Vsebina 4. zvezka-. 1. Goräzd: Dvorski norec. Romanca.........193 2. A. Pirec: To je moja maksima! Vesela igra. . . •. . . . 194 3. J. Kostanjevcc: Tujec. Pesem..........202 4. S. Savec: Postilion d amour. Povest. VII. V deželi nebeškega sina..................202 5. I. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. 34. Straidni . . .212 6. Dr. K. Štrekelj: Pismo Stanka Vraza Josefa /'{oštlapilu . .217 7. Fr. Gestrin: Zadnji brat. Pesem..........221 S. M. Cilenšek: Kaj pripovedujejo ob I.oznici. II......222 9. Tinea: Pomlad 71 srci. Pesem...........226 10. Velimir: Kako je to prišlo■ Povest.........227 n. J.Stritar: Sreč................233 12. Janko Kersnik: Testament. Povest. /V........241 13. Književna poročila : II. V. Oblak: 6. Zur Kritik der altslovenischen Denkmäler 2$i 14. Listek : Stritarjevi zbrani spisi. — Predavanje. — Dramatično društvo 7> Ljubljani, —r „Zgodovina pedagogije". — O dopol-njevalni volitvi odbornikov v „Matico Slovensko". — Slovanske starine. — Razpis Častnih daril. » Nov raznašalec zadnje številke ni prinesel vsem ljubljanskim naročnikom na dom. ker ni vedel njih stanovanja. Vse take gg. naročnike prosimo, naj nam blagovoljno oproste to nepriliko, in naj odslej vselej, kadar bi nc prejeli kakšne številke, reklamujejo list naravnost pri upravništvu v Gospodskih ulicah, 14. Prosimo jih pa tudi, da naj takrat, kadar se naročajo, vsak natanko povč svoje stanovanje, ker mi ne moremo vedeti za vsakega, kam naj se mu list nosi. U p r a v n i š t v o. LISTNICA. — C«. —il v Gr. Prenavadno in prcsentimcntalno.— ^Marljivemu bralcu* v Celovci: Kersnikov »Agitator« jc sam z4sc celotna povest, vendar Vas hode bolje zanimal, ako prej preberete »Cyclamen«. — O. M. O—ču. pisatelju povesti »Žarnic valeč matere morilec mačehe« v ■ Poslanega rokopisa ne moremo porabiti, ker take krvave povesti nc ugajajo nakrmil listu; vrniti ga pa tudi nc moremo, ker niste povedali, kje bivate Vi niti kje stanuje prijatelj Vaš Jakob. — K-v v Lj. O priliki. A sonetom bode treba popravila. »Ostrog punski« je prekratek, da bi o vsem spisu mogli izreči sodbo svojo. G. Gerb.-v Gr. 'Hvala Vam lepa! Ne moremo porabiti. — G." O. K. v C.r. Iktlada »Vila« je prevečvrta Airoko osnovana in tudi v stihih nc dovršena. — J. K. v Li PrčosladnO in prefWbkuino. Mož bodi mož, tudi ce se mu, izneveri draga izvoljena. Kdo bode vcdntf' iogoval.'kin jokal, kakor bi bilo rc jutri sveta konec ! — Dr. v G. Da, nekoliko premenjeno. - • ■ JijubljaixsKic) Štev. 4. Leposloven in znanstven. list V Ljubljani 1. aprila 1887. Leto VII. Dvorski norec. jf^aj slonfš tu sdm zamišljen, Dragi Ali, modri Ali? Glej veselja morje šumno, Kak to polje po dvorani! Kaj stojiš tu nčm, zamišljen? Glej tč pare, ki vrtč se Po dvorani v plesu lahkem, Glej jih prince in prinečse! Ilodil mnogo si po svetu: Reci, kje na kterem dvom Veselice so krasnejše, Nego moja je nocojšnja? Glej briljante, dijamante. V sultanfje dijademu ! Kje si videl lepših, dražjih ? Rad bi vedel, rad bi vedel. Vrat Aide glej prinečse! Bfseijev si kdaj že videl Na človeku kje katčrcm Še svetlejših iu še čiščih ? Kje si videl lanccv večjih, Lancev še iz težje rude, Kakor zlata je veriga, Ki jo nosi paša Jusuf? In viliuska oblačila ! Kje jc lepše tkana svila, Kje obleka bolj ukusna Nejjo tu na odaliskah? — Romanca. Zaškrebljajo zvončki norski, Siljasta se zmaje kučma, Ko iz sanj se vzdrami norec Pa satirska skrčmži usta: „Lepših videl sem dcindntov, Biserjev sem čiščih našel. In verig sem gledal težjih In obleke vse to drdžje." „Daleč treba nf hoditi, Da se, sultan, sdm prepričaš, Kä tvoj norec, modri Ali, Golo pravi ti resnico". „Dražja nego svila dvorska, Rdsevina mi je kmečka, Ker si vsak jo sdm zasluži Z delom težkim in poštenim!" „Težji nego lanci zlati Tu na prsih gizdalinov, Sužnosti so lanci hudi, Kteri narod moj težijo! „Biserjev še hočeš čiščih? — To so solze milijonov Stradajočih zarad tebe, Ki tu paseŠ se pohotno!" „In najlepši dijamanti — To so svete srage tiste Padajoče s čela mdžu, Ki za svojcev kruh bori se!" G o r d z d. To je moja maksima! Vesela igra v jednem dejanji. Spisal Alfonz Pirec. Osebe: Gospod Ivan Koren, bivši trgovec. Gospa Marija, njegova soproga. Anica, njiju hči. Dr. Fran Božič, advokatski kandidat. Hinko Metuljček, trgovec. Micika, hišna pri Korenovih. Godi sc sedanji čas v slovenskem mestu. Prvi prizor. Gospa Korenova (sedi na desni strdni na divanu. Anica (na levi za svojo mizico na stolu. Mati plete, hči ima vezenino v rokah). Gospa Korenova. No, Anica, zakaj si tako zamišljena danes? Ali si še trudna od včerašnjega plesa ? Anica. Ne, mamica, ali mislila sem, kaj neki zdaj-le dela ? Gospa Korenova. Kdo? Anica (ustrašena in zmočena). Nobeden. Gospa Korenova. Nobeden? — Kaj nobeden dela? Anica. Ne, kaj dela — prijateljica moja, Marjetica. Gospa Korenova. Glej, hčerka moja, vidi se ti, da ne znaš govoriti neresnice. Ti si na vse kaj druzega mislila in mi nečeš zaupati. Anica (vstane naglo, pohiti k materi ter jo objame). Oh, mamica, ljuba mamica, saj te imam tako rada! Drugi prizor. Prejšnji dve. Gospod Koren (prihaja skozi stranska leva vrata). Gospod Koren. Dobro jutro, dobro jutro! Kaj pa je posebnega, da se tako objemata? (Podä gospe rok<3). Anica. Dobro jutro, papä! (Poljubi mu roko in hoče oditi na desno.) Gospod Koren. Kaj si tako resna, Anica moja, po prvem plesi? Anica. Saj sem vesela, papa. (Objame ga in odhiti.) Tretji prizor. Gospa Korenova in gospod Koren. Gospa K o r e n o v a. Kaj jc neki danes Anici nasi ? Osemnajstletno deklč, pa je zdaj resna, zdaj zopet vesela. Ali ji je morda včeraj kakšen plesalec glavico zmčdel? — Pa ti si prišel tudi tako v nepravem času; ravno mi je hotela vse zaupati. Gospod Koren (ki je že ves čas s komično resnostjo poslušal soprogo, hitro). Zaljubljena je, zaljubljena, in jaz še celö vem v koga. Gospa Korenova. Zaljubljena, in ti veš v koga? Gospod Koren. To se pravi, zdi se mi. GospaKo r e n o v a. Povej, povej! Kako to, in da bi jaz nc vedela ničesa o tem ? Gospod Koren. Jaz vse zvem! Moram zvedeti vse. To je moja maksima! Gospa Korenova. Oh, povej mi no rajši, Ivan! Gospod Koren. Včeraj na plesu, ko sem nehal kvartati in sem gledal zadnjo kadriljo, pridruži se mi gospod Metuljček. Gospa Korenova (začujena). Gospod Metuljček? Gospod Koren. Gospod Metuljček, prav on. — Vprašal sem ga, zakaj nc pleše, in odgovori mi, da jc bil sicer angažovan z najino hčerko ali, da ga jc ta poprosila kot starega prijatelja, naj odstopi, zadnjo kadriljo doktorju Božiču in da je zdaj tako brez plesalke, pa da Anici na ljubo vse rad stori. Gospa Korenova. No, in dalje? Gospod Koren. Zelö mi je hvalil mojo hčer, da jc danes dosti plesal ž njo, da je nji, novi plesalki, skrbel za plesalce in da mu Anica jako ugaja. Napösled je začel govoriti celö o dobri svoji kupčiji in o zakonu. Gospa Korenova. O zakonu? Z Anico? Gospod Koren. O zakonu z Anico! Jaz sem prčcej vedel, »kam pes taco moli.« Ej, to je moja maksima! — Pravil mi je še, da je tako sam in — ako mu bi jaz dal Anico? Gospa Korenova (začujena). Anica in gospod Metuljček? — Neverjetno! Metuljček ima svojih štirideset let in Anica jc izpolnila šele osemnajsto. Gospod Koren. Mož ni nikdar prestar za ženitev. To je moja maksima! Tudi jaz sem imel štirideset let, ko sem se ženil, in ti si bila skoraj za polovico mlajša. Gospa Korenova. Res, Ivan, gotovo, in midva sva bila srečna, ker sva se ljubila. Gospod Koren. No, in zakaj bi se Anica in Metuljček ne ljubila? — Metuljček je videti še mlad, pleše kakor vrtalka in pri vseh gospodičnah je priljubljen. Gospa Korenov a. Plešast je tudi. Gospod Koren. No, no, saj mu še tudi nisem ničesar obljubil. Če te dekle mara, vzemtta se, rekel sem mu. — Silil je nc bodem. To je moja maksima! (Kratek odmor. Gospi Korenova se poprime zopet svojega dela. Gospod Koren gre k mizi, kjer je prej sedela hči, vzame v roko „Slovenski Narod" in ga pregleduje ter bere glasnö): »Gospod Fran Božič, advokatski kandidat, promovan je bil pred dvema dnevoma na dunajskem vseučilišči doktorjem prava. Čestitamo mlademu narodnjaku!« Čestitam, v resnici čestitam tudi jaz. (Proti soprogi obrnen.) To je tisti, ki jc bil poleti na Bledu večkrat v druščini naši. Jako nadarjen mladeniči Ubog je in s svojo pridnostjo se je kvišku vspel. Popolnoma moja maksima! Gospa Korenova. Res, jako nadarjen gospod, včeraj je jako pozno prišel na ples, menda se je tudi šele včeraj pripeljal z Dunaja. Gospod Koren. Ti, Marija, morda pride danes gospod Metuljček zaradi Anice. Ti vsaj nc boš proti njemu, ako je Anica ž njim zadovoljna ? Gospa Korenova. Gotovo ne, Ivan! (Säma zäse.) Ali meni se zdi, da Anica na koga druzega misli. Moram k nji. (Glasnö.) Jaz grem malo po opravkih. Pred pol ure tako ne bo še nobenega nas obiskovat. (Odide na desno.) Četrti prizor. Gospod Koren (sam). Gospod Koren. Gospod Metuljček res ni več mlad, ali imovit je in tvrdka: „Hinko Metuljček" ima dober glas. Zakaj bi ga moja Anica nc vzela ? Trgovčeva hči vzemi trgovca! To jc moja maksima! — Tudi jaz sem si v trgovini pridobil precčj imetja. Z uradniki ni nič. Visoko se nosijo in dolgove delajo, ti, tast, mu jih pa plačiij! Napösled nakotč kup otrok in pride revščina. In da bi jaz svojo hčer dajal takemu lačnemu in zadolženemu uradniku: Nikdar ne! To jc moja maksima! Sicer: čemu se jezim ? Anica, zdi se mi, ima Metuljčka rada. Saj ni dolgo, kar mi je rekla, da je zmeraj vesela, kadar nas pride Metuljček obiskat, tako, da se ima potem ves teden dosti smijati. (Odide na levo.) Peti prizor. Micika (z omčlom, začne pospravljati). Micika. No, vendar je že odšel stari sitnež. (Vzame pisemce iz žepa.) To-lc pisemce mi je dal tako lep, mlad gospod in me prosil, naj je dam še dopoludne skrivaj gospodični Anici. Gotovo jc A. Pircc : To je moja maksima ! 197 kaj zaljubljenega notri. — Meni pa korporal moj nobenih pisem ne piše. Čemu tudi, saj se tako lehko pomeniva. Zvečer, če se le pri-kažem pri hišnih vratih, že me čaka. — Pa je tudi lep fant, Francelj moj! In korporal! Moje prijateljice Tončike ljubček je popolnoma navaden prostak, in kako mu mora salutovati! (Koraka čez oder in pokaže.) Ha, ha! — Zdaj moram pa pismo dati gospodični, saj vem, da bo tudi vesela. (Odhiti proti desnim vratom, ko vstopi Anica.) Šesti prizor. Anica in Micika. M i cika (skrivnostno). Gospodična, gospodična! To-le pisemce mi je dal nekdo za Vas. Tako lep gospod z dolgo, črno brado. Anica. Tako? Pokaži! (Vzame hitro pismo, odpre je in bere.) Micika (pospravlja po salonu, säma zäse). Saj sem vedela, da je od ljubčka. Kar veselje ji žari z obraza. (Glasnö.) Kdo pa je bil tisti lepi gospod? Ali je Vaš ljubček? Anica. Kaj pa misliš ? (V zadregi.) To je moj znanec, prijatelj moj! Micika (zdse). Znanec, pa skrivaj pisma piše! (Glasnö.) Kaj pa je ? Arfiica. Doktor. Micika. Doktorja bi pa jaz ne marala. Anica. Zakaj ne ? M i c i k a. Doktor obiskuje mlade gospč in gospodične, ki ga kličejo le, ker jim je dolg čas, čeprav niso bolne. Posebno, seveda, rade kličejo doktorje, ki so mladi in lepi. (Važno.) Jaz že vem! Anica. Kam pa misliš! — Saj on ni tak doktor, da bi ljudi zdravil. On bo advokat. * Micika. Advokat bo! No, no, to je vse jedno, doktor je doktor in jaz ne bi jemala nobenega. Meni je že ljubši moj korporal. (Hoče oditi.) Anic a. Micika! Pa ne, da bi pravila o tem pismu käj papänu ali mami. M i c i k a. O, ne bojte se, gospodična Ana! Pa tudi Vi ne gospe o korporalu mojem. (Odide.) Sedmi prizor. Anica (s&na). Anica. Ob dvanajstih, piše mi Fran, bode me čakal pri sv. Jakoba mostu in me spremil do moje učiteljice za klavir. Nekaj važ- nega mi ima povedati, pravi. (Spravi pisemce v nedrije.) Oh, kako ga ljubim! — Hiteti moram, da ga ne zamudim. (Odide.) Osmi prizor. Gospa Korenova (v drugi toaleti, pride z leve strani). Gospa Korenova. Kje je le Anica? Tako bi rada govorila ž njo. Micika mi je rekla, da je v salonu, pa je ni. (Gre proti vratom na desni sträni, ko vstopi Anica v lepi zimski obleki z mapo, na kateri stojf napis , Musik'.) Deveti prizor. Gospa Korenova in Anica. Gospa Korenova. Ti greš ven? Anica. Grem, mamica, moram iti k uri. Precej bo dvanajst. Gospa Korenova. Nekaj trenutkov že še utegneš. (Prav prijazno.) Anica, kaj si mi hotela prej povedati? Anica. Jaz, mamica? Prav nič! Gospa Korenova. Gotovo si mi hotela, na koga si namreč mislila prej zjutraj. — Sčdi sem k meni in povej mi! (Sčdeta na divan.) Papa mi je prej rekel, da on ve za nekega gospoda, ki se zate zanima Ali jc res to? Anica. MamžU (Objame jo.) Oh, res je, mama! Kaj ne,«saj nisi huda name? Gospa Korenova. Kaj hočem biti huda! Kje in kdaj si se pa tako dobro seznanila ž njim? Ali je že dolgo tega? Anica. Oh, dolgo, dolgo! Že zmeraj sem ga imela rada. A da se ljubiva oba, povedal mi je šele, čakaj — lani na Bledu avgusta meseca. Zdaj je januvarij, to je tedaj že pet mesecev. Gospa Korenova. Tako, tako. Pa meni nisi nič povedala. Anica. Oj, dobra mamica, saj sem ti že večkrat hotela. \Ura bije dvanajst.) Zdaj moram pa teči, drugače zamudim. (Zäse.) To bo vesel Fran. če mu zdaj povem, da mama nima nič proti najini ljubezni. (Glasno.) Kaj ne, mamica, da nisi nič huda na naju? Gospa Korenova. Nič, dete moje, srečno bodi! (Poljubi jo in A niča odide skozi srednja vrata.) Deseti prizor. Gospa Korenova (srima). Gospa Korenova. Da si je ravno Metuljčka izbrala! Jaz ne bi tega nikdar verjela. Avgusta meseca. Res, res, takrat je bil tudi gospod Metuljček nekaj časa na Bledu. Sukal se je res okoli nje, ali da bi si jaz kaj taccga mislila! Prej bi bila mislila na doktorja Božiča. Večkrat sta se tako sama vozila po jezeru in vedno sta se imela kaj smijati med sabo. Jednajsti prizor. Gospa Korenova in gospod Koren. Gospod Koren (pride skozi leva vrata). Vsak trenutek mora gospod Metuljček tukaj biti. Videl sem ga skozi okno, ko je govoril z Anico. Tako se mu je smijala. Saj sem vedel, da ga ima ona tudi rada. Jaz ženske poznam. To je moja maksima! GospaKorcnova. Da! Ravno mi je povedala, da ga ima rada. Gospod Koren. Tudi sama je povedala? Tako je prav! Trgovcu jo najrajši dam. To je moja maksima! Dvanajsti prizor. Prejšnja in Micika in kmalu za njo Metuljček. Micika. Gospod Metuljček prosi. Gospod Koren. Naj le vstopi! (M i c i k a odpre vrata in noter priskakljä gospod Metuljček, belo-rdečega, ženskega obraza, kratkih in redkih plavili las, in malo plešast. Oblečen je v črn frak z belim telovnikom, s klakom in belimi rokavicami. Njegovo vedenje je ves čas komično-pretirano.) Micika (zäse). Ta se je pa gotovo prišel ženit. Ko bi mene vprašal, meni bi bil pa že ljubši oni lepi gospod, ki ji jc danes zjutraj poslal pismo, dasi jc doktor. (Odide.) Metuljček (se priklanja in poljubi gospe K o r e 11 o v i rokö). Drznil sem se danes Vas zopet obiskati. Tudi je bil gospod soprog včeraj toliko prijazen, da me je povabil. Gospa Korenov a. Jako nas veseli, gospod Metuljček, da ste nas zopet počastili. Prosim, sčdite! Gospod Koren (podä Metuljčku rokö). Res, dobro došli, gospod Metuljček! • Metuljček. Prosim, gospa milostiva. kako Vam jc včeraj kaj ugajalo v čitalnici na plesu? Gospa K oren ova. Hvalo lepo! Jako dobro sem se zabävala in tudi Anica jc bila prav zadovoljna. Zahvaljevati se Vam moram še, da ste se toliko potrudili za hčerko mojo. Tudi ona Vam je zclö hvaležna. M et ulj ček. Prosim, prosim, gospa milostiva, mnogo preveč hvale, katere nikakor nc zaslužujem. Jaz za Vašo gospodično hčer storim vse rad. Tako pametna gospodična! In ravno radi tega sem prišel danes, da bi poprosil Vas, gospd milostiva, in Vas. gospod Koren, ko bi mi hoteli dati svojo hčer v zakon. ljubim jo, kakor le more ljubiti mož žensko bitje. — Razmere moje poznate in res sama ljubezen do nje me je pripravila. da sem se odločil za njö. Gospa Korenova. Jako častna je za nas ta Vaša ponudba, gospod Metuljček. Gospod Koren. Tudi jaz sem popolnoma tistih mislij, kakor soproga moja. Ponudba Vaša nas jako česti. Gospa Korenova. Samö Anica je še mlada in utegne šc čakati. Sicer se pa, seveda, uklanjam jaz popolnoma volji svojega soproga. Gospod Koren. Gotovo, gospod Metuljček, midva s soprogo sva z Vami popolnoma zadovoljna. Čakamo pa šc lehko do poletja. Povedati Vam morem, gospod Metuljček, da me posebno veseli, ker svojo hčer omožim s trgovcem. To je moja maksima! Upam, da bo tudi hčerka moja z Vami srečna, kakor zaslužuje. Sreča otroka mojega mi jc bila in bode vedno na srci. To jc moja maksima! Metuljček. Gotovo se bodem vedno potrujal hčer Vašo osrečevati. Na rokah jo bodem nosil in s cvetlicami bode potresena njenega življenja pot. Gospod Koren. Ali ste tudi že z Anico samo kaj govorili o tem? Metuljček. Naravnost se ji še nisem razodel, ali mislim, da ji ugajam. Vedno sc mi smeje in ravno to njeno smijanje mi tako ustreza, da sem se zaljubil vdnjo. Upam. da bo mene ljubila tudi ona, 1-akor že zdavnaj ljubim jaz njo. Gospa Korenova (se mu smeje). Gotovo! (Tiho.) Jaz vendar še nc morem verjeti, da bi se bila Anica zaljubila v tega bedaka. (Glasnö.) Anica pride kmalu domöv, ali nam morda hočete danes izkazati čast. da ostanete pri obedu naš gost? Metuljček (se prikloni). Jako srečen sem, čc mi jc to dovoljeno. (Poljubi ji rAko.) Gospa Korenova (vstane). Ne zamerite! Soprog moj Vam bode delal druščino, jaz moram zunaj še nekaj naročiti. (Odhaja proti srednjim vratom.) Gospod Koren. Pomeniva se pa midva kaj o trgovini. To jc moja maksima! Trinajsti prizor. Prejšnja in Anica. Anica (prihitf skozi srednja vrata in objame mater). Oh, mamica, ravno zdaj-lc sem srečala prav slučajno doktorja Božiča in precej hoče