17 Spoznala sva se že v štiriletni osnovni šoli na vadnici, kasneje sva bila sošolca tudi na osemletni klasični gimnaziji, dokler niso njega zaradi političnih stališč in neu- krotljivega značaja iz te šole izključili. Ker mu niso preprečili prepisa na drugo šolo, je potem maturiral na II. državni gimnazi- ji. Pozneje sva se spet srečala na fakulteti, kamor sva se oba vpisala na študij biolo- gije in kjer sva pozneje tudi diplomirala. Vsekakor sva bila oba povezana tudi po skupnem zanimanju za biologijo in še po- sebej za žuželke. Začetki skupnega odločanja o karieri so se zgodili leta 1952 v Boštjanovi mali so- bici s površino morda štirih kvadratnih metrov. Ob prebiranju in pregledovanju Kosovega vodnika po zbirkah Narodne- ga muzeja v Ljubljani sva se odločala za izbiro žuželčje skupine. Velika veči- na žužkoslovcev entomologov, ki sva jih spoznala in poznala, je zbirala in urejala zbirke metuljev in hroščev in midva sva sklenila, da se ne bova omejevala na ti dve sicer največji skupini žuželk. On je izbral kačje pastirje (Odonata), ker so zelo po- dobni pisanim metuljem, in jaz sem izbral kljunate žuželke (Hemiptera), ki so razen ustnih delov podobni hroščem, in ta odlo- čitev velja mutatis mutandis še danes. V šolskem letu 1948/49 sva se po vpisu na klasično gimnazijo pridružila dejavno- sti v prirodoslovnem krožku te gimnazije. Malo maturo sva opravila leta 1951 in ta- krat sva s svojimi zbirkami že sodelovala na entomološki razstavi. Tja je prišel tudi metuljar, takrat osmošolec in kasneje moj prijatelj in mentor »Gou«, Štefan Sušec Michieli. Takrat je omenjal sestanke En- tomološke sekcije Društva biologov Slo- venije, ki sva jih kmalu začela obiskovati. Po študiju na Biološkem oddelku Bioteh- niške fakultete je Boštjan diplomiral le- ta 1959 z delom Prispevek k poznavanju odonatne favne Slovenije. Njegova prva služba je bila v letih 1960 in 1961; kot biospeleolog je bil zaposlen na Inštitu- tu za raziskovanje krasa (ZRC) SAZU v Postojni. Fotografiranje odonatskih kro- mosomov s preprosto škatlasto kamero (ang. box camera) še v Postojni je prav prišlo kasneje pri delu na doktoratu na univerzi v Utrechtu na Nizozemskem. V Akademik Boštjan Kiauta (1937–2022) – in memoriam Besedilo: Matija (Matjaž) Gogala letih 1961–62 je bil zaposlen na Zavodu za spomeniško varstvo, kjer je uredil tudi prvo številko publikacije Varstvo narave. Toda leta 1962 je zaradi slabih izgledov za uspešno kariero v Sloveniji odšel v Holandijo. Za vrsto let se je umaknil iz Slovenije, ker ni želel služiti vojaščine v takratni komunistični državi. Ostala sva v pisnih stikih in ob izmenjavi strokovne literature. Prvič se je spet vrnil v Sloveni- jo šele po osamosvojitvi naše samostojne države. Na Nizozemskem je najprej delal na na- ravovarstvenem inštitutu RIVON v krajih Bilthoven in Zeist kot hidroentomolog. Od leta 1964 se je vključil v delo na In- štitutu za genetiko Državne univerze v Utrechtu. Doktorat z disertacijo Studies on karyotipic evolution in Odonata je obranil leta 1969. V letu 1980 je bil na isti univerzi imenovan za rednega profe- sorja. Potem je mentorsko vodil okoli 300 diplomskih in 35 doktorskih disertacij. Ustanovil je znanstveno založbo Ursus Scientific Publishers. Živo ga je zanimala tudi visokogorska biologija. Vodil je eno mednarodno in tri nizozemske ekspedici- je v nepalsko Himalajo. Kasneje (od leta 1964) je na Univerzi v Utrechtu predaval sistematiko protistov in citogenetiko nevretenčarjev (Cnidaria, Mollusca, Collembola, Odonata, Trichop- tera itd.). Med glavnimi področji njego- vega raziskovalnega in pedagoškega dela na Univerzi v Utrechtu so bile zoologija in citogenetika nevretenčarjev, biospeleolo- gija in visokogorska biologija. Leta 1983 je bil pobudnik ustanovitve Mednarodnega odonatološkega razisko- valnega inštituta (IORI) v Gainsvillu na Floridi v ZDA. Naslovnica monografije Dr. Bastiaan Kiauta, Odo- natologist and Polymath (2019). (izvirna foto: Jure Javoršek, maj 2012) Boštjan Kiauta na terenu v Bilthovnu na Nizozemskem, 24. 5. 