ACTA CARSOLOGICA	30/2	9	141-156	LJUBLJANA 2001
COBISS: 1.0
KRAŠKE ZNAČILNOSTI NARIVNEGA STIKA APNENEC-DOLOMIT PRI PREDJAMI
KARST CHARACTERISTICS OF THRUST CONTACT LIMESTONE-DOLOMITE NEAR PREDJAMA
JOŽE ČAR1 & STANKA SEBELA2
1	Beblerjeva 4, IDRIJA, SLOVENIA
2	IZRK ZRC SAZU, Titov trg 2, 6230 POSTOJNA, SLOVENIA
Prejeto / received: 1. 10. 2001
Izvleček	UDK: 551.24(497.4 Predjama)
Jože Čar & Stanka Šebela: Kraške značilnosti narivnega stika apnenec-dolomit pri Predjami
S podrobnim litološkim in tektonsko-strukturnim kartiranjem v merilu 1:5000 smo zajeli teren okrog Bukovja SV od Predjame. Čez teren in dalje proti SV poteka močan narivni kontakt med zgornjekrednimi apnenci Snežniške narivne grude in nanjo narinjenim zgornjetriasnim norijsko-retijskim dolomitom Hrušiškega pokrova. Narivnico sekajo sistemi desnozmičnih prelomov z izraženo vertikalno komponento. Pod obravnavanim terenom potekajo jamski rovi Predjame, ki so razviti tako v apnencu kot dolomitu. Vrtače na zgornjekrednem apnencu so enakomerno razporejene in so v strukturno-genetskem pogledu porušne (D), obprelomne (E) ali prelomne (F). V dolomitu so ob narivnem robu nastale kontaktne vrtače (G). Ostale vrtače na dolomitu so vezane na različno pretrte kamnine v prelomnih conah in jih imenujemo reproducirane prelomno-porušne vrtače / HF(D)do /. Za opisane kraške pojave ob narivnem kontaktu predlagamo ime obnarivni dolomitni kontaktni kras.
Ključne besede: nariv, vrtače v dolomitu, obnarivni dolomitni kontaktni kras, Predjama.
Abstract	UDC: 551.24(497.4 Predjama)
Jože Čar & Stanka Sebela: Karst characteristics of thrust contact limestone-dolomite near Predjama
With detailed lithological and tectonic-structural mapping at the scale 1:5000 we studied the area near Bukovje NE from Predjama. In the studied area and further towards the NE we can follow a strong thrust contact between Upper Cretaceous limestones of Snežnik thrust sheet over which Upper Triassic Norian-Rhaetian dolomite of Hrušica thrust sheet is overthrust. The thrust is cut by systems of dextral faults with expressed vertical component. Beneath the studied area underground passages of Predjama cave can be found; they are developed in limestones as in dolomites. Dolines in Upper Cretaceous limestone are uniformly arranged and are in structural-genetic view broken (D), near-fault (E) or fault (F). Along the thrust edge we have contact dolines (G) in dolomite. The rest of the dolines on dolomite are connected to differently broken rocks in fault zones and are called reproduced fault-broken dolines / HF(D)do /. For described karst features along thrust contact we suggest the name contact karst on dolomite along thrust. Key words: thrust, dolines in dolomite, contact karst on dolomite along thrust, Predjama.
PROBLEMATIKA
Lega dolomitov na apnencih je v narivni zgradbi Slovenije pogosten pojav. V bližini narivnih robov velikokrat opazujemo različne kraške pojave, ki so oblikovani v apnenčevi podlagi kot tudi v narinjenem dolomitu (Čar 1974). Voda se iz sicer nekraških dolomitnih terenov pretaka skozi le tu in tam prepustno obnarivno dolomitno kataklastično cono v apnenec pod narivno ploskvijo. V krovnem dolomitu se ob določenih pogojih oblikujejo vrtače, v apnenčevi podlagi pa nastajajo kraške votline, tako imenovani zakriti kras (Čar 1974). Z erozijo dolomita vrtače v dolomitu izginejo, zakrasevanje in spreminjanje kraških pojavov v apnencu pa se seveda nadaljuje tudi po odstranitvi dolomitnega pokrova (Čar 1974).
