaupanja, ki morajo včasih sodelovati pri sestavljanju listin (prim. notarje). Gl. članek E. Sacher s, tabularius, v Pauly-Wissowa, Realenzyklopadie der klassischen Altertums- vissenschaft, s. v. Nastanek očetovske oblasti 301 kakor posinovitelj. Posinovljenec je obdržal svojo imovino, posinovitelj pa je dobil na njej užitek in upravo (bona ad- venticia ). 2. Adoptio. Posinovitev osebe a lieni iuris se je izvršila z zasebnim pravnim poslom. Za podlago je služila norma XII plošč, da oče izgubi očetovsko oblast nad sinom, potem ko ga je tretjič prodal. Prodaje so bile navidezne. Po prvih dveh je vsakokrat sledila manumisija, na kar je očetovska oblast zopet oživela. Po tretji prodaji je patria potestas prenehala. Tedaj je na¬ stopil posinovitelj in je — seveda dogovorno z očetom in kupcem — naperil zoper kupca tožbo nindicatio in patriam potestatem. Z njo je dosegel, da mu je pretor otroka addiciral, podobno kakor je pri in iure cesiji pridobitelju addiciral stvar (prim. § 54). Z magistratovim sodelovanjem je tako nastala očetovska oblast nad posinovljencem. — Za hčere, ki jih je bilo tudi mogoče adoptirati, je zadoščala enkratna prodaja. Posinovljenca samega iz početka ni nihče vprašal; pozneje adopcija ni bila mogoča, če je ugovarjal. Po Justinijanovem pravu se je adopcija izvršila tako, da je rodni oče izjavil pred sodiščem vpričo posinovitelja in svojega otroka, da daje le-tega v adopcijo (datio in adoptio- nem). Zadoščalo je, da adoptant in adoptirani nista ugovar¬ jala. Posinovitelj je moral biti vsaj 18 let starejši kakor po¬ sinovljenec (adoptio imitatur naturam); ni pa bilo treba, da bi bil star že 60 let kakor pri arogaciji. Nezakonski oče ni smel posinoviti svojega nezakonskega otroka. Adoptirati je smel tudi oče, ki je imel zakonske otroke. Ženske in impuberes je bilo od vsega početka mogoče adoptirati. Ženske so smele adoptirati ex indulgentia principis ad solacium liberorum amissorum (I. 1, 11, 10). Nezakonskega otroka ne more oče po¬ sinoviti, pač pa ga lahko pozakoni. Po justinijanovem pravu nima vsaka adopcija enakih učinkov. Vse civilne učinke ima namreč posinovitev samo te¬ daj, če ascendent (očetov ali materin) posinovi svojega po¬ srednega potomca (adoptio plena). Vsaka druga adopcija daje posinovljencu le intestatno dedno pravico, posinovljenec pa ostane še naprej v rodbini svojega rodnega očeta in pod nje¬ govo oblastjo. 1 1 Moderna prava ne razlikujejo več med arogacijo, adoptio plena in minus plena. 302 Pravno razmerje med starši in otroci III. Legitimatio. Pozakonitev (legitimatio) zagotovi nezakonskim otrokom položaj zakonskih; s tem ustanavlja tudi očetovsko oblast. Pri tem gTe predvsem za izboljšanje pravnega položaja otrok, rojeni h v konkubinatu. Pozakonitev se je razvila šele v post- klasieni dobi. Mogoča je bila v treh oblikah. 1. p er subsecpuens matrimonium. Konstantin je dovolil, da so nezakonski otroci, ki so bili rojeni dotlej (ante hanc legem), postali legitimi, če se je nji¬ hov nezakonski oče oženil z materjo. Ženo je L 477 ponovil, zopet samo pro praeterito, isto dovoljenje (C. 5, 27, 5). Ana¬ stazij je zahteval, da mora biti sklenitev zakona izpričana z dotalno listino. Justinijan je končno to pozakonitev splošno dovolil brez časovne omejitve, in sicer celo takrat, kadar je oče že imel zakonske otroke iz kakega prejšnjega zakona. Ni pa bilo mogoče pozakoniti na ta način otrok, katerih rodi¬ telja se ne bi mogla poročiti takrat, ko so bili otroci žaro jeni; izvzeti so bili tako otroci, zarojeni v prešuštvovanju, v krvo¬ skrunstvu ali s sužnjo. Učinki pozakonitve nastopijo v tre¬ nutku poroke; dotlej nezakonski otroci pridejo takoj pod očetovo oblast. Sklenitev zakona je morala biti izpričana z li¬ stino (C. 5, 27, 11 pr.: nuptialia instrumenta). Otrok lahko pre¬ preči pozakonitev, če zoper njo ugovarja. 2. p er rescriptum principis. Justinijan je v novelah (74, 89) dovolil pozakonitev s po¬ sebnim cesarskim reskriptom. Ta je bila uporabna, kadar se oče ni mogel poročiti z nezakonsko materjo, ker je že umrla Posvojitelj, ki ne sme imeti lastnih zakonskih potomcev, mora imeti določeno starost (40 let po §180 Odz., čl. 344 CC., čl. 264 ZGB.; 50 let po § 1744 BGB., pri čemer je mogoč izpregled, § 1745) in mora biti za vsaj 18 let (15 let po čl. 344 CC.) starejši od posvojenca. Francosko pravo izrečno zahteva, da mora biti adopcija koristna za posinovljenca (čl. 343 CC.). Posvojitveno pogodbo sklene posvojitelj s posvojencem ali nje¬ govim zakonitim zastopnikom; treba je, da privoli tudi posvojencev zakonski oče, ev. mati, varuh in sodišče (§ 181 Odz.). Končno mora po¬ godbo potrditi okrožno sodišče (§212 nepravd. post.). Bistveni učinek posvojitve je, da dobi adoptirani adoptantovo rodbinsko ime (§ 182 Odz.). Redno pa ustanavlja posvojitev — kolikor ni s pogodbo drugače določeno (§ 184 Odz.) — med posvojiteljem (ne pa tudi njegovimi sorodniki) in posinovljencem ter njegovimi potomci enako pravno razmerje, kakor je med zakonskimi roditelji in otroki. Posvojenec obdrži tudi pravice v svoji lastni rodbini (§183 Odz.). Nastanek očetovske oblasti 303 ali ker je nravno grdo živela. Ta pozakonitev je bila dovo¬ ljena le, če oče ni imel zakonskih otrok. Pozakon jeni otrok je prišel pod očetovsko oblast, ko je bil reskript izdan. Za reskript je zaprosil navadno oče. Ako je oče v oporoki odredil glede nezakonskih otrok: velle šibi eos legitimos esse filios successores (nov. 74, 2, 1; nov. 89, 10), je za pozakonitev smel zaprositi sin. Včasih so imenovali tako pozakonitev legi- timatio per testamentum. 3. per oblationem curiae. Dekurioni, člani občinskih svetov (curia), so bili v post- klasični dobi odgovorni za vzdrževanje javnih naprav in za izterjanje davkov. Zato se je marsikdo želel izogniti dekurio- natske časti. Razumljivo pa je, da se je cesarska zakonodaja trudila, da bi z različnimi ugodnostmi pridobila nove imovite kandidate za dekurionat. Cesar Teodozij II. je 1. 443 (C. 5, 27, 3) določil, da deduje intestatno po očetu nezakonski otrok obenem z zakonskimi, če je oče nezakonskega sina določil za dekuriona, ali pa nezakonsko hčer omožil z dekurionom. V obeh primerih je bilo treba, da je oče prepustil primemo imovino bodisi sinu, da je dosegel potrebni cenzus, bodisi hčeri za doto. Vendar očetovska oblast s tem še ni nastala. Justinijan je dovolil, da pridobi oče nad dekurionom očetov¬ sko oblast; dekurion pa ne pride v očetovo rodbino in ne stopi v noben pravni odnošaj do očetovih sorodnikov. Taka pozakonitev je mogoča, čeprav ima nezakonski oče tudi za¬ konske otroke. Vendar ne sme v oporoki zapustiti pozakon je- nemu otroku več, kakor je zapustil onemu zakonskemu, ki je dobil najmanj (C. 5, 27, 9, 8). Kadar oče ni imel zakonskih otrok, so nezakonski lahko dosegli pozakonitev, če so se sami ponudili za kurijo. 1 1 Odz. pozna pozakonitev vsled odprave zakonskega zadržka (§ 160), dalje pri neveljavnih zakonih, kjer je vsaj na strani enega zakonca oprostijivo neznanje zakonskega zadržka (§ 160). Po švicarskem pravu so v zadnjem primeru otroci zakonski ne glede na dobro ali zlo vero staršev (čl. 133ZGB); po nemškem (§ 1699) samo tedaj niso zakonski, kadar sta ob sklenitvi zaikona oba zakonca vedela za ničnost. Legitimacijo per subsequens matrimonium poznajo Odz. (§ 161), CC. (čl. 331), BGB. (§§ 1719 ss.) in ZGB. (čl. 258 s.). Legitimacijo per rescriptum, principis ima Odz. (§ 162); nemški BGB. (§ 1723ss.) prepušča to zvezni državi ali državnemu kanclerju; švicar¬ ski ZGB. (čl. 260 s.) pa sodniku. Francosko pravo je ne pozna. 304 Pravno razmerje med starši in otroci § 90. Prenehanje očetovske oblasti. I. Splošno. Po rimskem pravu je očetovska oblast trajala redno do očetove smrti ne glede na otrokovo starost. Polnoletnosti v modernem smislu rimsko pravo ni poznalo. Ko je pater familias umrl, je postal vsak njegov sin ter vnuk po že umrlem sinu pater familias. Vnuki, katerih očetje so še živeli, so prešli iz dedove oblasti pod oblast svojega očeta. Enako kakor ob očetovi smrti je očetovska oblast pre¬ nehala tudi ob sinovi smrti. Tudi vsaka capitis deminutio (maxima, media, minima), ki je zadela očeta ali otroka, je imela za posledico, da je oče¬ tovska oblast prenehala. Tako je prenehala očetovska oblast nad hčerjo, ki je v zakonu prišla pod moževo oblast (manus), enako nad sinom, ki je zaradi adopcije prišel pod posinovi- teljevo očetovsko oblast (capitis deminutio minima). Brez ca¬ pitis deminucije je prenehala očetovska oblast nad sinom, ki je postal flamen Dialis, ter nad hčerjo, ki je postala ve¬ stalka. Isto je veljalo po Justinijanovem pravu, če je sin postal škof, patricij, konzul, praefectus praetorio, praefectus urbi ali magister militum. II. Emancipatio. Podobno kakor se je očetovska oblast lahko ustanovila z adopcijo, se je lahko tudi ukinila s posebnim pravnim po¬ slom: z emancipacijo. S trikratno navidezno prodajo je oče najprej dosegel, da je njegova očetovska oblast nad sinom ugasnila; pri hčeri ali vnuku je zadoščala enkratna prodaja. Ako je kupec sina po tretji (vnuka ali hčer po prvi) prodaji manumitiral, je sin postal sui iuris in sam pater familias nove rodbine, ki ni imela z očetovo agnatsko rodbino nobene zveze. Emancipira- nega je namreč zadela capitis deminutio minima (prim. §35). Manumisor je imel pač nad njim patronatske pravice. Redno si je zagotovil te pravice oče sam (parens manumissor); zato po tretji prodaji ni kupec sina manumitiral, ampak ga je in iure cediral očetu. Sin ni bil pod očetovsko oblastjo, am¬ pak pri očetu in mancipio. Ko ga je oče nato manumitiral, Prenehanje očetovske oblasti 305 je postal njegov patron in je kot tak imel po njem intestatno dedno pravico. Cesar Anastazij je 1. 502 (C. 8, 48, 5) dovolil emancipacijo per rescriptum principis (emancipatio Anastasiana). Oče za¬ prosi cesarja (supplicatio), da z reskriptom dovoli emanci¬ pacijo. Nato predloži cesarjev reskript pristojnemu sodniku. Emancipirani mora izjaviti pred sodnikom, da soglaša; kadar je še infans, soglasja ni treba. Justini jan je odpravil staro civilno obliko emancipacije. Kot novo obliko je 1. 531 dovolil (C. 8, 48, 6: emancipatio Iusti- nianea) emancipacijo z izjavo pred sodiščem (apud aeta) vpričo otroka. Ne naravni ne adaptirani otrok ni mogel zahtevati, da ga oče emancipira. Samo izjemno je smel oni, ki je bil še kot impubes adaptiran, iz posebno važnih razlogov zahtevati emancipacijo; odločalo je oblastvo causa cognita. Ker je postal emancipirani sin imovinsko sposoben, je Konstantin pripoznal očetu pravico, da kot nekako nagrado (quasi remunerationis gratia) obdrži tretjino otrokove imo- vine, ki jo je zanj varoval. Justini jan je ta predpis spremenil tako, da je očetu pripoznal užitek na polovici otrokove imo- vine, pri čemer sta bila izvzeta peculium castrense in quasi castrense. III. Za kazen je očetovska oblast prenehala v nekaterih primerih. To je veljalo tedaj, če je oče otroka izpostavil (C. 8, 51, 2 iz 1. 374: nec enim dicere suum poterit, quem pereuntem contempserit), ali če je prostituiral hčer ( filiabus .. . peccandi necessitatem imponunt, C. 11,41,6 iz 1.428). 1 1 Po modernem (pravu preneha očetovska oblast navadno ob otro¬ kovi polnoletnosti, ko dovrši otrok 21. leto (§§ 172,174 Odz. [v zvezi z zakonom od 31. VII. 1919]). Iz važnih razlogov sodišče lahko podaljša očetovsko oblast čez navedeno dobo (§§ 172 s. Odz.). Mogoče pa je "tudi, da oče izpusti otroka pred polnoletnostjo iz očetovske oblasti z odobre- njem sodišča (§174 Odz.). Očetovska oblast preneha dalje, če oče do¬ voli dvajsetletnemu sinu vodstvo lastnega gospodarstva (§174 Odz.). Iz različnih razlogov izgubi oče svojo oblast kot kazen, bodisi začasno (§176 Odz.) ali pa trajno (§§ 177s. Odz.). Očetova oblast preneha tudi ob očetovi smrti. Vendar dobi nedo- letni otrok varuha. Nedoletna hči, ki se omoži, pride glede svoje osebe pod moževo oblast; če ji mož umrje, dokler je še nedoletna, oživi nad njo zopet očetovska oblast (§ 175 Odz.). 306 Varuštvo in skrbništvo § 91. Mancipium. Po civilnem pojmovanju Rimljan ni mogel biti suženj v svoji domovini. Ako je rimski pater familias prodal svojega otroka drugemu, je otrok ostal svoboden in rimski državljan, vendar pa se je nahajal pri kupcu v položaju, ki se je ko¬ maj razlikoval od sužnjevega. Bil je in mancipio (in servili condicione). Gospodar ga je namreč lahko odsvojil z mancipacijo ali z in iure cessio; lahko mu je podelil prostost z manumisijo (vindicta, censu, testamento). Če je gospodar oprostil takega sina, je po prvi ali po drugi prodaji nad sinom oživela zopet prejšnja patria potestas. Če je oče prepustil otroka v mancipij, da se je rešil noksalne odgovornosti, je smel otrok zahtevati, da ga je go¬ spodar manumitiral, potem ko je otrok odslužil škodo, ki jo je bil povzročil (prim. II. zv., str. 485). V klasični dobi so skušali načelno neomejeno gospodar¬ jevo oblast polagoma omejiti z raznimi predpisi. Prepovedano je zapiranje v podzemeljske prostore (ergastula); osebi in mancipio se pripoznava pravica, da zahteva osvoboditev ka¬ kor tudi da uveljavlja actio iniuriarum. Sploh so pravni lik mancipija uporabljali v klasični dobi vobče le še imaginarno zato, da je po trojni prodaji pre¬ nehala očetovska oblast nad sinom (adoptio, emancipatio). Resnični mancipij je nastajal še, kadar je šlo za noxae datio. Justinijanovo pravo nima več mancipija. To je bilo v zvezi s spremenjenimi oblikami emancipacije in ad opcije ter z opustitvijo noksalnega izročanja svobodnih oseb. Tretji oddelek: Varuštvo in skrbništvo. § 92. Varuštvo (tutela). — Pojem in vrste. I. Pojem. Ko je umrl pater familias, so postali vsi njegovi otroci svojepravni (sui iuris) ne glede na starost. Rimsko pravo se je jasno zavedalo, da zlasti nedorasli (impuberes) še ne mo¬ rejo sami uspešno varovati svojih koristi: zato so morali imeti varuha (tutor impuberis). Razen tega je rimsko pravo dajalo varuha tudi doraslim ženam, ki niso bile ne pod očetovsko in tudi ne pod moževo oblastjo (tutor mulieris). 1 II. Zgodovina. Varuštvo (tutela) sega še v preddecemviralno pravo. Va¬ ruh naj nadomešča manjkajočo očetovsko (ali moževo) oblast. Predklasični jurist Servius Sulpicius Ruf us opredeljuje varu¬ štvo takole: tutela est vis ac potestas in capite libero ad tuen- dum eum, qui propter aetatem vel sexum sua sponte se defendere nequit, iure civili data ac permissa (D. 26,1, l,pr.). Kot naravni varuh je poklican najbližji agnat (tutor legiti- mus), torej ista oseba, ki bi bil tudi varovančev intestatni dedič (ubi emolumentum successionis, ibi onus tutelae). Spo¬ jitev obeh funkcij, varuha in presumptivnega dediča, v isti osebi, je zelo vplivala na pojmovanje varuštva. Varuhova naloga v najstarejši dobi ni le, da skrbi za varovanca, ampak tudi, da se briga, da bi ostala varovančevim agnatom ohra¬ njena morebitna varovančeva zapuščina, če bi on umrl še kot impubes. Po Justinijanovem pravu je bil tutor legitimus naj¬ bližji kognat. — Po zakonu je bil varuh tudi tisti, ki je manumitiral osebo, ki je bila pri njem in mancipio. Ker je pri tem redno ravnal po poprejšnjem dogovoru (pactum fi- 1 Moderno pravo pozna varuštvo samo za nedoletne, ne več za ženske. 308 Varuštvo in skrbništvo duciae), se je n jegovo varuštvo imenovalo tuiela fiduciaria. — 1 utor legitimus žene je svojo oblast lahko cediral z in iure cessio drugemu, ki se je imenoval tutor cessicius, njegovo va¬ ruštvo pa l ut el a cessicia. Varuha pa je bilo mogoče določiti tudi v oporoki. Tak tutor testamentarius je imel prednost pred agnatskim varu- bom, podobno kakor je oporočno dedovanje preprečilo, da ni prišlo do intestatnega. Oporočni varuh je seveda lahko od¬ klonil (abdicare) poverjeno mu nalogo; tedaj je varuštvo pri¬ padlo zopet najbližjemu agnatu. Kadar varovanec ni imel ne oporočnega ne agnatskega varuha, je postavil varuha pretor (tutor datious). Pri tem je moral postopati sporazumno z večino ljudskih tribunov. To je določil zakon lex Atilia (pred 186 pr. Kr.); zato se je tako postavljeni varuh imenoval tutor Atilianus. V principatski dobi sta v Rimu varuhe postavljala konzula, za Marka Av- relija pa se pojavi že poseben praetor tutelaris. V provinci je bil za postavljanje varuhov pristojen provincialni namest¬ nik (praeses provinciae) (lex lulia et Titi a). 1 Čim več je bilo oblastveno postavljenih varuhov, tem bolj se je izpreminjalo pojmovanje varuštva. Pri varuštvu ni bilo več agnatskih interesov, ki bi bili različni od varovančevih; zato je bila edina varuhova naloga, da je varoval varovan- čeve koristi. To pojmovanje se je polagoma uveljavilo tudi v oporočnem agnatskem varuštvu. V zvezi z oblastvenim postavljanjem varuhov se je raz¬ vilo tudi naziranje, da je prevzem varuštva državljanska dolžnost (munus publicum). Kdor je bil za varuha sposoben, je moral sprejeti poverjeno funkcijo, razen če ni morda imel kakega razloga, ki je upravičeval njegovo odklonitev (eksku- zacijski razlog). 2 Taki razlogi so bili n. pr. starost nad 70 let, več lastnih otrok (tri do pet). Oblastveno postavljeni varuh je lahko opozoril oblastvo, da je nekdo drug bolj poklican za varuha določenemu varo- 1 Po Odz. (§ 190), BGB. (§ 1774) in ZGB. (čl. 379) postavlja varuha sodišče (gl. str. 309, op. 2). Po francoskem pravu pa imenuje varuha oni roditelj, ki pozneje umrje (le dernier survivant des pere et mere, čl. 397), v drugi vrsti .najbližji prednik, med enakimi izbira rodbinski svet (čl. 402 s. CC.); kadar tudi takega varuha ni, ga imenuje šestčlanski rodbinski svet pod predsedstvom mirovnega sodnika (juge de paix, čl. 405 ss., 416 CC.). Varuštvenega sodišča francosko pravo ne pozna. 2 Prim. § 195 Odz., §§ 1785 s. BGB., čl. 427ss. CC., čl. 382 s. ZGB. Tutela impuberum 309 vancu (potioris nominatio). Justinijanovo pravo tega ne pozna več. III. Varuh. Varuh je mogel hiti po civilnem pravu moški državljan ali Latinec. Moral je biti dorasel (pubes), ni pa bilo treba, da bi bil sui iuris. Po Justinijanovem pravu niso mogli biti varuhi zlasti: sužnji; ženske razen matere in stare matere, če sta se s prisego zavezali, da se ne bosta vnovič omožili in sta se hkrati odrekli ugodnostim velejanskega senatovega sklepa; umobolni, gluhi, nemi, hudo bolni; minores; aktivni vojaki, razen glede otrok sovojakov; oni, ki jih je varovančev oče ali mati v oporoki izključil od varuštva, ter oni, ki so z oče¬ tom živeli v smrtnem sovraštvu; varovančevi upniki in dolž¬ niki; končno tudi škofje in menihi. 1 IV. Tutela mulierum se je razvijala v mnogih ozirih drugače kakor tutela impu¬ berum (prim. § 94). § 93. Tutela impuberum. I. Postavitev varuha. Tutela legitima pripada moškim, ki bi prišli v poštev kot varovančevi intestatni dediči. Razen agnatov so poklicani tudi patron in njegovi otroci ter parens manumissor. Oporočnega varuha je oče v svoji oporoki postavil z be¬ sedami: Titium tutorem do, ali pa: Titius tutor esto. Od Av¬ gusta naprej je oče lahko postavil varuha tudi v potrjenem kodicilu. Justini janovo pravo ne zahteva več določenih be¬ sedi. — Varuh je moral biti ceri a persona. Postavljen je bil lahko pod pogojem, s priče tnim ali s končnim rokom. Rimski pater familias je smel postaviti varuha otroku tudi, če ga je razdedinil. Patronovega varuštva oče ni mogel izključiti z oporočno odredbo, čeprav je oporočni varuh splošno imel prednost pred zakonitim. — Kadar je bila očetova postavitev iz kakega razloga p«manjkljiva (n. pr. uporabil je napačne 1 Odz. razlikuje med osebami, ki so izključene od vsakega varu¬ štva (§ 191), odn. ki naj se jim praviloma ne poveri nobeno varuštvo (§ 192), ter osebami, ki jih ni moči siliti, da prevzamejo varuštvo (§ 195), in osebami, ki ne morejo postati varuhi določenim osebam (§ 194). —- Prim. š§ 1780 ss. BGB., čl.442.ss. CC., čl. 384 ZGB. 310 Varuštvo in skrbništvo besede, odredil je postavitev v nepotrjenem kodicilu), je pre- tor redno imel tako odredbo za očetov predlog. Uveljavil jo je s tem, da jo je potrdil (confirmatio). 1 Tutela d at in a je bila magistratova zadeva . 2 Tak varuh ni smel biti postavljen ne pod pogojem ne in diem. Za posta¬ vitev je smel zaprositi vsak varovancev sorodnik ali prija¬ telj. Nekatere osebe so bile naravnost dolžne, da to store, n. pr. liberti za patronove otroke, mati za svoje otroke. Varuštvo se je začelo ipso iure, brž ko je varuhu pri¬ padlo. Pri oporočnem varuhu je to nastopilo, ko je oporočni dedič pridobil dediščino. II. Varuhove funkcije. Varuhova skrb je veljala predvsem varovančevi imovini. Za vzgojo varovančeve osebe po klasičnem pravu varuh ni bil dolžan skrbeti; to je bila navadno materina skrb. Varuh je moral le prigospodariti primerna sredstva za varovančevo vzdrževanje . 3 1. Administratio, gestio. Varuh ni bil direktni namestnik pupilov. Za varovanca, ki je bil še infans, je mogel pridobivati le po njegovih suž¬ njih. Drugače je sklepal zanj potrebne posle kot posredni namestnik, kar je veljalo zlasti za pogodbeno pravo. Šele v drugem stoletju po Kr. je varuh lahko pridobival ali odsvojil za pupila s tradicijo, nikakor pa ne z mancipacijo in najbrž tudi ne z in iure cesijo. Za varovanca je lahko pridobil tudi dediščino, ki je le-temu pripadla po pretorskem pravu (bo- norum possessio), šele v postklasični dobi — vsaj za infanta — tudi civilno dediščino (C. Th. 8, 18, 8; C. 6, 30,18). Od konca klasične dobe naprej so vedno bolj omejevali varuhovo pravico, da sme odsvojiti varovančevo imovino. Na 1 Po Odz. mora sodišče za varuha postaviti osebo, ki jo je oče v varuštvo pozval, ali če oče tega ni odredil, mati (§ 196). Kadar se to ni zgodilo, tedaj je poveriti varuštvo materi, nato očetovemu očetu, nato očetovi materi in končno najbližjemu sorodniku (§ 198). Če vse ni iz¬ vedljivo, izbere varuha sodišče (§ 199). 2 Prim. § 199 Odz. 3 Varuhu je poverjena skrb za varovančevo osebo in imovino; on je tudi njegov zakoniti zastopnik (§§ 188,209,216; 205,1034 Odz.; §1793 BGB., čl. 367 ZGB., čl. 450 CC.). Otrokova vzgoja pa se prepušča predvsem materi, kolikor ne bi otrokov blagor zahteval kaj drugega (§ 218 Odz.). Tutela impuberum 311 pobudo Septimija Severa je 1. 195 poseben senatov sklep (ora- tio divi Severi) prepovedal, da bi varuhi odsvajali varovan- čeva kmečka in suburbanaIna (nezazidana mestna) zemljišča, razen če so jim varovančevi starši to naročili (D. 27, 9,1). V nujnih primerih je magistrat lahko odobril prodajo. Pozneje je veljalo načelo, da mora varuh prodati nedonosne premič¬ nine, zlasti take, ki se lahko pokvarijo (C. 5, 37, 22 pr.); dalje tudi hiše v mestu in mestne sužnje. Te stvari je smel pro¬ dati celo takrat, kadar mu je bilo to v oporoki izrečno pre¬ povedano. Konstantin je 1.326 v posebni konstituciji (C. 5, 37, 22,1 ss.) varuhu prepovedal prodajati mestno in suburba- nalno lastnino ter dragocenejše premičnine, razen če je bil varuh upravičen, prodajati poljska zemljišča (po sodnikovi odobritvi). Pač pa je smel varuh sam prodati odvišno živino in staro obleko. — Terjatve je moral varuh izterjati, ni pa smel dajati daril iz varovančeve imovine. 1 2. Auctoritatis interpositio. Če je bil varovanec že infantia maior, je lahko sam skle¬ pal pravne posle, pri katerih je samo pridobival (sprejem odpusta dolga ali darila). Pravne posle, pri katerih se je tudi zavezoval, je veljavno sklepal samo tako, da je z njim so¬ deloval varuh. Varuh je na sopogodbenikovo vprašanje: auciorne fis? odgovoril: aucior fio. Zato je moral biti varuh osebno navzoč. S svojim sodelovanjem, ki ga viri imenujejo auctoritatis interpositio, je potrdil pupilovo ravnanje. Varuh je prosto presojal, ali naj pri določenem pravnem poslu sodeluje ali ne. Vendar ni mogel veljavno avtorizirati pravnih poslov, ki je bil pri njih sam udeležen (n. pr. posojilo, ki ga je dal varovancu, je ustvarjalo le naturalno obligacijo). 2 1 Varuhova oblast je po Odz. znatno omejena, zlasti zaradi nad- varuštva, ki ga opravlja sodišče. Varovančevo imovino mora opravljati »z vso pazljivostjo poštenega in marljivega gospodarja« in odgovarja za svojo krivdo (§228). Podrobni predpisi obstoje glede različnih imovinskih sestavin (dragocenosti, go¬ tovina, premičnine, nepremičnine, terjatev itd.; §§ 229 ss. Odz.). Vobče mora vsak varuh letno dajati račun o upravi, ki mu je poverjena (§§ 238ss. Odz.). Za važnejše gospodarske spremembe, zlasti za odsvojitev nepremič¬ nin, mora varuh dobiti dovoljenje sodišča (§§ 232 s. Odz.). 2 Varuhovo dovoljenje je potrebno, da more varovanec odsvojiti ali se zavezati (§§ 244, 865, prim. pa § 246 Odz.). 312 Varuštvo in skrbništvo III. Varuhova odgovornost. Varuhova odgovornost ni bila vedno enaka. Spočetka je odgovarjal le za deliktno ravnanje (dolus). Zakon XII plošč pozna javno obtožbo (accusatio suspecti iutoris) zoper nepoštenega oporočnega varuha. Naperil jo je lahko vsakdo. Njena svrha je bila odstavitev (remotio) va¬ ruha, ki je naklepno oškodoval pupila, razsipal njegovo imo- vino (grassatus in tuiela, D. 26, 10, 3, 5). Odstavil je varuha pretor, v provinci namestnik (praeses), — Zoper nepoštenega agnatskega varuha je zakon XII plošč uvedel tožbo actio rationibus distrahendis, ki je radi utaje varovančeve imovine šla na duplum odtegnjene vrednosti. S to tožbo je pupil mo¬ gel po končanem varuštvu zahtevati od varuha tudi položitev računov. Proti koncu republikanske dobe, ko je zmagalo pojmo¬ vanje, da je varuštvo izključno zaradi varovanca, se je naj¬ brž v zvezi z novim formularnim postopanjem uveljavila nova tožba: actio tutelae (prim. II. zv., str. 423 ss.). Poznal jo je že Q. Mucius Scaevola. Varuh ne odgovarja več samo deliktno, ampak tudi kvazikontraktno. Varuh je odgovoren za kršitev vsake dolžnosti. Obsojenega varuha zadene infamija. Neka¬ teri fragmenti klasičnih tekstov nalagajo varuhu odgovornost za vsako krivdo. Po Justinijanovem pravu je odgovoren le za ono skrbnost, s katero je upravljal lastne zadeve (diligen- iio quam suis). Kot kvazikontraktna tožba je actio tutelae mogoča tudi zoper varuhove dediče. Nasprotno je mogel va¬ ruh zahtevati povračilo potroškov in odvzem obveznosti, ki jih je bil v varovančevem interesu prevzel. V ta namen mu je rabila actio tutelae contraria. V zvezi s spremenjenim pojmovanjem varuštva je nala¬ galo poznejše rimsko pravo v varovančevem interesu varuhu različne kavtele. Ob pričetku svoje funkcije je moral varuh dati varščino, da varovančeva imovina ne bo trpela škode (satisdatio vem pupilli salvam fore). Lenel (EP 3 , str. 541) domneva, da se je glasila: Quidquid quod tu tutelam me a m gesseris, te miki dare facere oportebit ex fide bona, ob id rem meam salvam fore spondesne? Spondeo. — Varuh je moral dati kavcijo va¬ rovancu samemu; če je bil še infans , jo je zanj sprejel njegov suženj ali državni suženj ali magistrat ali oseba, ki jo je magistrat določil. Svojo obljubo je moral varuh potrditi Tutela mulierum 313 s poroki. Nekateri varuhi, oporočni in trsti, ki jih je postavil višji magistrat, niso bili dolžni dati to varščino. Dalje je moral varuh ob začetku svojega poslovanja po¬ pisati (inventarizirati) varovančevo imovino, razen če je bil te dolžnosti izrečno oproščen. Justinijanovo pravo je razširilo na vse varuhe dolžnost, da dajo te kavtele. Varovanec je imel na varuhovi i m ovini vesoljno zastavno pravico, ki je bila privilegirana (veljala je najbrž od onega dne naprej, ko je obveznost nastala). Razen vesoljne hipoteke je imel varovanec že po klasičnem pravu specialno zastavno pravico na stvareh, ki jih je bil varuh kupil za varovančev denar. (Podrobneje o tožbi actio tutelae, kakor tudi o actio tutelae utilis in o actio protutelae prim. II. zv., §80). IV. K o nec varu š tv a. Varuštvo je prenehalo predvsem, ko je varovanec dorasel (pubes). 1 Prenehalo je tudi, če je varovanec umrl ali če ga je zadela capitis deminutio ali če se je izpolnil rok ali pogoj, pod katerim je bil varuh postavljen. Prav tako je varuštvo pre¬ nehalo, če je varuh umrl ali če ga je zadela capitis deminutio maxima ali media; varuhova capitis deminutio minima je po¬ vzročila ugasnitev varuštva le, če je bil varuh tutor legitimus. Odstavitev nepoštenega varuha smo že omenili. Ako bi impubes radi prenehanja varuštva (n. pr. zaradi varuhove smrti) ostal brez varuha, mu je pretor postavil dru¬ gega. § 94. Tutela mulierum. I. Zgodovina. Varuštvo nad doraslimi, svojepravnimi ženskami je imelo svoj zadnji razlog v gospodarskih interesih agnatske rodbine. Cicero ga je opravičeval z žensko infirmitas consilii. Gaj (1,190) odklanja njegovo utemeljevanje z žensko lahkomisel¬ nostjo. 2 1 Po modernem pravu je mesto doraslosti odločilna polnoletnost (§ 251 Odz.), razen če sodišče iz važnih razlogov podaljša varuštvo. 2 Gai. 1, 190: Feminas vero perfectae aelatis in tutela esse fere nutta pretiosa ratio suasisse oidetur: nam quae oulgo creditur, quia levitate animi plerumque decipiuntur et aequum er at eas tutorum aucto- 514 Varuštvo in skrbništvo Drugače kakor tutela impuberum je varuštvo nad žen¬ skami trajalo redno do varovankine smrti, če ni morda prišla pod moževo oblast (manus). ^ ar uti je bil predvsem oporočni. Pater familias je svoji ženi in manu lahko v oporoki dovolil, da si sama izbere va¬ ruha (optio tutoris: Titiae uxori meae tutoris optionem do, Gai., 1 , 150). Izbiro ji je lahko dovolil neomejeno, ali pa jo je omejil na enkratno ali nekolikokratno (dumtaxat semel, bis). Ženin tutor legitimus je imel nasproti drugim njenim varuhom privilegiran položaj. Le on je namreč smel prenesti izvrševanje varuštva z in iure cesijo na drugo osebo (tutor cessicius). Agnatskega varuha tudi ni bilo mogoče prisiliti, da bi moral avtorizirati ženino ravnanje v nekaterih primerih (za napravo oporoke; le iz zelo važnega razloga [si magna causa. interneniat] pa za odsvojitev kake res mancipi, ali za pogodbo, s katero bi se varovanka zavezala). Druge varuhe je namreč pretor lahko prisilil k avtorizaciji. Nevšečnega agnatskega varuha seje žena znebila s coemp- iio in manum tutelae evitandae c-ausa. Žena je sklenila s svo¬ jim zaupnikom navidezen koempcijski zakon in je prišla pod njegovo oblast (manus). Mož jo je mancipiral drugemu nje¬ nemu zaupniku, ki jo je nato manumitiral. Le-ta je postal njen tutor legitimus, toda ni bil več agnatski varuh. Njega je žena lahko prisilila s pretorjevo pomočjo, da je moral avtorizirati njene pravne posle. Kadar ni bilo ne oporočnega ne po zakonu določenega varuha, je imenovalo varuha oblastvo. II. Varuhove funkcije. Ženin varuh je sodeloval z auctoritatis interpositio pri ženinih civilnih pravnih poslih. Taki so bili n. pr.: naprava oporoke, mancipacija, in iure cessio, civilna manumisija, usta¬ novitev dote z obljubo, nastop dediščine, akceptilacija, skle¬ nitev civilne obligacije. Po klasičnem pravu je mogla žena s pretorjevo pomočjo varuha prisiliti k avtorizaciji, le pri ritate regi, magis speciosa videiur quam vera;... nato ugotavlja, da dorasla ženska itak sama sklepa svoje pravne posle ter da pretor vča¬ sih celo prisili varuha k avtorizaciji. Skrbništvo (cura) 315 agnatskem varuhu tega ni mogla glede nekaterih poslov, ka¬ kor smo to že omenili. Ženine imovine varuh ni upravljal. Zato ni bil z ženo v nobenem obligacijskem razmerju. Actio tutelae pri tem varuštvu ni bila uporabna. Razumljivo je, da pri tem varuštvu pozneje ni prišlo do izpremembe njegovega pomena, kakor smo to ugotovili za varuštvo nedoraslih. III. Konec varuštva nad ženskami. Avgustova zakonodaja je oprostila varuštva žene, ki so rodile kot ingenuae tri, kot osvobojenke štiri otroke (ius libe- rorum). Pod Klavdijem je poseben zakon lex Claudia (med leti 44 in 49 po Kr.) odpravil agnatsko varuštvo nad ženskami. V zvezi s temi oprostitvami je varuštvo žensk vedno bolj izginjalo. Cesar Honorij ga je končno odpravil, ko je 1. 410 podelil za vse čase vsem ženskam ius liberorum. Zato se že v Teodozijevem kodeksu ne omenja več. § 95. Skrbništvo {cura). I. Pojem. Skrbništvo (cura) ni bilo notranje tako enoten pravni lik kakor varuštvo. Nekateri primeri skrbništva segajo nazaj v najstarejšo civilno dobo: skrbništvo za umobolne (cura furiosi) in zapravljivce (cura prodigi). Pri obojih upošteva pravni red poleg oskrbovanca tudi morebitne dedne interese njegovih agnatskih sorodnikov. Poznejši razvoj je postavil oskrbovan- čeve koristi na prvo mesto; pri mlajšem skrbništvu za nedo- letne (cura minorum) pa je že takoj iz početka odločal le oskrbovančev interes. Skrbnik za umobolnega (morda tudi za zapravljivca) je bil redno njegov najbližji aguat (curator legitimus), eventualno gentili. Če takega ni bilo, je skrbnika postavil pretor (curator honorarius, dativus). Z oporoko ni bilo mogoče postaviti skrb¬ nika. Vendar je oblastvo (pretor, provincialni namestnik) na¬ vadno postavilo za skrbnika osebo, ki jo je oče (pomotoma) v oporoki imenoval za skrbnika. — Za mladoletne je skrb¬ nika vedno postavil pretor. Ker rimsko pravo nima posebne tožbe, s katero bi skrbnik in oskrbovanec uveljavljala medsebojne zahtevke, so za ta namen uporabljali actio negotiorum gestorum (directa in con- traria). 4 Rimsko pravo 1/2. 316 Vaništvo in skrbništvo II. Cura furiosi . 1 Glede umobolni h oseb je določal zakon XII plošč: Si furiosus escit, ast ei custos nec escit, adgnatum gentiliumque in eo pecuniaque eius potestas esto (V, 7). Umobolni je imel skrbnika, če ni bil več pod očetovsko oblastjo in ne pod varuštvom. Vsaj iz počet ka se je skrbnik moral brigati tudi za oskrbovančevo osebo; glavna dolžnost pa mu je bila skrb za njegovo imovino. Ker je bil umobolni poslovno popolnoma nesposoben, ni imel skrbnik ničesar avto¬ rizirati, ampak je moral poslovati sam kot negotiorum gestor. Že po civilnem pravu je smel odsvojiti oskrbovančeve res man- cipi z mancipacijo. Ni pa smel osvobajati kurandovih sužnjev, poklanjati njegovih stvari v sakralne namene ali jih podarjati (quocl ea res in administratione non est). Po poznejšem, zlasti Justinijanovem pravu sme sicer še odsvajati oskrbovančeve stvari, toda le toliko, kolikor je to kurandu v prid. — Kadar ima oskrbovanec svetle trenutke, skrbništvo preneha, po Ju¬ stinijanovem pravu pa samo miruje. III. Cura prodigi. Kakor poroča Ulpijan (12,2), je že zakon XII plošč urejal skrbništvo nad zapravljivci, qui bonis interdicti sunt. Celotni institut je pozneje spopolnil pretor, ki je tudi opravil preklic. Besedilo pretorskega preklica se je glasilo: Quando tibi bona paterna aoitaque nequitia iua disperdis liberosque iuos a d egestatem perducis. ob ea m rem tibi ea re (najbrž a ere) commercioque interdico (Paul. 3. 4a, 7). Besedilo skuša preprečiti, da ne bi oskrbovanec zapravil intestatno podedo- 1 Preklicni red (od 28. VI. 1916; prim. § 273 Odz.) predvideva popolni preklic za osebe nad sedem let, ki zaradi umobolnosti ali slaboumnosti ne morejo same oskrbovati svojih zadev (§ 1). Delno pa se lahko pre¬ kličejo polnoletni: a) iki sicer niso nesposobni oskrbovati svoje zadeve, ki pa vendar zaradi umobolnosti ali slaboumnosti potrebujejo poseb¬ nega pomočnika (§ 1); b) zapravljivci (§ 2); c) osebe, ki z rednim zlo¬ rabljanjem alkohola ali živčnih strupov spravljajo sebe ali svojo rod¬ bino v bedo ali ogrožajo varnost drugih (s 2). — Popolno preklicani je poslovno nesposoben 'kakor infans (§ 3). Zato ima skrbnika. — Delno preklicani so izenačeni z doraslimi nedoletniki in imajo pomočnika (§4). — Enake določbe veljajo po čl. 15 s. uvodnega zakona za zakon o sod¬ nem nepravdnem postopku (od 26. VII. 1934). Postavitev skrbnika določa Odz. tudi v primerih, kjer ne gre za omejevanje poslovne sposobnosti. Tako določa skrbnika: za nedoletnike (kolizijski kura/tor, §§ 271 is.), za nerojene (§274), za gluhoneme (§275), za odsotne in neznane udeležence posla (§§276s.), za jetnike (§ 279). Skrbništvo (cura) 317 vane imovine; poznejša praksa je šla za tem, da je treba pre¬ prečiti zapravljanje vsake, ne le podedovane imovine. V klasični dobi je skrbnik upravljal oskrbovančevo imo- vino, v postklasični dobi pa je dajal samo konsenz. Zaprav¬ ljivec je bil v podobnem položaju kakor impubes infantia maior. Popolnoma je bil izključen od poslov per aes et libram. S skrbnikovim soglasjem (consensus) je svoj položaj lahko izboljšal, ni ga pa smel poslabšati. Veljavne oporoke ni mogel napraviti. IV. Cura minorum d Zaščita, ki jo je zakon lex Plaetoria (okrog 192 pr. Kr.) zagotovil svojepravnim osebam izpod 25 let (minores XXV an- nis) (prim. str. 138), je spravila sopogodbenika v neprijeten položaj. Pri vsakem pravnem poslu se je moral bati, da bo minor na podstavi pletorijskega zakona izpodbijal pravni posel. Sklepati smemo, da v takih razmerah nihče ni rad sklepal pravnih poslov z nedoletnikom. Na ugodnosti ple¬ torijskega zakona pa se ni mogel več sklicevati minor, ki je imel posebnega skrbnika (curator minoris). Zato so se minores pogosto obračali na pretorja, da jim je postavil skrbnika. Čeprav se je skrbništvo vedno bolj uporabljalo, vendar tudi v J ustinijanovem pravu ni bilo splošno obvezno. To je postalo šele 1. 1548 (nemški državni policijski red). Minor, ki je bil po civilnem pravu poslovno popolnoma sposoben, to ni bil več, odkar je imel skrbnika. Le-ta mu je s svojim konsenzom omogočil poslovanje. Soglasje je skrbnik lahko izrazil ne le osebno in ustno pri pravnem poslu, ampak tudi pismeno, kakor tudi vnaprej ali naknadno. — Zakono¬ daja postklasične dobe je v mnogih pogledih izenačila skrb¬ nikov pravni položaj s položajem, ki ga je imel tutor impu- beris. To je veljalo zlasti glede odsvojitve nepremičnin in glede kavcije rem minoris salvam fore. Skrbnika je imenoval pretor na mladoletnikov predlog. Izjemno je tak predlog lahko stavil mladoletnikov nasprotnik, ki je želel začeti pravdo zoper njega. Predčasno je lahko nehalo to skrbništvo, če je minor dosegel veniam aetatis. Po Konstantinovi konstituciji je bilo 1 Po modernem ipravu traja varuštvo do polnoletnosti. Zato prihaja cura minorum v poštev samo izjemno (§§ 271 s. Odz.): če gre za posle med roditelji in otrokom; med varuhom in nedoletnikom; med dvema ali več nedoletniki, ki imajo istega varuha; v takem primeru imenuje sodišče (vsakemu) nedoletniku posebnega skrbnika (kolizijski kurator). 4* 318 Varuštvo in skrbništvo To mogoče za ženske z 18 leti, za moške pa z 20 leti. Vendar ni smel tak minor odsvojiti ali zastaviti svoje zemljišče. V. C ur a bonorum, etc. Honorarno pravo je uvedlo tudi različna skrbništva, pri katerih je bilo skrbniku poverjeno redno samo varovanje (custodia) določenih interesov. Tako je varoval curator ventris interese še nerojenega postuma (nasciturus). Curator bono¬ rum je skrbel n. pr. za imovino vojnega ujetnika ali odsot¬ nega; razprodajal prezadolženčevo honkurzno imovino (cura¬ tor bonis distrahendis ; gl. § 140, IV). Curator debilium persona- rum je podpiral pri oskrbovanju pravnih poslov neme, gluhe in bolne osebe, ne da bi omejeval njihovo poslovno sposobnost. D. Dedno pravo. Prvi oddelek: Uvod. § 96. Dedno pravo. I. Splošno. Smrt povzroči, da ugasne človekova pravna osebnost. Njegova dotedanja imovina se poslej imenuje zapuščina, po¬ kojni sam pa zapustnik. Naloga pravnega reda je, da ureja prehod zapuščine na druge osebe — dediče. Glede nanje se zapuščina imenuje dediščina. Dedno pravo je celokupnost pravnih norm, ki urejajo prehod zapustnikovih pravnih odnošajev na druge osebe. Rimsko dedno pravo se v mnogih ozirih razlikuje od dru¬ gih dednih prav. S svojim sistemom je odločilno vplivalo ne le na evropska kontinentalna prava, ampak tudi na angleško pravo. Zapuščina in dediščina se brez razlike imenuje hereditas, dedič pa heres. Dedič je vesoljni naslednik zapustnikov. Kot tak popol¬ noma vstopi v njegov pravni položaj (succedit in ius, in locum def uncti). Vesoljni značaj nasledovanja se pokaže v tem, da dedič pridobi naenkrat vso dediščino, ne da bi moral pridobiti posebej posamezne stvari ali pravice. Kaže se dalje v obsegu pridobitve. Vsaj od pretorske dobe naprej preidejo na dediča načeloma vsi zapustnikovi imovinskopravni odnošaji: dedič postane lastnik zapustnikovih stvari, upnik njegovih terjatev, dolžnik njegovih dolgov. Dedič odgovarja načeloma za vse zapustnikove dolgove, ne glede na to, ali je vrednost zapuščine večja ali manjša kakor dolgovi. Vkljub načelu o vesoljnem dedovanju ugasnejo nekatere zapustnikove pravice ob nje¬ govi smrti. Razen javnopravnih odnošajev (n. pr. konzulova funkcija) so nepodedljivi tisti imovinskopravni odnošaji, ki so že pojmovno vezani na zapustnikovo osebo, kakor so to: 320 Dedno pravo — Uvod osebne služnosti; mandatno in družbeno (societas) razmerje; porokova obveznost, ki je bila ustanovljena s sponsio ali s fidepromissio. Končno so bile po klasičnem pravu pasivno nepodedljive vse a ctiones poenales ex maleficio; tudi aktivno pa so bile nepodedljive actiones vindictam spirantes (n. pr. actio iniuriarum). Glede na vesoljni značaj dedovanja označujejo viri de¬ dovanje kot successio in unioersum ius, quod defunctus habu- crit (D. 50,17,62). II. Delacijski razlogi. Delacijski razlogi so ona juristična dejstva, zaradi katerih določena dediščina pripade (defertur) določenemu dediču, da jo potem lahko pridobi (acquisitio). Rimsko pravo pozna dvoje Relacijskih razlogov: oporoko (testamentum) in zakon. Ustrezno individualistični miselnosti daje rimsko pravo prednost oporoki. Rimljan si je smel po svoji volji z oporoko določiti dediča. Samo kadar tega ni storil, je dediščina pripadla osebam, ki jih je kot dediče označil zakon; le-to dedovanje so imenovali ab intestato in so že s samim nazivom pokazali, da ima jo oporočno dedovanje za redno. Intestatno dedovanje je prihajalo v poštev šele ta¬ krat, kadar ni bilo oporoke, ali vsa j ni prišlo do oporočnega dedovanja . 1 Razen nekaterih izjemnih primerov, ki jih bomo še omenili, ni bilo mogoče, da bi bili po istem zapustniku dedovali hkrati oporočni in intestatni dediči. To načelo je izraženo v pravilu: Nemo pro parte testatus, pr o parte inte- status decedere poteši . 2 III. Dedič. Dedič (heres) je, kakor smo že omenili, vesoljni naslednik zapustnikov. Dediščina pripade predvsem tistemu dediču, ki je v opo¬ roki postavljen za dediča. S samo postavitvijo oporočni dedič ne pridobi nobene pravice; dedno pravico ima šele, ko za¬ pustnik umrje (oinentis non datur hereditas). Postavljeni de¬ dič deduje le, če ob oporočiteljevi smrti sam še živi, odn. če 1 Moderna prava poznajo kot tretji delacijski razlog dedno po¬ godbo: §§ 533, 602,1249 ss. Odz. (med zakoncema); čl. 1082,1093 CC. (v že¬ nitni pogodbi); §§ 1941. 2274ss. BGB. in čl.494ss., 512 ss. ZGB. (neomejeno). 2 Po modernem pravu lahko deduje poleg oporočnega dediča tudi zakoniti: §§ 554, 556, 562, 713 Odz.; §§ 2088, 2094 BGB., čl. 481, odst. 2 ZGB. Dedno pravo 321 takrat že živi vsaj kot nasciturus. Kadar ni oporočnega de¬ diča, pripade dediščina osebam, ki jih določa dedno pravo: intestatnim dedičem. 1 Po položaju, v katerem je bil dedič do zapustnika ob nje¬ govi smrti, razlikuje rimsko pravo domače in zunanje dediče (heredes domestici — extranei). Heredes domestici so osebe, ki so bile ob zapustnikovi smrti pod njegovo oblastjo: otroci in potestate, žena in manu, osebe in mancipio, sužnji. Vsi drugi so heredes extranei, bodisi da so to agnatski ali kognat- ski sorodniki zapustnika, bodisi da so njemu popolnoma tuje osebe. Pomen tega razlikovanja se kaže v razmerju do pri¬ padle dediščine. Domači dedič pridobi dediščino že v tre¬ nutku, ko mu je pripadla: delatio in a cquisiiio nastopita isto¬ časno. Zunanji dedič pa mora pripadlo dediščino šele pri¬ dobiti. To razlikovanje laže razumemo, če upoštevamo, da so v skromnih razmerah civilne dobe heredes domestici že za očetovega življenja živeli na očetovem domu. Po njegovi smrti so kar tam ostali in naprej gospodarili, medtem ko je extra- neus heres (bodisi brat, bratranec, nečak itd., bodisi popol¬ noma tuj človek) morah šele priti na kmetijo in jo vzeti v po¬ sest. — Domači dediči pridobijo pripadlo jim dediščino ne glede na to, ali jim je to prav ali ne (sine velint sine nolint heredes fiunt). Zato jih rimsko pravo imenuje heredes neces- sarii. Med njimi razlikuje rimsko pravo dve skupini. Heredes sui et necessarii so tisti, ki so bili do oporočitel jeve smrti pod njegovo očetovsko ali moževo oblastjo in so z njegovo smrtjo postali sui. iuris (otroci, vnuki po prej u m rlih sinovih, žena in manu). Heres necessarius je suženj, ki ga je gospodar po¬ stavil v oporoki za dediča in mu je obenem podelil prostost (manumissio testamento). Zunanji dediči so heredes ooluntarii, ker sami odločajo, ali hočejo pridobiti dediščino, ki jim je pripadla. Obojni, heredes domestici in heredes extranei, utegnejo biti oporočni ali intestatni dediči, razen sužnja, ki more biti le v oporoki postavljen za dediča. 1 Po francoskem pravu je dedič (heritier) samo intestatni dedič. Oporočni dedič je samo vesoljni legatar, in sicer legataire universel, ki mu pripade vsa dediščina, ali pa legataire a tifre universel, ki je po¬ stavljen na določen del dediščine. Vendar je praksa večino razlik za¬ brisala. Volilojemnik v rimskem smislu je legataire a litre particulier (CC. čl. 1002, 1003, 1010. 1014). To razlikovanje je francoski zakonik prevzel iz domačega običajnega prava (Coutumes). — Tudi angleško pravo imenuje samo intestatnega dediča heir, medtem ko je oporočni dedič devisee. 322 Dedno pravo — Uvod IV. Hereditas iacens. i . l{ e _ res extraneus, oporočni ali intestatni (n. pr. brat), mora dediščino, ki mu je pripadla, šele pridobiti. Od njegove volje je odvisno, ali in kdaj to stori. Dokler je ne pridobi, je de¬ diščina brez gospodarja (hereditas iacet; bona hereditaria sine domino iacent); občepravna doktrina jo je imenovala ležečo zapuščino (hereditas iacens). v Ker utegne tako stanje zelo dolgo trajati, se ležeča za¬ puščina sama povečuje in zmanjšuje, kolikor za to ni treba osebnega lastnikovega sodelovanja. Tako pridobiva ležeča zapuščina lastnino na plodovih zapuščinskih stvari, na na¬ plavljeni (alluvio) in na (od hudournika) donešeni (aoulsio) zemlji; pridobiva po zapuščinskih sužnjih; izgublja zaradi priposestvovanja zapuščinskih stvari po drugih osebah. Če j e zapustnik začel priposestvovati neko stvar, se priposestvo- vanje nadaljuje v prid ležeče zapuščine, razen če je prišla stvar medtem v posest druge osebe. Ko je priposestvovalna doba končana, spada priposestvovana stvar k ležeči zapuščini. Glede ležeče zapuščine je rimsko pravo postavilo dve fikciji: reprezentativno in retroaktivno. Po prvi nadaljuje le¬ žeča zapuščina zapustnikovo osebnost (personae defuncti vi¬ cem sustinet, defuncti locum obtinet). Po retroaktivni fikciji naj bi se zagotovila zveza med zapustnikom in dedičem: ko dedič pridobi dediščino, velja, kakor da bi jo bil pridobil že ob zapustnikovi smrti. Tako pravi Florentin: heres quandoque adeundo hereditatem iam tune a morte successisse defuneto intellegitur (D. 29, 2, 54) N 1 2 Pravna narava ležeče zapuščine je sporna. Civilno pravo jo je deloma štelo med niči je stvari; vendar si je ni bilo mogoče prilastiti z okupacijo, ampak s priposestvovanjem. Kasneje je prevladovalo mnenje, da je zapuščina sama last¬ nica. Florentin jo vzporeja z mestnimi občinami in ji pri- poznava pravno osebnost (D. 46,1, 22: quia hereditas personae vice fungitur, sicuti municipium et decuria et societas). Naj¬ brž je to mnenje sprejel tudi Justinijan. Vendar je zaradi 1 Prim. tudi Celzov izrek (D. 50,17,195): Omnia fere iura heredum perinde habentur, ac si continuo sub tempus mortis heredes exstiiisseni. - § 547 Odz. normira reprezentativno fikcijo (»Preden sprejme de¬ dič zapuščino, se smatra ta tako, kakor da je še v posesti pokojnika«); ne pozna pa retroaktivne. Dedič namreč nadomestuje glede dediščine zapustnika šele od trenutka, ko jo je sprejel. Zgodovina rimskega dednega prava 323 retroaktivne fikcije popolnoma izključeno pojmovanje, kakor da bi za zapustnikom dedovala pravna oseba (= hereditas iacens), za njo pa šele dedič; dedič je po tej fikciji zapust¬ nikov vesoljni naslednik. § 97. Zgodovina rimskega dednega prava. L S p 1 o š n o. V dednem pravu se posebno očitno pokaže notranji razvoj rimskega prava. Poleg civilne ureditve dedovanja se je razvila posebna pretorska. Senatova in cesarska zakonodaja je po¬ zneje še marsikaj reformirala. Kako neenotno je bilo urejeno dedno pravo, ki je potekalo iz tako različnih pravnih virov, kaže tudi to, da je Justinijan po izvršeni kodifikaciji vnovič uredil najvažnejše pravne like (intestatno in nujno dedovanje) v posebnih zakonih (novelah). II. Civilno pravo. Pravne norme, ki so urejale dedovanje po civilnem pravu (hereditas), so bile deloma vsebovane v zakonu XII plošč, še več pa je bilo običajnopravnih. Že v najstarejši zgodovinski dobi razlikuje rimsko pravo dva delacijska razloga: oporoko in zakon. Z oporoko si svoje- pravni, dorasli Rimljan lahko določi dediča po svoji volji. Le kolikor se to ni zgodilo, pripade dediščina dediču, ki ga kot takega zakon pokliče k dedovanju. Intestatno dedovanje je zasnovano na agnatskem načelu. Kot dediči prihajajo v poštev predvsem osebe, ki so ob zapustnikovi smrti postale sui iuris (sui heredes). Če takih ni, pripade dediščina naj¬ bližjemu agnatu (proximus agnatus); če tudi takega ni, tedaj pripade gentiloin (gentiles). Pri tem je veljalo za civilno pravo značilno pojmovanje, da dediščina, ki je enkrat pripadla določenemu delatu, ni več mogla pripasti drugemu, če je prvi ne bi hotel pridobiti (in legitimis hereditatibus successio non est). To je postalo po¬ sebno pomembno takrat, če je bil delat heres extraneus, ki je moral dediščino šele pridobiti. Ker ni bilo nobenega roka, v katerem bi moral to storiti, je ostala dediščina do njegove pridobitve brez gospodarja (hereditas iacens). Ako je sploh ni pridobil, je utegnilo tako stanje postati trajno. S tem so bile zvezane različne neugodne posledice. Do¬ mače bogočastje (sacra familias) je bilo ogroženo, ker ni bilo 324 Dedno pravo — Uvod nikogar, ki bi ga nadaljeval. Odkar so bili dediščinski dolgovi podedljivi, so trpeli tudi interesi upnikov, ki niso imeli ni¬ kogar, da bi od njega terjali plačilo zapustnikovih dolgov. Iz teh razlogov je civilno pravo dovoljevalo priposestvo- vanje ležeče zapuščine (usucapio hereditatis; prim. str. 204). Priposestvovati je bilo iz početka mogoče celotno zapuščino, pozneje le posamezne dediščinske stvari. Za to priposestvo- vanje, ki je bilo glede vseh stvari dovršeno v enem letu, ni bilo treba dobre vere (bona fides), saj je priposestvovalec mo¬ ral vedeti, da gre za tujo, dediščinsko stvar. Če se je dedič odločil za pridobitev dediščine, preden je bilo priposestvovanje dovršeno, je priposestvovalcu stvar odvzel. Tako je civilno pravo vplivalo na delata, da bi dediščino čimprej pridobil. Ležeče zapuščine ni smatralo za ničijo stvar (res nullius), na kateri bi bila mogoča okupacija, ampak je dovoljevalo na njej samo priposestvovanje v enem letu. — Priposestvovalec je od¬ govarjal za zapustnikove dolgove. Dekret pontifikalnega ko¬ legija mu je nalagal tudi skrb za nadaljevanje zapustniko¬ vega rodbinskega bogočastja. Priposestvovanje zapuščinskih stvari je izgubilo svoj po¬ men, odkar je pretor vedno bolj uvajal svoj red dedovanja. V le-tem so si zaporedoma sledile različne skupine dedičev. Zato so priposestvovanje zapuščine v klasični dobi vedno bolj omejevali. V Hadrijanovi dobi je neki senatov sklep, ki ga včasih zamenjujejo s SC. Iuoentianum, določil, da sme dedič tudi še po dovršenem priposestvovanju od priposestvovalca zahtevati, da mu vrne priposestvovane zapuščinske stvari. Gaj (2,55 s.) imenuje priposestvovanje zapuščinskih stvari nepošteno (inproba et lucratioa). Mark A vreli j ga je končno prepovedal kot zločin (crimen expilatae hereditatis). III. Bonorum possessio. Med največje pretorjeve zasebnopravne reforme je treba šteti njegovo ureditev dedovanja, ki jo imenujemo bonorum possessio. Kakor pričajo Ciceronovi spisi, je bil ta pravni lik v njegovem času že precej razvit. V Justinijanovi kodifika¬ ciji se je še ohranilo razlikovanje med civilnim in pretorskim dedovanjem (hereditas — bonorum possessio); šele v novelah je dokončno izginilo. Zgodovina pretorjevih reform nam ni podrobno znana. Pretor jih je uvajal polagoma. Domnevati smemo, da je pred¬ vsem skušal omogočiti dedovanje dediču, ki je bil postavljen Zgodovina rimskega dednega prava 325 v veljavni oporoki. Storil pa je to tudi takrat, ko pri oporoki niso bili izpolnjeni vsi civilni obličnostni predpisi. Pretor je tako postavljenemu dediču dovolil, da je vzel dediščino v posest (bonorum possessio secundum tabulas). O taki ediktni določbi nam poroča Cicero . 1 Pozneje je pretor dovoljeval v ne¬ katerih primerih dedovanje celo osebam, ki jih testator v svoji oporoki ni postavil za dediče (bonorum possessio contra ta¬ bulas). — Najvažnejše pa so postale pretorjeve reforme glede intestatnega dedovanja. Tu je opustil civilno načelo: in legi- timis hereditatibus successio non est. Y svojem ediktu je nam¬ reč določil, katere osebe in v katerem vrstnem redu smejo zaprositi za bonorum possessio; ta edikt se imenuje edictum successorium. Oseba, ki je bila za to upravičena, je morala pretorja zaprositi za bonorum possessio v sto dneh (dies uti- les), v enem letu pa, če je šlo za zapustnikove potomce ali prednike. Če noben upravičenec določene skupine ni pravo¬ časno zaprosil za dediščino, so v nadaljnjem roku prišli na vrsto upravičenci naslednjega razreda. Tudi ta pretorjeva reforma (bonorum possessio intestati) je bila spočetka zamiš¬ ljena v mejah civilnega prava. Polagoma je pretor pripoznal dedno pravico tudi osebam, ki je po civilnem pravu niso imele. Te njegove izpremembe so bile posledice težnje, da se poleg agnatskega načela vsaj nekoliko upoštevata kognatsko načelo (unde liberi, unde cognati) in zakonska vez (unde vir et uxor). Bonorum possessor naj bi imel po pretorjevi zamisli po¬ doben pravni položaj, kakor ga je imel po civilnem pravu heres. Uresničilo se je to le delno. Bonorum possessor je nam¬ reč pridobil samo bonitarno lastnino na zapustnikovih stvareh; šele po preteku priposestvovalne dobe je postal njihov civilni lastnik. Zapustnikove terjatve je mogel uveljavljati samo tako, da mu je pretor dovoljeval ustrezne tožbe kot fikticijske (actiones fictitiae). V formuli je namreč naročil sodniku, naj fingira, da je tožitelj civilni dedič (heres J, čeprav je bil v resnici le pretorski (bonorum possessor). Z enako fikcijo je omogočil dediščinskim upnikom, da so lahko tožili pretor¬ skega dediča zaradi zapustnikovih dolgov. Ker je ureditev dedovanja po pretorskem pravu (bono¬ rum possessio) prišla včasih navzkriž s civilno ureditvijo, je bilo treba odločiti, kdo naj obdrži dediščino: pretorski bono- 1 Cie. in Verr.ll., c. 45, § 117: Si de hereditate ambigitur et tabulae testamenti obsignatae non minus muliis signis, quam e lege oportet, ad me proferentur, secundum tabulas testamenti potissirnum possessionem dabo. 526 Dedno pravo — Uvod rum possessor, ki je prvi zanjo zaprosil in jo dobil, ali civilni bereš, ki je šele pozneje uveljavljal svojo pravico. Redno je zmagal civilni dedič; bonorum possessio pretorskega dediča je postala takrat sine ve. Kolikor je izjemno imel pretorski dedič trdnejši položaj kakor civilni dedič, se je njegova bo¬ norum possessio imenovala cum re. Navadno je pretor dovoljeval dedovanje po svojih sploš¬ nih ediktnih določbah (bonorum possessio edictalis). V neka¬ terih vrstah primerov pa je dovolil dedovanje šele potem, ko je prej proučil posebne okolnosti dotičnega primera (bonorum possessio decretalis). Dedovanje je pretor vedno dovoljeval s posebnim dekre¬ tom. Po Justinijanovem pravu tega ni bilo več treba. IV. Senatova in cesarska zakonodaja. Senatova in cesarska zakonodaja je prinesla nekaj po¬ drobnih reform civilnega in pretorskega prava. Predvsem je prišlo do vedno večje veljave kognaisko načelo, dokler ni končno v Justinijanovih novelah popolnoma prodrlo. Razen tega je cesarsko pravo uvedlo in razvilo določila o fideikomisih. Drugi oddelek: Intestatno dedovanje. § 98. Intestatno dedovanje. — Splošno. Do in testatnega dedovanja je prišlo, če zapustnik ni na¬ pravil veljavne oporoke, ali pa če je to sicer storil, vendar oporoka id obveljala . 1 Pozitivno pravo določa, katerim ose¬ bam naj dediščina pripade in v katerem razmerju. Že ime ab intestato kaže na to, da so Rimljani smatrali oporočno de¬ dovanje za redno; zakonito je prihajalo na vrsto le, če ni prišlo do oporočnega. Delatu je dediščina pripadla navadno takoj ob zapust¬ nikovi smrti. Izjemno mu je utegnila pripasti šele pozneje; n. pr. če je bil dedič v oporoki postavljen pod določenim po¬ gojem, ki se pozneje ni izpolnil, leda j je dediščina pripadla intestatnemu dediču šele, ko je bilo gotovo, da se pogoj ni izpolnil. Za pridobitev dediščine je bilo odločilno, kdo je bil dedič po zakonu takrat, ko je nastopilo intestatno dedovanje. Se¬ veda je moral dedič eksistirati že ob zapustnikovi smrti vsaj kot nasciturus. § 99. Intestatno dedovanje po civilnem pravu. I. Zakon XII plošč. Glede intestatnega dedovanja določa zakon XII plošč: Si intestato moritur, cui suus heres nec escit, adgnatus proxi- 1 Po Odz. (§§ 726—728) pride do intestatnega dedovanja: če pokoj¬ nik ni zapustil veljavne izjave poslednje volje; če ni v njej razpolagal z vso imovino (ker po Odz. ne velja pravilo: nemo pro parte testatus, pro parte intestatus decedere potest)-, če ni namenil osebam, tki jim je bil po zakonu dolžan zapustiti dedni delež, kolikor treba; če postav¬ ljeni ali substituirani dediči (§ 726) ne morejo ali nočejo sprejeti dedi¬ ščine. — Po švicarskem pravu pripade oni del zapuščine, s katerim ni zapustnik razpolagal v oporoki ali dedni pogodbi, zakonitim dedičem (čl. 481, odst. 2, ZGB.), prav tako tudi dedni delež, ki ga postavljeni dedič odkloni (čl. 572, odst. 2). 328 Intestatno dedovanje mus familiam habeto. Si adgnatus nec escit, gentiles familiam habento (Brun s 7 , 23; tab. 5, 4, 5). Iz te določbe sledi, da dedujejo po zakonu predvsem sui heredes, kar omenja zakon kot nekaj samoumevnega. Če teh ni, pripade dediščina najbližjemu zapustnikovemu agnatu. Kadar ni nobenega agnata, dedujejo gentili. II. Sui heredes. Sui heredes so osebe, ki postanejo ob zapustnikovi smrti sui iuris. To so: žena in manu, otroci, arogirani in adoptirani, vnuki (po prej umrlih ali emancipiranih sinovih), kolikor so bili ob zapustnikovi smrti pod njegovo očetovsko oblastjo. Ne dedujejo pa potomci, ki jih je bil oče emancipiral, ali ki so bili od drugega rodbinskega očeta adoptirani; enako tudi ne deduje vdova, ki ni bila in manu zapustnika. Zapuščina se je porazdelila po enakih delih med otroke (in capita). Vdova, ki je bila v zakonu in manu, je bila na¬ sproti otrokom sororis loco in je dobila enak dedni delež. Vnuki po prej umrlem zapustnikovem sinu so dobili skupno delež, ki bi pripadel njihovemu očetu. Delež so si po enakih delih delili med seboj. To njihovo pravico do deleža parentis praedefuncti imenujemo reprezentacijsko ali vstopno pravico 1 , tako delitev pa in stirpes. Kot domači dediči so bili sui heredes vedno heredes ne- cessarii. Dediščino so pridobili ipso iure v trenutku, ko jim je pripadla. III. Proximus agnatus. Kadar ni bilo oseb, ki bi bile zapustnikovi sui heredes , je po civilnem pravu dediščina pripadla najbližjemu agnatu. Kdo je bil najbližji agnat, so presojali po stopnji sorodstva; reprezentacijske pravice tu ni bilo. Zato je preživeči zapust¬ nikov stric — kot agnat tretjega kolena — izključeval zapust¬ nikove bratrance — agnate četrtega kolena —, ki so 'bili sinovi drugega zapustnikovega strica, ki pa je umrl že pred zapust¬ nikom. Kadar je bilo več enako oddaljenih najbližjih agnatov, 1 Izmed modernih zakonikov jo francoski CC. izrečno definira v čl. 739 : »La representation est une fiction de la loi, dont l’effet est de faire entrer les representants dans la plače, dans le degre et dans les droits du represente.