Za poduk in kratek oas. Poročila iz Rima. (Piše Fr. Kovačič.) III. Čudno spreobrnjenje. Po dolgem molčanju dajte mi, g. urednik, zopet enkrat besedo v »Gospodarju«. Tokrat ne bom opisal imenitnostij večnega mesta, ampak bom cenjenim čitateljem pripovedoval zanimivo novico, ki vzbuja veliko pozornost po vsem krščanskem svetu, zlasti pa v Rimu. Dne 18. majnika t. 1. so ljudje trumoma hiteli v cerkev sv. Hadrijana na foru. Ta dan je bil slovesno sprejet v naročje katoliške cerkve zagrizeni odpadnik in prostozidar S. A. Zola. Večini čitateljev je pač znano, kdo da so prostozidarji ali framasoni, če pa kdo ne ve,, mu povem. Prostozidarji so skrivna družba, ki se pred svetom kaže nedolžno in zalrjaje, da je njen namen, pomagatibližnjemu, pospeševati vedo in umetnosti, da je pravična proti vsem veram in da se v politiko ne meša. Tako slepi lahkoverne Ijudi, v resnici pa je v tej družbi nakopičena vsa peklenska hudobija. Laž, tatvina, goljufija, prešestovanje, umor, to so pri njih čednosti. Njih namen je uničiti vse vere, pred vsem pa katoliško, in v to se poslužujejo najostudnejših sredstev. Ge jim je kaka imenitna oseba na poti, jo umorijo. Dokazalo se je, da prostozidarji kradejo posvečene hostije in jih prebadajo v svojih skrivnih shodih, dokazalo se je ludi, da nekatere družbe častijo samega satana; na Laškem imajo zastave s sliko budičevo. V taki družbi je bil Zola celih 30 let. Rodil se je 1. 1840. blizu Turina. Študiral je matematiko ali računstvo. Kot dvajsetletni mladenič se je družil s puntarji in je bil zaradi tega pregnan z Laškega. Ob času poljske ustaje je prišel. celo na Poljsko, da bi se bojeval proti Rusom. L. 1870. se je stalno nastanil v Egiplu, kjer je dosegel velike časti na dvoru kediva ali egiptovskega podkralja. Tukaj je ustanovil prostozidarsko ložo ali družbo in postal njen »veliki mojster«. Mnogo Turkov je pridobil za ložo in jo razširil po vsem Egiptu. Bil je zagrizen sovražnik krščanske vere. Pred nekaterimi leti se je vrnil na Laško i« se je blizu Rima kupil vilo Kastel di Leva. Zraven njegovega posestva je cerkvica »Madonna del Divino Amore« — Marija od božje ljubezni. Tukaj je živel mirno kakih pet let. Večkrat je šel tudi v cerkev, pa ne da bi molil, marveč da bi se norčeval iz pobožnega ljudstva. — Nekega dne si na treh krajih zlomi nogo. Dva cela meseca je ležal v postelji v strašnih bolečinah. Potem se je vzdignil sicer iz postelje, toda noga ni bila več zdrava. Moral je hoditi po brgljah. Neke noči pa je imel čudne sanje. Sanjalo se mu je, da je prišel v ono cerkvico, ki je bila popolnnma prazna in zapuščena. Oltarji so bili goli, nikjer nikakšne podobe, ne sveče, ne drugega okrasja. Ko se je vračal iz cerkve, sreča na pragu čudovito lepo gospo z detetorn na rokah. Neznana gospa ga milo pogleda in nagovori: »Pa si ti tudi prišel v cerkev? Kaj pa to, vidim, da si hrom, postavi se vendar na svoje noge in vrzi proč te brglje.« V tem se prebudi in pokliče svojo ženo, ki je bila Grkinja in goreča častilka Matere božje. Povč ji, kaj se mu je sanjalo, ona pa ga vspodbuja, naj zaupa na Mater božjo. Potem se je vzdignil iz postelje in se spustil na tla. Pa glej! — noga je bila popolnoma zdrava, nikakšne bolečine ni čutil, kakor bi si je nikdar ne bil zlomil. To ga je mogočno potreslo. Začel je dvomiti o prostozidarstvu, premišlievati in iskati resnico. Svoje čudežno ozdravljenje je napisal na pergament in z brgljami vred obesil v cerkvi pri velikem oltarju, da si jih vsak lahko ogleda. Toda led od njegovega srca se je le polagoma odtajal. Katoliški veri se je bil popolnoma odtujil, zatorej ga je stalo mnogo truda, da je prišel do resnice. Še enkrat je odšel v Egipt, od koder se je vrnil nedavno. — V Rimu mu da neki menih Marijino svetinjo, katero je sprejel in poljubil. Dne 25. marcija letošnjega leta so rimski katoličani napravili božjo pot v prelepo cerkev Marije Snežne ali S. Marija Madžore. Tudi Zola je prišcl Ije in dobil blagoslov z Najsvetejšim. Odslej je nastal obrat v njegovi duši. Študiral je, tuhtal in se posvetoval z učenimi in vrnimi možmi, da bi našel resnico. Namen božje poti dne 25. marcija je bilo spreobrnjenje grešnikov, zlasti prostozidarjev. In prošnja ni bila zastonj. Ravno listi dubovnik, ki je takrat podelil blagoslov, jc dne 18. majnika odvezal poglavarja pro- stozidarjev. Očitno je Zola v cerkvi prebral in podpisal pismo, da je bil 30 let v hudobni družbi, da je napravil mnogo pohujšanja, pa da je spoznal hudobne naklepe prostozidarstva, da se kesa in prosi sv. očeta papeža, da bi bil zopet sprejet v naročje sv. kat. cerkve, v kateri ga je bila pobožna mati izredila. Po dolgih in dolgih letih je izgubljen sin sprejel zopet angeljski kruh; vsi navzoči so bili globoko ganjeni. Silno veselje je nastalo med vsemi vrnimi kristijani, še bolj so se pa veselili tega dogodka angelji, ki imajo večje veselje nad enim grešnikom ki pokoro dela, kakor nad devetindevetdeset pravičnimi. Marija ie na tem možu tako očitno pokazala, da je »pribežališče grešnikov«, da ne more nikdo tajiti. V zahvalu za tako veliko in očitno milost, so rimski katoličani napravili božjo pot v cerkev Madonna del Divino Amore. — Framazonski listi pa osramočeni — molče. Smešnica. Trgovca K. in V. se pričkata, kateri je bolj premeten in spreten. K. reče: »Verjamite, da jaz vas stokrat prej prodam, ko vi mene enkrat«. — V. se odreže: »Verjamem, kajti za vas bi nihče niti beliča ne hotel dati!«