priti sem, da tebe in papäna naprosi za roko mojo. — Glej ga! Štirinajsti prizor. Prejšnja. Micika in takoj za njo dr. Božič. Micika (odpre vrata). Gospod dr. Božič! (Tiho.) Ta bo pravi ženin. Gospod Koren in Metuljček (osupla vstaneta). Doktor BoŽiČ (poljubi gosp<5 roko). Milostiva gospa in gospod Koren, upam, da se mene še spominjate od počitnic sem, katere ste preživeli na Bledu. Srečni so bili 6ni dnevi zame tembolj, ker sem jih prebil v čestiti Vaši druščini. Posebna sreča pa je bila še meni, da sem tam spoznal Vašo hčer gospodično Anico. Drug druzega sva se spoznala in ljubiva se. Drznem se tedaj poprositi Vas, milostiva gospa in gospod Koren, da mi daste v zakon svojo hčer. (Vsi stoje osupli med tem govorom. Metuljček nemirno gleda okoli in se igra s svojim klakom.) Anica (očeta poljubuje in objemäje). Kaj ne, papa, da imaš tudi ti rad Frana in nisi proti temu, da sva srečna? Mamica je že rekla, da nama ne nasprotuje. Gospod Koren. Ti, Marija? Gospa Korenova. Jaz nisem vedela, da Anica tako misli. Gospod Koren (doktorju Božiču). Zelö ste me počestili s to svojo ponudbo, gospod doktor, in tudi jaz se z veseljem še spominjam prijetne Vaše druščine na Bledu, vendar — Anica (ga zopet objame). Oh, papd, bodi mi dober, kakor si mi bil zmeraj in ne odreci ničesa Franu! Jaz ga ljubim in le njega bom vedno ljubila. (Popustf očeta in hitf k doktorju ter se ga oklene /. rokama.) Jaz ga ne morem in ga nečem pustiti! Gospod Koren (v zadregi). Jaz vsega tega ne umejem in ne vem, kako je vse prišlo. Jaz sem ravno obljubil roko tvojo gospodu Metuljčku. Anica. Komu? Gospodu Metuljčku? Ha, ha! Jaz Metuljčkova nevesta in žena njegova? Nikdar, papa! To je presmešno, tega ne morete misliti resno. (Smeje se.) Metuljček. Gospodična, Vi se smejete in le šalite z mano. Sicer Vam bodi vse dovoljeno. (Poklekne pr&lnjo.) Gospodična, jaz Vas ljubim, uslišite ljubezen mojo! Srce mi poči, če nisem za Vas. (Klak, s katerim se je igral, izproži se in poči.) Anica (smejč se). Ha, ha, počilo je že, gospod Metuljček! Res, prav smilite se mi, a jaz Vam ne morem pomagati. Jaz že ljubim svojega Frana. Micika (katera je vstopila, ko je počil klak. Tiho). Aha, ta je tudi Francelj, kakor moj korporal! Metuljček (stopi h Korenu). Ne zamerite, gospod Koren, jaz odstopam od svoje ponudbe. Vaša hči tepta najsvetejša moja čutila z nogami. (Zase.) Še celö lepa njena dota mi je splavala po vodi. (Glasnö.) Jaz grem in nikdar več se ne povrnem. (Priklanjaje se, odide.) Gospod Koren (kliče za njim). Jako žal mi je, gospod Metuljček. Ali jaz sem popolnoma nedolžen. To je moja maksima! Petnajsti prizor. Prejšnja, brez Metuljčka. Doktor Božič. In jaz, gospod Koren, ali smem upati? A n i ca. Kaj ne, papa, Ti me daš Franu, da je on moj in jaz njegova r Gospod Koren. Tvoja sreča mi je bila vedno na srci. To je moja maksima! Gospa Korenova (prime Anico in doktorja Božiča za roko in ja vede k očetu). Naj sta srečna, Ivan, daj jima blagoslov svoj! Gospod Koren. Bodita srečna! To je moja maksima! Micika (ki je ves čas stala zadaj pri vratih, oglasi se vmes) Prosim, gospoda, kosilo je pripravljeno! (Zagrinjalo hitro pade.) Tujec. T, .rudno ok<5 mi, truden život, Dčklc lepö, daj, duri odpri mi; Tujca, ki hodi v noči zdaj tod, V hišico svojo, prosim te, sprimi! Čedno, lepö vse, kakor pri nas, Kakor vh rojstni daljni mi vlisi Tukaj deklč je tudi pri vas -Tuji sam<3 so vaši mi gldsi. Vendar unužš me, tvoje okö. Jasno dovolj mi to potrjuje; Kdko bi tudi to ne bilö, Srce če s srcem družno občuje? Tebi na prsih naj poslonim, Dokler privozi solnce nad gore; Dasi, deklč, z jezikom molčim, Srce govöri, kolikor more. Jutri pa zjutraj, draga, naprej, Kdo ve še, kam pripelje me cesta? S težjim pa srcem, kakor doslej Skozi vasi bom blodil in mesta! Jos. Kostanjevec. Postilion cV amour. Iz spominov dalmatinskega slikarja. Priobčil S. Savec. VII. V deželi nebeškega sina. o se bliža brod sredini kitajske obali, reže ves dan, okoli 150 angleških milj. umazano rjavo vodo, tako mogočno se žene ve-letok Jang-tse-kiang (izgovarjaj Jan-ktz) v Tihi ocean. Iz širokega ustja, podobnega obširnemu jezeru, zavije pot v čisto vodo. Med nizkimi bregovi, mimo velikih džonk in malih vasij sopiha parnik še dve uri in sc ustavi Sredi široke reke Hvangpo. Kolikor daleč seza oko, gori in doli, stojč veliki parniki med čolni in ladjicami. Na levem bregu, za široko cesto, jc neobsežno dolga vrsta visokih, lepih poslopij, ki so pridobila Shanghaju ponosno ime »mesto palač«. Na desni strani reke se razprostirajo velika trgovska skladišča, ladjišča in zaloge premoga in lesovja. Više na reki je za visokim zidovjem kitajsko mesto, pred njim vse gosto brodovja na reki. Nad 300.000 stanovnikov šteje obojno mesto, središče velikanskega prometa kitajskega z inostranci, emporij svetovne trgovine. Na cesti »Kast Bund«, ali le »Bund« imenovani, čaka velika tolpa kulijev na potnike in njih blagö, kriči, peha se in gnetc za delo in zaslužek. Cetinovič hoče počakati, da bi se ljudstvo nekoliko razšlo, kar zadene močen Kitajec težak kovčeg na tilnik, druga dva pobereta ostale stvari in urno korakajo vsak na drugo stran. »Evreka, Evreka!« vpije za njimi brezvspešno; steči mora za vsakim posebej, vleči ga za obleko nazaj in navesti na pravo pot, kakor trmastega konja. Veselo se oddahne, ko vidi svoje reči srečno pod streho malega, prijaznega hotela in se pogodi za sobo in druge potrebščine z mlado Američanko, ki je krstila svoj zavod z učenim imenom »Evreka.« Poskusi se seznaniti z gospodi, ki zahajajo v hotel, a ne posreči se mu; pri obedu se jim vselej mudi, in zvečer po dinčji se izgubijo hitro po svojih potih v klube, kakor mu razjasni prijazna gospodinja. Tudi, druge razmere razklada Američanka, mlada vdova, slikarju ra-dovoljno, morda zaradi tega, ker ji je obljubil naslikati prav lepo njeno podobo; če ne zaradi tega, ker zna njeno sicer ne baš preobilno lepoto vse bolje occnjevati, kakor drugi gosti. Da bi svoj čas do prihoda ruske »Svetlanc« porabil koristno, ogleduje si obojno mesto, posebno natančno preštudira Ičžo in okolico ruskega konzulata in potrka tudi na policiji zaradi Fanicc. Stvar je pa tukaj do cela drugačna. Shanghaj ni del angleškega kraljevstva, kakor Hongkong, ampak prava republika, sestavljena od treh velikih občin, od francoske, angleške in ameriške naselbine. Vsaka oskrbuje svoje stvari samostojno, o skupnih interesih določuje svčt, izvoljen od zemljiških posestnikov. Evropci so podložni vsak zase sodnim zakonom svoje domače države, ako imajo tu svoje zastopstvo. Kdor pa nima svojega zastopnika, nima sodnika in ne uživa nikakeršnega varstva. Policija t. j. mestni detektivi, varujejo red največ proti Kitajcem, podložnim svojim domačim sodnikom in zakonom. Dežčlna oblast kitajskega cesarstva je v ozemlji Shangajske republike omenjena na zemljiški davek in na to, da pobira carino od tržnega blagd. V vsem drugem vlada popolna svoboda. Ves teden hodi CetinoviČ po mestu; ogledal si je tudi svetišča in druge znamenitosti kitajskega Shangaja, ali v svojih namenih niti za pičico ni napredoval; cel6 prijazna gospodinja mu odpovč svojo pomoč. »Ne bodite smešni,« reče, ko zavije slikar govor zopet na povest o svoji sestri. »Bodi sestra, kjer ji je drago! Pojdite domöv, spravite skupaj svoje in njeno imetje, pa se povrnite! Ako Vam tukaj ni všeč«, nadaljuje poredno, vendar ljubeznivo, »pa prodam hötcl in greva v Kalifornijo, tam je neizrečno lep<5 in prijetno živeti«. Slikar seveda se ne more nikakor šc povspeti iz svojih idej, vcepljenih mu po evropski civilizaciji, na vzvišeno stališče Američanke, ki se dobro zaveda višje vrednosti svoje domovine; Američani namreč nečejo biti civilizovani, to je zanje premalo, prenizko, oni so »enlightened« —razsvetljen narod. Hvala Bogu, zdaj je konec dolgočasnega postopanja, Rusi so tu, evo pravcatcga dvoglavega ptiča carskega v barjaku nad zvezdo • Živela »Svetlana«! vsklikne Cetinovič. Ne utegne se odgovarjati gospodinji, le voza zahteva urno, sčde na dvokolesnico, kočijaž Kitajec na vojnicc za ponijem in hajdi po »Bundu« gori za brodom. Iz »Svet-lane« se vali gost dim, pok za pokom se razlega v pozdrav vojnih paznikov. Ni še streljanja konec, ko izstopi pred ruskim konzulatom nekaj gospodov; včliki knez je mlad, visok, raven ko jelka le malo bolj po-rasten, kakor na fotografiji — tega je brez težave spoznati izmed drugih. Po kratkem pozdravu z malo deputacijo izginejo vsi v konzulatskem poslopji. Cetinovič. pošlje voz nazaj in postavi sebe na stražo. Kraj ni kaj ugoden za opazovanje. Dvorec jc na prostornem vrtu, ločenem od ceste z visokim zidom, na obeh konceh zidu so vrata na vrt. Iz ceste jc mogoče opazovati oba vhoda, poslopje in prostor pred njim je pa pregleden pri uhodih ali na vrtu, kjer daljše opazovanje ne bi ostalo skrito; prikaže se vsak čas kdo pod verando ali pred postranskimi poslopji, globoče na vrtu ležečimi. Cetinovič preži' neutrudljivo prvi, drugi, tretji dan, nagovori tudi tega in 6nega Kitajca, ki posluje v hiši, brez vspeha izkuša izvabiti z dolarji kaj. Reveži nič ne vedo, niso z gosti v nikakeršni dotiki, še ruskega slugo od gospoda ne znajo ločiti. Drugemu kakor Kitajcu si pa nc upa in ne sme črhniti besedicc. Včliki knez se prikaže skoraj vsako pop61udne, pa nikdar nc sam in vselej ga brzo odpeljejo iskri konjiči. Peti dan prinese nekaj novega. Doslej so časniki le priovedovali, kaj se je zgodilo, kogd je obiskal ruski admiral, kaj si je ogledal včliki knez; danes pa govorijo o prihodnjem dnevi, da bo namreč zvečer velik diner na ruskem konzulatu, da je povabljeno vse dostojanstvo, tudi Tautai, kitajski guverner. Z nočjo počasti mornarica ruske goste z razsvetljavo, prostovoljno gasilno društvo bo napravilo produkcijo s parnimi brizgalnami. Vendar ne bodo Rusi čepeli doma, ampak si ogledali nekoliko razsvetljavo, misli Cetinovič. Zmaguje ga nestrpnost čim dalje, tem huje; za trdno sklene ne izgrešiti take prilike in približati se Vladimiru, če tudi s silo in naj provzroči še tak škandal. Časniki so prav poročali. Pogosto prihajajo drugi večer gospodje peš in z vozom na konzulat. Ljudstva, največ kitastega, nabira se vedno več na široki cesti, Tautai dojde v krasnem palankinu sredi večje gruče, ki ga s svetilnicami, praporci in šumečim vriščem piščalk, trobent in bobnov spremi do vrtnih vrat. Tu vsprejemata dva Rusa povabljence, drugi ne smejo dalje. Brodovje je razsvetljeno, prostovoljni gasilci so zakurili brizgalne in poskušajo njih moč zdaj sem, zdaj tja, tudi med množico namerijo curek in si napravijo tako prostora. Obed ne traja čez uro. Gostje že odhajajo po dva, po trije; Tautaja odnesejo prav tako, kakor so ga prinesli. Cetinovič ne izgreši' nikogar, pripravljen jc vsak trenutek planiti na vrt, s pisemcem v roki, da bi se ga kdo ne zbal — o strela, vse nič, raz streho konzulatsko, s terase si ogledujejo Rusi razsvetljavo, na oglu stoji visoka postava, vzdigne kdaj pa kdaj binokel pred očf, on je — ne bo ga doli. Cetinovič gleda, kako se knezu zdaj pa zdaj gospod poklanja in lehko .preračuni, kdaj se bo kdo prikazal na vrtu. Temno je v duši Cetinovičevi, kakor na »Bundu«, kjer so gasilci pobili z brizgalno vse svetilnice, kakor daleč jc sezala vaja. Po- parjen, jezen, žalosten pride v hotel »Evrcka«, Tu ga opomni prazni želodec, da jc začakal obed na »Bundu.c Pa gospodinja ima poleg ljubezni do rednosti in natančnosti tudi nekaj usmiljenja v srci ter postreže nerednežu, ki še zdaj ne ve za hišni red, z mrzlimi jedili in s steklenico šampanjca. Ukloniti mora svoje dostojanstvo in potruditi se sdma, ker služinstvo je opravilo svoje posle in odšlo. Okrepčan prične slikar iskati novih pomočkov, ker po dosedanjem poti, priporočenem v Benetkah, ne doseže ničesa; vtihotapiti do kneza se nikakor ne more. Iz časnikov v£, da je Vladimir namenjen potovati po Janktzu do Honkava, pot do tja znaša šest dnij, za vrnitev in ogled znamenitostij sme staviti dober teden. Ta čas hoče porabiti po svoji glavi in svojem nagibu; ako mu izpodleti vse v Shanghaji, hoče potovati dalje za »Svetlano«, če tudi v Sibirijo. Drugo jutro se oglasi v nemškem klubu za vstop; podanik Avstrije, ki velja med daljnim svetom za nemško, ne pričakuje ovir; po pridobljenih znancih upa priti pozneje tudi v kakšen angleški klub, saj je slikar in bo že včdel vzbuditi zanimanje zdse. Ker se klubisti zbirajo le zvečer in se ima ondaj predstaviti, čez dan nima kaj početi in gre še jedenkrat pregledovat okolico pred ruskim konzulatom; morda naleti danes na srečen slučaj, ker bo prežal zadnjikrat. Zapazi res tudi nekaj nepričakovanega, namreč gospoda, ki se mu vidi znan po obrazu in po hoji. Gotovo, prav na tem mestu ga je srečal že večkrat. Čudno, prav tako postopa, kakor slikar sam, danes se kar ne gane strani. Cetinovič se umakne proti prečnim ulicam, na oglu sc kakor slučajno obrne, gospod ni daleč za njim. Prvi gre nekaj časa po ulicah gori, in vstopi k brivcu. Obrnivši se pri vratih vidi gospoda stoječega na oglu; čez pol ure stoji še prav tam. Cetinovič koraka dalje skozi več ulic za konzulatom in stopi iz nasprotne strani na »Bund«, pohajkovalcc mu pride naproti. Ko nastopi mrak, pridruži se k prvemu še drugi opazovalec in oba se sprehajata tako, da mora ostati Cetinovič vedno med njima. Nc more več dvojiti, stražita ga detektiva; zadnji čas je opustiti to nevspešno taktiko. VIII. Avdijenca. »Ste li ženin, gospod slikar ?« oglasi se gospodinja, ko čez nekoliko dnij stopi Cetinovič prednjo v salonski opravi ter zahteva voza. »Glej, glej, kako ste se nadičili!« pristavi in prebira od nog do glave slikarja, ki, dasi tudi širokih pleč in krepkih udov, kaže čez pas mla-deniško šibkost. »Ženin sicer nisem, vendar prosim najlepšega voza in najponosnej-šcga kočijaža, kajti«, nadaljuje važno, »resni trenutki nastopajo; odločiti se ima danes usoda moja in še več druge osebe, a drugače, kakor Vi sodite.« Ne v6, kam bi obrnila slikarjeve besede, katerih resnoba ji ustavi daljše izpraševanje. Gleda za odhajajočim vozom, dokler se ne ustavi pred ne prav velikim poslopjem, vendar nekako ponosno odlikujočim se sredi ograjene zelenice, nasajene z nizkimi drevesci, ki obetajo, da nastane s časom vrt okoli hiše. Poleg hiše razvija veter iz visokega jambora barjak avstrijskih barv. Kolikokrat je Cetinovič mimoidoč zaupno pregledaval dobro poznani grb! Z zaprekami mu je rasla misel, zateči se tu sem in iskati pomoči, ko bi ne našel drugače izhoda iz svojih težav. Daleč od domovine se mu je vzbudil polagoma prej neznani čut; jel se je zavedati, da je tudi njegovo državljanstvo nekaj vredno. Česa ne nauči človeka sila in potreba! Srečni 6ni, katerim se državljanstvo in narodna zavest popolnoma krijeta! Zatekel se je pod krila c. kr. zastopnika takoj tisti večer, ko je zadnjikrat prežal pred ruskim dvorcem in ko je privabil s trdovratnim postopanjem dva opa-razovalca, ki sta ga spremljala prav do klubne hiše. Vsprcjeli so ga radovoljno v klub, skoraj prisrčno, tretjega Avstrijca, tedaj rojaka, dasi iz skrajnega juga, iz Dalmacije. Slikar, hoteč delati študije po Kitajskem, je pa res nekaj novega, zanimivega. Seznanil se je z več gospodi, tudi avstrijski konzul je bil navzoČen in vsprejel je novo-došleca uljudno, prijazno. Resnično je bil potreben Cetinovič takega občevanja, toliko puščobe in zopernosti se je nakopičilo v njegovem duhu, utrujenem po nevspehu tolikega potrpljenja. Izmučilo ga je čakanje do cela. V klubu vlada svobodno, prijateljsko ponašanje: resnobo, napeto delavnost, tisto kratko uljudnost nepoznatih ljudij, na kratko, ves amerikanizem odloži klubovci v svojem zbirališči. Tudi izmučenega Cetinoviča oblada dobrodejen čut, kakor bi bil prišel med znane ljudi. Posebno prikupi se mu takoj avstrijski konzul. Imel je na sebi nekaj, kar vabi in vzbuja zaupanje. Konzul, gospod Bilinski, sicer ni rojak v ožjem jezikovem pomenu, v zavesti ima le avstrijsko närodnost, pa na tujem, sredi tako korenitega tujstva zlijö se Evropci nasproti Azi-jatom v jeden sam celotni živelj, veže jih čut skupnosti; neskladnosti, in podrobne razlike med naobraženimi närodi so tako malenkostne v primeri z gramadno različnostjo azijatskega življa v vsakem obziru, da Kitajci zmatrajo Kvropce vse iz jednega koša, prišle čez Veliko morje. Med naobraženci padejo družbene zapreke, da le znajo isti jezik. Umevno, da se je govorilo v klubu o dnevnih dogodkih, posebno ob avdijenci pri ruskem včlikem knezi, ki ima biti čez dva dni po poročilu Časnikov. Ker ja vede ista pot proti dömu, razloži slikar Bilinskemu nekoliko svojo nalogo do včlikega kneza in poprosi ga posredovanja za avdijenco. Drugi dan vloži pismeno prošnjo. Rešitev je bila ugodna po osebnem potrujenji g. Bilinskega, ker ni šlo za nika-keršno moledovanje. Odpeljeta se torej k ruskemu dvorcu: gospod Bilinski jasnega, prijaznega obraza, kakor vedno, Cetinovič poln odločnosti in upanja. Konzul hitro opravi, pozdravi svojega varovanca in se odpelje. Gospod odhaja za gospodom, Cetinovič pride na vrsto zadnji; malo pogreje ga, ko začuje nap6sled svoje imč in koraka po zložnih kamenitih stöpnicah v prvo nadstropje; tu odgrne mož gosposke obleke pa služinskega stroja težki zavesi rekoč: »Njih ckscelenca, admiral Tjepušin!» To ime pribije slikarju nogo k tlom za trenutek; skoraj bi se vrnil, tako mu zadrhti po živcih. S silo ukroti razburjenost: »Saj si v Shanghaju, mestu svobode«, hrabri se. Vskloni se in stopi v dvoranico, kjer polusvit daje nc prebogati, a izborno ukusni opravi in temnim tapetam umeteljniško ubranost. Nasproti vrat, blizu jedinega razsežnega okna stoji pri mizici gospod v uniformi, majhne postave in zdravega obraza. Med črne, gladko pristrižene lase se mu vmešavajo sivi, pod visokim čelom senčijo obile obrvi tamne oči, ki na pol odprte mehko in prijazno motrijo došleca. Ko ta stopi naprej in se globoko pokloni, povzame admiral besedo s prijaznim glasom: »Gospod Cetinovič, Vi imate izročiti Njegovi visokosti pismo, da, pismo in neke spomine« — to govorčč pogleda v spisano prošnjo za avdijenco — »ker pa vse, kar je adresovano na Njega visokost, prejemam jaz, prosim, izročite meni, kar Vam je oddati.