Glede na geološke razmere in strukturni položaj lahko obnarivne kraške pojave opredelimo kot posebni kontaktni kras (Gams 1974; Gams et al. 1973). Kljub temu pa obnarivnim kraškim pojavom doslej krasoslovci niso posvečali posebne pozornosti, čeprav odpirajo vrsto zanimivih strukturnih, genetskih in klasifikacijskih problemov. S sistemizacijo vrtač (Čar 2001) se je pokazala možnost poglobiti in dopolniti znanje o obnarivnih kraških pojavih predvsem pa o obnarivnih vrtačah v dolomitu. V ta namen smo v merilu 1:5000 podrobno tektonsko-litološko kartirali teren zahodno od vasi Bukovje (n.v. 585 m) severovzhodno od Predjame (n.v. 520 m), (Sl. 1). Obravnavani teren omejuje na jugu fliš Postojnske in Pivške kadunje, na zahodu pa Nanos, ki je od Hrušice ločen s Predjamskim prelomom. Izbiri terena sta botrovala dva pomebna razloga. Čez območje poteka močan narivni kontakt, med zgornjekrednim apnencem na katerega so narinjeni zgornjetriasni in jurski dolomiti. Drugi razlog je bil, da poteka pod obravnavanim terenom v globini okrog 100 m vzhodni del jamskega sistema Predjame, ki predstavlja podzemeljsko horizontalno drenažo obravnavanega terena. Koncem 90-ih let so s potapljaškimi raziskavami podaljšali Predjamo in jo povezali z Jamo v grapi (Kataster jam Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU), tako je Predjama postala drugi najdaljši jamski sistem v Sloveniji (13 km).
LITOSTRATIGRAFSKI PODATKI
Po OGK list Postojna (Buser, Grad & Pleničar 1967) je najstarejša kamnina na obravnavanem ozemlju zgornjetriasni norijsko-retijski (T3 2+3) dolomit. Njegova skupna debelina je 1300 m. Dolomit je pasast, na meji z jurskimi plastmi se menjava z zrnatim dolomitom, v spodnjem delu so med dolomitom vložki glineno laporastih skrilavcev. V plasteh zrnatega dolomita so megalodonti, v spodnjem delu pa onkoidi (Pleničar 1970).
Triasni dolomit je svetlo do temno siv. Smer plasti dolomita je večinoma proti severu z manjšimi odkloni proti vzhodu in zahodu. Vpad plasti pa se spreminja od 10-40°. Njihova debelina je od 5-50 cm. V norijsko-retijskem dolomitu so pogosto ohranjeni stromatoliti, druge zgodnjediagenetske teksture pa so redke. Očitno so bile uničene pri sekundarni poznodiagenetski dolomitizaciji.
Na triasnemu dolomitu leži v normalnem stratigrafskem zaporedju najprej jurski, bituminozeni zrnati dolomit (J11), sledi pa menjavanje apnenca in dolomita z litiotidami (J12) ter gost in ooliten apnenec (J 12). Skupna debelina jurskih plasti je 1200 m (Pleničar 1970). SZ od Bukovja je sicer zvezni stratigrafski prehod med triasnim in jurskim dolomitom zakrit ob dinarsko usmerjenem desno-zmičnem Bukovškem prelomu (Sl. 2).
Sl. 1: Tloris Predjame z vrtačami na površju. 1-cesta, 2-naselje, 3-tloris jamskih rovov, 4-vrtaca z usmerjenostjo dna, 5-raziskovani teren.
Fig. 1: Ground plan of Predjama cave with dolines on the surface. 1-road, 2-town, 3-ground plan of cave passages, 4-doline with direction orientation of bottom, 5-studied area.
Del Predjame, Stara jama in Vzhodni rov, sta nastala v zgornje krednem apnencu turonijske (K22) in senonijske (K23) starosti. Na OGK list Postojna združujejo avtorji zgornjekredne apnence v eno stratigrafsko enoto (Buser, Grad & Plenicar 1967). V sivem rudistnem apnencu najdemo slabo določljivo radiolitno favno in neznačilno mikrofavno. Debelina plasti je 1000 m (PleniCar 1970). Večinoma prevladuje debelo plastnat svetlo siv apnenec z ostanki rudistov. V njem so na površju razvite številne vrtače. Smer vpada plasti apnenca je večinoma proti severozahodu. Vpadni kot plasti se spreminja, tudi za 40°. Debelina plasti je od 1 dm pa do 2 m in več. Povprečna debelina pa 0,2 do 0,5 m.
Fliš Postojnske kotline je staroterciarne starosti (E 12).
TEKTONIKA
Kartirano območje severovzhodno od Predjame, oziroma zahodno od Bukovja, je tektonsko razgibano in strukturno zelo zanimivo. Preko terena potekajo starejši narivni kontakti in številni mlajši zmični prelomi.
Najpomembnejši strukturni element obravnavanega terena je narivni rob Hrušiškega pokrova (Placer 1981; po Pleničarju 1970 - enota Hrušice), ki ima smer zahodjugozahod-vzhodseverovzhod (Sl. 2). Ta struktura poteka severno od Predjame mimo Bukovja do Gorenja in dalje proti vasi Strmica. Hrušiški pokrov gradijo zgornjetriasni norijsko-retijski dolomit ter dolomiti in apnenci liasne starosti (Sl. 2). Kamnine Hrušiškega pokrova so narinjene na zgornjekredni rudistni apnenec Snežniške narivne grude (Placer 1981; po Pleničarju 1970 - Javorniško-snežniška gruda). K Snežniški narivni grudi prištevamo tudi eocenske flišne kamnine Postojnske kotline. Na OGK list Postojna (Buser, Grad & Pleničar 1967) je meja med krednimi apnenci in flišem označena kot erozijska. Placer (1981) jo je v okolici Predjame izrisal kot nariv. Kontakt apnenec - fliš smo sicer pregledali le na krajši razdalji južno od Bukovja, vendar glede na razmere ob njem menimo, da gre zelo verjetno za dokaj strm reverzni prelom.