« Nato še poudari, da velja za potomce neomejeno, da pa ne velja glede prednikov, pač pa za potomce bratov in sester (čl. 740 ss.). — Odz. jo ureja glede otrok v §§733 in 744 ; BGB. v § 1924 , odst. 3 ; ZGB. v čl. 457 , odst. 3 . Intestatno dedovanje — Splošno 329 se je dediščina med n jimi delila na enake dele (in capita). Ker ni bilo vstopne pravice, se je dediščina delila na enake dele tudi tedaj, če so dedovali n. pr. bratranci od različnih zapust¬ nikovih stricev (n. pr. dva od enega, pet od drugega strica), ali če je dedoval stric obenem z dvema zapustnikovima ne¬ čakoma. Kot zunanji dedič je bil agnat heres voluntarius, ki je moral pripadlo dediščino šele pridobiti. Dokler se to ni zgo¬ dilo, je dediščina bila ležeča zapuščina (hereditas iacens), ki je bila dolgo časa lahko predmet priposestvovanja (usucapio hereditatis; prim. § 97). Zakon XII plošč ne dela nobene razlike med moškimi in ženskimi agnati. Z varuštvom nad svojepravnimi ženskami (tuiela mulierum) je bilo že precej poskrbljeno, da ne bi po¬ dedovana imovina prešla iz rok agnatske dedinje v tuje roke. — Šele odkar je zakon lex Voconia omejil pasivno oporočno sposobnost žensk (prim. § 104, III), je polagoma nastala tudi običajnopravna norma, ki je pripoznavala dedno pravico le najbližjim ženskim agnatom. To so bile sestre, ki so imele istega očeta (sorores consanguineae), dalje mati in celo ma¬ čeha, če je 'bila in manu zapustnikovega očeta. Dedovala pa ni več n. pr. teta po očetu. Za ženskami niso bili mogoči sui heredes, ker žena ni mogla imeti očetovske oblasti. Zato je za ženo dedoval inte¬ statno samo najbližji agnat. Za osvobojenci so dedovali najprej njihovi sui heredes; ker niso imeli agnatov, je v drugi vrsti dediščina pripadla patronu. IV. Geniiles. Če zapustnik ni imel oseb, ki bi bile njegovi sui heredes, in tudi ne agnatov, je dediščina pripadla gentilom, članom istega rodu. To dedovanje, ki ga v podrobnostih ne poznamo, je že kmalu v civilni dobi postalo nepraktično. V. Osnovna načela. Kakor smo videli, je bilo civilno intestatno dedovanje zgrajeno na agnatskem načelu. Samo kognatsko sorodstvo ni bilo upoštevano (n. pr. emancipat). Razen tega je veljalo načelo: in legitimis hereditatibus successio non est. Dediščina je pripadla le enkrat. Ne glede na to, ali jo je delat pridobil ali pa ne, ni prišlo več do nove delacije. 330 Intestatno dedovanje § 100. Intestatno dedovanje po pretorskem pravu. I. Splošno. Pretorsko intestatno dedovanje (bonorum possessio inte- stati) se v marsičem razlikuje od civilnega. Po civilnem pri¬ pade dediščina le enkrat, bodisi enemu dediču bodisi skupno več sodedičem. Po pretorskem pravu utegne pripasti dediščina zaporedoma različnim skupinam (razredom) dednih upravi¬ čencev (edictum successorium) ■— poznejši skupini le tedaj, če je prejšnja ni pridobila. Medtem ko je po civilnem pravu redno prepuščeno zunanjemu dediču, ali in kdaj pridobi pri¬ padlo mu dediščino, dovoljuje pretor svojo bonorum possessio na delatovo prošnjo (petere, agnoscere bonorum possessionem), ki mora biti podana v določenem roku. Za potomce in pred¬ nike znaša ta rok leto dni (annus utilis), za druge pa sto dies utiles (cpiibus scierit potueritcjue). Če dedni upravičenci enega razreda ne zaprosijo v tem roku za dediščino, omogoči pretor v novem roku pripadnikom naslednjega razreda, da to store. Nekatere osebe (n. pr. otroci) pripadajo več razredom in imajo tako večkrat možnost, da zaprosijo za dediščino. V Julijanovi redakciji pozna pretorski edikt štiri razrede dednopravnih upravičencev, kadar je bil zapustnik ingenuus, sedem razredov pa, kadar je bil osvobojenec. Posamezne raz¬ rede navajajo viri z besedico unde, n. pr. unde legitimi, kar je okrajšano iz prvotnega besedila: ex illa parte edicti, unde le¬ gitimi vocantur. V naslednjih izvajanjih bomo podrobneje obravnavali le dedovanje po zapustniku, ki je bil ingenuus. Za ta primer določa pretorski edikt naslednje štiri razrede: unde liberi, unde legitimi, unde cognati, uride vir et uxor. V Ciceronovi dobi sta bila v pretorjevem ediktu še samo dva razreda: unde legitimi in unde cognati. Pretor pokliče pripadnike naslednjega razreda k dedo¬ vanju le, če prejšnji v svojem roku niso zaprosili za dedo¬ vanje. To zaporednost razredov imenujejo viri successio ordi- num. V razredu unde cognati, v katerem pridejo na vrsto kognati do 6. in celo 7. kolena, si sledijo zaporedoma krvni sorodniki posameznih sorodstvenih stopenj (successio gra- duum). Agnatsko načelo je načelno ostalo izhodišče tudi za novo dednopravno ureditev. Vendar je pretor deloma dopolnil civilno ureditev s tem, da je v razredu unde liberi zagotovil Intestatno dedovanje po pretorskem pravu 331 svojo bonorum possessio tudi emancipatu kot bivšemu za¬ pustnikovemu agnatu, v tretjem razredu pa celo kognatom sploh. Za kognati je omogočil dedovanje preživečemu zakon¬ skemu drugu, čeprav je bil zakon sine manu. II. TJnde liberi. Najprej pokliče pretor k dedovanju osebe, ki so zapust¬ nikovi sui heredes, naravni ali adoptirani. Obenem z njimi pokliče tudi tiste naravne potomce — ne pa bivših posinov- ljencev — ki bi bili sui heredes, če jih ne bi bila zadela capitis deminutio minima, in ki tudi niso ob zapustnikovi smrti pre- sumptivni sui heredes druge osebe. Tako pretor omogoča de¬ dovanje sinu, ki ga je bil zapustnik emancipiral, kakor tudi sinu, ki ga je bil zapustnik prepustil drugemu v adopcijo, pa ga je adoptant nato emancipiral. Med sinovi se deli dediščina in capita. Namesto prej umrlega sina dobe isti delež skupno njegovi otroci (reprezen- tacijska pravica), ki si ga med seboj delijo in capita. Ako je emancipirani sin umrl pred zapustnikom, dobijo njegov delež otroci, ki so se mu rodili po emancipaciji in prišli pod njegovo oblast. Kolikor želi pretor zagotoviti dedno pravico civilnim sui heredes, je ta bonorum possessio zamišljena kot iuris cioilis adiuvandi gratia. Poleg njih pa omogoči dedovanje tudi na¬ ravnim potomcem, ki niso več sui heredes. Daje jim prednost pred agnati, ki pridejo na vrsto šele v drugem razredu — torej tedaj, kadar ni nihče iz prvega razreda zaprosil za de¬ diščino. Zato je za tiste otroke (liberi), ki niso več sui heredes, to dedovanje iuris civilis corrigendi gratia. Ker žena ni mogla imeti očetovske oblasti in zato tudi nobenih sui heredes, ni po njej nikoli prišlo do dedovanja v razredu unde liberi. Dedovanje emaficrpata je odprlo nova vprašanja. Eman- cipat je po osamosvojitvi pridobival imovino zase, medtem ko so drugi sui heredes, ki so ostali pod očetovsko oblastjo, še naprej pridobivali za očeta in s tem posredno večali tudi eman- cipatov intestatni delež. Zato se je pretorju zdelo pravično, da naj tudi emancipat deli z drugimi dediči svojo pridob¬ ljeno imovino, če naj oni dele z njim dediščino (ut sua quoque bona in medium conferant, qui appetant paterna; D.37,6,lpr.). Tako delitev emancipatove imovine imenujemo kolači jo (col- latio emancipati). 5 Rimsko pravo 1/2. 332 Intestatno dedovanje Predmet kolačijske dolžnosti je bila imovina, ki je eman¬ cipat ne bi bil imel ob zapustnikovi smrti, če bi ne bil eman- cipiran. Semkaj zato niso spadala bona castrensia vel quasi castrensia. — Kolacija se je izvršila navadno tako, da je emancipirani sin obljubil s stipulacijo (cautione) sodedičem, da bo arbitratu boni viri vnesel svojo imovino v zapuščino. Isti pravni učinek je imela dejansko (re) izvršena kolacija. Končno so lahko opravili kolači jo tudi tako, da si je emanci¬ pirani dal od svojega povečanega deleža odračunati to, kar bi moral prispevati (conferendum), in je prejel samo presežek. Kolacijo so smeli zahtevati sui heredes. če je emancipat ni hotel izvršiti, mu je pretor odrekel dedno pravico in je podelil bonorum possessio ostalim sui heredes. Emancipat se je kolačijski dolžnosti lahko izognil s tem, da ni dedoval. Če sui heredes niso zahtevali kolacije, je pretor emancipatu do¬ volil bonorum possessio brez kolacije. Kadar so dedovali sami emancipati, ni mogel nihče zahtevati kolacije. Hči, ki je od očeta dobila doto in je zato imela upanje, da jo bo mogla zahtevati nazaj, je podobno morala trpeti, da so ji doto vračunali v intestatni delež (collatio dotis). Nadalj¬ nji razvoj kolacije bomo proučevali v zvezi s pridobitvijo dediščine (prim. § 117). Včasih se je zgodilo, da je emancipat zaprosil za dediščino obenem s svojimi otroki, ki so po njegovi emancipaciji ostali naprej pod zapustnikovo oblastjo in bili tako zapustnikovi sui heredes. Iz početka je emancipat, ki je dedoval, izključil svoje otroke od dedovanja. Po Jnlijanovi zaslugi se je to iz- premenilo tako, da je emancipat dobil polovico ustreznega deleža, drugo polovico pa njegovi otroci, ki so bili zapustni¬ kovi sui heredes (edictum de coniungendis cum emancipato liberis suis). III. Unde legitimi. Kadar ni bilo oseb, ki bi bile upravičene zaprositi za bonorum possessio v razredu unde liberi , ali so sicer bile, toda niso zaprosile v svojem roku, tedaj je poklical pretor k dedo¬ vanju osebe, ki bi bile dediči po civilnem pravu (tum quem ei heredem esse oporteret, si intestatus mortuus esset; D. 38, 7, l). 1 Zato so ta razred imenovali unde legitimi. V njem so 1 Za Cicerona (in Verr. 11.44,114) se je ediktno določilo glasilo: si tabulae testamenti non proferentur, tum, uti quemque potissimum heredem esse oporteret, si is intestatus mortuus esset, ita secundum eum possessio daretur. Intestatno dedovanje po pretorskem pravu 333 dedovali sui heredes, ki jim je bilo dedovanje odprto vdru- gič, dalje proximus agnatus in končno gentiles. Zaradi reform, ki sta jih v drugem stoletju uvedla SC. Tertullianum in SC. Orphitianum, je poslej v tem razredu dedovala tudi neagnat- ska mati po otrocih in otroci po njej (prim. § 101). Dedovanje v razredu unde legitimi se je od civilnega dedovanja razlikovalo po tem, da je najbližji agnat lahko za¬ prosil za bonorum possessio, če tega ni storil suus heres. Agna- tova bonorum possessio pa je postala sine re, če je pozneje civilni dedič vendarle uveljavijal svojo pravico s civilno tožbo. Razred unde legitimi je bil zgodovinsko najstarejši raz¬ red. Večinoma je bil samo iuris cioilis adiuvandi gratia; le kolikor je zboljšal agnatov položaj, je bil iuris civilis supplen- di gratia. IV. Unde cognati. V tretjem razredu pokliče pretor k dedovanju krvne so¬ rodnike splošno do šestega kolena; kolikor gre za sobrino, sobrina nati (po sinu enega bratranca deduje vnuk drugega bratranca), pa še v sedmem kolenu. Kdo izmed kognatov de¬ duje, se določa po stopnji sorodstva. Pri tem izključuje bliž¬ nja stopnja oddaljenejšo. Za kognati bližje stopnje slede ko- gnati naslednje stopnje (successio graduum). Za delacijo je odločilno krvno sorodstvo, ne agnatska skupnost. Izmed agna¬ tov in agnaiinj dedujejo samo tisti, ki so zapustnikovi krvni sorodniki. Omejitev, ki je glede na lex Voconia veljala po ci¬ vilnem običajnem pravu za agnatinje, tu ni veljala: dedovale so lahko vse kognatinje, ne samo sorores consanguineae. V tem razredu so pred Tertulijanskim in Orficijanskim senatovim sklepom dedovali otroci iz zakona brez manus po svoji materi in mati po njih. Dedovali so vsi kognati, ki jih je zadela capitis deminutio minima; ne le emancipat, ampak tudi bivši suus, ki ga je drug Rimljan posinovil. Kot kognati so v tem razredu dedovali otroci, ki so bili z zapustnikom v rodu po ženskah (n. pr. nečaki po materinem bratu); po materi in nje¬ nih sorodnikih so dedovali tudi nezakonski otroci. Ker niso bili kognati, niso dedovali: uxor in manu, nurus in manu ka¬ kor tudi ne posinovljeni otroci. Razred unde cognati je bil v ediktu že za Cicerona, čeprav še ni bil jasno opredeljen. Po svojem namenu, da je izpopolnil civilno dedovanje, je bil iuris cioilis supplendi gratia. 334 Intestatno dedovanje V. Unde vir et uxor. Ce noben upravičenec iz prvih treh razredov ni zaprosil za bonorum possessio, je pretor omogočil dedovanje še žive¬ čemu zakonskemu drugu, če je le-ta do zapustnikove smrti živel z njim v veljavnem zakonu (iustum matrimonium); se¬ veda je bil to zakon sine manu. Zakonca je tako izključeval vsak kognat do šestega ali celo sedmega kolena. Razred unde vir et uxor je bil pripoznan najbrž šele v Julijanovem ediktu. VI. Dedovanje po osvobojencih. Za dedovanje po osvobojencu je pretor določil sedem raz¬ redov. Pri tem je treba upoštevati, da libertus kot bivši suženj ni mogel imeti agnatov. Za njegovimi liberi so dedovali za¬ poredoma: patron; osvobojenčevi kognati; patronovi agnati; patronov patron; osvobojencev zakonski drug in nazadnje patronovi kognati. § 101. Poznejše zakonodajne reforme. I. SC.Tertullianum. Primeroma pozno je senatova zakonodaja posegla v ure¬ ditev zakonitega dedovanja in je omogočila dedovanje ko- gnatske matere po otrocih in otrok po taki materi. Ta reforma je postala potrebna zlasti zato, ker so v klasični dobi žene živele večinoma v zakonu sine manu. V tem položaju je bila še po pretorskem pravu otrokova in materina dedna pravica pripoznana šele v razredu unde cognati ; celo še tako zelo oddaljen proximus agnatus jo je lahko izključil. Za Hadrijana je SC.Tertullianum pripoznal neagnatski materi dedno pravico po otroku vsaj tedaj, če je imela ius liberorum. Ta privilegij je imela, če je kot ingenua trikrat, kot osvobojenka štirikrat rodila žive otroke, ali če ji je cesar privilegij izrečno podelil. Mati je dedovala le, če njen otrok ni zapustil potomcev (liberi) in če ni več živel njegov agnatski oče ali kak frater consanguineus. Medtem ko so te osebe mater izključevale od dedovanja, je mati delila dediščino z zapustnikovimi sestrami, ki so bile sorores consanguineae, in z očetom, če je dedoval le kot otrokov agnat (n. pr. če je bil sina emancipiral). Kadar je mati dedovala samo poleg zapustnikovih pester, je polovica dediščine pripadla njej, druga polovica sestram. Izključevala pa je mati vse druge otrokove agnate. Poznejše zakonodajne reforme 335 Dedno pravico je imela otrokova mati, tako zakonska kot nezakonska. SC. Tertullianum je zagotovil civilno dedovanje materi, ki ni bila agnata ; s tem je v civilnem dedovanju opustil agnatsko načelo. Ko je pripoznal, da zapustnikovi liberi iz¬ ključujejo mater, torej civilno dedinjo, je za ta primer dal prednost pretorskemu dedovanju pred civilnim. 1 SC. Tertullianum je bil po svoji zamisli še pod vplivom Avgustovih rodbinskih reform. Zato je dal dedno pravico le materi, ki ima ius liberorum. V postklasični dobi je ta težnja polagoma izginjala, dedno pravico so v vedno večji meri pripoznavali materi kot taki, čeprav ni imela ius liberorum. Justinijan je pripoznal dedno pravico po osvobojencu tudi materi, ki ga je rodila v suženjstvu, ako je le medtem postala prosta. II. SC. Orphitianum. Dedovanje po materi je otrokom zagotovil SC. Orphitia¬ num iz 1. 178 po Kr. Po tem senatovem sklepu dedujejo otroci pred vsemi materinimi agnati; sporno je, ali tudi pred njenim patronom. Dedno pravico imajo otroci, ki so rimski državljani in ingenui. Brez pomena je, če so sui ali alieni iuris, če so zakonski ali nezakonski (vulgo quaesiti). Capitis deminutio ne vpliva na to dedno pravico. Postklasična cesarska zakonodaja je v omejenem obsegu razširila dedovanje na oddaljenejše potomce. Anastazij je razširil dedno pravico v prid sorodni¬ kom v stranski črti in emancipiranim bratom in sestram. III. Justini j a nova kodifikacija. Justinijan je sprejel v svojo kodifikacijo po večini do¬ tedanjo ureditev intestatnega dedovanja. Z nekaterimi pred¬ pisi jo je skušal izpopolniti. Odpravil je omejevanje ženskih dedičev na sestre (Voco- niana ratio). Successio graduum velja odslej tudi glede agna- tov. Upošteval je v suženjstvu nastalo sorodstvo (cognatio servilis). Osvobojenčevi otroci, najsi so bili oproščeni pred očetom, obenem z njim ali za njim, so poslej izključevali od zakonitega dedovanja patrona; tudi med seboj so zadobili 1 Prim. Ulp. 26, 8: (mater) ... legitima heres fit ex senatus consulto Tertulliano, si tamen ei filio neque suus heres sit quioe inter suos heredes ad bonorum possesionem a praetore vocatur, neque pater, ad quem lege hereditas bonorumve possessio cum re pertinet, neque frater consangui- neus ... 336 Intestatno dedovanje dedno pravico. Te — klasičnemu pojmovanju popolnoma na¬ sprotne -— norme potekajo že iz krščanskih vplivov. Vkljub mnogim dopolnitvam je ostalo intestatno dedo¬ vanje v kodifikaciji tako nepregledno in nedovršeno, da ga je Justini jan v letih 543 in 548 vnovič uredil v 118. in 127. noveli. § 102. Intestatno dedovanje po Justinijanovih novelah. V 118. noveli je Justini jan uveljavil ne le nov vrstni red dedičev, ampak tudi nov sistem intestatnega dedovanja. Iz¬ rečno določa (c. 4), da preneha razlikovanje med agnatskim in kognatskim dedovanjem. Vsepovsod je uveljavljeno kognat- sko načelo. Ni več razlike, ali je bil dedič pod očetovsko oblastjo ali ne, ali gre za sorodstvo po moških ali ženskah. Justinijanova ureditev razlikuje štiri razrede dedičev. Pripadniki bližjega razreda izključujejo od dedovanja od¬ daljenejše. Med razredi in v razredih samih je uveljavljena successio ordinum et graduum. Vrstni red Justinijanove ure¬ ditve izražajo naslednji stihi neznanega avtorja: 1. Descendens omnis succedit in ordine primo. 2. Ascendens propior, germanus, filius eius. 3. Tune latere ex uno frater quoque filius eius. 4. Denique proximior reliquorum quisque superstes. I. Descendenti. V prvem razredu dedujejo zapustnikovi potomci: sinovi in hčere, vnuki po prej umrlih sinovih in hčerah; enako de¬ dujejo arogirani in adoptirani kakor tudi tisti, ki jih je oče prepustil drugemu v adopcijo. Zaradi kognatskega načela de¬ dujejo v tem razredu potomci po materi prav tako kot po očetu. Pri dedovanju ni več nobene razlike glede na to, ali so potomci sui iuris ali alieni iuris. Dediči, ki so heredes sui, pridobe dediščino ipso iure; drugače nimajo glede dedne pra¬ vice nobene prednosti pred emancipiranimi. Dalje dedujejo v tem razredu pozakonjeni otroci. Nezakonski dedujejo samo po materi in po njenih sorodnikih; incestuosi nimajo niti te pravice. — Adoptirani obdrži dedno pravico v rodbini svo¬ jega rodnega očeta. Med otroci se vrši delitev in capita; glede oddaljenejših potomcev velja reprezentacijska pravica (in stirpes). Skupno dobe delež, ki bi ga dobil njihov parens praedefunctus. Ven¬ dar ne dedujejo ex iure parentis, ampak ex iure proprio. Zato dedujejo tudi, če njihov vmesni prednik ni dedno sposoben. Intestatno dedovanje po Justinijanovih novelah 337 IT. Ascendenti, pravi bratje in sestre. Kadar ni potomcev, dedu jejo najbližji zapustnikovi pred¬ niki, njegovi pravi bratje in sestre ter otroci (ne pa tudi vnuki) prej umrlib bratov in sester. Našteti upravičenci dedujejo hkrati, drug poleg drugega. Po zapustniku, ki je bil nezakon¬ sko rojen, deduje le mati in njeni predniki. Kolikor gre za zapustnikove prednike, izključujejo bližji oddaljenejše; n. pr. mati prepreči, da bi dedovali stari starši po zapustnikovem očetu. Kadar dedujejo samo (enako od¬ daljeni) predniki, brez zapustnikovih bratov in sester, se de¬ diščina deli in lineas. Polovico dediščine dobe očetovi, drugo polovico materini predniki — seveda le tisti, ki so dediči. Med očetovimi predniki na eni strani, odn. med materinimi na drugi strani se vsaka polovica razdeli na enake deleže (in capita). Dediščina se dalje deli in capita, če dedujejo zapustnikovi predniki obenem z njegovimi pravimi brati ali sestrami, kakor tudi takrat, če dedujejo samo pravi bratje in sestre brez pred¬ nikov. Za otroke prej umrlih bratov ali sester velja reprezen- tacijska pravica. Glede njih se uporablja delitev in stirpes, in sicer ne glede na to, ali dedujejo skupno z zapustnikovimi predniki in brati ali sestrami, ali pa samo z brati in sestrami. Med seboj si delijo in capita. Otrokom umrlih bratov in sester je prinesla dedno pra¬ vico šele 127. novela, in sicer (c. 1) tedaj, če dedujejo obenem s predniki in brati ali sestrami zapustnika ali vsaj z brati in sestrami. Praksa je razlagala normo tako, da jo je upo¬ rabljala tudi tedaj, če so otroci bratov ali sester dedovali ob¬ enem s predniki. Bratje in sestre dedujejo samo, kolikor gre za zakonsko sorodstvo. V tem razredu dedujeta arrogator in adoptant, če je bila posinovitev adoptio plena. Justini jan ni uredil vprašanja, kako naj se deli dediščina, če dedujejo samo otroci različnih umrlih zapustnikovih bra¬ tov in sester. Accursius je zastopal edino dosledno mnenje, da naj velja dedovanje in stirpes. S sklepom državnega zbora (Reichsabschied) v Speiru 1. 1529 je zmagalo nasprotno Azovo mnenje, naj velja delitev in capita. III. Po poli bratje in sestre. V tretjem razredu dedujejo osebe, ki imajo z zapustnikom skupnega le enega prednika, bodisi očeta (consanguinei), bo- 338 Intestatno dedovanje diši mater (uterini); med slednjimi dedujejo tudi nezakonski. Namesto umrlih po poli bratov ali sester dedujejo njihovi otroci, ne pa oddaljenejši potomci. Po poli bratje in po poli sestre si dele dediščino in capita, otroci umrlih po poli bratov in sester pa in stirpes, med seboj zopet in capita. Kadar dedujejo samo otroci po poli bratov ali sester, se dediščina deli in capita. IV. Ostali kognati. Kadar ni doslej naštetih dedičev, dedujejo ostali kognati. Justini jan jih ne omejuje več na šesto ali sedmo koleno. Od¬ loča stopnja sorodstva; bližnja izključuje oddaljenejšo. Brez pomena je, ali gre za polno ali po poli sorodstvo. Enako oddaljeni sorodniki dedujejo in capita. 1 V. Unde vir et uxor. V novelah Justini jan ne omenja pretorskega dedovanja unde vir et uxor. Verjetno je, da je hotel, naj velja še naprej, toda samo tedaj, če niti najoddaljenejši sorodnik ne bi dedoval. VI. Izredna dedovanja. 1. Vidua inops. Ker je bilo intestatno dedovanje preživečega zakonca zelo negotova stvar, je Justini jan zagotovil preživeči vdovi, ki je 1 Justinijanova ureditev zakonitega dedovanja je od velikih kodi¬ fikacij najbolj vplivala na francosko. Vendar je tudi CC. (čl. 731 ss.) obdržal iz domačih običajnih prav (Coutumes) več germanskopravnih elementov, zlasti fente in droit de retour. Pri dedovanju prednikov in stranskih sorodnikov pripade polovica prednikom in stranskim sorod¬ nikom po očetu, druga polovica prednikom in stranskim sorodnikom po materi. Le če ni nobenega sorodnika ene strani, dobe vse sorodniki druge strani (čl. 733) (fente). Predniki smejo zahtevati vrnitev stvari, katere so podarili otroku, ki je umrl brez potomcev (čl. 747); podobno velja za adoptanta (čl. 358 s.) in za zakonske otroke glede umrlega ne¬ zakonskega brata (čl. 766) (droit de retour). Odz. (§§ 730—751), BGB. (§§ 1924—1929) in ZGB. (čl. 457—460) so vsi sprejeli parentelni red. V prvi parenteli dedujejo zapustnikovi otroci in njihovi potomci. Drugi parenteli pripadajo: zapustnikov oče in mati z zapustnikovimi brati in sestrami ter njihovimi potomci. Tretji paren¬ teli pripadajo dedje in babice z brati in sestrami roditeljev in njiho¬ vimi potomci vred. Odz. (§ 731) omejuje v četrti parenteli dedovanje na prve zapustnikove praroditelje; BGB. (§ 1928) daje dedno pravico tudi njihovim potomcem, ki so najbližji zapustnikovi sorodniki, vsaj takrat, če praroditelji sami ne žive več. Švicarski ZGB. (čl. 460) jim daje samo užitek na delu zapuščine, ki bi bil pripadel njihovim potomcem, če bi bili doživeli dedni pripad. — Na treh parentelah sloni tudi angleško intestatno dedovanje, vendar z različnimi posebnostmi, v katere se tu ne moremo spuščati. Intestatno dedovanje po Justinijanovih novelah 339 bila inops et indotata, da je dobila po možu četrtino zapu¬ ščine, če so obenem z njo dedovali največ trije zapustnikovi otroci. Kadar je bilo več kakor troje otrok, je vdova dobila partem oirilem. Nikoli pa ni mogla dobiti več kakor 100 fun¬ tov zlata (okroglo milijon dinarjev). Vdova je imela na ded¬ nem deležu užitek, če je dedovala obenem z zapustnikovimi otroki, ki so bili tudi njeni; drugače je na deležu pridobila lastnino. Svojo pravico je mogla vdova uveljavljati ne le zo¬ per intestatnega, ampak tudi zoper oporočnega dediča. — Vdovec ni mogel zahtevati po ženini smrti ničesar. 1 2. Liberi naturales. V konkubinatu rojeni otroci, ki jih je oče pripoznal, dobe šestino dediščine, kadar nezakonski oče ni zapustil zakonske žene ali zakonskih otrok. Svoj dedni delež delijo nezakonski otroci z nezakonsko materjo, ki pri tem prejme partem viri- lem. Sama zase nima nobene dedne pravice po nezakonskem očetu svojih otrok. Pod enakimi pogoji deduje nezakonski oče po svojem nezakonskem otroku . 2 1 Moderno pravo je znatno bolje poskrbelo za dedno pravico pre¬ živelega zakonca — ne le vdove, ampak tudi vdovca. Marsikaj je iz¬ boljšala šele najnovejša zakonodaja. Po Odz. (§§ 757 s.) in BGB. (§§ 1931 s.) je intestatni delež preživečega zakonca četrtina dediščine, kadar deduje poleg zapustnikovih otrok. Delež se poveča na polovico in celo na vso dediščino po tem, s ka¬ terimi sorodniki konkurira. Podobno je urejeno to vprašanje v švicar¬ skem pravu (čl. 462 ZGB.); samo da ob konkurenci s potomci izbira za¬ konec med lastnino na četrtini in med užitkom na polovici dediščine; tudi v drugih primerih kombinira ZGB. lastnino na določeni kvoti z užitkom na drugi kvoti. Francosko pravo daje preživečemu zakoncu dedno pravico samo tedaj, če ni pokojni zapustil nobenega sorodnika, ki bi imel dedno pra¬ vico, in tudi ne zakonskih otrok. V tem primeru dobi preživeči zakonec vso zapuščino v last. Drugače pa mu gre (po zakonu iz 1.1925) užitek na delu dediščine, ki je različen po tem, s katerimi sorodniki-dediči konkurira (čl. 767 CC.). 2 Po Odz. (§ 754) in BGB. (prim. § 1705) imajo nezakonski otroci dedno pravico le po materi in njenih sorodnikih, kakor tudi obratno po njih deduje le mati in njeni sorodniki. — Švicarski zakonik (čl. 461) daje razen tega vsaj pripoznanim nezakonskim otrokom dedno pravico po očetu in njegovih sorodnikih; če konkurirajo z zakonskimi, imajo za polovico manjše deleže. — Francosko pravo (zakon iz 1.1896) daje pripoznanim nezakonskim otrokom dedno pravico po očetu in materi, ne pa tudi po njunih sorodnikih. Kadar deduje nezakonski otrok ob¬ enem z zakonskimi, dobi polovico deleža, ki bi ga prejel, če bi bil za¬ konski; kadar konkurira z zapustnikovimi predniki, brati in sestrami 340 Intestatno dedovanje 3. Quarta divi Pii. Ako je arogator brez zadostnega razloga emancipiral ne¬ doraslega posinovljenca, je smel le-ta zahtevati četrtino aro- gatorjeve dediščine. To ni bila dediščina, ampak volilo, ki je bilo določeno z zakonom. 4. Fiscus. Dediščina, ki je ni pridobil ne oporočni ne intestatni de¬ dič, je kot bona vacantia pripadla fiskusu. Fiskus ni bil heres, ampak samo iustus successor, ki je extra ordinem uveljavljal zapuščinsko tožbo. Priposestvovanje zoper njega ni veljalo. Pač pa je zastarala njegova pravica v štirih letih, odkar je bilo gotovo, da za zapuščino ni nobenega dediča. * 1 Pri duhovnikih je na fiskusovo mesto stopila Cerkev, pri vojakih njihova legija. 5. Filius familias. Po 118. noveli se tudi po otroku, ki je bil še ob smrti pod očetovo oblastjo, izvrši dedovanje po splošnih načelih. To velja za bona castrensia in qua$i castrensia, ki so dotlej pripadala očetu iure peculii. Kadar dedujejo po otroku otrokovi potomci, obdrži otro¬ kov oče užitek na bona adoenticia regularia. Kadar pa deduje oče obenem z zapustnikovimi brati ali sestrami, nima užitka na njihovih dediščinskih deležih, čeprav so morda ti zapust¬ nikovi bratje in sestre 'še pod njegovo očetovsko oblastjo. 6. Osvobojenec; emancipat. Če osvobojenec nima potomcev, deduje po njem patron in njegovi sorodniki. Po emancipatu velja od 118. novele naprej redno dedo¬ vanje. Manumissor nima dedne pravice. ali njihovimi potomci, dobi tri četrtine; če tudi takih ni, dobi nezakon¬ ski otrok celo dediščino. Naštetih pravic nimajo adulterini in incestuosi (CC. čl. 756 ss.). 1 Glede modernega prava prim. § 122, op. 1. Trenji oddelek: Oporočno dedovanje. § 103. Pojem oporoke. Oporoka (testamentum) je enostranski pravni posel za S rim er smrti, s katerim si zapustnik postavi enega ali več de- ičev. Rimske definicije niso posrečene. 1 Ker je oporoka enostranski pravni posel, je za njeno na¬ pravo potrebna le zapustnikova volja. Z ozirom na svojo opo¬ roko se zapustnik imenuje oporočitelj (testator). Pravno se domneva, da izraža oporoka njegovo voljo, kakor jo je imel v zadnjem trenutku svojega življenja (ultima, suprema oo- luntas). Že napravljeno oporoko lahko oporočitelj vsak hip izpremeni s tem, da napravi novo (voluntas testatoris ambula- toria est usque ad mortem; prim. D. 34, 4, 4). Postavitev dediča je bistven predpogoj za vsako rimsko oporoko (inutile est testamentum, in quo nemo recto iure heres instituitur; Gai. 2, 248; quia testamenta vim ex institutione heredis accipiunt, et ob id oelut caput et f utidamentum intel- legitur totius testamenti heredis institutio; Gai. 2, 229). Še po klasičnem pravu (Gai. 2,229) velja, da so nične oporočne odredbe, ki so napisane pred imenovanjem dediča; iz tega sledi, da se oporoka pričenja šele s postavitvijo dediča. Opo¬ roka je namreč vsebovala lahko tudi še druge oporočiteljeve odredbe (legate, postavitev varuha, manumisije sužnjev). Vse te odredbe so obveljale samo tedaj, če je oporočni dedič pri¬ dobil dediščino; če je n. pr. oporočni dedič umrl pred oporo- čiteljem, so tudi take oporočne odredbe postale neučinkovite. Po drugi strani je treba ugotoviti, da je bilo mogoče postaviti določeno osebo za dediča samo z oporoko. 2 1 Ulpijanova podaja zgrešeno etimologijo testamenta {Reg. 20,1): Testamentum est mentis nostrae iusta contestatio, in id sollemniter facta, ut post mortem nostram oaleat. — Postavitve dediča tudi ne omenja Modestinova D. 28, 1 , 1: Testamentum est voluntatis nostrae iusta senlenlia de eo, quod quis post mortem suam fieri Delit. 2 Po modernem pravu postavitev dediča nima več bistvenega po¬ mena za oporoko. Odz. (§ 553) sicer še omenja postavitev dediča kot 342 Oporočno dedovanje ! Kot pravni posel mortis causa ureja oporoka usodo oporo- čiteljeve imovine po njegovi smrti. Dediščina pripade oporoč¬ nemu dediču ob oporočiteljevi smrti, če je takrat oporoka še veljavna. Prej ne pridobi v oporoki postavljeni dedič nobenib pravic ne zase ne za svoje dediče. Le-ti nimajo po oporočitelju nobene dedne pravice samo radi tega, ker je bil njihov za¬ pustnik v oporoki postavljen za dediča. § 104 . Testamenti factio. I. Pojem. Oporoka je tipičen civilni pravni posel. Napraviti jo more le Rimljan; samo Rimljan more biti postavljen za oporočnega dediča; celo priče smejo načelno biti le rimski državljani. S tem še ni rečeno, da sme vsak rimski državljan napraviti oporoko in da sme vsakega državljana postaviti za dediča. Rimski viri uporabljajo v tej zvezi izraz testamenti factio. Testamenti factio pomeni včasih: napraviti oporoko. Na¬ vadno pa pomeni sposobnost testatorja, da more napraviti ve¬ ljavno oporoko, ali pa sposobnost neke osebe, da jo določen testator lahko postavi za svojega dediča, legatarja ali oporoč¬ nega varuha (qui testamenti factionem cum testatore habent; TJlp. 22, 1), ali končno sposobnost neke osebe, da lahko sode¬ luje pri določeni oporoki kot priča ali kot libripens. Pod vpli¬ vom občepravne doktrine govorimo o aktivni in o pasivni testamenti factio. II. Testamenti factio actioa. Aktivna testamenti factio je sposobnost določene osebe, da lahko sama veljavno testira. kriterij oporoke; vendar se je judikatura že zgodaj postavila na stali¬ šče, da za njeno veljavnost ni potrebno, da bi bil postavljeni izrečno označen kot »dedič« (prim. tudi §§ 532,535). BGB.in ZGB. vidita bistvo po¬ stavitve v naklonitvi celotne zapuščine ali njenega (miselnega) dela (§ 2087 BGB., čl. 483 ZGB.). Po nemškem BGB. (§2087) označba kot dedič ni niti potrebna niti odločilna; veljavna je tudi oporoka, v kateri oporočitelj ne postavi dediča, ampak samo razdedini sorodnike ali zakonskega druga (§ 1938). — Code civil, ki mu je oporočni dedič samo vesoljni legatar, vidi bistvo oporoke v obveznih in preklicijivih testatorjevih odredbah za primer smrti (čl. 895: Le testament est un acte par lequel le testateur dispose, pour le temps oii il n’existera plus, de tout ou partie de ses biens, et qu’il peut revoquer.). Tudi po angleškem pravu, ki je v oporočnem pravu radi cerkvenega sodstva (do 1. 1857) ostalo pod velikim vplivom rimskega prava, za veljavno oporoko (»will«) ni bi¬ stveno potrebna postavitev dediča (»devisee«). Testamenti factio 343 Veljavno oporoko more napraviti načeloma vsak dorasli, svojepravni rimski državljan, vsak pater familias. Ne morejo je napraviti o m oboi n i (furiosi) in preklicani zapravl jivci (pro- digi). Po klasičnem pravu manjka aktivna testamenti factio tudi gluhim in nemim, po Justinijanovem pravu samo onim, ki so bili gluhonemi rojeni. Žene, razen vestalk, po civilnem pravu niso mogle testirati, zlasti če so imele agnatskega va¬ ruha. Že v Ciceronovi dobi so si pomagale s coemptio in ma- num testamenti faciendi gratia. Žena je sklenila navidezen zakon, da se je oprostila agnatskega varuštva in nato smela napraviti oporoko. Na Hadrijanovo pobudo je poseben se¬ natov sklep dovolil, da so ženske smele testirati z varuhovim sodelovanjem (auctoritatis interpositio) tudi brez koempcij- skega zakona. Brez varuha so lahko testirale ženske, ki so imele ius liberorum. Po Justinijanovem pravu smejo ženske napraviti oporoko pod istimi predpogoji kakor moški. — Im- pubes niti z varuhovo pomočjo ni mogel testirati (quoniam nondum plenum iudicium animi habet; Ulp. 20, 12). — Filius familias je mogel napraviti oporoko samo o bona castrensia vel quasi. — Kot kazen je veljalo, da po civilnem pravu niso mogli testirati intestabiles (prim. str. 142); po postklasičnih konstitucijah je bilo isto načelo uveljavljeno glede nekaterih heretikov (manihejcev, apostatov). Ker je bila oporoka institut civilnega prava, je razum¬ ljivo, da tujec (peregrinus) ni mogel napraviti rimske opo¬ roke. Enako so bili izključeni sužnji, capite damnati (kot servi poenae) in deportati, kolikor so izgubili državljanstvo. Iz¬ jemno so smeli po klasičnem pravu državni sužnji (servi pu¬ hlici) napraviti oporoko glede polovice svojega pekulija. Poz¬ nejše konstitucije so tak privilegij podelile različnim cesar¬ jevim sužnjem. — Latini luniani, ki so bili oproščeni s tako manumisijo, ki jo je ščitil samo pretor, niso smeli napraviti oporoke. Njihova imovina je pripadla gospodarju iure quo- dammodo peculii. Lahko pa so bili postavljeni za dediče. Aktivna testamenti factio je morala biti podana ob na¬ pravi oporoke. Kot pravna sposobnost je morala neprekinjeno trajati do oporočiteljeve smrti. Če je postal testator pozneje umobolen, je oporoka ostala kljub temu veljavna; drugače je bilo, če ga je zadela capitis deminutio. Posebej je bil važen primer, da je Rimljan prišel v vojno ujetništvo (capitis deminutio maxima) in tam kot suženj umrl. Zaradi tega bi morala oporoka, ki jo je bil napravil še kot svoboden državljan, postati neučinkovita. Novo rešitev je pri- 344 Oporočno dedovanje nesel neki zakon iz Sulove dobe, lex Cornelia (quae de con- firmandis eorum testamentis, qui in hostium potestate deces- sissent, lata est; D. 28, 3,15). Ta zakon je uvedel fikcijo (fictio legis Corneliae), da je Rimljan umrl že v onem trenutku, ko je dejansko prišel v vojno ujetništvo (iam tune decessisse intellegitur, ex quo captus est; D. 49,15,10pr.). Na ta način je njegova oporoka obveljala. Končno zahteva rimsko pravo, da oporočitelj testira v za¬ vesti, da ima (aktivno) testamenti fakcijo. * 1 2 3 4 III. Testamenti factio passiva. Pasivna testamenti factio je sposobnost določene osebe, da jo more določeni oporočitelj postaviti za dediča, legatarja ali varuha (qui testamenti faetionem cum testatore habent). Glede vprašanja, kdo nima pasivne oporočne sposobnosti, zavzema rimsko pravo deloma drugačno stališče kakor glede aktivne testamenti factio. Pasivne testamenti factio nimajo: tujec, capite damnatus, deportatus in nekateri heretiki. Pač pa so lahko oporočni dediči nekatere osebe, ki ne morejo napraviti oporoke. Tako je filius familias lahko dedič; celo najbolj navadno je, da on deduje po svojem očetu, ko ob¬ enem postane tudi sui iuris. Tujega sina in patria potestate je mogoče postaviti za dediča, če ima njegov oče pasivno testamenti factio, kajti sin bo pridobil dediščino iussu patris. Ženske so bile po zakonu XII plošč in po Justinijanovem pravu lahko oporočne dedinje. Nekatere omejitve je uvedla 1 Po modernem pravu ni oporočna sposobnost več odvisna od dr¬ žavljanstva. Oporoko sme napraviti vsakdo, kolikor mu morda kaka pravna norma te pravice ne odreka; izrečno poudarja to načelo CC. (čl. 902). Pravo odreka sposobnost testiranja nekaterim osebam popol¬ noma, drugim pa jo omejuje glede obsega ali glede oblike. Popolnoma jo odreka: 1. umobolnim (§ 566 Odz., § 3 preklicnega reda; omejitev v § 567 Odz.; čl. 901 CC., čl. 467 ZGB.); nemški BGB. (§ 2229 s.) zahteva preklic radi umobolnosti. 2. nedoraslim (§ 569 Odz.). Oporočno sposobnost pripoznavata Odz. (§ 569) in ZGB. (čl. 467) po dovršenem osemnajstem letu. Francosko (čl. 904, 907 CC.), nemško (i 2238,2, § 2247 BGB.) in angleško (Wills Act, s. 7) pravo načelno zahtevajo dovršeno 21. leto. 3. redovnikom radi redovnih obljub (§ 573 Odz.); 4. največjim hudodelcem (po franc, zakonu od 31. V. 1854: obsoje¬ nim na smrt ali na dosmrtno peine afflictive et infamante). Samo omejena je oporočna sposobnost preklicanih zapravljivcev (§ 568 Odz.); radi slaboumnosti delno preklicanih oseb (I 4, 2 prekl. r.); iiodoletnih izpod omenjenih starostnih dob (§ 569 Odz.; čl. 904 in 907 CC., §§ 2229,2238 in 2247 BGB.). — Oporočna sposobnost žensk ni omejena. Testamenti factio 345 šele lex Voconia (1. 169 pr. Kr.). Ta zakon je določil, da ni smel oporočitelj, ki je pripadal prvemu cenzusovemu razredu, postaviti v svoji oporoki za dediča ženske. Od te omejitve so bile izvzete le vestalke, oporočiteljeva žena in hči. V cesarski dobi je ta zakon polagoma izgubil veljavo via facti. Suženj je mogel biti oporočni dedič po klasičnem pravu samo tedaj, če mu je gospodar v oporoki istočasno podelil prostost. Kot oporočni osvobojenec je bil tak suženj heres necessarius in je ipso iure pridobil dediščino. Gospodar ga je navadno postavil za dediča zato, ker je bil prezadolžen in radi tega prepričan, da ne bi nihče drug hotel pridobiti nje¬ gove dediščine. Po Justinijanovem pravu se domneva, da že sama postavitev vsebuje tudi oprostitev. — Kadar je bil po¬ stavljen tuj suženj, je bilo, podobno kakor pri postavitvi tu¬ jega sina, odločilno, ali ima sužnjev gospodar pasivno testa¬ menti factio ali ne. Rimsko pravo, ki je omogočalo oporočitelju, da si je po svoji volji izbral oporočnega dediča, je pri tem domnevalo, da bo oporočitelj ravnal po tehtnem preudarim (certum con - silium debet esse testantis). Kot oporočni dediči zato niso mogle biti postavljene nedoločene osebe (personae incertae), t. j. osebe, o katerih oporočitelj ni mogel imeti jasne predstave. Kot primere za nedoločene osebe našteva Gaj (2, 238): qui pri- mus a d funus meum venerit; quicumque a d funus meum oe- nerit; quicumque filio meo in matrimonium filiam suam collo- canerit; qui post testamentum (scriptum primi) consules desi- gnati erunt. Taka postavitev dediča je bila nična. Prav tako je bila po klasičnem pravu nična postavitev nedoločene sku¬ pine oseb, n. pr. revežev ali bolnikov določenega kraja. Med personae incertae so prištevali tudi postume, pravne osebe in božanstva. Postumi so osebe, ki še niso bile rojene, ko je oporočitelj napravil oporoko. Tisti postumi, ki bi z rojstvom prišli pod oporočiteljevo oblast, so njegovi postumi sui; vsi drugi so postumi alieni. Isti položaj kakor postumi sui imajo tudi osebe, ki pridejo po napravi oporoke pod oporočiteljevo oblast s posinovitvijo (arrogatio ali adoptio), s pozakonitvijo, s skle¬ nitvijo zakona cum manu ali z erroris causae probatio; vsi ti so postumorum loco. Iz početka po civilnem pravu ni bilo mogoče postaviti postumov za oporočne dediče in jih tudi ni bilo mogoče vna¬ prej razdediniti. Polagoma so pripoznavali vedno več izjem. 546 Oporočno dedovanje Končno je bilo po klasičnem pravu dovoljeno, v oporoki že vnaprej postaviti ali razdediniti lastne postume. Postumi alieni so mogli biti postavljeni za dediče šele po Justinijanovem pravu. Po klasičnem pravu niso mogli postati civilni dediči; pač pa jim je pretor dovoljeval bonorum possessio secundum tabulas, če so bili postavljeni v oporoki za dediče. Vendar ne poznamo podrobno Justinijanove reforme, ker zadevna kon¬ stitucija ni ohranjena, ampak le njen izvleček, ki je bil se¬ stavljen po grškem izvirniku (C. 6, 48). Sin že emancipiranega testatorjevega sina je tudi postu- mus alienus svojega deda. Za dediče načelno tudi niso mogle biti postavljene pravne osebe. 1 Res so že v predklasični dobi posamezni inozemski vladarji (kakor n. pr. Attalos III. iz Pergama 1. 133 pr. Kr.) postavili za dediča rimsko državo (populus Romanus), vendar so take primere presojali po javnem pravu. Šele za Hadrijana je neki senatov sklep dovolil, da so mestne občine mogle pri¬ dobivati legate, neki drug senatov sklep pa, da so mogle dedo¬ vati vsaj po svojih osvobojencih. S konstitucijo Leona 1. so 1. 469 mesta zadobila splošno pasivno testamenti factio (C. 6, 24, 12). Zasebnim korporacijam je Mark Avrelij dovolil, da so smele oprostiti svoje sužnje in po njih dedovati. Po Justi- nijanovem pravu so imele vse javnopravne korporacije pasiv¬ no testamenti factio; zasebnopravne so jo imele le, če jim je cesar tak privilegij izrečno podelil. Pod krščanskim vplivom so pripoznavali pasivno oporoč¬ no sposobnost Cerkvi. — Valentini jan III. in Marcijan sta 1. 455 (C. 1, 3, 24) pripoznala veljavnost naklonitvam revežem (id quod pauperibus testamento oel codicillis relinquitur). Leon I. je 1. 468 (C. 1, 3, 28) omogočil veljavne oporočne naklo- nitve za odkup ujetnikov (quod redemptioni relinquitur capti - vorum). Justinijan je take naklonitve podrobneje uredil (C. 1, 3, 48). Za ujetnike jih je prevzel škof, za reveže hospic, izmed več hospicev najubožnejši; če v tistem kraju ni bilo hospica, je naklonitev prevzel škof. Od poganskih božanstev je bilo mogoče postaviti za de¬ diče samo ona, ki so glede njih to dovoljevali senatovi sklepi. Po klasičnem pravu je bilo takih božanstev osem, med njimi Jupiter v Rimu, Diana v Efezu (Ulp. 22,6). V krščanski dobi so bile veljavne oporočne naklonitve Odrešeniku in svetnikom. Smatrali so jih za naklonitve, na- 1 Prim. str. 148 s. Testamenti factio 347 menjene cerkvi, ki je bila na tistem kraju posvečena Od¬ rešeniku ali dotičnemu svetniku (C. 1,2, 25, Nov. 131,9). Doslej smo razpravljali o primerih, ko nekatere osebe sploh niso mogle biti v oporoki postavljene za dediče. Včasih pa je neka oseba sicer splošno lahko postavljena za dediča, toda samo od določene osebe ne more biti postavljena, ali vsaj ne preko določene kvote. Tako vsi otroci iz konkubinata ne morejo biti veljavno postavljeni skupno na več kakor dva¬ najstino, priležnica ne na več kakor štiriindvajsetino dedi¬ ščine, kadar ima oporočitelj tudi zakonske otroke. Mož, ki se je oženil z vdovo, preden je minulo njeno žalno leto, je mogel biti postavljen na največ tretjino njene dediščine. Pasivna testamenti factio mora obstajati ob napravi opo¬ roke ter mora trajati neprekinjeno od delacije (t. j. navadno od zapustnikove smrti, za pogojno postavljenega dediča pa od izpolnitve pogoja) do pridobitve dediščine. Ni pa treba, da bi obstajala v času od naprave oporoke do delacije. 1 Od pojma testamenti factio je treba razlikovati pojma capacitas in indignitas. O njih spregovorimo pri razpravljanju o pridobitvi dediščine (§§ 112 in 122). IV. Sodelovanje pri oporoki. Testamenti factio se zahteva tudi za sodelovanje kot opo¬ ročna priča. Oporočne priče morejo biti moški rimski držav¬ ljani in Latinci, tudi Latini luniani. Absolutno nesposobni so intestabiles, ženske, impuberes, umobolni, preklicani zaprav- 1 Po Odz. (§ 538) more (oporočno ali intestatno) dedovati, kdor more pridobiti imovino; to velja ne le za fizične, ampak tudi za pravne osebe in za embria (§ 22). Ni pa dedno sposoben, kdor se je odrekel pravici pridobivanja (n. ipr. redovniki z obljubo uboštva). — Od te ab¬ solutne sposobnosti dedovanja razlikuje Odz. (§§ 540—544) primere, da neka oseba ne more dedovati (po § 543 samo oporočno) po določenem zapustniku. Francoski CC. zahteva, da oporočni dedič živi ob zapustnikovi smrti vsaj kot nasciturus. in je pozneje rojen kot življenjsko sposoben (ne viable; čl. 906). Oporočno dedno sposobnost omejuje glede nezakon¬ skih otrok (čl. 908). Odreka jo redno varuhu po varovancu, razen če je varuštvo že popolnoma likvidirano (čl. 907); dalje zdravniku, lekarnarju in duhovniku po zapustniku, za katerega so skrbeli (čl. 909). Naklonitve hospicem, občinskim revežem in občekoristnim ustanovam so veljavne, če jih potrdi predsednik republike (čl. 910). Švicarski ZGB. (čl. 539) določa, da more biti dedič vsakdo, ki mu zakon ne odreka te sposobnosti. Otrok je dedno sposoben že kot nasci- iurus pod pogojem, da bo živ rojen (čl. 544). Nemški zakonik tega vprašanja ne ureja posebej. 6 Rimsko pravo 1/2, 348 Oporočno dedovanje ljivci; tujci, dediticii, deportirani in sužnji. — Relativno ne¬ sposobni, to je, da le pri določeni oporoki ne morejo sodelovati, so osebe, ki so pod očetovsko oblastjo oporočitelja ali familiae emptorja. Justini jan odreka to sposobnost dediču in njemu pod¬ rejenim osebam, ne pa legatarju in fideikomisarju. 1 § 105. Vsebina oporoke. L Heredis institutio. V vsebinskem pogledu je postavitev dediča (heredis in¬ stitutio) bistveni predpogoj za veljavnost rimske oporoke (caput et fundamentum totius testamenti). Oporočitelj je postavil dediča z določenimi besedami, n. pr.: Titius heres esto! Po klasičnem pravu je bila veljavna tudi postavitev: heredem esse iubeo, medtem ko sta bili ne¬ veljavni postavitvi: heredem esse volo, ali heredem facio (in- stituo) (Gai. 2,117). Do Aleksandra Severa je bilo mogoče napraviti rimsko oporoko samo v latinskem jeziku, poslej je bila lahko tudi v grškem. Konstantin II. je 1. 339 pripoznal kot veljavno že vsako nedvoumno postavitev dediča, ne da bi bilo za to treba uporabiti določene besede ( quolibet loquen- di genere formata institutio valeat, si modo per eam liquebit voluntatis intentio; C. 6, 23, 15, 1). Oporočitelj ne more prepustiti drugi osebi, da bi zanj postavila dediča ( quos Titius ooluerit; D. 28, 5, 32 pr.); tudi ne more postaviti dediča tako, da bi bila postavitev odvisna od volje druge osebe (si Titius ooluerit, Sempronius heres esto; D. 28, 5, 69). 2 1 Po Odz. (§ 591) ne morejo biti oporočne priče osebe izpod 18 let, brezumni, slepci, glušci, mutci in tisti, ki oporočiteljevega jezika ne razumejo. Relativno so izključeni dedič ali volilojemnik, njegov za¬ konski drug, njegovi starši, otroci, bratje in sestre ali osebe, ki so z njim v istem kolenu v svaštvu, in plačani domačini (§ 594). Tudi drugi zakoniki (CC. čl. 975, 980, BGB. §§ 2234 ss., ZGB. čl. 503) izključujejo nedoletne osebe ter najbližje svojce dediča od sodelovanja pri oporoki. Razen tega izključujejo tudi oporečne (§ 2237 BGB., čl. 505 ZGB.) in celo nepismene (čl. 503 ZGB.) osebe. 2 Podobno določa § 564 Odz., da mora zapustnik postaviti dediča sam in da ne more imenovanja prepustiti izreku koga drugega. — § 2064 BGB. odreja, da more oporočitelj le osebno napraviti oporoko. Tudi ne more prepustiti drugemu, da bi on odločal o njeni veljavnosti ali vsebini (§ 2065). Vsebina oporoke 349 Oporočitelj je lahko postavil dediča tudi tako, da je v oporoki določil, naj bo dedič oseba, ki jo bo imenoval v po¬ sebni listini, ki bo ločena od oporoke in za katero oporočni obličnostni predpisi ne veljajo; n. pr. quem heredem codicillis fecero, heres esto (D. 28, 5, 78); cuius nomen codicillis scrip- sero, ille mihi heres esto (D. 28, 7, 10 pr.). Tako oporoko ime¬ nujemo testamentum mysticum. Kadar postavitev ni bila v skladu s testatorjevo voljo, je bila oporoka nična; n. pr. oporočitelj je zapisal kot dediča drugo osebo, kakor pa je hotel. Če se je samo zmotil v označbi (falsa demonstratio) ali v nagibu (falsa causa), je bila posta¬ vitev kljub temu veljavna. Izsiljena ali zvijačno izvabljena postavitev je bila veljavna. Le kadar je postavljeni dedič sam uporabil silo ali zvijačo, mu je fiskus odvzel dediščino zaradi nevrednosti (indignitas), Oporočitelj je lahko postavil ali samo enega dediča (heres ex asse) ali pa več dedičev skupno (coheredes). Več dedičev je lahko postavil tudi tako, da je drugi dedič dedoval samo, če prvi ne bi hotel ali ne bi mogel dedovati (substitutio). — Po načelu vesoljnega pravnega nasledovanja je pripadla de¬ diču načelno vsa dediščina. Kadar je dedovalo več dedičev hkrati, so nastali med njimi miselni deleži (concursu partes fiunt). Deleže za posamezne sodediče je lahko določil oporo¬ čitelj sam (ex certis partibus); kadar tega ni storil, so bili deleži vseh enaki. Če je oporočitelj z določitvijo deležev po¬ motoma prekoračil celotno dediščino, so se deleži sorazmerno zmanjšali; sorazmerno so se zvečali, če ni izčrpal celotne de¬ diščine, ali če eden od postavljenih dedičev ni dedoval. 1 De¬ diščinske deleže imenujejo viri po delih rimskega funta (as), ki se je delil na 12 unc (unciae). Edini dedič se je imenoval heres ex asse. Deli asa so 'bili: 1 / 12 = uncia, 1 / 6 = sextans, 1 j i = quadrans, */ 3 = triens, 5 / 12 = q U incunx, 1 / 2 — semis, 7 /j 2 = septunx, 2 /a = bes, 3 / 4 = dodrans, 5 / 6 = dextans, 11 / 12 = deunx (sc. deesl uncia). Tako so se imenovali n. pr. heres ex semisse (ali semissarius), ex besse. Deleži niso morda realni, fizični deli, ampak le miselni, idealni deli dediščine. 1 Drugače je to po modernem pravu, kjer tak prosti del eventualno pripade zakonitim dedičem (§562, prim. tudi § 554 Odz.; § 2088 BGB.; čl. 481 ZGB.). 6* 350 Oporočno dedovanje II. Postavitev dediča pod pogojem, z ro¬ kom, z naročilom. 1. Pogoj. Po klasičnem in po Justinijanovem pravu je oporočitelj lahko postavil dediča pod odločnim pogojem. Pogojno postav¬ ljenemu dediču pripade dediščina šele takrat, ko se pogoj izpolni. Zato mora doživeti izpolnitev pogoja 1 ; če umrje pred izpolnitvijo pogoja, je prav tako, kakor če hi se pogoj ne izpolnil. Ko dedič pridobi dediščino, velja, kakor da jo je pridobil že ob oporočiteljevi smrti (retroaktivna fikcija). Vse to je veljalo le za resnične pogoje. Pod navideznim pogojem (condicio in praesens, odn. in praeteritum collata) odrejena postavitev dediča je bila že iz početka brezpogojno veljavna ali pa brezpogojno neveljavna. Pod resolutivnim pogojem ni bilo mogoče postaviti dediča, ker bi izpolnitev pogoja odvzela dediču že pridobljeno dedi¬ ščino in bi tako nasprotovala pravilu semel heres, semper heres. 2 Nična je bila postavitev pod nesmiselnim (perpleksnim) pogojem, n. pr. si Titius heres erit, Seius heres esio (D. 28, 7, 16), kakor tudi pod pogojem, da bo tretji tako hotel (si Titius voluerit, Sempronius heres esto). 3 Nične so bile tudi postavitve dediča pod kaptatornim po¬ gojem, n. pr. oporočitelj postavi A-ja za dediča pod pogojem, če je tudi A postavil oporočitelja ali nekoga drugega za dediča. (Titius, si Maevium tabulis testamenti sui heredem a se scrip- tum ostenderit probaveritque, heres esto; D. 28, 5, 72,1.) V prizadevanju, da kolikor mogoče varujejo veljavnost oporok (favor testamenti), so Rimljani glede oporok mileje presojali vprašanje, ali je pogoj izpolnjen, kakor pa so to delali v pravnih poslih med živimi. Nemogoči ali nedovoljeni pogoj, pod katerim je bil dedič postavljen, je veljal za nezapisanega; dedič je lahko pridobil dediščino, kakor da bi pogoja ne bilo (Optinuit impossibiles condiciones testamento adscriptas pro nullis habendas. D. 35, 1 Isto velja po modernem pravu: § 703 Odz.; § 2074 BGB. (v dvomu). 2 Po modernem pravu ne velja pravilo semel heres, semper heres. Zato je mogoča postavitev tudi pod razveznim pogojem ali do končnega roka (§§ 690, 708 Odz.; prim. § 2075 BGB.). 3 Po § 697 Odz. se smatrajo povsem nerazumljivi pogoji za nepri- stavljene. Prim. tudi čl. 482, odst. 3, ZGB. Vsebina oporoke 351 1, 3). 1 2 V nemogočem pogoju je moralo biti določeno nekaj, kar je bilo nemogoče že ob napravi oporoke; če je postalo ne¬ mogoče šele pozneje, je veljalo, kakor da se pogoj ni izpolnil. Kadar je bil dedič postavljen pod pogojem, ki ga je bilo mogoče večkrat izpolniti (n. pr. si in Capitolium ascenderit ), je bilo za izpolnitev pogoja treba opraviti dejanje še po opo- ročiteljevi smrti. 3 4 — Kadar je bilo za izpolnitev pogoja treba, da je sodelovala z dedičem tretja oseba, je veljal pogoj kot izpolnjen, ako tretji ni hotel sodelovati ( »si decem dedero «, et accipere nolit, D. 28, 7, 3; filius meus, si Titium adoptaoerit, heres esto, Tiči j pa se noče dati posinoviti, D. 28, 7,11). V ta¬ kem primem je zadoščalo, da je bil dedič pripravljen, pogoj izpolniti/ — Kadar je izpolnitev pogoja preprečila tista oseba, ki je bila interesirana na tem, da se pogoj ne bi izpolnil (cuius interesi condicionem non impleri, D. 50, 17,161), je ve¬ ljal pogoj vkljub temu za izpolnjen. — Kadar pa je bilo do¬ ločeno kot pogo j neko de jan je tretje osebe (n. pr. si T itius in Capitolium ascenderit), je oporočni dedič dedoval le, če se je pogoj izpolnil/ Posebne težave je povzročala postavitev dediča ali volilo- jemnika pod negativnim potestativnim pogojem ( sub condicione non faciendi; D. 35,1,18), ki bi se izpolnil šele ob njegovi smrti (n. pr. si in Capitolium non ascenderit, si Stichum non manu- miserit, D. 35,1, 7pr.; če se vdova ne bo več poročila). Pogoj navadno visi, dokler postavljeni dedič živi; izpolni se ob de¬ dičevi smrti, ko od dediščine, odn. volila ničesar več nima. Zadovoljiv izhod je našel Q. Mucius Scaevola, in sicer najprej za legatarja. Proponiral je posebno pogodbo, ki se po njem imenu je cautio Muciana. Z njo se je pogojno postavljeni volilo- jemnik zavezal osebi, ki bi ji voljeni predmet drugače pri¬ padel, da ji bo volilo povrnil, če pogoja ne bi izpolnil. Legatar pridobi volilo dokončno, postane pa obligatorno zavezan, da ga vrne, če pogoja ne bi izpolnil. Kmalu so razširili ta izhod tudi na postavitev dediča. Le-ta se je moral zavezati, da bo vrnil čisto dediščino. 1 Po § 698 Odz. je postavitev pod nemogočim ali nedovoljenim suspenzivnim pogojem neveljavna, medtem ko se tak resolutivni pogoj smatra za nepristavljen. Neveljavnost povzročajo taki pogoji tudi po BGB. in ZGB. (čl. 482). Za nezapisane pa jih smatra CC. (čl. 900). 2 Prim. podobno določbo v § 701 Odz. 3 Podobno fikcijo vsebuje § 2076 BGB. 4 Natančno izpolnitev zahteva tudi § 699 Odz. 352 Oporočno dedovanje Pogoj, da se vdova, ki jo je mož postavil za dedinjo, ne bo več omožila, so obravnavali v različnih dobah različno. Ker je taka omejitev nasprotovala težnjam Avgustove zakonodaje, se je v klasični dobi smela vdova vnovič omožiti, če je pri¬ segla, da stori to zato, da bo rodila otroke (sacramentum pro- creandae subolis gratia; C. 6, 40, 2). Justinijan je 1.531 tako prisego odpravil (1. c.). V 22. noveli (cc. 43, 44) je 1. 535 zavzel nasprotno stališče in je določil, da vdova mora pogoj izpolniti, če hoče dedovati. Celo tedaj pa se je morala zavezati more¬ bitnim dednim upravičencem, da bo dediščinsko naklonitev vrnila, če bi se pozneje vendarle omožila. 1 Pogojno postavljenemu dediču je pretor začasno podelil bonorum possessio secundum tabulas. Tak pogojno instituirani dedič je moral dati varščino (cautio) osebam, ki so mu bile substituirane. Z njo jim je zagotovil, da jim bo vrnil dedi¬ ščino, če se pogoj ne bi izpolnil, ali če bi instituirani umrl pred izpolnitvijo pogoja, ali če bi ob izpolnitvi ne bil dedno sposoben. Intestatnim dedičem ni bil dolžan dati take varščine. 2. R o k. Kadar je bil dedič postavljen s pričetnim (dies a quo) ali s končnim rokom (dies a d quem), je rok veljal kot ne¬ zapisan; dedič je dedoval, kakor da bi bil postavljen brez roka (Hereditas ex die vel ad diem non rede datur, sed vitio iemporis sublato manet institutio. D. 28, 5, 34). Če je bil stav¬ ljeni rok dies incertus an (B naj bo moj dedič, ko umrje A), je bila to pogojna postavitev. 3. Naročilo (modus). Pogosto je oporočitelj dediču ali volilojemniku naložil kako dajatev ali storitev (n. pr. ut monumentum faciat). Če je bila vsebina naročila nemogoča ali nedovoljena, je naročilo veljalo za nezapisano. 2 1 Odz. (§ 700) razlikuje tri primere. Pogoj, da se dedič ali volilo- jemnik ne sme poročiti z določeno osebo, je veljaven. Veljaven je tudi pogoj, da se ne sme vnovič poročiti vdova, ki ima vsaj enega otroka. Za nepristavljen pa se smatra pogoj, da se dedič ali volilojemnik celo po doseženi doletnosti ne sme poročiti. 2 Odz. (§710) se zadovoljuje s tem, da se naročilo izvrši, kolikor je mogoče, kadar ga ni mogoče natančno izvršiti. Vsebina oporoke 353 III. Institutio ex re certa. Ker je dedič vesoljni naslednik oporočiteljev, ne more biti postavljen na določeno dediščinsko stvar (n. pr. Titius heres esto fundi Corneliani). Take postavitve bi morale biti same po sebi neveljavne, vendar je klasično pravo skušalo z raz¬ ličnimi interpretacijami rešiti njihovo učinkovitost. Če je bil samo en dedič postavljen v oporoki, in sicer ex re certa, so smatrali omejitev za nezapisano. Postavljenemu je pripadla vsa dediščina (valet institutio detracta fundi men- tione, D. 28, 5,1, 4; testamentum ... iure valere, perinde, a c si rerum mentio facta non esset, D. 36, 1,30). Če je bilo več dedičev postavljenih, bodisi na isto dolo¬ čeno stvar (n. pr. unus ex parte tertia fundi Corneliani, alter ex besse eiusdem fundi, D. 28, 5, 9,13), bodisi na različne stvari (n. pr. Attius fundi Corneliani heres esto mihi: duo Titii illius insulae heredes sunto, D. 28, 5,11), je zgodnje klasično pravo smatralo, da so vsi ex re certa instituirani dediči postavljeni brez omejitev. Pod Papinijanovim vplivom je obveljalo ne¬ koliko drugačno naziranje. Če je oporočitelj z izrečno ome¬ njenimi certae res izčrpal vso zapuščino, je vsak postavljeni dedič dobil to, kar mu je oporočitelj naklonil. Če certae res niso izčrpale zapuščine, se je le-ta še naprej razdelila tako, kakor da bi omejitev na določene stvari ne bilo. Po Ju- stinijanovem pravu, ki je želelo kar najbolj izpolniti oporo- čiteljevo voljo, velja, naj vsak dedič dobi predvsem to, kar mu je oporočitelj izrečno naklonil. Najbolj zamotan je bil položaj, če je oporočitelj postavil nekatere dediče ex re certa, druge pa brez omejitve. S tem vprašanjem se je bavil nek reskript cesarja Gordijana (C. Greg. 3,4, 1) iz 1.243. Reskript poudarja sicer, da je treba dediča ex re certa smatrati za dediča brez omejitve, vendar mora iudex familiae erciscundae poskrbeti, da tak dedič ne dobi več, kakor bi dobil, če bi mogel biti veljavno postavljen za dediča na določeno stvar. Določeno stvar (rem certam) dobi le, če s tem ne prikrajša pravice dedičev do čiste četrtine zapuščine (quarta Falcidia). Justinijan je 1.529 s konstitucijo C. 6, 24,13 vprašanje uredil tako, da je smatral dediče, ki so bili postavljeni ex re certa, za volilojemnike, ki niso bili odgovorni za zapustnikove dolgove in tudi niso mogli iztožiti njegovih terjatev. Vkljub temu je heres ex re certa še vedno preprečil intestatno dedovanje. 