« Gospod je tako dobro volj no uljuden, tako prijazen smehljaj ima na gladkem, polnem obrazu, da bi res omotil človeka; pa nc boš me, misli poslanec in reče spoštljivo: »Vzvišenost, prosim dovoljenja, da smem izročiti Njega visokosti neposredno.« »Jaz, gospod ljubi« — admiral dene roko na hrbet in stopi bliže, obraz se mu razveže še prijazneje — »nimam tu ničesa dovoljevati. Njegova visokost ne prejemlje sam. Saj razumete,« pristavi nekako po domače, »visoke osebnosti so obložene z mnogim poslovanjem, imajo natančno razdeljen svoj čas. Bodite čisto umirjeni: pismo, kateremu prikladate toliko važnosti, pride takoj, brez dvojbe, do adrese svoje.« »Je li važna izročitev moja ali ne, ne včm. Kar sem prejel, želim oddati tako, kakor sem bil naprošen. Meni je le do tega, da rešim zastavljeno svojo besedo. Preponižno prosim usluge, naj smem izpol- niti svojo obljubo. Razlogi naročcvalca mojega mi niso znani in nečem jih niti ugibati, niti preiskovati.« Cetinovič drži pisemce v roki, admiral vzdigne roko, kakor bi je hotel prejeti, slikar umakne roko s pismom v prsni žep. »Obžalujem nesrečno misel Vaše vzvišenosti, prosim ponižno oproščenja, saj ne delam po svoji volji; zagotavljam, da želim storiti jedino uljudnost, ljubav drugemu.« Admiral hoče govoriti, a slikar hitro nadaljuje: »Nisem pričakoval zadržkov. Ko bi bil mogel količkaj slutiti ovir, da ne bom smel izpolniti obljube, gotovo ne bi bil prevzel naročila.« »Torej pisma nikakor nečete predati meni?« »Obžalujem, vzvišenost, adresa in obljuba me veže.« »Dobro, storite z izročilom kar Vam drago.« Srepo pogleda slikarja, stoječega kakor skesani grešnik, in mu pokaže hrbet. Cetinoviča grabi, a vzdržuje se s poslednjo silo. Misel, da bi pustil admirala, stopil na hodnik, glasno zaklical princa po vsem imeni, ponudil mu pismo od Aleksandre — to misel še odloži. V tem se admiral obrne in zaničljivo zategne ustni: »No, Vi ste še vedno tu, gopod slikar?« Odpustil si me, dobro vem, mčni Cetinovič sam sebi, jaz pa še nisem. Vskloni glavo, vzravna se, smelo opa^ujč nasprotnika reče za-duhlo: »Premišljujem, kaj naj storim z izročenimi rečmi. Zdaj šele mi dohaja na um: ti zavitki, spisi, dragocenosti ali kar je, gledal jih nisem dasi tudi nimajo jednega pečata — morda sem prenašal res Bog ve kako važnost. Vzvišenost mi najbrže ne svetuje dobro, naj storim, kar mi drago. Gotovo, brez koristi zäme ne bo.« Z rastočim glasom suje besede iz sebe smelo, predrzno: »V Evropo se ne vrnem tako brzo. Naj pridem v Ameriko, izkusim slobodno svojo srečo. Brez dvojbe, za nič se mi ni zatrjevalo, prosilo, prosilo hraniti, varovati dobro. Uverjen sem zdaj, da imam važne, tajne stvari. Zdaj ne bom brzdal svoje radovednosti.« Admirala oblije rdečica do zlatega ovratnika, stopi trdo dva koraka naprej, nazaj . ... »Od koga hočete imeti Svoje važnosti, tajnosti, Vi. . .« »Prosim, preponižno prosim, naj jih izročim adresatu. Pošiljatelj je prejkone pristavil svoje ime, ali pa je sicer Njegovi visokosti že znan.« Admirala je minula vsa potrpnost, žari mu obraz, trdo postavi nogo pred slikarja: »Vi se norčujete z menoj; take predrznosti nisem še naletel!« Res močan, prav komanderski glas imaš, misli si slikar. »Ne dražite me dalje, predrzni hinavec! Vi veste vse, prebrali ste vse, ne silite me do skrajnih pomočkov, izročite mi! Jaz imam pravico do tega.« Cetinovič z lehkim poklonom, ne obrnivši očesa od gospoda, odgovori tudi glasnö: »Ali jaz nimam pravicc izročiti drugemu nego Njegovi visokosti.« »Imam dovolj, Vi zahtevate tako.« Stopi k steni, potegne jezno za vrvico, dvakrat, trikrat, v hiši nekje zazvoni drobno, jasno . .. Cetinovič misli, zdaj-le bo počilo, jednega, tudi dva odbijem, planem na hodnik . . . Zaveso odgrneta dve roki, med vrata stopi visok, mlad mož, za-čujeno pogleda neznano mu osebo in admirala. Cetinovič stopi brzo do vrat s pisemcem v roki, vkloni se, pomoli pismo, princ je vzame, široko uprč modre oči na napis, obrne zavitek, ugleda monogram in izgine. Admiral jc obstal na mestu kakor pribit, slikar se pokloni, odide naglo mimo dveh gospodov doli, iz hiše. Stopivši na cesto si obriše pot in se oddihne. Zavriskal bi od veselja in razburjenosti: »Šlo je, živela Aleksandra! Glej, najiskrenejši tvoj sovražnik mi jc sam priklical Vladimira. Ha, ha, kakšen glas, dober komandant mora biti! Res, hude jeze je mož, pa kako bi nc bil, gotovo je ugenil naročitelja. Ne bil bi sicer napačen, čvrst jc še. Gotovo ga šc peče; hm, ni mala reč, menil je držati go-lobičico v roki, militi se ž njo, ali drugi mu jo je odvedel kar tako pred nosom. Kdo bi se ne jezil! Take ne najde več, oh da, nikjer več!« Zadnja misel nekoliko ohlaja radost slikarju; prekoračil je dolgi »Bund«, stopi do svojega pokrovitelja, avstrijskega konzula, zahvali se in povč, kako je bilo, misleč, najrajši mu razloži sam, kar bi tako zvedel pozneje od drugih. Gospoda Bilinskega zanima stvar. Beseda prinese besedo, polagoma zvč konzul vse bistvene točke Aleksandrine povesti. Ni bila povse neznana gospodu ta povest o neki tajni ženitvi na ruskem dvoru; domisli se, da pred leti je šlo nekaj takih novic po časnikih. Veselo si mane roki in meni: »Glej, glej, to je tedaj bilo. Veste, tudi tukaj je »China Mail« prinesla nekaj nerazumljivih stavkov, tako-lc dobrih svetov; ni drugače, urednik lista je meril na isti dogodek. — »Pomorem, gotovo Vam pomorem,« meni na slikarjevo prošnjo za daljšo pomoč, »pa razumete, službeno se ne vtikam rad v tako kočljive reči. Tudi bi nc bilo vspešno. Pohodiva rodbine in poprašujva v klubu tako slučajno po gospe Seamensovi.« Tako veselega še ni videla slikarja gospä iz hotela »Evreka«. Prej tolikrat zamišljen, malobeseden, tožen si privošči zdaj draga vina, govoriči, tiste sestre niti ne omeni več. V sobi razpostavi orodje svoje in jame risati, slikati, ne gospodinje, ki ima priti pozneje na vrsto, ko se po dolzem prenehu roka zopet privadi čopiču. Kitajskega pro-staka, starca, mladeniča, kakeršnega ugrabi v obližji, posadi pred s6 in dela neutrudljivo. Ne gane se od hiše do večera; tako mu je všeč pod streho Američanke, kakor bi bil tu dorn! V resnici si preganja čas s Kitajci, da bi lože pričakal popolno zvršitev svoje prve naloge. Uverjen je, da poišče zdaj knez njega, vsak čas je pripravljen na poziv. Peti dan po avdijenci se mu predstavi mlad ruski častnik, lep, droben mož odprtega duha in obraza, jeden 6nih ljudij, ki si pridobijo na mah zaupanje. »Visokosti je volja vsprejeti Vas, kakor ste prosili; lehko pridete takoj,« reče. »Ako dovolite, počakam Vas.« Cetinovič zdaj ničesa ni prosil, mogoče je to druga rešitev prve prošnje. Urno se pripravi in odpelje s častnikom v rusko palačico. »Kar vstopite tukaj-le,« reče pošlo vi vši se in pokaže na vrata tik dvoranice, kjer jc bil nekaj dnij prej viharen sestanek z ekscelenco Tjcpušinom. Visokost vsprejme vse in zloži na mizo, kar mu izroči Cetinovič. Po daljšem prestanku — gledal je izpred sebe, na mizo, skozi okno, akoravno pregrneno s tančico — stopi pred slikarja in reče: »Hvala Vam, dobro ste varovali. Vi ostanete še tukaj ? Prosim, počakajte, da se vrnem. Odpotujem v Ilankav, nc vem, kdaj pridem. Cez deset, štirinajst dnij. Gospod Perelešin, prijatelj moj, pokliče Vas kakor danes.« Ker se visokost zopet zagleda v okno, pokloni se Cetinovič in stopa proti izhodu. »Prosim še, gospod: veste li kaj o guvernanti? Ste li našli dete?« Slikar povč na kratko, kako daleč je našel gotov sled in izreče upanje, z vstrajnostjo rešiti to nalogo svojo. »Izkusite zvršiti do mojega povratka. Bati se Vam ni treba česa; pa saj tudi pred admiralom niste imeli strahu. Zdravstvujte!« Ni mu tekla nemščina gladko, kakor admiralu, pogovor je bil nekoliko tudi angleški. »Da bi znal dobro francoski, vprašal me je najprej po tem«, meni sam v sebi slikar, »čul bi bil morda več.« Vendar si je mislil prej drugače ta sestanek; ni zadovoljen, dasi je dokončal prvi del svojega sčlstva. »Nič me ni vprašal ob Aleksandri; le omenil je ni! Kako težko so se mu trgale besede. Res ne more biti lehko povse neznanemu človeku kar na mah odkriti srce — če ima res še kaj prikritega v njem. Aleksandri se bo odvalila vendar jedna klada raz dušo, ko dobi' prvi moj telegram.« Spotoma do urada skuje telegram, ki ne more käj izdati nespo-razumnikom: »Gerster, kipar v Benetkah. Prvi posel dognan, pogajanja so se pričela pred petimi dnevi. Točka druga še ni dognana; visi. Dosedanje postopanje imelo vspeha za jedno desetino.« Dosedanje dogodjaje razloži natančno in stvarno Aleksandri v dolzem pismu, katerega pa ne bo dobila pred oseminštiridesetimi dnevi. (Dalje prihodnjič.) Bajke in povesti o 'Gorjancih. Spisal J. Trdina. 34. Stražani. *) (Konec.J triška pšenica slovi za najboljšo po vsi Krški dolini. Vsak kmet si je želi kak mernik za seme. Tako jeklena in m6čna pa vzrase zato, ker se ji gnoji posebno premeteno kakor nikjer drugod. Vaščanje si nagrabijo najprej v bukovji listja, kar se godi skrivaj, kajti dobrava ni njihova, nego grajska. Listje namečejo v visoke kupe na konci njiv proti burji. Ti kupi stojč mirno, dokler ne začne pihati od Gorjanccv ostra, hrvaška burja. Silni veter raznese in raztrosi listje brzo po vsem polji od jednega konca do dru-zega in njive dobč potrebni gnoj. Stražani gledajo, ne da bi morali geniti le z jednim prstom. S tem duhovitim domišljajem so prisilili naravno moč burje, da jim dela na polji, kakor so prisilili drugi sloveči razumniki naravno moč para, da goni najtežje vlakove po železnicah. Dalo bi se povedati brez števila vzgledov, dokazujočih, da se Straždni nič ne brigajo za ljudske šege in običaje, nego da živč popolnoma po svoje, da si znajo sami svetovati, stati na svojih nogah, misliti s svojo pametjo. Če v kakem inem kraji želi mož, da bi mu prišla žena s polja domöv, pošlje pönjo otroka, ali pa jo gre sam klicat. Straždnu se je zdela ta splošna navada preveč prosta in zastarela, pa je prislonil k hiši lestvico, zlezel na vrh strehe in jel vpiti s slemena, da se je čulo lehko v deveto vas: »Oj, žena, bali domov, bali!« Rekel ji je še nekaj, česar vama pa ne povem, ker sta še preneumna in bi se utegnila kaj pohujšati. Drug Stražan se je tako razsrdil videč, da so ga prevarili najboljši prijatelji, da je dvignil roko in se zaklel *) Na 144. str. v 12. vrsti od zdolaj mora biti „prisojnega" (a ne „prisojen ega"); na 145. str. treba je „bas" iz 7. vrste od zdolaj premekniti v S. vrsto, da se bode bralo: .... »da jim je naklonila baš ta neskončna beda neumrlo imenitnost in slavo. Kruh so si namenili peči« i. t. d. s svečanim glasom: »Kar obesil se bom!« To rekši steče proti podu in se splazi p6denj. Mimogredoč Zdložan ga vpraša, kaj dela ? Stražan odgovori zastavno: »Varujem se smrti. Da ostanem na prostem zraku, bil bi se nemara res obesil, tukaj pod podom mi hvala Bogu to ni mogoče. Stražani pa so samobitni in modri ne le v dejanji, ampak tudi v besedah. Oni govori malo ali jedrasto in pomenljivo. Vsak drug gospodar bi dejal: »Z denarjem, ki ga stržim za češplje, plačujem cesarske davke, za krajcarje, katere ujamem za orehe, pa si kupim podplatov.« Stražan pa vč, da bo moral dajati Bogu odgovor za vsako nepotrebno besedo, zato se mu gnusi tako dolga govorica. On veM sam6 : »Na češpljah so fron ki, na orehih po d p lat je«. Po takem se lehko razume, kaj nam hoče povedati, kadar nam toždri o slabi lčtini, »da so mu se izrožičili vsi fronki, podplatje pa pozebli.« Za češpljc bi dobili Stražani lep denar, ko bi jih obrali in otresli samf. Ali o Mali maši prilomastijo jim na proščenje lačni scbenjki iz nepri-Ijudnih Kamnic ter jim potrgajo in poklatijo več nego polovico sliv. Radi tega kradeža pomenkovali in dogovarjali so se marsikdaj pod občinsko vrbo. Po zrelem premišljevanji so spoznali, da se kot dobri kristjani ne smejo srditi radi te kvare, ker Škodi jeza duši in truplu. Najmenj se jezi Človek takrat, kadar pöjc. Ko jim bodo Kamničani zopet pokradli češplje, ne bodo jih zato ni preklinjali, ni tožili, nego jim bodo pokazali nejevoljo svojo s primerno pesmijo. Prosili so pesnika svojega Skripalca, da bi jim jo zložil. Skripalcc je sedel in v treh dneh je dogotovil pesemeo, ki je bila res da prav kratka ali je oznanila svetu vso misel poškodovane srenje. Prišlo je proščenje in Kamničani so po stari svoji razvadi pojedli zopet več nego polovico strdških Češpelj. Po storjeni tatvini so se ustopili vaščanje po vrsti na cesto in začeli prepevati zvonko in ginljivo: »Boljše bi b'lu, De b' pri nas maše ne b'lu — Je Kamničan pridrl — Nam vse češplje požrl — Oj, vse češpljc požrl!« — Romarji so se čudili in jih povpraševali, kaj pomenja to petje? Bogoslužni Stražani so jim odgovorili: »Mi pojemo zato, da se ne jezimo prehudo in ne oskrunimo s togoto svojo de-našnjega praznika«. Vsi tujci so hvalili njih pobožnost in pohlevnost in čestitali Kamničanom, da imajo tako krotke sovražnike. Neko leto pa se je pripetilo, da so zasačili tatu, ko je visel na češplji in jo obiral. Srenja se zbere pod vrbo in naroči cerkovniku, naj vzame kamen in zapodi Kamničana z drevesa, ali brez surovega razgrajanja. Opomni naj ga z jasno ali s položno in olikano besedo, ki bo izpričevala, da so Stražani ostali pravi nasledniki nekdanjih izobraženih meščanov. Cerkovnik gre s kamenom pod češpljo in veli blago in nežno: »Pri- jatelj Kamničan! Nc zameri, da te bom opozoril na neko zmotnjo. Ti gotovo misliš, da stojiš na veji kake kamniške češplje. V ime slavne srenje str£Ške moram ti poročiti, da je to drevo božje in naše. V ime iste slavne srenje moram ti priobčiti tudi še to, če ne pojdeš prčcej ti doli, da pojde pa kamen gori. Vendar me naudaje sladko upanje, da mi ne bo treba zvršiti nemile kazni«. Ta zvršitev res ni bila potrebna, kajti je Kamničan skočil na tlä in pobegnil, predno je cerkovnik še dokončal resno, ali kar se da priljudno svarilo svoje. Stražžini trdijo, da sta pesem in opomin pomogla vsaj toliko, da Kamničani od takrat nc pojčdajo in nc jemljö s sabo nikoli vseh sliv, katere natresejo, nego da jih puščajo nekoliko pod drevesom za domačine. Kakor te imenitne zgodbe in dela razvčdela se je do malega po vsi dolenjski in hrvaški zemlji tudi mična povest, kako znajo pogoditi Strazäni, kdaj je kaka bolezen nevarna, kdaj pa ne. Strdška mati je vprašala bolnega svojega otroka: »Sirotek, ali bi jedel pfeka (piŠče)?« Dete odgovori: »O, bi, mama, bi, pa še kako rad.« Mati pravi: »Hm, to je že prav, ali viž, kako ga boš jedel, ko ga pa ni! Itak me jako veseli govorjenje tvoje. Komur diši pfcck, ni še za smrt bolan. Zdaj se nadejam, da kmalu ozdraviš.« — V treh dneh jc skakljal sinček zopet po hiši vesel in zdrav kakor riba. Po vzgledu te bistroumne matere barajo Straždni vsakega bolnika, Če bi jedel picka? Ako pritrdi, vcd6, da mu ni treba doktorja, ker bo okreval tudi brez njega. Če pa pravi, da ne mara nobene jedf, niti picka, snamejo kape in klobuke in molijo za dušo njegovo, kateri po njih misli ne more zdaj noben doktor več ubraniti, da bi se ne ločila od telesa. Po takenf prebivajo ti vaščanje v vseh boleznih brez zdravnika in si prihranijo s tem marsikak petäk in desetäk, ki jim zaleže potem za druge koristnejše in potrebnejše reči. O Straždnih pripovedujejo ljudje še mnoge ine smeš-nice in čenče, ki so pa le malenkosti, na katere se ne jezi noben pameten človek, zato vama jih tudi ne bom razkladal. Hotel in moral pa sem vama naznaniti zabavljice, ki so kolikor toliko ujedljive in raz-žaljive in naklonijo nagajivcu lehko pljuske in Mtine. Zdaj spravita slobodno črnilo in perö! Ti dve knjižici pa bom dejal v svojo skrinjo, da se ne izgubita. Potrpita še nekoliko, da vama povem, zakaj sta pisala o Stražanih take neumnosti. Pravo za pravo nekatere teh pravljic niso tako trapaste, kakor se zdč samopašnim negodnikom. Vsaj jaz bom vedno trdil, da je stokrat bolje in Bogu ugodneje, prepevati kako nedolžno pesem nego srditi se in preklinjati bližnjega. Toda pustimo bajke! O njih se pomenimo morda obširneje drug krat. Za zdaj vama bom razložil, kaj sem učakal in izkusil v Strdži. Pod to vasjo stojč velike in slavne opečnice. Dela se v njih tako zvoneča in trdna opeka kakor nikjer drugjč na Dolenjskem. Zänjo je vlak še v daljnih krajih. Jaz sem mislil, da bi se dalo s tem blagom kaj zaslužiti in se nisem motil. Jel sem vozariti straško opeko kmetom in gospodi. Ujel sem vsak dan najmenj pet goldinarjev. Če sem potrošil dva goldinarja, živel sem o njih prav dobro in trije so mi ostali v žepu za davke in druge potrebe. Večkrat sem napajal v Strdži. Od konca sem sedeval v krčmi sam in tedaj ni bilo prilike, da bi storil kaj hudega jaz drugim, ali kdo drug meni. Neko soboto pa se je bilo zbralo precčj pivcev, ki so se prav živo razgovarjali. Mislil sem si, da moram tudi jaz reči vmes katero. Ali sem skupil! Ranjki moj oče so me imeli trdo v kleščah. Zahajati nisem smel ni v krčme ni v druga taka društva, v kojih se zvč kaka novica in šala. O Stražanih nisem doma nikoli nič slišal, zato nisem mogel vedeti, kako mi se jc meniti ž njimi, da jih nc razžalim. Dejal sem dobrovoljno: Možje, ta-lc vaš hrib treba bo odkopati. Utegne se zvrniti na vas, če ga sune le kdo z nogo. O teh besedah zašumelo je v hiši, kakor bi bil dregnil v srščnje gnezdo. PljuskI priletela mi jc težka roka na desno lice. Vprašal sem dedca, zakaj mc bije? Zatulil mi je tresoč se od jeze: »Za nečedni tvoj gobec.