Narivna ploskev med Hrušiškim pokrovom in Snežniško narivno grudo na pregledanem terenu ni nikjer neposredno vidna. Iz splošnih strukturnih podatkov in profilov (Sl. 3 in 4) pa vidimo, da vpada za približno 30° proti severu.
Kartirani teren zahodno od Bukovja sekajo trije močnejši in izrazitejši prelomi v smeri severozahod-jugovzhod (dinarska smer). So torej približno vsporedni z regionalnim Predjamskim prelomom, ki poteka iz doline Bele mimo Predjame in se vleče dalje proti jugovzhodu približno po obrobju Pivške kotline (Placer 1981). Najbolj severovzhodnega, ki prečka vas Bukovje (Sl. 2), smo poimenovali Bukovški prelom. Severozahodno od vasi je v prelomni cono močno deformiran sicer normalen stik med norijsko-retijskim in liasnim dolomitom. Čez Golobovo dolino proti jugovzhodu poteka druga pomembna prelomna cona. Gmajne jugozahodno od tod seka še en, približno enako izrazit prelom (Sl. 2).
Obravnavani prelomi so desno zmični s sorazmerno veliko vertikalno komponento. Pri vseh treh je horizontalni premik okrog 50 m, prav toliko pa znašajo tudi vertikalni premiki.
Terene med opisanimi prelomi sekajo bolj ali manj močne in izrazite prelomne cone. Posebej naj opozorimo na prelomno cono smeri S-J severno od vasi Bukovje (Sl. 2). Gre za prelomno cono, ki je severno od Bukovja morfološko močno izražena in jo lahko sledimo vse do Idrijskega preloma na severu (Šebela 1999). Ker narivnica zgornjetriasnega dolomita na zgornjekredni
apnenec, tam kjer jo prelom S-J seka, ni močno tektonsko deformirana, sklepamo, da gre lahko za staro prelomno cono, ki izvira še izpred narivanja. Kasneje pa je ob tem prelomu S-J lahko prišlo tudi do ponovnega premikanja.
Za boljše razumevanje prostorske geološke zgradbe in strukturnih razmer smo izdelali 2 prečna profila (Sl. 3 in 4). Profil AB poteka v svojem jugozahodnem delu vzporedno z narivnim robom Hrušiškega pokrova, seka Golobovo dolino in se podaljša čez Bukovški prelom proti severovzhodu. V podzemlju preseka Vzhodni rov na dveh mestih. Profil CD je izbran tako, da reže narivni rob Hrušiškega pokrova in seka približno pravokotno vse tri prelome. V globini približno 100 m preseka Vzhodni rov na treh mestih.
Kot smo že omenili vpada narivni stik med Hrušiškim pokrovom in Snežniško narivno grudo za približno 30° proti severu in severoseverovzhodu. Najbolj jugozahodni prelom in prelom čez Golobovo dolino sta subvertikalna, medtem ko vpada Bukovški za 80° proti jugozahodu. Podatki kartiranja in profilov kažejo, da je Bukovški prelom spremljajoča prelomna cona preloma skozi Golobovo dolino. V nadaljevanju severozahodno kot tudi jugovzhodno od Bukovja se združita v enotno cono.
Za interpretacijo kraških pojavov na površini je pomembna ugotovitev, da je ob vseh treh obravnavanih prelomih poleg desnega zmika prišlo tudi do vertikalnega premikanja. Ob njih so se SV bloki pogrezali glede na JZ bloke. Iz profilov vidimo, da prelomi sekajo narivno ploskev med Hrušiškim pokrovom in Snežniško narivno grudo in ustvarjajo značilno stopničasto zgradbo
V profilu CD je povprečna debelina med jamo in površjem 100 m. V Jami v grapi, ki je sedaj del Predjamskega sistema in predstavlja skrajni vzhodni del sistema (Sl. 1), jamski rov že zadene na triasni dolomit.
TEKTONSKA PRETRTOST KAMNIN IN NJIHOV HIDROLOSKO-KRASOSLOVNI POMEN
Na območju okrog Bukovja so apnenčeve kamnine ob narivnici ter v in ob prelomih pretrte do stopnje zdrobljenih, porušenih in razpoklinskih con (Čar 1982). O njihovem značaju, hidrološki vlogi in pomenu za nastajajanje kraških pojavov smo že večkrat pisali (glej literaturo v Čar 2001). Pri raziskavah v okolici Bukovja pa so nas zanimala predvsem stopnja in oblika pretrtosti dolomita in zakrasevanje, ki je s tem povezano.