354 Oporočno dedovanje § 106. Substitucija. I. Vulgarna substitucija. V želji, da kar najbolj uspešno zagotovi oporočno dedo¬ vanje, je rimski testator lahko določil, kdo naj bo njegov oporočni dedič, če bi primarno postavljeni dedič ne hotel (casus noluntatis) ali ne mogel (casus impotentiae) dedovati. Za ta primer imenovani dedič je bil heres substitutus, pri¬ marno postavljeni pa heres institutus. Taka določitev dediča se je imenovala substitucija, in sicer navadna ali vulgarna (n. pr. Titius heres esto; si heres non erit, Seius heres esto). — Po občem pravu se je domnevalo, da v dvomu velja substi¬ tucija, ki je odrejena za en primer, tudi za drugega . 1 Po svojem bistvu je vulgarna substitucija pogojna posta¬ vitev dediča, namreč pod pogojem, da heres institutus ne bo dedoval. Brž ko primarno postavljeni dedič pridobi dediščino, izgubi substitucija svoj pomen. Le izjemno je upoštevana še pozneje, kadar heres institutus doseže glede pridobitve dedi¬ ščine vzpostavitev v prejšnji stan, ali kadar heres suus et ne- cessarius uveljavlja beneficium abstinendi (prim. § 119,1). Vulgarno substitucijo je bilo mogoče odrediti le v oporoki. Oporočitelj je lahko določil toliko substitutov, kolikor je hotel. Lahko je substituiral enega sodediča drugemu, ali je določil vsakemu sodediču posebnega substituta, ali vsakemu iste sub- stitute. S substitucijo, zlasti z medsebojno (substitutio reci- proca) je oporočitelj želel preprečiti intestatno dedovanje. Na zadnjem mestu so Rimljani navadno substituirali sužnja cum libertate. Substitutu pripade dediščina, ko postane gotovo, da je instituirani dedič ni pridobil. Substitut mora biti takrat živ in capax. Če oporočitelj ni drugače določil, pridobi substitut isto, kar bi naj bil pridobil instituirani dedič. Kadar je substitutu substituiran nadaljnji substitut, pa prvi substitut ne prihaja v poštev (n. pr. ker je že umrl), velja, da je njegov substitut substituiran tudi instituiranemu dediču (substitutus substituto, substitutus instituto). II. Pu pilama substitucija. V običajnem pravu se je razvila pupilama substitucija. Pater familias določi otroku, ki bo njegov suus heres, dediča za primer, da bo otrok umrl šele za očetom, vendar še kot 1 Nasprotno načelo je uzakonil § 605 Odz. Substitucija 355 impubes; zakaj kot impubes še ne bo mogel napraviti oporoke. Suus heres, ki mu oče odredi pupilarno substitucijo, utegne že živeti, ali pa bo rojen šele kot postumus. Na ta način na¬ pravi oče oporoko za otroka, preden bo le-ta sam mogel na¬ praviti oporoko. Oče hoče s substitucijo preprečiti, da bi po otroku dedovali intestatni dediči, ki so očetu neljubi. Včasih je oče odredil v svoji oporoki obe substituciji: vulgarno (substitutio in primum casurn) in pupilarno (sub- stitutio in secundum casum), n. pr.: Titius filius meus mihi heres esto. Si filius meus mihi heres non erit (vulg.), sive heres, mihi erit et is prius moriatur quam in suam tutelam venerit (pupil.), tune Seius heres esto (Gai. 2,179). Včasih je oče do¬ ločil pupilarno substitucijo v posebni listini, da je prikril sub- stitutovo ime, ker se je bal, da ne bi substitut nedoraslemu dediču stregel po življenju. Pupilarni substitut je mogla biti le certa persona. Veljav¬ na pa je bila pupilarna substitucija v splošni obliki: quisquis mihi heres erit. S tem je bil postavljen za substituta tisti, ki bo očetov oporočni dedič, če bo pridobil dediščino ter preživel pupila. Pupilarna substitucija je izgubila veljavo, ko je pupil dorastel (pubes). Lahko je bila odrejena pod pogojem kakor postavitev dediča. Substitut, ki je vedel za substitucijo, je moral v enem leta poskrbeti, da je pupil dobil varuha. Če je to opustil, je vsaj po poznejšem pravu postala substitucija neveljavna. Prvotno je oče najbrž odredil substitucijo samo glede imo- vine, ki jo je otroku sam zapustil. Ker pravo ni določalo no¬ benih omejitev, je oče lahko pozneje imenoval otroku sub¬ stituta tudi glede imovine, ki je otrok ni dobil od očeta (bona adventicia). Oče je lahko določil pupilarnega substituta celo takrat, kadar je sina razdedinil; v tem primeru je moral ob¬ enem s substitucijo napraviti tudi svojo oporoko. Sploh sta substitucija in očetova oporoka med seboj tesno povezani. Pupilarna substitucija velja samo, če obvelja oče¬ tova oporoka (sequella est paterni testamenti). Če je pupilarni substitut hkrati očetov dedič, in sicer njegov heres necessarius (n. pr. pupilov brat; suženj cum libertate institutus), postane substitut tudi nasproti pupilu heres necessarius. če pa je sub¬ stitut očetov heres extraneus (ki mora dediščino šele prido¬ biti), velja pridobitev ali odklonitev očetove dediščine tudi za substitucijo. Če je substitut, ki je hkrati zunanji dedič, od¬ klonil sinovo dediščino, ne more pridobiti očetove. 356 Oporočno dedovanje Po zgodnjem klasičnem pravu je pupilarna substitucija obveljala tudi tedaj, če je pupilami substitut umrl pred pu- pilom, toda potem ko je že pridobil očetovo dediščino; po smrti nedoraslega otroka so njegovo zapuščino pridobili sub- stitutovi dediči. Po Ulpijanovem mnenju (D. 28, 6, 8,1) sub¬ stitucija ne velja v prid substitutovim dedičem. Že zgodaj (89 pr. Kr.) je obveljalo pravilo, da pupilarna substitucija vsebuje tudi vulgarno (causa Curiana). Neki Co- ponius je v svoji oporoki postavil za dediča pričakovanega postuma, njemu pa je bil papilarno substituiran M. Curius. Ker pričakovani postum ni bil rojen, je nastal spor, ali naj deduje pupilarni substitut ali intestatni dediči. Q. Mucius Scaeoola je zagovarjal mnenje, da gre zapuščina intestatnim dedičem, toda zmagalo je nasprotno mnenje, ki ga je zastopal L. Lic. Crassus, da deduje pupilarni substitut. Od Marka Av- relija naprej je prodrlo načelo, da tudi vulgarna substitucija vsebuje pupilarno. III. Kvazipu pilama substitucija. Na prošnjo strank so cesarji večkrat dovoljevali, da je oče smel določiti substituta svojemu umobolnemu ali nememu otroku, ki sam ni mogel napraviti oporoke. Če je bolezen pre¬ nehala, je substitucija izgubila veljavo. Justini jan je 1. 528 uredil in splošno, brez posebne proš¬ nje, dovolil substitucijo glede umobolnih potomcev (substi- tutio quasi pupillaris , exemplaris). Odredil jo je lahko vsak prednik, tudi mati. Predpogoj ni bila več očetovska oblast, pač pa to, da je prednik naklonil umobolnemu mortis causa zakoniti delež (legitimam portionem). Glede svoje naklonitve je testator smel določiti substituta. Izbrati ga je moral pred¬ vsem izmed potomcev umobolnega; če takih ni bilo, izmed svojih zdravih potomcev. Šele če tudi teh ni bilo, ga je lahko prosto izbral. Sporno je, komu je pripadla lastna imovina umobolnega. Taka substitucija je izgubila veljavo, če je umobolni ozdravel in s tem postal sposoben, da sam napravi oporoko. Kvazipupilarna (ali ad exemplar pupilaris substitutionis) se imenuje ta substitucija, ker jo je Justini jan uredil deloma po pupilarni . 1 1 Vulgarno substitucijo so bistveno po rimskem vzorcu sprejeli: Odz. (§§604ss.), BGB. (§§ 2096 ss.) in ZGB. (čl. 487). Francoski ČC. po¬ stavlja sicer načelo, da so substitucije prepovedane (čl. 896,1), vendar Oblika oporoke 357 § 107. Oblika oporoke. I. Civilno pravo. Umljivo je, da je za oporoko kot izjavo poslednje volje imela obličnost zelo velik pomen, tako da je kršitev oblič- nosti povzročila ničnost oporoke. 1. Comitiis calatis. V najstarejši dobi rimske pravne zgodovine pozna civilno pravo dve oporočni obliki. V mirnem času so delali oporoke pred komiciji, najbrž pred kuriatnimi, ki so bili pristojni tudi za arogacije. Komiciji so se shajali le dvakrat na leto, dne 24. marca in 24. maja. Pred njimi napravljena oporoka se je imenovala testamentum comitiis calatis. Verjetno je, da je bila v zvezi s posinovitvijo bodočega dediča, ki so jo komiciji s svojim sklepom potrdili. Radi sodelovanja zakonodajnega organa je imela ta oporoka javnopraven značaj. 2. In procinctu. V vojni je Rimljan napravil oporoko tako, da je pred bitko vpričo tovarišev vojakov izjavil svojo poslednjo voljo. Obe obliki nista bili nikoli izrečno ukinjeni. Vendar jih od srede drugega stoletja pr. Kr. niso več uporabljali. Gaj ugotavlja, da sta postali obsoletni (in desuetudinem venerunt, Gai. 2,103). To se je zgodilo posebno zato, ker se je po zaslugi kav- telarne jurisprudence razvila nova zasebnopravna oporočna oblika, ki je bila vsak hip uporabna. 3. Mancipacijska oporoka. Nova oblika oporoke je bila potrebna predvsem za ne¬ varno bolnega testatorja (si s ubita morte urguebatur, Gai. 2, 102). Oporočitelj je z mancipacijo prodal vso svojo imovino svojemu zaupniku, ki se je imenoval familiae emptor. Ob¬ enem mu je naročil, kako naj porazdeli po njegovi smrti njegovo imovino (quid cuique post mortem suam dari vellet, Gai. 2,102). Familiae emptor je bil pri tej oporoki oporoči- dovoljuje papilarno substitucijo. Pristavlja samo (čl. 898), da nje ni smatrati za substitucijo in da je zato veljavna. Pupilarne in kvazipupilarne substitucije moderni zakoniki niso sprejeli (prim. §609 Odz.). To je v zvezi z dejstvom, da je sedaj mogoče postaviti dediča pod razveznim pogojem ali do končnega roka. Zato se je tem bolj razvila fideikomisarična substitucija, v kateri sledi za prvim dedičem po določenem času drugi, ev. drugemu tretji itd. 358 Oporočno dedovanje tel jev vesoljni naslednik (heredis locurn optinebat). Oporoči- teljeva navodila zanj sicer niso bila obvezna, vendar sta zve¬ stoba in poštenje (fides) zahtevali od njega, da izpolni opo- ročiteljevo voljo. Ker dediščina ni 'bila namenjena njemu sa¬ memu, je bila oporoka dejansko legatna oporoka. — Glavna njena slabost je bila v tem, da oporočitelj ni mogel zahtevati od svojega zaupnika, da mu vrne imovino, če je po napravi oporoke zopet ozdravel. 4 . Oporoka per aes et libram. Radi naštetih nevšečnosti mancipacijske oporoke je praksa polagoma izoblikovala novo oporočno obliko. Le-ta se je še vedno opravljala per aes et libram, toda familiae emptor pri njej ni več postal testatorjev vesoljni naslednik. Familiae emptor je poslej le še slovesna oseba, ki sodeluje zato, da more oporočitelj napraviti oporoko, v kateri sam postavi de¬ diča, ki je zapustnikov vesoljni naslednik, toda šele po za¬ pustnikovi smrti. Mancipacija je odslej imaginarna (dicis gra¬ da), kar izraža izjava familiae emptor ja: Familiam pecuni- amque tuam endo mandatela tua custodelacpie me a esse aio, eaque, quo tu iure testamentum facere possis secundum legem puhlicam, hoc a ere aeneaque libra esto mihi empta (Gai. 2 , 104 ). Familiae emptor tu jasno poudarja, da mora po za¬ pustnikovi smrti varovati zapuščino ( custodela ) in da ta nje¬ gova funkcija poteka iz oporočiteljeve oblasti (mandatela). 1 Ko je familiae emptor to izgovoril, je potrkal z novcem po tehtnici in izročil novec pretii loco oporočitelju. Nato je te- stator imenoval dediča in morda odredil legate, postavil va¬ ruha, odredil manumisijo sužnjev. Pri tej oporočni obliki je bilo zelo lahko mogoče napra¬ viti pismeno oporoko. V ta namen je zadoščalo, da je takoj za navedeno izjavo familiae emptorja oporočitelj pokazal pričam napisano oporoko in izjavil ( Gai. 2 , 104 ) : Haec ita ut in his tabulis cerisque scripta sunt, ita do ita lego ita testor, itaque vos, Quirites, testimonium mihi perhibetote. Ta njegova izjava se je imenovala nuncupatio. Imela je isti učinek, kakor če bi bil oporočitelj ustno izrekel vse to, kar je odredil v zapisani oporoki (Gai. 2 , 104 : quae testator specialiter in ta¬ bulis testamenti scripserit, ea videtur generali sermone nomi- nare atque confirmare). 1 Prim. E. Weifi v SZ. 43, str. 102. Oblika oporoke 359 Pismena oporoka je imela različne prednosti pred ustno. Predvsem je bolje varovala oporočno vsebino pozabljenja, kar je bilo zelo važno zlasti tedaj, če so vse priče umrle prej kakor oporočitelj. Tudi točnost oporočne vsebine je bila z listino bolje zavarovana kakor s samim spominom prič. Zelo ugodna je bila pismena oporoka za oporočitelja, ki je le tako lahko ohranil vso vsebino oporoke tajno, kajti pričam je po¬ kazal samo oporočno listino, ne da bi jim moral povedati njeno vsebino. Senčna stran pismene oporoke je bila v tem, da je usoda oporoke postala popolnoma odvisna od usode oporočne listine; če se je listina izgubila, ni bilo mogoče opo¬ roke uveljaviti. Z ozirom na vse to je umljivo, da je oporoka per aes et libram kmalu skoro popolnoma izpodrinila komicialno. Hkrati je pismena oporoka izpodrivala vedno bolj ustno libralno. Poudariti pa je, da so ustne oporoke delali še v dobi Severov. V zvezi s pismeno oporoko so nastajali novi oblični pred¬ pisi. Besedila rimske oporoke niso podpisali ne oporočitelj ne priče. Pač pa je petero prič pritisnilo na oporočno listino svoje pečate (obsignatio) in poleg pečatov pripisalo svoja imena (superscriptio). Ko sta navadno tudi libripens in /a- miliae emptor storila isto, je bilo skupno sedem pečatov. — Sulov zakon lex Cornelia de falsis (81 pr. Kr.) je določil ka¬ zenske sankcije za onega, ki bi podtaknil, ponaredil, odstranil ali neupravičeno odprl oporoko, dalje tudi zoper onega, ki bi zapečatil ponarejeno oporoko, ali bi ponaredil ali uporab¬ ljal ponarejene pečatnike. Neki senatov sklep iz Neronove dobe (SC. Neronianum) iz 1. 61 po Kr. je izpopolnil oblične predpise glede listine (Paul. 5, 25, 6). 1 Notranjo pisavo (scrip- tura interior) triptiha so zaprli in povezali s trojno vrvico. Na vrvico je pritisnilo svoje pečate po sedem prič. V zunanji pisavi (scriplura exterior), ki je ostala odprta in dostopna, so napisali vsaj testatorjevo ime ter datum oporoke. Listino so hranili bodisi v svetišču (in sacro) bodisi pri oblastvu (in puhlico) bodisi pri kakem zasebniku (in privato). Na napisih in papirih je ohranjenih nekaj libralnih opo¬ rok. Najbolj znana je oporoka, ki jo je 1. 189 po Kr. napravil 1 Paul 5 , 25 , 6 : Amplissimus ordo decrevit eas tabulas, quae puhlici vel privati contractus scripturam continent, adhibitis testibus ita signari, ut in summa marginis ad mediam partem perforatae triplici lino con- stringantur, atque impositae supra linum cerae signa imprimantur, ut exterioris scripturae fidem interior servet. Aliter tabulae prolatae nihil momenti habent. 360 Oporočno dedovanje vojak C.Longinus Castor (== Brun s, Fontes \ str. 311 ss.). Ohranjen nam je grški prevod latinskega izvirnika. Iz mancipacijske oporoke je potekal predpis, da pri li- bralni oporoki kot priče niso mogle biti osebe, nad katerimi je imel oporočitelj ali familiae emptor očetovsko oblast. II. Pretorsko pravo. Pretorsko pravo ni direktno uvedlo nobene nove oporočne oblike, pač pa indirektno. V svojem ediktu je pretor obljubil svojo bonorum possessio secundum tabulas onemu, ki bo pred¬ ložil oporočno listino, opremljeno z zadostnim številom pe¬ čatov. 1 S tem je pretor pripoznal za svoje področje veljavnost oporoki, ki po civilnem pravu ni bila veljavna zato, ker ni bilo mancipacije in nunkupacije. To je samo po pretorskem pravu veljavna oporoka (iure praetorio factum testamentum; Paul 4, 8, 2). V taki oporoki postavljeni bonorum possessor je postal sine re, če je intestatni dedič (najbližji agnat) pravočasno uveljavil svojo dedno pravico. Antonin Pij je v nekem re- skriptu ( Gai. 2,120) dovolil takemu oporočnemu dediču, da se z exceptio doli brani zoper agnatovo dediščinsko tožbo. Podobno je postopal pretor, če je žena sui iuris napravila oporoko brez varuhovega sodelovanja (auctoritatis interpo- sitio ). Po oporoki, ki je bila veljavna samo po pretorskem pravu, je oporočni dedič dedoval le tedaj, če je pravočasno zaprosil za bonorum possessio. Če tega ni storil, je pretor dovolil de¬ dovanje intestatnim dedičem. Pretor je na ta način pripoznal oporoko, ki je bila iz¬ pričana z oporočno listino in sedmimi pričami, v nasprotju s civilno, za katero je bilo treba mancipacije in petih prič. Popolnoma učinkovita je postala pretorska oporoka šele po Pijevem reskriptu. III. Po st klasično pravo. Različne cesarske konstitucije so v postklasični dobi iz- premenile dotedanje oporočne oblike v več pogledih. Leta 339 je Konstantin II. za civilno oporoko odpravil mancipaeijo in nunknpacijo (C. 6, 23,15). Obenem je proglasil za veljavno postavitev dediča quibuscumque verbis, če le jasno izraža oporočiteljevo voljo. 1 Glej citat na str. 325, op. 1. Oblika oporoke 361 Honorij in Teodozi j 11. sta 1. 413 uvedla dve javnopravni obliki oporoke: apud acta conditum in principi oblatum (C. 6,23, 19). Testamentum apud acta conditum, se napravi tako, da oporočitelj izjavi svojo poslednjo voljo ustno pred sodnim uradnikom ali mestnim oblastvom (actis cuiuscumque iudicis aut municipum), ki jo vzame na zapisnik in shrani. 1 Testa¬ mentum principi oblatum je oporoka, ki jo stranka v pismeni vlogi predloži cesarju s prošnjo, da jo vzame v varstvo. Opo¬ roka je veljavna, ko jo cesar sprejme v svoj arhiv (scrinia). Valentinijan III, je 1.446 določil (Nov. Val. 21, 2,1), da je veljavna oporoka, ki jo oporočitelj sam napiše in podpiše (holografna oporoka) 2 . Justini jan je pripoznal tako obliko le za testamentum parentum inter liberos, to je za oporoko, ki v njej oče ali mati razdeli zapuščino samo med svoje otroke. Vnovič je uredil obličnost pri testiranju zakon Teodo¬ zija II. in Valentinijana III. iz 1.439 (C. 6, 23, 21). Konstitu¬ cija je sprejela deloma civilne, deloma pretorske in deloma cesarske predpise (testamentum tripertitum). Iz civilnega prava je prevzeto načelo, da je treba oporoko napraviti ne¬ prekinjeno, z enotnim dejanjem (unitas actus) 3 ; iz pretorskega prava število sedmih prič in pečatenje ter pripisanje imen prič k ustreznim pečatom (obsignatio et adscriptio); iz cesar¬ skega prava je podpis (subscriptio) oporočitelja in prič na oporoki sami. Oporoka je lahko ustna (testamentum per nuncupatio- nem) ali pa pismena (per scripturam). Pri vsaki oporoki je treba sedem prič, ki morajo biti dorasli rimski državljani in zaprošeni za to (testes rogati). Ustno oporoko mora oporočitelj povedati pričam, ki mo¬ rajo biti istočasno navzoče. Pri pismeni oporoki oporočitelj lahko prikrije pričam njeno vsebino. Zadošča, da pokaže vsem hkrati navzočim pričam zaprto oporočno listino in izjavi, da le-ta vsebuje njegovo oporoko in jo nato pred njimi podpiše. Nato pritisnejo priče nanjo svoje pečate in jo podpišejo. Ka- 1 Kanonsko pravo (c. 10 X de testam. .3, 26) je uvedlo kot oporočno obliko izjavo poslednje volje pred župnikom in dvema pričama. Ob recepciji se je razširila in so jo v Nemčiji zelo uporabljali do leta 1512, ko je takrat izdani notarski red ni potrdil. 2 Nov. Val. 21, 2,1: ... si holograf a manu testamenta condantur, testes necessarios non putamus. 3 C. 6, 23, 21, 2: ... uno eodemgue die nullo actu interoeniente testes omnes, nidelicet simul nec dioersis temporibus, subscribere signareque testamentum. 562 Oporočno dedovanje dar oporočitelj ne zna pisati, jo podpiše zanj osma priča (octavo subscriptore ... adhibito). Justinijan je določil, da testatorjev podpis ni potreben, če je oporočitelj sam napisal vso oporoko in je to v listini izrečno ugotovil (C. 6, 23, 8, 6). Oporoko samo je testator napisal ali narekoval lahko že, pre¬ den je poklical priče. IV. Justinijanove reforme. Justinijan je z nekaterimi nebistvenimi izpremembami sprejel Teodozijevo ureditev. Vendar je z ozirom na posebne razmere določil za nekatere vrste oporok strožje predpise, za nekatere pa milejše. 1. Kadar dela oporoko slepec, mora poleg sedmih prič sodelovati notar (tabularius, ovuflohuo-/oct(fng). Notar prebere radi kontrole oporoko vsem navzočim in jo nato sopodpiše; tajnosti pri tej oporoki ni mogoče varovati, da je zagotovljena kontrola. Kadar ni mogoče dobiti notarja, stopi na njegovo mesto osma priča. 2. Od rojstva gluhonemi ne morejo napraviti oporoke. Če so postali gluhonemi šele radi bolezni, so lahko napravili holografno oporoko. V nekaterih drugih primerih je Justinijan olajšal dote¬ danje obličnostne predpise. 3. Testamentum ruri conditum. Na deželi (in illis. .. locis, in quibus raro inveniuniur homines litterati), kjer je bilo cesto težko dobiti potrebno število prič, je bila oporoka veljavna, če je pri njej sodelovalo vsaj pet prič. Zato pa je moral oporo¬ čitelj oporočno vsebino tudi ustno povedati, da so jo priče mogle po njegovi smrti pod prisego izjaviti na zapisnik (C. 6, 23,31). 4. Testamentum tempore pestis conditum. V času epide¬ mije napravljena oporoka je bila veljavna, čeprav niso bile priče v neposredni oporočiteljevi bližini. Najbrž ni bilo treba, da bi bilo vseh sedem prič hkrati navzočih. Glede te oporoke je marsika j nejasno (C. 6, 23, 8 iz 1. 290). 5. Testamentum parentum inter liberos. Pod vplivom vzhodnega pravnega pojmovanja so v postklasični dobi favo¬ rizirali oporoke, s katerimi so očetje ali matere postavili za dediče samo svoje otroke. Konstantin je 1. 321 določil, da je brez prič in drugih obličnosti veljavna oporoka, ki je z njo ded ali oče razdelil zapuščino med svoje otroke (C. Th. 2, 24,1,2). Isto ugodnost je pripoznal 1.327 materi (C. Th. 2, Oblika oporoke 363 24,2). Justinijan je ta določila izpopolnil v 107. noveli. Če želi kdo zapustiti vso zapuščino otrokom, ni treba prič. Opo¬ roko mora datirati; lastnoročno mora napisati imena otrok in z besedami izpisati njihove deleže. Kadar pa je testator hotel nakloniti volila ženi ali drugim osebam, je moral pri¬ tegniti priče. V. Vojaška oporoka. Testamentom in procinciu, ki so ga rimski vojaki delali pred začetkom bitke, dokazuje, da so Rimljani že v najsta¬ rejši civilni dobi občutili potrebo, olajšati obličnostne pred¬ pise za oporoke vojakov. Nove olajšave je v tem pogledu prinesla cesarska doba. Cezar, l it, Domicijan so izdali začasne olajšave; od Nerve dalje so te postale splošne. Ulpijan (D. 29, 1, 1) nam je ohra¬ nil ustrezno Trajanovo odredbo iz mandatov. Cesar dovoljuje vojakom, da delajo oporoke, kakor morejo in kakor hočejo; odloča naj samo njihova volja. * 1 Razlog za ta privilegij vidi Trajan v njihovi pravni neizkušenosti. Vojak je lahko napravil oporoko ustno ali pismeno. Prič ni bilo treba. Za dediče je smel postaviti tudi osebe, ki jim je manjkala pasivna testamenti factio. Zapustil je lahko več veljavnih oporok. Omejeval ga tudi ni stavek: nemo pro parte testatus, pro parte intestatus decedere potest. Vojak je imel te privilegije tudi v mirni dobi. justinijan je pravico omejil na čas vojnega pohoda (C. 6, 21,17: his solis, qui in expeditionibus occupati sunt). Oporoka, napravljena beneficio militari, je veljala še eno leto, odkar je vojak častno zapustil vojaško službo. Če je bil nečastno odpuščen, je opo¬ roka izgubila veljavo takoj. 2 1 D. 29,1,1 pr.: ...ut quoqunmodo lestati fuissent, Tata esset eoTurn voluntas. Faciant igitur testamenta quo modo volent, faciant quo modo poterint sufficiatque ad bonorum suorum dmisionem faciendam nuda ooluntas testatoris. 2 Od z. (S 577 s s.) pozna primeroma veliko število oporočnih oblik: zasebne in javne, pismene in ustne, pismene s pričami ali brez njih, redne in olajšane. A. Zasebne so: 1. holografna (§ 578), ki jo mora oporočitelj napisati in podpisati. Datiran je ni potrebno, pač pa priporočljivo; 2. alografna, ki jo napiše za testator ja kdo drug: a) Oporočitelj jo podpiše in izjavi trem pričam, od katerih morata biti vsaj dve hkrati navzoči, da je to njegova oporoka. Priče oporoko podpišejo (§ 579). 7 Rimsko pravo 1/2. 364 Oporočno dedovanje VI. Otvoritev oporoke. Kdaj in kako se oporoka odpre, je bila dolgo časa zasebna zadeva. Javno pa so se morale oporoke odpirati, odkar je k 5 po Kr. Avgust uvedel petodstotni dediščinski davek (lex lulia oicesimaria) za oporočne naklonitve. Poslej so tri ali pet dni po oporočiteljevi smrti odprli oporoko pred pretorjem ali provincialnim namestnikom; od Hadrijana naprej se je to zgodilo v krajevnem dediščinskem uradu (statio oicesimae hereditatum). Priče so morale biti navzoče in potrditi, da so pečati njihovi. Nato je magistrat odprl in prebral oporoko. b) Oporočitelj, ki ne more pisati, pristavi ročno znamenje v nav¬ zočnosti vseh treh prič (§ 580). c) Oporočitelju, ki ne more brati, prebere oporoko ena priča, ki ne sme biti hkrati pisec oporoke, drugi dve pa jo kontrolirata (§ 581). 3. ustna oporoka, ki jo izreče oporočitelj pred tremi pričami, ki so hkrati navzoče (§ 585). B. Javne oporoke so: 1. sodna, ki je pismena ali ustua (§§ 587—590). Potrebno je, da sodeluje sodnik in sodni uradnik ali mesto njega dve priči; 2. notarska, ki je napravljena ustno v obliki notarskega akta, ali pa, ki je notarju pismeno izročena v notarskem aktu. Potrebno je so¬ delovanje enega notarja in dveh prič ali dveh notarjev (§§ 75—81 za¬ kona o javnih notarjih). Olajšane oporočne oblike so uporabne med vožnjo na ladji in v krajih, v katerih so kužne bolezni. Olajšava je v tem, da zadoščata dve priči, ki sta stari vsaj štirinajst let. Če je nevarnost okuženja, ni treba, da bi bili hkrati navzoči (§§ 597 s.). Drugače kakor po rimskem pravu, izgube take oporoke veljavo čez šest mesecev, odkar je vožnja končana ali bolezen nehala. Glede vojaških oporok se Odz. (§ 600) sklicuje na vojaške zakone. Znatno manj oporočnih oblik poznajo drugi zakoniki. 1. Holografno oporoko so sprejeli CC. (čl. 970), BGB. (§ 2231) in ZGB. (čl. 505). Datiranje je potrebno, po nemškem in švicarskem zako¬ niku mora biti naveden tudi kraj, kjer je oporoka napravljena. Vse to mora oporočitelj sam napisati. 2. Naprava oporoke z javno listino: a) po francoskem pravu (čl. 971—975 CC.) pred dvema notarjema in dvema pričama ali pred notarjem in štirimi pričami. Testator nare¬ kuje oporoko notarju, ki jo napiše in nato prebere. Oporočitelj jo pod¬ piše, če more pisati; nato jo podpišejo priče, ali (na deželi) vsaj polo¬ vica rednega števila prič; b) po nemškem pravu (§§ 2233 ss.) pred okrajnim sodnikom (Amts- richter) in sodnim pisarjem (mesto njega sta lahko dve priči) ali pa pred dvema notarjema, odnosno notarjem in dvema pričama (š 2233). Oporoka se napravi ustno na zapisnik ali pa z izročitvijo napisane oporoke, kar se izpriča z zapisnikom. Oporočitelju se zapisnik prebere in ga nato podpiše (§§ 2238 ss.). c) po švicarskem pravu z ustno izjavo, podano na zapisnik pred uradnikom, notarjem ali drugim organom, ki mu kantonalno pravo po- Oblika oporoke 365 Za svoj arhiv je o tem sestavil zapisnik 1 * 3 * * * . — Original oporočne listine je ostal v dedičevih rokah. Pokazati pa ga je moral interesiranim osebam. Če ne bi hotel, so ga le-te lahko pri¬ silile, da to stori, in sicer z interdiktom de tabulis exhibendis. Dokler oporoka ni bila odprta, dedič ni mogel pridobiti dediščine. SC. Silanianum (9 po Kr.) je določal, da je bilo treba dati na natezalnico vse zapustnikove sužnje, ki so živeli z njim pod skupno streho, če so gospodarja našli umorjenega. Dedič, ki bi namreč prej odprl oporoko, bi tako rešil natezal¬ nice sužnje, ki jim je oporoka dala prostost, in bi morda s tem zabrisal sled za morilcem. Zato tak dedič kot indignus verja take posle (čl. 499). Uradnik sestavi o oporočni izjavi listino in jo predloži stranki, da jo prebere in podpiše. Nato jo uradnik datira in podpiše. Nato še izjavi testator vpričo uradnika navzočima dvema pričama, da jo je prebral in da je to njegova oporoka, nakar jo priči podpišeta (čl. 500 s.). Če oporočitelj ne more čitati in podpisati, mu jo pred pričama prebere uradnik (čl. 502). 3. Testamentum mysticum pozna samo CC. (čl. 976 ss.). Poleg teh rednih so tudi izredne oporočne oblike; na tak način napravljena oporoka velja samo določeno dobo potem, ko so dotične posebne okolnosti prenehale. Taki primeri so: a) Ustna oporoka po švicarskem pravu (čl. 506 ss. ZGB.) v izrednih razmerah. Testator jo izjavi pred dvema pričama, ki morata poskrbeti, da bo zapisana. Oporoka izgubi veljavo čez 14 dni potem, ko more oporočitelj redno testirati. b) Code civil in BGB. sta ohranila različne olajšane oblike oporoke: «) Oba imata testamentum tempore pestis conditum (čl. 985 CC., § 2250 BGB.). P) Testamentum ruri conditum ima samo BGB. (§ 2249). — Po po¬ menu se mu približuje oporočna oblika, ki velja na francoskih evrop¬ skih otokih, kjer ni notariata in ni mogoča zveza s celino (čl. 986 s. CC.). y) Oba poznata posebno obliko za oporoko med pomorsko vožnjo (čl. 988 ss. CC, § 2251 s. BGB.). tf) CC. tudi obširno ureja oporočno obliko za vojake, državne mor¬ narje in vojaške uslužbence (čl. 981 ss.). Olajšane oporoke francoskega prava izgube veljavo redno čez šest mesecev, odkar je dotična posebna okolnost ali ovira prenehala (čl. 984, 987, 994 CC.) ; po nemškem zakoniku dovoljene olajšane oporoke iz¬ gube veljavo redno že čez tri mesece, odkar so bile napravljene. Angleško pravo pozna kot redno oporoko le pismeno, ki jo oporo¬ čitelj podpiše (ev. zanj kdo drug) in pri kateri sodelujeta dve priči. Obe morata oporoko podpisati. Ustno oporoko z izjavo pred pričami morejo napraviti le vojaki v vojaški službi in mornarji na morju. škotsko pravo pozna liolografno oporoko brez prič. 1 Primer poročila o otvoritvi oporoke pri Brunsu 7 , I, str. 317 ss. 7* 366 Oporočno dedovanje ni smel obdržati pridobljene dediščine. To je veljalo tudi po Justinijanovem pravu. Otvoritev oporoke je ostala v Justinijanovi kodifikaciji, čeprav ni bilo več dediščinskega davka. § 108. Neučinkovitost oporoke. I. Testamentum nullum — infirmatum. Oporočiteljeva poslednja volja utegne biti iz različnih razlogov neučinkovita . 1 Včasih je od vsega početka nična (testamentum nullum). To se zgodi, če ni ustreženo vsem obličnostim (n. pr. nezadost¬ no število prič) ali pa materialnim pravnim predpogojem (n. pr. glede testamenti factio actioa). Med zadnjimi je zna¬ čilna rimska zahteva, da mora oporočitelj postaviti za dediče ali razdediniti vse osebe, ki bi bile pri intestatnem dedovanju njegovi sui heredes (prim. § 109). Včasih je oporoka spočetka veljavna; neučinkovita po¬ stane šele pozneje (testamentum infirmatum). Pri tem so Rim¬ ljani razlikovali tri primere: testamentum ruptum, irritum in destitutum. II. T estamentum ruptum. Testamentum ruptum imenujejo viri razveljavljeno opo¬ roko v dveh primerih: adgnatione postumi in tedaj, če oporo¬ čitelj napravi novo oporoko. Predvsem je oporoka izgubila veljavo takrat, če je po njeni napravi stopila neka oseba v tako razmerje do oporo- čitelja, da bi bila po njegovi smrti njegov intestatni suus heres. To je bilo, če se je po napravi oporoke oporočitelju rodil otrok, morda šele kot postumus, ali ker je oporočitelj posinovil določeno osebo, ali pridobil nad ženo oblast (manus) (prim. § 109). Rimska oporoka tudi izgubi veljavo, če oporočitelj na¬ pravi novo oporoko (nonae tabulae). Poznejša oporoka vedno razveljavi prejšnjo, tudi takrat, če so določila obeh združ- 1 D. 28,3,1; Pap.: Testamentum aut non iure factum dicitur, ubi sollemnia iuris defuerunt: aut nullius esse momenti, cum filius qui fuit in patris potestate praeteritus est: aut rumpitur alio testamento, ex quo heres existere poterit, vel adgnatione sui heredis: aut in irritum con- stituitur non adita hereditate. Neučinkovitost oporoke 367 1 jiva. 1 Če druga oporoka pozneje postane neveljavna, zato ne oživi prva. 2 Oporočitelj se niti ne more odreči pravici, da sme svojo sedanjo oporoko razveljaviti s poznejšo. Na ta način skuša rimsko pravo zagotoviti, da bi oporoka zares izražala oporočiteljevo poslednjo voljo. Dolgo je oporočitelj mogel razveljaviti staro oporoko le tako, da je napravil novo. Tu je veljalo civilno načelo o na¬ sprotnem dejan ju (contrarius actus): libralno oporoko je raz¬ veljavila nova libralna oporoka. Če je oporočitelj odtrgal pečate, prečrtal dedičevo ime ali uničil oporočno listino, 3 je oporoka vkljub temu ostala veljavna, kolikor je oporočni de¬ dič mogel dokazati njeno vsebino. Drugačno stališče je zavzel pretor. V takem primeru je namreč dovolil intestatnemu de¬ diču bonorum possessio intestati; vendar je moral tak inte- statni dedič izpolniti ostalo vsebino oporoke (volila, osvobo¬ ditve sužnjev, prelegate izbrisanemu dediču). Njegova bono- rum possessio je bila nasproti oporočnemu dediču sine re, od Anton in a Pija napre j cum re. Po Justini janovem pravu ima uničenje oporočne listine za posledico razveljavljenje oporoke. Prečrtanje drugih odredb (n. pr. osvoboditev) je po klasičnem in po Justini janovem pravu povzročilo, da so izgubile veljavo. Kadar je oporočitelj uničil drugo oporoko z namenom, da bi s tem oživela prva, ta po civilnem pravu vendarle ni postala veljavna. Pač pa je pretor pripoznal prvo oporoko za veljavno, če je bila od početka veljavna vsaj po pretorskem pravu. V njej postavljenemu oporočnemu dediču je dovolil bonorum possessio secundum tabulas. Le-ta je bila cum re takrat, kadar je bil v prvi oporoki postavljen za oporočnega dediča zakoniti dedič, kasneje pa je bila vedno cum re. Slučajno uničenje oporočne listine samo po sebi ni pre¬ prečilo oporočnega dedovanja, ampak je le otežkočilo dokazo¬ vanje. Postklasično pravo je favoriziralo preklicanje oporoke, ne da bi moral testator napraviti novo oporoko. Honorij in 1 Po Odz. in ZGB. poznejša oporoka redno razveljavlja prejšnjo, razen če je oporočitelj razločno izrazil voljo, da naj tudi prejšnja velja popolnoma ali deloma (§ 713 Odz.), odn. če je nova oporoka nedvomno samo dopolnitev prejšnje (čl. 511 ZGB.). Po CC. in BGB. se domneva, da je nova oporoka ukinila — razen če izrečno ne razveljavlja prejšnje (čl. 1036) — samo tiste določbe, ki niso z njo združljive (čl. 1036 CC., § 2258 BGB.). 2 Nasprotno stališče zavzemata § 723 Odz. in § 2257 BGB. 3 Uničenje oporočne listine velja kot preklic oporoke: §717 Odz., §2255 BGB., čl. 510 ZGB. 368 Oporočno dedovanje leodozij II. sta 1.418 (C. Th. 4, 4, 6) določila, da oporoka iz¬ gubi veljavo po desetih letih, odkar je napravljena, češ da tako stare oporoke ni mogoče več imeti za oporočiteljevo po¬ slednjo voljo (nefas est, ut antiquae deliberationis ordinatio voluntas postrema dicatur). Justinijan je to določbo tako iz- premenil, da je oporočitelj lahko preklical po desetih letih svojo oporoko s tem. da je to izjavil pred sodiščem ali pred tremi pričami (C. 6,23,27, 2) d Justinijan je sprejel tudi določbo, ki jo je bil 1. 439 uve¬ ljavil Teodozij II. v posebni noveli. Le-ta je določil, da ne¬ popolna oporoka (testamentum imperfectum), ki ni ne pod¬ pisana in ne zapečatena, lahko razveljavi starejšo oporoko, če je pri njej sodelovalo vsaj pet prič, ki s prisego potrdijo svojo izpoved. Vrh tega so morale biti v novi, nepopolni opo¬ roki za dediče postavljene osebe, ki bi bili zakoniti dediči, medtem ko so bile te osebe v prvi oporoki prezrte. Če je oporočitelj v drugi oporoki določil, da naj ostane prva še naprej v veljavi, je bila vkljub temu prva oporoka neveljavna kot oporoka. Oporočni dedič je bil samo oni, ki je bil postavljen v drugi oporoki. Vendar je moral izročiti de¬ diščino ali njen del kot fideikomis osebi, ki je bila v prvi oporoki postavljena za oporočnega dediča. Za izpremembo volil so odslej zadoščali kodicili, medtem ko je bilo prej za to treba nove oporoke. III. Testamentum irritum. Oporoka postane neveljavna (irritum), če zadene oporo- čitelja po napravi oporoke kaka capitis deminutio. Po posebni zakonski normi ne velja to glede oporoke vojnega ujetnika, ki je umrl v ujetništvu (fictio legis Corneliae). Po civilnem pravu je oporoka ostala neveljavna tudi tedaj, če je oporočitelj pozneje zopet zadobil aktivno testa¬ menti factio. N. pr. oporočitelja je zadela capitis deminutio miroma, ko se je dal arogirati. Po arogatorjevi smrti — če ne že prej zaradi emancipacije — je postal zopet sui iuris. Po pretorskem pravu je bila taka oporoka veljavna, ako je na¬ stopila capitis deminutio brez oporočiteljevega sodelovanja, ali če je sicer nastopila po njegovi volji (arrogatio), pa je on sam pozneje izrazil željo, naj razveljavljena oporoka oživi. V teh primerih je pretor dovolil instituiranemu dediču bono- 1 Preklic brez nove oporoke obravnava Odz. v §§717 ss. Neučinkovitost oporoke 369 rum possessio secundum tabulas , ki je bila še za Ulpijana sine re, po Justinijanovem pravu cum re. IV. Testamentum destitutum. Ker je bistvo rimske oporoke v postavitvi dediča, postane oporoka neučinkovita, če postavljeni dedič, oziroma nobeden izmed postavljenih (ali substituiranih) dedičev ne pridobi de¬ diščine. To se zgodi, če so vsi umrli že pred oporočiteljem; če nobeden izmed njih noče pridobiti dediščine, ali če nima dedne sposobnosti (pasivne testamenti factio) ob zapustnikovi smrti; končno tudi tedaj, če se ne izpolni pogoj, pod katerim so bili postavljeni. Oporoko, ki je postala neučinkovita iz enega od teh razlogov, imenujejo viri testamentum destitutum. V. Izpodbojne oporoke. Od dosedaj naštetih primerov je treba razlikovati izpod¬ bijanje oporoke, za kar so po poznejšem pravu upravičeni najbližji svojci, ki niso dobili v oporoki primerne naklonitve (querela inofficiosi testamenti). O tem bo govor pri material¬ nem nu jnem dedovanju (prim. § 110). Četrti oddelek: Nujno dedovanje. § 109. Formalno nujno dedovanje. I. Civilno prav o. Rimsko civilno pravo daje oporočitelju načelno neomejeno oporočno prostost. On lahko postavi za svojega oporočnega dediča, kogar hoče. Čeprav ima morda otroke ali bližnje so¬ rodnike, sme vendar določiti za dediča popolnoma tujo osebo, kolikor seveda le-ta izpolnjuje splošne predpogoje za dedo¬ vanje. Druga antična prava mnogo bolj utesnjujejooporočiteljevo prostost. Po atiškem pravu ni smel oče napraviti oporoke, če je imel zakonske otroke. Po Hammurabijevem zakoniku je smel oče razdediniti sina samo s sodnikovim odobrenjem in to šele, če se je sin večkrat hudo pregrešil. 1. Praeteritio. Naravna vez med oporočiteljem in njegovimi najbližjimi, vsaj agnatskimi svojci tudi v rimskem pravu ni izginila brez sledu. Če se je oporočitelj že smel odločiti, da je namesto naj¬ bližjih svojcev postavil za oporočnega dediča popolnoma tujo osebo, je moralo biti že formalno, iz oporoke same razvidno, da je ravnal pri tem zavestno. Izključena je morala biti mož¬ nost, da bi bil na najbližje svojce pozabil, jih prezrl (praeter- ire). Kot taki najbližji svojci so po agnatski presoji veljali oni, ki bi bili zapustnikovi intestatni sui heredes (otroci [na¬ ravni in adoptirani ali arogirani) in potestate; vnuki [po prej umrlih sinovih] in potestate; uxor in manu; nurus in manu). Ta njihova pravica do upoštevanja se imenuje formalna nujna dedna pravica. Glede naštetih oseb je veljalo pravilo: sui heredes insti- tuendi sunt vel exheredandi ( Ulp . 22,14). Oporočitelj je moral te osebe v svoji oporoki omeniti, bodisi da jih je postavil za dediče, čeprav na še tako neznaten dedni delež, bodisi da jih Formalno nujno dedovanje 371 je razdedinil. Za razdedinjenje mu ni bilo treba navesti no¬ benega razloga; zadoščalo je, da je uporabil določene besede: exheres esto! Sina je bilo treba razdediniti nominatim in brez¬ pogojno. Nominatim ne pomeni, da ga je vedno moral ime¬ novati z imenom (Titius exheres esto), ampak le, da je moral biti individualno določen (n. pr. za edinega sina: filius meus exheres esto, D. 28, 2, 2). Za druge (ženo, hčere, vnuk [in j] e) je bila veljavna že exheredatio inter ceteros (ceteri exheredes sunto). Kadar je oporočitelj prezrl osebe, ki bi utegnile biti nje¬ govi intestatni sui heredes (praeteritio), so bile pravne posle¬ dice različne po tem, ali je prezrl sina ali kako drugo osebo. Če je bil prezrt sin, je bila zaradi tega oporoka neveljavna. A ko je prezrti sin umrl še pred očetom, je bila po nauku pro- kulijancev oporoka veljavna; končno pa je obveljalo na¬ sprotno sabinijansko mnenje, da oporoka tudi v takem pri¬ meru ni veljavna. Če je bila prezrta kaka druga oseba izmed sui heredes, zaradi tega oporoka ni bila neveljavna. Prezrta oseba (hči, žena in manu, vnuk|inja[) je dobila primeren delež. Če so bili v oporoki postavljeni za dediče drugi sui, je prezrta dobila obenem z njimi enak delež (pars virilis). Če so bili postavljeni extranei, je dobila polovico dediščine; če so bili postavljeni oboji, je prezrti šla pars oirilis s postavljenimi sui, polovica pa s postavljenimi extranei. To ureditev v prid prezrtim osebam imenujejo viri ius adcrescendi. 2. Adgnatio. Še strožje je presojalo civilno pravo primer, ko je neka oseba šele po napravi oporoke postala član testatorjeve rod¬ bine in s tem njegov presumptivni suus heres. To se je uteg¬ nilo zgoditi z rojstvom (postumus), s posinovitvijo, s pozako- nitvijo, z anniculi probatio, s sklenitvijo zakona eum manu. Vsaka taka izprememba je povzročila, da je postala oporoka neveljavna (adgnatione postumi rumpitur testamentum; cf. Ulp. 22,18). Pri tem je bilo brez pomena, ali ni bil upoštevan (omissus) sin ali hči ali kak drug suus heres. To načelo je bilo tdm bolj važno, ker testator naštetih oseb, ki so bile zanj personae incertae, načelno ni mogel vnaprej ne postaviti ne razdediniti. Kakor že omenjeno, je postalo po klasičnem pravu mogoče, da je testator lastne postume lahko vnaprej postavil za dediče, ali jih razdedinil, in sicer sinove nominatim, druge potomce inter ceteros. N. pr. 372 Nujno dedovanje quicumque filius aut filia mihi natus natave fuerit, heres mihi esto, odn. exheres esto. 1 Žena ni imela nobenih sui heredes, zato ji ni bilo treba nikogar ne razdediniti ne postaviti za dediča. Omenjeni izhod je bil mogoč samo glede naravnih po¬ tomcev. Zaradi drugih oseb, ki so po napravi oporoke postale testatorjevi sui s posebnim pravnim poslom (s posinovitvijo, anniculi probatio, conventio in manum mariti), je še v Gajevi dobi postala oporoka rodbinskega očeta neveljavna zbog agna- cije. Oporoka je postala testamenium ruptum tudi takrat, kadar je bil novi rodbinski član v oporoki že kot extraneus postavljen za dediča ali razdedinjen (Gai. 2, 141). Prvo izjemo od tega pravila je dovolil neki senatov sklep, ki je bil izdan na Hadrijanovo pobudo (Gai. 2,143), in sicer za primer, ko je šlo za erroris causae probatio, kadar se je le-ta izvršila po očetovi smrti. Če je bil tak novi suus, ki se je rodil po očetovi smrti, v oporoki postavljen ali razdedinjen, je ostala oporoka v veljavi. Poznejši klasiki so to načelo razširili tudi na druge E rimere, vendar tako, da je oporoka ostala v veljavi, če je il tak suus heres že kot extraneus postavljen za dediča; ni pa obveljala (testamentum ruptum), kadar ga je testator samo razdedinil. II. Pretorsko pravo. Pretor je razširil načela civilnega formalnega nujnega dedovanja tudi na nekatere kognate in jim dovoljeval bono- rum possessio contra tabulas. Njegove najvažnejše reforme so bile naslednje: Pretor je zahteval, da mora biti razdedinjenje vseh mo¬ ških potomcev, tudi vnukov, odrejeno nominatim; za ženske je zadoščalo razdedinjenje inter ceteros. Pretor je pripoznaval formalno nujno dedno pravico ne le osebam, ki bi bile ob dednem pripadu oporočiteljevi intestatni dediči, ampak tudi onim njegovim naravnim potomcem (liberi), ki bi bili brez capitis deminucije njegovi sui heredes (n. pr. emancipat). Če kdo izmed liberi (moški ali ženska) ni bil v oporoki ne postavljen ne razdedinjen, to po pretorskem pravu ni po¬ vzročilo, da bi bila oporoka postala neveljavna. Ali je bila morda neveljavna po civilnem pravu, se je presojalo po civil- 1 Prim. Gai. 2,132 in Gai epit. 2,3,2. Formalno nujno dedovanje 373 nih vidikih. Prezrti je po pretorskem pravu lahko zaprosil za bonorurn possessio contra tabulas. Potem ko je prezrti zanjo zaprosil, so smeli isto storiti tudi oni liberi, ki so bili v oporoki postavljeni za dediče; niso pa imeli te možnosti razdedinjeni. Hkrati so bili s tem izključeni od dedovanja oni oporočni dediči, ki so bili extranei. Nasproti njim je bonorum possessio contra tabulas bila cum re, medtem ko so oni postali heredes sine re. V takem primeru so si dediči delili dediščino kakor pri intestatnem dedovanju, samo da pri določitvi deleža niso upoštevali razdedinjenega. Vsak dedič je dedoval tako, kakor če bi bil testator umrl brez oporoke in zapustil samo one liberi, ki jih je postavil, in one, ki jih je prezrl. Bonorum possessio contra tabulas je sicer preprečila, da bi bila oporoka obveljala na škodo prezrtih liberi, ni pa popolnoma razvelja¬ vila civilne oporoke. Zato so ostale v veljavi nekatere oporočne odredbe, zlasti tiste, ki niso škodovale ne postavljenim ne prezrtim dedičem, n. pr.: razdedinjen je; pupilama substitu¬ cija; imenovanje varuha; volila in fideikomisi v korist naj¬ bližjim oporočiteljevim svojcem (ženi, snahi, staršem, otro¬ kom), če skupno niso presegali dednega deleža vsakega izmed dedujočih liberi. Dedovanje je bilo v tem primem deloma po oporoki, deloma intestatno. Če preterirani ni pravočasno zaprosil za bonorum possessio contra tabulas, je pretor dovolil postavljenim dedičem bono¬ rum possessio secundum tabulas. Iz tega jasno razvidimo, da je oporoka ostala v veljavi. — Če so tudi oporočni dediči za¬ mudili svoj rok, je pretor dovolil bonorum possessio intestati. Šele sedaj je med zakonitimi dediči (liberi) dedoval tudi raz¬ dedinjeni. III. Justini j anovo pravo. Justini jan zahteva, da mora biti vsako razdedinjen je nominatim; splošno (inter ceteros) ni več mogoče. Odpravil je tudi civilni ius adcrescendi; vsaka praeteritio razveljavlja po¬ slej oporoko, najsi je bil-prezrt moški ali ženski dedič. V ko¬ difikaciji se kaže razlika med civilno in pretorsko ureditvijo le v tem, da prezrti suus uveljavlja svojo pravico s hereditatis petitio, medtem ko je prezrtju kake osebe izmed liberi sledila bonorum possessio contra tabulas. 374 Nujmo dedovanje . § 110. Materialno nujno dedovanje. I. Pojem. Civilno pravo je oporočno prostost omejevalo samo for¬ malno: oporoka je bila veljavna, če so bili sui hsredes po¬ stavljeni za dediče ali pa razdedinjeni. Oporočitelj ni bil po civilnem pravu dolžan, da bi moral komur koli, zlasti tudi ne najbližjim svojcem, zapustiti primemo imovinsko naklonitev. V nasprotju s to formalno ureditvijo označujemo kot ma¬ terialno nujno dedovanje tisto, ki pripoznava določenim ose¬ bam pravico, da smejo izpodbijati oporoko, če se jih ni testa- tor spomnil s primemo naklonitvijo. "V klasičnem pravu je namreč pričelo prodirati prepri¬ čanje, da ne ravna tako, kakor je treba (non ex officio pie- tatis), oporočitelj, ki brez važnega razloga nakloni z oporoko svojo dediščino tujim osebam, medtem ko svojcem ne zapusti ničesar. Tako oporoko so imenovali testamentum inofficiosum. Svojcem, ki je nasproti njim testator na tak način kršil svojo dolžnost, je postklasično pravo dovoljevalo posebno tožbo: querela inofficiosi testamenti. Zgodovina te tožbe nam ni podrobneje znana. Gajeve institucije in Ulpijanove regule je ne omenjajo, pač pa jo obravnavajo Pavlove sentence (4, 5). Na njen postanek je idejno najbrž vplivalo tudi atensko pravo. Le-to je za tak primer dovoljevalo tožbo Sixtj pavias, češ da ni mogel biti pri zdravi pameti oporočitelj, ki je v oporoki izključil od dedovanja svoje najbližje svojce. Tudi klasični fragmenti po¬ udarjajo isto misel: quasi non sanae mentis fuerunt (D. 5, 2, 2), V literaturi je ostalo sporno, ali so klasiki razlikovali dve tožbi, eno inoficiozno, drugo colore insaniae, ali pa samo eno. II. Querela inofficiosi testamenti. Tožba querela inofficiosi testamenti se je razvila v praksi centumviralnega sodišča, brez zakonodavčevega ali pretorje- vega sodelovanja. Zato je ostalo glede nje dolgo časa marsikaj nejasno in prepuščeno sodniku, da je odločal po svojem pre¬ udarku. Predvsem je bilo negotovo, kdo sme izpodbijati veljavnost oporoke, češ da je testator prekršil nasproti njemu svojo dolžnost. Za Ulpijana so to pravico imeli oporočiteljevi po¬ tomci, predniki, bratje in sestre. Glede bratov in sester je Konstantin omejil to pravico na tiste, ki so imeli z oporoči- Materialno nujno dedovanje 375 tel jem skupnega očeta (consanguinei), in tudi nanje le takrat, kadar je bila namesto njih za dediča postavljena kaka turpis persona. Našteti upravičenci so smeli naperiti inoficiozno tožbo samo, če bi oni dedovali kot intestatni dediči — bodisi civilni, bodisi pretorski (bonorum possessio litis ordinandae gratia ) 1 — ako bi bil testator umrl brez oporoke. Zato niso imeli te tožbe predniki, kadar so ob testatorjevi smrti še živeli njegovi po¬ tomci. Med potomci so bili moški enako upravičeni kakor ženske: po materi njeni zakonski in nezakonski otroci. Tako so imeli liberi in sui formalno in materialno nujno dedno pra¬ vico, drugi svojci (predniki, bratje in sestre, otroci po materi) pa samo materialno nujno dedno pravico. S to tožbo je tožitelj zahteval, naj se oporoka v celoti ali vsaj, kolikor zadeva tožiteljevo pravico, razveljavi in naj se namesto oporočnega dedovanja uveljavi intestatno. Svoj tožbeni zahtevek je tožitelj utemeljeval s krivično žalitvijo (iniuria), ki mu jo je oporočitelj prizadejal s tem, da mu ni zapustil primerne naklonitve. Naklonitev ni, da bi bila morala biti odrejena kot dedni delež, ampak je lahko bila volilo, lideikomis, daritev za primer smrti. Po zgledu zakona lex Falcidia, ki je določal minimalno kvoto v prid dediču nasproti legatarjem, je praksa polagoma sprejela pravilo, da ni mogoče več uspešno izpodbijati oporoke, če je oporočitelj naklonil upravičencu vsaj četrtino tega, kar bi bil le-ta prejel kot intestatni delež (quarta legitimae partis). Tolikšna naklonitev se imenuje dolžni delež (portio de¬ bila) in je morala biti brez vsake omejitve. Po Justinijanovem pravu so morebitno obremenitev črtali. V dolžni delež so ra¬ zen legatov, fideikomisov in daritev za primer smrti vračunali tudi nekatere daritve, ki jih je bil oporočitelj še za svojega življenja tej osebi naklonil: donatio propter nuptias, dotis causa ter a d emendam militiam, 2 enako tudi vse daritve, ki so bile dane s pridržkom, da jih je treba vračunati v dolžni delež. Justini jan je v 18. noveli zvišal dolžni delež na tretjino in na polovico intestatnegja deleža; na polovico, če je oporo¬ čitelj zapustil več kakor štiri otroke (oz. druge nujne dediče), drugače na tretjino. 1 Tako se je imenovala bonorum possessio, ki jo je bilo treba samo teoretično ugotoviti zaradi aktivne legitimacije v izpodbojni tožbi. * S tem je bil mišljen denar, ki ga je bil oče plačal, da je sin kupil donosno uradniško službo. 376 Nujno dedovanje Kadar nujni dedič ni dobil ničesar ali pa manj kakor dolžni delež, je smel uveljavljati izpodbojno tožbo querela inofficiosi testamenti. Tožba je šla zoper postavljene dediče, d ožitelj je z njo zahteval, naj sodnik oporoko razveljavi tako, da bo on dobil svoj intestatni delež. Če je bil tožitelj edina oseba, ki bi prihajala ob intestatnem dedovanju v poštev (n. pr. edini očetov sin), je sodnik razveljavil oporoko v celoti. Kadar tožitelj ni bil edini intestatni dedni upravičenec, je oporoka ostala v veljavi, kolikor je presegala njegov zakoniti delež. N. pr. brat izpodbija oporoko, s katero sta postavljena dva oporočna dediča, izmed katerih je eden persona turpis. Brat bo uspel le zoper zadnjega. Dedovanje bo v tem primeru pro parte ex testamento, pro parte ab intestato. Kadar je nujni dedič uspel z izpodbojno tožbo, so izgubila veljavo volila, ki bi obremenjevala njegov delež, v veljavi so pa ostale oprostitve sužnjev. III. Posebnosti guerelae inofficiosi testamenti. Querela inofficiosi testamenti je subsidiarna tožba. Upo¬ rabna je isamo, če dedič nima na razpolago nobene druge tožbe. Ta tožba naj nudi tožitelju osebno zadoščenje zaradi žalitve (iniuria), ki mu jo je prizadejal oporočitelj. Zato je po klasičnem pravu strogo osebna in spada med actiones vin- dietam spirantes. Če je nujni dedič ni naperil do svoje smrti, je njegovi dediči ne morejo več uveljavljati. Nujni dedič je ne more uveljavljati, ako je oporoko pripoznal, n. pr. s tem, da je zahteval izpolnitev volil, ki so v oporoki zanj odrejena. Zastarala je ta tožba v dveh letih, po Justinijanovem pravu pa v petih. Zastaralna doba se je štela po Ulpijanovem mnenju, ki ga je sprejel tudi Justinijan, od trenutka, ko je oporočni dedič pridobil dediščino, medtem ko je Modestin zagovarjal štetje od oporočiteljeve smrti. Kadar je tožitelj izgubil to tožbo, je bil nevreden (in- dignus), da bi obdržal katero koli oporočno naklonitev. Le pupila ni zadela ta stroga posledica, če je varuh zanj naperil izpodbojno tožbo. IV. Postklasično pravo. V postklasični dobi je skušala cesarska zakonodaja ome¬ jiti neupravičeno uporabljanje te tožbe. Leta 361 je Konstancij (C. Th. 2,19, 4) odločil, da ni mogoča querela inofficiosi testa- Nujno dedovanje ,po 115. noveli 377 menti, če je oporočitelj določil za nujnega dediča neko na- klonitev in dodal, naj se le-ta arbitratu boni viri poveča, kolikor manjka do dolžnega deleža (si quicl minus ... sit relictum quam modus quartae ... efflagitat, id ipsum ab he- rede ... in pecunia conpleatur). Justini jan je splošno določil, da sme nujni dedič izpod¬ bijati oporoko s querela inofficiosi testamenti samo takrat, če mu ni oporočitelj ničesar naklonil. V tem primeru je po uspešni tožbi dobil intestatni delež. Kadar je nujni dedič prejel manj, kakor je znašal njegov dolžni delež, je smel zahtevati le toliko, kolikor je manjkalo do dolžnega deleža (C. 3, 28, 30 pr.). To je mogel storiti z actio ad supplendam iegitimam. § 111. Nujno dedovanje po 113. noveli. I. Splošno. Kakor že intestatno dedovanje, je Justini jan tudi nujno dedovanje še enkrat uredil v posebni noveli. To je storil leta 542 v 115. noveli (cc. 3—5). V njej pripoznava formalno in materialno nujno dedno pravico potomcem, prednikom pa, kadar ni potomcev. Po¬ stavljeni morajo biti za dediče in dobiti vsaj dolžni delež; ni pa treba, da bi celotni dolžni delež prejeli kot dediščino, ampak je delno lahko naklonjen n. pr. kot volilo. Dolžni delež mora ostati neobremenjen 1 . Bratov in sester 115. novela ne omenja; najbrž je glede njih ostalo vse pri starem. Stare neomejene oporočne prostosti ni več. Oporočitelj ne sme več razdediniti svojih potomcev, oz. če teh ni, prednikov, razen če ima za to zadosten razlog. Katere razloge je smatrati za zadostne, je Justini jan v noveli izrečno povedal. Za raz¬ dedinjenje potomcev jih je naštel štirinajst, za razdedinjenje prednikov osem. Med skupnimi razlogi so: strežen je po živ¬ ljenju, grdo ravnanje, oviranje pri napravi oporoke. Razlog razdedinjenja mora biti v oporoki naveden. Če mu razdedinjeni oporeka, ga mora postavljeni dedič dokazati. Razdedinjenje ni več izvteevanje oporočne prostosti, ampak 1 Italijanski jurist Marianus Socinus iz Siene (f 1556) je pokazal način, kako je mogoče, da oporočitelj vendar obremeni dolžni delež. Oporočitelj zapusti nujnemu dediču več kakor dolžni delež, toda z do¬ ločeno obremenitvijo. Če dedič tega me sprejme, dobi le neobremenjeni dolžni delež. Taka odredba se imenuje cautela Sodni. 378 Nujno dedovanje kazen za nepravilno ravnanje. Vendar ni 115. novela pre¬ povedala razdedinjenja v dobrem namenu (exheredatio bona mente), ki ga izrečno nikjer ne omenja. Gre za to, da oporo- čitelj formalno razdedini nujnega dediča, imovino mu pa nakloni v kaki drugi obliki. Tako so ravnali pogosto z za¬ pravljivci. II. Sankcije. 115. novela se nejasno izraža glede sankcij, ki naj na¬ stopijo, če je nujni dedič prezrt ali neupravičeno razdedinjen. Novela pravi, da oporoka nima nobene moči ( uy-d6i.it av dvvafuv t X eiv ), da postane neveljavna (chvgovod-ai), da pade ( esse, si arhitratu tuo res A° A° non restituetur, quanti ea res est, tantam pecuniam N m N m A° A° con- demna, s. n. p. a. III. Aktivna legitimacija. Aktivno legitimiran je bil civilni dedič, ki ni imel v svoji posesti dediščine ali kakega njenega dela. Sodedič je lahko tožil samo pro parte. Tožitelj je moral dokazati, da je civilni dedič (heres). Da je dediščino pridobil, je moral samo tedaj dokazati, kadar mu je bila kot cretio naložena. IV. Pasivna legitimacija. Pasivno je bil legitimiran, kdor je posedoval vso dedi¬ ščino ali kake dele zapuščinske imovine, in sicer tako, da glede njih ni pripoznaval tožiteljeve dedne pravice. Če je toženec n. pr. trdil, da stvar, ki jo ima v svoji po¬ sesti, ni dedičeva zato, ker ni bila nikoli zapustnikova, tedaj 1 Glede rekonstrukcije formule prim. L e n e 1, EP 3 , str. 17? ss. Hereditatis petitio 401 je moral tožitelj naperiti zoper toženca lastninsko tožbo (rei oindicatio). Če toženec ni hotel dediču plačati dolga, češ da mu zapustnik ni ničesar posodil, je moral tožitelj uporabiti posojilno tožbo (condictio mutui). V obeh primerih toženec namreč ni oporekal, da tožitelj ne bi bil civilni dedič, ampak je oporekal samo, da zapustnik ni bil lastnik, odnosno upnik, in da zato tudi dedič ni pridobil te pravice. — Včasih pa je nasprotnik sicer priznal, da ima zapuščinsko stvar v svoji po¬ sesti ali da je od zapustnika prejel določeno posojilo, toda ni hotel tožitelju izročiti stvari, odnosno plačati dolga, češ da ga ne smatra za dediča. V takem primeru je moral dedič nastopiti s hereditatis petitio. Ako bi bil tožitelj sedaj naperil lastninsko ali posojilno tožbo, bi bil toženec zaprosil pre- torja, da omeji formulo z ekscepcijo (prvotno s praescriptio) quod praeiudicium hereditati non fiat. Kot toženec je legitimiran tisti, ki poseduje vso dediščino ali posamezne dediščinske stvari ali zapuščini kaj dolguje (iuris possessor) ali ki poseduje stvar, katera sicer ni bila za¬ pustnikova, pa je bil zapustnik vendar zanjo odgovoren. Semkaj spadajo stvari, ki jih je zapustnik vzel na posodo, v hrambo ali v prekarij. Kot vesoljni naslednik zapustnikov je namreč dedič odgovarjal tudi za te stvari. Toženec je predvsem hotel biti sam dedič in je v tem prepričanju imel v posesti dediščino odn. dediščinske stvari. Viri imenujejo njegovo posest pr o herede (Gai. 4,144: qui heres est, quam is qui putat se heredem esse). Medtem ko Gaj pri- poznava tako posest le dobrovernemu priposestvovalcu, jo Ulpijan pripoznava tudi zlovernemu (vel per mendacium, D. 5, 3,12), kadar hoče veljati za dediča. Včasih toženec ni utemeljeval svoje posesti s tem, da bi bil on sam dedič, am¬ pak se je skliceval le na to, da poseduje ( qui interrogatus cur possideat, responsurus sit »quia possideo «; D. 5,3,12); njegovo posest imenujejo viri pro possessore. Na tak način je pose¬ doval n. pr. priposestvovalec. Izjemno je bil pasivno legitimiran tudi, kdor je pred litis- kontestacijo dolozno opustil na stvari posest (qui dolo fecit, quo minus possideret; D. 5, 3, 25, 8). To novost je 1. 