« Zaman sem se veril, da nisem hotel nikogar zbosti z nedolžno svojo opomnjo. Kmalu potem jc začelo zvoniti mrliču. Mene je posilil smeh pa sem bleknil: Jeden zvon se je nocoj prchladil, da je dobil hripav glas. Vsa družba vzdivjä in plane vame. Padalo mi je po glavi, hrbtu in kamor je kdo dosegel. Jaz nisem bil tako moder, da bi bil ugenil, zakaj so se ti čudni ljudje razkačili name. Najbolje bi bil storil, da ne bi bil zinil ni črke več proti njim. Ali dobro vince mc je bilo pogrelo in ublažilo. Od Stražanov bi se nc bil ločil rad v sovraštvu. Nadejal sem se, da jih bom pomiril in zbogal še najprej s kako mastno pohvalo. Vprašal sem pivca, ki se mi je zdel med vsemi najzastavnejši, kako gnojč vaščanje pšenici svoji, da jim rodi tako plemenito zrnje, kakeršno sc ne najde lehko v vsi kranjski in štajerski deželi? Ni on ni drugi Stražani mi nc odgovorč ničesa. Molčč skočijo vsi zajedno iz hiše na dvor po polena in vrnivši se začn6 mlatiti po meni, kakor da nisem krščen človek nego kak srenjski oreh. Pobegnil sem jim brez klobuka in biča. Pri opečnici sem potožil delavcem, kako so me na-žigali Straždni. Zagrohotali so mi se zlobno in dejali, da sem bil še premalo kaznovan za neugnani svoj jezik. Tu^li oni so me jeli mikästiti, suvati in naklepati. Jaz nisem znal, da so ti opekarji strdški fantje. Od takrat sem se ogibal Straže in napajal v prijaznem Zälogu ali pa v Bältovi Vasi. V Zalogu sem se seznanil s prekanjenim godcem Ber- nardljem. Ta možiček mi jc natanko razložil vso zgodovino vasi Strdže, svojstva prebivalcev njenih in burke, s katerimi jih pikajo Pre-činci in drugi župljani in sosedje. Zdaj sem seveda lehko razumel in spoznal, zakaj so jih besede moje zapekle in dvignile nämc. Bili so uverjeni, da sem jim prišel zabavljat. Povesti o njih sem si dobro za pomnil in jih nisem jemal nikoli več v misel, kadar sem se pomenkoval s Straždni. Govorjenje, s katerim sem jih nevedč razžalil, oprostili so mi sčasoma in občeval sem ž njimi potem zmerom prijazno in brez neprilike. Zdaj sem se že tako postaral, da mi se ne ljubi več voziti opeke. Mesto mene bosta hodila v Strdžo vidva. Da ne zagazita v nesrečo mojo, nosila bosta s sabo ta-le spisek in ga brala spotoma na vozu ali v kaki krčmi. Opominjam vaju, da ne bosta govorila proti Stražanom nobene rečf, ki je v njem zabeležena. Ker pa človeku ni dano, da bi vedno molčal, pripovedujta jim kaj tacega, kar jih bo veselilo in se jim prilegalo. Z dobro vestjo priznavata lehko izredno umetnost in pridnost strdških mladeničev, ki zdelujejo tako izvrstno opeko. Po pravici bosta hvalila tudi straško vino, ki se kcSsa, če je zänj lötina, z imenitnim trškogorcem in grčevcem. Največjo čast in slavo pa bosta dajala strdškemu svetniku, ki ležf v tamošnji cerkvi, ali ga doslej niso smeli dvigniti, ker mu živi še nekaj žlahte. Bernar-delj je včdel o njem samö to, da se zovc sv. Drnuncelj in da se jc posvčtil Šc pred rojstvom svojim s trdo pokoro in pretežavno hojo po božjih potih.« — Izkušnja je potrdila, da je previdni Čandrd žcvec prav izvrstno skrbel za sinova z zgodovinskim svojim narekovanjem. Prčcej prvi ponedeljek je poslal po opeko Jarnejca. Dal mu je zapisno knjižico in ga opomnil, naj jo prebere pazljivo vsaj dvakrat ali trikrat, da mu se nc izmuzne kaj iz spomina. V torek je šel v Strdžo Andrejec, prifmši isti napotek od roditelja. Brata sta se zmerom tako vrstfla, da je vozil jeden dan starejši, drugi dan mlajši. Oba sta izpolnila na tanko očetov nauk. Prebirala sta stroške zgodbe tako marljivo, da sta jih znala ob tednu na pamet. Nevarnosti sta se torej lehko ogibala. Pomenkovala in družila sta se s Straždni zložno in prijazno od prvega začetka do danes. Neizrečno jim je ugajalo, da sta hvalila na vso moč o vsaki priliki njih sinove, vino in svetnika. Sčasoma sta se uverila, da so vredne jednake Časti in hvale tudi mlade njihove hčere. Bati se jima ni bilo radi njih nikogar. Domačim fantom sta se prikupila in priljubila, da so se ž njima pobratili in dovolili, da se smeta zabavljati brez zamere s strdškimi krasoticami. To dragoceno pravico sta rabila tako pridno in vspešno, da sta si našla kmalu jeden za drugim ljubico in nevesto. Ni še dolgo, kar sta oduševila vso Stražo s preimenitno novico, katero sta brala v slovenskem časniku. Včlika ljubljanska gospoda so zdelali načrt, po katerem se bo naredila dolenjska železnica nc samö do Novega Mesta, ampak tudi do — Straže! Vsi vaščanje so zatrdili v jeden glas, da jim jc izprosil to milost svetnik, čegar svetinje imajo v cerkvi, kajti se Straž£ni sami niso poganjali še nikoli za nobeno železnico. Ko so zvedeli to radostno naznanilo straški starci, zaigrale so jim solze v očeh, hvaležno so dvignili oči' proti nebu in dejali s svečanim glasom: »Dragi srenjčani! Jcla so se nam prikazovati znamenja, katera izpričujejo, da Bog ni šc pozabil in zapustil zvestih svojih služabnikov. Slava dedov naših spi, ali ni umrla. Kazno je, da se je prebudila in da vstaja že iz groba na žalost in sramoto Prcčincem in vsem drugim obrekovalccm in nepri-jateljcm našim. Morda prej nego mislimo, slišalo in razširilo se bo po vsi slovenski domovini ponosno poročilo: Stražan gre na dan.« -V Pismo Stanka Vraza Josefu Roštlapilu. Priobčil dr. K. Štrekelj. yBog Vas sprint i dragi v' dnin slavenskem brate! Ne fit d'te se, kaj Vas lis tek iz rok be zime nitih doseg ne in iz krajov, odku d, kak Vaš in moj učitelj (Bog mu daj Može sme leta!!) pravi, — neposldno — ješte nikoho, ta ke Slave, — a? jim davno mista pHchy-stäno — ne čud'te se, kaj i v' teh rajskih puščali slovenskih glasov (ak ravno slabih!) čuti, in nehajte mi zameriti — ah ne bote mi ne, ker mi serce pravi, kaj sva oba sina jedine matere, brata v' du hi, naša Života in Žile so sta tki jed nega mozga in jedne kenn. — Na sprehaji sem včera srci vašega prijatelja g. Petra z' nekim Dalmatincom vred, katerega sem že dolg čas poznal. Z-njim neke besede govorivši o našega odccstovanja, si taki je Vaš prijatelj zgolčal, kaj naskorema odhajal bo proti scvru, t. i. na Češko. Kak na vsakega Sla-vena rad po njeg07>cm narečji (— na kclko mi je zna noj zgolčim, s im taki na njega po mojem Češkem zgolčal — ali vstrit m oje j včaki sem zvedil iz njegovih ust, de mu je narodna slovesnost jako prijeta. — Po gorlivih reČih vtgodiva na Časopis museum českčho, na česk: spisa-te/je —, na Čelak ovskega, Kollara in po njem na Vas. — Ker mi je pravil, kaj ste Vi najberz moj verstnik sem nakanil Vam itaki in 'z prepolnega serce mojo presilno naklonost do Vas pisati; — al zdaj se mi od radosti misli tak po glavi pletejo, de ne vem, kaj bi Vam roka moja trepeta naznanila, kaj bi Vam bilo naj dražc in prijatneŠe. Dobro znam, blaženi Češe/, de Vi te s tit cl j in učenec Kollarov ne samo s' Čchmi smilcnje mate, kda je nezgoda obide, ter ze vsakim slovenskega in t ena bratom, kda se njim zle pnpeti, tak bote i smilcnje mcli z' našim vbogifn Slovenskim narodom v Stajo r i, kterega narečje Še je precej tisto, al ga dozdaj njegovi spisatelji oskru-njavali so. Naše mladenei $o po nemškem zredjeni, — in tak na pol Nemci. Malo nas je, ki smo se nemtini odetergali. — Vlastcnske misli in vneUioste besede do narodnosti je pri nas v dol nem Staja ri blaženje. — Spisatelji samo abecede zmišlavajo, v' vlastnem naretji ničesar z1 van nekih po nemškem skopitenih (k. kopito) molitev nc pišejo, kaj njih malokdo selanec razumi. Severnih Slav. jezikov, brez kterih pomoti zastonj na izpasenjc tekamo, se skoro noben nc vuti. Se bi Vam lahko vet tak žalostnih obrazkoi' statka naših Slov eneov pisati mel, ali neham vašega tutlivega serca z' njimi trapiti. Mislč, de u vašem kniž-stvi malo te nc nobene Slovenske al Hrovatske knižice najti tu* bo, Vam te drobtinice naše slabe slovesnosti, in neke pesmitke horvatskih pcvcov pridenem, z' tem raj, de menim, de Vam bo prijeta mojega brata Gaja vi äste tiska pesem, kateri Vam v' 456 znelki SI. De. pridružen stoji. — Osudck Čclakovskcga o naše tbclicc ste, dobro znam, v' tasop. m. tesk. tleli; tam so i neke Prešernovih pesem preložene, lahko jc tak originalu priravnatc. Rad bi Vam i pen'i i drugi zvezek poslal, al, bogužal!, tijuj nem am, in u Gradci njuj taki ni dobiti; tedaj prosim to za dobro vzeti, kaj sem zdaj premogel. — lltcl sem v' Duncj mojih prijatlov obiskovat, ali nedvorliva policija, mi je nehtela mojega ccstovncga pisma v' Duncj prepisati; in po takem je moje veselje skaljeno in že dolgo gojena nadaja pret, sc tam z' nekimi vlastenci drugih Slav. narečij žiti, — in, ako bi mogotc bilo, v' Pešt k' nogam našega proroka roma riti, — Sklenem moje nesporedjeno pisanje z' pobrat ins k o prošnjo mojo derznost ne za zle vseti, in te mi dovolite, prositi Vas za odpisek. — Bog Vas spremi na radost Vašega zvestega brata J. Stanovita Frasa — Slovenca. Moj adres je: N. /V. učencu modroznanstva drugega leta. — Stanujem v Murvorstadt Maria hilf viertel, Nr. 510. 1. Stock. Pisal v' Gradci na den sv. Hyneka /e gorkd poljubila sem. . . Kadar zdaj snežna zima nastaja, Sladek spomin sreč mi obhaja.' Kako je to prišlo? Povest. Spisal Velimir. ake svatovščine že davno ni bilo na Grivi . . . Jedil je bilo toliko, da so se mize šibfle in pili so tako hudö, da je raz mizo teklo. Godci so godli tako glasnö, da so okna zvenčala in svatje so rajali ter pritrkavali s Čevlji ob tla, da je vse bobnelo. Vmes pa se je pelo in kadilo, govorilo in vpilo, da se je peč tresla, in vso izbo so zagrinjali dima in prahu oblači. Tri dni in tri nočf so se že gostili in rajali, ali se četrti dan se ni vsem hotelo ostaviti domu svatovskega veselja. Svatov je bilo mnogo, povabljenih in nepovabljenih, in vsem se je zarilo na razvnetem obličji: »tukaj nam je dobro biti«. Svatovščina pa je bila mladega Gladeža in njegove neveste Marijice. . . Sosedje so dejali, da mladi Gladcž potrebuje gospodinje in izbral si je nevesto. Oče mu je umrl pred letom in prepustil lepo kmetijo, ki sicer ni bila velika, toda dobra, in ljudje so rekali, da je bil »trden«. Denarja pa ni imel mladi gospodar. Tega tudi starec ni imel, razven nekaj malega, kar je potrosil sin za rajnega pogreb in črne svete maše. Pokojnik ni imel mnogo ni troškov, ni dohodkov. Kar je skupil vsako leto za pšenico, nesel je gork6 v davkarijo, oostale manjše dohodke je porabil za domaČe potrebe. Sin njegov je bil delaven človek in nobene ure ni zamujal. Ob nedeljah pa je zahajal rad v druščino in rad je bil vesel — sam6 denar mu ni hotel iz roke. Mati Tinetova — tako so klicali sina — bila jc še trdna žena in lehko bi bila gospodinjila sinu še več let. Sestra Anka je bila tudi že »dečla«, kakor pravijo, in delala je za dve dekli. Zato sosedje pač niso pogodili dobro, misleči, da jc treba Tinetu gospodinje. Treba mu je bilo denarja. Oženil pa se je Gladež lehko. Saj je bil lepe postave in marsikatera vaška krasotica ga je rada videla, posebno ob praznicih, ko jc slekel tiste rjave irhaste hlače in zamazano hodnično srajco. Marsikaterega je prekösil po rasti in obleci, ko je stal med fanti pred cerkvijo, zastavno pušeč dolgo viržfnko in ponosno gladčč si črnkaste brke. Razven tega so trosili ljudjö govorico, da je Gladcževa hiša »založena« in da pokojni Gladež ni bil »prazen«, ko se je poslövil za vselej od svojih ljudij. Izbirati pa je znal Tine. Iz domače vasi' mu ni bila nobena po godu in šel je v sosedno vas. Streharjevi s Police so imeli lepo hčer in vsi so govorili, da bode petična. In res je bila imovita Streharjeva gostilna. Gostov je bilo zmerom dovolj, in po polji se jc dobro kmčtovalo. Streharica je bila vdova žc več let in ker se ni mislila možiti, hotela je izročiti domovje mlajšemu sinu. Starejši se je že priženil pred dvema letoma tja na Pustarino. hči Marijica pa je imela šele sedemnajst let. Ta je bila ljubljenka matere svoje. Nikdar se ji ni bilo treba peči na žarkem solnci o poletni vročini; domä je sedčvala, šivala in stregla gostom. Dela ni bila vajena. Lepa pa je res bila Streharjeva Marijica. Niso ji rekali zastonj : »Polfška roža«. Bila je krasna, kakor da ji je zlatolično solnce pritisnilo svoj prvi poljub na sveži lici, in tisti dve globoki očesi sta bili kakor dva čudotvorna bisera, o kakeršnih znajo stare mamicc toliko pripovedovati. Ni čuda, da se je mladi Gladež tako zavčroval vdnj o. In ona se ga ni branila. Tudi Strcharjevim je bil prijazni Tine povšeči. Jedenkrat ali dvakrat jc šel v krčmo, dajal za pijačo — tako je navada — malo pošalil se z Marijico — in še tisti predpust je bila poroka. Stara Gladeška pa je odsvetovävala sinu, rekoč: »Tine, te pa nel« Tudi Anka mu je branila. Toda take zapreke so že v navadi od nekdaj in Tine je vzel vendar le Strcharjevo Marijico. Predno so šli »pisma delat«, udala se jc «Gladeška popolnoma. — »No, če ti je že tako k srcu prirasla, vzemi jo; samo pazi dobro, da te ne prekanijo. Streharjevi so vsi zviti.« Tako je dejala sinu; ta pa jc bil vesel materine volje in z veliko radostjo je napregel bčlca ter se odvel v mesto. Ko pa se jc vrnil na večer, ni bil tako vesel in malone da ni rekel materi: — »Mati, zakaj Vas nisem poslušal?« Ni mu bila po volji ženitna pogodba. Mladi Gladež ni nameraval napravljati velike svatovščinc. — »Zdaj je hudö za denar,« dejal jc, »malo napravimo, pa bo, da nc morejo ljudjč jezikov otresati.« Marijica pa mu jc tako odgovorila: — »Zenitovanje mora biti imenitno, ali pa nič! Pokažemo vsaj ljudem, da nismo berači.« In Gladež jc ubogal svojo mlado nevesto. Kako bi ji bil tudi odrekel prvo njeno željo, saj jo jc imel tako rad! In svatovščina je bila res imenitna. Saj jc skrbela za to Marijica in njena mati .. . Poprovi tedni mladima poročencema so se le prekmalu začeli. Nc vesta jc najrajša posedala domä in klepetala z poliškimi bdbnicami, ki so ji donašale pošto od njene matere. Delala tudi zdaj ni rada, toliko rajša pa gospodinjila. Gospodarjeve sestre kar ni mogla trpeti in vedno ji jc imela kaj ukazovati. Anka pa jc bila domača in ni si dala zapovedovati. Stari Gladeški je srce krvavelo, kolikorkrat se je spomnila mlade sinahe. Vse ji je prevrnila v gospodinjstvu in vse v nič devala, kar je ona pripravila s tolikim trudom. In ko ji je časih rekla: »Ma-rijica, nikar tako, mi smo delali drugače,« tedaj je vskipela mlada gospodinja in odgovorila togotno: »Vi ste delali tako, jaz pa tako! Nc potrebujem več gospodinj v hiši, dosti je jedna.« Ko se jc razpor v hiši netil zmerom bolj; tedaj je zbodlo tudi gospodarja in rekel je svoji ženi ponižno: »Ond, slišiš, vsaj z materjo ne delaj tako grdö, saj vidiš, da ti žele dobro.« Takrat pa je vzrasla togotna gospodinja še huje kakor navadno. Kar potok rezkih besedij se je usul na ubogo glavo moževo, da ta ni zinil ni besede več. Ona pa je črtila taščo in Anko Še huje. Tine se je menil seveda malo za »bdbji kreg« in delal je od jutra do večera kakor črna živina. Ob nedeljah in praznicih pa je mladi rad malo počil in si zaželel kozarec vina. Toda do vina je imel vedno večjo mržnjo, ko je gledal, da drugi možje pij6 — žganje. — »Res je. Vino je predrdgo za kmeta, vino naj pije gospoda, ki ima dosti denarja. Mi se moramo že zadovoljevati z žganjem. Davkov in otrok je zmerom več, žito je kar poti ves küp in živina po ceni, da je človek skoro prodati ne more. Kdo bode pil potem še vino ?« Tako je modroval večkrat. Ob delavnicih si ga je že prej dal prinesti časih, ko mu je pot kapal od čela, konečno pa se je poslovil popolnoma od vina. In ko mu je kdaj kdo napil v krčmi z vinom dejal jc navadno Gladcž: — »E, veš kaj, Janez, le pij ga, jaz ga ne bom. Ne diši mi. Človek se odvadi te sladčice.« Ko je prihajal Gladež večkrat ob nedeljah pozno domov, zarotila, se je vsa ženska trojica zoper njega. Tedaj pa je prišel pohlevni Tine iz svojega ravnotežja in strašno je kričal: — »Vse zapodim od hiše. Jaz imam dosti teh babjih čenč in jezikov. Kateri ni prav, pa si popravi!« In Tine se je povrnil v krčmo. Po vasi pa se je govorilo drugi dan, da so se pri Gladeži strašno kregali prejšnji večer in da je šla Anka »strdni«. In res je šla služit k strijcu v bližnjo vas. A tistega leta je bila Anka polnoletna in ljudje so že davno govorili, da se misli omožiti. Gladež pa je moral šteti doto. In tožno je zapela sekira po Gladeževih lesih. Ko bi bil stari še na svetu, lasč bi bil pulil sebi in sinu. Tudi Tinetu se je indko storilo, ko so padale vitke smreke in se zvračali lčpi košati hrasti, toda denar je moral imeti. Sestra je zahtevala dote. Nevesta je res prinesla svojo doto, toda ta ni bila tolika, koli-keršne je Gladež pričakoval. Svatovščina je pogöltnila več stotdkov. Marijica ni imela nikdar dosti novih kril in ruto je imela malone vsako nedeljo drugačno na glavi. Tudi dobremu je bila vajena mlada mati, saj je bila krčmarska hči. Marijca je imela zmerom kaj posebnega za pokrovom na ognjišči ali v omarinem predalčku. Za vse to pa je treba denarja. Dasi je zahajal Gladež rad v krčmo, ali pil ga je le »za potrebo«, kakor je dejal. Delal pa je še zmerom rad. Toda deklo je moral najeti, ko mu je ušla sestra. Otrök sta imela tudi že dvoje in nikoli nista bila opravljena. Hišo je moral takisto nekoliko postrojiti in nov obokan hlev je sezidal. Zato je tisti neznatni prebitek nevestine dote kaj naglo razttfčil in vzeti je moral denar na pösodo. Da bi izplačal sestro, pač ni bilo mogoče nategoma toliko denarja izposoditi in Čistiti je začel gozde. Sosedje pa so majali z glavami: »Hm, zgodaj je začel. Kdo bi si bil mislil?