Značilnosti pretrte cone ob narivu dolomita na apnenec (kontakt Koševniške in Čekovniške vmesne luske - Mlakar 1969; Placer 1981)) in njena hidrološka vloga so bile opisane že leta 1974 (Čar 1974). Poudarjene so bile razlike v značaju in debelini pretrte cone v apnencu in narinjenem dolomitu. Pomembna je bila ugotovitev, da je dolomitna "milonitna cona" v splošnem neprepustna, prepustna pa le ob posebnih pogojih. Prav ta njena lastnost ustvarja pogoje za zakrasevanje v apnenčevi podlagi (Čar 1974). V okolici Bukovja so ustvarjeni identični pogoji, le da gre v tem primeru za narivni stik zgornje krednega apnenca Snežniške narivne grude in nanj narinjen zgornjetriasni dolomit z zveznimi prehodi v jurski dolomit Hrušiškega pokrova in da je narivni kontakt močno deformiran ob zmičnem prelomu (Sl. 2).
Sl. 2 (na strani 147): Litolo{ko-strukturne razmere na ozemlju med Bukovjem in Predjamo. Fig. 2 (on page 147): Lithological-structural conditions on the area between Bukovje and Predjama.
4
g
a p
n
o
ig Fi
d
e s e
2 Sl.
cq
s o
o

cq
Legende for Figs. 2, 3 and 4:
1.	stronger fault (dip direction/dip angle)
2.	less expressed fault (dip direction/dip angle)
3.	fissured zone
4.	broken zone
5.	crushed zone
6.	thrust and crushed zone near it
7.	dip direction and dip angle of bedding planes
8.	Eocene flysch (E 12)
9.	Upper Cretaceous limestone with remaines of rudists (K^ ^,3)
10.	Upper Triassic dolomite (T^ 2+3)
11.	Lower Jurassic dolomite (J11)
12.	Lower Jurassic limestone (J12)
13.	Groundplan of cave passages
14.	Cross section of cave passage
15.	Doline and its orientation
16.	Road
17.	Cross section
Legenda za sl. 2, 3 in 4:
1.	močnejši prelom (smer vpada/vpadni kot)
2.	slabše izrazen prelom (smer vpada/vpadni kot)
3.	razpoklinska cona
4.	porušena cona
5.	zdrobljena cona
6.	nariv in zdrobljena cona ob njem
7.	smer vpada in vpadni kot plasti
8.	Eocenski fliš (E 1,2)
9.	Zgornjekredni apnenec z rudistnimi ostanki
(K,2,3)
10.	Zgornjetriasni dolomit (T3 2+3)
11.	Spodnjejurski dolomit (J11)
12.	Spodnjejurski apnenec (J12)
13.	tloris jamskih rovov
14.	prečni profil jamskega rova
15.	vrtača in usmerjenost njenega dna
16.	cesta
17.	prečni profil
Narivni kontakt med Hrušiškim pokrovom in Snežniško narivno grudo spremljajo v zdrobljeno cono pretrte kamnine v obeh narivnih enotah. Vendar pa je zdrobljena cona v "krhkih" dolomitnih kamninah Hrušiškega pokrova bistveno debelejša kot pa zdrobljena cona v apnencih. Cona kohezivnih ali nekohezivnih kataklastičnih breč in zdroba v dolomitu je debela do 5 m, v povprečju pa znaša 1-2 m. Ob istem kontaktu opazujemo v kamnolomu pri Planini vzhodno od tod več deset metrov debelo zdrobljeno cono. V apnencu opazujemo le nekaj decimetrov debele tektonske breče, medtem ko je kamnina pretrta in prekristaljena tudi več metrov.
Kot je bilo že ugotovljeno, je prepustnost obnarivne zdrobljene dolomitne cone pogojena z debelino in stopnjo litifikacije dolomitnih kataklazitov, kontinuiranostjo kohezivnih dolomitnih kataklazitov ob narivni ploskvi ter z velikostjo premika ob mlajših postnarivnih premikih, ki sekajo narivno ploskev (Čar 1974). Enako velja tudi za obravnavani stik med Snežniško narivno grudo in Hrušiškim pokrovom.