1985, z nepogrešljivo pipo. (vir: dr. Matti Hämäläinen) 18 Leta 1971 je bil med ustanovitelji Med- narodnega odonatološkega društva (Societas internationalis odonatologica – SIO) in takrat je organiziral tudi prvi evropski odonatološki simpozij. Eden od sklepov tega »gremija« je bila tudi usta- novitev revije Odonatologica, ki izhaja od leta 1972 do danes, od leta 1978 dalje pa tudi Notulae odonatologicae. Bil je tudi urednik znanstvenih časopisov Genetica (1971–1990), Odonatologica (1972– 2013), Notulae odonatologicae (1978– 2013), Opuscula zoologica fluminensia od leta 1984 in ustanovitelj revij Advances in Odonatology (v Parizu) in Malangpo (v Bangkoku). S tem njegova uredniška de- javnost še vedno ni izčrpana, saj je bil še v uredniških odborih različnih drugih revij. O njegovem delu sta izšli dve knjigi, po- svečeni njemu osebno, prva z naslovom Odonata: Biology of Dragonflies leta 2007 in druga, novejša Dr. Bastiaan Kiauta, Kokolitofore lahko zaznamo tudi iz vesolja Recentna vrsta kokolitofor Emiliania huxleyi je en od najbolj pogostih organizmov v so- dobnih oceanih, ki ob cvetenju dosega množino več milijonov (1 do 115 x 106!) celic na liter vode. Zaradi sipanja svetlobe na odpadlih kokolitih so ti pojavi opazni tudi iz ve- solja. Na sliki Barentsovo morje v Arktičnem oceanu, fotografirano 6. 7. 2016 iz satelita Terra, kjer mlečno modro barvo predstavljajo kokolitofore. (foto: NASA – Jeff Schmaltz in Joshua Stevens; več fotografij na: https://earthobservatory.nasa.gov/images/88316/ the-barents-sea-abloom) Odonatologist and Polymath leta 2019. Obe je uredil in pripravil dr. Tyagi iz Indi- je in pri tem povabil k sodelovanju odona- tologe s celega sveta. Število njegovih znanstvenih in strokov- nih publikacij je več kot 400, napisal je tudi neverjetnih 19.880 kratkih prikazov tujih odonatoloških del. Leta 2002 je bil ob upokojitvi imenovan za zaslužne- ga profesorja Univerze v Utrechtu. Leta 1981 je bil imenovan za častnega člana SIO. Nizozemska kraljica ga je leta 2002 počastila z nazivom vitez Oranje-Nassa- uskega reda. Nizozemsko odonatološko društvo pa mu je leta 2004 podelilo zlato odlikovanje. Na Slovenijo ga vežejo poleg spominov na mlade dni zasluge za ustanovitev Sloven- skega odonatološkega društva (SOD) leta 1992, bil je tudi pobudnik in soorganiza- tor prvega regionalnega odonatološkega simpozija leta 1994. V Mariboru je leta 1997 pomagal organizirati XIV. Medna- rodni odonatološki simpozij. Seveda je bil dejaven sodelavec slovenskih kačje- pastiroslovnih revij Exuviae in Erjavecia, saj ni bilo številke, v kateri ne bi objavil kakšnega tehtnega, večinoma zgodovin- skega prispevka. Leta 2015 je postal tudi prvi častni član SOD. Za člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti je bil izvoljen leta 2007 in le- ta 2015 za rednega člana. Kljub želji, da se udeležuje sej našega IV. razreda za na- ravoslovne vede, mu to zadnji čas ni bilo dano. Boštjan je imel težave s srcem in to srce ga je na koncu tudi izdalo. Haptofiti (deblo Haptophyta) so evka- riontske enocelične alge in ena od naj- pogostejših komponent morskega fito- planktona. Večina znanih živečih vrst meri med 2 in 40 μm in tvori skelet iz kompleksno oblikovanih kalcitnih ploščic, ki jim pravimo kokoliti. Celo- ten skelet celice imenujemo kokosfera, vrste haptofitov, ki nosijo kokolite, pa kokolitofore. Kokoliti se tvorijo v celicah, od koder se z eksocitozo izločijo na površino. Pogo- sto se dobro ohranijo kot (nano)fosili in so lahko glavna sestavina morskih karbo- natnih sedimentov. Najstarejši kokoliti so znani iz zgornjega triasa, molekularne ure pa kažejo na bistveno starejši izvor skupi- ne – v karbonu. Kokoliti so zelo odporni in se lahko ohranijo skozi daljša časovna obdobja, če jih ne uniči raztapljanje. Na račun izpiranja iz sedimentov in ponov- ne sedimentacije se starejši kokoliti po- gosto »preselijo« v mlajše plasti. Vrhnja plast usedlin v Piranskem zalivu tako na primer vsebuje znaten delež fosilnih ko- kolitov, ki izvirajo iz laporovcev v flišnih klifih na obali. FOTOZGODBA: Spoznajmo kokolite Besedilo in foto: Miloš Bartol Z nestorjem raziskovanja kačjih pastir- jev v Sloveniji smo v Trdoživu (IV/2) objavili intervju. Vabljeni k ponovnemu branju.