« Anko je odpravila mlada žena, ali stare Gladeške ni bilo mogoče šc tako naglo. Hirala pa je bolj in bolj in večkrat se je že pripravljala, da pojde k svoji hčeri; pri sinu ni mogla več biti. Vendar Tine jo je potolažil in pogledal tako milo, da se jc starki solza otrnila in ostala jc pri njem. Sin je ljubil mater svojo, toda ženo jc ljubil bolj. ker mu je pomagala zapravljati. Mora že tako biti. In zopet je ukrenila stara mati, da pojde k hčeri, ki jo zmerom vabi, dasi ji je bilo tako težko popustiti to hišo, kjer je bivala že nad štirideset let. In odločila se je za trdno, da gre. In šla je, toda ne k hčeri. . . . Na visocem odru je ležala. Bele preproge so se ovijale krog odra in na vsaki strdni so gorele sveče na visocih svečnikih. Ljudjč so pa prihajali, molili, pomilovali in odhajali. In njen obraz jc bil kakor stara koženfca, raz katero je izlizal jezik časa starikaste črke. To je bila njegova mati. On pa je sedčl za ččšnjevo mizo in mislil. Imel jc pač mnogo misliti. Težko mu je bilo po materi. Proti njemu priteče triletni sinek, spleza na klop, oklene se očeta krog vratu in reče: — »Ata, poglej kako se babica grdö drži; huda jc zopet na mamo, Še mene neče danes pogledati.« Ali oče ne vzame sinka v nar6čaj, kakor navadno, ne poljubi ga na sveži lici, tudi ne odgovori mu ne po otročje in usmev se mu ne ukrade raz rdečega ustna. Vzdigne se izza mize, sname raz kljuko nedeljsko pokrivalo, ogrne rokavnik, potegne s plosko roko po obličji in trdih lasčh ter odide iz hiše. Sel je k župniku. Plaho potrka na župnikove dveri, vstopi s pokrivalom v roci, katero jc snel raz glavo že pri veznih vratih, in stoji za dvermi, dokler ga župnik ne vpraša: — »Kaj si pa ti prinesel novega, Gladež, imaš li zopet kak krst.1« — »Mati so mi umrli.« — »Tako. Hm, hm, kaj pripoveduješ!« — »Rad bi videl, da bi jih pokopali s tremi gospodi.« — »Kako pa, ali bodeš mogel plačati?« — »Bom že.« — »No, je že dobro.« In Gladež je šel vesel domöv. — »Mater pa moram spodobno pokopati, če ne vem kaj. Vredni so lepega pogreba.« Tako je dejal Gladež ženi svoji, a ta ni odgovorila ničesar. Menda ji je bilo prav. In res jc bil sijajen pogreb s tremi gospödi; še sijajnejša pa je bila pogrčbščina. Berači so trdili, da so se še bolje imeli nego na Gladcžcvi svatovščini. Gladež je bil sicer že obilo zadolžen, ali za pogreb je dobil še na pösodo. »To pa že mora biti,« dejali so posojevalci. Po smrti stare Gladeškc se jc marsikaj spravilo na dan. O mladi Gladcški so pravili, da jo je strašilo, o Gladcži pa, da mu je zapustila mati mnogo denarja. In vendar se revica niti za izgovorjeni »poboljšek« ni upala sina prositi. Česa vsega ljudjč ne vedö pripovedovati! Ko pa Gladež že obrcstij ni mogel plačevati, jeli so ga tožiti in rubiti. Dve kravici na mah sta šli iz potrčbljenega hleva. Samtf staremu belcu so še prizanesli. Menda so včdeli, da nc bo dolgo trave tlačil. Mlada Gladeška s kožico še vedno mlado se je mnogo jezila na svojega možjl, kar mu jc umrla mati. In znala mu je brati levite, da nikoli tega. Vse pregrehe in prcgreške mu je naštevala, kar jih je imel on in kar jih je imela säma, in še ni bilo zadosti. — »Baba zanikerna, drži jezik za zobmi!« rekel ji jc mož, ko so se mu ušesa obesila od težkih besedij. Toda ona se je razgnčvila še huje. — »Kdo je prvi prosil, ali si ti mene, ali sem jaz tebe? Ti si hodil prvi za menoj, ti si prišel po mene, a ne jaz po tebe! . . .« Taki pogovori so bili vsakdanji pri Gladcžcvih, otroci pa so jokali. Jeden se je skrival za materinim zastorom, drugi vlekel očeta za röko. Dekla se je smijala v kuhinji in poslušala; ob nedeljah popöludne pa ni mogla nikdar dovolj napovčdati, kako so se kregali in prctčpali pri Gladcževih. Posojevalci so se oglašali vedno gosteje pri dolžniku. Napöslcd pa so ga oglasili pri gosposki. In Gladcž ni imel, da bi plačal obresti, kamo li dolg! Gladeževino so prodali na javni dražbi. Vse je popisal »mož s kapo,« vse so prodali na dröbno. Samö stari belec v hlevu se je odtegnil dražbi. Prej je poginil. Gladeža sta šla osebčnkovat v Streharjevo bajto na Polico. Starejšega fanta sta dala Anki. ki ni imela nič otrök, mlajšega pa imela pri sebi. On je hodil delat k Strcharju, bratu žene svoje — stara Streharica je že tudi umrla — ona pa je šivala in obirala z jezikom ljudi', kar je že znala, ko je bila še doma pri Streharji. On je znosil ob praznicih v krčmo, kar je zaslužil ob delavnicih, ona pa izdala za obleko, kar jc zaslužila s šivanko. Zato dostikrat niso imeli česa jesti. In vendar so ugibali ljudjč: »Tako lepo kmetijo brez dolga sta imela in denarjev dovolj, oba pridna, mlada in zdrava, pa sta poleg vsega le tako daleč zagazila: kako neki jc to prišlo ?« Sreč. Branje v „Slovenskem klubu dunajskem". Spisal Jos. Stritar. azni priimki, bolj ali mčnj primerni, vzdčvajo se našemu stoletju. Imenuje se parno, papirno, praktično; jaz menim, da bi se dobi, v katero je nas, gospodje moji sovremčniki ali sodobniki, obsodila usoda, smelo tudi reči: »stoletje —■ fraze«. Žal mi je, da ne morem tej spaki, katera sedaj tako oblastno gospoduje po svetu, dati dobrega slovenskega imena. Cigaletova »Terminologija« nam podaje zanjo staroslovensko »reklo« (kakor »teslo«). Ali to pošteno ime se ji je prilegalo samo, dokler je bila še sama poštena, ko je, domä v grščini, pomenila samo to, kar pri nas »izraz«, »govorica«. Sedaj, ko sc je popačila, tavajoč po svetu; ko je izgubila svoj prvotni pomen, ne moremo ji reči »reklo«, ker nam često ali nič ne reče, ali pa kaj čisto druzega nego kaže njeno lice. Zato bi jo jaz rajši imenoval »puhlico«, ali pa — »slepfco«. Kaj je fraza? Na to vprašanje mi pač ni treba odgovarjati v izbrani druščini samih izobraženih Zemljanov XIX. stoletja I Kdo izmed nas je ne pozna? Kdo nc živi in nc trpi pod njeno silo in oblastjo? Kdo izmed nas — röko na srce — ne rabi je časih sam; Često nevedoma, a gotovo nikdar ne iz slabega namena! Strah, pravijo, da jc »znotraj otel, zunaj ga pa nič ni«. Fraze nc moremo oprcdčljati prav tako. Znotraj je pač otla tudi ona; ali da je zunaj nič ni, to se ji ne more reči. Zunaj jc šc prav mnogo tč prikazni, le premnogo; obila je in prav postavna, lepo pisana in blesteča, a zato le tem bolj nevarna. Podobna jc jabolku, ki jc zunaj lep6 rudeče in žareče, znotraj pa ga jc zgolj gniloba in puščoba od jedra do kože! O zraku samem, pravijo, Človek ne more živeti. Istina; ali o frazi, ki jc šc mnogo menj telesna, živi jih dandanes ogromno število. Duševno, poreče se mi; gotovo. Fraza jc veliki večini našega, to je: evropskega »razumništva«, —kako jc drugod, ne vem, — skoraj iedina duševna hrana. Turki se nam posmehujejo, da mi zapadniki sami pleš»-.no ter se razveseljujemo v potu svojega obraza; oni so za to prepametni in preleni; oni imajo plačane ljudi, da jim opravljajo ta trudni posel. Tako imamo tudi mi svoje ljudi, ki jih plačujemo, da mislijo za nas mi ne utegnemo, ali pa tudi volje nimamo, beliti si z mišljenjem glavo. Ti torej mislijo, nas pa pitajo s frazo. Mislijo, pravim; toda njim ni sile. Saj pravi že stari Šved (Oxenstierna): »Ali ne veš, sin moj, s kako majckinko modrostjo (quantilla prudentia) se vlada svet!« Da, modrosti ni mnogo treba; zato modrosti za en ščipec, a fraze en nardčaj! Ti vladarji in voditelji naši torej živč tudi telesno o frazi; ona jim daje kruha, kakor čevljarju šilo, kakor drvarju sekira. Čc se bode človeštvo vedno še dalje tako razvijalo, bode se skoraj včlika množica čisto odvadila misliti, in živela bode dalje s pokojno glavo kakor čeda ovac, za katere misli, kolikor toliko, dobri pastir. Ze sedaj : koliko pa jih je, da bi se upali po svoji glavi misliti in soditi o kaki stvari, katera seza nekoliko nad njih vsakdanje opravilo! Kdo je še tako predrzen, da bi, nc gledč na desno, ni na levo, v omikani druščini kar naravnost rekel: ta podoba, pesem, glasba je lepa; ta govornik, ki mu vsi slavo pojete, veže otrobe! Kdo ima še svoje mnenje, svojo sodbo v javnem, državnem življenji! Kakor »žemlje in regije« od pekarja, dobivamo zjutraj, opoludne in zvečer iz Časnikov, knjig in javnih govorov misli in sodbe, pečene za potrebo svojo v hišo, da vemo, kaj je dobro, kaj slabo; kaj naj nam ugaja, kaj preseda; za kaj se navdušujmo, kaj črtimo; kdaj vpijmo: slava, kdaj bodimo razkačeni in srditi! In kdo nam daje vso to modrost in učenost, vso dušno hrano za vsakdanjo potrebo? Fraza, deseta modrica, blažena boginja Fraza! Da, prava boginja devetnajstega stoletja je fraza. Njo česte in molijo umetniki in pesniki; njej služijo govorniki, državniki in učenjaki; klanjata se ji vladar in berač. Ali ni fraza: »Cesarstvo je mir«, leta in leta gospodovala svetu? Beseda možii, fraze sinu, ki jc bil sam — velika fraza! Pesnikov bi lahko imenoval ne malo, ki jih je sama gola fraza. Kdo se tu ne spominja včlikega duhovnika fraze, ki ga šc zdaj menda veliko včrnih dušic francoskih zmatra za prvega pesnika tega stoletja! Cc hočeš stopiti v javno življenje, če hočeš, da te rojaki tvoji s krepkimi pleči dvignejo na politični oder, dobrih pluč ti je potreba. nekoliko samočutja, in nekaj čc tudi že obrabljenih pa malo osnaženih in olikanih fraz! Vsak dan ga še lahko vidimo, kako poleg vse starosti svoje moško koraka po ulicah dunajskih, možci, slavnega nekdaj državnika, kateremu sta celo poslopje politične modrosti in umetnosti nosila dva stebra: dve frazi. Ena jc bila njegova: »Mi lahko čakamo«; druga izposojena — skoraj jo bodemo čuli. Jaz sem, lahko rečem, že od mladih nog, nekako instinktivno sovražil to pošast; potem sem jo preganjal in boril se z njo sosebno na slovstvenem polji; mrzim in črtim jo tudi še sedaj v javnem in družabnem življenji. Ali slepil bi samega sebe in druge, ko bi si do-mišljaval in trdil, da sem kaj opravil zoper to pošast, ali pa tudi samo mislil, da sem sam oprostil se njene oblasti. In vendar je sovraštvo moje do nje tako globoko ukoreninjeno v srci mojem, tako živo in strastno, da bi skoraj nekako zagovarjal tistega krvoželjnega kral eviča francoskega, ki je glasoval za kraljevo smrt s kratko in določno besedo: »La mort sans phrase«! In v onih glasovitih uradnih »navodilih« mi je pravo strdšilo tisti propis, ki pravi, da naj nepokvarjeno mladino učimo — fraseologije! — Toda govorimo resno o resnih stvareh. Pogubna »phylloxera« pokončuje nam tisto plemenito rastlino, ki z blagim sadom svojim »razveseljuje sreč človeško«, in bati se je, da jc napösled popolnoma ne ugonobi in iztrebi sč zemeljskega površja! Tako je nesrečna fraza prava kuga samostalnemu mišljenju. Trsni bolezni ni bilo do sedaj najti zdravila; proti frazi vem jaz za pomoček; a žal, da je tako težko, sosebno pa v dovoljni množini dobiti tč čudovite zdravilne rastline — po mestih je že celtS redka in malo znana, ime pa ji je: Poštenje! Ko bi rekel, da bi se dala debela knjiga pisati o frazi, to bi ne bila fraza. Da, to bi nam bilo ne samo zanimljivo, nego tudi prav ukovito in koristno delo. Jaz nisem namenjen, vsaj nocoj ne, obširno govoriti o frazi sploh; v mislih imam tu samo eno, ki je nekaka podloga mojemu besedovanju. To je tista, ki mi jc bila že prej v mislih, in slove: »Znanje jc moč.« Kaj? tö modro besedo imenuje mož frazo ? čudila se bode gotovo večina mojih poslušalcev. Da, frazo imenujem jaz to besedo, eno izmed najnesrečnejših fraz, kar jih je prišlo čez ustnice človeške. In vendar je tudi td beseda bila nekdaj modra, kakor so imele večinoma sedanje fraze s konca zdravo misel v sebi. Saj je bilo tudi tisto jabolko, s katerim sem primerjal frazo, nekdaj dobro in zdravo, ali s časom, morebiti, ker se ni dobro hranilo in rabilo, segnilo je in iztrohnelo. Tako je tudi slavni Bacon, oče tč besede, dobro včdel, kaj pravi, govoreč: »nam et ipsa scientia potestas est« (od koder angleški: »Knowledge is power«). Tudi sedaj še ima ta izrek svojo veljavo — kdo bi mogel kaj takega tajiti? — samo če ga človek prav umeje in prav rabi. Najlepše, najkoristnejše orodje postane kvarno, ko pride otroku ali pa hudobnežu v roke. Koliko dobička in koristi ima človeštvo od knjigotiska, a koliko kvare jc tudi ta lepa iznnjdba, zlorabljena, že napravila na svetu! Čuden čudak bi bil, kdor bi, razven morebiti na pustni večer v veseli družbi, hvalil in poveličeval nevednost. Če tudi kdo morebiti ne more popolnoma pritrjevati Sokratovcmu nauku, da brez spoznanja ni kreposti, da nihče hotoma hudega ne dela, da je torej nevednost hudodelstva mati — če tudi, pravim, kdo ne čisla znanja tako visoko, kakor ta slavni modrijan, ali ga pa vendar ne bode obhajala groza ob misli, da bi utegnila kedaj prihrumeti strašna povridenj ter poplaviti in odnesti sč zemlje lica vse, kar je do sedaj lepega in vzvišenega izumil in ustvaril človeški um? Ne, taki nazadnjaki in mračnjaki nismo tudi mi, da bi se ne veselili in hvaležno uživali dragih zakladov, katere so nam v stoletjih nabrale bistre glave; da bi si želeli nazaj tiste čase, ko je človek bival v brlogih in z želodom polnil si želodec. »Kdor več zna, več velja,« resnična je gotovo ta beseda; ali. saj vam jc znano: »omne nimium vertitur in vitium«; »ar.ftšv xyav«, »summum ius, summa iniuria«, »Vernunft wird unsinn, wolthat plage« i. t. d. Najlepša resnica prestane biti resnica, ako jo poudarjaš enostransko, ako jo upotrebljaš tam, kjer ji ni mesta. Tako je tudi iz modre besede: znanje je moč, postala pogubna fraza. Zakaj pogubna? Zato, ker je dandanes nanjo postavljeno in zgrajeno celo poslopje javnega uka, javne prosvete in odgoje. Zapadne države se kar hitajo in kösajo, katera bode več in hitreje različnih znanosti natlačila v mlade glave. In hoc signo vinces! Da, na krvavem bojišči morebiti zmagaš v tem znamenji; ali gorje človeštvu, ako bodo vsi narodi vse svoje moči napenjali samo v take zmage! Vse za glavo! tako slove dandanes gaslo. Glava jc prva, gotovo; ali pod glavo ima človek nekaj, možje rojaki moji, na kar se v naših časih skoraj že nič več ne misli. Dandanes, ko jc že vse tako strašno učeno, izobraženo in prebrisano, treba je človeku precej poguma, če hoče v kaki druščini — raz ven morebiti srčdi kakih petnajstletnih jarebičic — govoriti o tej pozabljeni, zanemarjeni, v kotu tičeči stvarci. Jaz imam toliko poguma, in nič me ne bode motilo, če tudi komu pri kaki besedi moji pomilovalen posmeh šine čez ustna. »Abstrakcija, romantika, sentimentalnost, svetožalje,« in kar se mi še enakega očita — vrabce iz prosa plašite s temi frazami, proti meni nc opravite nič z njimi! Da. glava, glava, gospoda moja! ali poleg glave tudi — sreč! Ne glava sama, ne srce samo; glava in srce v pravem ravnotežji, v lepem soglasji: 16 stoprav je človek po božji podobi in po volji božji! Za glavo ni se mi pač treba poganjati, zdnjo dela vse in skrbi: rodo-vina, družba in država. Ali za sreč, to siroto pepcljtišico, pozabljeno v kotu, zagnal bi pravi ljudomil rad svoj glas svareč po deželah: Gorjč vam, narodi, ako bodete vedno le mislili in mislili, preudarjali, umovali in modrovali; ako bodete mlademu rodu svojemu le možgane vadili in urili, a nc gojili, mečili in blažili mu srca! Glava je samo-pašna, odkod pride vam potem sočutje, usmiljenje, bratoljubje, in brez tega, kaj bode človeštvo? Glava polna, prazno sreč; kadar bode to splošno, nič dobrega ne more priti. Vsak zdse, vojska vseh zoper vse, novo, šc hujše divjaštvo! — In da tega ne bode, skrbite tudi za sreč! Ne mislite, prijatelji: saj ni tako hudo; to je domišljevanjc pöstarnega sitneža, z vsem nezadovoljnega črnogledca, ki vidi strahove po dnevi. Vsi nc moremo vsega; jaz imam posebno priliko in imam tudi voljo opazovati take prikazni; zato vidim lahko na to stran morebiti nekoliko več, nego mož, ki hodi, ne glede na desno in na levo, pametno in pošteno za svojimi opravki. Staremu vojaku naznanja zaceljena rana bodočo izpremeno vremena. Pomorščak čuti in sluti nevihto, ko jc šc nebo jasno in mirno morjč. Lovec vidi in pozna sled zveri, ko drugo ok<5 nc zapazi ničesa. Jaz menim, da imam nekoliko pravice soditi o sedanji mladini. Če ta mladina ni taka, kakeršno bi si jo želel, kdor misli ne samo ndse, nego tudi na človeštvo in bodočnost njegovo, jaz je za to ne bodem obsojal. Bog nc daj; mladina je, kakeršna more biti. Da je sedanja mladina trezna (v mišljenji, menim, in sodbi), da je nc motijo nikake iluzije in sanjarije, da je nc vznemirjajo nepraktični dvomi in pomiselki, da ne toči po nepotrebnem solza čitajoč Genovefo ali kralja Leara, da se sploh malo joka in smeje, da »se ne boji ne pekla, ne hudiča« (Faustu v tem podobna, sicer nepodobna), da je prosta vse »sentimentalnosti in romantike« — to, se ve da, ni nič napačnega v oččh tistih modernih prorokov, katerim sta idealstvo in »romantika«, ta strašna romantika! vir vse nesreče na svetu! Da mlademu rodu našemu ni že skoraj nič čestitljivo in sveto, da se za nič posebno ne zanima, vnema in navdušuje, da ga nič prav nc veseli in ne žali, da mu življenje le toliko velja, kolikor mu daje osebnega uživanja — to se bode pa morebiti tudi našim modrijanom zdelo pomiselka vredno. Da pa jc naš mladi narastaj od dnč do dnč bolj nekako truden, da se mu nič prav nc ljubi, da nekako težko misli, da se mu bolj in bolj oktf kali, da so mu živci nekako bolestno razdraženi, da lice njegovo ne kaže pravega zdravja, da mu glava često tudi tam odreče, kjer naj bi najbolj pokazala svojo moč in silo, — tčh prikazni — in kdo jih more tajiti? — cclö že ne morejo biti veseli tudi najbolj praktični možje; tudi možje nc, katerim «človek toliko velja, kar plača.