Ob različno močnih desno-zmičnih prelomih, ki režejo in zamikajo narivni stik za nekaj metrov do več deset metrov, so zgornjekredni apnenci različno pretrti (Sl. 2, 3 in 4). V ožjih prelomnih conah opazujemo različno široke nekontinuirane zdrobljene cone, največkrat pa izrazite in široke porušene cone, ki so močno prepustne in izjemno ugodne za zakrasevanje. Posebno izrazito in dobro definirano porušeno-zdrobljeno notranjo prelomno cono ima Bukovški prelom v jugovzhodnem delu, kjer seka zgornjekredne apnenece in oba močnejša preloma, ki potekata čez gmajne jugozahodno od Bukovškega preloma. Ožja prelomna cona Bukovškega preloma v apnencih je široka do 50 m, medtem ko notranja cona preloma čez Golobovo dolino niha od 50 m do cca 35 m. Tretji prelom ima po vsej kartirani dolžini v apnencu enakomerno okrog 50 m široko ožjo prelomno cono. Stopnja razvitosti zunanjih prelomnih con v zgornjekrednih apnencih se vzdolž vseh treh prelomov močno spreminja. Ponekod so močno razvite, drugod jih pa skorajda ni. Kamnine so največkrat pretrte v obliki bolj ali manj gostih prepustnih in za zakrasevanje ugodnih razpoklinskih con. Ob sekundarnih in veznih prelomih opazujemo ozke nekontinuirane zdrobljene in neizrazite porušene cone, največkrat pa samo različno široke razpoklinske cone. Tudi v njih lahko nastajajo različni kraški pojavi.
Natančneje nas je zanimala zgradba notranje cone Bukovškega preloma severozahodno od Bukovja. Prelom reže pri Bukovju narivni rob apnenec-dolomit. Dalje proti severozahodu poteka na dolžini ca 400 m le okrog 150 m od narivnega roba po zgornjetriasnih in jurskih dolomitnih terenih (Sl. 2). Debelina dolomita je ob prelomu približno 80 m (Sl. 4). Opisana strukturna lega je vzrok, da je obnarivna zdrobljena cona ob in v notranji coni Bukovškega preloma močno odebeljena. Na lastnosti dolomitnih kataklastičnih kamnin v notranji prelomni coni je močno vplivala bližina jurskih apnencev, ki so bili prav tako vključeni v zdrobljeno cono Bukovškega preloma v višjih, danes že erodiranih delih (Sl. 3). Agresivna atmosferska voda je jurske apnence raztapljala in s kalcitom cementirala dolomitne kataklazite v nižjih delih prelomne cone. Danes najdemo znotraj prelomne cone Bukovškega preloma dolomitne tektonske breče s kalcitnim vezivom. Očitno pa so vsaj delno s kalcitom zapolnjene tudi porušene cone.
PODZEMLJE
Iz geološke karte (Sl. 2) je viden potek rovov Predjame iz profilov pa globinska lega rovov. Profili seveda ne dajejo predstave o prevotljenosti terena.
Narivnico zgornjetriasnega dolomita na zgornje kredne apnence lahko zasledimo tudi v jamskih rovih in sicer v Zahodnem rovu (Habe 1970). Ker pa gre za precej strm stik z vpadnim kotom okrog 50-60°, sklepamo da je narivnica deformirana s strmejšimi prelomnimi conami. Večina jamskih rovov je razvitih v zgornje krednem apnencu, del Zahodnega rova pa poteka skozi triasni dolomit ter jurske dolomite in apnence. Vzhodni predel Predjame, to je Jama v grapi je razvit v zgornje krednih apnencih in deloma v triasnem dolomitu. V dolomitnem predelu gre predvsem za ozke in nizke sifone.
Odvisnost poteka jamskih rovov Predjame od geološke zgradbe je bila večkrat obravnavana (Sebela 1991; Sebela & Čar 1991). Predjama ima danes dva aktivna vhoda, kjer s flišnega povirja ponikata v apnenec potok v Grapi ter Lokva. Jamski vhodi so torej razviti na kontaktnem krasu. Podzemeljske vode, ki se pretakajo po rovih prihajajo na dan v izvirih reke Vipave in pripadajo Jadranskemu porečju.
STRUKTURNO-GENETSKA RAZVRSTITEV VRTAČ
Gostota vrtač na kartiranem terenu v širši okolici Bukovja ni povsod enaka (Sl. 2). Na zgornjekrednem apnencu so skoraj enakomerno porazdeljene. Nekoliko izstopajo le notranje cone vseh treh močnejših prelomov. Podobna ugotovitev velja za liasni apnenec ne severnem obrobju karte.
Veliko večino vrtač na apnencih razvrstimo med porušne (tip D), obprelomne (tip E) in prelomne (tip F), (Čar 2001). Za natančnejšo opredelitev in ugotovitev genetskih kombinacij bi bilo potrebno pogledati vsako vratčo posebej.
Že bežen pogled na karto pokaže, da je razporeditev vrtač na narinjenem dolomitu v splošnem precej drugačna kot na apnencih. Močno izstopajo trije nizi vrtač, ki so vezani na zdrobljeno-porušene notranje cone prelomov. Tudi vrtači severozahodno od Golobove doline sta vezani na dva vezna preloma. Dve vrtači se nahajata neposredno na narivnem kontaktu (na sliki 2 sta označeni z a in b). Ena leži na skrajnem vzhodnem rubu karte, druga pa jugovzhodno od Golobove doline. Drugod vrtač ni. Take razmere seveda nesporno kažejo, da so vrtače na dolomitu genetsko vezane na prelomne cone.