129 po Kr. uvedel SC. luventianum, ki se imenuje po takratnem konzulu, klasiku P. Juvenciju Celzu. — Po Justini j anovem pravu je bil razen tega pasivno legitimiran tudi tisti, qui liti se obtulit quasi possideret. 402 Pravdna zaščita dediča Hereditatis petitio je bila actio in rem. Zato toženec ni bil dolžan spustiti se v pravdo, ampak je lahko prepustil tožitelju dediščino ali dotično dediščinsko stvar. Če tega ni sam storil, ga je pretor k temu prisilil z interdiktom quam hereditatem. Besedilo interdikta ni ohranjeno. V. S v r h a tožbe. S hereditatis petitio je tožitelj zahteval, da ga toženec pripozna za dediča in mu prepusti dediščino oz. dediščinske stvari, ki jih je imel, odn. da plača (izpolni) to, kar je bil zapustniku dolžan. Obsodba je bila tudi tokrat denarna. Re- stitutorna klavzula je omogočala, da je toženec po sodnikovem pozivu lahko prepustil zapuščinske stvari tožitelju prosto¬ voljno in se je tako rešil obsodbe. Toženec je moral izročiti, kar je izterjal od zapuščinskih terjatev; stvari, ki jih je nakupil za zapuščinski denar; iz¬ kupiček za prodane zapuščinske stvari (res succedit in locum pretii et pretium in locum rei). Ravno po tem splošnem ob¬ segu, ki je zajel celotno dediščino in se ni omejeval na indivi¬ dualne stvari, se je hereditatis petitio razlikovala od reivin- dikacije. 1 VI. Tožen če v a odgovornost. Toženčevo odgovornost za dediščinske stvari so presojali pred Juvencijanskim senatovim sklepom po načelih, ki so 1 V modernih pravih, razen v anglosaških, najdemo dediščinsko tožbo; na njeno ureditev je več ali manj vplivala rimska hereditatis petitio. Po Odz. (§ 823) more naperiti dediščinsko tožbo tisti, ki trdi, da ima boljšo ali enako dedno pravico kakor toženec, kateremu je bila dediščina prisojena. Tožitelj zahteva odstop, odn. delitev dediščine. Če tožitelj zmaga, se vprašanji glede vrnitve plodov in povračila stroškov presojata po načelih, ki veljajo glede poštenega ali nepoštenega po¬ sestnika (§824). —■ Za lastnino na posameznih dediščinskih predmetih ni uporabna dediščinska tožba, ampak lastninska (§823); exceptio, ne praeiudicium fiat hereditati ni uporabna. Pred prisoditvijo je mogoča tožba zaradi dedne pravice, če je glede zapuščine podanih več nasprotujočih si dednih izjav. Zapuščinsko so¬ dišče določi, katera stranka mora drugo tožiti in dokazati, da ima boljšo dedno pravico; do konca pravde se zapuščinsko postopanje prekine (§§ 98—100 nepravd. post.). CC. omenja dediščinsko tožbo (petition d’heredite) samo prilož¬ nostno (čl. 137) in je sistematično ne ureja. Doktrina in praksa sledita Hereditatis petitio 403 veljala za negoiiorum gestorja. SC. Iuoentianum je deloma uvedel še nove vidike, ki jih je poznejša praksa še izpopolnila. iJobroverni posestnik mora načelno vrniti to, za kar je obogaten, 1 zloverni pa vse. Zelo važen je pri tem tudi trenutek litiskontestaci je; zakaj poslej je tudi dobroverni posestnik moral vsaj računati z možnostjo, da bo dediščino morebiti izgubil. Kar je dobroverni posestnik ukrenil z dediščino ali dedi¬ ščinskimi stvarmi do litiskontestacije, kolikor je plodov pri¬ dobil in dotlej porabil, za vse to ne odgovarja. Vrniti mora tožitelju le to, za kar je obogaten. Semkaj spadajo fructus exstantes, kupnina za prodane dediščinske stvari-,” Izterjane dediščinske terjatve, za dediščinski denar nabavljene stvari — kolikor jih ob litiskontestaciji še ima. Zloverni posestnik, zlasti praedo, ki je saiholastno vzel v posest zapuščinske stvari (qui bona invasissent, cum scirent acl se non pertinere, D. 5, 3, 20, 6 c), odgovarja za vsako zmanj¬ šanje dediščinske vrednosti tudi za čas pred litiskontestaci j o. Zato mora povrniti ne le plodove, ki jih je v resnici pridobil (fructus percepti), ampak mora dati odškodnino tudi za tiste, ki bi jih bil mogel pridobiti (fructus percipiendi). Za prodane dediščinske stvari je moral povrniti polno vrednost, čeprav jih je bil morda ceneje prodal. Pri dobrovernem je zadoščalo, da je povrnil kupnino, ki jo je prejel. Po litiskontest aciji je tudi dobroverni toženec odgovarjal strože; tako kakor je odgovarjal zloverni pred litiskontesta- cijo. Zloverni je bil poslej (xlgovoren celo za naključno škodo (casus). Hadrijanova oratio je celo postavila načelo, da bi moral tožitelj prejeti s sodbo to, kar bi dobil, če bi bila sodba po večini rimskopravnim načelom (prim. P 1 a n i o 1, Traite elem. de droit civil, III, 9. ed., str. 460 iss.; H e i n s h e i m e r , Code civil, str. 220 s., op. a). Po nemškem pravu sme dedič »od vsakogar, ki je iz zapuščine nekaj pridobil na podstavi dedne pravice, ki je v resnici nima (od dediščinskega posestnika), zahtevati izročitev tega, kar je pridobil« (§ 2018 BGB.). Posestnik pro possessore ni pasivno legitimiran. Švicarsko pravo (čl. 598) -daje dediščinsko tožbo onemu, ki »meni, da ima kot zakoniti ali postavljeni dedič boljšo pravico do dediščine ali dediščinskih stvari, kakor pa oni, ki jih ima v posesti«. Če s tožbo zmaga, mu mora toženec izročiti dediščino ali dediščinske stvari po pravilih, ki veljajo glede posesti (čl. 599,1). 1 D. 5, 5, 20, 6 c: eos a ulem, qui iustas causas habuissenl, quare bona ad se pertinere existimassent, usque eo dumlaxat, quo locupletiores ex ea re facti essent, ... (iz besedila Juvencijanskega senatovega sklepa). 404 Pravdna zaščita dediča izrečena takoj ob litiskontestaciji. Po tem besedilu naj bi bil tudi dobroverni toženec odgovarjal za naključno uničenje dediščinskih stvari (n. pr. živina pogine). Poznejše klasično pravo ni za dobrovernega posestnika obdržalo tega strogega stališča in mu ni nalagalo odgovornosti za naključje, kakor je to storilo zlovememu. VIT. Impensae. Dobroverni posestnik sme zahtevati povračilo vseh po- troškov, ki jih je imel do litiskontestacije. Zloverni posestnik sme zahirati povračilo potrebnih potroškov; za koristne po- troške smP zahtevati povračilo v toliko, kolikor je zapuščina še obogatena; za impensae voluptuariae ima ius tollendi. Po litiskontestj^aji sme tudi dobroverni posestnik zahtevati le po¬ vračilo enaj^l i^roškov kakor zloverni posestnik. Povračilo potroškov je toženec dosegel s pridržanjem de¬ diščinskih stvari dotlej, dokler mu jih dedič ni povrnil. Potroški, ki jih je toženec imel s pridobivanjem plodov (fruciuum quaerendorum causa), so se odšteli od vrednosti plodov, ki jih je bilo treba vrniti. Dejstvo, da je imel toženec dediščino morda dolgo časa v posesti, je imelo za poslpflfco, da je toženec medtem raz¬ polagal z različnimi deli dHnščinske imovine. Pravično je bilo, da je moral tožitelj vsaj dobrovernemu posestniku odo¬ briti (ratihibitio) pravne posle, ki jih je bil sklenil pred litis- kontestacijo. Ako je toženec n. pr. poplačal zapuščinske dolgove, ni s tem oprostil dediča. Če je dedič-tožitelj pozneje plačilo odobril, mu je toženec smel ob obračunavanju enak znesek odtegniti. Moral pa je dati tožitelju varščino, da ga ne bodo upniki vnovič terjali. To bi se zgodilo zlasti tedaj, če bi to¬ ženec zahteval s condictio indebiti od upnikov vrnitev plača¬ nega zneska. Po Justinijanovem pravu dobroverni posestnik ni bil dolžan dati varščino. VIII. Missio in possessionem ex edicto divi Hadriani. Oporočni dedič, ki je dal pravilno odpreti oporoko, je imel posebno pravdno sredstvo: missio in possessionem; uvedel jo je Hadrijan. Podrobnosti ne poznamo, razen te (Paul. Sent. 3, 5,14—18), da je dedič imel to ugodnost tudi takrat, ko je bila oporoka testamentum irritum ali ruplum. Najbrž je pre- tor dovolil dediču, da je vzel oporočiteljeve stvari v posest. Pravdna zaščita pretorskega dediča 405 IX, Hereditatis petitio possessoria. Postklasična je bila hereditatis petitio possessoria, ki jo je lahko uporabljal honorarni dedič (prim. § 121). § 121. Pravdna zaščita pretorskega dediča. I. Interdictum quorum bonorum. Bonorum possesor ni mogel uporabiti civilne hereditatis petitio, ker ne bi mogel dokazati, da je civilni dedič. Namesto nje mu je pretor dovolil poseben interdikt quorum bonorum, ki spada med interdicta adipiscendae possessionis. Glasil se je (L e n e 1, EP 3 , 452): Quorum bonorum ex edicto meo illi possessio data est, quod de his bonis pro herede a ut pro possessore possides possideresve si nihil usucaptum esset, quodque dolo malo fecisti, uti desineres possidere, id illi restituas. Aktivno legitimiran je bil tisti, ki je dosegel bonorum possessio, kar je moral dokazati. Pasivno legitimiran je bil, kdor je imel v svoji posesti dediščinske stvari, bodisi da jih je posedoval pro herede ali pro possessore; prav tako je bil legitimiran, kdor je dolozno opustil posest na dediščinskih stvareh. Drugače kakor pri civilni hereditatis petitio. tu ni bil legitimiran iuris possessor, n. pr. zapustnikov dolžnik. Honorarnemu dediču je pomagal pretor s fikticijskimi tožbami, v katerih je naročal sodniku, naj smatra, da je tožitelj civilni dedič. Na ta način je bono¬ rum possessor iztožil tudi posamezne podedovane pravice (n. pr. užitek). Svrha interdikta je, da se tožitelju zagotovi posest in tako bonitarna lastnina na dediščinskih stvareh, ki jih je doslej posedoval toženec. Iz besedila izhaja, da se bo toženec brez uspeha skliceval na priposestvovanje dediščinskih stvari. Raz¬ lika med dobrovernim in zlovernim posestnikom je pri tem interdiktu brez pomena. II. Interdictum quod legatorum. Nasproti volilojemniku, ki je samolastno vzel v posest določeno volilo, je bonorum possessor lahko nastopil z inter- 406 Pravdna zaščita dediča diktom quod legatorum . 1 * Po Justinijanovem pravu je to lahko storil vsak dedič. III. Hereditatis petitio possessoria. Najbrž so šele kompilatorji pripoznali pretorskemu dediču posebno tožbo hereditatis petitio possessoria (ali h. p. utilis). Drugače kakor z interdiktom quorum bonorum je bonorum possessor z njo lahko zahteval celotno dediščino: ne le stvari, ampak tudi pravice. 1 L en el, EP 3 , str. 455 s.: Quod de his bonis, quorum possessio ex edicto meo illi data est, legatorum nomine nori ooluntate illius possides quodque dolo malo fecisti quo minus possideres, id, si eo nomine satis- datum est sive per illum non stat ut satisdetur, illi restituas. Sedmi oddelek: Bona vacantia — bona ereptoria. § 122 . Bona vacantia — bona ereptoria. I. Bona vacantia. Kadar je zapuščina navsezadnje ostala brez dediča (cui heres non extabit), je pretor že v Ciceronovi dobi na zabtevo upnikov uvedel konkurz (venditio bonorum). Avgustov zakon lexlulia de maritandis ordinibus (18 pr. Kr.) je določil, da taka zapuščina pripade kot caducum državni blagajni (aerarium, na njegovo mesto je pozneje stopil fiscus). Erar, odn. fiscus ni bil dedič, ampak le heredis loco. Svoje pravice je uveljavljal z vindicatio, ki je ustrezala pridobitvi dediščine. Državna blagajna je poplačala upnike in izvršila morebitna volila, kadar je bila dediščina aktivna. Kadar je bila dediščina pasivna, je erar prepustil upnikom, da so zaprosili za uvedbo konkurznega postopanja, čeprav je dediščina že pripadla erarju. Na ta način je erar obdržal le aktivne za¬ puščine; državna blagajna pa si je lastila pravico, da odkloni nezaželene zapuščine. 1 Ako bi zaradi tega izgubile veljavo oporočne oprostitve sužnjev, se je po reskriptu Marka Avrelija (I. 3, 11) lahko po¬ nudil suženj ali kdor koli, da je dal upnikom varščino za poplačilo njihovih terjatev in nato pridobil dediščino (addictio bonorum libertatum servandarum causa). 2 Erar (fiskus) je smel uveljavljati svojo vindicatio bonorum v štirih letih po zapustnikovi smrti. 1 Tudi po modernih zakonikih pripade zapuščina, ki ostane brez dediča, navsezadnje državi (§ 760 Odz.; § 1936 BGB.; čl. 768 CC. in čl. 466 ZGB.). Po nekaterih zakonikih velja država za dediča, tako po švicar¬ skem in nemškem; le-ta celo prepoveduje, da bi fiskus smel dediščino odkloniti (§ 1942, odst. 2). Po Odz. država ni dedič, ampak je le vesoljni naslednik. V francoski pravni literaturi so mnenja deljena. 2 Prim. § 726 Odz., ki določa, da je smatrati volilojemnike soraz¬ merno za dediče, kadar ne dedujejo niti oporočni niti intestatni dediči. 408 Bona vacantia — bona ereptoria Od četrtega stoletja naprej so v tem oziru imele glede svojih članov prednost pred tiskom nekatere korporacije: kurije glede dekurionov, legije glede vojakov, cerkve in samo¬ stani glede duhovnikov in redovnikov ter še nekatere druge. II. Bona ereptoria. Bona ereptoria imenujejo viri tisto dediščino, ki je dediču pripadla in jo je tudi že učinkovito pridobil, toda je ne more obdržati, ker je iz določenega razloga nevreden (indignus). Nevrednemu dediču se odvzame in jo z vsemi obremenitvami (volili, oprostitvami) vred pridobi fiskus. Dedič je utegnil postati nevreden iz različnih razlogov: bodisi da se je hudo pregrešil zoper zapustnikovo osebo; bodisi da je kaj zagrešil zoper njegovo oporoko ali zoper določene pravne predpise. Našteli bomo le najvažnejše primere. Zoper zapustnika se je tako pregrešil dedič, ki je zakrivil dolozno ali z veliko malomarnostjo (per neglegentiam et cul- pam, D. 34, 9, 3) zapustnikovo smrt; ali če je prenagljeno na¬ stopil dediščino in s tem morda preprečil, da ni bilo mogoče izslediti morilca med zapustnikovimi sužnji (SC. Silanianum); dalje, če je še za zapustnikovega življenja brez njegove ved¬ nosti bodočo dediščino drugemu podaril; končno tedaj, če se ni pobrigal za zapustnikove potrebe, kadar je bil le-ta umo- bolen ali v ujetništvu (captious). 1 Glede oporočne volje se je pregrešil dedič tako, da je postal nevreden zlasti, kadar jo je neupravičeno izpodbijal s querela inofficiosi testamenti ali če je zahteval kot praeter- itus pretorsko bonorum possessio; kadar je intestatni dedič prikrival oporoko; kadar je dedič zvijačno ali nasilno pri¬ pravil oporočitelja do testiranja; kadar je zvijačno ali nasilno oviral zapustnika, da ni napravil oporoke ali da ni izpremenil oporoke, ki jo je bil že napravil. Včasih je tudi kršitev nekaterih pravnih norm povzročila dedičevo nevrednost. To je bilo zlasti tedaj, če je dedič svojo dediščino po pridobitvi prepustil taki osebi, ki je bila incapax. Ista posledica je nastopila glede medsebojnih poslednjevoljnih naklonitev med zakoncema, katerih zakon je bil prepovedan iz določenega razloga: zakon varuha z varovanko, prešuštnika s prešuštnico, provincialnega namestnika z ženo iz njegove province. 1 Ne postane nevreden oni dedič ujetnika, ki še ni star 18 let. Bona vacantia — bona ereptoria 409 Iz istih razlogov kakor dedič, postane nevreden tudi lega- tar. Pri dediču samem velja nevrednost ne le glede dediščine, ampak tudi glede legatov in fideikomisov . * 1 1 Moderni zakoniki naštevajo razloge nevrednosti. Med njimi so: hudodelstvo zoper zapustnika, če ga le-ta dediču ni pozneje odpustil (§ 540 Odz.), zlasti umor in poskus umora (§ 2339, št. i, BGB., čl. 540, odst. 1 , št. 1 , ZGB., čl. 727 CC.), posebno hudo obrekovanje (čl. 727 CC.), opu¬ stitev naznanitve zapustnikovega morilca, razen če spada morilec med najožje dedičeve svojce (čl. 727 in 728 CC.). Odz. (§ 542), BGB. (§ 2339, št. 2 ss.) in ZGB. (čl. 540, odst. 1, št. 3 in 4) omenjajo kot razloge nasilno in zvijačno ravnanje dedičevo, ki je zapustnika pripravil do določene poslednjevoljne izjave ali ga oviral, da ni napravil druge ali je zatajil veljavno poslednjevoljno izjavo. Česar dedič zaradi nevrednosti ne more obdržati, ne pripade fi- skusu, ampak drugim dedičem, predvsem pa njegovim potomcem, vsaj ob intestatnem dedovanju (§ 541 Odz.). Po nemškem BGB. (§ 2344) pri¬ pade taka dediščina onemu, ki bi mu bila pripadla, če bi nevredni ob dednem pripadu sploh ne bil živel, švicarski ZGB. (čl. 541) pa določa, da potomci nevrednega dediča dedujejo tako, kakor če bi bil nevredni umrl že pred zapustnikom. Nasprotno pa CC. (čl. 730) ravna znatno bolj neugodno z njegovimi potomci, ki morejo dedovati le iure proprio in kolikor ne velja zanje reprezentacijska pravica, tako da jih n. pr. popolnoma izključujejo bratje in sestre njihovega očeta, ki je ne¬ vreden. Osmi oddelek: Legati in fideikomisi. § 123. Legati. I. Pojem. Volilo (legatum) je enostranska poslednjevoljna oporo- čiteljeva odredba, ki z njo nakloni določeni osebi, volilojem- niku (legatarju), neko imovinsko vrednoto v breme oporoč¬ nemu dediču. Vsaka oporoka je morala vsebovati postavitev dediča, vesoljnega zapustnikovega naslednika. Razen tega je oporoka lahko vsebovala tudi druge oporočiteljeve odredbe, zlasti po¬ samične (singularne) imovinske naklonitve: volila ali legate. Volilojemnik je zapustnikov singularni pravni naslednik. Dru¬ gače kakor dedič, on ni nikoli zapustnikov vesoljni naslednik; zato tudi ni odgovoren za dediščinske dolgove. Rimsko pravo razlikuje dve skupini takih poslednjevolj- nih singularnih naklonitev: legate in fideikomise. Civilno pravo je poznalo samo legate, v cesarski dobi so v praksi vedno bolj uporabljali tudi fideikomise, v Justinijanovem pravu sta bila oba pravna lika izenačena. Obravnavali bomo najprej legate, nato fideikomise. II. Splošni predpogoji. Legati so bili mogoči le pri oporočnem dedovanju. Oporo- čitelj je lahko odredil volilo v oporoki ali v posebni listini, namreč v kodicilu, ki je bil v oporoki potrjen (codicilli testa¬ mente confirmati), bodisi za nazaj (in praeteritum), bodisi vnaprej (in futurum). Iz tega se že razvidi, da je bila učinko¬ vitost odreditve legata odvisna predvsem od tega, ali je prišlo do oporočnega dedovanja. Glede volilojemnika je civilno pravo načelno zahtevalo isto kakor glede dediča. Predvsem je moral imeti testamenti factio z oporočiteljem. Legati 411 Še po klasičnem pravu je testator mogel obremeniti z le- gatom samo oporočnega dediča. Kadar je bilo več sodedičev, so bili redno vsi obremenjeni, in sicer ustrezno svojim dednim deležem; če pa je oporočitelj le nekatere obremenil z volilom, so ga le-ti dolgovali po enakih delih (D. 30, 124). Oporočitelj je lahko odredil volilo tudi v prid enemu ali več sodedičem v breme vseh ali le nekaterih (praelegatum). Legatarju je oporočitelj lahko določil substituta. V tem primeru so veljala načela o vulgarni substituciji. Kakor za postavitev dediča je veljala tudi za odreditev volila stroga obličnost. Volilo je moglo biti odrejeno šele po imenovanju dediča. Po besedah, ki so jih pri tem uporabljali, razlikujemo štiri vrste legatov. III. Vrste legatov. 1. Legatum per vindicationem. Vindikacijski legat je oporočitelj odredil z besedami do lego, v Gajevi dobi tudi: sumito, capito, šibi habeto (Gai. 2 , 193). V tej obliki, ki je bila najstarejša, je oporočitelj lahko volil legatarju lastnino ali kako drugo civilno stvarno pravico (užitek, zemljiško služnost) na neki svoji stvari. Stvar je mo¬ rala biti oporočiteljeva ob napravi oporoke in ob njegovi smrti; le glede nadomestnih stvari (n. pr. olje, vino, žito) je zadoščalo, da so bile oporočiteljeve vsaj ob njegovi smrti. Pravico, ki mu je bila voljena, je legatar pridobil v tre¬ nutku, ko je oporočni dedič pridobil dediščino. Volilojemnik je postal brez dedičevega sodelovanja takoj lastnik, odn. užit- kar, služnostni upravičenec. Svojo pravico je smel takoj vin- dicirati z rei vindicatio, z vindicatio ususfructus, odn. seroitutis. Med sabinijanci in prokulijanci je bilo sporno vprašanje, ali je treba, da legatar ve, da je pridobil pravico, ki mu je bila voljena. Omenili smo že ((5 57), da je v Justinijanovem pravu obveljal nauk sabinijancev, da postane legatar lastnik (užitkar, služnostni upravičenec), čeprav za to ne ve. Ako pozneje odkloni, ko izve, velja, kakor da ni nikoli pridobil dotične pravice. 2. Legatum per damnationem. La damnacijski legat je oporočitelj uporabil besede dam- nas esto (t. j. obsojen, obvezan 1 ) (n. pr. heres meus damnas esto 1 Wiesthaler, Veliki latinski slovar, s. v. 10 Rimsko pravo 1/2. 412 Legati in fideikomisi dare), v klasični dobi tudi dato, dare iubeo, facito, facere iubeo. Drugače kakor pri vindikacijskem legatu, stvar ni postala ipso iure volilo jemnikova, ampak je bil oporočni dedič, ki je dediščino pridobil, legatarju obligatorno (quasi ex contractuJ zavezan, da volilo izpolni. Ako je bila voljena kaka stvar, jo je moral dedič lega¬ tarju prepustiti v lastnino z mancipacijo ali z in iure cessio, če je bila res mancipi, s tradicijo, če je bila res nec mancipi. Ako je bil voljen denar, ga je moral dedič plačati per aes et libram. Predmet damnacijskega volila je bila lahko ne le oporo- čiteljeva stvar, ampak tudi dedičeva ali celo stvar, ki je bila v lastnini tretjega. V tem primeru je moral dedič od lastnika stvar kupiti; če je lastnik ni hotel prodati ali je zahteval zanjo nezmogljivo ceno, je dedič postal prost, če je plačal legatarju njeno vrednost. Ako je voljeno stvar oporočitelj pomotoma imel za svojo, je bil dedič prost. Če je oporočitelj po napravi oporoke prodal stvar, ki jo je bil volil, so domne¬ vali, da je s tem izpremenil svojo voljo; dedič je imel zoper legatarjevo tožbo exceptio doli. Po klasičnem pravu je bil dedič odgovoren za vsako krivdo, ki ga je zadela zaradi uničenja ali poslabšanja vo¬ ljene stvari. Predmet damnacijskega volila je utegnil biti kak incerium, zlasti bodoča stvar (fructus quiinfundo Corneliano nati erunt). Predmet je bila lahko tudi določena storitev ali opustitev. Legatum nominis je bilo volilo terjatve, ki jo je imel oporo¬ čitelj zoper tretjega. Dedič je moral legatarju terjatev odsto¬ piti (actionem praestare). Liberatio legata je bilo volilo, s ka¬ terim je upnik volil svojemu dolžniku terjatev, ki jo je imel zoper njega. Dedič je moral izbrisati morebitno literalno ter¬ jatev (acceptum ferre); če terjatev ni bila literalna, je bil dedič le dolžan, da je ni izterjal (non petere). Debitum le¬ gatum, ki ga je dolžnik volil upniku, je bilo veljavno volilo tedaj, kadar je za volilojemnika imelo kako korist (si plus est in legato quam in debito), n. pr. če se je dolžnik s tem odrekel kakemu pogoju ali ekscepciji. Damnacijsko volilo je bilo lahko določeno kot del dedi¬ ščine: heres meus cum Titio hereditatem meam partitor (par- ticijski legat). Daši je dobil legatar v tem primeru materialno morda prav vse tako kakor dedič, je bil particijski legatar vendar le singularni oporočiteljev naslednik. Kot tak ni bil Legati 413 odgovoren za zapustnikove dolgove. Ker je bil le dedič zanje odgovoren, je sklenil z volilojemnikom dve posebni pogodbi. S stipulatio partis se je dedič zavezal, da bo delil z legatarjem to, kar bo še izterjal od dediščinskih dolžnikov. S stipulatio pro parte se je legatar zavezal, da bo prispeval dediču so¬ razmeren del za poplačilo dediščinskih dolgov. — Glede vpra¬ šanja, ali sme particijski legatar zahtevati realno delitev za¬ puščine, kakor so to učili prokulijanci, ali pa le delitev vred¬ nosti, kakor so trdili sabinijanci, prepušča Justini janovo pravo izbiro dediču. Vendar sme dedič naravno deliti le, če legatar nima zaradi tega škode. Damnacijski legatar je mogel uveljavljati svojo pravico z actio ex testamento; po predmetu volila se imenuje actio cer ta ali actio incerta (ex testamento). V legisakcijskem po¬ stopanju je bila zaradi nje takoj mogoča manus iniectio. Ako je toženec neupravičeno oporekal tožiteljevemu zahtevku, je bil obsojen na dvojni znesek (infitiando crescit in duplum); to je ostalo tudi po klasičnem pravu. Zaradi prožne vsebine so damnacijsko volilo zelo uporab¬ ljali. Za Nerona je neki senatov sklep (SC. Neronianum) do¬ ločil, da velja volilo, ki je zanj oporočitelj uporabil napačno obliko, a tque si optimo iure relictum esseit, torej kot damna¬ cijski legat. 3. Legatum sinendi modo. Legat sinendi modo je oporočitelj odredil n. pr. takole: heres meus damnas esto sinere L.Titium hominem Stichum sumere sibique habere. Dedič ni bil pri tem volilu dolžan, da bi kaj storil, ampak je moral le trpeti, da si je legatar vzel voljeno stvar. Zato je predmet volila mogla biti samo stvar, ki je ob zapustnikovi smrti bila zapustnikova ali pa dedičeva; pravice niso mogle biti predmet tega volila. Legatar sinendi modo je postal lastnik stvari, ko jo je vzel v posest. Svojo pravico je lahko uveljavil s tožbo actio incerta ex testamento, ki nikoli ni šla in duplum. Pozneje se je razlika med damnacijskim in legatom si¬ nendi modo precej zabrisala s tem, da je tudi pri le-tem legatu moral dedič na voljeni stvari prenesti lastnino z mancipacijo ali z in iure cessio. 4. Legatum per praeceptionem. Precepcijski legat je bil naložen z besedami: L. Titius ho¬ minem Stichum praecipito, in sicer v prid enemu izmed so- 10 414 Legali in fideikomisi dedičev. Predmet je mogla biti le zapustnikova stvar. O bistvu tega volila si že zgodnji klasiki niso bili na jasnem. Sabini- janci so učili, da je tako volilo lahko naklonjeno le sodediču. Na njem pridobi lastnino, ko mu v dediščinski delitveni pravdi (actio familiae erciscundae) sodnik voljeno stvar prisodi. Stvar dobi torej vnaprej, od tod ime. Prokulijanci so istovetili izraz praecipito s capito (supervacuo adiecta prae sijllaba) in imeli to volilo za vindikacijsko, ki ga je mogoče nakloniti tudi ne- dediču. Zdi se, da je Hadrijan potrdil prokulijansko naziranje (Ga*. 2, 221). 1 IV. Predmet volila. Predmet volila je bil deloma določen že po vrsti volila. Vobče je bila predmet posamezna stvar, skupnost stvari (pe- kulij, čreda, nakit), pa tudi pravice, zlasti terjatve. Kadar je bila voljena skupnost stvari, jo je legatar smei terjati takšno, kakršna je bila ob zapustnikovi smrti. Če se je čreda skrčila na eno samo ovco, se je moral zadovoljiti z njo; po drugi strani je imel pravico do prirasti in prireje. Če je bil voljen pekulij, so bile predmet volila vse stvari, ki so ob oporočite- 1 Čeprav ne sicer z rimskopravno preciznostjo, vendar vobče raz¬ likuje tudi moderno pravo med dedičem kot vesoljnim zapustnikovim naslednikom in legatarjem. Po Odz. (§ 535) je volilojemnik tisti, ki mu »ni namenjen tak dedni delež, ki se nanaša na celo zapuščino, ampak le posamezna stvar, ena ali več stvari določene vrste, vsota ali pravica«. — Po nemškem zako¬ niku je volilojemnik tisti, komur zapustnik nakloni z oporoko kako imovinsko naklonitev, ne da bi ga postavil za dediča (§ 1939 BGB.). — Skoro z istimi besedami ga opredeljuje tudi švicarski zakonik (čl. 484, i). Po naštetih zakonikih volilojemnik ne pridobi volila kot zapust¬ nikov singularni naslednik, ampak pridobi samo terjatveno pravico zoper obremenjenca (izjema čl. 563, odst. 2 ZGB.). Vindikacijskih volil ne poznajo. Drugačno stališče zavzema francosko pravo, ki smatra za dediče samo zakonite dediče. Poleg njih razlikuje tri vrste legatov: legs uni- versel, to je oporočna naklonitev dediščine eni ali več osebam (oporočni dediči); legs a titre universel, to je naklonitev dela dediščine, ali vseh nepremičnin, ali vseh premičnin, ali dela teh stvari; legs particulier, to je naklonitev posameznih predmetov (čl. 1003, 1010, 1014 CČ.). Pri tem so volila posameznih stvari redno vindikacijski legati. Legatar pri¬ dobi pravico na dan zapustnikove smrti, vendar mora jmsest zahtevati s tožbo na izročitev (demande en delivrance), če mu je obremenjeni ne izroči prostovoljno (čl. 1014). Medtem ko ima legatar glede vindi- kacijskega volila stvarnopravno tožbo, ima zlasti takrat, ko je predmet volila denar, terjatveno tožbo (nekdanjo actio ex testamento). Volilo- jemniki posamičnih stvari imajo končno tudi zastavnopravno tožbo (action hypothecaire) glede svojih terjatev (čl. 1017, odst. 2. CC.). Legati 415 'je v j. smrti spadale v pekulij. Pri tem volilojemnik ni smel izbirati med posameznimi stvarmi, ampak je moral ali vse sprejeti ali vse odkloniti (D. 31,6: non potest quaedam sperni, quaedam vindicari). Voljena stvar je bila lahko določena samo generično. Te¬ daj je pri damnacijskem legatu dedič smel izbrati stvar; 1 obenem je tudi jamčil za izročeno stvar. Pri vindikacijskem legatu pa je imel pravico izbire legatar. Včasih je oporočitelj izbiro izrečno pridržal legatar ju, n. pr. hominem optato, eligito (Ulp. 24, 14). Volilojemnik je moral izbrati volilo izmed določenih stvari. Izbira je bila po¬ goj za volilo. Do Justinijana je moral legatar sam izbrati, poslej so imeli to pravico tudi legatarjevi dediči. Če niso iz¬ brali, je odločil žreb. Včasih je bila izbira prepuščena tret jemu. Če ni hotel izbrati, je prešla pravica izbire na legatar ja; vendar le-ta ni smel vzeti najboljše stvari, ampak stvar sred¬ nje vrednosti (C. 6, 42, 3, 1 b: non oplimum ex servis vel aliis rebus quicquam eligat, sed rnediae aestimationis...). Predmet volila so bile lahko tudi stvarne pravice (zlasti užitek) in terjatve. V. Praelegatum. Kadar je dedovalo več dedičev, je oporočitelj lahko do¬ ločil legat v prid enemu izmed njih. Tako volilo se je ime¬ novalo prelegat. Kadar je bil prelegat naložen v breme samo legatarjevih sodedičev, vseh ali nekaterih, tedaj so zanj veljali splošni predpisi (prelegat v širšem smislu). Prelegat v ožjem smislu pa je bilo tisto volilo, ki je bilo naloženo vsem sodedičem, torej deloma tudi v breme legatarja samega. Po pravilu: heredi a semet ipso legatum dari non potest, je bilo tako volilo za toliko nično kot volilo, kolikor je bil legatar jev dedni delež. Vprašanje nastane, komu naj pripade dotični del volila. 1. Kadar je bil prelegat odrejen samo v prid enemu so¬ dediču, je le-ta dobil sicer celotno volilo, toda v mejah svojega dednega deleža le iure hereditario, presežek pa kot legat. 2 Ce 1 D. 30, 71 pr.: cogentur heredes quam vellent domum ex his, quas testator habebat, legatario dare. 2 To razlikovanje je postalo pomembno, kadar je moral tak sodedič pozneje restituirati dediščino vesoljnemu fideikomisarju; dalje tudi pri določitvi falcidijske četrtine (prim. §§ 128; 124,111). 416 Legati in fideikomisi se je prelegatar odrekel dediščini, je prejel celotno volilo kot legat. 2. Kadar je bilo volilo odrejeno v prid enemu izmed so¬ dedičev in v prid osebi, ki ni bila dedič, tedaj je prirastlo nedediču to, kar bi dobil prelegatar iure hereditario. 1 3. Kadar je bilo predvolilo namenjeno sodedičem, ki niso dedovali po enakih deležih, tedaj je sodediču, ki je bil hkrati prelegatar, prirastel tisti delež prelegata, ki je drugemu so- dediču-solegatarju pripadel iure hereditario. Zato sta oba pridobila končno prelegat v nasprotnem razmerju, kakor pa sta dedovala. 2 3 V L Kodicili. Legate je oporočitelj lahko odredil ne le v oporoki, ampak tudi v kodicilu, ki je bil v oporoki potrjen, bodisi vnaprej* bodisi za nazaj. Kodicil je bila brezoblična, navadno v obliki pisma se¬ stavljena poslednjevoljna odredba, s katero je oporočitelj lahko razpolagal z različnimi stvarmi. Ni pa mogel s kodicilom niti postaviti dediča niti ne koga razdediniti (1.2,25,2: here- ditas codicillis neque dari neque adimi potest). Prav tako ni mogel testator na ta način dodati postavitvi dediča nobenega pogoja ali substitucije. Kodicil je veljal kot del oporoke; zato je moral biti oporočitelj oporočno sposoben, ko je napravil kodicil. 4 1 N. pr. sodediči po enakih delih so A, B, C (vsak 1 / 3 ). Določeno zemljišče je prelegat v prid C-ja in D-ja. C-ju pripade samo po sebi 1 h, od katere se odšteje Ve, ki jo pri tem pridobi kot sodedič. Tako dobi C končno 1 lz, D pa 2 /3 zemljišča. 2 N. pr.: A in B dedujeta v razmerju 1 : 6 ; hkrati sta kolegatarja glede določenega zemljišča. Ker pridobita iure hereditario to zemljišče v istem razmerju, zato jima prirastejo te kvote v nasprotnem razmerju 6 : 1 . : _ 3 Prim. Pap. Hamburg (ed. P. M. M e y e r, Griechische Papyrus- urkunden der Hamburger Staats- u. Universitatsbibliothek, 1911—1924) Nr. 72, v. 9ss.: Si quid ego post hoc testamentum meum nuncupatum codicillis charta membrana aliooe quo genere scriptum signatumque reliquero..., ratum esto, ac si in hoc testamento cautum conprehen- sumve esset. * Odz. (§ 553) razlikuje od oporoke, v kateri je postavljen dedič, kodicil, ki obsega le druge odredbe (§ 553). Razlikovanje ima pomen v določbi §714, da poznejši kodicil — drugače kakor poznejša oporoka (§713) — razveljavlja prejšnje volilo ali kodicil le toliko, kolikor je z njim v nasprotju. Nemški, švicarski in francoski zakonik kodicilov ne omenjajo. Omejitve veljavnosti legatov 417 VII. Poznejši razvoj. Že SC. Neronianum je legatno pravo oprostil najstrožjega formalizma. Še dalje je šla zakonodaja Konstantina in nje¬ govih sinov, ki je 1. 339 odpravila vse obličnosti pri odrejanju volil (in legatis vel fideicommissis verborum necessaria non sit observantia, C. 6, 37, 21). § 124. Omejitve veljavnosti legatov. Kakor je bilo rimsko pravo sploh malo naklonjeno da¬ ritvam med živimi, tako je z mnogimi normami omejevalo veljavnost legatov. Razen že obravnavanih obličnostnih ter splošnih predpisov, ki so veljali tudi za postavitev dediča (n. pr. testamenti factio oporočitelja) pozna rimsko pravo še posebne predpise, ki veljajo samo za legate. Po teh določbah so volila ali že od začetka neveljavna ali postanejo neveljavna pozneje ali so zaradi svojega obsega izpodbojna. I. Iz početka neveljavna volila. 1. Regula Catoniana. Neveljavno je bilo volilo, ki bi bilo neveljavno, če bi bil oporočitelj umrl takoj potem, ko je napravil oporoko; ne- upoštevno je bilo, da je bilo volilo mogoče in da bi bilo samo ob sebi veljavno, če bi bilo odrejeno ob zapustnikovi smrti (D. 34, 7,1 pr.: quod, si testamenti facti tempore decessisset testator, inutile foret, id legat um quandocumque decesserit, non valere). To pravilo pripisujejo sinu Katona starejšega; zato se imenuje regula Catoniana. Tako je bil neveljaven vindikacijski legat stvari, ki ni bila ob napravi oporoke opo- ročiteljeva, postala pa je to še pred njegovo smrtjo. 1 Za legate, ki so bili odrejeni pod pogojem (n. pr. D. 34, 7, 2: si filia me a Titio nupta erit), praksa Katonovega pravila ni upoštevala; tako je ostalo tudi po Justini j anovem pravu (D. 34, 7, 4: Placet Catonis regulam ad condicionales institutiones non pertinere). 1 Regula Catoniana ni prešla v moderno pravo. Pač pa določa § 661 Odz., da je neučinkovito volilo določene stvari, če je bil njegov predmet ob napravi oporoke že v legatarjevi lastnini. — Po nemškem pravu (§ 2171 BGB.) je neučinkovito volilo, ki je v trenutku dednega pripada nemogoče ali po zakonu prepovedano; na napravo oporoke se zakon ne ozira. 418 Legati in fideikomisi 2. Legata poenae nomine relicta. Vsak legat zmanjšuje dediščinsko vrednost, ki naj pri¬ pade dediču. Za tako obremenitev se testator odloči, ker hoče tudi legatarju nakloniti neko imovinsko vrednoto. Včasih pa je iz vseh okolnosti razvidno, da oporočitelj ni določil legata v legatarjevem interesu, ampak da je imel pri tem drug na¬ men. Indirektno je hotel prisiliti dediča, da nekaj stori ali opusti; kolikor bi dedič tej oporočiteljevi volji nasprotoval, naj hi bil gospodarsko kaznovan s tem, da bi moral izpolniti določeno volilo. 1 Taka volila imenujejo viri legata poenae no¬ mine relicta. Gaj (2,235) našteva kot primere: si heres meus filiam suam Titio in matrimonium collocaoerit (enako lahko tudi: non collocaverit), X milia Seio (odn .Titio) dato; ali da naj dedič izplača kot volilo Ticiju 10.000, če ne bo v dveh letih po oporočiteljevi smrti oskrbel nagrobnega spomenika. Taka volila so bila po klasičnem pravu neučinkovita. Ju- stinijan je izpremenil to pravilo tako, da so poslej taka volila veljavna, razen če bi bil oporočitelj hotel s tem naložiti dediču kaj nemogočega, pravno nedovoljenega ali sramotnega (I. 2, 20, 36). 3. Legata incertis personis. Neveljavna so bila volila nedoločenim osebam, n. pr. qui primus a d funus meum venerit, ei heres meus X milia dato (Gai. 2, 238). II. Naknadno neučinkovita volila. Prvotno veljavno volilo utegne iz različnih razlogov po¬ zneje postati neučinkovito. Predvsem se to lahko zgodi iz splošnih razlogov: oporoka postane naknadno neveljavna (testamentum infirmatum); vo¬ ljena stvar je uničena; legatar ne doživi pripada (dies cedens) ali pa ni takrat dedno sposoben; volilojemnik je že prejel isto stvar neodplatno (concursus duarum causarum lucrativarum). 2 Isto velja, če je oporočitelj preklical volilo (ademptio legati). Po civilnem pravu je moral to storiti oblično z določe¬ nimi besedami (n. pr. non do, non lego), in sicer v novi oporoki ali pa vsaj v posebnem kodicilu. V takem primeru je bil legat 1 Gai. 2,235 (prim. t/Zp. 24,17): Poenae autem nomine legari videtur quod coercendi heredis causa relinquitur, quo magis heres aliquid faciat aut non faciat. 2 Prim. II. zv., str. 207, 226. Omejitve veljavnosti legatov 419 preklican ipso iure. Po pretorskem pravu, ki je pripoznavalo dediču exceptio doli, je postal legat neučinkovit že tedaj, če je oporočitelj v oporoki prečrtal legatarjevo ime; dalje tudi tedaj, če je med oporočiteljem in legatarjem pozneje nastalo sovraštvo, ki se do smrti ni poravnalo; končno celo, če je opo¬ ročitelj že voljeno stvar odsvojil; po Celzovem mnenju pa le, če je stvar odsvojil v namenu, da s tem razveljavi volilo. — Oporočitelj je volilo lahko preklical tudi le pogojno ali pa samo delno. Volilo je dalje postalo neveljavno zaradi tzv. translatio legati. V tem primeru je oporočitelj določil namesto starega volila drugo, ki je bilo od prvega različno bodisi po vsebini bodisi po osebi upravičenca ali obremenjenca. Prvotno volilo je bilo ipso iure razveljavljeno, če je bilo razvidno, da naj novo volilo velja namesto starega, ne morda poleg njega. Končno je postalo volilo neučinkovito, ako je bilo toliko dediščinskih dolgov, kolikor so znašala dediščinska aktiva. Dedič je sicer moral poplačati iz svojega zapustnikove dol¬ gove, kolikor so presegali zapuščinska aktiva, ni bil pa dolžan izpolniti volil iz svoje imovine (D. 36, 1,1,17: neminem enim oportere plus legati nomine praestare, quam a d eum ex here- ditate pervenit). III. Zakonodajne omejitve veljavnih volil. Oporočitelj je lahko odredil toliko volil, kolikor je hotel; to je bila posledica njegove neomejene oporočne prostosti. Utegnilo se je zgoditi, da je z volili izčrpal vso zapuščino; dediču je takrat ostala samo skrb za zapuščinsko likvidacijo ter prazno ime (inane nomen . heredis). Pri tem je bilo posebno usodno, da je bil samo dedič odgovoren za zapustnikove dol¬ gove. Da ne bi prevelika radodarnost z legati navsezadnje izpodkopala celotnega dednega sistema, je zakonodaja skušala na različne načine omejiti pretirana volila. Najprej je zakon lex Furia testamentaria (okr. 200 pr. Kr.) določil, da legati in daritve mortis causa ne smejo biti večje kakor 1000 asov; pri tem so bile izvzete naklonitve nekaterim osebam. Legatar, ki bi zahteval večje volilo, bi moral vrniti quadruplum. Ker število legatov ni bilo omejeno, ta reforma ni zadoščala. Zakon lex Voconia (169 pr. Kr.) je določil, da noben lega¬ tar ne sme prejeti več, kakor dobi dedič odn. vsi sodediči skupaj. Kljub temu je bilo mogoče, da je testator razdrobil 420 Legati in fideikomisi dediščino na mnogo majhnih legatov; hkrati je lahko znižal tudi dedičev delež. Resnično reformo je prinesla šele lex Falcidia (40 pr. Kr.). Po tem zakonu je odslej morala dediču ostati vsaj čista če¬ trtina dediščine (quarta Falcidia); vsakemu sodediču pa vsaj čista četrtina dediščinskega deleža, na katerega je bil postav¬ ljen. Ce so legati skupno presegali tri četrtine vrednosti za¬ puščine, računano na dan oporočiteljeve smrti, so jih ipso iure sorazmerno za toliko zmanjšali, da je dediču ostala čista če¬ trtina. Justinijan je dovolil, da je oporočitelj lahko izrečno prepovedal dediču, da bi to pravico uveljavljal. Odrekel jo je tudi dediču, ki ni napravil inventarja (Nov. 1,2, 2). 1 § 125. Pridobitev legatov. I. Dies cedens — dies veniens. Da je legatar mogel pridobiti volilo, je bilo predvsem potrebno, da je dediščina pripadla oporočnemu dediču in da jo je dedič pridobil. Za legatar ja sta bila pomembna dva termina: dies cedens in dies veniens. Dies cedens je nastopil navadno, ko je zapustnik umrl, po zakonu lex Papia Poppaea pa šele tedaj, ko so odprli oporoko. S tem terminom je legatar dobil pravno utemeljeno upanje na pridobitev; tako upanje je bilo podedljivo. — Če pa je bilo volilo odrejeno pod suspenzivnim pogojem, je moral legatar doživeti izpolnitev pogoja; drugače tako upanje ni bilo podedljivo. Če je bilo volilo vezano na določen rok (dies certus quando), je nastopil dies cedens takoj ob zapustnikovi smrti; če pa je bil rok nedoločen (dies incerius quando), je dies cedens napočil šele, ko se je termin izpolnil. Dies veniens je nastopil navadno takrat, ko je dedič pri¬ dobil dediščino. Če pa je bilo volilo omejeno po odložnem pogoju, ali po roku, določnem ali nedoločnem, je dies veniens nastopil šele, ko se je pogoj izpolnil, ali je rok napočil. II. Pridobitev. Vindikacijski legat je pridobil volilojemnik kot singularni naslednik oporočiteljev in ne dedičev. O vprašanju, ali je 1 Določbe o falcidijski četrti ne pozna ne Odz., ne nemško, ne švicarsko in ne francosko pravo. Pridobitev legatov 421 pridobil legat tudi legatar, ki še ni vedel, da mu je legat pri¬ padel, smo že govorili (prim. § 57). Damnacijski legat je pridobil volilojemnik takoj in brez svojega sodelovanja. Ako se mu je hotel odpovedati, je to lahko storil z navidezno solutio per aes et libram ali pa s tem, da ni naperil tožbe actio ex tesiamento. III. Kolegatarji. Pravni položaj je postal lahko zamotan, kadar je bila ista stvar voljena več osebam skupaj. Če je šlo za vindikacijski legat, so pridobili sovolilojem- niki (kolegatarji) na voljeni stvari solastnino, odn. so skupno pridobili užitek ali zemljiško služnost. Delež, ki ga eden iz¬ med njih ni pridobil, je prirastel ostalim. Pri tem je bilo brez pomena, ali je oporočitelj postavil kolegatarje coniunctim (n. pr. Gai. 2, 199: Titio et Seio hominem Stichum do lego) ali disiunctim (Lucio Titio hominem Stichum do lego. Seio eun- dem hominem do lego, Gai.l.c.). Ožja akrescenca je veljala samo toliko, kolikor je oporočitelj nekatere legatarje postavil kot ožjo skupino, ločeno od drugih (n. pr.: Maevio et Seio hominem Stichum do lego, Titio eundem hominem do lego). Pri damnacijskem legatu po klasičnem pravu ni bilo akre- scence. Kadar je bil legat določen coniunctim, je smel vsak sovolilojemnik terjati enak delež (Gai. 2,205: singulis partes debentur); če ga eden izmed njih ni pridobil, je bilo to v prid dediču. Kadar je bilo volilo odrejeno disiunctim, je smel vsak zase zahtevati celotno volilo. Dedič je enemu izročil stvar, drugemu je plačal njeno vrednost. Justinijan je razširil na vse legate načela, ki so po kla¬ sičnem pravu veljala za vindikacijski legat. IV. Interdictum quod legat or um smo že omenili, ko smo razpravljali o pretorskem dedo¬ vanju (§ 121). § 126. Fideikomisi. 1 — Zgodovina, c/ I. Pojem. Fideikomisi so bili spočetka brezoblične oporočiteljeve prošnje, s katerimi je le-ta zaupno (fides) zaprosil dediča, le- gatarja ali celo fideikomisarja, naj določeni osebi nakloni 1 Pisava fideikomis se mi zdi bolj pravilna kakor pa fidejkomis. Saj pišemo tudi n. pr. reivindikacija, reipersekutoren, socialen, materia¬ len. 422 Legati in fideikomisi neko določeno dajatev ali storitev. Oseba, ki ji je bil fidei- komis namenjen, je bila fideikomisar; oseba, ki ji je bil na¬ ložen, pa fiduciar. Taki fideikomisi so bili v predklasični dobi neiztožljivi, zlasti če so bili odrejeni v navadnem, nepotrjenem kodicilu. To se je izpremenilo za Avgusta. Njemu je namreč neki Lucius Lentulus naložil v kodicilih različne fideikomise (I. 2, 25pr.). Avgust je zaradi tega sklical na posvetovanje naj¬ uglednejše juriste. Med njimi je zlasti Trebacij zagovarjal, naj se take odredbe pripoznajo za obvezne. Potem ko je Av¬ gust izpolnil fideikomise, so imeli fideiko mise splošno z a iz- tožljiv e, n e sicer v rednem, pač pa v izrednem postopanju. Za take pravde sta bila prvotno pristojna oba konzula; cesar Klavdij je postavil v ta namen dva praetores fideicommissarii; Tit je namesto dveh določil le enega. V provincah so o tem sodili provincialni namestniki. II. Legati in fideikomisi. Po svojem gospodarskem namenu so bili fideikomisi zelo sorodni legatom. Vendar je bilo zlasti iz početka med njimi precej razlik. Odrediti sme fideikomis le oseba, ki takrat lahko napravi oporoko (testamenti factio). Ni pa potrebno, da bi zapustnik zares napravil oporoko; fideikomis je bil namreč kmalu mo¬ goč tudi pri intestatnem dedovanju. Obremeniti je mogoče s fideikomisom vsakogar, ki iz oporoke kaj prejme: dediča, legatarja, fideikomisar ja; naložiti ga je mogoče tudi intestatnemu dediču in celo fiskusu. Glede osebe, ki naj ji bo fideikomis naklonjen, ni bilo spočetka nobenih omejitev. Polagoma so pa posamezne nove pravne norme uvedle za fideikomisarje različne omejitve. Tako je pod Vespazijanom SC. Pegasianum razširil določbe glede caelibes in orbi na pridobivanje fideikomisov. Pod Ha¬ drijanom je neki senatov sklep določil, da fideikomisi v prid peregrinom pripadejo fiskusu. Nek drug senatov sklep iz Hadrijanove dobe je razširil na fideikomise določbe glede poslednje voljnih naklonitev postumom in nedoločenim osebam. V Gajevem času so veljali za neiztožljive fideikomisi, ki so bili naloženi poenae nomine (Gai. 2,284—288). Kakor pri legatih je bila tudi pri fideikomisih mogoča vulgarna-substitucija. Razen nje je bila mogoča še druga: Fideikomisi — Zgodovina 423 substiluiio fideicommissaria, kakor jo je imenoval občepravni nauk. Prvemu fideikomisarju je bilo naloženo, naj v določe¬ nem trenutku prepusti predmet fideikomisa drugemu, n. pr. D. 32, 39 pr.: Pampliilo liberto hoc amplius, cpuam codicillis reliqui, dar e volo centum. Scio omnia, quae tibi, Pamphile, relinquo, ad filios meos perventura. Tu ni veljalo več pravilo, ki velja za dediča: semel heres, semper heres. Prav tako ni veljalo za fideikomisarno substitucijo pravilo: sub~ stitutus substito, substitutus instituto. Če je umrl vmesni sub- stitut, preden mu je pripadel fideikomis, se nadaljnja sub- stucija sploh ni uveljavljala; fideikomis je ostal dosedanjemu prvemu upravičencu. Poseben primer fideikomisarne substitucije je bil fidei- commissum familiae relictum. Oporočitelj je naložil dediču fideikomis tako, da naj določena imovina ostane v isti rodbini. Vsak naslednji fideikomisar je moral imovino zopet prepustiti članu iste rodbine; osebo je fiduciar sam izbral. Za rodbinske člane so šteli ne le vse sorodnike, ampak, če teh ne bi bilo, tudi zakonca, zeta in snaho (C. 6, 38, 5). Če ne bi bilo več rodbin¬ skih članov ali če bi se vsi odrekli, tedaj je fideikomis ugasnil in za imovino je zopet veljalo splošno dedovanje. Justinijan je vrh tega v 159. noveli omejil ta fideikomis s tem, da je imovina postala zopet prosta v rokah četrtega imetnika in rodu (posl quattuor generationes). III. Predmet. Predmet fideikomisa je utegnila biti posa mična (lastna ali tuja) stvar (speciale fideicommissumj, oprostitev sužnja (manumissio fideicommissaria), ali tudi prepustitev celotne dediščine ali njenega dela (vesoljni ali univerzalni fideikomis). Po klasičnem pravu je fideikomisar pridobil le terjatev, nikoli ne stvarne pravice, kakor je to pridobil vindikacijski legatar. Pač pa je oblastvo dovoljevalo fideikomisarju missio in possessionem, ako je bil fiduciar prodal fideikomisarno voljeno stvar osebi, ki je vedela za ta fideikomis. 1 Če je obremenjenec bil z izročitvijo v zamudi, je fidei¬ komisar smel terjati zamudne obresti in plodove. Izmed lega- tarjev je od Julijana dalje imel to pravico legatar sinendi modo (Gai. 2, 280); drugi je niso imeli. 1 Paul. 4 , 1 , 15 : Rem fideicommissam si heres vendiderit, eamque sciens compararit, nihilominus in possessionem eius fideicommissarius mitti iure desiderat. 424 Legati in fideikomisi SC. Pegasianum je pripoznal ugodnosti falcidijskega za¬ kona obremenjenemu dediču, ne pa tudi obremenjenemu na¬ daljnjemu fideikomisarju. IV. Oblika. Za fideilcomise ni veljala stroga obličnost. Medtem ko so bila pri legatib potrebna verba imperativa, so tu zadoščala verba prevaliva, kakor: fidei tuae committo, ali rogo, peto, volo, mando, deprecor, cupio, iniungo, desidero, impero; ni pa zadoščalo: relinquo ali commendo (Paul, 4,1, 6). Fideikomis je bilo mogoče odrediti tudi v drugem jeziku kakor v latinščini. Odrejen je bil lahko v oporoki, v kodicilu, bodisi da je bil potrjen ali pa ne. Mogoč je bil intestatni kodicil. Veljaven je bil po Justinijanovem pravu tudi tzv. oralni fideikomis, ki ga je zapustnik samo ustno odredil. Pri takem fideikomisu je fideikomisar moral najprej sam priseči, da ne ravna nagajivo (iusiurandum calumniae). Nato je pozval obremenjenca, naj priseže, quod nihil tale a testatore audivit (I. 2, 23, 12). Če je le-ta prisegel, je bil prost; če ni prisegel, je moral izpolniti fideikomis. — Podobno je bilo mogoče fideikomis brezoblično ukiniti. Glede pridobitve velja isto kakor za legate (dies cedens, dies veniens). § 127. Izenačenje legatov in fideikomisov. I. Pred Justinijanom. Že v klasični dobi se je pričelo izenačevanje legatov s fi¬ deikomisi na ta način, da so mnogo predpisov, ki so dotlej veljali le za legate, razširili tudi na fideikomise (falcidijska četrt, naklonitev peregrinom ali kaki incerta persona). 1 Vendar je ostalo v klasični dobi razlikovanje med legati, ki jih je bilo treba odrediti verbis civilibus in ki je zanje veljalo strogo pravo (rigor iuris), ter med fideikomisi, ki jih je zapustnik odrejal brezoblično po svoji volji (voluntas). Zlasti je izenačenje napredovalo, odkar je bila 1. 339 od¬ pravljena (C. 6, 37, 21) obličnost pri odrejanju legatov. Pač pa je bilo sedaj potrebno, da so pri kodicilu sodelovale priče; Justinijan jih zahteva pet. 2 1 Prim. § 104, III. 2 Zato je oporočitelj večkrat določil, naj velja oporoka vsaj kot kodicil, če bi bila iz kakega obličnega razloga neveljavna kot oporoka Izenačenje legatov in fideikomisov 425 II. J ustini jano vo pravo. Justini jan je končno spojil legate in fideikomise. Leta 529 (C. 6, 43,1) je določil, da ima tako legatar kakor fideikomisar actio ex testamento, da iztoži volilo od obremenjenca. V zava¬ rovanje svoje terjatve ima volilojemnik zastavno pravico na zapuščinskih stvareh, ki so pripadle fiduciarju ( in rebus, quas a testatore consecutus est; C. 6,43,1,4). Poleg omenjene tožbe quasi ex contractu sta imela legatar in fideikomisar tudi stvarnopravno tožbo; praktično uporabna je bila taka tožba le, če je bil predmet volila stvar (ali stvarna pravica), ki je bila ob zapustnikovi smrti njegova. Popolnoma je Justini jan izenačil legate in fideikomise 1. 531 z zakonom C. 6, 43, 2. Kolikor si določila nasprotujejo, naj veljajo določila o fideikomisih kot milejša. § 128. Vesoljni fideikomis. I. Pojem. Univerzalni ali vesoljni fideikomis je fideikomis, ki ima za predmet vso zapuščino ali njen (miselni) del. Zapustnik je naročil dediču (heres fiduciarius), naj dediščino prepusti (re- stituira) vesoljnemu fideikomisarju. Taka prepustitev je bila lahko naložena ali za takoj po pridobitvi ali šele ex die certa ali pod suspenzivnim pogojem. Taka odredba seje glasila n.pr.: Lucius Titius heres esto. Rogo te, Luci Titi, ut, cum primum possis hereditatem meam adire, eam Gaio Seio reddas restituas. (1.2,23,2).. Vesoljni fideikomis je bilo mogoče naložiti dediču ali fidei¬ komisarju, ne pa legatarju. Vesoljni fideikomisar je dejansko na ta način dedoval, bodisi takoj ali pa šele po preteku določenega roka. Pravno pa je bil le fiduciar dedič in tudi samo on odgovoren za zapustnikove dolgove. Dedič je izpolnil naloženi vesoljni fideikomis tako, da je nummo uno prodal fideikomisarju celotno dediščino. Glede še neizterjanih zapuščinskih terjatev in dolgov sta sklenila stipu- lationes emptae et venditae hereditatis. Fideikomisar se je zavezal, da bo nastopil kot cognitor ali procurator v tožbah, ki bi utegnile biti naperjene zoper dediča zaradi zapustnikovih (prim. D. 31, 88,17) (kodicilarna klavzula). V občem pravu so to določbo po uvodnih besedah imenovali: clausula ceterata, ker so jo notarji redno okrajševali: »Kolikor pa et cet.z 426 Legati in fideitkomisi dolgov. Fiduciar pa je z drugo stipulacijo zagotovil fideikomi- sarju, da mu bo dovolil uvel javljanje zapustnikovih terjatev. Stvarne pravice na tujih stvareh (n. pr. zemljiške služnosti), ki so ugasnile zato, ker je dedič pridobil dediščino, sta po restituciji zopet obnovila. Podobno je bilo mogoče uveljavljati medsebojne terjatve in dolgove, ki so zaradi dedovanja ugasnili. II. SC. Trebellianum. Pri navedeni pravni ureditvi dedič ni imel od pridobitve dediščine nobene koristi, pač pa je s tem prevzel odgovornost za zapustnikove dolgove. S stipulacijami emptae et venditae hereditatis je bilo sicer obljubljeno, da bo vesoljni fidei- komisar sam vstopil v dotične pravde kot dedičev pravdni namestnik, 1 vendar je bil dedič še vedno odgovoren, če je bil fideikomisar neplačevit ali upnikom nedosegljiv. Zato pač marsikateri dedič ni maral pridobiti take dediščine; če je pa oporočni dedič ni pridobil, je s tem propadel tudi vesoljni fideikomis. Zato je SC. Trebellianum (iz Neronove dobe) napravil ve¬ soljnega fideikomisarja za oporočiteljevega vesoljnega nasled¬ nika (heredis loco). 2 Ko je bil namreč dedič restituiral dedi¬ ščino vesoljnemu fideikomisarju, so dediščinski upniki mogli izterjati svoje terjatve z actiones utiles samo od vesoljnega fideikomisarja. Od istega trenutka naprej je tudi vesoljni fideikomisar lahko sam izterjal z a ctiones utiles zapustnikove terjatve. Stipulacij ni bilo treba nobenih. Ta precej radikalna reforma je uspešno odstranila dedi¬ čevo odgovornost, ni pa hkrati dediču še ničesar nudila, zaradi česar naj bi pridobil dediščino. III. SC. Pegasianum. Korak naprej je šel drugi senatov sklep SC. Pegasianum (okr. 73 po Kr.), ki je pripoznal dediču pravico do falcidijske četrti tudi nasproti vesoljnemu fideikomisarju. Dediča, ki ne 1 Za toliko je bil dedičev položaj tokrat boljši, kakor je bil njegov položaj nasproti particijskemu legatarju. Tam je bil namreč le dedič tožen in je moral sorazmeren del plačanega zneska izterjati od lega- tarja (stipulatio pro parte). - Iz besedila (D. 36,1, 1, 2): ... placet, ut actiones, quae in heredem heredibusque dari solent, eas neque in eos neque his dari, qui fidei suae commissum sic, uti rogati essent, restituissent, sed his et in eos, quibus ex testamento fideicommissum restitutum fuisset... Vesoljni fideikomis 427 bi hotel pridobiti dediščine in bi s tem preprečil fideikomis, je pretor lahko prisilil, da jo pridobi. V tem primeru ni bil dedič odgovoren za zapustnikove dolgove, imel pa tudi ni pravice do falcidijske četrti. Kadar je oporočitelj naklonil oporočnemu dediču vsaj četrtino in je dedič dediščino prostovoljno pridobil, sta bila po Trebelijanskem senatovem sklepu odgovorna za zapustni¬ kove dolgove dedič in vesoljni fideikomisar, in sicer soraz¬ merno svojima dednima deležema. Kadar je pretor dediča prisilil, da je pridobil dediščino, je popolnoma obveljala ureditev, kakor jo je določil SC. Tre- bellianum. Univerzalni fideikomisar je bil sam neposredno od¬ govoren za zapustnikove dolgove (actiones utiles). Kadar dediču ni bila naklonjena četrtina, pa je dediščino prostovoljno pridobil in zahteval zase falcidijsko četrt, tedaj je bil samo dedič zapustnikov vesoljni naslednik, fideikomisar pa je bil legatarii loco. Dedič in vesoljni fideikomisar sta sklenila stipulationes partis et pro parte. — Če je dedič, ki ni dobil četrtine, dediščino pridobil, ne da bi bil zahteval četrtino, je ostal sam odgovoren za dolgove; z vesoljnim fideikomi- sarjem pa je sklenil stipulationes emptae et nenditae here- ditatis. Vesoljni fideikomisar, ki je moral po določenem času prepustiti fideikomis naslednjemu vesoljnemu fideikomisarju, ni imel pravice do falcidijske četrti. Glede odgovornosti za dolgove je med njima veljalo to, da je prvi fideikomisar restituiral po istih načelih, po katerih je bil sam pridobil. Če je bil pridobil po SC.Trebellianum, je to veljalo tudi za naslednika; drugače pa je veljala ureditev, kakor jo je nor¬ miral SC. Pegasianum. IV. Justinijanovo pravo. Justini jan je navedeno ureditev poenostavil tako, da je vesoljni fideikomisar odslej vedno zapustnikov vesoljni na¬ slednik. Kadar dedič ničesar ne pridobi, bodisi da je le pri¬ siljen pridobil dediščino, bodisi da mu ni bilo v oporoki nič naklonjeno in tudi ni zahteval falcidijske četrti, takrat je odgovoren za dolgove samo vesoljni fideikomisar. Kadar de¬ dič pridobi kako oporočno naklonitev ali če zahteva falci¬ dijsko četrt, tedaj odgovarjata oba, dedič in vesoljni fidei¬ komisar, sorazmerno svojima dednima deležema. Razlika je 11 Rimsko pravo 1/2. 428 Legati in fideikomisi le v tem, da je dedič zapustnikov neposredni vesoljni nasled¬ nik, univerzalni fideikomisar pa posredni. Justini jan je L 530 (C. 6,49, 7,1) dovolil, da se v treh primerih lahko celo fingira, da je fiduciar dediščino pridobil in restituiral. To velja, če se fiduciar skriva, ali če je umrl, ne da bi bil zapustil dediča, ali končno če je fideikomisar ju naloženo, naj prepusti fideikomis drugemu. Justinijan je tudi določil, da fiduciar odgovarja za culpa in concreto. Odsvojitev dediščinskih stvari je proglasil za nično. 