« Da jc sedanja mladina res taka in enaka, to z žalostjo opazujejo vsi, kateri se resno pečajo z njo. Od dnč do dnč se množijo tožbe o tem žalostnem stanji; najboljši možje se oglašajo in svareč opominjajo, da jc skrajni čas iskati zdravila tej kužni bolezni. Tu sem vam označil, kakšna je v obče — izjeme so povsod — mladina po mestih; kakšna je po deželi, o tem ne morem govoriti iz svoje izkušnje; ali po tem, kar slišim in berem, moram soditi, da tudi po kmetih, pri nas in drugod, mladina ni uzorna, da so tudi tod razmere primerno enake. In kako bi moglo biti drugače? Javna odgoja — o domači se še prav govoriti ne more — osnovana je na čisto napačni podlogi. Odkar je fraza: »znanje je moč« zavladala po vsem naseljenem svetu, skrbi se samo za glavo, a zanemarja se sreč. Čisto pozabila se je stara resnica, da človek ne more biti nič boljšega, nego če je — dober. Znanju — tu ne govorim o filozofičnem spoznanji — prisvaja se veljava, kakeršna mu ne pristoji nikakor. In ko bi se tu še moglo govoriti o pravem, korenitem znanji — kolikor je sploh dosežno človeškemu umu — ali kar se tlači naši mladini šiloma in nagloma v glavo, to še vredno ni, da bi se imenovalo znanje. Ko bi bilo človeku m6či z nekim nadčloveškim vidom pogledati v tako glavo, jaz menim, da ta pogled bi ne bil posebno prijeten; kar bi se tu videlo, to bi bila prava »rudis indigestaque moles«. Dušna hrana se naši mladini ne podaje prava, ne v pravi meri, ne o pravem času; zato tudi ni pravega zdravja. »Po slabi tovarišiji glava boli«, pravi pregovor, in glava boli tudi po slabi odgoji, po napačnem poučevanji. Tako glavobolje se bolj in bolj širi med sedanjo mladino. In posledica tega je, da tisti, ki skrbč samo za glavo, še namena svojega ne dosežejo. Tako se tä preumnost in prebrisanost napöslcd sama maščuje. Skrajni čas je, da krenemo na drugo pot, čas, da izpregledamo in se zavemo, da se krepko otresnemo pogubne fraze, ki nas mami in slepi. Ne dajajmo dalje sinom svojim kamena, ko potrebujejo kruha. Ne grešimo dalje zoper mladino; to je pravi greh zoper duha svetega; in ta greh se ne odpušča ne na tem svetu ne na onem. Zdravega rodu nam je treba, zdravega na duši in na telesi; značajev nam je treba, mož nam je treba in mater! Če pa htfčcmo to, treba je korenitega prevrata v javni odgoji, vse naše učilnice se morajo preosno-vati, od ljudske šole do vseučilišča. Ali ker sem že tako pogumen — Bog vč, kdaj mi pride zopet toliko junaštvo! pa naj rečem še eno. Morebiti ga ni med nami moža, da bi se nc bil že sam vprašal: kako pa s tem protisemitskim vprašanjem in gibanjem ? To vendar ni, da bi človek vedno stal pa gledal; stvar je preresna, odločiti se je treba; stopiti na to stran ali na ono. To pa ni tako lahko. Se zdaj mi je živo v spominu, v kaki zadregi sem bil, ko se mi je, otroku, prvič zastavilo tisto znano vprašanje: »Kaj imaš rajši, pisano palico ali pa krvavega možd?« Silno čudno in nekako nepotrebno se mi je zdelo vprašanje; nikoli prej nisem čutil kakega posebnega poželenja po palici, nc po pisani, ne po drugačni, še mčnj pa po krvavem moži. Ali odločiti se je bilo treba in odgo- voriti. Krvav mož — brl Recimo torej, bodi, kar bodi: »Pisano palico!« Ali kaka groza me je obšla, kako mi je zatrepetala otročja duša, ko se mi je povedalo, da sem s tako volitvijo volil — gada, hudiča, a zavrgel Kristusa! Nekako tako se poštenemu človeku tudi godi' s tem nesrečnim orijentalskim vprašanjem. Najrajši bi imel, da bi ga nič ne bilo; ali ker se, kakor vidimo, ne dd več odpraviti se sveta, treba bode napösled ujunačiti se ter pridružiti se eni stranki ali drugi. Eno pa je vendar gotovo. Tisti čudni druhali, ki iz gole zavisti, kruhoborstva, prirojene surovosti, včrske nestrpljivosti ali pa iz narodnega napuha kriči: Le po glavah! tej čudni križarski vojski se pošten človek ne bode nikdar pridružil. Ali ko človek stvar prav premisli in preudari ter vidi, da se je tu vnel boj za idealne smotre, ne za materijalne interese, da nam je braniti, kar nam je bilo do sedaj drago in sveto, naše svetozorje, našo prosveto: če človek to pomisli, po tem bode včdel, pod katero zastavo mu je stopiti v tem bdji. Kako pa, s kakim orožjem se mu je boriti za sveto stvar, to mu bode narekavalo sreč. Jaz bi kar naravnost rekel, gospoda moja, ta boj je boj srca zoper glavo. Semitstvu je glava vse. Scmitstvo nima sred! V tem böji pa se bojuje tudi pravo, staro poštenje zoper frazo, ki hoče dobiti ves svet v svojo nesveto pogubno oblast! V tem bdji, tako upam jaz, dragi rojaki moji, bode Slovan vedno stal med onimi, ki se borč za kristjanstvo, za poštenje, za sreči-- Ko tako povzdigujem in poveličujem sreč, ko se tako navdušeno potezam za pravice njegove, ni mi pač treba, upam, izrečno poudarjati in zagotavljati, da nimam nikakor in nc morem imeti namena pobijati in v nič devati glavo. Glava je in ostane vedno glava! (Mi učitelji vemo najbolje, kaj je dobra glavica, in kaj je — butica.) Glava sc bode vedno nosila pokonci. Razmerje med glavo in srcem si jaz mislim nekako tdko, kakeršno je razmerje med možem in ženo v lepem zakonskem življenji: nezavisna oba in samostalna vsak v svojem področji, enakopravna v lepem miru in soglasji, a mož je vendar le glava 1 Sedaj pa, ko gotovo menite, gospoda, da sem pri kraji s svojim besedovanjem, ali morebiti gostobesčdovanjem, sedaj še malo potrpite ter čujte, kaj mu je povod in namen, kaj pravo jedro njegovo. Vsa ta razprava ni nič druzega nego priporočilo neke knjige, zlate knjige. Dejal sem, da bi pravi ljudomil zagnal svoj glas za sreč po vsem svetu. In to se je že zgodilo. Čudno; mož, ki, se je rodil pod drugim nebom, ki jc dihal drugo sapo, užival drugo odgojo; mož, ki je prvi očenaš svoj molil z drugimi besedami; mož, ki ni zdme včdel, kakor jaz ne zdnj; ta mož je spisal knjigo, v kateri jc povedano vse, kar sem jaz na to stran mislil, čutil in želel! In kako je to povedano! Vsi vi »naturalistic in »veristi«, kar je dobrega v vaši pisavi, vse vidite v pravi dovršenosti v tej knjigi, a brez vaše surovosti in ostudnosti, brez vaše podlosti 1 Svojim rojakom sem jaz nekdaj dopovedal in razlagal, kako si mislim dobro pisavo, kakö bodita v nji združena in spojena idealizem in naturalizem; kar sem jaz tu učil z nedostatno besedo rojake svoje, to je ta blaženi pisatelj pokazal sijajno v dejanji vsemu svetu. Dejal sem, da je ta knjiga pisana po mislih mojih in željah; in vendar bi zastonj po nji iskali takih besed, kakeršne sem zdaj vam govoril. Mož nič ne uči, nič ne modruje; ves nauk njegov je v dejanji, in kakem dejanji! Če je m6či z besedo vplivati na človeško dušo, in jaz sem prepričan, izkušnja me uči, da je m6či; če je m6či z besedo poboljšati, da, izpreobrniti človeka, reči smemo, da je ta mož našel za to pravo besedo! Knjiga je na videz namenjena otrokom, in jaz res nc vem mladini lepšega branja, ali s še večjim pridom jo bodo brali roditelji, učitelji, vsi odrasli ljudjč, tudi ljudjč v zapöru. Ko bi mi moglo kaj kaliti lčpo veselje, da se je pisala ta zlata knjiga, bilo bi edino to, da se s tem biserom nc moremo ponašati mi Slovani. Jaz bi bil mislil, da more kaj takega priti samo iz slovanskega duha, iz slovanskega srca! Kako bi sc stoprav veselil, kako ponašal, ko bi ta knjiga imela na čelu ponosno ime: Ivan Turgcnjev, ali pa tudi skromno: Boris Miran! Toda pustivši na stran take samopašne misli, veselimo se te knjige tudi sedaj, ko ji beremo načelu blagoglasno ime: Ed-mondo de Amicis; knjiga sama pa ima za naslov sämo in edino besedo: Cuore. Brez zavisti čestitajmo sosedom našim, če tudi niso preprijazni nam, da imajo takega možd, in da ga tudi ccniti vedo, kakor je vreden. Knjiga jc prišla lansko leto že na svetlo v petinštirideseti izdaji. O vsebini te knjige nič več; vzemite in berite! Sedaj pa naj sklenem besedovanje svoje se zlatimi besedami našega Levstika: »Eno le potrebno je: Skrbi zdse, ljubi brata, Dvigni ga, odprl mu vrata, Iu sodnik naj bo srr/.€ Testament. Povest. Spisal Janko Kersnik. IV. (Dalje.) li tc jc TopolŠčak za starejšino izvolil, kaj li, da si tako one-gäv, tako moški, in še besede ne zineš o pravem času ? Nisi li mogel ust odpreti zadnjič, ko sva pila v St. Gotardu ?« Tako je kregal Klander tovariša, ko sta krenila po cesti proti Tomaževemu domu. Večje in manjše gruče ljudij so hitele mimo njiju in v vseh je tekel razgovor le o najnovejši novici, ki je bila oglašena raz lečo. »Sem li znal?« zavrnil jc Omahne. »Bčži, bčži! Ti bi ne znal? Ti in pa Topolščak, — saj sta si vendar kakor —« Klander jc rabil tu primero, katere iz ozirov najna-vadnejše dostojnosti ne smemo ponoviti, a po trenutnem odmoru in ko Tomaž ni črhnil besedice, pristavil je malo zlobno: »No, pa saj — da bi bil ti res njegov tast, kakor si jedenkrat hotel.« Tomaž danes ni bil dobre volje; postal je s srditim pogledom. »Molči, prismoda! Ali pa sam hodi, spredaj ali zadaj 1« »No, vidiš, brate,« menil jc Klander s smehom, »kaj nisem dejal, da si prokleto moški? Sedaj te je pač sram z menoj hoditi! No, le čakaj — če bo zdajle kupčija boljša, tam na Štajerskem, potem ti pa vrnem tiste groše, ki sva jih zadnjič zapila, da ne porečeš, da sem ti kaj dolžan!« Korakala sta nekoliko časa molčč drug poleg druzega, le Klan-drovo bistro ok<5 je časih skrivaj zablisnilo po Tomaži; videti je bilo, da mož nekaj namerava, pa ne vč, kako bi pričel. »Na Štajersko pojdeš?« vprašal je prvi zopet Omahne. »Takoj, še danes!« Prispela sta počasi do Tomaževe koče. »Pa dobro opravi!« godrnjal je leta in hotel kreniti s ceste v mali breg proti svoji podrtini. A Klander je imel dovolj mešetarske nravi, da se ni dal lehko odpraviti. Vrhu posebnih namenov, ki jih je danes gojil, bil je tudi zopet silno lačen; v takem slučaji pa ni poznal 6ne skrajne sramežljivosti, ali, recimo, onega tihega, skritega ponosa, kateri znači navadnega, najubožnejšega kmeta, ki ne bo zlepo prosil jesti, dokler imenuje le pčd zemlje svojo last; prtfsi stoprav popotni berač! Izjeme so silno redke. lO Klander pa jc bil mešetar in — potepuh. Ozrl sc jc sicer naglo po cesti gori in doli, da H ni nikogar blizu, ki bi ga utegnil slišati, in potem je stopil za Omahnčtom. »Ali imaš kaj gorkega?« vprašal jc nekoliko korakov pred kočo. »Kdo mi bo skuhal, če si ne sam?« »Pa skuhaj!« Tomaž je molčč segel pod tnalo pri vežnih durih, izvlekel velik železen čavelj, uteknil ga v široko luknjo v vratih in privzdignil zapah, s katerim so bila zaprta od znotraj. »Tatov se ne bojiš,« omenil je Klander. »Kaj mi bodo ukrali?« »I, križavce, ki jih služiš pri Topolščaku.« Sčdel je na klop, ki je oklepala veliko, razpokano peč, Tomaž pa je odprl malo omaro v veži ter prinesel skledo, napolnjeno s kuhanim sočivjem, in dve leseni žlici. Prvo je dčl sredi mize, postavljene v kot nasproti peči, žlici pa je položil poleg na desno in levo. Nato jc prinesel še cel hleb črnega kruha, kakor ga jc dobival vsako soboto pri Topolščaku, sedel za mizo in odmolil glasno oČcnaš. Med molitvijo je porinil tudi Klander, zapazivši dve žlici na mizi, svoje veliko tcl6 v ozki prostor med mizo in klop ob steni. V skledi so bile kuhane mlade nati, a mrzle, z jesihom okisanc in na debelo s poprom posute. Jed jc šla Klandru v slast; zadnji je odložil žlico in sc tudi proti staremu zakonu kmetske etikete, pustiti namreč vedno nekoliko na dnu sklede, ni pregrešil. A hudomušnost ga navzlic Tomaževi gostoljubnosti ni pustila. »Pri tebi je menda vsak svetek —petek, prijatelj! V delavnikih sc ti pri Miklavži dobro godi, ko delaš gori, v nedeljo pa doma Ic-nušiš, črn kruh ješ in vodo piješ.« »No, včdi, ti capa neumna, večkrat imam vina v kozarci ali pa kaj žganega, nego ti!« »Ne bodi, nc bodi — Tomaž! Ne jezi se! Saj kadar imaš kaj več vina v kozarci, tedaj pa domov grede cunjc in popirje pobiraš ob ccsti, he, he — kam pa si dejal tisto pisanje, ki te jc še na stare dni učilo brati?« »Ne včm, kam sem jc vrgel,« odgovoril je oni navidezno malomarno, a na tihem si jc mislil: »Kaj, ko bi mu vendar pokazal zavitek? Sevč, tistega ne pokažem, kar jc notri, predno sam nc včm, kaj je! Pa samö zavitek — morda vendar ni to — kar mislim.« Klander je videl, da Tomaž nekaj ugiblje, in kakor prekanjen diplomat ga ni hotel oplaŠiti z novim vprašanjem. Izvlekel je malo pipo iz žepa in le dejal: »Škoda!« »Zakaj ?« »I, časih tiči kaj v tacih pisanjih — kar je mnogo vredno, mnogo; pa je vržemo sträni.« »Če ga nisem pomašil kam med smeti?« zamrmra Tomaž polu-glasno in licemersko namišljen. Klander zajame vodo iz škafa in pivši vtakne vso glavo v velik korec. Oni pa v tem stopi iz sobe in zapre duri za seboj. »Aha!« sikne Klander za njim in se splazi k vratom poslušat, kje išče Tomaž popir. Slišal je, da öni vrata v hram zapira za seboj, na kar le-ta naglo svoja na pol odpre. Lehko je čul, kako je zaškripal pokrov Tomaževe skrinje, katerega je bil ta glasno in z ropotom privzdignil. »Da le vem, kam devaš svojo skrivnost,« šepnil je Klander, in z zadovoljnim licem zaprl zopet vrata ter sedel na staro mesto. Omahne pa ni bil tako neumen, kakor si jc domišljal mešetar. Prišedši v hram je res z glasnim hrušem odprl skrinjo, zajedno pa se nasmehnil zvito in pest pomolil nazaj proti vratom. »Saj vem, da poslušaš; le vleči na uho!« mrmral je in iz glo-bocega žepa, ušitega v telovnik prav pod pazduho, potegnil v zamazan robec zavita pisma. Svojo skrivnost je nosil vedno seboj. Odvzel je samö širok popir, očividno prejšnji zavitek, drugo pa spravil zopet v žep; potem je glasno zaprl pokrov skrinji in se vrnil h Klandru. Spotoma je list še dvakrat trdo stisnil v pesti in tako zgubano in na pol raztrgano kčpo podal tovarišu. »To-le je menda!« »He, he — veliko ni videti,« menil je öni in pazno razgrinjal in gladil list ter obračal ga na vse strani. »Aha, tu je nekaj pisanega!« Rekši je tiho čital besedo »testament,« ki je bila z velikimi, raz-tegnenimi in ne posebno razločnimi črkami pisana na sredi zavitka. Tudi njemu se je zablisnilo v glavi, pa izdati se ni hotel, zlasti ker ga je Tomaž gledal tako pazno in neprenehoma. »In notri ni bilo ničesar?« »Nič, prav nič!« »Ej, torej je kak čevljar ali krojač, popotni, seveda, vrgel to strdni. Prijatelj, kar jc tu pisano, pomenja »attestato«, »testimonial!za,« to je laški in se pravi po naše »izpričevalo«. Če te kdo nabije, ali vsaj 10* udari, da se ti pokaže Črna lisa ob koži, ali pa malo krvi, potem greš k padarju po »testat«; glej» takšni »testati«, ali če ne takšni, pa drugi — morda kakšen potni list — kaj jednacega je bilo tu notri. Ali ni bilo?« »Ne, pravim, nič, prav nič ni bilo,« dč öni, pa tako nemirno, negotovo, da bi bil tudi drug, nego Klander, spoznal, da Tomaž laže. Nemiren, iznenaden pa je bil, ker so se mu pri Klandrovih besedah, katerim povse vendar ni hotel, ni mogel prav verjeti, jele podirati razne nakane, ki jih je gojil vse zadnje dni. »To ni za nič!« rekel je mešetar hladnokrvno, stisnil popir v kčpo in ga vtaknil v žep. »Kos klobdse bom zavil vanj, če jo dobim pri Topolščaku.« »Ne, daj sem! Jaz tudi lehko kaj vdnj zavijem,« vskriknil je jezno Omahne. .Če pa ne dam?« »Daj sem, pravim!« »Ne dam!» Kresal je v tem gobo ter jo tlačil v pipo. Tomaž pa je v svoji jezi zagrabil težak stolcc in ga zavihtel nad Klandrom. »Se jedenkrat ti pravim, daj sem!« kričal je na ves glas. Klander je bil siccr močnejši od Omahnčta, toda sedel je na klöpi pri peči in nobenega orodja niti orožja ni bilo blizu. Z zlobnim nasmehom je segel v žep, izvlekel kepo in jo vrgel v kot za mizo. »Si li zblaznel, ali kaj? Menda si ukral tisti popir in kar je bilo v njem, ali si pa koga oropal? No — čakaj — mrcina! —« RekŠi je zaloputnil duri, odšel in grozil še s ceste s pestjö; tako je plačal Tomažu gostoljubnost in zajutrek. V. »Pražnjega prta ne zabi, Urša, in srebrne žlice, one tčžke, položi na mizo; vina pa natoči v tisto laško majöliko!« Tako je ukazoval Topolščak sestri, ki je pripravljala v jedni görenjih sob obširne domače hiše mizo k slovesnemu obedu. Ker se je bil Miklavžev oklic z Brnötovo Metko tako hitro zvršil, le-ta in njeni redniki niti utegnili niso priti jedenkrat na öglcdi, kakor veleva to potrebni in spoštovani običaj; a sredi prvega tedna po oklici se je namenil Brnöt z ženo in rejenko v Ljubljano kupovat, kolikor niso doma imeli potrebnega za balo in svatovanje. Napovedali pa so se ženinu, da sc pri vrnitvi oglasijo pri njem, in temu pohodu so veljale gori omenjene priprave v Topolščdkovi hiši. Tujih Ijudij danes ni bilo mnogo in zato jc Urša tem lože pripravljala obed; za silo pa sta bila Tomaž in dekla tu. Prvi je nosil sicer čuden obraz, kakor bi mu ne bilo vse to po volji. A kdo se jc zmenil zdnj? Proti pdludne so se pripeljali napovedani gostje. Stari Brnöt je vodil sam težkega, nizkega konja, kakor jih od nekdaj prirejajo in rabijo v teh krajih; za njim na vzvišenem, rdeče prekritem sedeži pa sta sedeli žena in rejenka. Prihod in vsprejem je bil hladen. Brnöt je pomagal konja izpreči, Miklavž je oblastno kričal za hlapcem, ženski pa sta stali molčč ob strdni. Sele Urša, ki je, opravljena z novim predpasnikom, obrobljenim z belimi, malimi čipkami, prihitela iz hiše, provzroČila je gorkejši razgovor. »Dolgo ste se mudili, dolgo,« klicala je že v veži, »jaz sem skoro mislila, da tudi danes ostanete še v mestu. No, to je lepö, mati Brntf-tova, da prihajate jedenkrat k nam; pa ti Metka, saj te komaj poznam, tako dolgo te nisem videla. Kje imate pa Gotarda, zakaj ni prišel? Prišel bi Vam lehko naproti!