Natančneje pa smo pregledali vrtače v coni Bukovškega preloma in v dolomitu ob narivnem robu.
Po obliki in globini se vrtače v prelomni coni Bukovškega preloma med seboj precej razlikujejo. V okolici vasi Bukovje in jugovzhodno od tod so vrtače nastale v apnencu. Vrtače so manjše (30 do 40 m v premeru), vendar izrazite. Imajo strma in skalnata pobočja, izrazita dna, ki so usmerjena SZ-JV ali približno S-J. Nastopajo samostojno ali pa so njihove medsebojne povezave slabo izoblikovane. Severozahodno od Bukovja ležijo vrtače na dolomitu. Opazujemo niz zelo velikih (60 do 70 m v premeru), vendar manj izrazitih in globokih vrtač. Pobočja so položnejša in morfološko manj razgibana. Dna vrtač so velika in široka, primerna za obdelavo in izrazito razpotegnjena v smeri SZ-JV, torej v smeri poteka prelomne cone. Celoten niz vrtač na dolomitu se z znižanimi prehodi med posameznimi vrtačami združuje v smeri severozahod-jugovzhod potekajočo morfološko razgibano dolino (uvalo?).
Vrtače na dolomitu v prelomni coni Bukovškega preloma ležijo v notranji porušeni coni. V osnovi gre torej za značilne prelomne vrtače (vrtače v prelomnih conah), torej za vrtače tipa Fdo
(Čar 2001). Zunanje glavne prelomne ploskve Bukovškega preloma v dolomitu niso povsod jasno vidne, zato bi vrtače dodatno označili kot porušne vrtače (tip Ddo). Močno kalcitizirane porušene kamnine in kataklastične dolomitne breče ter velikost vrtač kažejo na veliko prepustnost porušenih con v dolomitu. Velika prepustnost je povezana z intenzivnim zakrasevanjem v porušeni coni v apnenčevi podlagi ob sočasnem odnašanju povsem zdrobljenega dolomita iz krovnine. K temu dogajanju vsekakor pomembno prispeva hitra horizontalna drenaža po jamskem spletu Predjame. Nastanek obravnavanih vrtač v dolomitu je bil torej povezan z zakrasevanjem v apnencih pod narivno ploskvijo. Gre torej za značilne reproducirane vrtače, ki jih označimo s črko H (Čar 1974; 2001). Če sedaj združimo vse naštete genetsko-strukturne elemente lahko poimenujemo vrtače na dolomitu v okviru prelomne cone Bukovškega preloma reproducirane prelomno-poru{ene vrta~e v dolomitu, označimo pa z HF(D)do
Enak strukturno-genetski nastanek ima tudi velika trojna vrtača severozahodno od Golobove doline in vrtače na dolomitu v tretji prelomni coni na zahodnem obrobju karte (Sl. 2). Vrtači a in b ob narivnem robu sta značilni kontaktni vrta~i (tip G, Čar 2001), vrtači na dolomitu zahodno in severozahodno od Golobove doline pa sta zelo verjetno obprelomni (tip E).
Iz okvira dosedanjega opisa vrtač na dolomitu izstopa Golobova dolina. Globoka je 20 m. Dimenzije zunanjega roba, ki so 150 x 100 m, precej presegajo širino notranje prelomne cone (ca 40 m). Pobočja so gladka in bistveno bolj strma kot sicer v vrtačah na dolomitu. Po obliki in dimenzijah ima značilne poteze poru{ne udornice, kar pa morda niti ni presenetljivo, če upoštevamo, da se nahaja neposredno nad rovi predjamskega jamskega sistema (Sl. 2 in 3).
RAZPRAVA IN ZAKLJUČKI
Iz dosedanjega razpravljanja izhaja, da je za razumevanje prostorske razporeditve in geneze vrtač potrebno opraviti podrobno geološko kartiranje obravnavanega terena. Pri razlagi geneze kraške morfologije pridejo v poštev predvsem litološki in tektonsko-strukturni podatki. S predlagano strukturno-genetsko klasifikacijo vrtač (Čar 2001), ob upoštevanju prežemajoče efektivne poroznosti (Čar & Šebela 1998) in znanih korozijskih in erozijskih procesov, lahko razložimo genezo različnih vrtač tako na apnencu kot tudi dolomitu.
Nariv zgornjetriasnega dolomita Hrušiškega pokrova na zgornjekredne apnence Snežniške narivne grude in trije prelomi v smeri severozahod-jugovzhod so glavni tektonsko-strukturni elementi obravnavanega terena v širši oklici Bukovja in zahodno od tod. Narivna ploskev precej strmo vpada proti severu, zato se krovninski dolomit precej odebeli. Nastajanje kraške morfologije v dolomitu je torej možno v neposredni bližini narivnega roba in v različno pretrtih kamninah, ki so dovolj "odprte" za zakrasevanje, oziroma v tistih kamninah, kjer prelomi režejo obnarivno neprepusto kataklastično cono. Na preostalih območjih dolomitnih terenov je očitno vertikalna komunikacija prešibka ali pa je sploh ni, da bi lahko nastajale vrtače.