1 1 Moderno pravo ne pozna več načela semel heres, semper heres, ampak dovoljuje substituiranje zaporednih dedičev (§608Odz.: fidei- komisarna -substitucija; § 2100 BGB., čl. 488 ZGB.: Nacherben). Zato je univerzalni fideikomis, ki je skušal po ovinku vsaj deloma isto doseči, nepotreben. Deveti oddelek: Mortis causa donatio — Mortis causa capio. § 129. Mortis causa donatio. I. Pojem. Daritev za primer smrti (donatio mortis causa) je pravna dvoživka: zanjo veljajo deloma določila o lega tih, deloma o pogodbah. Klasiki (Julijan in Ulpijan, D. 39, 6, 2) razlikujejo tri primere: daritelj ustanovi daritev glede na splošno človeško umrljivost, ne da bi se sam nahajal v kaki neposredni smrtni nevarnosti; lahko pa ustanovi daritev v neposredni nevarnosti tako, da podarjena stvar takoj postane obdar jenčeva; konč¬ no je mogoče ustanoviti daritev zaradi nevarnosti tako, da obvelja šele po dariteljevi smrti, čeprav je daritelj takoj pre¬ pustil stvar obdarjencu v posest. Za take daritve je bistveno, da so ustanovljene glede na dariteljevo sm r t. Marci jan poudarja, da želi daritelj podar¬ jeni predmet nakloniti raje obdarjencu kakor pa svojemu dediču, toda raje ga obdrži sam, kakor da bi ga prepustil obdarjencu (D. 39, 6, 1 pr.: cum quis habere se vult quam eum cui donat magisque eum cui donat quam heredem suum). Če je bila daritev ustanovljena glede na določeno neposredno nevarnost, je postala neveljavna, če je daritelj nevarnost srečno prebil. Vedno je tudi postala neveljavna, če je ob¬ darjenec umrl pred dariteljem. Navadno jo je daritelj smel preklicati. Predmet daritve je lahko prepustitev stvari v lastnino, obljuba dajatve, delegatio in odpust dolga. II. Pravna ureditev. Po J ustinijanovem pravu je donatio mortis causa v mno¬ gih določbah izenačena z volili. To velja glede akrescence, glede falcidijske četrti, dolžnega deleža in glede cautio Mu- ciana; daritev za primer smrti je mogoče obremeniti s fidei- 11 430 Mortis causa donatio — Mortis cauisa capio komisi; obdarjenec pride na “vrsto šele za zapuščinskimi (odn. dedičevimi) upniki. Ne glede na višino zneska za to daritev ni treba sodne insinuacije (prim. II. zv., str. 412), pač pa za¬ hteva Justinijan pet prič kakor pri kodicilu. Vkljub temu veljajo zanjo nekatere določbe, ki so posle¬ dica pojmovanja daritve za primer smrti kot pogodbe. Zanjo se zaJhteva, da imata stranki pogodbeno sposobnost, ne pa testamenti factio. * 1 Dalje je za njeno veljavnost treba, da jo obdarjenec sprejme. Neodvisna je od dedovanja in veljavna, čeprav noben dedič ne pridobi dediščine. Predmet daritve je pridobljen od zapustnika, ne iz zapuščine; lastnina preide neposredno od zapustnika na obdarjenca. Zato zoper njega tudi nima dedič interdikta quod legatorum. Regula Catoniana ne velja za donatio mortis causa. Obdarjenec ne postane nevreden (indignus) glede daritve, čeprav neupravičeno iz¬ podbija oporoko s querela inofficiosi testamenti. Daritelj je lahko zahteval podarjeno stvar nazaj s con- dictio ob causam datorum, če je stvar prepustil obdarjencu v lastnino. Če jo je prepustil pod odložnim pogojem, je lahko uveljavljal ustrezno stvarnopravno tožbo. 2 § 130 . Mortis causa capio. Mortis causa donatio je z obdarjenčeve strani neka vrsta pridobitev (capiones) mortis causa. V ožjem pomenu pa uporabljajo klasiki ime mortis causa capio za one pridobitve mortis causa, za katere ni posebnega 1 Z očetovim privoljenjem (patre perfnittente, D. 39, 6, 25, 1) jo lahko ustanovi filius familias, medtem' ko iti tudi z očetovim dovolje¬ njem ne mogel napraviti oporok^.-' 1 Zaradi svoje notranje neenotnosti povzroča daritev za primer smrti modernim zakonodavcem težave pri uvrstitvi in ureditvi. Odz. jo ureja v pogodbenem pravu (§956, prim. § 603). Kot daritev za primer smrti velja tista, ki naj se izpolni šele po dariteljevi smrti; njena izpolnitev je odgodena na nedoločen rok, ni pa odvisna od po¬ goja, da bi obdarjenec moral preživeti daritelja. Če je bila uporabljena (oporočna) oblika, velja kot volilo, ki je prosto preklicljivo. Kot pogodba pa velja le, če jo je obdarjenec sprejel in se je daritelj izrečno odrekel pravici do preklica ter je bil o tem sestavljen notarski akt (§ 52, odst. 1, št. 4 not. zak. od 11. IX. 1930). Nemški zakonik jo ureja v dednem pravu (§ 2301) in razlikuje dvoje možnosti. Kadar gre za neizpolnjeno obljubo daritve, ki naj velja pod pogojem, da bo obdarjenec preživel daritelja, se uporabljajo do¬ ločbe o poslednjevoljnih odredbah (§ 2301, odst. 1 BGB.). Če je odrejena v oporoki, velja kot prosto preklicljivo volilo; če je odrejena v obliki Mortis causa capio 431 imena, kakor so za dediščino, legate, fideikomise in daritev za primer smrti. Taka pridobitev je n. pr. nastala iz oporočiteljeve od¬ redbe: Titius heres esto, si Seio decem dederit. Teh deset zlatnikov, ki naj jih Titij da Se ju (condidonis implendae causa datum), je mortis causa capio. Sej tako naloženih deset ne bo mogel iztožiti, vendar ne bo pretor izročil dediščine dediču, preden le-ta ne bo izpolnil pogoja. V tej obliki so skušali Rimljani včasih obiti stroge ome¬ jitve, ki jih je uvedla Avgustova zakonodaja. To so polagoma preprečevali s tem, da so zanje uporabljali načela o volilih. Tako pravi glede pridobitve Paulus (D. 39, 6, 9): Omnibus mortis causa capere permittitur, qui scilicet et legata accipere possunt. Prav tako so nanje razširili določbe o dolžnem de¬ ležu, o falcidijski četrti, o nevrednosti kakor tudi načelo, da je mortis causa capiones mogoče obremeniti z legati. dedne pogodbe, ni preklicijiva; brez omenjenih oblik pa je neveljavna. — Kadar gre za daritev, ki jo je daritelj še za svojega življenja iz¬ polnil, se presoja po načelih, ki veljajo za daritve med živimi (s 2361, odst. 2). Posebna oblika ni potrebna. Švicarsko pravo jo ureja v obligacijskem zakoniku (čl. 245, odst. 2) bistveno enako kakor nemško pravo. Francosko pravo, ki mu je za daritev bistvena definitivnost in nepreklicljivost (čl. 894 CC.), ne pozna daritev za primer smrti. Pač pa je mogoča donation a la condition de survie du donataire, to je nepre¬ klicna daritev sedanje imovine pod pogojem, da bo obdarjenec preživel daritelja. E. Civilno pravdno pravo.* § 131. Od samopomoči do civilnega pravdnega prava. I. Samopomoč. Ko smo razpravljali o pojmu prava, smo ugotovili, da vsaj načelno mora biti uspešnost pravne norme garantirana, predvsem po državni avtoriteti. Vprašanje zase je, v kolikšni meri je taka načelna garancija v določenem sistemu izvedena: če, kdaj in kako sme apelirati na zaščito državnih organov (n. pr. sodišč, upravnih oblastev) tisti pravni subjekt, čigar pravica je kršena. To je predvsem odvisno od stopnje, ki jo je pravni razvoj dosegel v dotični dobi, kar je zopet v zvezi tudi s splošnim kulturnim, socialnim in gospodarskim stanjem. V primitivnem stanju še ni državna organizacija dovolj razvita, da bi se lahko uspešno zavzemala za pravice posa¬ meznih državljanov in reševala njihove medsebojne spore. Zato posamezniku ne preostane nič drugega, kakor da sam skuša uveljaviti svojo pravico, če je treba, s silo; n. pr. tako da kot lastnik odvzame neupravičenemu posestniku svojo stvar ali da kot upnik izsili od dolžnika, da mu plača svoj dolg. Tako ravnanje upravičenca, ki meri na to, da pride sam do svoje pravice — če je treba, tudi s silo — imenujemo samopomoč. Samopomoč ima velike pomanjkljivosti. Predvsem jo more uporabljati le močnejši nasproti slabotnemu; slabotni je ne more uveljavljati in postane tako brezpraven. Vrh tega manjka objektivne presoje, ali ima tisti, ki poseže po samo¬ pomoči, res tudi dotično pravico in ali si ne bo s samopomočjo vzel več, kakor mu gre. Izvajanje samopomoči tudi utegne vzbuditi odpor pri osebi, zoper katero uveljavlja upravičenec svojo domnevno pravico; namesto do uveljavljanja pravice vodi samopomoč do kršitve javnega reda in miru. * Ker ima poglavje o civilnem pravdnem pravu pretežno le histo¬ ričen pomen, sem le-tu opustil vzporejanje z modernimi pravi. Od samopomoči do civilnega pravdnega prava 435 Zaradi teh pomanjkljivosti si vsak pravni red prizadeva, da bi samopomoč kar najbolj omejil. Reševanje zasebnih sporov med državljani naj se vrši ob sodelovanju državnih organov po posebnih pravnih predpisih. Celokupni sistem pravil, po katerih naj se rešujejo zasebni spori med držav¬ ljani. imenujemo civilno pravdno pravo. Prehod od samopomoči do pravno urejenega pravdnega postopanja se je vedno izvršil polagoma in po stopnjah, Iz početka se pravni red zadovoljuje, da stranke uporabljajo samopomoč v določenih legalnih oblikah in pod kontrolo državnega organa (v Rimu pretorja). Kolikor bolj se državni upravni aparat spopolnjuje, toliko intenzivneje jemlje država civilno pravdno postopanje v svoje roke. Tudi najbolj razvito pravo ne more popolnoma pogre¬ šati samopomoči, ampak jo mora trpeti vsaj v redkih, iz¬ jemnih primerih. V Rimu je samopomoč izrečno prepovedal šele dekret Marka Avrelija (decretum divi Marci, D. 4, 2, 13; D. 48, 7, 7). Upnik, ki nasilno (non per iudicem) pripravi dolžnika do izpolnitve, izgubi svojo terjatev. 1 Glede stvarnih pravic je uvel javila 1. 389 enako načelo konstitucija Valentinijana II., Teodozija in Arkadija (C. 8, 4, 7). Če je lastnik nasilno odvzel posestniku svojo stvar, je izgubil na njej lastninsko pravico in je moral stvar vrniti nasprotniku; če pa odvzeta stvar sploh ni bila njegova, je moral vrh tega plačati še njeno denarno vrednost. 2 — Vendar ne smemo misliti, da bi bilo v Rimu prav do Marka Avrelija obstajalo neomejeno izva¬ janje samopomoči. Kakor bomo videli, je rimsko pravo že za decemvirov poznalo posebno civilno pravdno postopanje, ki se je vršilo po pravnih normah, pretežno običajnih, in pod nadzorstvom državnega organa. Izjemno dovoljuje samopomoč tudi še J ustinijanovo pravo takrat, kadar nikakor ni mogoče čakati na državno sodno pomoč, n. pr. upnik sme nasilno odvzeti denar dolžniku, ki hoče pobegniti in odnesti denar, da bi tako pripravil upnike ob plačilo (D. 42, 8,10,16). V večjem obsegu kakor samopomoč za uveljavljanje pra¬ vic pa dovoljuje pravni red samoobrambo. Tako imenujemo 1 Po Modestinu (D. 48, 7 , 8) je tako ravnanje tudi kaznivo po lex lulia de vi privata. - Glede terjatev gl. II. zv., str. 201. 434 Civilno pravdno pravo ono ravnanje upravičenca, s katerim skuša zavrniti proti¬ pravno kršitev svoje pravice. Glede samoobrambe postavlja Paulus načelo: vim enim vi defendere omnes leges omniaque iura permittunt (D. 9,2, 45, 4). Samoobramba je zlasti važna pri obrambi posesti. Tu sme pregnani celo sam pregnati nasilnika z zemljišča (re- deiectio). Vendar mora biti tudi tu uporaba sile v skladu z na¬ menom: upravičenec sme iti le toliko daleč, kolikor je treba za zaščito njegove pravice. II. Razmejitev civilnega pravdnega po¬ stopanja. Namen civilnega pravdnega postopanja je reševanje spo¬ rov med zasebniki. V njem naj se ugotovi obstoj določene pravice (razsojevalno postopanje) in hkrati zagotovi, da se pravica uveljavi (izvrši), če je treba, tudi zoper voljo za¬ vezanca (izvršilno postopanje). Od civilnega se razlikuje kazensko sodno postopanje po tem, da pride do le-tega zato, ker je nekdo kršil določeno pravno dobrino, ki jo smatra država za tako važno, da jo varuje ne glede na zahtevo oškodovane osebe. Take dobrine so n. pr. življenje, telesna celovitost i. dr. V civilnem rimskem pravu jih je bilo prvotno zelo malo. Zakon XII plošč na¬ vaja kot zločine, ki kršijo take pravne dobrine: veleizdajo, sorodstveni umor (parricidium), začaranje, požig, krivo pri¬ čevanje, podkupovanje sodnikov in ponočno popašnjo tujega polja. Pozneje se je število teh crimina puhlica vedno bolj večalo, tako da je le malo število dejanskih stanov, ki za¬ devajo kršitve zasebnih interesov, še ostalo predmet civilnega pravdanja (delicta privata, n. pr. furtum, iniuria). Upravno postopanje ureja odnošaje med državo kot no¬ silcem oblasti in zaščitnico svojih lastnih interesov ter nižjo korporacijo (n. pr. občino) ali pa zasebnikom. Kolikor je prišlo do sporov, jih je po rimskem pravu reševal magistrat, ki je bil hkrati zastopnik ene stranke (države) in sodnik. III. Predmet. Civilno pravdno pravo dosega svoj namen s tem, da ureja vprašanje, kdo naj sodi in v katerih okolnostih (sodni ustroj) ter kako naj sodi (postopanje). Rimsko pravdno pravo je mogoče pravilno doumeti le, če proučimo njegov zgodovinski razvoj. Posebno za ta del Actio 435 rimskega prava velja, da se je razvijal v najožji zvezi s sploš¬ nim družabnim, kulturnim in gospodarskim razvojem. Poleg starih oblik se uveljavljajo že nove in jih kot primernejše polagoma nadomestijo, dokler se sčasoma tudi same ne umak¬ nejo poznejšim sodobnejšim tvorbam. Preden preidemo k zgodovini, je treba, da se vsaj kratko pomudimo pri osrednjem rimskopravnem pojmu: pri akciji (actio). § 132. Actio. I. Pojem. Pojem actio spada med najtežje doumljive tvorbe celot¬ nega rimskega pravnega sistema. Izraz namreč pomeni dvoje: pravdanje in pravico do pravdanja. Rimsko pravo ne pozna splošne tožbe, to je splošne možnosti, da sme tožitelj uveljav¬ ljati z njo vsakovrstne svoje zahteve. Rimsko pojmovanje vidi — vsaj v civilni in klasični dobi — v vsaki akciji nekaj indi¬ vidualnega:^! vindicatio je n. pr. nek povsem samostojen pravni lik nasproti actio empti. Vsaka actio je naravnost ve¬ zana na določen dejanski stan in tako tesno spojena z dolo¬ čeno pravico. Zato je rimsko pravo sistem različnih akcij, ne pa različnih pravic in dolžnosti. Po svojem izvoru so tožbe predvsem civilne (legibus pro- ditae), ki jih je uvedel kak zakon ali kaka običajnopravna norma. Pozneje je uvajal nove akcije v svojem ediktu pretor (actiones praetoriae), v manjši meri tudi kurulski edili (actio- nes aediliciae). V bizantinski dobi ugotovimo že poskuse, da se s splošnejšimi tožbami nekoliko zabrišejo precizna klasična razlikovanja, vendar se tudi sedaj še uporabljajo stara imena. II. Vrste akcij. 1. S formalnega, pravdnopravnega vidika je najvažnejša delitev akcij na actiones in ius conceptae in actiones in factum (conceptae). Actiones in ius conceptae so tožbe, in quibus de iure quae- ritur (Gai. 4, 45), ki v njih opira tožitelj svoj tožbeni zahtevek na kako normo, odn. lik civilnega prava (kviritsko lastnino, kontraktno ali deliktno obligacijo). Semkaj spadajo zlasti vse civilne akcije, ki jih je uvedlo civilno pravo. Spadajo pa med actiones in ius conceptae tudi nekatere pretorske akcije, nam¬ reč actiones ficticiae in akcije z zamenjanimi subjekti. 456 Civilno pravdno pravo V fikticijskih tožbah naloži pretor sodniku, naj ima do¬ ločen predpogoj, ki ga civilno pravo zahteva za dotično akcijo, za izpoln jen, čeprav v resnici ni. N. pr. naj fingira, da je to- žitelj civilni dedič (heres), čeprav je samo pretorski bonorum possessor (prim. §§ 97,121) podobno, da je pravdna stranka pri actio furti rimski državljan, čeprav je tujec; 1 2 ali da to¬ ženca ni zadela capitis deminutio miroma (prim. § 35, str. 134) 3 4 ; ali da je priposestvovalna doba že minula, čeprav v resnici še ni (Publiciana in rem actio).* Za akcije z zamenjavo subjektov gre takrat, če je v in¬ tenci] i imenovana kot tožitelj ali toženec druga oseba kakor v kondemnaciji . 5 To je potrebno takrat, če je za eno stranko nastopil pravdni namestnik (cognitor, procurator), dalje pri adjekticijskih tožbah 6 in pri tožbah, ki jih naperi pridobitelj konkurzne imovine (bonorum emptor ). 7 Actiones in factum (conceptae) spadajo med pretorske tožbe. Tu se pretor ni mogel opirati na določen pripoznan pravni lik, ampak je moral sam našteti v intenci ji vse pogoje, pod katerimi naj sodnik izreče obsodbo . 8 9 Primer za tako actio in factum je actio hjjpothecaria V nekaterih primerih je 1 Prim. Gai. 4, 54: Si A s A* Lucio Titio heres esset, tum si fundum de quo agitur, ex iure Quiritium eius esse oporteret,... - Gai. 4,37: Si paret Lucio Titio a Dione Hermaei filio opeoe con- silio Dionis Hermaei filii furtum factum esse paterae aureae, quam ob rem eum, si ciois Romanus esset, pro fure damnum decidere oporteret. 3 Gai. 4,38: ...ne in potestate eius sit ius nostrum corrumpere, introducta est contra eum eamve actio utilis rescissa capitis deminu- tione, id est in qua fingitur capite deminutus deminutaoe non esse. 4 Gai. 4, 36; besedilo glej na str. 219. 5 Gai. 4,86: ...si Derbi gratia L. Titius pro P. Meoio agat, ita for¬ mula concipitur: S. p. N m N m P. Menio (!) sestertium X milia dare opor- tere, iudex, N m N m Lucio Titio (!) sestertium X milia condemna, S. n. p., a.; in rem quoque si agat, intendit: Publii Meoii rem esse ex iure Quiri- tium, et condemnationem in suam personam conoertit. — O kognitorju in prokuratorju prim. § 138. 6 Prim. II. zvezek, str. 144 ss. 7 Gai. 4, 35 (actio Rutiliana): ...ex persona eius cuius bona emerit, sumpta intentione conoertit condemnationem in suam personam, id est, ut quod illius esset vel illi dari oporteret, eo nomine adoersarius huic condemnetur. 8 Gai. 4, 46: ... in factum conceptas oocamus, id est, in quibus nulla tališ intentio (sc. kakor pri akcijah in ius) concepta est, sed initio for- mulae nominato eo, quod factum est, adiciuntur ea oerba, per quae iudici damnandi absolnendioe potestas datur:.. . 9 Formulo gl. na str. 253, op. 1. Actio 437 pretor na podstavi prvotne actio in factum pozneje uvedel tudi ustrezno actio in ius concepta (recepcija honorarnega prava v civilno pravo). Gaj (4,47) poroča, da sta obstajali v pretorjevem ediktu taki vzporedni formuli za depositum in za commodatum. Izrečno pa navaja obe akciji de posili..'' 2. Materialnopravne razvrstitve akcij smo že obravnavali v zvezi z ustrezno snovjo. Najpomembnejše so: a) actiones in rem — actiones in personam. Actio in personam se obrača zoper določenega toženca in ima za predmet določeno dajatev (v najširšem smislu) (Gai. 4,45: nobis dari oportere a ut pr o fure damnum decidi opor- tere). Pri actio in rem se postopanje prvotno obrača zoper stvar samo. Pozneje, v razvitem pravu služi actio in rem za uvel javi jan je absolutnih pravic (n. pr. Gai. 4, 45: nostrum esse aliquid ex iure Quiritium), ki se same po sebi vnaprej ne obračajo zoper nikogar. Zato se toženčevo ime redno pojavi šele v kondemnaciji 2 , ne tudi v intenci ji 2 kakor pri actiones in personam. V zvezi s tem je razuml jivo, da se toženec ni dolžan spustiti v actio in rem. (D. 6, 1, 80: in rem actionem pati non compellimur; D. 50, 17, 156 pr.: invitus nemo rem cogitur de- fendere); toženec lahko prepusti posest stvari tožitelju, ne da bi s tem izgubil možnost, da bo pozneje — čeprav v neugod¬ nejših okolnostih — kot tožitelj nastopil z dotično actio in rem zoper sedanjega tožitelja, ki bo takrat imel ugodnejšo vlogo toženca. Med actiones in personam spadajo condictiones (prim. II. zv., str. 431 ss.), med actiones in rem pa vindicationes (n. pr. rei nindicatio, oindicatio seroitutis odn. ususfructus). b) Iz obligacijskega prava poznamo razvrstitvi: actiones stricti iuris in actiones bonae fidei (prim. II. zv., str. 29 ss.) in: actiones rei persecutoriae, actiones mixtae in actiones poe- nales (prim. II. zv., str. 220 s., 444). 1 Formula in ius concepta se je glasila (prim. II. zv., str. 273): Quod A s A s apud N m N m trie ris a m argenteam deposuit, qua de re agitur, quidquid ob eam rem N m N m A° A° dare facere oportet ex fide bona, eius iudex, N m N m A° A° c. S. n. p. a. Formula in factum concepta pa se je glasila: S. p. A m A m apud N m N m mensam argenteam deposuisse eamque dolo malo N' N' A° A° redditam non esse, quanti ea res erit, tantam pecuniam, iudex Nm-Nm A° A° c. S. n. p. a. 2 O obeh pojmih pozneje str. 454. 438 Civilno pravdno pravo III. Zastaranje tožb. Preostane vprašanje, ali mora tožitelj naperiti svojo ak¬ cijo v določenem roku ali pa ima to možnost neomejeno dolgo. Pretežna večina civilnih akcij so a ctiones perpetuae, ča¬ sovno neomejene. Redke so actiones temporales, ki jih je dovoljeno uveljavljati le tekom določene dobe (n. pr. querela inofficiosi testamenti je bila omejena najprej na dve leti, pozneje na pet let). Honorarnopravne akcije so bile pretežno omejene na do¬ ločeno dobo (actiones temporales), ki je znašala največ leto dni (annus uiilis). Enoletni rok se ni ujemal s trajanjem magistratovega poslovnega leta, čeprav je najbrž nastal po analogiji z njim. Tožba je bila vezana na rok tako, da je obenem z akcijo prenehala tudi pravica sama. Nov kriterij za omejevanje tožb zaradi neuveljavljanja je bil pripoznan za Severov glede provincialne zemljiške »lastnine«. Če upravičenec ni naperil tožbe v obrambo svoje lastnine v desetih letih inter praesentes, v dvajsetih inter absentes, pozneje ni mogel tega več storiti. Odločilen korak naprej je napravila konstitucija Hono- rija in Teodozija II. (C. 7,39,3; leta 424). Vse akcije (in rem ter in personam) ugasnejo poslej po tridesetih letih, kolikor zanje ne velja krajši rok. Za nekatere tožbe in v prid privi¬ legiranih oseb (cerkve, pobožnih ustanov) je veljal rok štiri¬ desetih let. Rok tridesetih (odn. štiridesetih) let, ki je tempus conti- nuum, se pričenja v trenutku, ko more upravičenec prvič uveljaviti svojo tožbo, ko je tako porojena tožba prvič mogoča (actio nata). Actio in personam je mogoča, brž ko je terjatev iztožljiva; redno bo to takrat, ko je nastala. Lastni¬ kova rei oindicatio je nata, ko pride stvar v tujo posest. Učinki zastaranja niso popolnoma enaki, kadar gre za actio in rem in kadar gre za actio in personam. Ko zastara stvamopravna tožba (n. pr. rei oindicatio), ne preneha s tem tudi (lastninska) pravica sama. Upravičenec je sicer ne bo mogel uveljavljati zoper preskribenta, to je onega, v čigar prid je tožba zastarala, kakor tudi ne zoper njegovega ve¬ soljnega ali singularnega pravnega naslednika (dediča; kupca, ki mu je preskribent stvar izročil). Uspešno bo pa lahko na¬ peril reivindikacijsko tožbo zoper onega, ki ni pravni nasled¬ nik preskribentov (n. pr. preskribent je stvar izgubil, sedanji posestnik jo je vzel v posest). — Zastaranje kake actio in Pregled zgodovine rimskega civilnega pravdnega prava 439 personam povzroči, da dotične terjatve ni mogoče več uve¬ ljavljati; vendar je izpolnitev kljub temu mogoča (prim. II. zv., str. 15, 201 s.). Vsi ti učinki ne nastopijo ipso iure, ampak le na pobudo preskribenta, ki mu pravo daje posebno exceptio ali prae- scriptio temporis (trigirita vel quadraginta annorum). Zastaralni rok je redno tempus continuum. Zastaranje je končano, ko mine zadnji dan roka. Če upravičenec dotlej vloži tožbo in pride do povabila toženca k sodišču, se zastaranje prekine. Če so pozneje vnovič izpolnjeni predpogoji za za¬ staranje, se le-to prične znova od začetka; čas, ki je potekel do prekinitve, se ne upošteva. Do prekinitve pride tudi, če je preskribent dejansko pripoznal tožiteljevo pravico, n. pr. s tem, da je plačal obresti, dal določeno stvar v zastavo, in podobno. Od prekinitve je treba razlikovati mirovanje zastaranja. Iz določenega razloga (ker je upravičenec, v čigar škodo po¬ teka zastaranje, še pupil) se zastaranje začasno ustavi, dokler razlog traja. Nato se že začeto zastaranje nadaljuje toliko časa, kolikor je ob nastopu mirovanja še manjkalo do do- vršitve. § 133. Pregled zgodovine rimskega civilnega pravdnega prava. I. Viri. Za spoznavanje predklasičnega in klasičnega civilnega pravdnega prava je naš najvažnejši vir četrta knjiga Gajevih institucij. Zato pomeni najdba veroneškega palimpsesta za¬ četek nove dobe v proučevanju civilnega in klasičnega pro¬ cesa. Razen Gaja prihajajo kot spoznavni vir v poštev tudi določbe nekaterih zakonov, zlasti prve tri plošče zakona XII plošč, lex Rubria de Gallia Cisalpina (med 49 in 42 pr. Kr.). Marsikaj izvemo tudi iz nepravniške literature, posebno iz Ciceronovih spisov. Za poznejši proces podaja pravne pred¬ pise justinijanova kodifikacija. 1 1 Osnovno delo za proučevanje klasičnega civilnega pravdnega prava je L e n e 1 ov Edictum perpetuum, 3. izd. 1927. — Proučevanju fcrmularnega postopanja je posvetil svoje življenje pokojni Moriz W 1 a s s a k (t 1939), čigar spisi so odkrili popolnoma nove vidike. — Celotni prikaz civ. pravdnega prava podajajo najbolje: L. Wenger, Institutionen des romischen Zivilprozefirechts, 1925 (oz. Institutes of the Roman Law of Civil Procedure, New York 1939); E. Costa, Profilo 440 Civilno pravdno pravo II. Legisakcijsko postopanje. V civilni dobi se spori med državljani rešujejo v legis- akcijskem postopanju. Akci ja je mogoča samo, kadar 'se opira na določeno zakonsko besedilo ali vsaj na njegovo interpre¬ tacijo, ki jo ima po običajnopravni normi. Pravdanje je ustno in vezano na določene obličnosti. Stranki — deloma tudi pre- tor — morajo podati svoje izjave v naprej določenih besednih obrazcih; v zvezi z njimi morajo opraviti tudi določena de¬ janja, ki simbolizirajo prvotno samopomoč, n. pr. vindikant položi na sporno stvar palico ( Gai. 4, 16) v znak, da hoče bra¬ niti svojo lastnino. Po obličnostih, ki so jih pri tem uporabljali, razlikuje Gaj petero legisakeij. Izmed njih so tri namenjene razsojeval- nemu postopanju (sacramento; per iudicis postulationem; per condictionem), dve pa izvršilnemu (per manus iniectionem, per pignoris capionem). O njih bomo razpravljali še v nasled¬ njem paragrafu. Že legisakcijsko postopanje nam jasno odkriva osnove, na katerih je zgrajeno civilno pravdno pravo, kakor je veljalo za razsojevalno postopanje do konca klasične dobe. Posebno velja to glede delitve postopanja na dva dela: in iure ter apud iudicem. Pred pretorjem (pred 1. 367 pred konzulom) se ugo¬ tovi, za kakšen spor (actio in rem — actio in personam) gre. Na ta način kontrolira pretor pravdna dejanja strank in jih odobri (actionem dare) ali pa odkloni (actionem denegare), če niso dovolj osnovana v zakonu. O sporu samem magistrat ne razsodi, ampak prepusti to funkcijo sodniku, ki si ga stranki sporazumno izbereta izmed uglednih državljanov. Razlog za to delitev ni bil le v maloštevilnosti rimskega upravnega aparata, ampak predvsem v demokratični miselnosti, ki je na ta način hotela omejiti magistratovo premoč. Od strank izbrani sodnik je prevzel svojo funkcijo, ko mu je pretor ukazal, naj sodi (iussum iudicandi). Zaradi te magistratove postavitve ni bil on več navaden razsodnik, ampak pravi, od države potrjeni sodnik. Njegova sodba je dokončno in brez- prizivno rešila spor med strankama; pretor ji je zagotovil storico del processo civile romano, 1918; A. Giffard, Legons de procedure civile romaine, 1932. — Starejša literatura je precej zastarela. Omenimo naj le dvoje temeljnih del, ki sta v mnogih pogledih še vedno nepogrešni: Bethmann-Hollweg, Der romische CivilprozeB, I—111, 1864—1866; Keller (~Wach), Der romische Civilprozefi und die Actionen, 6. izd., 1883. Pregled zgodovine rimskega civilnega pravdnega prava 441 izvršljivost, če obsojeni toženec ni izpolnil tega, na kar je bil obsojen. Izvršba je v tem postopanju skoro izključno osebna. Pravni red domneva, da zavezanec, ki ne plača, na kar je bil obsojen, tega nalašč noče storiti. Zato dovoljuje zahte¬ vajočemu upniku, da lahko z izvršbo naravnost poseže po zavezančevi osebi, da bi strl njegov protipravni odpor. Primeroma majhno število akcij, ki je bilo njih uveljav¬ ljanje združeno s strogimi, okorelimi obličnostmi, so v izpre- menjenih gospodarskih razmerah koncem civilne dobe občutili kot neprijetne ovire pravnega življenja (Gai. 4, 30: istae omiies legis actiones paulatim in odiurn venerunt). Komicialna za¬ konodaja je bila preokorna, da bi bila dovolj naglo uvajala nove akcije. Nositelj novega, hitrejšega razvoja je postalo pretorsko pravo. III. Formularno postopanje. Pretor je v najpotrebnejših primerih zagotovil strankam pravdno zaščito (iudicium dabo). opiraje se pri tem na svoj imperij. Novih legisakcij sicer ni mogel dovoljevati, ker ni imel zakonodajne oblasti; pač pa je dovoljeval strankam pravdno zaščito per concepta verba, s tako zvanim formular- nim postopanjem. V skladu z določili svojega edikta je pretor sestavil pismene obrazce (formulae), v katerih je povzel vse pogoje, pod katerimi je moral sodnik toženca obsoditi, dru¬ gače pa oprostiti. To postopanje so najbrž že sredi drugega stoletja pred Kristusom tako zelo uporabljali, da je zakon lex Aebutia 1 pripoznal formularno postopanje za enakovredno z legisakcijskim. Stranke, ki so poslej lahko izbirale med obojnim postopanjem, so se v praksi oprijele formularnega postopanja, tako da je Avgust staro postopanje lahko načelno ukinil 1 2 (lex Iulia iudiciaria). Zato je bilo formularno posto¬ panje v klasični dobi redno civilno pravdno postopanje 2 . Formularno postopanje se, prav tako kakor legisakcij sko, prične in iure pred pretorjem. Tožitelj in toženec se sporazu¬ meta o vrsti formule in o osebi sodnika. Ta njuna pravdna pogodba se imenuje litiskontestacija. Pretor postavi sodnika, ki mora v smislu sporazumno dogovorjene formule izreči sodbo (sententia) (postopanje apud indicem). 1 Girard datira ta zakon med Jeti 149 in 126 pr. Kr. 2 Legisakcijsko postopanje je ostalo le za cautio darnni infecti in pred centumviralnim sodiščem. 442 Civilno pravdno pravo Izvršilno postopanje, ki ga pretor dovoljuje (bonorum venditio), zajame vso dolžnikovo imovino. Poleg tega se je pod vplivom senatove zakonodaje razvila tudi že specialna izvršba (distractio bonorum). V skladu s celotnim razvojem rimskega prava moramo tudi na pravdnopravnem področju ugotoviti, da se že v dobi formularnega postopanja pojavljajo začetki novega posto¬ panja: extra ordinem. III. Ekstraordinarno postopanje. V izjemnih primerih je namreč pretor posamezne spore rešil od začetka do konca sam. Tako je ravnal zlasti pri iz¬ rekanju interdiktov. — Pod principatom je vedno bolj na¬ raščalo število primerov, za katere so bili pristojni konzuli, posebni pretor ji in različni drugi državni funkcionarji (n. pr. praefectus vigilum, annonae). Semkaj so spadali varuški, fideikomisni in abmentacijski spori 1 . V takih pravdah je od¬ ločal pristojni državni funkcionar sam. Sodil je on, ne pa od strank izvoljeni in od pretor ja samo potrjeni sodnik; ni bilo več formule, ki bi vezala sodnika zato, ker sta se stranki v litiskontestaciji o njej sporazumeli. — Še bolj je to postopanje prevladovalo v provincah. Tako postopanje je bilo v skladu z miselnostjo birokra- tičnega, absolutističnega dominata. Zato je postalo to posto¬ panje izključna oblika civilnega pravdnega postopanja v post- klasični dobi. Prehod se seveda ni izvršil naenkrat, ampak po stopnjah. Izvršilno postopanje v tej dobi posega predvsem po za- vezančevi imovini. Upošteva že vedno bolj tudi njegove in¬ terese in razlikuje specialno in vesoljno izvršbo. Sodba, ki jo sodnik izreče, se utegne glasiti na izročitev stvari, ne več samo na denar. Ni več neizpodbojna, ampak jo nezadovoljna stranka lahko izpodbija s pravnimi leki, o ka¬ terih razsojajo višja sodišča, v skrajnem primeru cesar sam. § 134. Sodni ustroj. Preden se podrobneje pomudimo pri posameznih razvoj¬ nih dobah, je potrebno, da vsaj v splošnih obrisih označimo organizacijo rimskega civilnega sodstva. Gre za to, katere 1 Za nadaljnje primere gl. II. zv., str. 54, 61, 540, op. 2, 341, 379, 425. Sodni ustroj 443 osebe so razen strank morale sodelovati pri pravdah, na ka¬ terem kraju in ob katerem času se je pravdanje vršilo. I. Ordo iudiciorum prioatorum. A. Ose b e. 1. Jurisdikcijski magistrat. Kakor že omenjeno, se je v legisakcijskem in v formu- larnem postopanju pravdanje začenjalo in iure, pred magi¬ stratom, ki mu je bila poverjena pravdna jurisdikcija (iuris- dictio conteniiosa). Prvotno je bil to konzul, od 1. 367 pr. Kr. naprej pa pretor. Pretor je sedel na sodnem stolu (sella curulis), ki je bil postavljen na vzvišenem mestu (pro tribunali). Že po zunanje nad strankama je pretor nadziral njihove pravdne izjave in pravdna dejanja, ki so iz početka še simbolizirala samopomoč. Pretor sam ni mogel vsiliti nobeni stranki nobene akcije, ni je mogel prisiliti k litiskontestaciji, če tega sama ni hotela. Pre- torjeva naloga je bila v tem, da je odobril pravdna dejanja strank kot zakonito akcijo (actionem dar e), da je nato potrdil od njih izvoljenega sodnika (dare iudicem iudiciumve) ter mu ukazal, naj sodi (iudicare iubere). Pretor pa je tudi lahko odklonil določeno pravdanje (actionem denegare) kot nezako¬ nito; prav v tej negativni funkciji je 'bilo težišče njegove moči. V formularnem postopanju je bilo prepuščeno pretorju, da je smel dovoljevati tudi nove akcije. Pred takim ukrepom se je pač redno posvetoval s svojim sosvetom (consilium). Razen pretorja so vršili pravdno jurisdikcijo kurulski edili; pred njimi so se vršili tržni spori 1 . — Peregrinski pretor je bil pristojen za reševanje sporov, pri katerih je bila vsaj ena pravdna stranka Nerimljan. V Italiji, kolikor je v njej veljalo rimsko pravo, so skušali sodstvo večkrat organizirati. Pretor je pošiljal najprej v oddaljene municipije posebne praefecti iure dicundo, ki so tam izvrševali jurisdikcijo v njegovem imenu. Pozneje je bila jurisdikcija v manjših zadevah (spori do 15.000 sestercev) prepuščena mestom, ki so za to imela posebne duumoiri iure dicundo. V principatski dobi je za Italijo najprej postavil Hadrijan štiri iudices za štiri okrožja, Mark Avrelij je na¬ mesto njih postavil vsaj pet iuridici za prav toliko okrožij; mesto Rim (dioecesis urbica) ni spadalo zraven. 1 Prim. II. zv., str. 535 os, 12 Rimsko pravo 1/2. 444 Civilno pravdno pravo V provincah je jurisdikcijo vršil provincialni namestnik, kije na določenih krajih imel posebne sodne dneve (conventus). Posebni magistrati (praeior tutelaris, fideicommissarius i. dr .) so reševali spore iz svojega področja že po načelih ekstraordinamega postopanja. 2. Sodni k. Pred magistratom se je spor utrdil (litis contestatio), ven¬ dar pa magistrat sam ni razsodil o sporu. To nalogo je opravil sodnik, ki sta ga stranki izvolili. Tožitelj je predlagal tožencu primerno osebo, predvsem iz posebnega seznama (album iudi- cum selectorum). V ta seznam so dolgo vpisovali le senatorje, pozneje tudi viteze; pod principatom so pritegnili tudi druge kandidate, ki so jih deloma določali po cenzusu. Sodnik je mogel biti le moški, dorasli rimski državljan; izključeni so bili tudi umobolni, gluhi in nemi. a) Unus iudex. Najboljši dokaz za izredno zaupanje v po- edinca se kaže v tem, da je bil redni sodnik v civilnih pravdah med Rimljani sodnik poedinec (iudex unus). Kakor pretor je tudi sodnik imel svoj poseben sosvet (consilium). b) Arbiter se je prvotno najbrž imenoval tisti sodnik, ki je smel v večji meri soditi po primernosti. Včasih je sodilo tudi več arbitrov kot sodniški kolegij. Že v Ciceronovem času pa niso več razlikovali strogo med obema izrazoma. c) Recuperatores so sodili v pet- ali sedemčlanskih senatih. Prvotno so bili pristojni za spore med Rimljani in takimi Nerimljani, katerih domača država je imela z Rimom po¬ sebno pogodbo. Ker niso bili vezani na civilno pravo, je bilo njihovo postopanje znano kot hitrejše. Zato so sčasoma tudi Rimljani sami radi spravili svoje pravde pred rekuperatorje. — Rekuperatorje so določali z žrebanjem. Medtem ko so doslej naštete sodnike izbirale stranke za konkretne primere, je razen tega poslovalo dvoje stalnih so¬ dišč: decemviri stlitibus iudicandis in centumviralno sodišče. Sodišči sta sodili o sporih določene vrste, kolikor so se pravdne stranke sporazumele, naj se dotični njihov spor reši pred decemviralnim ali centumviralnim sodiščem. č) Decemviralno sodišče je sodilo koncem republike o tožbah, v katerih je šlo za status, zlasti za prostost toženca. Avgust je sodišče ukinil, decemvire same pa je določil za predsednike kolegijev centumviralnega sodišča. Sodni ustroj 445 d) Centumviralno sodišče se prvič omenja 1.134 pr. Kr. in je obstajalo do tretjega stoletja po Kristusu. Sestavljalo ga je 105 sodnikov (v principatski dobi 180), ki so bili izbrani po trije iz vsake tribus. Sodili so v senatih (tribunalia). Po¬ stopanje se je vršilo v legisakcijski obliki. — To sodišče je bilo pristojno za dediščinske in vindikacijske pravde. Če¬ prav je bila njegova pristojnost tudi glede teh zadev od¬ visna od sporazuma med strankama, da naj ono sodi, vendar ni bilo treba, da bi bil v takem primeru izdal pretor judi- kacijsko povelje. B. Sodni kraj. Kot jurisdikcijski magistrat je pretor uradoval in comitio; to je bil najbrž prostor severno od fora. 1 Vse pravdne zadeve je reševal sedeč na uradnem stolu (sella curulis) na vzvišenem prostoru (pro tribunali). V manj važnih, nepravdnih zadevah je lahko izdajal odločitve tudi de piano 2 . — V provincah se je postopanje in iure vršilo na sedežu provincialnega namestnika ali pa v krajih, ki jih je namestnik obiskal ob določenih sod¬ nih dneh (connentus). Sodnik (iudex) je razpravljal na komiciju ali na foru. Tudi on je sedel na vzvišenem prostoru; ni pa imel magistratne sella curulis. Postopanje in iure kakor tudi a pud iudicem je bilo javno in načelno vsakomur dostopno. C. Sodni čas. Že najstarejše pravdno pravo je uvedlo različne predpise glede sodnega časa. Nekatere dneve, ki so jih v koledarju zaznamovali s črko N (dies nefasti), se namreč pravdno po¬ stopanje sploh ni smelo vršiti; ob dneh, ki so bili določeni predvsem za komicije (C = dies comitiales), se je bilo dovo¬ ljeno pravdati, če se komiciji dejansko niso vršili; kot redni dnevi za pravdanje so veljali z F zaznamovani dies fasti. Sodniki so razlikovali posebne menses hiberni in menses aestioi. Spomladi in jeseni pa so bili zaposleni s poljskimi deli; zato so takrat sodili le v posebno nujnih, neodložnih zadevah. — Sodbo je moral sodnik proglasiti pred sončnim zahodom; to je določal že zakon XII plošč. Ponoči se postopanje ni smelo vršiti. 1 Prim. Wiestkaler, Latinsko-slovenski veliki slovar s. v. 2 Izraz se uporablja v nasprotju s krajevno vzvišenim tribunalom in pomeni, da se manj važne zadeve lahko rešujejo kjer koli. 12* 446 Civilno pravdno pravo II. Ekst raordinarno postopanje. A. Osebe. V zvezi z ustavnopravnim prehodom iz principata v do- minat izginja polagoma tudi delitev postopanja in iure in apud iudicem. Pravdno postopanje se od vložitve tožbe do sodbe opravi pred državnim sodnikom. On sam sicer lahko postavi za rešitev določenih vprašanj (n. pr. pri dokazovanju) podrejenega sodnika (iudex pedaneus); le-ta pa ni več izvoljen od strank, ampak je izvršilni organ prvega sodnika. Ker rimska država ne pozna načela o ločitvi uprave in sodstva, so vrhovni upravni funkcionarji hkrati tudi sodniki. Njihova hierarhična razporejenost omogoča uveljavljanje pravnih lekov zoper sodbe. Najvišji sodnik je cesar, kot njegov namestnik pa prae- fecius praetorio. V posameznih diecezah so sodili oicarii v imenu pretorijskega prefekta. Različni od teh vrhovnih sod¬ nikov so bili redni sodniki, ki so bili splošno pristojni za vso civilne spore, kolikor ni o njih sodil poseben sodnik (praetor tutelaris, fideicommissarius). Taki redni sodniki so bili: praefectus urbi v Rimu in v Carigradu; provincialni na¬ mestnik (praeses) pa v svoji provinci. Odkar so province zmanjšali, je prenehalo konventno sodstvo. Provincialni na¬ mestnik je sodil le v svoji prestolici. Hkrati se je omejevalo njegovo sodstvo vedno bolj na važnejše zadeve (causae maio- res). O manjših zadevah (causae minores), zlasti o zadevah, katerih sporna vrednost je znašala največ 300 solidov, so sodila nižja, krajevna sodišča. V posameznih mestih so bili za nižje sodstvo pristojni duumviri iure dicundo. — Kot nov sodni organ se pojavi v mestih defensor cioitaiis, ki naj bi ščitil revnejše sloje pred izrabljanjem. Kot tak je sodil v civilnih stvareh najprej do največ 50, pozneje do 300 solidov. V krščanski, postklasični dobi se uveljavlja tudi škofov¬ sko sodstvo. Že Konstantin je dovolil, da sta stranki lahko sporazumno spravili pravdo pred škofovsko sodišče (episco- palis audientia), čigar sodba je bila dokončna. Prva Sirmond- ska konstitucija je dovolila vsaki stranki, da se sme obrniti na škofovsko sodišče. Poznejša zakonodaja je zopet omejevala pristojnost škofovskih sodišč na cerkvene zadeve. B. Sodni kraj in čas. Pravdno postopanje se je vršilo v poslopjih (bazilikah). Sodnikov tribunal je bil sedaj s pregrajo (cancellus) ločen od Legisakcijsko postopanje 447 strank in občinstva. Javnost sicer ni bila popolnoma odprav¬ ljena, čeprav je razvoj težil za njenim omejevanjem. Glede sodnega časa so nastale nekatere izpremembe v krščanski dobi. Konstantin je prepovedal, da bi sodišča po¬ slovala ob nedeljah. Teodozij I. je 1. 389 uredil sodne dneve skladno s krščanskimi prazniki. Nekateri dnevi so bili proglašeni za sodne praznike (fe- riarurn dies); takrat je bilo mogoče opraviti le najnujnejše zadeve (počitniške stvari). Ob drugih dneh je bilo civilno pravdno postopanje vedno mogoče. § 135. Legisakcijsko postopanje. Legis actio je literaren izraz, ki se pojavi prvič v drugem stoletju pred Kristusom. Gaj (4,11) ga razlaga na dva načina: da so bile legisakcije uvedene z zakoni (legibus proditae erant); vrh tega da so bile prilagodene zakonskemu besedilu (ipsarum le gum verbis accommodatae). Legisakcijsko postopanje je bilo namenjeno Rimljanom. Bilo je skrajno konservativno. Pravdati se je bilo mogoče tedaj, če je kak zakon to dovoljeval, in le tako, kakor je dovoljeval. Gaj pripoveduje, da je izgubil pravdo tožitelj, ki je tožil zaradi porezanih trt (de vitibus succisis); ker je zakon XII plošč govoril o posekanem drevju (de arboribus succisis), bi bil tožitelj smel v svoji tožbi govoriti le o pose¬ kanem drevju. Legisakcijsko postopanje ni bilo enotno. Gaj (4, 12) na¬ števa petero načinov legisakcijskega postopanja; od teh so trije služili za razsojevalno postopanje, dva pa za izvršilno. I. Legis actio sacramento. V razsojevalnem postopanju se je splošno uporabljala legis actio sacramento (Gai. 4, 12: generalis er at); druge legis¬ akcije so bile mogoče samo, kadar je to določal poseben zakon. Svoje ime je dobila po pravdni stavi 50 ali 500 asov (sacramentum) 1 , ki jo je utrpela v prid državi tista stranka, 1 Sacramentum pomeni predvsem prisego. Nekateri avtorji (prim. Gdrard-Mayr, Geschichte und System des romischen Rechtes, 1908. str. 1079, op. 2) menijo, da je spočetka vsaka stranka (tožitelj in toženec) s prisego zatrdila, da ima ona prav. Ker je pri tem vsaj eden po krivem prisegel, je moral že iz sakralnih razlogov vmes poseči kralj in raz- 448 Civilno pravdno pravo ki je izgubila pravdo. Stava je znašala 50 asov, če je -bil sporni predmet vreden največ 1000 asov, ali kadar je šlo za prostostne pravde; drugače je znašala 500 asov. Postopanje je bilo urejeno posebej za uveljavljanje tožbe actio in rem in posebe j za actio in personam. V veroneškem palimpsestu je čitljiv le popis o uveljavljanju stvarnopravne tožbe (4, 16). Pravdni stranki prineseta sporni predmet pred pretorja. Kadar ni bilo mogoče, so prinesli vsaj del stvari (n. pr. za zemljišče kepo zemlje), ki je tako simbolično pred¬ stavljal celotno stvar. Tožitelj je držal v rokah palico, prijel sporno stvar in izjavil, n. pr. glede sužnja: Iiunc ego hominem cx iure Quiritium meum esso aio secundum suam causam; sicut dixi, ecce tibi, vindictam imposui. Obenem je v znamenje svoje lastninske pravice položil na sužnja palico. Nato je isto izrekel in storil toženec (contravindicatio). Ko sta tako obe stranki simbolično uveljavili svojo pravico, poseže vmes pre- tor z ukazom: Mittite ambo hominem! Spor ne bo rešen s samopomočjo, ampak v rednem pravdnem postopanju. Toži¬ telj je sedaj pozval toženca, da se izjavi, iz katerega prav¬ nega razloga je vindiciral: Postulo, anne dicas, qua ex causa oindicaveris? Ko se je toženec skliceval na svojo pravico (Jus jed, sicut vindictam imposui), ga je tožitelj pozval, naj položi kot sacramentum 50, odn. 500 asov, ki jih bo izgubil, če je bila njegova vindikacija neupravičena (Quando tu in- iuria vindicaoisti, D assibus sacramento te proooco). Enako je nato pozval toženec tožitelja (Et ego te). Pretor je uredil vprašanje, v čigavi posesti bo sporna stvar ostala med pravdo. V stari civilni dobi sta morali obe stranki dokazovati svojo pravico; zato posest stvari ni imela onega pomena, kakor ga je imela pozneje, ko tožencu kot po¬ sestniku ni bilo treba ničesar dokazovati. V legisakcijskem postopanju je pretor zato dodelil začasno posest onemu, ki je obljubil večji znesek kot morebitno odškodnino za uporab¬ ljanje in plodove stvari in je za to svojo stipulacijsko obljubo dal tudi poroke (praedes litis et vindiciarum). Obljuba je bila dana nasprotniku za primer, da bo nasprotnik pravdo dobil. V glavnih potezah se je najbrž podobno odigralo tudi postopanje in iure pri actio in personam. soditi, kdo je po krivem prisegel. S tem je kralj posredno odločil tudi o pravdi sami. Pozneje je prisego nadomestila pravdna stava, ki pa je obdržala staro ime sacramentum. Legisakcijsko postopanje 449 Ko je bilo vse to opravljeno, je pretor postavil od strank izvoljenega sodnika. Stranki sta se dogovorili, da se snideta čez dva dni (comperendinum diem, Gai. 4,15) pred sodnikom. Tam je vsaka stranka kratko razložila, kar je govorilo zanjo; ta izvajanja so se imenovala causae conieclio. Postopanje pred sodnikom je bilo brezoblično. — Zakon lex Pinaria (morda že iz 1. 472 pr. Kr.) pa je določil, da je sodnika treba postaviti šele trideseti dan po opravljenem postopanju in iure. Zato sta se stranki predvsem dogovorili, da se takrat zopet snideta pred pretorjem. Zakonodavec je najbrž kotel dati strankama čas, da svoj spor medtem sporazumno rešita. II. Legis actio per iudicis postulationem. O tej legisakciji še do nedavno nismo skoro ničesar vedeli razen imena, ker je v veroneškem palimpsestu dotični list izgubljen. Šele antinoopolski fragmenti (prim. str. 58) so nam izpolnili to vrzel (Gai. 4,17a; Kiibler, Gai Institutiones, 8. izdaja, 1939). Legisakcija per iudicis postulationem se je uporabljala, kadar je kak zakon to odrejal. Gaj našteva tri primere. Zakon XII plošč je določil to postopanje za stipulacijsko (de eo quod ex stipulatione petitur) in za dediščinsko delitveno tožbo (actio familiae erciscundae), zakon lex Licinnia pa za splošno delitveno tožbo (si de aliqua re communi dividenda ageretur). Gaj opisuje legisakcijo za sponzijsko-stipulacijsko ter¬ jatev. Tožitelj je in iure pozval toženca, naj pripozna ali pa oporeka, da dolguje tožite!ju določen denarni znesek ex spon- sione: Ex sponsione te mihi X milia sestertiorum dare oportere aio: id postulo: aias a n neges. če je toženec nato oporekal (dicebat non oportere), je tožitelj zaprosil pretorja, naj jima postavi sodnika: Quando tu negas, te, praetor, iudicem sive arbitrum postulo uti des. Legis actio per iudicis postulationem se je razlikovala od sakramentalne legisakcije posebno po tem, da v njej ni bilo pravdne stave (sacramentum); stranki nista pri pravdanju ničesar tvegali. Nadalje so tudi takoj postavili sodnika. Za to legisakcijo ni veljal tridesetdnevni rok Pinarijskega zakona. III. Legis actio per condictionem. Že omenjeni novi fragmenti Gajevih institucij so izpopol¬ nili tudi našo vednost glede tretje razsojevalne legisakcije: per condictionem (Gai. 4, 17b—20). 450 Civilno pravdno pravo ^ Ta legisakcija se je uporabljala po zakonu lex Silia, če je tožitelj iztoževal terjatev, ki se je glasila na določen denarni znesek (certae pecuniae), po zakonu lex Calpurnia pa za tožbe de omni certa re. Pri tej legisakciji per condictionem je tožitelj že od vsega početka in iure pozval toženca, naj pride trideseti dan pred pretorja zaradi postavitve sodnika (iudicis capiendi causa). Najprej se je obrnil do toženca z besedami: Aio te mihi se- stertiorum X milia dar e oportere: id postulo: aias aut neges. Če je toženec oporekal, je tožitelj nadaljeval: Quando tu ne- gas, in diem tricensimum tihi iudicis capiendi causa condico. Tudi to postopanje je bilo brez pravdne stave. Ker glede obsega spornega predmeta (certa pecunia, certa res) ni moglo biti sporov, so pospešili celotno postopanje s tem, da so prešli takoj na dogovor o postavitvi sodnika. Izraz condicere je po¬ menil v starem jeziku »napovedati« (denuntiare) tožencu, naj pride trideseti dan pred pretorja (Gai. 4, 17). Že v Gajevem času ni bilo več jasno (4,20: oaIde quaeritur), zakaj so za uveljavljanje terjatev bile na izbiro tri pravdne oblike: legis actio sacramento, per iudicis postulationem, per pignoris ca- pionem. IV. Legis actio per manus iniectionem. Toženec, ki je bil obsojen v enem izmed doslej obravna¬ vanih legisakcijskih postopanj, je moral izpolniti to, na kar je bil obsojen, najkasneje v 30 dneh (paricijski rok). Ta rok je določal zakon XII plošč. Če se to ni zgodilo, je prišlo do izvršilnega postopanja. Dosedanjega tožitelja imenujemo v tem postopanju zahtevajočega upnika, toženca pa zavezanca. Izvršilnemu postopanju je bila namenjena predvsem legis¬ akcija per manus iniectionem. Ko je brez uspeha minil pari¬ cijski rok, je zahtevajoči upnik vnovič peljal zavezanca in ius pred pretorja. Tam je ugotovil, da zavezanec ni izpolnil tega, na kar je bil obsojen; zato je zapadel njegovi oblasti, kar je vidno pokazal s tem, da je nanj položil roko. Zahtevajoči upnik je pri tem izjavil (Gai. 4, 21); Quod tu mihi iudicatus (ali damnatus) es sestertium X milia, cpiandoc non soloisti, ob eam rem ego tibi sestertium X milium iudicati manum inicio. Zavezanec se sam ni mogel več oprostiti upnikove oblasti, kar se je simbolično pokazalo v tem, da ni mogel odriniti več upnikove roke (manum depellere). Pač pa je mogel to storiti zanj kak prijatelj, vindex, ki je oporekal, da bi bila legis- Legisakcijsko postopanje 451 akcija zahtevajočega upnika upravičena. Vindex, ki je n. pr. trdil, da zavezanec sploh ni bil obsojen, se je moral spustiti z zahtevajočim upnikom v novo pravdo; ako jo je izgubil, je bil obsojen na duplum. Kadar ni nastopil za zavezanca noben vindex, je zahtevajoči upnik odpeljal zavezanca izpred pretorjevega tribunala na svoj dom. Tam ga je imel zaprtega 60 dni. Zakon XII plošč je določil, da ga je smel zvezati z vrvjo ali z okovi, ki pa niso smeli biti težji od 15 funtov. Če zavezanec ni živel ob svojem, mu je moral upnik dajati dnevno vsaj funt moke. Tekom teh 60 dni je bil zavezanec še državljan in svoboden človek. Med tem časom se je še lahko poravnal z upnikom, na primer tako, da je upniku prepustil namesto plačila svojo imovino ali njen del. Ce se to ni zgodilo, ga je moral upnik ob treh zaporednih tržnih dneh (trinis nundinis continuis) peljati na komicij k pretorju in tam oklicati, na kateri znesek je bil zavezanec obsojen. To ravnanje je pač imelo namen, da bi se našel kdo, ki bi priskočil zavezancu na pomoč s tem, da bi zanj plačal dolg. Če je vse to ostalo brez uspeha, je smel upnik zavezanca obglaviti ali pa ga prodati v inozemstvo (takrat še trans Tiberim) v suženjstvo. Več upnikov je smelo zavezanca razsekati na kose (in partes secare). Opisana manus iniectio se je opirala na to, da je bil zavezanec pravnomočno obsojen: sodba je bila za zahtevajo¬ čega upnika izvršilni naslov. Zato se je imenovala manus iniectio iudicati. V nekaterih primerih pa je bila mogoča manus iniectio pro iudicato; zahtevajoči upnik je smel naperiti izvršilno po¬ stopanje, ne da bi bilo prej treba opraviti razsojevalno. To je veljalo po lex Publilia glede actio depensi. Če dolžnik ni povrnil sponzijskemu poroku plačanega zneska v šestih me¬ secih po opravljenem plačilu, je smel porok takoj uveljaviti manus iniectio (prim. II. zv., str. 175). Včasih je smel^ zavezanec tudi sam jnajium depellere in tako oporekati izvršilnemu postopanju brez predhodne sodbe. Končno je zakon lex Vallia določil, da to velja vedno, razen če gre za manus iniectio zoper obsojenega, ali zoper dolžnika, za katerega je bil porok plačal (pro quo depensum est, Gai. 4, 2 5). Opisana kruta osebna izvršba predpostavlja, da dolžnik noče plačati ali da je vsaj zakrivil, da je bil upnik v svojem 452 Civilno pravdno pravo zaupanju varan. Šele polagoma je prodiralo prepričanje, da pogosto dolžnik brez svoje krivde ne more plačati. V. Legis actio per pignoris capionem. V nekaterih izjemnih primerih je smel upnik sam zarubiti določene dolžnikove imovinske predmete. Tako pravico pa je imel samo glede nekaterih sakralnih in nekaterih javnopravnih terjatev (Gai. 4,27—28). Opravil jo je upnik sam brez pretor jevega sodelovanja in celo lahko tudi v dolžnikovi odsotnosti. Prav tako je bilo to postopanje mogoče na dan, ki je bil dies nefastus. Zaradi teh posebnosti so mnogi dvomili, ali gre sploh za legisakcijo. Ven¬ dar so jo večinoma šteli mednje, posebno zato, ker je zahte¬ vajoči upnik moral uporabljati določene besede (certis verbis pignus capiebatur, Gai. 4, 29). § 156. Formularno postopanje. I. Splošno. Prvih začetkov formularnega postopanja ne poznamo. Najbolj verjetna je domneva (Huschke), da je tako posto¬ panje začel uvajati peregrinski pretor. On namreč ni mogel uporabljati civilnega prava v sporih med tujci kakor tudi ne v sporih med Rimljani in tujci (prim. str. 32 s.). Zato je moral v svojem ediktu označiti predpogoje, pod katerimi bo dovo¬ ljeval pravdno zaščito. V posebno perečih primerih mu je pač kmalu sledil mestni pretor in je zagotovil s v o j o pravd¬ no zaščito strankam, ki niso mogle uveljavljati nobene legis- akcije. Storil je to tako, da je v posebnem spisu formuliral predpogoje, pod katerimi naj sodnik toženca obsodi, odnosno oprosti, kolikor ti pogoji niso izpolnjeni. Zato so imenovali to postopanje per formulas ali per concepta verba. Omenili smo že, da je v drugem stoletju pred Kristusom lex Aebutia pripoznala formularno postopanje za enakovredno z legis- akcijskim, medtem ko mu je lex Iulia iudiciorum privatorum dala skoro izključno veljavo za klasično dobo. Kakor v legisakcijskem postopanju se tudi v formularnem deli pravdanje na dva dela: in iure in apud iudicem. Glavna razlika med obojnim postopanjem je v tem, da stranki nista več uporabljali starih, strogo določenih besednih obrazcev (certa verba), ampak sta se namesto njih sporazumeli na pis¬ meno formulo, ki jo je nato pretor potrdil (actionem dare). Formularno postopanje 453 Formule za posamezne akcije je pretor objavljal vsako leto v svojem ediktu. V upoštevanja vrednih primerih pa je včasih odobril kako novo tožbo, ki jo je morda po pravniški pobudi predlagal tožitelj (actio in factum). To odobritev je pretor opiral na svoj imperij. V zvezi s tem razlikujejo viri: iudicium legitimum in iudicium imperio continens. Prvo postopanje 1 je mogoče le, če se vrši v Rimu (odn. ne dal j kakor miljo, t. j. približno pol¬ drugi kilometer izven mesta) med dvema rimskima državlja¬ noma in če jima sodi iudex unus. Postopanje, ki mu manjka kateri izmed teh znakov, je iudicium imperio continens; tako je n. pr. rekuperatorno postopanje; pravda, v kateri je ena stranka peregrin; pravda, ki se vrši izven Rima. V nekaterih pogledih (glede litiskontestacije, glede sodbe) ima popolne učinke le iudicium legitimum. Razlika je tudi v tem, da iudicium imperio continens izgubi veljavo (exspirat), ko pre¬ neha imperij onega pretorja, ki ga je dal. Iudicium legitimum pa velja po lex lulia iudiciaria poldrugo leto, medtem ko prej njegova veljavnost sploh ni bila omejena (litem anno et sex mensibus mori, Gai. 4,104). Pretorjeva moč je v tem postopanju nedvomno večja kakor v legisakcijskem. Vendar tudi sedaj ne more pretor vsiliti nobeni stranki nobene formule, če je ona sama noče. Premoč pretorjeva se javlja prav za prav najbolj v negativni smeri: s tem, da odkloni, zavrne pravdanje (denegatio actionis) kot nezakonito, lahko prepreči vsako postopanje. Na toženca, ki se ne bi hotel pokoriti, je mogel pretor vpli¬ vati le indirektno, pa vendar zelo občutno. Dovolil je namreč nasprotniku missio in possessionem toženčeve imovine (qui non uti oportet se defendit). Upornega tožitelja je pretor lahko hudo zadel s tem, da mu je odrekel pravdno zaščito (actionem denegare). To je prihajalo v poštev posebno tedaj, če ni bil tožite!j zadovoljen z dostavki (n. pr. exceptio rei venditae et traditae), s katerimi je pretor po toženčevi prošnji razširil prvotno formulo, kakor jo je bil predlagal tožitelj. II. Sestavine formule. Kolikor vemo, niso bile sestavine formul predpisane niti po zakonski niti po ediktni normi. Pač pa je rimska kon- 1 Gai. 4 , 104 : Legitima sunt iudicia, quae in urbe Roma oel inira primum urbis miliarium inter omnes cioes Romanos sub uno iudice accipiuntur. 454 Civilno pravdno pravo servativnost kmalu uveljavila nekatere stalne in tipične se¬ stavine formul. Razlikujemo redne in izredne sestavine. Redne sestavine so bile: intentio, demonstratio, adiudicatio in conderrmatio; izredni sestavini sta bili praescriptio in exceptio. Izraz »redna« sestavina ne pomeni, da je imela vsaka formula vse štiri se¬ stavine; le-te so imele samo delitvene tožbe. Pač pa pomeni, da je akcija določene vrste vedno vsebovala določene redne sestavine, n. pr. vsaka actio bonae fidei je imela: demonstratio, intentio in condemnatio. Izredne sestavine je pretor uvrščal v redne formule na pobudo ene pravdne stranke. 1 . Intentio je sestavina, ki so v njej povzeti pogoji, pod katerimi naj sodnik izreče sodbo ( qua actor desiderium suum concludit, Gai. 4, 41). Samo intenci jo vsebujejo ugotovitvene, statusne tožbe, n. pr.: An N s N s libertus A‘ A‘ sit (Lenel, EP 3 , str. 341), (iudex pronuntia). Yse druge formule imajo ra¬ zen intencije tudi kondemnacijo. Intentio je ali certa ali incerta. Certa je n. pr.: Si paret rem, q. d. a., ex iure Quiritium A 1 A' esse; ali pa: Si paret N m N m A° A° sestertium decem mili a dar e oportere. Intentio incerta se glasi na primer: quidquid ob eam rem N m N m A°A°dare facere oportet (zlasti še ex fide bona). Intentio incerta se nahaja v vseh actiones bonae fidei, in sicer vedno z dostavkom ex fide bona. — Ker intentio incerta sama ne zadošča, je zaradi pojasnitve dejanskega stanja pred njo vedno demonstratio. 2. Condemnatio pooblašča sodnika, da toženca obsodi, če so podani predpogoji, obseženi v intenci ji, če niso podani, pa oprosti (Gaj. 4, 43: qua iudici condemnandi absoloendive po- testas permittitur). V rednem postopanju je veljalo načelo, da se mora obsodba glasiti le na denar (omnis condemnatio pecuniaria; Gai. 4,48: Omnium autem formularum, quae con- demnationem habent, ad pecuniariam aestimationem condem¬ natio concepta est). Condemnatio je ali certa, če je v določeni intenciji na¬ veden določen denarni znesek (n. pr. S. p. V m N m A° A° sester¬ tium X milia dar e oportere); v tem primeru se tudi kondemna- cija glasi na isti znesek: iudex, N m N m A° A° sestertium X mi¬ lia condemna. Si non paret, absoloe (Gai. 4,43). Incerta je kondemnacija ne le takrat, kadar je intentio incerta, ampak tudi tedaj, če je v intenciji navedena certa res, ki jo je zaradi denarne obsodbe treba šele oceniti. Glasi se Formularno postopanje 455 n. pr. (Gai. 4, 49): guanti ea res erit, tantam pecuniam, iudex, N m N m A° A° condemna. S. n. p. a. Včasih je pretor v formuli že v naprej določil najvišji znesek, ki ga sodnik v svoji obsodbi ni smel prekoračiti. Taka condemnatio cum taxatione se je glasila n. pr. (Gai. 4, 51, cfr. 4, 43): eius, iudex, N m N m A ? A° dumtaxat sestertium X milia condemna. S. n. p. a. Denarna obsodba je utegnila biti nevšečna za obe stranki. Zato so zlasti pri stvarnopravnih tožbah 1 uvrščali v formule posebno restitutomo (ali arbitrarno) klavzulo (literatura jo imenuje tudi: clausula arbitraria; arbitratus iudicis; arbitrium de restiiuendo). Pri rei vindicatio (prim. str. 214) se je glasila: neque ea res arbitrio iudicis restituetur. Če je prišel sodnik do prepričanja, da je treba obsoditi toženca, ga je moral spričo restitutorne klavzule pozvati, naj stvar zlepa vrne tožitelju. Če je obtoženec to storil, je sodnik nato izrekel oprostilno sodbo ; če se pa ni pokoril, ga je sodnik obsodil na plačilo vrednosti stvari, kakor jo je navadno ocenil tožitelj. V noksalnih tožbah se je kondemnacija redno glasila alter¬ nativno na povračilo škode ali na noksalno izročitev (quanti ea res erit, tantam pecuniam aut in noxam dedere). Samo actio iniuriarum noxalis zaradi žalitve, ki jo je bil zakrivil suženj, je vsebovala arbitrarno klavzulo. 