« Tako je tekel curek besedij iz Uršinih ust, ko je pozdravljala goste. Brnötovka se jc prijazno smehljala in odgovarjala v naglici, Metka je le molčč stisnila roko teti Urši;. lehka rdečica ji je pa vendar silila v lice. — »To bom še letos strani vrgel,« govoril je glasno Miklavž, kažoč na leseno kolibo poleg hleva, kjer so hranili drva; »napoti nam je tukaj, in novo drvarnico napravim zadaj za hišo, na kamenitih stebrih in z opeko krito.» Brnöt je pazno ogledaval prostor. »Da, da, potem bo lepše tukaj!« pritrdil je Miklavžu. »In ta-le svinjak tudi prestavim! Sedaj imajo že zidane, in pravijo, da so boljši. Zidanega bom dčl tja na konec hleva.« »Oj, nikari, nikari, Miklavž,« oglasi se Brnötovka, »leseni so boljši; le starega se drži! V zidanih ti bodo urdčni, in če ne boš imel bri-njevega porezanca pod njimi, nc pomörc ti ni oglje, nI ogljcna voda.« »Jaz sem tudi čul, da se v zidanih ne redč!« dejal je Brnöt. »Nc včm — pa kaj tudi; poskusiti se mora,« menil je Miklavž in z levico, katero je tiščal v žepu, rožljal po srebrnjakih, da se je čulo. Prišli so do hlevnih vrat, katera jc Topolščak odprl naglo na iztežaj ter potem razkazoval svojo živino, govčdino in teleta in v spodnjem konci konje in dvoje žrebet, ki sta stali v posebnih, z deskami obitih hlevcih. Tudi na drugo stran širokega dvorišča je včdel družbo, v lepo urejeni vrtič, pod košato, že z zorečim sadjem napolnjeno drevje; spodaj pod bregom pa je stala lepa, zidana sušilnica. Vse jc bilo videti v dobrem redu in Brnöt je lc prikimoval z glavd, Brndtovka pa tudi ni več oporekalo tej ali dni nameri, katero je izustil gostobesedni Topolščak. Jedina Metka je molčala. A kdo se je brigal za njd! »Ali gremo malo po polji?« vprašal je ženin. »Vroče je,« menila je Brndtovka. »Kaj boste hodili?« pristavila je Urša, »saj jc pozneje še čas, sedaj si malo odpočijte!« Vsa družba se vrne proti hiši. Sedaj stoprav jc Miklavž prvič ogovoril svojo nevesto. »Ti bo li povšeči ?« Na prvi hip ni odgovorila. »Veliko jc!« dejala je potem poluglasno in ne da bi se ozrla v ženina. »Pa se zmaguje!« pristavil jc Miklavž. Odidejo takoj v gdrenjo sobo, kjer je bila miza že popolnoma pripravljena za obed. Miklavž je, nc po kmetski navadi — saj se je imel sam za pol gospoda — uredil hitro sedeže, ukazoval Urši in dekli, ki sta nosili jedi, in Tomažu,, ki je prinašal vino. Vse se jc moralo naglo vršiti, ne da bi čakali po pol ure med posameznimi vrstami jedil. Brndtu ni bilo prav povšeči, pač pa ženi njegovi, kateri sc jc zdelo to nekako gosposko.. A nihče ni storil opazke. Koncčno se je družba prav oveselila. Možd sta se pri vinu razgo-varjala o lčtini. kupčiji, prometu, živini in ccld o železnici, o kateri pa nobeden ni imel prijazniK^mislij; Brndtovka in Urša, ki je bila tudi pri-sedla k mizi, pa sta razpravljali domače dogodke: tudi o tujem gospodu, ki jc tu umrl, bilo je mnogo razgovora. Metka je izginila iz sobe. ne da bi bil kdo zapazil. Šla je iz hiše mimo radovedne dčklc, katera ni vedela, bi li prihodnji gospodinji rekla »ti« ali »Vic, in krenila proti vrtu, kjer se jc ob njegovi severni strani raztezal visok, gosto zasajen gabrov plot. Tam, skoro sredi brega širil se je v prostorno senčnato lopo, kjer jc popotna gospoda, čakaje, da se okrepčajo konji, rada posčdala ali obedovala. Danes ni bilo nikogar. Metka jc sedla na klop, v tem ji je omahnila glava na mizo, in dekle jc zajokalo tiho in bridko. Revše jc bilo neznosno nesrečno, pa mehka nrav in vsa njena vzgoja ji nista mogli dati poguma, upreti se trdovratno tej možitvi. Klanjala se je očetovemu povelju, kakor neizogibni usodi, in tudi ljubi njen, šepavi Gotard, ni imel do sedaj po- guma, odkriti roditeljem njijine razmere. Opravljala sta dom d svoj posel, kakor sicer, ali govorila sta malo med seboj, sdm6 po noči pri oknu, z drugimi pa kolikor je bilo najnujnejše. Mati Brnötovka je dejala, da je to navada vseh nevest, da je bila tudi ona taka. Gotarda pa je stari samö jedenkrat malo osorno pogledal, ko na vprašanje, je li živina opravljena, ni bilo naglega odgovora. O ženitvi se je govorilo, kakor o drugem važnem podjetji; o tem pa, kaj pravi nevesta, jc li zadovoljna ali nc, ni bilo besede. Tako je potekal dan za dnevom. Ko so se namenili v Ljubljano, ukazal je Brnöt Gotardu, naj se pelje ž njimi; ta je molčal, in ko so zjutraj zgodaj sedali na voz, ni bilo Gotarda nikjer; stari je klical nekoliko časa po hlevu in skednji, a naposled je nejevoljno sčdel na voz in pognal konja. »Naj pa domd ostane!« godrnjal je glasnö. Potem Gotarda nihče več ni omenjal. Deklica je dolgo slonela ob mizi; bolesti, ki jo je težila, trebalo jc duška, in jok, ta bridki jok bil jc pravi dušek. Čuda ni, da je za-hrščal težak korak po peščeni stezi šele, ko jc nekdo postal pred njo; privzdignila jc glavo. Tomaž je bil ter začujeno gledal mlado objokano nevesto. Dekla ga je bila poslala na vrt po pelin — stari Brnöt jc koncem obeda jako čislal vršiček pelina v vinu — in mimo lope gredč je zapazil Metko. Nekako čudno ga je izpreletelo, ko je pogledal starec v to objokano lice. »Nisem li videl že tega obraza?« To vprašanje se mu je vsililo. Metko jc poznal žc dolgo, ali to licc, katero je sedaj videl pred seboj, to ni bilo Metkino, ne — to jc bilo drugo — a kdaj je jc žc videl — kdaj —? Potegnil je s svojo žuljavo roko preko očii, ali ni vedel, kaj bi dejal. »Gori te čakajo,« zinil je potem naglo, vcd6č, da se laže, in odšel proti hiši. Metka ni mogla hitro za njim; vstala pa je počasi. Doli po cesti pod vrtom je v tem pridrdral dvouprežen kolesclj in sc ustavil na Topolščakovcm dvorišči. Izstopita dva gospoda. Metka sedaj cel6 ni hotela gori v hišo. Miklavž pa jc takoj čtil zopet ropot voza oknom in hitel gledat. »A j, naš sodnik« — vskliknil je proti Bcrnotu, »kaj pa ta hoče r« Hitel je po stopnicah gospodoma naproti. Tudi Urša je šla za njim, Brnötova pa sta radovedno stopila k oknu. V tem je Topolščak pripeljal oba gospoda, sodnika in njegovega pisarja v sobo ter jima uslužno ponujal sedežev in vina. »Le počasi, le počasi, gospod Topolščak«, sopihal je sodnik, debel, sivobradat mož, oblastnega obraza, iz katerega je molel velik in malo rdečkast nos. »Najprej to, kar je treba, uradne reči', potem šele se okrepčamo. Kaj pa imate? Imate li kaj rakov? Izvrstne rake ste imeli časih.« »Imamo, imamo,« hitel je Miklavž. »Torej — rake, pa le veliko soli v krop! In jesih, je li hud?« »O, dh, da, pravi vinski jesih!« »Rakom ni nikdar dovolj soli in nikdar prehud jesih — to Vam pravim, gospod Topolščak! Pa najprej uradne reči!« Miklavž je hotel povprašati, kaj ima gospod sodnik uradnega pri njem, a 6ni v tem ugleda Brnöta ter ga pozdravi. Služboval je že več let v tem kraji, in poznal skoro vse ljudi. »Kaj pa praznujete danes?« povprašal je veselo. »Na ogledih smo, na <5gledih!« In potem so razložili drugi svojo namero. »Saj pridemo Še doli k Vam, gospod sodnik! Vi morate še dovoliti, saj ste Vi najvišji vdruh; — dekle je rejenka, tržaška rejenka!« — dejal je Brnöt. »Tako, tako l No, le pridite, pa krstnega lista ne pozabite, bomo naredili, bomo! Rakom pa malo česna, gospod Topolščak; ne pozabite — prav svež mora biti, sicer me bo zgaga pekla! Sedaj pa uradno!« »I kaj pa je vendar?« hitel je Miklavž, ki ni mogel prej vriniti vprašanja, »Pri Vas je umrl nckov Tržačan — ne li, gospod Topolščak? Zapečatilo se je, kar je pripeljal s seboj; zvedeli smo tudi, kdo je bil in od kodi; brat njegov živi v Ljubljani, in ta se je oglasil za dediča, in sedaj moramo pregledati to, kar smo pri Vas zapečatili — saj jc zapečačeno, naš kancelist jc pečatil, ali ne? — No — in ceniti moramo, kar je imel, in pogledati, ni li pustil kaj pisanega, kaj testamenta ! Ali je kaj pustil ?« »Jaz ne vem«, dejal jc Miklavž, a vse se je treslo v njem; toda znal se je zatajevati. »Pokažite torej tiste reči! Vi ste sami priseženi zvcdcncc, in — no, to jc dobro, Brn6t tudi; treba ni druzega — hitro opravimo; posebnega itak ne bo. Pa čujte, gospod Topolščak, rakom nikar kümina ne pridevati, jaz ga ne maram. Sam6 česna — pa malo, in — še jeden-krat: svež, mlad, mora biti!« Zapövcdi o rakih je Čula samö Urša, ki jc pazno posluŠ&la med vrati. Sodnik s pisarjem, Brnöt in Miklavž so šli v drugo stran po ozkem hodniku, kjer jc gospodar odprl sobo, v kateri je ležal in umrl oni tujec. Njegova ostalina je bila v velikem zaboji sredi sobe spravljena, zaboj pa s sodnim pečatom zapečačen. Pisar odpre zaboj in potem so počasi iz kovčegov vlekli obleko in drugo drobnjav. Tudi denarja so našli — bankovcc, zlate in srebr-njake. Sodnik je vse vestno zabeleževal. Bili so že skoro gotovi, ko jc jel sodnik zmajevati z glavo. »Čudno, čudno; — pa iščite vendar po žepih, dali ni kaj notri. Tisti brat ranjcega iz Ljubljane je govoril o testamentu, toda ni ga nikjer; morda tiči v kaki suknji.« A vse iskanje je bilo zaman. Miklavž je stal ob strani in ugibal. Nihče druzih se ni zmenil zanj. »Če ni, pa ni — meni nič mari 1 Sedaj sklenemo zapisnik. Včclel sem, da bomo kmalu gotovi! Pa bogat je bil ta mož, bogat!« »Bogat?« vpraša Brnöt. »Odkodi pa je bil.« »Iz Primorja. Velika posestva ima; no, brat se bo veselil! Mi pa tudi, sedaj ko smo gotovi — da bodo le rakci dobri! Miklavž, gospod Miklavž, Vi ste odgovorni!« Ta se je počasi približal. Bil je še vedno negotov, kaj mu je storiti. Ako sedaj pokaže testament — kako lehko mu izmuzne Metka; — po poroki bi nc bilo več nevarnosti. Toda — ko bi bilo potem zamujeno ? Pravna stran mu ni bila toliko znana. Moral je povprašati. »Kaj pa, če se testament pozneje najde?« Rekel je to navidezno malomarno v tem, ko je zapiral zaboj. »Oh, potem so pa sitnosti, silne sitnosti — pravda je gotova, oh, bolje vse pustiti — Vam pravim,« besedoval je debeli sodnik. »Oh, to niso prijetne reči.« »Ste li sklenili zapisnik?« Pri zadnjih besedah se je obrnil k pisärju. Miklavž pa je bil tudi s svojim sklepom gotov. »Brnötovo besedo imam,« dejal je sam pri sebi, »on jc nc bo sncdcl! Torej —« »Potrpite, gospod sodnik,« rekel je glasnö, »še jedno suknjo imam tam v svoji sobi; »ta Tržačan jo je slckcl, kp jc lčgel v postelj. Pogledal je nisem, morda je v nji kaj pisanega!« »Dobro, prinesite jo; pa saj tudi tam ne bo ničesar; škoda, da čakamo! Toda prinesite, prinesite!« Sodnik jc bil malo nejevoljen. Topolščak pa je stopil urno ven, čez hodnik v podstrešje. Od-mcknil jc v kotu, kamor je bil dnokrat skril tujčev testament, prazni zaboj, privzdignil ploščo opeke in izvlekel zaprašeno suknjo. Hitel jc ž njo doli ter spotoma otrkaval prah raz njo, toda v žep ni segel. V sobo prišedši jo je dal sodniku. Ta jo jc skrbno preobrnil, potem pa potipal žepe od zunaj, in ker ni nikjer čutil ničesar, segel v vsaccga posamič. »Nič! Tudi tu ni ničesar!« deje potem in vrže suknjo na bližnji stol. »Ničesar?« zakriči Miklavž, da se zdajci vsi ozrd vanj. Zgrabil jc suknjo in krčevito stiskal žepe in podlogo. »Nič! Nič!« ponovil je nehotč in šc jedenkrat preobrnil suknjo. Drugi so strmeli vanj. »Kaj Vam jc, gospod Topolščak?« dejal jc plaho debeli sodnik; usiljevala se mu je slutnja, da je Miklavž zblaznčl. Oh — vrag vedi, — da ni nič,« dejal jc ta, težko premaguje razburjenost. »Mislil sem res — ker ste tako govorili — pa nič ni, nič!« V tem je vrgel suknjo na zaboj. »Raki so gotovi, gospod sodnik,« oglasi se Urša med vrati. »Dobro, dobro, sedaj le pojdimo! Stojte, da denarjev ne pozabim! Saj vem, da se nisem zastonj vozil sem gori! Aid, sedaj pa rakcc, rakcc! Ali znate, kako se raki jedcS ?« Z zadnjimi besedami se je obrnil k pisarju, ki je stopal z Brn<5-tom vred počasi za njim po hodniku. Topolščak je ostal v sobi, zaprl duri, vzdignil še jedenkrat tujčevo suknjo in jo pretipal in preobrnil. »Nič! Nič! Kdo je ukral — kdo mi je ukral?« sikal je med zobmf. Kmalu popdludnc so odhajali Brndtovi. Slovd ni bilo gorkd; Brndt je bil sicer malo vinjen in gostobeseden, Miklavž pa ni govoril veliko. Tomaž je upregel konja in ga držal za brzdi ves čas, ko so dni sedali na voz; nihče ni zapazil, kako zlobno-zadovoljen smehljaj se mu je kazal na ustnih, ko ga jc Topolščak osorno opozoril, naj sc urno suče. (Dalje prihodnjič.) Književna poročila. (Konec.J 6. Zur Kritik der altslovcnisehen Denkmäler. Von Dr. W. Voudnik. Panonski spomeniki, izvzimši zograf. in marian. evangelije, so še vedno dosti slabo preiskani in študirani. Zatorej moramo mladega češkega učenjaka omenjeni donesek, kateri je objavljen v 112. kn. poročilu dunajske akademije str. 743—784. veselo pozdraviti, če bi tudi hoteli nekatere jezikovne prikazni stsl. rokopisov tolmačiti drugače kakor pisatelj. Najobširneje razpravlja pisatelj o epentetičnem / (744—766). Da je mogel natančno razvideti, kako posamezni stsl. (panonski) viri rabijo ta /, moral je vse spomenike pregledati, kar je gotovo dokaz velike marljivosti. Našel je, da osobito suprasl. zbornik j>ogosto izpušča / epentet.; v drugi vrsti tudi savina knjiga. To izpuščanje / epentet. v stsl. spomenikih tolmači tako, da so zogr.. assem., savin, kn. in supr. prepisi panonskih izvirnikov, pisani od Bolgarjev ali drugih Slovanov, na katere je vplival bolgarski jezik (str. 764) — v pomanjkanji / epent. išče tedaj vpliv bolg. jezika. Pričakovali bi, da nam l>ode pisatelj naj p op rej natančno razložil, kako rabijo bolgarski (staro- in srednobolgarski) spomeniki / epent. in da bode še le na tej gotovi podlagi o stsl. spomenikih sklepal, ali se sme res v njih pripuščati tako znaten vpliv bolgarščine. Tega ni storil. Kar nam je povedal o rabi / epent. v bolg. spomenikih na str. 763. in 765., to je vendar premalo: Wenn wir die zahlreichen Fälle des unterdrückten epenthetischen / im Zogr. b. den drei Beispielen mit / gegeniiherhalten, so müssen wir zugeben, dass im Bulgarischen (dass Zogr. b. von einem Bulgaren stamme, folgt mit Notwendigkeit aus den sprachlichen Eigentümlichkeiten desselben) am Ende des 11. Jahrhunderts das epenthetische / eine grosse Seltenheit war; ja wir werden nicht fehlen, wenn wir annehmen, dass es schon damals dem Bulgarischen fremd war. Von einzelnen Beispielen wie bljndo} das sich bis heutzutage erhalten hat, muss man freilich absehen und sie mit dem enthetische / nicht einmal als bulgarischer Archaismus gefühlt wurde*. Ako bi bil bolgarske spomenike 12. in 13. stoletja pregledal z isto pazljivostjo kakor panonske,, prepričal bi se bil, da se v najstarejših / epent. še gosto rabi. Pregledal sem trinajst stranij (367— 380) bolonskega psalterja (natisnenega v Drevnie slavjan. pamjat. jusov. pis.) in našel, da sc l epent. večkrat rabi, nego izpušča. Tako se nahaja n. pr. scrnli 367, a 37; 368, a 31; nasproti semi 370, b 27; 371, a 23; 377, a 14; 242, 12; 243, s; semle 367, b 5, 25; 369, a 16; 375, a 32; 2431 3'» ostavleaŠtii 373, a 5; napraveaki> 377, b 16: javlett 1» 242, 11; javlcniju 242, 26; srhstavleny 242, 32. Tako je tudi v ohridski kn. str. 269—281 mnogo več primerov z / epent. kakor brez njega. V slepčenski kn. pa že slučaji brez / epent. znatno prevagujejo. Iz tega razvidamo, da se v bolg. spomenikih XII. in XIII. stol. še nahajajo / epent., da še niso arhaizmi. Ali to so morda samo panonizmi? No, tudi oktoih Mihan. iz XIII. stol., katerega je prof. Jagič opisal v Starinah (X. 47—76) in v katerem je opazovati znatni vpliv ljudskega govora (cf. Arch. III. 312—357) ima primere z / epent. To je tudi pisatelj čutil in zato pravi na str. 765: ,Ob-schon das epenthetische / der bulgar. Spr. abhanden gekommen war, so zeigten dennoch andere bulgarische Abschreiber pannonischer Texte oder selbst deren Abschriften gegenüber genug Toleranz, und zwar selbst noch in der späteren Zeit*; in na str. 768: ^Hei der Hetrachtung der bulgar. Denkmale in dieser Beziehung lallt nur das auf) dass die Bulgaren selbst noch in später Zeit in ihren Schriften vom epenthetischen l einen ausgedehnteren Gebrauch machten, als wir es nach dem alten Zogr. b erwarten würden*. Nekoliko jc čudno, da so prepisovatelji 12. in 13. stoletja pridržali / epent. panonskih originalov, ali v drugih stvareh in oblikah se so že dovolj stsl. originala oslobodili; v 11. stol. pa v zbor. suprasl. ravno / epent. v mnogih slučajih izpustili vsled vpliva svojega (lwlg.) jezika, a drugih panonskih posel most i j se ne doteknili. Vprašati moramo, kako je to, da je v zborniku supr. samö pri rabi / epent. tako velik vpliv bulg jezika zapaziti; zakaj ni prepisovatelj tudi v drugih stvareh vedno l>olj in bolj 9 bolgarski postajal, zakaj ni nikjer najti kakega znatnega, ne dvojl>enega bolgarskega vpliva v tem rokopisu, zakaj se nosni samoglasniki ne menjajo, zakaj ne nadomestuje u z o, zakaj se ne meša e z i ali o r Da bi pri prepisovanji panon. originalov samö glede / epent. bil pisatelj vedno bolj sbolgarskc postajal, a ne tudi semtertjä v drugih slučajih — o čemer pa ni sleclu — to ni nikakor verjetno. Vzroki pogostemu izpuščanju / epent. v zborniku supr. morajo drugi biti, nego bolgarski vpliv.') Ta zbornik se tudi v drugem razlikuje od glagolskih panon. spomenikov n. pr. zogr. ali marian. V njem ni prostega aorista, niti starejšega .v-aorista, on skoraj nima impf, oblik na -seta, -sete, on ne razlikuje 2. in 3. os. dvojine, v njem skoraj ni najti starih oblik bim, bi. To ni dialektična razlika ali vpliv kakega slovanskega narečja pri prepisovanji, to je časovna razlika. *) Potebnja jc izrekel mnenje, da se je v supr. /,U>r. v omenjenih slučajih razvil / iz f. Arch. III. 612. Nasi stsl. rokopisi so prepisi starejših originalov. Pri osnovanji slovanske liturgije se so gotovo sprva preložile iz grškega samo