Glede na definicije kontaktnega krasa (Gams 1974; Gams et al. 1973) predstavlja tudi nariv slabše prepustnega in za zakrasevanje manj ugodnega dolomita na apnence kontaktni kras. Zaradi posebnosti kraških pojavov in strukturnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da zakrasevanje ob narivnih kontaktih lahko poteka (Čar 1974), predlagamo za obravnavane pojave splošno ime obnarivni kontaktni kras, za naš primer pa obnarivni dolomitni kontaktni kras.
Dodajmo se, da predstavlja reverzno-tektonski kontakt med apnencem in flisem jugovzhodno od kartiranega terena pravi kontaktni kras, kot ga definirajo Gams et al. (1973), saj s flišnega terena ponikajo številni potoki v zgornje kredne apnence.
Na koncu želimo opozoriti, da študij in razumevanje obnarivnega dolomitnega kontaktnega krasa odpira tudi nove poglede na soodvisnost zakrasevanja na površini in globlje v apnencih, predvsem pod dolomitnimi pokrovi kot tudi na čas in potek zakrasevanja na dolomitu in apnencih pod njimi.
LITERATURA
Buser, S. Grad, K. & Pleničar, M. 1967: Osnovna geološka karta SFRJ Postojna 1:100000.- Zvezni geološki zavod, Beograd.
Čar, J. 1974: Zakriti kras v bližnji okolici Idrije.- Naše jame 16, 51-62, Ljubljana.
Čar, J., 1982: Geološka zgradba požiralnega obrobja Planinskega polja.- Acta carsologica 10 (1981), 75-105, Ljubljana.
Čar, J., 2001: Structural bases for shaping of dolines.- Acta carsologica SAZU 30, 2, 239-256, Ljubljana.
Čar, J., & Sebela, S,. 1998, Bedding planes, moved bedding planes, connective fissures and horizontal cave passages (Examples from Postojna jama cave) - Lezike, zdrsne lezike, vezne razpoke in horizontalni rovi (primeri iz Postojnske jame). Acta carsologica 27/2, 75-95, Ljubljana.
Gams I. et al., 1973: Slovenska kraška terminologija.- Zveza geografskih inštitucij Jugoslavije, 1-77, Ljubljana.
Gams, I. 1974: Kras.- Slovenska matica, 1-359, Ljubljana.
Habe, F., 1970: Predjamski podzemeljski svet.- Acta Carsologica SAZU 5, 7-94, Ljubljana.
Kataster jam Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU Postojna.
Mlakar, I., 1969: Krovna zgradba idrijsko žirovskega ozemlja.- Geologija 12, 5-72, Ljubljana.
Placer, L., 1981: Geološka zgradba jugozahodne Slovenije.- Geologija 24/1, 27-60, Ljubljana.
Pleničar, M., 1970: Tolmač lista Postojna. Osnovna geološka karta SFRJ 1:100000.- Zvezni geološki zavod Beograd, 62 str., Beograd.
Sebela, S., 1991: Vpliv površinskih geoloških struktur na oblikovanje Predjame.-115 pp., Ljubljana (unpublished work for masters degree, Ljubljana University).
Sebela, S. & Čar, J., 1991: Geological setting of collapse chambers in Vzhodni rov in Predjama cave.- Acta carsologica 20, 205-222, Ljubljana.
Sebela, S., 1999: Nekaj novih podatkov o geologiji Postojnske kotline.- 14. posvetovanje slovenskih geologov, Ljubljana, 25. marec 1999, Povzetki referatov, Geološki zbornik 14, 46-48, Ljubljana.
KARST CHARACTERISTICS OF THRUST CONTACT LIMESTONE-DOLOMITE NEAR PREDJAMA
Summary
PROBLEMATIC
The systematization of dolines (Čar 2001) showed it is possible to deepen and supplement the knowledge of karst features along thrust, especially of dolines in dolomites along thrust. In this sense detailed tectonic-lithological mapping at the scale 1:5000 was performed on the area West from Bukovje (a.s.l. 585 m) NE from Predjama (a.s.l. 520 m), (Fig. 1). The studied area is limited by the Flysch of Postojna and Pivka valley on the South and by Nanos on the West. The area is interesting because here we have strong thrust contact (over Upper Cretaceous limestones we have overthrust of Upper Triassic and Jurassic dolomites). A second reason is that about 100 m beneath the studied area there are underground passages of Predjama cave (13 km) which represent underground horizontal drainage of the area.