2 3. Demonstratio je sestavina formule, ki v formulah z intentio incerta napove, na kateri dejanski stan se tožba opira (Gai. 4, 40: ut demonstretur res , de qua agitur). Gaj (l.c.) na¬ vaja kot primera demonstracijo v actio venditi in actio depo- siti: Quod A‘ A s N° N° hominem vendidit; Quod A s A s apud N m N m hominem deposuit. 4. Adiudicatio pooblašča sodnika, da v delitveni pravdi prisodi dotlej v solastnini se nahajajočo stvar enemu ali več dosedanjim solastnikom (prim. str. 199). Glasila se je n. pr.: quantum adiudicari oportet, iudex, adiudicato (Gai. 4,42). Izredni sestavini formul sta praescriptio in exceptio. 5. Praescriptio ima namen, da v interesu ene stranke omeji nekatere posledice akcije. Ime ima odtod, da je bila postav¬ ljena na začetek formule (quod ante formulas scribuntur, Gai. 1 Razen tega je bila uvrščena pri actio de doto, actio quod metus causa, actio ad exhibendum, actio redhibiioria in še pri nekaterih. 2 Lenel, EP 3 , str. 402, domneva, da se je glasila: nisi N*N* eum servum arbitratu iudicis verberandum exhibebit. 456 Civilno pravdno pravo 4,132). Mogoča je bila praescriptio v tožiteljevem (pro actore) ali pa v tožence vem interesu (pro reo). Gaj (4,131) navaja dva primera za praescriptio pro ac¬ tore. Recimo, da je bil toženec obljubil tožitelju, da mu bo v določenih razdobjih dajal določene dajatve (n. pr. obljuba preživi jan ja); prišel pa je v zamudo z določenim obrokom. Tožitelj more iztožiti svojo pravico s stipulacijsko tožbo. Pri tem mu grozi nevarnost, da ob morebitnih bodočih zamudah ne bo mogel več uveljavljati iste tožbe, ker jo je že uveljavil (ne bis in idem), čeprav samo za en obrok. Sele s posebno preskripcijo ea res agatur, cuius rei dies fuit se doseže, da se konsumpcijska posledica tožbe omeji samo na določeni dospeli obrok. Podobno se pri actio empti lahko omeji tožbeni zahte¬ vek n. pr. na mancipacijo zemljišča s preskripcijo ea res aga¬ tur de fundo mancipando ; na ta način je varovana možnost, da bo kupec lahko naperil tožbo actio empti zaradi drugih zahtev, n. pr. zaradi prepustitve posesti. Praescriptio pro reo je na podoben način skušala varovati toženčeve interese. Gaj omenja kot primer preskripcijo: ea res agatur, si in ea re praeiudicium hereditati non fiat (Gač 4.133). Hkrati pa tudi ugotavlja, da so v njegovem času te preskrip- cije izgubile svoj pomen, posebno zato, ker so vedno bolj upo¬ rabljali ekscepcije. 6. Exceptio omogoča sodniku, da oprosti toženca, čeprav bi ga po sami intenciji moral obsoditi. Razlikujemo različne skupine ekscepcij; v naslednjem bomo našteli najvažnejše razdelitve. Ekscepcije so ali civilne, ki se opirajo na kako normo civilnega prava (exc i0 legis Plaetoriae; SC 1 Macedoniani), ali pa pretorske, ki jih pretor sam ustanavlja (exc io rei venditae el traditae; pacti de non petendo). Nekatere ekscepcije trajno preprečujejo uveljavljanje določene akci je ( exceptiones peremptoriae, n. pr. exc io SC‘ Ma¬ cedoniani; exc'° pacti ne ea pecunia omnino peteretur), med¬ tem ko druge to preprečujejo samo za določeno dobo ( excepti- ones dilatoriae, n. pr. exc'° ne ea pecunia intra quinquennium peteretur). Važno je tudi razlikovanje med exceptiones personae co¬ haerentes in exceptiones rei cohaerentes. Prve so tako strogo vezane na individualno določenega upravičenca, da jih more samo on uveljavljati, n. pr. exc w pacti de non petendo in per- sonam. Exceptiones rei cohaerentes pa lahko uveljavljajo tudi Litiskontestacija v formularnem postopanju 457 druge interesirane osebe, n. pr. exc‘° pacti de non petendo in rem, ki jo lahko uveljavlja tudi porok. Podobno je razlikovanje ekscepcij po tem, ali jih je mo¬ goče uveljavljati samo zoper individualno določeno osebo (exceptio in personam) ali pa tudi zoper druge osebe, ki so na neki način pri pravnem razmerju soudeležene (exceptio in rem), n. pr. excepiio quod metus causa. § 137. Litiskontestacija v formularnem postopanju. I. Pojem. Ime litiskontestacija je nastalo v legisakcijskem posto¬ panju najbrž od tod, da sta pravdni stranki pripeljali s seboj priče in jih ob zaključku postopanja in iure izrečno pozvali, naj bodo priče za to, da se je postopanje v redu izvršilo (ordinato iudicio). 1 * * Viri omogočajo spoznavanje bistva in pomena litiskonte- stacije šele za formularno postopanje. W 1 a s s a k je s svo¬ jimi raziskovanji odkril pogodbeni značaj litiskontestacije v formularnem postopanju. Postopanje in iure, ki se vrši pred pretorjem, ima namen ugotoviti, za kakšno akcijo gre med navzočima strankama in kdo jima bo sodil. Tožitelj zahteva določeno tožbo: postulare iudicium. Ko jo toženec sprejme: accipere iudicium, se je treba sporazumeti samo še glede osebe sodnika. Vse sloni na spo¬ razumu med strankama; pretor jima ne more ničesar vsiliti, če sami ne skleneta potrebne pravdne pogodbe glede tožbe in glede sodnika. To pogodbo imenujemo litiskontestacijo. Svoj polni pomen zadobi dogovor med strankama šele, ko pretor odobri celotno postopanje (actionem dare) in postavi izvoljenega za sodnika (iudicare iubere). W 1 a s s a k je litis- kontestaciji dal značilni naziv: utrditev spora (Streithefesti- gung). II. Učinki in posledice. Litiskontestacija ima važne učinke in posledice ne le v pravdnopravnem, ampak tudi v materialnopravnem pogledu. 1 Festus, De oerborum significatu (= B r u n s , Fonte s 7 , II, str. 5), s. o. contestari: Contestari litem dicuntur duo aut plures adversarii, quod ordinato iudicio utraque pars dicere solet: »Testes estote .« 458 Civilno pravdno pravo V pravdnopravnem pogledu so vloge strank in sodnika poslej dokončno določene in se načeloma ne morejo več iz- premeniti. Izjemno prisili pretorja smrt stranke ali sodnika ali drugačno onesposobljenje sodnika in podobno, da izvrši tzv. translatio iudicii. Bistvo tega precej nejasnega pravnega lika je bilo najbrž v tem, da je pretor dovolil najprej vzposta¬ vitev v prejšnji stan, nato pa je omogočil novo litiskontesta- cijo; glede nje je veljalo, kakor da bi bila sklenjena že prej. Z litiskontestacijo sta se stranki sporazumeli, naj razsodi o njunem konkretnem sporu sporazumno izvoljeni sodnik. Namesto dosedanjega pravnega odnosa obstoji med njima od¬ slej novi, ki poteka iz pravdne pogodbe. Posebno jasno se pokaže to pri actiones in personam. Staro obligacijsko raz¬ merje: dar e facere oportere je nadomeščeno z novim: condem- nari oportere. Zato je litiskontestacija neke vrste novači ja (nooatio necessaria) ; vendar ni zaradi nje prenehalo ne poro¬ štvo ne zastavna pravica (prim. II. zv., str. 219 s.). V ozki zvezi s tem novacijskim učinkom je konsumpcij- ski učinek litiskontestacije. Litiskontestacija je izpremenila prvotno pravno razmerje med strankama v pravdnop ravno; zato ne more nobena stranka več uveljavljati prvotnega raz¬ merja s (ponovno) tožbo. Tožba je z litiskontestacijo izčrpana, konsumirana in je ni mogoče več ponoviti; retor Kvintilijan je to formuliral z besedami: bis de eadem re ne sit actio. Najpopolneje velja to načelo glede actiones in personam. Stvarnopravno tožbo (actio in rem) je sicer mogoče vnovič naperiti, toda le kolikor ne gre za eadem causa; n. pr. nega- torno tožbo smem zaradi novih motenj zopet naperiti zoper istega toženca. — Konsumpcijski učinek nastopi že z litis¬ kontestacijo samo, ne glede na to, ali je prišlo do sodbe ali ne. —- Pri iudicia legitima nastopi konsumpcija akcije ipso iure. Če pa gre za iudicium imperio continens, omogoči pretor pri¬ zadeti stranki, da zoper ponovitev tožbe doseže ekscepcijo rei in iudicium deductae, zaradi katere bo moral sodnik tožitelja zavrniti. Litiskontestacija ima tudi važne materialnopravne po¬ sledice. Z njo je dovršeno postopanje in iure. Kar je tožitelj mogel iniciativno ukreniti za uveljavljenje svoje pravice, je storil; nadaljnji razvoj je v sodnikovih rokah. Ker se zaradi tega tožiteljev položaj ne sme poslabšati (n. pr. zaradi poznejše do- vršitve priposestvovanja med postopanjem a pud iudicem), je Pravdno namestovanje 459 pravično, da se mora sodba glasiti tako, kakor bi se glasila, če bi bila proglašena v hipu litiskontestacije. — Po tem načelu se presoja vprašanje vrnitve stvari cum omni causa pri rei- vindikaciji; vprašanje o obstoju ali neobstoju obligacije; vprašanje odškodnine zaradi zamude. — Če toženec izpolni dolžno dajatev po opravljeni litiskontestaciji, toda še pred sodbo, bi moral biti prav za prav kljub temu obsojen. Pri tožbah bonae fidei ga je sodnik moral oprostiti že po načelu dobre vere in poštenja. Pri actiones stricti iuris je končno obveljalo sabinijansko mnenje, da je toženca treba oprostiti (omnia iudicia absolutoria esse, Gai.4, 114). Po opravljeni litiskontestaciji so podedljive tudi tožbe, ki so same na sebi nepodedljive. Uspešnemu pravdanju ne more biti v prid, da bi bila sporna stvar (res litigiosa) med pravdo odsvojena. Kot prvi je Avgust prepovedal, da bi tožitelj prodal sporno italsko zem¬ ljišče, ki ga nima v svoji posesti (prim. Gai. 4,117). Po kla¬ sičnem pravu je bila nična tudi dedikacija sporne stvari in sacrum. Take prepovedi je cesarsko pravo polagoma razšir¬ jalo. Končno je Justinijan tudi toženemu posestniku pre¬ povedal prodajo stvari, zaradi katere uveljavlja nasprotnik rei nindicatio. § 138. Pravdno namestovanje. L L e g i s a k c i j s k o p o s t o p a n je. V legisakcijskem postopanju je veljalo načelo: alieno no- mine agere non licet (Gai. 4,82). Vsaka pravdna stranka je morala sama opraviti potrebna pravdna dejanja, zlasti je mo¬ rala sama izreči predpisane besedne obrazce (certa verba). Le prav izjemoma (ex certis causis) so smeli namesto strank uveljavljati legisakcijo namestniki. Tako je nastopal varuh za pupila (pro tutela); adsertor libertatis v prostostni pravdi (pro libertate); zakon lex Hostilia 1 je dovolil, da je lahko na¬ mestnik naperil tožbo, kadar je bil okraden rimski državljan, ki je bil v državnem interesu odsoten (rei publicae causa ab~ sens) ali v vojnem ujetništvu, ali če je bil okraden nedorasli pupil takega državljana (1.4,10 pr.). 1 Kdaj je bil ta zakon sprejet, ni znano. Negotovo je pripisovanje mestnemu pretor ju C. Hoistiliju Tubulu, ki je bil pretor 1.207 pr. Kr. (prim. Rot ondi, Lege s publicae populi Romani, str. 480). 15 Rimsko pravo 1/2. 460 Civilno pravdno pravo II. F ormularno postopanje. V formularnem postopanju namestovanje ni bilo več ne¬ mogoče. Namestnik je bil ali cognitor ali procurator. 1. Cognitor. Cognitor je bil pravdni namestnik, ki so ga prvotno do¬ voljevali najbrž le bolnim osebam in starejšim kakor 60 let. Gaj teh omejitev ne omenja več. Od njega pa izvemo, da je pravdna stranka mogla postaviti kognitorja le vpričo svojega E ravdnega nasprotnika. Pri tem je morala uporabiti določene esede. Tožitelj je dejal: Quod ego a te (n. pr. fundum) peto, in eam rem Lucium Titium tibi cognitorem do; ali pa: Quod ego tecum agere volo, in eam rem cognitorem do. Podobno je izjavljal toženec: Quia tu a me fundum petis, in eam rem tihi Publium Mevium cognitorem do; ali pa: Quia tu mecum agere vis, in eam rem cognitorem do (Gai. 4, 83). Prvo skupino obrazcev so verjetno uporabljali ob litis- kontestaciji (peto, petis), medtem ko so z drugo skupino obraz¬ cev postavili kognitorja še pred litiskontestacijo, kakor to sklepamo iz besede agere volo, oz. agere vis. Pri postavitvi je bil cognitor pač redno navzoč; kadar ob postavitvi ni bil navzoč, je postal cognitor šele, ko je sprejel poverjeno funkcijo. Kadar je bil postavljen cognitor, je pretor izpremenil for¬ mulo tako, da je v kondemnaciji imenoval kognitorja, čeprav je bil v intenciji imenovan dominus litis, ki je kognitorja po¬ stavil. N. pr.: S. p. N m N m Publio Mevio sestertium X milia dare oportere, iudex, N m N m Lucio Titio sestertium X milia condemna. S. n. p., a. (Gai. 4, 86). Podobno se je pri rei vindicatio glasila intencija na ime namestovanega tožitelja (Publii Mevii rem esse ex iure Quiri- tium, Gai. 4, 86), kondemnacija pa v prid kognitorju. Podobno je bilo urejeno, če je nastopal cognitor za to¬ ženca. Pri actio in rem, kjer toženec v intenciji ni imenovan, je bil cognitor imenovan le v kondemnaciji. Kadar je cognitor nastopal za tožitelja, je njegova litis- kontestacija konsumirala tožbo tudi za onega, ki je bil domi¬ nus litis. Toženčev položaj se zaradi postavitve kognitorja ni prav nič poslabšal. Kadar pa je kognitorja postavil toženec, je utegnil priti v nevarnost tožitelj; dominus litis je utegnil biti imovit, cog - Pravdno namestovanje 461 nitor, ki bi naj bil obsojen, pa siromašen. Zato je tožitelj smel zahtevati, da mu da dominus litis posebno satisdatio iudi- catum solvi, ako si hoče imenovati kognitorja. S stipulacijo in s poroki je dominus litis zagotovil tožitelju, da bo tožitelj lahko izterjal od njega ali od njegovih porokov oni denarni znesek, ki bi ga ne plačal obsojeni cognitor. Ker se je sodba glasila v prid tožiteljevemu kognitorju, odn. le zoper toženčevega kognitorja, je tudi izvršbo (actio iudicati) uveljavljal le kognitor, odn. je šla izvršba zoper njega. 2. Procurator. Procurator je bil namestnik, ki ga je pravdna stranka postavila brezoblično, samo z mandatom. Drugače kakor pri kognitorju, ni bilo treba, da bi bil pravdni nasprotnik moral o tem kaj vedeti ali moral biti celo navzoč. Zato jc marsikdaj utegnil nastati dvom, ali gre v konkretnem primeru za pro¬ kuratorja ali ne. Gaj (4, 84) pripoveduje, da so nekateri sma¬ trali za prokuratorja tudi tistega, ki je, čeprav brez mandata, vendar vsaj v dobri veri nastopil v pravdi in dal potrebno varščino; navadno je pač tako nastopil za odsotnega. Procurator je že po načinu postavitve imel manj trden položaj kakor slovesno postavljeni cognitor. Litiskontestacija, ki jo je opravil tožiteljev procurator, ni imela konsumpcij- skega učinka za namestovanega tožitelja; če on ni bil zado¬ voljen s prokuratorjevim pravdanjem, je lahko vnovič začel pravdo. Zato je smel toženec pred litiskontestacijo zahtevati od prokuratorja zagotovilo, da bo dominus litis prokurator - jevo pravdanje odobril (cautio ratam rem dominum habitu- rum). Prokurator se je s stipulacijo in s poroki zavezal, da bo plačal določen znesek, če bi tožitelj vnovič tožil toženca. Kadar je procurator nastopil za toženca, je moral sam dati cautio iudicatum solni, kajti za nasprotnika tožitelja je bila actio konsumirana. Dosledno je prokurator mogel uveljavljati izvršbo, odn. je šla izvršba zoper njega. V podobnem položaju kakor prokurator so bili tudi varuh in skrbniki pri uveljavljanju tožb za varovance in oskrbo¬ vance. Vendar Gaj (4, 99) ugotavlja, da so jim pri tem večkrat odpustili varščino (sed aliguando illis satisdatio remittitur). III. Klasično pravo. Klasiki so izpopolnili pretorskopravno namestovanje tako, da so najprej dovoljevali izvršbo osebi, ki je bila dominus litis, 15' 462 Civilno pravdno pravo in zoper njo, čeprav je bila postavila kognitorja. To le takrat ni veljalo, kadar je cognitor vodil pravdo v lastnem interesu (co gnit or in rem suam). V tem pogledu so s kognitorjem kmalu izenačili tistega prokuratorja, ki ga je postavil pri pravdi osebno navzoči dominus litis (procurator praesentis), kakor tudi tistega, ki ga je dominus litis postavil z izjavo na zapisnik pred pristojnim oblastveni (procurator a pud ne ta constitutus). Z njim izena¬ čuje Modestin (D. 3, 3, 65) prokuratorja za določeno pravdo, če njegov dominus pismeno sporoči pravdnemu nasprotniku, da bo odobril njegovo pravdanje (ratum se habiturum quod cum eo actum sit). Zato tak prokurator ni bil več dolžan dati varščine ratam rem domino habiturum; še vedno pa je moral kot toženec dati varščino: iudicatum solni (Fragm. Vat. 317). Izvršbena actio iudicati je šla v teh primerih zoper namesto- vanega, odn. jo je namestovani sam uveljavljal. § 139. Postopanje apud indicem. — Sodba. I. Postopanje apud iudicem. Za legis actio sacramento in personam vemo iz Gajevih institucij (4,15), da se je postopanje apud iudicem vršilo brez obličnosti, ki so bile potrebne in iure. Tem bolj smemo za for- mularno postopanje apud iudicem domnevati, da je bilo brez¬ oblično. Postopanje pred sodnikom je bilo javno, ustno in ne- E osredno. Obe stranki sta morali imeti možnost, da prideta do esede. Sodnikova naloga je bila, da je dokončno rešil kon¬ kretni spor. Pri tem je bil strogo vezan na formulo. Če so bili izpolnjeni pogoji za obsodbo, kakor jih je navajala formula, je moral obsoditi, drugače pa oprostiti. Ni pa imel pravice, da bi presojal vprašanje, ali je formula pravilna ali ne. Samo tedaj, ko ni mogel priti do potrebne jasnosti, je lahko prisegel: šibi non liquere. V takem primeru so postavili novega sodnika; izjemno to ni bilo potrebno, če je bila kljub taki izjavi enega od več sodnikov še mogoča večinska sodba ostalih članov sodnega kolegija. Do potrebnega spoznanja, ki mu je omogočalo sodbo, je sodnik prišel po dokazovalnem postopanju. Le-to je skušalo dognati za presojo važna dejstva, ki bi nanje sodnik oprl svojo sodbo. Sredstva, ki služijo za dokazovanje, imenujemo dokazila. Teh ločimo več vrst: izpovedbe prič, izpovedbe Postopanje apud iudicem — Sodba 463 strank, listine, mnenja izvedencev in ogled stvari (inspectio). Najvažnejše dokazilo v formularnem postopanju so bile iz¬ povedbe prič. Razen pri rekuperatornem sodišču, ki je samo vabilo vsaj tožiteljeve priče, sta morali pravdni stranki sami poskrbeti, da so pred sodnika prišle priče, ki bodo pričale njim v prid. Splošne dolžnosti prič, da bi morale priti pred sodišče in tam pričati, pretorsko in klasično pravo še ni po¬ znalo. Pač pa je bil že po civilnem pravu intestabilis (prim. str. 142), kdor je sodeloval kot slovesnostna oseba (priča, teht- ničar ali familiae emptor) pri pravnem poslu per aes et libram, toda ni hotel ali mogel pozneje o tem pričati (ni testimonium fatiatur, tab. VIII, 22, Bruns 7 , str. 33). Vedno bolj je rastel pomen listinskega dokaza, kar je bilo v zvezi z izpremenjenimi gospodarskimi razmerami ter z naraščanjem vzhodnih vplivov. Za izid pravde je bilo često zelo važno, kdo je moral dokazovati odločilna dejstva. Rimsko pravo tega vprašanja ni sistematično uredilo. Pač pa so se v sodni praksi ustalila ne¬ katera splošna načela. Dokazno breme je zadevalo vobče tistega, ki je zatrjeval določeno dejstvo, ne pa tistega, ki je to dejstvo oporekal (D. 22, 3, 2: Ei incumbit probatio qui dicit, non qui negat). Redno je bila to tožiteljeva dolžnost (D. 22, 3, 21: necessitas probandi incumbit illi qui agit); tako je moral n. pr. pri reivindikaciji tožitel j dokazati svojo lastninsko pra¬ vico. Nasprotno je toženec, ki se je skliceval na določeno ekscepcijo (n. pr. rei venditae et traditae), moral dokazati, da je v njej navedeno dejstvo resnično. Pako je toženec v tem pogledu prišel nekako v tožitel jev položaj (D. 22, 3,19 pr.: In exceptionibus dicendum est reum partibus actoris fungi opor- tere). Glede ocene dokazov je bil sodnik prost. Po svoji naj¬ boljši vednosti je odločal, kdaj je določeno dejstvo smatral za dokazano. Ko je bilo dokazovanje končano, sta pravdni stranki v zaključnih izvajanjih (altercationes) še enkrat povzeli raz¬ loge, ki so govorili za njuni stališči. Glede časa sodniškega postopanja so še vedno veljala načela, ki jih je postavil zakon XII plošč. Obravnava naj bi se končala v enem dnevu; sodnik naj bi pod neposrednim vtisom opravljenega dokazovanja (načelo neposrednosti) še pred sonč¬ nim zahodom izrekel sodbo (si arnbo praesentes, solis occasus suprema tempestas esto; tab. I, 10 = B r u n s 7 , str. 19). Ker so v postopanju apud iudicem nastopali za stranki tudi njihovi 464 Civilno pravdno pravo govorniki (oratores) in zagovorniki (adoocati), so se posamezne obravnave včasih raztegnile tudi na več dni. Ce ena stranka ni prišla, je sodnik moral po zakonu XII plošč izreči zamudno sodbo v prid navzoči stranki, ko je čakal do poldneva (post meridiem praesenti litem addicito; tab. I, 8 — Bruns', str. 19). V formularnem postopanju je bil sodnik sicer vezan na formulo, vendar je utegnilo na usodo pravde zelo vplivati dejstvo, da ena stranka ni bila navzoča. Tako postopanje, kjer ena stranka ni bila navzoča, so imenovali eremodicium. Če je stranka dokazala, da ni mogla priti k razpravi iz kakega tehtnega razloga, ji je pretor lahko dovolil vzposta¬ vitev v prejšnji stan (restitutio in integrum). Tudi sodnik sam je smel odgoditi postopanje (dies diffisus), kadar je vedel, da je stranko oviral kak važen razlog, da ni mogla priti tD. 2, 11,2, 3). II. Sodb a. V legisakcijskem in v formularnem postopanju se je pravda redno končala s sodbo (sententia). Sodnik je moral raz¬ glasiti sodbo ustno vpričo obeh pravdnih strank. Na kake obličnosti pri tem ni bil vezan. Sodbe tudi ni bil dolžan ute¬ meljiti. Sodba se je morala glasiti na določen denarni znesek (condemnatio pecuniaria). Ako je bil ta znesek že v kondem- naciji imenovan (condemnatio certa), je imel sodnik izbiro samo med oprostitvijo in med obsodbo na dotični denarni znesek. Sodnik v takem primeru zneska nikakor ni mogel znižati, ampak je moral izreči oprostilno sodbo. N. pr. upnik toži dolžnika, da mu vrne posojilo (mutuum) 1000 sestercev; pred sodnikom se izkaže, da mu toženec dolguje le 999 sester¬ cev. Sodnikova pravica in dolžnost je samo, da obsodi to¬ ženca na 1000, če dolguje tožitelju 1000. Ker tega zneska ne dolguje, ga mora (popolnoma) oprostiti; kajti formula stricti iuris ne pooblašča sodnika, da bi sam smel presoditi, na ko¬ liko naj ga obsodi. Tožitelj je zahteval preveč (plus petitio); zato je zavrnjen popolnoma. Po načelu: ne bis in idem tožitelj te tožbe tudi ni mogel več ponoviti. Viri razlikujejo četverno plus petitio (Gai. 4, 53 a ss.): re, tempore, loco, causa. Pravkar omenjeni primer zadeva plus petitio re. Tempore zahteva tožitelj preveč, če terja pred pri- četnirn rokom ali pred izpolnitvijo pogoja. To je edina plus Postopanje apud iudicem — Sodba 465 petitio, ki povzroči izgubo pravde, dasi bi bil v intenciji na¬ veden kot predmet incertum (quidquid dare facere opor tet). Logo se zahteva preveč, kadar tožitelj, ki mu je obljubljeno na določenem kraju, toži drugod, ne da bi omenil dogovorjeni izpolnitveni kraj. Causa se zagreši plus petitio, če tožitelj terja v tožbenem zahtevku strože, kakor pa je dolgovano. N. pr. če upnik, ki mu je dolžnik alternativno obljubil 10.000 sestercev ali pa sužnja Stiha (Gai. 4, 53 d : sestertium X milia a ut hominem Stichum dare spondes?) f iztožuje le Stiha; ali če je dolg generičen, upnik pa terja species. — Drugače kakor pri actio stricti iuris pooblašča formula pri actio bonae fidei sodnika, da primerno zniža kondemnacijski znesek ex fide bona. Zato je pri tožbah bonae fidei plus petitio mo¬ goča samo tempore. Ako je tožitelj iztoževal premalo, tedaj se je obsodba glasila le na ta manjši znesek. Za manjkajočo razliko je lahko tožil šele pod drugim pretorjem; če je to storil še pod istem pretorjem, je imel toženec ekscepcijo litis dividuae. Zoper sodbo, ki jo je izrekel od strank izvoljeni sodnik, ni bilo nobenih pravnih lekov. Sodba je bila dokončna. Pred¬ pogoj za to je bil, da je bilo postopanje veljavno po obstoje¬ čem pravu. Nično pa je bilo postopanje, če je bila n. pr. ena stranka poslovno nesposobna (n. pr. umobolna) ali če se sod¬ nik ni držal formule. V tem primeru veljavne sodbe sploh ni bilo. — Vzpostavitev v prejšnji stan (restitutio in integrum) je izjemno dovoljeval pretor, n. pr. če je bil sodnik podkup¬ ljen, če je izrekel sodbo na podstavi krivega pričevanja ali ponarejene listine. Sodbo je moral sodnik izreči še za funkcijske dobe istega pretorja, če je šlo za iudicium imperio continens. Za iudicium legitimum pa je Avgustova lex lulia iudi.ciaria določila kot skrajno mejo poldrugo leto, šteto od litiskontestacije. Sankcije zoper podkupljenega sodnika je uvedel že zakon XII plošč, ki je za ta zločin določal smrtno kazen. Pretor je nudil oškodovani stranki možnost, da je nastopila s tožbo zoper bivšega sodnika, ki ji je dolozno ali pa kulpozno za¬ krivil škodo (si iudex litem suam fecerit); Justinijanovo pravo šteje to za kvazidelikt (prim. II. zv., str. 475 s.). III. Pravne posledice sodbe. Sodnikova sodba dokončno reši dosedanji pravdni spor: na njegovo mesto stopi vsebina sodbe, res iudicata (D. 42, 1, 1: 466 Civilno pravdno pravo Res iudicata dicitur, quae finem controversiarum pronuntia- tione iudicis accipit: quod vel condemnatione vel absolutione contingit). Pravdno razmerje: condemnari oportere, ki je na¬ stalo ob litiskontestaciji, se s sodbo izpremeni v novo: iudica- tum facere oportere. Kondemnatorna sodba daje tožitelju no¬ vo podstavo, da doseže izpolnitev svojega zahtevka. Nič se mu ni več treba sklicevati na prvotno pravno razmerje (n. pr. kontraktno), ampak le na sodbo. Nanjo se opira izvršilno po¬ stopanje, ki se v formularnem postopanju značilno imenuje: actio iudicati. Nauk o pravnih učinkih in posledicah sodbe je popolnoma razvilo šele obče pravo. Po njem razlikujemo formalno in materialno pravnomočnost sodb. Formalno pravnomočna je sodba, ki je z nobenim rednim pravdnim sredstvom (n. pr. s prizivom, z revizijo) ni več mo¬ goče izpodbijati; ni pa s tem izključeno, da ne bi stranka uveljavljala ničnosti postopanja. V tem smislu so bile pravno¬ močne vse sodbe, ki so bile izrečene v legisakcijskem ali v formularnem postopanju. Materialna pravnomočnost sodbe pomeni, da sodba do¬ končno uredi pravno stanje med strankama, kolikor je bilo uvel javi jano v tožbenem zahtevku (res iudicata ius facit inter partes). Predpogoj za materialno pravnomočnost je formalna pravnomočnost. — Po svoji zamisli sodba nima namena, da bi uvedla novo pravno stanje, ampak naj vobče samo ugotovi, katero stanje je v skladu s pravnim redom. Vendar poznamo od tega načela tudi različne izjeme. Včasih naj sodba ustvarja novo pravno stanje po izrečni volji strank, n. pr. z adiudicatio naj sodnik ustanovi novo lastnino (prim. str. 199s.). Včasih pa se to zgodi nenameravano; n. pr. pravdna stranka izgubi pravdo po svoji nerodnosti ali malomarnosti. V takem primeru utegne oprostilna sodba dokončno ukiniti dotlejšnjo tožiteljevo pra¬ vico; podobno utegne kondemnatorna sodba naložiti tožencu neupravičeno breme. V rimskem formularnem postopanju je težišče postopanja v litiskontestaciji. Zato ni presenetljivo, da klasiki razprav¬ ljajo več o njej in njenih posledicah kakor o sodbi. Sodba še bolj potrdi, kar je nastopilo že z litiskontestacijo: ponovitev tožbe naj bo izključena. Če je ta učinek nastopil že pri litis¬ kontestaciji ipso iure, velja isto glede sodbe; kadar pa daje litiskontestacija podstavo samo za exceptio rei in iudicium Postopanje apud iudicem — Sodba 467 deductae, se po sodbi ta ekscepcija razširi v exceptio rei iudi- catae vel in iudicium deductae. 1 Pravnomočna kondemnatorna sodba daje tudi podstavo za izvršilno postopanje. Sodba je za zmagovitega tožitelja izvršilni naslov, na katerega opira svojo zahtevo, naj država prisili obsojenega toženca, da bo izpolnil to, na kar je bil obsojen. IV. Postranske posledice. Včasih je imela sodba v formulamem postopanju še druge postranske posledice. 1. Infamia. Pri nekaterih akcijah je imela obsodba za posledico in- famijo (Gai. 4,182). Semkaj so spadale razen treh deliktnih (furti, vi bonorum raptorum, iniuriarum) tudi nekatere kon- traktne tožbe (pro socio, fiduciae, tutelae, mandati, depositi). Pri naštetih deliktnih akcijah je nastopila ta posledica tudi takrat, če je krivec sklenil s tožiteljem poravnavo (pactum). 2. Poenae temere litigantium. Pravdni red, ki daje strankam pravdno zaščito, jim hoče pripomoči, da pridejo do svoje pravice. Nikakor pa noče s tem pospeševati objestnega pravdanja, kjer želi stranka bolj na¬ gajati svojemu nasprotniku (Gai. 4,178: vexandi adversarii gratia actionem instituit), ali kjer zoper svoje boljše prepri¬ čanje računa na uspeh pravdanja zaradi slučajnih ugodnih zunanjih okolnosti (Gai. 4,178: potiusque ex iudicis errore vel iniquitate victoriam sperat quam ex causa veritatis). Tako nagajivost (objestnost) imenujejo viri calumnia. Nepotrebno, zlasti nagajivo pravdanje je skušalo rimsko pravo na različne načine preprečevati. Že v sakramentalnem postopanju je izguba pravde pomenila tudi izgubo stave (sa- cramentum). Še več pa je v tem pogledu storilo pretorsko pravo. Pri nekaterih tožbah sta si pravdni stranki z medsebojnimi stipulacijami obljubili, da bo ona stranka, ki bo pravdo iz- 1 Po Kellerju (Litiskontestation und Urteil) razlikujemo med pozitivno in negativno funkcijo ekscepcije rei iudicatae. Pri prvi gre za uveljavljenje pozitivne vsebine sodbe, pri negativni pa, da se pre¬ prečuje ponovitev pravde s tem, da se stranka sklicuje na to, da je bilo že razsojeno v dotičnem sporu. Rimska exc io rei iudicatae je imela predvsem negativno funkcijo. 468 Civilno pravdno pravo g ubila, plačala svojemu nasprotniku določen delež spornega zneska. Ta kvota je znašala pri actio certae creditae pecu- niae tretjino, pri actio de pecunia constituta pa polovico dolž¬ nega zneska (Gai. 4,171). Pri nekaterih drugih tožbah je veljalo načelo: res infiti- ando crescit in duplum. Toženec, ki se spusti v tako pravdo, bo obsojen na duplum; pravo pri tem domneva, da se je to¬ ženec moral zavedati, da nima prav nobenega pametnega smisla, spustiti se v pravdo. Med take tožbe (Gai. 4, 171) spa¬ dajo: actio iudicati, če zavezanec trdi, da je bila nična sodba, na katero opira zahtevajoči upnik izvršilno postopanje; actio legis Acjuiliae in še nekatere. V drugih primerih sme tožitelj zahtevati od toženca, da priseže, da se ne pravda iz nagajivosti (non calumniae causa infitias ir e, Gai. 4,172), Tudi toženec je lahko zahteval od tožitelja, naj priseže, da ga ne toži iz nagajivosti (non calum¬ niae causa agere, Gai. 4,176). Če je bil tožitelj v pravdi za¬ vrnjen, je lahko dosedanji toženec naperil zoper njega tožbo iudicium calumniae. Ako je dokazal, da je tožitelj ravnal v slabi veri, je dosegel, da je bil neuspeli bivši tožitelj obsojen redno na desetino spornega zneska. Pri nekaterih tožbah (n. pr. actio iniuriarum) je bilo zoper zavrnjenega tožitelja mogoče naperiti nasprotno tožbo (contrarium iudicium, Gai. 4, 177). Že ta zelo splošni pregled kazni za nagajivo pravdanje (poenae temere litigantium) dokazuje, kako velik pomen je pretor pripisoval temu vprašanju. § 140. Izvršilno postopanje. I. Leg i sak c ij s ko postopanje. V legisakcijskem postopanju je bila izvršba redno osebna. V ta namen je služila legisakcija per manus iniectionem. Imo- vinska izvršba per pignoris capionem sicer ni bila popolnoma neznana; vendar se je dejansko uporabljala le za privilegi¬ rane, javno- in sakralnopravne terjatve. Osebna izvršba se je po zakonu XII plošč končala v skraj¬ nem primeru s tem, da je zahtevajoči upnik prodal zavezanca v sužnost (trans Tiberim) ali pa ga je ubil; če je bilo več upnikov, so ga smeli in partes secare. Najhujše strogosti tega postopanja je omilil zakon lex Poetelia (326 ali 313 pr. Kr.), ki je postavil načelo: pecuniae Izvršilno postopanje 469 creditae bona debitoris, non corpus obnoxium esse (Liv. 8, 28, 8). Hkrati je tudi prepovedal, da bi upnik zavezanca imel zvezanega, pač pa ga je še smel imeti v svojem zasebnem zaporu. Nadaljnji korak v tej smeri je napravil Avgust z dovo¬ litvijo odstopa imovine (cessio bonorum). Po zakonu lex Iulia de bonis eedendis iz 1. 17 pr. Kr. je dolžnik, ki je brez svoje krivde zašel v gospodarske težave, lahko prepustil upnikom svojo imovino. S tem se je dolžnik rešil osebne izvršbe kakor tudi vseh nečastnih posledic, ki bi ga zadele zaradi konkurz- nega postopanja (proscriptio bonorum). Dalje je imel tak dolžnik trajno beneficium competentiae t. j. da je mogel biti obsojen samo in id quod facere potest. 1 Za to dobroto je moral dolžnik zaprositi pri mestnem pretorju, v provinci pri pro¬ vincialnem namestniku. II. Formularno postopanje. Civilne osebne izvršbe pretor ni odpravil, pač pa je poleg nje uvedel imovinsko, ki se je imenovala venditio bonorum. Podrobneje njene zgodovine ne poznamo; najbolj verjetno je, da je bila uvedena proti koncu drugega stoletja pred Kristu¬ som. Nekateri mislijo pri tem na pretorja Rutilija Rufa, ki je bil pretor najpozneje 1. 118 pr. Kr. 2 V formularnem postopanju se je izvršba začela z actio iudicati, v kateri je zahtevajoči upnik nastopal kot tožitelj, (obsojeni) zavezanec pa kot toženec. In iure se je zahtevajoči upnik skliceval bodisi na sodbo, s katero je bil toženec obsojen, da mu plača določen denarni znesek, ali pa na kak drug izvršilni naslov. Če je toženec ta izvršilni naslov pri- poznal, sploh ni prišlo do postopanja a pud iudicem. Dru¬ gače je bilo, če je zavezanec trdil, da izvršilnega na¬ slova ni, ker je bilo razsojevalno postopanje nično, ali da je medtem že plačal, na kar je bil obsojen. Tedaj je prišlo do ponovnega postopanja; pri tem je toženec redno riskiral, da se bo nova sodba glasila na duplum. Najbrž je bilo prepuščeno upniku, da je predlagal zoper svojega zavezanca ali osebno izvršbo (per manus iniectionem) ali pa imovinsko (venditio bonorum). 1 Prim. II. zv., str. 210 ss. 2 P. Rutilius Ruf us je bil rojen 1.158 pr. Kr.; konzul je bil 1.105 pr. Kr. Prim. Heumann-Seckel, Handlexikon zu den Quellen des romischen Reelits 9, str. 522. 470 Civilno pravdno pravo III. Bonorum venditio. Bonorum venditio je izvršba, ki naj zaseže vso dolžni¬ kovo imovino (vesoljna izvršba) v prid njegovim upnikom. Bonorum emptor, ki pridobi to imovino, postane dolžnikov (kridarjev) vesoljni naslednik. Hkrati je dolžan, da njegovim upnikom poplača vse prezadolženčeve dolgove, in sicer v onem odstotku, kakor se jim je zavezal ob pridobitvi imovine. Ce¬ lotno postopanje postavi upnikom novega dolžnika na mesto starega, s to omejitvijo, da bonorum emptor jamči le za do¬ govorjeno kvoto kridarjevib dolgov. (Prim. II. zv., str. 8, 470.) To postopanje je pretor najbrž dovoljeval prvotno le v primerih, ko tožitelj sploh ni mogel uveljavljati rednega po¬ stopanja zoper dolžnika, ker le-ta ni bil dosegljiv. To je bilo n. pr. takrat, če je bil dolžnik odsoten (qui absens iudicio de- fensus non fuerit), ali če se je nalašč skrival, da bi tako onemogočil tožbo (qui fraudaiionis causa latitabit); isto je veljalo, če je ostala zapuščina brez dediča (cui heres non ex- stabit). Nas tu zanima bonorum venditio samo, kolikor prihaja v poštev za redno izvršilno postopanje. V glavnih obrisih je potekala takole: Uvedbo postopanja je navadno predlagal zahtevajoči up¬ nik; lahko je to storil tudi prezadolženec, kadar je želel upni¬ kom cedirati svojo imovino (cessio bonorum). Pretor je nato dovolil upniku, da je vzel prezadolženčevo imovino v posest in jo skupno z njim nadziral (missio in bona rei servandae causa). Da bi mogli tudi drugi upniki varovati svoje pravice, je pretor to objavil s posebnim razglasom (proscriptio bono¬ rum). V njem je povabil vse upnike dotičnega dolžnika, naj se v 30 dneh (pri zapuščinskem konkurzu v 15 dneh) pri¬ družijo postopanju. Do konca tega roka je bilo dolžniku še vedno mogoče, da je poravnal svoj dolg ali da je oporekal judikatni tožbi zahtevajočega upnika. Ko je ta rok minil, pa je postal kot prezadolženec (kridar, decoctor) infamen. Pretor je nato sklical upnike, da so si izmed sebe izbrali upravitelja prezadolženčeve imovine (magister bonorum). Le¬ ta je v določenem roku na javni dražbi prodal prezadolžen¬ čevo imovino kot celoto tistemu, ki je obljubil poplačati za¬ pustnikove upnike z najugodnejšo kvoto (bonorum emptor). Utegnilo se je zgoditi, da se je pridobitelj zavezal, da bo poplačal stoodstotno vse zapustnikove dolgove; redno pa se je zavezal za nižjo kvoto. Nikoli ni bil dolžan, da bi moral še prezadolžencu samemu kaj izplačati, najsi je bila njegova Izvršilno postopanje 471 imovina mnogo več vredna kakor pa so znašali njegovi dol¬ govi. Tako je utegnil zavezanec izgubiti vso svojo imovino zaradi sorazmerno neznatnega dolga. Bonorum emptor je kot vesoljni prezadolženčev naslednik pridobil vsa njegova aktiva. Za uveljavljanje stvarnopravnih in obligacijskopravnih tožb mu je pretor dovoljeval formule z zamenjavo subjektov: v intenci ji je bil (n. pr. kot lastnik ali upnik) imenovan prezadolženec, kondemnacija pa se je glasila v prid bonorum emptor-ju. Taka formula se je imenovala formula Rutiliana po pretorju Publiju Rutiliju Rufu, ki je baje uvedel bonorum venditio (Gai. 4, 35). Kadar je šlo za zapuščinski konkurz, je bonorum emptor lahko tožil tudi ficto se herede. V tem primeru je pretor naročil v formuli sodniku, naj fingira, da je bonorum emptor civilni dedič. Taka formula se je imenovala formula Seroiana. Podobno je pretor omogočil prezadolženčevim upnikom, da so lahko tožili pridobitelja^ konkurzne imovine. Bonorum emptor je jamčil za prezadolženčeve dolgove vobče samo v dogovorjeni višini. Od tega načela so bile izvzete nekatere privilegirane terjatve, ki jih je moral poplačati v celoti. lake terjatve so bile n. pr.: pogrebni stroški; ženina terjatev zaradi povračila dote; terjatve varovanca zoper varuha in protutorja in še nekatere. Od oseb, ki so bile prezadolženčevi dolžniki, hkrati pa tudi upniki, je bonorum emptor smel izterjati samo presežek, potem ko je od prezadolženčeve terjatve v celoti (ne samo v višini kvote) odbil njegov dolg nasproti isti osebi (cum deductione agere, prim. II. zv., str. 237). Prezadolženec ni mogel naperiti več nobene tožbe ex ante gesto, t. j. iz pravnih odnosov, kakor so obstajali pred venditio bonorum. Pač pa so ga smeli njegovi upniki na podstavi takih odnosov tožiti, da jim plača to, kar so v izvršilnem postopanju premalo dobili. Vendar je imel prezadolženec glede tožb, ki so jih upniki ex ante gesto uveljavljali zoper njega, tekom prve¬ ga leta po opravljeni bonorum vendiciji tzv. beneficium com- petentiae. V tem času je mogel biti obsojen samo in quantum facere potest vel dolo malo fecit quo minus posset (C. 7, 75, 6). Trajno pa je imel beneficium competentiae oni prezadolženec, ki je prepustil upnikom svojo imovino (cessio bonorum). IV. Distractio bonorum. Kot vesoljna izvršba je bonorum venditio zajela vso pre- zadolženčevo imovino. Poleg nje je klasično pravo v zelo 472 Civilno pravdno pravo omejenem obsegu poznalo tudi specialno izvršbo, ki je zasegla le posamezne dolžnikove imovinske predmete. Tako postopanje je bila predvsem distractio bonorum. Uporabljalo se je, kadar je bil dolžnik senatorskega stanu ali pa tak, da je o njem pravo smatralo, da je potreben poseb¬ nega varstva (furiosus indefensus; pupil, ki je odklonil oče¬ tovo dediščino). Redno se je postopanje začelo z missio in possessionem. Nato je pretor imenoval posebnega skrbnika (curator bonis distrahendis), ki je imel nalogo, da je raz¬ prodajal posamezne dolžnikove stvari, dokler ne bi izkupiček zadoščal za poplačilo dolgov. Dolžnika niso pri tem zadele nobene nečastne posledice. Pri postopanju zoper senatorske osebe ni bila uvedena missio in possessionem, ampak je pretor takoj postavil skrbnika, V. Pignus in causa iudicati captum. Negotovo je, ali so v formularnem postopanju uporabljali pignus in causa iudicati captum. Gre za rubež posamezne dolžnikove stvari, ki jo po sodnikovi odredbi izvrši sodni organ in nato čez dva meseca stvar proda na javni dražbi. Pri tem je bilo treba poseči najprej po premičninah, šele nato po ne¬ premičninah in končno po terjatvah. Ta izvršba se je razvila že v ekstraordinarnem postopanju, čeprav že v klasični dobi. Pripoznal jo je Antonin Pij (prim. str. 255 s.). § 141. Začetki kognicijskega postopanja pri pretorju. V legisakcijskem in v formularnem postopanju je bilo de¬ lovanje jurisdikcijskega magistrata (pretorja) omejeno na po¬ stopanje in iure. Po sklenjeni litiskontestaciji je bil nadaljnji potek pravde v rokah sodnika, ki sta si ga stranki izbrali in ga je pretor potrdil s svojim judikacijskim poveljem. To na¬ čelo o delitvi postopanja med magistratom in sodnikom pa že v civilni dobi ni veljalo brez izjem. V nekaterih nujnih spor¬ nih primerih, ki zanje po civilnem pravu ni bilo predvideno nobeno varstvo, je pretor skušal strankam pomagati na pod¬ stavi svojega imperija (Gai. 4, 139: Certis ... ex causis prae- tor ... principaliter 1 auctoritatem suam finiendis controversiis 1 Principaliter tolmači tu Heumann-Seckel, Handlexikon zu den Quellen des rom. Rechts, 9. izd., s. v., m. dr. kot »neposredno«. Začetki kognicijskega postopanja pri pretorju 475 interponit). S tem, da je pretor reševal take zadeve od začetka do konca sam, je utiral pot ekstraordinarnemu postopanju. Tako je postopal pretor zlasti v interdiktnem postopanju, pri vzpostavljanju v prejšnji stan (restitutio in integrum), pri missio in possessionem in pri sklepanju pretorskih stipulacij. L Interdicta. Viri imenujejo interdikte tiste pretorjeve odredbe, s ka¬ terimi na podlagi svojega imperija zapoveduje ali prepoveduje določeno ravnanje. Pri tem jih včasih razlikujejo tako, da omejujejo ime interdiktov (v ožjem pomenu) na prepovedi, medtem ko imenujejo zapovedi decreta. Mi bomo uporabljali v naslednjem izraz interdictum v širšem smislu, za zapovedi in prepovedi. Interdikte je izdajal pretor včasih v javnem interesu (n. pr. ne quid in loco puhlico vel itinere fiat), še večkrat pa v zasebnem interesu, na prošnjo določene stranke, ki ga je zaprosila, naj prepove ali zapove njenemu nasprotniku dolo¬ čeno ravnanje. Zasebnopravni interdikti so zlasti: posestni (§ 46), služnostni (§71), interdictum Salvianum (§ 74), rodbin- skopravni: interdictum de liberis exhibendis, item ducendis; de uxore ducenda (§§ 80, 87) in dednopravni (n. pr. interdictum quorum bonorum; quod legatorum) (§ 121). Tu se bomo omejili le na zasebnopravne interdikte. Svoje interdikte je pretor formuliral iz početka najbrž za vsak posamezni primer posebej in brezpogojno. Sčasoma pa je uvrstil v svoj edikt stalne obrazce za različne interdikte. Le-ti so mogli in morali biti le pogojno formulirani: v inter- diktu vsebovano in na interdiktnega toženca — da ga tako imenujemo — naslovljeno povelje je veljalo le, če so bili iz¬ polnjeni v interdiktu samem navedeni pogoji (prim. n. pr. interdictum de vi cottidiana: dejekcija z zemljišča, neviciozna posest dejiciranega, enoletni rok). Zato se stranka, ki je me¬ nila, da taki predpogoji niso podani, ni bila dolžna pokoriti pretorjevemu ukazu. Kadar stranka ni ustregla magistratovemu povelju, je njen interdiktni nasprotnik lahko začel zoper njo dodatno redno postopanje. Le-to naj bi dognalo, da se naslovljenec neopravičeno ni pokoril interdiktnemu povelju; končno naj bi se tudi s tem doseglo to, kar je bil namen interdikta. Do¬ datno postopanje je utegnilo postati zelo zamotano. Omejimo se le na najbolj splošne obrise. 474 Civilno pravdno pravo Glede vseh interdiktov je bilo uporabno tzv. sponzijsko postopanje. Interdiktni tožitelj in toženec si z medsebojnimi stipulacijami (sponsio, restipulatio) obl j u bita, plačil o določenega denarnega zneska, ki naj bi ga plačal interdiktni toženec, če se je neupravičeno upiral interdiktu (Gai. 4,165: quod contra edictum praetoris non exhibuerit aut non restituerit); v na¬ sprotnem primeru pa tožitelj. Če je interdiktni tožitelj v tej prvi pravdi zmagal, toda nasprotnik še vedno ni hotel izpolniti tega, kar mu je bilo z interdiktom ukazano, tedaj je tožitelj začel še nadaljnje postopanje. Le-to se je imenovalo iudicium secutorium ali po avtorju iudicium Cascellianum (prim. str. 39). — Pri nekaterih vrstah interdiktov, to je pri restitutornih in ekshibitomih, je bilo na takojšni predlog interdiktnega to¬ ženca mogoče postopanje per formulam arbiirariam (Gai. 4, 163 s.). Predlog je morala stranka staviti, antequam ex iure exeat. V tem primeru je pretor imenoval razsodnika in odobril posebno pravdno formulo. Toženec je moral po razsodbi iz¬ polniti to, kar naj bi bil že storil v smislu interdikta; ni mu pa bilo treba plačati še določenega denarnega zneska kakor pri sponzijskem postopanju. Interdikte je mogoče razvrstiti po različnih vidikih. Iz stvarnega prava nam je znano razlikovanje interdiktov adi- piscendae, retinendae in recuperandae possessionis (prim. str. 170 s.). Dotaknili smo se tudi že razlike med interdicta simplicia, 1 v katerih sta vlogi pravdnih strank točno razme¬ jeni, ter med interdicta duplicia, 2 v katerih ima vsaka stranka obenem vlogo tožitelja in toženca (prim. str. 171 s.). Kot najvažnejšo imenuje Gaj (4,142) razvrstitev interdik¬ tov na: prohibitorne, restitutorne in ekshibitorne. Interdicta prohibitoria prepovedujejo določeno ravnanje (prohibet fieri), zlasti nasilje (vim fieri veto!) bodisi‘obema strankama (prim. int. uti possidetis; int. utrubi) ali pa samo eni. Interdicta ex- hibitoria in restitutoria so naslovljena vedno samo na toženca, ki mu nalagajo, da predloži ali vrne določeno stvar odn. vzpo- 1 Gai. 4 , 157 : Simplicia sunt, in quibus alter actor, alter reus est, qualia sunt omnia restitutoria aut exhibitoria. Namque actor est, qui desiderat aut exhiberi aut restitui, reus is est, a quo desideratur, ut exhibeat aut restituat. 2 Gai. 4 , 160 : ... Ideo autem duplicia oocantur, quod par utriusque litigatoris in his condicio est, nec quisquam praecipue reus Del actor intellegitur, sed unusquisque tam rei quam actoris partes sustinet; quippe praetor pari sermone cum utrogue loguitur. Začetki kognicijskega postopanja pri pretorju 475 stavi določeno stanje (Gai. 4, 140: praecipit, ut aliquid exhi- beatur a ut restituatur). II. Missio in possessionem. Ker pretor ni imel zakonodajne oblasti, ni mogel usta¬ navljati pravic na tuji imovini. Le na podstavi svojega impe¬ rija je včasih zagotovil vsaj začasno zaščito strankam, ki so iz utemeljenih razlogov želele zavarovati svoje zahteve na¬ sproti drugi osebi. Taki stranki je pretor lahko dovolil, da je vzela v svojo posest (missio in possessionem) določeno na¬ sprotnikovo stvar (missio in rem; prim. cautio damni infecti, gl. str. 225), ali pa vso njegovo imovino (missio in bona; prim. venditio bonorum). Missio in possessionem ni nudila stranki posestne zaščite, ampak vobče le začasno detencijo (custodia rei). Vendar se je večkrat iz tega provizorija razvila pravica, kakor smo to ugotovili pri cautio damni infecti. Zlasti je pretor dovoljeval zaposedbo imovine toženca, ki ni prišel in ius in je tako preprečil, da tožitelj ni mogel na¬ periti zoper njega redne tožbe (qui absens iudicio defensus n on fuerit). III. Stipulationes praetoriae. S stipulacijo sta stranki lahko vnaprej določili medseboj¬ no odškodninsko obvezo, ki bi utegnila med njima nastati; pogosto so take stipulacije potrdili še s poroki (satisdatio). Te stipulacije se imenujejo pretorske ne samo zato, ker so jih redno sklepali pred pretor jem (ali kurulskim edilom), ampak zlasti zato, ker je magistrat skušal s svojim vplivom pripra¬ viti stranki, da sta jih sklenili. Če ena stranka ni hotela pre¬ vzeti take obveze, ji je ali odrekel tožbo za njeno pravico (n. pr. užitkarju glede cautio usufructuaria) ali ji je zagrozil z missio in possessionem. Ulpijan (D. 46, 5,1 pr.) razlikuje troje pretorskih stipu- lacij: iudiciales, cautionales in communes. ludiciales se upo¬ rabljajo v pravdnem postopanju samem (propter iudicium interponuntur), n. pr. cautio iudicatum solni. Cautionales so tiste stipulacije, ki ustanavljajo obligacijska razmerja med pravdnima strankama (quae instar actionis habent et, ut sit nona actio, intercedunt, D.l.c .; D. 45,1, 52 pr.: In conoentio- nalibus stipulationibus contractui formam contrahentes dant). Semkaj spadajo: cautio damni infecti, cautio usufructuaria, cautio rem pupilli salvam fore. Tretja skupina stipulacij, com- 14 Rimsko pravo 1/2. 476 Civilno pravdno pravo munes, služijo obojnemu namenu. Ulpijan (D. 46, 5,1, 3) ome¬ nja kot primer obvezo iudicio sisti. Ker je pretorske stipulacije proponiral pretor, niso stran¬ ke mogle na njih ničesar izpreminjati (D. 45, 1, 52 pr.: legem accipiunt de mente praetoris ..denique praetoriis stipulatio- nibus nihil immutare licet neque addere neque detrahere). IV. Restitutio in integrum. Iz posebno važnih razlogov, ki jih je pretor vsakokrat podrobno proučil (causa cognita), je na prošnjo prizadete stranke dovolil vzpostavitev v prejšnji stan (restitutio in in¬ tegrum). S tem izrednim pravnim sredstvom je pretor raz¬ veljavil pravice, ki so po civilnem pravu sicer pravilno na¬ stale, ker je menil, da bi bilo krivično, ako bi tako stanje ostalo. Seveda je posegel po vzpostavitvi samo tedaj, če ni bilo druge redne pravdne poti, pa tudi to le v redkih primerih. Za vzpostavitev v prejšnji stan so mogli predvsem za¬ prositi nedoletni izpod 25 let (minores XXV annis), če so bili oškodovani zaradi svoje mladostne neizkušenosti. Toda tudi osebe, ki so bile starejše kakor 25 let, so lahko dosegle vzpo¬ stavitev v prejšnji stan, če je bil podan kak razlog, ki ga je predvideval pretor jev edikt. Taki razlogi so bili n. pr.: 1 odsot¬ nost stranke v državnem interesu (absentia rei publicae causa), zaradi katere ni mogel odsotni preprečiti, da ne bi bil tretji priposestvoval njegove stvari; odsotnost zaradi vojnega ujet¬ ništva (in servitute hostiumque potestate); sklenitev pravnega posla zaradi nasprotnikovega nasilja (ois ac metus) ali zvijač¬ nosti (dolus) (prim. str. 93 ss.). Ali je podan razlog za vzpostavitev, je ugotovil pretor z dekretom. Včasih pa je poveril to nalogo posebnemu sod¬ niku, da je to s sodbo ugotovil (iudicium rescindens). S tem ni nastopivše pravno stanje že izgubilo veljave. Potrebna je bila navadno še nova pravda (iudicium rescissorium), v kateri je pretor uveljavil fikcijo, da nezaželjeni pravni učinek sploh ni nastopil, n, pr. da suženj ni bil priposestvovan. Po Le¬ ne 1 o v i domnevi (EP 3 , str. 123) se je taka formula glasila: Si is homo q. d. a. a N° N° usucaptus non esset, ium si eum hominem ex iure Quiritium A' A‘ esse oporteret, q. d. r. a., si non plus quam annus est, cum primum de ea re ex- periundi potestas fuit, neque is homo arbitrio iudicis resti- 1 Prim. L e n e 1 , EP 3 , str. 120 s. Extraordinaria cognitio 477 iuetur, quanti ea res erit, tantam pecuniam iudex N m N m A°A° condemna. S. n. p. a. Včasih je zadostovalo, da je pretor odrekel tožbo onemu, ki je bil dosegel nezaželjeno pravno stanje, včasih je lahko pomagal ogroženi stranki s tožbo ali z ekscepcijo. Za vzpostavitev je morala stranka pretorja zaprositi v roku enega leta (annus utilis), po Justini janovem pravu pa v štirih letih (quadriennium continuum). § 142 . JExtraordinaria cognitio. I. Splošno. Formularno postopanje je vzrastlo v Rimu iz posebnih razmer predklasične dobe. Delitev postopanja na dva dela (in iure in a pud iudicem) je predvsem imela namen, varovati posameznega državljana pred magistratovo premočjo. Hkrati je tudi občutno razbremenjevala pretorja, kar je bilo spričo maloštevilnega rimskega upravnega aparata zelo potrebno. Vse to se je izpremenilo pod dominatom. Rimsko pravo je veljalo za ves rimski imperij. Formularno postopanje, ki je bilo že po svojem nastanku tesno povezano s posebnimi rim¬ skimi razmerami, se ni moglo razširiti v provincah. Novi ustavni red, absolutizem, ki se je opiral na birokratični upravni aparat, si ni več tako prizadeval, da bi predvsem skrbel za zaščito posameznika pred oblastveno samovoljo. Medtem ko je formularno postopanje apud iudicem te¬ meljilo na pravdni pogodbi med strankama in je kot iudex posioval od strank izbrani sodnik, je poslej sodilo državno sodišče, ki je bilo strankama nadrejeno in od njih neodvisno. Zato se je celotno postopanje opravilo pred istim državnim sodnim funkcionarjem, kolikor si le-ta sam morda ni imeno¬ val kakega pomočnika (iudex pedaneus) in mu poveril do¬ ločen del svoje naloge. Tako poslej ni več delitve postopanja na dva dela: in iure in apud iudicem. S tem se je popolnoma izpremenil pomen litiskontestacije. Začetke novega postopanja pri pretorju smo ugotovili že v prejšnji dobi. Postopanje extra ordinem so v klasični dobi uporabljali zlasti takrat, kadar so v pravnem razvoju postala iztožljiva nova pravna razmerja, ne da bi se odločili za uvedbo nove akcije. Medtem ko je n. pr. civilni legatar iztožil svoje volilo z akcijo (Gai. 2, 278: legata per formulam peti- 14 478 Civilno pravdno pravo mus), je fideikomisar prišel do svoje pravice (fideicom- missa . persequimur; Gai. I. c.) pred konzulom ali fidei- komisnim pretorjem v ekstraordinamem postopanju. Kar je bilo v klasični dobi izjema, je postalo v post- klasični dobi pravilo: redno pravdno postopanje je odslej extraordinaria cognitio. Prehod v novo stanje se ni izvršil naenkrat, ampak postopno. Samo kot razvojne mejnike je tu omeniti nekatere konstitucije. Dioklecijan je 1. 294 (C. 3, 3, 2) naročil provincialnim namestnikom, naj načelno sami sodijo; samo takrat, če so preobremenjeni ali zadržani v državnem interesu, naj poverijo sodstvo podrejenim pomožnim sodni¬ kom (pedanei iudices). V tej konstituciji cesar predpostavlja, da je takrat že splošno veljalo ekstraordinarno postopanje. Konstancij in Konstans sta 1. 342 (C. 2, 57,1) odpravila upo¬ rabljanje formul (Iuris formulae .. . cunctorum actibus ra - dicitus amputentur). V naslednjem naj se vsaj dotaknemo najbolj značilnih posebnosti novega postopanja. II. Sodni ustroj. V tej dobi je bil vrhovni sodnik cesar, ki je seveda le izjemno sam sodil. Zato je bilo sodstvo poverjeno načelnikom državne uprave. Med najvišje sodnike so spadali predvsem praefecti praetorio, ki so sodili vice principis in zaradi tega zoper njihove sodbe ni bil mogoč več priziv na cesarja. V Rimu in v Carigradu je bil najvišji sodnik praefectus urbi. Za sod¬ stvo v diecezab, ki so združevale po več provinc v višjo upravno enoto, so bili pristojni vikarji (vicarii praefeciorum praetorio), v provincah pa namestniki (praeses, rector). Med¬ tem ko so bile naštetim sodnikom pridržane važnejše zadeve (maiores causae), so za manjše zadeve (minores causae) sodili v posameznih mestih duumviri iure dicundo, v poznejši dobi pa poseben zaščitnik revnih slojev, defensor civitatis ( tv.dr/.og). Le-ta je bil pristojen za reševanje sporov, v katerih sporni predmet ni presegal 50, po Justinijanovem pravu 300 solidov. Razen rednega in splošnega sodstva so bili razni načel¬ niki posameznih upravnih vej pristojni za sodstvo v sporih, nastalih na dotičnem področju. Tak položaj je imel praefectus vigilum, ki mu je bila poverjena skrb za gasilce, dalje praefectus annonae, ki je skrbel za prehrano z žitom. Po¬ dobno je obstajalo posebno fiskalno in posebno vojaško sod¬ stvo. Prav tako je cerkveno škofovsko sodišče (episcopalis au- Extraordinaria cognitio 479 dientia) v postklasični dobi bilo pristojno za cerkvene zadeve (prim. str. 446). Postopanje se ni vršilo več javno na komiciju ali foru, ampak v posebnih dvoranah. Javnost ni bila sicer popolnoma izključena, vendar se je v primeri s prejšnjo dobo vedno bolj uveljavljalo stremljenje po njeni omejitvi. Glede sodnega časa se kaže izprememba zlasti v tem, da se od Konstantina naprej upošteva kot praznični dan nedelja. Postopanje samo je postalo v mnogo večjem obsegu pismeno. Za stranke nastopajo advokati, ki prejemajo za svoje delo nagrade (sportulae). III. Začetek postopanja. Razlika od starega postopanja se jasno pokaže že v začetku pravde. Medtem ko je prej moral tožitelj skrbeti, da je privedel toženca in ius pred pretorja (in ius vocatio), se je poslej vabilo izvršilo s sodelovanjem sodišča (evocatio). Od Konstantina naprej in še po Teodozijevem zakoniku so upo¬ rabljali v ta namen litis denuntiatio. Gre za priobčitev tožbe tožencu, najbrže obenem s pozivom, da pride v določenem roku pred sodišče. To priobčitev je tožitelj pred dostavitvijo predložil sodišču v odobritev (denuntiatio ex auctoritate). Če je toženec stanoval v drugem sodnem okolišu, je na tožiteljevo prošnjo poslal sodnik tožbo pristojnemu sodišču in le-to za¬ prosil, da tožencu vroči spis (litis denuntiatio litteris). Zoper odsotnega toženca je sodišče objavilo na svoji uradni deski poziv, naj se zglasi pri sodišču (litis denuntiatio edicto). Rok, ki je veljal za toženca, je znašal štiri mesece. Konstitucija Arkadija, Honorija in Teodozija (C. Th. 2, 4, 6) iz 1. 406 do¬ voljuje postopanje brez teh rokov. Justinijanovo pravo je opustilo litis denunciacijo. Postopanje se je začelo s tem, da je tožitelj vložil pri sodniku pravdni spis (libellus conven- tionis) s prošnjo (postulatio simplex) za pravdno postopanje. Sodnik je pravdni spis najprej na splošno proučil. V pozi¬ tivnem primeru (datio actionis) je odredil, da je exsecutor, sodni organ, dostavil tožencu tožbo in ga pozval, da se za določen narok javi pri sodišču. Toženec je odgovoril na tožbo v posebnem pravdnem spisu (libelli contradictorii). Toženec je moral tudi z varščino (cautio iudicio sisti) ali pa s prisego (cautio iuratoria) zagotoviti, da se bo spustil v pravdo; če tega ni zagotovil, ga je sodni organ vtaknil v zapor. Nasprotno pa je moral tožitelj že pred začetkom pravdanja dati kavcijo, 480 Civilno pravdno pravo da bo v dveh mesecih opravil litiskontestacijo ter da bo vztra¬ jal v pravdi do sodbe; če tega ne bi storil, da bo povrnil tožencu stroške. Med dostavitvijo pravdnega spisa (libellus conventionis) tožencu in med prvim narokom pri sodišču je bilo treba, da je pretekel minimalni rok 10 dni, po 53. noveli celo 20 dni. IV. Postopanje do sodbe. V novem postopanju, ki se ni več delilo na dva strogo ločena dela (in iure, apud iudicem), je izgubila svojo nekda¬ njo važnost zlasti litiskontestacija. Njene pravne posledice in učinki (konsumpcijski učinek, exceptio rei in iudicium de- ductae) so po večini prešli polagoma na sodbo. Staro ime je sicer še ostalo; toda zakonodaja si sama ni bila prav na jasnem, kaj naj ima za litiskontestacijo. Justini jan je s po¬ gledom na klasični pravni lik določil kot litiskontestacijo trenutek, ko je toženec odgovoril na tožiteljev tožbeni zahte¬ vek (C. 3,1,14, 4: cum lis fuerit contestata, post narrationem propositam et contradictionem obiectam). V dokazovanju se prav tako jasno kaže izpremenjeno temeljno naziranje. Sodnik ne sme več prosto ocenjevati do¬ kazov, ampak je pri tem vezan na številna dokazna pravila. Med dokazili je odslej na prvem mestu listina, omalovažuje se pa dokaz po pričah. Še 1. 317 je Konstantin proglasil listin¬ ski dokaz za enakovreden dokazu po pričah (C. 4, 21, 15: In exercendis litibus eandem oim obtinent tam fides instrumen- torum quam depositiones testium). Že 1. 