najpotrebnejše knjige, rnecl katere gotovo v prvi vrsti spadajo evangelija. Prestavljanje je bil mučen in dolgotrajen posel. Knjige kakor zljornik supr. gotovo niso bile v slov. liturgiji od tolike potrel>e, da bi se bile prevedle takoj sprva, v prvih njenih početkih. Šele, ko se je slov. liturgija veselo razvila in lepo napredovala, šele potem, ko je imela najpotrebnejše knjige, pričeli so spi-sovati in prestavljati jednake spise, kakor zbornik supr. Radi tega smemo misliti, da je original tega zbornika dosti mlajši od inarianskega ali zograf. To je najbrž vzrok jezikovnih posebnostij tega zbornika: manjkanja starih glagolskih oblik v sklanji, spregi in slovarju. Pozabiti se tudi ne sme, da se da tudi v staroslovenščini a priori na male dialektične razlike misliti; kajti tudi stsl. jezik ni bil, kakor nol>en drugi jezik, popolnoma jedinstveni jezik brez vseh lokalnih razlik. Toliko je gotovo da v savini knjigi in suprasl. spomeniku ni čisto isti jezik, kakor v zografskem evang., niti kar se slovnice tiče, niti glede slovarja. Domovina önega narečja, katerega nam predstavljata omenjena dva spomenika, ne more tedaj ista biti, kakor ona jezika zograf. evang. Misli se na iztočne kraje Panonijc. Dobro je razložil pisatelj 1» v oblikah kakor ostavuši rekoč, da stoji i> samo za oko, da se nenavadne glasovne skupine ločijo. V stsl. spomenikih jc res nekaj takih slučajev, v katerih bi se poltiglas ne pričakoval po etimologiji. Tudi postanek oblike zemlja iz zemia (zemia, zemja, zemlja) je najbrž prav razložil. K obliki bratrb samo opominjam, da se tudi v nekaterih slovenskih narečjih r nahaja v vseh sklonih razven nom. sgl. Na str. 771— 7 75 govori pisatelj o pisavah bja, 1jey i. t. d., mesto katerih se tudi nahaja tja. ije. On smatra prve oblike za starejše, kar jc tudi najbrž pravo cf. Leskien, Handb.3 36. Oblike besadaun», casaru niso drugega, nego pisarne pomote, katere se so tem laglje dogajale, ker v sledečem zlogu stoji a, tako d«i je pisatelj, pišoč prvi zlog, mislil že na drugi. Loc. sgl. zložene dekl. na -eamb ie že Jagič razložil: eamh je iz eh/ib nastalo na ta način, da se je drugo e, katero se ni moglo na predstoječi glas naslanjati, v a izpremenilo, jed-nako e v začetku ali po mehkih soglasnikih (Arch. VI 78). Na Dunaji 12. novembra 1886. Vatroslav Obldk. * LISTEK. Stritarjevi zbrani spisi. Ljubljanski kujigar g. Bamberg je kupil od g. prof. Jos. Stritarja vse njegove spise, katerih je nad sto tiskovnih pol. Bamberg namerava te spise izdavati v .tedenskih zvezkih, tako da bi bila vsa izdava v jednem letu završena. Da bode tudi vnanja oprava spisom ukusna in lepa, za to nam je porok Bambergovo ime. Ta literarna novica gotovo presrčno oveself vsakega prijatelja slovenskemu leposlovju; kajti ni ga pesnika in pisatelja slovenskega, ki bi se gledč razsežnosti duševnega obzorja, glede plemenitih idej, glede tehniške dovršenosti in tudi gledd vplivanja ne sodobne pisatelje naše le iz daleka mogel meriti s Stritarjem. Kak<5 in kaj znd g. Stritar pisati, razvidi se jasno iz razprave »Srce«, katero nam je na prošnjo našo poslal g. Stritar in katero prinašamo v denašnji številki. Gotovo u m bodo čestiti gg. bralci hvalo vedeli zdujo, kajti takšne lepe pisave in takih idej »Ljubljanski Zvon« nima mnogokrat na razpolaganje. Predavanje. Dnd 27. t. m. je g. prof. Subic v deželni reduti v Ljubljani predaval o ljubljanskem vodovodu in o mnogovrstnih vprašanjih, ki so v zvezi s tem vele važnim predmetom. V prostem, jedrnatem in jedno uro trajajočem govoru, katerega je pojasnoval 7. izvrstnimi narisi na tablo, razložil je gospod govornik to za ljubljausko mesto prevažno vprašanje tako mikavno in zajedno korenito, da ga je konečno odlikovalo ranogobrojno zbrano občinstvo z glasno pohvalo. Dnč 17. aprila bode profesor Leveč v ljubljanski čitalnici predaval o pokojnem Krjavci in njegovem književnem delovanji na korist Erjavčevi ustanovi. Dramatično društvo v Ljubljani je imelo dnč 27. februvaija svoj letni občni zbor, ki je pa bil, žal, mnogo slabeje obiskan, nego bi bilo želeti in nego sc jc bilo pri važnih sedanjih razmerah nadejati. Kot važen napredek, ki ga nam je zabeležiti v društvenih analih minulega leta, omenil je v svojem poročilu tajnik pridobitev stalnega režiserja g. Ig. Borštnika in stalnega učitelja petja g. prof. Grbiča, katerima se jc po vspešnem trudu posrečilo pripraviti društveno delovanje v boljši tir. Da je društveno delovanje v zadnjem času postalo dokaj živahneje, o tem se prepričati je slov. občinstvo imelo dovolj prilike pri letošnjih predstavah; ali še mnogo bolj bi društvo oživelo in se okrepilo, ako bi našlo med slovenskim razumništvom več zanimanja in podpore, nego doslej. Res, da se cepijo naše moči na mnogo stran tj in da je treba dela in podpore tu in tam, in ravno isti pridemo večkrat na vrsto — ali vendar, rojaki, važnega tega društva nikar ne pozabimo! — Kdor bi torej lahko pristopil k društvu, a doslej Še ni, naj tega nikar ne odlaša. Tudi zavedno občinstvo na deželi vabimo k pristopu. Razven predstav prirejenih v deželnem gledališči priredili so v preteklem poletji igralci dram. društva nekaj predstav tudi po druzih mestih: v Kamniku, v Krauji, v Loki in na Vrhniki. V odbor so bili pri občnem zboru odbrani ti gospodje: dr. Iv. Tavčar predsednikom, dr. Jos. Starč blagajnikom, dr. Karol Bleiweis, Fr. Drcnik, Iv. Hribar, prof. Fr. I.evec, ces. svetnik Iv. Murnik, prof. L. Pintar, prof. M. PlcterŠnik, Srečko Stegnar, Ant. Trstenjak in Igu. Valentinčič. Med posameznimi predlogi in nasveti bila jc izrečena želja: naj blagajnik sestavi, oziraje se na nove naše razmere, primeren proračun in naj društvo potem skliče izreden občen zbor, kateremu se ta proračun predloži kot podlaga za nadaljno posvetovanje — dalje: naj občni zbor izreče zahvalo deželnemu in isto tako mestnemu zboru za naklonjene podpore (kar se vsprejme) — napdsled: naj se letna društvenina (2 gld.) redno pobira pri društvenikih, ne gledd na to, je li društvo tisto leto izdalo kak snopič »Slov. Talije« ali ne, češ, da društvenina ni le kupnina, odštela za zvezčič dramatičnih iger, ampak da jc za splošne društvene namene in potrebe. Poslej, kar nam je deželno gledališče pogorelo, prireja dramatično društvo svoje predstave v čitalnični dvorani, in je ondu predstavljalo dni 27. februvarija tri male igre : »Francosko-pruska vojska«, »Prijetno iznenadenjc« in »Gringoire«. Dnd 6. marcija je obhajalo društvo svojo dvajsetletnico ter ponovilo predstavo igrice »Gringoire« in operete »Mdsečnica«, katero smo že prej jedenkrat slišali v dež. gledališči. Tretjo predstavo v čitalničnih prostorih smo imeli dne 20. marcija; predstavljali sta se igri »Zblaznela« je in »Pes in mačka«. —Za 15. dan marcija jc povabilo dramatično društvo svctovno-znanega umetnika, slavnega violinista Frana Ondrička, da je v rcdutni dvorani koncertiral pred mnogošte-vilno zbranim občinstvom našega lista. Ta lepi večer ostati nam hoče neizbrisljivo v spominu! — Konečno naj šc omenimo, da je izdalo dramatično društvo letos 53. zvezek »Slovenske Talije«, ki obseza J. Jurčičevo izvirno tragedijo »Veronika Deseniška« v 5 aktih, i/, nemščine preloženo dvoaktno igro »Prepozno« in dve jednoaktni igrici »Prijetno izne-nadenje« (posl. po W. Frcrkingu) in »Nič otrok« (posl. po Jul. Kosenu). S temi manj'imi igrami izkuša odbor ustrezati i>ašim diletautom na malih ČitalniŠkih odrih, Že je pa tudi treba odboru skrbeti in misliti na izdajo 54. zvezka, torej se obračamo do slov. pisateljev, če ima kateri kje v svojih predalih kako izvirno igro, naj jo blagovoljno pošlje društvu v pregled; za prestave ni nam taka sila, posebno ne za vihravo in površno skrpanc slabe prevode slabih iger. P. „Zgodovina pedagogije", ki se tiska v »Učiteljskem tovarŠu«, izide v posebni knjižici, ki bode stala 70 kr. Dovoljujem si vabiti, da bi si jo naročili gg. učitelji in šolski prijatelji. — Pri tej priliki prosim, da bi mi oni gospodje, ki so dobili od mene kako knjigo na ogled, vrniti jo blagovolili na moje troške, ako je obdržati ne nameravajo. V Krškem 10. marca 1887. Ivan Lapajne. O dopolnjevalni volitvi odbornikov v „Matico Slovensko". Da se glasovi ne cepijo po nepotrebnem, nasvetovali so - kakor pri drugih družbah — tudi pri »Matici« nekateri dmžniki, kateri odborniki naj se volijo letos. Po 12. društvenih pravil smejo izstopivši biti zopet voljeni. Umrla sta v tem času odbornika RaiČ Božidar pa /•'.rjaveč Franjo, odpovedala sta se gospoda Ivan Hribar pa Andrej Marušič zaradi obilnih svojih opravil, drugi so po žrebu prišli na vrsto Gled«S na to, da ima »Matica« odbornike izvedene v raznih strokah ter po raznih mestih, svetuje se po odsekovem dogovoru, naj se v prihodnjem XXII. rednem velikem zboru 13. aprila t. 1. za odbornike „Matici Slovenski" soglasno volijo ti-lc gospodje: Flis Janez, semeniški spiritual; Kržič Anton, katehet v nunskih šolah; Leveč Fran, profesor na realki; Robič [.tika, deželni poslancc in bivši davkarski nadzornik; dr. Požar /.ovro in Šubic Ivan, gimnazijska učitelja v Ljubljani; dr. Gregorčič Anton, Ijogoslovni profesor in dcžčlni poslanec v Gorici (na mesto čast. kan. And. Martiličd); Hubad Fran, profesor v Gradci, VViesthaler Fran, gimnazijski ravnatelj v Novem Mestu. — Pravico voliti imajo udje vsi — ustanovniki in letniki, da le vsaj podpiše svoje imč na poseben list — ali njih več skupaj — ter se volilui listki pošljejo odboru „Slovenske Matice" do /j. aprila pred zborovim sklepom. Slovanske starine. Ruski archaeolog Evarnicki, ki v<5di razkopavanja v Korsunu, našel je blizu tega mesta, kjer sc stekata reki Koševaja in Korabelka v Dnepr staro mesto Ulice vodijo do Dnepra. Hiše imajo štirioglate temelje, po peččh je polno pepela in ostankov kostij; po stanovanjih je našel dele pohištva, kipov, kose svinca in grške denarje z napisom „Olivia". Tu je stalo tedaj staro grško mesto. Prostora je razkopanega do sedaj šele deseti del. Ko dokonča to izkopavanje, lotil se bo Kurganov v okolici Kor-sunski. — Staroslovansko naselbino so odkrili v Ranzinu blizu Stralsunda. Našli so mnogo ilovnatih čepinj gotovo od več kakor 135 posod, med katerimi jih kaže osem na robu prvotno ornamentiko, ki so jo narejali s sem, da so nohte vtiskali v mehko ilo. Največje vrednosti so pa mali krogi in bronaste žice, tako imenovahi „Schläfenringe", katerih ni najti drugje nego samd na slovanskih tleh. Hfypis časlne nagrade za povest, namenjeno slovenski mladini. Razumniki vseh omikanih narodov paznim očesom motrijo razvoj tistega dela književnosti svoje, kateri je v prvi vrsti namenjen mlademu narastaju, ter vestno skrbe za to, da se mladini podajajo v roke po obliki in vsebini dovršene, čistim peresom in plemenitim srcem pisane zabavne in poučne knjige. Tudi v Slovencih se je že večkrat poudarjalo, kako potrebujemo mladini svoji primernega berila in razna učiteljska in pedagogijska društva naša so večkrat ukrepala o tem in obravnavala vprašanje, kako bi se zadelala ta praznina v književnosti slovenski. To uvidevši je znani rodoljub češki in prijatelj mladine slovenske, blago-rodni gospod J «In Lego v Pragi, po županu ljubljanskem podpisanemu odboru izročil sedem cesarskih cekinov v plemeniti namen, da ž njimi nagradi najboljšo povest, namenjeno slovenski mladini od dvanajstih let dalje. Navedeni znesek sedmih cesarskih cekinov pa je samö častna nagrada, katera se izplača pisatelju povesti; vrhu tega gospod Jän Lego poskrbi še za to, da pisatelj nagrajene povesti prejme za spis svoj še navadni pisateljski honorar. Pisatelj nam v svoji povesti naslikaj vzornega slovenskega mladeniča, odičenega z vsemi krščanskimi in državljanskimi vrlinami; od tiste dobe, ko začne hoditi v šolo, spremi ga do moških let, ko stopi v praktično življenje; opiši ga živo in plastično brez moralizovanja, da bode mlada duša, videča pred seljoj junaka povesti, hrepenela po njegovem vzvišenem vzgledu izpol-novati vse dolžnosti, katere narod, cerkev in država zahtevajo od pošte-moža. Ako pisatelj takšno životopisno |K)vcst postavi v zgodovinsko zanimiv čas ter njeno dejanje opre na take domače kraje, ki se odlikujejo po pri-rodni lepdti svoji, bode tem večja zasluga njegova. Povest obsezaj šest tiskovnih p61 male osmerke, natisnene z navadnimi garmondskimi črkami. Rokopisi naj se pošiljajo do konca tekočega leta načelniku podpisanega odbora, kateri tudi povesti prisodi darilo ter pisatelju njenemu izroči častni honorar. V Ljubljani 1. aprila 1887. Peter Grassel/i, Prof. Fr. Levee, župan Ljubljanski, urednik »Ljubljanskega Zvona«, načelnik. načelnikov namestnik. Prof. Janez G nje zda, Ivan Tomšič, predsednik družbe katoliških rokodelskih pomočnikov. c. kr. vadni&ki učitelj in urednik »Vrtčev«. „Ljubljanski Zvon" I/.haja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., Četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse ncavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravniŠtvo v Ljubljani, v knežjem dvorci v Gosposkih ulicah, 14. Tiska »Narodna Tiskarna» v Ljubljani. fiavodilo o pravilnem igranji šaha za začetnike. (Dalje.) Kratka teoretična razprava o odpretjih (otvorjenjih). 1. Odprte igre. A. Igra s kraljevim skakačem. V pojasnitev dozdaj podane -teoretične razprave priobčamo danes tii 3. I, Nepravilna hranitev. [Igrana jc bila 1S80.1, v NViesbadnu.) Beli. Englisch. 1. e2—e4 2. S gi-f3 3- S f3Xe5 4 d 2—d4 5. L f i—e2 6. S es— C4 7. C2-C3 S. L e2Xc4 Čudno, da je črni. Kird. c7—e5 d7-ds? dsxe4 L c8—e6 f7—f6 S b8—cO L eb X c4 f6-f5 Bird, znani -izvrstni Igralec, prezrl naslednjo potezo belega, vsled katere dohode ta jednega oficirja. Dosledna je bila poteza D d8—d7! o. Ddi-b3! S g8—h6 10. L eiXh6 Dd8-f6 u. L hö—f4 o—0—0 12. L c4—d5 g7 - g5 13. L d5Xc<> D f6 X c6 14. L (4-«S C4—e3 15. f2—f3 L f8-d6 16. L eSXh8 T d8xh8 17. S bi—a3 D c6—e8 o—o—o e3 — e2 T di-ei D e8—e3f 20. K c i—bi T h8—dS 21. S a3—C4 D e3—d3f 22. K bi—ai L d6—f4 23. D b3—b5! K c8—b8 Izredno duhovfta poteza belega. Takisto tudi naslednja. 24. S C4—d6! D d3Xb5 25. S dOxbs T d8—e8 26. Kai-bi ^ gS—g4 27. K bi—C2 Črni se podd. II. Italijanska partija. Igrana na Dimaji 1873. leta. l8. 19 Beli. A. Schwarz. 1. e2—C4 2. S gi—f3 3. L fi—C4 4. C2—C3 5■ d2—d3 Črni. A. Csank. C7—es S b8—cb L f8—cs L cs—bb h7—h6 6. o—o d7—dO 7. .12—34 S g8—f6 8. b2—b4 37—as 9. 1>4—b5 S c6—e7 10. D d i—b3 0—0 u. T, ci—C3 S e7— gb 12 L c3 X bo C7 Xb6 S teoretičnega stališča se zadnja poteza črnega ne more imenovati dobra ; osamljena dva kmeta na isti vrsti sta kvarljiva, in tudi kmetu d6 je umaknena opora. A v praktični igri je često koristna, ker se tako črnim odpre črta C, po kateri se spravi Ta8 v igro. 13. S bi—a3 L c8—g4 14. S f3—d2 L g4-e2 i$. T fi-.ei S gb—f4 16. g2—g3 S ((>—K4 Beli je imel tu v mislih nadaljevanje: S f4 — h3f; 17. Kgl— g2, Le2—g4; 18. f2 — <"3. Lg4- g5 ~ f4+; 23- K h3-g4, g7—g5f in mat. Črni je igral konec partije v velikem slogu. III. Italijanska partija. Igrana v Darmstadtu sušca meseca 1877. 1. Beli. Stade, Bussmann in Gutmann. 1. e2—e4 2. L ft—c4 3- S gi-f3 4. d 2—d 3 S- S f3-g5> Črni. A. Frit*. e7-es L f8-c5 S b8—c6 d7—d6 S g8—h6 6. D d i— hs 7- S g5-'3 o—o S f6-g4 Beli se je s svojim popa-dom ali naskokom nekoliko prenaglil; vsled tega je njegova dama na neugodnem mesti, črnemu pa je bila dana prilika, naglo razviti svoje figure. Kazen za prenagljeni naskok je izredno elegantni popad nasprotnika. 8. o—o S g4—fo 9. D hs—gs h7—h6 10. D g5—d2 L cS—g4 11. S f3—ei D d8—d7 Ako potegne beli zdaj h2 —113, žrtvuje črni tekača: L g4Xh3! 12. S bi—c3 S f6—hs I3■ S c3—d 5 S cb—d4 14. Kgi—hi K g8—118 : Poslednja poteza črnega je uvod ali začetek dobro preračunane in korektne ter blesteče kombinacije z elegantnimi žrtvami. 15. f 2 — f 3 f 7—f 5 Ib. f3Xg4 fSXg4 17. T f i Xf8f T a8xf8 18. S ds—e3 Ako g2— g3, odločuje Dc8! n. pr. 18. g2— g3, Dd7— e8! (preteč Sg3f) 19. Dd2—g2, S hsxg3t: 20. D g2Xg3. Sd4—e2 ! 21. Dg3 —g2, Se2 -g3f itd. 18..... £4—g3 19. I12 —h3 T fS — f2 Ako 19. h2Xg3, nadaljuje črni: Sd4—e2 ! 20. Se3—f 5, T ttXfS: 21. e4XfS, S hs Xg3t • 22. K hi—h2, S g3 —fit; 23. Kh2 h3, Dd7 X f Sf in zmaga. 20. D d2— d i S hs—f4 21. Dgl—g4 S f4Xh3 22. D g4Xd7 T f2—f 1+ 23. S e3Xfi S h3—f2f 24. K hi—gi S d4—e2f mat. Konec je izredno zanimiv in krasen. (Dalje.) izhaja vsakega meseca i. dan v zvezkih, po 4 pole velike osmerke obsezajočih, ter stoji v Ljubljani na dom pošiljan ali po pošti prejeman: za vse leto.....4 gld. 60 kr. » pol leta .... 2 » 30 » » četrt leta .... 1 » 15 » Po vseh deželah zunaj Avstrije stoji »Ljubljanski Zvon« po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se oddajajo po 40 kr. Dobivajo se tudi še: »Ljubljanski Zvon«, II. tečaj (1882) nevezan po . . 3 gld. — kr. v Bonačeve platnice vezan po........4 » 20 » »Ljubljanski Zvon«, III. tečaj (1883) nevezan po . . 3 . »' — » v Bonačeve platnice vezan po........4 » 20 » »Ljubljanski Zvon«, V. tečaj (1885) nevezan po . . 3 » — » v Bonačeve platnice vezan po ........ 4 » 20 » »Ljubljanski Zvon«, VI. tečaj (1886) nevezan po . . 4 » —■ > • v Bonačeve platnice vezan po . . ......5 » 20 » Letnika I. (1S81) in IV. (1SS4) sta nam že pošla. Vrhu tega se dobivajo pri podpisanem upravništvu: »Rokovnjači«, Zgodovinski roman, spisala Jos Jurčič in Janko Kersnik po........ . ......50 kr. Upravništvo „Ljubljanskega Zvona". .Ljubljana, Gosposke ulice 14. OZIST^nSTILO. Večkrat mi dohajajo vprašanja, če se dobivajo pri meni tudi platnice za prcjŠn e letnike »Ljubljanskega Zvona«. Naznanjam, da se dobivajo za vse dozdanjc letnike v raznovrstnih barvah. Janez Bonač, knjigovez,. Poljanska cesta ro.