TECTONICS
Rocks of Hrušica thrust sheet are overthrusted, over Upper Cretaceous limestones of Snežnik thrust sheet (Placer 1981; after Pleničar 1970 - Javorniki-Snežnik thrust sheet).
The thrust plane between Hrušica thrust sheet and Snežnik thrust sheet is not directly visible in the studied area. But from general geological data and from profiles (Figs. 3 and 4) it is determined to dip for 30° towards the North.
The studied area West from Bukovje is cut by three stronger faults in the Dinaric direction (NW-SE). They are almost parallel to Predjama fault. The fault which runs through Bukovje (Fig. 2) is called Bukovje fault. Inside this fault zone we observe tectonically disrupted normal stratigraphic contact between Norian-Rhaetian and Liassic dolomite. Through Golobova dolina runs the second important fault zone. The faults have characteristics of dextral movements with high vertical component. Along all three faults the horizontal movement is about 50 m, which is also the value for the vertical component.
Between the three important Dinaric faults the area is cut by other different fissured and fault zones. We need to call attention to the N-S oriented fault North from Bukovje (Fig. 2). It is a fault zone which is morphologically very well expressed North from Bukovje and can be followed all the way to the Idrija fault to the North (Sebela 1999). We think this is an old fault zone (pre-thrusting), because the thrust between Upper Triassic dolomite over Upper Cretaceous limestone is not much disrupted in the area where the fault N-S cuts it. Later the N-S fault zone was probably reactivated in some parts.
For interpretation of karst features on the surface it is important to stress that along all three Dinaric faults, beside dextral horizontal movement, also vertical displacement took place. NE blocks lowered compared to SW ones. From the profiles we can see that the faults cut thrust between Hrušica thrust sheet and Snežnik thrust sheet what results in a step morphology.
TECTONIC DISRUPTION OF ROCKS AND THEIR HYDROLOGICAL-KARSTOLOGICAL MEANING
The thrust contact between Hrušica thrust sheet and Snežnik thrust sheet represents a zone of broken rocks on both sides of tectonic units. The broken zone in dolomites of Hrušica thrust sheet is much thicker than in limestones of Snežnik thrust sheet. The zone of cohesive or non-cohesive kataclastic breccia and mylonite in dolomite is up to 5 m thick, 1-2 m on average. Along the same tectonic contact, East from our studied area, we can see in the Planina quarry more 10 m thick crushed zone. In the limestone we can observe just some dm thick zone of tectonic breccia, while the rest of the rock is broken and recrystalized for more m.
Along the Dinaric fault we can observe different broken zones. A broken-crushed zone is well defined in inner fault zone (50 m) of Bukovje fault. The inner fault zone of the fault through Golobova dolina is 35-50 m wide.
STRUCTURAL-GENETIC CLASSIFICATION OF DOLINES
Most dolines on limestones can fit into broken (type D), near-fault (type E) and fault (type F) (Čar 2001). Three lines of dolines are strongly expressed. They are all connected with broken-crushed inner fault zones. The dolines NW from Golobova dolina (Fig. 2, a and b) are situated directly on the thrust contact.
The dolines in dolomite inside Bukovje fault are typical fault dolines (dolines in fault zone), type Fdo (Čar 2001). Because the outer fault planes of Bukovje fault in dolomite are not well expressed we could place the dolines as broken dolines (type Ddo). High calcitization of broken rocks, kataclastic dolomitic breccia and the largeness of dolines show high permeability of broken zones in dolomites. High permeability is connected with intensive karstification inside broken zone in limestone base and also with removal of dolomitic mylonite in the cover. The horizontal drainage through the passages of Predjama cave is important as well for the process. The formation of studied dolines in dolomites was connected with karstification process in limestone bellow the thrust plane. These are typical reproduced dolines, type H (Čar 1974; 2001). If we unite all structural-genetical elements the dolines on dolomite found along Bukovje fault can be classified as reproduced fault-broken dolines in dolomite, type HF(D)do
Golobova dolina (20 m deep) is a little bit different. The dimensions of the outer edge are 150 x 100 m. The width of inner fault zone through Golobova dolina is 40 m. The slopes are smooth and much more steeper than in other dolines on dolomite. Golobova dolina has characteristic of broken collapse doline, which is not surprising if we know that it's situated above passages of Predjama cave (Figs. 2 and 3).
DISCUSSION AND CONCLUSIONS
The formation of karst morphology in dolomite is possible in the near vicinity of thrust edge and in differently broken rocks which are open enough for karstification or in such rocks where faults cut nearthrust non-permeable kataclastic zone. On the other dolomite areas the vertical
communication is too weak or does not exist that dolines can be formed.
Regarding the definition of contact karst (Gams 1974; Gams et al. 1973) also the thrust contact of less permeable dolomite over limestones can be included in contact karst. For karst features developed near thrust planes we suggest the name contact karst along thrust, and for our studied area contact karst on dolomite along thrust.