334 pa je isti vladar prepovedal upoštevanje dokaza po edini priči (C. 4, 20, 9: manifeste sancimus, ut unius omnino testis responsio non audiatur). Že v tej konstituciji se razlikuje različna vrednost pričanja z ozirom na stan prič (ut honestioribus potius fides testibus habeatur). Justinijan je končno postavil na čelo na¬ slova De testibus stavek, da se zoper pismeno dokazilo ne sme uporabi jati nepisano (C. 4, 20). Posebnost ekstraordinarnega postopanja se kaže tudi v tem, da toženec ne more več preprečiti postopanja s tem, da ne pride — kakor bi bilo to mogoče še v prejšnjem posto¬ panju in iure. Če namreč stranka, predvsem toženec, redno po trojnem pozivu (Paul. Sent. 5, 5 a, 6: Trinis litteris vel edictis aut uno pro omnibus dato a ut trina denuntiatione conven- tus ...) ne pride pred sodišče, velja za trmoglavo, uporno (contumax). Zoper njo se vkljub njenemu izostanku pošto- Extraordinaria coginitio 481 panje nadaljuje kot zamudno (kontumačno) postopanje. Zo¬ per zamudno sodbo, ki jo sodnik izreče, zamudna stranka nima pravice priziva (appellatio). V. Sodba. V skladu z novo miselnostjo je urejena tudi proglasitev sodbe. Leta 371 so Valentini jan, Valens in Gracijan določili, da mora sodnik svojo sodbo po tehtnem preudarku ( non subi- tas, sed deliberatione habita post negotium sententias ponde- ratas; C. 7, 44, 2 pr.) pismeno redigirati. Nato šele jo mora — redno sam — v svojem uradu obema navzočima strankama prebrati. Sodba, ki bi jo sodnik ustno proglasil, bi bila ne- upoštevna. C. 7, 44, 3, 1 [1. 374J: ut sententia, quae dieta fuerit, cum seripta non esset, nec nomen quidem sententiae habere mereatur). Klasično pravilo, da se mora vsaka obsodba glasiti na denarni znesek (omnis condemnatio pecuniaria), sedaj ne velja več. Sodnik lahko obsodi toženca na dajatev ali vrnitev dolo¬ čene stvari. Hierarhična ureditev sodstva je omogočala nezadovoljni stranki, da se je zoper sodbo prvega sodnika obrnila s prav¬ nim lekom priziva (appellatio) na višjega sodnika, da prvo sodbo izpremeni. Vložitev priziva je povzročila, da izpod¬ bijana sodba ni postala pravnomočna in izvršljiva. Z različ¬ nimi predpisi je zakonodaja skušala omejevati uporabljanje pravnih lekov. — Priziv je bil včasih mogoč prav do cesarja. V sodbah, ki jih je izrekel cesar ali pa sodišče, ki je sodilo v njegovem imenu, ni bilo priziva. Priziva tudi ni bilo zoper sodbe pretorijskega prefekta. Pač pa se je stranka smela obrniti s prošnjo (supplicatio) na cesarja, ki je utegnil odrediti novo postopanje pred pretorij¬ skim prefektom. Kadar sodnik ni vedel, kako naj razsodi, se je lahko obrnil na cesarja s prošnjo (consultatio, relatio), v kateri je obrazložil dejanski stan konkretnega primera. Njegovemu po¬ ročilu sta stranki lahko dodali svoje pripombe (libelli refuta- torii). Sodbe, ki jo je sodnik pravilno razglasil, ni smel več iz- premeniti. Ko je sodba postala pravnomočna, je moral ob¬ sojeni zavezanec izpolniti, na kar je bil obsojen. Po Justini- janovem pravu je imel za to še paricijski rok (tempus iudicati) 482 Civilno pravdno pravo štirih mesecev. Če tega ni storil, je zahtevajoči upnik lahko predlagal, da se uvede zoper zavezanca izvršilno postopanje. VI. Izvršilno postopanje. Izvršilno postopanje se je začelo z actio iudicati. Izvršba je bila osebna ali imovinska. Osebna izvršba je bila še vedno mogoča. Vendar od kon¬ stitucije cesarjev Valentinijana, Teodozija in Arkadija iz 1.388 (C. Th. 9,11, 1) naprej ni smel zahtevajoči upnik več zapirati zavezanca pri sebi (privato c ar ceri). Imovinska izvršba je bila različna po tem, ali je bil za¬ vezanec obsojen na dajatev odn. vrnitev določene stvari ali pa na plačilo določenega denarnega zneska. V prvem primeru je izvršilni organ stvar odvzel in jo izročil zahtevajočemu upniku. Kadar pa se je sodba glasila na denar, je na upni¬ kovo zahtevo dal sodnik zarubiti eno ali več zavezančevih stvari (pignus in causa iudicati, prim. str. 255 s.). Zarubljeno stvar je državni organ čez dva meseca na javni dražbi prodal m nato iz izkupička poplačal terjatev zahtevajočega upnika. S tem postopanjem je bilo v zadostni meri poskrbljeno za koristi zahtevajočega upnika, ne da bi bili brez potrebe oškodovani imovinski interesi zavezanca. Venditio bonorum, konkurz (stečaj) zavezančeve imovine, je ostala oblika vesoljne izvršbe. Do nje je prišlo odslej le na zahtevo več upnikov ali pa na predlog prezadolženca, ki je ponudil upnikom svojo imovino (cessio bonorum), da bi tako ušel osebni izvršbi. Sodnik je odredil najprej missio in possessionem bonorum in sporazumno z upniki imenoval po¬ sebnega skrbnika (curator bonorum). Drugi prezadolženčevi upniki so se postopanju lahko pridružili v roku dveh let (inter praesentes) ali celo štirih let, če so bivali v drugi provinci (inter absentes). Prezadolženčevo imovino so razprodali posa¬ mič na dražbi, ne več v celoti kakor v pretorskem konkurznem postopanju. Čeprav se je Justinijan v tem oziru naslonil na distractio bonorum in tudi opustil proscriptio, je vendar pre¬ zadolženca zadela infamija. Prezadolženec, ki je opravil cesijo svoje imovine, je obdržal trajno beneficium competentiae in ni postal infamis. Kratek pregled najvažnejše literature. L 1. Sistemi rimskega zasebnega prava (s procesom). Arandelovic D., Predavanja iz rimskog prava, Beograd 1938. Arangio-Ruiz V., Istituzioni di diritto romano, 3. izd., Napoli 1934. Baron I.-Šrspel M.-pl. Andrassy Lj., Institucije rimskoga prava, 4. izd., Zagreb 1925. Betti E., Diritto romano. I. Parte generale, Padova 1935. Bonfante P., Corso di diritto romano: vol. I: Diritto di famiglia, Roma 1925. vol. II: Diritto di proprieta, Roma 1926, 1928. vol. III: Diritti reali, Roma 1933. vol. VI: Le successioni. Parte generale, Citta di Castello 1930. - ; Istituzioni di diritto romano, 9. izd., Milano 1932. Brugi B., Istituzioni di diritto romano (diritto privato giustinianeo), 3. izd., Torino 1926. Buckland W. W., A Text-Book of Roman Law from Augustus to Justi- nian, 2. izd., Cambridge 1932. Collinet P.-Giffard A., Prečiš de droit romain, I. (3. izd.) 1930, II. (2. izd.) 1929, Pariš. Costa E., Storia del diritto romano privato, 2. izd., Torino 1925. - , Profilo storico del processo civile romano, Roma 1918. Crome C., Grundzuge des rdmiscben Privatrechts, 2. izd., Bonn 1932. Cuq E., Manuel des institutions juridiques des Romains, 2. izd., Pariš 1928. v. Czyhlarz K.-San Nicolo M., Lehrbuch der Institutionen des rdmiscben Rechts, 19. izd., Wien-Leipzig 1933. Declareuil J., Rome et Porganisation du droit, Pariš 1924. Endemann F., Romisches Privatrecbt, Berlin-Leipzig 1925. Giffard A., Lepons de procedure civile romaine, Pariš 1922 (litograf.). - , Prečiš de droit romain, 2 zv., Pariš 1934, 1938. Girard P. F.-Senn F., Manuel elementaire de droit romain, 8. izd., Pariš 1929. Girard P. F.-Mayr R., Gescbicbte und System des romischen Recbtes, Berlin 1908. Heyrovsky L., Rimsky civilni proces, Bratislava 1925. Heyrovsky L.-Sommer 0.-Važny J., Dejiny a system soukromeho prava rimskeho, 2. izd., Bratislava 1929. Holscher E. E., Durcli die Pandekten zum BGB., Lausanne-Leipzig 1928. Huvelin P.-Monier R., Cours elementaire de droit romain, 2 zv., Pariš 1927, 1929. 484 Kratek pregled najvažnejše literature Jors P.-Wenger L., Romisches Recht, Berlin 1927. Jors P.-Kunkel W.-Wenger L., Romisches Recht, 2. izd., Berlin 1955. Kipp Th., Das romische Recht (v zbirki R. Stammler, Das gesamte deut- sche Recht), Berlin 1931. Lee R. W., An Introduction to Roman-Dutoh Law, 3. izd., Oxford 1925. Di Maržo S., Istituzioni di diritto romano, Milano 1938. v. Mayr R., Romische Rechtsgeschichte (zbirka Goschen, 7 zvezkov), I.—IV., Leipzig 1912, 1913. Mitteis L., Romisches Privatrecht bis auf die Zeit Diokletians, I.: Grund- begriffe und Lehre von den juristischen Personen, Leipzig 1908. Monier R., Manuel elementaire de droit romain, 2 zv., Pariš 1935, 1936. Pacchioni G., Manuale di diritto romano, Torino 1935. Perozzi S., Istituzioni di diritto romano, 2. izd., 2 zv., Roma 1928. Rabel E., Grundziige des romischen Privatrechts (v Holtzendorff-Kohler, Enzyklopadie der Rechtswissenschaft, 7. izd., I., Miinchen-Leipzig- Rerlin), 1915. Serafini F., Istituzioni di diritto romano, 2 zv., 10. izd., Roma 1920—21. Siber H., Romisches Recht in Grundziigen fiir die Vorlesung: II. Romi- sches Privatrecht, Berlin 1928. Sohrn R.-Mitteis L.-Wenger L., Institutionen, Geschichte und System des romischen Privatrechts, 17. izd., Miinchen-Leipzig 1924. Sommer O., Učebnice soukromeho prava rimskeho, II., Praga 1935. Weifi E., Institutionen des romischen Privatrechtes als Einfiihrung in die Privatrechtsordnung der Gegenwart, I., Praga 1937. Wenger L., Institutionen des romischen Zivilprozellrechts, Miinchen 1925. -, Institutes of the Roman Law of Civil Procedure (revised edition), translated by O. H. Fisk, with an introduction by Roscoe Pound, New York 1940. -, Prator und Formel, Miinchen 1926. 2. Zgodovina rimskega (javnega) prava. Arangio-Ruiz V., Storia del diritto romano, 2. izd., Napoli 1940. Bonfante P., Storia del diritto romano, 2 zv., 4. izd., Roma 1934. Cesta E., Storia del diritto romano pubblico, 2. izd., Firenze 1920. De Francisci P., Storia del diritto romano (deloma 2. izdaja), I.—III., 1926—1938. Home L., Les Institutions politiques romaines. De la Cite a 1’Etat, Pariš 1927. Jollowicz, Historical Introduction to the Study of Roman Law, Cam¬ bridge 1932. Karlowa O., Romische Rechtsgeschichte, Leipzig 1885, 1901. Kreller H., Romische Rechtsgeschichte, Tubingen 1936. Kiibler B., Geschichte des romischen Rechts, Leipzig-Erlangen 1925. Lenel O. (-Bruns C. G.-Pernice A.), Geschichte und Quel!en des romi- schen Rechts (v Holtzendorff-Kohler, Enzyklopadie der Rechts- wissenschaft, 7. izd., I., Miinchen-Leipzig-Berlin), 1915. Mommsen Th., Abrili des romischen Staatsrechts, 2. izd., Leipzig 1907. -.Romisches Staatsrecht, I.—II. (3. izd.), III. (1. izd.), Leipzig 1887,1888. Siber H., Romisches Recht in Grundziigen fiir die Vorlesung: I. Antike Rechtsgeschichte, Berlin 1925. Wei(l E., Grundziige der romischen Rechtsgeschichte, Reichenberg 1936. Kratek pregled najvažnejše literature 485 3. Občepravni sistemi (najvažnejši). Arndts v. Arnesberg L., Lehrbuch der Pandekten, 14. izd., Stuttgart 1889. Brinz A., Lehrbuch der Pandekten, 2. izd., Erlangen 1873—1892. Dernburg H., Pandekten, 7. izd., 3 zv., Berlin 1902. — Okrajšano izdajo v dveh zvezkih je priredil Sokolovvski P. v letih 1911—1912. Eggersdorfer A., Predavanja o pandektima, 3 zv., Zagreb 1915—1917. -, Predavanja o povijesti rimakog prava, Zagreb 1919. -, Predavanja o rimskom gradjanskom postopku, Zagreb 1919. Koeppen A., Lehrbuch des heutigen romischen Erbrechts, Wiirzburg 1895. Regelsberger F., Pandekten, I., Leipzig 1893. v. Vangerovv K. A., Lehrbuch der Pandekten, 3 zvezki, 7. izdaja, Marburg 1865—1876. Windscheid B., Lehrbuch des Pandektenrechts, 3 zv., 9. izd. (priredil Kipp Th.), Frankfurt 1906. 4. Splošna literatura. Bliimner H., Die romischen Privataltertiimer, Miinchen 1911. Cornil G., Ancien droit romain. — Le probleme des origines. Bruxelles- Paris 1930. Horvat M., Bona fides u razvoju rimskoga obveznega prava, Zagreb 1939. v. Jhering R., Geist des romischen Rechts auf den verschiedenen Stufen seiner Entwicklnng, I.—III. (delno, v 4., delno v 5. izdaji), Leipzig 1878—1888 in 1891—1899. Korošec V., Naloge moderne rimskopravne vede s posebnim ozirom na razvoj rimskega prava (v Slovenskem Pravniku 1929), Ljubljana. Koschaker P., Die Krise des romischen Rechts und die romanistische Reehtswissenschaft, Munchen-Berlin 1938. Krek G., Pomen rimskega prava nekdaj in sedaj (v Zborniku znanstve¬ nih razprav, I.), Ljubljana 1921. Popovič R., Imperator Hadrijan i ius respondendi (v Arhivu za pravne i društvene nauke), Beograd 1938. -, Neka pitanja iz Justinijanove kodifikacije (Arhiv), 1928. -, Ropstvo u rimskom pravu (Arhiv), 1928. -, Tribonijan, Justinijanov ministar pravde (Branič), Beograd 1928. Rastovčan P., Temeljna načela privatnog prava na osnovu rimskog prava, Zagreb 1930. Schulz F., Einfiihrung in das Studium der Digesten, Tiibingen 1916. -, Prinzipien des romischen Rechts, Miinchen 1934. Taubenschlag R., Das romische Recht zur Zeit Diokletians, Krakow 1922—1924. Wenger L., Der heutige Stand der romischen Rechtswissenschaft. Er- reichtes und Erstrebtes, Miinchen 1927. 5. Papirologija. Calderini A., Manuale di papirologia antica e romana, Milano 1938. Meyer P. M., Juristische Papyri. Erklarung von Urkunden zur Einfiih- rung in die juristische Papyruskunde. Berlin 1920. Mitteis L.-Wilcken U., Grundziige und Chrestomathde der Papyruskunde. L: Historischer Teil, II.: Juristischer Teil, Leipzig-Berlin 1912. 486 Kratek pregled najvažnejše literature Otto W.-Wenger L., Papyri und Rechtswissenschaft (Vortrage des 3. in¬ ternat. Papyrologentages in Miinchen vom 4. bis 7. September 1933). Miinchen 1934. Schubart W., Grieebische Papyri. Urkunden und Briefe vom 4. Jahrh. v. Chr. bis ins 8. Jahrh. n. Chr. Text u. Kommentar, 2 zv., Bielefeld- Leipzig 1927. 6. Druga antična prava. Beauchet L., Histoire du droit prive de la republique Athenienne, 4 zv., Pariš 1897. Busolt G.-Swoboda H., Griechische Staatslcunde, 2 zv., Miinchen 1920, 1926. Petropulos G., 'Irtzmua tov tXlr,viy.ov zhs.aCov, Atene 1934. Weifi E., Griechisches Privatrecht auf rechtsvergleichender Grundlage, Leipzig 1923. Cuq E., Etudes sur le droit Babylonien, les lois Assyriennes et les lois Hittites, Pariš 1929. Koschaker P., Cuneiform Law (v Encyclopaedia of the Social Sciences), 1933. -, Keilschriftrecht (v Zeitschrift der Deutschen Morgenlandischen Gesellscliaft), Leipzig 1935. (Njegovih mnogoštevilnih monografij iz najrazličnejših področij klinopisnih prav tu ni mogoče navajati.) San Nieolo, M., Beitrage zur Rechtgeschichte im Bereiohe der keil- schriftlichen Rechtsquellen, Oslo 1931. Seidl E., Einfiihrung in die agyptische Rechtsgeschichte bis zum Ende des Neuen Reiches, Gliiokstadt-Hamburg-New York 1939. 7. Revije. a) rimsko p ravne: Zeitschrift der Savignystiftung, romanistische Abteilung (od 1.1880 na¬ prej), Weimar. — Kazalo: Sacher« E., Generalregister zu den Ban- den I.—L., Weimar 1932. Bullettino deli’ Istituto di diritto romano (49. letnik = V. letnik nove serije, 1939), Milano. Studia et documenta historiae et iuris (Pontificium institutum utriusque iuris, YII. letnik, 1941). Romae. Revne historique de droit fran<;ais et etranger (fondee en 1855), Pariš. Tijdschrift voor Recbtsgeschiedenis — Revue d’ Histoire du Droit, Haar- lem-Haag. b) pa piro loške: Archiv fiir Papyrusforschung und vervvandte Gebiete (XIII. letnik, 1938—1939), Leipzig-Berlin. Aegyptus (XIX. letnik, 1939), Milano. c) za orientalska prava: Archives d’histoire du droit oriental (torne II, 1938), Bruxelles-Paris. Kratek pregled najvažnejše literature 487 II. 1. Viri rimskega prava. a) Napisi: Arangio-Ruiz V.-Olivieri A., Inseriptiones Graecae Siciliae et infimae Italiae ad ius pertinentes, Milano 1925. Bruns C. G.-Mommsen Th.-Gradenwitz O., Fontes iuris Romani antiqui, I. Leges et negotia. II. Scriptores. 7. izd., Tiibingen 1909. — Index. Simulacra. 1912. Dessau H., Inseriptiones Latinae selectae, I.—III., Berlin 1892—1916. b) Predjustinijanski viri: Zbirke predjustinijanskih pravnih virov gl. na str. 62. Bremer F., lurisprudentiae antehadrianae quae supersunt, I., II. 1 in 2, Leipzig 1896, 1901. Kriiger P., Codex Theodosianus (prvih 8 knjig), I., II., Berlin 1923, 1926. Mommsen Th.-Meyer P. M., Theodosiani libri XVI cum constitutionibus Sirmondianis et leges novellae ad Theodosianum pertinentes. Ber¬ lin 1905. Rotomdi G., Leges publicae populi Romani, Milano 1912. Seckel E.-Kiibler B., Gai Institutiones, octavam editionem euravit B. Kiibler, Leipzig 1939. c) Justini j ano v a kodifikacija. Izdaje so navedene na str. 75, 77, 78 in 80. c) Rekonstrukcije, slovarji ipd. Lenel O., Das Edictum perpetuum, ein Versuch seiner Wiederherstel- lung, 3. izd., Leipzig 1927. -, Palingenesia iuris civilis, 2 izv., Leipzig 1889. Dirksen E., Manuale latinitatis fontium iuris civilis Romanorum, Berlin 1837. Gradenwitz O., Heidelberger Index zum Theodosianus, 1925. Guarneri Citati A., Indice delle parole, frasi e costrutti ritenuti indizio di interpolazione nei testi giuridici romani, Milano 1927. Kot do¬ datek je avtor objavil v Studi in onore di S. RiccoibonoT, str. 699 ss., Palermo 1936: Supplemento ali’Indice delle parole... IJeumann H. G.-Seckel E., Handlexikon zu den Quellen des romischen Rechts, 9. izd., Jena 1907. I,evy E.-Rabel E., Index interpolationum quae in Iustiniani Digestis inesse dicuntur, I.—III., Suppl. I., Weimar 1929—1935. Longo C., Vocabulario delle oostituzioni latine di Giustiniano (v Bullet- tino deli’ Ist. di dir. rom. 10, 1897—1898). Mayr R.-San Nicolo M., Vocabularium codicis Iustiniani, Praga 1921,1925. Vocabularium iurisprudentiae Romanae iussu instituti Savignani com- positum (nedovršeno, izhaja od 1.1894 naprej), Berlin. Zanzucchi P. P., Vocabulario delle Istituzioni di Gaio, Milano. d) Antologije: Diill R„ Corpus iuris, Miinchen 1939. Kiibler B., Lesebuch des romischen Rechts, 3. izd., Leipzig-Erlangen 1925. Schulz F., Texte zu Ubungen im romischen Privatrecht, I., Bonn 1925. Sommer O., Texty ke studiu soukromeho prava rimskeho, Praga 1932. 488 Kratek pregled najvažnejše literature 2. Fontologija. Albertario E., Introduzione storica allo studio del diritto romano Giusti- nianeo, Milano t935. Collinet P., Etudes historiques sur le droit de Justinien: 1. : Le Caractere oriental de 1’oeuvre legislative de Justinien et les Destinees des institutions classiques en Occident, Pariš 1912. II.: Histoire de TEcole de droit de Beyrouth, Pariš 1925. Costa E., Cicerone giureconsulto, I.—II., 2. izd., Bologna 1927, 1928. -, Storia delle fonti del diritto romano, Torino 1909. Fitting H., Alter und Folge der Schriften romischer Juristen vmHadrian bis Alexander, 2. izd., Halle 1908. Kipp Th., Geschichte der Quellen des romischen Rechts, 4. izd., Leipzig- Erlangen 1919. Kriiger P., Geschichte der Quellen und Litteratur des romischen Rechts, 2. izd., Munchen-Leipzig 1912. Sommer O., Prameny soukromeho prava rimskeho, Praga 1932. Zgodovino virov podajajo večinoma obširno tudi avtorji rimske pravne zgodovine (prim. pod 1,2), zlasti Arangio-Ruiz, Kiibler, Lenel in Mayr (pod 1,1). Stvarno kazalo. V naslednjem navedene številke se nanašajo na strani prvega zvezka. A a (antiquo) 26 A® A® = Aulus Agerius, tožitelj abdicatio tutelae 308 absolutna pravica 156 abstraktni pravni posel 93,188,191, 197 acceptilatio 109 accessio 155, 181 — cedit principali 155, 181 — possessionis 172, 204, 206, 209 aecidentalia negotii 91, 104 accipere iudicium 457 Accursius 5, 84, 337, 378 accusatio suspecti tutoris 312 acquisitio hereditatis, gl. pridobitev dediščine actio 32, 33, 40, 435 ss. in passim — ad exhibendum 183, 212, 455 op. 1 — ad supplendam legitimam 377, 378 — aquae pluviae arcendae 222 s. — auctoritatis 189, 191 — Calvisiana 379 — certae creditae pecuniae 468 — commodati 437 — communi dividundo 199, 228, 449 — confessoria 244 -uti! is 244, 248 — de modo agri 189, 191 — de pecunia constituta 468 — depensi 451 — depositi 143, 437, 455, 467 — de tigno iuncto 18, 182, 222 — doli 39, 96 s., 143, 455 op. 1 — empti 456 — ex interdicto 172 — ex stipulatu 238, 285, 286, 287, 449, 456 actio ex testamente 413, 421, 425 — Fabiana 379 — familiae erciscundae 199, 268, 353, 393 op. 1, 394, 414, 449 — fiduciae 143, 190, 250, 467 — finium regundorum 199, 222 — furti 143, 184, 185, 279, 282, 436, 467 — liy>potheearia in rem 253, 255, 258, 265, 436 — in rem vectigalis 247, 248 — legis Aquiliae 185, 468 -Plaetoriae 138 — iniuriarum 143, 279, 306, 320, 393, 467, 468 -noxalis 455 — iudicati 462, 466, 468, 469, 482 — mandati 143, 467 -contraria 399 — Tiata 209, 438 — negatoria 210, 217 s., 227, 245 -utilis 248 — negotiorum gestorum 515 — pigneratioia in rem 258 — praescriptis verbis 110, 284 — pro socio 143, 467 — prohibitoria 218 — protutelae 313 — Publieiana 34, 160, 193, 210, 218 ss., 436 — quasi Serviana, gl. a° Serviana — quod metus causa 95 s., 455 op. 1 — rationibus distrahendis 312 — redhibitoria 455 op. 1 — rei uxoriae 285 ss. — rerum amotarum 282 — Serviana, gl. a° hypothecaria in rem — spolii 175 490 Stvarno kazalo actio tutelae 143, 312, 315, 46? -utilis 313 — venditi 455 — vi bonorum raptorum 143, 467 actionem dare 32, 36, 94, 160, 440, 443, 452, 457, 479 — denegare 32, 107, 395, 440, 443, 453 actiones adiecticiae qualitatis 34, 112 s., 296, 436 —- aediliciae 435 —■ bonae fidei 437, 454, 459, 465 — famosae 143, 295 — ficticiae 220, 325, 384, 405, 435 s. — in factum 36, 174, 217, 282, 435, 436 s., 453 — in ius conceptae 435 s. — in personam 156, 437, 439, 440, 448, 458 — in rem 156, 213, 236, 402, 437, 438, 440, 448, 458 — in rem scriptae 95 — mixtae 437 — noxales 455 — penpetuae 458 — poenales 279, 282, 320, 393, 437 — praetoriae 435 — rei persecutoriae 437 — stricti iuris 437, 459, 465 — temporales 438 — utiles 246, 261, 296, 426, 427 — vindietam spirantes 320, 376, 393 actor 147, 148 actus (pravni posel) 90 — (služnost) 152, 231, 234, 245 — legitimi 109, 187, 191 Ad edictum 46, 73 Ad Sabinum 46, 73 addicti et nexi 126 addictio 124, 191, 301 — bonorum libertatum servanda- rum causa 407 — rei 191 ademptio legati 418 aditio bereditatis 109, prim. prido¬ bitev dediščine adiudicatio 176, 199 s, 241, 454, 455, 466 administratio 310 — libera 193 adoptio 19, 293, 294, 301, 306 —, dednopravne posledice 331, 333, 336, 337 adoptio imitatur naturam 301 adoptio (minus) plena 301 adplumbatio 183 adsertor in libertatem, gl. assertor adulterini 302 adulterium, gl. prešuštvovanje adversus hostem aeterna auctoritas 189 advocati 464, 479 Aelius Gallus, C. 39 —, Sextus 23, 38 — Tubero, Q. 39 aequitas 36, 79 aer 151 aerarium 146, 40? aestimatio dotis 287 affectio maritalis 269, 274 affectus possidendi 165 Africanus, Sextus Caecilius 49 ager arcifinius 153, 182 — limitatus 153 — publicus 152 agere in fraudem legis 115 agnati 130, 307, 309, 314, 315, 323, 328 s., 334, 335 agnatione postumi rumpitur testa- mentum 366, 371 s. agnatsko načelo 130, 267, 323, 329, 330, 335, 336 agnatus proximus 323, 328 s., 333 agnoscere bonorum possessionem 325, 384 akcesornost zastavne pravice 249 akcija, gl. actio akcije z zamenjanimi subjekti 435, 436, 460, 471 akrescenca 388 ss., 421, 429 Alarik II. 69 album (pretorjev) 31 — iudicum 32, 444 Alburnum maius 60 Alciatus A. 85 Alfenus Varus, P. 39 alieni iuris, gl. personae alimentacijska dolžnost 125, 268, 295 alimentacijske ustanove 149 alimentacijski spori 442 Allgemeines Landrecht, pruski 6, 86 alluvio 182, 322 altercationes 463 alveus derelictus 182 ambitus 221 Stvarno kazalo 491 amici Caesaris 42 a momento ad momentum 117 analogija, pravna, zakonska 20 Anatolius 72 Anglija 4 animus domini 166 — dominii trainsferendi et acqui- rendi 192, 197 — pri pridobitvi posesti 166 ss. — rem šibi habendi 166 anniculi causae probatio 299 op. 1, 371 annua, bima, trima die 283, 286 annus lugendi 290 — luitionis 260 antichresis tacita 252, 257 antinomija 72, 198 antinoopolski Gaj 25, 58, 228, 449 apparitor 255 appellatio 481 aippendix 73 Appius Claudias Caecus 38 aqua et igni interdictio 129, 133 aqua profluen« 151 aquaeductus 152, 231, 234 aquae haustus 234, 245 Aquilius Gallus C. 39, 96 Ara legis Hadrianae 56 arbiter 444, 449 arbitrarna klavzula, arbitratus iu- dicis, arbitrium de restituendo, gl. restitutorna klavzula arca communis 147 Arcadiuts Charisius, Aurelius 63 argentarius 112 argumentum a contrario 19 Ar is to, Titius 49 arrha sponsalicia 274 arrogatio 37, 134, 295, 299 ss., 368 — dednopravne posledice 300, 337, 340, 368 as 349 assertor in libertatem 123, 134, 459 Assis distributio 51, 60 atensko, atiško pravo 152, 370, 374 Athanasius Scholasticus 81 Attalos III. 546 auctorati 126 auotoritas 15, 16, 27, 42, 189 auctoritatem defugere 189 auctoritatis interpositio 137,140,188, 226, 275, 311, 514 s., 343, 360 auditores 40 Augustinus A. 85 Aulus Ofilius 39 — Cascellius 39 Aurea 51 x JL. u. men LJLV5UL111 authority 16 Avgust 3, 4, 22, 29, 40, 41, 42, 44, 56, 62, 146, 422 in passim Avgustova reformna zakonodaja 29, 33, 40, 267, 271 ss., 275,277, 284, 290, 292, 295, 297, 315, 364, 380, 389 s., 441, 459, 465, 469 in passim avtoriteta, gl. auctoritas avulsio 182, 322 Azo 84, 337 baker 25 Baldus 84 Bartolus 84 Bavarska 6 Bazilike 80, 82, 83 beati possidentes 211 Belgija 6 beneficium abstinendi 354, 395 s. — cedendarum actionum 258 — competentiae 11, 142, 282, 287, 469, 471, 482 — inventarii 397 s. — iuris 11 — separationis 397 Berit, pravna šola 47, 69, 72, 80 bes 349 bina sponsalia 143 binae nuptiae 143 bis de eadem re ne sit actio 458 bissextum 116 bistvene 'sestavine 91 bizantinska doba, gl. postklasična doba — miselnost 4, 480 in passim Bluhme Fr. 57, 73, 87 bodoča stvar 412 Boethius 59 Bologninus Ludovicus 78 bolonjska šola 4 bona adventicia irregularia, regu- laria 242, 257, 297 s., 301, 340, 355 — castrensia 332, 340, 343, prim. peculium castrense — ereptoria 408 s. — materna 257, 297 — materni generis 297 15 Rimsko pravo 1/2. 492 Stvarno kazalo bona quasi castrensia 352, 340, 543, prim. peculium quasi castrense —■ vacantia 407 s. bona fides 54, 205, 245 bonae fidei actiones, gl. actiones bonae fidei — — possessor 162, 180, 193, 201, 204, 208, 215 ss., 218, 264, 403 s. bonitarna lastnina 34, 160 s., 177, 200, 214, 325 bonitarni lastnik 160, 201, 205, 208, 218 Bononiensis (littera) 75 bonorum emptor 436, 470 s. bonorum possessio 34, 204, 324 ss., 405 — —, agnoscere, petere 325, 384 -- eo-ntra tabulas 59, 325, 372 s., 391 -- cum re 326, 367, 369 —■ — decretalis, edictalis 326 — — intestati 325, 330 ss., 367, 373, 391 -- litis ordinandae gratia 375 op. 1 — — , odklonitev 386 -po osvobojencih 330, 334 -, pridobitev 112, 310, 325, 384, 387 - secundum tabulas 325, 346, 352, 360, 367, 369, 373 — — sine re 326, 333, 367, 369 - , unde cognati 325, 330, 353 — —, — legitimi 330, 332 s. -, — liberi 325, 330, 331 s. - , — - vir et uxor 325, 330, 334, 338 bonorum venditio, gl. venditio bo¬ norum božanstva, oporočne naklonitve 346 Brachylogus 83, 185 Bractom 4 bratje in sestre, dolžni delež 374 s., 376, 377 Breviarium Alaricianum 69 brevi manu traditio 167, 195, 205 brezoblična sklenitev zakona 270 brezoblični pravni posli 91, 98 s. Brinz Al. 87 Bruns C. G. 68, 87 Brims~Mommsen-Gradenwitz, Fon- tes iuris Romani antiqui 62, 87 Brutus, M. Iunius 39 Bulgarus 84, 378 Bynkershoek K. 85 C C (dies comitialis) 37, 445 caducum 389-s., 407 Caecilius Iucundus, L. 61 Caesar, C. Iulius 116, 363 Callistratus 52, 144 calumnia 467, prim. iusiurandum calumniae cancellus 446 Canon 248 — Redintegranda 175 — Saepe 175 oapaoitas, capax 273, 354, 380 s. capite damnati 343, 344 capitis deminutio 133 s., 244, 290, 304, 313, 335, 343, 368, 393 op. 1 -- maxima 133, 134, 144, 304, 343 - medla 133, 144, 304 - minima 133 s., 270, 299 s., 304, 331, 333, 368, 436 Capito, C. Ateius 47, 48 caput 28 — tralaticium de impunitate 29 carigrajska pravna šola 69, 71, 72 Carpzow B. 86 Cascellianum, iudicium 39, 474 Cassius, C. Longinus 48 castrense peculium, gl. peculium casus 405 — impotentiae, noluntatis 354 — unus 211, 212 Cato, M. Porcius in sin 39, 252 s., 417 Catoniana regula 39, 417 causa 188 causa cognita 170, 246, 299, 305, 397, 476 in passim causa Curiana 15, 356 causae conieotio 449 — maiores, minores 446, 478 — probatio 299 op. 1 cautela Socini 377 op. 1 cautio 332, 352, prim. satisdatio —■ damni infecti 182, 223 ss., 255, 441 op. 2, 475 — de amplius non tuTbando 172, 218, 244 — de demoliendo 226 Stvarno kazalo 493 cautio iudicio sisti 479 — iuratoria 479 — Muciana 39, 351, 429 — rei uxoriae 285 — usufructuaria 211, 237, 238, 475 cavere aut carere 225 census 124 Celsus, P. Iuventius 19, 44, 46, 49 s., 401, 419 centumviralno sodišče 374, 400, 441 op. 2, 445 Cerkev 146, 175, 257, 340, 346, 408 certum debet esse consilium te- stantis 345 cesar 22, 35, 41, 42 ss., 44, 62 s., 126, 260, 300, 302 s., 361, 478 in pas- sim; prim. princeps —, consilium 42 — kot sodnik 43, 446, 478, 481 —, razlaga prava 20, 43, 63 —, vpliv na klasično pravo 22, 41, 42 ss. —, zakonodajna oblast 41, 42, 63 cesarsko pravo 64 ss., 71, 76 cesarstvo, gl. principal, dominat cessio 'bonorum 56, 469, 470, 482 —, in iure, gl. in iure cessio ceste, javne 152 Cicero 23, 35, 95, 129, 325, 332 op. 1, 333, 396, 439 in passim Cinus 84 civile, rus, gl. ius civile civilna doba 3, 22 ss. civilno pravdno pravo 432 ss. civilno pravo, gl. ius civile civis Romanus 127 ss. civitais 146, 207, 209, 247 clam 163, 167, 169, 170, 174 clausula arbitraria, gl. restitutorna klavzula; prim. formula arbi¬ traria — ceterata 424 op. 2 —• nova Iuliani 390 Code civil, Napoleon 6, 195 op. 1 Codex Gregorianus 65, 66, 67, 69, 71 — Hermogenianus 65 s., 67, 69, 71 — Iustinianus 71 -repetitae praelectionis 76 s., 81 — Maximilianeus 6 — Theodosianus 63, 66, 67, 69, 71 Codice Feliciano 6 codicilli gl. kodicil codicilli ab intestato 424 coelebs niliil capit 273, 380, 422 coemptio 269, 270, 271 — in manum testamenti faciendi gratia 343 -- tutelae evitandae causa 271, 314 cognati, gl. kognati cognatio servilis 14, 268, 335 cognitor 143, 425, 436, 460 s., 462 — in rem suam 462 coteredes, gl. sodediči — ex certis partifous 349 collatio 331 s., 390 ss. — descendentium 391 s. — dotis 332, 391 — emancipati 331 s., 390 Collatio legum Romanarum et Mo- saicarum 58, 59, 66, 67 collegatarii 421 collegia 147 — funeraticia, tenuiorum 147 colonia 146 colonus 127 color insaniae 374 eomitia 26 — calata 357 — centuriata 23, 26 — curiata 26, 299 s., 357 —, odločanje o smrtni kazni 27 — tributa 26 —, volitev magistratov 27, 35 —, zakonodaja 26 ss. Comitium 445 commercium 127, 129, 194 commixtio 183 s. commodatum 34, 190, 437 commodum separationis 396 Common Law 4 communis opinio doctorum 11 competentia, gl. beneficium compe- tentiae compossessio 229 computatio civilis, (naturalis 116 s. concilia plebis 26 concursu partes fiunt 229, 349, 388, 394 concursus duarum causarum lucra- tivarum 418 condemnatio 134, 454 s. — certa, incerta 454 s., 464 — incerta cum taxatione 455 — pecuniaria 213, 454 s., 464 15 * 494 Stvarno kazalo condicio 104, 109, gl. pogoj — casualis 105 — deficit, existit 105 s. — impossibilis 107, 350 s. — in praesens, in praeteritum col- lata 106 s., 350 — iuris 105, 198 — necessaria 107 — non faciendi 351 — pendet 105 — potestativa 105, 351 — tacita 105, 289 — turpis 107 condicionis implendae causa datum 431 condictio 437 — ex canone 175 — furtiva 181 — indebiti 108 s., 198, 404 — ob causam datorum 430 — sine causa 184, 185 condominium 159, gl. solastnina confarreatio 37, 269 s., 271 confinium 199 oonfirmatio (tutoris) 310 confusio 183 :s. confusione, prenehanje 232, 242 s., 264, 393, 426 coniunctim odrejeno volilo 421 coniunctio re, re et verbis, verbis 389 consanguinei 132, 334, 337, 375; prim. fratres consanguinei consensuis curatoris 138, 139, 317 — facit nuptias 269, 275 comsilium, cesarjev 42 —, pretorjev 36, 443 —, sodnikov 444 consobrini 131 consolidatio 243 constitutio Antoniniana 42, 43, 62, 128 — Cordi 76 — sUS(axfv 72 — Deo auctore 71, 74 — Haec quae necessario 71 — Imperatoriam maiestaitem 77 — Rutiliana 203 — Summa rei publicae 71 — Tanta 72 constitutiones (prinoipum) 42, 56 s., 63, 64 s., 70, 71, 76, 77 s. constitutum debiti 61 constitutum possessorium 167, 169, 195 consuetudo 14 — revertendi 178 consulere 15, 36, 38, 40 consultatdo 43, 481 Consultatio 58, 67 contio 27, 31 contractus 90 — emphyteuticarius 248 contraria 72 eontrarius actus 367 contravindicatio 123, 191, 448 controversia de fine, de loco 222 contubernium 121 contumax 480 s. conubium 127, 129, 269, 276 conventio in manum testamenti fa¬ ciendi gratia 343 -tutelae evitandae causa 271, 314 oonventus 444, 445, 446 Cordi 76 Corpus iuris civilis 3, 5, 80, 83 corpus (possessionis) 165 ,s. — quod comtinetur uno špiritu; quod ex contingentibuis, quod ex distantibus constat 154 s. Coruncanius, Tiberius 38 Oourt of Session 6 Cratinus 72 cretio 97, 109, 381 s., 385, 400 crimen expilatae hereditatis 324 crimina puhlica 434 Cuiacius 58, 59, 67, 85 cum deductione agere 471 cura 315 ss., prim. skrbništvo — bonorum 318 — debilium personarum 318 — furiosi 141, 315, 316 -, namestovanje, gl. namestova- nje -, zastavna pravica 257 — minorum 138, 315 s., 317 s. -, zastavna pravica 257 — prodigi 14, 141, 315, 3l6s. curator 138 s., 140 «., 315 ss. — bonis distrahendis 318, 472 — bonorum 318, 482 — dativus 315 — furiosi 112, 141, 188, 193 s., 257, 315, 316 — honorarius 315 Stvarno kazalo 495 curator legitimus 315 — minoris 138, 315, 317 s. — prodigi 141 —,'satisdatio v pravdi 461 — specialis 139 — ventris 120, 318 custodola 358 custodia 225, 255, 475 e čas 115 ss., prim. tempu s —.premični 116 —.štetje 116 s. časovna veljava zakonov 13, 27 čast 142 ss., prim. infamia čreda 155, 211, 237 D dajatev namesto plačila 264 damnacijski legat 109, 411 ss., 421 damnum futurum, infectum, non- dum factum 223 s. dare actionem, gl. actionem dare dare iudicem iudiciumve 443 daritve cerkvam, mestom, pobož¬ nim ustanovam, samostanom 196 — med starši in otroki 196 -zakoncema 44, 115, 197, 281, 286, 289 -zaročencema 288 — očeta otrokom 298 — pod razveznim pogojem 106 — s pridržkom vračunanja 375 datio, cognitoris 109, 112 — dotis 283 — in adoptionem 301 — — solutum 264 —■ tutoris 109 De Groote Raad 6 De legatis et fideicommissis 72 de piano 445 op. 2 decemviralno sodišče 135, 444 decemviri legibus scribundis 23 — stlitibus iudicandis 444 decretum divi Marci 43, 433 — (praetoriis) 473 — (prineipis) 43, 64, 65 decuriones 303, 408 dedič 319, 320 in passim —, intestatni 320, 321, 327 ss., 380, 383, 385, 589, 391, 422, 424 dedič, odgovornost za dolgove 319, 393 ss., 395 ss. —, oporočni 320, 321, 383, 385, 389, 391, 411 —, postavitev, gl. heredis institutio —, pravdna zaščita 400 ss., 405 s. dediščina 319, 323 in passim —, odklonitev 385 s. —, pridobitev, gl. pridobitev —, pripad, gl. delatio —. prodaja 384 dediščinski davek 364 dediticii 128, 348 dedna stavbena pravica, gl. super- ficies dedni delež 349 in passim — zakup, gl. emphyteusis dedno pravo 9, 25, 34, 42, 319 ss. — —, civilno 323 s. in pasisim -, pretorsko 324 ss. in passim —• —, zgodovina 323 ss. /WJo)zt-v 72 dedovanje 23, 319 ss. in passim — ab intestato, gl. intestatno de¬ dovanje — emamcipata, gl. emancipat — oporočno, gl. oporočno dedova¬ nje — po duhovnikih 340, 408 — po sinu in potestate 297, 340 — po vojaku 340 — po vojnem ujetniku 123, 344 deductio in domum mariti 270 — servitutis 188, 240, 241 defensor 148 — civitatis 446, 478 Definitiones 46 dejanja, pravna 89 —•, sklepčna 99 delacijski razlogi 320, 323 delatio 320, 321, 327, 342, 350, 380, 383, 420 deliberacijski rok 382 s., 398 delicta privata 434 delikt 89, 90, 143 deliktna odgovornost 122, 136, 141, 142 delitev in capita 328, 329, 331, 336, 337, 338 -lineas 337 -stirpes 328, 336, 337, 338, 389 —, realna 199 demonstratio 454, 455 496 Stvarno kazalo denarna obsodba, gl. condemnatio pecuniaria denarstvo, rimsko 186 s. denegare actionem, denegatio acti- onis, gl. actionem denegare denuntiatio 259 denuntiatio litis 479 Deo auctore 71, 74 deportati 343, 344, 348 deportatio 129, 133 depositum 34, 190 — irregulare 61 depozitar (le detentor) 162, 176 derelikcija 123, 178, 229 derivativna pridobitev 118 -lastnine 176 in passim. Dernburg H. 87, 166 descendenti 336 desuetudo 13, 14, 357 detentio 164 detentor 162 deunx 349 dextans 349 dictio dotis 283 dieceze 478 dies 108 is. — a quo, ad quem 108, 198, 352 — cedens 418, 420, 424 — certus, incerlus 108 — comitialis 37, 445 — diffisus 464 — fasti, nefasti 37, 445, 452 — ultimus coeptus pro completo habetur 116, 207 — veniens 420, 424 diffareatio 37, 291 Digesta 46, 72 —, Celzova 49 —, Julijanova 49 —, Justinijanova, gl. Just. digeste —■, Marcelova 51 Digestum infortiatum, novam, ve- ■tus 75 diligentia quam suis 281, 312 Dioklecijan 3, 4, 22, 43, 57, 62, 139, 297 —, reskripti 63 diplome veteranov 57 diptih 61 disiunctim odrejeno volilo 421 dispenziranje od zakonov 44 disputatio fari 38 Disputationes, Ulpijanove 59 Dispulationum libri 46 dissuadere 27 distractio 258 ss., 265 — bonorum 442, 471 s., 482 diuturni moreš 14 divjačina 177 divortium 291 is. doba civilnega prava 3, 22 ss. — honorarnega prava 30 ss. — klasičnega prava 40 ss. —, postklasična 62 ss. — priposestvovanja, gl. priposest- vovalna doba dobrodelne ustanove 146, 149 dobroverni posestnik, gl. bonae fi- dei possessor -, pridobivanje plodov 180, 215 s., 403 dodatna masa 75 dodrans 349 dogodek, pojem 89 dokazila 462 s., 480 dokazna pravila 480 dokazno breme 211, 218, 219, 344, 463 dolgovi, zapustnikovi, gl. zapustni¬ kovi dolgovi dolgovi, zapuščinski, gl. zapuščin¬ ski dolgovi doli capax 141 dolus 36, 96 s„ 312, 349, 476 —, actio, exceptio 39, 96 s. —, vzpostavitev v prejšnji slan 96, 476 dolžni delež 375, 377, 429 dolžnost, spustili se v pravdo 212, 213, 437 domene 56, 247 domestici heredes, gl. heres domneva, pravna 99 s., 120 Domicijan 363 domina! 63, 477 dominica potestas 121, 129, 148 dominium 121, 157, 158 — directum 159 — ex iure Quiritium 128, 159, 210 — pro parte 228 — ulile 159 dominus 121 s., 158 s., 228 — ex iure Quiritium, gl. dominium — negotii 111 donatio ad emendam militiam 375, 391 Stvarno kazalo 497 donatio ante nirptias 282, 288 s., 375, 391, 392 — dotis causa 375, 391 — inofficiosa 379 — mortis causa 419, 429 s. — propter nuptias 282, 288 s., 375, 391, 392 — -, dolžnost ustanovitve 289 Donellus 85 Dorotheus 72, 76, 77, 80 dos 280, 282 ss., 332, 375, 391, 392, prim. dota — adventicia 283, 285 s., 391 — aestimata 287 —, collatio 332, 375, 391 s. —, datio 285 —, dictio 283 —, pollicitatio 284 — profecticia 283, 285 s., 391 —, promissio 283 —• receptioia 285 Dositkeanum, Fragmentom 60 dota, gl. dos —, dolžnost ustanoviti 282 s., 295 —, donosi 286, 287 —, obljuba 283 s. —. pravni položaj 284 ss., 332, 375, 391 —, ustanovitev 283 s. —, velikost 282 op. 1 —, vračunanje 332, 375, 391 s. —, vrnitev 285 ss. —, zemljišča 193, '205, 284 s., 287, 288 država, rimska 146, 346 Državljanski zakonik, nemški 6, 87 -, Občni 6, 86 -, saški 6 državljanstvo, rimsko 127 ss. —,—.pomen 128 s., 159, 267, 342, 343, 344, 347 —, —, pridobitev 129 duplex interdictum 171, 172, 474 —, interpretatio 75 duumviri iure dicundo 443, 446, 478 dvostranski pravni posel 90 E edicere 31, 42 edictum 21, 31, 35, 42, 56, 65 in pas- sim. — annuum 31 — de alterutro 286, 288 edictum de aquaeductu Venafrano 56 —- de civitate Anaunorum 56 — de coniungendis cum emanci- pato liberis suis 332, 390 — de pretiis rerum venalium 57 — perpetuum 31, 35, 41, 49 Edictum perpetuum (Lenelov) 35, 88 — (praetoris) 31, 35, 441, 452 in passim —■ (principis) 42, 56, 65 — repentinum 31 — successorium 325, 330 — Theodorici 70 — tralaticium 34 edikt, prim. edictum —, Avgustov 42, 56 —, Hadrijanov, Julijanov 35, 41, 49 in passim. —, Klavdijev 42, 122 — kurulskih edilov 35 — peregrinskega pretorja 32 s., 35, 452 — provincialnega namestnika 34, 51 ediktna masa 73 edili, kurulski 34, 35, 443 Ekloga 81 eksekucijsko postopanje, gl. posto¬ panje, izvršilno ekskuzacijski razlogi 308 ekstraordinarno postopanje, gl. po¬ stopanje extra ordinem -, začetki pri pretor ju 472 ss. elegantna jurisprudenca 85 emancipat, prim. emancipatio —, collatio, gl. collatio emancipati —. dedna pravica 331 s., 333, 336, 340, 390 s. emancipatio 19, 109, 130, 294, 304 s., 306 — Anastasiana 305 — Iustinianea 305 — per rescriptum principis 305 embrio, gl. nasciturus emblemata Triboniani 74 emfitevta 163, 164, 180, 248 ss. emphyteusis 157, 247 ss., 254, 259, 260 emphyteuticarium ius 248 emphyteuticarius, contractus 248 emptor bonorum 436, 470 s. enostranski pravni posel 90 enotna stvar 154 Epanagoge 81 s. episcopalis audientia 446, 478 s. 498 Stvarno kazalo Epistolae 46 epistula 43 Epitomata 46 Epitome 83 Epitome Gai 58, 69 —• luliani 78 ercto non cito 395 eremodicium 464 ergastula 306 error 102 ss., prim. zmota —, vrste 103 s. erroris causae proibatio 299 op. 1, 372 essentialia negotii 91 evocatio 479 ex ante gesto 471 ex nune, ex tune 13, 94, 96, 106, 115 examen 178 exceptio 33, 40, 454, 455, 456 s., 477 — doli 96 s., 217, 412, 419 — dominii 219 — legis Plaetoriae 138, 456 — libertatis exonerandae causa 125 — litis dividuae 465 —- pacti de non petendo 456 s. — quod metus causa 94, 457 — quod praeiudicium hereditati non fiat 401 — rei in iudioium deductae 458, 466 s., 480 — rei iudicatae 467 — rei venditae et traditae 160, 193, 217, 453, 456 — SC> Maoedoniani 456 — spolii 175 — temiporis 439 — vitiosae possessionis 163 s., 170, 171, 172, 173, 174 excaptiones, prim. exceptio —, civilne 456 — dilatoriae 456 — in personam, in rem 457 — peremptoriae 456 — personae, rei cohaerentes 456 s. —, pretorske 456 exkeredatio, gl. razdedinjen je — bona mente 378 exilium 129 expensiiatio 109 exsecutor 255 extra ordinem cognitio, gl. posto¬ panje extra ordinem extranei heredes, gl. heres F F (= dies fasti) 37, 445 Faber 85 facere (kot vsebina služnosti) 232, 235 falcidijska četrt 9, 353, 420, 424, 426 s., 429, 431 falsa causa 349 —• demonstratio non nocet 103, 349 familia 129, 267, 268 — eommuni, proprio iure 130, 268 — pecuniaque 268 — rustica, urbana 122 familiae emptor 348, 357, 358, 359, 394 — erciscundae actio, gl. actio favor libertatis 122, 228 —• testamenti 350 ferae ibestiae 178 feriarum dies 447 ferruminatio 183 Festus, Pompeius 171 fevdno pravo, langobardsko 5, 6 ficticiae actiones, gl. actiones fictio 100, 134, 325, 476 — legis Corneliae 100, 123, 344, 368 fictus possessor 212 s., 215, 219, 258 fideicommissaria libertas 124 fideicommissum 326, 368, 410, 421 ss.. 442, 478, prim. fideikomis — familiae relictum 423 — poenae nomdne relictum 422 fideikomis, gl. fideicommissum — in legat 422 s., 424 s., 429 s., 478 —, iztožijivost 422, 442, 478 —, oblika 424 —, pojem 421 s. —. predmet 423 —, vesoljni 425 ss. —, —, odgovornost za zapustnikove dolgove 425 ss. fideikomisar 422 s., 425, 478 in pas- sim. fidepromissio 74, 320, 393 op. 1 fides 26, 142, 189, 358, 421 in pas- sim. — bona, mala, gl. bona, mala fides fiducia 74 — cum amico contracta 102, 190, 204 -creditore contracta 60, 102, 190, 204 s., 250 Stvarno kaizalo 499 fiducia, pactum 60, 102, 187, 189 s„ 191, 250, 307 s. fiduciarna ustanova 149 fiduciarni pravni posli 60, 102 fikcija, gl. fictio —, reprezentativna, retroaktivna 322 fikticijske tožbe, gl. actiones ficti- ciae filia familias 142, 296 filius familias 111, 121, 141 s., 163, 188, 191, 193, 194, 202, 296, 343, 344 -, dedovan je po njem 297, 340 -, .poslovna in deliktna sposob¬ nost 141 >s. -, pridobitev posesti 167 s. — —, traditio 193 fines demonstrare 165 finium regundorum, actio, gl. actio fiscus 146, 152, 349 — in dedovanje 407, 408, 422 —, privilegiji 59, 205, 256 s., 263, 273, 288,'340 —, zastavna pravica 256, 263, 288 fiskalno sodstvo 478 Flamen Dialis 270, 304 Flavius, Cn. 38 Florentina 75 Florentinus 52, 69, 77, 322 flumina perennia 152 foenus nauticum 37 fontes liuris cognoscendi, essendi21 fontologija 21 formae 78 formula 33, 36, 441, 452 s. — arbitraria, gl. restitutorna klav¬ zula, postopanje per formulam arbitrariam — Baetica 60, 190, 250 — Fabiana 59 — in factum, in ius concepta 437 in op. 1 — Octaviana 95 — Rutiliana 471 — Serviana 471 —, sestavine 453 .ss. — z zamenjanimi subjekti 435, 436, 460, 471 formularno postopanje 33, 63, 213, 441 s., 452ss„ 457, 460s., 462, 469ss. Fragmenta de iure fisci 59 — Vaticana 58, 66, 67 fragmentum (v digestah) 72 Fragmentum Dosithea.num 60 Francija 4, 6, 69, 85 fratres consanguinei 132, 334, 337, 375 — germani 132, 336, 337 fraus, gl. in fraudem Fronto, Papirius 53 fructus 155, prim. plodovi — civiles 155 — consumpti 180, 216 — exstantes 180, 216, 403 — naturales 155, 180 — neglecti 180, 216 — pendentes 180 — percepti 180, 216, 403 — percipiendi 180, 216, 403 —, —, ex persona domini 216 — separati 180 fundata intentio 5 fundus dotalis 193, 205, 284 s., 287, 288 — uti optimus maximus 188 fur manifestu«, suženj 122 furiosus, gl. umobolni furtum 198 G Gaius 23, 45, 46, 50 s., 64 —, antinoopolski 25, 58, 228, 449 — Augustodunensis 58 —, Huntovi fragmenti 58 Gajeve institucije 25, 51, 57 s., 69, 77, 81, 86, 228, 439, 447, 449; prim. Epitome Gai Gellius, Aulus 23, 271, 291, 299 gemeines Recht 5, 6 generalna hipoteka 254, 256 s., 288 gentiles 130 s., 323, 329, 333 genus 157 germani, fratres 132, 336, 337 gestio pro herede 382 — tutoris 310 s. GieGen, papyrus 56 glans 18 Glanvil 4 glasovanje 26 glebae adscripti 127 glebas circumambulare 165 glosatorji 4, 84 glossa interlinearis, marginalis 83 Glossa ordinaria 5, 84 gluhi 343 gluhonemi 343, 362 rvutfjLatv tov ISlov ).6yov 56, 62 500 Stvarno kazalo Go rdi jan 264, 353, 391 gospodarska zgodovina, rimska 25, 29, 30 Gothofredus Dionizij 80, 85 Gracijan 175 Gradanski zakonik 6 gradbeni predpisi 221 gradivo, tuje 18, 182, 206, 222 Graecia Magna 24 Gregorianus Codex, gl. Codex Gregorius 65 grob(išče) 121, 151, 394 Grotius H. 86 grožnja in strah, gl. vis ac metus grška filozofija, vpliv na rimsko pravo 36, 47 — - -zbirka novel 78 grški vplivi na rimsko pravo 22, 24, 37, 252, 374 grško-egipčansko pravo 43, 111 Gundobad 69 H habi-tatio 236, 239 Hadrijan 35, 41, 43, 49, 179, 414, 443 Haec quae necessario 71 Haloander G. 80, 85 Hammurabi 12, 248, 370 Harmenopulos K. 60, 83 heredi a semet ipso legari non po¬ teši 415 heredis in-stitutio 109, 341, 348 ss. —• — ex re certa 353 hereditas 319, 323 — iacens 322 s., 329 hereditatis petitio 213, 400 ss. -in reivindikacija 400, 401, 402 -- possessoria 405, 406 heres 319, 320 — domest-icus 321, 380 — ex asse 349, 392 ss. — ex bes-se, semisse 349 — ex re certa 553 — extraneus 321, 322, 323, 371, 373, 380, 382, 383 — fiduciarius 425 ss. —• necessarius 321, 328, 380 — suns 18, 137, 321, 323, 528, 333, 336, 355, 366, 370 s., 375, 383, 390, 391, 395 s. — voluntarius 321, 329, 380 heretiki 343, 344 hermenevtika, juristična 17 Hermodor 24 Hermogenianns 63, 65 —, Codex, gl. Codex Haksabiblos 60, 83 hipoteka 157, 252-ss., 256-s., 258, 259, 262 s., 288 —, vesoljna 254, 256 s., 288 holografna oporoka 361, 363 homo 121 — liber bo-na fide serviens 126, 163 honorarno pravo 4, 21, 33 -ss., 41, 207, 324 s-s., 330 ss., 360, 372 s., 382 s., 384, 386-s., 390 s., 395 ss., 405 s., 441 -s., 452 -ss., 457 ss., 460 s., 469 ss., 472 ss. in passim. -, doba 22, 30 ss. - , recepcija v civilno 35, 285, 437 Hugo 84 humanitas 79 Huschike 62, 87 livperocha 251 hypotheca, gl. hipoteka — tacita 256 hypothecaria in rem actio, gl. actio I Iacobus 84 iactu-s missilium 178, 194 Iavolenus Priscus, C. 49 Idioslogos 56, 62 ignominia 396 ignorantia facti, iuris 102 s. imetnik 162, 164 imisije 226 s. immiscere se here-ditati 395 imovinska izvršba 134, 300, 442, 468, 469 ss., 482 — sposobnost 121 s., 130, 163, 279 s., 296 ss. — — korporaci j 147 ss. -- otrok 296 ss. - žene 279 s. imovinsko pravo 9 - otrok 296 ss. - zakoncev 279 ss. iinpensae, vrste 216 — pri heredita-tis petitio 404 — pri reivdn-dikaciji 216 s. — pri vrnitvi -dote 286 Imperaloriam maiestatem 77 Stvarno kazalo 501 imperij, pretorjev 31, 33, 170, 453, 472; prim. iudicium imperio con- tinens impetralio dominii 260 impuberes 120, 126, 136 s., 167, 205, 300, 301, 305, 307 ss., 343, 347, 355, 595 —, arogacija 300, 340 — infantia maiores 136, 137, 141, 192, 240, 311 in bonis habere 160 s. in causa caduci 389 s. in complexu, recepcija 5 in diem addictio 91 in fraudem creditorum 114, 396 —• — legis agere 115 in integrum restitutio, gl. restitutio in integrum in iure, gl. postopanje in iure in iure cessio 25, 97, 103, 109, 112, 152, 159, 176, 190 ss., 197, 200,240, 241, 306, 308, 412, 413 -hereditatis 191, 383 s. — -užitka 243 -varuštva 308 in ius vocatio 32, 479 in legitimis hereditatibus successio non est 323, 325, 329 in mancipio 126, 294, 304, 306, 307, 396 in partes secare 451, 468 in posses9ione esse 164 inaedificatio 182 incapax 389, 408 incertae personae 345 s., 418, 422 incestuosi 302, 336 Index interpolationum 74 indices 75, 80 indignitas 349, 365, 376, 408 s., 430, 431 individualistični značaj rimskega prava 8, 320, 395 infamia, infamis 126,143 s., 272, 282, 312, 467, 469, 472, 482 infans 110, 112, 136 s„ 141, 192, 197, 305, 310, 312, 387 infitiando res crescit in duplum, gl. res infitiando ... Infortiatum 75 ingenuiteta 135, 294 ingenuus 125 s., 135, 144, 272, 277, 330, 334 iniuria 375, 376 iniuriarum aotio, gl. actio Inocenc III., papež 175 inoficiozna oporoka 374 ss. — teorija 378 — tožba, gl. querela inofficiosi te¬ stamenti insinuatio 430 inskripoija 72, 73, 76 inspectio 463 instituere 47, prim. pravni pouk institutio beredis 109, 341, 348 ss. -ex re certa 353 Institutiones 46, 47 —, Gajeve 51, 57 s. in passim. —, Justinijanove 77 —, —, Teofilova parafraza 81 insula in flumine nata 182, 237 -mari nata 177 insula, pignus 256, 263 intentio 454 in passim. —, fundata 5 inte-r absentes, ipraesentes 207, 209, 438, 482 intercesija 42, 255 interdicta 34, 162, 169 ss., 245, 271, 279, 295, 405 s., 421, 473 ss., prim. interdictum — adipiscendae possessionis 171, 255, 405, 474 — duplicia 171, 172, 474 — exhibitoria 474 — probibitoria 171, 474 — recuperandae possessionis 170, 173 s., 474 — restitutoria 173, 474 — retinendae possessionis 170, 171 s., 474 — simplicia 173, 474 interdictio aqua et igni 129, 133 interdictum, gl. interdicta, inter- diktno postopanje — de aqua 245 -arboribus caedendis 223 -clandestina possessione 174 - fonte 245 -glande legenda 18, 223 -itinere actuque privato 245 -liberis exhibendis, item du- cendis 135, 271, 279, 291, 295 -migrando 256 -precario 174 -superficiebus 246 -tabulis exhibendis 365 502 Stvarno kazalo interdictum de uxore exhibenda (ac ducenda) 271, 279 -vi (armata, cottidiana) 169, 175 s., 175, 246, 393 — demolitorium 226 — quam hereditatem 402 — quod legatorum 405 s., 421, 430 — quorum bonorum 171, 384, 405 — reddere 170, 171 — Salvianum 171, 253 — .secutorium 474 — si arbor dn alienas aedes im- ipendebit 223 -alienum agrum im- pendebit 223 — unde vi, gl. de vi — uti posside-tis 170,171 ss., 175, 246 — utrubi 170, 172 interdiktno postopanje 170, 473 ss. —■ —, zgodovina 170 interpolacije 35, 71, 73 s., 79 s., 85, 87 interpositio auotoritatis, gl. aucto- ritatis interpoisitio interpretacija, gl. razlaga interrogatio in dure 382 intestabilis 142, 343, 347, 463 intestatni dedič, gl. dedič — kodicil 424 intestatno dedovanje 320, 321, 323, 325, 327 ss. -ascendentov 337 -bratov in sester, pravili in po poli 337 s. -, civilno 327 ss. -descendentov 336 -kognatov 325, 330, 333, 336 ss. -nezakonskih otrok 335, 339 -po Justinijanovih novelah 336 ss. - senatovi in cesarski za¬ konodaji 334 ss. —• — posinovljenca 301, 336 -, pretorsko 325, 330 ss. — — preživečega zakonca 325, 334, 338 -vdove 271, 278, 280, 338 s. inventar, pravna dobrota 397 s. —- varovančeve imovine 313 invitus nemo rem cogitur defen- dere 213, 437 Irnerij 4, 84 Italija 4, 6, 79 —, organizacija pravosodstva 443 iter 152, 230, 231, 234, 245 iudex 32, 444, 449, 450, 453, prim. sodnik —, si litem suam fecerit 465 —- unus 444, 453 iudicare iubere 443, 457, prim. ius- sum iudicandi iudicium calumniae 468 — Cascellianum 39, 474 — dabo 33 — domesticum 278, 293 — imperio continens 200, 453, 458, 465 — legitimnim 200, 241, 453, 458, 465 — operarum 125 — rescindens, rescissorium 476 — secutorium 170, 474 Iulianus, car.igr. profesor 78 Iulianus, Salvius 35, 44, 46, 49, 169, 174, 197 s., 201, 253, 330, 332 iura in personam 156 - re 156 -aliena 157, 227, 230 ss. -in priposestvovanje207, 208, 264 s. — persoinalissima 236, 319 s., 393 — praediorum rusticorum 152 iuramentum, gl. iusiurandum iure hereditario, iure peculii 297, 340 — quodammodo peculii 343 iuridici 443 iurisdictio contentiosa 443 iuris ignorantia 102 s. — possessor 401, 405 — (quasi) possessio 242, 245 — prudentia 16 — — 'theoretieo-practica 85 ius 3 ius antiquum 63 — adcrescendi 371, 373, prim. akre- scenca — Aelianum 38 — anuli aurei 126 — civile 4, 24 ss., 33 in passim. — cogens 9 s. — commune 10 s. — dispositivum 9 s. — distrahendi 10, 251, 258 ss., 262 — edicendi 31, 42 — emphyteuticarium 248 Stvarno kazalo 503 ius ex auctoritate principis respon- dendi 44«., 48, 50, 63 — Flavianum 38 — gentium 30, 36 s., 47 — honorarium, gl. honorarno pravo — homorum 128 — impetrandi dominii 260 — in agro vectigali 247 — liberorum 140, 272 s., 315, 334, 343 — non scriptum 12 — offerendi 258 -et succedendi 262 — perpetuum 247 — postliminii 123 — privatum 8 s. — prohibendi 218, 228 — protimiseos 248 — publicum 8«. — quintae relationis 41 — scriptum 12 — singulare 10 s. — suffragii 128 — tollendi 216, 404 — vendendi 294 — vetus 63 — vitae ac necis 121, 130, 272, 293 s. iu-siurandum calumniae 224, 226, 424, 468 — in litem 214 iussu patris 344 iussum iudicandi 32, 440 iusta causa 164, 192, 197 s. iustae nuptiae 121, 128, 129, 267, 269, 270, 276, 278, 293, 298 Iustinianus, cesar 3, 22, 70 ss. in passim. —, Codex 71, 76 s. —, zakonodajne reforme 70 ss. in passim pri posameznih pravnih likih, prim. Justinijanova kodi¬ fikacija Iustinus I., cesar 70, 277 iustum initium possessionis 208 iustus titulus 205, 208, 210, 219, 242, 264 izenačenje legatov in fideikomisov 424 s. izgubitev državljanstva 129 — posesti 168 -na planinskih pašnikih 168 -- — zemljiščih 169, 174 —• pravice 118 izgubljene stvari 178, 229 izjava poslovne volje 92, 97 ss. — --, brezoblična 98 s. -, oblična 97 s. -.soglasje z voljo 100ss. — pred sodnikom ali občinskim oblastvom 385 — pri pouku, v šali, igri 101 —.simulirana 101 s. izpodbojnost 114 s., 369, 374 ss., 378 izpolnitev po litisJkontestaciji 459 izpostavitev novorojenčka 293, 305 izpovedbe prič, strank 462 s., 480 izredno priposestvovanje 209 s. izročitelj 192 ss., prim. tradent izročitev, gl. traditio izvedena posest 166 — pridobitev 118, 176 in passim izvedenci 463 izvršba 441, 442, 461 —, imovinska 134, 300, 452, 468, 469 ss., 482 —.osebna 451, 468 s., 482 izvršilni naslov 451, 467 izvršilno postopanje 434, 440, 441, 442, 450, 467, 468 ss., 482 J javnost postopanja 445, 447, 462, 479 Jhering R. 87, 166 jurisdikcijski magistrat 443 s. juristična dejstva 89 ss. — hermenevtika 17 juristične osebe, gl. pravne osebe Justinijanova kodifikacija 3, 4, 5, 6, 13, 22, 34, 56, 70 ss., 84 in passim -in novele 79 -, izdaje 80 -, proglasitev v Italiji 79 -.usoda na Vzhodu 80ss. -,-Zapadu 83 ss. Justinijanove digeste 35, 54, 56, 58, 59, 71 ss., 80, 84 in passim. -, indices 80 -, izdaje 75 -. komentiranje 75, 80 K kaduciteta, gl. caducum, in causa caduci Kaligula 29 504 Stvarno kazalo kanonsko pravo 5, 6, 175 s., 206, 273, 361 op. 1 Karakala 42, 56, 128, 207 s., 294 Karakalova konstitucija, gl. con- stitutio Antoniniana kasačijski zakon 64, 71 kasijanci, gl. sabinijanci xata noSa 75 kavtelarna jurisprudenca 16, 38,40 kavzalni pravni posli 93 kazen, prenehanje oblasti nad suž¬ njem 122 —, •— očetovske oblasti 305 —, —■ patronata 125 s. Keller Fr. L. 86 s., 439 s. op. 1 Kirena, konstitucija za 56 klasična doba 3, 22, 40 ss. in passim klasiki 4, 22, 44 ss. — do Hadrijana 48 ss. —, .spisi 16, 22, 46, 48 ss., 57 ss. •—■, —, direktno ohranjeni 57 ss. —•, •—, uporabljanje 16, 63 s., 75 —, —, vrste 46 —, zasluge 45 s. Klavdij 29, 42, 122, 276, 315 —, edikt 42, 122 klavzula, kodicilarna 424 op. 2 klinopis 88 kmečki stan, rimski 25, 29, 30 kodifikacija 12 — Justinijanova, gl. Justinijanova kodifikacija kodifikacije, grške 12 —, moderne 6 s., 12, 14 —, rimske 3, 12, 13 kodicil 309, 368, 410, 416, 424 —■,intestatni 424 kodicilarna klavzula 424 op. 2 kognati 130 in passim. —, dedovanje 325, 330, 333, 336 ss. kognatsko načelo 130, 268, 325, 336 kognioijsko postopanje, gl. postopa¬ nje extra ordinem kolacija, gl. collatio koledar 37, 38, 116, 445, 447, 479 kolegatarji 421 kolizija statutov 84 kolonat 127 komicialna zakonodaja 22, 26 ss., 30 s., 40, 441 — — pod principatom 29, 40 komiciji, gl. oomitia komodatar (le detentor) 162 konkludentna dejanja 99 konkubinat 274 —, otroci iz 302, 339, 347 konkurz 469 ss., 482, prim. venditio bonorum —.privilegirane terjatve 471 —■, zapuščinski 396, 407, 470, 471 Konstantin I. 63, 64, 124 s., 209, 252, 289, 292, 294, 297, 311, 317, 362, 374, 446, 447, 479 in passim. konstitucije cesarjev 42, 56 s., 63, 64 s., 70, 71, 76, 77 s. konsumpcijski učinek litiskonte- stacije 458 korporacija 145, 146 ss. korporacije, imovinska sposobnost 147 ss. —, javnopravne 146 s. —, testamenti factio passiva 148 s., 346 —, zasebnopravne 146, 147 ss. Koschaker P. 88 kridar, gl. prezadolžene« krščanstvo, vplivi 63, 79, 267, 273, 274, 291, 292, 336, 381, 447, 479 Kriiger P. 62, 66, 77, 80 kupne pogodbe, ohranjene 61 kuriatni komiciji, gl. comitia cu- riata kurija 408 kurulski edili 34, 35, 443 kvazikontraktna obligacija 312, 412, 425 kvazipupilarna substitucija 356 kviritska lastnina 128, 159, 2t0 in passim. L Labeo, M. Antistius 23, 45, 47, 48 laesio 138 s. Lambert E. 23 langobardsko fevdno pravo 5, 6 lastninska pravica 109, 157, 158 ss., prim. dominium -, rimska 158 ss., 210 -, —, bonitarna, gl. bonitarna lastnina -, —, civilna, gl. dominium ex iure Quiritium -, —, omejitve 221 ss. -, —, zgodovina 159 s. -, —, zaščita 210 ss. Stvarno kazalo 505 Latini 127 ss., 273, 276, 299 op. 1, 347 — coloniarii 128 — Iuniani 124, 128, 343, 347, 381 laudatio auctoris 212 laudemium 249 Lauterbach W. A. 86 lectio Florentina 75 — Pisana 75 — Taurelliana 75 — vulgata 75 legatar 200 s., 240, 257, 273, 390, 397, 398, 410 ss., 425 —, nevrednost 409 —, sposobnost 410, 418 —, zastavna pravica 257, 425 legati in fideikomisi 422 s. -, izenačenje 424 s. —, obremenjenec 411 —.predmet 414s. —, splošni predpogoji 410 ss., 417 ss. —.vrste 411 ss. legatum 410 ss., prim. volilo —, debitum 412 — dotis, pro dote 286 — generis 415 — incertis persomis 418 — liberationis 412 — nominis 412 — optionis 415 — partitionis 412 s. — per damnationem 109, 411 ss., 421 —• — praeceptionem 413 s. -vindicationem 176, 200 s., 240, 255, 411, 415, 420 s. — poenae nomine relictum 418 — servitutis 240, 411 — sinendi modo 413, 423 lege agere, gl. legis actio leges (naspr. ius) 63 Leges Constantini. Theodosii, Leo- nis 68 leges datae 29, 55 — dictae 29, 55 — edictales 65 — erraticae, fugitivae 73 — geminatae 72 — generales 65 — imperfectae 10 — latae 27, 29, prim. leges rogatae — mancipii 188 — minus quam perfectae 10, 290 — municipales 29, 55 — perfectae 10 leges plus quam perfectae 10 — publicae 13 — rogatae 27, 28 -, ohranjene 28, 55 — Romanae 69 —• usu receptae 84 legija 340, 408 legis actio 32, 38, 440 s., 447 ss. -per condictionem 58, 449 s. -iudicis postulationem 58, 449 -manus iniectionem 450 ss., 468, 469 -pignoris capionem 452, 468 -- sacramento 447 ss., 462 legisakcijsko postopanje 32, 33, 440 s., 447 ss., 459, 462, 464, 468 s. legitimatio 293, 302 s., 336, 371 — per oblationem curiae 303 -rescriptum principis 302 ->subsequens matrimonium 302 — — testamentom 303 Lenel, Edictum perpetuum 35, 88 —, Palingenesia iuris civilis 73, 88 lenocinium 143 Lentulus, Lucius 422 Leon I. 149, 263, 346 Leon VI. Filozof 82, 274 Leon III. Izavriški 81 leto, premično 116 lex 21, 27, 72, prim. leges, zakon — Aebutia 28, 33, 35, 441, 452 — Aelia Sentia 114, 125, 128 — agraria 29, 40 — annua 31 — Aquilia 14 — Atilia 28, 308 — Atinia 203 — Calpurnia 450 — Canuleia 24, 277 — Cincia 10, 28, 281, 288 — Claudia 315 — Cocceia agraria 29, 40 — collegii 147 — coloniae Genetivae Iuliae 29 — commissoria 251 s. — Cornelia de captivis 123, 344 -falsis 359 -- — iurisdiotione 31 — de imperio Vespasiani 55 -praedonibus coercendis 28 -villae Magnae colonis 56 — Dei 67 506 Stvarno [kazalo lex duodecim tabularum, gl. zakon XII plošč — Falcidia 9, 375, 420 — Fufia Caninia 115, 125 — Furia de sponsu 28 -testamentaria 419 — Genucia 14 — Hortensia 27 — Hostilia 459 — Iulia de adulteriis 28, 272, 278, 284, 292 — — — ibonis cedendis 469 -- collegiis 147 -— fundo dotali 28, 193, 284 -maritandis ordinibus 144, 272, 407 — -vi privala 203, 433 op. 1 — — et Titia 308 -iudiciorum privatorum (iudi- ciaria) 33, 441, 452, 453, 465 -vicesimaria 364 — Iunia Norbana 124, 128 — Latinus Largus 264 — Licinnia 449 — Malacitana 55 — Manciana 56 — metalli Vipascensis 55 — Minicia 129 — municipalis Tarentina 29 — Papia Poppaea 27, 144, 272, 420 — Petronia 122 — Pinaria 449 — Plaetoria 28, 138 ss., 317 — Plautia de vi 28, 203 --Papiria 128 — plebisvescitum 27 — Poetelia 468 s. — posterior derogat priori 13 — Publilia de sponsu 451 — — Philonis 28 — Quinclia de aquaeductibus 28 op. 1, 55 — Rhodia de iactu 37 — Romana Burgundionum 69 s. —• — Visigoithorum 53, 58, 60, 66,69 — Ruibria de Gallia Cisalpina 28, 439 — Salpensana 55 — Scribonia 241, 242 — Silia 450 — Vallia 451 — Visellia 135 — Voconia 329, 333, 345, 419 s. ležeča zapuščina, gl. hereditas ia- cens libelli contradictorii 479 — refutatorii 481 libellus 43 — oonventionis 479, 480 — repudii 292 Liber Papiensis 83 — singularis enchiridiii (Pomp.) 50 — — regularum (Ulp.) 54, 59 liberatio legala 412 liberi 121, 293, 331, 335, 372 S., 375 — naturales 274, 339 libertas rei 218 libertus (orcinus) 123 s. libralna oporoka 358 ss. Libri ad edictum 35, 46 -Q. Mucium 39, 46 — — Sabinum 46 — disputationum 46 — si-ngulares 46 — tres iuris civilis 48 libripens 98, 186, 342, 359 Licinnius Rufinus 54 lis imaginaria 190 listine 60 ss., 263, 302, 463, 480 litis aestimatio 214, 258, 455 — contestatio, litiskomtestacija 200, 206 s., 208, 213, 215 s., 258, 403 s., 441, 453, 457 ss., 460, 461, 466, 477, 480 -, učinki 457 ss. -v ekstraordinamem posto¬ panju 477, 480 — denun.tiatio 479 litora maris 151 ljudske skupščine, gl. comitia ljudski tribuni, gl. tribuni plebis locatio conductio 246, 248, prim. na¬ jemna, zakupna pogodba locus religiosus 121, 151 ločitev plodov od matične stvari 155, 180 longa manu traditio 166, 195 longae possessionis praescriptio 56 longi temporis possessio 209, 264 s. — — praescriptio 207 s., 209 Loinginus Castor, C. 62, 360 longissimi temporis praescriptio 209 Louisiana 7 Stvarno kazalo 507 lucida intervalla 140, 316 lucra nuptialia 10, 290 lukrativni pravni .posli 91, 137 M Maecianus, L. Volusius 51, 60 magister bonorum 470 magistrat 26 s. —, jurisdikcijski 443 —•, sodelovanje pri zakonodaji 26 ss. —, volitev 27, 35 magistri iuris 47 mala fides superveniens 206 malae fidei possessor 162, 204, 215 s., 403 s. mancipacija 25, 74, 97, 103, 109, 112, 141, 152, 159, 176, 186 ss., 190,197, 200, 240, 241, 306, 357 s., 360, 412, 413 —, učinki 187 s. mancipacijska oporoka 357 s., 360, 393 op. 1, prim. oporoka mancipium 306, prim. in mancipio mandat, nepodedljivost 320, 393 — za tradicijo 194 mandatela 558 mandatum (principis) 44, 56, 64 Manilius M’. 39 manu militari 213 — mittere 125 manum dapellere 450, 451 manumissio 109, 123 ss., 306, 307 in passim. — censu 109, 124, 306 — convivii adhibitione 124 — fideicommissaria 124, 423 — in ecclesia 124 s. — inter amicos 124 s. — per epistulam 124 s. -mensam 124 s. — skupnega sužnja 228 — testamento 109, 124, 306, 321, 396 — vindiota 109, 123 s., 306 manus 129, 130, 133 s., 267, 270 s., 278, 314, 366, 370, 371, 372 — iniectio 413, 450 ss., 468 s. -iudicati, pro iudicato 451 — mo rtu a 145 Marcellus, Ulpius 51 Marcianus Aelius 54, 69, 77 —, Notae k Papinijanu 64 Marcijan, cesar 346 Mark A vreli j 43, 139, 277, 324, 346, 407, 433, 443 Martinu« 84, 378 mase v digestah 73 mater familias 270, 278 materin 185 materiali je 18 materialno nujno dedovanje 374 ss. mati, gl. mater familias —, dedna pravica po otrokih 333, 334«., 337 —, dedovanje po njej 333, 535, 336 —, oporoka 362 s. —, vpliv na otrokov pravni položaj 120 matrimonium 269 ss., prim. zakon — cum manu 270, 278, 279 s., 290 s., 371 in passim. — legitimum 269 in passim, prim. iustae nuptiae — sine manu 270 s., 278 s., 279 ss., 290 s., 331, 334 in passim. me|a 199, 221, 222 mejni spori 199, 222 menjalna pogodba 47 menses aestivi, hiberni 445 mentalna rezervacija 100, 101 mesec, premični 116 mestne občine 146, 148 s., 246, 247, 346 mešetar 111 metns 36, 93 s., prim. v.is ac metus, actio, exeeptio quod metus causa militia, donatio ad emendam 375, 391 minor XXV annis 103, 138 ss., 141, 205, 208, 257, 309, 317, 396, 476 mirovanje zastaranja 439 missio in bona 470, 475 -possessionem 225, 255, 423, 453, 472, 475, 482 -ex edicto divi Hadriani 404 s. — in rem 475 Mitteis L. 74, 88 Modestinus, Herennius 54, 60, 64, 69 modus 109, 149, 252 molk, strankin 99 Mommsen T. 55, 57, 59, 61, 62, 66, 75, 87 monogamija 269 monstrum 119 16 Rimsko pravo 1/2. 508 Stvarno kazalo moreš diuturni 14 — graviores, leviores 286 morska obala 151 mortis causa capio 430 s. -donatio 429 s. m os 14 motiv, gl. nagib moventia 154 Muciana, cautio 39, 351 —, praesumptio 39, 281 mulier familiae suae et caput et finis est 267 munera 125 — personalia 272 municipium 146, 247, prim. mestne občine munus publicum 308 N N (= dies nefasti) 37, 445, 452 nagajivo pravdanje 224, 226, 467 s. nagib 93 ss. najditelj 178, 179 najemna pogodba 109, 246, 256 najemnik (le detentor) 162 s., 176 naključje, odgovornost za 215, 403, 404 namestnik, direktni, indirektni 110 ss. — prostovoljni, zakoniti 110 — v civilnem pravdnem postopa¬ nju 459 ss. namestovanje 110 ss., 168, 188, 310 s., 316 —.direktno 110, 111 ss. —.indirektno 111, 112 — po civilnem pravu 111 s. -Justinijanovem pravu 113,168 -klasičnem pravu 113, 168 -— pretorskem pravu 112 s. —.pravdno 143, 459ss. —• pri pridobitvi posesti 113, 168 —.varuhovo 113, 168, 459 napake stvari ob mancipaciji 188 s. naplavine 182 naravne sestavine 91 naravni zakon 1 naravnopravna šola 6, 86, 176 naročilo, gl. modus nasciturus 120, 321, 327 — pro iam nato habetur ... 120 nasilje, gl. vis nasledovanje 118, prim. vesoljno nasledstvo nasprotno dejanje 367 nata, actio 209, 438 natalium restitutio 126 naturalia negotii 91 naturalis, computatio 116 s. — possessio 164 navajalni zakon 16, 51, 64, 71, 76 navajanje mest iz virov 72, 76, 77, 78 navidezna kupna, najemna pogod¬ ba 101 — pravda 190 navidezni pogoji 106 s. — pravni posli 101 — zakoni 101, 271, 314, 343 ne bis in idem 464, prim. 458 necessarii heredes, gl. heres nečistovanje 272 nedelja 447, 479 nedoletni, gl. minores XXV annis nedorasli, gl. impuberes negatoria, actio, gl. actio negotiorum gestor 112, 178, 316 inegotium, prim. pravni posel — claudicans 137 — dissimulatum 101 — inter vivos, mortis causa 91 —, sestavine 91 — sollemne, non sollemne 91 neizvrševanje služnosti 243 Nemčija 4, 5, 85, 87 nemi, oporoka 343 nemini res sua servit 229, 232 nemo plus iuris in alium transferre potest quam ipse habet 176, 193 nemo pro parte testatus, pro parte intestatus decedere potest 320, 363, 373, 375 nemo šibi ipse causam possessionis mutare potest 167 nemški praktiki 85 s. nemško državno komorno sodišče 6 napodedljive pravice 236, 319 s., 393 s. — tožbe 320, 376, 378, 393 s. neposrednost postopanja 462 nepremičnine 153, 202, 203, 204, 205, 207 s., 209, 284 s., 287, 311, 317 nepristne služnosti 239 Neratius Priscus 50, 220 Nero 29, 413 Stvarno kazalo 509 Nerva, cesar 29, 43, 149, 363 nesoglasje med izjavo in voljo. 100 ss. -- - , nezavestno 102 ss. -- —, zavestno 101 s. nesvobodni, gl. sužnji neveljavnost pravnih poslov 114 s. nevrednost, gl. indignitas nezakonska mati 132, 267, 302, 335, 336 s., 339 nezakonski oče 302 s., 339 — otroci 129, 132, 267, 301, 302 s., 335, 336, 337, 338, 339 ničija stvar 123, 177 ss., 322 ničnost 114, 115, 378 ničnostna teorija 378 Nizozemska 4, 6 Ns N s (= Numerius Negidius) to¬ ženec noksalna odgovornost 294, 296, 306 nomina ipso mre divisa 395 nominatim 371, 372, 373 nominatio auctoris 212 Nofio;, yea>Qyixo; 81 — 'PoSCiov vavuxo; 81 non facere 232 — liquet 462 — usus 243 Noodt G. 85 nota censoria 143 Notae 46, 64, 71 notar, gl. tafoularius Notitia dignitatum 60, 68 nova clausula Iuliani 390 novae tabulae 366 ss. novatio necessaria 458 novela 18: 375 — 61: 285 — 107: 363 — 115: 377 s. — 118: 336 ss. — 119: 209 — 127: 336, 337 novele, Justinijanove 77 s., 79, 81 —, —, latinske 78 — , postteodozijanske 66, 69 novorojenčki, izpostavitev 293, 305 — .prodaja 294 —, usmrtitev 293, 294 noxae datio 294, 296, 306 nuda voluntas 98, 382 -domini sufficit ad rem trans- ferendam 167 nudo animo retinere possessionem 168 nujno dedovanje, formalno 370 ss., 375, 377 -, materialno 374 ss., 377 nuncupatio 188, 358, 360 nuntium remittere 292 nuntius 111, 112, 292 nuptiae, incestae 276 —, iustae, gl. iustae nuptiae O Obče pravo 5, 6, 139, 317, 337 -, angleško, gl. Common law Obči državljanski zakonik 6, 86 običajno pravo 11, 12, 13 s., 23, 63, 267, 325 -in postavljeno pravo 12, 13 s., 63 — —, pomanjkljivosti in prednosti 12 -, poznanje 14 obiti zakon 115 objavljanje zakonov 27 objestnost 224, 227, 467 obličnost 97 s., 357, 366, 411, 418 in passim. obligacija, strogo osebna 393 op. 1 obligacijska pravica 156 s. obligacijsko pravo 9, 25, 30, 34, 42, 113 oblika oporoke 357 ss. — pridobitve dediščine 381 s. — razporoke 292 — sklenitve zakona 269 ss., 273 obljuba dote 283 s. obogatitev 96, 137, 174 obrazci, pogodbeni 37 s. —.pravdni, gl. pravdni obrazci obsequium et reverentia 125 obsignatio 359, 361 obsodba na delo v rudnikih. 123 -denar 213 s., 402, 454 s., 464, 481 -smrt 123 -vrnitev stvari 213, 481 occasio legis 18 occupatio 176, 177 ss., 322 — bellica 179 ocena dokazov 463, 480 16* 510 Stvarno kazalo ocenitev spornega predmeta, gl. li- tis aestimatio Octavius 95 očetovska oblast, gl. patria potestas -, dolžnosti 295 -, imovinskopravne posledice 130, 296 ss. -, nastanek 298 ss. -, osebnopravne posledice 293 ss. —• —, pravice 293 ss. -. prenehanje 19, 130, 304 s. -, sankcije 295 -, spor o 135, 295 odgovori pravnikov, gl. responsa odgovornost za delikte 122, 142, 320, 393 odgovornost za zapustnikove dol¬ gove, gl. dedič odklonitev dediščine 381, 382, 385 s. — volila 200 s., 411, 421 odložni pogoj 105 s., 109, 124, 126, 198, 200, 350 odobritev 404 odpovedati se pravici 118, 243, 247, 264, prim. odklonitev dediščine Odrešenik, oporočne naklonitve 346 s. odslovilno pismo 292 odsotnost v civ. pravdnem postopa¬ nju 452, 461, 470, 475, 476 odstavitev varuha 312, 313 odsvojitev 118 — fideikomisnih stvari 428 — pendente coodicione 106 — rei litigiosae 459 — sužnja z naročilom 109 s. — tuje imovine 193 s., 310, 316 — varovančeve imovine 193 s., 310 odtrgana zemlja 182, 224, 322 officium pietatis 374 ogled stvari 463 ohranjene konstitucije 56 s. — leges 55 s. — listine 60 ss. ohranjeni klasični spisi 57 ss. — -, izdaje 62 — papiri in pergamene 56, 58, 59 s., 62, 71, 128, 207, 274, 359 s. — senatovi sklepi 56 — viri 28, 35, 39, 54 ss., 66, 67 ss., 69 s., 70 ss. okupacija, gl. prisvojitev omejitve lastnine 158 s., 221 ss. — -—, javnopravne 221 -, zasebnopravne 222 ss. -, —, civilne 222 s. -, —, pretorske 223 ss. — legatov 417,ss. — osvoboditev 125 — poslovne sposobnosti 136 ss. — pravne sposobnosti 120 ss., 145, 146, 147 ss. omittere hereditatem 382, 385 omnia iudicia absolutoria 459 omnis condemnatio pecuniaria 213, 402, 454 s., 464, 481 operae officiales 125, 134, 273 — servorum vel animalium 236, 239 operiš novi nuntiatio 225 s. opinio necessitatis 12 Opiniones 46 oporečnost 144, 375 oporočna svoboda 25, 370, 377 oporočni dedič, gl. dedič -.postavitev 109, 341, 348 ss. -, — pod pogojem 327, 350 ss., 580 -, — z naročilom, z rokom 352 oporočno dedovanje 320, 341 ss. in passim. oporoka 320, 323, 341 s. in passim, prim. testamentum — comitiis calatis 37, 357 — gluhonemega 343, 362 —, holografna 361, 363 — in proeinctu 357, 363 —. izpodbojnost 369, 374 ss. —, izvirnik, hranjenje 359, 365 —, —, nedeljivost 394 —, javna 361 —,jezik 348 —, libralna 358 ss. —, mancipacijska 357 s., 360, 393 op. 1 — na deželi 362 —, nepopolna 368 —.neučinkovita 366 ss. —, nova 366 ss. —, oblika 357 ss. —, otvoritev 364 ss., 404 —, pismena 358 s., 361 —, podpis 359, 361, 362 —, postavitev dediča 109, 341, 348 ss. —. prečrtanje odredb 367 — pred župnikom 361 op. 1 Stvarno kazalo 511 oporoka, preklicanje 367 s. —, pretorska 360 —, sila, zvijača 349, 359, 408 — slepca 362 —, sodelovanje pri 347 s. —, sposobnost za napravo, postavi¬ tev, gl. testamenti factio activa, passiva —, — žene za napravo oporoke 140, 343, 360 — tempore pestis 362 —, uničenje listine 359, 367 —, ustna 357 ss., 361 —, vojaška 11, 44, 357, 363 —, vsebina 348 ss. oporoke, ohranjene 62, 359 s. oralni fideiikomis 424 oratio 41, 403 — Severi 193, 311 — Severi et Antonini 281 oratores 464 orbus dimidium capit 273, 581, 422 organični značaj prava 2 originarna pridobitev 118 osebe alieni iuris, poslovna in de¬ liktna sposobnost 141 s. —, fizične 119 s. — pravne 92, 119, 145 ss., 346 s. osebna izvršba 451, 468 s., 482 osebno pravo 9, 119 ss. osma priča 362 ostentum 119 ostraka 62 osvoboditev, gl. manumissio osvobojenec 123 ss., 273, 334, 340 —, dedovanje po 334, 340 — kot dedič 321, 396 osvobojenka 273, 274, 277, 315, 334 otok v morju 177 — v reki 182 otroci, gl. liberi, infans —, nezakonski, gl. nezakonski —, ob razporoki 292 —, predpogoji za dedovanje 272 s., 381, 422 otvoritev oporoke, gl. oporoka, o- tvoritev P pacta praetoria 34 pactiones et stipulationes 241, 242 pactum 90, 467 pactum anticbreticum 252, 257 — de distrahendo 251, 258 -non distrahendo 251, 259 -peten do 456 s. — de reddenda dote 288 -vendendo, -gl. de distrahendo — fiduciae 60, 102, 187, 189 s., 191, 250, 307 s. — hyipothecae 255 — reservati dominii 198 Pais E. 23 palica, gl. vindieta Palingenesia iuris civilis 73, 88 Pandectae 72, prim. Justinijanove digeste pandektisti 87 Papinianus, Aemilius 52, 64, 67, 69, 353, 397 —, Notae k 64 —, ohranjeni odlomki spisov 60 Papinijanova masa 52, 73 papiri 56, 58, 59, 61 s., 71, 88, 128, 207, 274, 359 s., prim. ohranjeni papiri Papirius Fronto 53 — lusrtus 44, 51 papirologija 62, 88 7taQayQav, vica 82 parafernalna imovina, parapherna 280 s. naQMit).a 75 parens manumissor 304 paricijski rok 450, 481 s. parricidium 52, 294, 434 partes pro diviso, indiviso 154, 228 particijski legat, partitio legata 412 s. partus ancillae 237 pater familias 8, 25 s., 121, 129 s 133 s., 270, 275, 283 s., 286, 289, 304, 319, 343 in passim. -, dolžnosti 295 -, oblast, gl. patria potestas -.pravice 130, 293 ss. in passim — —, privolitev v otrokov zakon 275 s., 295 pater is est quem nuptiae demon¬ strant 132, 299 pati 232 patientia et usus 242 patientiam praestare 222 patria potestas 8, 128, 129, 133, 267, 293 ss., 296 ss., 298 ss., 304 ss., 307, 512 Stvarno kazalo 309, 316 in passim, prim. očetov¬ ska oblast Patriciji 22, 269 —, konubij s plebejci 24, 277 patrimonium populi 152 patrocinium 127 patronat 125 s.,_ 148, 304 s. —, dedna pravica 126, 305, 329, 334, 535, 340 —, izguba 125 s. —■, varuštvo 126, 307 s., 309, 314 Paulus, Iulius 53, 64, 67, 69, 73, 294, 397 —, Notae k Papinijanu 64 —, ohranjeni odlomki spisov 58 s. —, Sententiae 53, 58, 64, 67, 69 pays de droit coutumier, ecrit 4 peculium 122, 167 s., 296, 343, 414 s. — adventicium 297 s., prim. bona adventicia — castrense 142, 297, 298, 305, prim. bona castrensia —.predmet volila 414 s. —.pridobitev posesti 167 s., 194 — profectieium 298 — quasi castrense 297, 298, 305, prim. bona quasi castrensia —, tradicija 193, 194 pecunia populi 152 pečatenje oporoke 359, 560, 361 Pegasus 49 Peira 83 penalne tožbe 282, 320, 393 percepcija 180, 181 peregrini 127 ss., 343, 344, 422, 424, 453 — dediticii 128 peregrinska lastnina 159, 161, 210 peregrinski pretor 31, 32 s., 443, 452 persona 119 — turpis 144, 375 personae alieni, sui iuris 129 ss., 136 — in mancipio 126, 187, 294, 304, 306, 307, 321 in passim. — incertae 345 s., 371, 418, 422, 424 personalno načelo 69 pertinenca 155 petere bonorum possessionem 112, 325, 384 Peters H. 74, 82 petitio hereditatis, gl. hereditatis petitio Petri exceptiones 83 piae causae 146 piotura 183 pignoris capio, legis actio per 452, 468 — causa dndivisa 254 —, remissio 264 pignus 157, 250 ss., 252, 257 in pas¬ sim. — conventionale 255 — Gordianum 264 — in causa iudieati captum 255 s., 260, 472, 482 — in re sua 264 — insulae 256, 263 — irregulare 261 — legale 256 — nominis 254, 260 s. — pignoris 261 — praetorium 255 — publicum, quasi publicum 263 — tacitum 256 Pisana 75 pisava, gl. scriptura pismena oblika 98, 263, 292, prim, oporoka, pismena pismenost v postopanju 479, 481, prim. ustnost PUhana 46 Placentinus 84 plantatio 182 Plautius, jurist 49 Plautus, T. Maccius, dramatik 35, 170 plebejci 22 —, konubij s patriciji 24, 277 —, zbori 26 plebiscitum 27 plen, vojni 179 plodovi 155, prim. fructus —, odgovornost za 215 s., 403 s. —, potroški radi p. 216 s., 404 —, pridobivanje lastnine 176, 180 s., 236, 248, 257, 286, 287 —, zastavna pravica 256, 257 plus petitio 464 s. počitniške stvari 447 podedljivost tožb 459, gl. nepoded- Ijivost podkupljivost sodnika 465 podpisanje oporoke 359, 361 poena 274 — dupli adversus infitiantem 413, 468, 469 Stvarno kazalo 513 poenae temere litigantium 467 s. poenales actiones, gl. actiones poe- nales pogodba 90 pogodbe v prid tretjim 113 pogodbena globa 274 — sposobnost 430 pogoj 104 ss., 108, 109, 187, 198, 247, 309, 310, 327, 350 ss., 354, 380, 419, 420, 464, prim. condicio —, fikcija izpolnitve 351 — din rok 107, 108 —, kaptatorni 350 —, kazualni 105 —, mešani 105 —, navidezni 106 s., 350 —, nedopustni, nedovoljeni 107, 350 —.nemogoči 107, 350 s. —.nesmiselni 108, 350 —, nujni 107 —, odložni 105 s., 109, 124, 126, 198, 200, 350, 380 —, perpleksni, gl. nesmiselni —, potestativni 105, 351 — pri postavitvi dediča 327, 350 ss., 380 — pri volilu 420 —, razvezni, resolutivni 105, 106, 198, 244, 264, 350 —, suspenzivni, gl. odložni —, tihi 105, 289 poljske služnosti 230 ss., 233 s., 240 ss., 243 pollicitatio dotis 284 polsvobodna razmerja 126 s. pomanjkljivosti običajnega prava 12 — postavljenega prava 13 pomen rimskega prava 3 ss., 7 s. pomešanje 183 s. pompejske pobotnice 61 Pomponius, Sextus 45, 50, 60 pontifex maximus 37 s., 116, 269, 299 pontifices, pontifikalni kolegij 32, 37 s. popularne tožbe 143 populus Romanus 146, 346 popustljivo pravo 9 s. porok 111, 451 portentosum 119 portio debita 375, 377 portio portioni accrescit 388 Portugalska 6 posel, pravni, gl. pravni posel posest 161 ss., 242, 245, 250 s. — in priposestvovanje 201 s., 203 s., 206, 242, 251 — in publicijanska tožba 219 — in reivindikacija 210, 211, 212 s., 217 — in služnosti 242, 245 — in zastavna pravica 257 s., 262, 263 —.izguba 168 s. —, izvedena 162, 166 —, lastniška 162, 164, 206 —, pravne posledice 169 ss. —, prepustitev 194 ss., 212 —, pridobitev 165 ss., 195 s. —, —, namestovanje 113, 168 —, rimska terminologija 164 — spornega predmeta 163, 448 —, viciozna, gl. viciozna posest —, zaščita 34, 162, 169 ss., 246, 248, 250 s., 257 —,— po občem pravu 174 ss. posestnik 161 ss., 164, 165 s., 212 s., 220, 248, 250 s., 257 in passim. —.fiktivni 212 s., 219, 258, 401 —, lastniški 162, 164, 206 —, odgovornost za tujo stvar 215 ss., 402 ss. — pro herede, pro possessore 401 posinovitev 130, 133 s., 299 ss., 371, 372, prim. adoptio, arrogatio poslopja, ohranitev 221, 222 poslovna sposobnost 92, 106, 135 ss. -.omejitve 136 ss. — volja 92 ss. -, izjava 97 ss. -, soglasje med voljo in izjavo 100 ss. possessio, vrste 164, gl. posest — bonorum, gl. bonorum possessio — iuris (quasi) 242, 245 possessionem retinere 168 possessor, gl. posestnik — iuris 401, 405 possessorium ordinarium, summa- riissimum 175 postavitev dediča 109, 341, 348 ss. - ex re certa 353 — — pod pogojem 327, 350 ss., 380 -z rokom, naročilom 352 514 Stvarno kazalo postavitev skrbnika 139, 315, 317 — sodnika 444, 449, 477 — varuha 308, 309, 514 postavljeno pravo 11, 12 ss., 63 postglosatorji 4, 6, 84 s. postklasična doba 3, 4, 22, 62 ss. postklasične zbirke 67 ss. postklasični pravniki 63 postliminium 123 postopanje, civilno pravdno 434 s. —,-, apud indicem 440, 441, 445 449, 452, 458, 462 ss., 477 —,-, extra ordinem 63, 282, 295, 422, 442, 446, 472 ss., 477 ss. —,-, formularno 33, 63, 441 s., 452 ss., 457, 460, 461, 464, 466, 467, 469 ss., 472, 477 —,-, in iure 36, 440, 441, 445, 452, 457, 458, 477 —,-, interdiktno 169 ss., 473 ss. —, — —, izvršilno 440, 441, 442, 450 ss., 461, 468 ss., 482 —,-, legisakcijsko 32, 440 s., 447 ss., 457, 459, 462,464, 468 s., 472 —,-, ničnost 465 —,-, per concepta verba, per formulas, gl. formularno —,-, per formulam arbitrariam 474 —, — —, razsojevalno 440 —,-, rekuperatorno 444, 453 —,-, sponzijsko 474 —, kazensko sodno 434 —, upravno 434 postulare iudicium 457 postulare pro alio 143, 144 postumi 39, 345 s., 366, 371, 422 posvojitev, gl. posinovitev potestas, dominica, gl. dominica po- testas —, patria, gl. patria potestas potestativni pogoj 105, 351 potioris nominatio 309 potroški, gl. impensae pozakonitev 293, 302 s., 336, 371, prim. legitimatio praeceptum legis 1 praedes litis et vindiciarum 448 praedia Italica 152, 153, 160, 284 — provincialia 153, 159, 160, 207 s., 209, 210, 241 praedia rustica, subunbana, urbana 153, 311 — stipendiaria, tributaria 160, 210 — vicina esse debent 233 Praedigestum 74 praedium dominans, serviens 230 praefecti iure dicundo 443 praefeotus annonae 442, 478 — praetorio 52, 55, 78, 446, 478, 481 — urbi 446, 478 — vigilum 442, 478 praeiudicium 134, 295 — de ingenuitate 135 praelegatum 411, 415 s. praescriptio (legis) 28 praescriptio (pro actore, pro reo) (v formuli) 454, 455 s. — acquisitiva, exstinctiva 117 s. — ea res agatur 456 — longae possessionis, longi tem- poris 207 s. — longissimi temporis 209 — quod praeiudicium hereditati non fiat 401, 456 — temporis 439 praeses provinciae, gl. provincialni namestnik praesumptio 99 s. — Muciana 39, 281 praeteritio 370 s., 408 praetor 4, 22, 26, 30 ss., 93 s.s., 112 s., 124 s., 134, 139, 143 s., 159 s., 162 ss., 210, 212, 214, 219 s., 223 ss., 245, 246, 250 s., 255, 261, 275, 308, 310, 312, 314, 315, 316, 317, 318, 324 ss., 330 ss., 364, 367, 368,372 s., 382, 384, 386, 387, 390 ss., 405 s., 435 ss., 443, 452 ss., 457 s., 464, 469 ss., 472 ss. in passim. — fideicommissarhis 422, 444, 446 — peregrinus 31, 32 s., 443, 452 — iutelaris 308, 444, 446 — urbanus 31, 33, 452 praetoriae stipulationes 34, 475 s. pragmatična sankcija 65, 79 praktiki, nemški 85 s. pravdni obrazci, pismeni, gl. for¬ mula —• —, ustni 32, 38, 440, 448, 449, 450, 452, 459 pravdno namestovanje 143, 459 ss. pravica 2 s. —, absolutna 156 Stvarno kazalo 515 pravica nad življenjem in smrtjo, gl. ius vitae ac necis —, obligacijska 156 s. —, relativna 156 —, stvarna 156 s. pravna dejanja 89 — dejstva 89, 115 pravna knjiga, sirsko-rimska 68 — norma 1 — sposobnost 92, 119 s. -pravnih oseb 145, 147 ss., 346 pravne osebe 92, 119, 145 ss., 346s. — šole 47, 69, 71, 72, 74 pravni leki 442, 446, 465, 481 pravni posel 89 ss. -, abstraktni 93, 188, 191, 197 -, brezoblični 91, 98 s. -, dvo-, enostranski 90 -, imovinskopravni 91 -inter vivos 91, 107 -, izpodbojnost 114 s. -, kavzalni 93 -, lukrativni, neodplatni 91 -mortis causa 91, 107, 342 — —, navidezni, prikriti 101 s. —■ —, neveljavnost, mičnost 114, 115 -, oblični 91, 97 s. —• —, onerozni, odiplatni 91 -, osebnopravni 91 -, razlike od delikta 89, 90 -, sestavine 91 -, splošni predpogoji 92 ss. -, šepajoči 137 -v rimskem pravu 90 — —, vrste 90 s. pravni pouk 40, 47 — temelj, gl. causa pravniki, njihov pomen 15 s. —, rimski 15,s., 38 ss., 44 ss., 63 s. —,—, privilegirani 16, 44 s., 63 s. in passim. pravniški spisi, ohranjeni 57 ss. pravnomočnost sodbe 466 s., 481 pravo 1 ss., prim. ius —, atensko, atiško 152, 370, 374 — bizantinsko 80 ss., 153 — cesarsko 41, 42 ss., 63, 64 ss. —, civilno 4, 22 ss. —, — pravdno, gl. postopanje, ci¬ vilno pravdno —, dedno 9, 319 ss. —, grško-egipčansko 61, 111 pravo Hammurabijevega zakonika 12, 152, 370 —, honorarno 4, 31 ss., prim. prae- tor, provincijalni namestnik —, javno 8 s. —, običajno 11, 12, 15 s. —, obligacijsko 9 —.osebno 9, 119 ss. —, popustl jivo, prisilno 9 s. —.postavljeno 11, 12 ss. —.pretorsko 4, 31 ss., prim. praetor —, rimsko, pomen 3 ss., 7 s. —, rodbinsko 9, 267 ss. —, roditeljsko 293 ss. —.stvarno 9, 150ss. — tujcev 127 s., 159, 543 —, uzakonjeno, gl. postavljeno pravo —, varuštveno in skrbniško 307 ss. —.vrste po nastanku 11 ss. —, —• — vsebini 8 ss. — zakoncev 269 ss. —, zasebno 8 s. pravoznanstvo, rimsko 37 ss., 44 ss., 63 s. prazniki 447, 479 precarium 163, 174, 205, 250 — rei suae non est 174 precedent 15 precapcijski legat, gl. legatum per praeceptionem preces 43 predelava 47, 176, 185 predialne služnosti, gl. zemljiške predklasični pravniki 38 ss. predkupna pravica 248 prekarist 162 s., 164, 174, prim. pre¬ carium prekinjenje priposestvovanja 203 — zastaranja 439 preklic oporoke 367 s. — volila 418 s. — zapravljivca 141, 316 prelegat, gl. praelegatum premični mesec, premično leto 116 prenehanje confusione 232, 242 s., 264, 393, 426 — lastninske pravice 229 — posesti 168 s. —• služnosti 207, 208, 242 ss. — zastavne pravice 207, 208, 263 ss. prepoved odsvojitve 193 516 Stvarno kazalo prepoved ponovne omožitve 105, 351, 352 presežek 251, 260 prestopni dan 116 prešuštvovanje 272, 277, 278, 286, 302, 408 pretor, gl. praetor —, mestni, peregrinski, gl. praetor urbanus, peregrinus —, sosvet, gl. consilium pretorjev edikt 31 ss., 35, 452 in passim pretorjeve reforme 33 s. -in zakonodaja 26, 32 s. pretorska doba 3 s., 30 ss. pretorski interdikti 169 ss., 473 ss., prim. interdiota pretorsko pravo 4, 31 .ss., prim. praetor pretura, gl. praetor prevara, gl. dolus previšek, gl. presežek prezadolženec 470 prezrtje, gl. praeteritio priče 187, 263, 270, 292, 342, 347, 359, 360, 361, 362, 363, 364, 366, 368, 381, 398, 424, 430, 462 s., 480 —, dolžnost 142, 424 —, oporočne 342, 347 s., 359, 360, 361, 362, 363, 364, 366, 368 — pri donatio mortis eausa 430 — pri kodicilu 424 pridobitev (pravice) 118 — bonorum possessionis 112, 310, 325, 330, 384, 387 — dediščine 310, 320, 321, 329, 330, 380 ss., 384 s., 387 -, fingirana 386, 428 -, pravne posledice 392 ss. -, prisilna 427 —• ■—, rok 381, 382 s., 384 in passim — državljanstva 129 — fideikomisa 424 — izvedena, izvirna 118 —■ lastnine 176 ss. -, načini, vrste 176 -oculis et affectu 195 — legata 420 s. — plodov 176, 180 s. — posamična (singularna) 118 — posesti 165 ss. —• — animo 166 ss. -corpore 165 s. pridobitev posesti corpore alieno, animo proprio; corpore et animo alieno 167 s, —■ —, namestovanje 113, 168, 194 -na pekuliarnih stvareh 167 s.. -na zemljiščih clam, vi 169, 174 -vi, clam, precario 163, 170, 171, 172, 173, 174 —.univerzalna (vesoljna) 118, 319, 320, 393 — volila 420 s.,_ 424 -, vindikacijskega 176, 200 s., 411, 420 s. — zaklada 176, 179 pridobivanje za varovanca 113,168, 310 pridržek 99 prikriti pravni posel 101 s. priležnica 57, 274, 276, 299 op. 1, 339, 347 primščina 249 princeps, gl. cesar — legibus solutus 74 s. principat 35, 41, 42, 48, 63 prior tempore, potior iure 262 pripad, dedni, gl. delatio priposestvovalna doba 202, 206 s., 209, 210, 241, 242, 264,s., 325 priposestvovanje 116, 159, 164, 176, 177, 201 ss., 264 s., 322, 324, 325, 340, 405, 458, prim. usucapio, longi 'temporis possessio, longi temporis praescriptio — dediščine 204, 322, 324 —, iura in re aliena 207, 208 — meje 199 — po civilnem pravu 202 ss. — po Justinijanovem pravu 208 ss. — po klasičnem pravu 205 ss. —• po provincialnem pravu 207 s. — prostosti lastnine 243 — služnosti 241, 242 prisilno pravo 9 s. prisoditev, gl. adiudicatio prisvojitev, gl. occupatio priteklina 155 ,s. privatum, ius, gl. pravo, zasebno privilegirani pravniki 16, 44 s., 63 s. in passim privilegium 11 privolitev očetova v otrokov zakon 275, 295 Stvarno kazalo 517 priziv 481 pro herede gestio 382 — — possidere 401 Pro petitione Vigilii 79 pro possessore possidere 401 — viribus hereditatis 398 proibatio diabolica 211 Procheiros nomos 81 s. Proculus 47, 49 procurator 143, 425, 436, 461 — omnium bonorum 113, 168, 193 s. prodaja dediščine 384, 425 s. — konkurzne imovine 470 — otrok 19, 126, 294, 301, 304 — spornega predmeta 459 — trans Tiberim 122, 451, 468 — zastavljene stvari 251, 256, 258 ss., 261, 262, 263, 265, 472 — žene 278 proddgium 119 prodigus 141, 316 s., 343 proglasitev polnoletnim, gl. venia aetatis prokulijanci 47, 51, 107, 136, 178, 185, 201, 275, 383, 411, 413, 414 promissio dotis 283 pronuntiatio 214 proprietas, gl. dominium, lastninska pravica proscriptio bonorum 260, 469, 470, 482 prostostne pravde 135 s., 448 provincialna zemljišča, gl. praedia provincialia provincialni namestnik 34, 44, 194, 207, 308, 312, 315, 364, 408, 422, 444, 445, 446, 469, 478 -, zakonski zadržek 277, 408 provocatio ad populum 27 proxeneta 111 proximus agnatus 18, 323, 328 s., 333, 334, 383 Psevdoizidorjeva zbirka 175 puberes 47, 120, 136, 137 ss., 205,275, 313 — minores XXV annis, gl. minor Publiciana in rem actio 218 ss. -in reivindikacija 220 -zoper civilnega lastni¬ ka 219 Publicij, pretor 219 Puchta 14, 86 Pufendorf 86 pupilarna substitucija 14, 354 ss. pure sklenjeni pravni posel 106 putativni naslov 205 Q quadrans 349 quadrupedes quae dorso collove domantur 152 quaestio Domitiana 50 — status 134 s., 444, 454 Quaestiones 46, 47 — Papinijanove 52, 60 quaestor sacri palatii 71 quanti ea res est 214, 455 quarta divi Pii 300, 340 — Falcidia 9, 353, 420, 424, 426 s., 429, 431 — legitimae partis 375 — uboge vdove 338 s. quasi traditio 242 — ususfructus 237 s. quattuor doctores 84 Quebec 7 querela inofficiosae donationis 379 — inoffioiosi testamenti 115, 369, 374 ss., 378, 408, 430, 438 qui dolo desiit possidere, qui dolo fecit quo minus possideret 213, 401 qui liti se obtulit quasi possideret 212, 401 qui pretii participandi causa... 123 qui tacet... 99 quidquid non agnoscit glossa, nec agnoscit curia 5, 84 quincunx 349 Quinquaginta decisiones 76 quot generationes, tot gradus 131 R raba (služnost) 236, 238 s., 243 ratibibitio 404 ratio iuris, legis 18 razdedinjen je 309, 370, 371, 372, 373, 377 s. — v dobrem namenu 378 razdobja rimske pravne zgodovine 3, 21 s. razlaga 16 ss. — v rimskem pravu 19 s., 38, 40, 44 s., 63 518 Stvarno kazalo razlaga, vrste 17 ss. razlastitveno pravo 221 razporoka 271, 281, 285 s., 291 s. —, oblika 292 —, razlogi 292 razsojevalno .postopanje 434 razširjanje rimskega prava, terito¬ rialno 42, 43, 128 razveza zakona 290 ,ss. razvezni pogoj 105, 106, 198, 244, 264, 350 realna delitev 199 recepcija honorarnega prava v ci¬ vilno 35, 285, 437 — rimskega prava 4 ss. — --, praktična, teoretična 5 s. receptum nautarum... 112 rector 478 recuperatores 444, 453, 463 rečna struga 182 redeiectio 434 redempti 126 Redintegrante 175 regula Catoniana 39, 417 Regulae 46, 47 regularna jurisprudenca 38 s. Regularum, liber singularis 54, 59 rei vindicatio 160, 162, 189, 200, 202, 210 ss., 217, 218, 220, 238, 247, 288, 400, 401, 402, 411, 437, 459 -- in puiblioijanska tožba 220 -solastnika 228 Reichskammergericht 6 rekuperatorni interdikti, gl. inter- dicta recuperatoria rekuperatorno postopanje sodišč, gl. recuperatores relatio 43, 481 relativna pravica 156 reinancipatio 29J remissio nuntiationis 226 — pignoris 264 remittere 107, 243 remotio tutoris 312, 313 renuntiatio 27, 118 replicatio rei venditae el traditae 219 reprezentacijska pravica 328, 329, 331, 336, 337 reprezentativna fikcija 322 rapudiare hereditatem 382, 385 s. repudium 284, 291 s. res 150 ss. res amotae 286 — communes 147 — eorporales 150 — cum omni causa, cum sua causa 211, 215 s., 459 — derelictae 178 — divini iuris 151 — extra commercium (patrimoni- um) 114, 151 s., 163, 210, 229 — furtivae 203, 209, 210 — haibiles 205, 209 — hostiles 179 — humani iuris 151 — immobiles 153, prim. nepremič¬ nine — in commercio (patrimonio) 152, 159, 202 — in iudicium deducta 458, 466 — incorporales 150 — infitiando crescit in duplum 413, 468, 469 — iudicata 465 ss. — litigio.sa 459 — mancipi, nec mancipi 25, 152 s. 159 ss., 177, 186 s., 203, 214, 231, 234, 236, 259, 26S in passim — mobiles 153 — nullius 123, 177 ss., 322 — omnium communes 151 — publicae 151 s. — quae pondere, numero, mensura consta-nt 154 — quae usu consumuntur 154 — religiosae, sacrae, .sanctae 151 — universitatis 152 — uxoria 284 — vi possessae 203 rescindere 115, prim. iudicium re- scindens rescripta (principum) 43, 56, 65, 196, 207, 256, 300, 302 s., 305 reservatio 99 resolutivni pogoj, gl. razvezni po¬ goj respondere 47 Responsa 46 — Papinijanova 52, 60, 69 responsa prudentium 15, 16, 40, 44 s., 63 responsio Celsina 50 restitutio 218 — in integrum 53, 94, 96, 138 s., 387, 396, 458, 464, 465, 476 s. Stvarno kazalo 519 restitutio natalium 126 restitutorna klavzula 95, 214, 223, 402, 455 restriktivna razlaga 18 retencijska pravica 264 retentiones ex dote 286, 28? retroaktivna fikcija 322, 350 — moč zakona 13 — veljava pogojnega pravnega po¬ sla 106 reveži, oporočna naklonitev 346 ribe 177 rimska država 146, 346 rimsko pravo, njegov pomen 3 ss., 7 s. -.običajno pravo 13s. -.postavljeno pravo 13 s. -, razdobja 3 s., 21 s. -. teritorij 42, 43, 128 -, viri 21 ss. -, zgodovinski pregled 3 ss., 22 ss. ročna zastava, gl. pignus rodbina, rimska 25, 129 ss., 267 s. rodbinsko pravo 9, 267 ss. -, imovinsko, osebno 267, prim. pravo zakoncev, roditeljsko pravo in varuštveno pravo rogatio 26, 28 rojstvo 119, 122, 132, 298 s. rok 108 s., 187, 191, 198, 244, 264, 309, 310, 350 — in pogoj 107, 108 — pri postavitvi dediča 352 — pri volilu 420 — za preudarek 382 s., 398 — za pridobitev dediščine, gl. pri¬ dobitev dediščine romanistika, moderna 8? s. rudna žila 221 Rudorff A. F. 35, 87 rustici 103 Rutilius Rufus, P. 470, 471 S sabinijanci 47, 51, 107, 136, 178, 185, 200 s., 275, 383, 411, 413, 414, 459 Sabinova masa 73 Sabinus, Cn. Caelius 49 Sabinus, Masurius 46, 47, 48, 396 sacra familias 25, 323, 324 sacramentum 135, 440, 447 in op. 1, 467 — procreandae subolis gratia 352 saltus aestivi, hiberni 168 samoobramba 433 s. samopomoč 43, 169, 432 s. San Nicolo M. 88 sanctio 2, 28 s. — pragmatica 65 -Pro petitione Vigilii 79 Sardinija 6 satio 182 satisdatio 224, 475, prim. cautio — iudicatum solvi 461, 462, 475 — iudicio sisti 476, 479 — ratam rem dominum habiturum 461, 462 — rem minoris salvam fore 317 -pupilli salvam fore 312, 475 Saturninus, Venuleius 122 Savigny K. Fr. 86, 110, 162, 166, 196 Scaevola, P. Mucius 39 —, Q. Cervidius 52 —, Q. Mucius 39, 46, 281, 312, 351, 356 scholia 80, 82 Scholia Sinaitica 66, 68 s. Schulting A. 85 scriptura 183 — exterior, interior 61, 359 sedmograške voščene ploščice 60 s. sekvester 162 s., 164 sel, gl. nuntius sella curulis 443, 445 semel heres, semper heres 106, 350, 423 semis 349 senat 22, 26, 27 s., 29, 41 s., 44, 63, 65, 66 —, volitev magistratov 35 —, zakonodaja 22, 26, 27 s., 41 s., 44, 334 s., prim. SC. senatorji, zakoni 144, 272, 27? senatov! sklepi 41 s. -.ohranjeni 56 senatus consultum (= SC.) de Bac- chanalibus 147 SC. Hosidianum 221 — Iuventianum 42, 213, 324, 401, 403 s. — Macedonianum 11, 42, 56, 142, 296, 456 520 Stvarno kazalo SC. Neronianum 359, 413, 417 — Orphitianum 333, 335 — Pegasianum 422, 424, 426 s. — Silanianum 365, 408 — Tertullianum 333, 334 s. — Trebellianum 426, 427 — Vellaeanum 11, 41, 42, 56 — Volusianum 221 sententia, gl. sodba Sententiae 46 —, Pavlove 53, 58, 64, 67, 69 separacija plodov, gl. ločitev separatio bonorum 397 Septimij Sever 42, 56, 62, 311 -in Karakala 196, 207, 281 septunx 349 servi optio 109, 415 — sine domino 122, 123 servitus 157, 230 ss. — actus 152, 231, 234, 245 — altius non tollendi 225, 226, 231, 233, 235, 237 -tollendi 235 s. — aquae 234, 245 — aquaeductus 152, 231, 234 — aquae educendae 234 -haustus 234, 245 — arenae fodiendae 234 — calcis coquendae 234 — cloacae 235 — fluminis 235 — fumi immittendi 235 — fundo utilis esse debet 233 — in faciendo consistere nequit 232 — itineris 152, 230, 231, 234, 245 — lapidis eximendi 234 — luminum 235 — ne luminibus, ne prospectui of- ficiatur 235 — officiendi luminibus vicini 236 — oneris ferendi 232, 235 — pecoris ad aquam appulsus 234, 245 -pascendi 234 — proiciendi 235 — protegendi 235 — servitutis esse nequit 232 — sterculini 235 — stilliciidii 235 -non avertendi 235 — tigni immittendi 234 s., 243 servitutes personarum 231, 236 ss. servitutes praediorum perpetuas causas habere debent 233 -rusticorum 230 s., 233, 234 -urbanorum 231, 233, 234 ss. servitutibus civiliter utendum 232 servitutis, deductio 188, 240, 241 Servius Sulpicius Rufus 39, 307 servus, gl. suženj — eommunis 228 — poenae 123, 343, 344 —, publicus 152, 500, 343 — sine domino 122, 123 — terrae 127 sestavine formul 453 ss. — pravnih poslov 91 sestavljena stvar 154 s. sextans 349 Sextus Pedius 49 shod, gl. contio si praedium stipendiarium, tribu- tarium petatur 160, 207, 208, 210 sigla 75 sila, gl. vi, vis simbolična tradicija 196 similia 72 simplices donationes 288, 392 simulacija 101 s. Sinajski sholiji 66, 68 sine violentia 210 singularna pridobitev, sukcesija, singularno nasledstvo 118, 410 Sirmondske konstitucije 67, 446 Sirmondus Iacobus 67 Sirsko-rimska pravna knjiga 68 sistem, Sabinov 46, 48 —•, Scevolov 39, 46 sistematski vidik 18 sklenitev zakona, oblika 269 ss., 273 -, splošni predpogoji 274 ss. -,-, consensus 269, 275 s. -, — —, conubium 276 -,-, starost 275 — —,-, zadržki 14, 276 ss. sklepčna dejanja 99 skrbnik, gl. curator skrbništvo 315 ss., prim. cura — za nedoletne 138 s., 315, 317 s. — za umobolne 141, 315, 316 — za zapravljivce 14, 141, 315, 316s. —, zakonski zadržek 277 skupnost stvari 155 slepec, oporoka 362 slika 183 Stvarno kazalo 521 slučajne sestavine 91 službena pogodba 61 služnosti 157, 230 ss., prim. servitus, servitutes —, gozdne 234 —, hišne 231, 253, 234 ss., 240, 243 —, načela 232 —, negativne 231 —, nepristne 239 —.osebne 231, 236ss., 240, 243 s. —, pašne 234 —, poljske 230 s., 233, 234, 240, 243 —, potne 234 —. pozitivne 231 —, prenehanje 207, 208, 232, 242 ss. —, priposestvovanje 241, 242 —, ustanovitev 240 ss., 247, 248 —, — pendente condicione 106 —, vodne 234 —, vrste 231 —, zaščita 244 s. —, zemljiške 109, 152, 200, 230 s., 232 ss., 240 s., 243, 394, 411 —, —, načela 232 s. —, —, vrste 231, 233 s. smoter 92 s. smrt 120, 243, 290, 304 — v skupni nevarnosti 100, 120 smrtna kazen 27 sobrini 132 sobrino, sobrina natus 132, 333 socialne razlike, zakonski zadržek 277 .soeietas 58, 59, 61, 109, 196 — nasproti korporaciji 148 —, nepodedljiva 320, 393 — omnium bonorum 196 —• vitae 279 Socinus, cautela 377 op. 1 sodalicia, sodalitates 147 sodba 213, 440, 441, 442, 445, 451 , 453, 461, 462, 464 ss., 481 —. proglasitev 464, 481 —, zamudna 464, 481 sodediči 549, 388, 394 s. sodišče, centumviralno 374, 400, 441 op. 2, 445 —, decemviralno 135, 444 —, škofovsko 446, 478 s. sodna praksa, gl. usus fari sodne osebe 443 ss., 446 sodni čas 445, 447, 463, 479 — kraj 445, 446 s., 479 sodni prazniki 447, 479 — ustroj 434, 442 ss. sodnik 32, 440, 441, 442, 444, 445, 446, 458, 462 s., 464 s. —, postavitev 449, 450 sodstvo, fiskalno 478 —, škofovsko 446, 478 s. —, vojaško 478 soglasje med voljo in izjavo 100 ss. solarium 246, 247 solastnina 183, 184, 227 ss., 394 sollemnia negotia 91, 97 s. Solonovi zakoni 22, 50 solutio per aes et libram 412, 421 soposest 229 sorodstvo, agnatsko (civilno) 130 —, kognatsko (krvno) 130 — med sužnji 14, 268, 335 —, stopnje 131 s. — v ravni, stranski črti 131 —, zakonski zadržek 276 sorores consanguineae 329, 333, 334 sosvet, gl. consilium sovolilojemniki 421 spaček 119 spatium deliberandi 382 s., 398 specialna izvršba 452, 472, 482 species 157, 185 specificatio 47, 176, 185 spisi klasikov 16, 22, 46, 48 ss., 57 ss. spojitev (dveh stvari) 176, 181 ss. — dveh premičnin 183 — premičnine z zemljiščem 182 s. spoliatus ante omnia restituendus 175 spolijska ekscepcija, spolijska tož¬ ba 175 s. sponsalia 273 sponsalicia largitas 288 sponsio 74, 273, 320, 393 op. 1 sporazum z zapuščinskimi upniki 399 sporna stvar, dedikacija 459 -, odsvojitev sportulae 479 sposobnost, deliktna 122, 136, 141, 142 —, imovinska 121 s., 130, 163, 296 ss. —, oporočna, gl. testamenti factio —. poslovna 92, 106, 135, 136 ss. —.pravna 92, 119 s., 136 — za dejanja 135 Srbija, Gradanski zakonik 6 522 Stvarno kazalo stanovanje (služnost) 236, 239 starost za sklenitev zakona 137, 275 starostne meje 136 ss. starši, pravno razmerje med starši in otroki 293 .ss. statio ius puhlice docentium 47, 51 — vicesimae hereditatum 364 statuliber 126 status 120 ss., 133 s., 134 s. — civitatis 120, 127 s,s. — familiae 120, 129 ss. — libertatis 120, 121 ss. — , tožbe o 134 s., 444, 454 statuta, personalia, realia, mixta 85 — , teorija o koliziji statutov 84 s. stava, pravdna 447 s., 449, prim. sa- cramentum stečaj, gl. konkurz Stephanus 80 stipulacija 25, 97 s., 110, 112, 191, _ 283, 285, 300, 332, 449 stipulatio Aquiliana 39 stipulationes cautionales 475 — communes 475 s. — emptae et venditae hereditatis 384, 425, 426, 427 — iudiciales 475 — partis et pro parte 413, 427 — .praetoriae 34, 475 s. struga, rečna 182 Stryk S. 86 stuprum 272 stvar[i| 150 ss., prim. res —, deljiva, nedeljiva 154 — , enotna 154 — , izgubljena 178 — izven pravnega prometa 151 s. — izvzete od priposestvovanja 202 s., 205 — , nadomestna, nenadomestna 154 — , nieija 123, 177 ss., 322 —, pojem 150 — , potrošna, nepotrošna 154, 237 —, premična, nepremična 153 s., 284, 287 —, sestavljena 154 s. — , skupnost 155 — v pravnem prometu 151, 152 ss. — v prosti naravi 177 — , vrste 151 .ss. —,zavržena 178 stvarne pravice 156ss., 415 -na tuji .stvari 157, 230 ss. stvarne pravice, predmet 157 - , vrste 157 stvarno pravo 9, 25, 30, 34, 150 ss. suadere 27 subpignus 261 subscriptio 76, 359, 361 subsidiarna tožba 97, 376 — veljava običajnega prava 14 — — • rimskega prava 5, 6 substanca stvari 236, 237, 247, 248 substitucija 349, 354 ss., 411, 422, prim. substitutio — , fideikomisarna 423 — gre pred alcrescenco 388 —, kvazipupilarna 356 —, pupilarna 14, 354 ss. — , vulgarna 354 — , —, pripad 354, 380, 396 substitutio, gl. substitucija — in primum, in secundum času m 355 -— reciproca 354 substitutus substitiito, substitutus instituto 354, 423 suburbanalna zemljišča 153, 311 successio 118, 320 — graduum 330, 333, 335 — in (universum) ius, in locum 319, 320, 392 — in usucapionem 204, 206, 209 — ordinum 330 - et graduum 336 sui heredes, gl. heres suus - - instituendi sunt vel exhere- dandi 370 — iuris 130, 321 Summa Perusina 77, 83 — rei publicae 71 superficies 157, 245 ss., 254, 259, 260 — solo cedit 153, 182 superficijar 162 ,s., 164, 245 ss. superfluum 251, 260, 261, 262 superscriptio 359 supplicatio 43, 305, 481 suspenzivni pogoj, gl. pogoj suženj 92, 111, 119, 121 .ss., 136, 142, 148 s„ 167 s., 188, 191, 193, 194, 197, 268, 343, 345, 348, 365, 396, 407, prim. servus —, conubium 276 —, dedič cum libertate 321, 345, 354, 396 Stvarno kazalo 523 suženj, deliktna sposobnost 122,142 —, državni 152, 300, 343 —, grdo ravnanje s 122, 227 —, .poslovna sposobnost 92, 142 —, pravna sposobnost 92, 121 — pridobiva za gospodarja 111, 122, 136, 167 s., 322 — , sorodstvo 14, 268, 335 — , število 122 suženjstvo, nastanek 122 s. — , prenehanje, gl. manumissio svaštvo 132, 276 svetli trenutki 140, 316 svetniki, oporočne naklonitve 346 s. svoboda, izguba 122 svobodni 121 syindicus 147, 148 Synopsis Basilicorum 82 Š šala, izjava v 101 šepajoči pravni posel 137 šikana 227 škofovsko sodišče, sodstvo 446, 478 s. Škotska 4, 6 šole, pravne 47, 69, 71, 72, 80 —, pravniške v Rimu 47, 51, prim, prokulijanci, sabinijanci Španija 4, 6, 69 T tabulae testamenti 325 op. 1, 360 tabularius 500, 362, 398 Tanta 72 ss. tat, posestna zaščita 162 Taurelliana 75 tehtničar, gl. libripens tekstna kritika 16 tempus, gl. čas — continuum 117 — iudicati 481 — utile 117 in passim tenere 164 Teodozij II. 10, 64, 65, 66, 115, 140, 209, 292, 303, 361, 387 —, kodeks, gl. Codex Theodosianus teorija izjave, volje, zaupanja 100 terjatev, predmet volila 412, 415 — , zapuščinska, gl. zapuščinske terjatve — , zastavna pravica na 254, 255, 260 terminologija, rimska 90, 109, 115, 164, 228 tertio quoque die 223 Tertullianus 53 testamenti factio 342 ss., 410, 416, 422, 450 -activa 342 ss., 363, 366, 368, 416, 422, 430 -zapravljivca 317 -passiva 342, 344 ss., 363, 369, 380, 410, 430 -korporacij 148 s., 346 testamentum 520, 325, 325, 341 s. in passim, prim. oporoka — apud acta conditum 361 — comitiis calatis 37, 357 —, definicije, rimske 341 — destitutum 366, 369 — imperfectum 368 — in procinctu 357, 365 — infirmatum 366 ss., 418 — inofficiosum 374, prim. querela — irritum 368 s., 404 — iure praetorio factum 360 — mysticum 349 — nullum 10, 114, 366 — parentum in ter liberos 361, 362 s. — per aes et libram 358 ss. -nuncupationem 361 -scripturam 361 — principi oblatum 361 — ruptum 366 ss., 404 — ruri conditum 362 — tempore pestis conditum 362 — tripertitum 361 testes, gl. priče textura 183 Thalelaeus 81 Theophilus 71, 72, 77, 80, 81 Thomasius Kr. 86 Tiberij, cesar 29, 35, 42 tignum 18, 182, 206, prim. actio de tigno iuncto Tipucitus 82 Tit, cesar 363 Tituli ex corpore Ulpiani 59 titulus, dustus 205, 208, 210 —, putativus, verus 205 toga virilis 136 Torelli L. 75 tot gradus quot generationes 131 tožlba, gl. actio tractare 47 17 Rimsko pravo 1/2. 524 Stvarno kazalo Tractatus de gradibus cognationum 60 tradent 192 ss. —, nelastnik kot 193 s. traditio 25, 37, 98, 109, 112, 152, 159, 176, 186, 192 ss., 241, 242 -— ad incertas personas 178, 194 —- brevi manu 167, 195 — ficta 196 — longa manu 166, 195 —, quasi 242 — tacita 196 Trajan, cesar 43, 149, 363 trans Tiberim, prodaja 122,451,468 translatio dominii 229 — iudicii 458 — legati 419 — possessionis 212 transmisija, gl. transmissio — gre pred substitucijo 388 transmissio 386 ss. — ex capite infantiae 387 -in integrum restitutionis 387 -iure deliberandi 387 s. -patrio 387 -sanguinis 387 — lustinianea 387 s. — Theodosiana 387 Trebatius Testa, C. 59, 422 tres faciunt oollegium 147 Tribonijan 70, 71, 76, 77, 78 tribuni plebis 26, 308 triens 349 trinoetium 270 trinum nundinum 27, 451 Tripertita 38 tripertitum, testamentum 361 triptih 60, 61 Tryphoninus Claudius 52 tržno sodstvo 34, 443 Tubero, Q. Aelius 39 tujci 127 ss. —, pravdanje 31, 32 s., 443, 444, 452 — pravo 129, 159, 161, 210 turbatio sanguinis 278, 290 turpis persona 144, 375 turpitudo 144 tutela 136 s., 140, 307 ss., prim. tu- tor, varuštvo, varuh —■ cessicia 308 — dativa 308, 310 — fiduciaria 308 tutela impuberum 136 s., 307, 309 ss. — legitima 307 s., 309 — mulierum 140, 203, 279, 307, 309, 313 ss. -.oprostitev 140, 272 s., 315 tutor 136 s., 140, 307 ss., prim. tute¬ la, varuh, varuštvo —, administratio 310 s., 315 — Atilianus 308 —, auctoritatis interpositio 137, 140, 311, 314 s. in passim — cessicius 308 — dativus 308 —, gestio 310 s. — impuberis 112, 113, 136 s., 168, 307 rs., 309 ss. —• —, pridobitev posesti 113, 168 — legitimus 307, 308, 313, 514 -žene 308, 314 — mulieris 140, 203, 279, 307, 308, 313 ss., 343 — testamentarius 308, 309, 514 tutoris suspecti, accusatio, remotio 312 U ugotovitvene tožbe 134, 454 ujetniki, odkup 346, 408 —. oporoka, gl. fictio legis Corne- liae ujetništvo, vojno 123, 133 Ulpianus, Domitius 53 s., 59, 64, 68 s., 73, 74, 77, 197 s., 220, 295, 397 —, Notae 54, 64 —, ohranjeni spisi 59 ultra vires 394 umobolni 92, 110, 112, 140 s., 167, 192, 193, 197, 257, 315, 316, 343, 347, 408 uncia 349 unitas actus 361 unus casus 211, 212 upnik, zahtevajoči, gl. zahtevajoči UR (= uti rogaš) 26 usmrtitev novorojenčka 293, 294 — otroka 293, 294 ustanove 145, 146, 149 ustanovitev dote 283 s. ustnost v postopanju 462, 464, 481, prim. pismenost usucapio 176, 201, 202, 204, 209, 241, prim. priposestvovanje Stvarno kazalo 525 usucapio hereditatis 204, 322, 524, 329, 384, 405 — libertatis 243 usureceptio ex fiducia 204 s. -praediatura 205 usurpatio 203, 270 s. usus 236, 258 s., 270 s. — auctoritas 202 — fori 11, 15 — longaevns 14 — modernus pandectarum 6, 86 ususfructus, gl. užitek —, in iure cessio 243 — nominis 237 —, quasi 237 s. —, verus 237 uterini 132, 338 uti legassit super pecunia tutelave suae rei, ita ius esto 25 utile, temipus 117 in passim uzualna avtentična razlaga 17 užitek 106, 109, 149, 200, 228, 236 ss., 254, 260, 261, 301, 305, 339, 340, 411, 415, prim. ususfructus — na čredi 237 — na deležu stvari 238 — na imovini 238 — na provincialnih zemljiščih 160 —, nepravi 237 s. — po zakonu 242, 297, 301, 305, 339 340 — predmet volila 200, 411, 415 — — zastavne pravice 254, 260, 261 užitkar 162, (64, 176, 236 ss. —.pridobivanje plodov 180 s., 236 V Vacarius 4, 84 vacatio legis 13, 27 vacuam possessionem tradere (66 Valentinijan III. 10, 64, 115 992 346, 361 varuh, gl. tutor —, agnatski 203, 507 s., 309, 313 314 345 —, funkcije 310 s., 314«. —, oblastveno postavljeni 308 s., 310 —, odgovornost 312 s., 315 —, oporočni 308, 309 s., 313, 314 —, varščina 312 — za nedorasle 112, 113, 136 s., 168, 307 s., 509 ss. varuh za nedorasle, odsvajanje 193 s., 310 s. -.pravdno namestovanje 459 -, pridobivanje za varovanca 113, 136, 168, 310 -ženske 140, 203, 279, 307, 308, 313 ss., 343 —, ženska kot 309 varuški spori 442 varuštvo, gl. tutela —, konec 313, 315 —, odklonitev prevzema 141, 308 —, zakonski zadržek 277 —.zastavna pravica 257, 313 —.zgodovina 307 ss., 313s. vdova 10, 272, 278, 288 —, dedna pravica 338 s. —, drugi zakon 10, 272, 290, 552 vdovec 272, 339 vectigal 246, 247 veje čez mejo 223 veljavnost ex nune, ex tune, gl. ex nune — postavljenega prava 15 venditio bonorum 396, 407, 442, 469 ss., 482, prim. konkurz Wenger L. 88, 439 op. 1 venia aetatis 140, 317 vera, zakonski zadržek 277 verbis coniuncti 389 veronski palimpsest 51, 57 s. vesoljni fideikomis 425 ss. vesoljno nasledstvo 319 s., 392 Vesontinus 58 vestalke 304, 343, 545 veterani 276, 299 op. 1 veteranske diplome 57, 276 op. 1 vezenina 183 vi 163«., 167, 169, 170, 173, 174, 175 vi, clam, precario 163 s., 170, 171, 172, 173, 174, 246 via 152, 231, 234 vicarii 446, 478 viciozna posest 163 s., 170, 171, 172, 173, 174, 245, 246 vidua inops 338 s., prim. vdova vim fieri veto 171, 172 vim vi repellere licet 169 vindex 450 s. vindicatio 437 — bonorum 407 s. — caducorum 390, 407 —, contra, gl. contravindicatio 17 * 526 Stvarno kazalo vindicatio filii 295 — in patriam potestatem 301 — pro parte 184, 228 —, rei, gl. rei vindicatio — servitutis 244, 411, 43? — usus 244 — ususfructus 244, 411, 43? vindicta 123 s., 440, 448 vindikacijski legat 1?6, 200 s., 240, 255, 411, 415, 420 s. - , pridobitev 200 s., 240, 411, 415, 420 s. Windscheid B. 87 Vinnius A. 85 viri, pravni 21 — , —, formalni, materialni, notra¬ nji, zunanji 21 — rimskega prava 21 ss. vis 349, 408 — absoluta 96 — ac metus 36, 93 ss., 115, 476 — arrnata, cottidiana 173 višina mestnih stavb 221 vitium aedium, operiš 223 ss. viventis non datur hereditas 320 Wlassak M. 439, 457 Voconiana ratio 329, 335, 339 voda, tekoča 151 Voet J. 85 vojak, odgovornost za zapustniko¬ ve dolgove 394 — , oporoka 11, 44, 357, 363 •—, pravna nevednost 103 —.prepoved ženitve 277 vojaška oporoka 11, 44, 357, 365 vojni plen 179 volilo 410 in passim, prim. legatum, fideieommissum, legatar — , iz početka neveljavno 417 s. —.naknadno neučinkovito 418 s. —.odreditev 410 ss., 421 s., 424 — , omejitve 417-ss., 422 s., 424 —.pogojno 351 —, predmet 200, 240, 255, 414 s., 423 s. — .preklic 418 — . pridobitev 200 s., 240, 411, 412, 413, 414, 420 s., 424 s. — , vrste 410 volilojemnik, gl. legatar volitev magistratov 27, 35 voluntarii heredes 321, 329, 380 voluntas testatoris ambulatoria est usque ad mortcm 341 vplivi na rimsko pravo, etruščan- ski 24 - , grški 22, 24 - - ; krščanski 79,124 s., 267, 273, 274, 291, 292, 336, 381 - , vzhodni 79, 248, 274, 288 s. vrhovna sodišča 5 s., 15 vrnitev dote 285 ss. — — , moževa odgovornost 286 s. — — , obljubi jena s stipulacijo 283, 285, 286, 287 - , roki 286, 287 vstopna pravica, gl. reprezentacij- ska pravica vulgarna substitucija 354 vulgarno pravo 83 vulgatni tekst 75 vzpostavitev v prejšnji stan, gl. re- stitutio in integrum vzvratna moč pogoja 106 — — zakona 13 Z zahod, sončni 445 zahtevajoči upnik 122, 126, 133, 450 zaklad, pridobitev 179 zakon (lex) 1, 13, 27 in passim — , delacijski razlog 320, 325, 327 ss. in passim —, kasačijski 64, 71 — , naravni 1 — , navajalni 16, 51, 64, 71, 76 —, objavi janje 27 —.poimenovanje 27 —.predlog za 26, 27, 41 —, rimsko pojmovanje 27 — , sestavine 1 s., 28 — ustanavlja užitek 242, 297, 301, 305, 339, 340 - zastavno pravico 256 s., 288, 313, 425 zakon (matrimonium) 269 ss., prim. matrimonium, iustae nuptiae — , bistvo: consen-sns facit nuptias 269, 275 —, definicije 268 — , imovinskopravne posledice 279 ss. — , monogamni značaj 269 — , osebnopravne posledice 278 s. Stvarno kazalo 527 zakon, razporoka 291 s. —, razveza 290 ss. —, sklenitev, gl. sklenitev zakona —, zadržki 132, 268, 276 ss. zakon XII plošč 3, 12, 19, 22 ss., 32, 35, 122, 135, 142, 147, 182, 189, 191, 202, 203, 221, 222, 234, 270 ss., 277, 294, 312, 316, 323, 327 ss., 434, 439, 445, 450 s., 463, 465 zakonca, daritve med 281 zakonec, preživeči 531, 354, 338, 339 zakoni, prepovedani 272, 276 ss., 408 —, —, med kristjani in Židi 277 —, —, — patriciji in plebejci 24, 277 —, —, s provincialkami 44, 277 —, —, vojakov 44, 277 zakoniti dedič, gl. intestatni zakonito dedovanje, gl. intestatno zakonodaja, rimska cesarska 41,42, 63, 319, 593 ss. in passim, prim. Avgustova reformna zak. —,—,in pretor 32 —, —, Justinijanova 70 —,—, komicialna 26 ss., 40 —, —, senatova, gl. senatova zako¬ nodaja —, —, v vzhodnem in v zapadnem cesarstvu 65, 66 zakonodajna iniciativa 27 — tehnika 24 zakonska zvestoba 278, 279 zakonski otrok, domneva 99 s., 298 s. — zadržki 132, 268, 276 ss. zakupna pogodba 247 s., 252 s., 256 — -—, dedna 248 s. — — in zastavna pravica 256 zakupnik 162, 164, 176, 181 —.pridobivanje plodov 181 zakupnina 248 zamudna sodba 464, 481 zamudne obresti 423 zapor, zasebni 126, 451, 482 zapravljivec, gl. cura(tor) prodigi zapustnik 319 zapustnikove terjatve 383, 393, 394 s. zapustnikovi dolgovi 524, 325, 383 393, 394 s. zapuščina 319 zaroka 99, 273 s. —, ara 274 —, darila med zaročencema 274, 288 Zasius U. 85 .zastaranje 116, 117 s., 176, 209, 265 zastaranje tožb 209, 576, 378, 438 s. zastava, hipotečna 252 ss., 255, 256 s., 258, 259, 262, 263 —, ročna 250 ss., 255, 257, 258, 259 zastavitev pendente condicione 106 zastavljive pravice 247, 248, 254 zastavna pogodba 252, 255, 257 -, upnikova odgovornost 257,259 zastavna pravica 249 ss. -, akcesorni značaj 249, 264 -moža radi dote 288 — — na deležu stvari 254 -imovini 254 -plodovih 256, 257 -pravicah 254, 259, 260 s. —r-terjatvi 254, 260 s. -užitku 254, 261 — -zastavni pravici 261 -.plodovi 252, 257 -po zakonu 256 s. — —.predmet 254, 260 -, prenehan je 207, 265 ss. -, terjatev 249, 254 -, ustanovitev po oblastvu 255 s. ->-zakonu 256 s. in passim -.-zastavitelju 255 -, — v oporoki 255 -,— z listino 263 -, vsebina, posest 250 s., 252 s., 257 s., 262 -, —■, prodaja 251, 256, 258 ss., 262, 265 — —, zgodovina 249 ss. -ženina radi donatio propter nuptias 289 -za vrnitev dote 257, 288 zastavne pravice na isti stvari 262 s. -, istočasno ustanov¬ ljene 263 — -, vrstni red 262 s. -. privilegirane 263, 288, 289 zastavni upnik 162 s., 164,194, 250 s., 257 ss., 262 s., 264, 265 zaščita posesti, gl. posest, zaščita zaupanje, gl. fides zavezanec 122, 126, 450 zavržene stvari 178 zavrženje novorojenčka 293, 305 zbirke predjustinijanskih pravnih virov 62 združevanje, pravica 25, 147 zemlja, odtrgana, gl. avulsio 528 Stvarno kazalo zemljišče, italsko 152, 153, 160, 284 —.kmečko 155, 311 —, pridobitev posesti na 169 —, provincialno 153, 159, 160, 207 s., 209, 210, 241 —, stavbno 153 —, suburbanalno 153, 311 zemljiške služnosti 109, 152, 200, 230 s., 232 ss„ 240 s., 243 s., 394, 411 -, načela 232, 233 -,iprenehanje 243 -, vrste 231, 233 ss. zgodovina pretorjevega edikta 35 — rimskega prava, razdobja 21 s. zgodovinska šola 86 ss. Zivilgesetzbuch, švicarski 6 zločin, gl. delikt —, odgovornost za, gl. deliktna od¬ govornost zloglasne ženske 144, 272, 274, 277 zloverni posestnik 162, 215 ss., 403 s. zmešan je 176, 183, 184 zmota 102 ss., 197 s., 105, prim. error —, vrste 103 s. znanost kot pravni vir 11, 15 s. zrak 151 zvijačnost, gl. dolus Ž žalno leto 10, 290, 347 žena, dedna pravica 328, 334, 338 s.,. 345 —, dedovanje po ženi 334, 338 — in manu 202, 267, 270 s., 278 s., 279 s., 321, 327, 328 —, zastavna pravica za vrnitev do¬ te 257, 263 ženska, arogacija 300 —, dedna pravica 328, 329, 334, 335, 336, 337, 538 —.dedovanje po 329, 331 —, oporočna priča 347 —.pravna nevednost 103 —, razdedinjenje 371, 372, 375 — sui iuris 140, 205, 313 s., 372 —, testamenti factio activa 343, 360 —,-passiva 344 s. —, varuhinja 309 —, varuštvo nad, gl. tutela, tutor mulieris živali, divje, domače, udomačene, ujete 177 s. —, okupacija 177 s. živalski mladiči, pridobitev last¬ nine na 181, 236 Popravki. Naslednja mesta naj se pravilno glaise tako-le (napačno je navedeno v oklepajih): Str. 28, 25. vrsta: rogatio (ragatio). Str. 29, 26. vrsta: coloniae (colonia). Str. 41, 7. vrsta: politike (litike). Str. 43, 10. vrsta: Avrelij (Avrel). Str. 54, 19. vrsta: Licin-nius (Licinius). Str. 84, predzadnja vrsta: postglosatorji (postglosarji). Str. 88, 18. vrsta: pravo). 3 (pravo 3 ). Str. 113, 1. vrsta: a° (ao). Str. 114, 29. vrsta: po napravi oporoke utrpel capitis deminucijo (po napravi oporoke postal umabolen). Str. 117, 17. vrsta: potueritque (poteritque). Str. 143, 27. vrsta: za katero (za katerega). Str. 152, 28. vrsta: mule (ne pa..., namesto: mule, ne pa... Str. 155, 2. vrsta: ena stvar (enotna svar). Str. 155, 14. vrsta: Accessio (Accesio). Str. 168, 31. vrsta: ki so samo (ki samo). Str. 179, 10. vrsta: Kot (Kod). Str. 184, 8. vrsta: condictio (conditio). Str. 184, 40. vrsta: ampak (ampah). Str. 189, 4. in naslednja vrsta: pridobitelju zoper odsvojitelja (odsvojitelju zoper pridobitelja). Str. 196, op. 1, 5. vrsta se glasi pravilno: ...listin (čl. 302 ss., 417 trgov. zak., §§424, 450, 647 nemškega trgov. zak.;... Str. 200, 26. vrsta: stvari, (stvari). Str. 235, 15. vrsta: da je imel (da imel). Str. 237, 13. vrsta: graditi (gradtii). Str. 257, 5. vrsta: pupili, (pupili). Str. 261, zadnja vrsta: varščini, (varščini). Str. 282, 30. vrsta: Karakale (Karakala). Str. 287, 17. vrsta: vnaprej (v naprej). Str. 298, 8. vrsta: otroki (otroci). Str. 299, 1. opomba, zadnja vrsta: otroki (otroci). Str. 312, 24. in naslednja vrsta: diligentia (diligentio). Str. 336, 36. vrsta: otroki (otroci). Str. 356, 36. vrsta: pupillaris (pupilaris). Str. 395, 10. vrsta: individualizma (inidivddualizma). Str. 462, 13. vrsta: ratam rem dominam (domino) habiturum Str. 472, 14. vrsta: skrbnika. (,). »